0

Scientia est

potentia

◆ Tim Ratajc ◆ Filip Komplet ◆ Maša Leburič ◆ Patricija Berglez ◆

◆ Mark Travner ◆ Nina Žlof ◆ Lucija Praprotnik ◆

0

I

II

Kazalo vsebine

Fiziološki dejavniki učenja ....................................................................................................................... 1

Psihološki dejavniki učenja ...................................................................................................................... 2

Fizikalni dejavniki učenja ......................................................................................................................... 8

Socialni dejavniki učenja........................................................................................................................ 10

Strategije učenja .................................................................................................................................... 12

Viri in literatura ..................................................................................................................................... 14

1

FILIP

KOMPLET

Fiziološki dejavniki

učenja

a uspešno učenje moramo biti osredotočeni. To je

razlog, zakaj so fiziološki dejavniki pomemben del

učenja. Fiziološki dejavniki so vsa učenčeva telesna

stanja, ki na kakršen koli način vplivajo na njegovo učenje.

Telesna stanja delimo na kratkotrajna (zobobol, lakota,

žeja, utrujenost) in na dolgotrajna (kronična obolenja,

slabovidnost).

Za učenje sta zelo pomembni tudi telesna aktivnost in

prehranjenost. Zaradi premajhne telesne aktivnosti se

poslabša prekrvavitev in možgani ne prejmejo dovolj kisika.

S povečano telesno aktivnostjo se bo prekrvavitev izboljšala,

zmožnosti koncentracije, zaznavanja in pozornosti pa se

bodo bistveno povečale, zato boste lažje kos miselnim

izzivom.

Možgani so naš najbolj presnovno aktiven organ, zato

potrebujejo pestro in zdravo prehrano, da lahko pravilno

delujejo.

Telesno neravnovesje in s tem tudi nezmožnost učenja

povzročajo tudi hormonske spremembe v puberteti. Kot

posledica teh sprememb nastopi večja čustvena

občutljivost in povečano doživljanje čustev. Hormonalne

spremembe pa povzročajo tudi nihanje motivacije in

hitrejšo utrujenost.

Z

2

MAŠA

LEBURIČ

Psihološki dejavniki

učenja UČENJE IN SPOSOBNOSTI

nenje, da je učni uspeh tesno povezan z

učenčevimi sposobnostmi, je dokaj razširjeno. Za

splošni učni uspeh so najpomembnejše umske

sposobnosti, to je raven splošne inteligentnosti. Psihologi so

v zadnjih stotih letih razvili številne opredelitve

inteligentnosti, v tej knjigi pa bosta opisana dva novejša

pristopa pojmovanja.

KAKŠNA JE RAZLIKA MED INTELIGENCO IN

INTELIGENTNOSTJO?

Inteligentnost je izraz, ki ga velikokrat enačimo z izrazom umska sposobnost, saj se pomensko ne razlikujeta. Za nekatere je inteligentnost predvsem zmožnost učenja, za druge zmožnost uporabe simbolov in abstraktnega mišljenja, za tretje spet zmožnost reševanja problemov in iznajdljivosti v novih situacijah.

V zadnjem času se uveljavlja tudi izraz inteligenca, s katerim naj bi označevali predvsem družbeni sloj oziroma izobraženstvo.

1. Howard Gardner je že v osemdesetih letih

dvajsetega stoletja na harvardski univerzi zasnoval

model raznoterih človekovih sposobnosti.

Inteligentnost je opredelil kot zmožnost reševanja

problemov ali ustvarjanja izdelkov, ki so cenjeni v

enem ali več kulturnih okoljih, pri čemer je

pomembno, da gre za reševanje pristnih, resničnih

življenjskih problemov in tudi za zmožnost

zastavljanja novih problemov. Trdi, da je človek v

svoji evoluciji razvil več različnih inteligenc. Dokaze

pa je iskal na nevrofiziološkem, razvojno-

psihološkem in medkulturnem področju.

Jezikovna inteligentnost obsega

razumevanje in uporabo govora ter jezika.

Uporabljamo jo npr. pri branju knjige,

razumevanju predavanja itd.

