UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

PRIMERJAVA REŠEVANJA TRGOVINSKIH SPOROV V GATT IN WTO

Kandidatka: Sanda Peternel Študentka rednega študija Št. Indeksa: 81582875 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: docent, dr. Klavdij Logožar

Prebold, februar, 2007

2

PREDGOVOR Zaradi globalizacije, tako politične kot ekonomske, so se države začele povezovati z namenom bolje uspeti na mednarodnem trgu. Težnje po ekonomski integraciji so se pojavljale v tržnih in v centralno-planskih gospodarstvih, v nerazvitih in razvitih državah. Dejavniki, ki so skozi desetletja povzročali ekonomsko povezovanje, so različni: svoboden promet blaga, kapitala in delovne sile, povečanje delovne intenzivnosti in tudi mednarodni politični odnosi. Ker del gospodarske aktivnosti posamezne države zajemajo zlasti mednarodno trgovino, je prišlo do povezovanja različnih gospodarstev in medsebojnega sporazumevanja. Države so si prizadevale za liberalizacijo trgovine. Vendar pa so v času druge svetovne vojne države uvedle številne omejitve, s katerimi so regulirale svojo mednarodno menjavo. Urejanje se je nanašalo na uvoz pa tudi na izvoz, saj so zaradi pomanjkanja na domačem trgu skušale izboljšati preskrbo in založenost tudi s preprečevanjem izvoza dobrin, ki jih je doma primanjkovalo. In tako je prišlo do omejevanja liberalizacije svetovne trgovine. Potrebno je bilo širše reševanje problemov mednarodne trgovine zaradi njene liberalizacije. V takem vzdušju so posamezne države skušale najti začasno rešitev, ki bi povečala mednarodno trgovino in njeno liberalizacijo. V ta namen je 23 držav, zvečine razvitih tržnih gospodarstev, konec leta 1947 podpisalo začasni sporazum o carinah in trgovini – GATT. GATT je bil uspešen pri zniževanju carinskih preprek, manj uspešen pa pri preprečevanju ponovne vzpostavitve trgovinskih pregrad in nadzorovanju trgovinskih ukrepov kot so subvencije, javna naročila, norme in standardi ter pravila in neuradne omejitve konkurence. GATT je napredoval na regionalnem področju v smislu koordinacije, harmonizacije in medsebojnega priznavanja. Medtem ko je izgubljal pristojnosti na globalni ravni. Sistem GATT so dograjevali v Urugvajskem krogu v obliki večstranskih trgovinskih pogajanj. Rezultat je bilo 28 sklenjenih sporazumov, ki urejajo trgovine z blagom, s storitvami, področje kmetijstva, trgovinskih vidikov investicijskih ukrepov ter pravic intelektualne lastnine. Končni sporazum predvideva nadaljnjo liberalizacijo svetovne trgovine. Rezultat pogajanj je nastanek Svetovne trgovinske organizacije (WTO), ki je zamenjala dosedanji GATT in je bila ustanovljena kot institucija, ki je in bo odgovorna za vprašanja, ki zadevajo svetovno trgovino. Ustanovitev WTO vodi v obdobje multilateralne discipline na področju trgovinske politike. Postavljeni so strožji kriteriji za izpolnjevanje obveznosti držav ob večjih pooblastilih organov WTO, dograjen je način reševanja mednarodnih trgovinskih sporov, ki se izčrpa v določenem postopku s točno določenimi roki. WTO mora še nadalje spodbujati rast svetovne trgovine, gospodarskega razvoja ter upravljanje in delovanje večstranskih trgovinskih sporazumov ter njihove cilje. Mehanizem WTO za reševanje sporov deluje avtomatično in transparentno ter zagotavlja večjo zanesljivost za vse države članice WTO. Ne nalaga nobenih novih obveznosti državam članicam, ampak pojasnjuje obveznosti v njihovih medsebojnih odnosih na notranjih in zunanjih pogajanjih. Trenutno se interes WTO kaže v vse močnejšem strateškem pristopu pri reševanju trgovinskih sporov. S tem se zagotavlja prost dostop na

3

mnoge trge, vendar s spoštovanjem in zaupanjem v partnerje pri podpisovanju multilateralnih dogovorov. Postopek reševanja sporov v WTO je hitrejši in učinkovitejši kot je bil v sistemu GATT. Postopek poteka po točno določenih fazah, v točno določenih časovnih omejitvah. WTO si prizadeva, da bi države, ki so v sporu, našle medsebojni kompromis. Vendar če pride do postopka pred paneli, ali nadalje pred pritožbenim telesom, morajo države spoštovati končno odločitev in sprejeti povračilne ukrepe. WTO je razrešila že veliko sporov in s tem tudi preprečila mnogo trgovinskih vojn. Vendar ima tudi ta sistem svoje pomanjkljivosti in slabosti, ki si jih prizadeva odpraviti. Diplomska naloga opisuje nastanek WTO, njene značilnosti, naloge, delovanje in zgradbo. Osredotočili smo se na sam sistem reševanja trgovinskih sporov. Zato smo najprej opisali reševanje sporov v predhodnem sistemu GATT, njegove slabosti in izboljšave po letu 1995, ko je nastala WTO. Navedli smo celoten potek reševanja sporov, organe in njihove funkcije. Za praktični vpogled v delovanje mehanizma za reševanje sporov smo podali nekaj primerov obravnavanih sporov. Ker je EU ena ključnih članic WTO in je tudi zelo aktivna pri izboljšavi sistema, smo tudi poudarili njeno vlogo. Prav tako smo opisali članstvo Republike Slovenije v sistemu GATT in kasneje v WTO in seveda njen pomen za razvoj države.

4

KAZALO 1 UVOD ………………………………………………………………………………….. 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema……………………………………….. 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ……………………………………….……… 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskovanja ………………………………………. 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja ……………………………………………... 8

2 NASTANEK IN DELOVANJE WTO …………………………………………………. 9 2.1 Nastanek in značilnosti WTO ………………………………………………… 9 2.2 Organizacijska struktura WTO ………………………………………………. 11 2.3 Članstvo v WTO …………………………………………………………….. 15 2.4 Odločanje v WTO …………………………………………………………… 20 2.5 Naloge WTO ………………………………………………………………... 20 2.6 Finančna ureditev WTO …………………………………………………….. 21

2.7 Podpora državam v razvoju …………………………………………………. 23 3 REŠEVANJE SPOROV V OKVIRU GATT …………………………………………. 24 3.1 Postopek reševanja sporov v GATT in njegov razvoj ………………………. 25

3.2 Postopek reševanja sporov v okviru GATT panelnih skupin za reševanje sporov …………………………………………………………….…………. 26

3.3 Problemi GATT sistema za reševanje sporov ………………………………. 29 4 REŠEVANJE SPOROV V WTO …………………………………………………….. 31 4.1 Nastanek DSU in izboljšave v sistemu reševanja sporov …………………… 31 4.2 Naloge, cilji in glavne značilnosti sistema za reševanje sporov v WTO ……. 33 4.3 Postopek reševanja trgovinskih sporov …………………………………...... 35 4.4 Vloga organov WTO pri reševanju sporov ………………………………….. 36 4.5 Faze reševanja sporov v okviru WTO ……………………………………… 39 4.6 Kronološki potek reševanja sporov …………………………………………. 41 4.7 Slabosti sistema za reševanje sporov v WTO ……………………………….. 43 5 PRIMERI REŠEVANJA TRGOVINSKIH SPOROV V WTO ………………………. 46

5.1 Statistika prijavljenih sporov ………………………………………………… 46 5.2 Praktični primeri reševanja sporov v WTO………………………………...... 47

5.3 Vloga EU v WTO ..………………………………………………………….. 51 5.4 Slovenija v GATT/WTO sistemu …………………………………………… 53

6 SKLEP ………………………………………………………………………………… 56 POVZETEK ……………………………………………………………...…………….. 58

5

SEZNAM VIROV ……………………………………………………………...……….. 59 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ……………………………………….………... 63 SEZNAM TABEL …………………………………………………………….………… 64 SEZNAM SLIK ……………………………………………………….………………… 64

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Kljub hudim posledicam druge svetovne vojne, si je gospodarstvo večine držav hitro opomoglo. Obseg proizvodnje se je zelo povečal in začela se je pojavljati težnja za izvoz domačih izdelkov. Države so želele povečati obseg zunanje trgovine, vendar so izvozniki naleteli na številne carinske in necarinske ovire. Organizacija združenih narodov (OZN) si je zelo prizadevala ohraniti liberalizacijo trgovine in zaradi tega želela ustanoviti Mednarodno trgovinsko organizacijo (ITO), ki pa se zaradi zavlačevanja Združenih držav Amerike (ZDA) in nekdanje Sovjetske zveze (SZ) ni zgodila. Tako je 23 držav z namenom povečati mednarodno trgovino in njeno liberalizacijo ustanovilo začasni sporazum o carinah in trgovini – GATT. GATT je predstavljal nekakšno predhodno obdobje v liberalizaciji svetovne trgovine. Predvsem si je prizadeval za odpravo carinskih ovir, vendar je bil manj uspešen pri odpravi necarinskih ovir. Prav tako v svojem področju delovanja ni zajemal številnih sektorjev, kot so na primer, storitve, neposredne tuje investicije, restriktivni poslovni običaji, zaščita pravic intelektualne lastnine, okoljevarstveni problemi in različni socialni standardi. Zato so z namenom izboljšati sistem in odpraviti pomanjkljivosti dosedanjega režima leta 1994 na Urugvajskem krogu ustanovili WTO, ki je začel delovati s 1.1.1995 in ima do danes že 149 držav članic. Svetovna trgovinska organizacija je bila ustanovljena kot institucija, ki je in bo odgovorna za vprašanja svetovne trgovine. Gre za globalni trgovinski sporazum in hkrati širok spekter novih sporazumov in sprememb na področju svetovne trgovin, ki naj bi poskušali odpraviti dosedanje pomanjkljivosti, ki jim GATT ni bil kos. Zaradi težnje po vstopu na tuje trge in željo po mednarodnem sodelovanju s tujimi državami, je na področju mednarodne trgovine prihajalo do vse večjih neskladij med državami. Število sporov med državami partnericami se je večalo, prihajalo je do nadrejenosti večjih in gospodarsko močnejših držav. Zato si je WTO prizadevala izboljšati mehanizem za reševanje sporov. Ustanovili so stalna telesa, ki so reševala spore v točno določenem časovnem okviru. Pred temi organi so bile vse države članice enakovredne. Nobene politične in gospodarske prevlade ni bilo v razreševanju njihovih trgovinskih sporov. Vendar tako kot vsak internacionalni sistem, ima tudi ta tako prednosti kot slabosti. S prakso se njihove pomanjkljivosti še bolj izražajo. Želijo si pospešiti postopek reševanja sporov, naleteli so tudi na probleme transparentnosti, majhne države so še vedno šibkejše, saj nimajo finančnega zaledja, da bi imele v Ženevi stalne predstavnike in pravnike. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je predstaviti delovanje Svetovne trgovinske organizacije in predstaviti sistem za reševanje sporov. Skušali smo prikazati razvoj mehanizma za reševanje sporov vse od začetkov sistema GATT do sedanje strukture delovanja v WTO.

