SHEMATIZEM

8/14/2019 SHEMATIZEM

http://slidepdf.com/reader/full/shematizem 1/7

SHEMATIZEMKoncali smo z analitiko pojmov.Se kar se nam utegne prikazati v čutih je podvrženo kategorijam. Kat en veljajo samo za zore(v zoru je raznoterje že poenoteno) temveč so apriori aplikabilne na vse dano raznoterje.

Zdaj pride na vrsto ANALITIKA NAČEL – Grundsätze

V tem delu je vsebovan nauk, kako čiste pojme razuma aplicirati na pojave – gre za posredovanje med na eni strani zori oz.predmeti in pojmi na drugi strani. – ta del je podvladavino presodnosti, razsodnosti oz. razsodne moči – Urteilskraft

Razume je bil definiran kot zmožnost pravil – razsodna moč je zmožnost SUBSUMEIRANJA pod pravila – oz zmožnost razsojanja ali nekaj spada pod določeno pravilo ali ne – ali nek pojem velja za nek predmet ali ne – če se nek predmet da subsumirati pod dani pojem.

Vmesna spoznavna zmožnost - tj. razsodna moč je potrebna za to, da bi premostiliprepad med pravili in njihovo aplikacijo – ce bi poskušali zgolj z razumom navesti podkaterimi pogoji uporabiti to pravilo za aplikacijo pravil, bi padli v regresus ad infinitum.

Sicer transcendentalna filozofija lahko že vnaprej določi v kakšnih pogojih bo prišlo doaplikacije kategorij in kakšni sintetični stavki bodo izšli iz njihove aplikacije. Kategorije so

pač pojmi, ki apriori merijo na objekte in veljajo za vse predmete možnega izkustva. Soskratka univerzalno aplikabilne: Podvržen jim je vsak predmet sploh. Njihova apriori nujnaaplikabilnost rezultira v univerzalnih trditvah=zakonih. Transcendentalna doktrina razsodnemoči vsebuje 2 glavna razdelka: 1.Govori o čutnih pogojih, pod katerimi je čiste pojmerazuma edino mogoče rabiti, to je o shematizmu čistega uma. 2. Pa o tistih sintetičnih sodbah,ki apriori izhajajo iz čistih pojmov razuma, pod temi pogoji in apriori(=kot najbolj občizakoni izkustvenega sveta). Utemeljujejo vsa spoznanja, t.j. po načelih čistega razuma.Torej shematizem:Heidegger meni da je shematizem izjemno jasno napisan,da je poglavje o transcendentalnemshematizmu centrano mesto KrV, kjer se izpriča primat Einbildungskraft, ki kot skupni temeljvse predstavne zmožnosti združuje razum in čutnost ter tako nosi glavno breme v konstitucijiizkustvaPhilonenko- V shematizmu gre za dokončno ovržbo empirizma na njegovem lastnem

področju. To je imanentna kritika empirizmaBerkely- Pojmi niso nič drugega kot izbirna imena za kopico osnovnih konkretnih vtisov-

Napada racionalizem in dokazuje nemožnost abstraktnih pojmov. »Poglejte vase in mi povejte, če imate predstavo trikotnika, ki ne bi bil ne pravokoten, ne enakostraničen, ne top,ne oster, in hkrati vse to.« Isti primer uporabi Kant. Pojmi niso mrtve podobe(zbir določil,analitična enotnost, zavest) temveč izražajo pravila, metode za konstrukcijo pojmu ustreznega

predmeta. Pojmov (kot AEZ) ni mogoče neposredno primerjati s predmeti oziroma slikami,temveč temelji njihova aplikacija na pravilih kako konstruirati predmet - denimo trikotnik.

Nekaj splošnih ugotovitev:Transcendentalni shematizem mora odgovoriti na to, kako utemeljiti možnost združitve dvehtako heterogenih elementov kot so čisti pojmi razuma in empirične danosti čutov. Torej, kako

premostiti ločnice: estetika-analitika; receptivnost- spontanost; čisto-empirično.

