PSIHOLOŠKA PODPORA PACIENTKAM PRI GINEKOLOŠKIH …Rak je bolezen, ki globoko poseže v življenja obolelih in njihovih svojcev. Skoraj ni bolezni, ki bi jo že skozi stoletja spremljala

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

PSIHOLOŠKA PODPORA PACIENTKAM PRI

GINEKOLOŠKIH MALIGNIH OBOLENJIH

(Diplomsko delo)

Maribor, 2010 Marjana Slemenšek

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: pred. Jasmina Nerat, univ. dipl. org.

Somentorica: pred. mag. Klavdija Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg.

Marjana Slemenšek: Psihološka podpora pacientkam pri ginekoloških malignih obolenjih

i

POVZETEK

Uspešna operacija maligne ginekološke bolezni za večino pacientk ne pomeni zaključek

zdravljenja, saj temu pogosto sledita kemoterapija in/ali obsevanje, ki prizadeneta žensko

tako fizično kot psihično. Obremenitve, ki so jim pacientke po operaciji izpostavljene,

uspešneje premagujejo, če so že od začetka zdravljenja deležne podpore medicinskega

osebja, svojcev in širšega okolja. V diplomskem delu smo predstavili psihične težave, s

katerimi se pacientke srečujejo v času negotovosti, ko se pri njih potrjuje maligno

ginekološko obolenje.

V teoretičnem delu diplomskega dela smo opisali najpogostejša ginekološka maligna

obolenja, kako le ta vplivajo na fizično in zlasti psihično počutje pacientk in kako jim

nuditi psihično podporo.

V empiričnem delu smo s pomočjo anonimne ankete, ki smo jo izvedli od aprila do junija

2010, na dan odpusta v domačo nego, med oseminšestdesetimi pacientkami, ki so bile

operirane v celjski bolnišnici zaradi malignega ginekološkega obolenja ugotovili, da je

večina pacientk, ob spoznanju, da imajo raka, občutilo strah, nekoliko manj pa jih je

občutilo žalost in jezo. Visok odstotek anketiranih je iskalo krivdo za bolezen v sebi.

Četrtina anketirank ni dobro razumela informacij v zvezi z diagnozo in tudi ni zahtevala

dodatnih informacij. Anketirane pacientke so razmišljale tudi o prihodnost in so bile

zaskrbljene, ker niso vedele, kako bodo »funkcionirale« po končanem zdravljenju, kako jih

bosta sprejela partner in okolica, pojavi se tudi strah pred bolečino. Dobra komunikacija in

pristen odnos, poln empatije in zaupanja med medicinskimi sestrami in pacientkami, lahko

reši marsikateri problem, prežene strah in pomiri pacientke ter pripomore k hitrejšemu

okrevanju in boljšemu počutju v času zdravljenja.

Ključne besede: maligna obolenja spolovil, pacientka, medicinska sestra, psihična

podpora.


ii

SUMMARY

For a great majority of patients, a successful operation of a malign gynaecological illness does

not mean the end of the treatment as it is often followed by chemotherapy and/or ray therapy

which affect the victim physically as well as psychically. They successfully undergo the post-

operational therapy in case they have shared the support of the medical staff, the family

members and their wider environment since the very beginning of the treatment. In the

diploma task we have presented psychic disorders that the patints are confronted with in the

period of uncertainty during which the diagnosis of malign gynaecological illness was being

confirmed.

In the theoretical part of the diploma task we have dealt with the most frequent malign

gynaecological illnesses and how these affect the patients' physical and especially psychic state

of health and moreover, we have focused on how to offer them psychic support.

From the empirical point of view, including an anonymous opinion questionnaire, which was

being performed from April to June – 2010 on the day of dismissal from hospital into home

care, among 68 patients that underwent the opration in the Celje hospital because of malign

gynaecological illness, we have found out that the majority of patients, acqainted with the

cancer diagnosis, felt fear while some of them felt sadness and anger. A high percentage of the

patients inquired searched out the cause of illness within their own nature. A quarter of them

did not understand their diagnosis and did not need further information. The participants of the

questionnaire also thought about their future and were worried as they could not imagine how

to continue to live normally after the treatment and wondered how they would be accepted by

the partner and the environment. Fear of pain also arises. A proper communication and honest

relationship, full of empathy and confidence between nurses and patients, can solve many a

problem, remove fear, calm patients and help to recover faster. Furthermore, it improves the

state of health during the patient's treatment.

Key words: : malign illness of genitals, the patient, the nurse, psychic support.


iii

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ............................................................................................................................... 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ............................................................... 3

2.1 Namen diplomskega dela ............................................................................................ 3

2.2 Cilji diplomskega dela ................................................................................................. 3

3 MALIGNA GINEKOLOŠKA OBOLENJA ................................................................. 4

3.1 Najpogostejši ginekološki maligni tumorji .................................................................. 4

3.2 Najpogostejše telesne spremembe, ki spremljajo pacientke po ginekoloških

operacijah .................................................................................................................... 5

3.3 Vpliv ginekoloških operacij na psihično stanje pacientk ............................................ 6

4 PSIHIČNA PODPORA PACIENTKAM Z MALIGNIM GINEKOLOŠKIM

OBOLENJEM .................................................................................................................. 8

4.1 Vzpostavitev zaupnega odnosa med medicinsko sestro in pacientko pri sprejemu .... 8

4.2 Posledice strahu pri pacientkah ................................................................................. 10

4.3 Psihične reakcije ob soočanju z diagnozo ................................................................. 11

4.4 Sprejetje diagnoze ...................................................................................................... 12

4.5 Sprejetje svoje spremenjene podobe .......................................................................... 13

4.6 Sporočanje diagnoze svojcem in njihove reakcije ..................................................... 14

4.7 Podporne skupine ...................................................................................................... 17

5 EMPIRIČNI DEL .......................................................................................................... 19

5.1 Namen in cilji raziskave ............................................................................................ 19

5.2 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................. 19

5.3 Metodologija .............................................................................................................. 20

5.3.1 Raziskovalne metode ........................................................................................ 20

5.3.2 Raziskovalno okolje ......................................................................................... 20

5.3.3 Raziskovalni vzorec .......................................................................................... 20

5.3.4 Etični vidiki ...................................................................................................... 21

5.3.5 Čas poteka raziskave ........................................................................................ 21

6 REZULTATI .................................................................................................................. 22

7 RAZPRAVA ................................................................................................................... 35

8 SKLEP ............................................................................................................................ 41


iv

ZAHVALA ........................................................................................................................ 43

9 LITERATURA .............................................................................................................. 44

10 PRILOGE ....................................................................................................................... 1

10.1 Anketni vprašalnik ..................................................................................................... 1

10.2 Soglasje Etične komisije Splošne bolnišnice Celje ................................................... 9

10.3 Soglasje glavne medicinske sestre Splošne bolnišnice Celje .................................. 10


v

KAZALO GRAFOV

Graf št. 1: Starostna struktura anketirank .......................................................................... 22

Graf št. 2: Izobrazba anketirank ........................................................................................ 22

Graf št. 3: Status anketirank .............................................................................................. 23

Graf št. 4: Redni ginekološki pregledi anketirank ............................................................. 23

Graf št. 5: Stresna situacija pred boleznijo anketirank ...................................................... 24

Graf št. 6: Seznanjenost anketirank s potekom in z načinom zdravljenja pred

sprejemom na oddelek ...................................................................................... 24

Graf št. 7: Oseba, ki je anketiranke seznanila z načinom in vrsto operacije ..................... 25

Graf št. 8: Osebe, ki so jim lahko anketiranke zaupale neprijetne občutke ...................... 26

Graf št. 9: Razumevanje informacij v zvezi z diagnozo ................................................... 27

Graf št. 10: Pridobitev dodatnih pojasnil v primeru, ko anketiranke česa v zvezi z

diagnozo niso dobro razumele ........................................................................ 28

Graf št. 11: Oseba, ki je dala dodatna pojasnila anketirankam ......................................... 28

Graf št. 12. Vzrok največje zaskrbljenosti, ko so bile seznanjene z diagnozo .................. 29

Graf št. 13: Kakovost informacij o nadaljnjem zdravljenju .............................................. 29

Graf št. 14: Oblika, v kateri bi želele anketiranke informacije oz. navodila v zvezi z

nadaljnjim zdravljenjem ................................................................................. 30

Graf št. 15: Seznanjenost, kje lahko anketiranke poiščejo pomoč v primeru psihičnih

težav ................................................................................................................ 30

Graf št. 16: Poznavanje delovanja podpornih skupin pri anketirankah ............................. 31

Graf št. 17: Želje anketirank po vključitvi v podporno skupino ....................................... 31

Graf št. 18: Oseba, ki je svojce anketirank informirala o njihovi bolezni ......................... 32

Graf št. 19: Odziv svojcev na informacije o bolezni anketirank ....................................... 32

Graf št. 20: Oseba, od katere po odpustu iz bolnišnice anketiranke pričakujejo največ

psihične podpore ............................................................................................. 33

Graf št. 21: Spremembe v načinu življenja po končanem zdravljenju .............................. 33

Graf št. 22: Razlog največje zaskrbljenosti po končanem zdravljenju ............................. 34


vi

KAZALO TABEL

Tabela št. 1: Občutki anketirank, ko so izvedele za izid operacije ................................... 26

Tabela št. 2: Lastnosti medicinskih sester, zaradi katerih so jim anketiranke zaupale ..... 27


1

1 UVOD

Rak je bolezen, ki globoko poseže v življenja obolelih in njihovih svojcev. Skoraj ni

bolezni, ki bi jo že skozi stoletja spremljala tako močna negativna stigma. Za večino ljudi

ima že sama beseda zastrašujoč pomen in jim pomeni neozdravljivo bolezen, pri kateri je

gotovo samo trpljenje, bolečina in smrt (Snoj, 2009, str. 194).

Za rakom zbolevajo ljudje v vseh starostnih obdobjih, pojavi pa se lahko na vseh organih

in tkivih, skratka povsod v telesu, torej tudi na ženskih spolovilih. Žensk ne prizadene

samo diagnoza raka, ampak tudi odstranitev teh organov, saj jim to pomeni odvzem

ženskosti.

Ko pacientke opazijo prvi znak bolezenskega procesa, doživijo šok. Nekatere se za pregled

pri zdravniku odločijo zelo hitro, spet druge pa mesece in mesece opazujejo spremembe na

svojem telesu in ne storijo ničesar, o bolezni ne povedo niti najbližjim. Ko se končno

odločijo za obisk pri zdravniku in jim le-ta potrdi diagnozo raka, nekatere niso sposobne

prenesti resnice, druge pa hitro razumejo svojo situacijo. Pogosto je najtežji, pa tudi

najdolgotrajnejši čas, ki je potreben za potrditev diagnoze. V tem času so ženske najbolj

negotove (Gamse, 2008, str. 128).

V vsakodnevnem soočanju s pacientkami, ki jim je že bila potrjena diagnoza raka ali pa še

čakajo na njeno potrditev, potrebuje medicinska sestra, ki želi nuditi psihično oporo tem

ženskam, veliko znanja, sočutja in empatije. V kratkem času mora spoznati način

njihovega življenja, njihovo čustvovanje in stopnjo razumevanja, saj jim le tako lahko

pomaga in jim nudi oporo v najtežjih trenutkih njihovega življenja. Lahko rečemo, da je

pacientkino dobro počutje v veliki meri odvisno od sposobnosti medicinske sestre, da z njo

konstruktivno komunicira in vzpostavi prijateljski odnos. To pa ni tako lahko, kot se morda

zdi na prvi pogled, saj učinkovito komuniciranje ni prirojena sposobnost (Ule, 2009, str. 7).

