SKUPNO DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositories · 2020. 1. 30. · skupno diplomsko delo. Hvala očetu in mami, ki sta mi študij finančno omogočila in me ves čas šolanja podpirala

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za filozofijo

UNIVERZA V LJUBLJANI

TEOLOŠKA FAKULTETA

SKUPNO DIPLOMSKO DELO

Sandra ŠVENT

Maribor, Ljubljana, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za filozofijo

UNIVERZA V LJUBLJANI

TEOLOŠKA FAKULTETA

Skupno diplomsko delo:

DIALOG MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI V SLOVENIJI

Mentorja:

red. prof. dr. Bojan BORSTNER

doc. dr. Mari Jože OSREDKAR

Kandidatka:

Sandra ŠVENT

Maribor, Ljubljana, 2016

Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji

Diplomsko delo Sandra Švent

Lektorica: Petra Iršič, univ. dipl. slov.

Prevajalka: Petra Petek, univ. dipl. ang.



ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorjema, red. prof. dr. Bojanu Borstnerju in doc. dr. Mariju

Jožetu Osredkarju za strokovno vodenje, pomoč in čas, ki sta mi ga posvetila pri

izdelavi diplomskega dela. Zaradi njunih zanimivih predavanj sem se odločila za

skupno diplomsko delo.

Hvala očetu in mami, ki sta mi študij finančno omogočila in me ves čas šolanja

podpirala. Prav tako hvala sestrama za vso pomoč in spodbudo.

Hvala Juretu za razumevanje, potrpežljivost in tehnično pomoč pri izdelavi

diplomskega dela.

Nazadnje bi se zahvalila stari mami, ki me je na vsakem obisku povprašala po

diplomi in me spodbujala k dokončanju študija. Žal danes tega ne morem deliti z

njo. Nalogo posvečam njej v spomin.

Hvala vsem in vsakemu posebej!



Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Sandra ŠVENT, rojena 22. 6. 1985, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, študijski program FILOZOFIJA in TEOLOGIJA, izjavljam, da

je diplomsko delo z naslovom DIALOG MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI V

SLOVENIJI, pri mentorjema red. prof. dr. Bojanu BORSTNERJU in doc. dr. Mariju

Jožetu OSREDKARJU, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 24. 8. 2016

_________________________________

(podpis študenta-ke)



POVZETEK

Medreligijski dialog pomeni prizadevanje za medsebojno spoštovanje,

razumevanje, sodelovanje in sožitje različnih verskih skupnosti. Katoliška cerkev

je na Drugem vatikanskem koncilu prvič pozitivno spregovorila o pomembnosti

dialoga z muslimani ter izpostavila podobnosti krščanskih in muslimanskih verskih

resnic, na katerih bi kristjani in muslimani lahko gradili dialog. Tako imenovani

teološki dialog, katerega izhodišče predstavljajo skupne oziroma podobne verske

resnice, se nikoli ni izkazal za uspešnega. V večini primerov je pripeljal do

prepričevanja sogovornika v svoj prav ali celo do spora. Dialog med kristjani in

muslimani poteka na medčloveški ravni oziroma na socialnem, ekonomskem in

političnem področju življenja. V Sloveniji se o dialogu med katoličani in muslimani

ni prav veliko govorilo, dokler Islamska skupnost v Sloveniji ni dobila dovoljenja

za graditev muslimanskega verskega in kulturnega centra v Ljubljani. Sodelovanje

med slovensko Katoliško cerkvijo in Islamsko skupnostjo v Sloveniji poteka v

obliki raznih srečanj njunih predstavnikov, ki poudarjajo nujnost dialoga in se

zavzemajo za medsebojno spoštovanje.

Ključne besede: medreligijski dialog, kristjani, muslimani, katoličani v Sloveniji,

Islamska skupnost v Sloveniji, verska raznolikost.



ABSTRACT

Interreligious dialogue means striving for mutual respect, understanding,

cooperation and coexistence of different religious communities. At the Second

Vatican Council the Catholic Church spoke about the importance of dialogue with

Muslims for the first time in a positive way. They highlighted the similarities

between the Christian and Muslim religious truths which the Christians and

Muslims could build a dialogue upon. The so-called theological dialogue, which is

based upon the common or similar religious truths, has never been proven to be

successful. In most cases it led to each side claiming to be right, or even to a dispute.

The dialogue between the Christians and Muslims takes place on the interpersonal

level, or in the social, economic and political life. In Slovenia, the dialogue between

the Catholics and Muslims wasn’t a conversational topic until the Islamic

Community in Slovenia was given a permit for the construction of Islamic religious

and cultural centre in Ljubljana. The cooperation between the Slovenian Catholic

Church and the Islamic Community in Slovenia takes place in the form of various

meetings of their representatives who stress the need for dialogue and strive for

mutual respect.

Keywords: interreligious dialogue, Christians, Muslims, Catholics in Slovenia, the

Islamic Community in Slovenia, religious diversity.


Diplomsko delo I Sandra Švent

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 MEDRELIGIJSKI DIALOG MED KRISTJANI IN MUSLIMANI V SVETU .................................. 4

2.1 POMEN MEDRELIGIJSKEGA DIALOGA ....................................................................... 4

2.2 OSNOVNE ZNAČILNOSTI KRŠČANSTVA ..................................................................... 8

2.3 OSNOVNE ZNAČILNOSTI ISLAMA .............................................................................. 9

2.4 DIALOG MED KRISTJANI IN MUSLIMANI ................................................................. 11

2.4.1 Kristjani v dialogu ............................................................................................. 12

2.4.2 Muslimani v dialogu ......................................................................................... 14

2.4.3 Različne oblike islama: tradicionalni, radikalni ter moderni islam................... 17

2.4.4 Vrste dialoga med kristjani in muslimani ......................................................... 18

2.4.5 Verske resnice, ki kristjane in muslimane povezujejo ..................................... 20

2.4.6 Temeljne razlike v verskem nauku kristjanov in muslimanov.......................... 21

2.5 VPLIV VERSKE RAZNOLIKOSTI NA MEDRELIGIJSKI DIALOG ..................................... 24

3 KRŠČANSKI IN MUSLIMANSKI DOKUMENTI, KI GOVORIJO O MEDRELIGIJSKEM DIALOGU

TER PRIZADEVANJA PAPEŽEV ZA ODNOS Z MUSLIMANI .................................................. 32

3.1 SVETO PISMO .......................................................................................................... 32

3.1.1 Stara zaveza ..................................................................................................... 32

3.1.2 Nova zaveza ..................................................................................................... 33

3.2 KONCILSKI ODLOKI – DOKUMENT DRUGEGA VATIKANSKEGA KONCILA ................ 34

3.2.1 Nostra aetate – Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev ............... 34

3.2.2 Lumen gentium – Dogmatična konstitucija o Cerkvi ...................................... 36

3.3 PRIZADEVANJA PAPEŽEV ZA ODNOS Z MUSLIMANI ............................................... 37

3.3.1 Papež Janez Pavel II. ......................................................................................... 37

3.3.2 Papež Benedikt XVI. ......................................................................................... 38

3.3.3 Papež Frančišek ................................................................................................ 39

3.4 KORAN ..................................................................................................................... 41

4 ORGANIZIRANOST KATOLIČANOV IN MUSLIMANOV V SLOVENIJI ................................ 44

4.1 KATOLIŠKA CERKEV V SLOVENIJI ............................................................................. 45

4.1.1 Značilnosti Rimskokatoliške Cerkve ................................................................. 45

4.1.2 Slovenska Katoliška cerkev............................................................................... 45

4.2 ZGODOVINA ISLAMA IN MUSLIMANOV V SLOVENIJI ............................................. 47

4.2.1 Prvi stiki južnoslovanskih narodov na Balkanu z islamom ............................... 47


Diplomsko delo II Sandra Švent

4.2.2 Slovensko ozemlje in islam v letih 1408–1878 (čas turških vpadov) ............... 48

4.2.3 Slovensko ozemlje in islam v letih 1878–1918 (čas Avstro-Ogrske) ................ 48

4.2.4 Slovensko ozemlje in islam v letih 1945–1991 in migracije muslimanov v bivši

Jugoslaviji .................................................................................................................. 48

4.2.5 Prva organiziranost muslimanov v Sloveniji..................................................... 49

4.2.6 Čas po vojni od leta 1991 do leta 1994 (čas poglabljanja identitete) .............. 50

4.3 ISLAMSKA RAZNOLIKOST V SLOVENIJI .................................................................... 51

4.3.1 Nastop prvega muftija v Sloveniji .................................................................... 51

4.3.2 Iz enotnosti v raznolikost islama v Sloveniji ..................................................... 52

4.3.3 Islamska skupnost v Sloveniji ........................................................................... 56

4.3.4 Slovenska muslimanska skupnost .................................................................... 57

4.3.5 Društvo za promocijo islamske kulture v Sloveniji ........................................... 58

4.4 DRŽAVA IN VERA V SLOVENIJI ................................................................................. 59

4.4.1 Zakon o verski svobodi kot ga navaja Ustava Republike Slovenije .................. 60

4.4.2 Sporazum o pravnem položaju Islamske skupnosti v Sloveniji kot ga navaja

Ustava Republike Slovenije ....................................................................................... 62

4.4.3 Ustavno določilo o ločitvi države in verskih skupnosti kot ga navaja Ustava

Republike Slovenije ................................................................................................... 65

5 ODNOS MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI V SLOVENIJI ................................................. 68

5.1 VERSKA INTEGRACIJA MUSLIMANOV V SLOVENIJI ................................................. 68

5.1.1 Štirje pristopi države gostiteljice do priseljencev: asimilacija, segregacija,

multikulturnost, integracija ...................................................................................... 69

5.1.2 Evropska integracijska politika ......................................................................... 70

5.1.3 Verska integracija muslimanov v Sloveniji ....................................................... 71

5.2 PROBLEM DIALOGA MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI V SLOVENIJI ...................... 74

5.3 KONKRETNO SODELOVANJE MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI V SLOVENIJI ......... 76

5.3.1 Medverska srečanja in skupne izjave verskih skupnosti v Sloveniji ................. 77

5.3.2 Katoličani in muslimani v dialogu z državo ...................................................... 81

5.3.3 Nedžad Grabus, mufti Islamske skupnosti v Sloveniji o medverskem dialogu 84

5.4 ISLAMSKI VERSKO-KULTURNI CENTER V LJUBLJANI KOT PRILOŽNOST ZA DIALOG

MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI ................................................................................. 87

6 SKLEP .............................................................................................................................. 92

7 VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................ 95


Diplomsko delo 1 Sandra Švent

1 UVOD

V diplomskem delu z naslovom Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji

bomo govorili o značilnostih medreligijskega dialoga med kristjani in muslimani

ter predstavili konkretno sodelovanje med katoličani in muslimani v Sloveniji.

Opozoriti velja, da smo se v nalogi poslužili uporabe izrazov medreligijski dialog

ter medverski dialog, ki imata enak pomen. Medreligijski ali medverski dialog bi

lahko definirali kot medsebojno razumevanje, sodelovanje, spoštovanje ter

priznavanje različnih verskih prepričanj med različnimi verskimi skupnostmi.

