BESeDATILKA

1 

Simon Jenko

Tilka

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDATILKA

2 

BESeDA

Simon JenkoTILKA

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-168-1

beseda@omnibus.se

www.omnibus.se/beseda

BESeDATILKA

3 

I

Tilka je bil Ïe petindvajset let star; pa teh petindvaj-set let se ‰e nikoli ni prigodilo, da bi bil tako slabo

spal kot nocoj. Saj pa tudi nikoli ni imel storiti tako vaÏ-ne stopinje kakor dan prihodnji. Ko je bil dopolnil de-vetnajsto leto in je dobil povabilo, naj bi se pomujal vLjubljano, da bodo videli, ali je ustvarjen za junaka aline; takrat se je sicer tresel, vendar skrbni oãe so ga kma-lu potolaÏili, ker so mu dokazali, da zdaj je pri‰el ãas,hvaliti Boga, da mu je dal malo nenavadne noge, takenamreã, ki so se pri kolenih malo kresale, in so potem,to zmoto poravnati, pri stopalih nekoliko bolj narazenhodile, kakor pa imajo pri nas drugih Adamovih sinovihnavado. S tem hvale vrednim dokazom se je Tilka dalpotolaÏiti, zmolil je tedaj dva oãe‰ana veã kot po nava-di, da bi nebesa zahvalil za to neprecenljivo lastnostsvojih nog, in potem mirno zaspi v sladkem upu, da bo‰e dalje pasel rdeãko svojega oãeta. Ta nada ga ni golju-fala. Obvarovale so namreã noge tudi druge ude, da jimni bilo treba nositi cesarske suknje, ampak da so ostaliv domaãi hi‰i pri navadnem Ïivljenju, od katerega se

BESeDATILKA

4 

kdaj loãiti se Tilki ‰e sanjalo nikoli ni; pa nemila usodain njegov oãe sta drugaãe sklenila.

Veãerja je bila konãana. Tilka ‰e enkrat prebrska obli-ce po peharju, da bi se prepriãal, ali se ni morebiti kakkrompir med njimi skril. K sreãi ni bil nobeden tako ne-sreãen, ker grozno bi se bil Tilka nad njim ma‰ãeval; jazmislim, v svoji jezi bi ga bil kar pojedel. Mati tedaj po-spravijo raz mizo, oãe pa priÏgejo pipo, z belimi ko‰ãi-cami kovano in s ponosnim turnãkom pokrito, potegne-jo dva siva oblaka iz nje, si odka‰ljajo in spregovoré:»Tilka, jaz moram nocoj o vaÏni reãi s tabo govoriti.«

Tilka, ki ni kmalu sli‰al tako resnobno govoriti, pov-zdigne glavo in radoveden gleda spod las.

»Jaz sem,« nadaljuje oãe, »sicer ‰e precej trden in bise ‰e nekatera leta lahko ukvarjal z gospodarstvom, in ‰eskoraj rad bi storil, ker vem dobro, kako se po navadigodi starim pri takih majhnih hi‰ah, kakor je na‰a.«

»Kako majhna?« seÏe Tilka oãetu v besedo, »saj steveãkrat rekli, da kmeãkih hi‰ marsikatera ni niã veãjakakor na‰a.«

»Jaz mislim,« popravijo oãe nejevoljni, »pri takomajhnih posestvih, kakor je na‰e; z dvema njivama in zeno kravo se ne moremo med premoÏne ‰teti.«

»Seveda ne,« pristavi Tilka, »ko bi mi imeli cel ali vsajpol grunta, bi jaz vãasih mater prosil, da bi ne veãerjali

BESeDATILKA

5 

vsak dan krompirja; en veãer naj bi ga skuhali, en veãerpa kaj drugega.«

»Pusti zdaj to,« ga zavrnejo oãe, »ko bo‰ sam gospo-dar, bo‰ to prenaredil, kakor se ti bo zdelo in kakor bo‰mogel. Kakor sem torej popred rekel, ne zavoljo sebe,ampak zavoljo tebe in matere sem sklenil, da bomo pre-loÏili. Mati je Ïe priletna in zmeraj bolehna (in res somati pri peãi jeli ka‰ljati bolj hudo kakor po navadi, vdokaz, da oãe resnico govoré), njo teÏko stane gospo-dinjstvo, posebno delo pred peãjo.«