Kant predstavi problem na dva različna načina: 1. Kot problem subsumpcije:Kako je mogočeempirični predmet subsumirati pod čiste kategorije(pojem). Kako utemeljiti aplikacijo



kategorij (pojma) na empirijo. 2. Kot problem sinteze in sicer: Na kakšen načinkategorije(pojmi) sintetizirajo čutno raznoterje.Zaradi te dvojnosti zastavitve problema nastopata znotraj shematizma dve različni zmožnostiduha. Subsumpcija-Urteilskraf; sinteza-Einbildungskraft.Razmerje med pojmom in predmetom pri običajnih pojmih. »Shema je sama po sebi vselej le

produkt upodobitvene moči.«…»Sinteza UM za svoj cilj nima kakega posamičnega zora,temveč je njen cilj le enotnost v določitvi čutnosti. Za to je shemo vendarle treba razlikovatiod podobe. Če dodam 5 pik eno za drugo, potem je to podoba števila pet, če pa si mislim leneko število na sploh naj bo to 5 ali 100 je to mišljenje prej predstava neke metode kako vskladu z nekim določenim pojmom predstaviti neko količino kot pa ta podoba sama.PREDSTAVO O NEKEM SPLOŠNEM POSTOPKU UPODOBITVENE MOČI, KAKOPOJMU PRISKRBETI NJEGOVO PODOBO IMENUJEMO SHEMA K TEMUPOJMU(To je B 180-181)Kant omenja tu 3 različne koncepte:1.pojem2. shema

3.podoba

Pojmi ne temeljijo na pojmih temveč na shemah. Razmerje med podobami in pojmi nineposredno, temveč je vselej posredovano skozi sheme.

1. Pojem ja analitična enotnost zavesti, je poenotnjena predstava, v kateri so vsebovanakonstitutivna določila nekega predmeta.

2. Podoba je slika nekega pojma, njegova čutna upodobitev. Pet pik namreč JE čutnarealizacija pojma števila 5. Teh 5 pik je eden od primerov, na katerega lahkoapliciramo pojem števila 5.

3. Shema je predstava o obči metodi, kako pojmu priskrbeti njegovo podobo. Je splošninačin, kako upodobiti pojem. Je univerzalno napotilo kako v čutnosti konstruiratiinstanco danega pojma, instanco, ki jo je potem samodejno mogoče subsumirati poddani pojem. Kantov poudarek: Kjer je pojem obči, podoba pa vselej konkretna nobena

podoba nikoli ne more biti v skladu s pojmom, nobena čutna realizacija ne moreizčrpati pojma. Pojmi so najprej sheme, so v prvi vrsti metode, dejanja, kakosintetizirati, kako realizirati v zoru kak predmet, šele potem so pojmi tudi pojmi kotanalitična enotnost zavesti. Napaka empiristov je napačen sklep, da pojmov ni, da so

protislovni zaradi ugotovitve neskladja med abstraktnimi predstavami in predmeti.Morali bi sklepati: če podobe ne morejo biti abstraktne, potem pojmi pač niso podobe,ampak so sheme, so obči predpisi, kako realizirati neko poljubno podobo neke danevrste. Možnost subsumpcije pod pojem temelji na zmožnosti sinteze pojmu ustreznega

predmeta, zora oz. podobe.»Jasno pa je, da mora obstajati nekaj tretjega, kar mora biti po eni strani v homogenosti steorijo in po drugi strani spojavom, da bi bilo mogoče aplicirati kategorije na pojave. Ta

posredujoča predstava mora biti čista in vendar po eni strani intelektualna, po drugi pačutna. Takšna predstava je TRANSCENDENTALNA SHEMA.Problem, ki ga rešuje shematizem je kako uskladiti teorije kot povsem čiste pojme razumas pogoji čutnosti. Kategorijam najti njihov čutni ekvivalent, ne da bi prizadeli njihovoobčost. To srednjo pot nam ponuja čisti zor časa.Kot so kategorije obče veljavne, je tudi čas obča čutna forma vseh predmetov možnegaizkustva; kakor so kategorije čiste in apriorne, tako je čist in aprioren tudi formalni zor časa. Ker je čas forma notranjega čuta, v katerem so(kot predstave) vsebovani vsi

predmeti izkustva, lahko razum apriori določi čas v skladu s kategorijami.



