Sandi Jug SPREMENJENA STANJA ZAVESTI - …x3.kupid.com/@pearl3/ssz.pdf · ——————————— 6 ——————————— Sandi Jug SPREMENJENA STANJA ZAVESTI

Sandi Jug

SPREMENJENA STANJA ZAVESTI

——————————— 1 ———————————

——————————— 2 ———————————

Sandi Jug


Sandi Jug


——————————— 3 ———————————

S a n d i J u g

SPREMENJENA STANJA

ZAVESTI

s p r i r o č n i k o ms p r i r o č n i k o m

z a p r a k t i c i r a n j ez a p r a k t i c i r a n j e

i z v e n t e l e s n i h i z k u š e n j i ni z v e n t e l e s n i h i z k u š e n j i n

z a v e s t n e g a s a n j a n j az a v e s t n e g a s a n j a n j a

Verzija: 0407Verzija: 0407

——————————— 4 ———————————

Sandi Jug


Sandi Jug


——————————— 5 ———————————

KazaloKazaloKazalo III... SPREMENJENA STANJA ZAVESTISPREMENJENA STANJA ZAVESTISPREMENJENA STANJA ZAVESTI

Stanja in stopnje zavesti

Človeška zaznava

Kognitivne veščine Vizual iz iranje Pozornost Spominjanje

Ozaveščanje spremenjenih stanj zavesti Zavestno preusmerjanje pozornosti Ozaveščanje spremenjenih stanj zavesti med spanjem

I I .I I .I I . IZVENTELESNE IZKUŠNJEIZVENTELESNE IZKUŠNJEIZVENTELESNE IZKUŠNJE

Izvajanje izventelesnih izkušenj Zavestno sproščanje

Priprava

Osem-stopenjsko preusmerjanje pozornosti Ozaveščanje Obvladovanje

Prva stopnja

Druga stopnja

Tretja stopnja

Četrta stopnja

Peta stopnja

Šesta stopnja Sedma stopnja

Osma stopnja Osnovne znači lnosti subti lnih rea lnosti

Vrste projekcij in subtilne realnosti Subti lne realnosti

Ezoterična razlaga izventelesnih izkušenj Eter ična projekci ja

——————————— 6 ———————————

Sandi Jug


Astra lna projekci ja Niţja mentalna projekci ja Kavzalna projekci ja Budična projekci ja

I I I .I I I .I I I . ZAVESTNO SANJANJEZAVESTNO SANJANJEZAVESTNO SANJANJE

Spanje, sanjanje in spominjanje

Ozaveščanje sanjanja

Pred-lucidnost Spreminjanje prepričanj Postavl janje namere Preverjanje ozaveščenosti Doţiv l janje pred - lucidnosti Stopnje lucidnosti

Mednarodne okrajšave

Krajša obdobja spanja Nenamensko kratko spanje Namensko kratko spanje Doţiv l janje prve stopnje lucidnosti

Vzdrţevanje lucidnosti Zadrţevanje pozornosti na notranjem zaznavanju

Osnove gibanja v sanjskem prostoru Doţiv l janje druge stopnje lucidnosti

Sanjska realnost Sanjske vsebine

Interakci je med sanjskim te lesom in zunanjimi sanjskimi vsebinami

Delovanje s sanjskim telesom

Spreminjanje sanjskih vsebin Spreminjanje / kreiranje sanjskega prostora Spreminjanje sanjskega te lesa

Ozaveščanje sanj med dnevno budnostjo

Druge vrste ozaveščenosti med spanjem

Sandi Jug


——————————— 7 ———————————

O sanjanju še drugače … Sanje kot sporoči lnost nezavednega

IVIVIV... SUBTILNA STANJA ZAVESTISUBTILNA STANJA ZAVESTISUBTILNA STANJA ZAVESTI

Lucidno sanjanje in izventelesne izkušnje Primerjava

Druge vrste subtilnih stanj zavesti Obsmrtna doţivet ja

Stanja zavesti med umiranjem Hipnotična stanja zavesti Stanja zavesti med meditaci jo in molitv i jo

V.V.V. RAZŠIRJENA STANJA ZAVESTIRAZŠIRJENA STANJA ZAVESTIRAZŠIRJENA STANJA ZAVESTI

VI .VI .VI . PRAKTIČNA UPORABNOSTPRAKTIČNA UPORABNOSTPRAKTIČNA UPORABNOST

Osebnostni in duhovni razvoj

Diagnosticiranje in zdravljenje

Učenje in ustvarjanje

Avantura in zabava

Meta-kognitivno doţivljanje VI I .VII .VII . PATOLOGIJEPATOLOGIJEPATOLOGIJE

Neozaveščeni sproţilci stanj zavesti

Nerazumevanje procesov

Patologije v spanju VI II .VIII .VIII . KOGNITIVNA TEHNOLOGIJAKOGNITIVNA TEHNOLOGIJAKOGNITIVNA TEHNOLOGIJA

IX.IX.IX. ZAKLJUČEKZAKLJUČEKZAKLJUČEK

Pogosto zastavljena vprašanja

O avtorju

——————————— 8 ———————————

Sandi Jug


Sandi Jug


——————————— 9 ———————————

Pričujoče delo je rezultat avtorjevih izkušenj iz več kot petnajstletnega

aktivnega ozaveščanja, raziskovanja, svetovanja, izvajanja predavanj,

učnih delavnic in drugih izobraţevalnih praktikumov o spremenjenih

stanjih zavesti, človeški zaznavi, razvijanju kognitivnih veščin, sprošča-

nju in drugih pojavih zavedanja.

Ukvarjanje s fenomenologijo spremenjenih stanj zavedanja se je porodi-

lo iz iskrive mladostniške zvedavosti in se z leti ozavestilo v intimno

poslanstvo, profesionalno raziskovanje in druţbeno udejstvovanje.

Vztraja iz ţelje po demistifikaciji in sistematizaciji povsem običajnih in

vsakdanjih človekovih izkustev, ki so še vedno "skrita", zanikana ali

nerazumljena.

Priročnik poskuša poglobiti razumevanje obravnavanih tematik in

podati napotke za zavestno in samostojno doseganje spremenjenih

stanj zavesti, zlasti zavestnega sanjanja in izventelesnih izkušenj, v

manjšem obsegu pa tudi drugih manj znanih zavestnih stanj ter proce-

sov.

Namenjen je vsem, ki se radovedno ozirate za novimi doţivetji, seveda tudi tistim, ki doţivljate spontana in nenadzorovana spremenjena stan-

ja zavesti, pa ne razumete povsem, kaj se vam dogaja. Glede na poglob-

ljeno in izvirno obravnavanje posameznih tematik bo priročnik dobro-

došel tudi tistim, ki se s spremenjenimi stanji zavesti povsem resno

ukvarjate in potrebujete le dodatne informacije ter vpoglede.

Obsega informacije o stanjih zavesti med budnostjo in spanjem, človeš-

ki zunanji, subliminalni in notranji zaznavi ter drugih specifičnih kog-

nitivnih funkcijah, potrebnih za ozaveščanje in nadzorovanje spremen-

jenih zavestnih stanj. Podaja osnovne napotke za zavestno vstopanje v

stanja zvišane pozornosti in druge uporabne primerjalne podatke ter

razlage, ki bodo koristne tudi učiteljem sproščanja, psihoterapevtom,

psihologom in trenerjem kognitivnih ustvarjalnih tehnik, hipnotizerjem,

ekstremnim in profesionalnim športnikom, managerjem, medicinskemu osebju ter drugim profesionalnim praktikom.

Čeprav je priročnik poln koristnih informacij in navodil za razširjenje

zaznavanja in zavedanja, se pravo potovanje, tako kot v pravljicah, s

koncem pripovedi šele začne. Ţelim vam prijetno potovanje, polno

vztrajnosti, vznesenosti, modrosti in lahkotnosti.

——————————— 10 ———————————

Sandi Jug


I . SPREMENJENA STANJA ZAVESTII . SPREMENJENA STANJA ZAVESTII . SPREMENJENA STANJA ZAVESTI

Človek ţe od nekdaj izpostavlja zavedanje kot tisto sposobnost, po kate-

ri se razlikuje od drugih ţivih bitij. Čeprav mu je zavedanje v ponos, pa

se ta predmet njegove odličnosti vztrajno izmika poglobljenemu razisko-

vanju, sistematiziranju in obvladovanju. Tisto, kar običajen človek ve o svojem običajnem zavedanju, se običajno zreducira na nekaj preprostih

prepričanj, ki kmalu razblinijo mit o veličini naše vrste.

Zavedanje se običajno pripisuje budni zavesti, kar pomeni, da takoj

"izgubimo" vsaj tretjino svoje veličastnosti, kolikor je odpade na spanje,

med katerim se pač ne zavedamo. Nevrologi in drugi raziskovalci malih

sivih celic nam nadalje odvzamejo še en velik kos ponosa, ko dokazuje-

jo, da se človek sploh ne zaveda velikega dela svojih miselnih operacij.

Zavestno delovanje se vključi takrat, ko se z rutinskimi miselnimi aktiv-

nostmi, ki potekajo samodejno, ne moremo več ustrezno odzvati na

dano situacijo.

In še zadnji udarec našemu vrstnemu ponosu: ko ţelimo svoje zavedan-

je resno prijeti, se soočimo s problemom zavedanja zavedanja. In spoz-namo, da je zavedanje res ena veličastna reč, le da smo na poti uporabe

naših sposobnosti šele na začetku. Kakšen izziv, mar ne?

O zavedanju in stanjih zavesti torej le malo vemo. Uvodoma lahko naš-

tejemo običajno, budno zavedanje, stanje (ne)zavedanja med spanjem,

trenutke med dnevno budnostjo, ko namensko ali spontano vstopamo v

spremenjena stanja zavedanja, na primer med popoldanskim počitkom,

jutranjim izvajanjem joge, po naporni fizični aktivnosti, med lokalno

anestezijo pri zobozdravniku, med sproščujočim poslušanjem glasbe, ob

močnejšem čustvenem doţivljanju, med globokim razmišljanjem, medi-

tacijo, molitvijo, med ukvarjanjem s starodavnimi in drugimi alternativ-

nimi zdravilskimi praksami.

V posebno kategorijo spontano sproţenih spremenjenih stanj zavesti

uvrščamo tudi posledice obolenj, poškodb in drugih motenj, ki vplivajo

na spremembo posameznikovega zavestnega stanja.

Seveda je mogoče spremenjena stanja zavesti sproţiti tudi s pomočjo

kemije. Nekatera zdravila in določene halucinogene substance povzro-

čajo telesne reakcije, ki bistveno vplivajo na naše stanje zavesti.

Sandi Jug


——————————— 11 ———————————

Raziskovanje spremenjenih stanj zavesti ni domena sodobnega človeka,

temveč je bilo del interesa, prakse in vednosti najstarejših kultur po

celem svetu. Nezavidljivo, ugotoviti moramo, da so bili starodavni

"ljudje znanja" o spremenjenih stanjih zavesti in njihovi uporabnosti

mnogo bolj poučeni ter izkušeni kot današnji najnaprednejši znanstve-

ni krogi.

Sodobno nezanimanje in nepoznavan-

je pričujoče tematike je logična posle-

dica nerazvitosti subjektivne znanosti,

izrinjene in razvrednotene s primatom

splošno sprejete in edino resnične

objektivne znanstvene paradigme.

Tako se začenja postmoderna znanost

šele v tretjem tisočletju soočati z res-

nim raziskovanjem fenomenov kot so

izventelesne izkušnje, zavestno sanja-

nje, obsmrtne izkušnje in podobni

pojavi.

Zgodovinska analiza najde bolj ali manj natanč-

ne zapise o spremenjenih stanjih zavesti v izroči-

lih skoraj vseh starodavnih kultur. Egipčanski

svečeniki, oraklji in filozofi iz starogrških spisov,

tibetanski menihi, indijski jogiji, srednjeameriški

in juţnoameriški šamani, severnoameriški zdra-

vilci, afriški vrači in mnogi drugi mojstri so zave-

stno sanjanje ter izventelesna potovanja uporab-

ljali v svoji vsakdanji osebni in poklicni praksi,

pri zdravljenju, zbiranju informacij, širjenju zna-

nja in tako dalje.

V Evropi se je tovrstno znanje skrivalo pred pregonom inkvizicije in se

večinoma prenašalo po skrivnih poteh, znotraj čarovniških zborov, skri-vnostnih loţ in zaprtih ezoteričnih kroţkov. Tudi pozneje je znanje o

nadzorovanju zavestnih stanj zaradi predsodkov, manipulacij ali prep-

rosto nerazumevanja le steţka prihajalo do mnoţic.

Posamezniki, ki so prakticirali spremenjena stanja zavesti, kot tisti s

spontanimi in nekontroliranimi doţivetji, so bili dolgo odrinjeni na rob

civilizirane, moderne, na Newtonovi znanosti utemeljene druţbe. Vse,

——————————— 12 ———————————

Sandi Jug


kar je "dišalo" po njih, je bilo označeno kot bolno, slabo, nevarno, tema-

čno, marginalno.

Prve odkrite javne spise o izventelesnih izkušnjah in zavestnem sanjan-

ju v modernem času najdemo v delih švedskega filozofa Emmanuela

Swedenboerga, francoskega literata Honore de Balzaca in njegova sona-rodnjaka Allana Kardeca. Zanimive opise spremenjenih stanj zavesti

zasledimo tudi v knjiţevnih klasikih, na primer pri Ernestu

Hemingwayu, F. M. Dostojevskemu, Levu Tolstoju.

Prvi laboratorijski eksperiment za preverjanje izventelesnih izkušenj je

izvedel Charles Theodore Tart leta 1966. Sledili so mu drugi znanstve-

niki, ki so opravili še vrsto drugih testiranj, usmerjenih v znanstveno

dokazovanje obstoja izventelesnih potovanj.

Aktualna interdisciplinarna raziskovanja postopno pojasnjujejo feno-

men spanja, sanjanja, doţivetja meditacije in hipnoze, pojav izventeles-

nih potovanj, zavestno sanjanje, izkušnje ob bliţajoči se smrti in druge

podobne pojave. Raziskovalci povezujejo izročilo starodavnih kultur z

eksperimentalnimi podvigi najsodobnejše tehnologije. Sistematizirajo

izkušnje in doţivetja milijonov posameznikov ter preizkušajo najrazlič-nejše metode in tehnike, ki vplivajo na potek zaznavanja ter doseganja

posameznih stanj.

Kljub napredku je znanost na področju spremenjenih stanj zavesti še

vse preveč počasna in okorna, saj je dokazovanje subjektivno zaznavnih

vsebin mogoče klasično objektivno evidentirati le posredno prek posle-

dic, ki jih te sproţajo v telesnem organizmu. Tako so obstoj zavestnega

sanjanja z znanstvenim poskusom dokazali šele pred nekaj leti. Vse do

začetka novega tisočletja je veljalo za izmišljotino, zasmehovano in nev-

redno znanstvenega interesa.

Sodoben odnos tako znanstvenikov kot laikov do spremenjenih stanj

zavesti simptomatično ponazarja tudi znano stališče, da vse to v praksi

nedvomno obstaja in deluje, le v teoriji je še potrebno dokazati. Verjetno bi se spremenjenim pogledom na človekovo zavedanje laţe sprijaznili,

ko bi lahko ostali le na nivoju akademske razprave. Priznanje, razisko-

vanje in prakticiranje izventelesnih izkušenj, zavestnega sanjanja ter

drugih fenomenov spremenjenih stanj zavesti namreč nujno spremeni

celo paradigmo, nas "zadene" osebno in pretrese ves druţbeni ustroj.

Ozaveščanje prinese odgovornost, te pa ne maramo preveč.

Sandi Jug


——————————— 13 ———————————

Stanja in stopnje zavesti

Da bi se lahko razumljivo posvetili razlagi zaznav in drugih procesov

med doţivljanjem spremenjenih stanj zavesti, se moramo najprej dogo-

voriti o terminologiji. Začnimo z definiranjem zavestnih stanj.

Pojem "zavest" se uporablja v različnih kontekstih. Po Slovarju sloven-

skega knjiţnega jezika označuje

sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duše-

vnih stanj

celoto duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda

celoto idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh

tudi rezultat ravnanja česa

V psihološkem vidiku splošno označuje bodisi posameznikovo, indivi-

dualno celoto psihičnih procesov, čutnih vtisov, občutkov, asociacij, predstav in drugih kognitivnih procesov, bodisi kolektivno celovitost

človeških spoznanj, znanj, občutkov in hotenj, pridobljenih z izkušnja-

mi, tradicijo, učenjem in spoznavanjem samega sebe.

Podrobnejše psihološke definicije zavest povezujejo s kognitivnimi oziro-

ma spoznavnimi duševnimi procesi, kamor uvrščajo zaznavanje, pred-

stavljanje, spominjanje in mišljenje.

Pojem "zavedati se" se uporablja v pomenih

zbuditi se iz stanja brez zavesti, zavedanja

vključiti, sprejeti v zavest vedenje o obstajanju koga ali česa;

imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa

prebuditi, predramiti se

biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje

obstajanje in svoja duševna stanja

Izraz "ozavestiti" pomeni

narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave

narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in

tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje

——————————— 14 ———————————

Sandi Jug


V nadaljevanju uporabljamo izraze

"zavest" v pomenu celote spoznavnih procesov, ki obsega tudi

zaznavanje le teh (v smislu zavest o samem sebi), pa tudi zavest

kot rezultat teh procesov

"stanja zavesti" za označevanje različnih pojavnosti fenomena

zavesti

"zavedanje" v procesnem pomenu, kot pojav, ki obsega vedenje,

identificiranje koga ali česa, med drugim tudi samega procesa

zavedanja

Na splošno lahko rečemo, da ljudje doţivljamo tri zavestna stanja:

OBIČAJNO, imenovano tudi "gosto", STANJE ZAVESTI, ki ga doţivlja-

mo med dnevno budnostjo preko običajne zunanje čutne zaznave

SUBTILNO STANJE ZAVESTI, ki ga doţivljamo med sanjanjem in dru-

gimi vrstami zaznav, katere ne potekajo preko običajne čutne zaz-

nave in vsebujejo katerokoli obliko zaznavanja ločenosti med opa-

zovalcem in opazovanim

BREZOBLIČNO STANJE ZAVESTI, ki ga naravno doţivljamo le med glo-

bokim spanjem, med katerim postaneta zaznavajoči in zaznavno

eno; zaznavanje poteka preko notranje zaznave

Posamezna stanja zavesti vključujejo različne stopnje oziroma nivoje

zavesti, zato jih uporabljamo v mnoţinski obliki. Med navedenimi tremi

stanji zavesti ni ostre ločnice, čeprav bi na prvi pogled sklepali drugače,

saj jih posamezni nivoji zavesti povezujejo v neprekinjeno celoto. V

posameznih stopnjah zavesti zaznavamo specifično realnost in njej pri-

padajočo vrsto "telesnosti", s katero zavest upravlja v dani resničnosti.

Telesnost kot taka ne obstaja le v brezobličnem stanju zavesti, saj je

takrat opazovalec istočasno tudi opazovano. Od tod tudi izraz

"brezoblično".

V običajna stanja zavesti uvrščamo poleg običajnih čutnih zaznav med

dnevno budnostjo tudi vse vrste subliminalnih zaznav, ki jih obravna-

vamo v nadaljevanju. Subliminalno zaznavanje poteka v stopnjah ali nivojih, ki so bliţje subtilnemu stanju zavesti.

V subtilna stanja zavesti uvrščamo doţivljanje izventelesnih izkušenj,

klasično in zavestno sanjanje, obsmrtna doţivetja in druga podobna

subtilna zaznavanja, ki so lahko tako spontana kot zavestno izzvana

(nameravana).

Sandi Jug


——————————— 15 ———————————

V brezoblična stanja zavesti uvrščamo doţivljanje enosti, povezanosti in

ne-ločenosti z vsem, kar obstaja. Pogosto se za tovrstna stanja zavesti

uporablja tudi izraz "univerzalna" ali "kozmična" zavest. Vsi ljudje izku-

šamo brezoblična stanja zavesti med spanjem v globoki delta fazi, ko je

naše fizično telo popolnoma paralizirano. Seveda se nas večina teh

stanj ne zaveda.

Vrste zavestnih stanj in njihove osnovne značilnosti

Vsi ljudje doţivljamo vse tri vrste stanj zavesti, ne glede na starost,

spol, verska in druga prepričanja ter navade, saj smo vsi budni, sanja-

mo in spimo. Vsa stanja zavesti, s pripadajočimi podnivoji, lahko doţiv-ljamo neozaveščeno, delno zavestno ali povsem ozaveščeno. Drugače

povedano: svojih stanj zavesti se bolj ali manj zavedamo.

Vsa tri zavestna stanja in pripadajoče številne vmesne stopnje lahko

doţivljamo tako ločeno eno od drugega, kot vzporedno oziroma hkratno.

Slednje poimenujemo razširjeno stanje zavesti. V razširjeno stanje zave-

sti vstopamo s sposobnostjo deljenja pozornosti, ki jo bomo obdelali v

poglavju o kognitivnih veščinah.

NIVOJI VRSTE ZAVESTNIH STANJ ZNAČILNOSTI

BREZOBLIČNO STANJE ZAVESTI

s pripadajočimi brezobličnimi nivoji zavesti

- stanje zavesti med globokim spanjem - brezobličnost in netelesnost - brezoblični nivoji zavesti in realnosti

ne vsebujejo vsebin

- zaznavajoči in zaznavno sta eno

SUBTILNO STANJE ZAVESTI

s pripadajočimi subtilnimi nivoji zavesti

- stanje zavesti med sanjanjem - subtilna telesnost/realnost - v subtilnih nivojih zavesti doţivljamo

subtilne vsebine

- subliminalna in notranja zaznava

OBIČAJNO STANJE ZAVESTI

s pripadajočimi običajnimi nivoji zavesti

- stanje zavesti med dnevno budnostjo - fizična telesnost/realnost - v običajnih nivojih zavesti doţivljamo

materialne vsebine (materijo)

- zunanja in subliminalna zaznava

——————————— 16 ———————————

Sandi Jug


Ko govorimo o ozaveščenosti posameznika, imamo lahko v mislih dve

stvari. Horizontalna ozaveščenost opredeljuje "širino" oziroma količino

ozaveščenih vsebin in procesov na isti stopnji zavedanja. Vertikalna

ozaveščenost označuje "višino" oziroma stopnjo ozaveščenosti po lestvici

stopenj zavesti. V mnogih kulturah velja za najvišje brezoblično stanje

zavesti, medtem ko je najniţje običajno oziroma gosto stanje zavesti. V laičnem jeziku mnogokrat uporabljamo tudi izraza globoko oziroma plit-

vo stanje zavesti. Globoka stanja zavesti so bliţja brezobličnemu stanju

zavesti, plitva pa običajnemu stanju zavesti.

Človeška zaznava

Zaznavanje oziroma percepcija (lat. perceptio iz percipere: prejeti, zaz-

nati) v najširšem pomenu označuje sprejemanje vtisov iz zunanjega sve-

ta s čutili. Kljub temu, da zaznavanje (nlat. sensatio: občutek, zaznava,

vtisk), ki proizvede občutke, zmeraj doţivljamo notranje, z moţgani, ga

bomo za laţje razumevanje v nadaljevanju delili na tri vrste: zunanje,

subliminalno in notranje.

Zunanja zaznava poteka prek petih telesnih čutil. Receptorji v posamez-nih čutilih transformirajo zunanje signale v električne impulze, ki se

nato prek senzoričnih ţivcev prenesejo v določene predele v moţganih.

Električni impulzi v moţganih pridobijo prepoznavno obliko oziroma

postanejo zaznavni.

Poznamo pet tipov zunanje zaznave:

vizualna zaznava temelji na čutilu za vid

avditivna zaznava temelji na čutilu za sluh

olfaktorna zaznava temelji na čutilu za vonj

gustatorna zaznava temelji na čutilu za okus

kinestetična zaznava temelji na čutilih za tip, temperaturo, vlago,

ravnoteţje in bolečino

Subliminalna (iz lat. sub: pod + limes, limitis: meja) oziroma podpraţna

zaznava opredeljuje zaznavanje vsebin, ki so pod običajnim draţljajskim

pragom.

Med subliminalno zaznavo uvrščamo:

zaznavo draţljajev, ki prihajajo iz čutil, vendar ne iz zunanjega sveta,

Sandi Jug


——————————— 17 ———————————

zaznavo draţljajev, ki prihajajo iz povezovalnih ţivčnih vlaken med

moţgani in čutili

Kljub temu da v nadaljnji razlagi govorimo o podpraţni zaznavi, seveda

podpraţna zaznava kot taka pravzaprav ne obstaja, saj gre le za zniţan-

je zaznavnega praga pod običajno mejo.

Notranja ali neposredna zaznava se oblikuje v moţganih in ne izvira niti

iz zunanjega sveta izven našega telesa, ki ga zaznavamo s čutili, niti iz povezovalnih ţivčnih vlaken, ki povezujejo čutila in moţgane.

Spodnje skice prikazujejo zaznavanje zunanjega draţljaja, zatem zazna-

vanje draţljaja, ki se odvija med čutilom in moţgani ter slednjič zazna-

vanje, ki poteka v moţganih. Vse tri zaznave potekajo istočasno in

nobene od njih ni mogoče izklopiti. Tisto, kar "odloča", katere zaznave

se bomo zavedali, je naša pozornost. Navajeni smo namreč, da smo

pozorni samo na prvo, zunanjo zaznavo.

Tri vrste zaznav

Ko izklopimo zavestno pozornost, na primer med spanjem, se naša

pozornost samodejno preusmeri na notranje zaznavanje, ki se ga, ko se

ponovno prebudimo v zavestno pozornost, spominjamo kot sanje.

Seveda lahko svojo pozornost usmerimo v notranje zaznavanje tudi v

budnem stanju. Najbolj pogost in običajen primer je sproščanje, med

katerim zmanjšamo telesno aktivnost in odmaknemo pozornost od zunanjega sveta.

Subliminalne in notranje zaznave ter vsebine mnogokrat opisujemo kot

subtilne, saj so v primerjavi z navadnimi vsebinami in zaznavami mno-

go manj intenzivne. Med dnevno budnostjo se torej večinoma zavedamo

——————————— 18 ———————————

Sandi Jug


le zunanjih vsebin preko zunanje zaznave, kljub temu pa so seveda

vzporedno aktivne tudi subliminalne in notranje vsebine, katerih pa se

večinoma ne zavedamo. Kot bomo spoznali v nadaljevanju, lahko zaves-

tno doţivljamo tudi vse tri vrste zaznav sočasno.

K subliminalni zaznavi prištevamo tudi tiste trenutke med budnostjo, ko se naš zavestni prag zaznave zaradi takšnih ali drugačnih razlogov

zniţa pod običajno mejo. Do takšnega zniţanja lahko privedejo: izjemno

velika utrujenost, ki je posledica prevelike telesne ali psihične preobre-

menitve, dolgotrajna fiksacija pozornosti v miselno reševanje nekega

problema, poškodbe ţivčnega sistema, trenutki dnevnega sanjarjenja,

stanja zamaknjenosti in podobne okoliščine.

Tako pri subliminalni kot tudi pri notranji zaznavi razlikujemo pet

tipov: kinestetično, vizualno, avditivno, olfaktorno in gustatorno zazna-

vo.

Pri večini ljudi zunanja vizualna, avditivna in kinestetična zaznava pre-

vladujejo nad olfaktorno in gustatorno čutno zaznavo. Podobno velja

tudi za subliminalno in notranje zaznavanje. Sorazmerno natančne in izrazite zaznave opazimo na področju kinestetične, vizualne in avditivne

subliminalne/notranje zaznave, medtem ko sta olfaktorna in gustator-

na za povprečno populacijo teţje obvladljivi. Običajno zlahka vizualizi-

ramo, torej si nekaj ţivo predstavljamo oziroma vidimo z "notranjimi

očmi", medtem ko je zaznava z nekakšnim "notranjim nosom" ţe bolj

zahtevna.

Preden nadaljujemo z razlago ozaveščanja spremenjenih stanj zavesti si

oglejmo še nekaj osnovnih kognitivnih veščin, brez katerih ni mogoče

zavestno vstopanje v spremenjena stanja zavesti.

Sandi Jug


——————————— 19 ———————————

Kognitivne veščine

Tudi pri obravnavi kognitivnih veščin je nujno, da najprej definiramo

osnovne pojme. Pomembno je, da te temeljne izraze res razumemo in

osvojimo, saj so poglavitni element nadaljnje razlage.

Med kognitivne veščine (lat. cognitio, iz cognoscere: preiskati, priznati

→ spoznavanje in spoznanje kot plod spoznavanja) uvrščamo tiste akti-

vnosti, ki omogočajo naše miselno zaznavanje (spoznavanje) in delovan-

je. Za ozaveščanje in obvladovanje spremenjenih stanj zavesti uporab-

ljamo vrsto kognitivnih aktivnosti, zlasti spominjanje, obvladovanje

pozornosti in predstavljanje.

Kognitivne aktivnosti lahko ozaveščamo, uporabljamo in treniramo kot

vse druge veščine. Vsi se spominjamo, usmerjamo ali sproščamo svojo

pozornost in vizualiziramo, a večina tega ne počne zavestno, kaj šele z

jasnim ciljem in namenom.

Oglejmo si podrobneje posamezne kognitivne veščine.

Vizualiziranje

Vizualizacija (iz lat. visus: vid) je sposobnost vidnega predstavljanja ozi-

roma zaznavanja miselnih vsebin, kot da bi jih zaznali z zunanjim čuti-

lom (očesom). Moč vizualizirane vsebine oziroma predstave narašča z

intenzivnostjo predstavljivosti: plastičnostjo, podrobnostjo, ţivostjo barv

in kontrastnostjo.

Vizualiziranje lahko razloţimo tudi kot zaznavanje, ki se odvija med

zunanjim vizualnim zaznavanjem in notranjim vizualnim zaznavanjem.

Ko je vizualizacija nična, govorimo o klasični zunanji vizualni zaznavi,

ko je vizualizacija 100%, ne govorimo več o vizualiziranju, temveč o not-

ranji vizualni zaznavi.

Po podobni logiki lahko razloţimo tudi miselno zvokovno oziroma avdio

predstavljivost, miselno okusno oziroma gustatorno predstavljivost,

miselno olfaktorno oziroma vonjavno predstavljivost ter miselno kines-

tetično oziroma otipno predstavljivost.

——————————— 20 ———————————

Sandi Jug


Zaradi slabega poznavanja tovrstne tematike naše strokovno in laično

besedišče sploh ne pozna izrazov, ki bi opredeljevali posamezne tipe

zaznavanja in predstavljanja miselnih vsebin. Razpolagamo le z izrazom

"vizualiziranje", ki mnogokrat pokriva še vse druge omenjene tipe.

Predlagam, da dopolnimo terminologijo z izrazi: "avdiacija" za zvokovno, "olfaktacija" za vonjavno, "gustatacija" za okusno in "kinestacija" za oti-

pno predstavljanje in zaznavanje. Nerodno, pa vendar bolje kot nič, mar

ne?

Prav zaradi površnih opredelitev mnogo ljudi verjame, da imajo slabe

vizualizacijske sposobnosti. To, kar večina, tudi učiteljev vizualizacij-

skih tehnik, razume pod izrazom vizualiziranje, je namreč predvsem

miselno prostorsko-kinestetično in le v zanemarljivi meri vizualno pred-

stavljanje in zaznavanje. Z drugimi besedami, splošna uporaba izraza

vizualiziranje ni vezana le na vizualno predstavljanje miselnih vsebin.

Preverimo to trditev z naslednjim poskusom: vizualizirajmo, da hodimo po sobi od mesta, kjer se nahajamo, do vrat in nazaj. Kako smo miselno

zaznavali takšno vizualizacijo?! Večina ljudi z dobrimi vizualizacijskimi

sposobnostmi bo preteţno zaznavala občutek kinestetičnega premikan-

ja po prostoru in le v manjši meri vizualno zaznavala. Zlahka prikliče-mo občutek v telesu, kot da resnično premikamo svoje telo, medtem ko

ga precej teţje in redkeje zares notranje vidimo.

Ljudje se razlikujemo v zaznavanju miselnih vsebin, tako kot smo si

različni v zaznavanju z zunanjimi čutili: nekomu so bliţje slike, druge-

mu zvok, tretjemu otip in tako dalje. V tem smislu so tudi naše miselne

zaznave oziroma predstave preteţno slikovite, zvokovne, otipne. Med

seboj smo si različni tudi po intenziteti doţivljanja posameznih miselnih

zaznav.

Kot vsako veščino, je tudi vizualizacijo mogoče trenirati in izboljšati.

Predlagam naslednje vaje za izboljšanje vizualizacijskih sposobnosti:

Narišemo dvo-dimenzionalen predmet in ga opazujemo toliko časa, da ga lahko naknadno popolnoma reproduciramo v mislih. Vajo osvojimo, ko smo sposobni miselno reproducirati katerikoli predmet.

Izberemo tri-dimenzionalni predmet (sprva enostaven) in ga pos-kušamo miselno reproducirati, vse dokler ni njegova slika jasna

Sandi Jug


——————————— 21 ———————————

(barva, globina, velikost...). Sedaj poskušamo v mislih opazovati 3D predmet iz različnih perspektiv. Obračajmo ga tako, da ga vidimo z vseh zornih kotov. Končno v 3D miselno sliko vklopimo še ostala čutila: voh, sluh, tip, okus.

Ko so naše vizualizacijske spretnosti ţe tako dobre, da lahko po svoji ţelji vizualiziramo in modeliramo katerokoli podobo (spreminjamo njeno

vsebino, velikost, barve, sestavljenost in tako dalje), se lahko lotimo bolj

kompleksnih vizualnih scenarijev.

V praksi si običajno vizualizirano podobo, zlasti če je intenzivna, natan-

čna in plastična, dopolnimo tudi z notranjimi zvoki, občutki, vonji in

tako dalje. S tem naredimo naše notranje zaznave bolj realne.

Pozornost

V vsakdanji uporabi z izrazom "pozornost" označujemo zavestno

(miselno) zbranost, nadalje povečano zanimanje, zavzetost za kaj, pa

tudi skrb, zavzetost za koga.

V psihologiji se pozornost povezuje z zbranostjo (koncentracijo), s pro-

cesom oziroma stanjem, v katerem je človek sposoben dalj časa misliti

na določeno stvar oziroma urejeno, pravilno misliti.

Pozornosti ne omejujemo zgolj na miselne procese. Razumemo jo kot

nekakšen filter, ki iz mnoţice zunanjih draţljajev, subliminalnih zaznav

in notranjih zaznav izvzame zgolj nekatere in jim s tem dodeli identiteto

ter legitimnost. Običajno se postopka filtriranja oziroma selekcioniranja

draţljajev ne zavedamo. Vemo, da našo pozornost usmerja več dejavni-

kov, predvsem naša čustvena usmerjenost. Če se zanimate za nakup

avtomobila znamke "A", boste na cesti nenadoma opazili mnogo več

takšnih avtomobilov.

Obvladovanje pozornosti je ena glavnih kognitivnih veščin, ki neposred-

no vplivajo tako na sposobnost zavestnega obvladovanja spremenjenih

stanj zavesti, kot tudi na vrsto drugih procesov, kot so učenje, gibanje

telesa, zaznavanje. Pozornost lahko premeščamo, usmerjamo in sproš-

čamo "vertikalno" med različnimi stanji zavedanja in "horizontalno"

med vsemi petimi tipi zunanjega, subliminalnega in notranjega zazna-

vanja.

——————————— 22 ———————————

Sandi Jug


USMERJANJE POZORNOSTI - KONCENTRIRANJE

Za usmerjanje pozornosti oziroma koncentriranje (lat. con-, centrum:

središče, osredotočenje, zbranost) bomo uporabili vaje, ki temeljijo na

zavestnem zbiranju in zadrţevanju pozornosti.

Poznamo več načinov usmerjanja pozornosti:

usmerjanje pozornosti na različne vrste zaznav (zunanjo, subli-

minalno ali notranjo) - uporabljamo za prehod v spremenjena stanja zavesti

usmerjanje pozornosti v okviru posameznih zaznav na različne

tipe zaznavanja (vizualno, avditivno, kinestetično, olfaktorno ali

gustatorno)

usmerjanje pozornosti znotraj posameznih miselnih, čustvenih

in čutnih zaznavnih vsebin

V zahtevnejših nalogah usmerjanja pozornosti pogosto kombiniramo

koncentracijo z drugimi kognitivnimi veščinami, kot so vizualizacija,

avdiacija in tako dalje.

SPROŠČANJE POZORNOSTI

Sproščanje pozornosti temelji na zavestnem preusmerjanju in porazdel-

jevanju oziroma razpršitvi pozornosti. Gre za obraten proces od koncen-

tracije, to je "dekoncentracijo".

Povečana ali dolgotrajno usmerjena pozornost povzroča napetost. Pogo-

sto je naša pozornost neozaveščeno usmerjena, tp. da se sploh ne zave-damo koncentracije na draţljaje (čutne, subliminalne ali notranje).

Nekaj neozaveščeno priteguje oziroma veţe naše pozornost in pogosto

se tega zavemo šele, ko se nakopičenost (bolje: vzdraţenost) poveča do

te mere, da zaznamo napetost oziroma njene posledice. Primer: naše

misli so okupirane s konfliktom, ki nas je čustveno prizadel, zato nene-

hno premlevamo minulo negativno izkušnjo, pa se tega sploh ne zave-

damo. Morda nas na veliko čustveno napetost opozori šele jok, v kate-

rega planemo ob sicer povsem slučajnem, nedolţnem in nelogičnem

povodu.

Tako kot pozornost usmerjamo, jo tudi sproščamo na različne načine:

Sandi Jug


——————————— 23 ———————————

sproščanje oziroma razpršitev pozornosti med različnimi vrsta-

mi zaznav (zunanjo, subliminalno ali notranjo) - uporabljamo za

prehod v razširjena stanja zavesti

sproščanje oziroma razpršitev pozornosti znotraj posameznih

zaznav med različnimi tipi zaznavanja (vizualno, avditivno,

kinestetično, olfaktorno in gustatorno)

sproščanje oziroma razpršitev pozornosti znotraj posameznih

miselnih, čustvenih in čutnih zaznavnih vsebin

S konkretnimi vajami usmerjanja in sproščanja pozornosti se bomo

srečali pri ozaveščanju izventelesnih izkušenj in zavestnemu sanjanju.

DELJENA POZORNOST Posebna veščina upravljanja s pozornostjo je sposobnost ločene oziro-

ma vzporedne (hkratne) pozornosti, ali krajše: deljena pozornost. Člove-

ška pozornost ima, kljub večinskemu nasprotnemu prepričanju, sposo-

bnost vzporednega, sočasnega zaznavanja. Nazorneje: pozornost ni

nedeljiva sfera, ki je lahko istočasno le na enem mestu, temveč se lahko

proporcionalno deli na dva ali več delov v najrazličnejših oblikah.

Dokaţimo povedano s preprosto vajo: stisnemo in zadrţimo levo pest. Zavedajmo se napetosti. Nato se z desno roko primemo za desni uhelj in zmerno stisnemo ter zadrţimo stisk. Zavedajmo se napetosti. Sedaj, ne da bi prenehali s stiskanjem pesti in uhlja, usmerimo več pozornosti na pest in jo tam nekaj časa zadrţimo. Zatem preselimo pozornost na uhelj in jo zadrţimo za nekaj sekund. Kmalu bomo začutili dejansko razliko v intenzivnosti zaznavanja. Kjer je več pozornosti, tam je tudi intenzivnej-

še zaznavanje.

Pomen te ugotovitve moramo posebej poudariti. To, čemur namenimo

pozornost, v večji meri zaznamo in s tem subjektivno priznamo. Pozor-

nost spreminja našo realnost – kot v omenjenem primeru, ko je v

našem svetu, zgolj zato, ker smo pozorni na avtomobile znamke "A",

naenkrat mnoţica avtomobilov tega tipa. Verjetno se število avtomobilov

tipa "A" na slovenskih cestah z našo pozornostjo in interesom ne spre-

meni, v našem ţivljenju pa se vsekakor bistveno poveča.

Nadaljujmo s prejšnjo vajo in se še malo poigrajmo s pestjo in z uhlji.

Poskusimo po odstotkih prenašati pozornost iz ene strani na drugo stran - od pesti do uhlja in nazaj. Nato razdelimo pozornost točno na pol med

——————————— 24 ———————————

Sandi Jug


eno in drugo stranjo. Morda lahko vklopimo še tretjo zaznavo in poskuša-mo občutiti tri zaznave istočasno.

Z nekaj vaje lahko deljenje pozornosti hitro osvojimo. Deljeno pozornost

bomo na različne načine uporabljali med izvajanjem vaj za doseganje

izventelesnih izkušenj in zavestnega sanjanja.

Spominjanje

Spominjanje zaznav po doţivljanju izventelesnih izkušenj, običajnega in

zavestnega sanjanja, različnih stanj zavesti v spanju in drugih sublimi-

nalnih ter notranjih procesov, ni samoumevna spretnost, saj se je člo-

vek skozi zgodovino izuril shranjevati le ţivljenjsko pomembne podatke.

Glede na to, da so na lestvici eksistencialnih izkušenj večinoma pred-

njačili zunanji (fizični) vtisi, so se moţganske spominske celice odzvale

s selekcioniranjem. Samodejno spominjanje subtilnih zaznav je tako

postalo bolj redko naključje kot samoumevna navada. Prav zaradi tega

je v razvijanje pomnjenja subtilnih zaznav potrebno vloţiti kar nekaj

zavestnega napora.

Za spominjanje spremenjenih stanj zavesti je najbolje, da si takoj po

samem dogodku vzamemo nekaj minut in zabeleţimo - ali vsaj v mislih

obnovimo - prepotovano pot oziroma vsebino dogajanja, sicer ta, podob-

no kot sanje, hitro zdrsne v pozabo. V kolikor se doţivetij v spremenje-

nih stanjih zavesti le beţno spomnimo, bomo morali spominjanju pač

nameniti več pozornosti.

Po doţivetju spremenjenih stanj zavesti si lahko za priklic spomina

pomagamo z izdelanimi vprašanji oziroma s ključnimi besedami, kot so:

hodil sem..., letel sem..., srečal sem..., videl sem... Prej ali slej bomo

namreč zadeli pravo vprašanje, ki nas bo asociativno povezalo z iska-

nim spominom.

Za treniranje pomnjenja subtilnih vsebin lahko uporabimo tudi zvišano pozornost med opravljanjem vsakdanjih aktivnosti med dnevno budno-

stjo. Medtem, ko opravljamo običajna in rutinska opravila, se potrudi-

mo, da z delčkom svoje zavesti čimbolj natančno zaznavamo notranje

občutke, misli in zaznave. S tem bomo med dnevno budnostjo več

pozornosti posvetili subtilnim zaznavam, kar nas bo privedlo do sploš-

Sandi Jug


——————————— 25 ———————————

nega laţjega dostopanja do subtilnih vsebin in posledično tudi spomin-

janja le teh.

Spomin krepi tudi avtosugestija. Pred začetkom poglabljanja v spreme-

njena stanja zavesti si z jasnim namenom sugerirajmo: "Z lahkoto se bom spomnil vseh podrobnosti med prakticiranjem".

Preostalim uporabnim veščinam za ozaveščanje spremenjenih stanj

zavesti se posvečamo v poglavjih o izventelesnih izkušnjah in zavest-

nem sanjanju.

——————————— 26 ———————————

Sandi Jug


Ozaveščanje spremenjenih stanj zavesti

Kot je v prispodobi dejal ţe Carl Gustav Jung, je človeška osebnost, ki

se je zavedamo v času dnevne budnosti, le majhna svetlobna lisa na

površini krogle. Mnogokrat večja krogla oziroma »Self«, ki predstavlja

celoto našega bitja, pa vključuje tako naše zavestne kot tudi nezavedne dele. Ozaveščanje ali širjenje zavedanja na račun nezavednega je glavno

početje pri ozaveščanju spremenjenih stanj zavesti.

Zavestno zaznavanje subliminalnih in notranjih procesov, ki so glavni

pokazatelj spremenjenih stanj zavesti, ni samoumevna spretnost, tem-

več s treningom razvita veščina. Uspešno in učinkovito ozaveščanje

spremenjenih stanj zavesti temelji prav na sposobnostih obvladovanja

pozornosti, spominjanja, zavestnega sproščanja, avtosugestije, vizuali-

ziranja.

V grobem ločimo dva pristopa k ozaveščanju spremenjenih stanj zaves-

ti:

z zavestnim preusmerjanjem pozornosti

z ozaveščanjem spremenjenih stanj zavesti med spanjem

Medtem, ko v prvem primeru zavestno, namerno in sistematično vsto-

pamo v hoteno stanje zavesti s pomočjo preusmerjanja pozornosti, se z

drugim pristopom ţe nahajamo v ţelenem stanju zavesti in le tega pos-

topno ozaveščamo. Pristopa se razlikujeta predvsem v začetnih fazah prakticiranja. Kasneje se pričneta dopolnjevati in sčasoma postaneta le

dva vidika istega procesa.

Zavestno preusmerjanje pozornosti

Pri ozaveščanju spremenjenih stanj zavesti z zavestnim preusmerjan-

jem pozornosti moramo za ozaveščanje subtilnih stanj zavesti preusme-

riti našo pozornost iz zunanjega proti notranjemu zaznavanju. To lahko

storimo neposredno s samim miselnim procesom preusmeritve pozor-

nosti, ali posredno s pomočjo zavestnega sproščanja. Zavestno sprošča-

nje samodejno preusmerja našo pozornost iz zunanjega k vse bolj not-

ranjemu zaznavanju, saj pozornost samodejno išče področje večje aktiv-

nosti. Če je torej vpliv draţljajev, ki prihajajo iz zunanjega sveta, zmanj-šan, postane notranje zaznavanje prevladujoča aktivnost – ta pa samo-

dejno pritegne našo pozornost.

Sandi Jug


——————————— 27 ———————————

Zavestno prehajanje neposredno iz zunanje v notranjo zaznavo je v teo-

riji pravzaprav zelo enostavno opravilo, saj je dovolj, da na nekaj pomis-

limo in ţe lahko to tudi notranje zaznamo. Seveda se ljudje razlikujemo

po intenzivnosti in plastičnosti takšnega notranjega zaznavanja. Z not-

ranjim vpogledom lahko metulja zaznamo le kot beţen oris, ali pa ga

vidimo podrobno in popolno, v vsej barvitosti. V praksi se izkaţe, da je postopek preusmerjanja pozornosti za večino ljudi precej zahtevna

naloga.

Sosledju posameznih zaznav in ključnih faz zaporedja ozaveščanja

spremenjenih stanj zavesti se bomo podrobneje posvetili v "osem-

stopenjskem preusmerjanju pozornosti od zunanje k notranji zaznavi" v

poglavju o izventelesnih izkušnjah. Na tem mestu bomo nakazali le

osnovno logiko.

Osnovna sistematizacija stopenj usmerjanja pozornosti iz zunanje proti

notranji zaznavi predstavlja večinski model zaznavanja, pridobljen z

metodologijo inter-subjektivnega evidentiranja. Opisane značilne zazna-

ve nam bodo v nadaljevanju sluţile kot opora pri treningu usmerjanja

pozornosti.

Proces zavestnega preusmerjanja pozornosti od zunanje proti notranji zaznavi oziroma osem-stopenjsko preusmerjanje pozornosti

Stopnja 1 opredeljuje običajno pozornost, ki je preteţno usmerjena na

zunanjo zaznavo, medtem ko stopnja 8 označuje preteţno v notranjo

zaznavo usmerjeno pozornost. V vmesnih stopnjah (2-7) se način zaz-

navanja postopoma spreminja z usmerjanjem pozornosti od zunanje

preko subliminalne proti notranji zaznavi.

stopnje vrsta zaznave

1 zunanja zaznava

2

spreminjajoče se kombinaci-je zunanje, subliminalne in

notranje zaznave

3

4

5

6

7

8 notranja zaznava

——————————— 28 ———————————

Sandi Jug


Ko govorimo o notranji zaznavi, mislimo na zmoţnost popolnega in tre-

nutnega notranjega zaznavanja. Torej, ko nekaj pomislimo, to ţe jasno

vidimo, občutimo, slišimo.

Ozaveščanje spremenjenih stanj zavesti med spanjem

Med spanjem se vsi nahajamo v različnih spremenjenih stanjih zavesti.

Velika večina se tovrstnih stanj sploh ne zaveda ali zgolj izjemoma. Pa

vendar je med spanjem mogoče biti zavesten.

Kot bomo videli v poglavju o zavestnem sanjanju, se med potekom spa-

nja ciklično spreminjajo različna stanja zavesti. Prve subliminalne kine-

stetične zaznave, kot je površinsko ščemenje, lahko opazimo ţe v prvi

fazi spanja, ko šele tonemo v spanec. Sledijo druga, tretja in četrta faza,

med katerimi se telo vedno bolj sprošča in posledično se sproţajo vse

bolj intenzivne subliminalne ter notranje zaznave. Po končani četrti fazi

se ponovita tretja in druga faza, nato sledi REM faza z obdobjem sanja-

nja. Sledi nov cikel spanja. V zadnjem ciklu, tik pred prebuditvijo, vsto-

pimo ponovno v prvo fazo spanja oziroma hipnopompično fazo, ki je na las podobna hipnagogični fazi na začetku spanja.

Med spanjem je naše telo najbolj sproščeno v četrti fazi spanja, ko nas-

topi telesna paraliza. Najmanj smo sproščeni v prvi fazi spanja, ko je

telo le površinsko sproščeno.

Kot smo ţe omenili, stopnja sproščenosti telesa samodejno sproţa preu-

smerjanje pozornosti od zunanjega preko subliminalnega k notranjemu

zaznavanju. Podobno velja tudi za cikle sproščanja med spanjem.

V prvi fazi prevladujejo predvsem subliminalne zaznave iz 2. in 3. st.

preusmerjanja pozornosti, v drugi fazi predvsem 3. in 4. st., v tretji fazi

5. in 6. st. ter v 4. fazi 6. in 7. st. preusmerjanja pozornosti. Po konča-

nem prvem 90-minutnem ciklu smo spet skoraj povsem budni, a se ne prebudimo. Telo je znova le površinsko sproščeno in moţgani so skoraj

popolnoma budni. Pa vendar, namesto da bi se popolnoma zbudili, pri-

čnemo sanjati. Med sanjanjem je naše telo le površno sproščeno, kar

pomeni, da se delno samodejno odziva na notranje zaznave (sanjske

vsebine). Poleg premikanja oči lahko občasno pride tudi do odziva dru-

gih mišičnih sklopov (brcanje, mahanje, govorjenje).

Sandi Jug


——————————— 29 ———————————

REM faza je značilna predvsem po tem, da se v njej sproţi dokaj inten-

zivno notranje zaznavanje, ki ga imenujemo sanjanje. Vendar REM ni

edina faza spanja, v kateri lahko notranje zaznavamo. Tudi v drugih

fazah spanja se lahko pojavlja tako subliminalno kot notranje zaznava-

nje.

V nadaljevanju bomo oba načina ozaveščanja spremenjenih stanj zave-

sti podrobno predstavili. Pristop "z zavestnim preusmerjanjem pozorno-

sti" bomo obdelali z ozaveščanjem fenomena izventelesnih izkušenj,

drugi pristop "z ozaveščanjem spremenjeni stanj zavesti med spanjem"

pa s spoznavanjem zavestnega oziroma lucidnega sanjanja.

Kot smo ţe omenili, sta tako zavestno sanjanje kot izventelesne izkuš-

nje le dve pojavnosti bolj ali manj ozaveščenih subtilnih stanj zavesti. V

nadaljevanju bomo v poglavju "Primerjava izventelesnih izkušenj in

zavestnega sanjanja" spoznali, da se med seboj rahlo razlikujeta, predv-

sem glede porazdelitve pozornosti med posamezne nivoje zavedanja in

intenzivnosti posameznih tipov zaznav.

Preden pričnemo z ozaveščanjem spremenjenih stanj zavesti naj ome-

nim, da je kljub temu, da se večina praktikantov odloča za prakticiranje

bodisi izventelesnih izkušenj, bodisi zavestnega sanjanja, po izkušnjah

sodeč pravzaprav najboljša kombinacija obeh pristopov. V tem smislu

priporočam, da se sočasno lotite tako izventelesnih izkušenj kot zavest-

nega sanjanja in kombinirate napotke za prakticiranje glede na vaš

individualen ritem. Predlagam, da sprva preberete celotno knjigo, saj

boste s tem pridobili splošen vpogled v obravnavane tematike, šele nato

se odločite, ali boste izbrali prvi, drugi pristop ali morda kombinacijo

obeh.

——————————— 30 ———————————

Sandi Jug


II . IZVENTELESNE IZKUŠNJEII . IZVENTELESNE IZKUŠNJEII . IZVENTELESNE IZKUŠNJE

V praksi se za opisovanje tovrstnih doţivetij sinonimno uporabljata dva

pojma: izventelesna oziroma zunajtelesna izkušnja (OBE ali OOBE –

"Out of Body Experience") in projekcija zavesti, pri čemer projekcijo

razumemo kot prenos zavesti oziroma zavestne pozornosti.

O izventelesnem doţivetju govorimo takrat, ko je izven fizičnega telesa

prenesena oziroma projicirana večina naše zavestne pozornosti. Če je ta

deleţ manjši, je projekcija delno ozaveščena ali celo neozaveščena.

Izventelesna potovanja uvršamo v kategorijo izrazito intenzivno doţive-

tih notranjih zaznav, ki jih izkušamo v subtilnih stanjih zavesti.

Ljudje po vsem svetu doţivljajo spontane izventelesne izkušnje pod vpli-

vom anestezije, v ţivljenjsko kritičnih situacijah (operacijski posegi in

teţka obolenja), med čustvenimi izbruhi in ostalimi ekstremnimi psihič-

nimi stanji, po telesno napornem dnevu, med meditacijo, sproščanjem,

molitvijo, dolgotrajnem plesu, v savni, med hojo visoko v gorah, potap-

ljanjem. Izventelesne izkušnje se pri nekaterih ljudeh spontano dogaja-jo tudi med spanjem in pod vplivom nekaterih halucinogenih substanc

ali močnejših zdravil.

Večina tovrstnih doţivetij je le delno ozaveščenih in posledično nerazu-

mljenih, zato izventelesne izkušnje spremlja mnogo nejasnosti, nespo-

razumov in strahov.

Poleg spontanih izventelesnih izkušenj poznamo tudi zavestno namera-

vane izventelesne izkušnje. Te so ţelene, zavestno sproţene in v veliki

meri tudi nadzorovane.

Izventelesne izkušnje lahko klasificiramo tudi po subtilnih realnostih, v

katere se projiciramo. Podrobneje jih opisujemo v poglavju "Vrste proje-

kcij in subtilne realnosti".

V znanstvenih krogih prevladuje mnenje, da so izventelesne izkušnje

specifične motnje v delovanju moţganskega predela, ki nadzoruje časo-

vno-prostorsko doţivljanje. Občutek, da se nahajamo izven fizičnega

telesa, bi naj bil le posledica neke vrste napake v delovanju moţganske-

ga sistema, ki posledično sproţa halucinacije oziroma notranje zazna-

Sandi Jug


——————————— 31 ———————————

vanje telesne ločenosti. Nevrolog Olaf Blanke opisuje primere pacientov,

pri katerih je s pomočjo elektromagnetne stimulacije določenih moţgan-

skih centrov sproţil spontano izventelesno izkušnjo. Sproţilec bi se naj

nahajal v moţganskem desnem korteksu, na stičišču temenskega in

senčnega reţnja.

V priročniku sicer upoštevamo znanstvene razlage, vendar se ne omeju-

jemo s klasično (v postmoderni znanosti ţe preseţeno) objektivno

dokazljivostjo. Pri sistematizaciji, razlagi in vajah se izogibamo tudi naj-

bolj razširjeni oziroma obče-ezoterični terminologiji, ki jo najdemo v

večini priročnikov za doseganje izventelesnih izkušenj. Uporabljamo

"nevtralni" pojmovni aparat kognitivne psihologije, ki je obče razširjen

in sprejet, tako v profesionalni kot laični javnosti. Za širši vpogled v

tematiko izventelesnih izkušenj v poglavju "Ezoterična razlaga izventele-

snih izkušenj" omenjamo tudi ezoterični opis projekcij.

——————————— 32 ———————————

Sandi Jug


Izvajanje izventelesnih izkušenj

Omenili smo ţe, da je za ozaveščanje subliminalne in notranje zaznave

nujno preusmeriti pozornost, kar doseţemo neposredno s samim misel-

nim procesom preusmeritve pozornosti ali posredno s pomočjo zavest-

nega sproščanja.

Zavestno sproščanje

Med telesno aktivnostjo je naša pozornost samodejno usmerjena na

zaznavanje zunanjih draţljajev, kar vzdrţuje običajno stanje zavesti.

Pri spreminjanju zavestnih stanj načeloma zadostuje ţe sam prenos

pozornosti iz zunanje proti notranji zaznavi. V praksi pa se izkaţe, da je

proces prenašanja zavestne pozornosti iz ene v drugo zaznavo zelo

kompleksna operacija z mnogimi vmesnimi sosledji, ki lahko neveščega

praktikanta povsem zmedejo in dezorientirajo. Prav zato med ozavešča-

njem posameznih zavestnih stanj in vmesnih stopenj priporočam upo-

rabo tehnik sproščanja, s katerimi postopno odtegujemo zavestno pozornost od "grobe" čutne zaznave proti zmeraj bolj subtilnim zazna-

vam. S tem praktikant pridobi notranjo orientacijo in posledično nad-

zor, saj laţje zavestno sistematizira vmesne faze.

