Seminarska naloga pri predmetu SIS - · PDF fileSeminarska naloga pri predmetu SIS Pripravil: Anže Mohorič, 1.letnik, skupina B Mentor: Matej Zdovc CELJE, 2009

Seminarska naloga pri predmetu SIS

Pripravil: Anže Mohorič, 1.letnik, skupina B

Mentor: Matej Zdovc

CELJE, 2009

Omrežja in omrežni sistemi. Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje 2008/2009

2

Kazalo Uvod ........................................................................................................................................................ 3

Kaj je računalniško omrežje? ................................................................................................................... 4

Zakaj so nastala računalniška omrežja? .................................................................................................. 5

Posredovanje podatkov ........................................................................................................................... 5

Čas pri prenosu ........................................................................................................................................ 5

Vrste signalov .......................................................................................................................................... 6

Širokopasovni prenos .............................................................................................................................. 7

Topologija ................................................................................................................................................ 7

Prenosni medij ......................................................................................................................................... 9

Zvezdišče ............................................................................................................................................... 11

Aktivno zvezdišče .............................................................................................................................. 11

Pasivna zvezdišča ............................................................................................................................... 12

Pametna zvezdišča ............................................................................................................................ 12

Prednosti omrežij z zvezdišča ............................................................................................................ 13

Usmerjanje ............................................................................................................................................ 14

Fragmentiranje ...................................................................................................................................... 15

Telefonsko omrežje ............................................................................................................................... 15

Osnovne funkcije modemov .................................................................................................................. 16

Standardi modemov .......................................................................................................................... 17

Internet Information Services ............................................................................................................... 18

Zgodovina .......................................................................................................................................... 18

Varnost .............................................................................................................................................. 18

IIS 7.0 ..................................................................................................................................................... 19

Literatura ............................................................................................................................................... 20


3

Uvod

Pri računalniških omrežjih govorimo o treh dominantnih tehnologijah.

V osemnajstem stoletju je bilo obdobje mehanskih strojev, ki so nastali v

industrijski revoluciji.

Devetnajsto stoletje je bilo obdobje električne energije.

Dvajseto stoletje je zaznamovala informacijska tehnologija. Razvila so se

telefonska omrežja, sledila je iznajdba radia in televizije in na koncu

računalniška industrija, ki je povezala računalnike s kabelskimi in

satelitskimi omrežji.


4

Kaj je računalniško omrežje?

Računalniško omrežje lahko definiramo kot sistem med seboj neodvisnih

računalnikov, ki so povezani za izmenjavo podatkov in delitev perifernih enot,

kot trdi diski ali tiskalniki. Ključni besedi v definiciji sta izmenjava in deljenje.

Izmenjava je namen računalniških omrežij. Računalniško omrežje sestavljajo

tako strojne kot tudi programske komponente. Zmožnost učinkovite izmenjave

informacije je tisto, kar daje računalniškim omrežjem svojo moč in privlačnost.

In ko pride do izmenjave informacij, smo ljudje v mnogih pogledih podobni

računalnikom. Kot so računalniki nekaj več kot zbirke informacij, ki so jim bile

podane, tako smo mi, v velikem delu, zbirka izkušenj, ki so nam dane. Če si

želimo razširiti znanje, raztegnemo naše izkušnje in zbiramo več informacij. Na

primer, da se naučimo več o računalnikih, se ali obrnemo na prijatelje, ki so v

računalniški industriji, ali gremo v šolo in se tam izobražujemo ali pa se sami

izobražujemo preko knjig in spleta, kot je v tem primeru. Vseeno je katero

rešitev izberemo, če iščemo informacije in svoje znanje in izkušnje delimo z

drugimi, kakor tudi drugi z nami, se na nek način omrežujemo.

Računalniško omrežje omogoča delitev svojih virov. Vsakemu uporabniku ni

potrebno kupiti svojega tiskalnika, saj ga ne potrebuje ves čas. Zadostuje že, da

je v omrežju en tiskalnik, ki si ga uporabniki med seboj delijo. Če se želi

preveriti, da je neka knjiga v knjižnici, ni potrebno iti v knjižnico. Dovolj je, da

z računalnikom v obrazcu izvršimo poizvedbo v zbirki podatkov knjižnice in

preverimo, ali nam je knjiga na voljo.