Katoliška cerkev je na Drugem vatikanskem koncilu prvič pozitivno spregovorila o

pomembnosti dialoga z muslimani. Koncilski očetje so izpostavili skupne verske

resnice obeh ver, na katerih bi katoličani in muslimani lahko gradili dialog. Izkazalo

se je, da je dialog, ki temelji na iskanju skupnih verskih resnic, tako imenovan

teološki dialog, zelo kompleksen in praktično neizvedljiv. Med katoličani in

muslimani so prevelike verske razlike, da bi lahko govorili o teološkem dialogu.

Kjer dialog poteka, poteka na socialnih, ekonomskih ter političnih področjih

življenja vernikov zaradi želje po mirnem sobivanju. V Sloveniji se je o muslimanih

začelo glasneje govoriti, ko je Islamska skupnost v Sloveniji zaprosila ter pridobila

dovoljenje s strani države za gradnjo islamskega versko-kulturnega centra v

Ljubljani. Zaradi številnih terorističnih napadov po svetu s strani islamskih

skrajnežev so muslimani v Sloveniji deležni številnih negativnih obsodb. Težava v

dialogu med kristjani in muslimani po svetu, kot tudi med katoličani in muslimani

v Sloveniji, je nepoznavanje drug drugega. Nepoznavanje sproža predsodke in

strah, predsodki in strah pa nikoli ne vodijo v uspešen dialog.

Delo je vsebinsko razdeljeno na štiri poglavja. V prvem poglavju se bomo seznanili

s pomenom medreligijskega dialoga. Predstavili bomo različne oblike islama in

pokazali, kako sama razdeljenost med muslimani vpliva na njihov dialog s kristjani.

Govorili bomo o treh vrstah dialoga med kristjani in muslimani ter razložili, zakaj

teološki dialog ni izvedljiv. Izpostavili bomo verske resnice, ki obe verstvi

povezujejo in jih številni avtorji predstavljajo kot možna izhodišča za teološki

dialog med kristjani in muslimani, hkrati pa bomo opozorili na razlike, ki so

prevelike, da bi ta dialog bil uspešen. Na koncu se bomo seznanili z dejstvom verske



raznolikosti in pokazali, kako se verniki nanjo odzivajo ter s tem vplivajo na sam

dialog.

V drugem poglavju bomo predstavili krščanske in muslimanske dokumente, ki

vsebujejo temelje za medverski dialog. Izhajali bomo iz citatov Svetega pisma ter

Korana. Seznanili se bomo z dokumentoma Drugega vatikanskega koncila, Nostra

aetate – Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev ter Lumen gentium –

Dogmatična konstitucija o Cerkvi, v katerih je Katoliška cerkev prvič pozitivno

spregovorila o medverskem dialogu z nekristjani. Na kratko bomo omenili tudi

prizadevanja papežev Janeza Pavla II., Benedikta XVI. ter aktualnega papeža

Frančiška za medverski dialog z muslimani, ki so pomembno zaznamovala in

usmerila katoličane v dialogu z muslimani.

V tretjem poglavju se bomo srečali z organiziranostjo katoličanov in muslimanov

v Sloveniji. Podrobneje si bomo ogledali zgodovino islama in muslimanov v

Sloveniji ter se seznanili z islamsko raznolikostjo v Sloveniji. Razložili bomo, kaj

je povzročilo ločitev prvotne muslimanske skupnosti v Sloveniji. Danes v Sloveniji

delujejo tri muslimanske skupnosti: Islamska skupnost v Sloveniji, Slovenska

muslimanska skupnost ter Društvo za promocijo islamske kulture v Sloveniji.

Povedali bomo, kako te skupnosti sodelujejo med sabo in kakšno je njihovo

sodelovanje s katoličani v Sloveniji. Da bomo lažje razumeli položaj muslimanov

in katoličanov v Sloveniji, bomo predstavili pomembne člene Zakona o verski

svobodi in Sporazum o pravnem položaju Islamske skupnosti v Sloveniji ter Ustavno

določilo o ločitvi države in verskih skupnosti, kot jih navaja Ustava Republike

Slovenije.

V četrtem poglavju se bomo seznanili z versko integracijo muslimanov v Sloveniji

in pokazali, kako le-ta vpliva na dialog. Pogledali bomo, kje se kažejo problemi

dialoga med katoličani in muslimani v Sloveniji ter njihovo konkretno sodelovanje,

kamor štejemo različna medverska srečanja, organizirana s strani verskih skupnosti,

državne oblasti ali šolskih ustanov, ter skupne izjave verskih skupnosti. Na koncu

bomo nekaj besed namenili tudi gradnji džamije v Ljubljani, katero lahko kljub

številnim predsodkom s strani lokalnega prebivalstva vidimo kot priložnost za

spoznavanje muslimanov in islama Sloveniji.



Namen diplomskega dela je predstaviti pomen medreligijskega dialoga ter razložiti

kako se ta kaže med kristjani in muslimani v svetu. Spoznali bomo začetke islama

in organiziranost muslimanov v Sloveniji ter se osredotočili na dialog med

katoličani in muslimani v Sloveniji, kar predstavlja osrednji problem diplomskega

dela. Na izbiro raziskovalnega problema je vplivalo aktualno dogajanje po svetu,

saj je zaradi terorizma vedno več predsodkov in negativnega govora o muslimanih.

Tudi v Sloveniji je zaradi terorističnih napadov strah pred muslimani narasel, kar je

občutiti v številnih predsodkih s strani lokalnega prebivalstva, ki je večinoma

katoliško, do gradnje islamskega versko-kulturnega centra v Ljubljani. Največji

problem med katoličani in muslimani v Sloveniji je nepoznavanje drug drugega.

Osnovna metoda, uporabljena v diplomskem delu, je študij zgodovinske literature

ter aktualnih virov. Ključne so deskriptivna metoda in metodi analize in sinteze.

Glavna vira v diplomskem delu predstavljata Sveto pismo ter Koran. Pri pisanju

smo izhajali iz različne slovenske ter angleške literature, povzemali ideje različnih

filozofov, krščanskih ter muslimanskih avtorjev. V pomoč so nam bili intervjuji,

televizijske oddaje, spletne strani Islamske skupnosti v Sloveniji ter Slovenske

škofovske konference ter številne revije in časniki, ki so govorili o medverskem

dialogu. Z analizo in sintezo različnih vrst literature smo delo zaokrožili v celoto.



2 MEDRELIGIJSKI DIALOG MED KRISTJANI IN

MUSLIMANI V SVETU

2.1 POMEN MEDRELIGIJSKEGA DIALOGA

Živimo v svetu, v katerem verski sistemi od nekdaj pomembno zaznamujejo družbo

in vplivajo na njen razvoj. Velika večina ljudi pripada tej ali oni veri, religije pa so

danes postale medsebojno tako dostopne, da se verniki po vsem svetu srečujejo ter

imajo neposredne stike z različnimi oblikami religioznosti in z različnimi načini

življenja. Skoraj vsaka današnja človeška družba je več religijska in več kulturna.

Tudi tam, kjer se ljudje ne identificirajo z vero, ta kljub temu zaznamuje življenje

družbe. V Zahodnem svetu vera in politika določene države delujeta ločeno, a je

vpliv religije na državno ureditev, kateri pripada večina državnega prebivalstva,

vseeno čutiti. To vidimo tudi v Sloveniji, kjer so na primer številni krščanski

prazniki postali državni prazniki. V arabskih državah je situacija drugačna. Na

oblasti imajo tudi verske voditelje ter uradno državno religijo, ki določa vse plati

posameznikovega življenja, od vzgoje in izobraževanja do socialnega, političnega,

ekonomskega ter duhovnega življenja.

Vera in kultura določenega okolja sta bili vedno tesno povezani. V takšnem okolju

posameznik razvije svoje dojemanje in razumevanje sveta, razvije svoje vrednote

ter način življenja. Ko se srečujejo ljudje različnih ver in kultur, je potreba po

dialogu nujna. Za življenje v sožitju se je potrebno med seboj poznati ter

pogovarjati. Osebo, s katero se podajamo v dialog, moramo poznati, jo poslušati in

se zanimati za njeno kulturo, zgodovino in bivanjsko okolje: ''Dialog je nujnost in

eksistencialni temelj sodobne človeške družbe. Pripravljenost zanj je predpogoj

vsake ustvarjalne komunikacije, pa naj se dogaja na medosebni, verski, politični ali

katerikoli drugi ravni.'' (Brlan, 2004, str. 63)

O pomembnosti dialoga kot takega so govorili številni misleci. Martin Buber,

judovski filozof religije, je dejal, da je dialog osnova osebnega in družbenega

življenja slehernega posameznika. Antropološki misleci so trdili, da je dialog

počelo človeka. Človek je ustvarjen v dialogu ter raste in se razvija v dialogu.

Dialog predstavlja nujen pogoj za preživetje človeštva. (Juhant, 2012) Za življenje

v sožitju vseh ljudi, pa je nujen dialog med različnimi verskimi skupnostmi oziroma



njihovimi pripadniki, tako znotraj ene vere kot med verami samimi. Dejanja v

imenu vere danes povzročajo številne predsodke ter strah med ljudmi in tega ne

smemo ignorirati. Bistvo medreligijskega dialoga je prizadevanje za medsebojno

razumevanje, sodelovanje in sožitje različnih verskih skupnosti. V prvi vrsti dialog

pomeni priznanje in spoštovanje različnih verskih prepričanj ter posledično

drugačnih načinov življenja. Dialog je uspešen, kadar se sogovornika med seboj

poznata oziroma si oba želita spoznati ter razumeti kulturo drug drugega. Janez

Juhant je v članku Krščanstvo in islam v spopadih liberalistične sebičnosti dejal, da

je resnična vera tista, ki je pripravljena sprejemati druge v vsej njihovi drugačnosti.

(Juhant, 2012)

Vendar dejstvo je, da medverski dialog ni enostaven in nobena vera v polnosti ne

sprejema druge. Medverski dialog, bolj kot na praktični ravni, poteka na teoretični

ravni. V različni literaturi zasledimo, kako številni krščanski in muslimanski

misleci poudarjajo, da je dialog potrebno graditi na skupnih verskih resnicah obeh

ver, ter predstavljajo doktrinalne temelje, ki obe veri povezujejo. O možnosti

gradnje medverskega dialoga na skupnih verskih resnicah je Katoliška cerkev prvič

spregovorila na Drugem vatikanskem koncilu. V dokumentu Nostra aetate- Izjavi

o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev, ki ga bomo podrobneje predstavili v

drugem poglavju, je Katoliška cerkev pokazala na verske podobnosti kristjanov in

muslimanov, ki bi lahko predstavljale izhodišče za dialog. Vendar pa je v praksi

dialog, ki bi temeljil na skupnih verskih resnicah, težko izvedljiv oziroma praktično

nemogoč. Kjer dialog poteka, poteka na socialnih, ekonomskih ter političnih

področjih življenja zaradi želje po mirnem sobivanju pripadnikov različnih verskih

skupnosti v skupnem okolju. Poskus vzpostavljanja dialoga na skupnih verskih

resnicah, tako imenovanega teološkega dialoga, pa slej ko prej privede v

zagovarjanje in prepričevanje v absolutnost lastne vere.

