reševati življenja, in prav to počnemo. Mi smo v tem smislu pravi silaki.« Medtem ko je John v svoji vojaški uniformi sedel za barsko mizico nasproti iskalca talentov, je bil

www.galarna.si

Julie James: The Thing About LovePrevod: Vesna Česnik KorošecCopyright © 2017 by Julie JamesThis edition published by arrangement with The Berkley Publishing Group, an imprint of Penguin Group a division of Penguin Random House LLC© za Slovenijo: Hiša knjig, Založba KMŠ 2017Vse pravice pridržane.Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano uprizarjanje, reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

Slika na naslovnici: Shutterstock

Distribucija: Avrora AS d. o. o., p. p. 168, 4290 Tržič

Tel. +386 (0)59 932 107www.galarna.si

CIP - Kataložni zapis o publikacijiUniverzitetna knjižnica Maribor

821.111-311.2(73)

JAMES, Julie, 1974- Ljubezen pod krinko / Julie James ; prevod Vesna Česnik Korošec. - 1. izd. - Maribor : Hiša knjig, Založba KMŠ, 2017. - (Agenti FBI ; knj. 7)

Prevod dela: The thing about love

ISBN 978-961-7015-75-1 (trda vezava) COBISS.SI-ID 93236737

Julie James

Ljubezen pod krinko

Agenti FBI: 7. knjiga

Prevod:

Vesna Česnik Korošec

Za moji babici,

Arline in Margaret

Zahvala

Kot vedno sem hvaležna svojim prijateljem in družini, ki so med pisanjem te knjige z mano prijazno delili svoje poklicne in osebne izkušnje. Od iskrenih pogovorov o ločitvah do zabavnih razprav z mojimi moškimi prijatelji o 'moških pravilih' in o tem, ali bi lahko odpustili prijatelju, ki je vedel za varanje, do odgovorov na moja mnoga tehnična vprašanja o vsem mogočem, od orožja do kapitalskih naložb. Tako zelo sem hvaležna za vse, kar počnete, da obogatite moje knjige. Prosim, nikoli ne nehajte odpirati tistih mojih nočnih naključnih elektronskih sporočil z zadevami, kot so: Samo iz radovednosti, Spraševala sem se … in NA POMOČ, saj bi bila brez vas izgubljena.

Te knjige ne bi mogla napisati, tako kot sem jo želela, brez enega tovrstnega prijatelja, Brenta Dempseyja. Iz

dna srca se ti zahvaljujem, ker si bil tako velikodušen s svojim časom in si mi pomagal, da je knjiga napisana, tako kot je treba. Svečano prisegam, da ne bom nikoli več uporabila besed zaseda ali hudodelec.

Hvaležna sem tudi za podporo svoje nekdanje urednice Wendy McCurdy, ki je z mano sodelovala pri osmih knjigah in mi pomagala tudi pri iskanju zamisli za to knjigo. Hvala, ker si mi dala priložnost, da delim svoje zgodbe, in ker si iz mene naredila boljšo pisateljico. Tvoj glas, ki pravi: »Tile so si preveč všeč!« me bo še naprej spodbujal, da se še naprej ženem, vsakič ko se usedem za tipkovnico.

Posebna zahvala Elyssi Patrick, Kati Brown, Brentu Dempseyju in Brianu Kavanaughu, ker so prebrali zgodnje osnutke te knjige in z mano delili svoje zamisli. Zahvaljujem se tudi svoji agentki Robin Rue in Millie Smith za njene nasvete in poznavanje vsega v zvezi z digitalnim marketingom.

Hvala vsem iz Berkleyja za podporo pri tej knjigi. Na prvem mestu moji urednici Kate Seaver in tudi Ivanu Heldu, Christine Ball, Claire Zion (Dajmo, Cubsi!), Jeanne-Marie Hudson, Craigu Burku in Erin Galloway: globoko cenim vse razprave, strategije in prisrčne pogovore, ki smo jih imeli to zadnje leto. Navdušena in ponižna sem, da delam s tako čudovito ekipo.