Zavestna sprostitev fizičnega telesa je pravzaprav prva in osnovna faza

pri poglabljanju v spremenjena stanja zavesti, saj spodbudi nujno pot-

rebni avtomatizem za ozaveščanje subtilnejših zaznav. V kolikor dovolj

umirimo oziroma sprostimo svoje fizično telo in odtegnemo pozornost

proč od zunanjih čutnih draţljajev, bodo subtilnejši procesi samodejno

postajali vedno bolj zavestno zaznavni. S tem postanemo pozorni na

zaznave, ki jih med dnevno budnostjo običajno zavestno ne zaznavamo.

Za objektivno diagnosticiranje stopnje sproščenosti se poleg merjenja

srčnega utripa (EKG), upornosti koţe, napetosti mišic in globine dihan-ja, uporablja predvsem EEG (elektroencefalograf), ki meri različne frek-

vence električne aktivnosti moţganov. Le te so vezane na različna stanja

zavesti, kot je razvidno iz tabel.

Sandi Jug


——————————— 33 ———————————

Moţganski valovi in stanja zavesti, po klasični medicinski klasifikaciji

Omenjeni načini diagnosticiranja s pomočjo zunanjih naprav so nam

lahko le v dodatno oporo pri ozaveščanju spremenjenih stanj zavesti. Z

njimi namreč posredno merimo le stopnjo sproščenosti, ne pa tudi sto-

pnje preusmerjene zavestne pozornosti, kar je ključnega pomena za

uspešno prakticiranje.

Stopnjo usmerjene pozornosti lahko preverimo na bolj enostaven način,

tako da primerjamo svoje doţivljanje z značilnimi opisi na lestvici sub-

tilnih dogajanj v procesu sproščanja. Sistematizirano sosledje subtilnih

procesov med sproščanjem je rezultat inter-subjektivne metodologije, ki

analizira in povzema subtilno zaznavanje večinske populacije med izva-

janjem sproščanja. Tako dobimo ključne točke oziroma stopnje, ki nam

sluţijo kot orientacija na poti proti zastavljenemu cilju. Te so pravzap-

rav edini zanesljivi smerokaz, s katerim razpolagamo med poglabljan-

jem v spremenjena stanja zavesti.

Moţganski valovi Frekvenca Stanje zavesti - osnovne karakteristike

BETA > 13 Hz budnost, koncentracija

ALPHA 8 - 12 Hz sproščenost, meditacija

THETA 4 - 7 Hz globoka sprostitev, lahno spanje

DELTA < 3 Hz globok spanec, koma

——————————— 34 ———————————

Sandi Jug


Priprava

Začnimo z nekaj napotki za optimalno pripravo pred začetkom praktici-

ranja izventelesnih izkušenj. Na izvajanje izventelesnih izkušenj vpliva-

jo naslednji dejavniki:

a. voljnost in pozitivna naravnanost b. psihofizična priprava praktikanta c. zmerna prehrana d. izbira primernega trenutka e. primerna izbira in priprava prostora f. izolacija pred zunanjimi motnjami g. udobna oblačila

h. izbira telesne pozicije

a) Praktikanti začetniki se odločajo za izvajanje izventelesnih izkušenj

iz različnih razlogov. Nekaterim predstavlja bistven ţivljenjski izziv

in so pripravljeni v ozaveščanje izventelesnih izkušenj vloţiti mnogo

svoje energije, drugi to počnejo iz čiste radovednosti, spet tretji

zaradi trenutnega trenda. Voljnost, pozitivna naravnanost in vztraj-

nost so bistveni za uspešno izvajanje izventelesnih izkušenj. Tisti,

ki pričakujejo "instant" uspeh, se večinoma ţe po nekaj dneh vadbe soočijo z občutkom neuspeha in pomanjkanjem volje za nadaljnje

delo. Statistika navaja, da v povprečju prva popolna zavestna izven-

telesna izkušnja uspe šele po enem mesecu vsakodnevne vadbe,

kar zahteva veliko mero potrpeţljivosti, voljnosti ter vztrajnosti.

Seveda obstajajo tudi ekstremni primeri prve zavestne izventelesne

izkušnje ţe po nekaj dneh vadbe, pa tudi nasprotno, šele po več

letih.

b) Naslednje priporočilo se nanaša na psihofizično stanje praktikan-

tov. Izvajanje izventelesnih izkušenj pod vplivom alkohola, haluci-

nogenih substanc, močnih čustvenih pretresov in kronične utruje-

nosti sicer ni nevarno početje, vendar bistveno zmanjšuje moţnost

uspešnega ozaveščanja. Za vadbo izventelesnih izkušenj je nujno

potreben ne le normalen, temveč celo nadpovprečno bister um.

c) Nekaj ur pred izvajanjem izventelesnih izkušenj ne uţivajmo hrane, če pa ţe, le majhno količino, saj utegne biti prebava med praktici-

ranjem izjemno moteč dejavnik. V kolikor bomo intenzivno prebav-

ljali, bo to pritegnilo našo pozornost k fizičnemu telesu in motilo

proces usmerjanja pozornosti k subtilnejšim zaznavam.

Sandi Jug


——————————— 35 ———————————

d) Naslednja pomembna okoliščina za učinkovito prakticiranje je izbi-

ra primernega trenutka. Priporočam, da vaje izvajamo zgodaj zjut-

raj, ko se prebudimo, pozno zvečer pred spanjem ali celo ponoči.

Takrat je v okolju manj motenj, obenem pa prehajanje med zavest-

nimi stanji, zlasti med budnostjo in spanjem, podpira tudi naš

naravni bioritem. Ţal se poveča tudi nevarnost, da med poglabljan-jem sproščanja zaspimo. Potrebno je pač nekaj vztrajnosti. Priporo-

čljivo je prakticiranje ob isti uri, saj se bioritem po nekaj dneh

popolnoma prilagodi in podpre naše prizadevanje.

e) Za izvajanje izventelesnih izkušenj izberemo udoben, varen in pred

motnjami zaščiten prostor. Če je le mogoče, ne prakticirajmo v pos-

telji, v kateri spimo. Moţgani namreč asociativno povezujejo naše

dnevne aktivnosti s prostorom, v katerem jih izvajamo, zato bi ute-

gnili prizadevanje po budni pozornosti preseliti tudi v čas, ko bi

ţeleli zgolj zaspati. Navade nam lahko delo olajšajo ali oteţijo, zato

izventelesne izkušnje prakticirajmo vedno v istem prostoru. Še bol-

je je, če je takšen prostor namenjen izključno izvajanju izventeles-

nih izkušenj in podobnih aktivnosti, kot so meditacija, kontempla-

cija, sproščanje. Izogibajmo se prevročim, prehladnim, prevlaţnim

in zatohlim prostorom. Svetloba naj bo minimalna (svetloba sveče) oziroma nična, da nas ne bo motila. Nekaterim ustreza, da si za

prijeten ambient priţgejo še dišeče kadilo.

f) Pred pričetkom prakticiranja izključimo moţnost vseh morebitnih

motenj, kot so zvonjenje telefona, tiktakanje ure, zvok klimatske

naprave in drugih motečih tehničnih pripomočkov. Poskrbimo, da

nas med izvajanjem ne bodo motili naši bliţnji, saj so v začetnih

poskusih zvoki iz sosednjih sob lahko dokaj moteči. Svoje bliţnje

prosimo, da nas med vajami ne vznemirjajo, če se le da, naj se tudi

oni v tem času ne ukvarjajo s kakšno hrupno, agresivno ali kako

drugače motečo dejavnostjo.

g) Med izvajanjem izventelesnih izkušenj si nadenimo udobna in lah-

ka oblačila, da nas ne bodo utesnjevala in motila med sproščanjem

ter preusmerjanjem pozornosti. Prakticiramo bosi, v nogavicah ali

lahkih copatih. Upoštevati moramo, da se telo pri globokem sproš-čanju nekoliko ohladi, zato se po potrebi pokrijemo z lahko odejo.

Zapestnice, ogrlice, uhane, zapestne ure in druge dodatke odstrani-

mo pred začetkom prakticiranja. V kolikor ne gre drugače, se lahko

z nekaj vaje nanje lahko tudi privadimo.

h) Večina ljudi izventelesne izkušnje izvaja leţe, nekateri pa tudi sede.

Vsak pristop ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Sede je namreč

teţje sprostiti fizično telo, medtem ko je laţje ostati zavesten

——————————— 36 ———————————

Sandi Jug


(buden) med procesom preusmerjanja pozornosti. Pri leţečem polo-

ţaju je ravno obratno. Naj omenimo, da za uspešno prakticiranje ni

nujno potrebno popolnoma sprostiti prav vseh telesnih mišic, vse-

kakor pa je mnogo laţje doseči preusmeritev pozornosti, če je telo

popolnoma sproščeno.

Sedeč poloţaj:

Izberemo udoben stol z mehkim

sedalom in po ţelji z dovolj visokim

naslonom za glavo, saj ta omogoča

laţjo sprostitev vratnih mišic. Nekateri

izberejo stol z naslonjalom za roke.

Udobno se namestimo, noge so poloţe-

ne pravokotno na tla, tako da je pri-

tisk na stopala čimbolj enakomeren.

Roke poloţimo na naslonjalo, lahko pa

tudi udobno počivajo na nogah. Dlani

so obrnjene navzgor ali navzdol, kakor nam je pač ljubše. Sedečo

pozicijo priporočam predvsem takrat, ko smo sorazmerno utrujeni,

pa vendar ţelimo izvajati izventelesne izkušnje. Sedeč poloţaj bo preprečeval, da ne bomo zaspali.

Leţeč poloţaj:

Izberemo udobno in dovolj mehko

ter debelo podlago. Uleţemo se na

hrbet z rokami vzporedno ob tele-

su. Dlani naj bodo obrnjene navz-

gor, saj nas bodo s svojo netipično

pozicijo vsaj malo opominjale, da

ne bomo zaspali. Pod zatilje si

namestimo mehko blazino na tak-

šen način, da zmanjšamo pritisk

teţe glave na podlago. Po potrebi se

pokrijemo z lahkim pokrivalom. Leţeč poloţaj priporočam predvsem za daljša obdobja prakticiranja izventelesnih izkušenj, pa tudi

takrat, ko je naša pozornost ostrejša od običajne, kar nam bo prep-

rečevalo zdrs v spanec.

Glede na asociativno naravo našega uma, ki povezuje stanje spanja

z leţanjem in stanje budnosti s sedenjem in stoječim poloţajem,

priporočam za prakticiranje udobno pol-leţečo pozicijo, ki jo ponu-

Sandi Jug


——————————— 37 ———————————

jajo posebej oblikovani ergonomski leţalniki. Takšna telesna pozici-

ja je dobra tudi zato, ker nas ţe sam netipičen telesni poloţaj asocii-

ra na posebno aktivnost, torej na izvajanje izventelesnih izkušenj.

Osem-stopenjsko preusmerjanje pozornosti

Kot smo ţe omenili, sta za uspešno izvajanje zavestnih izventelesnih

izkušenj ključni dve sposobnosti:

sposobnost zavestnega sproščanja

sposobnost zavestnega preusmerjanja pozornosti iz zunanje proti

notranji zaznavi

Nujno je razumeti, da je potrebno kombinirati obe veščini, saj preus-

merjanje pozornosti brez sproščanja ne bo prineslo ţelenih rezultatov,

in obratno.

Osem-stopenjsko preusmerjanje pozornosti iz zunanjega preko sublimi-

nalnega do notranjega zaznavanja je metoda, ki omogoča dokaj enosta-

vno identifikacijo in sistematizacijo poti od običajnega budnega stanja

zavesti vse do zavestne izventelesne izkušnje, ki jo doţivljamo v subtil-

nem stanju zavesti.

Med izvajanjem preusmerjanja pozornosti v vseh stopnjah sledimo dve-

ma ciljema:

1. Ozaveščanje

Z vajami ozaveščanja pridobimo sposobnost zavestnega zaznavanja

na določeni stopnji. T.p., da teţimo k zavedanju čim širšega spektra

subliminalnih in notranjih procesov ter vsebin v območju posamez-

ne stopnje.

2. Obvladovanje

Ko ozavestimo procese oziroma vsebine na določeni stopnji, prične-

mo z vajami obvladovanja. Kot bomo videli kasneje, je obvladovanje

ţe ozaveščenih vsebin med prakticiranjem izventelesnih izkušenj

pomembno, saj nam daje stabilnost zaznave, kar posledično ustvari

pogoje za nadaljnje ozaveščanje naslednje stopnje in pripadajočih

vsebin.

——————————— 38 ———————————

Sandi Jug


Predlagam sledeči način prakticiranja osem-stopenjskega preusmerjan-

ja pozornosti. Za začetek preberemo vsebino vseh osmih stopenj, nato

preberemo še enkrat prvo in drugo stopnjo ter pričnemo z vajami prve

stopnje. Vaje izvajamo dokler ne osvojimo vseh ali vsaj večine opisanih

vaj in pripadajočih ciljev. Nato preberemo drugo in tretjo stopnjo ter

pričnemo z vajami druge stopnje in tako naprej vse do osme stopnje. Zaradi specifike prenosa pozornosti iz zunanje proti notranji zaznavi

(več o tej tematiki kasneje), je zelo priporočljivo, da si natančneje prebe-

remo tako tekoče kot sledeče poglavje, saj se lahko zgodi, da naša

pozornost preskoči določeno stopnjo. V kolikor se nam to dejansko zgo-

di, proces preusmerjanja pozornosti enostavno nadaljujemo z vajami

sledeče stopnje. Ozaveščanje in obvladovanje izpuščene stopnje pa

obdelamo naknadno.

Sandi Jug


——————————— 39 ———————————

Prva stopnja – običajno stanje zavest i

Prva stopnja opredeljuje običajno budno stanje zavesti, ki se ga vsi dob-

ro zavedamo in traja od jutranjega bujenja pa vse do pričetka spanja.

Med dnevno budnostjo skoraj popolnoma prevladuje zunanje zaznavan-

je.

Ko govorimo o dnevni budni zavesti, seveda mislimo na dokaj širok spe-

kter stopenj zavesti, ki jih izzovejo naše aktivnosti, od ekstremno eks-

travertiranih (močne čustvene obremenitve, dolgotrajne miselne aktiv-

nosti, ekstremni fizični napori), preko običajnih, do bolj ali manj intro-

vertiranih (sedenje pred televizijskim zaslonom, branje knjige, leţanje v

savni).

Med dnevno budnostjo je človeška pozornost preteţno osredotočena na

zunanjo čutno percepcijo. Le izjemoma se v specifičnih trenutkih čus-

tvene, miselne ali telesne hipo- ali hiper-aktivnosti za krajši čas sponta-

no preusmeri proti subliminalni, še redkeje proti notranji, zaznavi.

Še preden se namestimo v izbrano telesno pozicijo, v kateri bomo prakti-cirali izventelesne izkušnje, se najprej dobro razgibajmo. Namen razgiba-vanja oziroma napenjanja in sproščanja posameznih mišičnih sklopov je v hitrejšem, laţjem in intenzivnejšem zaznavanju zategle ali sproščene mišice. Ne pozabimo razgibati mišičnih skupin, ki jih običajno manj upo-rabljamo: mišice zadnjice, obrazne in vratne mišice, hrbtne mišice.

Napnemo posamezni mišični sklop, za nekaj sekund zadrţimo napetost in poskušamo mišice čimbolj občutiti. Zatem sprostimo napetost in posku-šamo občutiti sproščeno mišico. Za laţje občutenje si dodatno pomagamo z dihanjem. Med napenjanjem mišic vdihujemo, ko zadrţujemo napetost, zadrţimo dih, in ko sprostimo napetost, izdihujemo. Vajo ponovimo toliko-krat, da se zaznavni občutki dodobra vtisnejo v naš spomin. Vajo začnemo pri prstih na nogah, nadaljujemo preko mišic v stopalih, gleţnjih, preko kolenskih vezi in stegen do bokov. Nadaljujemo z mišica-mi zadnjice, trebušnega predela, hrbta, prsi, ramen, rok do dlani in zak-ljučimo z mišicami v prstih. Lotimo se še vratnih mišic in glave. Na obra-zu, poleg ličnic, čeljusti in čela, s pačenjem napnemo in sprostimo tudi

——————————— 40 ———————————

Sandi Jug


usta ter jezik. Nazadnje sočasno napnemo mišice celotnega telesa, jih nekaj časa zadrţimo in nato sprostimo.

Vaja je namenjena zavestnemu osredotočanju na zunanjo kinestetično zaznavo. Jasno zavedanje začetnih zunanjih zaznav namreč precej olaj-ša proces preusmerjanja pozornosti med prakticiranjem izventelesnih izkušenj. Trajanje vaje je seveda odvisno od hitrosti našega ozaveščanja. Priporočam, da prvič vaji posvetimo vsaj petnajst minut. V nadaljnjih pri-pravah čas postopno krajšamo, dokler ne zmoremo ţe v minuti ali manj napeti, sprostiti in seveda zadovoljivo občutiti celotno telo. Tako, sedaj smo pripravljeni, da se namestimo v izbrano telesno

pozicijo.

Sandi Jug


——————————— 41 ———————————

Druga stopnja – subtilno stanje zavesti

V drugi stopnji pričnemo s preusmerjanjem pozornosti od zunanje zaz-

nave k prvim najbolj površinskim subliminalnim zaznavam.

Večina ljudi doseţe drugo stopnjo tudi brez zavestnega sproščanja, ki sluţi preusmerjanju pozornosti, saj se tovrstnih subliminalnih zaznav

pogosto zavemo tudi med običajnim budnim zavedanjem. Vaje druge

stopnje izvajamo z zaprtimi očmi.

V izbrani telesni poziciji se čim udobneje namestimo. Bodimo pozorni,

da so mesta, kjer naše telo s svojo teţo pritiska na podlago, čim manj

moteča. V sedečem poloţaju je to predvsem zadnjica, pri leţečem polo-

ţaju pa v manjši meri zatilje, trtica in pete. Pomagamo si z manjšimi

blazinami, s katerimi prerazporedimo pritisk na širše telesno področje.

Neenakomerno razporejen pritisk lahko med daljšo vadbo postane pre-

cej moteč, kar nam preprečuje učinkovito nadaljnje delo.

Večina ljudi prve subliminalne zaznave

občuti kot rahlo ščemenje oziroma mra-vljinčenje. Nekateri zaznavo opisujejo

tudi kot gnetenje, toplotno valovanje ali

sevanje. Vsekakor je občutek dokaj

podoben ščemenju, ki ga zaznavamo po

močnejšem plosku ali drgnjenju z dlan-

mi, a manj intenziven. Ščemenje je obi-

čajno najlaţje zaznati na telesnih perife-

rijah oziroma delih telesa, ki so najbolj oddaljeni od centralnega ţivčne-

ga sistema (moţganov in hrbtenjače). Mnogi sprva najlaţje zaznajo šče-

menje na področju dlani in stopal, teţje pa na področju hrbta, zatilja in

pet.

Vaje izvajamo v izbrani telesni poziciji. Nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo, nato nadaljujemo z normalnim dihanjem brez naprezanja. Oči so zaprte. Z rokama podrgnemo po telesu, najprej po prstih na nogah, stopalih in gleţnjih, toliko časa, dokler ne zaznamo komaj zaznavnega ščemenja. Nato se ponovno postavimo v osnovno pozicijo in v mislih preko spomina prikličemo prej zaznan občutek. Tako nadaljujemo s celim telesom, vse do vrha glave. Posebej se

——————————— 42 ———————————

Sandi Jug


posvetimo predelom, kjer neposredno pod koţo ni mišic, temveč so kosti. Glavo na področju temena, zatilje in čelo, pete ter zadnji del hrbtenice od trtice do glave zato večkrat zaporedoma podrgnemo z rokami, da dobimo občutek, kako jih je zaznati. Občutek se nekoliko razlikuje od zaznave mišičnih predelov.

V naslednji vaji bomo popolnoma telesno negibni. Ponovno nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo, nato prepustimo dihanju svojo pot. Tokrat se usmerimo po površini našega telesa, začenši s prsti na nogah, pa vse do temenskega področja, le s pozornostjo. V kolikor smo predhodno vajo uspešno izvedli, sedaj ne bi smeli imeti teţav. Če določenih delov telesa vseeno ne zaznamo, se za hip, z zaprtimi očmi, premaknemo in se jih z roko dotaknemo, da jih začutimo. Občutek ščemenja zadrţimo in nadaljujemo z vajo. Cilj vaje je čim-bolj intenzivna in natančna zaznava površine telesa.

Ko smo sposobni usmeriti pozornost na katerikoli del površine telesa, poskušamo hkrati zaznati še celotno površino. Za izvedbo vaje upo-rabimo deljeno pozornost, s pomočjo katere razširimo zaznavanje na celotno površino telesa sočasno. Proces deljenja pozornosti izvedemo na način, kot smo ga obrazloţili v poglavju o kognitivnih veščinah.

Sklop treh vaj izvajamo v navedenem zaporedju. Ko jih izvajamo prvič, se čimbolj dosledno drţimo navodil, kasneje glede na uspešnost postopek pospešimo, skrajšamo, spremenimo ali po potrebi preskočimo.

Med ozaveščanjem površinskega ščemenja se lahko pojavi lokalno srbe-

nje (na nosu, hrbtu, čelu). Zaznavi se ne poskušajmo izmikati, ali se

celo popraskati, temveč jo izkoristimo. Srbenje na tej stopnji ni nič dru-

gega kot lokalizirana subliminalna zaznava ščemenja, ki je dovolj inten-

zivna, da povzroči občutek nelagodja, imenovanega srbenje. Da bi se

otresli motnje, poskušajmo področje srbenja s pozornostjo povleči in

čimbolj razširiti – glej vaje za nadzorovanje. Intenzivnost zaznave srben-

ja se bo zmanjšala, saj se bo le to prerazporedilo na širšo površino. Iz

motečega srbenja bomo tako prešli v ţeleno zaznavanje površinskega

ščemenja.

Ţe ozaveščeno subliminalno vsebino (površinsko ščemenje) lahko tudi nadzorujemo. Ščemenje nadzorujemo s pomočjo usmerjanja pozornosti.

Sandi Jug


——————————— 43 ———————————

Ščemenje, ki smo ga zaznavali bolj ali manj statično na površini koţe,

lahko z zavestnim nadzorovanjem pozornosti tudi premikamo, vlečemo,

širimo, vrtimo in tako dalje. Kot bomo spoznali v nadaljevanju, kljub

temu, da v opisih govorimo o premikanju ščemenja, pravzaprav mislimo

le na usmerjanje in preusmerjanje pozornosti na prej navedene načine.

Pričnimo s premikanjem ščemenja po telesni površini. Da bi se spom-

nili občutka, lahko pred začetkom vaje, z zaprtimi očmi, z dvema prs-toma počasi potegnemo po površini koţe, na primer od gleţnja do kolena. Postopek ponovimo tolikokrat, da smo ga sposobni notranje poustvariti ţe s samim spominom. Pri premikanju ali vlečenju ščeme-nja po površini telesa si lahko pomagamo z vizualizacijo. V mislih si predstavljamo, da v rokah, ki seţejo vse do izbranega dela telesa, drţimo na primer brus papir, ščetko ali kaj podobnega, in z njimi izvajamo ponavljajoče se linearne gibe po površini telesa. Povsem normalno je, da je v tej fazi predstava navideznih rok le zelo bledo zaznavna. Klub temu bo kaj kmalu povzročila subliminalno zaznavo premikajočega se ščemenja. S podobno tehniko lahko ščemenje tudi zavrtimo – namesto, da v mislih površino telesa linearno drgnemo, tokrat ponavljamo kroţne gibe.

Ščemenje lahko vlečemo in vrtimo tudi brez vizualiziranja navideznih rok. Pozornost usmerimo na ţelen del telesa. Ko ţe zaznamo ščemen-je, pozornost povlečemo v ţeleni smeri, ne da bi izgubili predhodni občutek. S tem se pojavi občutek, kot da vlečemo ščemenje.

Ščemenje lahko tudi širimo po površini telesa. Ko ţe ustvarimo oziro-

ma ozavestimo določeno omejeno področje ščemenja, si predstavljaj-mo, kako se to enakomerno širi navzven. Pomagamo si z vizualizira-njem na primer vodnega valovanja, ki se iz središča površine kon-centrično širi navzven.

Doslej si pri preusmerjanju pozornosti še nismo pomagali s sproščan-

jem kot takim. Seveda lahko do subliminalne kinestetične zaznave šče-

menja pridemo tudi s sproščanjem. Dovolj je, da se v izbrani telesni

poziciji nekaj minut (do 10 minut) nepremično sproščamo in s pozorno-

stjo spremljamo naraven ritem dihanja. Ena od posledic površinskega

——————————— 44 ———————————

Sandi Jug


sproščanja je tudi zaznava površinskega ščemenja, ki se običajno pojavi

najprej na dlaneh in kasneje še drugod po telesu.

Ostalim štirim tipom subliminalnih zaznav (vizualni, avditivni, olfaktor-

ni in gustatorni) se do sedaj še nismo posvetili, saj je v začetni fazi tovr-

stnega pristopa k ozaveščanju izventelesnih izkušenj poglavitno predv-sem dobro subliminalno kinestetično zaznavanje. Na nivoju subliminal-

ne vizualne zaznave se začne pojavljati rahlo migetanje, zaznavno kot

migetajoče motenje črnine pred očmi, ki je sicer posledica zaprtih vek in

zunanje teme. Subliminalni vizualni efekti nas naj ne motijo. Ne name-

njajmo jim pozornosti. Podobno velja za morebitne avditivne, olfaktorne

in gustatorne subliminalne zaznave - ne ukvarjajmo se z njimi.

Kaj je površinsko ščemenje?

Človeška zaznava poteka preko čutil, ki sprejemajo informacije iz okolja

preko posebnih receptorjev. Čutilni draţljaji kot električni impulzi potu-

jejo po senzoričnih ţivcih do moţganov, kjer postanejo prepoznavni in

zaznavni. Med običajnim, budnim stanjem zavesti je pri zdravem člove-

ku pozornost usmerjena skoraj izključno na sprejemanje informacij

preko tovrstnih receptorjev, kar poznamo kot čutno zaznavanje.

Med dnevno budnostjo so receptorji podvrţeni nenehnemu stimuliranju

iz zunanjega sveta. V obdobjih odsotnosti zunanjih draţljajev pa lahko zaznamo pretakanje zelo majhnih električnih tokov, ki ne izvirajo iz

zunanjosti, temveč so posledica področnih statičnih napetosti v samem

receptorju in napetosti v njegovi neposredni bliţini.

Vertikalni prerez koţe z receptorji in ţivčnimi vlakni ter pripadajočimi podpraţnimi tokovi

Sandi Jug


——————————— 45 ———————————

Šibke električne tokove lahko zaznavamo bodisi ob "nasilnem" vplivanju

na delovanje čutil (anestezija, poškodba, bolezen…), bodisi z zavestnim

zniţanjem običajnega zaznavnega praga pod običajno mejo, kar povzroči

subliminalno oziroma podpraţno zaznavo.

Omenjene sprostitve električnih tokov zaznavamo kot občutek ščemenja oziroma mravljinčenja. Ščemenje najlaţje zaznavamo na površini koţe,

kjer je največja gostota čutilnih receptorjev. Tovrstno ščemenje imenu-

jemo tudi površinsko ščemenje.

Ščemenje lokaliziramo in zvišujemo ali zniţujemo intenzivnost njegove

zaznave z usmerjanjem in sproščanjem pozornosti. Z nekaj vaje se šče-

menja lahko zavedamo tudi ob prisotnosti zunanjih draţljajev t.j. med

običajnim zunanjim zaznavanjem.

——————————— 46 ———————————

Sandi Jug


Tretja stopnja – subtilno stanje zavesti

Ko ozavestimo površinsko ščemenje po celotnem telesu, se še dodatno

poglobimo v subliminalno zaznavanje.

V tretji stopnji preusmerjanja pozornosti bomo opazili, da površinsko ščemenje pravzaprav ni enakomerno zaznavno po celotnem telesu.

Poleg različnih tipov gibanja ščemenja, ki smo jih ţe opisali v drugi sto-

pnji, bomo v tretji stopnji zaznali tudi subliminalne napetosti oziroma

občutke pritiska, ki se izraţajo na točkasti, črtasti ali ploskovni način.

Ko govorimo o zaznavi subliminalnih napetostih, pravzaprav mislimo

na področja z zgoščenim oziroma intenzivnejšim ščemenjem.

Vrste površinskih subliminalnih napetosti

Na slikah so predstavljeni osnovni tipi posameznih površinskih subli-

minalnih napetosti. Enakomerna porazdelitev pikic predstavlja običajno ščemenje. Zgoščena področja pikic, ki so predstavljena kot sive površi-

ne, so področja napetosti.

Nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo, nato nadaljujemo z dihanjem s čimmanj naprezanja. Oči so zaprte. Ozavestimo površinsko ščemenje po celotni površini telesa. Sedaj svojo pozornost usmerimo na zaznavanje porazdeljenosti ščemenja na površini koţe. Poskušajmo definirati obliko oziroma tip ščemenja. Ali je popolnoma enakomerno porazdeljeno po površini koţe? Ali morda zaznavamo področja z zelo intenzivnim ščemen-jem? V kolikor nam vaja nikakor ne gre od rok, se ji lahko posvetimo tudi kas-neje, ko bo naša pozornost ţe bolj domača v ozaveščanju tovrstnih subli-minalnih zaznav.

Sandi Jug


——————————— 47 ———————————

Namen zgornje vaje je ozaveščanje subliminalnih napetosti, zato jim

posvetimo le toliko časa, da se z njimi seznanimo.

V vaji nadzorovanja bomo s pomočjo ţe pridobljenega znanja in izkušenj v stanju popolnega telesnega mirovanja pričeli spreminjati tipe ščemenja. Ko ščemenje ţe zaznavamo na površini koţe, v mislih poskusimo pous-tvariti tip točkovne, črtaste ali ploskovne zaznave. Za priklic točkovne zaznave si lahko v mislih predstavljamo, da z iglo zbadamo določeno točko na površini koţe. Za črtast tip zaznave si predstavljamo, kako z nohtom ponavljajoče počasi zarezujemo po koţi. Za ploskoven tip zazna-ve si predstavljamo, da na določen del telesa poloţimo zelo teţko kovin-sko kocko. V kolikor nam vizualiziranje ne gre dobro od rok, navedena dejanja najprej izvedemo v običajni budnosti. Ob tem smo pozorni predv-sem na kinestetičen občutek, ki ga bomo naknadno priklicali v spomin. Ko vajo z lahkoto obvladujemo, poskušamo hitreje spreminjati tipe posa-meznih subliminalnih napetosti. Intenzivnost subliminalnih napetosti poskušamo še povečati s potenciranjem koncentracije. Zgornje vaje nadzorovanja sicer niso nujno potrebne za uspešno ozave-

ščanje izventelesnih izkušenj, kljub temu jih toplo priporočam, saj

ponujajo širši vpogled v subliminalno zaznavanje. Z obvladovanjem tre-

tje stopnje preusmerjanja pozornosti bomo precej bolj samozavestni pri

nadzorovanju zaznave površinskega ščemenja, ki je osnova vseh subli-

minalnih zaznav. To nam bo posledično olajšalo izvajanje vaj v nasled-

njih stopnjah.

——————————— 48 ———————————

Sandi Jug


Četrta stopnja – subtilno stanje zavesti

Za prehod iz tretje v četrto stopnjo preusmerjanja pozornosti bomo

prvič v vaje intenzivneje vključili tudi zavestno sproščanje, kot primar-

no pomoč pri ozaveščanju subtilnih procesov in vsebin.

Med izvajanjem vaj četrte stopnje se pričnejo pojavljati prve očitne tele-

sne reakcije, kot je zniţevanje telesne temperature. Podobno kot pri

spanju lahko zaznamo tudi upočasnitev srčnega utripa in dihanja.

Večinoma se prav v tej stopnji prvič soočimo s teţavo ohranjanja bud-

nosti. Vse telesne funkcije nas namreč silijo v dremeţ, saj je telo nava-

jeno, da se v takšnih okoliščinah odzove s spanjem. Da bi med četrto in

nadaljnjimi stopnjami lahko ostali budni oziroma zavestni, se seveda

moramo navaditi na nove okoliščine.

Da bi bolje razumeli zgornje trditve, bomo natančneje obrazloţili eno od

osnovnih značilnosti zavesti oziroma bolje rečeno zavestne pozornosti.

Vsako dolgotrajnejše ponavljanje določenih zavestnih aktivnosti namreč

s časom povzroči avtomatizem. Tisto, kar smo prej počeli zavestno, se

sedaj samodejno in bolj ali manj neozaveščeno odvija samo po sebi. To pa pomeni, da lahko naša zavestna pozornost skupaj z izvajanimi aktiv-

nostmi kaj hitro zdrsne v "ne-zavedanje" oziroma spanje. Da bi prepre-

čili takšen zdrs v spanec, pozornost v trenutku, ko začutimo da izgub-

ljamo zavest, preusmerimo na druge subliminalne aktivnosti oziroma

procese.

V spanec nas silijo tudi bolj ali manj neozaveščena prepričanja, ki jih

vsi nosimo v sebi: "med spanjem nisem zavesten", "spremenjena stanja

zavedanja ne zmorem ozavestiti", "med globoko sproščenostjo zaspim".

Da bi se znebili takšnih omejujočih prepričanj, jih enostavno zamenjaj-

mo s pozitivno naravnanimi, na primer "med globoko sproščenostjo sem

lahko zavesten". K tej tematiki se bomo vrnili še v naslednjih stopnjah

preusmerjanja pozornosti.

Kot smo ţe omenili v poglavju o sproščanju, sprostitev uporabljamo

predvsem z namenom preusmerjanja pozornosti na subtilnejše zaznave.

Oglejmo si nekaj tipičnih vaj, ki pospešujejo telesno sproščenost.

Priklic občutka teţe svojega telesa. Vizualizirajmo, kako naše telo

postaja vse bolj in bolj teţko. Predstavljamo si lahko, da je notran-

jost telesa iz teţke kovine, kot je na primer bron, da tehta eno tono

Sandi Jug


——————————— 49 ———————————

in podobno. Med miselnim predstavljanjem ne poskušajmo potenci-

rati občutka z dodatnim pritiskanjem telesa ob podlago. Vse aktiv-

nosti naj bodo le na nivoju misli.

Padanje v globino. Predstavljajmo si, da stojimo na robu prepada,

se odrinemo in pričnemo padati zmeraj globlje in globlje. Izberemo

način padanja, ki nam najbolj ustreza (z glavo naprej, z nogami

naprej, nekontrolirano…), ali pa se enostavno samo prepustimo.

Vdihovanje obarvanega zraka. Predstavljajmo si, kako ob vsakem

vdihu vnašamo v telo zrak svetle/čiste barve in izdihujemo zrak temne/umazane barve. Misli naj bodo usmerjene le na opisano

aktivnost. Ko nam te vseeno uidejo v nenadzorovano smer, jih spet

usmerimo na spremljanje dihanja.

Spremljanje dihanja. Dihamo sproščeno, s čimmanj napora. S

pozornostjo spremljamo, kako ob vdihu zrak vstopa skozi nosnice

ali usta in kako polni pljuča. Med izdihom s pozornostjo spremlja-

mo izstopanje zraka iz pljuč do ust oziroma nosu. Misli naj bodo

resnično usmerjene le na dihanje. Vaja je sicer zelo enostavna, pa

vendar zelo uporabna in učinkovita za sproščanje v najrazličnejših

trenutkih med izvajanjem izventelesnih izkušenj. Kot dodatek k vaji, se poskušajmo zavedati, koliko napora vlagamo

v dihanje. Idealno je seveda, da je to popolnoma samodejno, brez

vlaganja nikakršnega zavestnega nadzora. Podobno, kot takrat ko

spimo in telo diha samo od sebe.

Med sproščanjem se v skladu z našimi dnevnimi navadami pričneta

pojavljati moteče samodejno beganje površinskih misli in notranji dia-

log. Zalotimo se lahko, kako se v mislih pogovarjamo sami s seboj, prič-

nemo razmišljati o drugih vprašanjih, kot so "Koliko časa se ţe sproš-čam?", "Ali mi bo uspelo?", "Kaj moram storiti po končanem prakticiranju izventelesnih izkušenj?". Mnogo površinskih misli lahko spodbudijo

zunanji zvoki, ki v nas samodejno sproţajo vprašanja "Kdo prihaja?", "Kaj ropota?".

Da bi preprečili motenje površinskih misli, se enostavno še z večjo mero

pozornosti posvetimo dihanju. Bolj kot bomo pozorni na dihanje, manj

časa se bomo ukvarjali z notranjimi dialogi. V kolikor je moč določenih

površinskih mislih tako intenzivna, da se jih ne moremo znebiti, se lah-

——————————— 50 ———————————

Sandi Jug


ko posluţimo tudi kontemplacijskih tehnik. Namesto da bi pozornost

usmerili proč od površinskih misli in notranjih dialogov, se poglobimo

vanje in poskušamo dojeti njihovo bistvo ter izvor. Ko razumemo, zakaj

se nam določene misli ponavljajo, se s tem znebimo njihovega nadleţne-

ga trkanja na našo pozornost oziroma zavedanje. Podobno kot pri otro-

ku, ki zahteva našo pozornost; tečnaril bo, dokler ga ne bomo končno slišali.

Naslednje vaje so namenjene ozaveščanju in nadzorovanju zaznave raz-

širjanja. To je prva v vrsti zaznav, ki je ljudem ţe bolj tuja, saj jo po

izkušnjah sodeč večina ni še nikoli zavestno doţivela. Nasprotno velja

za subliminalno zaznavo ščemenja, ki ga sorazmerno veliko ljudi zaves-

tno ali vsaj delno ozaveščeno doţivlja v različnih okoliščinah.

Do sedaj smo našo pozornost usmerjali predvsem na površino koţe,

tokrat pa jo bomo usmerili v prostor zunaj telesa. Ob tovrstnem početju

večina praktikantov doţivlja poseben tip zaznavanja, ki ga lahko opiše-

mo kot kinestetično zaznavo razširjanja ali sevanja iz površine telesa v

bliţnji prostor. Zaznavanje razširjanja je lahko tako kot zaznavanje šče-

menja le lokalne narave (na primer samo na roki, nogi, glavi…), ali pa razširjeno po celotni površini telesa. Občutek je za večino ljudi zelo pri-

jeten.

Poznamo dva tipa razširjanja: enakomerno in usmerjeno.

Enakomerno razširjanje oziroma sevanje se širi v vse smeri hkrati.

Med tovrstnim tipom razširjanja imamo občutek, da je naše zave-

danje osrediščeno v fizičnemu telesu, medtem ko z delom našega

bitja sevamo navzven onkraj meja telesnosti. Hkrati z doţivljanjem

razširjanja veliko ljudi opisuje tudi občutek potencirane svobode in

prostranosti. Prostornina sobe, v kateri izvajamo izventelesne izku-

šnje, se po občutku poveča. Podoben, a intenzivnejši občutek se

pojavi tudi v šesti in sedmi stopnji preusmerjanja pozornosti, kjer

natančneje razlagamo ta fenomen.

Usmerjeno razširjanje oziroma sevanje se širi samo v eni smeri.

Širina sevajoče zaznave lahko meri nekaj centimetrov ali celo meter

in več. Med tovrstnim tipom razširjanja imamo občutek, da nas

neka sila rahlo vleče v smer razširjanja, navzgor, navzdol, levo, des-no, naprej, nazaj. Nekateri praktikanti opisujejo takšno zaznavo

tudi kot lebdenje, saj lahko imamo dokaj izrazit občutek, da del

Sandi Jug


——————————— 51 ———————————

nas (bolj ali manj brezoblična gmota) dobesedno lebdi nad našim

fizičnim telesom. Zaznava lebdeče gmote je običajno precej nena-

tančna glede pozicije in zunanjih meja, a kljub temu dovolj intenzi-

vna, da zaznavamo njeno gibanje (dviganje, spuščanje, nagibanje,

širjenje, zvijanje, vrtenje). Podobno velja tudi za zaznavo lokalno

usmerjenega razširjanja, ko imamo rahel občutek zamika roke, sto-pal. Razširjanje navzdol, pod fizično telo, nekateri spontano in del-

no ozaveščeno izkušajo ob pogrezanju v spanec, kar doţivljajo kot

občutek padanja.

Intenzivnost zaznavanja razširjanja je različna od praktikanta do prak-

tikanta. Kot smo ţe uvodoma omenili, večina ljudi nima zavestne izkuš-

nje s takšno zaznavo, zato je povsem normalno, če bomo potrebovali

nekaj več vaje za ozaveščanje in nadziranje tega fenomena.

Da bi ozavestili zaznavo razšir-

janja, se moramo dodatno

sprostiti. S tem se bo naša pozornost preusmerila na zaz-

navanje ţelenih subtilnih vse-

bin.

Prikaz subliminalne zaznave razširjanja

Ko ţe ozavestimo ščemenje po površini telesa, usmerimo pozornost na

zaznavanje skrajne, zunanje meje ščemenja. Seveda ščemenje nima

tako jasno zaznavnih meja kot fizično telo. Med iskanjem/zaznavanjem

najbolj zunanjega dela zaznave ščemenja, se bo naša pozornost kmalu

znašla izven meja fizičnega telesa. Med ozaveščanjem zaznave razširjan-

ja se zavedajmo, da je tovrstna zaznava še subtilnejša od zaznavanja ščemenja. Torej, zaupajmo si, saj je ţe rahel občutek, da morda nekaj

zaznavamo, verjetno tisti pravi. Za doseganje ţelenega učinka uporabi-

mo eno od spodnjih vaj ozaveščanja.

——————————— 52 ———————————

Sandi Jug


Ko ozavestimo ščemenje na površini telesa, usmerimo pozornost še v notranjost. Zamislimo si, kako telo, kot zračnico, z vsakim vdihom polnimo skozi usta in nos. Med dihanjem se ne naprezajmo, le sproš-čeno si predstavljajmo, kako zrak neţno polni in napenja naše telo od znotraj. Po nekaj deset ponovitvah se bo pričel samodejno pojav-ljati sprva rahel, kasneje pa potenciran občutek ščemenja na površi-ni koţe, ki bo preraščal v zaznavo sevanja oziroma razširjanja navz-ven.

Predstavljajmo si, kako v notranjosti našega fizičnega telesa sije močno sonce, ki enakomerno seva navzven skozi koţo v zunanji pro-stor. Z vizualiziranjem postopno spreminjajmo intenzivnost sevanja in hkrati z delom pozornosti spremljajmo zaznavo razširjanja.

Predstavljamo si, da je naše telo polno vode, koţa pa vodna površi-

na. Vizualizirajmo, da na določenih mestih z (navideznimi) rokami potiskamo vodo, tako da vzvalovi. Naš zaznavni aparat se bo odzval z zaznavanjem valujočega ščemenja. Višina "valov" bo posegala onkraj mej fizičnega telesa, kar ţe uvrščamo v zaznavo razširjanja.

Občutek strahu v hipu ustvari subliminalno zaznavo ščemenja na površini telesa. Ker je ta občutek sicer kratek, a dokaj intenziven, ga lahko z lahkoto uporabimo tudi za zaznavanje razširjanja. Torej, zavestno prikličimo doţivljanje občutka strahu (notranje vznemirjen-je) in ga subliminalno zaznajmo. Ne dopustimo, da nas čustvo strahu zanese do telesnega odziva, kot je drgetanje, stok in podobno. Zaz-navanje naj bo izključno subliminalno (ščemenje). Hkrati si predstav-ljajmo, kako ščemenje seva navzven v prostor in povzroča zaznavo razširjanja. Preizkusimo tudi subliminalne zaznave, ki jih povzroči priklic ostalih osnovnih čustev: jeze, ţalosti ali veselja.

Izberimo nam najbolj primerno vajo in jo izvajamo pribliţno deset minut. Z delom pozornosti sočasno preverjajmo spremembe v subliminalnemu zaznavanju.

Med izvajanjem vaj za sproščanje se lahko zgodi, da doseţemo zaznavo

razširjanja tudi spontano. Največkrat se to dogaja v trenutkih med pra-

Sandi Jug


——————————— 53 ———————————

kticiranjem, ko nas zmoti nek nepričakovan zunanji zvok. V kolikor se

nanj odzovemo s strahom, bo ta zelo verjetno povzročil podoben učinek,

kot smo ga opisali v vaji za ozaveščanje razširjanja.

Ko ozavestimo razširjanje, se lahko posvetimo še zadrţevanju in nadzo-

rovanju tovrstne subliminalne zaznave.

Da bi zaznavo razširjanja zadrţali za več časa, poskušajmo najprej namerno preusmerjati pozornost od zaznave ščemenja do zaznave razširjanja in spet nazaj. S tem se bomo naučili sproţati zaznavo razširjanja na ukaz. Z nekaj dodatne vaje bomo lahko zaznavo pri-klicali celo med dnevno budnostjo.

Med zaznavanjem razširjanja si v mislih predstavljamo, kako se intenzivnost sevanja širi zmeraj bolj v zunanji prostor, nato potegni-mo zaznavo spet bliţje k telesu in tako dalje. Poskusimo čimbolj izos-triti zaznavne občutke.

V mislih si predstavljajmo, kako se zaznavanje razširjanja nad fizič-nim telesom vse bolj in bolj gosti. Pomagamo si lahko z vizualiziran-jem sprva skoraj prozornega oblaka, ki se spreminja v gosto in teţko meglo. Ko spremembo ţe zaznamo, zaznavo na podoben način razpr-šimo oziroma razredčimo.

Zaznavo razširjanja nad fizičnim telesom najprej rahlo zgostimo, nato si predstavljajmo, kako se prične ta gmota zibati. Izberemo zibanje levo-desno, gor-dol, v loku in podobno. Z vizualiziranjem zibanja vztrajamo, vse dokler ne pričnemo zaznavati rahlega občut-ka zibanja.

Vse naštete vaje lahko izvajamo tako, da zaznavo razširjanja občutimo v bliţini celotnega telesa, lahko pa se posvetimo zgolj zaznavam v bliţini posameznih delov telesa (roke, noge, glave).

Med ozaveščanjem in nadzorovanjem četrte stopnje preusmerjanja

pozornosti od zunanje k notranji zaznavi se prvič soočimo z zaznavami,

ki ne sodijo več niti k zunanjim, niti k subliminalnim, temveč ţe pose-

gajo na področje notranjega zaznavanja.

——————————— 54 ———————————

Sandi Jug


Kaj je razširjanje?

Ko govorimo o zaznavanju razširjanja, mislimo na subtilno kinestetično

zaznavanje, ki se navidezno razprostira izven meja našega fizičnega

telesa.

Da bi bolje razumeli zaznavanje razširjanja, si oglejmo graf, ki prikazuje proces preusmerjanja zavestne pozornosti.

Procentualna porazdeljenost zavestne pozornosti med tremi zaznavami v procesu preusmerjanja pozornosti od zunanje preko subliminalne proti notranji

zaznavi

V praksi nobene od vrste zaznav ne doţivljamo neodvisno oziroma loče-

no od drugih dveh, saj so vse tri med seboj povezane. Graf prikazuje

pribliţno porazdelitev zavestne pozornosti med zunanjim, subliminal-

nim in notranjim zaznavanjem.

V prvi stopnji preusmerjanja pozornosti je pribliţno 95% zavestne

pozornosti usmerjeno na zunanjo zaznavo, medtem ko si ostale

odstotke porazdelita subliminalna in notranja zaznava.

V razponu od druge do sedme stopnje se porazdelitev zavestne

pozornosti spreminja. V stopnjah zavedanja blizu običajnemu sta-

nju zavesti (prvi stopnji) opazimo upadanje zunanje zaznave, hiter

dvig subliminalne zaznave in le postopno dvigovanje notranje zaz-

nave. V stopnjah zavedanja nekje na pol poti med prvo in osmo

stopnjo je odstotek zavestne pozornosti na najvišji točki pri subli-minalnem zaznavanju. Odstotek zunanje zaznave se dodatno zni-

ţuje, medtem ko notranja zaznava doseţe in preseţe te vrednosti.

Sandi Jug


——————————— 55 ———————————

V šesti in sedmi stopnji zavedanja je odstotek zunanje zaznave

skoraj ničen, subliminalna zaznava ţe izgublja svojo moč, medtem

ko strmo narašča procent zavestno usmerjene pozornosti na notra-

nje zaznavanje.

V osmi stopnji je pribliţno 95% zavestne pozornosti usmerjeno na

notranjo zaznavo, medtem ko si ostale odstotke porazdelita subli-

minalna in zunanja zaznava.

Glede na to, da se zaznava razširjanja pojavlja pribliţno na polovici poti

v procesu preusmerjanja pozornosti od zunanje k notranji zaznavi, lah-

ko iz grafikona razberemo, da zaznavanje razširjanja ni le subliminalne

narave, temveč deloma tudi notranje narave. S takšno razlago zadovolji-

mo tudi navidezno nelogičnost, ko med razširjanjem zaznavamo vsebine

v prostoru zunaj telesa. Subliminalno zaznavanje namreč samo po sebi

ne zmore takšnih dometov, medtem ko notranje zaznave lahko. Razšir-

janje zatorej definiramo kot kombinacijo subliminalne in notranje zaz-

nave.

Subliminalni del razširjanja je občuten kot spreminjajoča zaznava šče-

menja na površini telesa, medtem ko tisti del razširjenja, ki pripada

notranji zaznavi, doţivimo kot subtilni občutek zaznavanja sevanja v

prostoru zunaj fizičnega telesa. Kombinacija tovrstne subliminalne in notranje zaznave daje dovolj intenziven občutek, ki ga praktikant

izventelesnih izkušenj lahko definira kot rahel občutek delne izven-

telesnosti.

——————————— 56 ———————————

Sandi Jug


Peta stopnja – subtilno stanje zavest i

V peti stopnji usmerjanja pozornosti se bomo usmerili na subliminalno

zaznavanje notranjega oziroma globinskega ščemenja in s tem postopno

zaključevali z ozaveščanjem in nadzorovanjem (preteţno kinestetičnih)

subliminalnih zaznav v človeškem telesu.

Peta stopnja usmerjanja pozornosti je zahtevnejša od predhodnih sto-

penj, zato je povsem običajno, da se praktikanti na tem mestu zadrţijo

več časa.

Vse do sedaj smo se preteţno ukvarjali le s subliminalnim zaznavanjem

na površini telesa. Sedaj bomo pozornost usmerili še v njegovo notran-

jost. Zaznavanje površinskega ščemenja je precej enostavnejše, saj zah-

teva manj usmerjanja pozornosti kot pri zaznavanju notranjega ščeme-

nja. Subliminalne zaznave na površini telesa so namreč hitreje zaznav-

ne, saj so vseeno vezane na zunanja čutila, na katera imamo usmerjeno

pozornost večino časa med dnevno budnostjo. Med dnevno budnostjo

smo namreč zavestno pozorni predvsem na procese, ki se odvijajo v

čutilnih receptorjih, tik pod površino koţe (otip, temperatura, vlaţnost, bolečina), delno na zaznavanje napenjanja in sproščanja mišic, skoraj

nič pa na vegetativno ţivčevje, ki upravlja z ostalimi funkcijami v notra-

njosti telesa.

Da bi pozornost iz subliminalnega zaznavanja ščemenja na površini

telesa preusmerili na zaznavanje ščemenja v notranjosti telesa, bomo

pozornost zelo postopno preusmerjali od laţje proti teţje zaznavnim

subliminalnim vsebinam.

Začeli bomo s subliminalnim zaznavanjem mišičnih tkiv, nato se bomo

posvetili še oţilju, zaznavam notranjih organov, avtonomnemu ţivčevju

in celo okostju.

Za laţje zaznavanje tovrstnih subliminalnih procesov si bomo tudi tokrat pomagali z dodatnimi vajami poglobljenega sproščanja, saj bodo

le te proces preusmerjanja pozornosti precej olajšale. Med izvajanjem

vaj za ozaveščanje pete stopnje preusmerjanja pozornosti poleg vizuali-

zacijskih vaj s prejšnje stopnje poskusimo še s sledečo tehniko.

Tehnika gledanja skozi zaprte veke: gledamo skozi zaprte oči,

zrkel ne premikamo, "pogled" je sproščeno usmerjen skozi veke.

Sandi Jug


——————————— 57 ———————————

Ne trudimo se česarkoli videti ali kakorkoli drugače zaznati, le

sproščeno opazujmo. Pri izvajanju se ne zadrţujemo pri morebit-

nih svetlobnih efektih, saj le ti izvirajo iz nevronskih razelektritev.

Ko svetlobni efekti prenehajo, se ţe nahajamo v precej globokem

stanju sproščenosti. Za dodatno učinkovitost lahko navedeno

vajo kombiniramo s hkratnim spremljanjem dihanja.

Med peto stopnjo preusmerjanja pozornosti praktikanti zaznavajo vrsto

subliminalnih procesov in vsebin, ki se nanašajo na zaznavo globinske-

ga ščemenja. V notranjosti telesa seveda poteka ogromno najrazličnej-

ših procesov. Poglobili se bomo le v tiste, ki igrajo pomembnejšo vlogo

pri ozaveščanju izventelesnih izkušenj.

Za razumevanje subliminalnega zaznavanja v notranjosti telesa si bomo

v nadaljevanju podrobneje ogledali še človeško mišičje, ţivčevje, krvna

obtočila in okostje.

Mišičje

Subliminalno zaznavanje mišic v notranjosti telesa je eno manj zahtev-

nih opravil, saj smo na občutenje napenjanja in sproščanja mišičnih

sklopov vsaj deloma pozorni tudi med dnevno budnostjo.

V posameznih mišicah se med gibanjem pojavljajo različ-

ni električni tokovi in pripadajoče napetosti, ki napenjajo

in sproščajo mišična vlakna. Pozornost bomo najprej

usmerili na subliminalne zaznave ščemenja v mišicah.

Mišice bomo močno napeli in poskusili čimbolj intenziv-

no zaznati pripadajoč občutek napetosti. Nato bomo

mišice sprostili in ponovno zaznali pripadajoč občutek

sproščenosti. V nadaljevanju bomo prej zaznane občutke

priklicali s spominjanjem in jih poskušali čimbolj inten-

zivno zaznati - glej vaje ozaveščanja.

Ko ţe ozavestimo globinsko ščemenje v mišicah, se podo-

bno kot pri površinskemu ščemenju, posvetimo tudi zaz-

navam globinskih napetosti. Poleg točkovnih in črtastih

napetosti se pojavljajo tudi prostorske napetosti, ki so za

razliko od površinskih napetosti bolj raznolike, saj zase-

dajo tridimenzionalen prostor. Poleg globinskih napetosti

——————————— 58 ———————————

Sandi Jug


lahko zaznavamo tudi različne vrste premikanja ščemenja: pretakanje,

sevanje, krčenje, tri razseţno vrtenje in podobno.

Seveda, ko govorimo o vrstah premikanja, mislimo, podobno kot pri

premikanju površinskega ščemenja, na vrsto usmerjanja pozornosti, saj

subliminalnih vsebin ni mogoče dejansko premikati.

Med ozaveščanjem subliminalnih zaznav mišičja se lahko sproţi lokalno

mišično trzanje, ki je učinek procesa preusmerjanja pozornosti in pos-

ledičnega mišičnega sproščanja. Tovrstno trzanje je prehodne narave in

se z nadaljnjim preusmerjanjem pozornosti samodejno umiri. Kot bomo

spoznali v šesti stopnji usmerjanja pozornosti, obstaja poleg trzanja

fizičnih mišic tudi subliminalen občutek trzanja, ki ne sproţa mišičnega

trzanja.

Ţivčevje

Ţivčevje delimo na centralno in periferno.

I. CENTRALNO ŢIVČEVJE sestavljajo moţgani in hrbte-

njača. Njihova naloga je sprejemanje informacij, prenašanje navodil in oblikovanje odločitev.

II. PERIFERNO ŢIVČEVJE sestavljata somatsko in avto-

nomno ţivčevje. Periferno ţivčevje je nezmoţno

samostojno odločati, lahko le prenaša informacije

v centralni ţivčni sistem oziroma iz njega.

Somatsko ţivčevje upravlja z zavestnimi funk-

cijami, kot sta sprejemanje informacij preko

čutil ter gibanje telesa.

Avtonomno ţivčevje upravlja s telesnimi funk-

cijami, ki so v običajnem stanju zavesti veči-

noma nezavedne narave. Upravlja in nadzoru-

je delovanje notranjih organov in ţlez z notra-

njim izločanjem, uravnava krvni pritisk, srčni

utrip, dihanje, zaznava pritisk v notranjosti

posameznih organov, zaznava stanje pokostni-

ce in podobno. Ţivčna vlakna perifernega ţiv-

čevja so prisotna skoraj po celotni notranjosti

telesa.

Podobno, kot smo obrazloţili subliminalno zaznavo površinskega šče-menja, velja tudi za notranje ščemenje. Tudi v notranjosti telesa obsta-

Sandi Jug


——————————— 59 ———————————

jajo čutilni ţivci, s katerimi ţivčevje zaznava in uravnava notranje pro-

cese. Med dnevno budnostjo se njihovega delovanja večinoma ne zave-

damo. Z dovolj usmerjeno pozornostjo pa jih lahko zavestno zaznavamo

in deloma celo nadzorujemo.

