Božič

Vrata in jasliceVrata so pomembna stvar. Sveto

pismo jih velikokrat omenja. Za-pirajo in odpirajo vhod in izhod,

varujejo in omejujejo. Naj bi varovale, kar je dobro in preprečevale slabo. Vrata odpiramo, kadar se nam zdi, da je tako prav. Včasih jih tudi pozabimo zapreti, včasih jih kar zaloputnemo … Na svetu je mnogo vrat, ki si jih ni zamislil in naredil človek. Pa so za življenje zelo pomemb-na. Nekatera so tudi neobhodno potreb-na. Tudi za življenje v Sloveniji.

Zvoni, zvoni. Hišni zvonec. A že spet? Trkanje na vrata. »Naprej, prosim … Po­čakajte, da odklenem …«

»Ven!« Pokažemo na vrata vstopa-jočemu, ki ni po moji meri. O, kaj vse, kakšne zgodbe nam morejo povedati vsaka vrata.

Vrata ima tudi večina naših spovednic. Nam jih je težko odpreti? Skoznje vsto-pamo potrti in žalostni, da bi doživeli us-miljenje, da bi ozdraveli, da bi oživeli. Iz njih izstopamo prenovljeni, odprti za pol-nost življenja.

Popisovanja in štetja. Čigav si? Koliko nas je!? Vse za varnost. Čigavo?

Zavarovalnice in nadzorne kamere. Zakaj in čemu? Zmoremo zavarovati neminljivo srečo? In nadzorne kamere, zmorejo odpoditi življenje tatu?

Jaslice – betlehemski hlevček. Je-zusov rojstni dom nima vrat, je vedno odprt! Delamo jaslice, jih postavljamo, se z njimi postavljamo, jih razstavljamo. Ali lahko tudi iz sebe delamo jaslice?

Odprite vrata Kristusu! Katera pa so ta vrata? Na kateri strani teh vrat pa je Kristus ­ Odrešenik – Osvoboditelj.

»Gospod je trkal na vrata tvojega srca: prijatelj, prijatelj! Ti pa si spal …«, poje ena izmed popevk patra Duval­a.

»Nikdar nisem zaklenil vrat, da se ne bi zjutraj, ko bi odprl vrata, morda spotaknil ob na pragu ležečem, zmrznjenem trup-lu človeka, ki je potreboval prenočišče.« To mi je letos zaupal eden od upokojenih metereologov s Kredarice na dan, ko je bila »otvoritev« novih meteoroloških naprav, ki naj bi delovale avtomatsko in nadomestile človeka – čutečega vreme-narja.

Cerkvena vrata in vrata Cerkve. Sve-toletna vrata jubilejnega leta. Na praznik Brezmadežne je naslednik tistega, ki mu je Kristus Odrešenik, Glava Cerkve, za­upal ključe nebeških vrat (= večne sreče: gledanja Boga) odklenil vrata – jubilejne-ga leta Božjega usmiljenja. Jubilejno leto – leto veselja, leto osrečujočega spre-jemanja odpuščanja – odprtosti, ozdra­vitve in oživljanja … In za njim tudi njego-vi sodelavci, naši škofje. In sedaj bodo zastoji pred temi vrati, gneča med vrati, za vrati z notranje strani pa še vedno do-volj prostora. Pred vrati spo vednic dolge

vrste potrpežljivo čakajočih, zaskrbljenih, zamišljenih, z upanjem v srcih, oprtih na besedo življenje ljubečega Gospoda: »Nočem smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in živi!«

Na misel mi je prišla še ena popevka, ki tolaži in napoveduje »saj po novem letu boljše bo … Kakor za koga.« In po kate­rem novem letu? In kadar se kdo na vse pretege godrnjajoč pritožuje, ga skušam potolažiti: potrpi malo, saj danes sto let bo bolje. Včasih ta tolažba učinkuje, vedno pa ne. Odvisno od vere pacienta. Seveda bo bolje, če bom že danes nekaj za to storil! Če ne bom čakal na ne vem kateri maj, ko bo vse v rožicah, za katere se pa sam tudi nisem prav nič ali pa le prav malo potrudil.

Za slavo Bogu na višavah in za mir ljudem na zemlji naj vas vsak dan bolj srečne prebujajo Božji poslanci!

- France Urbanija, duhovni pomočnik, župnija sv. Križa nad Jesenicami

Župnijska cerkev sv. Križa nad Jesenicami. Foto: Bojan Rauh

Občasnik SKRINJA izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 22. 12. 2015. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Marsel Gomboc, s. Martina Golavšek, Jelka Koselj, Anka Ličof, Andrej Ojstrež, Joži Peternelj, Janez Resman, in Marija Tišler Serianz. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Oblikovanje: Matej Rauh. Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: SPECOM d.o.o., p. p. 39, 4240 Radovljica, E­naslov: specom@specom.si.

Božična zgodba nas nagovarja vedno znova, vedno dru-gače; in prav tako je Novorojeni letos ustvarjalcem moj­stranških jaslic spregovoril na prav poseben način.

V zgodbo nas uvede Marijina stiska, ko se prestrašena za-teče k sorodnici Elizabeti in skupaj razmišljata, kakšna nena-vadna usoda čaka njuna sinova. Ob njuni zaprepadenosti tudi nam angeli postavljajo vprašanje, kako smo mi pripravljeni sprejeti poslanstvo naših otrok, še posebej, če si ne izberejo take poti, kot smo jo od otroka pričakovali sami.

Ob letošnji zgodbi smo skupaj s pastirji razmišljali, kaj naj storimo, kadar pred Njim stojimo praznih rok. Angeli nas po-tolažijo in povabijo, naj ljudem podarjamo svoje znanje, svoje dejavnosti in osupli bomo, kakšen učinek imajo tovrstna zas-tonjska obdarovanja – če na primer ne računamo friziranja ali polaganja parketa ali popravila zob … – nekomu, za kogar pre­sodimo, da bi mu s tem olajšali vsakdan – a z zavezo, da on trem drugim naprej stori enako.

Na pot v Betlehem smo poslali četrto kraljico, ki se ne kiti z bliščem kraljice in potrka na našo vest, koliko smo pod vplivom

»izgleda«, »statusa«, koliko nam pomeni »položaj«. Spregovori o tem, kako ne znamo nečesa sprejeti, če ne plačamo.

Morda smo v Mamonova pikra »modrovanja« ali v nežno pet-je angelov ali v igrivost pastirjev ali v ponos kraljev skrili kaj, kar bo nagovorilo vas. Želimo si, da bi si ob obisku predstave dovolili, da se vas kaj dotakne, vas nagovori in morda postane predmet pogovora ob družinski mizi.

Želimo si, da bi znali osupniti spričo ledene lepote narave, ki smo jo poimenovali kar Ledeno kraljestvo. Želimo si, da bi v njem opazili igro svetlobe in teme v lesketu odsevov tol-munov, potočkov, vodometov in ledenih obokov; da bi znali ob tem spoštovati neskončne neprespane noči, domišljenost postavitve vsakega okraska, bakle ali lanterne – kajti prav vse je postavljeno z namenom. Hvaležni bomo, če si boste vzeli čas za začudenje in občudovanje naše minljive ledene umetnosti.

Veseli bomo, če boste letos v Mojstrani skupaj z nami zapeli Sveto noč; in sicer: 25. - 28. 12. 2015 in 1., 2. in 3. 1. 2016, ob 16., 17. in 18. uri.