Za konec zahvala mojemu možu Brianu, ki ne trene z očesom, kadar ga pokličem v službo z vprašanji, kot so: »Če bi podkupil politika, bi denar razdelil v dve plačili ali bi mu kar takoj izročil vseh petdeset tisočakov?« Ti si moj glavni svetovalni odbor, vedno.

Hvala mojima otrokoma, ki sta moja najljubša družba. Rada vaju imam.

- 11 -

Ljubezen pod krinko

- 11 -

Ljubezen pod krinko

1.

TRI MINUTE ZA tem, ko se je letalo dvignilo z vzletne steze, je posebni agent FBI John Shepherd vedel, da je pogubljen, če ne bo nemudoma ukrepal.

Poleg Johna je na srednjem sedežu sedel moški v zgodnjih štiridesetih letih, oblečen v obleko in limetino zeleno srajco. »Hudiča, nocoj je res poln let.« V pozdrav mu je ponudil roko. »Steve Fox. Korporacijski motivacijski govorec, vodstveni svetovalec in občasni pisec. Kadar samega sebe pripravim do tega, da pišem.« Zasmejal se je lastni šali. »Torej … ste v vetrovno mesto namenjeni službeno ali zasebno?«

Da, Steve v limetino zeleni srajci bo zgovornež.

Saj ne, da je bilo za Johna sedenje poleg zgovornega potnika kaj neobičajnega. Sprejel je dejstvo, da je bilo to pri njegovem delu del poklicnega tveganja. Tu in tam

- 12 - - 13 -

Ljubezen pod krinkojuLie james

je kdo opazil značko FBI, ki jo je imel pripeto na pasu – tja jo je namestil, če bi slučajno kdo na njegovem desnem boku pod obleko opazil glock 22 – kar je neizogibno vodilo k vprašanjem.

FBI? Zakon! Ali nadzirate koga na tem letalu? Je to tip na sedežu 10 C? Gotovo je tip na 10 C, kajne? Ko mu je stevardesa hotela pomagati pri ročni prtljagi, je postal zadirčen. Saj ste to videli, kajne? Ooo, mislite, da ima v njej droge? Ali kaj hujšega? O moj bog, saj ni bomba, kajne? Ufff. Agent FBI, kaj? Kako je opravljati tak poklic?

Ampak nocoj je John, potem ko je ravno končal težko osemmesečno preiskavo pod krinko, upal na nekaj minut tišine, da se sprosti, preden letalo pristane v Chicagu.

In tudi za to, da začne razmišljati, kako bo pri svojem dekletu Alicii spet spravil zadeve v red.

»V Chicagu živim,« je odgovoril. Iz kovčka je vzel slušalke, jih vtaknil v naslonjalo za roke in se opravičujoče nasmehnil. »Na letalu sem malce živčen. Pomaga, če poslušam zračno kontrolo prometa.« Laž mu ni šla težko z jezika – kot agent pod krinko je bil dobro izurjen v umetnosti nakladanja.

»Veste, kaj še pomaga pri tem?« se je zarežal Steve. »Vodka. Veliko vodke.« Obrnil je glavo, da bi se preusmeril k drugi tarči, in pogledal žensko, ki je sedela

- 12 - - 13 -


na njegovi drugi strani. V roki je imela svoj elektronski bralnik in mu namenila nezmotljiv Da ne bi pogled.

Steve je vdan v usodo zavzdihnil in izvlekel svoj prenosni računalnik.

Zdaj ko je bil zgovornež uspešno obrzdan, se je John obrnil proti oknu in opazoval svetle luči Detroita, ki so izginjale v daljavi. Upal je, da tega mesta dolgo ne bo videl – če bo vse po sreči, vse do takrat, ko bo moral pričati na sodišču v zvezi s svojo preiskavo. Saj ne, da je imel kaj proti Detroitu. Pravzaprav mu je tri leta predstavljal dom, potem ko so mu po diplomi iz akademije FBI v Quanticu dodelili delo v detroitski izpostavi.