Seveda pa medicinska sestra ni edina, ki lahko nudi psihično podporo pacientki. V tem

procesu so pomembni tudi partner in ostali svojci, ki pa pogosto nimajo dovolj znanja ali

časa, zato se je potrebno pri postavitvi take diagnoze soočiti tudi z njimi in jim nuditi


2

potrebno znanje ter psihično podporo. Pri tem moramo upoštevati voljo pacientk, ki

pogosto ne želijo, da bi še kdo izvedel za njihovo diagnozo. Posebno pozornost moramo

posvetiti tudi tistim pacientkam, ki sploh nimajo svojcev ali prijateljev, da bi jim nudili

oporo in pomoč.

Večino problemov, ki se pojavijo ob postavitvi diagnoze raka, naj bi začeli reševati že ob

sprejemu pacientke v bolnišnico, zato je zelo pomemben prvi vtis, ki ga zdravstveno osebje

naredi na pacientko. Pri tem vidimo, kako pomembna je komunikacija med pacientko in

medicinsko sestro. Če se med njima pojavijo konflikti in nezaupanje že ob sprejemu, je

kasneje težje vzpostaviti pozitiven odnos. Pacientke medicinski sestri ne bodo zaupale

svojih težav in problemov, prav tako pa ne bodo sodelovale v procesu zdravljenja, kar pa

ima negativne učinke na nadaljnjo rehabilitacijo.

Rakovec Felser (2009, str. 204) zdravstvenemu osebju svetuje, naj pri pacientkah

spodbujajo čustveno izražanje, jim pomagajo ločiti realno od nerealnega ter načrtovati in

sprejeti prihodnost, pomagajo pa naj tudi družinskim članom, da bodo lažje razumeli

pacientke in njihovo bolezen.


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstavili pomen psihične podpore pri pacientkah z

malignimi ginekološkimi obolenji in z raziskavo ugotoviti, katera čustva jih spremljajo v

času zdravljenja in od koga pričakujejo največ psihične podpore.

2.2 Cilji diplomskega dela

• Predstaviti občutke, ki se pojavijo pri pacientkah ob postavitvi diagnoze rak.

• Ugotoviti, zaradi česa so pacientke v trenutku, ko izvejo za svojo diagnozo, najbolj

prestrašene.

• Ugotoviti, ali od zdravstvenega osebja dobijo dovolj kakovostnih informacij v zvezi

z njihovo boleznijo in s potekom nadaljnjega zdravljenja.

• Ugotoviti, na kakšen način so s svojo diagnozo seznanile svojce in kakšno pomoč

pričakujejo od njih.


4

3 MALIGNA GINEKOLOŠKA OBOLENJA

V pogovornem jeziku pomeni beseda rak kakršen koli maligni tumor, v knjižni in pravilni

strokovni rabi pa je rak samo maligni tumor epitelnega porekla, torej karcinom. Maligni

tumorji rastejo z vraščanjem v okoliško tkivo, ki ga razkrajajo, so slabo omejeni, zasevajo

v bezgavke in druge organe in v primeru, da jih ne zdravimo, pogosto povzročajo smrt

(Takač in Gorišek, 2006, str. 188).

Karcinomi so najpogostejši maligni tumorji. Nastanejo iz epitelnega tkiva, ki se nahaja

skoraj povsod po telesu, tudi v vseh genitalnih organih. Redkeje malignomi nastajajo iz

podpornega, mišičnega in vezivnega tkiva; imenujemo jih sarkomi (Takač in Gorišek,

2006, str. 187).

Med maligne ginekološke tumorje prištevamo maligne spremembe različnih organov:

zunanjega spolovila in nožnice, materničnega vratu in materničnega telesa, jajcevodov in

jajčnikov. Za vsakega od rakov veljajo specifične značilnosti tako glede patohistološke

opredelitve, etiologije, epidemioloških podatkov, simptomov, diagnostičnih postopkov in

zdravljenja kot tudi sledenja bolnic po zdravljenju (Uršič Vrščaj in Baškovič, 2009 str.

334).

3.1 Najpogostejši ginekološki maligni tumorji

Rak zunanjega spolovila (carcinoma vulvae) je oblika raka, za katerim zbolijo predvsem

starejše ženske. Če je odkrit dovolj zgodaj, je ozdravljiv (Takač in Arko, 2008, str. 41).

Rak nožnice (carcinoma vaginae) je redka oblika raka, pa še ta je najpogosteje sekundarna.

Kadar se pojavijo bolečine v mali medenici in motnje uriniranja, je to znak, da je bolezen

napredovala (Strinar, 2002, str. 36).

Rak materničnega vratu (carcinoma colli uteri) je možno odkriti v preinvazivni obliki. Na

voljo imamo učinkovite presejalne teste, vendar je v Sloveniji incidenca še vedno visoka

(Strinar, 2002, str. 3).


5

Rak materničnega telesa (carcinoma corporis uteri) je najpogostejši rak, ki pa je v visokem

odstotku ozdravljiv. Diagnozo je možno postaviti v zgodnjem stadiju (Zadnik in Primic

Žakelj, 2008, str. 10).

Rak jajcevodov (carcinoma tubae falopii) je zelo redka oblika ginekoloških malignomov,

ki zelo rada metastazira po limfni poti. Po končanem zdravljenju je potrebna redna

kontrola, ker se zelo rade pojavijo metastaze retraperitonalno (Strinar, 2002, str. 28).

Rak jajčnikov (carcinoma ovarii) povzroča največjo umrljivost med ginekološkimi vrstami

raka. Za zgodnje odkrivanje te oblike raka ne poznamo nobenega stroškovno upravičenega

načina presejanja. Ko se bolezen odkrije, so navadno že prisotne metastaze v ascitesu

oziroma izpirku trebušne votline (Takač in Arko, 2008, str. 41).

3.2 Najpogostejše telesne spremembe, ki spremljajo pacientke po ginekoloških

operacijah

Najpogostejša telesna sprememba, ki nastane po vsaki operaciji, je brazgotina, ki je

različno velika. Kadar se rana lepo celi, je brazgotina majhna in nežna, če pride do

dehiscence rane ali pa se rana zagnoji, nastane večja brazgotina, ki je z estetskega vidika

zelo moteča. Pri vaginalnih operacijah (zlasti pri vulvektomijah) nastanejo brazgotine v

notranjosti nožnice, ki so zelo boleče (Takač, 2006, str. 371).

Motnja uriniranja je lahko po ginekoloških operacijah začasna ali trajna posledica. Pojavi

se lahko kot retenca ali inkontinenca urina. Vzrok je lahko uroinfekt ali pa spremenjena

lega sečnega mehurja. Kadar pride med operacijo do poškodb uropoetskega trakta ali

živcev, ki ga oživčujejo, so lahko posledice trajne, vendar lahko zadnje čase s posebno

kirurško tehniko zmanjšajo pojav teh neprijetnih zapletov (Rakar, 2008, str. 37).

Tudi motnje defekacije so lahko začasne ali trajne. Največkrat se pojavi obstipacija, ki

lahko nastopi zaradi dalj časa trajajoče operacije, mirovanja, prejemanja analgetikov in

sedativov. Včasih pride med posegom do poškodbe črevesja ali pa je potrebno narediti

razne stome, ker je črevesje prizadeto zaradi osnovne bolezni.


6

Disparevnija ali boleči spolni odnos nastane zaradi spremenjene lege organov v medenici,

zaradi brazgotin, ki nastanejo po operaciji ali zaradi poškodovanega živčevja pri operaciji.

Limphedem spodnjih okončin se pojavi, kadar pri operativnem posegu odstranijo območne

bezgavke. Pozorni moramo biti, da ne zamenjamo te motnje z globoko vensko trombozo,

ki se lahko pojavi kot zaplet po operaciji in je lahko za pacientko zelo nevarna (Takač,

2006, str. 373).

3.3 Vpliv ginekoloških operacij na psihično stanje pacientk

Vsaka ginekološka operacija pri pacientkah povzroči stres in razne strahove. Ti strahovi so

pogosto upravičeni, velikokrat pa so posledica napačnih predstav in neznanja. Pri ženskah,

pri katerih je potrebna ginekološka operacija, nastane čustvena reakcija tudi zaradi

spremenjene telesne podobe. Pojavijo se strahovi, ki niso pri vseh ženskah enaki in so

odvisni od starosti, izobrazbe, družbenega statusa in samozavesti. Najpogostejši strahovi, s

katerimi se ginekološke pacientke srečujejo že ob sprejemu in pripravah na operacijo, so:

• Strah pred bolečino – zlasti, če so pacientke jemale analgetike zaradi kakšnega

drugega obolenja in mislijo, da jim sedaj analgetiki ne bodo pomagali pri lajšanju

bolečin, ker so nanje že navajene.

• Strah pred narkozo – sprašujejo se, ali bo anestezist vedel ali so že zaspale, da ne

bodo prehitro začeli z operacijo, in ali se bodo sploh še kdaj zbudile iz narkoze.

• Strah pred brazgotino – ne vedo, kako in kje bo potekal operativni rez, kako bo

velik, ali bodo sploh lahko nosile kopalke, ali bodo lahko brazgotino prikrile pred

javnostjo.

• Strah pred patohistološkim izvidom – ta se pojavi zlasti pri pacientkah, ki se jim

že pri odkritju bolezni pove, da vsi izvidi potrjujejo sum na pozitivne oziroma

rakaste spremembe.

• Strah pred izgubo partnerja – če partnerja ne zaupata drug drugemu ali če imajo

moški predsodke glede žensk, ki ostanejo brez določenih spolnih organov, ali pa

menijo, da se lahko tudi sami nalezejo določenih bolezni.


7

• Strah pred izgubo ženskosti – za mnoge ženske pomeni odstranitev maternice

konec materinstva in imajo občutek, da je izgubljen njihov osebni status ženske in

matere.

• Strah pred spolnostjo – nastopi takrat, ko si pacientke predstavljajo operativni

poseg kot kazen za »pretekle grehe«, ker so imele prehitro spolne odnose ali ker

so pogosto menjavale spolne partnerje.

• Strah pred neplodnostjo – prizadene neporočene ženske in tiste, ki še nimajo

svojih otrok.

Z natančno razlago operacije bomo pomagali odpraviti te strahove (Rutter, 1992, str.

156).


8

4 PSIHIČNA PODPORA PACIENTKAM Z MALIGNIM

GINEKOLOŠKIM OBOLENJEM Dandanes je veliko žensk zelo dejavnih in ustvarjalnih tako v poklicnem kot v družinskem

življenju, hkrati pa so v globoki stiski, saj se borijo z notranjimi dilemami in s trdovratnimi

občutki krivde, da svoje vloge v družini ob ostalih dejavnostih ne izpolnjujejo tako, kot bi

jih morale. Skrbi jih, da se premalo posvečajo družini, da so prikrajšani njihovi otroci in da

ogrožajo svoj partnerski odnos. Te njihove notranje bitke pa pogosto ne ostajajo brez

vidnih posledic (Tomori, 2000, str. 15).

O vzajemni vzročni zvezi med dušo in telesom, kar pomeni, da lahko motnje v enem ali

drugem delu sistema privedejo do bolezni, je govoril že filozof Descartes (Wisiack, 1998,

str. 75).