Transcendentale Zeitbestimmung je transcendentalna shema kategorije. V njej jevsebovana: 1.Čista kategorija 2. Časovna forma.Ker je ta shematizirana kategorija kot časovna v skladu s pojavnostjo je sedaj pojave breztežav mogoče subsumirati pod kategorije.

Ta del je v tavelkem compu do aksiomv zrenja- pod goran fax

1. AKSIOMI ZRENJA –

Njihov princip se glasi:

»VSI ZORI SO EKSTENZIVNE VELIKOSTI«

Vsi pojavi so predstavljeni kot nekaj prostorskega in časovnega, aprehendirani oz. povzeti vnašo empirično zavest pa so lahko zgolj sukcesivno.Ekstenzivna velikost oz. število je velikost v kateri je predstava celote možna šle skozi

predstavo delov. Predstava določenega prostora oz. predmeta v prostoru nastane s postopnimdodajanjem prostorskih delov.

2. ANTICIPACIJA ZAZNAVE

Njihov princip: »V vseh pojavih ima tisto realno (das reale), kar je predmet občutka oz.empfindung, intenzivno velikost, tj. neko stopnjo.«To pomeni, da je kot pogoj samega obstoja zavesti vselej prisoten nek aposteriorni materialnimoment. Znotraj rubrike realnosti postane kategorija limitacije ključna. Tvori enotnostrealnosti in negacije. Gola realnost nima nobene določene velikosti, negacija pa nobenrealnosti sploh. S tem nobenega predmeta in nobene zavesti. Realnost mora biti najprej realna,torej pozitivna, in drugič, biti mora določena, torej zamejena, limitirana z negacijo. Niti

prazen prostor, niti prazen čas nista predmet možnega izkustva. To bi namreč zahtevalo čistozavest, pomenilo bi odsotnost vsakega občutka. Toda tedaj bi skupaj z občutkom izginila tudizavest. Kant pravzaprav hoče dokazovati, da so vsi pojavi v naravi kontinuirani tako v

prostoru kot predvsem v času.

Analogija izkustva

Substanca – logična predhodnost obstoja reči same

Akcidenca – lastnosti in relacije reči

Kant tu z novim načinom utemeljitve kritično prevrednoti centralne pojmovne paretradicionalne metafizike. Pojme substance in akcidence, vzroka in učinka ter vzajemnegaučinkovanja.

Pred Kantom: substanca obstaja sama po sebi, je vzrok, sama iz sebe spreminja svojeakcidence, zmožna spreminjati stanje druge substance. Z drugimi substancami vstopa vmedsebojna, določujoča razmerja aktivnosti in pasivnosti.

Problem: če substanca za svoj obstoj ne potrebuje druge substance, če je povsem samostojnain ločena od drugih, kako potem lahko obstaja kakršnakoli nujna povezava med dvemasubstancama, tj. razmerje vzročnosti.



Kant zamenja okvir spraševanja, pojme, ki se združujejo okoli koncepta substance je navdal zrelacijsko funkcijo. Akcindence postanejo način, kako obstaja substanca. Substanca ne

predhaja svojim akcidencam. Je pojem skozi katerega mislimo enotnost, sovisnost določenihlastnosti. Princip analogij izkustva se glasi: »Izkustvo je možno le skozi predstavo

Nujne povezave zaznav.« Izkustvo je spoznanje objekta. Karakteristična značilnost objekta je

v tem, da je sintetična povezava v objektu določena po nujnosti. Objektivno in nujno stasinonima. Kar je povezano v objektu je nujno veljavno za vse. Kot objektivno lahkospoznamo samo tisto, kar spoznamo kot nujno. Objektivno empirično spoznanje oz. izkustvo

je skratka možno le tako, da se zaznave povezujejo med seboj v skladu z nekimi nujnimi pravili. Toda vprašanje ostaja: ali med objekti dejansko vlada neka nujna povezava?Objektivno je vse kar je določeno v času. Objektivno veljavno je skratka vse tisto, kar imadoločeno svoje mesto v času.Časa pa ne moremo zaznati v njegovi čisti obliki. Čisti prazni čas ni predmet možne zaznave.Dostopen nam je zgolj kot zapolnjen empirični čas. Pravzaprav so nam najprej danespremembe in šele skozi menjavo določil v času dobimo predstavo trajanja. Ne določamodogodkov na podlagi njihovih časovnih koordinat, temveč za samo določitev časa

uporabljamo koordinate, ki nam jih dajejo dogodki. Naj bodo pravila subjektivna aliobjektivna, naključna ali nujna, jih že samo dejstvo, da faktično obstajajo povzdigne na ravennujnih razmerij. Stvari imajo določeno mesto v času le na podlagi razmerij do drugih reči.Faktičnost in pravilnost, absolutna naključnost in absolutna nujnost sta tu posledično eno inisto.