»Jaz sem tudi Ïe mislil,« povzame Tilka, »da za predpeãjo mati niso niã kaj.«

Tu mati nejevoljno nekaj zagodrnjajo, vendar hitroumolknejo, ko moÏ povzdigne glas in reãe: »Kar tebe,Tilka, zadeva, si ravno v najbolj‰ih letih in Ïe pri celi pa-meti.«

»Saj je Ïe o svetem Matiji leto preteklo, kar sem jihspolnil ‰tiriindvajset.«

»Zato sva sklenila z materjo, da se oÏeni‰.«Tilka je morebiti Ïe kdaj mislil, kako bi bilo, ko bi mo-

ral brez veãerje spat iti; vendar da bi se oÏenil, ta miselje bila nova zanj in ga je tako zvi‰koma zadela, da boljprestra‰en kot zaãuden poãasi potegne besede: »Da bise jaz oÏenil?«

BESeDATILKA

6 

»No, to je da,« povzamejo oãe, »kaj se ti to tako ãud-no zdi? Vedno fant ne more‰ ostati, Ïe zavoljo mene inmatere ne.«

»Dobro bi bilo res, ko bi enkrat moÏ postal,« reãe Til-ka in se globoko zamisli; »pa jaz mislim, da ‰e ne po-znam Ïenske nobene. Ko bi bili vi to meni pred poveda-li, bi se bil Ïe kaj ozrl okrog.«

»âemú neki, saj bo‰ potem dosti ãasa imel, se z Ïenospoznati.«

»To je pa spet res, kar pravite; pa bi vendar zdaj vedel,kam iti, tako bomo pa ‰e morali misliti, kam in kod. Zdajko ste me opomnili, bom sku‰al to vse bolj natanko pre-udariti, bomo videli, znabiti mi pride kak‰na sreãna mi-sel.«

»Je Ïe vse premi‰ljeno, jaz sem ti Ïe odbral Ïensko, kije sicer malo ãez tvoja leta, katera je pa kakor nala‰ã zateustvarjena.«

»Tako meni niã ni treba misliti, katero bom vzel?«»Niã drugega kakor kar snubit jo bo‰ ‰el. Jutri glej, da

koj vstane‰, ko te bomo poklicali, da se odpravi‰ za ãasav P… S starim Pahovcem sva dobra znanca, in ãe semravno le enkrat Ï njim o tem bolj po vrhu govoril, semvendar spoznal, da mu je bilo to v‰eã in da ti ne bo od-rekel svoje hãere.«

BESeDATILKA

7 

S temi besedami vstane stari moÏ, potolãe pipo ob vo-gel mize ter se napravi spat. Mati snamejo le‰ãerbo iz-nad mize, da posvetijo. Tilka, roke za hlaãami, stopa vmisli utopljen poãasi proti svoji navadni postelji.

BESeDATILKA

8 

II

Tilkova postelja je bila v kaj romantiãnem kraju. Naeno stran so se dvigali ‰kopniki, sneÏnikom enako

do neba, katero je bilo slamnato in brez zvezd; pa zatoni bilo tako mrtvo, kakor je na‰e, ampak vedno ‰umenjeje naznanjevalo, da tudi ti kraji matere narave imajosvoje prebivavce; na drugo stran postelje pa je skrbelpaÏ, da je mogel veter vedno zrak ponavljati v spalniciin da je Tilka zjutraj ‰e na postelji lahko svoj pogled pa-sel nad vstajajoãim soncem. Pod njim, kakor v daljniglobini, je roÏljal rdeãkin cungelj, ki ga je kot sladkagodba nevidnih duhov k spanju mikal.

Temu k pokoju vabivnemu kraju se torej pribliÏa po-ãasnih korakov Tilka, se usede na posteljo, se prime zobema rokama za kolena, ki jih skrãi, ter zami‰ljen gledaskozi ‰pranjo v paÏu v tiho noã, katera sama je brala vsenjegove obãutke na obrazu, ker s stoternimi svetlimioãmi je kukala nanj skozi omenjeno ‰pranjo. âe bi sevendar smelo po vnanj‰ãini soditi, bi se smelo reãi, damed sto mislimi, ki so se kot mlade maãke lovile po Til-kovi glavi, nobena ‰e ni nadvladala. Oãi precej ‰irokoodprte nobene reãi ne uberejo, ampak nestalno plava-

BESeDATILKA

9 

jo, glava pa se maje, kakor bi se bala, da bi se je kakaneljuba misel ne polastila. Iz ust se zasli‰i glas, ki je vvseh do sedaj znanih jezikih to, kar na‰i slovniãarji med-met imenujejo, katerega glasa vendar nobeden njih ‰e nizapisal, ker ne a ne e ga popolnoma ne zaznamujeta.