Soočanje z boleznijo, kakršna je rak, je za vsako žensko huda življenjska preizkušnja, ki jo

spremljajo stresi, bolečine ter duševni vzponi in padci. Obolele ženske se morajo soočiti

tako s strahovi pred prezgodnjo smrtjo kot s spremembami telesne podobe, z zmanjšano

samozavestjo, s spremenjeno vlogo v vsakdanjem življenju in s spremembami

življenjskega sloga. Če postane breme bolezni za posameznico preveliko, se lahko pri njej

razvije pretirana tesnoba in/ali depresija, zato je obvladovanje takšnih stanj izredno

pomembno (Dernovšek et al., 2007, str. 17).

Vsekakor je potrebno pacientkam, ki imajo ginekološke težave, zlasti pa tistim, pri katerih

je potrjeno maligno obolenje, nameniti več časa za pogovor in psihično podporo.

4.1 Vzpostavitev zaupnega odnosa med medicinsko sestro in pacientko pri sprejemu

Vsak odnos med medicinsko sestro in pacientko predstavlja medosebno razmerje. Gre za

poučno in terapevtsko stanje, v katerem prihajata medicinska sestra in pacientka do novih

spoznanj in gradita ustvarjalen medosebni odnos, kar pomeni, da se spoštujeta kot

osebnosti (Pajnkihar, 1999, str. 148).


9

Medicinska sestra ima pomembno vlogo pri usklajevanju sprejemnih postopkov pacientke

na oddelek. Na obseg in vrsto sprejemnih postopkov vpliva zdravstveno stanje pacientke.

Če je pacientka sprejeta na oddelek v kritičnem stanju, ima medicinska sestra zelo malo

časa, da se posveti proučevanju ali lajšanju njenih strahov in težav, kadar pa je sprejem

načrtovan, se lahko na to bolje pripravi (Ivanuša in Železnik, 2008, str. 17).

Za ustvarjanje dobrih odnosov med zdravstvenim osebjem in pacientkami je potrebno

ustrezno občutljivo in kompetentno vodenje pogovora s slednjimi, saj tako zmanjšamo

možnost nastanka nesporazumov in motenj v komunikaciji. Kompetentno vodenje

pogovora pomeni biti prijazen, skrben, empatičen, znati poslušati pacientko, dajati jasna

navodila, ohranjati profesionalno distanco in z bolnikom ne delati rutinsko. Da lahko vse to

obvladamo, je nujno:

• spoznavanje pacientkinega okolja in načina življenja;

• spoznavanje njene osebnosti, samopodobe, načina odzivanja, soočanja z

boleznijo;

• spoznavanje načina, kako je zbolela;

• pogovarjanje o bolezni, zdravljenju, preventivi in nadaljnjih načrtih (Prebil et al.,

2009, str. 88).

Če hočemo resnično spoznati pacientko in zgraditi dobre medosebne odnose, moramo

pridobiti njeno zaupanje. Zaupanje je abstrakten pojem, ki vpliva na uspeh ali neuspeh

kakršnega koli odnosa in predstavlja njegov temelj. Odgovor na vprašanje, komu bo

pacientka zaupala, je na prvi pogled zelo preprost. Lahko bi rekli, da na zaupanje

gledamo zgolj z osebnega zornega kota. Oseba, ki jo bo pacientka izbrala za zaupanja

vredno, ni nujno oseba, ki bi ji zaupali tudi drugi. Ugotovili so namreč, da imajo ljudje

določene lastnosti, ki vzbujajo zaupanje pri drugih ljudeh. Te lastnosti so:

• poštenost,

• nudenje podpore,

• zanesljivost,

• pristnost,

• toplina,

• sprejemanje (Rungapadiachy, 2003, str. 289).


10

4.2 Posledice strahu pri pacientkah

Strahovi so skupina čustev, za katera je značilno, da jih oseba doživlja, ko oceni, da je

ogrožena katera izmed njenih vrednot in da se ne bi mogla ustrezno zoperstaviti objektu ali

položaju, ki jo ogroža. Strah ne vpliva samo na duševno stanje pacientk, ampak tudi na vse

organske sisteme. Pojavijo se lahko:

• kratka sapa, težko dihanje, občutek, da nimajo dovolj zraka,

• razbijanje srca,

• pospešeno bitje srca,

• znojenje dlani, stopal in pod pazduho,

• naježena koža,

• subjektivni občutek mrazenja (srh in zona),

• preobčutljivost kože na dotik,

• drhtenje prstov,

• napetost mišic,

• šibkost v mišicah in okončinah,

• splošna oslabelost,

• parastezije v okončinah,

• suha usta,

• slabost in siljenje na bruhanje,

• izguba apetita,

• pogosto mehko odvajanje,

• pogosto uriniranje,

• glavobol,

• nespečnost,

• občutek izgube ravnotežja,

• depersonalizacija,

• izguba spolne želje (Milivojević, 2008, str. 490).


11

Kadar pacientke teh znakov ne prepoznajo kot posledico strahu in jih doživljajo kot

telesne simptome za določeno obolenje, jih to še dodatno zbega in jim povzroči nov strah

pred boleznijo (Milivojević, 2008, str. 514).

4.3 Psihične reakcije ob soočanju z diagnozo

Rak je še vedno zastrašujoča bolezen, ki se pojavi nenadoma in prizadene tako

posameznika kot njegovo družino. Bolezen ni samo telesna, ampak spremeni bolnikovo

samopodobo in vpliva na njegovo duševnost. Ko bolnik spozna, da je zbolel za to

boleznijo, ga kljub napredkom na področju zdravljenja še vedno preplavljajo negativna

čustva in tudi misel, da se njegovo življenje končuje (Gamse, 2008, str. 127).

Raziskava, ki so jo opravili na področju čustvenega stanja žensk, ki čakajo na postavitev

diagnoze pri raku dojke, je identificirala sedem različnih negativnih čustev. Verjamemo, da

jih doživljajo tudi ženske pri ostalih malignih ginekoloških boleznih. Takšna negativna

čustva so:

• prestrašenost je najbolj izstopajoče negativno čustvo, ki se stopnjuje od občutka

strahu do živčnega zloma;

• zbeganost, ki nastane ob postavitvi diagnoze zaradi, prevelike količine

informacij;

• negotovost, ki nastopi zato, ker pacientke ne vedo, kaj se bo z njimi dogajalo,

zlasti, če bodo rezultati slabi;

• brezizhodnost, ki se pojavi ob čakanju na izvide in zaradi nepoznavanja bolezni;

• prizadetost;

• zgroženost;

• otopelost (Šmit, 2004, str. 222).

Stopnja strahu, negotovosti, prizadetosti, zbeganosti, brezizhodnosti in drugih negativnih

čustev pri ženskah je odvisna predvsem od podanih informacij, pogovorov in odnosov v

času diagnostičnega postopka in zdravljenja s strani zdravnikov in drugih zdravstvenih

strokovnjakov (Šmit, 2004, str. 221).


12

Podajanje informacij o bolezni je predpisano v Deklaraciji Evropske lige za boj proti raku

o pravicah bolnikov z rakom, kjer je v IV. členu navedeno, da imajo onkološki bolniki

pravico, da so v celoti obveščeni o svojem zdravstvenem stanju, o zdravstvenih podatkih,

o predlaganih zdravstvenih postopkih in obenem tudi o možnem tveganju ter koristih

vsakega postopka, o drugih možnih izbirah zdravljenja poleg predlaganega načina kot

tudi o posledicah tega, če zdravljenje odklonijo, ter o diagnozi, prognozi in napredovanju

bolezni (Štabuc, 2002, str. 9).

4.4 Sprejetje diagnoze

Za tiste, ki zbolijo, ni vseeno, ali so se znašli v vlogi pacienta v trenutku ali pa so imeli

možnost, da so se na to vlogo navajali postopoma. Najverjetneje je, da bo kriza hujša, če je

bolezen izbruhnila iznenada in je prekinila delovanje človeka med aktivnostjo in načrti. Ko

zdravnik seznani pacientko z diagnozo »rak«, se moramo zavedati, da bo ta informacija v

njenih mislih sprožila refleksno predstavo o pojmu smrti in predstavo o dolgem in hudem

trpljenju, zato si težko predstavljamo, v kakšnem šoku je v tem trenutku (Rakovec – Felser,

2009, str. 162).

Kaj pacientki pomeni bolezen, skupaj z vsemi posledicami, je najbolj odvisno od nje same,

od kakovosti njenih partnerskih odnosov, razmer v družini, povezano pa je tudi z njenim

delom in položajem v širšem okolju. Pričakujemo lahko, da se bodo pacientke na svojo

diagnozo odzvale v skladu s svojo osebnostjo. Tiste, ki imajo visoka pričakovanja in

zahteve do same sebe, bodo gotovo bolj prizadete, če bodo v prihodnosti odvisne od

pomoči drugih (prav tam, str.169).

Pri pacientkah z borderline osebnostno strukturo lahko pričakujemo tako imenovano črno-

belo vrednotenje dela zdravstvenih delavcev. To pomeni, da bodo prvotno idealizirale

zdravstveno osebje, v naslednjem trenutku, ko jim bo dovolj prilagajanja, pa bodo izrazile

odkrite zahteve in nezadovoljstvo, še zlasti, ko se bo zdravstveno osebje posvetilo tudi

drugim pacientkam, ki v tistem trenutku bolj potrebujejo njegovo pomoč (prav tam, str.

169).


13

Pacientke z anakastično osebnostno strukturo težijo k temu, da o vsem vse vedo. Zahteve

po izčrpnih informacijah o bolezni, njenem poteku, možnostih zdravljenja, stranskih

učinkih in zapletih so tako visoke, da jih sploh ni mogoče verodostojno presoditi. Zaradi

tega delujejo v odnosu do zdravstvenega osebja nestrpno. Ker niso pripravljene sprejeti

spremembe, zamerljivo vztrajajo pri svojem (prav tam, str. 170).

Strogo profesionalni odnos moramo ohraniti s pacientkami z disocialnim značajem. Ta

skupina ljudi poskuša manipulirati z zdravstvenim osebjem in nesoglasja med osebjem

izkorišča sebi v prid (Rakovec – Felser, 2009, str. 169).

Ne glede na osebnostni značaj pacientk imajo velik vpliv na soočanje z diagnozo tudi

trenutne življenjske razmere, v katerih se pacientke nahajajo. Tiste, ki nimajo opore v

svojem partnerju, bodo doživljale hujšo krizo oziroma stisko in bodo od medicinske sestre

in drugega zdravstvenega osebja potrebovale več pozornosti in pomoči (prav tam, str.170).

Hujšo krizo pri soočanju z diagnozo in boleznijo lahko pričakujemo tudi pri tistih

pacientkah, ki so nezadovoljne in imajo veliko neugodnih življenjskih izkušenj, o katerih

pa niso nikoli prav spregovorile in se jih tudi drugače niso osvobodile (prav tam, str. 170).

Pomembno je, da o pacientkah pridobimo take informacije, ki jih lahko koristno

uporabimo, da jih pridobimo za sodelovanje pri zdravljenju in tako bolje razumemo

njihovo »čudaško« vedenje (Rakovec Felser, 2009, str. 170).

4.5 Sprejetje svoje spremenjene podobe

Raziskave so pokazale, da po prvem šoku, ki ga pacientke doživijo ob spoznanju, da so

zbolele za rakom, zdrsnejo v krizno stanje, ko se jim podre tako rekoč vse. V njih se

prebudijo vsi mogoči strahovi, skrbi, ne morejo več mirno spati, včasih izgubijo tek ali pa

se zaprejo vase in komaj kaj spregovorijo. Razmere se začnejo popravljati, ko dobijo

vpogled v to, kaj se bo z boleznijo spremenilo in čemu se bodo uspele izogniti (Rakovec –

Felser, 2009, str. 177).