Branko Klun, slovenski filozof, je v svojem članku 'Dialog med iskanjem enotnosti

in spoštovanjem razlike. Odmevi zahodne miselne dediščine' spregovoril o grškem

ter judovsko-bibličnem izročilu o raznolikosti in enotnosti sogovornikov v dialogu.

Po grškem izročilu se morata sogovornika poenotiti glede pomena besed, da se

sploh lahko pogovarjata. Deliti morata skupno umnost oziroma se strinjati glede

skupne logike. Grška beseda 'logos' (razum, um) je osnova besedi 'dia-logos', ki



povezuje govor (besedo) in um. Dialog naj bi sam po sebi predpostavljal

poenotenost sogovornikov, kajti dia-logos je utemeljen v logosu. Začetnik

filozofskega dialoga je bil antični filozof Sokrat, ki je v dialogu pozornost usmeril

predvsem na sogovornika in hotel slišati ter razumeti njegovo mišljenje in

argumente. Ker so o določenih stvareh vladala različna mnenja, je Sokrat s

sogovornikom želel priti do skupne resnice. Ta odprtost do drugega človeka, ki jo

je Sokrat pokazal v dialogu, je po mnenju Kluna temelj dialoškega odnosa. Resnica

določene stvari, ki jo je Sokrat iskal v dialogu s sogovornikom, je bila pravzaprav

nek brezčasni, univerzalni in nespremenljivi 'logos'; logična struktura celotne

stvarnosti, ki predstavlja tudi logiko našega uma. Sokratov cilj v dialogu je bil priti

do skupnega logosa, do skupne resnice. (Juhant in Strahovnik, 2012)

Max Charleswort je v svojem delu Filozofija in religija od Platona do

postmodernizma dejal, da se temelj dialoškega odnosa, tj. skupno iskanje resnice, v

teološkem medverskem dialogu ni izkazalo za uspešno. Zapisal je, da obstaja

raznolikost teologij ter da je vsako primerjanje, vrednotenje, usklajevanje njihovih

religioznih sistemov in iskanje skupnih interesov precej dvomljivo početje. Iskanje

skupne poti v teološkem dialogu dveh različnih verskih sistemov se je vedno

izjalovilo ter kvečjemu pripeljalo do spora. Toliko, kolikor obstaja različnih religij,

obstaja različnih pogledov na življenje. (Charlesworth, 2011) Enzo Bianchi je v

svojem delu Krščanska drugačnost celo dejal, da je v sogovorniku iskati podobnosti

lastnega verskega in kulturnega okolja zanikanje dialoga v najčistejšem smislu.

Meni, da je pravi dialog ravno to, da se človek odpove skušnjavi, da bi v

sogovorniku iskal skupne podobnosti, skupne resnice, ter da posluša in sprejme

sogovornikovo drugačno prepričanje. (Bianchi, 2007)

Iz judovsko-bibličnega izročila je izhajal francoski judovski filozof Emmanuel

Levinas, ki je v grškem poenotenju pomena besed in v skupnem iskanju resnice v

dialogu videl zanikanje pristnih razlik med sogovorniki, ki so po njegovem mnenju

nujne za ohranjanje svobode v odnosu. Levinas je poudarjal odgovornost

slehernega posameznika do sočloveka. Človek se človeku približa toliko, kolikor

se zanj čuti odgovornega. (Levinas, 1998) Predno je posameznik 'bitje logosa-

razuma', je bitje, ki odgovarja drugemu. Človeka določa odgovornost za drugega

človeka in ne samo njegov razum, zato je temelj človečnosti etičen in ne le



racionalen. ''Levinas temeljno razliko, ki jo povezuje z drugostjo sočloveka, postavi

višje od enosti >>logosa



človeštvo, ne da bi zahtevali kakršnokoli vzajemnost – tako se je svetopisemski Bog

vedel do človeštva, ki je imel takšen nesorazmeren odnos z izraelskim ljudstvom,

tako se je Kristus vedel do vseh s katerimi je prišel v stik in do svoje Cerkve, tako

se morajo kristjani vesti do tistih, ki z njimi ne delijo iste vere.'' (Bianchi, 2007, str.

108) Skupno iskanje resnic različnih verskih skupnosti se v medverskem dialogu

ne obnese in vprašanje je, kako iskanje skupnih ali podobnih verskih temeljev

pravzaprav vključuje spoštovanje in sprejemanje sogovornika v vsej njegovi

drugačnosti. Po drugi strani pa je odnos, ki ga opisuje Bianchi, izredno zahteven in

praktično nemogoč. Kristjani in muslimani bi v dialogu vsekakor morali sprejemati

in priznavati drugačnost ter svobodo drug drugega, saj to dialog v osnovi

predpostavlja, a bi za takšen odnos morali biti poenoteni glede želje po

medsebojnem sodelovanju. Če interesa po sožitju ne kažeta obe religiji, potem tudi

o dialogu ne moremo govoriti.

2.2 OSNOVNE ZNAČILNOSTI KRŠČANSTVA

Ko govorimo o dialogu med kristjani in muslimani, moramo omeniti osnovne

značilnosti obeh religij. Osredotočili se bomo predvsem na značilnosti, ki vplivajo

na interes ter potek dialoga.

Krščanska vera je monoteistična religija, katere temelj je vera v enega Boga. Je

najštevilčnejša religija na svetu, ki je nastala na ozemlju današnje Palestine. Izvira

iz judovsko-helenističnega okolja, prav tako kot islam. Krščanstvo temelji na

čaščenju naukov Jezusa Kristusa. Kristjani verujejo, da se je Jezus rodil okoli leta

4 pr. n. št. kot Božji sin po katerem se je Bog razodel vsem narodom. Jezus Kristus

je po krščanskem pojmovanju tako človek kot Božji sin, rojen iz device Marije. Bog

ga je poslal, da bi preko smrti na križu odrešil vse narode. Prvotna krščanska vera

se je ločila v tri večje verske skupine: katolištvo, pravoslavje ter protestantizem.

Med verami je nekaj razlik v samem nauku ter v prakticiranju vere, vendar vse

povezuje vera v Kristusa. Kljub razlikam si krščanske vere prizadevajo za

medsebojno sodelovanje.



Verske resnice kristjanov so zapisane v Svetem pismu, ki predstavlja sveto knjigo

kristjanov, sestavljeno iz Stare in Nove zaveze. Temelj Stare zaveze je Postava, ki

vsebuje predpise, kako izpolnjevati božja navodila ter živeti božji nauk. Postava je

tudi verski temelj ter sveta knjiga judovskega monoteističnega verstva, predhodnika

krščanstva. Stara zaveza predstavlja zavezo, ki jo je Bog sklenil z Judi in opisuje

zgodovino ter življenje Judov pred rojstvom Kristusa. Nova zaveza pa pomeni

zavezo, ki jo je Bog sklenil z ljudstvom po svojem sinu, Jezusu Kristusu. Kristjani

verujejo, da je Kristus umrl na križu za spravo vseh narodov z Bogom, da bi lahko

prejeli odrešenje. Kristusovo življenje in nauk opisujejo Evangeliji, v katerih lahko

preberemo, kako je Kristus pozival množico, naj mu bo vdana, naj se spreobrne in

mu veruje, da bo dosegla odrešenje. Kristusova temeljna zapoved pravi, da je

potrebno ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Jezus je veliko svojega časa namenil

grešnikom in dejal, da predvsem ti potrebujejo ljubezen in Boga. Kot svojega

bližnjega je sprejel tudi sovražnika ter ljubezen do sovražnikov zapovedal svojim

vernikom. Ljubiti bližnjega kakor samega sebe je resnica, ki predstavlja temelj, na

katerem si kristjani prizadevajo za dialog z drugimi verami. Kristjani verujejo, da

ima krščanska vera vesoljni oziroma univerzalni vidik, kar pomeni, da Jezus

oznanja vero in odrešenje za vse narode, ne le za izbran narod. Za kristjane je temelj

krščanstva ljubezen. Verujejo, da je Bog ljubezen in da je človek lahko z Bogom

ter z bližnjimi povezan le po ljubezni.

2.3 OSNOVNE ZNAČILNOSTI ISLAMA

Islam je tako kot krščanstvo, monoteistična vera , ki temelji na veri v enega Boga,

imenovanega Allah. Vera v enega Boga je temeljna skupna točka kristjanov in

muslimanov. Muslimani v svojem razodetju poudarjajo, da je Bog samo eden, edini

Bog, Alah. Pravijo, da je milosten in vsemogočen, ker vodi vso dogajanje in ker bo

na poslednji dan sodil vsem ljudem. (Verstva sveta, 2009) Islam izvira iz Meke in

predstavlja drugo največjo religijo na svetu, takoj za krščanstvom. Zanimivo

dejstvo je, da število muslimanskih vernikov narašča hitreje kot število kristjanov.

Muslimani in kristjani so vodilni na področju rodnosti, še posebej muslimani, saj

je povprečna stopnja otroka na muslimanko 3,1; svetovno povprečje otroka na



žensko pa je 2,1. To vsekakor vpliva na hitro širjenje števila muslimanov po svetu.

Poudariti moramo, da je 34 % muslimanov mlajših od 15 let, iz česar lahko

sklepamo, da bo islam rastel hitreje kot druga verstva. (Štefanič, 2015) Zaradi

številnih migracij muslimanov iz arabskih držav se muslimanska vera vse bolj širi

v Evropske države, tudi v Slovenijo. Podatki ob koncu leta 2015 so pokazali, da je

v Evropo prispelo skoraj 900.000 beguncev in migrantov iz arabskih držav. Število

muslimanskih beguncev in migrantov v Evropi pa je danes še večje, saj le-to

vsakodnevno narašča.

Začetek islama povezujemo z Mohamedovim rojstvom, rojenim okoli leta 570 n.

št.. Mohamed je leta 610 n. št. doživel prvo božje razodetje in verjel, da preko

nadangela Gabrijela prejema božji nauk, katerega mora posredovati ljudem. Po

Mohamedovem nareku so božje besede zapisali v Koran, sveto knjigo muslimanov.

Vendar pa muslimani trdijo, da islam ni vera, ki bi se začela s prerokom

Mohamedom. Verujejo, da se je Bog, Alah, ljudem razodel že ob nastanku

človeštva. Zavezo je sklenil že s prvim človekom, Adamom, ter svoja sporočila

ljudem pošiljal preko prerokov, ki jih priznavajo tako Judje kot kristjani. Ker pa so

Judje in kristjani po muslimanskem prepričanju božje razodetje popačili, ga narobe

razumeli ter narobe interpretirali, se je Bog ponovno razodel preroku Mohamedu,

da bi ljudstvo usmeril na pravo pot. (Kerševan in Svetlič, 2004) Koran je sestavljen

iz 114 sur oziroma poglavij in predstavlja temelj islamske vere. Prerok Mohamed

je dejal, da koranski zapisi niso njegova stvaritev, temveč čisto prave božje besede.