Pridružitev Zveznemu preiskovalnemu uradu ni bil Johnov prvotni načrt. Pravzaprav nekaj časa ni imel pravega kariernega načrta. Potem ko je diplomiral na Univerzi v Wisconsinu, se je pridružil vojski – zato da bi pomagal odplačati študentska posojila in bi pridobil nekaj časa, da bi ugotovil, kaj hoče početi.

Izkazalo se je, da je bila to najboljša odločitev, ki jo je lahko sprejel.

Vojaško življenje mu je odgovarjalo. Vedno je bil športen tip človeka in dobro se je izkazal pri fizičnih naborniških izzivih. Ampak v vojski so bile potrebne tudi psihična zmogljivost, odločnost in disciplina, zato

- 14 - - 15 -


se je gnal bolj kot kdajkoli prej. Po osnovnem vojaškem urjenju in naprednem individualnem urjenju je odšel v vojaško padalsko šolo in se nato prijavil za program Ranger Assessment and Selection Program.

Osem tednov kasneje se je ponosno pridružil elitnemu odredu 75. rangerskega polka. Prav v Fort Benningu, kjer je bil njegov bataljon, je k njemu prvič pristopil Sean Piser, ki je bil operativec in je novačil za FBI-jevo ekipo za reševanja talcev ali HRT1.

»Mi smo edina polno zaposlena protiteroristična enota zveznega organa pregona,« mu je rekel Piser, ko sta se sestala v pubu znotraj oporišča. »Ekipa se je sposobna v roku štirih ur kjerkoli v ZDA odzvati na primere s talci, na velike kriminalne grožnje in teroristične incidente. Naše geslo, servare vitas, pomeni reševati življenja, in prav to počnemo. Mi smo v tem smislu pravi silaki.«

Medtem ko je John v svoji vojaški uniformi sedel za barsko mizico nasproti iskalca talentov, je bil njegov odgovor domišljav. »Z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod, če bi želel v svoj življenjepis vnesti silak, mislim, da bi to lahko že storil.«

Piser je ob tem nagnil glavo. »Govori se, da po koncu tega poletja razmišljaš o karieri pri policiji.« Zdaj je bil

1 HRT – Hostage Rescue Team.

- 14 - - 15 -


on na vrsti za domišljavost. »Mi smo FBI, Shepherd. Bi se rad preživljal z lovljenjem barab? Mi smo smetana na vrhu preklemane torte, zato bi mi mogoče želel prisluhniti.«

Johnove misli je prekinilo obvestilo iz pilotske kabine.

»Dober večer. V imenu posadke bi vam radi izrekli dobrodošlico na krovu. Zdi se, da bo let v Chicago potekal gladko in bomo prispeli, kot je bilo predvideno, ob dvaindvajseti uri in dvajset minut.«

John je preveril svojo uro. Še trideset minut in bodo na tleh, kar je pomenilo, da ni imel veliko časa, da se domisli logističnih podrobnosti svoje trenutne naloge: operacija reši se iz nemilosti.

To je bil še delovni naslov.

Prvotno se je nameraval vrniti domov jutri, ker se je skupina agentov v Detroitu odpravila ven praznovat zaključek preiskave – preiskave, ki se je končala z aretacijo sedemindvajsetih osumljencev, vključno z državnim senatorjem. Ampak pred dvema dnevoma, ko je John nazadnje govoril z Alicio, je bila … odmaknjena. Pravzaprav je bila zadnji mesec pogosto taka, vendar je bila pri njunem zadnjem pogovoru še bolj odmaknjena kot običajno. Tako se je za začetek, da se ji spet prikupi, odločil, da ujame zgodnejši let in jo preseneti.