SISTEM TEMELJNIH NAČEL ČISTEGA RAZUMA

1. Prva analogija izkustva ali načelo vztrajnosti substance

»Pri vsej menjavi pojavov substanca vztraja in njen kvantum se v naravi niti ne poveča niti nezmanjša.«To je Kantova apriorna utemeljitev Zakona o ohranitvi mase.

I. Trajnost substrata je potrebna zato, da bi vzpostavili dimenzijo časa. Torej: brezvztrajnosti substance ne moremo dobiti občutka časa, saj sicer nič ne bi bilo stalno. S tem ne

bi niti dobili občutka apriornih pa tudi ne aposteriornih predstav. Da predstava (čutnoizkustvo) lahko postane pojem potrebujemo trajnost substance in s tem avtomatično dobimovpogled v čas. Čas obstaja le, če znotraj njega obstaja identični substrat, ki vztraja skozi čas inmu s tem podeli eotnost. Čas ima neko dimenzijo le, če obstaja substrat, ki zaobjema vse

posamične trenutke in iz njih s tem naredi dele istega časa.

II. Pojem spremembe. Brez substance spremembe ne bi bile možne. Sprememba je nekimodus eksistiranja, ki sledi nekemu drugemu modusu eksistiranja tega istega predmeta.Zaradi tega je vse kar se spremeni trajno in le njegovo stanje se zamenja.Spreminja se le tisto,kar je vztrajno (substanca). Medtem ko tisto kar je nestanovitno ni podvrženo spremembitemveč menjavi, ko neka določila prenehajo in se začnejo druga. Da bi sploh lahko govorili ospremembi, mora obstajati nekaj, kar se spreminja v tej spremembi. Obstajati mora nekaj, kar skozi to menjavo določil ostaja identično. Sprememba je mogoča le pod pogojem, da obstajanekaj, kar združuje ta različna stanja, kot stanja iste spreminjajoče se reči, tj. iste trajnesubstance.Zaključek za katerega tukaj Kantu pravzaprav gre, je, da ni mogoč niti absolutni začetek nitiabsolutni konec sveta in da tudi znotraj empiričnega sveta nobena substanca ne more večnastati ali preminiti.



Kant hoče utemeljiti tudi, da je pojem substance aplikabilen le na nekaj prostorskega.Substance lahko obstajajo le v prostoru, to dokazuje tako, da je nekaj trajnega mogoče zaznati

pač samo v prostoru. V času je vse podvrženo menjavi, golemu zaporedju brez slehernegatrajnega elementa.Zakaj je Kantu toliko do tega? Če bi trajno substanco lahko spoznali tudi zgolj v času, torej že

v notranjem čutu, bi lahko tudi samega sebe oz. svojo dušo določili kot substanco, kar bi pomenilo, da je nesmrtna. Toda ker je naša duša lahko le predmet notranjega čuta, ki pozna lečasovnost in ker zgolj v času ni mogoče spoznati substance, duša potemtakem ne more bitisubstanca.Vendar, kot pravi Kobe, trajnosti ne zaznamo, ampak jo vnesemo mi sami; skozi kategorijosubstance vnesemo neko trajnost v izkustveni svet. Tudi v prostoru skratka pojem substancene temelji na trajnosti nekega partikularnega vtisa, temveč na naši apriorni dejavnosti. Dalje:v notranjem čutu vendarle zaznavamo določene stvari, predstave, misli, želje. To so predmetinašega notranjega izkustva in s tem izkustvenega sveta. Če je vse ali substanca ali akcidenca,česa akcidence so potem to, če ne jaza? Skratka, v Kantovem pojmu substance pride do hudezagate, ko se vprašamo o statusu jaza.