- mag. Nataša Cotman

Kjer si svetopisemsko sporočilo, dih jemajoče stvaritve narave in umetnost podajajo roke …

Božična zgodba v objemu ledenih slapov

OB

IŠČ

IMO

2

3

Slovesnosti na Brezjah v letu 2016

PETEK, 1. JANUAR, OB 16.00 SVETA MAŠA OB 16. OBLETNICI RAZGLASITVE BAZILIKE ZA SLOVENSKO MARIJINO NARODNO SVETIŠČE IN OD-PRTJE SVETIH VRAT; ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, OFM

ČETRTEK, 11. FEBRUAR, OB 10.00 LURŠKA MATI BOŽJA, srečanje bolnikov

SOBOTA, 13. FEBRUAR, OB 10.00 SREČANJE ALKOHOLIKOV in vseh, ki trpijo zaradi alkohola in drugih odvisnosti

PETEK – SOBOTA, 11. IN 12. MAREC 24 UR ZA GOSPODA – molitev po naročilu papeža Frančiška

SOBOTA, 12. MAREC, 10.00 BLAGOSLOV NOSEČIH MATER IN VSEH, KI SI ŽELIJO OTROK

SOBOTA, 7. MAJ, 15.00VSESLOVENSKO ROMANJE GASILCEV

PETEK, 13. MAJ, 17.00 Kip fatimske Marije romarice začenja pot po Sloveniji z Brezij

TOREK, 17. MAJ20 LET OD OBISKA SV. JANEZA PAVLA II. NA BREZJAH

PONEDELJEK, 23. MAJ, 20.00 VEČER NARODNIH IZROČIL

TOREK, 24. MAJ, 10.00SLOVESNI PRAZNIK MARIJE POMAGAJ

SOBOTA, 4. JUNIJ, 11.00 TRETJI BREZJANSKI TEK

SOBOTA, 18. JUNIJ, 10.00VSESLOVENSKO ROMANJE BOLNIKOV IN INVALIDOV

NEDELJA, 24. JULIJ, 10.00 ZAKONSKI JUBILANTI

PONEDELJEK, 15. AVGUST, 10.00VELIKI ŠMAREN – slovesna maša z obnovo posvetitve Mariji; ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, OFM

NEDELJA, 4. SEPTEMBER, 10.00 SVETA MAŠA OB 109. OBLETNICI KRONANJA

ČETRTEK, 8. SEPTEMBER, 10.00 ROJSTVO DEVICE MARIJE ALI MALI ŠMAREN

SOBOTA, 10. SEPTEMBER, OB 9.00 MOLITVENI DAN ZA NOVE DUHOVNE POKLICE

NEDELJA, 18. SEPTEMBER, 10.00Dan vojaškega vikariata; maša z romanjem vojakov

NEDELJA, 2. OKTOBER, 10.00 OBLETNICA POSVETITVE CERKVE IN OBLETNICA RAZGLASITVE BAZILIKE TER FRANČIŠKOVA NEDELJA

ČETRTEK, 8. DECEMBER, 18.00 OBLETNICA POSVETITVE OLTARJA PRI MARIJI POMAGAJ

GASILSKO

DRUŠTVO

BREZJE

KRAJEVNA

SKUPNOST

BREZJE

Marijino svetišče na Brezjah.

4

POZDRAVLJENI !

Lk2 – »Slava Bogu – mir ljudem ….«Kadarkoli odprem TV opazujem in dobro prisluhnem

sporedu. Še dolgo mi ostanejo v spominu določeni stavki in slike oglaševalcev: V MERKATORJU ZA BOŽIČ DO-BITE VSE. PRIDITE, DA NE ZAMUDITE! A zdaj me najbolj nagovarja glasbeno besedilo za redno duhovno pripravo – ŽIVETI LEPO JE, kaj vem zakaj? Ravno v tem adventnem času, času pričakovanja, je življenje res lepo in aktivno. To-liko dobrih priprav in toliko odmetavanja balasta. Rojeni smo za nekaj več, rojeni smo z določenim namenom za celostno izpolnjevanje svojega poslanstva, za lepoto in veličino. Cilj je vedno diamant Jezus, zraven pa mali biser človek. Prazni-ki NE bohotijo osamljenosti, so le uvod dajanja in pripadanja drug drugemu.

Živeti lepo je!Hvala dekanijskim duhovnikom za darovanje evharistije v

bolnišnični kapeli za bolnike s težkimi preizkušnjami vsako sredo čez vse leto. S pripravo na sveto mašo, z darovanjem, z molivci in pevci ustvarjamo simfonijo luči in moči, ki je v tem času močno srkajoča, ker višja kot je gora, močnejši je tudi veter. Živeti lepo je!Si upamo življenje obogatiti z redno molitvijo ­ blagoslavljati Boga?Se upamo vključevati v prostovoljno delo ali pa raje čepeti doma in tarnati?Se znamo vživeti v vsebino praznika in doživljati praznično toplino, veselje, radost in ne izgubiti vere otroka v sebi?Ali zmoremo sprejeti sposobnost in vrline drugih in se zave-dati samopodobe?Ali zmoremo dati skromen dar ­ pozornost ­ prijaznemu bančnemu uslužbencu, prodajalki, vernemu in nevernemu sosedu?Ali zmoremo pred izpostavljenim Najsvetejšim posvetiti molit-veno uro, dve ...?

Praznični utrip v naših župnijah Ali zmoremo dojeti poslanstvo svete Družine, ki je toliko pre­trpela in obstala?PRIDITE, DA NE ZAMUDITE! ŽELIM VAM DOBER, SVETI ADVENTNI ČAS!

- Anka Ličof, Jesenice

Za vas živim!

... smo z navdušenjem ponavljali pri mnogovrstnih pro-gramih za mlade in družine, ki prihajajo v Marijin dom sester hčera Marije Pomočnice na Bledu. To je bil namreč pomenljiv stavek sv. Ja neza Boska, ki se je rodil natanko pred 200 leti in je svoje življenje podaril Bogu za mlade, da bi jim pomagal najti pot do sreče tukaj na zemlji in v večnosti. Ob začetku novega leta 1863 je dejal svojim sodelavcem in mladim: »Ne morem drugače, kot da vas prosim to, kar je tudi program naše hiše in je napisano v moji sobi: Daj mi duše, drugo vzemi. Ne prosim drugega kot vaše duše, ne želim drugega kot vaše duhovno dobro. Obljubim pa vam in vam dajem vse, kar sem in kar imam. Za vas študiram, za vas delam, za vas živim in za vas sem pripravljen dati tudi življenje.« To gorečnost sv. Ja­neza Boska je bilo mogoče obuditi preko muzikala, ki smo ga v sodelovanju s širšo salezijansko družino izvajali letos maja v F estivalni dvorani na Bledu.

Tako kot sv. Janez Bosko smo tudi me skupaj s sodelavci in animatorji poskušale oblikovati program in prostor, kjer bi mladi lahko srečali Boga. Imeli smo dva duhovno­počitniška tedna za osnovnošolce, na katerih smo poglabljali zakrament svetega krsta z obiskom starodavne krstilnice v Ogleju. V novem šolskem letu smo znova odprle vrata otrokom iz bližnje okolice za popoldanski oratorij, kjer imajo možnost učne po-moči, druženja in razvijanja talentov preko različnih delavnic. Najbolj je zaživela filmska delavnica, kjer osnovnošolci pišejo scenarij, igrajo in snemajo film o svetem Martinu. Prav tako se tudi najmlajši od 3. do 6. leta starosti z veseljem udeležujejo Svetopisemskih uric, ki potekajo dvakrat mesečno.