- 16 - - 17 -


Seveda se je zavedal, da Alicia ni bila navdušena nad vsem tem njegovim potovanjem, ki je bilo del te preiskave. To je razumel, saj je bil zadnje čase res odsoten. Uradno je zdaj delal za chicaški urad, saj so ga pred več kot dvema letoma, ko so njegovi mami odkrili pljučnega raka, premestili v njegov domači kraj. Vendar so ga poklicali nazaj v detroitsko izpostavo, da bi obudil eno od svojih vlog pod krinko kot del obsežne preiskave kriminalne združbe, ki je bila vpletena v pranje denarja, preprodajo narkotikov in orožja ter spletke z najetimi morilci. Čeprav je pravzaprav delal pod krinko samo za polovični čas, je bil zadnjih osem mesecev v Detroitu od dva- do petkrat na teden.

Samo delo je bilo zanimivo – pod krinko je delal tri leta in všeč mu je bil izziv prevzemanja novih vlog kot tudi naval adrenalina, ki ga je prevzel ob zavedanju, da bo zašil zlikovce. Vendar to z vidika razmerij ni bila ravno popolna ureditev.

Z Alicio je bil glede svojega življenjskega sloga vedno iskren. Ko je prvič prevzel detroitsko preiskavo pod krinko, je to odlično sprejela. Kadar ga ni bilo, sta si večkrat na dan pošiljala sporočila, vsak večer sta govorila po telefonu in si ob snidenju privoščila vroč seks, takoj ko je stopil skozi vrata dvosobnega stanovanja, ki sta

- 16 - - 17 -


si ga delila. Ampak ko je postalo očitno, da se njegova potovanja ne bodo tako kmalu končala, Alicia ni bila več tako navdušena nad tem, da ima 'fanta za polovični čas', kakor je temu rekla nekega večera, ko sta govorila po telefonu.

»Ne bo več dolgo. Potem bom toliko doma, da boš iskala načine, kako se me znebiti,« se je pošalil John. Trudil se je obdržati lahkoten pogovor kljub lastni nejevolji, ker se je v tistem trenutku odločila načeti to temo – že spet. Vsak čas naj bi se odpravil skozi vrata svojega najetega lažnega stanovanja na ključno skrivno srečanje s tipom, ki je bil pripravljen moriti za plačilo. Zlikovci, s katerimi je imel opravka, so bili oboroženi in nedvomno nevarni, in glede na to, da je bila v njihovi družbi vsaka njegova izrečena beseda laž, je bilo pomembno, da je bil z glavo pri stvari.

»Tudi prav. Kolikokrat sem že letos to slišala?« je posmehljivo vprašala Alicia.

Iskreno povedano, je bilo za njim par napornih dni in dolgih noči in želel si je samo poklicati svoje dekle in slišati njen glas brez pogrevanja vedno iste preklete razprave. »Zdaj se ne morem ubadati s tem, Alicia,« je rekel odrezavo.

»Prav. Saj ne, da ti je mar za to, a verjetno ta vikend ne bom veliko doma, če boš slučajno klical,« je rekla.

- 18 - - 19 -


»V petek imamo službeno zadevo, naslednji večer pa grem ven z Beth in Mio.«

John ji je v svoji nejevolji rekel, naj počne, kar hoče, in da ne pričakuje, da bo posedala doma in čakala ob telefonu, da jo pokliče.

Čez dva dni jo je poklical nazaj in oba sta se opravičila ter pustila spor ob strani. Ampak od takrat med njima ni bilo več povsem enako.

Zdaj, ko bo nazaj v mestu, se bodo zadeve spremenile. Nič več razmerja na daljavo ali 'fanta za polovični čas'. Od zdaj naprej bo v Chicagu in spet bosta lahko prišla nazaj na zeleno vejo, kjer sta bila pred osmimi meseci, nazaj v čase, ko sta bila samo običajen par, ki je počel običajne stvari. Na primer to, da sta prišla vsak večer po delu domov in si izmenjala službene zgodbice, ali da sta skupaj preživela lene vikende, ne da bi nad njima viselo zavedanje, da bo v nedeljo zvečer spet odšel.