2. Druga analogija izkustva ali načelo časovnega zaporedja po zakonu kavzalnosti

Princip tega se glasi, vse spremembe se zgodijo po zakonu povezave vzroka in učinka.Argument izhaja iz teze, da pojavi nimajo svojega absolutnega časa. Šele način, kako se

pojavi sami določajo med seboj, določi njihov objektivni položaj v času. Šele zaporedjedogodkov določa tek časa. Pojavi se sami podrejajo nekim pravilom. Če se ne bi, bi nastopali

povsem ločeno in ne bi imeli svojega enoznačno določenega položaja. In kakršnakoli so že pravila, ki obvladujejo to sintetično povezavo, jih že dejstvo, da nimajo nekega zunanjegakriterija pretvori v pravilo nujne povezave. Kategorija vzroka omogoča, da subjektivnozaporedje povezav pretvorimo v objektivno veljavno zaporedje dogodkov, stanj oz.

predmetov.Kategorija vzroka tako denimo opravi vso svojo funkcijo že s tem, da nam čutno dani materialorganizira na ta način, da se nam na ravni eksplicitne zavest svet že kaže kot urejen vkavzalna razmerja.Kant poskuša pokazati, da je tudi sama zaznava tistega zaporedja, ki je dano v moji empiričnizavesti, že posredovana skozi načelo kavzalnosti, saj v nasprotnem primeru tega zaporedjasploh ne bi mogel zaznati.Hume privzema, da je mogoče neposredno zaznati zaporedje mojih lastnih predstav. Kant pavztraja, da je za sleherno določitev časa že potrebno uporabiti kategorije. Če torej čutnihdanosti ne bi že pred tem podvrgli načelu kavzalnosti, potem tudi zaznava mojega

subjektivnega zaporedja ne bi bila mogoča.Hume: ne moremo nikoli vedeti kdaj se dano zaporedje predstav sklada z objektivnimzaporedjem dogodkov v svetu.Kant pokaže, da so morali uporabiti kategorije že za samo vzpostavitev tega subjektivnegazaporedja. To zaporedje dejansko obstaja v našem duhu, ima svojo pravilnost in svoje mesto včasu. Razlika med subjektivnim in objektivnim zaporedjem je brezpredmetna. Že samodejstvo, da sploh obstaja samo zaporedje predstav, je za Kanta dokaz, da med vsemi predmetiv svetu vlada načelo kavzalnosti.Čutni vtisi so najprej urejeni v zunanjem časovno-prostorskem svetu, ki po Kantu ediniomogoča objektivno določitev in šele potem lahko to objektivno zaporedje v zunanjemizkustvu prenesemo tudi na notranje izkustvo.

»In tako bom moral v našem primeru subjektivno zaporedje aprehenzije izpeljati izobjektivnega zaporedja pojavov, saj bi bilo prvo docela nedoločeno.« Kantov argument je, če



ne bi pojavi izvorno sami določali svoje medsebojne časovne pozicije v skladu z določenimi pravili, tedaj ne bi imeli niti subjektivnega zaporedja. To je ovržba idealizma.Substanc ni mogoče ločiti od njihovih dejanj in lastnosti, ki so v zadnji instanci kavzalne.Empirični predmet izgradi svojo identiteto skozi igro kavzalnega določanja z drugimiempiričnimi predmeti. Skozi svoja dejanja, skozi svoje učinke, reč postane to kar je, zato je

veljavnost načela kavzalnosti neločljivo povezana s samim obstojem reči, ki imajo svojemesto v času in so obdarjene z določenimi lastnostmi. Reč je bistveno časovna, njenečasovnosti ni mogoče ločiti od nje. Časovnost je podvržena spremembam, reč je kar je skozinačin kako se spreminja skozi čas. Skozi spremembe sprejme svojo identiteto, svojo kvalitetoKavzalnost ni nič drugega, kot ime za to nujno pravilo konstitucije reči.Reč, učinkujoča substanca, ni v zadnji instanci nič drugega kot neka enačba, ki nam podaja

pravilo spreminjanja nečesa skozi čas.