Slika 1: Enostavno računalniško omrežje


5

Zakaj so nastala računalniška omrežja?

Računalniška omrežja so nastala kot odgovor na potrebo po izmenjavi podatkov.

Osebni računalniki so močna orodja, ki lahko hitro obdelajo in upravljajo z

velikimi količinami podatkov hitro, vendar ne dopuščajo, da bi se podatki

učinkovito izmenjavali. Preden so izumili omrežja, so uporabniki morali

dokument natisniti ali kopirati na medij, da so ga lahko posredovali drugim. Če

so drugi želeli spremenili dokument, ni bilo enostavne poti, da bi vsi imeli

najaktualnejšo različico dokumenta. Takšno okolje je bilo in še vedno je znano

pod imenom samostojno okolje.

Posredovanje podatkov

Kopiranje podatkov na diskete ali CD in dajanje le-teh drugim z namenom, da bi

si ti kopirali podatke na svoj računalnik, je bilo nekdaj znano pod vzdevkom

sprehajalno omrežje (angl. Sneakernet ). Ta zgodnja oblika računalniškega

omrežja je še vedno obstaja in še danes se veliko uporablja..

Ta sistem deluje dobro v določenih situacijah in ima svoje prednosti, saj se

lahko ustavimo na kavi ali se pogovorimo s prijateljem, ko si ta presnemava

podatke. Vendar je ta sistem izjemno počasen in neučinkovit, da bi bil v koraku

s potrebami današnjih uporabnikov računalnikov. Velikost prenesenih podatkov

in razdalj, ki naj bi jih prepotovali, presega kapacitete takšnih omrežij.

Slika 2 brez žični prenos podatkov

Čas pri prenosu

Če prenašamo podatke po klasični pošti, merimo čas prenosa v urah in minutah

in ne v milisekundah. Pogosto je potrebna čim manjša zakasnitev pri prenosu

podatkov. Če že ne prenašamo velikih količin podatkov, je verjetno boljša


6

rešitev povezava računalnika z drugimi računalniki s prenosnim medijem. Potem

bi lahko izmenjevali podatke z drugimi računalniki in pošiljali dokumente

tiskalniku. Te povezave med računalniki skupaj s povezava do drugih naprav

imenujemo računalniška omrežja, koncept povezanih računalnikov, ki izmenjuje

vire, se imenuje omreževanje.

Vrste signalov

Signal je fizikalna veličina, ki nosi neko informacijo. V računalniških omrežjih

so to:

električne veličine, ki prenašajo informacije po bakrenih kablih,

svetlobni signali, ki prenašajo informacije po optičnih kablih,

infrardeča svetloba in radijski valovi, ki prenašajo informacije v

brezžičnih omrežjih

Poznamo dve tehniki, ki lahko prenašata kodirane signale preko prenosnega

medija: v osnovnem pasu in v razširjenem pasu.

Osnovnopasovni sistem uporablja digitalni signal v enem kanalu. Signal

potuje v obliki električnih ali svetlobnih impulzov. Slika prikazuje

osnovnopasovni prenos z dvosmernimi digitalnimi valovi. S prenosom v

osnovnem pasu je celoten komunikacijski kanal uporabljen za prenos

enega samega podatkovnega signala.

Digitalni signal uporablja celotno pasovno širino, ki določa en sam kanal.

Pojem pasovna širina se nanaša na količino prenesenih podatkov ali na

hitrost prenosa digitalnih komunikacijskih sistemov, merimo ga v bitih na

sekundo. Ko signal potuje po omrežnem kablu, postopoma pada moč in

postane moten.

Če je kabel predolg, je sprejeti signal lahko nerazumljiv. Za zanesljiv

prenos se v takšnih sistemih uporabljajo obnavljalniki, ki sprejmejo

upadel signal in ga oddajo po originalnih predpisih. S tem postopkom se

praktično poveča dolžina kabla.