M

3

Glasbena inteligentnost obsega tako področje ritma kot melodije. Povezana je

s prostorsko in z logično inteligenco. Pomembna je pri igranju glasbenega

instrumenta, petju, skladanju.

Logično-matematična inteligentnost obsega ravnanje s številskimi in drugimi

abstraktnimi simboli. Uporabljamo jo pri reševanju abstraktnih matematičnih

problemov, znanstvenemu raziskovanju.

Prostorska inteligentnost je sposobnost tvorbe vidnih predstav o poteku ali

videzu stvari ter sposobnost znajti se v prostoru. Pomembna je npr. za

arhitekte, navigatorje, pri vožnji skozi neznano mesto itd.

Telesno-gibalna inteligentnost obsega občutek za lastno telo in njegovo

spretno uporabo. Pomembna je za športnike, plesalce, igralce in druge.

Medosebna inteligentnost je sposobnost razumevanja drugih ljudi in

uravnavanja medčloveških odnosov. Omogoča sodelovanje, komuniciranje in

navezovanje stikov z drugimi ljudmi.

Znotrajosebna inteligentnost je sposobnost zavedanja in razumevanja

lastnega doživljanja in vedenja. Ljudje z visoko avtorefleksivno inteligenco

razumejo vzroke in posledice lastnega doživljanja, poznajo svoje močne in šibke

plati.

Naturalistična inteligentnost je sposobnost sistematičnega opazovanja,

razumevanja in natančnega razlikovanja naravnih in umetnih vzorcev.

2. Robert Sternberg je v svojo teorijo trojne inteligentnosti zajel predvsem višje mentalne

procese in pri tem opozoril na sovplivanje notranjega in zunanjega sveta. Poudarja

enakovrednost analitičnega, ustvarjalnega in praktičnega mišljenja. Utrdil je tudi

mesto t. i. praktične inteligentnosti ali zdravega razuma, ki se kaže v iznajdljivosti v

najrazličnejših življenjskih in poklicnih situacijah, v nasprotju s tradicionalnim

pojmovanjem, ki je inteligentnost omejevalo na akademski vidik.

Sternberg je ponovno uveljavil pojem modrosti, ki je bil v odnosu do inteligentnosti

dolgo časa zanemarjen. V modrosti se združujejo spoznavne prvine (proces globljega

razumevanja sveta ob celostnem povezovanju znanja), vrline (težnja po izboljšanju

življenja in doseči harmonijo z naravnimi zakoni) ter osebna izkušnja sreče ob

preseganju osebnih potreb misli in občutkov, ob nesebični refleksiji. Moder človek se

zaveda, da pozna le majhen del resničnosti; povezuje čustveno-osebnostno in moralno

z intelektualnim. Sprašuje se o smiselnosti znanja in postavlja vedno nova vprašanja.

4

UČNI STIL

Učni stil je kombinacija učnih strategij, ki jih učenec običajno uporablja v večini učnih situacij.

V zadnjem času se vse bolj upošteva spoznanje, da se ljudje razlikujemo po tem, katerim

čutnim vtisom dajemo prednost pri zaznavanju, predstavljanju, učenju in tudi sporočanju.

Način, kako se najprej naučimo informacijo, vpliva na poznejšo obnovo. Informacija pride do

naših možganov s čutili: vidom, sluhom, tipom, vonjem in okusom, lahko pa si jo zapomnimo

v obliki predstave. Nekaj vedenjskih značilnosti ljudi z različnimi stili zaznavanja:

vidni (vizualni) stil: takšni ljudje informacijo najbolje razumejo in si jo zapomnijo, če jo

vidijo, stvari urejajo po barvah, imajo jasne predstave in vidijo bistvo problema, želijo

imeti pregled in vizijo (na papirju kot skice ali miselni vzorci)

slušni (avditivni) stil: takšni ljudje imajo radi predavanja, razprave, razgovore, radi

glasno berejo, hrup jih pri delu moti in bolje govorijo kot pišejo

kinestetični stil: takšni ljudje najbolje dojemajo tisto, kar naredijo sami, veliko se

gibljejo, učijo se ob ravnanju s predmeti (npr. laboratorijske vaje), bolj pomemben jim

je dober občutek kot videz

Pri večini ljudi gre za kombinacije stila, vendar eden prevladuje. Šolska snov je pogosto podana

le na en način, zato jo moramo prilagoditi tako, da nam ustreza in si jo bolje zapomnimo.