Zaznavanje notranjega ščemenja je vezano predvsem na čutilne ţivce, ki podobno kot koţni receptorji za pritisk (čutilo za tip) zaznavajo stanje,

poloţaj in celovitost posameznih notranjih delov telesa, kot so mišice,

notranji organi in kosti.

Soočanje z zaznavanjem ţivčnih poti v notranjosti telesa seveda ni eno-

stavno, saj gre za izjemno subtilne zaznave. Z vajo bomo postali spret-

nejši.

Najteţje zaznavni del ţivčevja je vsekakor centralni ţivčni sistem s hrb-

tenjačo in njenim podaljškom v moţgane. Zaznavanje ţivcev, skritih v

hrbtenici in lobanji, je za našo pozornost izjemen podvig, saj jih je raz-

meroma teţko lokalizirati.

Krvna obtočila V peti fazi preusmerjanja pozornosti odigrajo svojo vlo-

go tudi krvna obtočila in oţilje, saj se z usmeritvijo

pozornosti v notranjost telesa poveča intenzivnost zaz-

navanja pretoka krvi po ţilah. Pritisk krvi ob stene ţil

lahko povzroči dokaj močno lokalno zaznavanje utripa-

nja. To je posledica delovanja srca, ki črpa in razpošilja

kri po telesu. Zaznavanje intenzivnejšega utripanja se

večinoma pojavlja na mestih, kjer se večje ţile delijo v

manjše in na področjih velike gostote razvejanih kapi-

lar. V kolikor prične tovrstno subliminalno zaznavanje

motiti proces preusmerjanja pozornosti, pozornost eno-

stavno preusmerimo proč od mesta utripanja oziroma

se skoncentriramo na širšo notranjo prostornino. S

tem se bo intenzivnost zaznave prerazporedila in posle-dično zmanjšala.

Enako logiko uporabimo tudi pri intenzivnem zaznava-

nju bitja srca. Nekateri praktikanti se pri prvem sreča-

nju z zaznavo močnega bitja srca ustrašijo, saj jih spo-

minja na zaznave med dnevno budnostjo, ko srce z

veliko hitrostjo črpa ogromne količine krvi. Brez pani-

——————————— 60 ———————————

Sandi Jug


ke, ne gre za srčni infarkt, le za posledico zvišane pozornosti. Da bi se

prepričali, enostavno prekinemo s prakticiranjem in premaknemo telo.

Moteča zaznava bo v hipu izginila, oziroma drugače povedano, pozor-

nost se bo spet preusmerila na običajno zunanjo zaznavo.

Področja zaznavanja s potenciranim utripanjem se, poleg bliţine srca, pojavljajo še v bliţini trtice, pod popkom, tik pod ţličko prsnega koša,

na spodnji sprednji strani vratu, na območju čela in na temenu. Druge

zaznave utripanja so večinoma manj intenzivne.

V kolikor imamo zvišan krvni pritisk in nas ta preveč moti pri izvajanju

vaj, ga lahko z globokim, a umirjenim dihanjem postopno zmanjšamo.

Sočasno lahko v mislih postavljamo afirmacije, kot je "z vsakim vdihom in izdihom se moj srčni pritisk vse bolj zmanjšuje".

Okostje

Med ozaveščanjem subliminalnih zaznav v notranjosti telesa se ne

moremo izogniti niti kostem. Tudi kosti, ki zasedajo precejšen del naše

notranjosti, so v svojih zunanjih slojih prepletene z ţivčnimi vlakni.

Vsaka kost je na svoji površini pokrita s koţico, imenovano pokostnica.

V pokostnici so krvne ţilice, ki prinašajo hrano kostnim celicam, ter ţivci, zato je pokostnica izredno občutljiva.

Prav pokostnica je tisti del kosti, preko katerega lahko zaznamo globin-

sko subliminalno ščemenje. Subliminalni kinestetični občutek ščemen-

ja na področju kosti imenujemo tudi skelenje (skelet – okostje).

Ko ozaveščamo notranje ščemenje na področju kosti, se s pozornostjo

usmerimo v globino telesa. Pri usmerjanju pozornosti na kostno površi-

no si pomagamo z vizualiziranjem. Predstavljamo si, kje in kako se

nahajajo posamezne kosti.

Z usmerjanjem pozornosti

vztrajamo toliko časa, da zazna-

mo občutek skelenja, nato pre-selimo pozornost še na druge

sklope kosti.

Sandi Jug


——————————— 61 ———————————

Pri zaznavanju skelenja je najlaţje začeti s kostmi, ki zasedajo večjo

površino (medenica, lobanja, lopatice, stegenske kosti), saj jih je laţje

lokalizirati.

Ko nam nekajkrat ţe uspe zaznati globinsko ščemenje na področju

posameznih kosti, se bo v nadaljevanju proces ozaveščanja tovrstnih zaznav poenostavil in skrajšal. Za priklic ţelenega občutka bo dovolj ţe

miselni ukaz, ki bo s pomočjo asociativnih sposobnosti samodejno

sproţil pripadajoče zaznave skelenja.

Mnogokrat se dogaja, da praktikanti med ozaveščanjem globinskega

ščemenja nehote preidejo v zaznavanje razširjanja v notranjosti telesa,

saj imata oba postopka ozaveščanja nekaj skupnih točk.

Ne glede na to je razlika v zaznavanju enega ali drugega precej očitna.

Zaznavanje globinskega ščemenja je namreč mnogo bolj ostro in natan-

čno kot zaznavanje razširjanja v notranjosti telesa.

Pričnemo z napenjanjem, zadrţevanjem in sproščanjem posameznih mišic, eno po eno. Vsaki mišici se posvetimo z nekaj zaporednimi ponovitvami, vse dokler ne zaznamo komaj zaznavne pripadajoče subliminalne zaznave. Namestimo se v izbrano pozicijo za izvajanje izventelesnih izkušenj. Mišice sprostimo in jih več ne napenjamo. V mislih poskušamo priklicati prej doseţen občutek napenjanja in spro-ščanja, ne da bi premaknili telo. Občutimo kako se napetost nabira, vzdrţuje in sprošča. Poskušajmo čimbolj intenzivno zaznavati.

Zgornjo vajo ponovimo, tokrat brez napenjanja in sproščanja mišic, le v mislih.

V naslednji vaji bomo pozornost usmerili na notranje organe. S pozornostjo se usmerimo na pribliţno mesto v notranjosti telesa, kjer se nahaja izbran notranji organ. Z usmerjeno pozornostjo vztrajamo, vse dokler ne pričnemo zaznavati rahlega ščemenja na površini orga-na, nato nadaljujemo z drugimi notranjimi organi.

Priporočam, da sprva začnemo z zaznavanjem površine srca, saj nam srčno utripanje precej pomaga pri natančnem lokaliziranju ţele-nega organa.

——————————— 62 ———————————

Sandi Jug


Med izvajanjem zgornjih vaj se pričnejo na različnih delih telesa samodejno sproţati močnejše zaznave subliminalnih pritiskov, rezov in ploskovnih napetosti. V kolikor so takšne napetosti neznosne, se za hip fizično premaknemo in bolečine bodo izginile.

S pozornostjo se usmerimo na področje tik pod popkom, kjer se nahaja mnogo ţivčnih končičev. Sprva z usmerjeno pozornostjo nekaj časa vztrajamo na površini koţe, nato se, ko ţe zaznamo površinsko ščemenje, usmerimo v globino telesa in poskušamo zaznati ščemenje tudi pod površjem. Glede na intenzivnost zaznave lahko celo sledimo ščemenju vse do hrbtenjače, s katero so ţivci povezani.

Podobno vajo lahko izvedemo tudi z drugimi deli telesa. Začnemo z zaznavanjem prstne konice in sledimo zaznavi poti ţivcev po roki vse do vratu oziroma hrbtenjače. Ali pa začnemo s prsti na nogi, nadalju-jemo po stegnu, medenici do hrbtenjače in podobno.

Ko vsaj ţe nekajkrat zaznamo globinsko ščemenje, ga poskušamo pre-makniti (podobno kot pri površinskem ščemenju) s pomočjo vlečenja od stopal proti temenu. Za potenciranje občutka si lahko predstavljamo, kako se po telesu pretaka voda, piha veter in podobno. Dobro učinkuje tudi tehnika vlečenja z vizualiziranjem navideznih rok. Vizualiziramo, da z obema rokama potujemo po notranjosti telesa in hkrati vlečemo ščeme-nje navzgor po telesu. Ne pozabimo, da rok v mislih ni potrebno jasno videti, le predstavljajmo si jih. Naveden način usmerjanja pozornosti je po svetu poznan kot metodologi-ja za tako imenovano vitaliziranje telesa in velja za osnovno tehniko pre-usmerjanja pozornosti po notranjosti telesa. Na podoben način, s predstavljanjem valovanja, lahko ščemenje vzvalo-vimo in s tem preidemo v zaznavanje razširjanja. Sevajoč tip zaznave, ki se enakomerno širi v prostor, dobimo s predstavljanjem sevajočega sonca v notranjosti telesa. Zaznavo krčenja ščemenja doseţemo s predstavljan-jem močnega magneta, ki vleče nase. Za zaznavo vrtenja vizualiziramo vrtečo se vetrnico, propeler in podobno.

Sandi Jug


——————————— 63 ———————————

Šesta stopnja – subti lno stanje zavesti

Vse od druge do vključno šeste stopnje preusmerjanja pozornosti smo

se - in se bomo - ukvarjali z ozaveščanjem in nadzorovanjem sublimi-

nalnega zaznavanja. Tega nismo počeli le zavoljo širšega vpogleda v

subtilne subliminalne vsebine, temveč z jasnim namenom, da postop-no, brez mrkov zavedanja, preselimo pozornost na notranje zaznavanje.

V kolikor bi preskočili te vmesne stopnje in pričeli neposredno z vajami

za ozaveščanje notranjega zaznavanja, bi se večina nekje na poti ozave-

ščanja preprosto izgubila, zaustavila, zaspala.

V šesti stopnji preusmerjanja pozornosti bomo odtegovali pozornost

subliminalnemu zaznavanju in začeli z ozaveščanjem notranjega zazna-

vanja. Cilj šeste stopnje je ozaveščanje faze vibracij in prvih zametkov

notranjega zaznavanja subtilnega telesa.

V tej stopnji preusmerjanja pozornosti praktikanti opisujejo zaznavanje

ne-mišičnih trzljajev, intenzivne zaznave vibriranja po notranjosti tele-

sa, delno telesno paraliziranost in prve omejene prenose pozornosti iz

subliminalnega v notranje zaznavanje ter s tem zaznavanje subtilnega telesa.

Tako v četrti kot tudi peti stopnji smo se ţe deloma soočali z notranjimi

zaznavami, v šesti stopnji bodo le te postale prevladujoče. Kot kaţejo

grafi, se notranja zaznava med četrto in peto stopnjo pribliţuje odstotku

zavestne pozornosti, ki pripada subliminalni zaznavi. V šesti stopnji

notranja zaznava procentualno doseţe in preseţe subliminalno zaznavo.

Prepletanje posameznih zaznav v 4., 5. in 6. stopnji preusmerjanja pozor-nosti

Prepletanje posameznih zaznav v 4., 5. in 6. stopnji preusmerjanja pozornosti

——————————— 64 ———————————

Sandi Jug


S preusmerjanjem pozornosti od zunanjega preko subliminalnega proti

notranjemu zaznavanju se počasi pribliţujemo cilju. Smo v stopnji, kjer

se ţe začenjajo pojavljati prve konkretne notranje zaznave in "vonj" po

izventelesnem doţivljanju postaja vse bolj in bolj izrazit ter oprijemljiv.

Po daljšem in intenzivnejšem usmerjanju pozornosti na globinsko šče-menje se prične pojavljati tudi subliminalno zaznavanje trzanja, ki je

zadnje v vrsti subliminalnih kinestetičnih zaznav. Subliminalno zazna-

vanje trzanja se nanaša predvsem, a ne izključno, na subliminalne zaz-

nave na področju mišic, občutek ob zaznavi sami pa je na las podoben

nenadzorovanemu trzanju fizičnih mišic. Razlika med obema zaznava-

ma je tako minimalna, da nemalokrat praktikante, ki se prvič soočajo s

tovrstno zaznavo, spravi v dvom.

Subliminalno zaznavanje trzanja se razlikuje od zaznave ščemenja ne le

po tipu, temveč tudi po izvoru tovrstne zaznave. Medtem, ko je ščemen-

je posledica podpraţnega zaznavanja, ki izvira predvsem iz končičev

čutilnih ţivcev, trzanje izvira iz sprostitev/razelektritev napetosti, ki se

tokom dneva uskladiščijo v notranjosti telesa (predvsem mišic) in se

nato bolj ali manj naključno sproščajo kot električni sunki.

Kaj je trzanje?

Trzanje lahko definiramo kot ponavljajoč se hipen pojav porasta in

sprostitve napetosti. Pojavlja se na dva načina, kot trzanje mišic in sub-

liminalno trzanje.

TRZANJE MIŠIC je posledica sunkov električnih tokov, ki so dovolj

intenzivni, da napnejo posamezno mišico in jo nato tudi sprostijo.

Trzanje mišic je lahko posledica prekomerne preobremenitve posa-

meznih mišičnih sklopov, ki se po končani fizični aktivnosti sproš-

čajo v sunkovitih razelektritvah. Takšne razelektritve lahko zazna-

mo tudi pri manj obremenjenih mišicah, na primer med običajnim

sproščanjem ali popoldanskem počitku.

Spontane reakcije telesnih mišic, ki se odzivajo na vsebino notran-jega zaznavanja, lahko zaznamo med sanjanjem. Vemo, da se med

sanjanjem telo deloma odziva na zaznavanje naših sanjskih vsebin

(premikanje oči, brcanje, mahanje, hoja med spanjem). Nenadzoro-

Sandi Jug


——————————— 65 ———————————

vano trzanje preteţnega dela mišičja poznamo kot spazmatične

krče, ki se večinoma sproţajo med epileptičnimi napadi.

SUBLIMINALNO TRZANJE je posledica manj intenzivnih električnih

tokov, ki ne zmorejo napeti posameznih mišičnih sklopov.

Pri subliminalnem zaznavanju trzanja deluje podobna logika kot pri

običajnem mišičnem trzanju, le da v takšnem primeru razelektritve

mišic ne sproţajo dovolj močnih tokov, da bi povzročali krčenje in sproščanje mišičnih tkiv. Pri večini praktikantov se tovrstno subli-

minalno trzanje sprva pojavlja predvsem v mišicah, ki jih med dne-

vno budnostjo manj zavestno uporabljamo. Mednje sodijo skoraj

vse mišice na zadnjem delu telesa (vratne, hrbtne in zadnjične miši-

ce).

Nenadzorovano subliminalno trzanje, ki ga zaznavamo v šesti stopnji,

se lahko pojavlja le lokalno ali po celotni prostornini telesa.

Kaj so vibracije?

Medtem, ko je trzanje večinoma subliminalnega izvora in se pojavlja

predvsem v prvih fazah šeste stopnje preusmerjanja pozornosti, je vibri-

ranje sestavljeno iz subliminalne in notranje komponente ter se pojavlja v poznih fazah šeste stopnje.

Subliminalni del vibracij je pravzaprav sestavljen iz subliminalnega

trzanja, le da je to manj intenzivno oziroma manj ostro doţiveto. To se

zgodi zato, ker ga zaznavamo v nekoliko kasnejši stopnji preusmerjene

pozornosti, ko subliminalna zaznava izgublja na intenzivnosti na račun

notranje zaznave. Notranja komponenta vibriranja je, podobno kot pri

zaznavi razširjanja, tisti del, ki se širi stran, proč od dejanskega mesta

razelektritev.

Zaznavanje vibracij je zelo izrazito in močno doţivetje, zlasti ko se zgodi

prvič. Zaznavamo ga kot da bi v notranjosti telesa obstajalo elektromag-

netno polje, v katerem se naključno sproţajo razelektritve.

——————————— 66 ———————————

Sandi Jug


Faza vibracij, ki je ena ključnih faz tik pred zavestnim doţivljanjem

izventelesnosti, je v primerjavi s ščemenjem zaznavna bolj neenakomer-

no, kaotično in predvsem z večjimi razlikami v intenzivnosti.

V večini primerov so vibracije tudi slišno oziroma notranje avditivno

zaznavne. Zvok vibracij nekateri primerjajo s pridušenim zvokom vrten-

ja helikopterskega propelerja. Takšen zvok je lahko enakomeren ali

spreminjajoč, tako po intenzivnosti kot po frekvenci.

Lahko se celo zgodi, da je jakost oziroma intenzivnost zvočne zaznave

tolikšna, da se ustrašimo za naša ušesa oziroma bobnič. Ob tem se je

dobro zavedati, da ne gre za dejansko zunanje zvočno valovanje, ki se širi preko zraka oziroma zgoščanja zračnih molekul, temveč je takšno

zaznavanje notranje narave. To pomeni, da tovrsten zvok ne more poš-

kodovati našega čutila za sluh.

Kot smo ţe omenili, je vibriranje kombinacija subliminalnega in notran-

jega zaznavanja. Posamezni subliminalni trzljaji v območju vibriranja se

kaj hitro premaknejo iz lege dejanskega mesta trzanja, kar pa ni značil-

nost subliminalnih vsebin. Vibriranje zaznavamo ne le v območju, ki ga

zaseda prostornina našega fizičnega telesa, temveč tudi nekaj centimet-

rov okoli njega.

Mnogokrat v šesti, kot tudi sedmi, stopnji preusmerjanja pozornosti

lahko kinestetično zaznavamo tudi bolj oddaljen prostor. Lahko zazna-

vamo, da prostornina sobe, v kateri prakticiramo izventelesne izkušnje, rahlo vibrira oziroma migeta. Večkrat se takšni zaznavi pridruţi tudi

občutek, kot da se prostornina sobe zelo poveča. Podobno velja tudi za

naše fizično telo: lahko se zgodi, da dobimo občutek, kako se je naš

prsni koš razširil. To posledično povzroči navidezno laţje dihanje in

potenciran občutek svobode. Tovrstni zaznavi sta posledica pričetka

izgubljanja občutka za fizične meje, saj se na tej stopnji subliminalna

zaznava ţe pošteno preveša v notranjo zaznavo. Podobne, a manj inten-

Sandi Jug


——————————— 67 ———————————

zivne zaznave, smo lahko doţivljali tudi med razširjanjem v 4. stopnji

preusmerjanja pozornosti.

Zaznavanje vibracij je ključen trenutek v prenašanju pozornosti iz

zunanjega na notranje zaznavanje. V šesti stopnji preusmerjanja pozor-

nosti namreč večinoma še zmeraj, čeprav omejeno, zaznavamo naše fizično telo. Zunanja in predvsem subliminalna zaznava sta še prisotni

na delih telesa, ki pritiskajo na podlago (zadnjici, hrbtu, tilniku, petah),

vendar je intenzivnost zaznavanja vibriranja ţe tolikšna, da jih dokonč-

no "preglasi".

Dokončna prevlada zunanjega zaznavanja posledično povzroči občutek

paralize fizičnega telesa, saj se pozornost popolnoma umakne proč od

zunanje in subliminalne zaznave in s tem v celoti izgubimo občutek za

meje fizičnega telesa. Večinoma se paraliziranost prične le postopno in

lokalno. Lahko na primer zaznamo, da nikakor ne čutimo več dveh od

petih prstov na nogi, da nam manjka desna dlan in podobno.

Pri nekaterih praktikantih se lahko začne ţe v takšnih trenutkih pojav-

ljati jasna notranja zaznava subtilnega

telesa. Med paralizo,

na primer dlani, lah-

ko zaznamo, kako

posamezni prsti

izskočijo iz lege fizič-

nega telesa. Tik pred

pričetkom zaznavan-

ja ločevanja posame-

znih delov subtilnega

telesa od fizičnega

telesa, lahko zazna-

mo še zadnji trzljaj

ali vibracijo, ki napo-veduje proces ločeva-

nja.

Podobno kot pri vseh ostalih zaznavah se tudi tovrstne zaznave najprej

pojavijo predvsem na telesnih ekstremitetah. Proces ločevanja subtilne-

ga telesa od fizičnega telesa se nato nadaljuje vse bolj proti osrednjim

delom telesa, medenici, trupu in vratu ter se zaključi z glavo. Navedeno

——————————— 68 ———————————

Sandi Jug


sosledje procesov se v teoriji odvija zaporedno, v praksi pa poteka glede

na posebnosti praktikantovega zaznavanja tudi v drugačnem vrstnem

redu. Dokler zaznavamo subtilno telo le lokalno, je intenzivnost zaznave

sorazmerno močna (za nekatere celo moteča), ko pa se zaznava razširi

na večji del telesa, se intenzivnost zmanjša.

Naj še enkrat omenimo, da je zaznava subtilnega telesa seveda proizvod

notranje zaznave, ki nima zunanjega izvora. Več bomo o subtilnem tele-

su govorili v nadaljevanju.

Ko ţe zaznamo notranje ščemenje, si s pomočjo vizualiziranja pred-stavljamo, kako to preţema celotno prostornino telesa. Vizualiziramo, da z vsakim vdihom polnimo telo s ščemenjem (kot da bi ga napiho-vali). Telo lahko polnimo preko ust, temena, področja trtice oziroma anusa, vratu, trebuha.

Zelo učinkovita metoda, s katero polnimo telo s ščemenjem, izrablja zaznavanje srčnega pritiska/utripanja na posameznih delih telesa.

Predstavljamo si, kako z vsakim utripom vsrkamo v telo občutek šče-menja. Zaznavanje utripanja je zelo podobno vodnemu poţiralniku, ki v ponavljajočih se ciklih poţira oziroma srka vodo v svojo notranjost. Da bi zaznavo še okrepili, si lahko zgornjo analogijo v mislih tudi predstavljamo. Sicer pa izberimo tehniko, ki nam najbolje ustreza.

Ko do neke mere ţe zaznamo polnost globinskega ščemenja, se usmerimo le na del telesa, na primer na nogo, in s pozornostjo vztra-jamo tam toliko časa, dokler ne zaznamo rahlega trzanja v notranjos-ti. Zaznavanje trzanja je laţje zaznati na področju mišic. Nato prema-knemo pozornost na drug del telesa in ponovimo vajo. Po nekaj pono-vitvah bomo jasno ozavestili specifičen tip zaznave trzanja, ki ga bomo kasneje z lahkoto tudi priklicali.

Ko posamezne trzljaje ţe zaznamo, si v mislih predstavljamo, kako se le ti širijo po notranjosti telesa na vse večjo prostornino. Vizualizi-ramo lahko tudi, kako se skozi notranjost telesa v sunkih pretaka električni tok. V mislih enostavno ponavljamo vizualizacijo in le spre-

Sandi Jug


——————————— 69 ———————————

mljamo odzivanje zaznave. Tako se bo zaznavanje vibracij kmalu pričelo.

V kolikor vibracij še zmeraj ni, jih lahko tudi spodbudimo. Vibracije najprej vizualiziramo nekaj centimetrov nad telesom, jih nato z usmerjeno pozornostjo postopoma pritegnemo vanj in jih poskušamo občutiti. Ko jih zaznamo, jih razširimo po celotni notranjosti. V kolikor so vibracije zaznavne le v slišni/avditivni obliki, jih najprej poskušamo lokalizirati, da zaznamo kje se nahajajo, nato pa s pozor-nostjo vstopimo vanje oziroma se z njim poistovetimo. Sledila bo zaz-nava tudi na kinestetičnem nivoju, t.p. da jih bomo lahko tudi občuti-li.

Naslednja vaja zahteva veliko mero usmerjene pozornosti in discipli-ne, je pa zelo učinkovita za prenos pozornosti od subliminalnega v notranje zaznavanje.

Pozornost usmerimo na območje trtice. Ko ţe zaznamo ščemenje, pre-usmerimo pozornost navzgor po sredini hrbtenice. Počasi in umirjeno poskušamo lokalizirati hrbtenjačo, kjer se nahajajo ţivci – glej sliko. Lahko si pomagamo s predstavljanjem, da črpamo od spodaj navzgor po hrbtenjači gosto tekočino ali kaj podobnega. Področje hrbtenjače poskusimo zaznati čimbolj intenzivno. Ko ţe zaznamo močnejšo napetost v spodnjem delu hrbtenjače, pričnemo z dviganjem napetos-ti vse višje proti moţganom.

Za dvigovanje napetosti navzgor po hrbtenja-či lahko uporabimo tehniko s krčenjem in sproščanjem rektalnih mišic. To naredimo tako, da prikličemo v spomin kinestetičen občutek napenjanja in sproščanja rektalnih mišic, domač iz opravljanja velike potrebe. V mislih ponavljamo občutek napenjanja in sočasno vizualiziramo, kako srkamo nape-tost navzgor po hrbtenjači. Bodimo pozorni, da vse aktivnosti izvajamo le v mislih, saj so rektalne mišice izjemno odzivne. Ko v mislih sprostimo mišico, poskusimo s pozornostjo zadrţati napetost na isti višini. Postopek ponavljamo vse do moţganov.

——————————— 70 ———————————

Sandi Jug


Med pravilnim izvajanjem tovrstne vaje se lahko začnejo poleg lokal-nega vibriranja pojavljati tudi zaznave lokalne paralize.

Ko nam vibriranje ţe uspe zaznati, ga s pomočjo vizualiziranja razši-rimo na celotno prostornino telesa. Lahko ga poskušamo intenzivne-je, bolj ostro zaznati, lahko ga razširimo izven meja fizičnega telesa, ga vzvalovimo, izmenično potenciramo in umirjamo. Nadaljujemo do stopnje, ko lahko vibriranje izvajamo in nadzorujemo po ţelji. Vibra-cije so povsem normalne in varne, zato uţivajmo v njih.

Ko ţe zaznamo del subtilnega telesa, na primer dlan ali stopalo, pos-kušamo s premikanjem posameznih prstov. Ob tem bodimo pozorni, da ne premaknemo fizičnih prstov. Ne pozabimo, da se subtilno telo odziva neposredno na miselni ukaz. Ta pa ne sme sproţiti dovolj močnega električnega impulza, ki bi premaknil fizični prst.

Ko nam to uspe, poskusimo povleči še celotno subtilno roko oziroma nogo izven lege fizičnega telesa. Da bi se čimbolj udomačili v zazna-vanju, poskušajmo večkrat zaporedoma potegniti dele subtilnega telesa izven lege fizičnega telesa in jih nato potisniti spet nazaj.

Več o procesu ločevanja si lahko preberemo v sedmi stopnji preusmer-

janja pozornosti.

Sandi Jug


——————————— 71 ———————————

Sedma stopnja – subtilno stanje zavesti

V sedmi stopnji preusmerjanja pozornosti bomo pozornost dokončno

preselili iz subliminalnega zaznavanja v notranje zaznavanje. Cilj sedme

stopnje je doseganje zavestne zaznave subtilnega telesa oziroma zavest-

na izventelesna izkušnja.

Potem, ko smo v šesti stopnji ţe ozavestili zaznavo vibracij in deloma

notranjih zaznav subtilnega telesa, si bomo v sedmi stopnji podrobneje

ogledali proces dokončnega prenosa zavesti na notranjo zaznavo.

Kot smo ţe omenili, se tako paraliza fizičnega telesa kot ločevanje sub-

tilnega telesa večinoma pričneta na dlaneh in/ali stopalih ter se postop-

no nadaljujeta proti notranjosti telesa oziroma centralnemu ţivčnemu

sistemu (hrbtenjači in moţganom).

Specifika prenosa pozornosti iz subliminalnega v notranje zaznavanje

povzroči zaznavni občutek, kot da se od fizičnega telesa ločuje subtilno

telo. Prav zaradi tega bomo to fazo imenovali tudi faza ločevanja, za

enostavnejšo nadaljnjo razlago.

Omenimo nekaj posebnosti med doţivljanjem vibracij, paralize in zaz-

navanjem subtilnega telesa.

Medenica

Ločevanje medeničnega predela povzroči samodejno paralizo in ločevan-

je obeh nog, saj se iz medenice širijo ţivci, ki oţivljajo noge.

Srce

Intenzivno zaznavanje ločevanja subtilnega srca od fizičnega srca lahko

pri nekaterih praktikantih povzroči strah, da bo srce prenehalo biti.

Seveda je strah odveč, kar pa lahko preizkusimo samo tako, da izkuš-

njo ločevanja neposredno izkusimo.

Grlo, ustna votlina in nos

Med paralizo in ločevanjem ustne votline otrpne tako jezik kot tudi del

mišic, s katerimi zavestno nadzorujemo potek dihanja. Ob prvem zaves-

tnem spremljanju tovrstnega procesa lahko praktikanti doţivijo prese-

nečenje, saj za trenutek pomislijo, da so izgubili kontrolo nad dihan-

jem. A brez strahu, saj dihanje prevzame avtonomno ţivčevje, kar je

nujno potrebno za popolno zavestno notranje zaznavanje (podobno kot

——————————— 72 ———————————

Sandi Jug


med spanjem). Med samodejnim dihanjem slišimo vdihe in izdihe last-

nega telesa, kot da je ločeno od nas. Sten nosne votline ne zaznavamo

več, kar velikokrat povzroči občutek, da se je naš nos močno povečal in

razširil.

Ušesa in moţgani (neokorteks) Na tej stopnji s svojo pozornostjo nadzorujemo subtilno telo od pribliţ-

no čeljusti navzdol, medtem ko so ušesa, oči in moţgani še dokaj trdno

pod nadzorom predvsem subliminalnega zaznavanja.

Praktikanti v tej fazi opisujejo sledeče zaznave:

zaznavanje zvokov, kot so poki, škripanje, bolj ali manj nerazumljivo

govorjenje in podobno, ki bi naj izvirali iz neposredne bliţine (nekaj

metrov stran)

miselno hiperprodukcijo kot posledico strahu pred dokončnim pre-

nosom zavesti iz zunanjega in subliminalnega zaznavanja v notranje

zaznavanje

vizualne prebliske bolj ali manj strašljivih vsebin (odvisno od posa-

meznika)

kinestetične zaznave dotikov nečesa ali nekoga iz zunanjosti Proces "ločevanja" organa za sluh in neokorteksa, ki je zadolţen za

zavestno mišljenje, lahko povzroči v glavi praktikanta pravcato obsede-

no stanje.

Na nivoju avditivne zaznave se prenos pozornosti proti notranji zaznavi

odvija postopoma. Subliminalna avditivna zaznava se lahko občasno

pojavlja ţe v predhodnih stopnjah preusmerjanja pozornosti, vendar v

primerjavi s kinestetično ni tako izrazita. Zaznamo lahko predvsem dokaj visoke frekvence v obliki piskanja ali šumenja v ušesih. Šele kas-

neje, v fazi vibracij, ko se deloma vklopi tudi notranja avditivna zazna-

va, te postopno postanejo bolj konkretne in intenzivne. Na področju

sluha se tako pojavi kombinacija subliminalne in notranje zaznave, ki

se kaţe v specifičnih frekvencah, ki jih zaznavamo kot brnenje.

Sicer pa je zaznavanje brnenja le prva faza v prehodu proti notranji

avditivni zaznavi. Sledijo notranje zaznavni zvoki, ki pa so ţe neposred-

na posledica vpliva našega uma. Notranje avditivne vsebine, ki so lahko

v obliki človeških, ţivalskih in drugih naravnih ali umetnih zvokov, se

neposredno odzivajo na našo siceršnjo miselno naravnanost, prepriča-

nja, strahove, predsodke, interese.

Sandi Jug


——————————— 73 ———————————

Da bi bolje razumeli tovrstno avditivno zaznavanje, se bomo v nadalje-

vanju poglobili še v ločevanje "neokorteksa".

Pred tem se za trenutek posvetimo čustvu strahu, ki mnogokrat odigra

zelo pomembno vlogo pri ozaveščanju spremenjenih stanj zavesti.

STRAH

Skozi zgodovino razvoja ţivalskih vrst se je v boju za obstanek razvil

mehanizem "boja ali bega". Ko so se ţivali srečavale z močnejšo vrs-

to, so se naučile beţati, da bi preţivele. Emocionalno stanje prepla-

ha je opozarjalo na takojšnjo reakcijo. Vsako taktiziranje bi lahko

bilo usodno, zato je moţganska struktura razvila najhitrejši instink-

tivni odziv. Po genetskem zapisu so se takšni avtomatizmi prenesli

tudi na človeka. Spremljajo ga tudi danes: vsakič ko se sooči z

neznanimi silami, s tistimi seveda, ki so močnejše od njega oziroma

jih ne zmore nadzorovati, se sproţi občutek strahu.

Strah je posledica samodejne naravnanosti človeka, da neznane

izkušnje, tako intimne kot zunanje, izriva iz zavesti. V kolikor bi to

počel z zavestno pozornostjo, bi se moral soočati tudi z vsebino strahov in z logiko (morda višje narave), ki stoji v ozadju. Takšno

ozaveščanje nezavednih vsebin in procesov pa seveda nujno sproţi

spreminjanje osebnosti, ki nikoli ni enostavno. Strah je torej le

odziv na bliţino nečesa novega, na nekaj, kar presega dotedanji

okvir našega gledanja.

Prav ta mehanizem se izdatno sproţi v sedmi stopnji preusmerjanja

pozornosti, saj se ljudje teţko soočimo z dejstvom, da smo med not-

ranjim zaznavanjem popolnoma zavestni. Glede na to, da je zavest-

no notranje zaznavanje še dandanes civilizacijska tabu tema, je

popolnoma samoumevno, da sproţa toliko dvomov, vprašanj, neve-

dnosti in posledično strahu.

Kot smo ţe omenili, se lahko med "ločevanjem" neokorteksa sproţijo miselne vsebine, ki so posledica strahu pred neznanim, oziroma v tem

primeru, zavestnim vstopom v notranje zaznavanje. Velika večina ljudi

namreč vstopa v notranje zaznavanje le neozaveščeno preko spanja ali

pa občasno spontano in brez nadzora za zelo kratka obdobja.

Med notranjim zaznavanjem (podobno kot med sanjanjem) nismo veza-

ni niti na fizično telo niti na osnovne fizikalne zakone (gravitacijo, čas,

——————————— 74 ———————————

Sandi Jug


prostor), ki jih poznamo med dnevno budnostjo. Tako lahko menjujemo

oblike svojega subtilnega telesa, letimo po subtilnem svetu, z mislimi

spreminjamo oblike subtilnega sveta in podobno.

Ne glede na to, da vsak izmed nas vsako noč med sanjanjem doţivlja

zgoraj opisane pojave, se med prvim zavestnim vstopom v notranje zaz-navanje vseeno teţko sooči s tako vrsto svobode, vpliva in moči. Mnogo

ljudi celo enači zavestno notranje zaznavanje z nečim temačnim, bogo-

kletnim, zastrašujočim. Drugi spet povezujejo svet notranjega zaznava-

nja s svetom duhov, prikazni, pošasti, umrlih ljudi.

V praksi je svet notranjega zaznavanja oziroma subtilne realnosti nepo-

sredno odvisen od tega, kako ga mi v svojih mislih dojemamo in ustvar-

jamo. Misel je med notranjim zaznavanjem tisto orodje, s katerim lahko

neposredno vplivamo na zgradbo oziroma vsebino subtilne realnosti. Z

drugimi besedami, misel med notranjim zaznavanjem neposredno

ustvarja notranje zaznavne vsebine (prostore, zgodbe, zaplete…).

Zaznavanje notranjih vsebin se v tej fazi ţe skoraj popolnoma odziva na

misli (kar pomislimo, to zaznavamo), zato so povsem logični "čudni" občutki, zaznave in subjektivne interpretacije med ločevanjem neokor-

teksa. Nekateri praktikanti opisujejo, da tako slišno kot vidno zaznava-

jo bitja, ki hodijo v njihovi bliţini, se jih dotikajo, ropotajo z vrati, trkajo

po oknu, v vizualnih prebliskih videvajo takšne in drugačne prikazni,

slišijo govorjenje in podobno.

Ne glede na to, ali so naša prepričanja o spremenjenih stanjih zavesti

zavestne ali nezavedne narave, se ob prvem prehodu v zavestno notran-

je zaznavanje sproţijo strahovi o tem, kaj je tam onkraj, kakšen je svet

onkraj fizičnega, kaj se dogaja po fizični smrti. Posledica tega je strašlji-

vo doţivljanje vstopa v zavestno notranje zaznavanje. Seveda ni nujno,

da je tako.

V kolikor se nam opisana situacija pojavi ob prvem stiku z globokimi subtilnimi nivoji zavesti, jo enostavno sprejmimo in predelajmo. Nasled-

nji poskusi bodo zagotovo manj stresni, z nekaj prakse in s spremenje-

nim odnosom do spremenjenih stanj zavesti pa celo polni uţitka.

Še enkrat: način pojavljanja tovrstnih zaznav je odvisen predvsem od

naše miselne naravnosti, saj se v sedmi stopnji preusmerjanja pozorno-

sti miselne vsebine v trenutku spremenijo v jasno notranje zaznavanje.

Sandi Jug


——————————— 75 ———————————

Oči in zadnji del moţganov

Zadnji del "ločevanja" subtilnega telesa se zgodi prav pri očeh, saj smo

ljudje preteţno vizualni tipi. Svet kot ga poznamo med dnevno budnos-

tjo najbolj povezujemo prav z njegovo vizualno komponento. Ali druga-

če, laţje sprejmemo dejstvo, da lahko kinestetično občutimo svoje sub-

tilno telo ali slišimo notranje zvoke, kot pa vizualno zaznavamo notran-je svetove.

Med ločevanjem očesnega predela se lahko sprva pojavi še zadnja,

dokaj pekoča, subliminalna zaznava ščemenja v notranjosti oči. Večino-

ma se ob "ločevanju" oči istočasno loči tudi zadnji del moţganov in kaj

kmalu se prične tudi popolno notranje vizualno zaznavanje.

Zaznavanje vizualnega prehoda v popolno notranje vizualno zaznavanje

se lahko, podobno kot pri kinestetičnem prehodu, prične le z delno not-

ranjo vizualno zaznavo.

Podobno kot pri avditivni

zaznavi, se tudi vizualno

zaznavanje bistveno spre-meni šele v fazi vibracij.

Do takrat lahko občasno

zaznavamo subliminalno

vizualno zaznavo, ki se v

prvih stopnjah preusmer-

janja pozornosti kaţe

predvsem kot rahlo,

komaj opazno migetanje

med opazovanjem črnine

(posledica zaprtih oči). V

fazi vibracij lahko sprva

zaznamo intenzivnejše vibriranje pred očmi, kasneje pa le to preide v

notranje vizualno zaznavanje. Prehod se zgodi postopno, tako da se na

začetku med vibriranjem pojavljajo le občasni slikovni prebliski, nakar se začne pojavljati jasna plastična notranja zaznava. Ta se lahko prične

sočasno na celotnem vidnem polju, lahko pa se pojavi le lokalno in se

nato postopno razširi.

Mnogo praktikantov opisuje vizualni prehod v notranje vizualno zazna-

vanje kot prehod skozi tunel. Tovrstni prehod je pravzaprav kombinaci-

ja vizualnega razširjanja vidnega polja, ki ga zapolnjuje notranja vizual-

——————————— 76 ———————————

Sandi Jug


na zaznava na račun zunanje in subliminalne zaznave. Večinoma se

tovrstni prehodi zgodijo v kratkem časovnem intervalu in zaradi tega

učinkujejo podobno kot prehod skozi tunel – glej zaporedje skic.

Proces prehoda v notranje vizualno zaznavanje

Mnogokrat se takšni vizualni zaznavi pridruţi tudi notranja kinestetič-

na zaznava pritiska, kot da bi leteli skozi zrak v smeri tunela.

Pri nekaterih praktikantih se pojavi strah med stanjem paralize. Popol-

na paraliza fizičnega telesa jih prestraši in ţelijo čim hitreje premakniti

svoje telo, ki pa se ne odzove. V stanju popolne paralize je namreč zave-

danje ţe močno premaknjeno v subtilno stanje zavesti s pripadajočim

notranjim zaznavanjem. To pomeni, da smo naše zavestne ukaze ţe

dokaj preusmerili od neposrednega vplivanja na mišičje proti notranjim

vsebinam, kar se odraţa v počasni motoriki. Z drugimi besedami, če

ţelimo premakniti roko, moramo najprej usmeriti pozornost nanjo in jo

nato počasi začeti premikati. Najlaţje to storimo tako, da vso svojo

pozornost usmerimo na en prst, ga spet subliminalno in zunanje obču-timo ter nato tudi premaknemo. Najslabše je, da se prepustimo naglici,

ki povzroča nepotrebne panične odzive, saj je stanje paralize naravno

stanje, ki ga sicer neozaveščeno izkušamo vsako noč med spanjem.

V sedmi stopnji preusmerjanja pozornosti se nadzorovanje nanaša

predvsem na prevzemanje kontrole nad notranjim zaznavanjem. V

nadaljevanju opisane tehnike lahko uporabljamo v katerem koli trenut-

ku potem, ko ţe ozavestimo fazo vibracij. V vajah za nadzorovanje opi-

sujemo le nekaj klasičnih primerov izmed številnih vaj, ki sluţijo hitrej-

šemu prehodu v notranje zaznavanje. Cilj vseh sledečih vaj je torej

doseganje zavestne izventelesnosti.

Sandi Jug


——————————— 77 ———————————

VIZUALNA TEHNIKA – PREHOD SKOZI VRATA Tehnika temelji na skoraj izključni uporabi vizualnega predstavljanja. Med običajno budnostjo večkrat dnevno natančno opazujmo postopek odpiranja vrat. Odpiranje vrat v vseh podrobnostih si poskušajmo čimbolj natančno vtisniti v spomin. Poleg opazovanja dodajmo še avtosugestijo, ki pravi na primer "Ko se bodo vrata odprla, bom doţivel izventelesno izkušnjo!". Vse skupaj uskladiščimo v spomin do te mere, da lahko prizor kadarkoli ponovno prikličemo. Med fazo ločevanja prikličemo vizualno predstavo odpiranja vrat, skupaj z miselno afirmacijo, in vizualizacijo ponavljamo dokler se ne začne izventelesna izkušnja. Podobno lahko uporabimo tudi predstavo prehoda skozi tunel. Ponavlja-joče si predstavljamo, kako se iz pike na črnem ozadju pojavlja tunel in širi navzven v koncentričnih krogih. Na drugi strani tunela nas čaka not-ranja vizualna zaznava. KINESTETIČNA TEHNIKA – TEK Tehnika temelji na skoraj izključni uporabi kinestetičnega predstavljanja. Med dnevno budnostjo čimbolj pozorno spremljajmo kinestetične občutke med enakomernim tekom. Občutenje uskladiščimo v spomin do te mere, da ga lahko kadarkoli ponovno prikličemo. Med fazo ločevanja prikličemo kinestetično predstavo teka in vztrajam dokler se ne začne izventelesna izkušnja. KOMBINACIJA VIZUALNE IN KINESTETIČNE TEHNIKE – LEBDENJE Tehnika z lebdenjem vključuje tako vizual-no kot tudi kinestetič-no komponento. Za izvajanje te tehnike je pomembno, da si ţe pred vadbo podrobno ogledamo in zapom-nimo videz prostora v bliţini mesta, kjer prakticiramo izvente-l e s n e i z k u š n j e

——————————— 78 ———————————

Sandi Jug


(predvsem nad leţiščem). Spominska slika nam namreč olajša prostorsko vizualizacijo. Med fazo ločevanja vizualizirajmo, da lebdimo nad svojim fizičnim tele-som. Bolj kot je slikovna predstava jasna, hitreje se pozornost prenaša na notranje vizualno zaznavanje. Poskusimo zaznati okolico iz poloţaja lebdečega telesa (na primer kako je videti strop iz neposredne bliţine). Med dvigovanjem si lahko dodatno predstavljamo, da nas v zrak dviguje-jo ptice, dvigalo, močan magnet in podobno. Lahko si tudi predstavlja-mo, da svoje fizično telo gledamo iz višine. Posku-šajmo videti svoje fizično telo kako nepremično leţi pod nami. Med izvajanjem vaje lahko izmenično upo-rabljamo tako predstavljan-je dvigovanja, kot tudi vizu-aliziranje, da se ţe nahaja-mo nekje zunaj telesa. Z vizualizacijo nadaljujmo dokler se ne začne izvente-lesna izkušnja. Princip tehnike z lebdenjem izkoriščajo tudi druge vrste tehnik, ki namesto vizuali-zacije dvigovanja uporab-ljajo predstavljanje kotalje-nja, padanja, hoje in podo-bno. KOMBINACIJA VIZUALNE IN KINESTETIČNE TEHNIKE - VRV Tehnika z vrvjo vključuje predvsem kinestetično komponento in le delno notranjo vizualno zaznavo. Na strop nad leţiščem ţe pred vadbo obesimo vrv ali trak, tako da visi nekaj deset centimetrov nad našim telesom v dosegu rok. Lezimo in z rokami primimo visečo vrv. Poskusimo si zapom-niti občutek drţanja vrvi in mesto, kjer se nahaja. Vajo nekajkrat ponovi-mo: dvignimo roke in primimo vrv ter jih nato ponovno spustimo ob leţeče telo.

Sandi Jug


——————————— 79 ———————————

Sprostimo telo. Ko doseţemo sedmo stopnjo preusmerjanja pozornosti, si predstavljajmo kako z rokami segamo proti vrvi, kot da bi jo hoteli povle-či. Pomembno: ni nam potrebno dejansko videti postopka, le zamišljajmo si ga! Začnimo se vzpenjati po vrvi z rokami. Vso svojo pozornost posveti-mo vlečenju vrvi. Nadaljujmo dokler se ne začne izventelesna izkušnja.

Vse navedene vaje vsebinsko temeljijo na potenciranju notranjega

zaznavanja, s tem da se nekatere usmerjajo bolj na vizualno, druge pa

na kinestetično komponento. Zelo malo tehnik temelji na avditivni, gus-

tatorni in/ali olfaktorni komponenti. Seveda je najbolje, da si sami izbe-

remo najprimernejšo obliko.

Ključ do uspeha je miselni nadzor. Bodimo usmerjeni, da ţelimo zapus-

titi fizično telo oziroma zaţiveti s subtilnim telesom. Misel naj bo

usmerjena in brez motenj. Ne ukvarjajmo se več z vibracijami.

Poseben pristop k ozaveščanju izventelesnih izkušenj je tudi "tehnika s

sanjami", ki pa spada v posebno kategorijo, saj ne temelji na zavestnem

preusmerjanju pozornosti, kot vse ostale tehnike, temveč uporablja metodo ozaveščanja spremenjenih stanj zavesti med spanjem. Posebno-

sti te tehnike so v podrobnostih predstavljene v poglavju o zavestnem

sanjanju.

——————————— 80 ———————————

Sandi Jug


Osma stopnja – subti lno stanje zavesti

Z osmo stopnjo zaključujemo proces preusmerjanja pozornosti. V sedmi

stopnji smo dosegli stanje notranjega zaznavanja in izventelesnosti.

Sedaj utrdimo notranjo zaznavo in se priučimo osnovnih manevrov

gibanja s subtilnim telesom ter interakcij s subtilno zunanjostjo.

Cilj in rezultat zavestnega izvajanja izventelesnih izkušenj je izventeles-

no potovanje. Izventelesno potovanje je zavestna aktivnost subtilnega

telesa v interakciji s pripadajočim subtilnim okoljem, ki jo doţivljamo z

notranjo zaznavo.

Preden nadaljujemo z opisom izventelesnih potovanj, si v tabeli še

enkrat osveţimo obdelano sosledje ključnih kinestetičnih zaznav med

prehajanjem v notranje zaznavanje.

Preglednica ključnih zaznav v osem-stopenjskem preusmerjanju pozornosti

Kot smo ţe omenili v uvodu poglavja o osem-stopenjskem preusmerjan-

ju pozornosti, praktikanti med procesom ozaveščanja izventelesnih

izkušenj pogosto preskakujejo posamezne stopnje. Podobno preskako-

vanje lahko opazimo tudi med doseganjem izventelesnosti.

Nekateri ljudje lahko doseţejo izventelesne izkušnje neposredno iz stan-

ja budnosti, drugim se le ta zgodi na primer med doţivljanjem četrte

SUBLIMINALNA ZAZNAVA KOMB. SUB. IN

NOTR. ZAZNAVA NOTRANJA ZAZNAVA

površinsko ščemenje ---- ----

točkovne, črtaste in ploskov-

ne napetosti ---- ----

površinsko ščemenje razširjanje površin.

ščemenja razširjanje v prostor

globinsko ščemenje ---- ----

globinsko ščemenje razširjanje globin. šče-

menja razširjanje v prostor

trzanje ---- ----

trzanje vibriranje razširjanje v prostor

---- ---- zaznava subtilnega

telesa

Sandi Jug


——————————— 81 ———————————

stopnje preusmerjanja pozornosti, tretji pa zavestno prepotujejo celotno

osem-stopenjsko pot. Da bi pravilno razumeli takšne razlike, si podrob-

neje oglejmo značilnosti preskakovanja nivojev zavesti, ki jih izzovejo

sproţilci spremenjenih stanj zavesti.

Sproţilce spremenjenih stanj zavesti lahko definiramo kot zunanje ali notranje vsebine, ki sproţijo hipen prenos zavedanja iz določenega sta-

nja v globlje stanje zavesti. Takšni sproţilci so lahko tako objektivne

zunanje okoliščine kot subjektivna notranja doţivljanja, ali pa kombi-

nacija obeh. Sproţilci spremenjenih stanj zavesti se razlikujejo od posa-

meznika do posameznika.

Zunanje okoliščine, ki sproţajo spremenjena stanja zavesti, povzročijo v

človeku manjši ali večji umski šok, ki povzroči samodejen prenos zave-

danja iz običajne na globljo raven zavedanja.

Na primer, ljudje, ki ne zmorejo zavestno doţivljati močnih čustvenih

stanj med svojim običajnim stanjem zavesti, ob močnih čustvenih draţ-

ljajih dobesedno omedlijo. To pomeni, da je njihova zavestna pozornost

v hipu zdrsnila iz običajnega stanja zavedanja v spremenjeno stanje zavesti. V kolikor je njihova pozornost ob takšnem zdrsu ostala vsaj

delno zavestna, lahko doţivijo izventelesno izkušnjo, ki traja nekaj

sekund, dokler si telo spet ne opomore.

Podobni mehanizmi, ki sproţajo spontane izventelesne izkušnje, se lah-

ko zgodijo tudi ob pretirani fizični utrujenosti, nenadnih izgubah ravno-

teţja in drugih za posameznika ekstremnih situacijah, kot je zelo hlad-

no ali vroče okolje, visok odstotek vlage v zraku, močna svetloba, eks-

tremno poudarjene vonjave in okusi. Poleg navedenih omenimo še

posebno vrsto zunanjih sproţilcev, ki "nasilno" spreminjajo naša stanja

zavesti. Mednje uvrščamo hujše telesne poškodbe, teţje operacije, upo-

rabo psihedeličnih substanc in močnejših zdravil.

K notranjim sproţilcem uvrščamo vse subliminalne in notranje vsebine, ki smo jih ţe opisali med osem-stopenjskim preusmerjanjem pozornos-

ti.

Med prakticiranjem izventelesnih izkušenj, meditacijo, sproščanjem,

molitvijo in spanjem se praktikantom dogaja, da se ob zavestni zaznavi

določene notranje vsebine odzovejo z zdrsom pozornosti proti globljim

stanjem zavesti. Nekateri praktikanti ne zmorejo zavestno sprejeti

——————————— 82 ———————————

Sandi Jug


občutka razširjanja ščemenja v prostor zunaj telesnih mej, zato nanj

reagirajo z izgubo zavesti oziroma s spancem. Med krajšim mrkom

zavedanja se pozornost preusmeri proti globljim stanjem zavesti in v

kolikor med tem procesom ostane zavesten vsaj delček pozornosti, se

lahko praktikant kar naenkrat znajde v stanju izventelesnosti. Podobno

učinkujejo tudi drugi notranji sproţilci, kot so globinsko ščemenje, občutek vrtenja v glavi, vibriranje.

Načini doseganja izventelesnih izkušenj

Preskakovanja med različnimi stanji zavesti so lahko bolj ali manj oza-veščena. Velika večina ljudi se tovrstnih preskakovanj sploh ne zaveda,

saj je njihova zavestna pozornost prisotna le med običajno dnevno bud-

nostjo. Drugim so tovrstna preskakovanja bliţje in zmorejo vsaj delno

zadrţati zavestno pozornost, tako da se po izkušnji spomnijo doţivetja.

Tretji lahko med zdrsom pozornosti stalno zadrţijo zavestno pozornost,

tako da se tok zavesti skoraj ne prekine.

Med takšnimi preskakovanji med različnimi nivoji zavesti se mnogokrat

zgodi, da lahko sočasno obdrţimo tako zunanjo kot notranjo zaznavo.

Na primer, zavedamo se in tudi zaznavamo, da leţimo v postelji in isto-

časno sanjamo.

Sandi Jug


——————————— 83 ———————————

Da bi laţje razumeli fenomen izventelesnih izkušenj in spekter izvente-

lesnih doţivetij, si oglejmo še nekaj dejstev.

Spričo navajenosti na fizično realnost, fizikalne zakone, obliko človeške-

ga telesa in delovanja čutil pričakujemo, da se bomo tudi med doţivlja-

njem izventelesnih izkušenj v subtilnih realnostih znašli na običajen in navajen, to je fizičen način, kar pa seveda ne drţi.

Glede na to, da izventelesne izkušnje potekajo v svetu notranjih zaznav

in vsebin, niso nikakor vezane na zunanji svet ter značilnosti človeške-

ga zaznavnega aparata, ki ga uporabljamo med običajno dnevno pozor-

nostjo. Pravzaprav so edina močna vez med notranjimi subtilnimi sveto-

vi in zunanjim svetom le naše navade, ki jih vnašamo iz zunanjosti v

notranje vsebine.

Drugače povedano: če v notranjih svetovih hodimo po dveh nogah, je to

posledica navad, ki jih vnašamo iz zunanjega sveta. Seveda bi v notran-

jih svetovih lahko tudi leteli, saj ne obstaja nekaj takega, kot je gravita-

cija. Razen seveda, če mislimo, da ta obstaja tudi v subtilnih svetovih.

Naš notranji svet je pač tak, kot verjamemo, da je. Podobno, a priori smo prepričani, da lahko predmete v subtilnih svetovih premikamo le z

močjo rok našega subtilnega telesa. Seveda jih lahko premaknemo ţe s

tem, da na to pomislimo, saj predmeti v notranjih svetovih nimajo teţe.

In tako naprej.

Fizično realnost obvladujejo štiri relativno stabilne temeljne zakonitosti

(čas, prostor, energija in masa). Med doţivljanjem sveta med običajno

zavestjo izkušamo:

čas linearno, v kontinuumu med preteklostjo, preko sedanjosti,

proti prihodnosti,

prostor kot tri-dimenzionalen, enkraten in ekskluziven v individual-

ni eksistenci (smo lahko samo na enem mestu hkrati in imamo eno

bolj ali manj nespremenljivo telesno obliko),

gravitiranje manj gostih mas proti teţjim, zaradi česar doţivljamo

materialno omejenost naših teles (na primer ne moremo leteti ali

hoditi po vodi),

omejeno kvantiteto razpoloţljive energije (na primer s prostimi

rokami ne moremo premakniti slona).

V notranjih realnostih se te zakonitosti relativizirajo, gledano iz fizične-

ga sveta pa pačijo. Seveda imajo tudi subtilnejše realnosti svoje zakoni-

——————————— 84 ———————————

Sandi Jug


tosti, pojavnosti in strukture, le da so te drugačne od tistih v fizičnem

svetu. Potemtakem so v subtilnejših sferah drugačni tudi načini zazna-

vanja, gibanja, interakcije, komunikacije.

Osnovne znači lnosti subti lnih realnosti

SUBTILNI PROSTOR

Subtilni prostor je pravzaprav neobstoječ in hkrati vseobsegajoč, kar

pomeni, da razdalja med subtilnimi vsebinami a priori ne obstaja, lah-

ko pa jo kot takšno zaznavamo. Subtilni prostor je pravzaprav kreacija

našega uma, ki se lahko kaţe kot okolje, podobno tistemu iz običajnega

stanja zavesti, ali pa je z njim popolnoma neprimerljivo.

SUBTILNI ČAS

Med običajnim stanjem zavesti čas doţivljamo kot linearen in zapore-

den. Ţivimo v sedanjosti, ki je v naslednjem trenutku ţe del preteklosti,

prihodnost pa je vedno nedosegljivo korak pred nami. Subtilni čas je

podobno kot subtilni prostor hkraten oziroma neobstoječ. V subtilnih

realnostih časovno sosledje dogodkov ni samoumevno.

SUBTILNA GRAVITACIJA

Med običajnim stanjem zavesti vsak trenutek občutimo vpliv gravitacije

in s tem navado vnašamo tudi v subtilno okolje. V subtilnih realnostih

gravitacija ne vpliva na subtilne vsebine in subtilno telo, razen če to ni

drugače predpostavljeno. Torej lahko med izventelesno izkušnjo letimo,

lebdimo, hodimo po vodi, sedimo na oblakih, stojimo na stropu in

podobno.

SUBTILNE VSEBINE

Subtilne vsebine se nahajajo v subtilnem prostoru in ga s tem tudi

opredeljujejo. Za naše potrebe bomo subtilne vsebine delili na vsebine,

ki sestavljajo naše subtilno telo in na druge oziroma zunanje subtilne

vsebine.