7

Podrobneje smo predstavili WTO kot institucijo, njen nastanek in delovanje. Predvsem pa smo se osredotočili na spremembe reševanja sporov po letu 1995, se pravi od prehoda GATT v WTO. Prav tako smo hoteli za lažjo predstavitev s praktični primeri prikazati potek reševanja sporov. Cilji diplomskega dela so opisati nastanek Svetovne trgovinske organizacije, njeno strukturo in delovanje. Prav tako opisati reševanje sporov v GATT in razlike, ki so nastale z nastankom WTO. Cilj je tudi opisati sam postopek reševanja sporov in časovni potek. Želeli smo teorijo podkrepiti s praktični primeri, ki bi pokazali uspešnost delovanja mehanizma za reševanje sporov. Zaradi aktualnosti Evropske unije pa smo hoteli prikazati njen pomen v sistemu reševanja sporov in pa vlogo Slovenije v WTO. Osnovne trditve diplomskega dela so:

sistem za reševanje sporov v WTO je zaradi novejšega nastanka izpopolnjen in učinkovitejši od predhodnega v GATT, saj se je skozi leta izboljšal in ima manj pomanjkljivosti;

mehanizem za reševanje sporov je nujno potreben v procesu globalizacije, saj se v mednarodno trgovino vključuje vse več držav in s tem naletijo tudi na več ovir v medsebojnem poslovanju;

če ne bi bilo pravil in zakonov, po katerih se morajo ravnati države v medsebojnem trgovanju, bi velike in gospodarsko uspešnejše države popolnoma izpodrinile majhne države iz mednarodnega poslovanja;

WTO je dokaj mlada organizacija in pri svojem delovanju še vedno naleti na določene ovire in pomanjkljivosti, ki bi jih bilo zaradi boljšega trgovanja med državami potrebno odpraviti.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskovanja V diplomskem delu smo predpostavljali, da je delovanje mehanizma za reševanje trgovinskih sporov zelo pomemben. Predvsem zato, ker se je s povečano globalizacijo razširila tudi mednarodna trgovina, pri čemer vse pogosteje prihaja do nesporazumov med različnimi državami, trgovskimi partnericami. Predpostavljali smo tudi, da zaradi dokaj mladega sistema za reševanje sporov prihaja do določenih pomanjkljivosti in slabosti, ki bi jih za boljše reševanje sporov bilo dobro čimprej odpraviti. Pri tem mislimo predvsem velike časovne prepreke pri razreševanju sporov. Prav tako predpostavljamo, da imajo večje in gospodarsko močnejše države članice še vedno premoč nad majhnimi gospodarstvi in da se nad njimi še vedno kršijo pravice. Sicer pa je naša predpostavka tudi, da se je od leta 1995, se pravi z nastankom WTO, sistem za reševanje sporov močno spremenil in izboljšal glede na predhodno reševanje sporov v okviru GATT. Omejitve raziskave so bile predvsem pridobivanje ustreznih virov. Prav tako smo imeli probleme pri izbiri slovenske literature, ki jo sestavljajo zgolj učna literatura in članki, ki

8

jih skorajda ni. Prav tako smo najpomembnejšo pisno literaturo dobili v ljubljanski knjižnici, kar je predstavljalo še problem oddaljenosti. Sicer pa smo najnovejše podatke dobili le na internetni strani Svetovne trgovinske organizacije. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava je bila makroekonomska, saj je zajemala proučevanje Svetovne trgovinske organizacije kot mednarodno institucijo za reševanje trgovinskih sporov. Prav tako se je raziskava ukvarjala s primerjavo dveh makroekonomskih agregatov: mehanizma za reševanje sporov v GATT in mehanizma za reševanje sporov v WTO. Uporabili smo dinamično ekonomsko raziskavo, kar pomeni, da smo zajeli proces reševanja trgovinskih sporov od začetkov v GATT, do nastanka WTO in vse do danes. Pri deskriptivnem pristopu k raziskovanju smo uporabili metodo deskripcije, s katero smo opisali dejstva, procese in pojave pri samem diplomskem delu, metodo klasifikacije, s pomočjo katere smo obrazložili določene pojme in metodo kompilacije, ki nam je pomagala povzemati spoznanja, stališča in rezultate drugih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa k raziskovanju pa smo uporabili predvsem deduktivno metodo, saj smo iz splošnih stališč analizirali določene sklepe in odvisnosti med pojavi. Izbrali smo sekundarno metodo zbiranja podatkov, saj so bili že vsi podatki, ki so nam služili pri pisanju diplomskega dela, zbrani. Pomagali smo si z različnimi elektronskimi viri podatkov, prav tako pa z različnimi pisnimi deli domačih, predvsem pa tujih avtorjev.

9

2 NASTANEK IN DELOVANJE WTO 2.1 Nastanek in značilnosti WTO S podpisom sporazuma o zaključku »Urugvajske runde« v Marakešu, 15.4.1994, je bila ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija – WTO1, ki je s 1.1.1995 nadomestila GATT2. Gre za globalni trgovinski sporazum in hkrati za širok »paket« novih sporazumov in sprememb na področju svetovne trgovine, ki naj bi poskušali odpraviti dosedanje pomanjkljivosti, ki jim GATT ni bil kos. (Bobek 2002, 124) Deklaracija Punta del Este ni imela namena ustanoviti nove organizacije, ki bi zamenjala dotedanjo težavno GATT institucijo. Šele v začetku leta 1990 je prvi uradni predlog za ustanovitev nove organizacije dala kanadska vlada. Diskusije o novi organizaciji so začeli razvijati znotraj Evropske skupnosti. Skupnost je sprva hotela to organizacijo imenovati Multilateralna trgovinska organizacija – MTO3. Dokončno odločitev glede imena organizacije so podale Združene države Amerike, ki so bile najbolj neodločne glede sprejetja predloga o nastanku nove organizacije. Nato so nekaj mesecev pred zaključkom Urugvajske runde naznanile, da bodo sprejele sklep pod pogojem, da se njeno ime spremeni v Svetovno trgovinsko organizacijo – WTO. (Jackson 1998, 29) Prvotno je bil GATT namenjen regulaciji in odpravi intervencionizma v svetovni trgovini. Z naraščanjem medsebojne odvisnosti narodnih gospodarstev kakor tudi s stranskimi učinki domače intervencije za tuje države je postajala občutljivost domače politike v mednarodnih tokovih vedno bolj pomembna, mednarodna koordinacija je bila nujna. (Grossman 1994, 107; povz. po Bobku 2002, 124) Sprva je bil GATT edini multilateralni sestav za ustanovitev WTO. Sedaj predstavlja enega izmed različnih sporazumov, ki sestavljajo WTO (glej sliko 1). Še posebej sta z »Urugvajsko rundo« nastala dva nova sporazuma; Sporazum za trgovino s storitvami – GATS4 in Sporazum za trgovinske vidike intelektualne lastnine – TRIPs5. V glavnem so štirje večstranski sporazumi, ki obravnavajo vladno nabavo, civilno letalstvo, trgovino z govedino in trgovino z mlečnimi izdelki. Večstranski sporazumi obvezujejo samo države podpisnice sporazuma. V nasprotju z njimi pa multilateralni sporazumi, kot je GATT, obvezujejo vse države članice WTO. Telo za revizijo trgovinske politike – TPRB6 predstavlja tako eno izmed nalog WTO kot tudi vrsto postopkov za kontroliranje trgovinskih politik držav članic. Telo za reševanje sporov – DSB7 pa je skupek vseh postopkov in detajlov kako se lahko članice pritožijo zoper trgovinsko prakso drugih članic in kako se bo spor reševal in razrešil. (Bowen, Hollander in Viaene 1998, 59-60)

1 World Trade Organization. 2 General Agreement on Tariffs and Trade. 3 Multilateral Trade Organization. 4 General Agreement on Trade in Services. 5 Agreement on Trade-related Aspects of Intellectual Property Rights. 6 Trade Policy Review Body. 7 Dispute Settlement Body.