3. Tretja analogija izkustva ali načelo hkratnosti po zakonu vzajemnegaučinkovanja oz. skupnosti

Vse substance, kolikor jih je mogoče zaznati v prostoru kot hkratne, se nahajajo vvsestranskem vzajemnem učinkovanju. Reči, ki vztrajajo skozi spremembe in učinkujejodruga na drugo tako, da so hkrati vzrok in učinek, so sočasne. Po eni strani a kot vzrok dogodka b ne more slediti temu dogodku b, hkrati pa kot dogodek, ki je sam v kavzalniodvisnosti od dogodka b, ne more predhajati temu dogodku. Torej sta a in b hkratna.Do sedaj smo določili trajanje in zaporedje, zdaj hkratnost.

POSTULATI EMPIRIČNEGA MIŠLJENJA

Kant pravi: »Če imam pojem nekega predmeta, četudi je ta pojem celovito določen, sevprašanje še naprej glasi, ali je predmet tega pojma zgolj možen, dejanski ali pa nujen?«

1. Kar se sklada s formalnimi pogoji izkustva (glede na zor in pojme), je možno.2. Kar je povezano z materialnimi pogoji izkustva (občutkom), je dejansko.3. Tisto, česar povezava z dejanskim je določena v skladu z občimi pogoji izkustva, je

(eksistira) nujno.

V zvezi s postulatom možnosti Kant govori o realni možnosti. Za logično možnost je dovolj,da se predikati nekega pojma ne izključujejo med seboj. Vendar to ni dovolj za realnomožnost pojma. Na primer reč na sebi zunaj časovna inteligbilna substanca oz. monada sicer

je logično možna, saj pač ne vsebuje protislovja, toda tudi če monade v absolutnem smisludejansko obstajajo za nas niso realno možne, ker niso predmet možnega izkustva. Ker se neskladajo s pogoji našega zrenja.Sfera realnega se deli na dve rubriki. V prvo spadajo čisti pojmi, matematični koncepti inkategorije, so realni zato, ker je izkustvo možno le skoznje. V drugo rubriko spadajo običajniemiprični pojmi (miza, pes, kamen..). Njihovo realno možnost razberemo šele iz njihovedejanskosti. Edino faktično izkustvo lahko dokončno potrdi, da so v resnici realno možni.

Postulat dejanskosti terja posredovanost spoznanja skozi občutek ali zaznavo. Dejansko je letisto, kar nam je empirično dano. Toda ne v smislu neposredne zaznave predmeta, v stilu esse,est percipi. Dovolj je, da se zadevni predmet povezuje z našo trenutno zaznavo zgolj

posredno, preko občih analogij izkustva oz. preko naravnih zakonov. »Vendar pa lahko obstoj



kake reči spoznamo tudi pred njeno zaznavo, če je le povezana z nekaterimi zaznavami vskladu z načeli njihove empirične povezave.«Za potrditev dejanskosti skratka ni nujna neposredna dejanska zaznava, temveč je dovolj najtineko verigo, ki nas v skladu z naravnimi zakoni iz danega neposrednega spoznanja privede doiskanega spoznanja. Primer: obstoj zemlje, ko še ni bilo spoznavajočih subjektov.

Postulat nujnosti. Gre za nujnost povezave dogodkov v izkustvenem svetu in ne za logičnonujnost pojma. Zaradi tega tudi nobene reči same po sebi ne moremo imeti za nujno. Temveč

je nujen le učinek, ki izhaja iz danega vzroka v skladu z naravnimi zakoni. Nujnost je torej v zadnji instanci zgolj hipotetična in ne absolutna nujnost.

Kantov cilj v teh postulatih je prevrednotiti rabo modalnih pojmov. Ne izražajo absolutnomožnost, absolutne dejanskosti ali absolutne nujnosti, gre v prvi vrsti za oceno izčrpnosti,

preverjenosti našega spoznanja. Vse tri modalne kategorije so trije zaporedni koraki v vednoglobji analizi izskustvenega spoznanja.

Paradoks: realno možnost empiričnega pojma dokažemo le skozi njegovo dejanskost,analogije izkustva nas poučijo, da je vse dejansko podvrženo nujnim pravilom povezave, da jetorej vse dejansko poda danimi pogoji tudi hkrati nujno. Tako se nam realno možnost zvedena dejanskost, dejanskost pa se zlije z nujnostjo.Nazadnje je torej realno možno le tisto, kar je nujno.

Documents

SHEMATIZEM