Poleg rednih programov za otroke in mlade ob vikendih, smo vesele, da je Marijin dom v podporo tudi družinam in vsem, ki si prizadevajo za ohranjanje njene vrednote. V okto-bru smo imeli pogovorni večer, na katerem je gost p. Damjan Jaslice v Ribnem

Muzikal o svetem Janezu Bosku

5

Ristič, jezuit in duhovnik, spregovoril o krščanskem pogledu na vsakdanje preizkušnje. Nenazadnje smo gostili zakonca Saro in Bojana Doljak, ki sta preko svoje življenjske izkušnje utemeljevala vrednoto družine in razložila posledice novega družinskega zakonika.

S pogledom na prihodnje leto vas že sedaj vabimo v soboto, 16. januarja 2016, ob 20. uri na pogovorni večer za starše zakonce in mlade z naslovom »Kdo je moj bližnji?« na temo konfliktov v vsakdanjem življenju. Z nami bosta zakonca in družinska terapevta Katarina in Tomaž Erzar. Poleg tega bodo v Marijinem domu tudi duhovne vaje za družine od 26. do 28. februarja (prijave in informacije na: www.hmp.si).

Skupaj z vami se veselimo vseh novih izzivov, ki nam jih Gospod pripravlja v novem letu.

- s. Barbara Močenik in sestre HMP z Bleda

Vse leto kaj zanimivega

OVSIŠE ­ Le še nekaj dni (od 365­ih) imamo pred seboj v letu 2015. To so najbolj milostni dnevi, ko se Božje Dete rodi v jaslih, v naših srcih, v naših družinah, v naši župniji … To so dnevi, ko se zazremo nazaj v preteklo leto in pregledamo, kaj nam je prineslo dobrega in tudi tistega, kar želimo čim prej pozabiti – izročiti v Jezusovo usmiljeno srce. Nekaj lepih do-godkov iz naše župnije želimo podeliti z vami.

V najlepšem pomladnem mesecu goduje sveti Florjan. Cerkev na Češnjici ima tega svetnika na stranskem oltarju. Zato smo se 4. maja zbrali ob njem in se Bogu in sv. Florjanu

priporočali, naj nas obvaruje časnega in večnega ognja. Maše so se udeležili tudi gasilci iz Podnarta, s svojim petjem pa so jo popestrili pevci Moškega pevskega zbora Podnart in Kropa. Bilo je lepo praznovanje.

Na dan državnosti smo romali na avstrijsko Koroško. Ve-trinjska zgodba o domobrancih in njihovem trpljenju je v nas prebudila hvaležnost, da mi zdaj lahko živimo v miru in v svojih domovih. Obisk grobnice sv. Modesta pri Gospe Sveti pa hvaležnost za dar vere. Za ta največji dar smo se lahko zahvalili tudi pri maši v Tinjah, kjer smo v kapeli občudovali Rupnikov mozaik. Romanje vsakokrat okrepi medsebojne od-nose, odnos z Bogom in nas poveže v eno.

Konec julija sta nas s svojim obiskom obogatila dva prijetna gosta. Novomašnik Gašper Mauko nam je podelil novomašni blagoslov. Povedal nam je svojo življenjsko zgodbo in od-ločitev za duhovniški poklic. V prijetnem pogovoru po maši je odgovarjal na naša vprašanja. Misijonar Milan Kadunc (brat našega župnika) pa je spregovoril o svojem delu v Fran-coski Gvajani. Najlepša je bila njegova zgodba o tem, kako je pomagal porodnici, ki je rojevala v avtu na poti do zdravnice. In kako se mu je takrat rojeni otrok – potem 18­letno dekle – po tolikih letih zahvalilo za življenje. Ja, misijonarjevo delo je služenje …

V avgustu pa je bil letos v naši župniji prvikrat oratorij. Šti-ri dni je 31 otrok in 14 animatorjev poskušalo posnemati sv. Dominika Savia. Naj jim bosta Jožef in Marija prijatelja, kot sta bila Dominiku. Upamo, da so čim več dobrega odnesli s tega prekrasnega druženja s seboj v življenje.

Letošnji smenj zadnjo nedeljo v avgustu je bil še posebej slovesen. Vse od velike noči dalje je namreč potekala obnova zakristije in ta dan jo je župnik Franc Kadunc blagoslovil. Hkrati pa je bilo tudi srečanje in maša za starejše župljane, saj so lahko prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Praznik je s svojo navzočnostjo obogatil Pavle Ravnohrib, voditelj in igralec. O svojem življenju in veri v Boga je spregovoril že med mašo. Po njej pa se je izkazal še s svojim recitatorskim talentom. Nove zakristije smo veseli in hvaležni vsem, ki so s svojim trudom pripomogli k obnovi.

V času pred božičem pa se z devetdnevnico pripravljamo na Jezusov prihod. Zdaj že tretje leto zapored vsak večer druga

Otroci in animatorji prvega ovsiškega oratorija.Foto: Peter Rakovec

Filmska delavnica

Svetopisemske urice

6

družina gosti Marijo in skupaj s sosedi in prijatelji moli ob njej. To so dragoceni trenutki priprave na Božič za celo župnijo. Da se nas prihajajoča Luč še bolj dotakne in nas razsvetli … In nam da poguma, da z vero in zaupanjem v Božjo previdnost pogumno in veselo zakorakamo novim izzivom na proti.

- Joži Peternelj

Vsak mesec kaj novega

RADOVLJICA ­ Kulturno društvo Sotočje je bilo ustanov­ljeno leta 1999 z namenom, da širi znanje vseh, ki se s sta­lišča kulture zanimajo za duhovna, etična, vzgojna, zdrav­stvena in druga vprašanja. Društvo spodbuja dialog in skrbi za spoznavanje, ohranjanje in negovanje kulturne dediščine in kulturnih vrednot.

V zadnjih šestnajstih letih je bilo društvo zelo aktivno, kar pričajo številni dogodki, ki so se zvrstili v okviru društva. Omenim naj dva odmevnejša dogodka: obisk ameriškega astronavta slovenskega rodu Jerrya M. Linengerja in pre-davanje kardinala dr. Franca Rodeta z naslovom »Kaj je krščanstvo prispevalo k evropski civilizaciji?«.

Društvo mesečno organizira v Slomškovi dvorani radovlji­škega župnišča predavanja z različnih področij. Predavatelji so praviloma vrhunski strokovnjaki. Organiziramo debatne večere, koncerte v farni cerkvi sv. Petra v Radovljici, kulturne izlete, gledališke prireditve ter likovne in fotografske razstave v galeriji Kašča.

Podstat društva je krščanski svetovni nazor. Vendar društvo vključuje tudi pozitivno naravnane ljudi dobre volje, ki imajo drugačna prepričanja. Vsi, ki vas delo na kulturnem področju zanima ste vljudno vabljeni, da se društvu pridružite.

Na koncu se kot novi predsednik društva lepo zahvaljujem prvemu predsedniku društva Janezu Resmanu za oranje ledine pri ustanavljanju društva in pozitiven prispevek k pre-poznavnosti. Boglonaj!

Dogodki KD Sotočje 2015:Predavanja (Slomškova dvorana, Župnišče Radovljica):

24.1. – D. Globočnik: Umetniška družina Vurnik iz Radovljice­ Kamnoseka in podobarja Janez Vurnik st. in Janez Vurnik ml. ter arhitekt Ivan Vurnik; 21.3. – B. Ivanc: Padec Berlinskega zidu; 26.3. – R. Andres: Škofjeloški pasijon; 11.5. – B. Ples­kovič: Zakaj Slovenija še ni Švica?; 11.9. – K. Fajdiga: Pred-stavitev izkušnje življenja in prostovoljstva v Jordaniji; 19.9. – R. Jovan: Religija Antešakov; 26.9. – R. Pogačnik: Skrivnosti daljne dežele Indije; 26.10. – G. Mauko: Duhovništvo pri J. Ratzingerju; 30.10. – J. in M. Zaletel: V Assisi s kolesom in romarskim namenom; 11.12. – D. Globočnik: Janez Puhar, duhovnik in izumitelj.