Slika 3 Signal v osnovnem področju


7

Širokopasovni prenos

Širokopasovni sistem, prikazuje ga podana slika, uporablja analogni

signal in množico frekvenc. Z analognim oddajnikom je signal zvezen.

Signali potujejo po mediju v obliki elektromagnetnih ali svetlobnih valov.

Pot signalov je enosmerna.

Če je na voljo celotna pasovna širina, se lahko po sistemu prenaša več

analognih signalov, npr. v omrežju kabelske televizije se lahko prenaša

tudi omrežni prenos po enem samem kablu.

Vsak oddajni sistem je lociran na delu celotne pasovne širine. Vse

naprave, ki želijo sprejemati dan signal, kot na primer računalniki v

lokalnem omrežju, morajo biti uglašeni na določen frekvenčni obseg. Če

sistem oddajanja v osnovnem pasu uporablja obnavljalnike, širokopasovni

sistem uporablja ojačevalnike za vzdrževanje originalnih signalov.

Pri prenosu širokopasovnega prenosa signal potuje samo v eno smer, torej

morata biti dve poti, da lahko komunicirata dva sistema. Obstajata dva

principa. V prvem primeru je prenosni pas razdeljen v dva kanala, ki

delujeta na različnih frekvencah. Enega sistem uporablja za oddajo in

enega za sprejem. V drugem pa sistem uporablja dva kabla, enega za

oddajo in enega za sprejem.

Slika 4 Širokopasovni prenos

Topologija

Najnižji sloj referenčnega modela OSI je fizični sloj. Ta sloj prenaša nezgrajene,

nepredelane bitne toke preko fizičnega posrednika (kot so omrežni kabli).

Fizični sloj je čisto strojno usmerjen in se ukvarja z vsemi vidiki ustanavljanja in

vzdrževanja fizične povezave med komuniciranjem računalnikov. Fizični sloj

tudi prenaša signale, ki prenašajo podatke, ki jih ustvarjajo vsi zgornji sloji.


8

Slika 5 konektorji

Fizični sloj je na dnu modela OSI in kot že ime pove, nadzoruje omrežno strojno

opremo, na primer katero omrežno kartico/vmesnik naj omrežje uporablja, kako

je omrežje nameščeno, in vrsto signalov, ki se prenašajo preko omrežja. Ta sloj

nam tudi pove kakšne vrste morajo biti kabli in pa kakšna zvezdišča (stikala) naj

omrežje uporablja. Fizični sloj je neposredno pod slojem podatkovne povezave.

Ko se izbira protokole na sloju podatkovne povezave, je potrebno gledati tudi na

to, da bo ta protokol podpiral tudi določen fizični sloj.

Na primer, eternet je protokol na sloju podatkovne povezave, ki podpira več

različnih medijev na fizičnih slojih. Z eternetom lahko uporabljamo le dve vrsti

koaksialnega kabla, več vrst paričnega kabla ali pa optični kabel. Specifikacije

vsebujejo veliko število natančnih informacij o zahtevah fizičnega sloja kot so

tipi kablov, konektorji, dolžina kablov, število razdelilnikov in še veliko število

drugih činiteljev. Te specifikacije so potrebne za pravilno delovanje omrežja. Na

primer, če je dolžina segmenta predolga, se v Ethernnetu ne morejo zaznati trki

in tako so podatki izgubljeni.

Slika 6 strojna oprema

Čeprav je večina lastnosti fizičnega sloja določena s protokoli sloja podatkovne

povezave, je veliko značilnosti dodanih še v drugih standardih. Ena od najbolj

pogostih specifikacij je Commercial Building Telecommunications Cabling

Standard, ki so jo izdali pri American National Standards Institute (ANSI),

Electronics Industry Association (EIA) in Telecommunications Industry

Association (TIA) kot EIA/TIA 568A. Ta dokument vključuje podrobno opisane

postopke za namestitev kablov za delovanje podatkovnega omrežja, vključuje

zahtevane razdalje od elektromagnetnih izvorov in druga pravila. Izdelava


9

omrežja LAN se lahko zaupa strokovnjakom, ki poznajo standard EIA/TIA

568A.