Muslimani verujejo, da Koran izvira od Alaha. Božje razodetje predstavlja le

izvorni arabski tekst Korana, zato na prevode Korana ne gledajo kot na sveto knjigo.

Ideal vsakega muslimana je, da se nauči recitirati Koran v arabskem jeziku.

Kerševan in Svetlič v svojem delu Koran – O Koranu, Bogu, islamu navajata, da v

Evangelijih evangelisti s človeško besedo poročajo o božjem razodetju, Koran pa

je božja beseda na najvišji ravni. Navajata tudi naslednjo primerjavo: ''Za kristjana

je Božja beseda Kristus, evangeliji so zgolj človeško pričevanje o njem in zanj – za

muslimane je Božja beseda Koran neposredno. Kar je za Kristjane Kristus, je za

muslimane Koran.'' (Kerševan in Svetlič, 2004, str. 17) Četudi muslimani verujejo,

da je Koran absolutna Božja beseda, pa ne moremo spregledati dejstva, da je Koran

prav tako zapisala človeška roka po nareku preroka Mohameda. Tako kot pri



Svetem pismu, je lahko tudi pri Koranu človek marsikaj interpretiral ter zapisal po

lastnem razumevanju.

Muslimanom vera zapoveduje določen način življenja. Božja volja, zapisana v

Koranu, zajema vsa področja življenja muslimana. V Zahodnem svetu je versko

življenje ločeno od državne politike in oblasti, muslimani v arabskih deželah pa

tega ne poznajo. Muslimanska vera zapoveduje izpolnjevanje petih stebrov islama,

ki vključujejo obvezno izpovedovanje vere, izvajanje molitve petkrat na dan,

dajanje miloščine ubogim, postenje ter romanje v Meko, sveto mesto muslimanov.

Vrh petih stebrov islama predstavlja muslimanska zakonodaja, imenovana šarija.

Beseda šarija pomeni 'pot Alahovih zapovedi'. Šarija se deli na pet zvrsti:

kar je Alah zapovedal,

kar je Alah priporočil, a ne kot nujno obvezno,

kar je Alah pustil zakonom nedoločeno,

kar je Alah grajal, a ne izrecno prepovedal,

kar je Alah izrecno prepovedal. (Verstva sveta, 2009)

Muslimani šarijo razumejo kot razodet prepis Alahovega prava, zato je dolžnost

vsakega muslimana, da se ravna po njenih navodilih. Do konca 19. stoletja je šarija

predstavljala temeljno pravo, ki so se ga muslimani po večini strogo držali. Kasneje

pa je vpliv modernega življenja, predvsem v Zahodnem svetu, med muslimani

povzročil precej sprememb. Določena pravila v šariji so zamenjali novi zakoniki,

ki bolj sovpadajo z življenjem na Zahodu. Šarija v modernih kulturah določa le še

družinsko in liturgično življenje muslimanov. (Verstva sveta, 2009)

2.4 DIALOG MED KRISTJANI IN MUSLIMANI

V tem delu bomo predstavili kako na medverski dialog gledajo kristjani in kako

muslimani. Govorili bomo o tradicionalni, radikalni ter moderni obliki islama in

pokazali vpliv različnih oblik islama na odnos med muslimani samimi in na odnos

muslimanov z drugimi verami. Predstavili bomo tri vrste medverskega dialoga:

dialog življenja, dialog na teološki ravni ter dialog verske izkušnje. Povedali bomo,

kateri dialog je med verskimi skupnostmi najpogostejši in kateri ni izvedljiv.



Nazadnje bomo spregovorili o verskih resnicah, ki kristjane in muslimane

povezujejo in bi teoretično lahko predstavljale izhodišče za medverski dialog, ter

razlike, ki v dialogu predstavljajo oviro.

2.4.1 Kristjani v dialogu

Biti z nekom v dialogu pomeni v prvi vrsti sogovornika priznati, spoštovati ter

sprejeti njegovo drugačnost. Najbolj pomembno je, da se pogovarjamo 'z nekom' in

ne le 'o nekom'. Ko sogovornika nagovorimo z besedo 'ti', ga priznamo za sebi

enakovrednega. Problem v dialogu nastane, ko sogovorniku namesto 'ti' rečemo 'on'

in ravno to se pogosto dogaja v dialogu med kristjani in muslimani. V dialogu

prihaja do problema srečevanja dveh svetov, ki se med seboj še vedno ne poznata.

Kristjani se sobivanja z muslimani pogosto bojijo, zato raje kot 'z njimi' govorijo 'o

njih'. Evropski kristjani se zavedajo svoje majhne natalitete in v strahu pred

muslimani pogosto sprožajo številne predsodke ter govorijo, kako jih bodo 'oni'

presegli in kako bodo 'oni' cerkve spremenili v mošeje in podobno. (Osredkar,

2004) Zaradi številnih terorističnih napadov, ki se vrstijo po svetu ter aktualnega

množičnega priseljevanja muslimanskih beguncev in migrantov v Evropo, danes

ta strah še narašča. Pri kristjanih ne gre le za strah pred drugačnostjo, ampak za

strah pred dialogom z drugačnostjo: ''Dejstvo, da v strahu raje govorimo 'o njih'

kakor 'z njimi'; dejstvo, da jih raje naslavljamo z 'oni' kakor z 'vi', nam daje slutiti,

kakšen je problem dialoga z islamom.'' (Osredkar, 2004, str. 78)

O pomembnosti preraščanja predsodkov opozarjajo tako krščanski kot muslimanski

predstavniki. O tem so govorili tudi na ljubljanskem simpoziju Z dialogom do

medsebojnega spoštovanja, na katerem so se srečali krščanski in muslimanski

predstavniki. Dragan Potočnik, vodja Centra za medkulturno sodelovanje z

državami Azije, Afrike in Latinske Amerike na Filozofski fakulteti Univerze v

Mariboru, je povedal, da je potrebno na muslimane gledati spoštljivo ter brez

predsodkov in strahu. Največjo težavo pri medverskem dialogu po njegovem

mnenju predstavlja nepoznavanje drug drugega. Soditi vse muslimane in islam

zaradi terorističnih napadov muslimanskih skrajnežev v Združenih državah

Amerike in v Evropi, je nedopustno. Potočnik je dejal, da marsikateri kristjan islam

povezuje z nasiljem, ne pozna pa Korana, ki spodbuja enake moralne vrednote kot



veljajo v sodobni družbi. V Koranu piše, da ubiti enega nedolžnega človeka je tako,

kot bi ubil cel svet, rešiti življenje človeku pa je enako, kot bi rešil cel svet. Ravno

nepravilne informacije in predsodki so tisti, ki pogosto vodijo v napačno

razumevanje muslimanov. (Grabus idr., 2012)

Jerald Gort je v prispevku The Case of Christianity from the Perspective of

Ecumenical Thougts predstavil svoje razmišljanje o kristjanih in njihovem interesu

za medverski dialog. Dejal je, da so prvi krščanski misleci o vsem, kar je bilo zunaj

cerkvenega kroga, govorili precej negativno. Origenov stavek ''Zunaj Cerkve ni

zveličanja'' je zelo negativno zaznamoval krščanski pogled na nekristjane. Škof

Ciprijan je dejal, da kdor nima Cerkev za mater, ne more imeti Boga za očeta. Okoli

leta 325, ko je bilo krščanstvo uradna religija Rimskega imperija, je negativen

odnos do nekristjanov postal še izrazitejši. Nanje so gledali kot na poganske

nevernike ter vraževerce. Vse, kar je bilo zunaj Cerkve, je bilo smatrano kot

kraljestvo teme. Približno nadaljnjih 1500 let je krščansko razmišljanje o drugih

verstvih bilo pod vplivom teh negativnih misli. Tudi uradne deklaracije pomembnih

cerkvenih srečanj so poudarjale negativen odnos do nekristjanov. Na Florentinskem

koncilu (1431–1445) so izpostavili, da nihče zunaj Katoliške cerkve ne bo deležen

večnega življenja, ampak večnega ognja, edino, če se bodo ob koncu življenja

spreobrnili. V začetkih 20. stoletja so papeži in krščanski verniki nekristjane

dojemali kot nekaj slabega. V uradnih spisih so nekristjane imenovali za nevernike,

pogane in necivilizirane ljudi. Gort je poudaril, da so bili med cerkvenimi

pomembneži tudi takšni, ki so se skozi stoletja borili ter izpodbijali takšno

negativno cerkveno razmišljanje o nekristjanih ter si prizadevali za bolj sprejemljiv

model srečevanja z drugimi verami. Spremembe na področju odnosa do drugih

verstev so se pravzaprav začele dogajati že po letu 1860, ko so zahodni strokovnjaki

začeli izvajati akademske študije o drugih svetovnih religijah prav zaradi želje po

boljšem razumevanju. Poznavanje drugih ver je bilo prej zelo skromno, informacije

so bile skope in večinoma napačne. Z razvojem transporta in posledično lažjega

potovanja po svetu pa je prišlo do večjega srečevanja različnih kultur, različnih ver,

različnih jezikov. Ljudje so postajali bolj ozaveščeni in izobraženi drug o drugem.

Kristjani so tako začeli postajati bolj odprti za druge in so začeli bolj ceniti druga

verstva. Na Drugem vatikanskem koncilu so cerkveni predstavniki prvič uradno v



cerkvenih dokumentih izpostavili težnjo po dialogu in spoštovanju drugih religij.

Leta 1983, na ekumenskem srečanju Krščanskih cerkva v Kanadi, je cerkvena

oblast poudarila, da je vsa človeška zgodovina, v vsakem času in kraju, z vsemi

kulturami, z vsemi religijami, narodi, plemeni, z vsemi negativnimi in pozitivnimi

vidiki v rokah Boga. Gort nazadnje spregovori o univerzalni Kristusovi solidarnosti

za vse človeštvo. Ta pravi, da bolj kot smo osredotočeni na Kristusa, bolj smo

pripravljeni podirati zidove, meje, se odpirati drug drugemu in graditi skupnost v

vsej svoji različnosti. (Gort, Jansen in Vroom, 2006)

2.4.2 Muslimani v dialogu

Jacques Waardenburg je v svojem članku Classical Attitudes in Islam towards

Other Religions zapisal, da se nobena vera od svojega začetka in v času razvoja ni

srečala s toliko drugimi religijami kot islam. Privrženci islama so se že v samem

začetku soočali z različnimi kulturami ter z veliko etično, jezikovno ter versko

raznolikostjo. Muslimani svojo vero vidijo kot prvobitno naravno religijo

človeštva, ki ne daje le moralnih in duhovnih navodil vernikom, ampak daje

temeljne smernice za življenje vsakemu muslimanu. Musliman mora strogo živeti

po teh smernicah, saj na takšen način izkazuje popolno predajo in avtoriteto Bogu.