Pogovorni večeri: 12.8. – O verski svobodi: p. J. Mihelčič in R. Jovan; 17.10. – O Vladimirju Truhlarju: R. Jovan, p. L. Bratina in S. Malmenwall; 4.11. – Okrogla miza: Spreminjanje zakona o zakonski zvezi – gostje M. Miklavčič, p. B. Cestnik in A. Perko, Baročna dvorana Radovljiške graščine.

Bralna uprizoritev: 25.11. – Bralna uprizoritev Sofoklove Antigone v prevodu I. Hribovška, režija K. Geister, produkciji Kulturno­zgodovinskega društva Lonka Stara Loka, Plesna dvorana Radovljiške graščine.

Koncerti: 28.8. – koncert violinistke M. Horvat, sprem­ljava na klavirju S. Kulenović, Baročna dvorana Radovljiške graščine; 31.5. – Rajske strune, v spomin na 70. letnico s. M. Eleonore Hudovernik, cerkev sv. Petra Radovljica.

Razstave (galerija Kašča): 1.3. – J. Zaletelj: Med obrazi Madagaskarja; 23.5. – Srečanje ljubljanskih likovnih samo-rastnikov v Radovljici; 12.6. – Spomladanska razstava KD So-točje; 5.8. – Spominska razstava o dr. C. Avguštinu v zakris-tijskem stolpu iz XVI stoletja za cerkvijo sv. Petra; 18. 9. – M. Kokalj Cerar in N. M. Golob Pignatori: Poletne barvite slika-rije; 5. 11. – I. Ž. Prešern: Podobe zvokov; 12.12. – Prazniki, skupinska razstava KD Sotočje.

ddr. Klemen Bohinc, predsednik KD Sotočje

Druženje župljanov ob blagoslovu zakristijeFoto: Zala Fister

7

Pečemo za praznike

Keksi in medenjaki z jelenovo soljoKo pečemo medenjake, nam ti pričarajo toplino in veselje božičnih praznikov. Med je tudi simbol

nesmrtnosti, ponovnega rojstva, rodovitnosti in moči.

Že od nekdaj so gospodinje uporabljale pri peki jelenovo sol. Jelenova sol ali amonijev karbonat se uporablja kot rahljalna snov v težkih pecivih in piškotih namesto pecilnega praška. Ima posebno ime zato, ker so nekoč to sol pridobivali iz rogov jelenov. Ko testo za­mesimo, ima le­to vonj po amonijaku, a ko se pecivo peče, ta plin izhlapi.

Z jelenovo soljo so spečeni znameniti dražgoški in škofjeloški kruhki ­ eden najlepših biserov slovenskega ljudskega izročila. Kruh-ke so podarjala dekleta fantom na Štefanovo. Glavna sestavina teh kruhkov je ržena moka, cvetlični med in dišave. So brez maščobe in zdržijo po več mesecev, seveda, če jih prej ne pojemo.

Iz stare mamine kuharske knjige je razviden recept, po katerem je mama pred več kot 70 leti pekla v Vrbi te kekse. Spominjam se, da so nam otrokom bili ti keksi zelo všeč, ker so bili trdi in hrustljavi. Mame so jih pekle za Miklavža ali za na drevešček, ker se ne lomijo, dolgo ohrani-jo in se jih zelo veliko »napeče«. Najlepši božični drevešček so imeli takrat, po 2. svetovno vojni, v Vrbi pri Ropretu. Ta je segal v hiši (kmečki sobi) od tal do stropa, na njem pa je bilo 100 piškotov. Piškote niso pustili otrokom prej pojesti kot šele po svečnici, ko se lahko drevešček podere.

Keksi z jelenovo soljo (brez maščobe)

Sestavine: 1 kg bele moke, pol kg sladkorja, 6 jajc in 12 g jelenove soli (dobi se v lekarni).

Priprava ­ Prvi dan zamesimo testo iz jajc, sladkorja, polo­vice moke in jelenove soli. Testo postavimo na hladno. Drugi dan dodamo ostalo polovico moke, dobro pregnetemo in tes-to tanko, za nožev rob debelo, zvaljamo. Z modelčki izrežemo razne oblike. Če jih bomo imeli za na drevešček, jih preluk­njamo s slamico. Keksi pri peki lepo narastejo. Pečemo jih na pekaču, pogrnjenem s papirjem za peko, pri 175 stopinjah Celzija približno 25 minut. Nekoč so jih pekli v štedilniku na drva ali v kmečki peči. Trde kekse obesimo na drevešček ali pa ponudimo s čajem, kuhanim moštom ali belim vinom.

Medenjaki z mandlji (brez jajc)

Sestavine: pol kg cvetličnega medu, pol kg bele moke, 12 g jelenove soli (ali namesto tega žličko sode bikarbone ali 1 pecil-ni prašek), 15 dag sesekljanih ali zmletih oluščenih mand ljev, 1 limonov sladkor, 2 žlici limoninega soka, pol žličke zmle tih nageljnovih žbic in kardamoma ter 1 žličko zmletega cimeta.

Obliv: beli led iz beljaka, dveh žlic limoninega soka in sladkorja v prahu.

Priprava ­ V ponvi segrejemo med na 40 stopinj Celzija. Nato vmešamo moko in jelenovo sol. Testo pustimo počivati čez noč ali vsaj par ur. Nato vmešamo mandlje, limonov sladkor, sok in dišave. Vse dobro premešamo, testo razvaljamo in izrežemo oblike ali pa kar oblikujemo kroglice velikosti oreha. Izdelke pečemo na pekaču pogrnjenem s papirjem za peko. Pečemo jih pri 160 stopinjah Celzija 12 do 15 minut. Ohlajene mede njake okrasimo z gostim belim ledom in pomočjo pisalke za torte.

Pripis: Medenjaki so v primeri s keksi bolj mehki. Mandlje olupimo tako, da jih prevremo, odcedimo, stresemo na prtič in zlahka olupimo.

Ko sem lani kupila jelenovo sol v naši lekarni, se mi je zdela kar draga. Za 24 g jelenove soli sem plačala 5,40 EUR.

- J. K., Vrba

Keksi in medenjaki z jelenovo soljo. Foto: J. K.

Toplo ognjišče

in smeh v očeh, iskreno

želimo vam v teh prazničnih dneh,

da zdravja in srečnih dogodkov

nešteto v obilju nasulo bi Vam 2016.leto!

MEŽAN, komunalne storitve,d.o.o. iz BledaT: 041 654 188E: info@komunala-mezan.siW: www.komunala-mezan.si

Blagoslovljen

Bož

ič

8

Božična voščilnica – okrašena smreka

Narisana je v stilu slovenskega narodnega ornamenta (SNO), z veliko simboli in vsebino željo po miru, ki se ga spričo letošnjih dogodkov v svetu še bolj zavedamo. V Krstu pri Savici je dr. France Prešeren zapisal:

»Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!Tako so peli angeljcev glasoviv višavah pri Mesijasa prihodi, da smo očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, da ljubit’ mor’mo se, prav uk njegovi.«

Simboli pomenijo: osrednji napis IHS pomeni vero; pod njim tulipanski cvet, ki pomeni upanje; srce pomeni ljubezen. Nagelj je zelo značilen element SNO in je simbol slovenstva, ljubezni, veselja, lepote. Golob je simbol miru. Smreka pomeni naravo in skrb zanjo, da bi jo varovali in ohranili zanamcem. Pomeni tudi, da se zavedamo, v kako lepem okolju živimo in da smo zato Bogu hvaležni.