Drug komunikacijski element, ki deluje na fizičnem sloju, je poseben tip

signalizacije, uporabljen za prenos podatkov preko omrežnega medija. Za

bakrene žice je to električna napetost, za optične kable pa svetlobni pulz. Drugi

tipi lahko uporabljajo tudi radijske signale, infrardeče signale in/ali še katerega

drugega izmed številnih. Na vrsto signalov pa vliva še oblika in zaporedje

signalov, ki jih ustvari računalnik. Ta shema je zaporedje, ki ga računalnik

uporablja in ga sosednji razume. Tako se ne pojavljajo napake. Eternet sistemi

uporabljajo vrsto kodiranja, imenovano Manchester encoding, sistemi token ring

pa uporabljajo kodirno shemo Differential Manchester.

Prenosni medij

Kljub prodoru brezžičnih omrežij je danes velika večina omrežij povezanih z

žicami in kabli, ki igrajo vlogo omrežnih posrednikov, ki prenašajo signale med

računalniki.

Veliko vrst kablov je namenjenih za različne potrebe in za različne velikosti

omrežij, od majhnih do velikih.

Omrežnih kablov poznamo veliko. Na srečo so samo trije tipi kablov pogosto

uporabljeni v večini računalniških omrežij:

koaksialni (tanki in debeli),

parični (oklopljeni in neoklopljeni),

optični (enorodovni in večrodovni).

Izbira kablov

Kako izbrati najboljši kabel za določeno rešitev. To je odvisno od več činiteljev.

Najboljše je odgovoriti na naslednja vprašanja.

Kakšno količino podatkov se želi prenašati?

Katero stopnjo varnosti omrežje potrebuje?

Kolikšna bo dolžina položenega kabla?

Katere so kabelske nastavitve?

Kolikšen je proračun za ožičenje?

Odgovori na nekatera vprašanja si lahko nasprotujejo. Če kabel bolje varuje

podatke pred zunanjimi in notranjimi motnjami, bo lahko hitreje in dlje prenašal


10

čisti signal. Če večja je hitrost prenosa, je čistost materiala večja in zato je kabel

dražji.

Varnost

Če je omrežje namenjeno za večjo organizacijo in izberete cenejše kable,

bo omrežje izgubilo na hitrosti in na varnosti podatkov.

Podpora instalacijam

Kako lahko kabel namestimo in upravljamo z njim? V manjših

instalacijah, kjer so razdalje majhne in varnost podatkov ne igra vloge, je

vseeno, če izberemo debel ali drag kabel.

Zaščita

Večja je stopnja zaščite, dražji je kabel. Skoraj vsako omrežje potrebuje

neko vrsto zaščite kablov. Večje so motnje na površini (mobiteli, radijski

signali, neonske sijalke, motorji ...), večja mora biti zaščita.

Presluh

Presluh in šum sta lahko resna problema v večjih omrežjih, kjer je vernost

prenosa podatkov odločilna. Poceni kabli so manj odporni zunanjim

električnim poljem, ki jih ustvarijo električni stroji in radijski oddajniki.

Le–ti povzročajo šum in presluh.

Oddajna hitrost

Oddajno hitrost merimo v megabitih na sekundo. Standardna hitrost za

LAN oddajnike prek bakrenega kabla je danes 100 Mb/s, ponekod je še

hitrost 10 Mb/s. Optični kabli prenašajo tudi več Gb/s na daljše razdalje.

Cena

Višji razred kablov lahko prenaša zavarovane podatke prek večje razdalje,

so pa tudi relativno dragi. Nižji razred kablov prenese podatke z nižjo

varnostjo in na krajše razdalje, so pa relativno poceni.


11

Zvezdišče

Z napravo, imenovano zvezdišče, se lahko poveže več kot dva kabla. Deluje po

enakem principu kot obnavljalnik, le da pošilja signal na več izhodov.

Komponenta je postala standarden del opreme v omrežjih. Slika prikazuje

zvezdišče kot centralno komponento v topologiji zvezda. Zvezdišče je centralna

točka v zvezdni topologiji.