Dalj ãasa Tilka tako sedi, nazadnje vendar, kakor bi gahitro napadla jeza, potegne svoj zvesti koÏuh ãez glavoin se zavali po postelji, da deske pod njim za‰kripljejo.Skozi oãi in u‰esa, ne samo skozi usta, ãloveku misliuhajajo; zato pravi zami‰ljenec pri svojem tuhtanjuoãem in u‰esom odvzame njih moã, da, ãeravno odprte,svoje dolÏnosti pozabijo. Tako Tilka zdaj z zaprtimivratmi misel zaãne preudarjati o novi spremembi, kipretí njegovo dosedanjost podkopati, Kot neogibljivoresnico pusti veljati, da imajo oãe prav, da on je Ïe priceli pameti in da mu drugega ne manjka do dovr‰enegamoÏa, kakor da se oÏeni. TeÏko mu de, da si niã kaj nemore misliti, kak‰na da je njegova zunanj‰ãina, ker do-kaj vode se je Ïe steklo, odkar je svoj obraz zadnjikratvidel v zrcalu. Noge, ki so ga voja‰ãine re‰ile, mu pridejona misel, in prvikrat se prestra‰i misleã, da ta dar nebe‰-ki bi vendar utegnil imeti svoje sitnosti.

Kmalu opusti neljubo misel o nogah, postavi se napot ter si jo popisuje: Naravnost po vrtu jo bom hitel, dapridem za vas, in tam poleg vrtov pridem kmalu nakonec vasi. Da bi ga kdo videl, tega ne pripusti, ‰e manj

BESeDATILKA

10 

pa, da bi ga kdo ogovoril. âe bi kdo utegnil iti po kakipoti, ki peljejo iz vasi na polje, se v mislih skrije za bliÏnjiplot ter ãaka, da se neljubi sreãevavec oddalji.

Naenkrat preskoãi celo pot od domaãe hi‰e do P— inmisli se pred Pahovãevo hi‰o. Srce mu huj‰e zaãne bitiin kakor bi se bal sli‰ati njegovih udarkov, se zaãne za-vijati v koÏuh in se preobrne. Na tihem zdaj prime zakljuko in Pahovãev oãe sedé po njegovem dozdevanjuna voglu mize, kakor je bil navajen svojega oãeta vide-ti. Toliko za gotovo sklene, da dobro jutro bo vo‰ãil, kov hi‰o stopi, vendar kaj dalje govoriti, to ni tako lahko!Kaj dalje govoriti, to ga tako stiska, kako bi Ïe stal predPahovcem in bi ne vedel, kaj ziniti; kar mrzel pot se muprikrade na ãelo. Kar zaãeti: »Jaz sem pri‰el, da bi vasvpra‰al — « to se mu zdi nekoliko pregloboko zaorati;»oãe so me poslali, da bi — «, pa zopet kakor osramoãenobrvi stisne, ker tudi to je brez ovinkov; »jaz sem zdaj vnajbolj‰ih letih in pri pameti — «, vendar zdi se mu, daga Pahovec zaãudiv‰i ne gleda in tudi ta nagovor zavrÏe.Po dolgem premi‰ljevanju ostane nazadnje pri sklepu,oãeta za svet vpra‰ati v ti vaÏni zadevi.