Najboljši so rezultati, kadar imajo učenci in učitelji enak stil ali kadar je učitelj dovolj prožen in

svoj način dela prilagaja.

5

PATRICIJA

BERGLEZ

Psihološki dejavniki MOTIVACIJA

e obstaja ena vseobsegajoča teorija o motivaciji, s katero bi bilo mogoče razložiti, zakaj učenci so ali niso motivirani za učenje. Na voljo je le omejeno število mini teorij, ki

skupaj omogočajo uvid v načine, kako učenci vnašajo energijo v učni proces.

Učna motivacija so tisti dejavni, ki spodbujajo in usmerjajo učenje ter določajo njegovo trajanje, kakovost in intenzivnost.

Motivacija pa je tudi ključni dejavnik dinamike učnega procesa: le motivirani učenci učenje začnejo, se učijo (sprašujejo, poslušajo, sodelujejo, preizkušajo, berejo, razmišljajo, primerjajo, doživljajo, vrednotijo, ustvarjajo …) in pri učenju vztrajajo, vse dokler ne končajo učnih nalog ali ne dosežejo zastavljenih učnih ciljev.

Pomembno vlogo motivacije na področju učenja potrjujejo tudi empirične raziskave, izvedene na različnih koncih sveta. Iz njih je poleg koristnih novih spoznanj o učni motivaciji mogoče izluščiti prav tako izjemno pomembno ugotovitev o pomenu učiteljevega prepoznavanja in upoštevanja motivacijskih značilnosti učencev za učinkovito poučevanje v šoli, ki vodi h kakovostnemu učenju in znanju ter uresničevanju koncepta vseživljenjskega učenja. Le dovolj motiviran človek se loti učenja in pri njem vztraja, tudi ko naleti težave. Tisti, ki so bolj motivirani, se bolj trudijo, se v celoti posvetijo učenju in se ne pustijo motiti.

Pri motivaciji pa ločimo:

Notranjo in

zunanjo motivacijo.

NOTRANJA MOTIVACIJA

Cilj notranje motivacije je učenje, saj je učenje samo po sebi vir

zadovoljstva. Vir spodbud pa je v učencu samem. Notranje smo

motivirani, kadar se učimo zato, da bi razvili svoje sposobnosti,

ker želimo obvladati določeno spretnost ali ker nas določeno

področje zanima, ker želimo nekaj novega spoznati in razumeti,

ker nam je znanje vrednota in ker želimo ustvarjati. Tako

notranjo motivacijo spodbujajo občutek samostojnosti, občutek

nadzora nad situacijo, možnost izbire in prepričanje v svoje

sposobnosti.

N

6

ZUNANJA MOTIVACIJA

O zunanji motivaciji govorimo, kadar se ne učimo zaradi znanja samega, ampak zaradi zunanjih ciljev:

o pohvale, o ocene, o nagrade, o kazni, o akademskega naziva ali o zmage pri tekmovanju.

Vir spodbud pa so drugi ljudje: želimo ustreči staršem, se dokazati pred prijatelji, učitelji ali širšo

družbo. Pri zunanji motivaciji nas učenje samo po sebi v resnici ne zanima, ampak služi kot sredstvo za

doseganje nagrad in izogibanjem neprijetnim posledicam.

Obe vrsti motivacije se med seboj prepletata in dopolnjujeta. Obe spodbujata učenje. Vendar je nekaj

razlik.

Notranja motivacija:

je trajnejša,

več si zapomnimo, saj nas snov bolj zanima, zato smo tudi bolj vztrajni pri težjem gradivu in

kljub utrujenosti,

pri učenju bolj uživamo in smo bolj ustvarjalni.