Slika 7 Razdelilnik ali zvezdišče

Kadar podatki vstopijo v zvezdišče skozi enega od njegovih priključkov,

zvezdišče ojača signal toliko, da nadoknadi tisto, kar se je porazgubilo, spravlja

ga torej v prvotno stanje in ga začne prenašati skozi vse ostale priključke. To

usposobi zvezdno omrežje, da ima deljiv medij in tudi, da ima vsak računalnik

svoj deljiv kabel. Razdelilnik posreduje vsak paket, ki ga prinaša kateri od

računalnikov v omrežju do vsakega drugega priključenega računalnika, in signal

obnovi. Največja dolžina UTP kabla v omrežjih eternet je 100 m. Ta dolžina je

mišljena kot največja dolžina med dvema sistemoma v omrežju. Torej, ker

zvezdišče funkcionira tudi kot obnavljalnik, zato je lahko trasa, ki povezuje dva

računalnika, daljša od 100 m. V primeru, da je eno zvezdišče v omrežju, je lahko

do 200 m.

Aktivno zvezdišče

Večina zvezdišč je aktivnih, to pomeni, da signale regenerirajo in ponovno

oddajo kot to počne obnavljalnik. Ker imajo zvezdišča ponavadi 8 do 12

priključkov za povezovanje omrežnih računalnikov, jih včasih imenujemo tudi

več priključni obnavljalniki. Aktivna zvezdišča potrebujejo za delovanje

električno energijo.


12

Pasivna zvezdišča

Nekateri tipi zvezdišč so pasivni, npr. delilni paneli. Delujejo kot povezava in

signala ne ojačijo in ne regenerirajo, signal teče skozi njih. Pasivni zvezdišča za

delovanje ne potrebujejo električne energije. Torej niso obnavljalniki. Danes se

praktično več ne uporabljajo.

Pametna zvezdišča

Zvezdišča, uporabljena v večini omrežij ethernet, so popolnoma fizične naprave.

To pomeni, da zvezdišče deluje samo s signali in z omrežnim medijem, kot

električne napetosti, vendar ne tolmači signalov ali bere podatkov v paketih in

tudi ne prepoznava, če so podatki sploh tam. Te vrste zvezdišč so relativno

poceni. Torej, so tudi zvezdišča, ki zmorejo več, ki lahko zaženejo podatke, ki

jih sprejmejo v dovršenih oblikah.

Nekatera zvezdišča z večjo možnostjo prenosa podatkov uporabijo uslugo

imenovano "shrani in posreduj", kar pa pomeni, da zvezdišče vsebuje

medpomnilnik, v katerem lahko zadrži pakete v vrsti za ponovno prenašanje iz

njega skozi določene priključke, kot je zahtevano. To je en korak do stikala

(angl. switch), ki bere ciljni naslov za vsak prihajajoči paket in ga prenese k

izhodom, kjer je priključen ciljni sistem.

Nekatera "pametna" zvezdišča vsebujejo tudi upravljavske zmožnosti, ki jim

omogočajo, da spremljajo operacije za vsak priključek zvezdišča. V večini

primerov, "pametno" zvezdišče uporablja Simple Network Management

Protocol (SNMP), da prenaša periodična poročila k centralizirani omrežni

konzoli. Ta tip vodstva ni uporabljen v malih lokalnih omrežjih, posebno zaradi

tega, ker se poveča cena strojne opreme, smiselna pa je uporaba v velikih

podjetjih, ker lahko pomaga omrežnemu administratorju.


13

Prednosti omrežij z zvezdišča

Sistemi, ki temeljijo na zvezdiščih, ponujajo več prednosti pred sistemi, ki ne

uporabljajo zvezdišč. V standardni topologiji vodilo, prekinitev na enem kablu

onemogoči delovanje celotnega omrežja. Z zvezdišča pa bo prekinitev v kablu

onemogočila delovanje le dela omrežja. Slika prikazuje, kako prekinitev v kablu

onemogoča le povezavo z eno delovno postajo, medtem ko preostanek omrežja

deluje normalno

.