14

Namesto prve groze, ki jo občutijo ob postavitvi diagnoze, pričnejo spoznavati težave, ki

jih bodo spremljale dlje časa ali pa kar do konca življenja in se bodo morale naučiti živeti z

njimi. Čez čas ugotovijo, da vse ni tako brezupno, kot je bilo videti in se začetna stiska

poleže. Vendar je pogosto ta pomiritev zgolj navidezna, saj vsak nov zaplet lahko spet

prebudi stare strahove. Pacientke lahko hitro zapadejo v anksioznost ali pa v depresijo. Da

se psihično popolnoma ne zlomijo, se spontano zatečejo k določenim obrambnim

mehanizmom:

• zanikanje – pacientke bolezen popolnoma zanikajo, ne pogovarjajo se o njej, ne

zanimajo jih rezultati preiskav in nadaljnji potek zdravljenja;

• izogibanje – pacientke si ne priznajo resnice, prepričujejo se, da bolezen sploh ni

tako huda, kot je videti, da so posledice bolezni zgolj kratkoročne;

• projekcija – pacientke so prizadete zaradi vsega, s čimer se soočajo, so potrte,

nezadovoljne, krivdo za svoje stanje iščejo drugje in obtožujejo ljudi okoli sebe,

da jih zanemarjajo;

• preklop – pacientke se izogibajo pogovoru o svojem stanju in ga preusmerijo na

probleme drugih;

• regres – pacientke postanejo nemočne in odvisne od tuje pomoči kar naenkrat, ko

za to sploh še ni pravega vzroka, ukvarjajo se le še same s sabo, ne vidijo več

potreb drugih ljudi (Rakovec – Felser, 2009, str. 186).

Prav je, da te obrambne reakcije pacientk poznamo, saj so do neke mere zanje koristne,

vendar pa ne smejo trajati predolgo. Za uspešno zdravljenje in posledično ozdravitev se

mora zdravstveno osebje potruditi in kljub temu ali pa ravno zaradi tega še bolj sodelovati

s pacientkami (Rakovec - Felser, 2009, str. 190).

4.6 Sporočanje diagnoze svojcem in njihove reakcije

Po tretjem Načelu Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije je

medicinska sestra dolžna kot poklicno skrivnost varovati podatke o zdravstvenem stanju

pacienta, o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja (Kersnič in Filej, 2006, str. 4).


15

Voljo pacientk mora spoštovati tudi zdravnik, zato mora pred dajanjem kakršnihkoli

informacij v zvezi z njihovo boleznijo pridobiti ustrezno podpisano soglasje. Zaradi

omenjenega je najenostavneje, če pacientke same informirajo svojce o bolezni. Vendar pa

se pojavi vprašanje, kaj narediti v primeru, ko pacientke z malignim obolenjem ne želijo,

da bi kdorkoli izvedel, da imajo raka, saj vemo, da je to bolezen, ki v veliki meri poseže v

življenja vseh, ki so z obolelim kakorkoli povezani, da spreminja medsebojne povezave

družinskih članov, prerazporeja njihova bremena in lahko celo spreminja položaj družine v

širšem okolju. Vsak družinski član doživlja bolezen na svoj način, za vsakega predstavlja

drugačno breme in izzive, zato jih je praktično nemogoče povsem izključiti iz procesa

zdravljenja (Radonjić Miholič, 2009, str. 107).

Problemi se pojavijo tudi takrat, kadar pacientke živijo same in nimajo svojcev, imajo le

znance. Nekatere pacientke upravičeno ali neupravičeno pričakujejo, da se bodo slednji

zanimali za njihovo zdravstveno stanje, zato so zelo prizadete, če na njihovo bolezen ne

reagirajo. Pogosto se zgodi, da ljudje, ki niso v najtesnejših stikih z obolelimi, ne vedo,

kako naj se vedejo do njih, oziroma se bojijo, da jih bodo z napačno besedo še bolj

prizadeli. Zgodi se tudi, da tisti, ki se le opogumijo in navežejo stike, uporabijo najbolj

neprimerne besede (Bezenšek in Barle, 2007, str. 105).

Iz ugotovitev sledi, da na vprašanje, kako sporočiti informacije o bolezni svojcem obolelih,

ni univerzalnega odgovora. Vsak posameznik se odloči drugače. Če se ne počuti dovolj

močnega in pogumnega, da bi lahko svojim bližnjim razkril resnico, se lahko odloči tudi za

zdravnikovo pomoč (Bezenšek in Barle, 2007, str. 104).

Sporočanje slabe novice je težka in kompleksna naloga, s katero se vsakodnevno

spoprijemajo zdravniki in medicinske sestre in zahteva določeno znanje in veščine. Da bi

slabo novico sporočili kar se da ustrezno, moramo poznati potrebe bolnikov in potrebe

njihovih svojcev v situaciji soočanja s slabo novico, poznati moramo konkretne smernice

za oblikovanje in podajanje novice, poznati pa je potrebno tudi pričakovane čustvene

odgovore ter veščine, s katerimi si lahko pri tem pomagamo (Logar Zakrajšek, 2008, str.

189).


16

Pri sporočanju slabe novice se moramo zdravstveni delavci zavedati dvojne vloge, ki jo

imamo. Na eni strani posredujemo slabo novico, hkrati pa smo glavni vir opore, skrbimo,

da sogovorniki novico razumejo, da se imajo možnost nanjo odzvati in jo lahko postopno

sprejmejo. Iz omenjenih razlogov se moramo na sporočanje slabe novice pripraviti in

upoštevati določene smernice:

• Slabo novico sporoči zdravnik, ki vodi zdravljenje.

• Ob vstopu v sobo se predstavi, spozna prisotne in z njimi sede. S tem jim da

občutek, da ima dovolj časa in da je z njimi pripravljen preživeti nekaj minut, kar

svojcem veliko pomeni.

• Slabo novico napovemo.

• Slabo novico sporočamo na jasen in pošten način, pri čemer ne uporabljamo

strokovnih izrazov ali medicinskega žargona.

• Informacije podajamo postopoma in sproti preverjamo, če sogovornik razume, o

čem govorimo.

• Slabo novico sporočamo relativno hitro na začetku pogovora.

• Po ključni informaciji počakamo, da svojci sporočilo slišijo in razumejo. Ne

smemo se ustrašiti tišine, ki nastane, in je ne poskušamo takoj zapolniti z razlago,

kaj vse smo naredili in kako smo skušali pomagati.

• Čeprav slabe novice ne moremo podati nežno, lahko to naredimo z občutkom. Pri

tem sta posebej pomembna ton glasu, ki naj bo umirjen in topel ter telesna drža,

ki naj bo odprta do sogovornika (Logar Zakrajšek, 2008, str. 189).

Znano je, da se ljudje na slabo novico odzovejo najprej čustveno, zato lahko tudi pri

svojcih pričakujemo široko paleto čustev in reakcij. Na začetku se pojavi šok, sledijo

žalost, jeza, krivda ali obup. Nekateri lahko reagirajo tudi z zanikanjem. Kako intenzivna

bodo čustva, je odvisno od osebnostne strukture ljudi. Zrcaljenje čustev je zelo uporabna

tehnika za čustveno razbremenitev svojcev, postavljanje odprtih vprašanj pa jim daje

možnost pripovedovanja o tem, kaj doživljajo in o čem razmišljajo. Tudi za svojce je

pomembno upanje, ki ga lahko vpletemo v proces sporočanja, vendar pa moramo paziti,

da smo v brezupnih situacijah pošteni do sogovornika in ne dajemo lažnega upanja

(Logar Zakrajšek, 2008, str. 192).


17

Pripravljeni moramo biti, da se bomo pravilno odzvali tudi takrat, ko bodo svojci obtožbe

in jezo usmerili na zdravstveno osebje ali pa obtoževali sami sebe, se zaprli vase in skrili

svoja čustva. Če svojci sami ne postavljajo vprašanj v zvezi s potekom in z načinom

zdravljenja, jih skušamo k temu vzpodbuditi (Logar Zakrajšek, 2008, str. 193)

Sporočanje slabe novice naj zdravnik zaključi z informacijami o nadaljnjem zdravljenju,

kako se bo bolniku pomagalo naprej, pomembno je, da se posreduje naslove in telefonske

številke, kam se lahko obrnejo po pomoč. Ko je to obdobje ob ustrezni podpori osebja za

svojci, se le-ti običajno bolje spoprimejo z dano situacijo (Logar Zakrajšek, 2008, str.

193).

4.7 Podporne skupine

Čeprav je samopomoč, kot sestavni del medčloveških odnosov, stara toliko, kot je staro

človeštvo, o organizirani samopomoči v slovenskem zdravstvu govorimo šele v dvajsetem

stoletju, ko smo se tudi v Sloveniji začeli zavedati razsežnosti javno zdravstvenih

problemov v zvezi z rakom in ugotovili, da je za učinkovit nadzor nad to boleznijo

potrebno v vse programe zdravstvene politike vključevati tudi civilno družbo in onkološka

društva (Vegelj Pirc, 2008, str. 61).

Zveza slovenskih društev za boj proti raku je bila ustanovljena leta 1974 in je po statusu

humanitarna organizacija, ki deluje v javnem interesu. Vanjo je vključenih 11 regijskih

društev, ki delujejo v Celju, Brežicah, Kopru, Kranju, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti,

Novi Gorici, Novem Mestu, Ravnah na Koroškem in v Velenju. V Zvezo, ki je

polnopravna članica Mednarodne zveze za boj proti raku (UICC) in Evropske zveze za boj

proti raku (ECL), je trenutno vključenih okoli 11.000 oseb. Namen in cilji Zveze so:

• Zdravstveno vzgojno izobraževanje in promocija zdravja posameznih ciljnih

skupin.

• Seznanjanje javnosti in ciljnih skupin o dejavnikih tveganja za nastanek bolezni in

zgodnjem prepoznavanju znakov raka.

• Priprava in izdaja zdravstveno vzgojnih gradiv: brošur, letakov, zloženk in

zbornikov seminarjev.


18

• Organiziranje tematskih predavanj, seminarjev in posvetovanj za strokovno in

laično javnost.

• Sodelovanje z organizacijami, ki imajo v svojih programih zdravstveno vzgojno

dejavnost.

• Spodbujanje sprejemanja zakonodaje v zvezi z bojem proti raku (Štabuc, 2009).

V okviru Zveze slovenskih društev za boj proti raku ni posebnega društva, v katerega bi se

vključevale ženske z malignimi ginekološkimi obolenji – kakršno je npr. Slovensko

združenje za boj proti raku dojk Donna, lahko pa se vključijo v Društvo onkoloških

bolnikov Slovenije, ki združuje bolnike z rakom, njihove svojce, prijatelje, zdravstvene

strokovnjake in vse, ki želijo sodelovati pri reševanju problematike raka, se zavzemati za

krepitev zdravja in čimbolj kakovostno življenje z boleznijo. V tem društvu sta, ob ostalih

dejavnostih, prav medsebojna podpora in izmenjava izkušenj obolelih, njihovih svojcev in

prijateljev, pa seveda tudi strokovnjakov, odlična pomoč vsem, ki so na kakršenkoli način

prizadeti zaradi te bolezni (Vegelj Pirc in Škufca Smrdel, 2008, str. 64).