Muslimani verjamejo, da je človeštvo kot skupnost najprej pripadalo eni veri –

prvotni monoteistični religiji – nato pa se je skupnost razdelila na več narodov.

Menijo, da si je vsak narod vero prikrojil po svoje, zato je Bog pošiljal preroke, da

bi ljudi usmeril na pravo pot. Ker po muslimanskem prepričanju preroki božja

sporočila niso pravilno interpretirali, je Bog nazadnje poslal Mohameda, da bi

celotnemu človeštvu pokazal pravo pot ter razodel pravilni božji nauk. Muslimani

verjamejo, da so bili pripravljeni sprejeti novo sporočilo, kristjani in Judje pa naj bi

ostali zvesti tradiciji. Waardenburg meni, da je odnos muslimanov do drugih

verstev potrebno razumeti v tem miselnem okviru. (Gort, Jansen in Vroom, 2006)

Za lažjo predstavo o sami pripravljenosti kristjanov in muslimanov za medverski

dialog, bomo navedli pomen ekumenskega gibanja kristjanov. Ekumensko gibanje

pomeni gibanje za edinost kristjanov. Katoličani, protestantje in pravoslavci si kljub

razlikam v svojih verskih praksah prizadevajo za sodelovanje ter medsebojno

spoštovanje. Muslimani pa ekumenizma v okviru svoje vere ne poznajo in ne



prakticirajo. Problem islama je velika razdeljenost vernikov, ki med sabo v večini

ne sodelujejo in si dialoga ne želijo. Ker ne kažejo interesa za dialog znotraj svoje

vere, jim tudi dialog z drugimi verstvi ni blizu. Vzrok sprtosti oziroma razdeljenosti

med muslimani tiči v nasledstvu preroka Mohameda. Največ muslimanskih

vernikov je sunitov, kar 90 % muslimanov. Ti zagovarjajo dejstvo, da nihče ne more

naslediti preroka Mohameda. Pravijo, da ima Mohamed lahko samo namestnike.

Šiiti, ki predstavljajo preostalih 10 % muslimanov, pa trdijo, da mora Mohameda

naslediti nekdo, ki je z njim v krvnem sorodstvu, saj le tako podeduje njegove

duhovne sposobnosti. Med šiiti zopet prihaja do nesoglasij zaradi različnih

pogledov na islamski verski nauk, zato se ti delijo še v štiri različne verske skupine:

zaidite, imamite, izmailce ter ahmedite. Glede tega, kako se posamezniki držijo

verskega nauka, pa so suniti še bolj razcepljeni. Vahabiti, ki menijo, da se

muslimani ne ravnajo več po resničnem nauku preroka Mohameda in Korana, pa

predstavljajo skrajno silo islama. Suniti, muslimanska večina, medverskemu

dialogu v praksi ne pripisujejo večje pomembnosti. Šiiti, ki predstavljajo

muslimansko manjšino, pa so seznanjeni s pomembnostjo medverskega dialoga. V

Iranu imajo šiiti celo Center za medreligijski dialog, ki že 20 let organizira pogovore

in srečanja z različnimi verskimi skupnostmi. (povzeto po predavanjih prof.

Osredkarja) Ne-le, da je dialog z islamom pogojen z samo razdeljenostjo

muslimanov, zavedati se moramo tudi dejstva, da je islam razširjen v različnih

kulturah, katerim je bolj ali manj prilagojen. V različnih kulturah muslimani

različno živijo islam. Govorimo lahko o arabskem in turškem islamu, indijskem ter

indonezijskem islamu, afriškem islamu ter o evropskem in ameriškem islamu. Tam,

kjer muslimani živijo v manjšini, so veliko bolj pripravljeni za dialog. Muslimani v

Zahodnem svetu so se tudi bolj prilagodili zahodni kulturi in živijo modernejši

islam. (Ocvirk, 2006)

Vendar pa se po besedah muslimanskega profesorja na Fakulteti za islamske vede

v Sarajevu, Enesa Karića, muslimani v Zahodnih državah počutijo kot tujci in so

še vedno obravnavani kot 'drugi': ''Islam kot vera, islam kot zgodovina, islam kot

kultura, kot civilizacija je na modernem Zahodu izključen iz koncepta judovsko-

krščanske civilizacije.'' (Grabus idr., 2012, str. 23) Karić je poudaril, da ne kristjani

in ne Judje nimajo nobenih doktrinalnih razlogov, da bi katero koli vero imeli za



'drugo'. Navsezadnje nobena od teh ver nima korenin na Zahodu. Tako judovstvo,

krščanstvo kot islam izvirajo iz Vzhoda, iz Jeruzalema, Meke in Medine, zato bi

bilo smiselno tudi na Zahodu govoriti o judovsko-krščansko-islamski civilizaciji.

(Grabus idr., 2012) Res je, da judovska in krščanska vera nimata svojih korenin v

Zahodnem okolju, vendar pa bi težko govorili o judovsko-krščansko-islamski

civilizaciji na Zahodu, saj se islam zelo razlikuje od Zahodne kulture oziroma od

judovske in krščanske civilizacije. Zahodna kultura je bolj odprta za drugačnost in

dialog, temeljna razlika pa je v tem, da na Zahodu verske skupnosti in država

delujejo ločeno, islam pa eno povezuje z drugim.

Waardenburg navaja, da klasično muslimansko razmišljanje ne muslimane definira

kot nevernike. Navaja, da muslimani verujejo, da so monoteistične prvine vere v

popolnosti realizirane le v islamu ter da kristjani ne sledijo prvotnemu

Kristusovemu nauku, ampak da so ga pri zapisu priredili. Nasprotujejo tudi

krščanski resnici Kristusove božanskosti. Trdijo, da Jezusu ni mogoče pripisati

božanske narave, ker so tudi evangelisti Jezusu pripisali številne fizične slabosti, ki

jih gre pripisati le človeški naravi. Absolutni enosti Boga po njihovem mnenju

nasprotuje tudi nauk o Sveti Trojici. Trdijo, da ne morejo obstajati tri stvarnosti v

enem samem subjektu ter da so se kristjani sprijaznili s sprejetjem logičnega

protislovja, ki mu pravijo skrivnost, v resnici pa naj bi šlo le za filozofsko in

teološko zmedenost. Waardenburg pravi, da muslimani zavračajo krščanski nauk

o odrešenju ter idejo izvirnega greha, saj naj bi to bilo v nasprotju z božjo

pravičnostjo. Prepričanje, da so posamezniku grehi odpuščeni s spravo nekoga

drugega, je v nasprotju s Koranom in prav tako izključuje človeško osebno

odgovornost. Menijo, da so te doktrinalne napake logične nezmožnosti, ki

nasprotujejo razumu. Muslimani vidijo napake tudi v krščanski verski praksi.

Krščansko čaščenje Marije in Jezusa preko svetih podob razumejo kot malikovanje.

Trdijo, da so kristjani zanemarili določene obrede, ki jih zapoveduje Postava, kot je

obredna čistost in obrezovanje. Verjamejo, da so prejemanje zakramentov, čaščenje

Marije in svetnikov, cerkveni zakoni o poroki in celibatu, praksa izobčenja,

redovništvo, liturgična praznovanja, novosti, ki jih kristjani prakticirajo po

Kristusovi smrti in so po njihovem mnenju nedopustne. (Gort, Jansen in Vroom,

2006)



Po mnenju Waardenburga se dialog med muslimani in ostalimi religijami sicer

izboljšuje, vendar še vedno ostaja precej omejen. Pravi, da se veri pogosto pripisuje

prevelika vloga v dialogu in da razlike v verskih resnicah niso zadosten razlog za

napetosti in konflikte v odnosih. Večjo vlogo pri sporih in konfliktnih v dialogu po

njegovem igrajo politični ali ekonomski razlogi. Dejstvo je tudi, da kar ena stran

priznava in razume kot dialog, ni nujno, da druga stran razume enako. Waardenburg

navaja, da muslimani priznavajo vse, kar je dobrega in resničnega v drugih verah.

Sprejemajo, kar bogati njihovo vero oziroma način življenja, četudi ni zapisano v

njihovem razodetju, in se tako kot bolj ali manj zaprta civilizacija odpirajo dialogu

z drugače verujočimi. (Gort, Jansen in Vroom, 2006)

2.4.3 Različne oblike islama: tradicionalni, radikalni ter moderni islam

Drago Karl Ocvirk je v svoji skripti Islam: zgodovinske, fenomenološke in

religiološke teme opozoril na različne oblike islama, katere bomo omenili za lažje

razumevanje odnosov med muslimani. Znotraj ene kulture lahko muslimani

prakticirajo različne oblike islama kar pogosto pripelje do konflikta med njimi

samimi. Ločimo med tradicionalnim, radikalnim ter modernim islamom:

Tradicionalni islam se trudi prilagajati kulturi, v kateri živijo njegovi

pripadniki. Prizadeva si za povezovanje muslimanskih vrednot z

vrednotami moderne kulture. Rahlo odstopa od pravovernega islamskega

nauka, je bolj življenjski in ne podpira skrajnosti, zato mu pravijo tudi 'islam

srečne sredine'.

Radikalni islam predstavlja popolno nasprotje tradicionalnega islama.

Zaradi nasilnega širjenja vere povzroča strah tako med muslimani kot

verniki drugih religij. Potrebno je povedati, da so žrtve radikalnega islama

v prvi vrsti pripadniki tradicionalnega islama, njihov boj proti Zahodu pa se

je razširil šele v zadnjih desetletjih. Arabci so dolgo časa bili pod turško

oblastjo, kasneje pa pod francosko in angleško, ko pa so se osamosvojili, so

se njihovi vladarji izkazali za veliko slabše voditelje kot so bili tuji.

Verjamejo, da je potek njihove zgodovine in politična situacija danes božja

kazen, ker podlegajo Zahodu. Zaradi tega pozivajo k radikalnemu islamu,

ki ga razodeva Koran. Dobesedno upoštevanje Korana vodi v fatalizem, ki



se velikokrat konča z nasiljem in terorizmom proti pripadnikom

tradicionalnega islama, oblastem ali proti Zahodu, ki ga radikalni muslimani

vidijo kot pokvarjenega in nevernega. Pri džihadu, sveti vojni, gre najprej

za prevlado radikalnega islama v lastni deželi, od tam pa se verska

revolucija širi še v druge države.