Slika 8 izpad uporabnika


14

Usmerjanje

Usmerjanje je proces vodenja datagrama od njegovega vira, skozi medomrežja

do njegove končne destinacije, z uporabo najbolj zmogljive poti. Pri

kompleksnih medomrežjih (npr. internet ali drugo prostrano omrežje) je pogosto

veliko možnih poti do ciljnega sistema. Ustvarjalci omrežja ustvarijo

redundantne (odvečne) povezave tako, da v primeru napake na enem izmed

usmerjevalnikov v omrežju, promet lahko vseeno najde pot do ciljnega sistema.

Slika 9 Povezovanja na omrežnem sloju

Posamezna lokalna omrežja so povezana v medomrežja z usmerjevalniki.

Funkcija usmerjevalnika je, da sprejme prihajajoč promet iz enega omrežja in ga

odda določenemu cilju v drugem omrežju. V medomrežne komunikacije sta

vpletena dva tipa sistemov: končni sistemi in pa vmesni sistemi. Končni sistemi

so viri posameznih paketov, prav tako pa njihov končni cilj. Usmerjevalniki so

vmesni sistemi. Končni sistemi izkoriščajo vseh sedem plasti modela OSI,

medtem ko paketi, ki prihajajo po vmesnih sistemih, gredo do višine omrežnega

sloja. Usmerjevalnik nato paket obdela in ga pošlje nazaj dol skozi sklad, da je

lahko prenesen do naslednjega sistema, kot je prikazano na sliki.


15

Fragmentiranje

Datagrami omrežnega sloja morajo preiti skozi veliko različnih omrežij na poti k

njihovemu cilju. Protokoli sloja podatkovne povezave, ki jih datagrami srečajo,

imajo lahko različne lastnosti in omejitve. Ena teh omejitev je največja

dovoljena velikost paketa, ki jih določajo protokoli. Na primer, okvirji token

ringa so lahko veliki do 4500 bajtov (podatkovni del), toda okvirji eterneta so

lahko veliki le do 1500 bajtov (podatkovni del). Ko je velik datagram, ki je bil

narejen v omrežju token ring, usmerjen v omrežje eternet, ga mora protokol

omrežnega sloja razdeliti na dele, od katerih ni vsak večji od 1500 bajtov. Ta

proces se imenuje fragmentiranje.

V tem procesu protokol omrežnega sloja razdeli datagrame na toliko manjših

delov, kot je potrebno za prenos z uporabo protokola podatkovnega sloja. Vsak

tak del postane sam datagram, ki nadaljuje pot do destinacije omrežnega sloja.

Deli se ponovno združijo, ko vsi dosežejo končni sistem. V nekaterih primerih

so lahko datagrami fragmentirani, njihovi deli se lahko ponovno fragmentirajo

oz. delijo ponavljajoče, preden dosežejo svoj cilj.

Telefonsko omrežje

Javno telefonsko omrežje je sopomenka za stare telefonske storitve. To je

standardni zvočni telefonski sistem, ki ga najdemo po vsem svetu in ga lahko

uporabljamo z asinhronim modemom in z njim oddajamo podatke po raznih

računalnikih na raznih lokacijah. Običajni PSTN uporablja bakreni parični

kabel, ki ga uporablja večina omrežij in priključke RJ–11, ki so podobni

priključkom RJ–45, ki so uporabljeni na računalniških omrežnih kablih, le da

imajo RJ–11 štiri električne kontakte namesto običajnih osem. PSTN vodi do

centralnega omrežja v telefonski centrali, kateri lahko klic preusmeri na

katerikoli telefon po svetu.

Da lahko podatke iz računalnika pošiljamo po tej poti je potrebno digitalni zapis

spremeniti v analognega, da ga lahko telefonsko omrežje prenese. Pretvorba se

opravi v napravi imenovani modulator/demodulator, ki je znana kot modem.

Modem je naprava, ki omogoča računalnikom komunicirati prek telefonske

linije. Modem prevzame digitalni signal iz računalnika ga pretvori v analogni in

ga pošlje skozi PSTN. Na drugi strani PSTN modem opravi obratno pretvorbo in

konča prenos podatkov na drugi računalnik.