19

5 EMPIRIČNI DEL

5.1 Namen in cilji raziskave

V raziskavi želimo ugotoviti, katera čustva spremljajo pacientke z malignimi

ginekološkimi obolenji v času hospitalizacije ter od koga pričakujejo največ psihične

podpore.

Cilji raziskave so:

• Ugotoviti občutke, ki se pojavijo pri pacientkah ob postavitvi diagnoze raka.

• Ugotoviti, zaradi česa so pacientke v trenutku, ko izvejo za svojo diagnozo,

najbolj prestrašene.

• Ugotoviti, ali od zdravstvenega osebja dobijo dovolj kakovostnih informacij v

zvezi z njihovo boleznijo in s potekom nadaljnjega zdravljenja in v kakšni obliki

želijo prejeti informacije oziroma navodila o nadaljnjem zdravljenju.

• Ugotoviti, na kak način so s svojo diagnozo seznanile svojce in kakšno pomoč

pričakujejo od njih.

5.2 Raziskovalna vprašanja

Zastavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja:

• Katera čustva najpogosteje spremljajo pacientke v času hospitalizacije?

• Ali so bile seznanjene, kje lahko poiščejo pomoč v primeru psihičnih težav?

• Od koga pričakujejo največ pomoči in psihične podpore?

• Kaj bodo spremenile v načinu življenja po končanem zdravljenju?

• Katere težave, povezane z zdravljenjem, jim povzročajo največ skrbi?


20

5.3 Metodologija

5.3.1 Raziskovalne metode

Strokovno literaturo, ki obravnava ginekološka maligna obolenja in psihične težave, ki

spremljajo te pacientke, smo pridobili s sistematičnim iskanjem v domačih (COBISS) in

tujih podatkovnih zbirkah. Uporabljali smo vire, ki so dostopni v knjižnicah ali preko

svetovnega spleta. Pridobljene podatke iz domače in tuje strokovne literature in virov smo

sistematično pregledali in kritično analizirali ter predstavili najnovejša strokovna

spoznanja.

V raziskovalnem delu diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Izvedli

smo anketo med pacientkami, operiranimi zaradi bolezenskih sprememb na spolnih

organih, ki so imele pozitiven histološki izvid. Anketiranje smo izvedli dan pred odpustom

pacientke iz bolnišnice.

Anketni vprašalnik je obsegal 24 vprašanj, 19 vprašanj je bilo odprtega tipa, 5 pa

polodprtega. Dobljene podatke smo uredili, sešteli po skupinah, izračunali deleže in

analizirali. Rezultate smo prikazali v obliki strukturnih krogov in tabel. Za oblikovanje

grafov smo uporabili računalniški program Microsoft Excel, za tabele pa Microsoft Word.

Rezultate smo prikazali v odstotkih.

5.3.2 Raziskovalno okolje

Anketo smo izvedli v Splošni bolnišnici Celje na Ginekološko-porodniškem oddelku, na

oddelku za operativno zdravljenje.

5.3.3 Raziskovalni vzorec

Ankete smo razdelili 70 pacientkam po ginekoloških operacijah, pri katerih je bil histološki

izvid pozitiven. Vrnjenih, oziroma pravilno izpolnjenih je bilo 68 anket.


21

5.3.4 Etični vidiki

Anketirane pacientke so sodelovale prostovoljno in so bile seznanjene s potekom

raziskave. Zagotovljena jim je bila anonimnost in možnost zavrnitve sodelovanja. Pri

izvedbi raziskave smo upoštevali vsa etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Za odobritev izvajanja raziskave smo pridobili soglasje Etične komisije in glavne

medicinske sestre Splošne bolnišnice Celje.

5.3.5 Čas poteka raziskave

Raziskava je potekala od aprila do junija 2010.


22

6 REZULTATI

Graf št. 1: Starostna struktura anketirank

18%

13%5%10%

35%

19%do 30 letod 31 do 40 letod 41 do 50 letod 51 do 60 letod 61 do 70 letnad 71 let

Ugotovili smo, da je bilo največ (35 %) anketiranih žensk v starostni skupini od 51 do 60

let, 19 % je bilo starih med 61 in 70 let, za odstotek manj (18 %) je bilo v starostni skupini

med 41 in 50 let, najmanj (5 %) pa je bilo tistih, ki so bile stare do 30 let.

Graf št. 2: Izobrazba anketirank

Nekaj več kot tretjina (31 %) anketirank ima poklicno šolo, 22 % jih ima srednjo šolo,

najmanj pa je tistih z magisterijem ali doktoratom (2 %).

22%

31%

12%2%10%7%

16%

osnovna šolapoklicna šolasrednja šolavišja šolavisoka strokovna šolauniverzamagisterij, doktorat


23

Graf št. 3: Status anketirank

45%

6%15%

22%

12%

samska poročena izvenzakonska skupnost razvezana vdova

Poročenih in anketirank, ki živijo v izven zakonski skupnosti, je skupaj 57 %, najmanj je

samskih (6 %), vdove in razvezane pa zavzemajo 37 %.

Graf št. 4: Redni ginekološki pregledi anketirank

32%

68%dane

Na redne ginekološke preglede je hodilo 68 % anketirank, skoraj tretjina, 32 % pa ne.


24

Graf št. 5: Stresna situacija pred boleznijo anketirank

23%9%

43%13%12%

nisem doživela stresne situacijerazvezasmrt ožjega družinskega članaizguba službedrugo

Več kot polovica (56 %) anketirank je v krajšem času, preden so zbolele, doživelo eno od

stresnih stanj, ki so prikazane v grafu. 43 % jih stresne situacije ni doživelo, 9 % pa jih je

doživelo stresno situacijo, kot je varanje partnerja, drogiranje otrok ali vnukov.

Graf št. 6: Seznanjenost anketirank s potekom in z načinom zdravljenja pred

sprejemom na oddelek

82%

6% 12%

danedelno

Večina (82 %) anketirank je bilo pred sprejemom na oddelek seznanjenih s potekom in z

načinom zdravljenja, 12 % samo delno, 6 % pa z zdravljenjem ni bilo seznanjenih.


25

Graf št. 7: Oseba, ki je anketiranke seznanila z načinom in vrsto operacije

0%0%

0%

50%38%

12%

osebni zdravnik

izbrani ginekolog

operater

sobni zdravnik

zdravnik, ki je prišel na vizito

zdravnik, ki me je sprejel naoddelek

Polovico (50 %) anketirank je z načinom in vrsto operacije seznanil operater, nekaj manj

(38 %) pa izbrani ginekolog. 12 % anketirank je s tem seznanil zdravnik, ki jih je sprejel na

oddelku, nobene pa z načinom in vrsto operacije ni seznanili osebni zdravnik, sobni

zdravnik ali zdravnik, ki je prišel na vizito.


26

Tabela št. 1: Občutki anketirank, ko so izvedele za izid operacije

Na vprašanje, kaj so anketiranke občutile, ko so izvedele za izid operacije, je bilo možno

odgovoriti z več odgovori. Največ (58) anketiranih je v trenutku, ko so izvedele za izid

operacije občutilo strah, najmanj (6) pa je bilo tistih, ki niso imele nobenih občutkov.

Graf št. 8: Osebe, ki so jim lahko anketiranke zaupale neprijetne občutke

13%7%

14% 10%

21%

35%

medicinska sestra

zdravnik

svojci

oseba, ki je imela izkušnje s toboleznijonikomur

nisem imela neprijetnihobčutkov

Največ, 35 % anketirank je neprijetne občutke zaupalo svojcem, 21 % jih je zaupalo

medicinski sestri, 10 % pa zdravniku. Najmanj, 7 % je bilo takšnih, ki niso imele

neprijetnih občutkov.

OBČUTKI DA

[68]

NE

[68]

strah 58 10

jeza 14 54

žalost 18 50

bolezen sem zanikala 7 61

za bolezen sem krivila sebe 16 52

za bolezen sem krivila druge 8 60

nisem imela nobenih občutkov 6 62


27

Tabela št. 2: Lastnosti medicinskih sester, zaradi katerih so jim anketiranke lahko

zaupale

Na vprašanje, zaradi katere lastnosti so anketiranke medicinski sestri lahko zaupale, je bilo

možnih več odgovorov. Največ anketirank je medicinskim sestram zaupalo zaradi njihove

zanesljivosti, poštenosti, topline in pristnosti.

Graf št. 9: Razumevanje informacij v zvezi z diagnozo

76%9%

15%

danedelno

Nekaj več kot tri četrtine (76 %) anketirank je dobro razumelo informacije v zvezi z

njihovo diagnozo, 9 % jih teh informacij ni razumelo, 15 % pa jih je razumelo samo delno.

LASTNOSTI DA

[68]

NE

[68]

poštenost 61 7

nudenje podpore 58 10

zanesljivost 62 6

pristnost 52 16

toplina/sočutje 50 18


28

Graf št. 10: Pridobitev dodatnih pojasnil v primeru, ko anketiranke česa v zvezi z

diagnozo niso dobro razumele

71%6%

23%

danedelno

Na vprašanje, če so dobile dodatna pojasnila, je odgovorilo 16 anketirank. 71 % je dobilo

dodatne informacije, 23 % samo delno, 6 % pa ni dobilo dodatnih pojasnil.

Graf št. 11: Oseba, ki je dala dodatna pojasnila anketirankam

0%

25%

38%

37%

sobni zdravnik

osebni ginekolog

medicinska sestra

poiskala sem jih v knjigah, nainternetu

Približno enak odstotek anketirank je dobilo dodatna pojasnila od sobnega zdravnika (37

%) in od medicinske sestre (38 %), 25 % anketirank pa je dodatna pojasnila poiskalo v

knjigah in na internetu.


29

Graf št. 12. Vzrok največje zaskrbljenosti, ko so bile seznanjene z diagnozo

34% 12%

12%17%9%10%

6%

nisem bila zaskrbljena

da sem za ozdravitev prepozna

da je bolezen neozdravljiva

da me čaka neprijetnonadaljnje zdravljenjezaradi možnih negativnihreakcij svojcevzaradi možnosti izgube službe

drugo

34 % anketirank je potem, ko so bile seznanjene z diagnozo, skrbelo, da jih čaka neprijetno

nadaljnje zdravljenje, 12 % jih je skrbelo, da so za ozdravitev prepozne oz. da je njihova

bolezen neozdravljiva, najmanj, to je 6 % anketiranih pa so skrbele negativne reakcije

svojcev. 17 % anketiranih sploh ni bilo zaskrbljenih.

Graf št. 13: Kakovost informacij o nadaljnjem zdravljenju

20%9% 71% da

nedelno

Nekaj manj kot tri četrtine (71 %) anketirank je dobilo dovolj kakovostnih informacij o

nadaljnjem zdravljenju, 20 % samo delno, 9 % pa jih ni dobilo dovolj informacij o

nadaljnjem zdravljenju.


30

Graf št. 14: Oblika, v kateri bi želele anketiranke informacije oz. navodila v zvezi z

nadaljnjim zdravljenjem

44%32%

24%

pisnoustnooboje

Največ anketiranih (44 %) bi želelo informacije v pisni in v ustni obliki, 32 % samo v

ustni, 24 % pa v pisni obliki.

Graf št. 15: Seznanjenost, kje lahko anketiranke poiščejo pomoč v primeru psihičnih

težav

50%

24%

26%

danene želim tovrstne pomoči

Natančno polovica anketirank (50 %) ve kje poiskati pomoč v primeru, ko bi v zvezi z

boleznijo imele psihične težave, približno enako število (26 %) pa je tistih, ki tega ne vedo

in tistih, ki tovrstne pomoči ne želijo (26 %).