Od snubitve do Ïenitve je precej‰nja pot, vendar vmislih jo ãlovek lahko preskoãi brez strahú, da bi si nogespahnil. Pred Tilkovimi oãmi se hi‰a napolni z zalona‰opirjenimi svati, katere lepo po redu za mizo posa-ja. Popred je ‰e v mislih dal postaviti dve novi ‰ipi v

BESeDATILKA

11 

okno, kjer je bil do sedaj prilepljen papir njih namest-nik; zadnje okno za durmi, katero je bilo, kar je pomnil,zabuhano, je tudi na njegovo Ïe pozabljeno dolÏnostspomnil ter zunaj pod steno butare toliko odloÏil, da bomogla svetloba novo odprto pot najti. Hi‰a je tedaj takourejena, Tilka pa za mizo na zgornjem koncu, od kodervidi v veÏi mater, ki si s predprtom bri‰ejo vroãe lice;pred njim pa se miza ‰ibi pod skledami, v katerih veãÏlic prostora najde kakor pa ljudi okoli mize. Oãe sta-re‰ina malo okorno reÏejo masten kos mesa, tako da semast na lesenem kroÏniku trese, Tilku pa se sline po-cedé.

V ti priãi Ïe sedé godci peãi nasproti pri odbuhanemoknu in v majhnih krogih, kakr‰ne neprostorna hi‰a za-poveduje, se vrtijo vrste plesavcev. Tilkova sreãa, da ganihãe ne vidi, ker zapazil bi, da mu lica zardevajo in seoãi kot prestra‰ene bolj ‰iroko odpirajo, ker plesati nezna! Ta nemila misel ga naenkrat prenese na polje.Rdeãko ima odvezano pred sabo, gledavca daleã okolinobenega. Kdo bi se sramoval storiti, kar Tilka stori? To-liko si sicer upa, da vrtiti se bo znal; le to mu gre po gla-vi, kdaj da je treba s peto zacepetati; da se tega nauãi,zaÏviÏga viÏo znane pesmi in poskoãi po njenem taktu;vendar kako se prestra‰i, ko zares ÏviÏg zasli‰i, ki mu jepri preÏivi domi‰ljiji u‰el, in ko noga, namesto po mehkitravi, spod koÏuha po trdih deskah zaropota!

BESeDATILKA

12 

Ropot ga zopet popolnoma zbrihta v veliko njegovonevoljo, ker v postelji, ko ãlovek nekoliko dremlje, se vsesitnosti tako lahko preskoãijo; ko pa pamet zopet popri-me za vajet, nas pa ravno ãez teÏavne klance najbolj po-ãasi vodi. Ravno taka je bila pri Tilki. Sam pred sabo sesramuje dosedanjih misli in ko bi vedel, da so komuznane, bi se svoje Ïive dni ga ogibal.

Narava se je Ïe jezila, da je njena pravica nocoj takorekoã ob veljavo pri‰la; kolikorkrat je poskusila ga kspanju pripraviti, tolikokrat se on zopet kot prestra‰enstrese in zave; nazadnje vendar enakomerno Tilkovodihanje naznanjuje, kdo da je zmagal.

Ravno se mu sanjá, da je nogo uprl v mizo, obloÏenoz jedmi, okoli katere je sedelo mnogo njemu popolno-ma neznanih ljudi. Miza se nagne, sklede pa se zaãne-jo kotaliti Ï nje. Mati to videti, zavpijejo iz celega grla:»Tilka!« Pla‰en skoãi Tilka pokonci, pa materin glas tudi‰e ãuje, ko je zbujen. Dan je Ïe napoãil, kliãejo ga, vsta-ti je treba.

BESeDATILKA

13 

III

Ko bi Tilkovi materi ne bila preveã po glavi hodilaprihodnja Ïenitev in njeni nasledki, gotovo bi bili

z zaãudenjem zapazili, da danes njih sin, morebiti vdvajsetih letih prvikrat, v veÏo stopiv‰i, ne popra‰a:»Mati, kaj pa bomo za kosilo?« ampak da gre naravnostv hi‰o, v dve gubi skljuãen, kakor bi ves predpust ne bilo‰e nobenkrat tako mrzlo kot ravno danes.

Kmalu je bilo kosilo gotovo. Mati, skledo z obema ro-kama drÏé, pritisnejo kljuko s komolcem, odbacnejoduri, postavijo skledo na mizo in jo suãejo tako dolgo,da trdno obstoji, ker bila je od rojstva nekoliko vegasta.

