View
238
Download
2
Embed Size (px)
DESCRIPTION
Primož Štrancar z Dnevnikovo triatlonsko ekipo.
Citation preview
Priloge 10.4.2014 DE124 stran 36 / /levicnikve 8:25:34
36
|
1 0. april a 20 14
Dnevnikova triatlonska ekipa
Foto: Anže Furlan
Minuli teden Dnevnikove triatlonske ekipe
je minil v znamenju kolesarjenja. Za uvod v
petkov plavalno-kolesarski trening je tokrat
poskrbel Primož Št ra n ca r , ki je ekipi na
poučen in na trenutke tudi komičen način
predstavil in pojasnil vse o tekmovalnih
kolesih, specifiki kolesarjenja, opremi,
vo žnji v skupini, pravilih obnašanja in
signalizaciji v skupini. »Članom ekipe
vsekakor priporočam nakup cestnega
kolesa, ki je primeren za vse terene. Tudi za
trening, ki ga bodo izvajali kot triatlonci.
Cestno kolo je bolj vodljivo in lažje ga je
voziti tudi v klanec. Po drugi strani je
triatlonsko kolo zelo specifično, v nasprotju
s kolesom za kronometer, ki je bolj
primerno za ironman oziroma polovični
ironman,« je povedal Štrancar ter toplo
priporočal tudi nakup kolesarskih čevljev.
»Tistim, ki se mislijo resno ukvarjati s
triatlonom, pa priporočam tudi kolesarske
triatlonske čevlje, ki jih lahko tekmovalci že
nastavijo na pedala kolesa v menjalnem
prostoru. A njihovo obuvanje zahteva kar
nekaj vaje,« je še povedal Štrancar, tudi
lastnik kolesarske trgovine Orbea v
Župančičevi jami v Ljubljani (www.orbea.si).
Beseda je tekla tudi o prvi kolesarski
p re i z ku šnji, ki jo je ekipa v nedeljo začela na
Kodeljevem. Za večino članov Dnevnikove
triatlonske ekipe je bilo kolesarjenje v
skupini prav poseben izziv, največ strahu pa
so imeli pred tako imenovanim kupom –
tako se reče skupinskemu padcu, do
katerega rado pride na prvih treningih in
seveda tudi na tekmah. »Kolesarjenje v
skupini je bil zame poseben izziv in velik
užitek. S Primožem smo vozile še tri punce,
Prvi kolesarski trening in prvi kup
Taja Sever o prvi skupinski kolesarski preizkušnji
Ideja, da bom prvič vozila v skupini, da bom prijahala na svojem 'gorcu' z velikim
pomanjkanjem kolesarske kilometrine in se vozila skupaj z ljudmi na specialkah, ki prevozijo
na stotine, tisoče kilometrov na leto. mi je vlila kar nekaj strahu v kosti. Vedela sem, da svojo
veliko slabost pri triatlonu, kolo, uporabljam premalo, a sem se po drugi strani veselila, da se
bom soočila z vsemi svojimi minusi. Izkušnja je bila vsekakor zelo pozitivna in takoj bi šla še
enkrat na tako turo!
P r i m ož Štancar nam je ves čas razlagal pravila, prikazal nekaj primerov kontaktov med
kolesarji, me pa smo pridno pritiskale na pedala. Večje težave mi je povzročal tek ... Kljub
temu, da smo v zmernem tempu prekolesarili štirideset kilometrov in da nisem imela
občutka utrujenosti, me noge niso hotele ubogati, ko sem jih silila k teku. Sicer ne kolesarim
veliko in si vsako leto obljubljam, da bom več. Nekaj let zapored sem z izbrano turo celo
začela sezono in potem mislila, da bom pridno kolesarila, a je bila prva tura vedno tudi
zadnja. Resda po Ljubljani večinoma vozim s kolesom, a tega ne štejem za kolesarjenje.
Zadnja leta me vse bolj vleče na daljše asfaltne ture, za katere pa gorsko kolo ni primerno in
mislim, da si bom v kratkem res omislila še specialko – z vsakim lahko vidiš in izkusiš
drugačne stvari.
nepravilnosti niso motile in ker pa nimam
i z ku šenj s specialkami, nisem vedela,
ka kšna nepravilnost je že kritična za 'ta
suha' kolesa,« nam je po treningu povedala
članica ekipe Taja Sever.
S prvim treningom je bil zadovoljen trener
Mitja Mori, ki je pohvalil svojo ekipo, pa
tudi Štrancarjevo uvodno predavanje o
kolesarjenju v skupini. »Trening je bil
skorajda odličen. Imeli smo le manjšo
nezgodo in doživeli skupinski padec, pri
katerem so štirje člani ekipe sestavili tako
imenovani kolesarski kup –kup ljudi in
koles,« je povedal Mori ter dodal, da se
razen zvitega prednjega kolesa in zvitega
krmila na drugem kolesu na srečo ni zgodilo
nič hujšega. Za piko na i je ekipa v cilju
odtekla še kratek, dvajsetminutni tekaški
trening. vl
tako da je bilo med vožnjo veliko klepeta,
predvsem pri tistih, ki sta vozila zadaj. Prej
sem kolesarila pretežno sama, tokrat pa mi
je tempo narekovala skupina. Tako ne
p re t i rava š, ko imašdovolj energije, in
potem ne tarnaš in se kotališ, ko energijo
p orabiš. Poleg tega pa nam je med
dvournim druženjem na kolesih čas res
hitro minil. Teoretični prikaz vožnje v
skupini, so nam trenerji predstavili v petek,
vendar pa je praksa nekaj čisto drugega. Če
si na čelu skupine, to ni samo bolj naporno,
ampak za začetnika tudi psihično zahtevno.
Pozoren morašbiti na veliko stvari in se
zavedati, da so ljudje za teboj močno
odvisni od tebe. Meni je bilo na primer
te žko oceniti problematične, to je neravne,
zakrpane in naluknjane dele ceste. Ker sem
vozila gorsko kolo z amortizerji ter
'traktorskimi' gumami, me manjše