10

Slika 1: Zgradba WTO Vir: Bowen, Hollander in Viaene 1998, 60 Svetovna trgovinska organizacija je bila ustanovljena kot institucija, ki je in bo odgovorna za vprašanja, ki zadevajo svetovno trgovino. Prav tako pa naj bi sodelovala z Mednarodnim monetarnim skladom in Svetovno banko. WTO torej pomeni nadomestilo za GATT neučinkovit sistem pogajalskih krogov. Gre za novo strukturo, kjer pogajanja potekajo na različnih ravneh in stopnjah (ministrske konference so organizirane najmanj enkrat na dve leti). Prav tako je WTO odgovorna za uresničevanje vseh sporazumov, ki so bili doseženi in podpisani ob koncu pogajanj v »Urugvajski rundi«. Najnovejši sporazumi obvezujejo vse države članice WTO (v nasprotju s tem pa so kodeksi, sklenjeni v okviru »Tokijske runde«, zavezovali samo določene države članice GATT). Zato ustanovitev Svetovne trgovinske organizacije vodi v obdobje multilateralne discipline na področju trgovinske politike; le-ta ni več omejena z državnimi mejami, ampak lahko intervenira tudi v posamezna domača gospodarstva držav članic. (Gusel in Bobek 1997, 96)

SVETOVNA TRGOVINSKA ORGANIZACIJA

Telo za reševanje sporov

GATT

Multilateralni sporazumi

GATS

Telo za revizijo trgovinske politike

TRIPs

Večstranski sporazumi

11

Tabela 1: "Osebna izkaznica" Svetovne trgovinske organizacije Lokacija Ženeva, Švica Ustanovljena 1. januar 1995 Ustvarjena S pogajanji v »Urugvajski rundi« (1986-1994) Članstvo 149 držav (od 11. decembra 2005) Proračun 175 mio CHF8 za leto 2006 Število osebja (ministri) 635 Glavni na čelu Pascal Lamy (generalni direktor) Vir: WTO 2007a Značilnosti WTO so (Bobek 2002, 125):

univerzalnost organizacije, ki naj bi zagotavljala večjo pravno varnost v mednarodnih trgovinskih odnosih in uveljavljala utečen in učinkovit mehanizem reševanja mednarodnih trgovinskih sporov. Hkrati naj bi spodbujala rast svetovne trgovine z blagom in storitvami, tako da se vsa vprašanja mednarodne trgovine in posredno gospodarskega razvoja obravnavajo v WTO. Države v sodelovanju z IMF9 ter Svetovno banko zavezujejo dogovori;

izgrajen način reševanja mednarodnih trgovinskih sporov, ki se reši v določenem postopku v točno določenih rokih;

možnost spremembe načina glasovanja; če ni konsenza, lahko WTO sprejema odločitve, ki z večino glasov obvezujejo vse države, kar prej na osnovi GATT47 ni bilo mogoče;

strožji in trdneje postavljeni kriteriji za izpolnjevanje obveznosti držav ob večjih in doslednejših pooblastilih organov WTO;

natančneje določeni in bolj zavezujoči postopki notifikacije držav v zvezi z izvajanjem sporazumov.

2.2 Organizacijska struktura WTO Marakeški sporazum opredeljuje organizacijsko strukturo kot jo prikazuje slika 2.

8 Švicarski frank. 9 International Monetary Fund.

12

Slika 2: Organizacijska struktura WTO Pritožbeno telo Paneli za reševanje sporov Odbori za: Odbori za: Odbori za: -Dostop na trg -Trgovino s finančnimi -Trgovino in okolje -Kmetijstvo storitvami -Trgovino in razvoj -Sanitarne in fitosanitarne ukrepe -Posebne obveznosti -Pododbor za najmanj -Tehnične ovire v trgovanju razvite države -Subvencije in protiukrepe Aktivne stranke za: -Regionalne trgovinske -Protidumping -Strokovne storitve sporazume -Carinsko vrednotenje -GATS pravila -Ravnotežje plačilnih -Pravila o poreklu blaga omejitev -Uvozna dovoljenja -Proračun, finance in -Varnostne ukrepe na področju investicij administracijo Telo za spremljanje tekstila-TMB10 Večstranski odbori za: Aktivne stranke za: -Trgovino in civilno letalstvo -Pridobitev novih članov Aktivne stranke za: -Vladno nabavo -Podjetja za državno menjavo Aktivne skupine za: -Nadzor nad pošiljkami -Razmerje med trgovino in investiranjem -Povezavo med trgovino in politiko konkurence -Transparentnost javnih nabav Vir: WTO 2007d

10 Textile monitoring body

Ministrska konferenca

Generalni svet

Svet za trgovinske vidike intelektualne

lastnine

Telo za reševanje

sporov-DSB

Telo za revizijo trgovinske

politike-TPRB

Svet za trgovino s storitvami

Svet za trgovino z blagom

Legenda: Poroča Generalnemu svetu Poroča Organu za reševanje sporov

Poroča Generalnemu svetu, čeprav ti sporazumi niso bili podpisani s strani vseh WTO članic

13

Države sprejemajo svoje odločitve preko različnih odborov in svetov, ki so sestavljeni z vseh članic WTO. Najvišjo oblast ima Ministrska konferenca (Ministerial Conference), ki se sestaja vsaj enkrat na dve leti, odloča pa o vseh odločitvah sprejetih s katerim koli multilateralnim sporazumom. (WTO 2007b)

Tabela 2: Ministrske konference Konference Kraj, datum Število udeležnih držav Teme pogajanj 1. Singapur,

od 9. do 13. decembra 1996

Več kot 120 članic - ministrov s področij gospodarstva, zunanje trgovine, kmetijstva in financ

Kmetijstvo, politika konkurence, finančne storitve, okolje, javne nabave telekomunikacije, delavski standardi, tekstil, razvoj trgovine, intelektualna lastnina

2. Ženeva, od 18. do 20. maja 1998

132 držav članic WTO 50. let obstoja multilateralnega trgovinskega sistema, razvoj mednarodnega trgovinskega sistema, najmanj razvite države, deklaracija o globalni elektronski trgovini (Declaration on Global Electronic Commerce)

3. Seattle, od 30. novembra do 3. decembra 1999

122 držav članic WTO Kmetijski produkti, skrb za države v razvoju, znižanje subvencij, obravnava zaščite okolja in hrane, znižanje carinske in necarinske zaščite – antidumping, subvencije, uvozna dovoljenja

4. Doha, od 9. do 13. novembra 2001

142 držav članic WTO Ekonomska rast, razvoj in zaposlovanje, liberalizacija trgovinske politike, pomoč najmanj razvitim državam, obravnava kmetijstva, intelektualne lastnine, storitev, delavskih standardov, okolja,…

5. Cancun, od 10. do 14. september 2003

146 držav članic WTO Izvedba TRIPs in javnega zdravstva, pristop Nepala in

14

Kambodže v WTO kot prvi nerazviti državi, pogajanja o okolju, investicijah, storitvah, kmetijstvu, konkurenci, reševanju sporov, javnih nabavah, e-trgovini,…

6. Hong Kong, od 13. do 18. december 2005

149 držav članic WTO Pogajanja o kmetijstvu, tehnologiji, trgovanju z bombažem, intelektualno lastnino in storitvami, pravnih predpisih, trgovinski podpori, reševanju sporov, majhnih gospodarstvih,…

Vir: WTO 2007b Pod Ministrsko konferenco je Generalni svet (General Council), ki pa je najmočnejše telo v WTO v sprejemanju odločitev. Sestavljajo ga vse države članice WTO. Srečujejo se redno nekajkrat na leto, da izvršujejo naloge WTO. Sestavljajo ga predstavniki vseh držav članic (običajno so to ambasadorji) in imajo pooblastilo, da delujejo v imenu Ministrske konference, ki pa se srečuje le enkrat na dve leti. Generalni svet se pod različnimi pravili sestaja tudi kot Telo za reševanje sporov – DSB in kot Telo za revizijo trgovinske politike – TPRB. Nadzira reševanje sporov med državami in analizira trgovinsko politiko držav članic. O svojih odločitvah poroča Ministrski konferenci. Generalni svet je zadolžen za izvrševanje funkcij WTO in po potrebi sprejema odločitve, poleg tega pa izvršuje tudi posebne naloge, ki so mu dodeljene s sporazumom WTO. Uradni dokumenti Generalnega sveta so (WTO 2007c): - letna poročila,

- zapisniki, - delovne listine, - dnevni redi sej.

Na 3. stopnji so Sveti (Councils) za vsa področja trgovine, ki o svojem delu poročajo Generalnemu svetu. Obstajajo trije različni sveti, ki s sporazumom WTO delujejo na različnih področjih trgovanja:

Svet za trgovino z blagom, Svet za trgovino s storitvami, Svet za trgovinske vidike intelektualne lastnine.