- J. K., Vrba

Voščilnica zimske jaslice na Bledu

V originalu je letos razstavljena v galeriji »Kašča« v župnišču v Radovljici. Razstavo je postavilo Kul-turno društvo »Sotočje« in ima naslov »Prazniki«.

Zanimive jaslice pod zasneženimi Karavankami, ob poledenelem blejskem jezeru z otokom in do-mačo otroško motiviko zasneženih jaslic ob jezeru so postavljene v naš prostor. Simbolizirajo mir in družino, prav tako kot tiste, ki so postavljene v rodni Betlehem.

- J. K., Vrba

PRED

STAV

LJA

MO

Župnija sv. Križa nad Jesenicami (v soupravi župnije sv. Lenarta Jesenice, duhovni pomočnik: France Urbanija)

Življenje v zavetju GolicePlanina pod Golico, ki se je do leta 1955 imenovala Sveti križ, je razloženo naselje na višini med 933 in okoli

1000 m n.v. na prisojnih pobočjih pod goro Golico (Karavanke). Dostop je iz centra Jesenic, kažipot nas usmeri na cesto, ki se v ključih vzpenja do naselja Prihodi in nato Planine pod Golico. Pohodniki spo mladi sem hodijo občudovat ključavnice (narcise), verni tudi cerkev in počastijo sv. Križ.

V okolici so že v 14. stoletju kopali in predelovali železovo in manganovo rudo. Blizu Savskih jam na višini okoli 1100 m n.m. so še vidni ostanki rudarskih rovov. Tu je nekoč stal plavž in še do leta 1907 obratoval rudnik. V Jeseniškem Rovtu, kot se je še tudi imenovala Planina, so stale železarske peči in kladi-va. Proti koncu 15. stoletja se je fužinarstvo preselilo na Jese­nice, rudarjenje pod Golico pa je počasi zamiralo in leta 1907 dokončno zamrlo.

Območje je spadalo pod pražupnijo Rodine in Radovljica, kasneje pod Jesenice. Lokalijo so ustanovili leta 1844, župnijo pa 1899.

Prostor za izgradnjo cerkve je zaznamoval že škof Tomaž Hren 6. oktobra 1624. Namera se je izpolnila šele z novim do-voljenjem škofa Jožefa Rabatta leta 1683. Takrat sta brata Bu-celleni izpolnila obljubo, da rudarjem sezidata cerkev, v kolikor odkrijejo nova nahajališča železove rude. Zgradili so jo do leta 1685. Takrat jo je posvetil škof Žiga Krištof Herbertstein.

Župnijska cerkev sv. Križa nad Jesenicami je odličen pri­mer stavbarstva iz 17. stoletja. V tlorisu je enakostraničen os-merokotnik in je izrazito središčno zasnovana stavba, v notran-josti je prekrita z grebenastim svodom. Na oboku prezbiterija so freske iz 18. stoletja.

Glavni oltar Stranski oltar sv. Justine

9

10

PRED

STAV

LJA

MO

Glavni oltar je iz 18. stoletja: v niši je masiven lesen križ s Križanim, Marijo, Janezom Evangelistom in Marijo Magdaleno. Obkroža ga venec iz petnajstih medaljonov s slikami skrivnosti rožnega venca. Ob tabernaklju sta dva angela molivca.

Stranska oltarja sta posvečena sv. Justini, devici in mučenki (levo) in angelom varuhom (desno).

Po velikonočnem potresu 1998 so leta 2004 obnovili cerkev in kupili nove orgle.

Cerkev ima zvonik iz leta 1858, kajti prvotno zvonika ni bilo, ampak je imela cerkev nadstrešni stolpič. Pod Golico se iz zvo-nika razlega zvonjenje treh zvonov.

Sledovi vernosti tukajšnjih prebivalcev so razvidni tudi v mnogih kapelicah in znamenjih, ki krasijo področje župnije.

Župnija danes. Župnija, ki je v soupravi jeseniške župnije, združuje farane vasi Planina pod Golico in Prihodi. Od 300 prebivalcev teh dveh vasi jih 70 redno obiskuje nedeljske sv. maše, verouk pa obiskuje 21 šoloobveznih otrok. Župnija sv. Križ je bila ustanovljena leta 1899, farno življenje pod Golico je zaznamoval s svojim božjim poslanstvom v letih 1927­1941 zlasti župnik Franc Krašna, ki je bil s strani povojnih oblasti ubit 7. januarja 1946 v Štulčevi grapi v Škofjeloškem hribovju. Po II. svetovni vojni vse do leta 2009 nosi breme odgvornosti za župnijo v vseh pogledih (duhovno in materialno) vsakokrat-ni jeseniški župnik in kaplan dokler ga je jeseniška župnija še ime la. Leta 2009 je nadškofijski ordinariat imenoval Franceta Urbanijo za duhovnega pomočnika v jeseniški župniji z biva­liščem pri sv. Križu nad Jesenicami.

Poleg dela v domači župniji pod Golico ga čakajo tudi bolniki v jeseniški bolnišnici. Kot bivši dovški župnik je še odgovoren za maševanja na Kredarici. Kadar zmore, se vda tudi kakšni prošnji za maševanje v drugih krajih, predvsem v gorah.

V razvejano življenje fare je vključenih veliko krajanov – ima­jo samostojni župnijski svet, pritrkovalce, odrasli pevski zbor skrbi za večjo slovesnost pri bogoslužju ob nedeljah in poseb-nih priložnostih v cerkvenem letu. Na dan začetka prikazovanj Matere Božje v Fatimi 13. maja se po večerni maši s pesmijo, molitvijo in z lučkami v rokah podajo v procesijo za Marijinim kipom. Posebej slovesno je poleti in zgodaj jeseni – 24. avgus-ta, na dan sv. Jerneja, ko pripravijo semenj, tradicionalno farno srečanje, na katerega prihajajo ljudje od blizu in daleč. Izbrani datum je vezan na davni 24. avgust 1381, ko je grof Friderik Ortenburški izdal Ortenburški rudarski red, v katerem so bile zapisane pravice, dolžnosti in svoboščine rudarjev izpod Go-lice.

Vsako leto 14. septembra je farni dan, pravi praznik župnije, ko slovesno praznujejo Povišanje sv. Križa in pripravijo sreča­nje starejših krajanov.

- Bojan Rauh in Avgust MencingerFoto: Bojan Rauh

Stranski oltar angelov varuhov

Nove orgle

11

PRED

STAV

LJA

MO

Matevž Mehle - novi jeseniški župnik

JESENICE - 1. avgusta se je iz Župnije Jesenice poslovil Andrej Ojstrež, ki je bil župnik na Jesenicah zadnjih deset let. Sedaj je župnik v Velikih Laščah na Dolenjskem. Novi župnik na Jesenicah je sedaj 27­letni Matevž Mehle, ki je bil doslej kaplan v Grosuplju, novo mašo je daroval leta 2012, sicer pa je doma iz Mengša. V jeseniški župniji duhovni pomočnik os-taja »triglavski župnik« France Urbanija, ki živi v Planini pod Golico. Pred prvimi božičnimi prazniki v novem okolju smo posebej za bralce Skrinje naprosili novega župnika za kratek nagovor, za katerega se mu najlepše zahvaljujemo.