SUBTILNO TELO

O subtilnem telesu seveda govorimo pogojno, saj med doţivljanjem subtilnih realnosti ne obstaja nekaj takega, kot je telo med običaj-

nim stanjem zavesti, temveč le notranje zaznavanje, ki ločuje identi-

teto praktikanta od drugih subtilnih vsebin. Subtilno telo lahko

Sandi Jug


——————————— 85 ———————————

definiramo kot del subtilnih vsebin, s katerimi se med izventelesno

izkušnjo identificiramo.

Med doţivljanjem izventelesnih izkušenj je naš najbolj pozunanjen

izraz naše subtilno telo, ki je končni izraz notranjih naravnanosti.

Subtilno telo vodimo, nadziramo in spreminjamo z mislimi, zazna-vamo pa s petimi tipi notranjih zaznav.

Kot smo ţe povedali, se vse subtilne vsebine odzivajo po pravilih, ki

vladajo v subtilnem prostoru. Prav zaradi tega je lahko notranje

zaznavanje subtilnega telesa zelo spremenljivo, tako v prostorski in

časovni kot tudi v drugih komponentah.

Oblika subtilnega telesa je spremenljive narave, kar pomeni, da ga

lahko načeloma v vsakem trenutku preoblikujemo v katerokoli for-

mo. V prvih soočanjih z izventelesnostjo je oblika našega subtilnega

telesa bolj ali manj podobna obliki fizičnega telesa med običajnim

stanjem zavesti. Takšna podobnost seveda izvira iz navad, ki jih

vnašamo v subtilne realnosti.

Zaznavanje subtilnega telesa poteka preko notranje kinestetične

zaznave. Glede na obliko telesa, ki ga prevzamemo med prakticiran-

jem, se posledično spremeni tudi način notranjega kinestetičnega

zaznavanja.

Čutilo za vid je na subtilnih nivojih v primerjavi z zmoţnostjo fizič-

nega očesa bistveno sposobnejše, lahko ima 360° zorni kot, detajlni

vpogled in tako dalje, kar seveda zahteva nekaj prakse pri orientaci-

ji in uporabi. Podobno velja pri čutilih za sluh, okus, otip in vonj.

Notranja čutila oziroma zaznave pač niso omejene s fizičnimi dometi

zunanjih čutil.

Med izventelesno izkušnjo lahko spreminjamo obliko svojega telesa

in prevzamemo formo predmeta, rastline, ţivali, vode, ognja, stroja.

ZUNANJE SUBTILNE VSEBINE

Kot smo ţe ugotovili, lahko subtilno telo zaznavamo preko petih tipov notranje zaznave: kinestetične, vizualne, avditivne, olfaktorne

in gustatorne zaznave. Podobno velja tudi za vse druge zunanje

subtilne vsebine, le da jih zaznavamo posredno preko subtilnega

telesa, s katerim se identificiramo. Torej, podobno kot med običaj-

——————————— 86 ———————————

Sandi Jug


nim stanjem zavesti, ko zunanje objekte zaznavamo preko našega

fizičnega telesa.

Ločnica med subtilnim telesom in zunanjimi subtilnimi vsebinami

je precej manj izrazita in določena kot med običajnim stanjem zave-

sti. To pomeni, da lahko zunanje vsebine kaj hitro postanejo del našega subtilnega telesa, v kolikor se identificiramo z njimi, oziro-

ma del našega subtilnega telesa postane del zunanjih subtilnih vse-

bin, v kolikor se z njim več ne identificiramo.

Subtilni predmeti in druge vsebine seveda v subtilnih realnostih

nimajo konkretne trdnosti, kar pomeni, da lahko med gibanjem po

prostoru neovirano prečkamo zid, plavamo po notranjosti zemlje,

dihamo vodo itn.

Zunanje subtilne vsebine lahko doţivljamo na najrazličnejše načine

in v najrazličnejših oblikah. Zunanje subtilne vsebine lahko imajo

glede na tip subtilne realnosti (glej poglavje "Vrste projekcij in sub-

tilne realnosti") obliko predmetov, rastlin, ţivali, ljudi in drugih, v

fizičnem svetu nepoznanih, entitet. Njihove oblike so lahko tako statičnega kot spreminjajočega značaja. Z njimi doţivljamo, tako

kot zaznavamo v običajnem stanju zavesti, najrazličnejše tipe inte-

rakcij, le da se odvijajo na subtilnih nivojih zaznave (entitete lahko

govorijo, se premikajo, letijo, dišijo, so okusne). Mogoče je celo, da

se nas dotaknejo, poboţajo, udarijo.

Nekateri ljudje med izventelesnimi izkušnjami zunanje subtilne vse-

bine doţivljajo v obliki vodnikov, ki jih vodijo po prostranstvih sub-

tilnih realnosti. Drugi jih doţivljajo kot sorodnike, angele, duhove,

prijatelje, grozeče pošasti, ljubimce, pomočnike. Pač različno od

posameznika do posameznika, glede na osebna prepričanja.

KOMUNIKACIJA V SUBTILNIH PROSTORIH

V običajnem svetu komuniciramo preteţno verbalno. V subtilnih pros-torih je lahko komunikacija med subtilnim telesom in zunanjimi subtil-

nimi vsebinami tako verbalna kot miselna. Torej, lahko se pogovarjamo

tako, da avditivno verbaliziramo svoje misli in to pričakujemo tudi od

drugih subtilnih vsebin. Lahko komuniciramo le z mislimi, ne da bi bile

te na kakršenkoli način slišno ali vidno zaznavne. Misli lahko oddajamo

in sprejemamo, kombiniramo z verbalno komunikacijo in podobno. Pra-

Sandi Jug


——————————— 87 ———————————

vzaprav je v subtilnih svetovih miselna komunikacija edino logična, saj

je svet subtilnega predvsem svet miselnih zaznav in aktivnosti.

Preden pričnemo z vajami za nadzorovanje, naj omenimo, da so le te

prirejene za subtilno realnost, ki je podobna fizični realnosti. Seveda

lahko po občutku priredimo navodila tudi za ostale tipe subtilnih real-

nosti, ki so v nadaljevanju opisane v poglavju "Vrste projekcij in subtil-

ne realnosti".

Pri nekaterih praktikantih se lahko ob začetku doţivljanja izventeles-nih izkušenj sproţi občutek vznemirjenja, ki je posledica strahu ali veselja. Prav zaradi tega se lahko izventelesna izkušnja predčasno zaključi, saj nas subliminalna zaznava vznemirjenja hitro potegne spet v subliminalno ali celo običajno stanje zavesti. Takšen odziv je vnaprej dokaj teţko predvideti, zato se raje primerno pripravimo na naslednjo priloţnost. V primeru, da je naša reakcija posledica stra-hu, zberimo več poguma, v kolikor pa nas preveč ponese občutek navdušenja, se enostavno obrzdajmo in poskusimo znova naslednjič.

Naslednja ovira, ki se pojavi med ţe doseţeno izventelesno izkušnjo, je zadrţevanje stanja izventelesnosti, saj nam pozornost kmalu zdrs-ne nazaj v običajno stanje zavesti. Pomagamo si tako, da si med obi-čajno dnevno pozornostjo večkrat na dan v naprej vizualiziramo pot, ki jo bomo "prehodili" takoj potem, ko se bomo zavedali, da smo v projekciji. S tem bomo doţivetje projekcije asociativno povezali z izbrano potjo, kar bo močno pripomoglo k zadrţevanju zavestnosti med izventelesno izkušnjo. Kljub vsemu je povsem običajno, da prve zavestne projekcije trajajo le nekaj sekund.

Da bi stabilizirali stanje izventelesnosti, na začetku ne poskušajmo s hitrimi manevri premikanja. Raje se osredotočimo na sobo, v kateri prakticiramo. Ostanimo v bliţini našega fizičnega telesa. Dobro si ga oglejmo.

——————————— 88 ———————————

Sandi Jug


Zatem začnimo s premikanjem po prostoru. Ne poskušajmo hoditi, saj hoja zahteva precejšnjo mero obvladovanja gibov subtilnega tele-sa in usmerjene pozornosti, ki jo v teh trenutkih nujno potrebujemo. Raje letimo ali drsimo po prostoru. Z notranjim vidom se usmerimo v ţeleno smer in miselno nameravajmo izvesti polet.

Ko se dovolj izurimo v zadrţevanju izventelesnosti v bliţini našega fizičnega telesa, poskušajmo prečkati okno. V prvem poskusu je dob-ro, da ovira ni v obliki zidu oziroma vrat, saj bi nas trenutek prečkan-ja ovire, skozi katero ni mogoče videti, hitro zmedel, zato bi se bodisi nehote vrnili v običajno stanje zavesti, bodisi bi nas "odneslo" v dru-go subtilno realnost. Pogosto se namreč ob tovrstnih prehodih sproţi efekt "Alica v čudeţni deţeli", ki po prečkanju ovire pred nas postavi čisto novo in predvsem manj stabilno subtilno realnost. Zadrţevanje zavestnosti v nestabilnih realnostih pa je za začetnike precej zahtev-no opravilo. Zato raje začnimo s prečkanjem steklenega okna, skozi katerega lahko vidimo na drugo stran.

Po uspešnem prečkanju okna poskusimo tokrat še z zidom. Pomem-bno je, da neposredno pred prečkanjem ustvarimo in zadrţimo moč-no namero, da bomo po prehodu dejansko zagledali isto subtilno realnost, kot na tej strani zidu.

Od tu dalje pričnimo s testiranjem zaznavanja našega subtilnega telesa. Bodimo radovedni in raziskujmo sposobnosti subtilnega tele-sa. Preverimo kako deluje naša notranja vidna zaznava, otip, sluh, vonj in okus. Z roko svojega subtilnega telesa se dotaknimo izbrane-ga subtilnega predmeta in občutimo dotik. Poslušajmo, ali lahko v bliţini slišno zaznamo kakšne zvoke. Privoščimo si.

Ko smo s subtilnim telesom oddaljeni od našega fizičnega telesa, poskušajmo z deljeno pozornostjo sočasno subliminalno kinestetično zaznavati pozicijo fizičnega telesa in hkrati pozicijo našega subtilne-ga telesa. Ali lahko morda premaknemo prst na fizični roki, ne da bi prekinili zavestno izventelesno izkušnjo?

Vaje za nadzorovanje izventelesnih izkušenj se s tem niti slučajno ne

zaključijo. Pravzaprav se izventelesno potovanje šele dobro začenja. Kaj

bomo počeli tam zunaj v naši notranjosti, je seveda svobodna izbira

Sandi Jug


——————————— 89 ———————————

vsakega posameznika. Bodimo drzni in hkrati previdni, naj nas vodita

raziskovalni duh in istočasno jasna namera o tem, kam smo usmerjeni

in kaj hočemo.

Več o praktični uporabnosti izvajanja izventelesnih izkušenj, si lahko

preberete v nadaljnjih poglavjih.

V nadaljevanju si oglejmo še nekaj značilnosti subtilnih realnosti in

pripadajočih vrst projekcij.

——————————— 90 ———————————

Sandi Jug


Vrste projekcij in subtilne realnosti

Subtilne realnosti

Med doţivljanjem izventelesnih potovanj vstopamo v zelo različne sub-

tilne svetove, ki se navidezno precej razlikujejo med seboj. Izventelesne izkušnje potekajo v spektru subtilnih realnostih, ki segajo od skoraj

popolne kopije fizičnega sveta do najbolj bizarnih fantazijskih realnosti.

PRAKTIKANTOVI VPLIVI NA SUBTILNO REALNOST

V kateri tip subtilnega prostora bomo odpotovali je odvisno od več deja-

vnikov.

ZNAČILNOSTI PRAKTIKANTOVE OSEBNOSTI

Ljudje smo si med seboj različni in vsak zase (p)osebni. Nekaterim je

bliţje čustvena plat ţivljenja, drugi so bolj umsko usmerjeni, tretjim

je bliţje svet oblik in konkretnosti. Eni smo bolj občutljivi, drugi

manj. Vse tovrstne in podobne značilnosti bistveno vplivajo na doţi-

vljanje subtilnih realnosti, saj na primer čustven človek hitro spre-

minja svoja miselna prepričanja, kar se v subtilni realnosti odrazi v spremenljivosti zaznavanja subtilnih vsebin. Tisti bolj umsko izurje-

ni ponavadi laţje zadrţujejo stabilnost subtilnega prostora in njego-

vih vsebin ter jih s tem posledično tudi teţje spreminjajo. In tako

dalje.

IZBIRA METODE ZA DOSEGANJE IZVENTELESNIH IZKUŠENJ

Na tip subtilnega prostora, v katerega se bomo projicirali, prav tako

vpliva izbira metode za doseganje izventelesnih izkušenj. V kolikor

teţimo k tehnikam, ki temeljijo na preskakovanjih zavesti, bomo

sprva verjetno pristali v dokaj nestabilnem subtilnem okolju. Siste-

matične in postopne tehnike nas z veliko verjetnostjo, vsaj na začet-

ku, peljejo k bolj stabilnim subtilnim realnostim.

PRIČAKOVANJA PRAKTIKANTA Naslednja značilnost, ki sicer vpliva z manjšo mero kot prejšnji dve,

je pričakovanje o tem, kakšen bi naj bil subtilni prostor med izven-

telesnimi izkušnjami. Kljub temu, da si lahko zavestno dobesedno

ustvarimo subtilno okolje po naših pričakovanjih, se le to kmalu

spremeni predvsem glede na poglavitne naravnanosti naše osebnos-

ti. Moč temeljnih osebnih nezavednih vzgibov je namreč med zavest-

no izventelesno izkušnjo, kljub našim zavestnim naravnanostim,

Sandi Jug


——————————— 91 ———————————

dovolj vplivna, da lahko prevzame vodilno vlogo. Temu se lahko izo-

gnemo tako, da svoje glavne psihološke vzgibe ozavestimo in prede-

lamo v običajnem stanju zavesti. Če tega ne storimo, se nam bodo

vsiljevale tudi v spremenjenih stanjih zavesti. Pred seboj pač ni

mogoče ubeţati.

OSNOVNI TIPI SUBTILNIH REALNOSTI

Oglejmo si tri osnovne tipe subtilnih realnosti in pripadajoče subtilne

telesnosti, ki jih opisujejo praktikanti med doţivljanjem izventelesnih

izkušenj.

ČASOVNO IN PROSTORSKO STABILNA SUBTILNA REALNOST

Projekcijo v tovrstni subtilni realnosti poznamo tudi pod izrazoma

"projekcija v realnem času" in "eterična projekcija". Subtilni prostor

je skoraj popolnoma enak tistemu med običajnim stanjem zavesti.

Podobno velja tudi za čas. Subtilno telo je v takšni projekciji po obli-

ki skoraj popolnoma podobno fizičnemu telesu. Mnogo praktikantov

med tovrstno projekcijo opisuje zelo natančno zaznavo fizičnega

prostora v neposredni bliţini mesta prakticiranja, vključno z vizual-

no zaznavo svojega fizičnega telesa. Tako subtilno telo kot zunanje subtilne vsebine se med projekcijo skoraj ne spreminjajo.

V tovrstni projekciji se doţivljamo (naše subtilno telo) precej gosto

in okorno, vsak gib in premik zahteva precejšnjo mero pozornosti

ter jasne namere. Večina praktikantov ne zdrţi dlje časa v tovrstni

zaznavi in kmalu zdrsnejo v manj stabilno realnost ali pa se ozaves-

tijo v običajnem stanju zavesti.

ČASOVNO IN PROSTORSKO NESTABILNA SUBTILNA REALNOST

Nestabilne subtilne realnosti se kaţejo tako v spreminjajočih se for-

mah zunanjih subtilnih vsebin kot tudi samega subtilnega telesa.

Poznamo različne nivoje tovrstnih realnosti, od tistih, bliţje stabil-

nim realnostim, do ekstremno nestabilnih, ki ţe mejijo na izničeno

časovno/prostorsko komponento. Subtilno telo je bolj ali manj spre-minjajoče se oblike, odvisno od stopnje nestabilnosti subtilnega

okolja.

Večina zavestnih projekcij poteka prav v tem širokem in raznovrst-

nem pasu subtilnih realnosti. Sem uvrščamo tudi znano "astralno

projekcijo".

——————————— 92 ———————————

Sandi Jug


SUBTILNA REALNOST Z NIČNO PROSTORSKO IN ČASOVNO KOMPONENTO

Govorimo o projekcijah, v katerih se pojavlja fenomen vseprisotnos-

ti in vsepričujočnosti. V takšnih subtilnih realnostih ločnica med

zunanjimi subtilnimi vsebinami in subtilnim telesom pravzaprav ne

obstaja več. Prostor in čas sta neobstoječa, a paradoksalno vseeno

vseobsegajoča. Praktikanti med tovrstnimi projekcijami intenzivno izkušajo občutek čistega bivanja oziroma zavedanja brez aktivnega

mišljenja, ţelja in interakcij z zunanjimi subtilnimi vsebinami. Tovr-

stne projekcije poznamo tudi pod imenom "univerzalna, kozmična

zavest".

Z navedenimi tremi tipi smo poskušali povzeti razpon sicer nešteto raz-

ličnih subtilnih realnosti, v katerih se čas, prostor in identiteta kombi-

nirajo na najrazličnejše načine. Prav zaradi tega lahko zasledimo zelo

različne opise in razlage vrst projekcij. Nekateri govorijo le o enem tipu

projekcij, medtem ko jih drugi naštevajo pet in celo več.

Za laţjo orientacijo v prav tako raznovrstni literaturi o izventelesnih

izkušnjah predstavljamo še značilno obče-ezoterično interpretacijo.

Sandi Jug


——————————— 93 ———————————

Ezoterična razlaga izventelesnih izkušenj

Večina starodavnih praks in ezoteričnih spisov razlaga, da je človek

večdimenzionalno bitje, ki je poleg običajnega (ne)zavedanja sposoben

tudi drugačnih, praviloma višjih stanj zavesti. Poleg minljivega fizičnega

telesa razpolaga še z vrsto drugih subtilnih teles, s katerimi lahko vsto-pa oziroma se projicira v raznovrstne realnosti. Človekova zavest obsta-

ja samostojno in ločeno od fizičnih moţganov, zato se lahko seli v različ-

na subtilna telesa.

Poimenovanja, opisi in razlage posameznih nivojev zavesti, pripadajočih

vrst projekcij in subtilnih svetov so med seboj seveda različni, celo do te

mere, da se zdi, da govorijo o povsem različnih pojavih. Po avtorjevem

mnenju je večina teh razlik manj usodnih; gre bolj za razlike v referenč-

nem okviru, znotraj katerega razpravljamo o izventelesnih izkušnjah.

Razumljivo je, da bodo na primer opisi v hinduističnih tekstih uporab-

ljali drugačno terminologijo kot šamanske razlage ali slovar IIPC

(Instituto Internacional de Projeciologia e Conscienciologia).

V nadaljevanju si bomo ogledali osnove ene prevladujočih ezoteričnih razlag v zahodnem svetu. Našteva naslednja subtilna telesa in pripada-

joče subtilne realnosti ter nivoje zavesti: eterično, astralno, niţje men-

talno, kavzalno, budično, atmično, adično in anupadakično raven.

Posamezna telesa se med seboj prevevajo. Najgostejše, fizično telo tako

vsebuje vsa ostala subtilnejša telesa. Podobno velja za eterično telo, ki

prav tako vsebuje vsa subtilnejša telesa, enaka logika velja tudi naprej,

vse do najsubtilnejšega adičnega nivoja. Zaradi večje viskoznosti subtil-

nejših teles lahko le ta neovirano zasedajo prostor, ki ga zavzemajo gos-

tejša telesa.

Gostejša telesa ne morejo obstajati brez subtilnejših teles, medtem ko

lahko subtilnejša telesa samostojno eksistirajo brez gostejših teles. Prav

zaradi tega dejstva se lahko človeško ţivljenje po smrti fizičnega telesa nadaljuje v subtilnejših telesih.

Med posameznimi projekcijami se telesa ločujejo tako, da se subtilnejša

telesa začasno odmaknejo od gostejših teles. Na primer med astralno

projekcijo se poleg astralnega ločijo od gostejših fizičnega in eteričnega

še vsa subtilnejša telesa.

——————————— 94 ———————————

Sandi Jug


Eterična projekcija

ETERIČNO TELO

Eterična projekcija se odvija v eterični realnosti. Med eterično projekcijo

telo sestavljajo adično, anupadakično, atmično, budično, kavzalno,

niţje mentalno, astralno in eterično telo. Ločeno je od fizičnega telesa.

Eterično telo je del fizičnega sveta, ki obstaja na višji vibracijski ravni

obstoja materije. Tako eterično telo kot tudi pripadajoči eterični nivo sta

sestavljena iz štirih etrskih podnivojev oziroma kvalitet, ki sestavljajo

etrsko strukturo. Eterično telo oziroma tako imenovani telesni dvojnik

vključuje kompleksni energijski oziroma eterični "organizem", ki ga ses-

tavljajo sistem energijskih poti oziroma tokov ali nadijev, vrtečih se

energijskih centrov oziroma vrtincev ali čaker ter drugih manjših seva-

jočih centrov in ţariščnih točk.

V nekaterih razlagah zasledimo, da je eterično telo razumljeno kot naj-

bolj subtilen in hkrati nedeljiv del fizičnega telesa, zato eterične projek-

cije kot take sploh ne priznavajo.

ETERIČNI NIVO

Potovanja zavesti v eteričnem nivoju so potovanja v fizičnem svetu na

višji zaznavni ravni. Eterična projekcija se zato mnogokrat imenuje tudi

projekcija v realnem času (real-time projection). Eterična materija je

bolj viskozna od najbolj viskoznega fizičnega materiala, zato se je pri

eterični projekciji mogoče gibati tudi skozi fizično materijo (zid, zemljo,

vodo). Gibanje je mnogo bolj preprosto, ker ni gravitacijske obremenit-

ve. To pomeni, da lahko letimo oziroma lebdimo. Gibanje eteričnega

telesa nadzorujemo s pomočjo misli.

Astralna projekcija

ASTRALNO TELO Astralna projekcija se odvija v astralni realnosti. Med astralno projekci-

jo telo sestavljajo adično, anupadakično, atmično, budično, kavzalno,

niţje mentalno in astralno telo. Ločeno je od eteričnega in fizičnega tele-

sa. Astralno ali čustveno telo je telo čustev oziroma energij, ki jih v

določenih kombinacijah in interakcijah zaznavamo kot čustva. Tudi

astralno telo pozna neke vrste čakre in energijske poti po katerih se

gibljejo čustvene gmote oziroma odvijajo čustveni procesi. Verjetno naj-

Sandi Jug


——————————— 95 ———————————

bolj znano dejstvo o astralnem telesu je barvni spekter, ki ga sestavljajo

sevajoče astralne čakre.

ASTRALNI NIVO

Astralni svet je razdeljen na sedem podnivojev in se na spodnji meji

dotika eterično-fizičnega, na zgornji pa mentalnega nivoja. Astralna projekcija je, za razliko od eterične, manj vezana na fizični svet. Astralni

svet ima na svojih niţjih podnivojih le še beţen obris fizičnega sveta,

medtem ko so višji podnivoji navidezno popolnoma ločeni. Glede na to,

da je astralni nivo vezan na emocionalna stanja, lahko govorimo o sve-

tu, ki je dobesedno oblikovan iz čustvenih stanj posameznikov in sku-

pin. Tudi na astralnem nivoju veljajo podobni gibalni zakoni kot na ete-

ričnem.

Astralno in eterično telo sta povezana s tako imenovano srebrno nitjo,

ki se spaja preko eteričnih in astralnih čaker oziroma energijskih vrtin-

cev.

Med vsemi projekcijami je astralna najbolj znana, saj je večini ljudi tudi

najlaţje dostopna. Prav zato jo mnogi enačijo z izventelesnimi doţivetji

nasploh.

Niţja mentalna projekcija

NIŢJE MENTALNO TELO

Niţja mentalna projekcija se odvija v niţji mentalni realnosti. Med men-

talno projekcijo telo sestavljajo adično, anupadakično, atmično, budič-

no, kavzalno in niţje mentalno telo. Ločeno je od astralnega, eteričnega

in fizičnega telesa. Mentalni nivo ločimo na niţji in višji mental. Ko

govorimo o mentalnem telesu, večinoma mislimo na niţje mentalno

telo, oziroma ko govorimo o kavzalnem telesu, mislimo na višje mental-

no telo.

MENTALNI NIVO

Mentalni svet je svet miselnih vzorcev, prepričanj in najrazličnejših

podatkov. Opisujejo ga kot prepletanje izredno lepih kalejdoskopskih

struktur (mandal), ki vsebujejo nešteto vizualno in drugače zaznavnih

informacijskih kombinacij ter variacij. V mentalni svet lahko uvrstimo

tudi področje "akaških zapisov" (akashic records), ki bi naj hranili vse

informacije in kompletno vedenje iz navidezne preteklosti ter prihodno-

——————————— 96 ———————————

Sandi Jug


sti. Oblika mentalnega telesa je v primerjavi z astralnim - in še bolj z

eteričnim - ţe zelo spreminjajoča.

Med višja telesa spadajo: višje mentalno ali kavzalno telo, budično telo,

atmično telo, anupadakično telo in adično telo. V višjih realnostih se

temeljne štiri zakonitosti naše fizične realnosti (čas, prostor, energija in masa) ţe v tolikšni meri spremenijo (popačijo), da so opisi, s katerimi se

jih sicer predstavlja, neprimerni.

Kavzalna projekcija

KAVZALNO TELO

Kavzalna projekcija se odvija v kavzalni realnosti. Med kavzalno projek-

cijo telo sestavljajo adično, anupadakično, atmično, budično in kavzal-

no telo. Ločeno je od niţjega mentalnega, astralnega, eteričnega in fizič-

nega telesa. Je najniţje oziroma najmanj subtilno telo, ki preţivi med

eno in drugo inkarnacijo. Svet, kot ga poznamo, je le proizvod človeške-

ga zaznavnega mehanizma in njegove interpretacije, ki se oblikuje v

okviru kavzalnega telesa.

Kavzalno telo se nahaja na meji med resnično realnostjo in navidezno

realnostjo (maya). Iz tega sledi, da je kavzalno telo pravzaprav most

med človeško osebnostjo in tako imenovano individualnostjo, ki obstaja

tudi onkraj fizične, eterične, astralne ter niţje mentalne smrti. Kot ima

vsako telo svoj pripadajoči subtilni svet, sta tudi kavzalno telo in pripa-

dajoča realnost popolnoma stabilni in resnični, kot tudi vsak drugi

nivo.

Svetovi niţjih nivojev (fizično-eterični, astralni in niţje mentalni) so v

strukturi kavzalnega sveta dobesedno stisnjeni v tako imenovane ener-

gijske linije. Te so gradniki kavzalne realnosti in se raztezajo kot nekak-

šne "super-strune" skozi prostor. Del takšnih linij je tudi sestavni del

kavzalnega telesa, saj je le-to dobesedno vpeto mednje. Linije se para-doksalno vlečejo v navidezni prostor, ki pa kot tak pravzaprav več ne

obstaja. Teoretično lahko rečemo, da na kavzalnem nivoju ni več nič

takega kot sta čas in prostor, pa vendar v omejeni obliki še vedno

obstajata. Prav zato govorimo o kavzalnem telesu kot mostu med resni-

čnim in navideznim.

Sandi Jug


——————————— 97 ———————————

V klasični ezoterični razlagi sveta igra pomembno vlogo reinkarnacijska

teorija. Pravi, da je človek sestavljen iz treh delov oziroma nivojev: oseb-

nosti (fizično, eterično, astralno in niţje mentalno), individualnosti

(kavzalno, budično in niţja atma) ter boţanskega oziroma enosti (višja

atma, anupadaka in adi). Osebnost bi naj bil tisti del človeka, ki ne pre-

ţivi med enim in drugim utelešenjem, medtem ko višja telesa preţivijo reinkarnacijski proces.

Budična projekci ja

BUDIČNO TELO

Budična projekcija se odvija v budični realnosti. Med budično projekci-

jo telo sestavljajo adično, anupadakično, atmično in budično telo. Loče-

no je od kavzalnega, niţjega mentalnega, astralnega, eteričnega in fizič-

nega telesa. Je zvezdaste oblike, s središčem svetlobe z ţarki, sevajoči-

mi v vse smeri. Lahko ga opišemo kot bistvo človeške individualnosti. V

nekaterih opisih budično telo enačijo s krščansko dušo. Svetloba oziro-

ma ţarki, ki jih oddaja budično telo, osvetljujejo energijske niti na kav-

zalnem telesu. Ob tem se sproţa zaznava vsebin posameznih energij-skih niti: ţivljenja posameznika v časovno-prostorskem kontinuumu s

pripadajočim telesom. V nekaterih virih se stik sevanja budičnega tele-

sa s strukturnimi nitmi kavzalnega telesa imenuje zbirna točka. Zavest-

no premikanje usmerjenosti budične svetlobe po kavzalnem telesu

(premikanje zbirne točke) lahko povzroči budične projekcije. Sicer pa

budična svetloba osvetljuje kavzalne strukture po višji logiki, ki je shra-

njena v okviru atmičnega, anupadakičnega in adičnega telesa. Ponav-

ljajoče se inkarnacije so potemtakem le neke vrste neozaveščene budič-

ne projekcije v niţja telesa. Kavzalno telo lahko s predhodno budično

"osvetlitvijo" uskladišči izkustveni spomin na pretekle inkarnacije.

Pravzaprav lahko o projekcijah zavesti govorimo še do vključno budič-

nega telesa, saj je zavest, ki se projicira, v resnici sevajoča svetloba

budičnega telesa. Na višjih nivojih se individualna zavest steka v uni-verzalno zavest.

Bivamo lahko v različnih časovno-prostorskih realnostih oziroma

dimenzijah. Samoumevnost ţivljenja v takšnem fizičnem telesu in svetu

kot ga poznamo je posledica nenehnega potrjevanja tovrstne izkušnje

prek čutne zaznave. Priučene navade nam vsak trenutek sproţajo sood-

visen odnos do okolja, v katerem ţivimo. Linearna zaporednost doţivlja-

——————————— 98 ———————————

Sandi Jug


nja nas vsak trenutek osredotoči na eno fizično realnost in seveda eno

fizično telo.

Budične projekcije delimo na delne in celostne projekcije. Celostne

budične projekcije vsebujejo vse komponente delnih projekcij, medtem

ko lahko delne budične projekcije razdelimo na prostorske, časovne, gravitacijske in energijske projekcije. Tovrstna klasifikacija temelji na

štirih osnovnih kvalitetah, ki definirajo obliko, kontinuum časa in pros-

tora ter pripadajoče energijsko stanje.

Gravitacijska projekcija vpliva na spreminjanje gravitacijskega

zakona v območju delovanja fizičnega telesa, kar omogoča levitaci-

jo, hojo po vodi…

Prostorska projekcija vpliva na sposobnost spreminjanja prostor-

ske komponente v območju delovanja fizičnega telesa, kar omogoča

teleportacijo, bilokacijo in podobno.

Časovna projekcija vpliva na sposobnost spreminjanja časovne

komponente v območju delovanja fizičnega telesa, kar omogoča

časovno potovanje, tako v navidezno prihodnost kot v navidezno

preteklost.

Energijska projekcija vpliva na sposobnost spreminjanja energijske

komponente v območju delovanja fizičnega telesa, kar omogoča fizi-

čne transformacije kot so: materializacija, dematerializacija, samov-

ţig, metamorfoza...

ATMIČNO TELO je točkaste oblike, a lahko v trenutku zaobseţe celotni

nivo. Na atmičnem nivoju se srečujemo s paradoksom hkratnega doţiv-

ljanja ločenosti in vseobseţnosti. Prav zato je adična projekcija le pogoj-

no projekcija kot taka, saj nimamo več neke vrste telesa, v katerega bi se lahko projicirali.

ANUPADAKIČNO IN ADIČNO TELO sta brezoblični, saj je na tako "visokih"

ravneh zavesti prostorska komponenta nična. Anupadakično in adično

raven ni mogoče zaznavati s pripadajočo subtilno telesnostjo, zato le

malokdo govori o anupadakičnih in adičnih projekcijah.

Kot smo ţe omenili, je obče ezoterična razlaga izventelesnih izkušenj

namenjena predvsem širšemu vpogledu v tematiko in ne spada v naš

kontekst razlage spremenjenih stanj zavesti.

Sandi Jug


——————————— 99 ———————————

I I I . ZAVESTNO SANJANJEI I I . ZAVESTNO SANJANJEI I I . ZAVESTNO SANJANJE

Za nami je ozaveščanje spremenjenih stanj zavesti s pristopom zavest-

nega preusmerjanja pozornosti, ki smo ga obdelali na primeru ozaveš-

čanja izventelesnih izkušenj. V nadaljevanju nas čaka še drugi pris-

top: ozaveščanje spremenjenih stanj zavesti med spanjem.

Najprej si oglejmo nekaj splošnih informacij o spanju, sanjanju in spo-

minjanju.

Spanje, sanjanje in spominjanje

Pribliţno tretjino ţivljenja prespimo, pa vendar se večine tega, kar med

spanjem doţivljamo, sploh ne, ali le delno, zavedamo.

Večina ljudi se med spanjem deloma zaveda le treh faz: pogrezanja v

spanec, odlomkov iz REM sanj in prebujanja. Ostale faze so pri večini

neozaveščene.

Nadzor nad budnostjo in spanjem, kakor tudi nad globino in dolţino spanja, upravlja notranja biološka ura. Eden najbolj vplivnih dejavni-

kov, ki uravnavajo biološko

uro, je telesna temperatu-

ra. Ta namreč tokom dne-

va in noči (glede na tip ose-

bnosti) niha od nekaj

desetink stopinje do skoraj

2°C. Ko se temperatura

zviša, se počutimo bolj

budni, medtem ko upad

temperature povzroči

občutek utrujenosti.

Temperaturno spreminjanje med dnevom

Drugi pomemben dejavnik je stopnja hormona melatonina oziroma izpostavljenost sončni svetlobi. Melatonin se nahaja v ţlezi epifizi in v

manjši meri tudi v mreţnici, proizvaja pa se ob odsotnosti dnevne sve-

tlobe. Večja količina melatonina povzroča utrujenost in zaspanost.

——————————— 100 ———————————

Sandi Jug


Iz raziskav, ki temeljijo na merjenju telesnih aktivnosti (moţganskih

valov - EEG, upornosti koţe, mišične napetosti, temperature telesa…),

vemo, da spanje sestavlja več ponavljajočih, pribliţno 90 minutnih

ciklusov. V vsakem ciklusu se sinusoidno spreminjajo tako stanja zave-

sti kot globina sproščenosti.

Vsak posamezni ciklus sestavlja pet stopenj:

FAZA 1, FAZA 2, FAZA 3, FAZA 4 IN REM FAZA

Spreminjanje faz med spanjem

V prvem ciklusu se naše telo najbolj sprosti, saj takrat doseţemo naj-

globljo točko telesne sproščenosti. V naslednjih ciklusih se maksimalna

stopnja sproščenosti postopno zniţuje. Na prehodu med enim in dru-

gim ciklusom smo za nekaj minut skoraj popolnoma budni, nato pono-

vno zdrsnemo v bolj sproščeno fazo. V povprečju se ljudje zbudimo po

štirih, petih ali šestih ciklusih.

Zgornji opis je le okviren in se nanaša na odraslega človeka. Dojenčki namreč spijo dlje, starejši ljudje pa manj, kar je pogojeno z različnimi

faktorji, kot so telesna rast, količina intenzivne dnevne aktivnosti

(fizične, čustvene, miselne) in tako dalje.

Poglejmo si natančneje posamezne stopnje spanja.

Stopnje sproščenosti in moţganski valovi med posameznimi fazami spanja

FAZE SPANJA STOPNJA SPROŠČENOSTI EEG – MOŢGANSKI VALOVI

1. stopnja površinska sprostitev predvsem ALPHA

2. stopnja poglobljena sprostitev ALPHA in THETA

3. stopnja globoka sprostitev THETA in nekaj DELTA

4. stopnja globoka sprostitev predvsem DELTA

REM faza površinska sprostitev predvsem BETA

Sandi Jug


——————————— 101 ———————————

BUDNOST

Med budnostjo smo preteţno telesno aktivni, elektroencefalograf (EEG)

prikazuje beta valove.

FAZA 1

Prvo fazo deloma poznamo vsi, saj jo izkusimo vsak večer preden zaspi-mo in vsako jutro preden se popolnoma prebudimo. Pogosto se delno

aktivira tudi med budnostjo, ko na primer poslušamo nezanimivo pre-

davanje, zadremamo ob dolgočasni TV oddaji in podobno.

Prvi znak faze 1 je občutek rahle zamaknjenosti, ki ga povzroči ne-

koncentrirana oziroma sproščena pozornost.

Med prehodom v prvo fazo se telo prične sproščati, bitje srca in dihanje

se rahlo upočasnita. Sproščati se pričnejo tudi mišice, kar lahko povz-

roči občasno trzanje. Moţganski valovi se v primerjavi z budnim stan-

jem, v katerem prevladujejo beta valovi, rahlo upočasnijo. Zaznamo alp-

ha valove in nekaj theta valov. Prva faza zaseda pribliţno 5% časa celot-

nega spanja.

FAZA 2

O pričetku spanja lahko govorimo šele v drugi fazi, saj smo v prvi fazi

spanja še na pol budni. V drugi fazi se bitje srca in dihanje dodatno

upočasnita. Sledi rahel upad telesne temperature. Moţgani pričnejo

občasno oddajati valove K-sklopa in valove "vretena spanja". V primer-

javi s povprečjem druge faze, v kateri prevladujejo alpha in theta valovi,

so valovi K-sklopa in valovi "vretena spanja" višjih frekvenc (12-14 Hz).

Druga faza časovno obsega skoraj polovico celotnega spanja in prinaša

poglobljeno sproščenost.

FAZA 3

Medtem, ko drugo fazo spanja zaznamuje rahel spanec, se v tretji fazi

prične globoko spanje. Moţgani oddajajo 20-50% delta valov in preosta-

nek theta valov. V tretji fazi se prične globoka sprostitev. Tretja in četr-ta faza skupaj obsegata pribliţno četrtino spanja.

FAZA 4

V četrti fazi so globoko in ritmično dihanje, počasno bitje srca ter nizek

krvni tlak na najniţjih dnevnih vrednostih. Kri se prerazporedi iz notra-

njih organov proti mišicam, da jih nahrani in obnovi. Telesni imunski

sistem potencirano deluje. Fizično telo miruje v stanju paralize. Moţga-

——————————— 102 ———————————

Sandi Jug


ni oddajajo preteţno delta valove in nekaj theta valov. Sproščenost je na

najgloblji ravni.

REM FAZA

REM fazo imenujemo po eni izmed najbolj očitnih značilnosti tega dela

spanja, po hitrem premikanju oči (REM - Rapid Eye Movement).

Poglavitna značilnost REM faze so sanje. Dokazano je, da tako kot vsi

sesalci, tudi vsi ljudje sanjamo. Večina nočnih sanj se odvija prav v tej

fazi. V REM fazo se prvič pogreznemo po končanem prvem ciklusu spa-

nja. Tam se zadrţimo le nekaj minut, nakar si spet sledijo globlje faze.

V vsakem nadaljnjem ciklu se obdobje REM faze podaljšuje in lahko

proti koncu spanja doseţe tudi celo uro neprekinjenega sanjanja. V

povprečju se v eni noči obdobja sanjanja petkrat ponovijo.

Moţganska aktivnost je v REM fazi podobna budnemu stanju, saj se

med sanjanjem pojavljajo beta valovi. Telo se delno odziva na sanjske

vsebine. Sanjamo pribliţno četrtino spanja. Med REM fazo smo le povr-

šinsko sproščeni.

Sandi Jug


——————————— 103 ———————————

Ozaveščanje sanjanja

Torej, vsi ljudje sanjamo. Med seboj se, poleg dolţine in vsebine sanj,

razlikujemo tudi po ozaveščenosti doţivljanja sanjskih vsebin. Najvišjo

stopnjo ozaveščenega sanjanja poznamo tudi kot zavestne ali lucidne

sanje. Lucidnost (lat. lucidus, iz lux: luč) označuje jasnost, bistrost, prodornost, razsodnost, zavestnost.

Za ozaveščanje spanja in sanjskih vsebin med REM fazo uporabljamo

različne tehnike, ki temeljijo na kognitivnih tehnikah in veščinah.

Teoretično je zaporedje ozaveščanja sanj naslednje:

1. najprej si sanje zapomnimo, vedno bolj jasno in podrobno

2. v sanjah se zavemo, da sanjamo

3. prepoznamo, da lahko izbiramo in spreminjamo svoje sanje oziroma

sanjske vsebine

4. sanje nadzorujemo in v njih po svoji izbiri svobodno delujemo

V praksi so seveda navedeni elementi mnogokrat pomešani, fragmen-

tarni in hkratni, saj so neposredno pogojeni z osebnimi navadami in posebnostmi praktikanta. Zadnji fazi ozaveščanja sanj lahko sledijo še

nadaljnje stopnje, katerim se bomo na kratko posvetili v poglavju

"Vzporedne realnosti" v zadnjem delu knjige.

Medtem ko smo pripravi na prakticiranje pri ozaveščanju izventelesnih izkušenj namenili velik poudarek, se pred ozaveščanjem sanjanja s tem ne ukvarjamo posebej, saj vaje izvajamo med spanjem v postelji. Kljub temu seveda velja upoštevati vsem znana navodila za dober spanec (prezračena in dovolj zatemnjena spalnica, primerno leţišče, neobremen-jen ţelodec). Prvi in osnoven korak pri ozaveščanju sanjanja je spominjanje. Kot smo ţe omenili, vsi sanjamo. Nekateri se tega spominjajo bolj, drugi manj, tretji skoraj nič. Spominjanje sanjskih vsebin ni samoumevna veščina, saj se je človek skozi evolucijo priučil samodejnega shranjevanja le pomembnejših podat-kov. Glede na to, da so na lestvici pomembnih izkušenj večinoma pred-njačili zunanji vtisi preko čutne zaznave, so se moţganske spominske

——————————— 104 ———————————

Sandi Jug


celice odzvale s selekcioniranjem. Spominjanje zaznavnih vsebin, pridob-ljenih preko čutnih izkustev, je bilo ţivljenjsko bolj pomembno kot infor-macije in vsebine, ki so prihajale iz subtilnejših zaznav. Prav zaradi tega je potrebno za ustalitev samodejnega spominjanja sub-tilnejših nivojev zaznave, kot je sanjanje, tovrstne navade spremeniti. Na pomnjenje sanj vplivajo štirje pomembni dejavniki:

način bujenja

količina časa, ki preteče od bujenja do zavestnega spominjanja sanj

utrditev dolgoročnega spominjanja

posameznikova sposobnost spominjanja Dokazano je, da imamo najboljšo sposobnost spominjanja v zgodnjih jut-ranjih urah, ko je telesna temperatura najniţja. Kot je razvidno iz krivulje, ki opisuje spreminjanje faz spanja, se naravni ritem spanja sam izteče v stanje budnosti, glede na posameznikovo not-ranjo biološko uro. V praksi naravni ritem spanja zaradi ţivljenjskih navad in potreb namerno prekinjamo z zunanjimi motnjami, kot je bujen-je z budilko. Ob nenaravnem bujenju, s pomočjo zunanjega draţljaja, se namreč pozornost v hipu preusmeri iz notranjega na zunanje zaznavanje preko čutil. V kolikor takoj po bujenju izvedemo še nekaj hitrih telesnih premikov, lahko spomin na sanje v nekaj sekundah popolnoma izgubimo. Za preprečitev vpliva takšnih motenj lahko postopno zniţamo jakost zvo-ka budilke in zmanjšamo telesno gibanje na minimum. Dobro se obnesejo budilke z zakasnitveno funkcijo, ki nas zbudijo s prvim piskom, nato pa nam preostane še na primer deset minut do naslednjega piska. V tem času lahko sanjske vsebine v mislih obnovimo. Ob drugem pisku vstane-mo in si sanje zapišemo oziroma posnamemo na diktafon. S tem miselno spominjanje prenesemo na zunanji medij in spomin kasneje z branjem ali s poslušanjem ponovno utrdimo. Najprej si zapišemo le oporne točke iz sanj, nato pa jih opišemo čimbolj detajlno. Najlaţje je, če začnemo na koncu sanj in nadaljujemo proti začetku. Opis naj vsebuje slikovne in čustvene elemente, v kolikor so bili v sanjah prisotni, pa tudi zvok, okus, vonj in občutek otipa. V kolikor si sanje zapisujemo, imejmo zvezek, ki ga uporabljamo zgolj v ta namen, in pisalo na dosegu roke, neposredno ob postelji. Podobno vel-

Sandi Jug


——————————— 105 ———————————

ja tudi za diktafon. Posnetek si kasneje vseeno tudi zapišemo, saj se ute-gnemo ob beleţenju še česa spomniti. Dandanes si marsikdo sanje zapisuje v svoj prenosni računalnik, saj takšen osebni "dnevnik sanj" sčasoma postane ne le sredstvo za krepitev spominjanja sanj, temveč tudi izjemno pregleden, bogat in poglobljen vpogled vase. Koristi nam pri ozaveščanju lastnih potencialov in ustvar-jalnosti, razreševanju teţav, spoznavanju sebe, ozaveščanju čustvenih procesov in še mnogih drugih procesih. Če se sanj ne moremo spomniti, lahko uporabimo naslednja miselna izhodišča, ki nam bodo omogočila laţji priklic sanjskega spomina: "Hodil sem …, Letel sem …, Srečal sem … Spoznal sem …, Govoril sem …, Čakal sem …, Padal sem …". Pomagamo si lahko tudi tako, da v spomin prikličemo ljudi iz naše nepos-redne okolice oziroma druge, ki so z nami tako ali drugače pomembno povezani, saj je verjetno, da so nastopali v naših sanjah. Za krepitev spominjanja je zelo uporabna tudi naslednja vaja. Preden zaspimo, v mislih čimbolj podrobno obnovimo potek preteklega dne, v obrnjeni smeri, od njegovega zaključka do jutranjega bujenja.

Za dodatno pomoč pri spominjanju sanj lahko uporabimo tudi moč avto-sugestije. Pred spanjem v mislih večkrat ponovimo stavek "Sanje si bom z lahkoto zapomnil!". Poskušajmo to tudi resnično verjeti. Pomagamo si lahko tudi tako, da si predstavljamo, kako se zjutraj z lahkoto spominja-mo svojih sanj. Naša prva misel, ko se zjutraj prebudimo, naj bo "Kaj sem sanjal?". Morda se bomo kakšnega delčka sanj spomnili med dnevnimi aktivnos-tmi, ko nas bo na sanje nekaj spomnilo oziroma asociiralo, zato je korist-no, da smo tudi med siceršnjimi vsakdanjimi opravili kar se da pozorni oziroma v stanju zvišane pozornosti. Idealen način bujenja, tako za pomnjenje kot tudi nasploh, je naravno bujenje s pomočjo notranje ure, česar se lahko privadimo v nekaj dneh. Sprva si določimo fiksno uro pričetka spanja in bujenja ter se tega čim-bolj dosledno tudi drţimo. Naše telo se bo v nekaj dneh odzvalo z novo spalno navado in spremenilo naravno biološko uro. Notranja ura je lahko

——————————— 106 ———————————

Sandi Jug


osupljivo natančna, saj se je moţno priučiti naravnega bujenja skoraj do minute natančno. Tisti, ki zjutraj ne smejo zamuditi sluţbe ali drugih pomembnih opravil, si lahko za vsak slučaj vseeno nastavijo budilko. Ob temu pa se še naprej prebujajo naravno, nekaj minut pred samim zvokom budilke. To naredi-mo tako, da imamo uro kakšen teden nastavljeno na recimo šesto uro zjutraj. Nato, ko se telo ţe odzove s prilagoditvijo notranje ure, budilko prestavimo na šesto in petnajst minut. V naslednjih dveh dneh je zelo verjetno, da se bomo spontano prebudili pred zvokom budilke. Pa vendar, da bi še dodatno povečali moţnost naravnega bujenja, si zvečer pred pričetkom spanja sugerirajmo, da se bomo naravno prebudili točno ob ţeleni uri (v našem primeru ob šesti zjutraj). Pri postavljanju zavestnih namer je pomembno, da vanje resnično verjamemo. S tem dejanjem bomo ne le podkrepili novo navado, temveč tudi pričeli nezavedne telesne mehanizme privajati na upoštevanje naših zavestnih ukazov. Cilj prvega sklopa vaj je razviti čim boljše spominjanje sanj, od začetnih drobcev do vedno bolj obseţnih in podrobnih spominskih priklicev, tudi iz več ciklusov spanja. Običajno si namreč zapomnimo zgolj zadnje sanje, oziroma natančneje, sanjske vsebine iz zadnjega ciklusa spanja, saj se zbudimo neposredno iz REM faze. Za priklic sanj iz zgodnejših ciklusov spanja potrebujemo več vaje, saj moramo ohraniti spomin tudi med niha-njem različnih stanj zavesti med spanjem. Nekateri praktikanti si pri tem pomagajo z namernim večkratnim bujen-jem med spanjem. Izračunamo svoje cikluse spanja in se z budilko namerno zbujamo v predvidenih obdobjih REM faze. Za trenutek se pre-budimo, sanje v mislih nekajkrat ponovimo in ponovno zaspimo. Zjutraj, takoj po bujenju, pa jih ponovno prikličemo v spomin. Z nekaj prakse bomo na tak način dosegli ustalitev samodejnega prebujanja in spomin-janja, tako da bomo omenjeni proces po vsaki REM fazi samodejno izved-li ţe brez uporabe budilke. Neugodni del tovrstne metode spominjanja sanj je, seveda poleg motenja spanja, tudi problem točne določitve REM faz. Za "nasilno" prebujanje in ozaveščanje med spanjem obstajajo tudi drugi, še manj prijazni načini, ki delujejo na principu "palice in korenčka" ter izrabljajo šibkosti človeškega psihološkega in telesnega ustroja. Tovrstne metode, ki jih lahko najdemo pri drugih avtorjih, na tem mestu ne bomo opisovali, saj jih zaradi dokaj motečih stranskih učinkov ne priporočam.

Sandi Jug


——————————— 107 ———————————

Čeprav se med ozaveščanjem sanjanja soočamo tudi s pripadajočimi sanjskimi vsebinami, se zaenkrat izogibajmo njihovi interpretaciji in raje posvetimo vso pozornost le spominjanju.

Pred-lucidnost

Korak od spominjanja sanjskih vsebin do ozaveščenega oziroma lucid-

nega sanjanja je na prvi pogled zelo radikalen, saj gre za velik kvalitati-

vni preskok v doţivljanju. Prehod je načeloma laţji za tiste, ki so ţe vsaj

enkrat doţiveli spontane zavestne sanje, saj si brez lastne izkušnje teţje

predstavljamo stanje lucidnosti.

Prehod od spominjanja vsebine sanj do doţivljanja lucidnosti vključuje

tudi vmesne faze, kar naredi prehod bolj postopen in razumljiv. Pred-

stavljivost lucidnosti se tako krepi z vsako nadaljnjo vajo.

Ozaveščanje pred-lucidne faze sanjanja izvajamo v treh dopolnjujočih

korakih: 1. spreminjanje prepričanj

2. postavljanje namere

3. preverjanje ozaveščenosti

Spreminjanje prepričanj

Ena večjih ovir pri doseganju lucidnosti med sanjanjem so samoumev-

na prepričanja. Prepričanja in iz njih izhajajoče navade, ki jih imamo

tokom dnevne budnosti, namreč neposredno vplivajo ne le na vsebino

naših sanj, temveč posledično tudi na stopnjo zavedanja med spanjem

oziroma sanjanjem. Prav to značilnost pa lahko zelo koristno izrabimo v

našo korist za ozaveščanje sanjanja.

Spreminjanje pričnemo z ozaveščanjem ţe obstoječih prepričanj, pri

čemer se bomo na tem mestu posvetili le prepričanjem, ki so neposred-

no vezana na sposobnost ozaveščenega doţivljanja sanj.

Na splošno imamo ljudje dve takšni omejujoči temeljni prepričanji:

1. Med budnostjo smo zavestni. Med sanjanjem smo neozaveščeni.

——————————— 108 ———————————

Sandi Jug


2. Med budnostjo obstajamo v edini moţni časovno-prostorski realnosti in delujemo po svobodni izbiri. Med sanjanjem ne moremo zavestno obstajati, kaj šele delovati v sanjskih fantazijah.

V kolikor še nismo izoblikovali svojega zavestnega mnenja o zgoraj opi-

sanih prepričanjih, je zelo verjetno, da smo se doslej obnašali v skladu z neozaveščenimi navadami drugih. Večino svojih navad, prepričanj in

mnenj namreč podedujemo oziroma jih v procesu socializacije neozave-

ščeno prevzamemo iz druţine in okolja.

Pomembno je, da svoja prepričanja identificiramo oziroma prepoznamo

in ugotovimo, od kod izvirajo (starši, prijatelji, šola, okolje, izkušnje…).

Seveda je modro prevetriti vsa prepričanja, ne le tista o sanjanju.

Za uspešno ozaveščanje sanjanja je pravzaprav nujno, da sam proces

podpremo tudi z miselnimi prepričanji. Sposobnost doţivljanja lucidno-

sti med sanjanjem je namreč neposredno pogojena z miselnimi narav-

nanostmi, ki so lahko tako podpirajoče kot zaviralne.

Prepričanja, ki podpirajo proces ozaveščanja med sanjanjem so:

Med sanjanjem sem lahko ozaveščen.

Med sanjanjem lahko zavestno obstajam v sanjskih razseţnostih in delujem v skladu s svojo svobodno voljo in izbiro.

…

Tako zavestna kot nezavedna prepričanja so miselni modeli, skozi kate-

re si razlagamo doţivljanje sebe in sveta. Dolgotrajnejša prepričanja

vplivajo tudi na naše nezavedne vsebine. Vpliv nezavednih vsebin pa

prepričanja povratno podpre. Z drugimi besedami: če smo dlje časa pre-pričani, da nismo sposobni nečesa opraviti, nas bo naše nezavedno v

tem "prizadevanju" podprlo tako, da bo sabotiralo vsako priloţnosti za

uspeh. Enaka logika seveda velja tudi v pozitivnem smislu.

Medtem ko miselna prepričanja vzdrţujejo statičnost zavestne in neza-

vedne naravnanosti, jo sugestije spreminjajo. Kljub temu, da sugestije

zmeraj izvirajo iz naših miselnih aktivnosti, lahko povod za njihov nas-

tanek najdemo tako v zunanjem okolju kot v nas samih (avtosugestija).

Intenzivnejše in/ali dolgotrajnejše oziroma ponavljajoče se sugestije nas

privedejo do prepričanj, katerih se lahko zavedamo ali pa ne. Večino

sugestij postavljamo v mislih v verbalni obliki.

Sandi Jug


——————————— 109 ———————————

Spreminjanje prepričanj lahko uporabimo tudi za nadaljnje stimuliran-

je interesa za ozaveščanje sanj. Negativna prepričanja, kot je "Svet sanj je nezanimiv in nima nikakršne uporabne vrednosti!" spremenimo v "Svet sanj je poln spodbujajočih skrivnostnih vplivov in namigov, je vir mojega zdravja!". Trditev si prilagodite tako, da vam bo kar najbolj ustrezala.

Postavljanje namere

Proces nameravanja definiramo kot miselno in/ali čustveno usmerje-nost k uresničevanju določenega cilja v prihodnosti. Namero postavimo

kot miselno dejanje, ki ga določimo glede na ţelen cilj nameravanja.

Večinoma, a ne nujno, se za postavljanje namere uporablja zvočen ozi-

roma beseden ukaz ali trditev, ki ga izrečemo v mislih. Namero lahko

postavimo tudi v vizualni obliki, tako da si predstavljamo ţelen cilj, ali

pa predstavljanje kombiniramo z verbalni trditvami. Za dodatno pod-

krepitev vpliva nameravanja lahko dodamo še čustveno komponento.

Ko smo ţe prilagodili svoja prepričanja, tako da podpirajo zastavljeni

cilj, jih s pomočjo sugestije in nameravanja še dodatno okrepimo.

V našem primeru bomo namero postavljali na dva dopolnjujoča se nači-

na. Pričeli bomo s sugestivnimi trditvami, ki bodo še okrepile naša nova

prepričanja in nato nadaljevali s predstavljanjem, da se ţe nahajamo v sanjah, v kombinaciji z verbalnimi usmeritvami.

Sugestija se bo glasila: "Med sanjanjem se bom zavedal/a, da sanjam!"

Nato si bomo predstavljali, da ţe sanjamo, in zatem nadaljevali s pona-

vljanjem miselne trditve: "Zavedam se, da sanjam!" ali krajše "Sanjam!".

Učinkovitost postavljanja namere je pogojena tudi s stopnjo voljnosti in

skoncentriranosti med samim postavljanjem namere. Seveda bo vpliv

miselne trditve manjši, če bomo ob postavitvi namere mislili še na dru-

ge stvari. Pozornost naj bo zatorej čimbolj usmerjena v samo dejanje.

Ne postavljajmo namere z razpršeno pozornostjo, saj bodo rezultati

temu primerno pomanjkljivi.