Tudi te svete sestavljajo države članice WTO. Vsi trije sveti pa imajo pod sabo različna telesa. Na tej stopnji je še šest teles, ki poročajo Generalnemu svetu. Njihovo področje delovanja je manjše, torej so nekakšni odbori, komiteji. Obravnavajo probleme trgovine in razvoja, okolja, regionalne trgovinske sporazume in administrativne zadeve. Ministrska konferenca v Singapurju se je leta 1996 odločila ustanoviti nove delovne skupine, ki bi skrbele za investiranje, politiko konference, preglednost nad javnimi nabavami in trgovinske olajšave. Še dva pomožna telesa obravnavata večstranske sporazume, ki pa niso

15

sprejeti s strani vseh članic WTO. O njihovih aktivnosti pa sproti poročata Generalnemu svetu. (WTO 2007d) Na četrti stopnji delujejo odbori (Committees). Vsak svet na višji ravni ima pomožna telesa. Svet za trgovino z blagom ima 11 odborov, ki obravnavajo točno določena področja (kmetijstvo, dostop na trg, antidumping, subvencije, itd.). Tudi te odbore sestavljajo predstavniki vseh držav članic. Svetu za trgovino z blagom poroča tudi Telo za spremljanje tekstila, ki sestoji iz predsednika, 10 članic, ki delujejo znotraj osebnih zmogljivosti, skupin, ki obveščajo WTO o trenutnih in novih politikah, in državnih trgovinskih podjetij.Pomožna telesa Sveta za trgovino s storitvami se ukvarjajo s finančnimi storitvami, domačimi predpisi, GATT pravili in posebnimi obveznostmi. Na stopnji Generalnega sveta in tudi Telo za reševanje sporov dva pomožna odbora: panele za reševanje sporov, ki jih sestavljajo strokovnjaki za razsodbo nerešenih sporov in pritožbeno telo, ki obravnava pritožbe. (WTO 2007e) Najnižjo stopnjo hierarhije strukture WTO predstavljajo delovne skupine (Working Parties), ki so bile ustanovljene za reševanje konkretnih problemov; na primer problemi financ, dolgov, prenos tehnologije, državnih podjetij, domačih predpisov itd. Sekretariat WTO je administrativni organ, ki je nastal s preoblikovanjem Sekretariata GATT. Lociran je v Ženevi in ima 630 zaposlenih. Vodi ga generalni direktor (Director General). Naloge Sekretariata so (WTO 2007e):

administrativna in tehnična podpora za pooblaščena telesa WTO (svete, odbore, delovne skupine, pogajalske skupine) pri pogajanjih in izvedbi sporazumov.+,

tehnična podpora državam v razvoju, še posebej najmanj razvitim, analiza trgovinskih politik s strani ekonomistov in statistikov WTO, pomoč pravnega osebja pri reševanju trgovinskih sporov, ki vključujejo

interpretacijo WTO pravil in prejšnjih primerov, ukvarjanje s pristopnimi pogajanji za nove članice in omogočanje svetovanje novo

pristopnim državam članicam. 2.3 Članstvo v WTO Vse članice so se pridružile sistemu kot rezultat pogajanj in zanje to pomeni nekakšno ravnotežje tako prednosti kot tudi obveznosti. Članice uživajo privilegije, ki so jim dodeljeni s strani drugih držav članic, in zaščito, ki jim jo omogočajo trgovinska pravila. V zameno morajo obljubiti, da bojo drugim državam odprle svoja tržišča in da bodo delovala v sklopu pravil – te obveze so sprejele s pogajanji o članstvu oz. pristopu k WTO. Države, ki se še pogajajo o pristopu k WTO so opazovalke (observers). (WTO 2007e) Katerakoli država, ki ima popolno avtonomijo nad svojo trgovinsko politiko, se lahko pridruži Svetovni trgovinski organizaciji, vendar se morajo države pred vstopom v WTO strinjati s pogoji. Prijava držav se obravnava v 4 fazah (glej tabelo 3). (prav tam)

16

Tabela 3: Faze pristopa k WTO

Faze Potek pristopa k WTO 1. faza – predstaviti se Države morajo opisati vse poglede njihovega trgovanja na

ekonomsko politiko, ki bi jih prinesla pogajanja WTO. To predložijo v obliki zapisnika, ki ga pregleda delovna skupina, ki se ukvarja s prijavami držav.

2. faza – kaj lahko ponudiš Delovna skupina se nato bilateralno dogovarja s potencialno novo članico. Dogovori zajemajo carinske stopnje, posebne obveze glede dostopa na trg in druge blagovne in storitvene politike. Nove članice se morajo do vseh članic obvezati, da bojo delovale nediskriminatorno.

3. faza – sestaviti osnutek pogojev članstva

Ko so zasliševanja držav in pogajanja o dostopu na njihove trge zaključena, delovna skupina dokončno izoblikuje pogoje pristopa. Ti so prikazani v obliki poročil, osnutkov dogovorov članic in spiskov obvez bodočih članic.

4. faza – dokončna odločitev

Končna odločitev je v obliki poročil, protokola in spiska obvez posredovana Generalnemu svetu ali Ministrski konferenci. Če se dve tretjini članic glasuje za, lahko kandidatka svobodno podpiše pristop k organizaciji. V veliko primerov mora državni parlament ratificirati sporazum preden je članstvo dokončno odločeno.

Vir: WTO 2007e Države se čedalje bolj združujejo v skupine in zveze v WTO. V nekaterih primerih celo glasujejo enotno z enim predstavnikom zveze ali pogajalsko skupino. Delno je to rezultat ekonomske integracije, saj se po svetu ustanavljajo številne carinske unije, področja svobodne trgovine in skupni trgi. Manjše države se združujejo z namenom, da bi povečale svojo pogajalsko moč z večjimi trgovskimi partnerji. Včasih je lažje doseči konsenz, če skupina držav doseže skupno stališče. (WTO 2007e) Manjša stopnja ekonomske integracije je bila do sedaj dosežena pri članicah WTO v Združenju držav jugovzhodne Azije – ASEAN11 (Brunej, Indonezija, Malezija, Mjanmar, Filipini, Tajska in Singapur). Ostale tri države, Kambodža, Laos in Vietnam so zaprosile za pridružitev k WTO. Tudi Južnoameriško prostotrgovinsko združenje – MERCOSUR12 (Argentina, Brazilija, Paragvaj, Urugvaj ter pridruženi članici Bolivija in Čile) ima podobno ureditev. (prav tam) Nedavno nastale regionalne ekonomske integracije še niso dosegle točke, ko naj bi predstavniki pogosto imeli volivca pri WTO odločitvah. Primer takšnega združenja je Severnoameriški sporazum o prosti trgovini – NAFTA13 (Kanada, ZDA, Mehika). Med drugimi državami, ki občasno predstavijo enotne izjave so Afriška skupina, najmanj

11 Association of South East Asian Nations. 12 Southern Common Market. 13 North American Free Trade Agreement.

17

razvite države, države Afrike, Karibov in Pacifika – ACP14 in Ekonomski sistem Latinske Amerike – SELA15. Dobro znana zveza drugačne vrste je kairnska skupina (Cairns Group). Skupina je postala pomembna tretja sila pri pogovorih o kmetijah in še vedno ostaja aktivna. Njeni člani se sicer razlikujejo med seboj, a imajo skupen cilj – liberalizacija kmetijstva. Članice so Argentina, Avstralija, Bolivija, Brazilija, Kanada, Čile, Kolumbija, Kostarika, Gvatemala, Indonezija, Malezija, Nova Zelandija, Paragvaj, Filipini, Južna Afrika, Tajska in Urugvaj. (prav tam) Od 11. decembra 2005 ima WTO 149 držav članic. V tabeli 4 so po abecednem redu prikazane vse članice vključno z datumom njihove pridružitve k WTO, v tabeli 5 pa opazovalke (observers). (prav tam)

Tabela 4: Članice z datumi priključitve k WTO

Država z datumom priključitve Albanija – 8. september 2000 Lesoto - 31. maj 1995 Angola – 1. december 1996 Lichtenstein - 1. september 1995 Antigva in Barbuda – 1. januar 1995 Litva - 31. maj 2001 Argentina – 1. januar 1995 Luksemburg - 1. januar 1995 Armenija – 5.februar 2003 Macao, Kitajska - 1. januar 1995 Avstralija – 1. januar 1995 Madagaskar - 17. november 1995 Avstrija – 1. januar 1995 Madžarska - 1. januar 1995 Bahrajn – 1. januar 1995 Makedonija - 4. april 2003 Bangladeš – 1. januar 1995 Malavi - 31. maj 1995 Barbados – 1. januar 1995 Maldivi - 31. maj 1995 Belgija –1. januar 1995 Malezija - 1. januar 1995 Belize –1. januar 1995 Mali - 31. maj 1995 Benin – 22. februar 1996 Malta - 1. januar 1995 Bocvana – 31. maj 1995 Maroko - 1. januar 1995 Bolgarija – 1. december 1996 Mauritius - 1. januar 1995 Bolivija – 13. september 1995 Mavretanija - 31. maj 1995 Brazilija – 1. januar 1995 Mehika - 1. januar 1995 Brunej – 1. januar 1995 Mjanmar - 1. januar 1995 Burkina Faso – 3. junij 1995 Moldavija - 26. julij 2001 Burundi – 23. julij 1995 Mongolija - 29. januar 1997 Ciper – 30. julij 1995 Mozambik - 26. avgust 1995 Čad – 19. oktober Namibija - 1. januar 1995

14 African, Caribbean and Pacific Group. 15 Latin American Economic System.

18

Češka - 1. januar 1995 Nemčija - 1. januar 1995 Čile - 1. januar 1995 Nepal - 23. April 2004 Danska - 1. januar 1995 Niger - 13. December 1996 Demokratična republika Kongo - 1. januar 1997Nigerija - 1. januar 1995 Dominika - 1. januar 1995 Nikaragva - 3. September 1995 Dominikanska republika - 9. marec 1995 Nizozemska z Antili - 1. januar 1995 Džibuti - 31. maj 1995 Norveška - 1. januar 1995 Egipt - 30. junij 1995 Nova Zelandija - 1. januar 1995 Ekvador - 21. januar 1996 Oman - 9. november 2000 Estonija - 13. november 1999 Pakistan - 1. januar 1995 Evropska Skupnost - 1. januar 1995 Panama - 6. september 1997 Fidži - 14. januar 1996 Papua Nova Gvineja - 9. junij 1996 Filipini - 1. januar 1995 Paragvaj - 1. januar 1995 Finska - 1. januar 1995 Peru - 1. januar 1995 Francija - 1. januar 1995 Poljska - 1. julij 2005 Gabon - 1. januar 1995 Portugalska - 1. januar 1995 Gambija - 23. oktober 1996 Romunija - 1. januar 1995 Gana - 1. januar 1995 Ruanda - 22. maj 1996 Grčija - 1. januar 1995 Saint Kitts in Nevis - 21. februar 1996 Grenada - 22. februar 1996 Saint Lucia - 1. januar 1995 Gruzija - 14. junij 2000 Saint Vincent in Grenadine - 1. januar 1995 Gvajana - 1. januar 1995 Salomonovi otoki - 26. julij 1996 Gvatemala - 21. julij 1995 Salvador - 7. maj 1995 Gvineja - 25. oktober 1995 Saudova Arabija - 11. december 2005 Gvineja Bissau - 31. maj 1995 Senegal - 1. januar 1995 Haiti - 30. januar 1996 Sierra Leone - 23. julij 1995 Honduras - 1. januar 1995 Singapur - 1. januar 1995 Hong Kong, Kitajska - 1. januar 1995 Slonokoščena obala - 1. januar 1995 Hrvaška - 30. november 2000 Slovaška - 1. januar 1995 Indija - 1. januar 1995 Slovenija - 30. julij 1995 Indonezija - 1. januar 1995 Srednjeafriška republika - 31. maj 1995 Irska - 1. januar 1995 Surinam - 1. januar 1995 Islandija - 1. januar 1995 Svazi - 1. januar 1995 Italija - 1. januar 1995 Španija - 1. januar 1995 Izrael - 21. april 1995 Šrilanka - 1. januar 1995 Jamajka - 9. marec 1995 Švedska - 1. januar 1995 Japonska - 1. januar 1995 Švica - 1. julij 1995