Na sloju podatkovne povezave modem uporablja za komunikacijo s PSTN

protokol, imenovan point to point (PPP). Nekateri računalniki pa še vedno

uporabljajo serijski linijski internetni protokol (SLIP).


16

Telefonsko omrežje je bilo ustvarjeno za zvočne prenose in ne podatkovne.

Zaradi tega so ti pretoki zelo počasni in dosegajo največje hitrosti do 56kb/s

(nestisnjeni podatki). Kvaliteta prenosov je tudi zelo odvisna od lokacije in

kvalitete kabla. Ko modemi zaznajo napako, začnejo počasneje delovati in

omejiti prenose, to je razlog zakaj se hitrosti prenosov modemov tako

spreminjajo.

Če je med računalnikoma prevelika razdalja, da bi jih povezali z običajnim

omrežnim kablom, lahko modem omogoči komuniciranje med njima. V

omrežnim okolju, modemi služijo kot način komuniciranja med omrežjem ali za

povezavo z svetom izven omrežja.

Osnovne funkcije modemov

Slika 10 Digitalni signali proti analognemu valovanju

Modemi ne morejo enostavno vzpostaviti povezave preko telefonske parice, ker

računalniki komunicirajo preko digitalnih elektronskih pulzov (elektronskih

signalov), telefonska linija lahko deluje samo z analognimi signali (zvok).

Slika 11 Modem pretvarja digitalne signale

V računalništvu je pojem digitalni signal je sinonim za dvojiški signal, ki ima

lahko samo vrednosti 0 ali 1. Analogni signal pa je krivulja, ki predstavlja

neskončno zalogo vrednosti.


17

Standardi modemov

Obstajajo industrijski standardi za vsako lokalno omrežje, in modem tu ni

izjema. Standardi so potrebni zato, da modemi enega proizvajalca lahko

komunicirajo z modemom drugega proizvajalca. Naslednji odlomek razlaga

najpogostejše standarde za modeme.

Prvi modemi so uporabljali lastne protokole za pretvorbo analognega signala v

digitalnega ter obratno, kaj je pomenilo, da sta si dva, ki sta želela izmenjavati

podatke iz enega računalnika na drugega posedovati enak modem. V zgodnjih

1980–tih, je podjetje pod imenom Hayes Microcomputer Products, Inc. razvilo

modem imenovan Hayes Smartmodem TM. Imenovali so ga pametnega, ker je

lahko avtomatsko poklical številko preko telefona, ki je bil določen. Pametni

modem je postal standard po katerem so primerjali ostale modeme. Ker je

večina družb podpirala standarde Hayers, so skoraj vsi modemi LAN lahko

komunicirali med seboj.

Od poznih 1980-tih dalje mednarodna telekomunikacijska unija (ITU) razvija

standarde za modeme – specifikacije za komunikacijo, kompresijo ter

zaznavanje napak za modemske pretvorbe signalov. Danes praktično vsi

modemi omogočajo uporabo ogromnih količin protokolov. Trenutni industrijski

standard je V.90 ki definira 56–kilobajtni pretok, ki ga omogoča večina

modemov.


18

Internet Information Services

Microsoftov spletni strežnik (Internet Information Services; IIS) je paleta

internetnih procesov za strežnike z operacijskim sistemom Microsoft Windows.

Je drugi najpopularnejši spletni strežnik na svetu. Strežniki IIS trenutno

podpirajo strežniške storitve s protokoli FTP, SMTP, NNTP in HTTP/HTTPS.

Zgodovina

IIS je bil prvotno izdan kot dodatek internetnih procesov za operacijski sistem

Windows NT 3.51. Sledil mu je IIS 2.0 s podporo za operacijski sistem

Windows NT 4.0. Z različico 3.0 so vpeljali dinamično skriptno okolje Active

Server Pages (ASP). Pri IIS 4.0 so opustili podporo za protokol Gopher in so ga

izdali kot dodatni paket, ločen od Windows NT. Trenutno prodajani različici IIS

sta IIS 6.0 za Windows Server 2003 in IIS 5.1 za Windows XP Professional. IIS

5.1 za Windows XP je okrnjena različica IIS, saj omejuje število povezav, in

podpira eno samo spletno stran.