Najbolj ustrezen čas za postavljanje namere je tik pred pričetkom span-

ja, saj so ti trenutki pravzaprav ţe del samega spanja. Časovno gledano smo takrat najmanj oddaljeni od faze sanjanja in s tem je vpliv seveda

——————————— 110 ———————————

Sandi Jug


močnejši. Priporočam, da se poskušamo pred spanjem izogibati began-

ju misli in raje ponavljajmo namero, počasi in osredotočeno.

Preverjanje ozaveščenosti

Pred vsakim spanjem postavimo namero in se obenem med dnevno

budnostjo posvetimo še preverjanju ozaveščenosti. S prvo metodo za

preverjanje ozaveščenosti bomo pričeli v sanjanje vnašati specifične

sanjske vsebine, ki nam bodo preko asociativnih aktivnosti našega uma

pomagale, da se ozavestimo. Z drugo metodo bomo poiskali ţe obstoječe

sanjske vsebine, ki nam med sanjanjem samodejno dvigajo ozavešče-

nost, ter jih v njihovem delovanju še okrepili.

metoda s sidranjem zavedanja

metoda z uporabo sproţilcev zavedanja

METODA S SIDRANJEM ZAVEDANJA

Metoda povezuje zaznavanje vnaprej izbrane vsebine (predmeta, aktiv-

nosti, okolja...) s stopnjo našega zavedanja. V običajni dnevni budnosti

izberemo neko vsebino, jo pozorno zaznamo in zavestno asociiramo ozi-

roma poveţemo z višjo stopnjo ozaveščenosti. S ponavljanjem metode

utrjujemo povezanost izbrane vsebine in stanja ozaveščenosti, vse do

nastanka miselnega vzorca oziroma navade, ki se nato samodejno pre-

nese tudi v sanjanje. Ko bomo izbrano vsebino zaznali v sanjanju, se bo sproţila še asociirana višja stopnja ozaveščenosti.

V kolikor za zaznavno vsebino izberemo nek predmet, je priporočljivo,

da je to del našega telesa, ali predmet, ki ga vsak dan nosimo s seboj,

saj nas bo ta predmet verjetno spremljal tudi v sanjah. Lahko izberemo

roke, ročno uro, prstan, stopalo. Pomembno je, da izberemo predmete,

katere lahko opazujemo v dnevni budnosti, brez dodatnih pripomočkov.

Prav zaradi tega ne bomo izbrali na primer zob, saj jih ne moremo opa-

zovati brez ogledala.

Za opazovano vsebino lahko izberemo tudi kratke aktivnosti, kot so

vrtenje okoli svoje vertikalne osi, drgnjenje rok, dotik vrha nosa z

mezincem, specifično vrsto hoje z netipičnimi/neobičajnimi koraki in

podobno. Bodimo pozorni, da se izbrano gibanje ne ponavlja tudi med vsakdanjimi opravili, saj bi tako precej zmanjšali učinkovitost metode.

Vajo izvajamo na podoben način kot pri izbiri predmeta, le da tokrat ne

Sandi Jug


——————————— 111 ———————————

opazujemo predmeta, temveč izvajamo aktivnost in jo poveţemo z višjo

stopnjo ozaveščenosti. Poleg usmerjenosti na vizualno zaznavanje aktiv-

nosti se je med izvajanjem pomembno posvetiti tudi kinestetični zaznavi.

Poskušajmo gibanje čimbolj občutiti in si zapomniti občutek zaporedja

gibov.

Za dodatno okrepitev delovanja omenjene metode večina tuje literature

priporoča še vključitev metode preverjanja resničnosti oziroma realnosti

(Reality Check - RC oziroma Reality Testing - RT), ki jo opisujemo v vajah

za ozaveščanje.

METODA Z UPORABO SPROŢILCEV ZAVEDANJA

Medtem ko metoda s sidranjem deluje na principu vnašanja novih navad

v sanjanje, uporaba sproţilcev zavedanja za dosego ţelenega cilja izkoriš-

ča ţe dane sanjske navade.

Ne glede na to, ali smo bili ţe kdaj lucidni med sanjanjem ali ne, se vsi

spominjamo sanjskih prizorov, med katerimi smo bili bolj zavestni, za

razliko od drugih, ko smo bili manj ozaveščeni.

Torej, tudi če zavestno ne treniramo zavestnega sanjanja, se stopnja zavedanja oziroma ozaveščenosti med sanjanjem spreminja. Tako imeno-

vani sproţilci zavedanja so tiste sanjske vsebine, ki samodejno sproţijo

spreminjanje stopnje ozaveščenosti.

V splošnem razlikujemo univerzalne sproţilce in osebne sproţilce:

UNIVERZALNI SPROŢILCI

Med univerzalne sproţilce zavedanja štejemo vse sanjske vsebine in

aktivnosti, ki se bistveno razlikujejo od zaznavanja in delovanja med

dnevno budnostjo. Na primer, vsakič ko v sanjah letimo, in vemo, da

tega v fizični realnosti ne moremo početi, se sproţi avtomatizem povi-

šanja pozornosti in posledično dviga ozaveščenosti. Take sanje si

zapomnimo, tudi če sicer tega nismo navajeni. Tisti, ki so bolj vešči

opazovanja svojih sanj, se v "letečih" sanjah zdramijo oziroma jim

letenje zviša pozornost, kar poviša stopnjo ozaveščenosti. Poleg leten-

ja lahko med univerzalne sproţilce uvrstimo tudi srečanje z umrlimi, hojo po vodi, zaznavanje oblik in pojavov, ki so bistveno različni od

običajnega zaznavanja med dnevno budnostjo (viola ţirafa, govoreča

miza, leteča kača…). Enostavno povedano, univerzalni sproţilci so

——————————— 112 ———————————

Sandi Jug


izjemne nenavadnosti, ki aktivirajo, pritegnejo in prebudijo našo

"zaspano" pozornost.

Mnogo ljudi izkusi prve trenutke zavestnega sanjanja prav preko ţe

obstoječih sproţilcev zavedanja. Raziskave so pokazale, da večina

ljudi prvič doţivi zavestno sanjanje med sanjskim letom.

OSEBNI SPROŢILCI

Med osebne sproţilce zavedanja uvrščamo sanjske vsebine in aktiv-nosti, ki so pomenljive, posebne ali nenavadne le nam. Njihov vpliv

je neposredno pogojen z osebnostjo, navadami in našimi izkušnja-

mi. Na primer, sanjanje nastopanja na odru pred mnoţico ljudi bo

za profesionalnega igralca običajna in glede na stopnjo ozaveščeno-

sti skoraj nevplivna sanjska vsebina. Za nekoga, ki si takšno izkuš-

njo resnično ţeli, ali pa se je boji in ni še nikoli stopil na oder, ima

takšna vsebina intenziven vpliv na stanje zavedanja.

V tem kontekstu so tudi nočne more le sanje, ki večinoma vključu-

jejo močne osebne sproţilce zavedanja. Ne glede na neprijetne spre-

mljajoče občutke je namreč stopnja ozaveščenosti v takšnih sanjah

večja v primerjavi z običajnimi sanjami.

V literaturi se sproţilci zavedanja pogosto poimenujejo tudi z izra-zom "sanjska znamenja" (Dream signs).

Obe metodi podrobneje razlagamo v vajah za ozaveščanje.

V tuji literaturi najdemo opis tovrstnih metod pod izrazom MILD

(Mnemonic Induced Lucid Dream - Mnemonično inducirane lucidne

sanje).

Sandi Jug


——————————— 113 ———————————

Doţivl janje pred- lucidnosti

Stanje pred-lucidnosti je med sanjanjem zaznamovano s posebnimi

stanji zavedanja, ki se nahajajo med klasično neozaveščeno zaznavo na

eni in lucidno zaznavo na drugi strani. Pred-lucidnost kot posledico

povišanega zavedanja doţivljamo na različne načine:

Eno takšnih pogostih stanj, ki se večinoma zgodi v zadnjih

trenutkih nočnega spanja, tik preden se zbudimo, je pojav napačnega ali laţnega bujenja. V prehodu iz neozaveščenega

sanjanja v bujenje se lahko zgodi, da sanjamo, da smo se zbudili, a

se naknadno zavemo, da pravzaprav še zmeraj sanjamo. Pri

nekaterih ljudeh se takšna stanja lahko ponovijo večkrat

zaporedoma, preden se dokončno prebudijo.

Na zanimiv način se lahko pred-lucidna faza kaţe tudi tako, da

sanjamo kako zavzeto dokazujemo ali dopovedujemo drugemu:

poglej, ta človek je še ţiv; ta oseba leti; ta voda je trdna; ta predmet

je magičen…

Med sanjanjem se nam lahko porodi občutek, da se moramo nekaj

pomembnega spomniti, pa nam to ne uspe. Spomniti se moramo

seveda, da sanjamo.

Vse omenjene zaznave so seveda posledica našega prizadevanja, ki pa

še očitno ni dovolj močno, da bi se ozavestili med sanjanjem.

——————————— 114 ———————————

Sandi Jug


Stopnje lucidnosti

Stopnja ozaveščenosti med sanjanjem variira od neozaveščenosti, delne

ozaveščenosti, vse do popolne ozaveščenosti. Za laţjo orientacijo pri

nadaljnjih razlagah smo glede na intenziteto lucidnosti definirali pet

stopenj ozaveščenosti med sanjanjem.

PRED-LUCIDNOST

delna ozaveščenost, značilna za prehodna stanja med običajno

neozaveščenostjo in lucidnostjo, v katerih se pojavljajo laţno bujenje,

občutek povišanega zavedanja, nestabilna zaznava, bolj usmerjena

pozornost in podobno.

1. STOPNJA LUCIDNOSTI:

kratek preblisk ozaveščenosti med sanjami, ki kmalu zbledi nazaj v

običajno zaznavanje sanj oziroma se tik za njim prebudimo


zavestno nadzorovanje dolţine trajanja lucidnih sanj oziroma

sposobnost vzdrţevanja lucidnosti


zavestno izbiranje med sanjskimi vsebinami in svobodno prehajanje

med različnimi sanjskimi razseţnostmi

4. STOPNJA LUCIDNOSTI

zavestno učenje, delovanje in kreiranje v sanjah, so-doţivljanje in so

kreiranje sanjskih izkušenj (srečevanje z drugimi sanjajočimi, delitev

sanj), eksperimentiranje s časovnimi in prostorskimi sanjskimi

razseţnostmi

Sandi Jug


——————————— 115 ———————————

Mednarodne okrajšave

Za laţjo orientacijo v tovrstni tuji literaturi navajamo še nekaj najbolj

pogostih izrazov, opisov in okrajšav.

Z izvajanjem prvega sklopa vaj smo pridobili osnovne veščine spominjan-ja sanjskih vsebin, kar je prvi korak pri ozaveščanju sanjanja. S trenira-njem spominjanja nadaljujemo tudi med izvajanjem drugega sklopa vaj, saj nam sluţi kot osnova za nadaljnje ozaveščanje sanjanja. Sposobnost spominjanja bomo posredno nadgrajevali tudi med izvajanjem vseh nadaljnjih sklopov vaj. Pred pričetkom izvajanja drugega sklopa vaj naj bi ţe dosegli sposobnost spominjanja vsaj enih sanj na noč. V kolikor nam to še ne uspeva, si raje vzemimo še nekaj dni za utrjevanje prvega sklopa vaj.

OKRAJŠAVE POMEN (ang.) PREVOD in KRATEK OPIS

LD Lucid Dream Lucidne sanje

ND Normal Dream Običajne sanje

REM Rapid Eye Movement Hitro premikanje oči

DS Dream signs Sanjska znamenja

SP Sleep Paralysis Telesna paraliza med spanjem

FA False Awakening Napačno/laţno bujenje

RC / RT Reality Checking / Testing Preverjanje resničnosti

HI Hipnagogic Imagery Hipnagogična vizualna zaznava

WBTB Wake Back To Bed Tehnika z bujenjem in

ponovnim spanjem

MILD Mnemonic Induced Lucid

Dream

Mnemonično inducirane

lucidne sanje

WILD Wake Initiated Lucid Dream Prehod v lucidne sanje

neposredno iz budnosti

DILD Dream Initiated Lucid

Dream

Prehajanje iz navadnih

v lucidne sanje

——————————— 116 ———————————

Sandi Jug


Cilj drugega sklopa vaj je doseganje stopnje delne ozaveščenosti med sanjanjem oziroma pred-lucidnosti.

Spreminjanje prepr ičanj Preverimo naša prepričanja. V kolikor ta niso v skladu z našo teţnjo po doseganju zavestnega sanjanja oziroma niso dovolj jasna in dorečena, jih obnovimo s spodaj navedenimi trditvami. 1. Med sanjanjem sem lahko ozaveščen. 2. Med sanjanjem lahko zavestno obstajam v sanjskih razseţnostih in

delujem v skladu s svojo svobodno izbiro. 3. Svet sanj je poln spodbujajočih skrivnostnih vplivov in namigov, je vir

mojega zdravja! Metoda spreminjanja prepričanj je zelo pomembna predvsem za prakti-kante začetnike, dokler njihova podporna prepričanja niso dovolj močna in s tem samoumevna. Ko smo ţe prilagodili svoja prepričanja tako, da podpirajo zastavljeni cilj, jih s pomočjo sugestije in nameravanja še dodatno okrepimo.

Postavl janje namere Naslednje vaje lahko izvajamo pred pričetkom spanja, pred popoldan-skim počitkom in v morebitnih trenutkih budnosti med spanjem, ko se za kratek čas prebudimo. Začnimo s postavljanjem avtosugestije: "Med sanjanjem se bom zave-dal/a, da sanjam!" Nato postavimo še namero, tako da si predstavljajmo, kako pravkar san-jamo in sočasno v mislih ponavljamo na primer "Sanjam, sanjam… Zave-dam se, da sanjam!". Poskušajmo se miselno čimbolj preseliti v čas sanj, ko se poskušamo ozavestiti. Za predstavljanje sanjanja lahko uporabimo sanjske vsebine iz preteklih sanj ali si jih izmislimo na novo. Postavljanje namere ponovimo večkrat zaporedoma, čimbolj osredotočeno in pozorno. V mislih izrečeni trditvi oziroma ukazu poskušajmo resnično verjeti, kot da bi se nam dejansko ţe dogajalo.

Sandi Jug


——————————— 117 ———————————

Prever jan je ozaveščenosti V dneh, ko postavljamo namero pred spanjem, se tokom dnevne budnosti posvetimo izvajanju preverjanja ozaveščenosti. METODA S SIDRANJEM ZAVEDANJA Med dnevno budnostjo usmerimo pogled na izbran predmet (dlan, uro in podobno). Za nekaj trenutkov ostanimo fiksno osredotočeni nanj. Sočasno dvigujmo splošno pozornost in koncentracijo, med zaznavanjem posku-šajmo biti čimbolj prisotni in budni. Zatem s pogledom preletimo okolico in se vrnimo na začetno točko. Sedaj preverimo, ali se je predmet med prvim in drugim opazovanjem spremenil. Morda se celo spreminja med samim opazovanjem. Poskusimo opaziti čim več detajlov na opazovanem pred-metu. Ne dopustimo, da nam vdirajo moteče misli. Če se te se vseeno vsi-lijo, vajo ponovimo od začetka. Zaznava naj se nam čimbolj vtisne v spo-min. Raje jo izvajajmo manjkrat s polno koncentracijo, kot večkrat z raz-pršeno pozornostjo. Vaja ima svoj smisel, saj se predmeti, v primeru da se nahajamo v obi-čajnem stanju zavesti, med prvim in drugim opazovanjem ne bodo spre-minjali. V kolikor pa sanjamo, bomo kmalu opazili spremembe, saj zaz-navanje sanjskega sveta ni tako stabilno kot je zaznavanje med dnevno budnostjo. Med sanjanjem se bodo kazalci na naši ročni uri nenormalno premikali, na dlani nam bo zrasel šesti prst, tekst v knjigi se bo popačil, stopala se bodo spremenila v obliko mačjih šap. Seveda lahko za izvedbo te vaje uporabimo tudi druge načine preverjanja ozaveščenosti. Dobro se na primer obnese poskus vzleta v mislih. Polet se bo namreč dejansko zgodil le če sanjamo. Izbrano vajo izvajajmo vsaj štirikrat dnevno, s čim večjo osredotočenos-tjo. Pomembno je, da ustalimo samodejno navado, ki se bo prej ali slej vtihotapila tudi v naše sanjske vsebine. Te bodo asociativno samodejno sproţile preverjanje ozaveščenosti in zavedanje, da sanjamo. METODA Z UPORABO SPROŢILCEV ZAVEDANJA K zapisovanju sanj začnimo dodajati še preglednico sproţilcev zavedan-ja. Zabeleţimo si, kateri sanjski dogodki, osebe in pojavi so vplivali na naše zavedanje med sanjanjem. Med spominjanjem poskušajmo oprede-liti stopnje ozaveščenosti. Te se v začetku kaţejo predvsem v intenzivnos-ti doţivljanja sanjskih vsebin, kar posledično povzroči laţje spominjanje.

——————————— 118 ———————————

Sandi Jug


Poveţimo predmete, osebe, aktivnosti in druge situacije s stopnjo ozaveš-čenosti. Identificirajmo sanjske vsebine, aktivnosti ali situacije, ki nam samodejno sproţajo višjo stopnjo ozaveščenosti. Morda se iz preteklosti spomnimo sanjskih vsebin, ki so nam izrazito dvignile stopnjo zavedanja med sanjanjem – katere so bile? Rezultate bomo v naslednjih sklopih vaj uporabili za nadaljnje ozavešča-nje sanjanja.

Za prehod iz pred-lucidne faze v prvo stopnjo lucidnosti si bomo poleg

spominjanja, spreminjanja prepričanj, postavljanja namere in preverja-

nja ozaveščenosti v nadaljevanju čimbolj prilagodili še eno značilnost

spanja, ki lahko ogromno pripomore k ozaveščanju sanjanja. Na dose-

ganje lucidnosti namreč precej vpliva dolţina spanja.

Krajša obdobja spanja

Kot smo ţe omenili, je pomembno, da si namero postavljamo v času tik

pred sanjami. Ker so daljša obdobja sanjanja značilna šele za zadnji del

spanja, ko prevladujejo REM faze, je učinek postavljanja namere pred

pričetkom spanja seveda manjši.

Značilnost in prednost metode krajšega spanja izvira iz dejstva, da naše

telo po prespani noči ne potrebuje ponovnega spusta v tretjo oziroma

četrto fazo spanja. Med kratkim spanjem se spustimo le v prvo in drugo

fazo, torej v območje, kjer se odvija tudi REM faza oziroma sanjanje.

Krajša obdobja spanja bomo za naše potrebe delili na namenska in nenamenska.

Nenamensko kratko spanje

K nenamenskemu kratkemu spanju uvrščamo popoldanski počitek in

nehotene prekinitve spanja med nočnim spancem. Večino takšnih krat-

kih obdobij spanja doţivljamo skoraj popolnoma neozaveščeno. Pa ven-

dar se večina spontanih zavestnih sanj odvija prav takrat.

Sandi Jug


——————————— 119 ———————————

Spontano lucidnost sproţajo tudi posebna zunanja doţivetja, ki se

kaţejo kot čustvene preobremenitve in druge intenzivne čutne zaznave,

trenutki zamaknjenosti po fizično napornem dnevu in tako dalje. Pri

nekaterih ljudeh se spontana lucidnost aktivira tudi v budnem stanju.

Seveda so takšni primeri redki in večinoma zelo moteči, saj jih ljudje ne

zmorejo nadzorovati.

Kot smo ţe omenili, se večina ljudi med spanjem le delno zaveda prve

faze spanja. V nadaljevanju opisane značilnosti oziroma zaznave v prvi

fazi spanja so večinoma zelo nepovezane in fragmentarne.

Zaznavne vsebine sicer pritegnejo našo pozornost, a so zelo nestabilne

in v hipu izginejo. Sledijo jim spet nove beţne vsebine, ki se ponovno

hitro razpršijo. Posledica takšnega procesa je neopazno poglabljanje

sproščanja: naša pozornost se samodejno usmerja v vedno bolj subtilno

zaznavne vsebine, dokler nas ne potegnejo pod prag zavedanja in zaspi-

mo.

Za večino ljudi je prav prehod iz prve v drugo fazo spanja tudi mejnik

med zavestnim in neozaveščenim zaznavanjem. Po prehodu v drugo fazo spanja se enostavno več ne zavedamo, kaj se nam dogaja oziroma

kaj zaznavamo. Ozavestimo se šele zjutraj, ko se zbudimo.

Namensko kratko spanje

Med krajšim namenskim spanjem teţimo k čimbolj ozaveščenemu pre-

hajanju iz budnosti v prvo in drugo fazo spanja ter nato neposredno v

REM fazo, ki se zaključi s ponovnim prehodom v budnost.

Raziskave so pokazale, da je namerno doseganje lucidnosti med krajši-

mi obdobji namenskega spanja do desetkrat pogostejše oziroma uspeš-

nejše od običajnega nočnega spanja. Za doseganje lucidnosti so, bolj

kot popoldanska, učinkovita jutranja krajša obdobja spanja.

——————————— 120 ———————————

Sandi Jug


Krajše namensko spanje (angl. napping) lahko vadimo z nameravanjem

ali z zavestnim vstopom v REM fazo.

METODA Z NAMERAVANJEM

Metodo z nameravanjem uporabljamo na enak način, kot pri postavlja-

nju namere pred pričetkom spanja, le da se tokrat ne bomo spustili v faze globokega spanja.

Metodo z nameravanjem uvrščamo med ozaveščeno namensko kratko

spanje, kljub temu, da celoten proces nameravanja ni popolnoma oza-

veščen. Med nameravanjem, kot ţe večkrat omenjeno, uporabljamo

princip prebujanja zavedanja med neozaveščenimi stanji.

METODA Z ZAVESTNIM VSTOPOM V REM FAZO

Metoda z neposrednim in zavestnim prehodom iz budnosti v REM fazo

predpostavlja, da smo tokom celotnega procesa od budnosti, prehodnih

faz in sanjanja vse do ponovne budnosti, popolnoma ozaveščeni. Prav

zavoljo tega je izvedba te metode za večino ljudi teţja od metode z

nameravanjem.

Vzdrţevanje ozaveščenosti od budnega stanja do faze sanjanja namreč

zahteva dodatno sposobnost obvladovanja nekaterih kognitivnih veščin.

Kratko namensko spanje – shematični prikaz

V tuji literaturi najdemo opis navedene metode pod izrazom WILD

(Wake Initiated Lucid Dreams - prehod neposredno iz budnosti v zaves-

tno sanjanje).

ZAZNAVANJE MED KRATKIM SPANJEM

Za laţje predstavljanje doţivljanja med izvajanjem "metode z zavestnim

vstopom v REM fazo" si bomo podrobneje ogledali specifike subliminal-nega in notranjega zaznavanja v posameznih fazah izvedbe.

Sandi Jug


——————————— 121 ———————————

1. Prehod iz budnosti v prvo fazo spanja

Prehoda iz budnosti v prvo fazo spanja ne bomo posebej obravnavali,

saj se zgodi v trenutku, ko obmirujemo in zapremo oči.

2. Zaznava v prvi fazi spanja

Po nekaj minutah telesnega mirovanja se pričnejo prve zaznave, ki najavljajo prihajajoče sanjanje.

Vizualna zaznava Po prehodu iz budnosti v prvo fazo spanja se na nivoju vidne zaz-

nave poleg črnine, ki je pač posledica zaprtih oči, pojavita še rah-

lo, domala brezbarvno, migetanje in skoraj neopazno prelivanje

pastelno obarvanih lis. Občasno se lahko pojavijo ţe prvi kratki

slikovni prebliski, ki so večinoma šibko zaznavni.

Kinestetična zaznava

Subliminalna kinestetična zaznava se v prvi fazi spanja kaţe kot

rahlo ščemenje oziroma migetanje na površini našega telesa, spr-

va predvsem na površini dlani in stopal. Zaznavamo lahko tudi

subliminalne napetosti, na primer v glavi, v prsih in podobno.

Avditivna zaznava Avditivna zaznava v prvi fazi spanja lahko vključuje zaznavo

komaj slišnih subliminalnih zvokov oziroma piskov različnih frek-

venc. Nekatere subliminalne avditivne zaznave, kot sta brnenje in

piskanje v ušesih, lahko izvirajo iz motenega delovanja čutila za

sluh.

Gustatorna in olfaktorna zaznava Zunanja gustatorna in olfaktorna zaznava sta pri večini ljudi

manj razviti v primerjavi z ostalimi tremi tipi zaznav. To velja tudi

za subliminalno in notranje zaznavanje, saj se takšne zaznave zelo redko pojavljajo v prvi fazi spanja. Prisotne so v obliki krat-

kih in nejasnih zaznav različnih vonjev in okusov, ki seveda

nimajo zunanjega izvora.

Zaznave med prvo fazo spanja imenujemo tudi hipnagogične zaznave po

hipnagogični oziroma prvi fazi spanja.

——————————— 122 ———————————

Sandi Jug


3. Zaznava med drugo fazo spanja

Za razliko od zaznavanja v prvi fazi spanja, se v drugi fazi sublimi-

nalno in notranje zaznavanje še dodatno izostri. Na vizualnem nivoju

se rahlo migetanje in prelivanje spremenita v zaznavanje osnovnih

oblik, kot so črte, krogi, kvadrati in druge enostavne forme. Prav

tako se potencira zaznavanje v dolţini, ostrini in jasnosti slikovnih prebliskov. Tudi subliminalna kinestetična zaznava se naknadno

izostri in razširi tudi v notranjost telesa. Ščemenje lahko zaznavamo

po celotnem telesu. Pogostejši so tudi notranji občutki, ki so vezani

na ravnoteţje (zamik, dvig, spust, obrat dela ali celotnega telesa).

Avditivna zaznava se nam kaţe predvsem v kratkih izsekih ne pov-

sem jasnega govorjenja, glasbe in drugih vsakdanjih zvokov.

4. Zaznava med sanjanjem

Med sanjanjem je naša pozornost skoraj popolnoma preusmerjena

na notranje zaznavanje in doţivljanje pripadajočih vsebin. Zaznavan-

je notranjih vsebin je "plastično" in subjektivno gledano enako resni-

čno kot med dnevnim budnim zaznavanjem. Sanjsko pokrajino doţi-

vljamo v prvi osebi v tri, štiri in celo več dimenzionalnem okolju.

5. Prehod iz sanjanja v prvo fazo in zatem ponovno v budnost

Iz obdobja sanjanja ne preidemo neposredno v ponovno budnost,

temveč pred tem še prečkamo prvo fazo spanja oziroma hipnopompi-

čno fazo. Hipnopompična in hipnagogična faza sta prvi fazi spanja,

čeprav je intenzivnost zaznavanja med njima različna. Do razlike v

intenzivnosti zaznavanja pripadajočih vsebin prihaja predvsem zara-

di različne predhodne usmerjenosti pozornosti. V hipnagogični fazi

prehajamo iz stanja budnosti in zunanjega zaznavanja k notranjem

zaznavanju, zato je notranje zaznavanje šibkejše. Pri hipnopompični

fazi prehajamo iz sanjanja oziroma notranjega zaznavanja proti bud-

nosti, zato je notranje zaznavanje močnejše ter intenzivnejše.

Za ozaveščen prehod iz prve v drugo fazo spanja in nato v REM fazo

uporabljamo sposobnost preusmerjanja pozornosti od zunanjega zazna-vanja k notranjemu zaznavanju. Med spanjem se takšne preusmeritve

pozornosti zgodijo samodejno v okviru spreminjanja faz spanja, medtem

ko moramo med ozaveščenim prehodom v REM fazo ozavestiti ţe obsto-

ječe mehanizme in jih nato tudi znati zavestno priklicati ter učinkovito

uporabiti.

Sandi Jug


——————————— 123 ———————————

Naj še enkrat ponovim, da smo ljudje orientirani predvsem na vizualno,

kinestetično in avditivno notranje zaznavanje, med katerimi je vsekakor

najvplivnejša vizualna zaznava, zato se bomo med vajami osredotočili

najbolj prav na kognitivno veščino vizualiziranja.

Postopno preusmerjanje pozornosti na notranjo vizualno zaznavo nas korak za korakom oddaljuje od zunanjega zaznavanja oziroma gledanja

z očmi. Na takšen način se postopno zavestno poglabljamo v sanjanje.

Proces prehajanja iz zunanjega zaznavanja v notranje zaznavanje oziro-

ma sanjanje bo postal jasnejši med izvajanjem vaj.

Doţivl janje prve stopnje lucidnosti

Prva stopnja lucidnosti so obdobja REM spanja, v katerih se za kratek

čas ozavestimo. V prvi stopnji lucidnosti nismo sposobni zadrţevati oza-

veščenosti med sanjanjem več kot nekaj hipov. Ne zmoremo niti vplivati

ali delovati, niti spreminjati sanjskih vsebin. Zavedamo se le, da naše

telo počiva v postelji, zavest pa je budna v svetu sanj.

Doţivljanje prve stopnje lucidnosti sanjanja se večinoma prične s pred-lucidno fazo. V prvih uspešnih poskusih se prva stopnja lucidnosti

pojavi večinoma tik pred bujenjem, saj nas intenzivnost izkušnje v

tolikšni meri preseneti, da se tik za tem zaradi nekontroliranega vzne-

mirjenja prebudimo. Zelo redko se prva stopnja lucidnosti pojavi med

doţivljanjem neozaveščenega sanjanja. Po doseganju lucidnosti namreč

teţko spet pademo v običajne neozaveščene sanje. Večinoma se po tovr-

stnem dogodku zaradi vznemirjenja prebudimo.

Od trenutka, ko se zavemo, da sanjamo, se proces odvija po nasled-

njem scenariju:

1. zavemo se, da sanjamo

2. sproţi se neozaveščena/samodejna reakcija presenečenosti in vzne-

mirjenja

3. poskusimo ozaveščeno delovati v sanjah (poskušamo leteti, iti skozi zid…)

4. sledi samodejna preusmeritev pozornosti od notranjega zaznavanja

sanjanja proti zunanjemu zaznavanju. Sanjski prizori pričnejo ble-

deti in slabeti, vse dokler se pozornost skoraj popolnoma ne preseli

na zunanje zaznavanje. V večini primerov se pred bujenjem znajde-

mo še v prvi oziroma hipnopompični fazi spanja.

——————————— 124 ———————————

Sandi Jug


Osebni sproţ ilc i zavedanja Ko ţe identificiramo osebne sproţilce zavedanja, si za začetek izberemo le eno vsebino, ki je najpogostejša v naših sanjah. Izbran sproţilec zave-danja dodatno okrepimo s pomočjo metode s sidranjem zavedanja, ki smo jo ţe opisali med vajami ozaveščanja v okviru preverjanja ozavešče-nosti. Torej, namesto da bi izbrali nek zunanji predmet ali aktivnost, izberemo osebni sproţilec, ki se najpogosteje pojavlja v naših sanjah. Metodo s sidranjem zavedanja izvajamo popolnoma enako kot pri prejšnjih vajah, le da tokrat ne opazujemo izbranega predmeta ali aktivnosti zunaj nas, temveč s pomočjo notranje zaznave. Za laţji priklic notranjega zaznavan-ja izbranega sproţilca zavedanja si lahko pomagamo s tem, da notranjo vizualno zaznavo narišemo na list papirja in jo opazujemo, notranjo kine-stetično zaznavo ponovimo v mislih ali z gibanjem telesa. Več o treniranju kinestetične in vizualne subliminalne zaznave v nadaljevanju. Predlagam, da preverjanje ozaveščenosti z metodo s sidranjem zavedan-ja izvajamo le z enim izbranim predmetom oziroma aktivnostjo iz prejš-njega sklopa vaj ter z našim najpogostejšim osebnim sproţilcem zaveda-nja iz tega sklopa vaj.

Jutranje kratko namensko spanje Za izvajanje jutranjega kratkega namenskega spanja predlagam, da v začetku izvajamo metodo z nameravanjem, kasneje, ko ţe doseţemo prve uspehe, pa poskusimo tudi metodo z zavestnim vstopom v REM fazo. Metoda z zavestnim vstopom v REM fazo je glede izvedbe precej zahtevnejša, zato se je lotimo le ko smo dovolj prisebni. METODA Z NAMERAVANJEM Pojdimo spat ob ustaljeni uri in se zbudimo cca. 90 minut prej kot običaj-no.. Po bujenju najprej obnovimo pretekle sanje in jih zapišimo v dnevnik. Nato si vzemimo cca. 60 minut za krajši sprehod oziroma kakšno drugo miselno ali telesno nezahtevno opravilo. Med tem časom poskušajmo čim-bolj pozorno spremljati svoje misli in občutiti gibanje telesa. Bodimo čim-bolj budni in pozorni na notranjo zaznavo.

Sandi Jug


——————————— 125 ———————————

Nato se vrnimo v posteljo, zaprimo oči, nekajkrat globoko vdihnemo in čimbolj sprostimo svoje telo. Ponovimo ţe opisano namero za doseganje zavestnega sanjanja in ponovno zaspimo. Glede na to, da je za nami ţe nekaj ur globokega spanja, se tokrat ne bomo poglobili v tretjo ali četrto fazo spanja, temveč bomo skoraj neposredno prešli v REM fazo, v kateri se odvija sanjanje. S pomočjo budilke si dolţino spanja nastavimo na cca. 90 minut. V kolikor nimamo kasnejših obveznosti, budilke seveda ne potrebujemo. Ta metoda nam bo še dodatno skrajšala pot do uspešnega zavestnega sanjanja. Če ne uspemo, lahko poskusimo znova zaspati. Prav lahko se zgodi, da bomo v drugem poskusu uspešnejši. Seveda si lahko tak pristop privošči-mo le, če nimamo fiksnih jutranjih obveznosti, sicer pa ga izvajajmo ob koncu tedna. Mehanizem kratkega namenskega spanja lahko za treniranje lucidnosti uporabimo tudi podnevi med popoldanskim počitkom. METODA Z ZAVESTNIM VSTOPOM V REM FAZO Pojdimo spat ob ustaljeni uri in se zbudimo cca. 90 minut prej kot običaj-no. Po bujenju najprej obnovimo pretekle sanje in jih zapišimo v dnevnik. Nato si vzemimo cca. 60 minut za krajši sprehod oziroma kakšno drugo miselno in telesno nezahtevno opravilo. Med tem časom poskušajmo čim-bolj pozorno spremljati svoje misli in občutiti gibanje telesa. Bodimo čim-bolj budni in pozorni na notranjo zaznavo. V tem času lahko občasno ponavljamo namero za doseganje zavestnega sanjanja. Nato se vrnimo v posteljo, zaprimo oči, nekajkrat globoko vdihnemo in čimbolj sprostimo naše telo. Postavimo si namero za doseganje lucidnosti in se nato osredotočimo na notranje oziroma subliminalno zaznavanje. Sprva se osredotočimo in prepustimo le naključnemu vizualnemu notran-jemu zaznavanju. Kmalu se bo pojavilo zaznavanje iz prve faze spanja in se, ker smo zjutraj še precej zaspani, tudi hitro poglobilo v drugo fazo spanja. Začele se bodo pojavljati tudi bolj ali manj jasne slikovne zazna-ve oziroma kratki notranji filmi, ki napovedujejo vstop v fazo sanjanja. Zatem v mislih te notranje vizualne zaznave oziroma filme s pomočjo vizualiziranja rahlo preoblikujmo. V prvi osebi vstopimo v notranji "film". Spremenimo nekaj podrobnosti in se spet prepustimo "naključnim" vsebi-nam, da nas popeljejo še globlje proti fazi sanjanja. Potrebno je razumeti,

——————————— 126 ———————————

Sandi Jug


da nam prepuščanje "naključnim" notranjim vsebinam pomaga vstopiti v REM fazo, medtem ko nas zavestno spreminjanje vsebin obdrţi v stanju ozaveščenosti oziroma budnosti (glej treniranje notranjega vizualnega zaznavanja v nadaljevanju). V kolikor med vajo zaspimo, pomeni, da smo se preveč prepustili zazna-vanju notranjih vsebin; v tem primeru podaljšajmo čas zavestnega vizua-liziranja. Preverimo tudi, ali imamo dovolj usmerjeno pozornost med vizu-aliziranjem (miselne ali druge motnje). Če med vajo ostajamo budni v prvi ali drugi fazi spanja in ne zmoremo zdrsniti v REM fazo, je očitno, da se ne prepuščamo dovolj zaznavanju "naključnih" notranjih vsebin. V takšnem primeru skrajšajmo čas zavest-nega vizualnega predstavljanja. V kolikor še ne doseţemo prve stopnje zavestnega sanjanja, lahko med vizualiziranjem poskusimo še z dodajanjem kinestetične zaznave. S pomočjo spomina prikličemo občutek zaznavanja svojega telesa med hojo, plavanjem ali kakšno drugo telesno aktivnostjo. Tako hkrati opazu-jemo sanjski prostor in sočasno občutimo naše gibanje v njemu. Predsta-vljajmo si, da sanjsko pokrajino dejansko doţivljamo v prvi osebi (tri-dimenzionalno) in ne odmaknjeno, kot pri opazovanju slike. V naslednji fazi lahko dodamo še zvoke, morda tudi vonj. Za neposredno zavestno vstopanje v REM fazo, je najprimernejša upora-ba notranjih predstav, ki vključujejo ponavljajočo se kinestetično in vizu-alno komponento. Lahko si zamišljamo, kako vozimo po ravni avtocesti, letimo nad neizrazito planoto ali morjem, se spuščamo po neskončno dol-gem toboganu in tako dalje. Če s spominom ne zmoremo aktivirati dovolj intenzivne kinestetične zaz-nave, se bomo morali bolj pozorno usmeriti v kinestetično zaznavanje našega telesa med dnevnimi aktivnostmi (glej treniranje notranjega kine-stetičnega zaznavanja v nadaljevanju). Opisano notranje doţivljanje je večinoma ţe dovolj intenzivno, da se sko-raj vsa naša pozornost preseli na notranje zaznavanje oziroma sanjanje. S tem pričnemo ozaveščeno sanjati oziroma postanemo lucidni v sanjah. V kolikor nam vaja ne gre od rok, ne obupajmo, saj je metoda z zavest-nim vstopom v REM fazo ena teţjih.

Sandi Jug


——————————— 127 ———————————

Treniranje notranjega v izualnega zaznavanja Lezimo, zaprimo oči in začnimo s spremljanjem rahlega migetanja ter pre-livanja komaj opaznih lis pastelnih barv pred očmi. Poskusimo jih čimbolj jasno zaznati. Nato se osredotočimo na posamezna področja migetanja in natančno opazujmo spreminjanje oblik. Vaja je uporabna za prehod iz prve v drugo fazo spanja. Za prehod iz druge faze spanja v fazo sanjanja moramo lokalizirano not-ranje vizualno zaznavanje migetanja razširiti na večino notranjega vidne-ga polja s postopnim širjenjem pozornosti navzven (kot da bi večali notra-nje vizualno zaznavni zaslon). To počnimo tako, da med procesom širjen-ja ne izgubimo ostrine – vaja dela mojstra. Notranje podobe postajajo vse bolj kompleksne in postopoma oblikujejo obrise slik. Ob širitvi notranjega vizualnega zaznavanja se prelivanje pastelnih barv v obliki lis postopno porazdeli in obarva nastajajoče obrise slik. V naslednji fazi lahko opazimo, da slike pravzaprav niso statične, temveč se razvijajo v filme (zgodbe). V praksi se med treniranjem pričnejo pojav-ljati prebliski zelo jasnih slik ali kratkih filmov, ki z nadaljnjo krepitvijo notranjega zaznavanja postajajo vse bolj in bolj pogosti ter se v končni fazi stopijo z zavestno opazovano razvijajočo se sliko oziroma filmom. Tako nastajajo sanjske podobe oziroma zgodbe. Treniranje notranjega kineste tičnega zaznavanja Osnovna in enostavna vaja za usmeritev pozornosti iz zunanjega na not-ranje zaznavanje temelji na pomnjenju zaporedja kinestetičnega zazna-vanja. Naredimo na primer deset počasnih korakov ali počepov, ob tem pa z veliko mero pozornosti spremljajmo notranjo kinestetično zaznavan-je. Po končani vaji poskusimo čimbolj jasno priklicati zaporedje notranjih zaznav in občutkov. Vaja je zelo koristna za učinkovit zavestni vstop v REM fazo.

——————————— 128 ———————————

Sandi Jug


Vzdrţevanje lucidnosti

V sledečem sklopu se bomo posvetili predvsem tehnikam za vzdrţevanje

lucidnosti med sanjanjem in se s tem premaknili iz prve v drugo sto-

pnjo lucidnosti.

Kot smo ţe omenili, je ozaveščenost v prvi stopnji lucidnosti časovno

omejena le na nekaj sekund. Za vstop v drugo stopnjo lucidnosti bomo

tako morali razviti še dodatne spretnosti, ki nam bodo omogočile zaves-

tno vzdrţevati oziroma podaljševati lucidnost.

Za razliko od prve stopnje lucidnosti, v kateri smo bolj ali manj statični

opazovalci, pričnemo v drugi stopnji lucidnosti zavestno delovati in s

tem tudi spreminjati sanjske vsebine. Prvi predpogoj za zavestno delo-

vanje med sanjami je seveda podaljšanje oziroma zavestno ohranjanje

stanja lucidnosti.

Pri prvih soočenjih z zavestnostjo v sanjah se med praktikanti mnogo-

krat pojavi občutek vznemirjenja, ki hitro preusmeri pozornost na

zunanje zaznavanje fizičnega telesa in s tem prekine izkušnjo. Presene-čenost, vznemirjenje in celo navdušenje ob doseganju prve stopnje luci-

dnosti je seveda razumljivo, saj gre za izjemno doţivetje. Kljub temu, da

so tovrstni čustveni odzivi prehodne narave in se po nekaj ponovitvah

umirijo, so dokaj moteči.

Vznemirjenje med 1. stopnjo lucidnosti lahko preprečimo tako, da si

tekom dneva v mislih predstavljamo, kako se med sanjanjem ozavesti-

mo in kako to mirno sprejmemo. V kolikor se vznemirjenje vseeno poja-

vi, uporabimo tehnike za zadrţevanje pozornosti na notranjem kineste-

tičnem zaznavanju, ki jih opisujemo v vajah.

Zadrţevanje pozornosti na notranjem zaznavanju

Naslednja teţava pri zadrţevanju lucidnosti je avtomatizem, ki samodej-

no preusmerja našo pozornost iz notranjega na zunanje zaznavanje.

Med prvo stopnjo lucidnosti je ozaveščenost od prvega trenutka lucid-

nosti pa vse do prebuditve bolj ali manj konstantna. Tisto, kar se spre-

minja, je le intenzivnost zaznave sanjskih vsebin, ki od trenutka zave-

Sandi Jug


——————————— 129 ———————————

danja, da sanjamo, hitro bledi, s čimer naša pozornost nezadrţno drsi

proti zunanjemu zaznavanju.

Samodejna preusmeritev pozornosti iz notranjega na zunanje zaznava-

nje je posledica vsakdanjega avtomatizma, ki ozaveščenost povezuje z

budnostjo. Sili nas, da se vsakič, ko se ozavestimo, tudi prebudimo.

Da bi mehanizem samodejnega preusmerjanja pozornosti zaustavili in s

tem podaljšali lucidnost, se moramo najprej naučiti pozornost zavestno

usmerjati na notranje zaznavanje. Da bi notranje zaznavanje še dodat-

no poglobili, lahko uporabimo metodo zavestnega pršenja pozornosti.

V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali posamezne tipe notranjega

zaznavanja, ki jih doţivljamo med prehodom iz prve v drugo stopnjo

lucidnosti.

NOTRANJA VIZUALNA ZAZNAVA

Med zaznavanjem sanjske razseţnosti v prvi stopnji lucidnosti se naša

pozornost samodejno usmeri na detajle. Ti se pričnejo pred našimi not-

ranjimi očmi spreminjati, notranja slika se zoţi, zbledi oziroma razprši in kmalu se prebudimo.

Ozaveščeno opazovanje spreminjajočih se sanjskih vsebin (predmetov,

oseb…) ni samoumevna sposobnost, saj s tem nimamo skoraj nikakrš-

nih zavestnih izkušenj in v povezavi s tem seveda tudi nobenih navad

zaznavanja.

Ozaveščenost je med sanjanjem namreč laţje ohranjati, ko je zaznavan-

je podobno tistemu med budnostjo: bolj statično, sanjske vsebine se ne

spreminjajo, ko jih opazujemo in podobno.

Torej, ko se znajdemo v prvi stopnji lucidnosti, z notranjo vizualno zaz-

navo sanjske vsebine sprva le preletimo. Pogleda ne zadrţujemo na

podrobnostih, saj bi nas to kmalu prebudilo. Z notranjim pogledom drsimo iz ene na drugo stran vizualnega polja zaznave. S tem prepreči-

mo, da bi naša pozornost zdrsnila v zunanje zaznavanje, obenem pa

tudi vzdrţujemo širino vidnega polja, ki bi se v nasprotnem primeru

zoţilo.

Ko osvojimo prakso vizualnega preletenja sanjskih vsebin, lahko posto-

pno pričnemo s krajšimi obdobji opazovanja posameznih sanjskih vse-

——————————— 130 ———————————

Sandi Jug


bin. Na njih se zadrţimo le toliko časa, dokler se le te ne pričnejo spre-

minjati, nato ponovno z notranjim vizualnim zaznavanjem preletimo

sanjsko okolico.

Stabiliziranje notranjega zaznavanja je postopen proces, ki ga lahko

treniramo neposredno med doţivljanjem prve stopnje lucidnosti, ali posredno med budnostjo, oziroma še laţje, med hipnagogično fazo.

NOTRANJA KINESTETIČNA ZAZNAVA

Med prehodom iz prve v drugo stopnjo lucidnosti se je dobro posvetiti

tudi notranji kinestetični zaznavi. Prav lahko se zgodi, da nam pozor-

nost samodejno uide na zunanje zaznavanje, a ne preko vizualnega,

temveč preko kinestetičnega zaznavanja. Tako lahko pričnemo kineste-

tično zaznavati naše fizično telo, ki leţi v postelji.

Da bi se temu izognili, uporabimo tehniko za preusmeritev pozornosti

na notranje kinestetično zaznavanje. V ta namen je zelo uporabna

metoda z notranjim vrtenjem okoli svoje vertikalne osi. Takšno vrtenje

namreč povzroči hitro preusmeritev pozornosti na notranje kinestetično

zaznavanje, saj je intenzivnost notranjega doţivljanja vrtenja precej močna. In kot vemo, pozornost samodejno sledi področju večje aktivno-

sti.

Vrtenje okoli svoje vertikalne osi povzroči samodejno preusmerjanje

pozornosti iz zunanjega na notranje zaznavanje tudi med budnostjo.

Podnevi se nekajkrat zavrtimo okoli svoje vertikalne osi in pri tem čim-

bolj pozorno spremljamo naše notranje doţivljanje. Po končani vaji pri-

kličemo spomin na občutek vrtenja s čim večjo natančnostjo.

Poleg vrtenja lahko uporabimo tudi druge, sicer manj intenzivne meto-

de za preusmeritev pozornosti na notranje kinestetično zaznavo, kot je

drgnjenje dlani ali kakšna druga ponavljajoča se telesna aktivnost.

Tovrstne metode ne temeljijo na preusmerjanju pozornosti preko inten-

zivnosti, temveč predvsem preko ponavljanja. Vztrajno ponavljanje namreč vzdrţuje pozornost na notranjem kinestetičnem zaznavanju in s

tem preprečuje zdrs v zunanje zaznavanje. Metode, ki temeljijo na

ponavljanju, so večinoma uporabne v kombinaciji z vizualnim zaznava-

njem.

Sandi Jug


——————————— 131 ———————————

NOTRANJA AVDITIVNA ZAZNAVA

Preusmeritev pozornosti iz notranjega na zunanje zaznavanje lahko

sproţijo tudi zunanji zvoki, kot so razni piski, govorjenje, glasba, šumi

ali celo naše dihanje.

Da bi pozornost obdrţali na notranjem zaznavanju, moramo zunanje motenje, podobno kot pri vizualnem in kinestetičnem zaznavanju, pre-

glasiti z bolj intenzivnim notranjim dogajanjem.

Pomagamo si lahko na dva načina: s krajšo intenzivno avditivno vsebi-

no in s ponavljajočo se avditivno vsebino. Pri prvi tehniki med sanjan-

jem v mislih izrečemo kratek verbalni ukaz, na primer "Sanjam!" in mu

prisluhnemo. Uporabimo lahko tudi druge kratke intenzivne zvoke, ki

pritegnejo našo pozornost na notranjo avditivno zaznavo. Temu name-

nu sluţi tudi druga tehnika, pri kateri ustvarimo in zaznamo ponavlja-

joče se avditivne vsebine oziroma zvoke, ki so sicer manj intenzivni, a z

dolţino trajanja vseeno zadrţujejo pozornost na notranjem zaznavanju.

Sem sodi notranja glasba, daljše govorjenje in podobno.

NOTRANJA OLFAKTORNA IN GUSTATORNA ZAZNAVA

Zunanje motnje v obliki vonja in okusa med sanjanjem le redko priteg-nejo našo pozornost in s tem povzročijo zdrs iz prve stopnje lucidnosti v

budnost.

Osnove gibanja v sanjskem prostoru

Naslednji korak v obvladovanju lucidnega sanjanja, ki sledi stabilizaciji

lucidnosti, je zavestno gibanje v sanjskem prostoru.

Gibanje v sanjskem prostoru je izkušnja, ki se je vsi vsaj deloma zave-

damo, ko se spominjamo svojih sanj, v katerih smo hodili, leteli, plava-

li, izvajali določena ročna opravila in podobno. V nekaterih sanjah smo

preteţno statični opazovalci, v drugih izvajamo določene aktivnosti v

prvi osebi. Bistvena razlika med obema tipoma sanj je v notranjem zaz-navanju, saj prvi primer vključuje preteţno le vizualno zaznavo, drugi

pa tudi aktivno kinestetično zaznavo.

Popolna osvojitev druge stopnje lucidnosti predpostavlja, da zavestno

obvladamo osnove gibanja po sanjskem prostoru. Notranje gibanje se

od zunanjega gibanja razlikuje v tem, da ne vključuje dejanskega giba-

——————————— 132 ———————————

Sandi Jug


nja fizičnega telesa, temveč le notranje kinestetično zaznavanje občutka

gibanja. Notranje gibanje upravljamo in nadziramo s pomočjo zavestnih

miselnih ukazov.

Oglejmo si osnovne načine notranjega premikanja.

HOJA

Hoja po sanjskem okolju je samodejna navada, ki izvira iz prevladujoče-

ga premikanja med budnostjo. V specifičnem sanjskem svetu je takšno

premikanje v primerjavi z letenjem precej naporno in neučinkovito.

Zavestna hoja po sanjski pokrajini namreč zahteva, da precejšnjo mero

svoje pozornosti usmerjamo na kinestetično zaznavanje posameznih

gibov oziroma korakov. Zavoljo tega je hoja za zavestno izvajanje bolj

zahtevnih sanjskih zaznav in aktivnosti neprimerna.

LETENJE

Gibanje po sanjskem prostoru načeloma ni pogojeno z vplivom gravita-

cije. Torej v sanjah lahko tudi letimo oziroma se neovirano premikamo v

vseh koordinatnih smereh. Kljub temu se moramo na takšno svobodo

šele navaditi. V prvih zavestnih poskusih letenja po sanjskem prostoru še čutimo vpliv navad iz gibanja v zunanjem svetu. Občutek gravitacije

nas še vedno spremlja: ko na primer ţelimo v sanjah vzleteti, se pojavi

občutek teţe, ki nas pri tem ovira. Tovrstne teţave lahko z nekaj vaje

hitro odpravimo.

PRESKAKOVANJE

Preskakovanje je način gibanja, ki se v sanjskem svetu kaţe kot najbolj

učinkovita metoda. Govorimo o sposobnosti premagovanja sanjskih

razdalj brez vmesnih faz oziroma postankov. Za prehod iz ene strani

sanjske pokrajine na drugo je dovolj, da to nameravamo in ţe se zgodi.

DRUGI NAČINI

Poleg naštetih načinov notranjega premikanja lahko omenimo še drsen-

je, plavanje in ţe omenjeno vrtenje.

Drsenje je kombinacija hoje in letenja. Med hojo odmislimo zaznavanje

korakov in z delno uporabo sposobnosti letenja zdrsimo po pokrajini.

Plavanje, podobno kot hoja, izvira iz navade premikanja v zunanjem

svetu in zahteva precejšnjo mero pozornosti na izvajanju gibov. V sanj-

Sandi Jug


——————————— 133 ———————————

skem prostoru lahko plavamo v sanjskem zraku, sanjskem morju ali

celo sanjski zemlji.

Vrtenje lahko, poleg ţe omenjenega učinka preusmeritve pozornosti iz

zunanjega na notranje zaznavanje, med drugim uporabimo tudi za pre-

mikanje med sanjskimi prostori.

V začetku, ko se šele privajamo na zavestno gibanje v sanjah, se posku-

šamo izogibati prehodom skozi zidove in druge podobne sanjske ovire.

Tovrstno dogajanje lahko, zlasti pri vizualnem zaznavanju prehoda, pri-

tegne našo pozornost proti zunanjemu zaznavanju in nas prebudi. Kot

smo ţe omenili, je pozornost laţje zadrţevati na notranjem vizualnem

zaznavanju, v kolikor se sanjska okolica bistveno ne spreminja. Poleg

tega na takšno premikanje, kot je prodiranje skozi stene, v budni real-

nosti nismo navajeni, kar seveda ne olajša izvedbe.

S podobnimi teţavami se soočamo tudi pri izvajanju metode premikanja

v sanjskem prostoru s preskakovanjem, ki vključuje hitro in zavestno

nadzorovano spreminjanje sanjskih vsebin oziroma zaznavanje sanjske-

ga prostora iz različnih zornih kotov. Tudi metodo premikanja s preska-kovanjem in prehode skozi sanjske ovire si bomo podrobneje ogledali v

nadaljevanju, saj bi bile na tej stopnji verjetno prezahtevno opravilo.

V zavestnem sanjanju lahko izvajamo tudi druge gibe, premikamo roke

in noge, obračamo glavo, izvajamo počepe, odvisno od vrste izbranega

sanjskega telesa.

Doţivl janje druge stopnje lucidnosti

Značilnost druge stopnje lucidnosti je ozaveščenost med sanjanjem.

Zavedamo se, da naše telo počiva v postelji, zavest pa je budna v svetu

sanj. Lucidnost smo sposobni ohranjati za daljša obdobja. V sanjskem

prostoru se nadzorovano premikamo po lastni volji in izbiri.

——————————— 134 ———————————

Sandi Jug


V vajah ozaveščanja se bomo tokrat posvetili odpravljanju motenj, ki ovirajo ohranjanje lucidnosti med sanjanjem in zadrţevanje pozornosti na notranjem zaznavanju. Pred pričetkom izvajanja sledečega sklopa vaj naj bi praktikanti vsaj ţe enkrat dosegli prvo stopnjo lucidnosti. Preseganje vznemir janja Naslednjo vajo izvajamo v budnosti ali hipnagogični fazi. V spomin si čimbolj podrobno prikličemo ţe doţiveto izkušnjo ozaveščenosti iz prve stopnje lucidnosti. Korak za korakom podoţivimo proces ozaveščanja, vse do odseka, ko nastopi vznemirjenje, ki nas posledično prebudi. Vzne-mirjenje v mislih nadomestimo s samoumevnim sprejemanjem ozavešče-nosti med sanjanjem. Predstavljamo si, kako se ozavestimo med sanja-mi, ne da bi nas to vznemirilo ali prebudilo. Pred pričetkom spanja uporabimo še avtosugestijo: "Povsem normalno je, da zavestno sanjam!". Zadrţevanje pozornosti na notranjem zaznavanju

NOTRANJA VIZUALNA ZAZNAVA Ko doseţemo lucidnost prve stopnje, najprej izvedemo prelet sanjskega prostora z notranjim vizualnim zaznavanjem. Z notranjim pogledom pre-letimo celotno sanjsko pokrajino, ne da bi se zadrţevali na podrobnostih, četudi nas te privlačijo. To počnemo toliko časa, da stabiliziramo vizualno zaznavanje sanjskih vsebin. Ko nam to uspe, se posvetimo posameznim sanjskim vsebinam. Če postane zaznava sanjskih vsebin ponovno nestabilna in se le te prič-nejo spreminjati, pozornost z vizualnim preletom znova preusmerimo na celotno sanjsko pokrajino. V kolikor se med zavestnim sanjanjem prične krčiti vidno polje in nam preti prebuditev, lahko poskusimo razširiti pogled na podoben način, kot to počnemo z odpiranjem vek med budnostjo. Ob tem moramo biti precej pozorni, da ne premaknemo naših fizičnih vek. Razlika v občutku je mini-malna, zato se bomo morali pač učiti na napakah.