Moderni islam si prizadeva za sodobno razlago Korana ter novo

razumevanje islama v skupnem bivanju z moderno kulturo. Skušajo ločevati

vero in politiko. Pripadniki modernega islama so v primerjavi z ostalimi

muslimani veliko bolj dovzetni za spremembe, vendar pa so zaradi prevlade

tradicionalnega islama ter strahu pred radikalnimi muslimani precej manj

vidni in neprepoznavni. (Ocvirk, 2006)

Vpliv različnih oblik islama se kaže tudi v muslimanski pripravljenosti za dialog s

pripadniki drugih religij. Dejstvo je, da je dialog ali vsaj stik lažje vzpostaviti s

pripadniki tradicionalnega in modernega islama kot pa s pripadniki radikalnega

islama. Radikalni muslimani ne želijo stikov in ne priznavajo za prave muslimane

niti tradicionalne niti moderne pripadnike islama. Problem nesodelovanja ter

nestrpnosti znotraj islama se vsekakor odraža tudi v dialogu s pripadniki drugih ver.

Če ne kažejo interesa po komunikaciji znotraj svoje vere, je tudi komunikacija s

pripadniki drugih verstev otežena.

2.4.4 Vrste dialoga med kristjani in muslimani

Ko govorimo o dialogu med krščanstvom in islamom, je potrebno vedeti, za kakšen

dialog pravzaprav gre. Ocvirk predstavi tri vrste dialoga med kristjani in muslimani:

dialog življenja, teološki dialog ter dialog verske izkušnje:

Dialog življenja se dogaja v vsakdanjem življenju kristjanov in

muslimanov, ki živijo v določenem skupnem okolju. Takšen dialog se

dogaja, ko se verniki soočajo med seboj v vsakodnevnih situacijah, se

pogovarjajo in spoznavajo. V ospredju je predvsem sodelovanje in

priznavanje drug drugega zaradi želje po mirnem sobivanju dveh različnih

verskih skupnosti na enem mestu. Kjer dialog med muslimani in kristjani

poteka, poteka v tej obliki.



Dialog na teološki ravni je zelo kompleksen in praktično neizvedljiv.

Dvema različnima verskima sistema je težko poiskati skupne temeljne

verske resnice in na njih graditi teološki dialog. V teoriji tako krščanski kot

muslimanski predstavniki precej poudarjajo, kako je potrebno izhajati iz

skupnih verskih resnic, ki obe veri povezujejo, a pri globlji analizi in

argumentiranju teh resnic slej ko prej pride do nestrinjanj, saj sta obe verski

skupnosti trdno in dokončno prepričani v svoj verski nauk. Teološki dialog

med kristjani in muslimani nikjer po svetu ni stekel, saj je pogovor v tej

smeri privedel le do sporov in spreobračanja sogovornikov v svoj prav.

Sožitje in sodelovanje med kristjani in muslimani je vedno posledica

uspešnega dialoga življenja in nikoli dialoga na teološki ravni.

Poznamo tudi dialog verske izkušnje, ki pa si prizadeva predvsem za

izmenjavo duhovnega bogastva in izkušenj med kristjani in muslimani, ne

da bi želeli drug drugega prepričati in spreobračati v svoj prav. (Ocvirk,

2006)

Kultura in verski nauk drugega nista nujno nekaj slabega, nekoristnega ali

nesmiselnega. Če se znebimo predsodkov in smo odprti za verske resnice in

izkušnje drugih, nas te lahko duhovno zelo obogatijo. Če so v svojem temelju

verska prepričanja drugih vernikov dobra in si prizadevajo za dobrobit človeka,

potem ne morejo biti v nasprotju z nobenim verskim naukom. Verjetno je to vsem

verskim sistemom težko priznati, saj vsi verjamejo v absolutnost svoje vere, a

vseeno bi si bilo potrebno dovoliti in razumeti, da nas kultura in verska prepričanja

drugih lahko celo še bolj izpopolnijo in nam dajo nov, širši pogled na svet. Tudi

dialog verske izkušnje se bolj kot v praksi dogaja v teoriji. Kristjani in muslimani

bi morali v verskih in kulturnih razlikah pravzaprav videti privilegij ter možnost za

še polnejše duhovno življenje, ne pa situacije za ustvarjanje konfliktov in sporov.

Kjer se dialog med različnimi kulturami in ljudmi z drugačno versko miselnostjo

dogaja, se v večini primerov dogaja zaradi političnih ciljev ter želje po sožitju

različnih kultur v skupnem okolju. Pravi verski dialog pa ostaja problem.

Prizadevanje za medverski dialog ni le delo verskih avtoritet, je naloga vsakega

posameznega vernika katere koli vere. ''Gre za preseganje lastnih miselnih okvirov,

vzpostavljanje novih verskih izhodišč in stališč, bogatenje s kulturo drugega,



predvsem pa širjenje lastnega intelektualnega in čustvenega obzorja'', je dejal

Brlan. (Brlan, 2004, str. 71) Predvsem verniki sami so tisti, ki bi morali biti najbolj

dejavni v dialogu. Le srečevanje in pogovarjanje verskih avtoritet različnih verskih

skupnosti ter njihovo poudarjanje za nujnost medverskega dialoga ter izpostavljanje

skupnih ali podobnih verskih resnic, ne more narediti bistvenih sprememb na tem

področju.

2.4.5 Verske resnice, ki kristjane in muslimane povezujejo

Kristjane in muslimane povezuje vera v enega Boga. Kot smo že povedali,

muslimani verujejo, da se je vsemu človeštvu razodel en Bog in preko prerokov

ljudem oznanjal svoj nauk. Pred Mohamedom je Bog ljudem spregovoril že preko

Noeta, Mojzesa, Joba in tudi Jezusa. Božje razodetje, ki ga je nazadnje prejel

Mohamed, dopolnjuje in pojasnjuje prejšnje razodetje ter v določenih točkah tudi

razveljavlja razodetje, ki je bilo posredovano Judom in kristjanom. (Kerševan in

Svetlič, 2004)

Posamezne verske resnice kristjanov in muslimanov se povezujejo, vendar so kljub

temu razlike nepremostljive, da bi lahko med obema religijama stekel teološki

dialog. Da bi razumeli, kaj pravzaprav pomeni možnost teološkega dialoga med

muslimani in kristjani in na kakšnih temeljih bi ga teoretično lahko gradili, bomo

pokazali pomembne verske resnice obeh verstev, ki se v posameznih točkah

povezujejo. Hkrati pa moramo opozoriti na temeljne razlike, ki so premočne, da bi

teološki dialog bil mogoč:

Obe verstvi sta monoteistični. Vera v enega Boga je resnica, ki je kristjanom

in muslimanom skupna. Koran na različnih mestih poudarja vsemogočnost

in edinost Boga: ''Vaš Bog je edini Bog in ni boga razen Njega! On je

Vsemilostni in Vseusmiljeni.'' (K 2,163) Tudi kristjani poudarjajo edinost

Boga: ''Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod.'' (Mr 12, 29)

Obe verstvi častita usmiljenega ter ljubeznivega edinega Boga.

Kristjane in muslimane povezuje misijonarsko poslanstvo. Dolžnost

krščanskih in muslimanskih vernikov je posredovanje božje resnice celemu

svetu. Obe veri poudarjata, da posredovanje nauka nikakor ne sme biti



nasilno, saj se v vero ne sme siliti, ampak je potrebno na razumljiv in

nevsiljiv način predstaviti, da je njihov Bog edini. (Brlan, 2004)

Kristjanom in muslimanom je skupno čaščenje preroka Abrahama, Mojzesa

in Jezusa. Muslimani za Jezusa trdijo, da je le prerok, ne pa tudi Božji sin,

kot to verjamejo kristjani. Priznavajo pa Marijino brezmadežnost ter

pokornost božji besedi, zaradi česar naj bi muslimani Marijo zelo

spoštovali. Muslimani Jezusa poznajo samo kot božjega služabnika,

priznavajo pa mu vse čudeže, ki jih je storil. Kljub temu, da ga muslimani

priznavajo le kot človeka in ne kot Boga, lahko Jezus predstavlja skupno

izhodišče za dialog med muslimani in kristjani na teološki ravni. Tako enim

kot drugim je lahko vzor za moralno življenje. Preroka Mohameda

muslimani priznavajo kot največjega preroka, ki predstavlja vrhunec

razodetja. Kristjani Mohameda ne častijo, vendar pa bi ga po mnenju Brlana

lahko priznavali in spoštovali kot človeka, ki se je trudil ljudi usmerjati k

Bogu. (Brlan, 2004)

Obema verama je skupno dajanje miloščine ubogim ter zapoved posta.

Solidarnost do sočloveka ter pomoč ubogim, sirotam, vdovam ter bolnim je

pomembna tako kristjanom kot muslimanom. Smisel posta je predvsem

občutiti in spoznati stisko, ki jo doživlja revež. Islamski zgodovinarji

poudarjajo, da so bili v času stiske miloščine s strani muslimanov deležni

tudi Judje in kristjani. Dajanje miloščine lahko predstavlja izhodišče za

dialog, ker omogoča konkretne skupne akcije pripadnikov različnih verskih

skupnosti na področju dobrodelnosti. (Brlan, 2004)

Tako kristjani kot muslimani so 'ljudstva Knjige'. Kristjani lahko Koran

berejo na dva načina, kot religiozni tekst, ki je bogat vir svetopisemske

zgodovine ali pa kot napačno pojmovanje Kristusa, kar pa predstavlja oviro

pri dialogu. Zaradi različnih interpretacij verskih resnic, ki jih vsebuje

Koran, bi morali kristjani in muslimani nujno vzpostaviti dialog ter te

resnice razložiti in razrešiti. (Brlan, 2004)

2.4.6 Temeljne razlike v verskem nauku kristjanov in muslimanov

Ko je govora o medverskem dialogu med kristjani in muslimani, predstavniki obeh

verstev poudarjajo, da je dialog potrebno graditi na verskih resnicah, ki so skupne



obema religijama. Vendar pa verske resnice, ki kristjane in muslimane povezujejo,

nimajo takšne teže in ne sovpadajo tako, da bi lahko bile temelj za teološki dialog.

Na razlike v verskem nauku pa včasih kar pozabijo oziroma jih spregledajo, vendar

so in jih je potrebno poznati:

Problem predstavlja že prva skupna resnica, ki smo jo omenili - vera v

Enega Boga. Po eni strani muslimani priznavajo in spoštujejo monoteizem

kristjanov, po drugi strani pa ne priznavajo vere kristjanov v Troedinega

Boga. Takole je o veri kristjanov v Troedinega Boga zapisano v Koranu:

''Ne verujejo tisti, ki govorijo: >>Allah je eden od Treh!>Trojica.



muslimani strogo izpolnjevati. Neupoštevanje zapovedi je po Koranu strogo

kaznovano. Ustrahovanje in bogaboječnost v islamu se kristjanom zdi prevelika,

muslimani pa naj bi v tem videli resničnost svoje vere. Muslimani naj bi bili

prepričani, da je krščanstvo preveč politično pristransko, saj krščanske države vero

in politiko ločujejo. (Brlan, 2004)

Brlan vidi oviro za dialog tudi v predsodkih s strani kristjanov, ki so posledica

aktualnih političnih dogodkov. Po terorističnem napadu na Združene države

Amerike 11. septembra 2001, se islam v medijih močno povezuje s terorizmom.

Predsodki in strah ljudi pred terorizmom predstavljajo veliko težavo v dialogu.