31

Graf št. 16: Poznavanje delovanja podpornih skupin pri anketirankah

41%

18%

41%danedelno

Enako število (41 %) je tistih anketiranih, ki poznajo delovanje podpornih skupin, in tistih,

ki to delovanje poznajo samo delno (41 %), 18 % pa delovanja podpornih skupin ne pozna.

Graf št. 17: Želje anketirank po vključitvi v podporno skupino

35%

27%38%

daneo tem nisem razmišljala

38 % anketirank bi se želelo vključiti v delovanje podpornih skupin, 35 % pa tega ne želi.

27 % anketiranih o tem ni razmišljalo.


32

Graf št. 18: Oseba, ki je svojce anketirank informirala o njihovi bolezni

62%

9%12%

17%

sama

zdravnik z mojim dovoljenjem

nisem želela, da bi bil kdor koliinformirannimam svojcev

Anketiranke so svojce največkrat (62 %) s svojo boleznijo seznanile same, 17 % jih je za

to pooblastilo zdravnika, 12 % jih ni želelo, da bi o njihovi bolezni kogarkoli informirali, 9

% pa svojcev nima.

Graf št. 19: Odziv svojcev na informacije o bolezni anketirank

41%47%

9% 3%bili so zelo prizadeti

so me spodbujali in mi dajalipsihično podporoniso reagirali

drugo

Na vprašanje, kako so se odzvali svojci, ko so izvedeli za bolezen anketiranih, je

odgovorilo 51 anketirank. Približno enak odstotek je bilo tistih, katerih svojci so bili zelo

prizadeti (41%), in tistih, ki so anketirane spodbujali ter jim dajali psihično podporo (47

%). 9 % svojcev na novico ni reagiralo.


33

Graf št. 20: Oseba, od katere po odpustu iz bolnišnice anketiranke pričakujejo največ

psihične podpore

21%

12%9%

29%

23%6%

možaotrokostalih sorodnikovsosedov in prijateljevtujih ljudinikogar

Največ (29 %) anketiranih pričakuje psihično podporo predvsem od moža, nekaj manj (23

%) od otrok, najmanj (6 %) pa od ostalih sorodnikov. Kar (21 %) anketiranih ne pričakuje

psihične podpore.

Graf št. 21: Spremembe v načinu življenja po končanem zdravljenju

11%25%

22%

36%

6%

ničesar ne bom spremenila

način prehrane

več fizične aktivnosti

bolj se bom posvetila sebi inbližnjimdrugo

36 % anketiranih se bo po končanem zdravljenju bolj posvetilo sebi in bližnjim, približno

enak odstotek (25 %) jih bo spremenilo način prehrane in bodo bolj fizično aktivne (22 %),

11 % pa jih ne bo spremenilo nič.


34

Graf št. 22: Razlog največje zaskrbljenosti po končanem zdravljenju

13%10%

24% 6% 8%

22%12%5%

nisem zaskrbljena

zaradi fizičnih omejitev

zaradi spremembe zunanjegavidezazaradi občutka nekoristnosti

zaradi možnosti kroničnihbolečinzaradi možnosti zavračanjapartnerjazaradi možnosti izgube službe

drugo

Največ (24 %) anketirank je zaskrbljenih zaradi možnosti kroničnih bolečin, nekaj manj

(22 %) pa zaradi fizičnih omejitev. Najmanj (6 %) je tistih anketirank, ki jih skrbi, da bodo

nekoristne.


35

7 RAZPRAVA

Anonimna anketa, ki smo jo od aprila do junija 2010 izvedli med pacientkami z malignimi

ginekološkimi obolenji v Splošni bolnišnici Celje na Ginekološko porodniškem oddelku je

potrdila, da lahko za temi vrstami bolezni ženske zbolijo v vsakem življenjskem obdobju,

torej v obdobju največje rodnosti (pred tridesetim letom), pa tudi v starosti. Ker je po

statističnih podatkih rak materničnega vratu najpogostejši med ženskami okrog 45-tega

leta, rak materničnega telesa pri ženskah med 65-tim in 75-tim letom, za rakom jajčnika pa

zbolevajo ženske v vseh starostnih obdobjih, pogosteje pa po 50-tem letu, med

anketiranimi pa jih je bilo tudi največ v teh starostnih skupinah, je vzorec raziskave s tega

vidika ustrezen (Zadnik in Primic-Žakelj, 2008, str. 9).

Po analizi ankete smo ugotovili, da tretjina anketiranih pacientk ni hodila na redne

ginekološke preglede. Glede na podatek, da se lahko umrljivost žensk, ki redno opravljajo

ginekološke preglede, zmanjša za 30 % in ker v državnem programu za zgodnje odkrivanje

raka na materničnem vratu Zora, redno vabijo na pregled vse tiste, za katere ugotovijo, da

že tri leta niso bile pri ginekologu, je to zelo visok odstotek. Menimo, da bi bilo potrebno

začeti že v obdobju pubertete vse deklice opozarjati na doslednost pri prihajanju na redne

ginekološke preglede in jih opomniti, da del odgovornosti za zdravje nosijo tudi same.

Zdravstveno osebje mora vedno pomisliti, da informacije, ki so jih podali v zvezi z

boleznijo, niso bile dobro razumljene, kajti marsikateri ženski, tako tistim z nizko stopnjo

izobrazbe, ki predstavljajo 55 % anketirane populacije, kot tudi bolj izobraženim, latinski

izrazi niso razumljivi. Boljše razumevanje dosežemo tako, da govorimo v preprostem

jeziku, brez uporabe tujk in latinskih izrazov. K dolgotrajnejšemu pomnjenju pa

pripomoremo tako, da govorni oziroma pisni besedi dodamo slikovni material.

Če združimo poročene anketiranke in tiste, ki živijo v izven zakonski skupnosti,

predstavlja ta skupina več kot polovico (57 %) anketirank in približno enak odstotek jih

pričakuje največ psihične podpore od moža/partnerja in od otrok. Zaskrbljujočih je 21 %

anketirank, ki po odpustu iz bolnišnice od nikogar ne pričakujejo psihične podpore, kajti

znano je, da ima na uspešnost zdravljenja velik vpliv sodelovanje svojcev, oziroma


36

pacientovega socialnega okolja. Medicinska sestra bi morala seznaniti te pacientke z

oblikami samopomoči, ki je v slovenskem prostoru dobro razvita in o pravicah in

dolžnostih, ki jih imajo bolniki z rakom.

Številni avtorji so bolj ali manj enotni, da obstaja korelacija med življenjskimi dogodki in

pojavom bolezni v posameznikovem življenju. Holmes in Rahe (Rungapadiachy, 2003, str.

179) sta sestavila lestvico 43-tih življenjskih dogodkov, ki so lahko za posameznika stresni

in jih ovrednotila s točkami od 11 do 100, pri čemer je 100 najvišja verjetnost za razvoj s

stresom povezane bolezni, 11 pa najnižja.

V anketnem vprašalniku smo anketiranke spraševali po stresnih stanjih s te lestvice, ki so

ovrednotene z višjim številom od 50 in ugotovili, da je več kot polovica anketiranih v

krajšem času, preden so zbolele, res doživela eno od v anketnem vprašalniku naštetih

stresnih situacij. Menimo, da bi morale medicinske sestre pacientke seznaniti z negativnimi

posledicami, ki jih ima stres na njihovo fizično in psihično počutje in jim svetovati, naj se

v bodoče, če je le mogoče, stresnim situacijam zavestno izogibajo. Ker je v klinični praksi

to pogosto zelo težko, naj medicinske sestre pacientke seznanijo z načini za omilitev

posledic stresa s pomočjo navodil/vaj, ki so opisane v številnih priročnikih na to temo. O

negativnih učinkih stresa lahko medicinska sestra pouči tudi pacientkine svojce.

Čeprav je za podajanje informacij v zvezi z boleznijo, potekom in načinom zdravljenja

kompetenten izključno zdravnik, pa so medicinske sestre pogosto v situacijah, ko

pacientke od njih pričakujejo dodatna pojasnila in včasih celo preverjajo, ali o njihovi

bolezni govorijo enako vsi, ki sodelujejo pri zdravljenju. Pojasnila v zvezi z boleznijo

želijo od medicinske sestre pogosto tudi pacientkini svojci in drugi obiskovalci. Poudariti

velja, da mora biti v takšnih situacijah medicinska sestra v komunikaciji z njimi izredno

previdna in preudarna. Tako pacientkam kot njihovim svojcem sme/mora dajati navodila v

zvezi z zdravstveno nego in jemanjem ustrezne terapije, izogiba pa se naj vsem

informacijam, ki so povezane z diagnozo, predvsem pa s prognozo bolezni. Zato naj

medicinska sestra pacientke in njene svojce seznani, da lahko takšne informacije dobi le od

zdravnika.


37

Podobno kot za informacije v zvezi s potekom in načinom zdravljenja velja tudi za

informacije v zvezi z diagnozo, zato smo vprašali anketiranke, ali so dobro razumele te

informacije, ali so v primeru, da jih niso, dobile dodatna pojasnila in kdo jim jih je

posredoval. Odstotek tistih, ki so dobro razumele informacije v zvezi z njihovo diagnozo

(76 %) je nekoliko nižji od odstotka anketiranih, ki so bile pred sprejemom na oddelek

seznanjene s potekom in načinom zdravljenja (82 %), zato lahko sklepamo, da so tiste, ki

informacij niso razumele, bile pod stresom, vendar tega v nalogi nismo dokazovali.

Zdravstveni delavci se moramo zavedati, da je večina pacientk že ob sprejemu na oddelek

pod velikim psihičnim pritiskom, ki doseže višek ob postavitvi diagnoze. Zato se ne

smemo čuditi, ko ugotovimo, da pacientke ne vedo, oziroma si niso zapomnile določenih

pomembnih informacij, ki so jim bile posredovane ustno, ampak jih moramo podati tudi v

pisni obliki. To sta tudi obliki (torej ustna in pisna), v kateri bi največ (44 %) anketiranih

želelo informacije oz. navodila v zvezi z njihovim nadaljnjim zdravljenjem.

Glede iskanja informacij oziroma dodatnih pojasnil v zvezi z boleznijo v strokovnih

knjigah ali na internetnih straneh, so mnenja najbrž različna, vendar zagovarjamo tistega,

da takšen pristop k večji informiranosti ni vedno najboljši in je odvisen od vrste

dejavnikov. Vprašljive so zlasti vsebine iz internetnih strani, ki imajo veliko spornih

informacij, oziroma nasvetov, ki lahko naredijo zdravju več škode kot koristi.

V raziskavo so bile vključene pacientke s pozitivnim histološkim izvidom, kar pomeni, da

je bilo pri njih po operaciji potrjeno maligno obolenje, zato je razumljivo, da so jih v

trenutku, ko so izvedele za izid operacije, preplavila različna negativna čustva oziroma

občutki. Največ (58 pritrdilnih odgovorov) anketirank je občutilo strah, ki je povsem

realno čustvo v takšni situaciji. Na drugem mestu, z 18-timi pritrdilnimi odgovori, so

anketiranke navedle občutek žalosti. Po Milivojevićevi (2008, str. 661) definiciji, žalost

občuti oseba takrat, ko oceni, da dokončno izgublja nekaj, kar je zanjo pomembno in na

kar je čustveno navezana. Odstranitev rodil ženskam v fertilnem obdobju, predvsem tistim,

ki še nimajo otrok, pa bi jih želele, predstavlja izgubo pomembne telesne funkcije. Dejstvo,

da nikoli ne bodo izpolnile materinskega poslanstva, je obremenjujoče, da je pri njih žalost

popolnoma adekvatno čustvo. Na nudenje podpore, tolažbe in večje izkazovanje ljubezni,


38

kar bi v določeni meri pri pacientkah lahko zmanjšalo njihovo žalost, naj medicinska sestra

opomni tudi njihove svojce.