»Tilka,« rekó mati z zadovoljnim glasom, »danes bo-mo pa mleãno ka‰o; ti bo‰ le videl, kako sem jo dobronaredila; na ãistem mleku je skuhana in ‰e z maslompo‰tengana.« Pri teh besedah popravljajo znova jamicepo ka‰i; da pred Tilkom najveãje naredé in od drugihstrani predenj nosijo maslo v Ïlici, to se Ïe tako razume.Tilka vendar ne pazi dosti na materine besede, ampakpri peãi stojé ima glavo na ãele‰nik naslonjeno in z njomaje.

BESeDATILKA

14 

Zdaj tudi oãe iz hrama stopijo v hi‰o s culo prazniã-ne obleke, popihnejo prah in varno poloÏé obleko naklop.

Kakor bi ãlovek tudi svoje navade spremenil, ko je natem, spremeniti svoj stan, Tilka danes ka‰o, sicer takoãislano, prav mirno gleda. Zajame dve ali tri Ïlice, pazopet poloÏi Ïlico na mizo, in kar se mu ‰e ni zgodilo,kar je v svoji koÏi, zazeva se mu za mizo. Zastonj matimasleno luÏo nosi spred sebe pred Tilka, zastonj si onain oãe prizadevata njegov apetit s prijaznimi besedamizbuditi; Tilka zajame sicer nekatere Ïlice, pa zopet vsta-ne izza mize in skozi vsako okno pogleda, kakor bi sehotel prepriãati, ali je na vse strani enako vreme ali ne.Sede sicer zopet, pa kmalu zopet vstane in znova gledaskozi okna. âudna nerazumljiva sprememba! âe nebe-sa nam Slovencem kdaj milost skaÏejo in nam kakegafilozofa po‰ljejo, nam bo ta tudi gotovo to milost skazal,da bo psihologiãno objasnil, zakaj da Tilka, preden se je‰el Ïenit, ni mogel ne jesti ne pri miru sedeti.

âez materino skrbnost niã na svetu! Ne le, da so sku-hali za kosilo mleãno ka‰o, katero je Tilka vi‰e cenil kotvse drugo na svetu, ãesar trebuh poÏeli, ãe od‰tejemomesene klobase in trÏa‰ke fige; ampak tudi nala‰ã za-voljo dragega sina so pristavili danes poseben piskerc,ne da bi mu ‰e kaj posebnega skuhali, ker klobas ni bilopri hi‰i, ampak samo zato, da se je Tilka mogel z mlaã-

BESeDATILKA

15 

no vodo umiti. Voda je svoj blagi namen kmalu spolni-la in tudi poprej‰nja srajca se je umaknila pred ãedno,katere ‰iroki na‰opirjeni rokavi za‰umé, kadar se Tilkagane.

»Pa bi si vendar lase malo popravil,« reãe skrbna matiin mu jih zaãnejo z roko urejevati, »zdaj jih moãno no-sijo malo na stran, in to je prav lepo.« Tilka vendar, vhvalo mu bodi reãeno, da je on kot prvi rodoljub narod-ne ‰ege po vrednosti spo‰toval, se ne peãá za materinopomin, ampak z nejevoljnimi besedami: »Lepo vasprosim, pustite me no!« poravna lasé, ki so jih mati nastran zavili, zopet po ãelu do oãi.

Oãe medtem mirno stojé in zadovoljno gledajo svo-jega edinorojenca. Ta bo pravi moÏ enkrat, si mislijo sa-mi pri sebi, ‰e materi se ne da pregovoriti v takih reãeh,kjer misli, da ima prav; jaz vidim, da se je ves po meninaredil. S takimi mislimi stopijo h klopi, kamor so po-pred obleko za Tilka poloÏili, vzamejo varno hlaãe vroke in jih obrnejo zopet na prav, ker varãen gospodars tem, da obleko vselej preobrne, preden jo spravi, naleto vsaj deset krajcarjev prihrani, in to je nekaj — nekajpa ne. Oãe hlaãe za rob drÏé in jih pazljivo od vseh stra-ni ogledujejo, potem zadovoljno z glavo pokimajo in jihTilku pomolé. Ta zdajci zleze vanje, vendar z zaãuden-jem se zaãne ogledovati; ãe bi bil danes prav po navadijedel, bi mu bile hlaãe ‰e za eno ped pre‰iroke.