Zunanja motivacija:

nagrade ali kazni morajo biti vedno večje in pogostejše, da je še učinkovita,

Marsikdaj ju je težko razlikovati; potrebujemo spodbude in nagrade, da se lotimo učenja kakšnega

predmeta, sčasoma pa nas začne zanimati sama snov in se učimo iz radovednosti.

Izjave učencev o zunanji in notranji motivaciji:

Učenci so o notranji motivaciji povedali naslednje:

»Rad se učim novo snov.«; »Pomembno mi je, da tisto, kar se učim, razumem.«; »Uživam, ko

rešujem težko nalogo.«; »Uspelo mi je, ker sem se dobro pripravil.«; »Sem uspešen učenec.«;

»Učim se, da znam.«

O zunanji motivaciji pa so podali naslednje izjave:

»Učim se, da dobim dobro oceno.«; »Učim se, da bom boljši od sošolcev.«; »Učim se, da me bo

učitelj pohvalil.«; »Uspelo mi je, ker sem pameten.«; »Šolske ocene so pri učenju zame najbolj

pomembne.«1

1 Citirano iz: M. Juriševič, 2006: Motiviranje učencev v šoli, sneto z: http://www.pef.uni-lj.si/fileadmin/Datoteke/CRSN/branje/Motiviranje_u%C4%8Dencev_v_%C5%A1oli_u%C4%8Dbenik__2012_.pdf

7

ČUSTVA

Na učinkovitost dela in učenja vplivata jakost (šibka ali močna) in vrednost čustev (prijetna ali neprijetna).

Pozitivno razpoloženi smo najbolj učinkoviti tudi pri učenju, saj smo pozorni na obravnavano snov.

Slabo razpoloženi, otožni ali tesnobni učenci pa se težje zberejo za učenje in so pri delu počasnejši.

Na težave pri učenju lahko vplivajo zelo močna čustva, tako pozitivna (zaljubljenost, navdušenje) kot negativna (trema, jeza, žalovanje) in čustvene motnje (depresivnost).

Pomembna so tudi čustva do sebe: zaupanje vase in samospoštovanje nam pomagata, da vztrajamo pri učenju kljub trenutnemu neuspehu. Pri tem je zelo pomembna tudi samopodoba, ki pomeni zaznavo lastne kompetentnosti na področju učenja in ni pomembna le pri iniciaciji učenčevega pričakovanega oziroma prilagojenega vedenja, temveč tudi vseskozi med učenjem. Tako so denimo učenci, ki zase mislijo, da obvladajo svoje učenje in na ta način gradijo svoje znanje, pri učenju bolj samozavestni in zato tudi dejansko uspešnejši od tistih, ki se na tem področju ocenjujejo kot nekompetentni.

Iz izkušenj vemo, da si bolje zapomnimo snov:

ki nas zanima, ob kateri se čudimo, do katere imamo poseben odnos, ker v njej prepoznamo tudi svoje doživljanje ali se

spomnimo lastnih izkušenj.

O tej snovi tudi pozneje spontano več razmišljamo, o njej morda celo pripovedujemo in jo tako mimogrede ponavljamo. Vse to vpliva na to, da si takšno snov laže zapomnimo in jo obnovimo.

Vsi psihološki dejavniki se med seboj prepletajo, prekrivajo in vplivajo drug na drugega.

Če ima nekdo odlične sposobnosti, pa ga učenje ne zanima, ne bo uspešen pri šolskem pridobivanju znanja. Lahko pa si zelo želi izobrazbe, se močno trudi, vendar ga njegove sposobnosti omejujejo in zato njegovo učenje ne obrodi pravega sadu.

Pomanjkljive sposobnosti lahko deloma nadomestimo:

z večjo motivacijo, saj si bolj prizadevamo, z učinkovitimi učnimi strategijami in z učnim stilom, ki je prilagojen našim značilnostim.

Primer:

Malo strahu pred neuspehom nas spodbudi, da se zagrizemo v delo in smo še bolj učinkoviti. Zelo velika trema pa nas lahko popolnoma ohromi: ne moremo se zbrati, slabo razumemo snov, pomnjenje je slabo. Podobno vpliva na nas tudi trema pri preverjanju znanja, zato je zelo pomembno naučiti se uravnavati svoj strah tako, da ne bo postal premočen in bo deloval le spodbudno.