Vedno ko pišem predstavitve, naj bo to v času semenišča, ob odhodu na kratek misijon, v pripravi na posvečenje, ob nastopu nove službe ali kadarkoli že, vedno dobim občutek nečesa novega. Nov izziv, nova priložnost, novi ljudje, novi strahovi, nove zgodbe, nove vezi... Eno pa ostaja. Ostaja klic. Za Tistim, ki kliče. Vedno znova. In ki v morju novega ostaja moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj; moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam, moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje. (Ps 18,3). Ta je tisti, ki je v meni ustvaril po-dobo svojega Sina, Jezusa Kristusa. To je torej to, kar sem. Duhovnik. Nekdo, ki ga, čeprav nevrednega in nesposobne-ga, pošilja Bog.

A verjetno vas zanima še kaj bolj “človeškega” :) Sem Ma­tevž Mehle iz Mengša. Rojen sem sicer v Ljubljani leta 1987, kjer sem preživel tudi prva leta svojega življenja. Potem se je naša družina preselila v Mengeš. In ko smo že pri družini, Izhajam iz družine z devetimi otroki. Verjetno pa je še bolj nenavadno to, da sta mama in oče bolj kot v naše mate­rialno udobje vlagala v to, da bi si nabirali zaklade v nebesih. In v taki družini ni čudno, da se je najstarejši sin (saj veste, prvorojenec naj bo posvečen Gospodu (Lk 2,23)) že zgodaj začel spraševati, če ni njegova pot malo manj običajna kot pot njegovih sovrstnikov. Prepoznal sem, da me Bog kliče in Mu odgovoril. Sledil sem mu vse do Jesenic in Sv. Križa, kamor me je poslal za župnika.

Če si torej kaj želim, je to, da bi bil najprej jaz sam zadosti odprt Zanj, da bi po meni deloval med mojimi župljani. Za vse nas pa, da bi skupaj hodili po poti k Bogu ter to pot s svojim življenjem odkrivali tudi drugim. Pot je sicer res bolj stezica ter se hudo vzpenja, a edina pripelje na cilj.

Sledi, ki ostanejo

France Urbanija (1942, Škrjančevo pri Domžalah) je opravil osnovnošolsko izobrazbo v domačem kraju ter odšel na gimnazijo v Kamnik. Od tam pa je po prvem letniku odšel v Srednjo versko šolo in malo semenišče v Pazin. Maturiral je leta 1964. Po maturi je pričel študirati na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki takrat ni bila več del Univerze v Ljubljani.

Po posvečenju, 29. 06. 1968, je eno leto pastoralno poma-gal med tednom v ljubljanski stolnici, ob vikendih pa v župniji Šmarje­Sap. V letih 1969­1972 je bil nastavljen za kaplana v župnijo Ljubljana­Šentvid. Že tam je bil znan kot navdušen hribolazec in vesten kaplan. Leta 1972 je bil imenovan za župnika v Črnomlju, kjer je ostal vse do leta 1983, ko je prišel za župnika na Dovje.

Prvi zelo viden uspeh, po katerem je postal g. Urbanija znan kot Aljažev naslednik in si upravičeno pridobil ime »tri-glavski župnik«, je bila ponovna izgradnja porušene Aljaževe kapele na Kredarici. Izpeljal je obnovitvena dela številnih sakralnih objektov v Mojstrani, na Dovjem in v Vratih. Zbiral in urejal je Aljaževo planinsko, pevsko in župnijsko dedišči-no v Aljaževi spominski sobi, zbiral je gradivo in »ostanke« prvega porušenega križa na Škrlatici ter vodil postavitev na-domestnega križa). Leta 1994 je bil eden glavnih pobudnikov za ponovno izdajo pravljic med vojno izgnanega domačina Mirka Kunčiča. Zgodbe Triglavskih pravljic so zgodbe in le gende naših prababic in pradedov, oplemenitene z baje­slovjem o življenju tukajšnjih ljudi ter med drugim o nastanku dovške cerkve.

Zelo odmeven dogodek za vso dovško župnijo in g. Ur-banijo je bila postavitev kipa Jakobu Aljažu ob 100­letnici njegovega prihoda na Dovje (1889). Bil je eden od pobud-nikov Aljaževih dni, ki so postali že tradicionalni. Na njih je večkrat sodeloval tudi s svojimi fotografijami, ki jih kot član Fotokluba Jesenice rad pokaže. Od leta 2009 je duhovni po-močnik na Jesenicah z bivanjem v župnišču pri sv. Križu nad Jesenicami ­ Planina pod Golico. Še vedno je zadolžen, da skrbi za bogoslužje na Kredarici. (povzeto po www.gorenjci.si)

Matevž Mehle

France Urbanija

RA

ZMIŠ

LJA

NJE

Čas veselega pričakovanja

Prižgimo Luč, ljudje!Kako hitro je leto naokoli. Bolj daleč smo na poti življenja, ki nam odmerja »tuzemskost«, hitreje gre čas.

Spet je advent in čas veselega pričakovanja, praznično okrašenih ulic, celo ljudje postanemo bolj pri-jazni, topli, večkrat nasmejani. Čudoviti dnevi v pričakovanju božiča; za nas kristjane prihod Odrešenika, za druge družinski praznik, za marsikoga čas osamljenosti,…

Če hočemo res doživeti božič, moramo iz direndaja in zuna­njega stopiti v globino božje skrivnosti.

Pričakovanje in želja, da pride, da se rodi – kajti »če se ne rodi v tebi, potem je vse zaman, božiča ni in sreče ni.«

Letošnji advent je še poseben izziv za nas kristjane. Kakšni časi! Veliko pogovorov, malo povedanega. Veliko mnenj, malo pravih, zavezanih resnici. Ogromno manipuliranja, podtikanja, laži, polresnic,…

»Ljudstvo tava v dolini senc in nikakor noče pregnati nadloge in teme in noče videti luči.« je pred tisočletji zapisal prerok Izai-ja. Danes? Še hujša tema! Tema duha in razuma!

Razmišljam kam to vse skupaj pelje? Koliko prihodnosti je še v narodu, ki ne prizna, ne živi nobenih vrednot več? Koliko prihodnosti ima narod, ki hoče in tudi more spreminjati božje zakone? Kaj bo z narodom, ki mu ni sveto skoraj nič več?

Med ljudstvo je padel kamen spotike in tisti »proti« in tisti »za« so se ob njem spotikali in izgubljali ravnotežje. Mi pa smo stali ob strani in nemočni skušali ubraniti tega ubogega otroka.

In ti ubogo dete, komu je mar zate?»Osamelo, zapuščenoDete tu stoji mlado,Čelo tožno in meglenoIn mokro mu je oko. Simon Gregorčič: Srce sirota

Pozabili smo na tisto najbolj pomembno: ljubiti svoje otroke, kot najbolj dragocen in krhek kristal, ki smo ga dobili v dar.

V tem našem času, informacijsko nasičenem času, ki naj bi bil demokratičen, liberalen in ne vem kaj še vse, družba pa na visoki stopnji razvoja, tržno usmerjena, zelo odprta, ki pa nas dela lažno svobodne, vendar poudarja enakost in v isti sapi drugačnost, sprejetost. Obsojanja vredni so vsi možni »fobi«, ki omejujejo človeka v njegovem svobodnem izražanju sebe in tistega v sebi, za kar se je že tisti trenutek odločil. Ukvarjamo se sami s sabo do te mere, da je naš egoizem postal tako velik, da seže v svobodo drugega, v svobodo sočloveka. Ampak to nas pa nič ne briga.