19

Jordanija - 11. april 2000 Taipei, Kitajska - 1. januar 2002 Južna Afrika - 1. januar 1995 Tanzanija - 1. januar 1995 Kambodža - 13. oktober 2004 Tajska - 1. januar 1995 Kamerun - 13. december 1995 Togo - 31. maj 1995 Kanada - 1. januar 1995 Trinidad in Tobago - 1. marec 1995 Katar - 13. januar 1996 Tunizija - 29. marec 1995 Kenija - 1. januar 1995 Turčija - 26. marec 1995 Kirgizistan - 20. december 1998 Uganda - 1. januar 1995 Kitajska - 11. december 2001 Urugvaj - 1. januar 1995 Kolumbija - 30. april 1995 Velika Britanija - 1. januar 1995 Kongo - 27. marec 1997 Venezuela - 1. januar 1995 Koreja - 1. januar 1995 Zambija - 1. januar 1995 Kostarika - 1. januar 1995 Združene države Amerike - 1. januar 1995 Kuba - 20. april 1995 Združeni arabski emirati - 10. april 1996 Kuvajt - 1. januar 1995 Zimbabve - 3. marec 1995 Latvija - 10. februar 1999 Vir: WTO 2007f

Tabela 5: Opazovalke z letnicami prijave

Opazovalke Afganistan - 2004 Libanon - 1999 Alžirija - 1987 Libija - 2004 Andora - 1999 Rusija - 1993 Azerbajdžan - 1997 Samoa - 1998 Bahami - 2001 Sao Tome in Principe - 2005 Belorusija - 1993 Sejšeli - 1995 Butan - 1999 Srbija - 2004 Bosna in Hercegovina - 1999 Sudan - 1994 Črna Gora - 2004 Tadžikistan - 2001 Ekvatorialna Gvineja Tonga - 1995 Etiopija - 2003 Ukrajina - 1993 Irak - 2004 Uzbekistan - 1994 Iran - 2005 Vanuatu - 1995 Jemen - 2000 Vatikan Kazahstan - 1996 Vietnam - 1995 Laos - 1997 Zelenortski otoki - 1999 Vir: WTO 2007f

20

Z izjemo Vatikana morajo države začeti s pogajanji o pristopu v petih letih od trenutka, ko so postale opazovalke. 2.4 Odločanje v WTO Odločitve v WTO temeljijo na principu konsenza. Če ga ni mogoče doseči, je treba o tem glasovati in vsaka država članica ima samo en glas. Izjeme v pravilih zahtevajo tričetrtinsko večino. Predhodno je pri sprejemanju odločitev veljalo pravilo dveh tretjin. Osnovna pravila (na primer pravila o glasovanju, razpravnih odločitvah ali o nacionalnem tretmaju) je mogoče spremeniti le, če se s tem strinjajo vse države članice. (WTO 2007d) Osrednja vloga WTO je dogovor o načinu razprav. V ta namen obstaja poseben postopek, ki se nanaša na vse sporazume »Urugvajske runde« (DvR16, vključene v razprave, obravnavajo preferencionalno). Trgovinske spore morajo članice reševati s pogajanji. (prav tam) Obseg delovanja WTO je določen z 2. členom Marakeškega sporazuma o ustanovitvi WTO (WTO 2007t):

WTO zagotavlja skupni institucionalni okvir za izvajanje trgovinskih odnosov med svojimi članicami v zadevah, ki se nanašajo na sporazume in z njimi povezane pravne instrumente, zajete v aneksih k temu sporazumu;

sporazumi in z njimi povezani pravni instrumenti, zajetih v Aneksih 1, 2 in 3, so sestavni del tega sporazuma in zavezujejo vse članice;

sporazumi in z njimi povezani pravni instrumenti, zajeti v Aneksu 4, so prav tako del tega sporazuma za tiste članice, ki so jih sprejele, ter so zanje zavezujoči. Večstranski trgovinski sporazumi za članice, ki jih niso sprejele, ne upoštevajo obveznosti ali pravic;

splošni sporazum o carinah in trgovini 1994, kot je naveden v Aneksu 1 A (GATT 1994), se pravno loči od Splošnega sporazuma o carinah in trgovini, z dne 30. oktobra 1947, ki je bil priložen sklepnemu aktu. Ta je bil sprejet ob sklenitvi drugega zasedanja pripravljalnega odbora Konference Združenih narodov o trgovini in zaposlovanju ter naknadno popravljen, dopolnjen ali spremenjen (GATT 1947).

2.5 Naloge WTO Naloge WTO so prav tako določene z Marakeškim sporazumom o ustanovitvi WTO, in sicer s 3. členom (WTO 2007t):

WTO omogoča izpolnjevanje, upravljanje in delovanje večstranskih trgovinskih sporazumov ter pospešuje njihove cilje;

WTO je forum za pogajanja med članicami v zvezi z njihovimi mnogostranskimi trgovinskimi odnosi v zadevah, ki jih obravnavajo sporazumi v aneksih k temu sporazumu. Je tudi forum za nadaljnja pogajanja med njegovimi članicami o njihovih mnogostranskih trgovinskih odnosih ter predstavlja okvir za izpolnjevanje

16 Države v razvoju.

21

dosežkov teh pogajanj na podlagi odločitev, ki jih utegne sprejeti Ministrska konferenca;

WTO skrbi za izpolnjevanje Dogovora o pravilih in postopkih za reševanje sporov (v nadaljnjem besedilu Dogovor o reševanju sporov - DSU17) v aneksu 2 k temu sporazumu;

WTO skrbi za izpolnjevanje Mehanizma za presojo trgovinske politike (v nadaljnjem besedilu TPRM18), ki je določen v Aneksu 3 k temu sporazumu;

z namenom doseči večjo skladnost pri določanju svetovne gospodarske politike sodeluje WTO po potrebi tudi z Mednarodnim denarnim skladom, Mednarodno banko za obnovo in razvoj in njenimi pridruženimi agencijami.

Cilj organizacije je pomagati proizvajalcem blaga in storitev, izvoznikom in uvoznikom pri vodenju njihovih poslov. Lažje in boljše poslovanje določajo funkcije WTO, kot jih opisuje slika 3. (WTO 2007a)

Slika 3: Funkcije WTO Vir: WTO 2007a 2.6 Finančna ureditev WTO 7. člen Marakeškega sporazuma ureja proračun in prispevke WTO, in sicer v naslednjih štirih točkah (WTO 2007t):

Generalni direktor predloži Odboru za proračun, finance in upravo predračun letnega proračuna in zaključni račun WTO. Ta ju pregleda in za Generalni svet

17 Dispute Settlement Understanding. 18 Trade Policy Review Mechanism.

FFuunnkkcciijjee WWTTOO

Upravlja trgovinske sporazume WTO

Forum za trgovinska pogajanja

Državam v razvoju pomaga s tehnično podporo in usposabljanjem

Nadzoruje nacionalne trgovinske politike

Sodeluje z ostalimi mednarodnimi organizacijami

Rešuje trgovinske spore

22

pripravi priporočila v zvezi z njima. Predračun letnega proračuna odobrava Generalni svet.

Odbor za proračun, finance in upravo predlaga Generalnemu svetu predpise, ki vključujejo določbe o: - višini prispevkov, s katerimi se stroški WTO porazdelijo

med članice WTO - ukrepih, ki jih je treba sprejeti glede članic, ki zaostajajo s plačilom prispevkov.

Finančni predpisi, temeljijo kolikor je mogoče, na pravilih in praksi GATT 1947. Generalni svet sprejme finančne predpise in predračun letnega proračuna z

dvotretjinsko večino, ki jo sestavlja več kot polovica članic WTO. Vsaka članica nemudoma prispeva svoj delež stroškov za WTO v skladu s

finančnimi predpisi, ki jih je sprejel Generalni svet. WTO dobi večino prihodka za letni proračun preko prispevkov držav članic. Ti so osnovani s formulo, ki temelji na udeležbi posamezne članice v skupni trgovini. Bilanca proračuna sestoji iz različnih dohodkov. Ti dohodki se pridobijo z najemninami in prodajo tiskane in elektronske publikacije WTO. WTO vodi tudi številne razvojne sklade, ki jih ustanavljajo države članice z namenom usposabljanja najmanj razvitih držav in držav v razvoju. Sredstva teh skladov se uporabljajo za načrtno usposabljanje in tehnično sodelovanje manj razvitih območij, ki vodita v uspešno mednarodno trgovanje. (WTO 2007g)

Slika 4: Rast proračuna WTO v letih 2001-2006 v mio CHF19

100

130

160

190

2001 2002 2003 2004 2005 2006

Rast proračuna poletih v mio CHF

Vir: WTO 2007g Skupni proračun zadnjih šestih let je prikazan v prilogi 1, kjer je proračun razdeljen tudi na proračun Sekretariata in proračun Prizivnega telesa. Večina sredstev pokriva stroške Sekretariata WTO. Približno 2-3% sredstev pa je namenjenih Prizivnemu telesu, ki največji delež tega zneska porabi za zaposlene. Slika 4 prikazuje rast proračuna v zadnjih petih letih.