8

MARK

TRAVNER

Fizikalni dejavniki

učenja čenje je opravilo, ki ga velikokrat ne opravljamo z

veseljem. Večina bi namesto učenja za mizo raje bila

v družbi prijateljev ali brskala po internetu, zato je

pomembno, da si prilagodimo okolje, v katerem se učimo.

Tukaj nastopijo fizikalni dejavniki učenja. Fizikalne

dejavnike lahko med vsemi najlažje nadzorujemo (razen

vremena) in zato je pomembno da jih razumemo. Da bi

najbolje izkoristili čas, ki ga preživimo pred zvezki in

knjigami, moramo pravilno uravnati in sebi v prid prilagoditi

naslednje dejavnike.

1. Položaj

Poiskati si moramo udoben položaj. Ergonomija nas uči, da

se najbolj skoncentriramo, kadar sedimo na stolu, z

določeno višino, pod določenim kotom in tako dalje, a če se

nekdo raje in uspešneje uči zvit v klopčič, v kotu sobe, ni s

tem nič narobe.

2. Vreme, zrak in temperatura

Vsega se seveda ne da rešiti z zvijanjem v klobčič. Nekateri

so bolj občutljivi na vremenske pogoje, na katere žal ne

moremo vplivati. Težavo najlažje rešimo tako, da se

poizkušamo izolirati od zunanjega dogajanja.

Pomembna je tudi temperatura v prostoru (prenizka

običajno moti koncentracijo, previsoka pa nas lahko

uspava), ne smemo pa niti pozabiti na prezračenost

prostora. Slab, zatohel zrak ne bo nikomur koristil pri učenju.

U

9

3. Osvetlitev

Razen poslušanja zvočnih (avdio) učbenikov ali posnetih predavanj vse učenje poteka s

pomočjo človekovega najpomembnejšega čutila, očesa. Zato bi le-temu namenil malce več

vrstic. Tako na vid kot tudi na oči zelo vpliva raven in pa razporejenost svetlobe v okolju. Oči

še posebej obremenjujemo pri aktivnosti kot je učenje, zato je pomembno, da sta prostor in

pa tudi delovna površina primerno osvetljena. Nikoli si ne smemo osvetliti le sledeče. Če se

učimo ponoči, si z eno lučjo osvetlimo celotno sobo, z drugo pa delovno površino. Dnevne in

naravne svetlobe ni priporočeno mešati, saj lahko to moti koncentracijo.

4. Zvok

Tudi hrup je pomemben dejavnik, ki negativno vpliva na učenje.

Nekaterim pa zelo ustreza, če si ob učenju zavrtijo najljubšo pesem ali prižgejo radio. Tudi rock

ali metal glasba nista nobeni izjemi.

5. Red

Čeprav se večina dejavnikov razlikuje od osebe do osebe, pa nekaj velja za vse: vsakdo se bo

bolje naučil v urejenem okolju. Zato pospravite telefone, počistite površino mize in si pisala,

zvezke in učbenike postavite na doseg rok.

.

10

NINA ŽLOF

Socialni dejavniki

učenja ocialni dejavnik oziroma družbeni dejavniki učenja so

tisti, ki izvirajo iz ožjega in pa tudi širšega družbenega

okolja.

1. Družina

Sooblikuje osebnostne lastnosti, ki vplivajo na učno

uspešnost (motivacija, sposobnosti, čustvena stabilnost,

osebnostna čvrstost, vrednote ter stališča do

izobraževanja). Predstavlja stopnjo varnosti in ljubezni, ki

jo je učenec deležen, ga spodbuja k samostojnosti in k

dosežkom. Družina daje otroku možnosti za njegov

intelektualni napredek. Veliko je odvisno od ekonomskega

položaja družine, saj je za dostop do znanja večinoma

potreben denar, npr. za nakup knjig, novega računalnika in

pa od razmer in vrednot, ki vladajo v širšem družbenem

okolju, katerega del je družina.