BESeDATILKA

16 

»Vi ste mi svoje hlaãe prinesli,« reãe Tilka z nekako‰aljivim pogledom, kakor bi se mu dobro zdelo, da je onto zmoto prvi zapazil; vendar lice se mu zopet potegne,ko ga oãe zaãnejo zadovoljno odspred in odzad ogledo-vati in mu raztreseni odgovoré: »I kako se ti dobro po-dajo! Stavim, da bi te vsak na prvi videz spoznal za mo-jega sina, tako si mi podoben.« Tilka vendar ni videtizadovoljen s to podobnostjo, njemu se zdi, da bi samsebe komaj spoznal, toliko veã ga je videti.

»Zakaj mi pa mojih niste prinesli?« vpra‰a in se ob-raãa, da bi se od vseh strani pogledal, vendar nagajivehlaãe se z njim vred vrté in mu tega nikakor ne pripusté.

»Tvoje so pri Volkanovem Juriju,« odgovoré oãe, »sajsam ve‰, da so bile Ïe moãno rjave in da bi takih ne bilmogel nositi kot Ïenin; Jurij ti jih bo tako poãrnil in po-pravil, da bodo take kot nove. K poroki jih bo‰ Ïe imel;za danes pa ti jaz svoje posodim, ki ti tako stojé, kakorbi bile tebi pomerjene. Le ‰koda, da nimam dvojih irhas-tih za praznike, sicer bi tebi tele prepustil, posebno za kporoki.«

Tilka na skrivnem Boga hvali, da oãe nimajo dvojihprazniãnih hlaã, ker akoravno so bile te res prav lepepred desetimi leti, se mu vendar dozdeva, da mu njego-ve bolj stojé. Za danes vendar ni pomagati, vdati se mo-ra nemili usodi in svojemu oãetu podoben biti, bolj ka-kor pa Ïeli. Nekoliko potolaÏi ga sreãna materina misel,

BESeDATILKA

17 

da naj bi namreã svoje prtene hlaãe spod oblekel, kartudi stori. Oãetove hlaãe res po tem pripomoãku nisobile tako prazne veã videti. Pri kolenih jih je pravzapravtudi nekaj preveã, ko ãevlje zavi‰e, in ker se mu kolenanekoliko preveã pribliÏujejo, hlaãe malo ‰umé, ko pre-stopa; pa to napako popraviti, so v bolj ‰iroki obleki no-ge tudi bolj ravne videti, in to Tilko z njimi nekolikosprijazni.

Z vidno zadovoljnostjo ga gledata oãe in mati, ko sevstopi pred podobo svetega Florijana, ki je na zrcalomalana v vaÏnih priloÏnostih dolÏnost ogledala spol-njevala, in ko rdeão svileno ruto, estetiãno v klobaso zvi-to, na sredi prsi pripenja za orja‰ki gumb, katerih gos-ta vrsta kinãa njegov lajbiã. ·e slamnik na glavo in pru-‰tof ãez ramo, pa je snubaã brez pogre‰ka od nog dopetá.

»Saj je zal fant na‰ Tilka,« reãe Ïena na tihem k svo-jemu moÏu in ga tako pazljivo in veselo ogleduje, kakorne kmalu, ter pristopiv‰i k njemu belo rutico, na voglihz rdeãimi roÏami opisano, drago relikvijo svojih mlaj‰ihlet, vtakne v stranski Ïep pru‰tofa tako, da Ïivo pisanjevoglov venkaj maha. Tilka, ki se ni nikdar ti ‰egi va‰kihgizdalinov uklanjal, hoãe ruto vso v Ïep potisniti, ven-dar ko ga oãe zagotové, da so, ko so se Ïenili, na vsakostran eno tako ruto nosili, pusti ruto mahati iz Ïepa,

BESeDATILKA

18 

akoravno se z njenim pogledom niã kaj ne more sprijaz-niti.

Nekaj ima Tilka ‰e na srcu; kako zaãeti, ko pride k Pa-hovcu? Îe se pripravlja sitno vpra‰anje spraviti na dan,ko oãe poprimejo za besedo: »Glej torej, Tilka, da se bo‰dobro obna‰al, da se bo‰ korajÏno drÏal. Od konca boljod strani govori‰, med govorico pa Ïe dobi‰ priloÏnostpovedati, kaj in kako.

»Pa zaãeti?« misli Tilka, ki zastonj ãaka, da bi v temkaj zvedel.