19 Švicarski frank.

23

2.7 Podpora državam v razvoju Države v razvoju predstavljajo približno dve tretjini članstva WTO (približno 150 držav članic). Skupaj z državami, ki so trenutno v prehodu na tržno gospodarstvo, igrajo pomembno vlogo v WTO. Zato jim namenijo veliko pozornosti pri reševanju njihovim potrebam in problemom. Sekretariat WTO organizira številne programe, ki razlagajo, kako sistem deluje ter uvajajo vladne pogajalce. Izvajajo izobraževanja, nudijo pa tudi individualno pomoč. Tako jim pomagajo pri pogajanjih za pridružitev k WTO in pri izvajanjih obveznosti iz sporazuma. Državam v razvoju, še posebej nerazvitim, pa pomagajo z informiranjem o trgovini in carinah, ki se nanašajo na njihove izvozne interese in njihovo sodelovanje v organih WTO. (WTO 2007h) WTO pomaga državam v razvoju na tri načine (prav tam):

Sporazum WTO vsebuje posebne predpise za DvR, Komite za trgovino in razvoj je glavno telo za to področje delovanja WTO, s

pomočjo drugih, ki skrbijo za področje kot sta dolgovi trgovanja in tehnologija, Sekretariat WTO zagotavlja DvR tehnično pomoč (večinoma z izobraževanji).

Sporazumi WTO vključujejo številne odločbe, ki dajejo DvR in nerazvitim državam posebne pravice. V okviru teh predpisov dovoljujejo razvitim državam, da bolj naklonjeno obravnavajo DvR. Nekateri teh ukrepov so (WTO 2007i):

dodaten čas pri izpolnitvi pogojev sporazumov WTO, predpisi za povečanje trgovinskih možnosti z dostopom na trg (na področju tekstila,

storitev, tehničnih pregrad), predpisi, ki zahtevajo od članic WTO, da ščitijo interese DvR pri sprejetju

nekaterih domačih ali mednarodnih ukrepov (antidumping, carine, tehnične ovire), predpisi za različne načine pomoči DvR (dogovori o obveznostih na področju

zdravstvenih standardov, tehničnih standardov in okrepitev domačega telekomunikacijskega sektorja).

Sekretariat WTO ima posebne pravne svetovalce, ki pomagajo DvR s pravnimi nasveti pri reševanju njihovih sporov. Nerazvite države so avtomatsko upravičene do te pomoči, medtem ko morajo DvR plačati pristojbino za svetovanja. (prav tam)

24

3 REŠEVANJE SPOROV V OKVIRU GATT GATT je najpomembnejši mednarodni sporazum, ki že skoraj pol stoletja uravnava svetovno trgovino. Skupaj s svojimi številnimi stranskimi sporazumi pokriva tako rekoč vse vidike blagovne trgovine, po uspešnem zaključku pogajanj v okviru Urugvajskega kroga pa tudi področja storitev, intelektualne lastnine in neposrednih tujih investicij. (Bohte 1995, 223) Cilj snovalcev GATT je bil ustvariti pogoje za bolj prosto svetovno trgovino, predvsem s pomočjo dogovorjenega občutnega zmanjšanja carinskih in drugih trgovinskih ovir ter eliminacijo diskriminatornega vedenja v mednarodni trgovini. (Bohte 1995, 224) Padec carin prikazuje slika 5. Podrobnejša redukcija carin v GATT glede na kroge pogajanj pa je prikazana v prilogi 2.

Slika 5: Povprečno zmanjšanje carin skozi GATT pogajanja v %

0102030405060708090

100

1934-47

1947 1949 1950-51

1955-56

1961-62

1964-67

1974-79

1986-94

povprečno zmanjšanjecarin v %

Vir: Bowen, Hollander in Viaene 1998, 62 V tem uvodnem delu morda ne bo odveč povsem na kratko opozoriti na osnovno strukturo GATT. Najpomembnejše določbe Splošnega sporazuma so v členih I (klavzula o deželi z največjimi ugodnostmi – MFN20), II (določba o vezanih carinah), III (klavzula o nacionalnem tretmaju) in IX (prepoved necarinskih restrikcij). V teh štirih členih Splošni sporazum podrobneje ureja restrikcije, ki jih je moč naložiti uvozu tujih proizvodov. (prav tam) GATT je tudi glavni forum za mednarodna pogajanja o vprašanjih svetovne trgovine za reševanje sporov, povezanih z vprašanji mednarodne trgovine. GATT je bil podpisan leta 1947 v sklopu širših pogajanj, ki naj bi privedla do ustanovitve Mednarodne trgovinske organizacije – ITO21. Le-ta naj bi postala tretji člen mednarodne ekonomske trojke, poleg Mednarodne banke za obnovo in razvoj (Svetovne banke) in Mednarodnega denarnega

20 Most favored nation clause. 21 International Trade Organization.

25

sklada. GATT sam je bil mišljen kot začasen instrument za izvrševanje in zaščito rezultatov v zvezi z določenimi carinskimi redukcijami, dogovorjenih v okviru pogajanj za nastanek ITO. Po ustanovitvi ITO bi GATT prešel pod njen plašč, vendar pa do nastanka ITO nikoli ni prišlo, tako da se je GATT prelevil v de facto mednarodno organizacijo za vprašanja svetovne trgovine, čeprav de iure to seveda ni. Pogajanja o ustanovitvi ITO so sicer privedla do osnutka ustanovne listine (Havanske listine), ki pa ga Kongres ZDA nikdar ni odobril. (Bohte 1995, 224) 3.1 Postopek reševanja sporov v GATT in njegov razvoj Sistem GATT pogodbenim strankam (državam, ustanovnim podpisnicam in tistim, ki so k Splošnemu sporazumu pristopile kasneje) v zvezi z mednarodno trgovino zagotavlja široko paleto pravic (ugodnosti), hkrati pa jim nalaga tudi številne obveznosti. Ključno vprašanje pa je, kako GATT zagotavlja uresničevanje pravic in spoštovanje obveznosti. Brez učinkovitega sistema za reševanje sporov v zvezi s spoštovanjem pravil GATT bi namreč razdelana struktura pravic in obveznosti dejansko pomenila bore malo. Na tem mestu morda velja omeniti, da je GATT v preteklih desetletjih glede tega doživel precej kritik, tako da Urugvajski krog prinaša precej novosti, usmerjenih k utrjevanju spoštovanja pravil. (Bohte 1995, 225) Člen XXIII (glej tudi prilogo 4) je predstavljal temeljno določbo za reševanje sporov v GATT. Prav tako je nudil posvetovanja (konzultacije) strankam kot prvo obliko pomoči v multilateralnem procesu. Poudarimo lahko tri značilnosti teh pritožb (Jackson 1998, 65-66):

navadno so bile pozvane na podlagi izničenja (nullification) ali omejevanja (impairment) ugodnosti oz. pravic, ki se pričakujejo s sporazumom, in niso temeljile na dejanski kršitvi dogovora;

utrjevale so moč pogodbenim strankam ne samo s tem, da so predlagale in raziskovale dejanja drugih strank, ampak da so pravilom dala pomen;

pogodbenim strankam so dale moč, da so odobrile resne primere za suspendiranje drugih pogodbenih strank.

Na člen XXIII se lahko sklicuje vsaka GATT pogodbena stranka, kadar meni, da so z dejanji ali drugimi ukrepi druge pogodbene stranke kršene njene pravice iz Splošnega sporazuma oz. če je onemogočena dosega kateregakoli cilja Splošnega sporazuma. V takšnem primeru pogodbene stranke GATT skupnim delovanjem raziščejo zadevo in sprejmejo ustrezna priporočila ali odločbe. Če pogodbene stranke ugotovijo, da so okoliščine primera dovolj resne, lahko pritožujoči se pogodbeni stranki odobrijo kompenzacijo oz. povračilno dejanje (akcijo) zoper »toženo« stranko, da bi se tako med njima ponovno vzpostavilo ravnovesje koncesij. (Bohte 1995, 225) Člen XXIII, ki obravnava izničenje in omejevanje pravi, da če katerakoli stranka smatra, da je bila njena pravica direktno ali indirektno izničena ali omejevana ali da je bil dostop do cilja Sporazuma oviran kot rezultat (WTO 2005, 43):

a) neuspeha druge pogodbene stranke pri izpolnjevanju svojih obveznosti s tem Sporazumom, ali