2. Šola

Vpliva na učenčeva stališča do znanja s svojimi vzgojnimi in

izobraževalnimi cilji in učno vsebino, s kvaliteto učnih

metod in sredstev, z nivojem zahtevnosti, pa tudi s

celotnim razpoloženjem in medsebojnimi odnosi.

Pomemben dejavnik je učiteljeva osebnost, njihova

usposobljenost in sposobnost, načini spodbujanja učencev,

njihova stališča in načini dela in vodenja. Pomembna je tudi

opremljenost šole z raznimi pripomočki, ki omogočajo

kakovostnejši način dela in pa celotna razvitost odnosov na

šoli in vključenost učencev vanje.

S

11

3. Širše družbeno okolje

Vpliv se kaže v splošnem odnosu do znanja in izobrazbe ter skozi politične odločitve o sistemu

šolanja. Vlada lahko poseže v kakovost programov vzgoje in izobraževanja, npr. z dvigovanjem

normativov, z omejevanjem izvajanja programov. Izmed vseh dejavnikov imamo kot

posamezniki na tega najmanj vpliva.

Vse te dejavnike je težko razdeliti v ločenje kategorije, saj imajo vplivajo druga na drugo. Če

dejavnike poznamo, lahko razmislimo, kaj nas spodbuja, kaj nas omejuje pri pridobivanju

znanja, kaj je pri našem učenju že dobrega in kaj bi lahko spremenili, da bi naše učenje bilo še

boljše in učinkovitejše.

12

LUCIJA

PRAPROTNIK

Strategije učenja čna strategija je zaporedje ali kombinacija v cilj

usmerjenih učnih dejavnosti, ki jih učenec uporablja na

svojo pobudo in spreminja glede na zahteve situacije.

Preden začnemo z učenjem, je pomembno, da snov preletimo, potem pa začnemo z branjem. Druga metoda pa je tudi PV3P: P – pregledati celoto, V – vprašati: Kaj bo sledilo?, Kaj že vem?, Kaj želim zvedeti?, P – prebrati podrobno in z razumevanjem, P – ponoviti, P – ponovno pregledati. Če imamo možnost, si najdemo učbenik, pri katerem je avtor besedila besedilo napisal razumljivo, ga opremil z grafi, slikami, skicami.

Poznamo 2 glavni veji strategij učenja: nadzor učenja in usvajanje snovi. Pri nadzoru učenja poznamo:

• Načrtovanje učenja: pred učenjem si naredimo načrt, zastavimo si vprašanja: Koliko časa potrebujemo za učenje?, Kaj že vemo o snovi?, Katero gradivo potrebujemo?, Kaj narediti, da bi nas snov začela zanimati?, Ali potrebujemo pomoč?

• Spremljanje učenja: medtem ko se učimo, razmišljamo: Smo osredotočeni na snov?, Me kakšen predmet med učenjem moti?, Ali smo osredotočeni in učinkoviti? Če nismo, to spremenimo tako, da prosimo za ponovno razlago snovi.

U

13

• Vrednotenje in uravnavanje učenja: po končanem učenju presodimo: Kakšna je kakovost našega znanja? Ali so bile strategije, ki smo jih uporabili za učenje, učinkovite? Kaj je vplivalo na učinkovitost našega učenja? Kje smo bili neuspešni? Svoje znanje preverimo z vprašanji in na podlagi analize naredimo načrt, kako bomo po potrebi svoje učenje spremenili.

Pri usvajanju snovi poznamo:

• Elaboracija: to je povezovanje nove snovi z že obstoječim znanjem. Omogoči nam razumevanje snovi, saj obnovimo nekaj, kar že poznamo, hkrati pa ustvarimo nove povezave (asociacije), ki nam bodo kasneje olajšale priklic.

Preden začnemo z učenjem, se najprej vprašajmo, kaj o snovi že vemo. Na prazen list s ključnimi besedami napišemo v obliki miselnega vzorca vse, kar že vemo. Pri pisanju miselnih vzorcev si pomagamo z različnimi pisavami, različno velikostjo pisav in različnimi barvami.

Poiščemo podobnosti z novo in staro snovjo.