»No, to je ‰e najlaÏe,« odgovoré oãe. »Ko stopi‰ vhi‰o, pozdravi‰ Pahovca od moje strani, in potlej reãe‰,postavim, takole: ,Oãe Pahovec, jaz imam o vaÏni reãi zvami govoriti.’ Da ne pozabi‰, ga vselej oãe imenovati!Naprej bo Ïe ‰lo.«

»Jaz imam o vaÏni reãi z vami govoriti,« ponavlja Til-ka na tihem sam pri sebi in se odpravi na pot s tesnimsrcem in zami‰ljenim obrazom. Mati mu ‰e na skrivnempotisnejo dve zarjaveli dvajsetici v roko. »Na, da bo‰malo za pijaão dal,« mu rekó. Potem pa ona in njen moÏna pragu stojé ponosno gledata za sinom, ki s teÏkimsrcem stopa po vrtu in ‰ele, ko jo na koncu vrta na levoza vas zavije in ga spred oãi zgubita, stopita v hi‰o, obamolãé, ker ãutita, da ta dan je vaÏen za vse tri.

Vse gre po sreãi, si misli Tilka, ko se okoli sebe ozirain nikjer nikogar ne zagleda; vendar ker je le mogoãe, da

BESeDATILKA

19 

bi na koga naletel, ruto, ki mu je ‰e vedno iz Ïepa ma-hala, popravi, to je skrije jo vso v Ïep, ker sama misel, dabi jo kdo utegnil videti, mu Ïe kri v lice sili. Kolikor boljvas za sabo pu‰ãa, toliko laÏje diha in kmalu spet srãnostopa in ne pazi veã, da bi na kak‰en kamen ne stopil, zeno besedo, ne stra‰i se veã pred glasom lastnega ko-raka. Zdaj Tilka ‰ele zaãne ãutiti svojo veljavo; prvikratãuti, da ima pravico poãeti, kar drugi ljudje; saj se gretudi Ïenit, kakor imajo drugi navado. Z nekakim pono-som, kakor bi ãutil enakost vseh ljudi, potegne pipo izÏepa. Pred odhodom nas je Tilka res nekoliko goljufal.Tako na skrivnem je pomuzal eno pipo, katere oãe na-vadno niso rabili, in si je iz lonca pod klopjo nekolikooãetovega tobaka sposodil ter ga v pomanjkanju me-hurja kar v Ïep stisnil, da vsega tega popred kar niãesarnismo zapazili. Tilka sicer ‰e ni nikoli kadil, pa saj setudi nikoli ni ‰el Ïenit. Da pa pipa veliko k dovr‰enemumoÏu pripomore, tega je bil tako prepriãan, da smemoupati, da mu nihãe njegovih prijateljev tega ne bo ome-toval. Kakor smo tedaj rekli, on vzame pipo z levico, zdesnico pa prinese pest tobaka iz Ïepa. Da bi jo bil takoroãno in neskrbno natlaãil kakor njegov oãe po navadi,tega ne morem zagotoviti radovednih bravcev; omeni-ti pa jim moram njegovo genialno misel, da je namreã,tobaka ne stresati, slamnik drÏal pod pipo in jo takobrez potrate napolnil — misel, katera v ekonomiãnem

BESeDATILKA

20 

oziru gotovo zasluÏi, da bi se po ãasnikih razglasila inpriporoãila vsem mladim ljudem, ki si kot zaãetniki vkajenju mehurjev ‰e niso preskrbeli.

Hudi oblaki dima so se jeli dvigati iz Tilkovih ust. Da-siravno je usta odpiral tako pogosto in na ‰iroko, da bibil gotovo ves dim lahko se dvigal iz ust proti visokimnebesom, je vendar pogostni Tilkov ka‰elj naznanjeval,da ga je nekaj svojo pot zgre‰ilo. Tudi kihnilo se je Til-ku vãasih. To je dobro znamenje, si je on mislil, ker to,pravijo, je gotovo znamenje, da se zgodi, na kar ãlovekmisli.