Četudi so teroristični napadi povzročeni s strani islamskih skrajnežev, islama ne

smemo enačiti s terorizmom. Muslimani bi morali natančno ločiti med pravimi

verniki in skrajneži, ki nasilno širijo vero in izvajajo teroristične napade zaradi

političnih ciljev. (Brlan, 2004)

Lahko bi dejali, da danes islamski fanatizem z vsemi nasilnimi dejanji povzroča

največjo in najtežjo oviro v dialogu med kristjani in muslimani. Ta ovira se zdi

nepremostljiva, saj so predsodki v miselnosti kristjanov že tako močno

zakoreninjeni, da je težko iti preko njih. Krščanski in muslimanski predstavniki

kažejo na neupravičenost takšnih predsodkov in venomer poudarjajo, da je islam

potrebno poznati in videti v pravi luči. Poznavanje temeljev islama za preseganje

predsodkov je nujno, vendar tako velikega problema tudi to verjetno ne bi rešilo.

Bil bi pa vsekakor prvi korak k boljšemu in pravemu razumevanju muslimanov.

Ko govorimo o ovirah, ki nastopajo v dialogu med kristjani in muslimani, je treba

pokazati tudi na zgodovino odnosov med obema religijama. Problem dialoga med

kristjani in muslimani ni nekaj, kar se dogaja le danes, ampak izhaja že iz zgodovine

obeh ver. Zgodovinsko dialoško dogajanje lahko označimo za precej negativno. Od

samega začetka islama pa do danes so stike med kristjani in muslimani zaznamovali

konflikti in prepiri, ki so velikokrat prerasli v vojne, tako v osvajalske vojne, kot je

bilo širjenje osmanskega cesarstva v evropske dežele, kot strateške, kamor se

uvrščajo križarske vojne. Razlogi za spore so bili večinoma politični, čeprav tudi

verskih ne gre zanemariti. Cilj obeh religij je bil posredovati božjo resnico in

človeštvo pripeljati na pravo pot, zato so bili konflikti neizogibni. (Brlan, 2004)



Temeljno Kristusovo zapoved ljubezni do svojih sovražnikov so kristjani v odnosu

do muslimanov velikokrat pozabili. Vpliv zgodovine na dialog je občutiti še danes,

vendar razumevanje in spoznavanje krščanstva in islama v luči zgodovinskega

dialoga predstavlja veliko oviro za medsebojno sodelovanje. Kristjani in muslimani

bi si morali prizadevati za spoznavanje in sodelovanje s konkretnimi sogovorniki v

konkretnih situacijah. (Brlan, 2004)

Srečanje in sodelovanje tako velikih in močnih verskih sistemov kot sta krščanstvo

in islam, ne more biti in nikoli ne bo enostavno. Igor Bahovec je v svojem delu

Postmoderna kultura in duhovnost podal mnenje, ki ga je na tej točki smiselno

zapisati. Dejal je, da bistvo dialoga ni strinjanje v neki stvari, ampak to, da v dialogu

pride do osebnega odnosa med sogovornikoma. Komunikacija v svojem zadnjem

pomenu ni komunikacija med idejami, temveč med ljudmi, ki so nosilci teh idej.

(Bahovec, 2009)

Ljudje kot nosilci idej vstopajo v dialog, ne vstopajo v dialog ideje same. Ni vera

tista, ki vstopa in ustvarja dialog, ampak verske avtoritete in verniki. Na njih je, da

se učijo in spoznajo najprej verske resnice svoje vere in nato verske resnice

sogovornika. Problem ni samo v tem, da vernik v dialogu ne pozna vere

sogovornika, ampak velikokrat ne pozna niti svoje vere. Nepoznavanje pa je tisto,

ki sproža predsodke, nestrpnost in nasilje. Vere v svojem temelju niso slabe in ne

zapovedujejo nasilja ali nestrpnosti. Takšna dejanja izvirajo le iz nepravilnega

tolmačenja in napačnega razumevanja vere.

2.5 VPLIV VERSKE RAZNOLIKOSTI NA MEDRELIGIJSKI DIALOG

V zadnjem delu prvega poglavja bomo govorili o vplivu verske raznolikosti na

medverski dialog. Predstavili bomo tri odzive ljudi na versko raznolikost:

ekskluzivizem,

inkluzivizem,

verski pluralizem.



Govorimo lahko o treh odzivih na raznolikost religij, o ekskluzivizmu, inkluzivizmu

ter verskem pluralizmu. Zagovorniki ekskluzivizma so prepričani, da je njihovo

razumevanje sveta in srečevanje z Bogom edino pravilno ter izključujejo vsa ostala

verska prepričanja. Zagovorniki inkluzivizma priznavajo, da sicer obstajajo različne

verske skupnosti ter številna verska prepričanja, vendar pa trdijo, da je njihovo

versko prepričanje vrhunec vseh ostalih oziroma tako univerzalno, da pod svojimi

pogoji vključuje ostala verska prepričanja. Zagovorniki verskega pluralizma pa

verjamejo, da resnica ni ekskluzivno ali inkluzivno posedovanje katere koli vere,

temveč trdijo, da raznolikost religij, tradicij, razumevanja verskih resnic ter videnja

Boga ni ovira, ki bi jo človek moral preseči, ampak v tem vidijo priložnost za dialog

drug z drugim. To ne pomeni, da bi se posameznik moral odpovedati svojemu

verskemu prepričanju, ampak da bi postal dovzeten za nov pogled na svet in

razumevanje sveta skozi oči sočloveka. Izraz verski pluralizem pogosto

uporabljamo za pojem verske raznolikosti, vendar pa tega ne gre enačiti, saj verska

raznolikost lahko zajema tako ekskluzivistični, inkluzivistični kot pluralistični

odziv. (Bowden idr., 2005)

Pojem verski pluralizem razumemo kot sobivanje različnih religij v enakovrednem

položaju. Zagovornik verskega pluralizma priznava možnost, da je verska resnica

prisotna tudi v drugih religijah, ne le v njegovi lastni. Verski pluralizem zahteva

visoko stopnjo verske tolerance in verske strpnosti, ki sta osnovni pogoj za sožitje

pripadnikov različnih religij oziroma verskih skupnosti. Visoka stopnja strpnosti in

verske tolerance pa sta tudi bistvena pogoja medverskega dialoga. Brez priznavanja

in toleriranja drugih ver ter njihovih pripadnikov, posameznik ne more ustvarjati

medverskega dialoga. Če posameznik meni, da je njegova lastna vera edina pravilna

in resnična, vse druge pa zmotne, potem medverski dialog nima smisla. Dialog se

v tem primeru dogaja le z namenom prepričati in spreobrniti sogovornika v svoj

prav. (Cardin in Veverka, 2009) Diana Eck je v svojem delu Encountering God

dejala, da si v svetu, kjer obstaja raznolikost religij, ne moremo privoščiti

ignoriranja ali pa le toleriranja drug drugega: ''Ko verski pluralizem sprejmemo kot

vrednoto, medverski dialog lahko postane srečanje v iskanju resnice med versko

predanimi udeleženci ter prostor, kjer se aktivno soočimo z razlikami, da bi našli



načine, kako biti razločno to, kar smo, a obenem v odnosu drug z drugim.'' (Eck,

1993)

John Hick, evangeličanski teolog ter filozof religije, je bil zagovornik verskega

pluralizma v katerem je videl bistvene razlike od tradicionalnega krščanskega

pojmovanja. V času svojega dela se je srečeval in pogovarjal s številnimi nekristjani

in posledica tega je bilo njegovo sprejetje verskega pluralizma o katerem je govoril

v svojem delu Dialogues in the Philosophy of Religion. V nekristjanih je videl enake

moralne in etične vrednote kot v kristjanih, zato se je začel spraševati, zakaj Bog

tiste, ki ne sprejemajo Kristusa, ne bi zveličal. Hick je dejal, da je človekovo

dojemanje in znanje o Bogu pogojeno s kulturo in zgodovino, v kateri se človek

rodi, zato nobena vera ni absolutna. Tako se glasi tudi njegov argument proti

krščanskemu ekskluzivizmu, ki trdi, da je zveličanje možno le od Jezusa Kristusa

ter da je le krščanska verska resnica popolna in absolutna resnica, kljub temu, da

druge religije za svoje verske resnice trdijo enako. (Hick, 2001)

Zanimiva je primerjava Hickovega razumevanja verskega pluralizma s

Kopernikovim heliocentričnim modelom osončja. Pred Kopernikovim modelom je

veljal Ptolomejski model osončja, za katerega je veljalo, da je Zemlja center vesolja,

Sonce in drugi planeti pa se vrtijo okoli nje. Kopernikov model pa je zagovarjal

obratno - Sonce je središče vesolja in se tako Zemlja kot drugi planeti vrtijo okoli

njega. Kljub temu, da je pot vsakega planeta okoli Sonca drugačna in da zahteva

različen čas, daje isti rezultat – vsak planet naredi polno pot okoli centralne zvezde,

Sonca. Hick je Ptolomejksi model osončja primerjal s krščanstvom, ki naj bi bil

edina pot do zveličanja z edinim pravim Bogom. Kopernikanski model pa lahko

primerjamo s Hickovim dojemanjem verskega pluralizma, ki ponuja možnost, da

so vse vere osredotočene na enega in za vse pravega Boga ter gredo po različnih

poteh, da dosežejo isti cilj. (Hick, 2001)

Hick je zapisal, da se kristjani zaradi obstoja drugih ver in njihovih verskih resnic,

ki so velikokrat nezdružljive s krščanskim verskim sistemom, počutijo ogrožene.

Tako ogroženo se je po njegovem mnenju počutil William Alston, ameriški filozof,

ki je deloval na področju krščanske filozofije. William Alston je dejal, da lahko

obstaja le ena vera, ki vsebuje absolutno versko resnico. V okviru te predpostavke



je Alston zagovarjal krščanstvo nad drugimi verami. Trdil je, da je najbolj smiselno

zagovarjati in priznavati absolutnost vere, kateri pripadaš od rojstva, brez

objektivnega raziskovanja, katera vera je epistemološko najbolj verjetna. Alston je

dejal, da edino krščanstvo producira resnična verska prepričanja, ostale religije pa

napačna. Hick se z njim ni strinjal. Bil je prepričan, da racionalen človek takšnega

razmišljanja ne more sprejeti. Analiziral je Alstonovo razmišljanje in dejal, da če je

res tako, kot pravi Alston, da je le ena vera prava in resnična, potem iz tega sledi,

da verske izkušnje na splošno producirajo lažna prepričanja, to pa pomeni, da gre

za splošno nezanesljivo osnovo nastajanja verskega prepričanja. Po mnenju Hicka

bi Alston, če bi se rodil v pobožni muslimanski družini, trdil, da je edina prava vera

muslimanska vera. Če je le ena vera resnična, katera je potem to, se je spraševal

Hick, ter dejal, da gre pri tem za veliko logično nezdružljivost. Bog ne more biti

oseben in neoseben, ne more biti troedini in ne troedini, ne more biti primarno

razodet kristjanom ali muslimanom, četudi vere znotraj svoje tradicije dejansko

producirajo prav takšna prepričanja. (Hick, 2001)

Hick je podal kritiko tudi proti analitičnemu filozofu Alvinu Plantingi, ki naj bi prav

tako trdil, da je krščanska vera edina pravilna, vse ostale, ki so z njo v nasprotju, pa

zmotne. Po zapisih Hicka naj bi Plantinga dejal, da biti religijski ekskluzivist ni

iracionalno dejanje in dodal, da posameznik ni egoist ali arogantnež, če verjame v

nekaj, v kar drugi ne, kljub temu, da svojega verskega prepričanja ne more dokazati.