Ko smo anketiranke spraševali po občutkih, ko so izvedele za izid operacije, jih je samo 14

navedlo tudi jezo, zato lahko sklepamo, da so med tistimi, ki tega čustva niso zaznale tudi

ženske, za katere je to prepovedano čustvo, ki ga zato potlačijo v sebi. Jeza, ki jo izrazimo

navznoter in potlačena jeza, sodita na področje slabo prilagojenih vedenj, ki lahko kasneje

privedejo do depresije, poskusa samomora ali do samomora (Rungapadiachy, 2003, str.

121).

V strokovni literaturi smo zasledili, da se ženske z malignimi ginekološkimi obolenji

pogosto obsojajo zaradi spolnosti v mladosti in si bolezen razlagajo kot kazen, zato ne

preseneča, da je tudi v naši raziskavi kar 16 anketiranih za bolezen krivilo sebe.

Približno enako število anketiranih je v trenutku, ko so izvedele za izid operacije bolezen

zanikalo (7), za bolezen krivilo druge (8) ali pa niso imele nobenih občutkov (6). Na prvi

pogled so to nerealna stanja, v strokovni literaturi pa so opisana kot obrambni mehanizmi.

Zanikanje nekoga/nečesa vsaj za trenutek temu odvzame »težo«, zato kratkotrajno

zanikanje bolezni še ni nujno patološko, vsekakor pa mora medicinska sestra pacientke

opozoriti, da dolgotrajnejše zanikanje bolezni lahko vodi v zmanjšanje tistih aktivnosti, ki

so jih dolžne storiti za povrnitev zdravja (glej Rakovec – Felser, 2009, str. 177).

Ker o ravnodušnosti govorimo takrat, ko oseba nima niti želje niti potrebe, ki bi ju želela

zadovoljiti, niti vrednot, ki bi jih hotela potrditi ali obraniti verjamemo, da je bila

ravnodušnost pri anketiranih samo trenutna, saj bi bila v nasprotnem primeru dokaz

prevelike predanosti v usodo, ki pa v nadaljevanju zdravljenja ni dobrodošla. Medicinska

sestra, ki pri pacientkah opazi brezčutnost, se mora potruditi in jih vzpodbuditi k občutenju

in izražanju vseh vrst občutkov (glej Milivojević, 2008, str. 334).

Največji odstotek zaupanja imajo anketiranke še vedno do svojcev, to je 35 %. Z njimi se

lahko pogovarjajo o neprijetnih občutkih kot sta strah in jeza. Samo 21 % anketirank je te

občutke zaupalo medicinski sestri in 10 % zdravniku. Iz tega lahko sklepamo, da


39

zdravstveno osebje ne naredi dovolj, da bi jim pacientke zaupale svoje strahove.

Najverjetneje je razlog za takšno stanje v tem, da zdravstvenemu osebju kronično

primanjkuje časa, pacientke pa ga nočejo še dodatno obremenjevati s svojimi občutki in

strahovi.

Potem, ko so bile seznanjene z izidom operacije, je največ anketiranih (34 %) skrbelo, da

jih čaka neprijetno nadaljnje zdravljenje, bistveno manj (8 %) jih je skrbelo, da so za

ozdravitev prepozne, prav toliko pa, da je njihova bolezen neozdravljiva. Takšno zaporedje

zaskrbljenosti bi lahko bilo posledica izkušenj anketiranih z obolelimi za rakom iz

njihovega okolja. Pri malignih obolenjih namreč zdravljenje pogosto nadaljujejo s

kemoterapijo in/ali obsevanjem, ki imata ob zdravilnih tudi številne stranske učinke

oziroma negativne posledice tako na zunanjo podobo (npr. izguba las), kot na psihično

počutje tistih, ki so ju deležni. Vse naštete in še druge zaskrbljenosti lahko po našem

mnenju uspešneje premagujemo ali vsaj zmanjšamo tako, da pacientke seznanimo z

ljudmi, ki so takšno bolezen že preboleli in so ob tem ohranili optimizem ter voljo do

življenja.

Rezultati so pokazali, da polovica anketirank ve, kje poiskati psihično pomoč in da jih

skoraj toliko tudi pozna delovanje podpornih skupin, vendar jih kar četrtina ne želi tovrstne

pomoči. 35 % se jih ne bi želelo vključiti v podporno skupino, nekaj več kot četrtina pa o

tem ni razmišljala. Vključevanje v kakršnekoli organizacije za pomoč in samopomoč je

odločitev posameznika in je tesno povezano z njegovimi osebnostnimi lastnostmi.

51 anketirank, ki imajo svojce, oziroma so bili njihovi svojci seznanjeni z njihovo

boleznijo, je v nadaljevanju ankete odgovorilo, da je bilo nekaj manj kot polovica le-teh ob

novici, da so bolne, zelo prizadetih, nekaj manj kot polovica jih je spodbujala in jim dajala

psihično podporo. Kar štirje (9 %) na novico niso reagirali, v rubriko »drugo« pa nobena

anketirana ni napisala kakšnega drugega odziva. Menimo, da so reakcije svojcev

pričakovane, saj nekateri ljudje ne znajo ali ne želijo pokazati svojih čustev, nekateri

reagirajo tako, da se ob slabih novicah zaprejo vase, ali pa jih ne sprejmejo.


40

Ugotovili smo, da je največ anketiranih pacientk (24 %) zaskrbljenih zaradi možnosti

kroničnih bolečin, nekaj manj (21 %) jih skrbijo fizične omejitve, 8 %, pa jih skrbi

spremenjen zunanji videz. Približno enak odstotek anketirank skrbi možnost, da jih bo

partner zavračal in da bodo izgubile službo, najmanj pa je tistih, ki dopuščajo možnost, da

se bodo počutile nekoristne.

Psihična podpora pacientkam pri ginekoloških malignih obolenjih ima velik pomen pri

zdravljenju le teh. Marsikateri strah in bolečina, zlasti psihična, bi bila prihranjena, če bi

bila komunikacija v zdravstvu dovolj učinkovita. Komunikacija s pacientkam ni prirojena,

ampak se jo mora zdravstveni delavec naučiti, zato bi morale vse zdravstvene ustanove dati

večji poudarek na izobraževanju na tem področju.


41

8 SKLEP

V času priprave diplomskega dela smo zasledili veliko literature, ki govori o zadovoljni,

močni, delavni in srečni ženski, z eno besedo, o popolni ženski. Vsakodnevne obremenitve

in želja po popolnosti pa žensko pogosto pripeljeta do izčrpanosti in pripomoreta k razvoju

rakavih obolenj. Takrat ženska potrebuje dobro psihično podporo zdravstvenega osebja,

svojcev in okolice v kateri živi.

Z raziskavo smo ugotovili, da:

• so čustva, ki spremljajo pacientke v času hospitalizacije različna. Večino anketirank

je v trenutku, ko so izvedele za izid operacije, postalo strah, manjši del jih je

občutilo žalost in jezo, nekatere pa so za nastanek bolezni krivile sebe;

• polovica anketirank ve, kje lahko dobijo pomoč v primeru psihičnih težav, druga

polovica tega ne ve, oziroma te vrste pomoči ne želi prejemati;

• največ pomoči in psihične podpore anketiranke pričakujejo od moža in otrok.

Tistemu delu anketiranih, ki nimajo svojcev oz. po odpustu v domačo nego ne

pričakujejo nikogaršnjo pomoč, pa bi bilo dobro svetovati, naj se čim bolj seznanijo

z delovanjem podpornih skupin, in se po možnosti vključijo vanje, saj bo druženje

z ljudmi s podobnimi težavami nanje delovalo pozitivno;

• bodo anketirane po končanem zdravljenju spremenile določene navade in s tem tudi

način življenja. Največ se jih bo začelo posvečati sebi in svojim bližnjim,

spremenile bodo tudi način prehranjevanja, v svoje življenje bodo vključile več

fizične aktivnosti in se posvetile svojim hobijem, ki so jih zanemarjale ali celo

opustile. Nekaj pa je tudi takšnih, ki menijo, da so že sedaj živele zelo zdravo in po

končanem zdravljenju nimajo namena ničesar spreminjati;

• razmišljajo tudi o težavah, ki so povezane z zdravljenjem. Največ anketirank se boji

kronične bolečine in fizičnih omejitev. Nekatere anketiranke so zaskrbljene zaradi


42

možnosti izgube službe ali zaradi spremenjenega zunanjega videza. Določene

anketiranke skrbi, da jih bodo začeli partnerji zavračati.

Skrajšan čas hospitalizacije pri pacientkah po operativnem posegu zaradi malignega

ginekološkega obolenja pomeni za medicinsko sestro tudi krajše obdobje, v katerem mora

ob izvajanju zahtevne zdravstvene nege in terapije, prepoznati tudi psihično stanje

operirank, se vživeti v njihovo situacijo, z njimi sočustvovati in se ob tem znati spoprijeti

tudi z njihovimi svojci, ki na bolezen reagirajo zelo različno. Kako uspešna bo pri tem, je

odvisno od njenega strokovnega znanja in njenih komunikacijskih sposobnosti, predvsem

pa od njene sposobnosti vživljanja v čustva drugih, kar z drugimi besedami pomeni

empatijo.


43

ZAHVALA

Pri pisanju diplomskega dela sta mi s strokovnimi nasveti največ pomagali mentorica,

pred. Jasmina Nerat, univ. dipl. org., in somentorica, pred. mag. Klavdija Čuček Trifkovič,

prof. zdr. vzg., za kar se jima iskreno zahvaljujem.

Hvala vsem sodelavkam in glavni medicinski sestri Ginekološko porodniškega oddelka

Splošne bolnišnice Celje, ker so mi omogočile prilagoditev urnika.

Zahvaljujem se Splošni bolnišnici Celje za finančno podporo v času študija.

Hvala vsem sošolkam in sošolcem, ki so v času študija vstopili v moje življenje, zlasti

Bojani, Gogi in Mojci, s katerimi sem delila vse lepe in težke trenutke.

Moji hčeri Damjani in sinu Petru se zahvaljujem, ker sta mi pomagala pri delu z

računalnikom in pri raznih gospodinjskih opravilih, ki jih sama nisem zmogla.

In na koncu hvala mojemu možu Branetu, ki me je opogumil, da sem se odločila za študij,

me podpiral finančno in psihično in verjel, da bom vse to zmogla.

Hvala pacientkam, ki so izpolnile anketo in mi omogočile raziskavo problema.


44

9 LITERATURA

Bezenšek, J, Barle, A. Poglavja iz sociologije medicine. Maribor: Medicinska fakulteta,

2007: 104-105.

Dernovšek, MZ, Gorenc, M, Jeriček, R, Tavčar, R. Stres, tesnoba in depresija pri bolnikih

z rakom. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja, 2007.

Gamse, J. Celostna rehabilitacija bolnika z rakom. V: Rakovec-Felser, Z, Farasin, D. (ur.).

Psihosocialni vidiki zdravja in bolezni. Maribor: Medicinska fakulteta, 2008: 127-128.

Ivanuša, A, Železnik, D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Fakulteta za

zdravstvene vede, 2008: 17.