26

b) prijave kateregakoli ukrepa druge pogodbene stranke, ki je ali ni v konfliktu s predpisi Sporazuma, ali

c) obstoja katerekoli druge situacije, lahko pogodbena stranka za poravnavo nastale zadeve napiše pisno predstavitev ali predlog drugi pogodbeni stranki ali strankam, ki jih smatra za prizadete. Vsaka pogodbena stranka, ki so ji na tak način pristopili, solidarno obravnava izročeno predstavitev oziroma predlog. Drugače kot npr. OZN ali Evropska skupnost, Splošni sporazum ni predvidel posebnega organa za reševanje sporov (do tega je prišlo šele v okviru pogajanj Urugvajskega kroga). Le-to je bilo zato prepuščeno pogodbenim strankam GATT, ki so v ta namen delovale skozi Svet GATT. Ena od posledic takšnega položaja je bila, da je bilo včasih težko razlikovati, kdaj Svet GATT-a nastopa v vlogi razsodnika, kdaj pa v vlogi posredniškega pogajalca. (prav tam) Reševanje sporov v okviru GATT se v praksi loči na primere, ko gre za domnevne kršitve Splošnega sporazuma in primere, ko gre za domnevno izničenje ali omejevanje pravic neke pogodbene stranke brez neposredne kršitve določil Splošnega sporazuma. V primeru kršitve Splošnega sporazuma velja, da je kršitev sama dokaz za izničenje ali omejevanje pravice pogodbene stranke. Škodljive posledice kršitve določb Splošnega sporazuma se torej predpostavljajo, breme dokazovanja, da temu ni tako, pa leži na toženi stranki. (Bohte 1995, 226) V praksi se GATT panelne skupine za reševanje sporov zelo nerade postavijo na stališče, da kršitve določb Splošnega sporazuma ne povzročijo škodljivih posledic. Takšno stališče je razumljivo. Pomembno je namreč, da se vzdržujejo konkurenčni odnosi, v okviru katerih obstaja možnost načrtovanja bodočih trgovinskih tokov. V primeru kršitve določb Splošnega sporazuma je tako moč z veliko mero gotovosti domnevati, da bosta ugotovljena izničenje ali omejevanje pravic. (prav tam) V primeru, ko pa gre za domnevno izničenje ali omejevanje pravic neke pogodbene stranke zaradi ukrepov ali dejanj druge pogodbene stranke, in to brez kršitve določil Splošnega sporazuma (nonviolation nullification or impairment), pa leži dokazno breme na stranki, ki se pritožuje. Precej težko dokazno breme mora nositi stranka, ki se pritožuje, predvsem iz dveh razlogov (Bohte 1995, 226, 227):

(1) zato ker ni kršitve Splošnega sporazuma, (2) in zato, ker so se nekatere pogodbene stranke GATT-a težko sprijaznile z

dejstvom, da lahko tudi dejanje, ki je glede na določbe Splošnega sporazuma legalno, pripelje do ugotovitve o izničenju ali omejevanju pravic druge pogodbene stranke in na tej ugotovitvi temelječe pravice oškodovane stranke do kompenzacije oziroma povračilne ukrepe.

3.2 Postopek reševanja sporov v okviru GATT panelnih skupin za reševanje sporov Določbe XIII. člena samo v grobem nakažejo, kako naj se rešujejo spori v okviru sistema GATT, nič pa ne govorijo o formalnem postopku za njihovo reševanje. Že na prvi pogled je očitno, da generalno zasedanje vseh pogodbenih strank za reševanje posameznih sporov ne bi bilo preveč primerno. Postopki, uporabljeni v praksi, so se skozi leta nekoliko

27

spreminjali, standardna praksa pa je vendarle postala, da pogodbene stranke imenujejo skupino posameznikov, ki obravnavajo (raziščejo) nastali spor in pripravijo poročilo, na podlagi katerega pogodbene stranke GATT lahko sprožijo ustrezno akcijo. (Bohte 1995, 227) Do začetka sedemdesetih let se je nabralo precej pritožb v zvezi s številnimi vidiki delovanja GATT panelnih skupin za reševanje sporov. Zavladalo pa je tudi splošno nestrinjanje med GATT pogodbenimi strankami glede tega, ali naj bo glavna naloga delovnih skupin za reševanje sporov doseči odločitve, v grobem podobne sodbam, ali pa zavzemanje za dosego kompromisnih rešitev, z glavnim poudarkom na njihovo posredniško vlogo v pogajanjih med strankama v sporu. Sistem reševanja sporov v okviru GATT je bil zaradi tovrstnih skrbi in nestrinjanja predmet obširne razprave v okviru Tokijskega kroga. Rezultat te razprave je bil sprejetje že omenjenega Sporazuma o reševanju sporov – DSU. Sporazum je v glavnem povzel postopke, ki so se v GATT tradicionalno uporabljali za reševanje sporov in nakazal, da naj bi se uporabljali še naprej. Bistvenih novosti Sporazum torej ni prinesel. (Bohte 1995, 227-228) Sistem reševanja sporov se je znova znašel na dnevnem redu pogajanj v okviru Urugvajskega kroga. Leta 1989 je s sporazumom, doseženim na Montrealskem srednjeročnem revizijskem zasedanju prišlo do nekaj občutnejših reform sistema (na začasni osnovi, za čas trajanja Urugvajskega kroga). Montrealske reforme so uveljavile sledeči način reševanja sporov v okviru GATT. Če stranki v sporu le-tega nista mogli rešiti s posvetovanji in pogajanji, je pritožujoča se stranka Svetu GATT podala zahtevo za ustanovitev panelne skupine za odločitev o sporu. Absolutna pravica do ustanovitve panelne skupine sicer ni podana, vendar pa Montealske reforme določajo, da bo panelna skupina ustanovljena (najpozneje) na drugem zasedanju Sveta, na katerem se bo zadeva pojavila na Svetovnem dnevnem redu, v kolikor ne bo Svet odločil drugače. (Bohte 1995, 228) Glede na to, da Svet tradicionalno odloča s konsenzom, to v praksi pomeni, da bo panelna skupina za odločitev o sporu ustanovljena, razen če se pritožujoča stranka ne strinja z odlogom. »Tožena« stranka ima pravico odgovoriti na obtožbo in lahko nasprotuje imenovanju panelne skupine za odločitev o sporu, z argumentom, da bi bilo takšno imenovanje prezgodnje ali kako drugače neprimerno. Na ta način lahko pritožbeno stranko prepriča, da ne vztraja pri takojšnjem imenovanju panelne skupine. Velja pa poudariti, da je bila panelna skupina tako rekoč zmeraj ustanovljena, če je pritožbena stranka pri tem vztrajala. Odločitev o ustanovitvi panelne skupine za reševanje spora pomeni, da le-ta mora biti imenovana. O imenovanju panelne skupine se lahko izrečejo stranke v sporu, vendar pa te možnosti, ki jim je na voljo, ne morejo izrabiti za dolgotrajnejše zavlačevanje postopka. Montrealske reforme namreč eksplicitno določajo, da generalni direktor lahko imenuje panelno skupino, če se stranke v sporu o tem ne morejo sporazumeti v 20 dneh. Res pa je, da si generalni direktor pri imenovanju panelne skupine, če se le da, skuša zagotoviti soglasje strank v sporu tudi za ceno, da se postopek zato nekoliko podaljša. (Bohte 1995, 228) V zgodnejšem GATT obdobju so bili člani panelnih skupin za reševanje sporov v večini primerov državni uradniki držav, pogodbenih strank, v svojih državah zadolženi za vprašanja GATT in mednarodne trgovine. Posebej so v tej vlogi veliko nastopali

28

predstavniki držav, ki so le-te predstavljali na sedežu GATT v Ženevi, se pravi njihovi veleposlaniki, akreditirani pri GATT. Pravzaprav je možno mirno zapisati, da je bila pred letom 1989 pri oblikovanju panelnih skupin jasno izražena preferenca v prid strokovnjakov iz vrst državne uprave pred privatnimi (neodvisnimi) strokovnjaki. Montrealske reforme takšne preference niso potrdile in od leta 1989 dalje je prišlo do precejšnjega povečanja imenovanja privatnih strokovnjakov v panelne skupine za reševanje sporov. Še več, GATT sekretariat sedaj razpolaga z nekakšno listo neodvisnih strokovnjakov s področja mednarodne trgovine, s katero si pomaga pri imenovanju članov panelnih skupin. (Bohte 1995, 228-229) Ko je panelna skupina za reševanje posameznega spora imenovana, je njena naloga obravnavati spor in priti do takšnih zaključkov, ki bodo pogodbenim strankam GATT pomagali pri izreku ustreznih priporočil oz. odločb glede na XIII. člen. Stranke v sporu podajo panelni skupini pisne in/ali ustne vloge oz. mnenja. Kar lahko storijo tudi tretje, zainteresirane stranke. Na podlagi tega, kar bi lahko v grobem primerjali s postopkom dokazovanja, panelna skupina pripravi predlog poročila, na katerega stranke v sporu lahko podajo svoje pripombe. Zanimiva je rešitev, po kateri panelna skupina najprej ločeno dostavi strankam v sporu svoje dejanske ugotovitve, in šele nato svoje zaključke na podlagi tako ugotovljenih dejstev. Oblikovalci postopka so se očitno želeli na ta način izogniti situacijam, ko so stranke v sporu pripravljene sprejeti vsakršne ugotovitve vse dotlej, dokler ne zvedo, kaj bodo takšne ugotovitve pomenile za njihov dokončni položaj, ob neugodnih obetih pa napadajo prav vsako dejstvo, ki bi utegnilo biti podlaga za odločitev. (Bohte 1995, 229) Po obravnavanju takšnih pripomb predloži panelna skupina pismeno poročilo Svetu GATT. Če poročilo ugotovi, da so pritožbe pritožujoče se stranke utemeljene in da je tožena stranka izničila ali omejila njene pravice kot pogodbene stranke GATT, lahko v naslednjem vrstem redu priporoči:

da se sporni ukrepi ustavijo oziroma umaknejo, da se, kadar to ni mogoče, oškodovani stranki omogoči kompenzacija (tožena

država da kako drugo koncesijo), da se, kadar tudi to ni mogoče, oškodovani stranki odobrijo povračilni ukrepi proti

toženi stranki.

V praksi poročil panelne skupine večinoma priporoči le, da se sporni ukrepi ustavijo ali umaknejo, pri čemer se toženi stranki, ki je v sporu izgubila, tradicionalno omogoči razumen rok, da se sporne ukrepe ali dejanja uskladi s pravili GATT. Kot temeljno značilnost postopka reševanja sporov v okviru panelnih skupin tako lahko ugotovimo težnjo, da bi stranke v sporu, če je le mogoče, spor rešile po nekonfliktni, prijateljski poti. (prav tam) Za privzem panelnih poročil so z Montrealnimi reformami začeli veljati naslednji členi (WTO 1995, 73):

1) Zato da bi zagotovili primeren čas članom Sveta pri sprejetju panelnih poročil, se poročila ne smejo smatrati za privzeta vsaj 30 dni po izdaji le-teh pogodbenim strankam.