Nove pojme lahko ponazorimo s konkretnimi življenjskimi primeri, spomnimo se lastnih izkušenj in izkušenj drugih.

Postavimo si vprašanja iz snovi.

Povzemimo snov z lastnimi besedami.

• Organiziranje: to je urejanje snovi v logično strukturo, da nam pomaga pri razumevanju.

Pred učenjem poiščemo snov v kazalu in si pomagamo tudi s povzetkom na koncu poglavja.

V snovi moramo iskati bistvo in njen pomen, saj si bomo samo to dolgotrajno zapomnili. Gradivo je treba zato tudi razumeti. Pomembno je, da poiščemo ključne besede in jih poudarimo. Teh je malo, tako pa se lahko učimo tudi definicij.

Snov razvrstimo po pomenskih kategorijah in jih povežimo v sistem. Izdelujmo si preglednice, tabele, diagrame in miselne vzorce za lažje in hitrejše učenje.

• Ponavljanje: je pomembno za zapomnitev snovi in ohranjanje informacij v

kratkotrajnem spominu. S ponavljanjem podatkov jih tudi skušamo shraniti v dolgotrajen spomin. Ponavljamo pa lahko na več načinov:

s podčrtovanjem ključnih besed,

glasno ponavljamo ključne besede,

oblikujemo zapiske in izpiske,

uporabljamo mnemoniko. To je vsaka tehnika s katero snov organiziramo, da si jo laže zapomnimo. Temelj je, da si oblikujemo močne asociacije, za katere so značilni izjemnost, pretiravanje, čutne predstave, preprostost, duhovitost, ustvarjalnost.

Vsak posameznik se snovi uči drugače, vsak si učenje olajšuje na svoje načine. Zato tudi ne moremo podati samo ene strategije učenja.

14

Viri in literatura • Kompare, A., Stražišar, M., Dogša, I., Vec, T. Curk, J. (2010): Uvod v psihologijo.

Ljubljana, DZS. Fiziološki dejavniki:

• http://www.ekoslovenija.si/si/telo/dobro_pocutje.htm&showNews=NEWSTYXUGJ2212012162438

• http://www.pulzsport.si/clanki/razgibani-mozgani-delujejo-bolje/ Psihološki dejavniki:

Juriševič, M. (2006): Motiviranje učencev v šoli. Sneto z: http://www.pef.uni-

lj.si/fileadmin/Datoteke/CRSN/branje/Motiviranje_u%C4%8Dencev_v_%C5%A1oli_u

%C4%8Dbenik__2012_.pdf

Socialni dejavniki učenja:

• Žnidar, T.: Uspešnost učenja. Raziskovalna naloga. Sneto z: http://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201302090.pdf

• http://www.smrklja.si/2014/10/dejavniki-ucenja/ • http://www.os-sodrazica.si/Uenje%20uenja/U%C4%8Denje.pdf

Strategija učenja:

• http://www.dijaski.net/gradivo/psi_ref_ali_obstajajo_razlike_v_ucnih_navadah_med_dijaki_1_in_4_letnikov_01?r=1, 20. 3. 2015

• http://ucimseuciti.blogspot.com/p/blog-page_23.html, 20. 3. 2015

15

16

Učenje – dejanje, ki je našo civilizacijo pripeljalo do točke, na kateri smo.

Prav zaradi učenja in raziskovanja se človeštvo razvija in napreduje. Vsak

ima svoj način učenja, ki je zanj najboljši oziroma precej dober. Vedno

pogosteje pa učenje zamenja kakšno drugo, za nekatere zanimivejše

dejanje, zato se je v zadnjem času izoblikovala definicija: »Učenje – glagolnik

od učiti: Dejanje SMSanja, prehranjevanja, poslušanja glasbe in gledanja

televizije blizu odprtega zvezka«. Da pa ne bi ta definicija postala pravilo, se

je ekipa dijakov 3. E razreda I. gimnazije v Celju, strokovnjakov s področja

učenja, odločila izdati knjigo Scientia est potentia ali z drugimi besedami

znanje je moč. S tem delom želimo dijakom in na sploh vsem željnim učenja

le to približati in predstaviti na malenkost poglobljen način.