Sandi Jug


——————————— 135 ———————————

NOTRANJA KINESTETIČNA ZAZNAVA Ko ţe stabiliziramo notranjo vizualno zaznavo, se posvetimo še notranji kinestetični zaznavi. Za začetek predlagam počasno gibanje po sanj-skem prostoru, saj moramo ob samem gibanju pozornost vzdrţevati tudi na vizualnem zaznavanju, kar je pri hitrejšem gibanju teţje izvesti. Priporočam, da se sprva gibljemo v obliki drsenja, levitiranja oziroma letenja, saj to ne zahteva toliko pozornosti, kot na primer premikanje nog med hojo. Počasi drsimo ali letimo po sanjski pokrajini in smo obenem pozorni tudi na vizualno zaznavanje. Pomaga tudi, če si tovrsten način gibanja vizu-alno in kinestetično predstavljamo ţe vnaprej, med dnevno budnostjo. Ko se po lahko sanjskem prostoru zavestno gibljemo, ne da bi izgubili vizualno zaznavo prostora, pričnemo eksperimentirati še z drugimi nači-ni premikanja.

Prever jan je procesa ozaveščanja sanj Doslej smo, od začetnega spominjanja sanj pa vse do doseganja druge stopnje lucidnosti, obdelali kar nekaj tematik in izvedli precej različnih praktičnih vaj. Da bo proces ozaveščanja sanjanja laţje razumljiv in bolj enostaven, smo njegove ključne faze in najpogostejše teţave pri dosega-nju lucidnosti sistematizirali v preglednici.

Preverimo, katere ključne faze nam povzročajo teţave in izberimo vaje, ki jih je priporočljivo bolje obdelati.

TEŽAVE PRIPOROČLJIVE VAJE

Sanj se slabo oziroma sploh ne spomnimo.

Vaje za krepitev spominjanja.

Dvomimo o resnični zmoţnosti, da smo lahko zavestni med sanjanjem.

Spreminjanje prepričanj.

Ne doseţemo

stanja pred-lucidnosti. Postavljanje namere in preverjanje ozaveščenosti.

Ne doseţemo

1. stopnje lucidnosti. Uporaba kratkega namenskega spanja.

Ne doseţemo

2. stopnje lucidnosti. Vaje za usmerjanje pozornosti na notranje zaznavanje.

——————————— 136 ———————————

Sandi Jug


V nadaljevanju bomo spoznavali značilnosti zaznavanja sanjskega pros-

tora in sanjskega telesa. Posvetili se bomo tudi osnovam interakcij med

sanjajočim in sanjskimi vsebinami.

Sanjska realnost

Med dnevno budnostjo smo navajeni ţiveti v tri-dimenzionalnem pros-

toru, ki se razteza v času med preteklostjo in prihodnostjo. Naše telo je

podvrţeno vplivu gravitacije in omejeno v razpoloţljivi količini energije,

hitrosti gibanja in podobno.

Sanjskega prostora ne moremo razumeti in primerjati s prostorom, kot

ga zaznavamo med dnevno budnostjo, saj je sanjsko okolje, kot bomo

obrazloţili v nadaljevanju, neposredno pogojeno z našimi predstavami

in pričakovanji. Zavestne in neozaveščene navade razmišljanja, bivanja

ter delovanja iz običajne budne realnosti prenašamo tudi na zaznavanje

sanjskega sveta. Ne pozabimo, da je naša kreativnost na nivoju mišljen-

ja neomejena, in ker v sanjanju misel dobesedno ustvarja sanjsko real-

nost, se le ta tako tudi odziva.

Oglejmo si osnovne značilnosti sanjske realnosti.

PROSTOR

Sanjski prostor je pravzaprav neobstoječ in hkrati vseobsegajoč, kar

pomeni, da razdalja med sanjskimi vsebinami a priori ne obstaja, lahko

pa jo kot takšno zaznavamo. Sanjski prostor je pravzaprav kreacija

našega uma, ki se lahko kaţe kot prostor, podoben tistemu iz dnevne

budnosti, ali pa je z njim popolnoma neprimerljiv. Prav zavoljo teh zna-

čilnosti se lahko po sanjskem okolju gibljemo tudi s prostorskim pre-

skakovanjem.

Druga značilnost je hkratnost obstoja več sanjskih prostorov v enem.

Večdimenzionalna struktura sanjskega prostora je v sanjskem svetu samoumevnost, na katero se moramo šele privaditi in jo obvladati. Več

o tem si lahko preberemo v opisu zavestnega spreminjanja sanjskih

vsebin.

Sandi Jug


——————————— 137 ———————————

ČAS

Med dnevno budnostjo doţivljamo čas kot linearen in zaporeden, med-

tem ko je sanjski čas, podobno kot sanjski prostor, hkraten oziroma

neobstoječ.

Med običajnim neozaveščenim sanjanjem sicer večinoma doţivljamo linearen zaporeden sanjski čas, kljub temu pa se nam nenehno dogaja-

jo tudi časovna preskakovanja v sanjsko preteklost in prihodnost.

Podoţivljamo ţe doţivete sanjske dogodke ali preskakujemo po časovni

premici v sanjsko prihodnost.

GRAVITACIJA

Vpliv gravitacije med dnevno budnostjo občutimo vsak trenutek našega

dnevnega ţivljenja in s tem navado vnašamo tudi v sanjski prostor.

Gravitacija med sanjanjem, razen če v to ne verjamemo, na sanjske vse-

bine in sanjsko telo ne vpliva.

Sanjske vsebine

Sanjske vsebine se nahajajo v sanjskem prostoru in ga s tem tudi opre-

deljujejo. Za naše potrebe bomo sanjske vsebine delili na vsebine, ki

sestavljajo naše sanjsko telo in na druge oziroma zunanje sanjske vse-

bine.

SANJSKO TELO

O sanjskem telesu seveda le pogojno govorimo, saj med sanjanjem ne

obstaja nekaj takega, kot je telo med dnevno budnostjo, temveč le not-

ranje zaznavanje, ki ločuje identiteto sanjajočega od drugih sanjskih

vsebin. Sanjsko telo lahko definiramo kot del sanjskih vsebin, s kateri-

mi se med sanjanjem identificiramo.

Med zavestnim sanjanjem je sanjsko telo naš najbolj pozunanjen del, ki

je končni izraz naših notranjih naravnanosti. Drugače povedano: takšni kot smo na znotraj, smo tudi na zunaj. Seveda pa to verjetno velja tudi

za našo fizično pojavnost, mar ne? Sanjsko telo vodimo, nadziramo in

spreminjamo z mislimi, zaznavamo pa s petimi tipi subliminalnih zaz-

nav.

Kot smo ţe nakazali, se vse sanjske vsebine odzivajo po pravilih, ki vla-

dajo v sanjskem okolju. Prav zaradi tega je lahko subliminalno zaznava-

——————————— 138 ———————————

Sandi Jug


nje sanjskega telesa zelo spremenljivo, tako v prostorski in časovni, kot

tudi v drugih komponentah.

Oblika sanjskega telesa je spremenljive narave, kar pomeni, da ga lah-

ko v vsakem trenutku preoblikujemo v katerokoli formo. V prvih sooča-

njih z lucidnostjo je oblika našega sanjskega telesa bolj ali manj podob-na obliki fizičnega telesa med dnevno budnostjo. Takšna podobnost

seveda izvira iz navad, ki jih v sanjanje vnašamo iz budnosti.

Zaznavanje sanjskega telesa poteka preko notranje kinestetične zazna-

ve. Glede na obliko telesa, ki ga prevzamemo med sanjanjem, se posle-

dično spremeni tudi način notranjega kinestetičnega zaznavanja. Tako

lahko zelo velika roka v sanjskem svetu kinestetično zaznava mnogo

večje površine.

Zavestno spreminjanje oblik sanjskega telesa bomo podrobneje obrav-

navali v nadaljevanju.

ZUNANJE SANJSKE VSEBINE

Kot smo ţe ugotovili, lahko sanjsko telo zaznavamo preko petih tipov notranje zaznave: kinestetične, vizualne, avditivne, olfaktorne in gusta-

torne. Podobno velja tudi za vse druge zunanje sanjske vsebine, le da

jih zaznavamo posredno preko sanjskega telesa, s katerim se identifici-

ramo. Torej, podobno kot v dnevni budnosti, ko zaznavamo interakcije

med našim fizičnim telesom in zunanjimi objekti.

Kot bomo videli v naslednjih vsebinskih sklopih, je ločnica med našim

sanjskim telesom in zunanjimi sanjskimi vsebinami precej manj izrazi-

ta in določena kot med dnevno budnostjo. To pomeni, da lahko zunanje

vsebine kaj hitro postanejo del našega sanjskega telesa, v kolikor se

identificiramo z njimi, oziroma del našega sanjskega telesa postane del

zunanjih sanjskih vsebin, v kolikor se z njim več ne identificiramo.

Zunanje sanjske vsebine lahko definiramo tudi kot del našega nezaved-nega, ki postane zaznavno med zavestnim sanjanjem.

Naj omenimo dva pogleda na zunanje sanjske vsebine:

so del nas, vendar še nimamo nadzora nad njimi

niso del nas, so avtonomno motivirane, aktivne in samosvoje.

Sandi Jug


——————————— 139 ———————————

V običajnih sanjah smo ţe vsi izkusili obe moţni opredelitvi. Spomnimo

se sanjskih prizorov, v katerih smo bili sprva le zunanji opazovalci neke

sanjske aktivnosti, odigrane s strani zunanjih sanjskih vsebin (drugih

oseb, ţivali, pojavov). V nadaljevanju smo se aktivno vključili v sanjsko

dogajanje in prevzeli nadzor nad zunanjimi sanjskimi vsebinami.

Seveda se lahko spomnimo tudi sanj, v katerih smo s svojim sanjskim

telesom doţivljali odnosno dinamiko z drugo zunanjo sanjsko vsebino,

ki je bila popolnoma avtonomna v svojem izraţanju.

Interakcije med sanjskim telesom in zunanjimi sanjskimi

vsebinami

Ko smo pozornost ţe sposobni zavestno zadrţevati na notranjem zazna-

vanju oziroma vzdrţevati ozaveščenost med sanjanjem, se lahko posve-

timo še interakcijam med sanjajočim in drugimi sanjskimi vsebinami.

Pred pričetkom ozaveščanja tovrstnih interakcij se bomo posvetili še

stabiliziranju sanjskega prostora in sanjskega telesa, saj nam bo to v

veliko pomoč pri ozaveščanju odnosnih mehanizmov.

STABILIZIRANJE SANJSKEGA PROSTORA IN SANJSKEGA TELESA

Za začetek naj poudarimo, da je zavestno spreminjanje sanjskih vsebin

nujno pogojeno z zavestno identifikacijo s sanjskim telesom. Podobno

kot se dojenčki po rojstvu šele privajajo na svoje telo, se moramo tudi

mi v sanjskem svetu najprej spoznati in identificirati s sanjskim tele-

som ter se ga nato naučiti tudi uporabljati.

Seveda se je za začetek najlaţje identificirati s človeško obliko in pripa-

dajočo zaznavo, ki sta nam najbliţji. S takšnim dejanjem zavestno loči-

mo sanjske vsebine na notranje (moje sanjsko telo) in zunanje (zunanje

sanjske vsebine). Z razmejitvijo postavimo temelje za zaznavanje intera-

kcij v sanjski realnosti.

Sledi stabiliziranje sanjskega časa in prostora. Brez stabilnega sanjske-

ga prostora bomo namreč teţko identificirali vpliv zunanjih sanjskih

vsebin. Podobno velja tudi za čas. Ta naj bo v začetku linearen, kot ga

poznamo med dnevno budnostjo.

Stabiliziranje sanjskega prostora poznamo ţe iz vaje za zadrţevanje

pozornosti na notranjem zaznavanju s pomočjo vizualnega preletavanja

——————————— 140 ———————————

Sandi Jug


sanjskih vsebin. S tem se sanjske vsebine ne spreminjajo in posledično

se stabilizira tudi sanjski prostor.

Za stabiliziranje sanjskega časa potrebujemo sposobnost zaporednega

mišljenja brez miselnega preskakovanja. To pomeni, da je naš miselni

tok usmerjen v zaporednost izvajanja ţelenega kreativnega procesa. Sanjski čas je namreč neposredno pogojen z načinom miselnega doţiv-

ljanja sanjskih vsebin.

Naj spomnim na doţivljanje sanjskih prizorov med običajnim sanjan-

jem, v katerem so zgodbe popolnoma nepovezane. Da bi preprečili tak-

šno doţivljanje, moramo najprej izpopolniti sposobnost zaporednega

mišljenja v zavestnem sanjanju.

Večina ljudi ima med zavestnim sanjanjem teţave z zadrţevanjem zapo-

rednosti mišljenja za daljši čas, ali pa med zaporednim mišljenjem pre-

skakujejo na druge vsebine in se nato ponovno vračajo na izbran tok

misli.

V začetnih stopnjah zavestne interakcije s sanjskimi vsebinami je pri-poročljivo obvladati vsaj osnovne mehanizme zaporednega mišljenja.

Kasneje lahko med zavestnim sanjanjem dodamo še zavestno vzpored-

no oziroma hkratno mišljenje, ki nam bo nadalje povečalo sposobnost

nadzorovanja sanjskih vsebin. Značilnosti vzporednega mišljenja, si

bomo podrobneje ogledali v nadaljevanju.

Delovanje s sanjskim telesom

Ko ţe obvladamo zadrţevanje lucidnosti in smo stabilizirali sanjsko telo

ter sanjski prostor, lahko pričnemo z zavestnim delovanjem.

Delujemo lahko z vsem, kar med zavestnim sanjanjem zaznavamo kot

naše sanjsko telo. Seveda velja tudi nasprotno: vse, kar se nahaja zunaj sanjskega telesa, lahko deluje tudi na nas, saj je vse del sanjskih vse-

bin.

Zaznavanje in delovanje je med sanjanjem neposredno pogojeno z

našim sanjskim telesom. Učinkovitost upravljanja z njim je pogojena s

sposobnostjo hkratne uporabe zaznavanja in delovanja. Torej, med

Sandi Jug


——————————— 141 ———————————

ustvarjanjem oziroma spreminjanjem istočasno tudi vizualno, kinesteti-

čno, avditivno… zaznavamo samo stvaritev oziroma spremembo.

1. KINESTETIČNO ZAZNAVANJE IN DELOVANJE

Osnove kinestetičnega delovanja smo delno ţe opisali z načini

premikanja v sanjskem prostoru.

Seveda obstajajo še drugi načini gibanja sanjskega telesa, kot je

premikanje prstov na roki in podobno. Tehnike za tovrstne aktiv-

nosti so popolnoma identične tistim za premikanje in jih na tem

mestu ne bomo posebej obravnavali.

Kinestetične interakcije med sanjskim telesom in sanjskimi vsebi-

nami so lahko zelo raznolike, saj vključujejo tako občutek za tip,

ravnoteţje, temperaturo, vlaţnost, bolečino in še nekatere druge

notranje kinestetične zaznave.

Potrebno je pojasniti, da je lahko notranje kinestetično zaznavan-

je med sanjanjem sicer popolnoma identično kot med dnevno

budnostjo, a vendar z bistveno razliko. Zaznavni občutki se med zavestnim sanjanjem le v zelo omejeni obliki prenašajo naprej na

fizično telo in s tem ne povzročajo nadaljnjih telesnih reakcij, kot

so na primer telesne bolečine. Torej, vse kar se nam dogaja med

zavestnim sanjanjem, se načeloma tiče zgolj sanjske realnosti.

Doţivljanje svoje smrti med sanjanjem na primer ne pomeni tudi

fizične smrti.

Tega se je dobro večkrat spomniti, saj se lahko v nasprotnem pri-

meru na doţivljanje interakcij med zavestnim sanjanjem instink-

tivno odzivamo s strahom, presenečenjem, jezo… Lahko ravnamo

še bolj modro: neprijetne ali neţelene zaznave med zavestnim

sanjanjem spremenimo tako, da nam bodo prijetne.

VRSTE INTERAKCIJ Med običajnim sanjanjem bomo interakcijo med sanjskim telesom

in navidezno trdno zunanjo sanjsko vsebino občutili kot pritisk

na tisti del sanjskega telesa, ki je v vidni interakciji z dano vsebi-

no. Naša morebitna instinktivna reakcija lahko povzroči odboj ali

celo poškodbo oziroma natančneje vidno deformacijo sanjskega

telesa (podobno kot se to zgodi v budnosti). V kolikor pa sanjamo

zavestno, lahko po svoji ţelji izbiramo, katero zaznavo bomo doţi-

——————————— 142 ———————————

Sandi Jug


vljali in kakšno aktivnost bomo izvedli. Lahko čutimo bolečino, le

pritisk ali pa zgolj zdrsnemo skozi oviro, ne da bi jo sploh kineste-

tično občutili. Ne pozabimo: sanjski svet ne pozna omejitev fizične

realnosti, razen če sprejmemo, da jih.

Premikanje zunanjih sanjskih vsebin lahko izvedemo na več nači-nov. Uporabimo roko našega sanjskega telesa in s kinestetičnim

zaznavanjem otipa oziroma pritiska, podobno kot v budnosti,

sanjski predmet primemo in ga premaknemo. Seveda lahko sanj-

ske predmete premikamo tudi brez kinestetičnega zaznavanja, s

samim nameravanjem takšnega početja.

Nameravanje uporabljamo tudi za spreminjanje kinestetičnega

zaznavanja našega sanjskega telesa. Če ţelimo na primer kineste-

tično zaznavati večjo površino, kot to omogoča denimo naša sanj-

ska dlan, jo enostavno z nameravanjem povečamo. S tem se bo

naše kinestetično zaznavanje samodejno razširilo na celotno povr-

šino povečane dlani.

2. VIZUALNO ZAZNAVANJE IN DELOVANJE

Med dnevno budnostjo je pri zaznavanju zunanjega prostora naše čutilo za vid omejeno z vrsto dejavnikov: s širino zornega kota, z

ostrino zaznave oddaljenih predmetov, z zaznavanjem zelo maj-

hnih struktur, s širino vidnega svetlobnega spektra.

Seveda vizualno zaznavanje med sanjanjem s takšnimi omejitva-

mi ni obremenjeno, kar pomeni, da lahko med zavestnim sanjan-

jem gledamo s 360-stopinjskim zornim kotom, vidimo zelo oddal-

jene ali mikroskopsko majhne predmete in podobno.

Vizualno delovanje lahko opišemo kot sposobnost spreminjanja

ali kreiranja vizualno zaznavnih sanjskih vsebin. Postopek spre-

minjanja je nasproten zadrţevanju, ki smo ga opisali v metodi z

vizualnim preletavanjem sanjskih vsebin za stabiliziranje sanjske-ga prostora. Z notranjim pogledom se osredotočimo na izbrano

sanjsko vsebino in s pomočjo nameravanja pričnemo s spreminja-

njem njene oblike.

Sprva vadimo spreminjanje oblike delov našega sanjskega telesa,

na primer roke, kasneje pa izberemo tudi zunanje sanjske vsebi-

ne.

Sandi Jug


——————————— 143 ———————————

Z nameravanjem lahko izvajamo tudi druge vizualne manevre, kot

so "zoom efekt", mikroskopski vpogled, hkratno zaznavanje spre-

daj, pred in za sanjskim telesom. Takšni vizualni posegi med

zavestnim sanjanjem so izjemno učinkoviti in privlačni, pa vendar

predlagam, da jih pričnemo uporabljati šele, ko osnovne mehaniz-

me dobro obvladamo.

3. AVDITIVNO ZAZNAVANJE IN DELOVANJE

Tudi avditivno zaznavanje med zavestnim sanjanjem ni vezano na

omejitve čutila za sluh. Sanjsko notranje avditivno zaznavanje in

delovanje se od budnega loči po moţnostih reproduciranja, spre-

minjanja in kreiranja zvoka.

Medtem, ko smo med dnevno budnostjo omejeni z jezikom in arti-

kulacijo zvoka, je produkcija zvoka med sanjanjem neposredna.

Ustvarjanje zvoka v mislih neposredno zaznavamo z notranjo

avditivno zaznavo. Tako kreiranje kot spreminjanje notranjih zvo-

čnih vsebin sta popolnoma neodvisna od telesnih omejitev.

Notranje avditivno delovanje oziroma kreiranje je priporočljivo pričeti s priklicem in z zaznavo dobro poznanih zvočnih vsebin ter

jih nato postopno spreminjati. Dovolj je, da nameravamo povišati

jakost zvoka, spremeniti ton oziroma smer izvora zvoka in ţe lah-

ko zaznavamo notranje avditivne učinke.

Posebno pozornost zasluţi avditivno zaznavanje naših miselnih

ukazov, ki jih lahko uporabljamo tudi kot dodatek k nameravan-

ju. Intenzivnost notranjega, miselnega avditivnega ukaza namreč

potencira učinkovanje namere.

Verbalne miselne ukaze lahko uporabljamo tudi v ključnih trenu-

tkih lucidnega sanjanja, ob stabiliziranju sanjskega prostora,

začetku premikanja po sanjskem prostoru, spreminjanju sanjske-

ga telesa, zvišanju ozaveščenosti, povečanju ostrine posamezne notranje zaznave in podobno. Pomagamo si s trdilnimi miselnimi

verbalnimi ukazi, kot so:

"Povečaj ozaveščenost!"

"Poleti!"

"Spremeni obliko!"

"Povečaj kinestetično zaznavo!"

——————————— 144 ———————————

Sandi Jug


4. OLFAKTORNO IN GUSTATORNO DELOVANJE Preostala dva tipa zaznav sta med zavestnim sanjanjem sicer v

povprečju manj prisotna, seveda pa jih lahko prav tako nadzira-

mo na podoben način kot vse ostale.

Pričnemo s priklicem spominjanja in s tem zaznavanja nam dobro znanih vonjav in/ali okusov ter jih nato postopno spremenimo ali

pa ustvarjamo nove.

V nadaljevanju bomo predstavili vaje, ki so namenjene nadaljnji identifikaciji s sanjskim telesom in ozaveščanju interakcij med sanjajo-čim ter zunanjimi sanjskimi vsebinami. Cilj je obvladovanje druge stopnje lucidnosti in postopen prehod v tretjo stopnjo lucidnosti. Stabil iz iranje sanjske realnosti SANJSK I PROSTOR Vajo za stabiliziranje sanjskega prostora s pomočjo vizualnega preletava-nja sanjskih vsebin smo uporabili ţe v prejšnjem sklopu vaj pri zadrţeva-nju pozornosti na notranjem vizualnem zaznavanju. Predlagam, da je stabiliziranje sanjskega okolja prva aktivnost, ki jo izvedemo neposredno po vstopu v prvo stopnjo lucidnosti.

SANJSK I ČAS Ko stabiliziramo prostor, se posvetimo še stabiliziranju sanjskega časa. Za začetek je najprimerneje izbrati linearno doţivljanje sanjskega časa. To storimo tako, da v mislih najprej simbolično povlečemo vase preteklost in prihodnost. Zatem aktiviramo zaporedno mišljenje in s tem doţivljanje linearnega časa. Pozorni smo, da je zaznavanje spreminjanja sanjskih vsebin postopno in nadzorovano (vzrok-posledica). Pomembno je, da ne preskakujemo skozi sanjski čas.

Zaporednost mišljenja lahko treniramo tako med samim zavestnim sanja-njem kot med hipnagogično fazo spanja.

V hipnagogični fazi poskušajmo zavestno v mislih čimdalje zadrţati zapo-redje miselnega kreiranja. Lahko si na primer najprej zamislimo zgodbo,

Sandi Jug


——————————— 145 ———————————

ki jo nato postopno razvijamo. V kolikor nam misli nekontrolirano zbezlja-jo v neţeleno smer, začnimo proces razvijanja zgodbe spet od začetka.

Stabil iz iranje sanjskega te lesa Pri stabiliziranju sanjskega telesa bodimo pozorni predvsem na kinesteti-čno zaznavanje. Spomnimo se, kako občutimo svoje fizično telo med dne-vno budnostjo, in nato zaznavo prikličimo med samim zavestnim sanjan-jem. Bodimo pozorni, da se kinestetično zaznavanje sanjskega telesa ne spreminja brez naše zavestne namere. Bodimo pozorni tudi na vizualno zaznavanje vidnega dela našega sanj-skega telesa (rok, nog, trupa…). Ob opazovanju naj se oblika sanjskega telesa ne spreminja, saj bi se s tem spremenila tudi kinestetična zazna-va. Torej, le opazujmo, brez delovanja.

In terakc ije med sanjskim te lesom in sanjskimi vsebinami Za vsak tip zaznave bomo podali nekaj primerov. Seveda lahko preizku-simo tudi druge načine. 1. K INESTET IČNO DELOVANJE

S sanjsko roko se dotaknimo statične sanjske vsebine, na primer zidu, in kinestetično občutimo pritisk ob dotiku.

S sanjsko roko zdrsnimo skozi sanjsko vsebino, ne da bi karkoli

občutili.

S sanjsko roko odrinimo sanjski predmet, na primer kamen, tako

da bo ta odletel proč od našega sanjskega telesa.

Osredotočimo se na sanjsko roko in s pomočjo kinestetičnega zaznavanja razširimo obseg roke, tako da se bo povečala tudi ploskev kinestetične zaznave.

Bodimo pozorni, da ob samem spreminjanju posvečamo več pozornosti kinestetičnemu in ne vizualnemu zaznavanju.

2. V IZUALNO DELOVANJE

Opazujmo dlan svojega sanjskega telesa in pričnimo s spreminja-njem oblike. Poskusimo s preoblikovanjem v dlan s šestimi prsti, v ţivalsko taco, v obliko predmeta.

——————————— 146 ———————————

Sandi Jug


Izberimo sanjsko vsebino, se osredotočimo nanjo in jo pričnimo spreminjati v vnaprej izbrano obliko ter barvo.

Zazrimo se v navidezno prazen sanjski prostor in ustvarimo obli-ko (sanjsko vsebino).

Med vizualnim delovanjem je pomembno, da aktu spreminjanja sledi tudi vizualno zaznavanje. V kolikor se to ne zgodi, pričnimo znova.

3. AVD IT IVNO DELOVANJE

S sanjskimi dlanmi zaploskajmo in pričakujmo avditivno zaznavo zvoka ploska.

Izberimo glasbeno melodijo, ki jo dobro poznamo in jo poskušaj-mo reproducirati. Ko zvok ţe zaznavamo, poskušajmo s pomočjo miselnega nameravanja na primer zvišati jakost zvoka, spreme-niti smer, od koder prihaja in podobno.

V mislih ustvarimo verbalni ukaz, na primer »Zvišaj jakost zvo-ka!«. Ukaz poskušajmo najprej zaslišati z notranjim avditivnim zaznavanjem. Zatem pričakujmo, da se bo izvedla še namera (zvišanje jakosti zvoka), ki je vezana na sam ukaz.

4. OLFAKTORNO IN GUSTATORNO DELOVANJE

Prikličimo nam znan vonj ali okus in ga zaznajmo, nato spremeni-

mo tip vonja ali okusa. Ko to obvladamo, se lahko poigramo še z intenzivnostjo zaznavanja.

Sandi Jug


——————————— 147 ———————————

Spreminjanje sanjskih vsebin

V naslednjem sklopu se bomo posvetili zahtevnejšim tehnikam spremi-

njanja sanjskega telesa in sanjskega prostora. Opisali bomo osnove

učenja in razvijanja specifičnih sposobnosti med zavestnim sanjanjem.

Spreminjanje / kreiranje sanjskega prostora

V predhodnih sklopih vaj smo sanjski prostor najprej stabilizirali s

pomočjo vizualnega preletavanja, nato smo pričeli spreminjati posamez-

ne sanjske vsebine. Tokrat bomo poskusili hkrati spremeniti celotno

sanjsko okolje z vsemi sanjskimi vsebinami vred.

Kot smo omenili, je sanjski prostor opredeljen s sanjskimi vsebinami, ki

so lahko bolj ali manj statične ali spreminjajoče. Izraţajo se skozi najra-

zličnejše oblike, od predmetov, rastlin, ţivalskih in človeških form, do

drugih poznanih oblik. Seveda se v sanjanju pojavljajo tudi oblike, ki

jih med dnevno budnostjo ne zaznavamo in poznamo.

Paleta sanjskih prostorov se razteza od zelo bizarnih do povsem "normalnih", podobnim tistim iz dnevne budnosti.

Pojasnili smo ţe, da sanjski svetovi pravzaprav niso pogojeni s časom in

prostorom, kar pomeni, da jih zavestno ali neozaveščeno vzdrţujemo mi

sami z našimi miselnimi navadami.

Ob postavitvi namere za spreminjanje sanjskega prostora lahko upora-

bimo tehnike z razpršitvijo vizualne pozornosti za hitrejši in enostavnej-

ši prehod. Najzahtevnejši del hipnega spreminjanja celotnega sanjskega

prostora je trenutek samega prehoda oziroma spremembe, saj se za

trenutek notranja vizualna zaznava povsem razprši.

Tehnike hipnega spreminjanja sanjskih prostorov izrabljajo trenutek

stanja vizualne razpršenosti, ki ga zavestno sproţimo ob samem preho-du. V kolikor ne bi razpršili vizualne zaznave, bi namreč morali en sanj-

ski prostor z danimi vsebinami postopno spreminjati v drugega, kar pa

je precej naporen in dolgotrajen postopek.

——————————— 148 ———————————

Sandi Jug


Spreminjanje sanjskega telesa

V predhodnih poglavjih smo zaznavo sanjskega telesa najprej stabilizi-

rali, nato pa pričeli s spreminjanjem njegovih posameznih delov. Sedaj

sledi naslednja stopnja: hkratno bomo spremenili celotno sanjsko telo.

Osnove postopnega spreminjanja sanjskega telesa po delih smo ţe opi-

sali s primerom spreminjanja roke. Na podoben način lahko spremeni-

mo tudi preostale dele telesa in jih kasneje seveda tudi kinestetično

zaznavamo.

Način hipnega spreminjanja celotnega sanjskega telesa temelji na podo-

bnem principu kot hipno spreminjanje sanjskega prostora. Torej, naj-

prej postavimo namero, nato razpršimo zaznavanje obstoječega sanj-

skega telesa in zatem z izbrano tehniko prevzamemo drugačno obliko

telesa vključno s pripadajočim zaznavanjem.

Ob začetku spreminjanja si lahko pomagamo tudi z verbalnimi miselni-

mi ukazi za potenciranje nameravanja.

Spreminjanje sanjskega prostora Pričnimo z vajami za spreminjanje sanjskega prostora. Obliko novega sanjskega okolja si lahko vnaprej predstavljajmo ţe v med dnevno bud-nostjo ali v hipnagogični fazi. Prostor lahko tudi narišemo na list papirja in ga nekaj časa podrobno opazujemo, da se nam vtisne v spomin. Proces spreminjanja sanjskega prostora obsega naslednje korake:

postavitev namere

izvedbo tehnike

zaznavo spremenjenega sanjskega prostora

NAMERA Ko ţelimo sredi zavestnega sanjanja spremeniti sanjski prostor, najprej postavimo ustrezno namero. Postavitev namere lahko podkrepimo z verbalnim ukazom, na primer "Sprememba prostora!". V kolikor novega sanjskega prostora vnaprej zavestno ne opredelimo, se bo ta samodej-no ustvaril oziroma sestavil v skladu z vašimi nezavednimi vsebinami.

Sandi Jug


——————————— 149 ———————————

TEHNIKE Ena najučinkovitejših tehnik za hipno spreminjanje sanjskega prostora je hiter obrat okoli vertikalne osi svojega sanjskega telesa. S tem se naša pozornost v trenutku preseli na kinestetično zaznavanje sanjske-ga telesa, medtem ko se vizualno zaznavanje sanjskega prostora zabri-še. Ko vrtenje zaključimo, se ţe znajdemo v drugem sanjskem prostoru. Naslednja tehnika uporablja vizualne prehode za prečkanje oziroma spreminjanje sanjskih prostorov. Po postavitvi namere si zamislimo vrata, zaveso, črno odprtino ali kak drug podoben prehod, ki razmejuje dva sanjska prostora. Ko prestopimo prag, se ţe nahajamo na drugi strani. ZAZNAVA NOVEGA SANJSKEGA PROSTORA Potem, ko zaključimo z izvajanjem izbrane tehnike in se sanjski prostor ţe spremeni, je potrebno zaznavanje novo nastalega prostora še stabi-lizirati. Uporabimo ţe opisano tehniko z vizualnim preletavanjem.

Spreminjanje sanjskega te lesa V prejšnjem sklopu vaj smo se seznanili z osnovnimi vajami za spremin-janje posameznih delov sanjskega telesa. V kolikor ţelimo v hipu spreme-niti celotno sanjsko telo, lahko uporabimo naslednji postopek. Pri spreminjanju celotnega sanjskega telesa je pomembno, da novo nas-tajajočo obliko oziroma zaznavo le te vsaj pribliţno ţe v naprej poznamo, saj nam to olajša identifikacijo z novo nastalim sanjskim telesom. Na identifikacijo se lahko pripravljamo v hipnagogični fazi tako, da se pos-kušamo vţiveti v drugačno obliko sanjskega telesa. Poskušajmo občutiti, kako je biti "v koţi" na primer določene ţivali, rastline, predmeta, druge-ga človeka. Seveda se lahko novo nastali obliki sanjskega telesa tudi postopno prila-gajamo oziroma jo vse bolj podrobno zaznavamo kar med samim zavest-nim sanjanjem.

——————————— 150 ———————————

Sandi Jug


Tudi proces spreminjanja sanjskega telesa poteka po ţe opisanem zapo-redju:

postavitev namere

izvedba tehnike

zaznava spremenjenega sanjskega telesa NAMERA Podobno kot pri spreminjanju sanjskega prostora, najprej postavimo jasno namero in jo zatem podkrepimo še s primernim verbalnim uka-zom, na primer "Sprememba telesa!". V kolikor novo sanjsko telo ni vnaprej zavestno opredeljeno, bo zelo verjetno samodejno prevzelo obli-ko, ki je v skladu z našimi nezavednimi vsebinami.

TEHNIKE Hipno transformacijo sanjskega telesa lahko doseţemo z različnimi tehnikami:

izvedimo hiter obrat okoli vertikalne osi sanjskega telesa

ţeleno obliko sanjskega telesa vizualno ustvarimo v sanjskem prostoru in nato vstopimo vanjo oziroma se z njo poistovetimo

zavestno razpršimo zaznavanje sanjskega telesa v obliko oblaka in nato ponovno izostrimo zaznavo v novem sanjskem telesu

…

ZAZNAVA NOVEGA SANJSKEGA TELESA Po izvedbi izbrane tehnike in spremembi oblike sanjskega telesa sledi stabiliziranje zaznavanja novo nastalega telesa. Uporabimo ţe opisane tehnike za ozaveščanje in stabiliziranje sanjskega telesa iz predhodnih sklopov vaj.

Sandi Jug


——————————— 151 ———————————

Ozaveščanje sanjskega sveta med dnevno budnostjo

Navajeni smo, da v mislih ločujemo doţivljanje med spanjem in doţiv-

ljanje med dnevno budnostjo. Seveda v resnici temu ni tako, saj se zaz-

navni in kreativni procesi, prisotni med spanjem, odvijajo tudi med

dnevno budnostjo, le da se jih bolj ali manj ne zavedamo. Sanjanje in običajno budnost lahko simbolično primerjamo z morjem in valovi.

Valovi (običajna budnost) pač ne morejo obstajati brez morja (sanjanje).

Subliminalno in notranje zaznavanje med sanjanjem, hipnagogično in

hipnopompično fazo ter drugimi fazami spanja lahko koristno in učin-

kovito uporabljamo tudi med dnevno budnostjo, s tem, da jih sprva

ozavestimo in nato tudi zavestno obvladujemo. Tako lahko uspešno

nadzorujemo stres, predhodno zaznavamo in zdravimo telesna obolenja

in čustvene teţave, izurimo našo senzitivnost, uporabljamo sposobnos-

ti, ki smo se jih priučili med samim zavestnim sanjanjem in še veliko

več.

Druge vrste ozaveščenosti med spanjem

Do sedaj opisano ozaveščenost v REM fazi spanja oziroma sanjanja

torej imenujemo zavestno sanjanje. Seveda pa se lahko med spanjem

ozavestimo tudi v preostalih ne REM oziroma NREM (non REM) fazah.

Zavestno sanjanje a priori, s samim izrazom, opredeljuje ozaveščenost

le v fazi sanjanja. Večina praktikantov se tudi sicer posveča le REM

fazam spanja, medtem ko so ozaveščenosti izven te faze bolj redke, kra-

tkotrajne in slučajne. Kljub temu pa nekateri "sanjalci" pod tem ime-

nom bolj ali manj uspešno ozaveščamo tudi druge faze spanja.

Zavestno obvladovanje sanjskega vpl iva na dnevno budnost Tako zavestno kot neozaveščeno doţivljanje med sanjanjem mnogokrat močno vpliva na ţivljenje med dnevno budnostjo. Vsi se spomnimo velike razlike med jutranjim razpoloţenjem po prijetnih ali po neprijetnih san-jah.

——————————— 152 ———————————

Sandi Jug


Ne glede na to, ali se sanj spominjamo ali ne, jih doţivljamo ozaveščeno ali ne, se notranje razpoloţenjsko stanje iz sanjanja samodejno prenaša tudi v dnevno budnost. Iz sanj prenašamo slabo voljo, jezo, strah, vesel-je, ţalost, upanje, ponos. Velikokrat pa tudi najrazličnejše miselne narav-nanosti, ki ne vplivajo vedno pozitivno. Vse to seveda lahko tudi zavestno spremljamo in spreminjamo. V kolikor se sanj ne spominjamo, a smo zjutraj po bujenju navidezno brez razloga neprijetno razpoloţeni, lahko takšno stanje spremenimo s pomočjo zavestnega priklica prijetnejših razpoloţenjskih stanj. To naredi-mo tako, da se spomnimo prijetnega dogodka iz preteklosti in ga v mislih obnovimo. S tem bomo, s pomočjo tako imenovanega sidranja, samodejno priklicali tudi prijetnejše razpoloţenjsko stanje in se oddaljili od neţele-nega. V kolikor se sanj spomnimo, jih zjutraj, preden vstanemo iz postelje, še enkrat v mislih obnovimo. Nato jim v mislih spremenimo potek tako, da bodo pozitivno vplivale na naše razpoloţenjsko stanje. Seveda lahko tudi v tem primeru uporabimo zgoraj omenjeno sidranje.

Nočne more in drugi neţeleni sanjski pr izor i Ko sanjamo prijetne sanje, si ţelimo, da bi kar trajale in trajale. Ko pos-tanejo neprijetne, si seveda ţelimo čimprejšnjega konca. Spomnimo se, kako nam je pri srcu zjutraj po noči ponavljajočih se morečih sanj, polnih strahu in namišljene nevarnosti. Obvladovanje sanj med drugim pomeni obvladovanje naših misli, čustev in nagonov. Čustvena stanja, ki jim nismo kos, nas namreč preganjajo tako v budnosti kot tudi v sanjah. Podobno velja za primarne instinkte oziroma nagone po preţivetju in razmnoţevanju. Torej, če bi radi trajno zaustavili ponavljajoče se nočne more, se moramo izuriti v obvladovanju svojih misli, čustev in primarnih instinktov. Obvla-dovati svoja čustva in instinkte pomeni znati prepustiti se jim, jih usmer-jati in zadrţevati. Za mnoge je to dokaj dolgotrajen proces, saj je marsik-do popolnoma čustveno neuk, kaj šele gospodar svojih misli. Samo pomi-slite, kolikokrat dnevno se znajdete v situaciji, ko čustvujete in razmišlja-te na način, ki je v nasprotju z vašimi ţeljami.

Sandi Jug


——————————— 153 ———————————

Manj učinkovit način za odpravljanje nočnih mor in drugih neţelenih sanjskih prizorov lahko izvajamo v hipnagogični ali hipnopompični fazi spanja. Preden zaspimo ali tik preden se prebudimo, prikličemo v spomin ţe doţivete neprijetne sanjske prizore. Nato z vizualnim predstavljanjem spremenimo njihov potek v prijaznejšo obliko. S ponavljanjem bomo pos-topno razvili avtomatizem, ki se bo prenesel tudi v fazo spanja. Seveda lahko takšno spreminjanje, če je le mogoče, izvajamo tudi sproti med samim zavestnim sanjanjem. Kot smo ţe omenili v predhodnih sklopih, je pri razreševanju konfliktnih sanjskih doţivljanj nujno razrešiti tudi pripadajoče "zunanje" konfliktne situacije. V kolikor tega ne storimo, bomo naš sanjski konflikt sicer lahko razrešili, a se bo v nadaljnjih sanjah kmalu ponovil. Vpliv nerazrešenega zunanjega konflikta bo nezaţeleno navado še zmeraj vnašal oziroma izraţal tudi v sanjah. Kreiranje začetnega sanjskega prostora Ko med sanjanjem doseţemo lucidnost, se skoraj vedno znajdemo v dru-gačnem sanjskem prostoru z različnimi sanjskimi vsebinami. Prav zaradi tega je potrebno stabiliziranju sanjskega prostora vsakič posvetiti kar nekaj pozornosti. Temu se lahko v veliki meri izognemo, v kolikor si ustvarimo začetno pos-tajo oziroma začetni sanjski prostor. Vsakič, ko postanemo lucidni, tako neposredno vstopimo v naš začetni sanjski prostor. Prednost, ki jo prina-ša takšna začetna postaja v lucidnem sanjanju, je predvsem v dobrem poznavanju sestave sanjskega prostora in posledično tudi enostavnost zadrţevanja stabilnosti zaznave prostora ter pripadajočih sanjskih vse-bin. Začetni sanjski prostor lahko ustvarimo neposredno med zavestnim san-janjem ali/in v hipnagogični fazi spanja ali/in med samo dnevno budno-stjo. Oblika začetnega sanjskega prostora naj bo čimbolj preprosta z nekaj manjšimi podrobnostmi. Okolje naj bo vizualno omejeno, da preprečimo vdor drugih sanjskih vsebin, ki naselijo prazen prostor. Pomembno je tudi, da je naš začetni sanjski prostor prijeten in se v njem počutimo var-ni.

——————————— 154 ———————————

Sandi Jug


Primer začetnega sanjskega prostora:

prostor je v obliki sobe, omejene z enobarvnimi stenami

tla so lesena, s specifičnimi ponavljajočimi se vzorci

na steni visi nam dobro poznana slika

v steni so vrata, skozi katera vstopamo v druge sanjske prostore Priporočljivo je, da začetni sanjski prostor resnično poznamo v podrobno-sti, do te mere, da ga zmoremo med dnevno budnostjo dokaj hitro in natančno vizualizirati. Za dodatno utrditev notranjega zaznavanja izbra-nega sanjskega prostora priporočam naslednji postopek.

Med dnevno budnostjo zaprimo oči in si predstavljajmo, kako stojimo v našem začetnem sanjskem prostoru. Nato se začnimo premikati s fizič-nim telesom. Oči imejmo še vedno zaprte in si med gibanjem po fizičnem prostoru predstavljajmo, kako se gibljemo v tri-dimenzionalnem začetnem sanjskem prostoru. Ko smo začetni sanjski prostor ţe dovolj ponotranjili in ga lahko kadarko-li prikličemo pred notranje oči, ga poveţimo še z namero, da se bo pojavil vsakič v trenutku, ko bomo med sanjanjem postali lucidni.

Doţivljanju četrte stopnje lucidnosti, ki se od tretje stopnje razlikuje

predvsem po spremenjenem "pogledu" na sanjski svet, se posebej

posvečamo v poglavju o vzporednih realnostih.

Sandi Jug


——————————— 155 ———————————

O sanjanju še drugače …

Oglejmo si še nekaj aspektov sanjanja, ki igrajo pri ozaveščanju sanja-

nja manj pomembno vlogo.

Poleg stopnje ozaveščenosti je v sanjanju prisoten tudi vsebinski kon-tekst, ki ga seveda ne gre spregledati.

Sanje kot sporočilnost nezavednega

Sigmund Freud je sanje poimenoval "Royal Road to the Unconscious

Mind" (kraljevska pot do nezavednega uma). Po njegovem prepričanju

so gradivo za sanje telesni draţljaji, dnevna doţivetja, spomini iz otroš-

tva ter aktualne ţelje in konflikti. Delo sanj je v zgoščanju, premeščan-

ju in simboličnem predstavljanju tega gradiva, zato da obvaruje Ego

pred ogroţajočim doţivljanjem nedopustnih ţelja. Cenzura Jaza je tako

močna, da se sanj spomnimo popačeno, saj tista nam najbolj nespre-

jemljiva sporočilnost ostaja latentna oziroma skrita. Delo s sanjami v

terapevtskem procesu pomeni ozaveščanje te latentne sanjske vsebine

in njeno interpretacijo oziroma razumevanje.

NEZAVEDNI UM

Nezavedni um igra v človeškem razvoju izjemno pomembno funkcijo.

Vse mišljenjske operacije, ki se ponavljajo, namreč prej ali slej preide-

jo v navado oziroma postanejo samodejne. Učinkovito se izvajajo mimo

našega zavestnega uma.

Zamislite si, kako naporno bi bilo, če bi morali med hojo zavestno pro-

cesirati vse informacije za premikanje noţnih mišic, proţenje kolen-

skega sklopa, vzdrţevanje ravnoteţja… Ali pa med govorjenjem zavest-

no usmerjati napetost mišic za artikulacijo posameznih črk v besede.

Hierarhija funkcij nezavednega uma se je izpopolnjevala skozi razvoj

človeške vrste. Tako so se ţe zdavnaj na prvo mesto zasidrale osnovne

potrebe oziroma miselne operacije, ki so nujne za preţivetje telesa. Sem uvrščamo nadzorovanje vseh osnovnih vitalnih funkcij, kot sta

na primer dihanje ali bitje srca. Da bi razumeli, kako močan je vpliv

tovrstnih nezavednih misli, poskušajte zadrţati dih. Ali čutite, kako se

prične vaši nameri upirati nezavedna teţnja po preţivetju (dihanju)?

——————————— 156 ———————————

Sandi Jug


Takoj za nagonom po preţivetju sledi nagon po razmnoţevanju oziroma

spolni nagon. Oba omenjena samodejna mehanizma nezavednega uma

poimenujemo tudi instinkta.

V kolikor sta ti dve predpostavki zagotovljeni, lahko nezavedni um pro-

cesira še druge informacije, katerih namen je ne le vzdrţevanje telesa in psihe, temveč tudi ustvarjalno procesiranje.

Poleg omenjene prioritetne liste, ki si sledi od osnovne funkcije za preţi-

vetje prek vzdrţevalne funkcije do ustvarjalne funkcije, je eden ključnih

procesov nezavednega uma tudi ponavljanje. Tako imenovani "Use it or

loose it!" sistem, ki je eden osnovnih postulatov človeškega uma, nam-

reč zahteva, da ţelene miselne aktivnosti ponavljamo, da bi se te lahko

obdrţale. Z drugimi besedami, da bi se ponavljajoče se navade razmiš-

ljanja, ki jih izvajamo v dnevni budnosti, obdrţale, jih nezavedno pona-

vljamo tudi ponoči v sanjanju.

SPOROČILNOST SANJ

Sanje so v mnogih starodavnih kulturah (egipčanski, tibetanski, indij-

ski…) igrale zelo pomembno vlogo v vsakdanjem ţivljenju. Za tedanjega človeka so bile vir navdiha, ustvarjalnosti, povezave z onostranstvom…

Verjel je, da sanje nosijo sporočilnost bogov, duhov in umrlih ljudi ter

lahko napovejo prihodnost.

Sodobne razlage temeljijo na prepričanju, da so sanje neposredno pove-

zane z našimi nezavednimi vsebinami. Vse, kar sanjamo, je del oziroma

izraz naše psihe. Drugače povedano: prek sanj se nam naš psihični

ustroj bolj ali manj neposredno razkriva. Zahteva le, da mu prisluhne-

mo in ga interpretiramo. Pri razlagi si pomagamo z različnimi interpre-

tativnimi modeli. Kot bomo videli v nadaljevanju, lahko določene sanj-

ske vsebine poveţemo z ustreznim psihičnim področjem oziroma proce-

som in tako razberemo, kaj nam sporoča naše nezavedno.

Sporočilnost sanj delimo na univerzalno in osebno. Medtem ko je uni-verzalna sporočilnost sanj posledica človeškega razvoja in s tem ţe

uskladiščenih navad v nezavednem umu, ima lahko osebna sporočil-

nost tudi drugačen pomen. Pač odvisno od tega, kaj smo si zavestno (s

ponavljanjem) ali nezavedno (preko močnega čustvenega doţivetja) dolo-

čili, da nam nekaj pomeni.

Sandi Jug


——————————— 157 ———————————

INTERPRETACIJA

Interpretiranje sanj pričnemo s čimbolj natančnim spominjanjem sanj-

skih vsebin. Pri temeljiti sanjski analizi igrajo pomembno vlogo tudi

obrobni dogodki in podrobnosti. Sanje obnovimo v mislih, koristno je,

da jih tudi kratko zabeleţimo. Še bolje je, če imamo pri roki magneto-

fon. Bistveno je, da se analize sanj lotimo takoj, ko se zbudimo, sicer bo pozneje spomin nanje medel in popačen.

Nadaljujemo z okvirnim definiranjem, ki da našim sanjam neko splošno

vsebino oziroma naslov. Z enim stavkom opišemo oziroma naslovimo

sanjsko zgodbo, na primer "Polet v nebo".

Sledi analiziranje posameznih sanjskih vsebin: kraja in časa dogajanja,

prisotnih akterjev (ljudi, ţivali, predmetov) in tako dalje. Kot smo ţe

omenili, so vse sanje pravzaprav odraz sanjajočega, zato je potrebno

nekaj analogije, da simbolično poveţemo posamezne sanjske vsebine z

elementi njegove psihične strukture. Pri tem si lahko pomagamo s

splošno veljavnimi povezavami in univerzalnimi simbolnimi analogija-

mi. Najprej sanje uvrstimo po najbolj splošni simboliki. Oglejmo si

nekaj primerov:

Elementi: Voda: čustva, pretočnost Ogenj: sprememba, strast Zrak: um, svoboda Zemlja: prepričanja, navade, obnašanje…

Akter j i:

Moški: moški princip, oče, odnos do intelekta… Ţenska: ţenski princip, mati, odnos do čustev Otrok: notranji otrok, nedoraslost, potencial… Starec/starka: izkušenost, modrost Ţivali: ţivalski instinkti (odvisno od vrste ţivali), odnos do primarnih

odzivov (eros in tanatos) Predmeti:

Hiša, avto: osebni prostor (osebnost) Cesta: pot, usmeritev Gozd, podzemlje, klet: skrito, neozaveščeno Dvigalo: spust oziroma dvig v različne stopnje zavesti …

——————————— 158 ———————————

Sandi Jug


V nadaljevanju preverimo oziroma bolj natančno določimo, kaj navede-

ni simboli pomenijo nam osebno. Kljub univerzalnemu oziroma kolekti-

vnemu značaju sanjske simbolike, se njihov resnični pomen

(sporočilnost) prepleta z našim individualnim dojemanjem. Na primer,

simbolika letenja je povezana z občutenjem svobode, v sanjah nekoga,

ki se boji višine, pa ima letenje povsem drugačen pomen.

Ko evidentiramo pomen glavnih simbolov, raziščemo svoj osebni odnos

do njih, na primer kakšen odnos imamo do določenega človeka oziroma

ţivali, kaj je posebnost tega človeka oziroma ţivali in tako dalje.

Med sanjami zaznavamo tako čutno kot tudi čustveno. In prav čustve-

na komponenta igra veliko vlogo pri razlagi sanj, saj lahko čustvena

vsebina popolnoma spremeni pomen sanj. Če nas je strah višine,

potem sanje o letenju verjetno ne bodo čustveno prijetne, čeprav je

občutek letenja za večino čudovit.

Pri interpretaciji sanj ne preskakujemo, temveč poskušamo slediti

zaporedju dogajanja, saj lahko s tem raziščemo tudi vzročno–posledični

mehanizem naše psihološke strukture. Pomenljivo je, po kakšnem logi-čnem zaporedju se odvijajo naši sanjski dogodki, na primer tako kot

smo si ţeleli ali z nepričakovanimi zasuki in obrati.

Ponavljajoče se sanje kaţejo na fiksirano psihično situacijo sanjajočega.

Ta je lahko pozitivno ali negativno naravnana. Podobna logika velja tudi

za nočne more, torej sanje, ki so čustveno intenzivne in obremenjujoče.

Opozarjajo nas na nerešen psihični konflikt.

Ko govorimo o univerzalni sporočilnosti sanj, seveda ne smemo spregle-

dati tudi njihovega osnovnega poslanstva. Kot smo ţe omenili, je pri-

marna funkcija nezavednega uma preţivetje. Prav zaradi tega je največ

aktivnosti nezavednega uma usmerjeno v sporočanje naši zavesti, kako

je z našim zdravjem in kakšni vplivi prihajajo iz okolja. Prav zato so

lahko sanje tudi izjemno diagnostično sredstvo, le če se izurimo v bran-ju njihove sporočilnosti.

Sandi Jug


——————————— 159 ———————————

Ko govorimo o sporočilnosti sanj, a priori zanikamo moţnost, da bi

sanjske vsebine imele kakršno neposredno lastno vrednost in identite-

to. So le neke vrste posrednik, ki nam od nekje nekaj sporoča.

Simbolična sporočilnost sanjskih vsebin bi naj nam "govorila" o nezave-

dnem oziroma tistem delu nas, ki se ga običajno ne zavedamo.

Področje nezavednega sestavljata dva med seboj povezana sklopa: oseb-

no in kolektivno nezavedno. Medtem ko se v osebnem nezavednem

nahajajo informacije o naših osebnih ţivljenjskih spominih, izkušnjah,

prepričanjih in navadah, v kolektivnem nezavednem najdemo kolektiv-

ne oziroma človeštvu skupne spomine, izkušnje, civilizacijska prepriča-

nja.

V poglavju o vzporednih realnostih si bomo ogledali še en vidik doţivlja-

nja sanjskih vsebin, ki ni le sporočilno naravnan.

——————————— 160 ———————————

Sandi Jug


IV. SUBTILNA STANJA ZAVESTIIV. SUBTILNA STANJA ZAVESTIIV. SUBTILNA STANJA ZAVESTI

Preden pričnemo z obravnavanjem subtilnih stanj zavesti, se za hip

ustavimo še na poglavju, ki zaokroţuje ozaveščanje zavestnega sanjanja

in izventelesnih izkušenj.

Zavestno sanjanje in izventelesne izkušnje

Primerjava

Da bi bolje razumeli razlike med zavestnim sanjanjem in izventelesnimi

izkušnjami, si sprva oglejmo njihove skupne točke. Oba fenomena nam-

reč spadata v subtilna stanja zavesti, v katerih opazovalec notranje zaz-

nava subtilno okolje. Poleg tega, da je praktikant v obeh primerih med

izkušnjo zavesten, lahko tudi bolj ali manj vpliva na zaznavno subtilno

realnost. Tako pri izventelesnih izkušnjah kot pri zavestnem sanjanju

doţivljamo neke vrste telo oziroma formo, ki nas ločuje od preostalega

subtilnega okolja.

Kljub temu, da je zavestno sanjanje s samim izrazom opredeljeno kot

dogajanje med sanjanjem, pa to povsem ne drţi, saj je v tem primeru

"sanjanje" izraz, ki pravzaprav opredeljuje stanje zavesti. Večina prakti-

kantov sicer res zavestno sanja le v času REM spanja, ne pa vsi. Izku-

šeni "sanjalci" lahko zavestno sanjajo tudi v drugih fazah spanja, kakor

tudi, s pomočjo deljene pozornosti, med dnevno budnostjo. Tudi izven-

telesne izkušnje lahko doţivljamo tako med REM in drugimi fazami

spanja kot tudi med dnevno budnostjo.

Mnogokrat lahko v literaturi zasledimo, da je zavestno sanjanje le del

izventelesnih izkušenj, kar pa velja le pod pogojem, da zavestno sanjan-

je poteka le v REM fazi spanja.

Ena bistvenih razlik med izventelesnimi izkušnjami in zavestnim sanja-njem je pogostost pojava med splošno populacijo. Medtem ko stanje

izventelesnosti, vsaj enkrat v ţivljenju, spontano doţivi le med 10%-

25% ljudi, se zavestno sanjanje pojavlja pri več kot 50% vprašanih.

Razlog za precejšnjo razliko v pogostosti lahko iščemo v dojemanju

obeh pojavov. Velja namreč, da je za zavestno sanjanje dovolj zavestno

zaznavanje med sanjanjem z notranjo vizualno zaznavo, medtem ko je

pri izventelesnih izkušnjah poleg vizualne nujno potrebna še notranja

Sandi Jug


——————————— 161 ———————————

kinestetična zaznava subtilnega telesa, ki daje občutek izventelesnosti.

Razen tega večina doţivlja tovrstna stanja zavesti v najlaţje dostopnem

delu spanja, v REM spanju, ko ţe tako prevladuje vizualni tip zaznave.

Pravzaprav so izventelesne izkušnje in zavestno sanjanje fenomen iste

vrste. Intenzivnost notranjih zaznav med doţivljanjem enega ali drugega fenomena lahko po mili volji potenciramo ali zmanjšujemo, tako kar

zadeva občutek za subtilno telo kot ostrino notranjega vida, sluha, von-

ja in okusa. S tem pa lahko prehajamo iz subtilnega stanja zavesti, ki je

bolj slično izventelesnim izkušnjam, v stanje zavesti, ki je bolj podobno

zavestnemu sanjanju in obratno.