Windows Vista vsebuje IIS 7.0, ki ne omejuje število povezav. Omejena je samo

obremenitev na kriteriju hkratnih aktivnih zahtev. Izboljšana je tudi uporabnost.

Varnost

Prve različice IIS so bile izredno ranljive in so bile vzrok največjega števila

vdorov v strežnike Windows. Pri različici 6.0 do sedaj našteli le 3 varnostne

luknje, od tega dve kritični. V različici 6.0 je Microsoft ponudil možnost

nadzora nad obnašanjem že nameščenih ISAPI, med katerimi je bilo veliko

krivcev za ranljivost v različicah 4.0 in 5.0. Z novo različico, ki je trenutno še v

razvojni fazi in je del strežnika Longhorn, je Microsoft šel še korak dlje z

možnostjo prilagajanja komponent.

V različicah IIS pred različico 6.0 so se vsi procesi izvajali kar s sistemskim

računom, kar je lahko pripeljalo do nenadzorovanega delovanja. Pri različici 6.0

vsi procesi delujejo pod privilegiranim računom Network Services. V praksi to

pomeni, da če pride do izkoriščanja uporabniške kode, ne bo nujno delovnim

procesom dovoljen dostop do celotnega sistema. IIS 6.0 vsebuje tudi novo jedro

HTTP (http.sys) z natančno analizo zahtev http in pomnilnik za statične in

dinamične vsebine.


19

IIS 7.0

IIS 7.0 v operacijskem sistemu Windows Vista in tudi v Windows Server

Longhorn ima modularno arhitekturo. Za razliko od enovitega strežnika, pri

katerem tečejo vsi procesi, ima IIS 7.0 core web server engine. Prednost te

arhitekture je, da se izvajajo samo procesi, ki jih zahtevamo in možnost

razširjanja funkcionalnosti z uporabo dodatnih modulov.

Na voljo so naslednji moduli:

moduli HTTP

Varnostni moduli

Vsebinski moduli

Kompresijski moduli

Pomnilniški moduli)

Dnevniški in diagnostični moduli

Razširjanje v IIS 7.0 z uporabo ISAPI ni mogoče, saj je zavrnjeno zaradi

podpore modulu API. Večina modulov, ki jih uporablja IIS je zgrajenih na tem

API. Prednost tega je, da bodo razvijalci imeli večji nadzor nad zahtevanimi

procesi kot v prejšnjih različicah. Moduli so lahko napisani s katerikoli jezikom

.NET Framework.

Ena izmed vidnejših razlik glede na prejšnjo različico je ta, da so vse nastavitve

strežnika shranjene izključno v nastavitveni datoteki XML namesto v zbirki

podatkov. Strežnik ima tudi globalno nastavitveno datoteko, ki vsebuje privzete

nastavitve. Vsaka navidezna spletna mapa vsebuje nastavitve web.config, ki so

nad privzetimi nastavitvami. Spremembe teh datotek so takojšnje. Pri prejšnjih

različicah smo za vsako spremembo kot je npr. sprememba privzete datoteke,

določanje aktivnih modulov, nastavitev varnosti itd. potrebovali skrbniške

pravice. IIS 7 se ponaša tudi s prenovljenim skrbniškim vmesnikom.

Konfiguriranje ASP.NET je še bolj integrirano v skrbniški vmesnik.


20

Literatura http://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/omrezja/01_omrezja/01_omrezja.html

http://www.geocities.com/george_letnar/Packet_Radio.jpg

http://www.computerwar.com.my/images/modem.jpg

http://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/omrezja/01_omrezja/01_omrezja.html

http://www.geocities.com/george_letnar/Packet_Radio.jpg

http://www.computerwar.com.my/images/modem.jpg

Documents

Seminarska naloga pri predmetu SIS - · PDF fileSeminarska naloga pri predmetu SIS Pripravil: Anže Mohorič, 1.letnik, skupina B Mentor: Matej Zdovc CELJE, 2009