Tisti, ki verjamejo, da imajo polno versko resnico le kristjani, niso kršili nobene

spoznavne obveze pri tvorjenju verskega prepričanja, je povedal Plantinga ter v svoj

zagovor dejal, da je klasičen kristjan in da je naravno, da verska prepričanja, ki s

krščanstvom niso združljiva, dojema kot napačna oziroma neresnična. Hick je želel

pokazati osrednji problem religijskega ekskluzivizma ter Plantingo vprašal, kako je

mogoče osmisliti dejstvo, da obstaja toliko različnih svetovnih religij ter verskih

prepričanj, ki imajo enako dobro epistemološko podlago kot krščanski doktrinalni

sistem. Hick je dejal, da je zaradi tega nerazumno trditi, da je krščanstvo edino

pravilno in resnično versko prepričanje, vsa ostala pa napačna, še posebej zato, ker

je pripadnost določeni veri v večini primerov pogojena z okoljem, v katerem se

človek rodi. Plantinga je odgovoril, da to pravzaprav ni problem religijskega

ekskluzivizma, saj ekskluzivist ne sprejema in ne verjame, da imajo ostale religije in



verska prepričanja enako dobro epistemološko podlago. Religijski ekskluzivist

lahko sprejema dejstvo, da je drugače verujočemu vera enako pomembna in

resnična kot ekskluzivistu lastna, vendar pa ne verjame, da katera koli druga vera

poseduje resnico. Plantinga meni, da takšno stališče religijskega ekskluzivista ni

nerazumno, nerazumno bi bilo, če bi ekskluzivist za versko prepričanje, ki je

nezdružljivo z njegovim lastnim, dejal, da ima ravno tako dobre epistemološke

temelje kot njegovo. Plantinga se je odzval tudi na Hickovo trditev, da je pripadnost

veri pogojena z okoljem, v katerega se človek rodi, in dejal, da to velja tudi za

zagovornike verskega pluralizma. Nekdo, rojen na Madagaskarju, najbrž ne bo

verski pluralist, meni Plantinga. Vendar po mnenju Hicka ta primerjava ne zdrži,

saj verskega pluralista navadno ne vzgajajo od rojstva, tako kot se to navadno

dogaja v vernih družinah. (Hick, 2001)

Kljub temu, da verjamemo in govorimo, da je v sodobni družbi vera svobodna

odločitev vsakega posameznika, pa se v praksi največkrat dogaja, da ljudje

sprejmejo vero, v katero se rodijo. Vera je pogosto pogojena s kulturo in tako ljudje

prakticirajo versko prakso, ki jim je najbolj poznana in najbolj smiselna. ''Čeprav

je možno izbrati drugače in biti pritegnjen k drugim duhovnim potem iz različnih

razlogov, tudi pred te odločitve prihajamo že >>nagnjeni



prepričanja so neskladna z islamom, ampak prav tako so njegova /…/ in so

neskladna praktično z vsem kar je v nasprotju z njegovim verskim pluralizmom.

Religijski pluralizem ni v nasprotju z religijskim ekskluzivizmom temveč je primer

religijskega ekskluzivizma.'' (Hick, 2001, str. 58) Van Inwagen je dejal, da verjame,

da lahko človek doseže zveličanje le po Kristusu zato, ker je to temelj njegove vere.

Sprejema vse, kar spada h krščanski veri. ''Nekateri menijo, da je prekletstvo

nekristjanov bistven problem krščanstva, vendar mislim, da nimajo prav. Gre za

problem, ki ga kristjan ne more razrešiti, lahko samo s strahom razmišlja o tem, kaj

verjeti. Tudi sam razmišljam o tem, vendar razmišljanje o tem ni del moje vere'', je

zapisal van Inwagen. (Hick 2001, str. 59) Povedal je, da k njegovi veri spada

prepričanje, da je Bog pravičen in ljubeč in kakršne koli načrte ima Bog z

nekristjani, verjame, da bo z njimi pravičen ter da bo njegovo delo ljubezni preseglo

vso človeško razumevanje. (Hick, 2001)

Drugi vatikanski koncil je v Katoliško cerkev prinesel veliko spremembo o

pojmovanju odrešenja, kar je pravzaprav pomenilo začetek dialoga katoličanov z

nekrščanskimi verstvi. Pred koncilom je veljalo, da le pripadniki Cerkve lahko

dosežejo zveličanje, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (dokument Drugega

vatikanskega koncila) pa navaja, da tudi tisti, ki po lastni krivdi ne poznajo Kristusa,

a s svojim srcem zavzeto iščejo Boga ter izpolnjujejo njegovo voljo, ki jo

spoznavajo po svoji vesti, lahko dosežejo zveličanje. Merilo odrešenja je z Drugim

vatikanskim koncilom postala človekova vest in s tem pojmovanjem odrešenja je

Cerkev začela dialog z nekristjani. So pa koncilski očetje poudarili, da je Cerkev še

vedno nujno potrebna za zveličanje vseh. Leta 2000 je papež Janez Pavel II. članom

Plenarnega sveta Kongregacije za nauk vere dejal, da je Cerkev nujna kot

univerzalni zakrament odrešenja za vse, kar pomeni, da se lahko zveličajo tudi

nekristjani, ampak le za to, ker je Cerkev prisotna. (Osredkar in Harcet, 2012)

Življenje po vesti, ki je vrednota krščanstva, je postalo merilo odrešenja in tako

vključilo tudi nekristjane. Kdor veruje, išče Boga in živi po vesti, naj bi nezavedno

izpolnjeval Božjo voljo.

Diana Eck je v svojem prispevku Is our God Listening? dejala, da je najverjetneje

večina kristjanov inkluzistov, kajti krščanstvo poudarja univerzalnost vere in uči, da

Jezus Kristus sprejema vse ljudi, ki iščejo Boga, zato kristjani verske raznolikosti



naj ne bi dojemali kot grožnje. Mišljenje, da Kristus sprejema tudi nekristjane, a da

je Cerkev nujna za zveličanje, je po njenem mnenju tipično inkluzivistično. Omenila

je misel krščanskega inkluzivista, ki je dejal, da Bog sprejema vsako pravo molitev,

četudi je naslovljena na napačnega boga ter da Kristus odrešuje mnoge, ki ga ne

poznajo in se tega niti ne zavedajo. Izpostavila je tudi katoliškega teologa Karla

Rahnerja, ki je v svojem inkluzivističnem pogledu na katoliško vero naredil še korak

dlje. Po njegovem mnenju naj bi bila druga verstva vključena v Božji plan

odrešenja. Nekristjane, ki iščejo Boga, je imenoval za anonimne kristjane, saj so

prav tako odrešeni s strani Kristusa, čeprav tega ne vedo. Eck meni, da krščanski

inkluzivisti trdijo, da Kristusova ljubezen sprejema vse ljudi in da tako tudi sami

sprejemajo nekristjane v dialogu, vendar pa njihova trditev, da tudi nekristjane

odreši Kristus, pomeni, da na sogovornika v dialogu gledajo skozi svoj miselni

jezik, skozi svojo tradicijo. Temelj dialoga bi moral biti videti, razumeti in poslušati

človeka takšnega kot je in ne skozi svoje miselne okvirje. Takšen odnos naj ne bi

spoštoval in sprejemal drugačnosti. Eck problem krščanskega inkluzivizma vidi v

rabi ene verske miselnosti, ki bi rada zaobjela vse druge vere. Trdi, da se krščanski

inkluzivisti ne zavedajo, kako nekristjani občutijo dejstvo biti vključen v odrešenje

nekoga drugega. (Bowden idr., 2005) Vsekakor so krščanski inkluzivisti v

sprejemanju nekristjanov veliko bolj odprti in tolerantni kot ekskluzivisti, vendar pa

kljub temu pravijo, da sta Kristus in Cerkev nujno potrebna za zveličanje vseh ljudi.

Takšno tezo je muslimanu, ki verjame v absolutnost Alaha, nemogoče razumeti in

sprejeti, saj zanika temelj njegove vere.

Eck navaja, da verske raznolikosti ne bi smeli razumeti kot težavo, ki bi jo bilo treba

preseči, ampak kot dejstvo, ki lahko pomeni tudi priložnost za duhovno rast ljudi.

Ko sprejemamo in razumemo različnost sogovornikov, po njenem mnenju

ustvarjamo medverski dialog. Krščanski inkluzivisti tako naj ne bi bili odprti za

dialog, kajti nekristjane dojemajo v svojem miselnem okvirju. Pravi, da zagovornik

krščanskega pluralizma še vedno pripada svoji veri, vendar pa na nekristjane ne

gleda v okviru svoje verske miselnosti in v polnosti spoštuje njihova verska

prepričanja. (Bowden idr., 2005)

Kristjani in muslimani se soočajo s problemom razumevanja in razlaganja verske

raznolikosti. Razlaga verske raznolikosti ima velik socialni in politični odmev v



svetu, zato je pomembno, kako jo razumemo in se nanjo odzivamo. Za uspešnost

medverskega dialoga se zdi pluralistični odziv na versko raznolikost na prvi pogled

najbolj primeren, saj enači vse vernike, vendar pa zahteva veliko mero tolerantnosti

in široko odprtost posameznikov za nove miselne poglede. Kljub temu, da verski

pluralizem ne zahteva posameznikovo odpoved svojemu verskemu prepričanju, je

v praksi vernikom določene religije težko zagovarjati pluralistično tezo, da so vse

vere enakovredne. Vere v svojem temelju učijo, da so edine, ki bodo posamezniku

prinesle odrešenje. Tako kristjan kot musliman verjameta, da je njun Bog edini in

absolutni Bog in da ju le vera v tega Boga lahko odreši. To je pravzaprav smisel

vsake vere in zato ji človek pripada ter veruje. Sprejeti tezo, da so vse vere

enakovredne in težijo k istemu Bogu, se zato vernikom lahko zdi nesmiselno

oziroma nedopustno, saj postavlja njihovo vero in prav tako njihovo identiteto pod

vprašaj. Da bi se verniki na versko raznolikost odzvali kot verski pluralisti, bi

morali verski sistemi učiti enakovrednost ver in bo�

Documents

SKUPNO DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositories · 2020. 1. 30. · skupno diplomsko delo. Hvala očetu in mami, ki sta mi študij finančno omogočila in me ves čas šolanja podpirala