Dostopanje do spremenjenih stanj zavesti z metodo s preusmerjanjem

pozornosti, ki je značilna za ozaveščanje izventelesnih izkušenj, zahteva

veliko časa in samodiscipline, da bi sploh lahko dosegli zavestno doţiv-

ljanje subtilne realnosti. Po drugi strani s tem pridobimo precejšen

nadzor nad vmesnimi stanji zavesti in s tem sistematičnost prehajanja

med zavestnimi stanji. Metoda z ozaveščanjem spremenjenih stanj

zavesti, ki je značilna za ozaveš-

čanje zavestnega sanjanja, med spanjem načeloma poteka hit-

reje, saj ni nujno, da obvlada-

mo celotno pot od budnosti do

na primer zavestnega sanjanja.

S pomočjo kombiniranja name-

ravanja in prepuščanja teţimo

k neposrednem ozaveščanju

sredi spremenjenih stanj zaves-

ti med spanjem. V tem primeru

nadzor vzpostavljamo naknad-

no, potem ko smo ţe ozaveščeni

v spremenjenih stanjih zavesti.

Praktikant začetnik za ozaveščeno izventelesno izkušnjo povprečno pot-rebuje od 30 dni do tri mesece zavzetega vsakodnevnega izvajanja,

seveda s predhodnim jasnim poznavanjem in razumevanjem tematike

ter pripadajočih vaj. Pri ozaveščanju sanjanja gre hitreje, tako da lahko

v dveh do štirih tednih ţe doseţemo začetne stopnje lucidnosti. Seveda

se lahko glede na posebnosti posameznika prvi uspehi pojavijo tudi ţe

po nekaj dneh, ali šele po nekaj letih. Ljudje smo si pač različni.

——————————— 162 ———————————

Sandi Jug


Druge vrste subtilnih stanj zavesti

Subtilna stanja zavesti vključujejo širok spekter fenomenov, ki jih poz-

namo pod najrazličnejšimi imeni. Poleg izventelesnih izkušenj in zavest-

nega sanjanja uvrščamo v sklop tovrstnih zavestnih stanj še običajno

nenadzorovano sanjanje, obsmrtne izkušnje in parcialne notranje zaz-nave kot so jasnovidnost, jasnoslišnost, notranje zaznavanje subtilne

telesnosti in tako dalje. V posebno kategorijo lahko uvrstimo tudi hip-

notična stanja, subliminalne in notranje zaznave med meditacijo, molit-

vijo ter drugimi kontemplacijskimi aktivnostmi. Poleg omenjenih seveda

obstajajo še druge vrste subtilnih stopenj zavesti, ki se glede na različ-

ne pristope ozaveščanja in pripadajoče kulturne okvirje drugače imenu-

jejo. Poglejmo si nekaj bolj znanih subtilnih stanj zavesti.

Obsmrtna doţivetja

Tisočletja stara besedila, kot je na primer Tibetanska knjiga mrtvih

(Bardo Thodol), govorijo o prehodih duše skozi različne zavestne nivoje.

Tako smrt fizičnega telesa kot rojstvo predstavljata ta le prehod iz biva-

nja znotraj fizične v bivanje znotraj duhovne razseţnosti oziroma obrat-

no. Tovrstni ponavljajoči se cikli utelešenja, ţivljenja v fizičnem telesu, smrti in ţivljenja v duhovnih razseţnostih sestavljajo temelj reinkarna-

cijskega procesa. Podobne razlage najdemo tudi v hinduističnih svetih

spisih.

Našemu kulturnemu prostoru je bliţje krščanstvo. Tudi v Bibliji najde-

mo zelo podobne opise, čeprav so uporabljene nekoliko drugačne bese-

de. Tako Biblija govori o zemeljskih in nebesnih telesih, nebeških prika-

znih (bitjih iz svetlobe) in podobnih pojavih.

Po prepričanju antičnega filozofa Platona, ki velja za enega največjih

mislecev, bi naj duša ob ločitvi od telesa, v katerem biva le začasno,

mislila in presojala jasneje kot sicer. Smrt kot prehod v brezčasnost bi

naj po njegovem odsevala veliko resničnejše, pristnejše ţivljenje. Vsak-

danji fizični svet, ki ga navadno obravnavamo kot edini pravi svet, je

imel za nekakšno iluzijo, bledi odsev resničnosti - podobno kot imamo

za iluzijo film, ki s svojimi gibljivimi slikami daje vtis ţivosti.

Z izrazom obsmrtna doţivetja oziroma izkušnje (NDE – near death experience) označujemo posebne izkušnje spremenjenih stanj zavesti, ki

Sandi Jug


——————————— 163 ———————————

se pojavijo ob bliţajoči se telesni smrti, pa tudi v nekaterih drugih ţiv-

ljenjsko kritičnih okoliščinah. Te so lahko posledica deficita kisika v

moţganih, začasnih nasilnih (na primer posledica teţke poškodbe, hude

bolezni, izjemnega telesnega napora) ali namernih senzornih deprivacij

(na primer globoka meditacija, uporaba halucinogenih substanc, pose-

bni ţivljenjski pogoji kot je dolgotrajno ţivljenje v temi, pomanjkanje gravitacije in podobno).

RAZLAGA OBSMRTNIH DOŢIVETIJ

Ne glede na vrsto raznovrstnih razlag o obsmrtnih doţivetjih, se bomo

na tem mestu dotaknili le neizpodbitnih očitnosti, ki se tičejo predvsem

zaznavanja med doţivljanjem fenomena. V tem smislu lahko obsmrtna

doţivetja zagotovo definiramo kot subliminalne in notranje zaznave, ki

se pričnejo sproţati ob pomanjkljivem oziroma ţivljenjsko kritičnem

delovanju človeškega telesa.

Človek med obsmrtno izkušnjo doţivi začasen in nenadzorovan zdrs

zavestne pozornosti iz običajnega čutnega oziroma zunanjega zaznavan-

ja v notranje zaznavanje. Medtem stanje zavesti preide iz običajnega v

subtilno stanje in lahko za trenutek, kot bomo videli kasneje, doseţe tudi brezoblično stanje zavesti.

——————————— 164 ———————————

Sandi Jug


Zaporedje zaznav med obsmrtnimi izkušnjami, ki jih opisujemo v nada-

ljevanju, je pri veliki večini subjektov strukturalno zelo podobno.

OSNOVNO ZAPOREDJE ZAZNAV MED OBSMRTNO IZKUŠNJO

1. Občutek in zaznava zapuščanja fizičnega telesa. Videnje svojega telesa iz višine.

2. Prehod skozi temen prostor ali tunel in občutek brezčasnosti. 3. Srečanje z belo oziroma zlato lučjo, ki ima ljubeče in privlačne lastno-

sti. Občutek blaţenosti, miru in spokojnosti. 4. Opazovanje filma preţivetega ţivljenja s podrobnim podoţivljanjem

ključnih trenutkov. 5. Občutek popolnega razumevanja delovanja vsega v vesolju. 6. Srečanje z drugimi bitji (ţe umrle bliţnje osebe in/ali druge svetleče

entitete). 7. Doseganje meje (hriba, vrat, vode…), preko katere naj subjekt ne bi

šel, v kolikor si ţeli povratka v snovno telo. Odločitev o prehodu je večinoma vezana na nedokončane projekte, odnose in podobne obve-znosti in/ali odgovornosti tokom ţivljenja. Sledi prejetje miselnega sporočila s strani zunanje entitete: "Ni še prišel tvoj čas!"

8. Vrnitev v fizično telo. 9. Spremenjen pogled nase in ţivljenje nasploh.

Navedeno zaporedje zaznav jasno nakazuje subtilno stanje zavesti, ki se

prične s kombinacijo subliminalne in notranje zaznave zapuščanja fizič-

nega telesa ter nadaljuje z notranjo zaznavo in zgoraj omenjenimi vsebi-

nami. Na vrhuncu doţivetja se lahko stanje zavesti za krajši čas delno

ali popolno spremeni tudi v brezoblično stanje zavesti. Tu mislimo pred-

vsem na srečanje s svetlobo in občutek enosti ter popolnega razumeva-

nja. Nato sledi hitrejši povratek v subtilno stanje zavesti in slednjič

nazaj v običajno zaznavanje.

Zaradi podobnosti ključnih trenutkov med doţivljanjem obsmrtnih doţi-

vetij in izventelesnih izkušenj, se obsmrtna doţivetja pogosto uvršča med spontane izventelesne izkušnje. To seveda ne preseneča, saj gre pri

obeh za notranje zaznave v subtilnih stanjih zavesti.

Ker se obsmrtne izkušnje običajno dogajajo brez predhodne najave,

spontano in nenadzorovano, se nekateri, ki takšno stanje doţivijo prvič,

zelo oklenejo samega (vsekakor izjemnega) izkustva. Takšni ljudje se

lahko čutijo izbrane s strani neke abstraktne višje avtoritete (Boga, vse-

Sandi Jug


——————————— 165 ———————————

obsegajoče enosti, univerzalne inteligence), kar nemalokrat povzroči, da

izkušnja postane neke vrste oltar za čaščenje, ki se s časom spremeni v

hladen spomenik.

Obsmrtne izkušnje se ţe po samem poimenovanju, ki se nanaša na

smrt, samodejno povezujejo s transcendentalnim oziroma z nečem onkraj zemeljskega. Interpreti se pri tem običajno naslanjajo na dve

bazični predpostavki. Prva pravi, da zavedanje in zaznavanje ne obsta-

jata brez pripadajočega delovanja moţganov, zato ni mogoče govoriti o

zavedanju onkraj materialnega oziroma fizičnega. Druga trdi, da sta

zavedanje in zaznavanje neodvisna od fizičnih moţganov in zato zmoţna

samostojne posmrtne eksistence.

Po podatkih Gallupovega inštituta in nekaterih drugih študij o obsmrt-

nih pojavih bi naj v Zdruţenih drţavah Amerike bilo okoli trinajst mili-

jonov odraslih oseb z obsmrtnim doţivetjem. Torej so obsmrtna doţivet-

ja sicer neobičajna, nikakor pa redka.

Stanja zavesti med umiranjem

Med posebno vrsto spremenjenih stanj zavesti lahko uvrstimo tudi kraj-

še ali daljše obdobje umiranja, ko se zaznavanje umirajočega postopno

preusmerja iz zunanjega proti notranjemu zaznavanju.

Ko govorimo o procesu umiranja, je seveda potrebno ločiti različne tipe

umiranja, saj je od tega odvisno ali bo prehod iz običajnega zunanjega

zaznavanja proti notranjemu potekal hitreje, počasneje ali v hipu.

Glede na to, da naravnega umiranja, ki je posledica postopnega ugaša-

nja psiho-fizičnih sposobnosti zaradi staranja, skoraj ne poznamo več,

so fizični vzroki za telesno smrt predvsem bolezni in poškodbe. O zaz-

navanju po hudih poškodbah, ki v trenutku povzročijo smrt seveda ni

smiselno govoriti, saj o tem nimamo nikakršnih povratnih informacij. Pri daljših obdobjih umiranja pa lahko postopen samodejen prenos

pozornosti od zunanje k notranji zaznavi jasno spremljamo. Dogaja se,

da ljudje v zadnjih tednih/dneh/urah svojega ţivljenja postanejo

"nerazsodni", govorijo o drugih svetovih, časih in prostorih, se pogovar-

jajo s svojimi ţe umrlimi predniki in podobno. Drugače povedano, nji-

hova pozornost se prične širiti v različne zavestne nivoje, ki niso del

——————————— 166 ———————————

Sandi Jug


običajnega stanja zavesti. Tako lahko vzporedno doţivljajo zaznave pre-

ko zunanjih čutil in sočasno tudi preko notranje zaznave.

Ker večina ljudi tokom ţivljenja ne ozavesti notranjih zaznav, kaj šele

da bi jih bila sposobna nadzorovati, v zadnjih trenutkih ţivljenja enos-

tavno pomeša oba tipa zaznav in jih na tak, večinoma zmeden, način tudi posreduje bliţnjim. Zagotovo poznate primere, ko umirajoči razlaga

o stvareh, ki nimajo nikakršne logične povezave z običajno resničnostjo.

Verjetno jim velja prisluhniti z več odprtega duha. Seveda je razumljivo,

da smo do umiranja zadrţani, bodisi kolektivno, kot zahodna civilizaci-

ja, ki goji do smrti in umiranja ogromno predsodkov, zadrţkov in

zamer, bodisi kot čustveno prizadet svojec ob odhodu ljubljene osebe.

Pa vendar…

Mnogo ljudi se sprašuje, ali se, v prejšnjem poglavju omenjena, obsmrt-

na doţivetja dogodijo tudi pri umirajočih, kot zadnja faza pred smrtjo.

Na takšno vprašanje zaradi umanjkanja povratnih informacij ni mogoče

absolutno odgovoriti. Enega od moţnih odgovorov ponuja teorija vzpo-

rednih svetov, ki si jo bomo ogledali v nadaljevanju.

Hipnotična stanja zavesti

Da bi razumeli, kaj je hipnoza in kako ta učinkuje na stanja zavesti, si

sprva oglejmo njene temelje, ki jih najdemo v sugestiji.

SUGESTIJA

Sugestija, iz sugerirati – lat. suggerere: postaviti pod, prigovarjati.

Sugestijo definiramo kot vplivanje na potek človekovega mišljenja, volje

in čustev ter posledično obnašanja. Vpliv doseţemo predvsem s čustve-

no poudarjenimi verbalnimi trditvami in z notranjo vizualno predstavlji-

vostjo (vizualizacijo).

Vsakdo od nas je v svojem ţivljenju zagotovo večkrat ţe komu kaj suge-

riral. Zagotovo pa smo izkusili tudi to, da so nam kaj sugerirali.

Glede na izvor sugestibilnega vpliva ločimo dve vrsti sugestije:

avtosugestijo (sugestijo si posredujemo sami)

heterosugestijo (sugestijo nam posredujejo drugi)

Ljudje smo si različni tudi v dojemljivosti za sprejemanje sugestij. Sto-pnja tako imenovane sugestibilnosti oziroma sposobnosti sprejemanja

Sandi Jug


——————————— 167 ———————————

sugestij je neposredno pogojena s stopnjo zaupanja in s sposobnostjo

prepuščanja zunanjim navodilom oziroma trditvam. Trditev, da je suge-

stibilnost povezana z inteligentnostjo posameznika (boljša sugestibil-

nost – niţja inteligentnost), ne drţi, saj mnogo zelo inteligentnih ljudi

uspešno zavestno uporablja pozitivne sugestije v svojem osebnem in

poslovnem ţivljenju.

Poznamo tudi naslednje klasifikacije sugestije:

aktivna - vplivanje na drugo osebo

pasivna - vplivanje druge osebe

hipnotična - vplivanje pod učinkom hipnoze

mnoţična - vplivanje mnoţice na posameznika ali obratno

Dejstvo je, da zunanji svet vpliva na naše ţivljenje, tako v negativnem

kot pozitivnem smislu, pač glede na našo naravnanost. S pomočjo

sugestije lahko svoj način dojemanja zunanjih okoliščin bistveno spre-menimo, najprej na miselni in zatem posledično tudi na čustveni ravni.

Sugestijo danes uporablja vrsta sodobnih svetovalnih in terapevtskih

metod, mnoge celo kot njen osrednji pripomoček.

HIPNOZA

Ţe v davnih časih so ljudje uporabljali najrazličnejše načine za induci-

ranje mnoţičnih ali avto-hipnotičnih stanj. Ena bolj poznanih metod je

ritualno ritmično bobnanje in plesanje/poskakovanje, ki privede člove-

ka do globljih stanj zavesti. Vsaka kultura je razvila svojevrsten pristop.

V zahodni kulturi se razvoj hipnoze povezuje s švicarskim duhovnikom

očetom Gassnerjem, ki je konec 18. stoletja izvajal čudeţne ozdravitve.

Z velikim kriţem v roki se je dotaknil ljudi, ki bi naj bili obsedeni s hudičem in ti so čudeţno ozdraveli.

Eden izmed njih je bil tudi Franz Anton Mesmer, nemški fizik, ki se je

sprva pri Gassner-ju zdravil, zatem pa začel raziskovati zdravilne moči,

menda lastne samo nekaterim posameznikom. Postavil je teorijo, po

kateri naj bi bil vsak človek neke vrste magnet s svojim pripadajočim

magnetnim poljem. Glede na to, ali ima človek več ali manj magnetne

moči, je lahko zdravilec ali zgolj pacient.

Poleg človeškega magnetizma, ki ga je Mesmer imenoval ţivalski magne-tizem, bi naj obstajal še magnetizem, ki vpliva iz zunanjosti (luna, pla-

——————————— 168 ———————————

Sandi Jug


neti…). Sklepal je, da v kolikor lahko luna

vpliva na plimo in oseko, potem učinkuje

tudi na človeka. V svojih poizkusih je upora-

bljal tudi magnetne kovine, s katerimi je

magnetiziral vodo in jo nato dal piti svojim

pacientom, da bi zapolnili primanjkljaj mag-netnega fluida. Pri t.i. Mesmerjevi metodi se

fluid prenaša od zdravilca na pacienta.

Leta 1841 je angleški fizik James Braid prvi

znanstveno preučeval pacienta, ki je bil mes-

meriziran. Z različnimi poizkusi je dokazal,

da na zdravljenje ne deluje ţivalski magneti-

zem, temveč domišljija pacienta, ki se aktivi-

ra s pomočjo preseljevanja pozornosti na nek zunanji objekt (placebo efekt). Spanju podobno stanje je imenoval hipnoza (gr. hypnos - spati),

hipnotizem pa nauk o hipnozi.

V začetku 20. stoletja so raziskovanje

hipnoze nadaljevali predvsem Francoz

Charot in Avstrijca Breuer ter Freud.

Zasnovali so osnove hipnoterapije

(uporabo hipnoze v terapevtski namen)

in proučevali način odzivanja nezaved-

nega pod vplivom hipnoze. grški bog Hypnos

Danes se vse vrste hipnoze smatrajo za vodeno avto-hipnozo; moč za

dosego hipnotičnega stanja pa naj bi imel izključno le hipnotizirani.

S testiranji je dokazano, da človek v hipnotičnem stanju upočasni moţ-

gansko valovanje iz beta na alfa, v globlji hipnozi pa tudi na theta in

delta stanje. Zavestno delovanje se delno odmakne, medtem ko nezave-

dno deluje intenzivneje. Hipnoza je povsem naravno stanje, saj vsak

človek izkusi po naravni poti enako stanje vsaj dvakrat dnevno: ob

začetku spanja in ob pričetku bujenja.

Večina hipnotičnih stanj je budne narave, kar pomeni, da človek jasno

zaznava samega sebe, dogajanje v okolici in delovanje hipnotizerja. Hip-

notizirani nikoli ne izgubi svobodne volje in izbire. Le v zelo poglobljenih

hipnotičnih stanjih se s strani hipnotizerja (z neiskrenostjo) lahko dose-

Sandi Jug


——————————— 169 ———————————

ţe za hipnotiziranega nezaţelene učinke (pa še ti so vezani na njegovo

lastno nezavedno vsebino).

Hipnoza, kot naravni fenomen ki se dogaja v našem umu, ponavadi

vsebuje vse ali nekatere od sledečih elementov:

usmerjeno pozornost oz. koncentracijo

povečano telesno in miselno sproščenost

zvišano fiziološko in čustveno sugestibilnost

zvišano zavedanje čutnega zaznavanja

Med procesom induciranja hipnoze imajo hipnotizirani zaprte veke, leţi-

jo oziroma sedijo na udobnem kavču oziroma stolu, prostor je prijeten,

tih in sproščujoč. Takšne okoliščine bistveno olajšajo preusmeritev

pozornosti proč od zunanje zaznave v vse bolj v notranje zaznavanje.

Med hipnozo se avtomatsko potencirajo nekatere sposobnosti, kot so domišljija, spo-

minjanje, ustvarjalnost in sugestibilnost.

Hipnozo sproţimo z indukcijo. Poznamo šest

glavnih hipnotičnih indukcijskih kategorij

oziroma indukcijskih tipov:

1. usmerjeno strmenje (v oči, nihalo…)

2. progresivno sproščanje (podobne tehnike kot pri meditaciji)

3. metoda z umsko zmedo (nepovezana vprašanja, ki ne vodijo nika-

mor - namen je izklopiti zavestni um)

4. metoda zapeljevanja uma (uporaba aktivne domišljije v kombinaciji

z odzivom, ki postopno vodi v hipnotično stanje) 5. izguba ravnoteţja (s pomočjo gugalnika, izmeničnih pritiskov po levi

in desni strani hrbta… )

6. šok za ţivčni sistem (hiter vţivet ukaz, ki deluje na presenečenje,

pritisk na določen del telesa, hiter rahel udarec…)

Navedene metode se za večjo učinkovitost v praksi med seboj kombini-

rajo, tako da se prilagajajo klientovim značilnostim.

V zadnjih desetletjih se je zelo razširila odrska hipnoza, ki povezuje

komedijantstvo in hipnozo. Takšen tip hipnotičnih indukcij se v primer-

javi z uporabo hipnoze za hipno-terapevtski namen razlikuje predvsem

——————————— 170 ———————————

Sandi Jug


v hitrem in ʺnasilnemʺ induciranju, ki temelji predvsem na tehnikah z

uporabo faktorja presenečenja.

Kljub temu, da danes najdemo mnoţično / kulturno hipnozo na vsa-

kem koraku svojega ţivljenja, pa se ta večinoma uporablja le za zelo

ozko naravnane komercialne namene, ki mnogokrat negativno vplivajo na človeka. Bolj ali manj vsiljujoča gesla in namigovanja, ki nas prepri-

čujejo iz plakatov na ulici, radijskih in televizijskih sprejemnikov, časo-

pisov, internetnih oglasov…, nas drţijo v krempljih kulturnega hipnoti-

čnega stanja na celo bolj intenziven način, kot smo bili tega deleţni ţe v

času prejšnje drţave.

Hipnozo, današnja druţba vpeljuje kot zavestno in namerno pozitivno

uporabno zgolj na razmeroma omejenih področjih ţivljenja. Med hipno-

zo nam sugestije namreč lahko pomagajo reprogramirati naš nezaved-

nim um tako, da ta deluje bolj učinkovito v korist naših naravnanosti.

Na primer pri operativnih posegih, porodih in podobnih razmerah, kjer

se od uporabnikov ne pričakuje, da bodo vešči samostojnega preusmer-

janja pozornosti proč od čutnih zaznav bolečine. Podobne metode, ki temeljijo predvsem na usmerjanju pozornosti, lahko zasledimo med

tečaji učenja v alfa stanju, pri motivacijskih seminarjih za dvig samoza-

vesti, premagovanja strahu pred javnim nastopanjem… Učinkoviteje

lahko odpravljamo najrazličnejše odvisnosti od hrane, cigaret, odno-

sov... Odpravljamo teţave, povezane s stresom, strahovi in fobijami.

Seveda pa hipnozo lahko uporabljamo tudi za hitrejše vstopanje v spre-

menjena stanja zavesti, ki jih poimenujemo tudi hipnotična stanja

zavesti.

HIPNOTIČNA STANJA ZAVESTI

Iz pričevanja doţivljanj med najrazličnejšimi odrskimi, terapevtskimi,

zdravilnimi, poučnimi in drugimi hipnotičnimi seansami lahko opazi-

mo, da je med hipnozo teoretično moţno doseči zavestna stanja, ki se razprostirajo v razponu od običajnega preko subtilnega vse do brezobli-

čnega stanja zavesti. Odvisno pač od namena uporabe hipnoze. Pri

večini hipnotičnih stanj zavesti se lahko pozornost hipnotiziranega tudi

razširi med različne stopnje zavesti, tako da vzporedno doţivlja na pri-

mer notranje zaznavne vsebine v kombinaciji z delnim zunanjim čutnim

zaznavanjem.

Sandi Jug


——————————— 171 ———————————

Odvisno od stanja zavesti, v katerega vstopimo, posebnosti hipnotizira-

nega in hipnotizerja, smo v tovrstnih stanjih lahko bolj ali manj zavest-

ni. Imamo več ali manj nadzora nad svojim telesom, čustvi in mišljen-

jem.

Osnovna razlika med zavestnim in samostojnim na eni ter hipnotično izzvanim doseganjem spremenjenih stanj zavesti na drugi strani je v

tem, da je prvo neodvisno, zahtevnejše in načeloma dolgotrajnejše. Po

avtorjevem mnenju je avtonomna, lastno podrobno preizkušena in sis-

tematizirana izkušnja pač bolj verodostojna in uporabna od zunanje,

hipnotizerjeve pomoči. Seveda pa je razumljivo, da večina ljudi (ţal)

nima interesa, volje ali potrebe po ozaveščenem doseganju spremenje-

nih stanj zavesti.

Za vstopanje v poglobljena stanja zavesti danes zasledimo predvsem

hipnotične tehnike za doseganje zavestnega sanjanja, izventelesnih

izkušenj in drugih manj intenzivnih zaznav, kjer so prisotne manj

intenzivni in le parcialni tipi zaznav.

——————————— 172 ———————————

Sandi Jug


Stanja zavesti med meditacijo in mol itvi jo

V naslednjo kategorijo uvrščamo stanja zavesti, ki se sproţajo med

meditacijo in molitvijo. Tako v prvem kot v drugem primeru govorimo o

precej široki paleti zavestnih stanj. Podobno kot med hipnozo, lahko

tudi z molitvijo in meditacijo vstopamo v vsa moţna stanja zavesti. V različnih načinih meditiranja in molitve uporabljamo različne tehnike in

sposobnosti za doseganje specifičnega cilja oziroma naravnanosti.

Nekatere telesne pozicije, pristopi in tehnike so boljše za doseganje glo-

bokih stanj zavesti, druge omogočajo laţjo miselno zbranost, tretje

umirjajo telesni organizem.

Specifičnosti je verjetno iskati v namenu aktivnosti oziroma v motivaci-

ji. Ljudje molijo iz različnih vzgibov: navad, stiske, upanja, čaščenja. Pri

večini proces molitve prinese neko dobrobit, na primer olajšanje čustve-

ne obremenitve, pomiritev s seboj, večjo ali manjšo sprostitev. Običajno

je (zavestna) pozornost molivca bolj usmerjena v namen oziroma cilj

molitve, kot v spremljanje vmesnih stanj zavesti. Mistični sveti teksti

različnih veroizpovedi sicer govorijo tudi o zavedanju med molitvijo, a

običajno na značilen skrivnosten in simboličen način, kakor se za spo-dobi za tako intimen in posvečen proces.

O meditaciji vemo nekaj več, saj se je od 60-tih let prejšnjega stoletja

precej popularizirala in globalno razširila. Čeprav se tudi meditacije

ljudje lotevajo iz različnih vzrokov, je skupni imenovalec iskati v ţelji po

odmiku od vsakdanje, običajne aktivnosti in zavesti. V tem smislu je o

stanjih zavesti med meditacijo na voljo več informacij, celo podrobnih

opisov in navodil, od povsem komercialnih v smislu "v desetih dneh do

razsvetljenja" do starodavnih vodnikov. Nekaj slednjih smo srečali pri

ezoterični razlagi spremenjenih stanj zavesti.

Za natančneje definiranje posameznih stanj zavesti, ki se sproţajo ob

uporabi določenih molitev in meditacijskih tehnik, bi se morali podrob-

no posvetiti vsaki posebej, kar pa ni namen te knjige.

Sandi Jug


——————————— 173 ———————————

V. RAZŠIRJENA STANJA ZAVESTIV. RAZŠIRJENA STANJA ZAVESTIV. RAZŠIRJENA STANJA ZAVESTI

Kot smo ţe omenili, lahko različna stanja zavesti doţivljamo tudi hkrat-

no oziroma sočasno, kar imenujemo razširjeno stanje zavesti, saj je v

takšnem primeru zavedanje razširjeno na več nivojev oziroma stopenj

zavesti istočasno.

Razširjena stanja zavesti obsegajo široko paleto doţivetij, od vsakdan-

jih, običajnih in znanih stopenj zavesti, do zelo kompleksnih, teţje dos-

topnih in manj poznanih izkušenj.

Razširjena stanja zavesti lahko razlikujemo po več kriterijih:

po intenzivnosti, ki se razteza v kontinuumu, v katerem je na

enem ekstremu običajno stanje zavesti s preteţno zunanjim zaz-

navanjem, na drugem pa brezoblično stanje zavesti s preteţno

notranjim zaznavanjem

po prevladujočem tipu/tipih zaznave

po namenu oziroma cilju razširjanja zavesti

po razlagi doţivetja

Ponazorimo navedeno s preprosto primerjavo. Arhitekt, ki pri snovanju

prostorskega načrta nove poslovne zgradbe namerno in osredotočeno

vizualizira različne postavitve stopnišča, razširja svoje običajno stanje

zavesti s potenciranjem notranje vizualne zaznave in kreativnosti. Nje-

govo razširjeno stanje zavesti vključuje običajno stanje zavesti s preteţ-

no zunanjim zaznavanjem in kombinacijo subliminalnega ter notranje-

ga zaznavanja preteţno vizualnega tipa. Podobno velja za jasnovidca, ki

skozi potencirano notranje vizualno zaznavanje razbira svoje uvide,

podobe in notranje slike ter jih pojasnjuje klientu v individualni seansi. V obeh primerih sta akterja povsem običajno zavestna, vendar je njuna

pozornost, običajno namerno, dodatno potencirano usmerjena v pose-

bej intenzivni zaznavni in kreativni proces notranjega vizualnega tipa.

Pričakovati je, da bo intenzivnost oziroma količina sočasne subliminal-

ne in notranje vizualne zaznave manjša pri arhitektovi in večja pri jas-

novidčevi aktivnosti, čeprav ni nujno vedno tako. Čeprav se s svojim

zavedanjem oziroma zaznavanjem oba ukvarjata z imaginarno vsebino,

je bistvene razlike med njima iskati v namenu in razlagi. Arhitekt razis-

kuje različne vizualne moţnosti in variante, da bi našel tisto najbolj

optimalno. Tudi jasnovidec išče odgovore na zastavljena vprašanja, ven-

dar za razliko od arhitekta predpostavlja, da je odgovor edini moţni

(resnica) in posredovan iz naslova neke višje vednosti, modrosti, avtori-

——————————— 174 ———————————

Sandi Jug


tete (boga). Arhitekt bo vizualizirane podobe pripisal svoji lastni sposob-

nosti.

Še en podoben primer razširjenega zavedanja. Skladatelj v ustvarjalnem

procesu snovanja nove glasbene kompozicije razširja svojo običajno

zavest z dodatnim aktiviranjem notranje avditivne zaznava in kreativno-sti, zato poleg običajnega sluha intenzivno uporablja tudi notranjega.

Podobno razširjeno stanja zavesti s poudarjenim avditivnim zaznavan-

jem je prisotno pri "jasnošlisnosti", med katero poleg zunanjega govora

slišimo tudi notranje glasove. Ponovno se navedena primera razlikujeta

v količini dodane notranje zaznave, namenu početja in razlagi odgovor-

nosti zanj.

Po isti logiki bi lahko navajali primere še za razširjena stanja zavesti s

poudarjenim dodatno intenzivnim subliminalnim in notranjim zaznava-

njem kinestetičnega, olfaktornega in gustatornega tipa.

Nekaj posebne pozornosti velja nameniti kinestetičnemu tipu. Kot smo

spoznali v poglavjih o ozaveščanju izventelesnih izkušenj, se nam tako

subliminalno zaznavne kinestetične vsebine kot tudi kombinacija teh z notranjimi vsebinami razkrivajo kot sevanje, pretakanje, ščemenje, pul-

ziranje, valovanje, vibriranje. Navedene zaznavne vsebine mnogi opisu-

jejo kot neke vrste energijo, ki je sicer v običajnem stanju zavesti zaves-

tno ne zaznavamo. V starodavnih kulturah so podobne opise subtilnih

energij imenovali bioenergija, chi, qi, eterična energija, prana, vitalna

energija in podobno. Kitajska, indijska, tibetanska in druge tradicio-

nalne medicine navajajo, da je od pretoka vitalne ţivljenjske energije

odvisno naše psihofizično počutje in zdravje. Podobno izjavljajo sodobni

bioenergetiki, reikisti in številni zdravilci, ki se pri svojem delu v razšir-

jenem stanju zavesti osredotočajo na kinestetične subliminalne in not-

ranje zaznave.

Seveda velja takoj poudariti, da se razširjeno stanje zavesti ne nanaša

le na eno dodatno poudarjeno zaznavo. Tako arhitekt kot jasnovidec lahko v svojem razširjenem stanju zavesti in preteţno vizualnem notra-

njem zaznavanju svoje notranje slike tudi kinestetično, avditivno in

drugače subliminalno ter notranje zaznavata. Razširjeno stanje zavesti

je lahko razširjeno z enim ali več tipi subliminalne in notranje zaznave,

odvisno od naših prirojenih, pridobljenih in priučeni posebnosti. Pode-

dovani potenciali in iz okolja pridobljena nagnjenja ter priučene sposo-

Sandi Jug


——————————— 175 ———————————

bnosti tvorijo naš individualni zaznavni način, ki na svojevrsten način

kombinira zunanje, subliminalno in notranje zaznavanje.

V razširjena stanja zavesti sodijo tudi druge kombinacije stanj in sto-

penj zavesti, pri katerih je lahko naše običajno stanje zavesti razširjeno

s sočasnim doţivljanjem ne le subtilnih, temveč tudi brezobličnih stanj zavesti. Tovrstna doţivetja razširjenega zavedanja so običajno izredno

prijetna in zaţelena. Pogosto se doţivetje univerzalne povezanosti iz

brezobličnega stanja zavesti razširi tudi v običajno zaznavanje, kar ljud-

je doţivljajo kot posebej milostno, ljubeče in globoko izkustvo. O teh

vrhunskih izkustvih, ki poveţejo vsa stanja naše zavesti, govori mnogo

starodavnih spisov.

Izpostaviti velja tudi razširjeno stanje zavesti, ki kombinira običajno

stanje zavesti in subtilno stanje zavesti z intenzivnimi notranjimi zazna-

vami, kot jih doţivljamo med zavestnim sanjanjem in izventelesnimi

izkušnjami. Zavestno in namerno je tovrstno razširjeno stanje zavesti

precej teţko dosegljivo. Včasih se zgodi spontano, nepričakovano in

nenamerno, zato posameznika, ki jih doţivi, običajno prej prestraši kot

navduši. Prepričan je, da je z njim nekaj narobe in ţal ga tako razumejo tudi drugi.

Čeprav lahko iz opisov subtilnih zaznav v tradicionalnih medicinskih

učbenikih in starodavnih jogijskih, šamanskih, ezoteričnih ter drugih

spisih sklepamo, da so subliminalno in notranje zaznavne vsebine poz-

nali ţe naši predniki pred več tisočletji, je z njimi očitno še vedno precej

teţav.

Zanimivo je, da so ljudje z razvitejšimi notranjimi zaznavami zelo nag-

njeni k patološkemu doţivljanju in interpretiranju svojih posebnosti,

kar ne preseneča, saj je ţal splošna poučenost o omenjenih tematikah

na zelo nizkem nivoju, kot bomo videli v nadaljevanju v poglavju " spre-

menjena stanja zavesti in patologije".

V današnjem času lahko opazimo, da ljudje tovrstno zaznavne vsebine

sprejemajo na dva tipična načina:

s podcenjevanjem, tako da jih povsem zanikajo oziroma jih jem-

ljejo le kot proizvod človeške domišljije

s precenjevanjem, tako da jim pripisujejo značilnosti, ki jih nika-

kor ni mogoče ne razumeti ne povezovati ali kakorkoli nadzorovati

s človeškim telesom, čustvi in umom. Če pa ţe, so tovrstne sposo-

——————————— 176 ———————————

Sandi Jug


bnosti le v domeni duhovnih mojstrov, poglobljenih mistikov in

podobnih izbrancev

Izkušnje kaţejo drugačno sliko. Tudi povsem običajni ljudje se lahko v

razmeroma kratkem času ne le izkustveno seznanijo z obravnavanimi

spremenjenimi stanji zavesti, temveč jih tudi v omejeni meri obvladuje-jo.

Oglejmo si še nekaj uporabnih vaj za razširjanje stanj zavesti. Naše nezavedno lahko prepuščamo skozi zavestno kontrolo tudi med budnos-tjo. To storimo tako, da se prepustimo nekontroliranemu gibanju telesa, nelogičnemu risanju abstraktnih slik, hitremu nenadzorovanemu govorje-nju nelogičnih besed, in podobno. Ko navedene aktivnosti nekaj minut izvajamo, pričnemo prepoznavati nezavedne modele, ki se kaţejo kot vzorci gibanja telesa, specifike načina risanja in pomenljiva zaporedja besed.

Poskušajmo se spomniti sanj, ki se jih v budnem stanju še nikoli doslej nismo. Da nam kaj takega uspe, se moramo namreč popolnoma prepusti-ti, saj nikakor ne moremo vedeti, kateri spomin se bo prebudil. Ko se bodo notranje slike pojavile, bomo zagotovo vedeli, ali gre za spomin iz sanj, ali ne. S tem bomo v običajnem stanju zavesti pozornost razširjali še na druga subtilnejša stanja zavesti, ki nam vladajo predvsem med spanjem, in to ne glede na uspešnost ali neuspešnost pri izvedbi vaje. Naslednja vaja temelji na dejstvu, da sanje zrcalijo našo osebnost. Poiš-čimo nam domač in dobro znan objekt, kot je na primer hiša ali avto. Vze-mimo si nekaj časa in se poglobimo v le nam pomenljivo simboliko, ki nam jo predstavljajo posamezni deli hiše ali avta. Morda nam tista rdeča

prevleka na zadnjih sedeţih v avtu pomeni specifično posebnost, ki jo izraţa naša osebnost? Ali morda bele, prazne stene in minimalistična oprema v naši dnevni sobi razkrivajo ţeljo po ne-utesnjenosti? Kaj pa tista slika na hodniku, ki smo jo prinesli iz poćitnic v tujini?

Sandi Jug


——————————— 177 ———————————

VI. PRAKTIČNA UPORABNOSTVI. PRAKTIČNA UPORABNOSTVI. PRAKTIČNA UPORABNOST

Raziskave in izkušnje iz predavanj, svetovanj ter delavnic doma in v

tujini potrjujejo, da je tovrstna tematika ljudem bliţja, kot se zdi na prvi

pogled. Tako spontana kot zavestno nameravana spremenjena in raz-

širjena stanja zavesti so del ţivljenja politikov, podjetnikov, umetnikov, športnikov, študentov, osnovnošolcev, otrok in starejših, ljudi obeh

spolov, vseh starosti, verskih pripadnosti in kulturnih okolij. Mnogo

ljudi je izkusilo obsmrtna doţivetja, spontane zavestne sanje, izventele-

sne izkušnje in vrsto drugih, večinoma nerazumljenih zaznav, ki so

pomembno zaznamovala njihova ţivljenja.

V večini primerov se ljudje v takšnih situacijah znajdejo sami s svojo

izkušnjo. Drugim dogodka ne omenjajo, sami pa ne vedo kaj in kako.

Mnogo spontanih spremenjenih stanj zavesti je prepletenih z neozaveš-

čenimi osebnostnimi in vedenjskimi vzorci, ki nemalokrat celo izzovejo samo izkušnjo, zato je nujno, da spremenjena stanja zavesti demistifici-

ramo, sistematiziramo in poveţemo tudi s terapevtskim pristopom. V

doţivljanju spremenjenih stanj zavesti ni nič nenormalnega ali bolnega,

zato je prav, da vsi, ki ţivimo tovrstne izkušnje, o tem glasno, odgovor-

no in sproščeno spregovorimo. S tem prispevamo ne le k zmanjševanju

stigmatizacije vrste "ta je pa čuden", temveč predvsem h konstruktivni

naravnanosti za bolj ozaveščeno in polno ţivljenje vsakega posamezni-

ka.

Najrazličnejša stanja zavesti doţivljamo vsi ljudje brez izjeme in teoreti-

čno lahko prav vsakdo doseţe zavestno izventelesno izkušnjo, stanje

zavestnega sanjanja ali drugo vrsto spremenjenih stanj zavesti. Na

ţalost v praksi seveda ni tako. Ljudje imamo namreč različna nagnjen-

ja, talente, sposobnosti, ţivljenjske prioritete, ki bistveno vplivajo na motivacijo, čas in napor, ki jih je potrebno vloţiti v doseganje tovrstnih

zavestnih stanj. Mnogi odnehajo na pol poti, ali še prej. Zavestno prak-

ticiranje poglobljenih stanj zavesti zahteva nekoliko več volje, kot je

zagotavlja le enostavna radovednost.

Bistvo poglabljanja v spremenjena stanja zavesti ni zgolj v doseganju

zastavljenega cilja, temveč tudi v procesu doseganje le tega. V primeru

——————————— 178 ———————————

Sandi Jug


intenzivnih doţivetij kot sta izventelesne izkušnje ali zavestno sanjanje

je sorazmerno teţavna pot ozaveščanja polna izzivov in priloţnosti, pre-

ko katerih spoznavamo sebe, svoje telo in svet zaznav na subtilnih rav-

neh. Poleg tega nam spremenjena stanja zavesti ponujajo še mnogo

drugih vpogledov v notranje svetove, moţnosti zavestnega delovanja,

učenja, raziskovanja in nenazadnje tudi uţivanja. Svet notranjih zaznav je pravzaprav tako obširno področje, da bi lahko vprašanje "Zakaj se

ukvarjati s spremenjenimi stanji zavesti?" spremenili v "Kaj bom pa jaz

počel med spremenjenimi stanji zavesti?".

Oglejmo si nekaj primerov praktičnega obvladovanja spremenjenih in

razširjenih stanj zavesti ter pripadajočih vsebin.

Medtem ko velika večina ljudi skoraj tretjino svojega ţivljenja prespi,

praktikanti z ozaveščanjem spremenjenih stanj zavesti sprostijo ogrom-

no časa, ki ga lahko odmerijo najrazličnejšim aktivnostim. Odprejo se

nam vrata v svetove, v katerih lahko počnemo dobesedno vse, kar si

zaţelimo. Lahko vstopamo v popolne večdimenzionalne virtualne resnič-

nosti, ki jih dobesedno ustvarjamo s svojimi mislimi.

V budnosti se vsak dan soočamo z odločitvami, kot so: kaj bomo počeli,

v kakšno smer bomo šli, s kom se bomo druţili, kaj bomo ustvarjali,

kaj, kako in o čem bomo govorili, kaj se bomo učili, kaj ustvarjali, kak-

šne vrednote bomo krepili, kakšna čustva doţivljali, kakšne misli mislili

in tako dalje. Popolnoma enako velja tudi za svet sanj in svet izventeles-

nih potovanj. Pomembno je, da vemo, kaj nam je tam početi. Če tega ne

bomo zavestno sami izbrali, se nam bo pač dogajalo samo po sebi. To

pa ţe poznamo – takšne so vse običajne neozaveščene sanje.

Lucidnost v sanje vpelje svobodno odločanje in ozaveščeno ustvarjanje,

ki lahko bistveno spremeni vsebine sanj, v primerjavi s tistimi običajni-

mi. Sanjski svet in svet izventelesnih izkušenj postaneta prizorišči za

ustvarjanje, uţivanje, avanturo, testiranje, umetnost, zabavo, zdravljen-

je, duhovno poglabljanje, osebnostno rast, druţenje, učenje in še mno-go več. V tovrstnih stanjih zavesti lahko postanemo moški, ţenska,

ţival, rastlina, kamen, zrak ali voda. Lahko smo bogati, pogumni, svo-

bodni, strastni…, in nasploh vse, kar bi radi bili. Lahko izbiramo čas, v

katerem bomo ţiveli. Morda v času dinozavrov, antičnih civilizacij ali

celo v prihodnosti na nekem drugem planetu. Lahko se celo odločimo,

da obstajamo na dveh ali več mestih ali telesih sočasno. Lahko se uči-

mo neposredno iz kolektivnega nezavednega, s katerim je neposredno

Sandi Jug


——————————— 179 ———————————

povezano naše sanjanje. Lahko letimo po zraku, se smejimo do onemo-

glosti, gledamo dobesedno in simbolično skozi oči drugih, spoznavamo

svoje skrite globine in potenciale, ki tičijo v njih…

V zavestnem sanjanju in izventelesnih izkušnjah se lahko lotimo, podo-

bno kot zaznavanja in obvladovanja misli, tudi svojih čustev. Dovolj bo, da se spomnimo nekega čustva, in ţe ga bomo tudi čustveno zaznali.

Morda poskusimo z iskanjem novih ali manj poznanih čustev, ki bi ji

ţeleli doţiveti, pa jih v času budnosti ne zmoremo ali ne znamo. Lahko

se poistovetimo z drugimi osebami v sanjah in poskušamo zaznati,

kako je biti v njihovi koţi, kako čustvujejo in razmišljajo. Seveda lahko

odnos do svojih čustev tudi uspešno zdravimo, saj v zavestnem sanjan-

ju z lahkoto uvidimo miselne vzorce, ki podpirajo patološka čustvena

stanja. Običajno so povezana s slabo ozaveščenimi spomini iz zgodnjega

otroštva.

V intenzivneje doţivetih stanjih zavesti lahko med notranjim zaznavan-

jem vadimo razvijanje abstraktne kreativnosti in inovativnosti, motoriko

oziroma odzivnost ţivčevja in telesnih mišic, vzdrţevanje jasnosti uma v

najrazličnejših situacijah, pridobivanje občutka svobode in neomejeno-sti, razreševanje psiholoških teţav ter miselnih problemov. Lahko išče-

mo pozabljene spomine, se osebnostno razvijamo in transformiramo,

kreiramo osebne ţivljenjske in poslovne vizije, se predajamo svoji intui-

ciji, se filozofsko ter duhovno poglabljamo in še in še…, povrh vsega pa

so tovrstna potovanja seveda še zastonj.

Stanja zavesti nekje na pol poti med običajnim in subtilnim stanjem

zavesti nam ponujajo zaznave, ki potekajo v ozadju naših običajnih čut-

nih zaznav. Ozaveščanje in obvladovanje le-teh koristi ne le našemu

odzivanju na stres, temveč tudi razumevanju vrste podpraţnih zaznav,

ki jih večina zelo slabo pozna.

V nadaljevanju si bomo natančneje ogledali še nadaljnje uporabne vidi-

ke doţivljanja spremenjenih in razširjenih stanj zavesti.

——————————— 180 ———————————

Sandi Jug


Osebnostni in duhovni razvoj

Ljudje smo tudi, ali predvsem, duhovna bitja. Nujno je, da svojo identi-

teto opredelimo tudi v odnosu do bistvenih, večnih, temeljnih človeških

vprašanj: kdo smo, zakaj smo tu, kam gremo, kaj je smisel našega ţiv-

ljenja, kaj je z nami, ko se naša fizična eksistenca konča ipd?

Med raziskovanjem in definiranjem svojega odnosa do sebe, drugih bitij

in vsega, kar je, vedno zavzamemo neko stališče tudi do pojavov zave-

danja, saj z njimi svojo duhovnost tudi doţivljamo.

Velika večina ljudi zavestno ţivi le v običajnem stanju zavesti, kar

pomeni, da doţivlja svojo duhovnost le v okviru običajnega zunanjega

zaznavanja. Medtem pa subtilna in brezoblična stanja zavesti, z vsemi

vmesnimi različicami, ponujajo še paleto drugih duhovnih vpogledov, ki

jih vsekakor ne gre spregledati. Predvsem zaradi tega ne, ker nas prav

ti povezujejo z našim najbolj subtilnim in intimnim delom, ki je dejan-

ska vez in zaznavna vsebina človeške duhovnosti. Vse tja do brezoblič-

nega stanja zavesti, v katerem lahko izkusimo enost z vsem kar obsta-

ja.

Dvig ozaveščenosti v subtilna in brezoblična stanja zavesti nam tako

nudi le začasne duhovne vpoglede. Sočasna razširitev ozaveščenosti na

vsa stanja zavesti (običajno, subtilno in brezoblično) pa vnese v ţivljenje

konstanten stik s svojo duhovnostjo, kar je bistvena lastnost duhovno

ozaveščenega človeka.

Z drugimi besedami, mojstri razširjenih stanj zavesti so večino svojega

spanja popolnoma zavestni.

Ljudje po vsem svetu prakticirajo najrazličnejše religiozne, mistične,

okultne, meditativne in druge novodobne prakse z namenom ozavešča-

nja svojega bistva, duhovnega in osebnega razvoja, poenotenja z univer-

zalno zavestjo, Bogom in podobno.

Ne glede na način dostopanja do duhovnih sfer se mnogo ljudi znajde v

teţavah, ko si lastnih izkušenj preprosto ne znajo zadovoljivo razloţiti,

niti jih umestiti v svoje vsakdanje ţivljenje. Eden ključnih problemov je

nepoznavanje sosledja zavestnih stanj in ločevanja le teh od zaznavanja

pripadajočih vsebin. Večina praktikantov različne subtilne vsebine eno-

stavno enači z zavestnimi stanji, kar seveda ne drţi.

Sandi Jug


——————————— 181 ———————————

Primer: zavestno notranje zaznavanje Jezusa ali Bude poteka na nivoju notranjega zaznavanja, s pripadajočim subtilnim stanjem zavesti. Med-tem, ko je stanje enosti, o katerem sta preroka govorila, vezano na brezo-blično stanje zavesti. Mnogokrat slišimo predsodke, da je ukvarjanje z izventelesnimi izkuš-

njami in zavestnim sanjanjem nesmiselno, saj je za duhovni razvoj

menda bolj primerno moliti, meditirati in razvijati kvalitete kot so vera,

predaja, ljubezen, sočutje, svoboda.

S tem se ne morem strinjati, saj se omenjene aktivnosti in kvalitete z

vztrajnim prakticiranjem izventelesnih izkušenj in zavestnega sanjanja

celo nadgrajujejo ter poglabljajo. Temeljni procesi ozaveščanja in

usmerjanja pozornosti pri doseganju izventelesnih izkušenj so podobni

tistim za doseganje globoke meditacije.

Molitev v smislu ponavljajočih priprošenj, imperativov in manter lahko

primerjamo z izrekanjem namere, miselnih prošenj in sugestij, ki jih

izvajamo med prakticiranjem izventelesnih izkušenj in zavestnega san-janja.

V procesu ozaveščanja spremenjenih stanj zavesti potrebujemo verova-

nje in zaupanje, da je proces sploh lahko mogoč in uspešen, kot pač pri

vsakem drugem osvajanju nečesa novega in neznanega. V priročniku v

ta namen uporabljamo moč namere, ki nas popelje čez rob ţe osvojene-

ga. Bistveno je, da lahko naše zaupanje, verovanje ali nameravanje kas-

neje nadomestimo z neposredno lastno izkušnjo.

Podobno velja tudi za predajanje, saj se moramo v subtilne nivoje zaz-

nave spustiti in si dopustiti izkusiti njihovo vsebino, kar je včasih vse

prej kot lahko.

Intenzivno doţivljanje tako imenovane univerzalne ljubezni, svobode in povezanosti je značilno za globoka stanja zavesti. Vsekakor je mnogo

bolj med verjetno in pogosto, da bomo navedena doţivetja izkusili med

poglobljenimi stanji zavesti kot v običajnem stanju zavesti. V tem smis-

lu so lahko vir naše motivacije in velikega zadovoljstva.

Presenetljivo je, da je med voditelji in učitelji sodobnih religioznih ter

duhovnih praks le malo takšnih, ki so izkusili zavestno sanjanje, izven-

——————————— 182 ———————————

Sandi Jug


telesne izkušnje ali druge tovrstne fenomene. V tem smislu seveda ne

moremo pričakovati, da bodo prispevali k razumevanju, čeprav se ljudje

obračajo nanje s svojimi spontano doţivetimi izkušnjami.

Še enkrat bi rad poudaril, da so globoka subtilna stanja zavesti nič

drugega kot zelo konkretne, plastične, notranje zaznave samega sebe in pripadajočega okolja z vsemi notranjimi vsebinami. Vključujejo spekter

različnih notranjih aktivnosti, veščin in tipov zaznav, ki jih lahko sreča-

mo v opisih najrazličnejših duhovnih praksah. Naj jih naštejemo le

nekaj:

vizualiziranje oziroma katerokoli notranje videnje

zaznavanje notranjih glasov

zaznavanje in nadziranje bioenergije, prane, chi...

zaznavanje svetlečih bitij

neposredno občutenje absolutne svobode med zavestnim doţivljan-

jem nevezanosti na fizično telo

obvladovanje kognitivnih veščin kot so pozornost, spominjanje,

vizualiziranje

nadzorovanje nezavednih vsebin

zelo globoko zavestno sproščanje vse do najgloblje faze—telesne

paraliziranosti

…

Ljudje, ki doţivljajo spremenjena stanja zavesti spontano, večinoma

laţje sprejemajo tovrstne fenomene, saj se jim je v takšnem primeru

izkušnja pač ţe zgodila. Spontano izkustvo spremljata dva značilna odziva. Nekateri ţelijo doţivetje čim prej zavestno ponoviti, drugi ga

razumejo kot ekskluzivno, le njim dostopno doţivetje, ki bi naj bilo pos-

ledica izbranosti s strani izbrane vrhovne duhovne avtoritete, nadzoru-

joče njihovo svobodno voljo. Unikatna izkušnja tako postane svetišče

oziroma oltar za čaščenje lastne edinstvenosti.

V mnogih vidikih je ţivljenje človeka naše civilizacije še vedno neozaveš-

čeno in odvisno od navad. Sem zagotovo pri večini sodi tudi odnos do

duhovnosti, ne glede na to, kateri religiozni oziroma duhovni praksi

posameznik pripada. Svojo duhovnost dojema na površen, navajen

način. Precej ljudi doţivlja svojo duhovnost zgolj filozofsko, načelno, ne

da bi imeli kakršnokoli lastno globljo in zavestno izkušnjo, ki bi potrje-

vala sprejeto dogmo. In ker ljudje, najteţje od vsega, spreminjamo prav

Sandi Jug


——————————— 183 ———————————

tovrstna privzeta in navajena prepričanja, smo se pripravljeni v bran

svojim filozofskim načelom tudi bojevati.

Prepričan sem, da lahko razumevanje in ozaveščanje spremenjenih

stanj zavesti ogromno pripomoreta ne le k povezovanju in preprečevan-

ju nadaljnje razdeljenosti med različnimi duhovnimi praksami, temveč tudi k neposrednemu zavestnemu izkušanju naših duhovnih sposobno-

sti in naravnanosti. V duhovno razseţnost našega bivanja nam ni pot-

rebno verjeti, lahko jo zavestno izkušamo.

——————————— 184 ———————————

Sandi Jug


Diagnosticiranje in zdravljenje

Iz dneva v dan smo priča vse več odkritjem bolezni s psihosomatskim

izvorom. S pomočjo klasične medicine lahko "somo" oziroma telo precej

dobro diagnosticiramo in nadzorujemo, medtem ko se nam psihološki

vzroki venomer nekako izmikajo.

Subtilno stanje zavesti nam omogoča, da tudi te psihološke procese

neposredno zaznavamo v njihovem procesu vplivanja na telo. S pomočjo

subliminalne in notranje zaznave lahko zelo natančno diagnosticiramo

aktualno fizično stanje in predvidimo nadaljnji razvoj dogodkov. V tem

smislu je zavestno obvladovanje notranje zaznave tisti ključ, ki nam

omogoča vpogled v miselne procese. S subliminalnim zaznavanjem pa

lahko spremljamo vpliv mišljenja na naše fizično telo.

Zaznavni proces vpliva uma na telo

Potek vpliva mišljenja na telo poteka po naslednjem zaporedju. Zavest-

ne ali neozaveščene miselne naravnanosti kot so razna prepričanja,

miselni vzorci, strahovi in pričakovanja, neposredno vplivajo na usmer-

jenost naše pozornosti. Ta se prične v različnih oblikah, tako zavestno

kot tudi neozaveščeno, "skladiščiti" v virtualnem prostorskem spominu,

kar povzroči občutek, da se umešča dobesedno v določenih delih telesa.

S časoma takšno ponavljanje privede do prvih subliminalnih vsebin, ki

jih v spremenjenih stanjih zavesti zaznavamo kot razne napetosti. Dol-

gotrajnejše zavestno ali neozaveščeno "negovanje" takšnih subtilnih napetosti pa privede do vpliva na kemične reakcije v pripadajočem delu

telesa, kar lahko izzove bolezensko stanje.

Subliminalne vsebine so torej neke vrste most, ki povezuje um in telo. S

pomočjo subliminalne zaznave lahko uspešno nadzorujemo našo sploš-

no telesno čilost.

Subliminalno zaznavanje nam ne omogoča le nadzora nad trenutnim

stanjem telesa, temveč nam ponuja tudi vpogled v pretekle teţave.

Vemo namreč, da je na primer na področju telesa, kjer je bil v preteklo-

sti opravljen operativni poseg, še vedno skoncentrirana določena količi-

na, predvsem neozaveščeno vzdrţevane, pozornosti. Tam se zadrţuje

Sandi Jug


——————————— 185 ———————————

zaradi preteklega dolgotrajnejšega usmerjanja pozornosti na mesto poš-

kodbe in bolečine. Ljudje občasno še leta po opravljenem posegu, pred-

vsem neozaveščeno, usmerjamo svojo pozornost na pretekla travmatič-

na področja. To velja tako za naše telo kot za čustva.

Diagnosticiranje s pomočjo subliminalne zaznave poteka po zelo enos-tavnem konceptu, saj nam subliminalno zaznavne vsebine prostorsko

in vsebinsko nakazujejo natančno stanje, ki se bo v prihodnosti more-

biti pojavilo na fizičnem telesu.