Kersnič, P, Filej, B (ur.). Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

Slovenije. Mednarodni kodeks etike za babice. 2. izd. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in

babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

Slovenije, 2006.

Logar Zakrajšek, B. Sporočanje slabe novice. V: Rakovec-Felser, Z, Farasin, D. (ur.).

Psihosocialni vidiki zdravja in bolezni. Maribor: Medicinska fakulteta, 2008: 188-193.

Milivojević, Z. Emocije. Novi Sad: Psihopolis institut, 2008.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

1999: 148.

Prebil, A, Pjerina, M, Drobne, J. Komunikacija v zdravstvu. Celje: Društvo Mohorjeva

družba, 2009: 88-89.


45

Radonjić Miholič, V. Pomen psihološke podpore za bolnika z rakom in za njegove svojce.

V: Mlakar Mastnak, D, Lorger, M. (ur.). Podporna onkološka zdravstvena nega in

zdravljenje. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri

Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic

in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2009: 97-110.

Rakar, S. Diagnostika in zdravljenje raka materničnega vratu. V: Štabuc, B. (ur.). Rak

rodil. Ljubljana: Zveza slovenskih društev za boj proti raku, 2008: 34-39.

Rakovec-Felser, Z. Psihologija telesnega bolnika in njegovega okolja. Maribor: Založba

Pivec, 2009.

Rungapadiachy, DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy, 2003.

Rutter, M. Telesna podoba z ginekološkega vidika. V: Salter, M. (ur.). Spremenjena

telesna podoba. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992: 155-156.

Snoj, Z. Psihoonkologija. V: Novaković, S, Hočevar, M, Novaković, JB, Stojan P, Žgajnar,

J. (ur.). Onkologija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009: 194.

Strinar, V. Ginekološki malignomi. Ljubljana: Zveza slovenskih društev za boj proti raku,

2002: 3-37.

Šmit, M. Čustveno doživljanje žensk, obolelih za rakom dojke in doživljanje vloge

medicinskih sester pri psihični podpori (II. del). Obzor Zdr N 2004; 38 (3): 219-227.

Štabuc, B. Zbornik zveze društev in regijskih društev za boj proti raku Slovenije.

Ljubljana: Tiskarna Atlantik, 2009.

Štabuc, B. Dolžnosti in pravice v zvezi z zdravljenjem Pravice bolnikov z rakom.

Ljubljana: Zveza slovenskih društev za boj proti raku, Onkološki inštitut Ljubljana, Inštitut

za varovanje zdravja, 2002.


46

Takač, I. Operacije v ginekologiji. V: Borko, E, Takač, I. (ur.). Ginekologija. Maribor:

Visoka zdravstvena šola, 2006: 371-374.

Takač, I, Arko, D. Diagnostika in zdravljenje raka jajčnikov. V: Štabuc, B. (ur.). Rak rodil.

Ljubljana: Zveza slovenskih društev za boj proti raku, 2008: 41-47.

Takač, I, Gorišek, B. Ginekološka onkologija. V: Borko, E, Takač, I. (ur.). Ginekologija.

Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2006: 187-188.

Tomori, M. Prehod od tradicionalne k sodobni vlogi ženske v družini. V: Romih, J,

Žmitek, A. (ur.). Na stičiščih psihiatrije in ginekologije. Begunje: Psihiatrična bolnišnica,

2000: 10-18.

Ule, M. Psihologija komuniciranja in medsebojnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede, 2009: 7.

Uršič Vrščaj, M, Baškovič, M. Tumorji rodil. V: Novaković, S, Hočevar, M, Novaković,

JB, Stojan, P, Žgajnar, J. (ur.). Onkologija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009: 334.

Vegelj Pirc, M. Društva onkoloških bolnikov in sorodne organizacije. V: Borštnar, S,

Matos, E, Novaković, S, Vegelj Pirc, M, Zakotnik, B, Žgajnar, J. (ur.). 21. Onkološki

vikend. Bolniki in strokovnjaki – skupaj uspešnejši pri premagovanju raka. Ljubljana:

Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega društva, Onkološki inštitut, Zveza

slovenskih društev za boj proti raku, 2008.

Vegelj Pirc, M, Škufca Smrdel, AC. Pot k okrevanju – organizirana pomoč ženskam z

rakom dojke. V: Borštnar, S, Matos, E, Novaković, S, Vegelj Pirc, M, Zakotnik, B,

Žgajnar, J. (ur.). 21. onkološki vikend. Bolniki in strokovnjaki – skupaj uspešnejši pri

premagovanju raka. Ljubljana: Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega društva,

Onkološki inštitut, Zveza slovenskih društev za boj proti raku, 2008: 72.


47

Wisiack, UV. Organizirana pomoč osebam z izraženo psihosomatsko simptomatiko. V:

Rakovec-Felser, Z. (ur.). Celostni pogled na bolnika. Maribor: Splošna bolnišnica, 1998:

75.

Zadnik, V, Primic-Žakelj M. Rak pri ženskah. V: Štabuc, B. (ur.). Rak rodil. Ljubljana:

Zveza slovenskih društev za boj proti raku, 2008: 9-10.


1

10 PRILOGE

10.1 Anketni vprašalnik

Spoštovani!

Moje ime je Marjana Slemenšek, zaključujem Fakulteto za zdravstvene vede Univerze v

Mariboru, in za potrebe diplomske naloge z naslovom Psihična pomoč pacientkam z

ginekološkim obolenjem potrebujem odgovore na vprašanja, ki so sestavni del ankete.

Anketa je anonimna, podatke bom uporabila izključno v raziskovalne namene v diplomski

nalogi. Sodelovanje lahko tudi odklonite.

Prosim, da izpolnjene vprašalnike oddate v škatlo, ki se nahaja pri Knjigi mnenj na

hodniku našega oddelka.

Na vprašanja odgovarjate tako, da obkrožite črko/črke pred enim ali pred več odgovori ali

odgovor napišete.

Hvala za sodelovanje!

Marjana Slemenšek


2

1. Starost

a) do 30 let

b) od 31 do 40 let

c) od 41 do 50 let

d) od 51 do 60 let

e) od 61 do 70 let

f) nad 70 let

2. Izobrazba

a) osnovna šola

b) poklicna šola

c) srednja šola

d) višja šola

e) visoka strokovna šola

f) univerza

g) magisterij, doktorat

3. Status

a) samska

b) poročena

c) izven zakonska skupnost

d) razvezana

e) vdova

4. Ali ste hodili na redne ginekološke preglede?

a) da

b) ne


3

5. Ali ste v krajšem obdobju, preden ste zboleli, doživeli katero od naštetih stresnih

situacij?

a) nisem doživela stresne situacije

b) razvezo

c) smrt ožjega družinskega člana

d) izgubo službe

e) drugo ___________________________________________________________

6. Ali ste bili pred sprejemom na oddelek seznanjeni s potekom in z načinom

zdravljenja?

a) da

b) ne

c) delno

7. Kdo Vas je seznanil z načinom in vrsto operacije?

a) osebni zdravnik

b) izbrani ginekolog

c) operater

d) sobni zdravnik

e) zdravnik, ki je prišel na vizito


4

8. Katere občutke ste imeli v trenutku, ko ste izvedeli za izid operacije?

(Prosim, da z znakom X odgovorite pri vseh občutkih.)

9. Komu ste lahko zaupali neprijetne občutke, kot sta npr. jeza in strah?

a) medicinski sestri

b) zdravniku

c) svojcem

d) osebi, ki je imela izkušnje s to boleznijo

e) nikomur

f) nisem imela neprijetnih občutkov

10. Ali ste pri medicinskih sestrah opazili lastnosti, zaradi katerih bi jim lahko

zaupali? (Prosim, da z znakom X označite občutke pri vseh odgovorih.)

OBČUTKI DA NE

strah

jeza

žalost

bolezen sem zanikala

za bolezen sem krivila sebe

za bolezen sem krivila druge

nisem imela nobenih občutkov

LASTNOSTI DA NE

poštenost

nudenje podpore

zanesljivost

pristnost

toplina/sočutje


5

11. Ali ste dobro razumeli informacije v zvezi z Vašo diagnozo?

a) da

b) ne

c) delno

12. Ali ste v primeru, ko česa niste razumeli, dobili dodatna pojasnila?

a) da

b) ne

c) delno

13. Kdo vam je dal dodatna pojasnila?

a) sobni zdravnik

b) osebni ginekolog

c) medicinska sestra

d) poiskala sem jih v knjigah, na internetu

14. Zaradi česa ste bili potem, ko so vas seznanili z diagnozo, najbolj zaskrbljeni?

a) nisem bila zaskrbljena

b) da sem za ozdravitev prepozna

c) da je bolezen neozdravljiva

d) da me čaka neprijetno nadaljnje zdravljenje

e) zaradi možnih negativnih reakcij svojcev

f) zaradi možnosti izgube službe

g) drugo ______________________________________________________________


6

15. Ali ste dobili dovolj kakovostnih informacij v zvezi z Vašim nadaljnjim

zdravljenjem?

a) da

b) ne

c) delno

16. V kakšni obliki bi želeli informacije oz. navodila v zvezi z Vašim nadaljnjim

zdravljenjem?

a) pisni

b) ustni

c) oboje

17. Ali veste, kje lahko poiščete pomoč v primeru psihičnih težav, ki so povezane z

Vašo boleznijo?

a) da

b) ne

c) ne želim tovrstne pomoči

18. Ali poznate delovanje podpornih skupin?

a) da

b) ne

c) delno

19. Ali bi se želeli vključiti v katero od podpornih skupin?

a) da

b) ne

c) o tem nisem razmišljala


7

20. Kdo je glede Vaše bolezni informiral Vaše svojce?

a) sama

b) zdravnik z mojim dovoljenjem

c) nisem želela, da bi bil kdorkoli informiran

d) nimam svojcev

21. Kako so se Vaši svojci odzvali na informacije o Vaši bolezni?

a) bili so zelo prizadeti

b) so me spodbujali in mi dajali psihično podporo

c) niso reagirali

d) drugo ______________________________________________________________

22. Od koga po odpustu iz bolnišnice pričakujete največ psihične podpore?

a) od moža

b) od otrok

c) od ostalih sorodnikov

d) od sosedov in prijateljev

e) od tujih ljudi

f) od nikogar

23. Kaj boste po končanem zdravljenju spremenili v načinu življenja?

(Obkrožite lahko več odgovorov.)

a) ničesar

b) način prehrane

c) več fizičnih aktivnosti

d) bolj se bom posvetila sebi in bližnjim

e) drugo ______________________________________________________________


8

24. Zaradi česa ste najbolj zaskrbljeni v razmišljanju o času, ko bo zdravljenje

zaključeno? (Obkrožite lahko več odgovorov.)

a) nisem zaskrbljena

b) zaradi fizičnih omejitev

c) zaradi spremembe zunanjega videza

d) zaradi občutka nekoristnosti

e) zaradi možnosti kroničnih bolečin

f) zaradi možnosti partnerjevega zavračanja

g) zaradi možnosti izgube službe

h) drugo ______________________________________________________________

Hvala za sodelovanje!


9

10.2 Soglasje Etične komisije Splošne bolnišnice Celje


10

10.3 Soglasje glavne medicinske sestre Splošne bolnišnice Celje

Documents

PSIHOLOŠKA PODPORA PACIENTKAM PRI GINEKOLOŠKIH …Rak je bolezen, ki globoko poseže v življenja obolelih in njihovih svojcev. Skoraj ni bolezni, ki bi jo že skozi stoletja spremljala