Tako v ãutu dovr‰enega moÏaka koraka Tilka naprej;vogle rute, ki jih je v vasi skril, zopet pokaÏe iz Ïepa inslamnik bolj na stran glave pomakne. ·e enkrat se paz-no ozre na obe strani po cesti, in nikjer ni Ïive du‰e ãu-titi. Pripogne se in pobere kamen. âe zadenem ta hrast,si misli sam pri sebi, pa mi bo vse po sreãi steklo. Name-ri na debelo drevo, katero si je za tarão izbral, pa v temhipu mu zobje popustijo pipo in roka, ki hiti pipo lovit,je kamen zanesla daleã od zaznamovanega hrasta.

Zdaj niã ne velja, pravi Tilka, zdaj pa, ãe onega-le vtreh bartih zadenem (zbere si drug hrast), pa bom do-bro opravil. VrÏe, pa zgre‰il je drevo; ‰e enkrat, pa zopetga ne zadene. Medtem se je hrastu Ïe tako pribliÏal, damu roka ni mogla veã zanesti. VrÏe kamen vanj, da votlozagrmi, ga pobere ‰e in ‰e in ga buta ob hrast. To ga ne-

BESeDATILKA

21 

koliko pomiri, akoravno mu vest oãita, da bi bil moralzmeraj na enem mestu ostati. Vendar znovega vedeÏe-vanja priãenjati noãe, pregovarja se, da je to tako praz-na in ãe bi le utegnilo kaj pomeniti, je pa v tretje vendarzadel drevo in potem ‰e veãkrat zaporedoma.

Gozd se zaÏne bolj svetiti in na prijaznem griãu ne veãdaleã se pokaÏe P-‰ka cerkev. Neznana moã je moralabiti v tem pogledu, ker Tilkova pipa se ga tako zaboji, dase, ãeravno tobak ‰e ni do dna pogorel, vendar zdajciskrije v Ïep. Ta zgled bojeãnosti posname tudi ruta, ki jele po hosti imela toli srãnosti, gledati iz Ïepa. Tilka stre-se tobak, kar ga je bilo ‰e v Ïepu, po travi, pogleda ‰eenkrat materini dvajsetici, ju dene potem vsako v en Ïepin koraka proti P—. Vãasih se ukrade roka iz Ïepa, kjerje dvajsetico stiskala, in poteguje kvi‰ku hlaãe, ki vendarsvojeglavo kmalu niÏe zlezejo. Kolikor bolj se Tilka pri-bliÏuje, toliko tesneje mu je pri srcu in dasiravno si ta-krat, kadar si je svest, da ga nihãe ne ãuje, posku‰a zÏviÏganjem ali celo s petjem srãnost dajati, se vendar nanjegovem globokem dihanju pozna, da ta pripomoãekni tako gotov zoper bojeãnost kakor orehove lupine zo-per nahod.

Pahovãeva hi‰a stoji poleg ceste, nji nasproti pod, zapodom se razprostira vrt. »Jaz imam o vaÏni reãi z vamigovoriti,« si ponavlja Tilka in stopi za pod, da bi se pri-pravil za zadnjo odloãno stopinjo. Pogostoma kuka iz

BESeDATILKA

22 

svojega zati‰ja proti veÏi, od koder se govorica sli‰i. Pre-cej priletna Ïenska, da se ne zlaÏem, Tilku namenjenanevesta, ga je s praga Ïe nekatere krati zapazila, ko se jepo malem pokazoval. Tilka Ïe hoãe stopiti proti hi‰i, karse njegova nevesta zopet prikaÏe na pragu, in njega vi-deti, z veselim krohotom skoãi nazaj v veÏo. Tilka obsto-ji in le nekatere njenih besedi ujame: »En tuk neumen— ‰iroke hlaãe« — to so bile besede, ki Tilku kri v liceprisilijo. Ne poslu‰a dalje, ne stoji, ampak beÏi po poti,od koder je pri‰el. Ne sli‰i zdruÏenega smeha Pahovca,njegove Ïene in hãere, ki s praga gledajo za njim in se zalakotnice prijemajo. »Neumen — ‰iroke hlaãe« — te be-sede mu brenãijo po u‰esih in ga podé kot zdraÏenisr‰eni vedno dalje od Pahovãeve hi‰e.

Jaz nimam drugega pristaviti kakor besede staregaRimljana, da namreã »in magnis voluisse sat est«, alikakor je Tilka pozneje vãasih to poslovelnil: Za en las jemanjkalo, pa bi se bil oÏenil!

BESeDATILKA

23 

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-168-1