Tako se lahko subliminalno zaznavanje površinske napetosti razvije v

glavobol z vsebinsko enako obliko napetosti. Občutek subliminalnega

bodenja na področju srca se razvije v fizično zbadanje, ki je posledica

na primer mašenja ţil. Subliminalna zaznava napetosti in vrtenja v tre-

bušni votlini se razvije v teţave s prebavnim traktom in tako dalje.

Po uspešnem diagnosticiranju lahko pričnemo še z odpravljanjem teţav.

Začnemo z močnejše zaznavnimi (motečimi) subliminalnimi napetostmi

in nadaljujemo proti manj intenzivnim. Spreminjanje subliminalnih

napetosti poteka po popolnoma enakem principu kot smo ga opisali pri vajah za nadzorovanje v sklopu ozaveščanja izventelesnih izkušenj.

Seveda je subliminalno diagnosticiranje uporabno tudi kot terapevtsko

orodje. Izkušen terapevt lahko iz klientovega opisa njegovih subliminal-

nih doţivljanj razbere tako klientove osnovne psihološke značilnosti,

kot tudi bolj globoke in skrite vzorce doţivljanja ter odzivanja.

Preventivne in kurativne zmoţnosti subliminalnega zaznavanja in poz-

navanja spremenjenih stanj zavesti so torej resnično še neizkoriščene.

Toliko večji izziv za nas vse, mar ne?

——————————— 186 ———————————

Sandi Jug


Učenje in ustvarjanje

Kot smo ţe opazili, lahko med zavestnim sanjanjem izvajamo vrsto not-

ranjih aktivnosti, ki jih doţivljamo preko petih tipov notranjih zaznav.

Posebnosti sanjske lucidnosti kot tudi zavestne izventelesnosti, lahko

izkoristimo ne samo za ozaveščanje notranjih procesov in zaznav, tem-več tudi za njihovo obvladovanje in razvijanje.

Ljudje se med seboj razlikujemo po (p)osebnostih, ki se kaţejo tako na

fizičnem telesu in pripadajoči zaznavi, kot tudi na sposobnostih notran-

jega zaznavanja in delovanja. Nekateri smo bolj dovzetni za notranje

kinestetično, drugi za vizualno, tretji za avditivno zaznavanje in ustvar-

janje.

Kako bi vendar glasbeni skladatelji zmogli komponirati glasbo, če je ne

bi najprej notranje zaznali?! Kako bi lahko slikarji risali abstraktne

podobe, če jih ne bi najprej videli z notranjimi očmi?! Sposobnosti

detajlnega spominjanja, računanja na pamet, učenja plesnih korakov,

vţivljanja v druge, pisanja izmišljenih romanov…, so neposredno vezane

na intenzivnost oziroma "plastičnost" posameznikovega notranjega zaz-navanja.

Med dnevno budnostjo se notranjega zaznavanja in delovanja komajda

zavedamo, saj je prikrito z zunanjim zaznavanjem in s telesnimi aktiv-

nostmi, ki so nekajkrat močnejše kot notranji procesi. Torej, kljub

temu, da se notranji procesi odvijajo med budnostjo, jih pravzaprav

zavestno zelo slabo spremljamo. Intenzivnost notranje zaznave je

neznatna v primerjavi z drugimi aktivnostmi. Do neke mere zaznamo le

močnejše subliminalne in notranje procese, predvsem tiste, ki jih bolj

obvladamo oziroma smo jih navajeni uporabljati. Na primer, profesio-

nalni glasbenik je verjetno bolj pozoren na svojo notranjo avditivno zaz-

navo, kot nekdo, ki se z glasbo sploh ne ukvarja.

Med zavestnim sanjanjem, ko naše fizično telo miruje in je zunanje zaz-navanje zniţano na minimum, lahko notranje procese spremljamo pre-

cej bolj osredotočeno in nemoteno. Z lahkoto zaznavamo večino notran-

jih procesov, saj se v trenutku okrepijo oziroma spremenijo v zaznavno

obliko. Pomislimo na glasbo in jo slišimo, pomislimo na predmet in ţe

ga vidimo…

Sandi Jug


——————————— 187 ———————————

Prav zavoljo teh značilnosti je zavestno sanjanje enkratna priloţnost za

razvijanje notranjega kinestetičnega, vizualnega, avditivnega, gustator-

nega in olfaktornega zaznavanja in delovanja.

Tako lahko na primer med zavestnim sanjanjem izvajamo specifične

kinestetične gibe, ki jih med budnostjo še ne obvladamo. S ponavljan-jem se namreč zaporedje izvajanja gibov vtisne v naš spomin, ki ga pri-

kličemo kasneje med dnevno budnostjo. S tem razvijamo odzivnost ţiv-

čevja in posledično tudi mišičja.

Lahko se priučimo številnih praktičnih opravil za vsakdanjo rabo, kot

tudi zelo specifičnih gimnastičnih gibov in drugih zahtevnih gibalnih

zaporedij. Ne pozabimo, da med zavestnim sanjanjem nismo omejeni z

nadzorovanjem telesnih mišic in z vplivom gravitacije.

Seveda so tovrstne priloţnosti v največji meri uporabne prav za vrhun-

ske športne treninge, ekstremne telesne podvige in tiste vrste umetnos-

ti, ki vključujejo gibalne spretnosti (ples, balet, smučarski skoki, plava-

nje…). Ne gre pa spregledati urjenja čisto praktičnih, vsakdanjih gibov,

ki jih potrebujemo pri kuhanju, šivanju, risanju, zidanju… Marsikdo bi s tem prihranil veliko časa in denarja.

Med razvijanje notranjih vizualnih veščin uvrščamo tehnike, ki vplivajo

na sposobnosti prostorskega predstavljanja, kreiranja in spreminjanja

dvo- ter tri-dimenzionalnih oblik, intenzivnost barvnega zaznavanja,

slikovno spominjanje in primerjanje slikovnih vsebin. Koristijo vsem

vizualnim ustvarjalcem in "vizionarjem" (slikarjem, arhitektom, progra-

merjem, oblikovalcem, reţiserjem, šahistom).

Med notranje avditivne veščine uvrščamo sposobnost komponiranja

oziroma ustvarjanja glasbe in drugih zvokov, zaznavanja in sestavljanja

notranjih dialogov, verbalnih vprašanj, odgovorov, ukazov.

S sposobnostjo notranjega avditivnega zaznavanja razvijamo posluh. Z notranjim verbalnim izraţanjem krepimo sposobnost govorjenja, petja

in nastopanja (retorika). Med zavestnim sanjanjem je na primer naše

petje popolnoma neodvisno od sposobnosti naših glasilk in drugih tele-

snih danosti. V sanjah zmore vsak zapeti "visoki C". Običajno si s tre-

ningom notranjega avditivnega zaznavanja in kreiranja pomagajo pred-

vsem glasbeniki, pevci, govorci, komponisti.

——————————— 188 ———————————

Sandi Jug


Treniramo lahko tudi sposobnosti notranjega okušanja in vohanja, ki

gotovo v največji meri koristijo gurmanom in gastronomom, enologom,

izdelovalcem dišav, aromaterapevtom.

Napredne vrste učenja

Med zahtevnejše vrste učenja v zavestnih sanjah uvrščamo aktivnosti

in zaznave v kombinaciji z zavestnim projiciranjem na zunanje sanjske

vsebine.

Kot smo ţe omenili, se med zavestnim sanjanjem identificiramo s svo-

jim sanjskim telesom. To pomeni, da so vse druge sanjske vsebine v

sanjskem prostoru navidezno ločene od nas in jih tako tudi doţivljamo.

Zavestno zaznavamo in obvladujemo svoje sanjsko telo, medtem ko so

druge sanjske vsebine za nas nezavedne in zunaj našega zavestnega

nadzora.

Zunanje sanjske vsebine oziroma sanjsko nezavedno je neposredno

povezano z najglobljimi aspekti našega bitja, kamor naša zavest še ne zmore poseči. Drugače povedano: naše nezavedno nenehno ustvarja

oziroma projicira sanjske vsebine.

S pomočjo zavestnega projiciranja na zunanje sanjske vsebine le tem

dodamo funkcije oziroma naloge, ki delujejo kot posredniki med našim

zavedanjem in "morjem" nezavednega. Na tak način zunanjim sanjskim

vsebinam podeljen mandat nam omogoči, da se sedaj iz nezavednega, ki

nam je po definiciji nedostopno, zmoremo tudi učiti, ga sistematizirano

raziskovati in si ga na ta način tudi delno "prisvajati".

PROJICIRANJE NA ZUNANJE SANJSKE VSEBINE

Projiciranje na zunanje sanjske vsebine lahko poteka ozaveščeno in

neozaveščeno.

NEOZAVEŠČENO PROJICIRANJE

V običajnih sanjah naše nezavedno nenehno kreira oziroma projicira na

zunanje sanjske vsebine, ki so seveda plod individualnih posebnosti,

prepričanj, navad in izkušenj. Pravzaprav so vsa sanjska dogajanja, ki

niso ozaveščeno nadzorovana in oblikovana, neposredno pod vplivom

neozaveščenega projiciranja.

Sandi Jug


——————————— 189 ———————————

Med neozaveščeno projiciranje na zunanje sanjske vsebine lahko uvrs-

timo tudi "nočne more", ki jih pogojujejo naši neozaveščeni psihični

konflikti. Ponavljajoče ali dolgotrajne neprijetne dnevne izkušnje, kon-

flikti in problemi ustvarjajo neprijetne, zastrašujoče, ogroţajoče sanjske

vsebine.

ZAVESTNO PROJICIRANJE

Zavestno projiciranje na zunanje sanjske vsebine med zavestnim sanja-

njem izvedemo tako, da z nameravanjem okvirno definiramo funkcijo,

ki naj bi jo prevzela določena zunanja sanjska vsebina. Izbrana sanjska

vsebina se bo odzvala s selekcioniranjem in iz nezavednega "potegnila"

tisto, kar smo ji ukazali z namero.

Tako lahko na primer na določeno zunanjo sanjsko vsebino projiciramo

arhetipski lik učitelja oziroma vodnika, ki nas bo poučeval/vodil med

zavestnim sanjanjem. Poučevanje lahko poteka v avditivni oziroma ver-

balni, vizualni, kinestetični in drugih oblikah.

Na podoben način lahko med zavestnimi sanjami kreiramo tudi zunan-

je sanjske vsebine z drugačnimi mandati, vlogami in nameni.

Kot smo ţe večkrat povedali, prepričanja, izkušnje in navade iz dnevne budnosti intenzivno vplivajo na zaznavanje v sanjski resničnosti. Kar se naučimo med dnevno budnostjo, samodejno vpliva tudi na naše doţivlja-nje sanj. Seveda lahko smer učenja tudi obrnemo: novo priučene veščine iz zavest-nega sanjanja prenesemo v dnevno budnost. Lotili se bomo razvijanja tistih sposobnosti, ki so pač v skladu z našimi potrebami, interesi in pre-pričanji. Ko ţe zadovoljivo nadzorujemo svoje sanjsko telo in zaznavanje sanjskih prostorov, lahko pričnemo z učenjem oziroma razvijanjem posameznih kognitivnih veščin. Treniramo lahko sposobnost vizualnega oziroma foto-grafskega spominjanja, usmerjanja in sproščanja pozornosti, razvijamo napredne tehnike kinestetičnih, avditivnih, vizualnih, olfaktornih in gus-tatornih spretnosti, razrešujemo notranje konflikte, iščemo izvirne rešitve.

——————————— 190 ———————————

Sandi Jug


Ne glede to, katero področje bomo izbrali, je priporočljivo začeti z osnovni-mi vajami in postopno nadaljevati z vpeljevanjem zmeraj bolj zahtevnih prijemov.

Kinestetično delovanje OSNOVNE VAJE - izvajanje in zaznavanje osnovnih telesnih gibov ter enos-tavnih gimnastičnih vaj (počepov, predklonov, zasukov). NADALJEVALNE VAJE - izvajanje in zaznavanje specifičnih telesnih gibov in/ali zaporedja gibov (plesnih, baletnih, gimnastičnih, akrobatskih). V izualno delovanje OSNOVNE VAJE - kreiranje in zaznavanje osnovnih oblik ter barv v sanj-skem prostoru. Obvladovanje kontrastnosti, svetilnosti in fokusa. NADALJEVALNE VAJE - kreiranje in zaznavanje tri-dimenzionalnih oblik. Ani-miranje tri-dimenzionalnih oblik. Sposobnost spreminjanja zornih kotov zaznavanja. Hkratno zaznavanje dveh različnih sanjskih prostorov.

Avdit ivno delovanje OSNOVNE VAJE - ustvarjanje in zaznavanje neartikuliranih glasov, osnov-nega verbalnega izraţanja, ter drugih osnovnih zvokov. Spreminjanje barve glasu, smeri izvora zvoka in jakosti. NADALJEVALNE VAJE - ustvarjanje in zaznavanje petja ter glasbe. Treniran-je retorike. Olfaktorno in gustatorno delovanje OSNOVNE VAJE - kreiranje in zaznavanje osnovnih vonjav ter okusov. NADALJEVALNE VAJE - kreiranje in zaznavanje odtenkov ter kombinacij von-jav in okusov. Pro j ic iranje na zunanje sanjske vsebine Kot smo ţe omenili, lahko zunanje sanjske vsebine uporabno izkoristimo, tako da nanje s pomočjo nameravanja projiciramo določeno funkcijo, namen oziroma vlogo. Projiciramo lahko tako ozaveščeno kot neozavešče-no. 1. NEOZAVEŠČENO PROJICIRANJE Neozaveščeno projiciranje na zunanje sanjske vsebine poteka ves čas mimo našega zavestnega nadzora. Neozaveščeno si ustvarjamo najrazli-čnejše sanjske forme, ki nam predstavljajo različne vidike nas samih in tudi tistega, kar mislimo, da ni v nas.

Sandi Jug


——————————— 191 ———————————

Strah nam vzbujajo ogroţajoče in zastrašujoče sanjske vsebine, poučuje-jo nas nam pomenljive učiteljske sanjske forme, prijateljujemo z nam pomenljivimi prijateljskimi oblikami sanjskih vsebin in tako dalje.

Seveda lahko tovrstne sanjske projekcije, potem ko smo jih ţe ozavestili, tudi spreminjamo. Na primer, zastrašujoče sanjske vsebine spremenimo v prijateljske, prijetne, radostne...

Seveda se lahko neozaveščenega projiciranja lotimo tudi med dnevno budnostjo, tako, da se poosebimo z notranjimi konflikti v dejanskih zuna-njih situacijah in se nato z njimi tudi soočimo. Posledično se bo rezultat odrazil tudi v naših sanjah. 2. ZAVESTNO PROJICIRANJE Zavestno projiciranje na zunanje sanjske vsebine se lahko nanaša le na eno sanjsko vsebino v danem sanjskem prostoru, na več sanjskih vsebin ali na celotno sanjsko okolje z vsemi pripadajočimi sanjskimi vsebinami.

Tako lahko na primer zunanjo sanjsko vsebino v vlogi učitelja ali vodnika doţivljamo v zavestnem sanjanju kot eno sanjsko vsebino (učitelj v obliki ene sanjske osebnosti), kot več sanjskih vsebin (učitelj v obliki več različ-nih sanjskih osebnosti) ali kot celoten sanjski prostor (uči nas vse, kar zaznavamo med zavestnim sanjanjem). Izberimo način, ki nam najbolje ustreza.

Zavestno projiciranje na zunanje sanjske vsebine pričnemo s postavitvijo namere med zavestnim sanjanjem. Namera naj vsebuje jasno definirano vlogo oziroma funkcijo, ki jo bo izvajala izbrana sanjska vsebina. V koli-kor projiciramo le na eno sanjsko vsebino, je pomembno, da ji vnaprej določimo obliko, preko katere se bo izraţala. To nam bo omogočilo, da jo v svojih sanjah tudi prepoznamo. Sicer pa se lahko odločimo za kreiranje nove sanjske vsebine ali spremenimo ţe obstoječo sanjsko vsebino. Ko izbrano sanjsko vsebino ţe vizualno zaznavamo, pričnimo s komunici-ranjem. Komunikacija s sanjsko vsebino (v našem primeru z učiteljem) lahko poteka v mislih verbalno, pa tudi z drugimi tipi notranjega zazna-vanja ter delovanja (vizualno, avditivno…). S tem je vzpostavljena zavest-na vez z našim nezavednim in ţelena interakcija se lahko prične. S prakso se vsi navedeni koraki avtomatizirajo in postopek postane sko-raj rutinski.

——————————— 192 ———————————

Sandi Jug


Avantura in zabava

Spremenjena, kot tudi razširjena, stanja zavesti prinašajo v ţivljenje

praktikantov ne le večjo ozaveščenost, višjo stopnjo obvladovanja svoje-

ga telesa, čustev in misli, temveč tudi obilo uţitka, zabave ter noro pus-

tolovščino.

Aktivnosti, ki jih med dnevno budnostjo ne zmoremo, si jih ne dovolimo

ali upamo doţiveti, si lahko v subtilnih realnostih seveda brez zadrege

privoščimo in v njih uţivamo. Lahko smo spet otroci, ki si privoščijo

zvrhan koš igrivosti in smeha. Uţivamo v letenju med zvezdami, plavan-

ju po oblakih in jezdenju na mitoloških zmajih. Zmanjšamo se na veli-

kost mravlje in švigamo po krtjih rovih, poplesujemo s sneţinkami v

zraku in se potapljamo z delfini.

Seveda lahko uţivamo tudi v raziskovanju svoje spolnosti, ki je podob-

no kot v običajni budnosti, izjemno prijetna izkušnja. Spet drugi iščejo

svoj pustolovski duh in uţitek v realizaciji stvarjenj, ki navdušujejo ţe s

svojo pojavnostjo, tako kot pač umetnost plemeniti resnični svet. In

verjemite mi, da je v svetu sanj vsakdo talentiran celo za vrhunske umetniške doseţke.

Poglabljanje v subtilna stanja zavesti in pripadajoče učenje nista nujno

početji, ki bi nam sivili lase. Resnost lahko kaj kmalu zamenjamo z nor-

čavostjo, ki bo marsikateremu preveč osredotočenemu nadebudneţu

zrahljala motečo togost.

Torej, naj bo ta avantura polna zabave.

Sandi Jug


——————————— 193 ———————————

Meta-kognitivno doţivljanje

Z nekaj prakse, z vključitvijo vseh petih tipov notranjega zaznavanja in

z visoko mero ozaveščenosti ter usmerjene pozornosti lahko subtilne

realnosti doţivljamo zelo ostro in polno. Subtilne realnosti tako dobijo

močan pridih resničnosti, ki se lahko ne le primerja z intenzivnostjo zunanje zaznavne resničnosti, temveč jo zavoljo izjemno izostrenih in

razširjenih zaznav celo preseţe. Prav zaradi tega se začne marsikateri

praktikant spraševati: "So ti notranje zaznavni svetovi kakorkoli resnič-ni, ali so le zelo intenzivno doţiveta individualna fantazija mojega uma?".

Da bi si lahko na to vprašanje vsaj delno odgovorili, se bomo v nadalje-

vanju poglobili v opredelitev resničnosti in sposobnosti zaznavanja le te.

Torej, kaj je resničnost, ki jo zaznavamo med običajno dnevno zavestjo?

Kljub temu, da je zahodna znanost v nedavni preteklosti sugerirala, da

je vesolje neke vrste mehanični neosebni proces, je prav ta ista znanost

je ţe zdavnaj dokazala, da se je motila. Še več, dokazala je, da nekaj

takega kot je resničnost, ki smo jo ljudje navajeni zaznavati preko naših

čutil, pravzaprav niti ne obstaja. Vemo, da je to, kar lahko otipamo, vidimo, slišimo, vohamo in okušamo, le majhen delček resničnega izra-

za tega, kar nas dejansko obdaja. Pravzaprav lahko celo rečemo, da

preko našega zaznavnega aparata o resničnosti sveta ne moremo skle-

pati skoraj nič, saj imamo vanj enostavno preozek vpogled.

Naslednja trditev še bolj zamaja trdnost naše običajno zaznavne resnič-

nosti. Ne le, da s pomočjo človeškega zaznavnega aparata resničnosti

ne moremo zaznati, temveč jo naš zaznavni sistem celo opredeljuje. To

pomeni, da ljudje s skoraj na las podobnimi (ne pa enakimi) zaznavnimi

sposobnostmi potemtakem pač soustvarjamo na las podobno (ne pa

povsem enako) resničnost, v kateri sobivamo.

Čeprav zgornje trditve mnogim sicer še vedno zvenijo kot znanstvena

fantastika, temeljijo na ţe dokazanih dejstvih objektivne znanosti. Ses-tava sveta, kot ga zaznavamo, vključno z našimi človeškimi telesi, je

takšna kot je le zaradi specifičnosti človeške zaznave?!

Iz tega sledi, da zelo verjetno poleg naše običajno zaznavne resničnosti

obstajajo tudi druge vzporedne realnosti, kar sicer ţe dolga leta naka-

zuje teoretska fizika.

——————————— 194 ———————————

Sandi Jug


Pa vendar to še ni dokončen odgovor, ki bi rešil vse dileme o resničnosti

notranje zaznavnih svetov. Ključno vprašanje se pravzaprav nanaša na

človeško sposobnost vstopanja v tovrstne svetove, saj bi potemtakem

morali imeti neke vrste zaznavni aparat, ki ni izključno vezan le na

naše fizično telo.

Tu pa se stvar rahlo zaplete, saj ne glede na to, da lahko notranje zaz-

navamo brez uporabe fizičnih čutil, to še ne pomeni, da imamo tudi

samostojno delujoč zaznavni aparat, ki bi lahko obstajal ločeno od fizič-

nih moţganov.

Moţnost, da nekaj takega

vseeno obstaja, je v danih

pogojih znanstvenega razis-

kovanja zelo teţko tako

dokazati kot ovreči. Kljub

temu obstaja nekaj indicev,

ki nakazujejo obstoj od moţ-

ganov neodvisnega zaznavne-

ga aparata. Po tej teoriji so - simbolično povedano - moţ-

gani le neke vrste sprejem-

nik, ne pa tudi generator

našega zaznavanja in zave-

danja.

Raziskovanje izventelesnih izkušenj v nadzorovanih pogojih občasno

ponudi presenetljive rezultate. Zelo znan je primer gospodične Z., ko je

med izventelesno izkušnjo natančno prebrala naključno petmestno šte-

vilo na listku, ki se je nahajal zunaj njenega vidnega kota. Osupljive

ugotovitve najdemo tudi v raziskavah obsmrtnih izkušenj. Posamezniki

poročajo o zelo jasnih notranjih zaznavah v času klinične smrti, ko bi

človek naj ne bil sposoben izvajati zapletenih miselnih procesov, kot sta

zaznavanje in spominjanje. Oba omenjena fenomena je mogoče pojasni-ti le s predpostavko, da imamo ljudje sposobnost zaznavanja, ki ni

neposredno vezano na naše fizično telo.

V kolikor sprejmemo zgornje postavke o zaznavanju in resničnosti,

potem ni tako smešno ali zavajajoče pomisliti, da so resnične tudi naše

notranje zaznavne subtilne realnosti, prav toliko kot je resničen naš

materialni svet med običajnim zaznavanjem.

Sandi Jug


——————————— 195 ———————————

Kmalu seveda sledi še več vprašanj:

"Ali je izrazit občutek, da se med doţivljanjem izventelesnih izkušenj nahajamo izven svojega fizičnega telesa, le občutek ali je to dejansko res?", "Ali se lahko ljudje zavestno srečujemo v subtilnih realnostih?", "Ali se je v subtilnih realnostih mogoče srečati z ţe umrlimi?", "Ali je mogoče iz subtilnih realnosti vplivati na fizično realnost, in če, kako?", "Ali se po smrti fizičnega telesa naša individualna zavest loči od telesa, in če, kje se zatem nahaja?"…

Mnogo praktikantov, ki se zavestno poglabljamo v spremenjena stanja

zavesti, dejansko izkušamo, da je mogoče posegati tudi onkraj meja

običajno zaznavne fizične resničnosti. Širom po svetu se skupine ljudi

zavestno srečujejo v sanjskih prostorih. Drugi preizkušajo moţnosti

vplivanja iz subtilnih realnosti na fizični svet. Nekateri vzpostavljajo

stik z ţe umrlimi ali s še ne rojenimi, s pomočjo hipnoze vstopajo v čas

in prostor pred rojstvom in po smrti in podobno.

Ob navedenem sposobnosti, kot so zavestno sanjanje, izventelesne

izkušnje in druge notranje zaznave, ne le bistveno pridobijo na pome-

nu, temveč spremenijo temelje našega razumevanja sveta, v katerem ţivimo, in seveda tudi nas samih. Naša individualna odločitev je, v kaj

bomo verjeli in katere skrivnosti spremenjenih stanj zavesti bomo razis-

kovali. Spremenjena stanja zavesti vsekakor ponujajo izjemno široko

paleto moţnosti, izzivov in vsebin, ki čakajo, da jih raziščemo, ozavesti-

mo in vključimo v naše vsakdanje ţivljenje.

Prepričan sem, da je nespametno v zgornje navedke verjeti le na bese-

do, kot seveda tudi zanikati nekaj, o čemer nimamo nikakršnih izku-

šenj. Zakaj ne bi raje stvari sami preizkusili?!

Več o tovrstnih fenomenih pa si preberite v moji naslednji knjigi.

——————————— 196 ———————————

Sandi Jug


VII . VII . VII . PATOLOGIJEPATOLOGIJEPATOLOGIJE

Kljub temu, da se splošna ozaveščenost med ljudmi v zadnjih letih iz

dneva v dan dviga, zavestno ukvarjanje s spremenjenimi stanji zavesti

še vedno ostaja odrinjeno nekje na rob druţbene pozornosti, vrednosti

in sprejemljivosti.

Laična javnost goji o spremenjenih stanji zavesti klasična stereotipna

prepričanja, ki temeljijo na precej popačenih in mnogokrat zmotnih

predstavah, izvirajočih iz neprijaznega odnosa v pretekli človeški zgodo-

vini. Sodobni sistem poučevanja enostavno ne naredi dovolj, da bi te

zmotnosti spremenil in demistificiral. Spremenjena stanja zavesti so

tako še zmeraj nekaj negativnega, povezanega z duševnimi motnjami,

drogami, čudaštvom, temačnostjo, nerazumljeno duhovno zamaknjeno-

stjo in podobno. O koristnosti zavestnega vstopanja v spremenjena sta-

nja zavesti večina ljudi ne ve skoraj nič ali le bore malo.

Nekaterim ljudem se dogaja, da med dnevno budnostjo za krajši ali

daljši čas spontano zdrsnejo v spremenjena stanja zavesti. Tovrstne

zdrse lahko doţivljajo kot vzporedno notranje in zunanje zaznavanje, v katerem se prepletajo zunanja zaznava preko zunanjih čutil in notranja

in/ali subliminalna zaznava. Mnogokrat se takšno nekontrolirano vzpo-

redno zaznavanje poimenuje z negativno zvenečimi izrazi, kot so prislu-

hi, prividi in podobno.

Poleg vzporednega zaznavanja poznamo tudi trenutne preskoke iz obi-

čajnega stanja zavesti v subtilno in/ali brezoblično stanje zavesti. Tak-

šnih preskokov se lahko ljudje popolnoma, le delno ali pa sploh ne

zavedajo. Kadar se tovrstnih preskokov ne zavedajo, rečemo, da so

nezavestni oziroma da "padejo v nezavest".

Nikoli ni mogoče dovolj poudariti, da so spremenjena stanja zavesti

povsem normalen in celo nujen del naših ţivljenj. Brez njih enostavno ne bi mogli ţiveti. Spremenjena stanja zavesti sama po sebi niso nikoli

patološko obarvana. Patološke so lahko le vsebine oziroma sproţilci, ki

sproţajo spremenjena stanja zavesti, in predvsem naš odnos do tovrst-

nih stanj.

Sandi Jug


——————————— 197 ———————————

Neozaveščeni sproţilc i spremenjenih stanj zavesti

Kot smo ţe nakazali v prejšnjih poglavjih, ljudje, ki doţivljajo spontana

spremenjena stanja zavesti, večinoma ne ločijo med sproţilci zavestnih

stanj in zavestnimi stanji samimi. Neozaveščeni sproţilci, ki nas samo-

dejno in brez naše zavestne volje enostavno "prestavijo" v drugačno sta-nje zavesti, so mnogokrat patološke narave. In seveda, če nanje samo-

dejno veţemo izzvana zavestna stanja, potem le ta hitro pridobijo nega-

tivno označbo.

Tako se pri nekaterih ljudeh spremenjena stanja zavesti sproţijo ob

prevelikem čustvenem naboju, ekstremni fizični ali psihični bolečini,

hudem telesnem naporu, pomanjkanju kisika, drogah, alkoholu, anes-

teziji in v drugih ţivljenjskih situacijah, ki so zanje enostavno preveč

intenzivne.

Ob tovrstnih "preskokih" so zunanje okoliščine oziroma sproţilci SZZ

zmeraj subjektivno ovrednoteni, saj lahko ljudje na popolnoma identič-

no ţivljenjsko situacijo reagiramo na zelo različne načine. Pač odvisno od posameznikove psihološke strukture.

Glede na tip osebnosti so lahko takšna doţivetja krajše ali daljše nara-

ve, bolj ali manj intenzivno doţiveta ter tudi bolj ali manj zavestna. Raz-

pon doţivljanja spontano sproţenih spremenjenih stanj zavesti se kaţe

v pestri paleti različnih doţivetij, vse od vsakdanjega potenja, zardevan-

ja, tresenja, ki so posledica le rahlega spontanega prenosa pozornosti

proti subtilnemu stanju zavesti, preko omedlevice ob močnem čustve-

nem doţivetju, pa vse do spontano sproţenih faz, ko običajno zunanjo

zaznavo preplavi intenzivna notranja zaznava in pričnemo halucinirati

oziroma - povedano z manj negativnim prizvokom -notranje zaznavati.

Primer: SPROŢILEC SPREMENJENIH STANJ ZAVESTI: strah pred javnim nastopom PRIPADAJOČE SPREMENJENO STANJE ZAVESTI: potencirano subliminalno zaz-navanje ščemenja na področju dlani, obraza in morebitno posledično potenje in zardevanje. Odvisno od tipa osebnosti in načina doţivljanja ščemenja. V nadaljevanju se pozornost v vedno večji meri veţe na subli-minalne zaznave, zato se nujno odmika od običajne zaznave, kar še dodatno poveča občutke tesnobe, zadrege, sramu. Znajdemo se nekako ujeti v dveh za nas neprijetnih svetovih. Večina ljudi poskuša panično

——————————— 198 ———————————

Sandi Jug


zapustiti doţivljanje subliminalnih občutkov in si nasilno povrniti običaj-no zaznavanje ter zavedanje. Poseben primer samodejnega prenosa pozornosti na notranje zaznave

lahko opazimo tudi v obdobju pubertete pri adolescentih z izjemno hitro

oziroma skokovito telesno rastjo. V strukturi perifernega ţivčnega sis-tema pride v kratkem času do tako velike spremembe, da naši moţgani

preprosto nimajo dovolj časa, da bi se prilagodili novim pogojem. V

tovrstni "stiski" se moţgani odzovejo tako, da pozornost preusmerijo iz

zunanjega čutnega zaznavanja proti notranjemu zaznavanju. Proces

zadene zlasti kinestetični tip zaznave, saj je le ta pod največjim udarom

podaljšanja oziroma rasti ţivčnih poti. Posledica tega so lahko spontana

delna ali popolna izventelesna doţivetja, posledično pa seveda tudi čus-

tvene, socialne ter druge spremembe v ţivljenju adolescenta.

Mnogo primerov spontanega doţivljanja spremenjenih stanj zavesti naj-

demo med ljudmi z motnjami v duševnem razvoju. Tako lahko pri shi-

zofrenikih opazimo daljša obdobja spremenjenih stanj zavesti, ki sama

po sebi niso problematična. Celo več, zadrţevanje pozornosti v spreme-

njenih stanjih zavesti je posebnost in kvaliteta. Podobno velja tudi za avtiste, med katerimi najdemo izjemno nadarjene posameznike z odlič-

nimi notranjimi in/ali subliminalnimi zaznavami in pogosto tudi omeje-

no sposobnostjo nadzorovanja le teh. Pri vsem tem so patološke le psi-

hološke vsebine, zaradi katerih se tovrstna stanja nekontrolirano izme-

njujejo oziroma zadrţujejo. Poleg tega je seveda pri ljudeh s tovrstnimi

specifikami problematična tudi nesposobnost povezovanja spremenje-

nih stanj zavesti z običajnim stanjem zavesti.

Drugače povedano: to, kar ti ljudje doţivljajo, ni neresnično ali bolno,

problematično in patološko je le, da svojih spremenjenih stanj zavesti

ne zmorejo/znajo zavestno izbrati in obvladovati.

Tudi vse vrste drog, ki povzročajo bolj ali manj intenzivno spremembo

zavestnih stanj so le kemični sproţilci za tovrstna doţivetja. Poznamo vrsto naravnih in umetnih kemičnih spojin, ki na najrazličnejše načine

vplivajo na naš organizem in s tem posledično na stanje zavesti. Neka-

tere spodbujajo preteţno notranje vizualno zaznavanje, druge sublimi-

nalno kinestetično zaznavanje in tako dalje.

Ljudje, ki so odvisni od tovrstnih substanc, se v procesu odvajanja

pogosto znajdejo v stiski, saj je splošna izobraţenost na področju spre-

Sandi Jug


——————————— 199 ———————————

menjenih stanj zavesti (tudi v medicinski stroki) nična ali zelo slaba.

Potrebno se je namreč zavedati, da je zaznavanje spremenjenih stanj

zavesti, ne glede na način dostopa do njih, v večini primerov izjemno

doţivetje, ki ga ljudje ne zmorejo kar tako pozabiti ali ignorirati. Poleg

tega samo zaznavanje najrazličnejših notranjih svetov ni patološko,

temveč je lahko patološki le sproţilec, kot smo ţe omenili.

Iz terapevtskih izkušenj lahko trdim, da je za učinkovit pristop k odva-

janju od drog nujno, da najprej jasno ločimo teţavo in posledico, ki ni

nujno negativna. Verjamem, da večina terapevtov nima teţav pri dolo-

čanju izvora bremen, ki povzročajo beg v svet odvisnosti, mnogo manj

pa se jih zaveda, da imajo takšni ljudje tudi svoje polje moči, ki izvira iz

njihovega (občasno ozaveščenega) doţivljanja spremenjenih stanj zaves-

ti.

Edini način, da se klientu ne odvzame voljnosti za spremembo in spoš-

tovanja, ki bistveno vpliva na terapevtski proces, je da resno vzamemo v

obzir tudi njegovo sposobnost subliminalnega in/ali notranjega zazna-

vanja. Torej, med odvajanjem od odvisnosti naj vzporedno potekata dva

procesa; prvi zadeva razumevanje in odpravljanje teţav, ki povzročajo poseganje po drogah, drugi pa učenje zavestnega nadzorovanja notran-

jih zaznav, brez uporabe substanc. Da bi to lahko uspešno počeli in

odvisniku parirali na njegovem področju, se moramo seveda s spremen-

jenimi stanji zavesti dobro seznaniti.

Nerazumevanje procesov med doţivl janjem

spremenjenih stanj zavesti

Nerazumevanje procesov, ki se odvijajo med zavestnim doţivljanjem

spremenjenih stanj zavesti, mnogokrat privede do napačnega interpreti-

ranja le teh. To se lahko posledično kaj hitro spremeni v dejansko psi-

hosomatsko teţavo, ki vpliva na delovanje našega telesa. V praksi se

napačno interpretiranje pojavlja dobesedno na vsakem koraku in zaob-jema vrsto doţivetij, od najbolj vsakdanjih pa vse do bolj ekstremnih.

Kot smo ţe opisali pri ozaveščanju izventelesnih izkušenj, se pričnejo v

stanjih zavesti blizu običajnega budnega stanja, pojavljati prve podpra-

ţne zaznave kot so ščemenje, valovanje, občutek pritiska, gnetenja. Pri

takšnih zaznavah, ki jih večina doţivlja in razume kot stresne, lahko

napačno interpretiranje privede do potenciranja, ki se nadaljuje v obču-

——————————— 200 ———————————

Sandi Jug


tke srbenja, potenja, glavobola, toplotnega oblivanja, mrzlice. Tovrstni

simptomi kmalu izzovejo dejansko telesno motnjo ali obolenje.

Med spontanimi doţivljanji globljih stanj zavesti se pričenjajo pojavljati

še druge, mnogokrat bolj moteče zaznave kot so občutek zamika telesa,

vrtenja v glavi ali trebuhu, pekoče napetosti različnih oblik v notranjos-ti telesa in podobno. Tudi v takšnih primerih lahko nerazumevanje in

napačna interpretacija povzročita nevšečnosti kot so bruhanje, omedle-

vica, izguba ravnoteţja. Naj posebej opozorim na zaznavanje napetosti v

notranjosti telesa, kot je subliminalna točkasta, črtasta ali prostorska

napetost (glej ozaveščanje izventelesnih izkušenj). Zaznavanje napetosti

v notranjosti telesa namreč samodejno privleče našo pozornost. Večina

ljudi si tovrstne zaznave razloţi tako, da je nekaj narobe z dotičnim

delom telesa. Temu sledijo zaskrbljena vprašanja: "Ali imam raka?", "Ali imam napako na srčni zaklopki?", "Je moj prebavni trakt poškodovan?", "Je kaj narobe z mojimi ledvicami?". Tovrstne neţelene sugestivne afir-

macije vsekakor ne koristijo našemu telesu.

Če bi torej o subliminalnih in notranjih zaznavah več vedeli, bi si pri-

hranili mnogo skrbi, pa tudi neprijetnosti in celo obolenj.

Patologije v spanju

Oglejmo si še nekaj primerov teţav, povezanih s spremenjenimi stanji

zavesti med spanjem.

V hipnagogični in hipnopompični oziroma prvi fazi spanja se lahko med

prepletanjem budnega stanja zavesti in prvih subliminalnih zaznav

pojavi površinsko ščemenje, ki ga lahko napačno interpretiramo kot

omrtvelost posameznega dela telesa. Da bi preverili, ali gre za dejansko

omrtvelost zaradi pritiska na določen ţivec oziroma ţilo, kar bi utegnilo

biti nevarno, ali le za subliminalno zaznavo površinskega ščemenja,

zgolj premaknemo telo. V primeru, da gre za zaznavo ščemenja, bo tak-

šna zaznava kmalu izginila.

V drugi in tretji fazi spanja se lahko pojavi več vrst zaznav, ki motijo

spanec nepoučenih. Občasna delna ali popolna ozaveščenost v fazah,

ko običajno ţe spimo in smo neozaveščeni, prikliče globlje subliminalne

zaznave kot so močnejše zaznavanje srčnega utripa, občutek zamaknje-

nosti v primerjavi s dejansko pozicijo spečega fizičnega telesa, intenziv-

Sandi Jug


——————————— 201 ———————————

no doţivljanje subliminalnih zaznav v notranjosti telesa, na primer

občutek vibriranja, skelenja, sproščanja notranjih tokov. Pomembno je,

da se zavedamo, kakšen tip zaznave doţivljamo, saj si lahko drugače

dogodke napačno razlagamo. Subliminalne zaznave med spanjem so

namreč lahko zaradi odsotnosti zunanjih draţljajev zelo intenzivno zaz-

navne, kar nekatere privede do zaključka, da čutijo hude motnje v delo-vanju svojega fizičnega telesa. To pa v veliki večini primerov ne drţi.

V četrti fazi spanja smo v fizični paralizi in v kolikor se v takšnem stan-

ju ozavestimo, lahko nanjo reagiramo s paničnim odzivom. Ko se ozave-

stimo v stanju paralize, je naša pozornost trdno v notranjem zaznavan-

ju, kar povzroči občutek, da nimamo nikakršne kontrole nad fizičnim

telesom. Da bi ponovno prevzeli nadzor nad mišicami, pričnemo s pos-

topnim preusmerjanjem pozornosti na fizično telo. Strah, da smo ohro-

meli, je torej povsem odveč.

Med REM fazo oziroma sanjanjem je naše telo načeloma negibno, pre-

mikajo se le oči, ki sledijo sanjskim vsebinam. Seveda se lahko zgodi,

da med sanjanjem občasno premikamo tudi druge dele telesa (roke,

noge, govorimo…). V kolikor so ti premiki oziroma odzivi na sanjske vsebine občasni, je to povsem normalno.

O patološkem telesnem odzivanju na sanjske vsebine govorimo takrat,

ko je to ţe moteče in nevarno za nas same, pa tudi za okolico. Ena od

takšnih motenj spanja je mesečnost oziroma somnambulizem, pri kate-

ri človek v spanju hodi, ne da bi se tega zavedal.

Dolgotrajno pomanjkanje sanjanja se lahko kaţe v intenzivnejšem zaz-

navanju sanjskih vsebin med dnevno budnostjo. Intenzivnost sanjskih

vsebin se lahko toliko poveča, da človek med dnevno budnostjo ne raz-

likuje več, kaj zaznava preko zunanjih čutil in kaj prihaja iz notranjih

"sanjskih" zaznav (pravimo, da halucinira). V povezavi s sanjanjem poz-

namo tudi bolezenske motnje, kot je na primer narkolepsija: ob poveča-

ni čustveni razdraţenosti človek med dnevno budnostjo v trenutku zas-pi oziroma prične sanjati.

——————————— 202 ———————————

Sandi Jug


VIII . KOGNITIVNA TEHNOLOGIJAVIII . KOGNITIVNA TEHNOLOGIJAVIII . KOGNITIVNA TEHNOLOGIJA

Kognitivna tehnologija je izraz, ki poimenuje vrsto elektronskih naprav

in pripomočkov, namenjenih tako zaznavanju in identifikaciji nezaved-

nih moţganskih ter telesnih procesov, kot tudi vizualni, avditivni, kine-

stetični in magnetni moţganski stimulaciji. Kljub temu, da so kognitiv-ne naprave uporabnikom na voljo ţe vrsto let, so se širšemu krogu ljudi

pribliţale šele v zadnjih letih, predvsem z uvajanjem tovrstnih tehnolo-

gij v centre za dobro počutje (wellness).

Specifičen tip kognitivnih naprav je namenjen tudi ozaveščanju in nad-

zorovanju spremenjenih stanj zavesti. Našteli bomo le nekaj osnovnih.

Na moţgansko valovanje in s tem posledično na spremembo stanja

zavesti lahko vplivamo s pomočjo binauralnega zvoka.

Naši moţgani oziroma moţganske celice nihajo in posledično odda

jajo elektromagnetne valove z določenimi frekvencami (0 – cca

30Hz). Frekvence so višje v običajnem stanju zavesti in niţje v glob

ljih stanjih zavesti. S pomočjo binauralnega efekta, ki deluje v polni

meri le z uporabo stereo slušalk, lahko vplivamo na tovrstno nihan

je tako, da preko slušalk v vsako uho vnašamo zvočno valova n j e

enake oblike, a različnih frekvenc.

Moţgani se odzovejo s frekvenčno prilagoditvijo elektromagnetnega

nihanja, katerega frekvenca je enaka razliki frekvenc obeh zvočnih

valovanj. S tem se posledično spremeni tudi stanje zavesti.

Za stimuliranje pred-lucidne

faze pri zavestnem sanjanju

uporabljamo naprave z induci-

ranjem zvoka in/ali svetlobe

neposredno med samo REM

fazo spanja. Naprednejše napra-

ve so sposobne s pomočjo pose-

bne nočne maske, ki si jo nade-

nemo pred pričetkom spanja,

zaznati premikanje oči in s tem

identificirati REM fazo, nato pa inducirajo zvok in svetlobo pre-

ko slušalk ter posebnih očal.

Sandi Jug


——————————— 203 ———————————

Namen induciranja svetlobe in zvoka med REM fazo spanja je spme-

niti potek sanjanja oziroma ga prilagoditi navedenim zunanjim mot-

njam. Sanjajoči lahko zazna svetlobno utripanje v okviru svojega

sanjskega dogajanja kot na primer utripanje semaforja, blisk strele,

odpiranje in zapiranje luči v sanjskem prostoru. Podobno velja tudi za inducirane zvočne signale, piske in druge zvoke ter verbalne

napotke, ukaze.

Zgolj zaznavanje induciranih zvokov in svetlobe običajno ni dovolj,

da bi se sanjajoči med sanjanjem ozavestil oziroma postal luciden.

Potrebno je, da se ţe pred spanjem naravna oziroma programira na

ţelen odziv.

Posebna kategorija so naprave za stimuliranje notranjega zaznavan-

ja preko induciranja magnetnih impulzov. Aparature delujejo na

principu direktnega stimuliranja moţganskih predelov s pomočjo

ustvarjanja magnetnih sil v neposredni bliţini glave oziroma moţga-

nov. Stimulacija določenih predelov moţganov, zlasti vizualnega,

prostorskega in orientacijskega območja, v trenutku vpliva na zaz-

navanje, kar lahko povzroči zelo podobna stanja kot med zavestnim

sanjanjem, izventelesnimi izkušnjami ter drugimi spremenjenimi

stanji zavesti.

Naprave s tako imenovanim ganzfeld efektom povzročajo deprivacijo

zunanjih stimulacij s pomočjo posebnih očal in slušalk, tako da

zapolnijo vidno polje z eno samo neprekinjeno barvo, sluh pa s

šumom, ki je pri vsaki oktavi enako glasen. S tem povzročijo nasiče-

nost čutil s "praznimi informacijami", kar privede do postopnega

"izklopa" čutil. Končen rezultat je podoben senzorični deprivaciji

med spanjem, ki povzroči samodejen prenos pozornosti proti subtil-

nejšim tipom zaznave.

Enostaven, a učinkovit vizualni ganzfeld efekt lahko doseţemo tudi

tako, da belo ţogico za namizni tenis razreţemo na polovici, nakar

ju z votlim delom poloţimo čez oči. Po nekaj deset minutah se bo

začela pred našimi očmi pojavljati sprva subliminalna, nato pa še

notranja vizualna zaznava.

——————————— 204 ———————————

Sandi Jug


IX. ZAKLJUČEKIX. ZAKLJUČEKIX. ZAKLJUČEK

Pogosto zastavljena vprašanja o stanjih zavesti

V nadaljevanju predstavljamo odgovore na nekaj pogosto zastavljenih

vprašanj, ki jih v predhodnih poglavjih še nismo obdelali, a jih poslu-šalci in praktikanti zastavljajo na delavnicah in predavanjih o spremen-

jenih stanjih zavesti.

Kakšen pristop predlagate za ozaveščanje spremenjenih stanj zavesti? Idealen pristop je vedno prilagojen posameznikovim ţivljenjskim priori-

tetam, nagnjenjem, ciljem, osebnostni strukturi in času, ki ga ima na

razpolago. Ukvarjanje s spremenjenimi stanji zavesti iz čiste radovedno-

sti ne zadostuje. Priporočam, da začnejo tisti, ki nimajo jasno opredelje-

nega cilja, s postopnim ozaveščanjem spremenjenih stanj zavesti, od

najbolj plitvih stanj zavesti proti vedno bolj poglobljenim.

Ali ukvarjanje s spremenjenimi stanji zavesti vpliva na osebnost prakti-kanta? Teoretično ne, saj različna zavestna stanja sama po sebi, razen dviga

ozaveščenosti, ne vplivajo na notranje psihološke vsebine. V praksi je

seveda drugače, saj vsako soočenje s spremenjenimi stanji zavesti

vključuje določen paket individualnih vsebin, ki se jim praktikant hočeš

-nočeš mora posvetiti. Ko obvladamo nekaj osnovnih veščin ozaveščan-

ja spremenjenih stanj zavesti, se pojavi celo ţelja po spreminjanju last-

ne osebnosti (na bolje), da bi lahko hitreje ozavestili še druge, teţje dos-

topne nivoje zavesti.

"Ali otroci in starejši ljudje lahko zavestno vstopajo v spremenjena stanja zavesti?" Seveda. Starost pri poglabljanju v spremenjena stanja zavesti ne igra

nikakršne vloge, saj tako otroci kot starostniki ţe doţivljajo tovrstna

stanja zavesti vsaj enkrat dnevno med spanjem.

Sandi Jug


——————————— 205 ———————————

"Ali lahko ţenske prakticirajo izventelesne izkušnje in/ali zavestno san-janje med nosečnostjo? Ali menstruacija moti prakticiranje?" Tako nosečnost kot menstruacija ne ovirata prakticiranja. Res pa je, da

so lahko močnejši menstrualni krči moteči, saj bolečina preusmeri

pozornost praktikantke stran od ţelenih notranjih zaznav.

"Ali je obvladovanje sanjanja isto kot zavestno sanjanje?" Ne. Zavestno sanjanje sicer vključuje tudi komponento obvladovanja

sanjskih vsebin, pa vendar to še ni dovolj za ozaveščenost med sanjan-

jem. Sanje lahko nadzorujemo in obvladujemo tudi, ko nismo ozavešče-

ni, ali pa smo le omejeno ozaveščeni.

"Ali se med prakticiranjem izventelesnih izkušenj in/ali zavestnega san-janja lahko izgubimo v notranjih svetovih; je moţno, da se več ne vrnemo v stanje običajne budnosti?" Med doţivljanjem tovrstnih stanj je povsem običajno, da se med proce-

som učenja tudi občasno izgubimo oziroma nas spontano pritegnejo

navidezno nam tuji notranji svetovi in vsebine. Mehanizem je podoben

oziroma celo povsem identičen tistemu med razmišljanjem, ko nam

misli tekajo v neţelene smeri. Kar zadeva vračanja iz spremenjenih

stanj zavesti, je teţava pravzaprav obratna – priučiti se moramo predv-

sem, kako "tam zunaj" čim dlje ostati.

Ali komu odsvetujete zavestno poglabljanje v spremenjena stanja zaves-ti?

Načeloma ne, saj med doţivljanjem spremenjenih stanj zavesti ne gre za

dodatno obremenitev fizičnega telesa. Prav obratno, telo je bolj sprošče-no kot v stanju običajne budnosti in je v fazi regeneracije (podobno kot

v spanju). Seveda pa vsekakor ne priporočam prakticiranja spremenje-

nih stanj zavesti tistim, ki vidijo v tem dejanju priloţnost bega pred ţiv-

ljenjskimi teţavami. Pri mnogih ljudeh z duševnimi motnjami je običaj-

no problematično zavestno nadzorovanje spremenjenih stanj zavesti in

ne doseganje le teh. V takšnih primerih je pač potreben drugačen pris-

——————————— 206 ———————————

Sandi Jug


top. Ponovno opozarjam, da spremenjena stanja zavesti neozaveščeno

vsi doţivljamo.

"Ali se lahko zgodi da v globljih stanjih zavesti, kot sta zavestno sanjanje in izventelesne izkušnje, umremo?" Ne. Naše telo je med doţivljanjem tovrstnih stanj v podobnem stanju

kot med spanjem.

"Ali je moţno doseči notranjo vizualno zaznavo, ki jo običajno imamo med izventelesnimi izkušnjami oziroma zavestnim sanjanjem tudi med običaj-no budno zavestjo?"

Da. S primernimi vajami.

"Ali lahko vstopamo v spremenjena stanja zavesti s pomočjo hipnoze?" V spremenjena stanja zavesti lahko vstopamo tudi s pomočjo hipnotič-

ne indukcije. Metoda je zelo praktična predvsem za sugestibilne ljudi,

saj lahko brez posebnega napora vstopijo v spremenjena stanja zavesti.

Njena pomanjkljivost se kaţe predvsem v tem, da med procesom vsto-

panja v spremenjena stanja zavesti imamo omejen zavesten nadzor, saj

se povsem predamo vodstvu hipnotizerja, brez katerega pač ne moremo

do izkušnje.

"Ali z običajno zunanjo zaznavo lahko zaznavamo izventelesne izkušnje drugih praktikantov?"

S fizičnimi čutili ni mogoče neposredno zaznati projiciranega.

"Ali slepi vidijo – gluhi slišijo – hromi hodijo – med zavestnimi izventeles-nimi izkušnjami?"

Da. Fizična slepota, oglušelost in fizična ohromelost zadevajo čutila ter

organe fizičnega telesa in ne igrajo nikakršne vloge med notranjim zaz-

navanjem.

"Kako je z ozaveščanjem spremenjenih stanj zavesti pri otrocih?"

Sandi Jug


——————————— 207 ———————————

Ljudje doţivljamo spremenjena stanja zavesti v vseh fazah svojega ţiv-

ljenja, saj niso neposredno pogojena s kognitivnimi sposobnostmi posa-

meznika. Bolj vpliva druţben, preteţno negativen odnos do spremenje-

nih stanj zavesti, saj se ţe v zgodnjem otroštvu trudimo otrokom pojas-

niti, kaj je normalno in kaj ne. Ko nam opisujejo svoje notranje zaznave

in svetove, jih hitro odpravimo in s tem razvrednotimo njihova izkustva. Pomoč pri ozaveščanju spremenjenih stanj zavesti med najmlajšimi je

najbolje uvajati postopno, sprva preko igre, kasneje, ko so dovolj odgo-

vorni za svoja dejanja, pa tudi z bolj usmerjenimi in uporabnimi vajami.

"Občasno spontano doţivljam izventelesne izkušnje. Bojim se o tem govo-riti, saj bi me ljudje takoj oţigosali za čudno, bolno. Kaj naj storim?"

Na vse tabu teme, kot je nedvomno tudi ta, se večina ljudi odzove brez

treznega premisleka in z negativno reakcijo, ki kaţe njihov zavračajoč,

površinski in ignorantski odnos. Najslabše boste storili, če boste nekri-

tično prevzeli njihovo obtoţevanje, v smislu "Z menoj je nekaj narobe".

Raje se o tovrstnih tematikah pogovorite z ljudmi, ki o tem kaj vedo in

vam lahko tudi svetujejo. Verjetno se strinjate, da je obravnavana

tematika zanimiva in izjemno široka, tako v teoretskem kot povsem

praktičnem smislu. O vsakem od obravnavanih vidikov je mogoče pove-dati še mnogo več, podrobneje in nazorneje. V kolikor je knjiga, ki ste jo

prebrali, prispevala k demistifikaciji in sistematizaciji vsaj temeljnih

vsebin, je avtorjev namen doseţen. Upam, da bo spodbudila vprašanja

in vas izzvala, da sami preverite, ali - in kako - povedano drţi.

——————————— 208 ———————————

Sandi Jug


Spremenjena stanja zavesti so normalna.

Lahko jih zavestno izkusimo.

Lahko jih nadzorujemo in raziskujemo.

Lahko jih koristno uporabimo.

In uţivamo.

Zakaj bi torej vsaj ne poskusili?!

Za nastanek knjige se posebej zahvaljujem svoji ţeni Manici, ki je poleg velike pomoči pri oblikovanju in lektoriranju besedila tudi nekakšen skriti

soavtor knjige, saj je marsikateri uvid plod tudi njenega dela.

Sandi Jug


——————————— 209 ———————————

O avtorju

Sandi Jug je samostojni raziskovalec z večletnimi izkušnjami v profesio-

nalnem športu, podjetništvu in organizacijski dejavnosti. V najstniških

letih se je aktivno udejstvoval v različnih športnih panogah in med dru-

gim postal drţavni prvak v kajaku na divjih vodah ter regijski prvak v alpskem smučanju. Leta 1991 je soustanovil podjetje za ekstremne

športe "Top Extreme", ki je poleg splavarjenja po reki Soči, kajakaštva

in soteskanja ponujalo tudi atraktivne skoke z elastično vrvjo s solkan-

skega mostu.

Raziskovanje stanj zavesti in pripadajočih fenomenov ga je izzivalo ţe v

otroških časih. Kasneje je svoj hobi razvil v intenzivno učenje in razis-

kovanje. Sledila so leta poglobljenega študija in obiskovanja najrazlič-

nejših terapevtskih ter izobraţevalnih delavnic doma in v tujini, na

katerih je poglabljal individualno pridobljeno znanje.

Samostojno prakso je začel s sveto-

vanji in readingi v Novi Gorici. Leta

2000 je pričel kot prvi v Sloveniji z organiziranim vodenjem delavnic za

ozaveščanje izventelesnih izkušenj.

Kasneje je dodal še tečaje za dosega-

nje zavestnega sanjanja, razvijanja

kognitivnih veščin, sproščanja,

ustvarjalnega mišljenja in zaznavan-

ja. V izobraţevalnih delavnicah

ponuja poglobljen in sistematiziran

vpogled v tovrstna doţivetja ter nepo-

sredno in vodeno izkušnjo v spreme-

njena stanja zavesti.

Skupaj z ţeno Manico Ţmauc Jug izvaja avtorske svetovalne, izobraţe-

valne in terapevtske programe za dvig kvalitete osebnega in profesional-nega ţivljenja.

Sandi je poleg pričujoče knjige napisal še vrsto drugih specializiranih

priročnikov, ki obravnavajo zgoraj omenjene tematike. Je avtor AAS in

AVAS zgoščenk, namenjenih avdio in video stimulaciji človeškega zaz-

navanja.

——————————— 210 ———————————

Sandi Jug


w w w . m a n i c a s a n d i . c o m

j u g @ e m a i l . s i

Sandi Jug


——————————— 211 ———————————

Documents

Sandi Jug SPREMENJENA STANJA ZAVESTI - …x3.kupid.com/@pearl3/ssz.pdf · ——————————— 6 ——————————— Sandi Jug SPREMENJENA STANJA ZAVESTI