Pozabili smo na lastno moč razuma in duha. Pozabili smo na pravo poslanstvo in odgovornost, ki jo imamo kot ljudje. Poza-bili smo na poslanstvo staršev do otrok.

Darilo, poslano od Boga si lastimo, ga oblikujemo po svojih potrebah, uporabim ga za manipuliranje z najbližjimi, okolico, z njim lahko izsiljujemo druge, da pridemo do cilja …

Kako se je začelo?Naše telo je posoda duše, je tempelj Svetega Duha, ki je v

nas in ga imamo od Boga (1Kor 6,9).In matere smo po božjem načrtu še posebej blagoslovljene,

da se v nas začne novo življenje. Ta čudež je vedno znova do-kaz, da Bog še ni obupal nad Človekom. Pred rojstvom in ko

se rodi, ko odrašča, ko zaživi svoje odraslo življenje, to bitje ostaja povezano z materjo z nevidnimi nitkami vse dni njenega življenja. Tak je božji načrt. Nobena ideologija in nobena člove-kova stiska ne more biti tako huda, da od matere zahteva, da bo »sad svojega telesa« izrabila, prodala, oddala za denar ali pravice drugega. Pravica nikogar ni nad pravico otroka imeti mater in očeta.

Ampak jaz sem še iz prejšnjega veka in razmišljam zaosta-lo, ne sledim trendom, nisem naklonjena spremembam, ker se ne strinjam s tem, da skrivnostna vez ljubezni med otrokom in njegovimi biološkimi starši ni več pomembna.

Čustveni invalidi odločajo »katera ljubezen« je za otroka bolj pomembna, kje je varnejši. In kar naenkrat tradicionalne družine niso več »normalne«, ker nimajo ljubezni, zlorabljajo otroke; itak se starši slej ko prej ločijo, če so že bili poročeni … Razlogov, da otrok dobi več ljubezni povsod, le v svoji primarni družini ne, je toliko, da smo po ­ malem vsi začeli dvomiti v tradicionalno družino. Postali smo »sužnji« idej manjšine, ki z vrhunskim marketingom obvladujejo slovenski prostor. Never-jetno je, da le majhna peščica ljudi upa povedati svoje mnenje, ki je drugačno od večinskega. Za »božjo voljo«, saj imamo ven-dar vsak svojo lastno pamet! Še v bivšem režimu nismo imeli takega enoumja, pa je šlo včasih za ceno življenja. »Čredni« nagon v najslabšem pomenu te besede.

Ljudstvo moje – ko bi le šlo za Dobrim Pastirjem!No, do tukaj smo prišli! Postali smo mrtvi v sebi ali kot pravi

Cankar: »Neživ živeti – ali bi ne bila skrunitev Boga, ki je živ­ljenje?« Življenje živeti!

Na polju življenja bijemo najpomembnejši boj! Boj, ki ga bi-jemo v tem adventu bo še trajal. »Bojišče duha, kjer se borita dobro in zlo, pogum in bojazljivost, ljubezen in strah, resnica in laž.« (P. Coelho: Pisma iz Akre). V tem boju moramo obdržati dostojanstvo in čast, tudi ob izgubljeni bitki. Kajti če duša os-tane čista, potem v resnici nisi nikoli premagan.

Ne glede na to, kako so nas prizadeli, kako se počutimo, ker so ranili naša najbolj intimna čustva, ko razbijejo lončeno po sodo naše vere ­ vsak dan znova smo tu zato, da prižgemo Luč!

Ljudje, prižgimo luč!Naj luč na ceste sije!Ta otroke naše male:ko njihov bo ta svet,naj vrt jim bo, ne skale, kot bil milijon je let!F. Miličinski Ježek: Ljudje, prižgimo luč

- Marija Tišler Serianz, župnija Bled

Saj tvoj dom ni tu na sveti,Ti tam gori si doma; Tebe neče svet umeti,Ti ne moreš pa sveta.«

12

ZGO

DB

A

Miklavževa poštaPonoči me daje hrbet in ne morem spati. Vstanem in sedem

pred hladilnik in potem me daje želodec in sapa in ne morem spati. Saj zdaj sem se že nekako privadil tem tuzemskim tegobam in jih darujem – vse za lepša nebesa! Ampak še pred petimi leti tega ne bi verjel za vse na svetu. Le kaj iz človeka napravi penzija!

Ležim v gluhi noči in molim rožni venec. Pa včasih ne vem, ali molim Zdravo ali Sveto Marijo, spet drugič ne vem, katera desetka je ravno na vrsti, in včasih niti ne vem, ali molim veseli ali žalostni del, do častitljivega se zlepa ne primotam, naprej ga pa še nikoli znal nisem, pa čeprav je Janez Pavel II. naredil največ za nas, Evropejce.

Potem me preblisne svetla misel, da tak rožni venec ni v čast ne meni, ne Bogu, in potem premišljam kar tako, posvetno križemkraž, kot če ste denimo kdaj opazovali precej starega penzionista, ki je vozil skozi krožišče.

In sem zadnjič tako ugotovil, da je minilo dobrega pol stoletja, kar se mi je podrla vera v samega svetega Miklavža!

Ej, pa kako zaslužen svetnik je bil v letih pred tem! Kaj sveta Ciril in Metod, kaj sveta Peter in Pavel, sveti Anton, Krištof in kar je še drugih bolj z vrha onstranske cerkvene hierarhije – sveti Miklavž, ki so mu bila v tednih konec listopada in začetek grudna pokorna nebesa in pekel!

In smo bili pridni v tistih dneh, kar se je le dalo. Tudi sicer smo bili raje pridni, saj pocukan biti za ta sladke ali za ušesa ali kakšno gorko stakniti po zdnji plati ni bilo nič kaj prijetno, vendar kot ultimativni vzgojni moment v široki uporabi, tako v šoli kot pri neozaveščenih starših. Takrat ni pomagal noben ombudsman, bolje je bilo imeti par zelo hitrih nog ali zelo zelo zaščitniško babico! Ampak tedaj, ko so angelci v svoje zlate bukve delali zlate križce ali, če so bili starši posebej zlovoljni, celo črno piko, tedaj smo bili pridni kot mravljice, vsi!

In potem, zadnje dni pred Miklavževim večerom, ko je pone-kod zbranim malčkom, ki so pridno in brez napake molili njemu na čast, že potresel kakšno vrečko cenzeljcev ali kikijev, je bil skrajni čas, da mu napišemo pismo s svojimi željami. Druge-ga nismo pisali, ne prilagali kakih risbic – takrat še v nebesih niso vedeli za kakšne Montessori ali waldorfske vrtce, kdor pa je bil premajhen, da bi sam načrkoval BARVICE ali FARBICE ali KAPO, mu je pomagal kakšen starejši sorojenec ali sosed. Otrok v onih letih ni manjkalo, komaj so se vsi pridni angelci pretolkli skozi pošto in jo potem, pod budnim očesom svetnika in glede na trenutno likvidnostno stanje nebeško, skušali čim bolj racionalno realizirati.

Pošto za nebesa smo postavili med okna ali na podobno, že rodove utečeno mesto pri hiši in ponoči se je sveti Miklavž pri­smukal v copatih in spalni srajci in pisemca pobral. Ko jih drugo jutro nismo več našli, smo vedeli: aha, nekaj pa bo! Seveda, če smo bili kaj pridni!