Z dobrim občutkom zaradi tega sklepa se je John, potem ko je letalo pristalo na letališču O'Hare, ustavil v kiosku poleg mesta za prevzem prtljage in kupil sveže cvetje za prvi del svoje misije: operacija ‘oprosti, ker me ni bilo tako dolgo (ampak saj si bila o tem seznanjena, ko sva začela hoditi)’.

Še vedno delovni naslov.

Potem je dobil boljšo zamisel. Na poti z letališča domov je taksista prosil, naj ga počaka pred pekarno

- 18 - - 19 -


Sweet Mandy B's, medtem ko je stekel vanjo in kupil pol ducata Alicijinih najljubših kolačkov.

Ko ga je taksi, oboroženega s cvetjem in čokolado, odložil pred domom, je bila ura že več kot enajst zvečer. Z Alicio sta se v skupno stanovanje preselila pred letom dni. Najela sta zgornje stanovanje sive zgradbe v mirni stanovanjski ulici. Takrat je ona želela, da stanovanje kupita skupaj, vendar je on okleval, saj še nista bila dovolj časa skupaj za kaj takega.

Pomislil je, da je zdaj mogoče čas, da znova načneta to zamisel. Ni bilo lahko biti v zvezi s človekom, kot je bil on, z agentom pod krinko, ki je vedno imel spakirano potovalko in je mogoče moral brez predhodne najave odpotovati v drugo zvezno državo ali v tujino.

Da, kljub vsem vzponom in padcem preteklih osem mesecev je Alicia ostala z njim.

John je odklenil vrata njunega stanovanja in videl, da so vse luči ugasnjene. Sklepal je, da je že odšla spat, zato je kovček in ročno prtljago odložil pri vratih ter tiho položil kolačke in rože na kuhinjski pult, katerim je sledil še njegov glock. Snel si je kravato in se odpravil po hodniku z mislijo, da bi zdrsnil k njej v posteljo in jo presenetil. Predstavljal si je, da sta celo noč gola in prepletena. Njegove misli so hitro postale umazane, saj nista seksala že skoraj mesec dni.

- 20 - - 21 -


Ob resničnosti tega spoznanja se je namrščil in postal pred vrati spalnice.

En mesec? Ali je res že tako dolgo, odkar sta spala skupaj? Pobrskal je po preteklost in se spraševal, ali je to res.

Takrat je iz spalnice zaslišal Alicijino stokanje.

Otrpnil je, saj je prepoznal to stokanje – globoke, čutne glasove, s katerimi se je oglašala med seksom. Za trenutek je pomislil Mogoče samo uporablja svoj vibrator.

Vendar se ji je nato pri stokanju pridružil globlji, moški glas.

Sranje.

John je premagal ostro bolečino, stopil med vrata spalnice in prekrižal roke.

In tam, v njuni postelji, je bila Alicia, gola v mesečini, medtem ko je jezdila nekega tipa, ki je držal roke na njenih bokih in jo vodil.

»Tako ja, ljubica. Tako mi bo prišlo vate,« je zastokal moški.

»Da, nikar se ne ustavljaj zaradi mene, ljubica,« je suho pripomnil John.

Alicia je presenečeno kriknila in skočila z ljubimca. »John! O moj bog, kaj delaš tu?«

Tipu se je tič zazibal in hitel se je pokrivati z odejo. Njegov izraz je bil skrušen. »John, sranje.«

Documents

reševati življenja, in prav to počnemo. Mi smo v tem smislu pravi silaki.« Medtem ko je John v svoji vojaški uniformi sedel za barsko mizico nasproti iskalca talentov, je bil