Nekateri – večinoma že v tistih letih, ko se pri krščanski deci začne porajati verska skepsa, so pisali na skrivaj, pošto pa

pustili na neobičajnem mestu, povsem mimo skrbne cenzorske službe staršev. Za tisto pošto se svetnik nikoli še zmenil ni, ni je pobral, še manj uslišal.

In je potem tudi vedno bilo – piškotarija in orehi in rožiči in še kaj posebnega, naša velika želja. A tudi šiba nikoli ni manj­kala in je bila njena dolžina večinoma obratnosorazmerna z našo pridnostjo. V tretjem razredu mi je mati dober teden pred godom svetega Miklavža razložila, kako je pravzaprav z njego-vimi darili, kar možakarja ni več na tem svetu. In meni se je podrl. Ta svet. Res, ko bi takrat vedel, kaj so protestanti, gotovo bi se bil dal zapisati mednje!

Saj veste, kako gre tisti rek o juhi, ki se bolj vroča skuha kot pojé. In sem v zadnjega pol stoletja pojedel precej tisoč krož­nikov juhe, nekajkrat kaj mrzle! Tako je trn te otroške prevare vse manj pekoč, pa nikdar ne vem, ali zaradi vroče ali mrzle juhe.

Pred četrt stoletja, ko smo si izvolili versko svobodo in demokracijo in kar je podobnih lingvističnih zank, sem se v do-mači fari nekaj let uspešno spopadal z javno funkcijo dobrot-nega svetnika. Sam sem si omislil brado in precejšen trebuh, šolske sestre so me oskrbele z albo, plaščem, mitro in palico; veroučiteljica mi je posodila nekaj pridnih punčk za angelce in nekaj srboritih mladcev za vrage. In smo bili iz leta v leto bolj uigrana ekipa.

Potem pa so se začeli rojevati vnuki in rasli – in da me (kot Miklavža) ne bi prezgodaj prepoznali, mi je bila častna miklav­ževska funkcija začasno odvzeta. Dokler ne bodo tako veliki, da bo njih sveta vera v nebeškega dobrotnika padla sama, jaz bi jim ne hotel biti kamen spotike. Saj veste: »Gorje pa tistemu, po katerem pohujšanje pride! Bolje bi bilo ...« Zdaj še vedno čakam – lani jeseni se nam je rodil deveti vnuk. Preden bo njegova tuzemska vera v svetega Miklavža opešala, ga bova midva s svetnikom in še s svetim Martinom, ki je tudi godoval nedavno, že pila – kakšno čašo rujnega, na oni strani.

Ampak kaj sem nato doživel te dni, tako rekoč na predvečer

Kip sv. Miklavža, kakršen stoji pred ostanki cerkve v Miri v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji), kjer je bil škof v 4. stoletju.

13

14

Spomini

ljubega nam svetnika? Starejši vnuk, ki se že hrabro spopada z drugim razredom devetletke, je priden pifko, kot sem bil svoj čas jaz. Starši ga gnjavijo s pozavno, k ministrantom pa rad zahaja, že nekaj časa. In včeraj po večerni maši, pri večerji nekaj ni bil pravi, ne zgovoren, še kakav in rogljič mu nista šla kot ponavadi. Potem je pa le potožil, kaj mu je leglo na dušo – po maši so jim odrasli ministrantje razdelili pisemca, pisal mu je sam peklenšček! Sicer nič grozilnega, pa vseeno – tak pristop je nov, doslej o čem takem še nismo slišali! Začne se pismo čisto nedolžno, tako nekako kot od zavarovalnice: saj ne, da bi vam privoščili, ampak človeku se lahko primeri in – in preden se dobro zaveš, si njihov in plačuješ dvajset let kot bi redno vplačeval LOTO, le da tam še kdo kdaj tudi kaj zadane!

No, fant je brihten, iz njega še kaj bo! Nosi očala in morda ima

za pol številke večja ušesa, velika ušesa pa so bila vedno znak inteligentnih ljudi. In oslov. In je v dnevni sobi, med igračami starejših sestričen, našel staro, nerabno Nokio. Nanjo je sve­temu Miklavžu napisal, naj nekoliko obrzda parkeljne, potem pa zraven še svoje tri glavne želje, a da ne bo spet kakega vtikanja peklenščkov, jih je šifriral. Samo: prva, druga, tretja, več nam ni povedal. Tako je zdaj malo nerodno, da tudi doma ne vemo, kaj si je zaželel. Bo treba vprašati mamico, njej je pa ja kaj zaupal.

Ko sem ga vprašal, kako si predstavlja, da bo sveti Miklavž dobil njegovo pošto po starem, podrtem mobiju, me je rahlo dvomljivo pogledal – »Ja, Dodo, saj je ja sveti Miklavž!« Vera, da bi gore prestavljal ...«

- Janez Resman

Teta Minca

Moja teta Minca, Marija Cundrič. Klicali so jo Cundrova Minca. Bila je »mežnarica« v tovarniški cerkvi na Savi.

Kot dvanajstletno dekle je pričela pomagati svoji mami pri oskrbovanju tovarniške cerkve na Savi. Po njeni smrti je prev­zela to delo v celoti.

Ta cerkev je bila podružnica jeseniške župnije. Dočakala je 77 let, torej je bila mežnarca 65 let. Neštetim

Savčanom je pozvanjala z mrtvaškim zvončkom. 7. julija 1940 pa je zvonček zapel tudi njej.

Zgodovino cerkve je poznala kot nihče drug na Jesenicah. Skrbela je za cerkev, jo čistila in vsak dan zvonila. Zadnja leta so ji pri zvonenju pomagali ministranti.

V časopisu je bilo zapisano, da si Savske cerkve ne morejo predstavljati brez Mince. Bila je samska, do smrti je živela z bratom Tončkom (mojim očetom). V družini so bili štirje bratje. Mama je zgodaj ovdovela. Minca ji je pomagala pri vsakem delu. Njeni bratje France, Pavel, Anton in Janko Torkar so ime li Minco kot za mater. Materinsko je skrbela zanje. Bila je vesele narave. Bila je tudi članica ženskega odseka Prosvet-nega društva na Jesenicah.

Radi so jo imeli tudi njeni številni nečaki. Zbrala jih je skupaj, da so se slikali pri fotografu. Za njen god so ji prišli vsi voščit, na star način »ofirat«. Manjše nečake so naložili v »koreto«, večji so peljali ta voz in na predvečer godu poropotali pred vrati z lonci in pokrovkami. Jaz sem bila najmlajša nečakinja, stara pet let, ko je Minca umrla.

Pismo nam je poslala Klara Strajnar iz Mojstrane, ki je po-leg Stanke Geršak in Rada Torkarja izhaja iz družine Torkar,

ki je stanovala na Jesenicah na Stari Savi v »Kasarni«.

Teta Minca

ZGO

DB

A

15

16

Želimo vam blagoslovljene božične praznike in vse dobro v prihajajočem letu.

V upanju na boljše čase ponosno praznujmo dan samostojnosti in enotnosti.

Občinski odbor Nove Slovenije Jesenice

Srečno

Vesel božič in vse dobro v novem letu!

OPTIKAkorekcijska očalamehke in poltrde kontaktne lečemodna sončna očalašportna sončna očalasončna očala z dioptrijo

OČESNA AMBULANTAoptometristični preglediokulistični pregledipredpisi kontaktnih leč in kontrolni pregledi

OPTIKA MESEC BLEDPoslovni center Union, Ljubljanska cesta 11,Bled

OPTIKA MESEC JESENICECesta maršala Tita 31,Jesenice

tel + 386 (0)4 583 26 63 www.optika-mesec.com