29

2) Pogodbene stranke, ki ugovarjajo panelnim poročilom, morajo napisati in oddati pisno obrazložitev svojih razlogov vsaj 10 dni pred sestankom Sveta, ki bo obravnaval panelno poročilo.

3) Stranke, ki so v sporu, imajo pravico sodelovati pri obravnavanju Sveta pri panelnih poročilih in njihov vidik oz. mnenja se tudi popolnoma vnesejo v zapisnik. Praksa sprejetja panelnih poročil s konsenzom se bo nadaljevala brez oškodovanja odločb GATT-a o sprejemanju odločitev. Zamudam pri postopku reševanja sporov naj bi se izogibali.

4) Rok sprejetja odločitve Sveta glede panelnih poročil naj ne bi, razen na željo strank, presegel 15 mesecev.

Poročilo panelne skupine samo po sebi nima nikakršne pravne moči. Je le mnenje članov panelne skupine. Da bi dobilo zavezujočo moč, ga mora sprejeti Svet GATT-a v imenu pogodbenih strank GATT-a. (Bohte 1995, 230) 3.3 Problemi GATT sistema za reševanje sporov Postopek za reševanje sporov v GATT je imel številne probleme, ki so bili rezultat slabega zasnovanja sistema že na začetku. Te pomanjkljivosti so sledeče (Jackson 2000, 177):

zelo malo je podrobnosti je bilo povedanega glede ciljev ali postopkov samih; netočna moč pogodbenih strank glede nadzora nad postopkom reševanja sporov je

vodila k zahtevo po konsenzu za mnoge odločitve, kar je povzročilo dve ovirujoči napaki, s čimer bi pogodbena stranka lahko ovirala odločitev tako, da se ne bi podredila sistemu za reševanje sporov ali ne bi sprejela panelnega poročila;

prva ovira bi se lahko pripetila pritožujoči se stranki pri zahtevi za reševanje spora preko panelne skupine; tožena stranka bi sicer lahko ovirala to odločitev, čeprav sredi 80-ih takšno glasovanje ni bilo lahko izvedljivo;

drugo, resnejši problem oviranja bi zadeval Svet GATT v času sprejemanja panelnega poročila;

ker je bilo več postopkov za reševanje sporov v mnogih Tokijskih krogih, je bilo večkrat dvomljivo katerega uporabiti v določenem sporu;

bilo je več nesrečnih primerov, ko se je vlada pogodbene stranke vmešavala z neprimernim pritiskanjem na odločitve panelnih skupin.

Vsi problemi še niso bili rešeni, vendar se je v Urugvajski rundi z nastankom DSU sistem močno izboljšal. (prav tam) Sistem je v prvih dveh desetletjih svojega obstoja veljal za dokaj učinkovitega, v obdobju pred in med Tokijskem krogom pogajanj pa je bilo z njim kar precej nezadovoljstva. Med kritikami, ki jih je sistem doživljal, velja omeniti predvsem naslednje:

- da je neustrezno in slabo zasnovan, ker poudarja neke vrste sodno rešitev problemov, ki jih je v resnici mogoče rešiti le s pogajanji,

- da ima vrsto pomanjkljivosti zaradi slabosti postopka panelnih skupin, - da je neučinkovit zaradi dolgih zamud in zastojev, do katerih prihaja, - da je neučinkovit zaradi nezmožnosti izvrševanja sprejetih odločitev.

30

Prva izmed omenjenih kritik je temeljne, vsebinske narave in postavlja vprašanje, kako naj GATT sploh rešuje spore. Ali naj pogodbene stranke GATT odločajo v sporih med posameznimi svojimi pogodbenimi strankami ali pa naj svoje delovanje omejijo na posredniško vlogo pri pogajanjih? Preostale kritike pa so funkcionalne, predvsem z vidika vprašljive učinkovitosti. Tu se postavljajo naslednja vprašanja: kdo uporablja GATT sistem za reševanje sporov, koliko časa trajajo postopki v okviru panelnih skupin, kakšni so rezultati teh postopkov? (Bohte 1995, 230) GATT sistem za reševanje sporov v nekaterih svojih bistvenih lastnostih spominja na sodni sistem. Nevtralni nosilci odločitev ugotavljajo, ali je pogodbena stranka kršila Splošni sporazum, in če to ugotovijo, priporočijo ustavitev ali odpravo ukrepov, s katerimi se kršitev povzroča. Nekateri kritiki sistema menijo, da bi se le-ta moral še bolj razviti v sodno smer, s tem, da bi bile odločitve še bolj natančne, njihova izvršitev pa bolj učinkovita. Na drugi strani pa nekateri drugi kritiki sistemu očitajo prav preveliko »sodno« usmerjenost. Menijo namreč, da je v temeljni naravi GATT, da je treba spore reševati izključno s posvetovanji in pogajanji. Obe omenjeni diametralno nasprotni kritični stališči se v teoriji pogosto navajata kot legalistični model, ki poudarja razsodbo, in antilegalistični model, ki poudarja pogajanja in konsenz. (Bohte 1995, 230-231) Bistvo legalističnega pogleda je, da v Splošnem sporazumu vidi kodeks pravil in obnašanja, ki temelji na ravnotežju koncesij. Če pogodbena stranka ta kodeks prekrši in poruši ravnotežje koncesij, je zato primerno takšno početje kaznovati in pritisniti na to stranko, z namenom, da bi se ravnotežje koncesij ponovno vzpostavilo, če je potrebno tudi z odobritvijo povračilnih ukrepov oškodovani stranki. Bistvo antilegalističnega pogleda pa je, da Splošni sporazum sam po sebi ni kodeks pravil, temveč je bolj zavezanost pogodbenih strank, da med seboj poiščejo kompromisno, za vse sprejemljivo rešitev. (Bohte 1995, 231) Končno se velja nekoliko pomuditi še pri funkcionalnih kritikah GATT sistema za reševanje sporov. Kar zadeva slabosti postopkov panelnih skupin, so očitki leteli predvsem na neizkušenost članov panelnih skupin in slabo kakovost njihovih odločitev. Na tem področju je precejšen napredek prinesla praksa, da vse bolj vključujejo neodvisne strokovnjake, ki se je uveljavila po Montrealskih reformah. Kar zadeva zastoje in odloge pri reševanju zadev velja poudariti, da so številne reforme v zadnjem desetletju, predvsem pa uvedba časovnih rokov za posamezna postopkovna dejanja, povzročile, da to ni več tolikšen problem kot prej. Tako je GATT sekretariat že leta 1988 poročal, da je v veliki večini primerov prišlo do odločitve v enem letu od ustanovitve panelne skupine. (prav tam) Zadnja kritika, ki se nanaša na probleme v zvezi z izvrševanjem odločitev, pa je morda najresnejša in najbolj upravičena. Večkrat se je namreč zgodilo, da je preteklo nekaj let, preden se je odločitev izvršila. Za to je več razlogov. Prvi je v tem, da lahko pride do velike zamude, ko stranka, ki je v sporu izgubila, preučuje odločitev. Po tradiciji sprejemanja odločitev s soglasjem tako ne bo prišlo do nikakršne akcije, dokler takšna stranka ne pristane na to, da je v sporu izgubila. Vendar pa tudi po sprejemu takšne odločitve potekajo pogajanja, kako odločitev izvršiti, takšna pogajanja pa lahko trajajo mesece in leta. Lahko ugotovimo, da je GATT sistem reševanja sporov najslabše deloval prav na področju izvršbe. (prav tam)

31

4 REŠEVANJE SPOROV V WTO Sistem za reševanje sporov v WTO je najbrž eden največjih dosežkov Urugvajskega kroga pogajanj. Mehanizem WTO za reševanje sporov je resnično edinstven med mednarodnimi institucijami. Postopek reševanja sporov se je v WTO v primerjavi z GATT zelo izboljšal. Nov mehanizem reševanja trgovinskih sporov predstavlja za EU enega glavnih dosežkov nastanka WTO. Mehanizem deluje avtomatično in transparentno ter zagotavlja večjo zanesljivost za vse države članice WTO. Poudariti je potrebno, da mehanizem ne nalaga nobenih novih obveznosti državam članicam, ampak pojasnjuje obveznosti v njihovih medsebojnih odnosih na notranjih in zunanjih pogajanjih. Trenutno se interes WTO kaže v vse močnejšem pristopu pri reševanju trgovinskih sporov. S tem se zagotavlja prost dostop na mnoge trge, vendar s spoštovanjem in zaupanjem v partnerje pri podpisovanju multilateralnih dogovorov. (Bobek in Živko 2002, 110) Reševanje sporov v neki časovni in strukturirani meri je pomembno. Pomaga preprečiti škodljive posledice nerešenih mednarodnih trgovinskih sporov in olajšati neuravnovešenost med močnejšimi in šibkejšimi, da bi spore rešili na osnovi pravil namesto na podlagi močnejšega. Večina ljudi smatra WTO sistem za reševaje sporov kot največji rezultat Urugvajske runde. Preden je prišel WTO sporazum v veljavo leta 1995, je sistem za reševanje sporov hitro pridobil praktičen pomen za države članice, saj so se pogosto poslužile tega sistema. (WTO 2007j) 4.1 Nastanek DSU in izboljšave v sistemu reševanja sporov Sedanji sistem za reševanje sporov je bil ustanovljen kot del WTO sporazuma med Urugvajskim krogom. Bil je utelešen kot Dogovor o reševanju sporov – DSU. DSU, ki predstavlja aneks 2 WTO sporazuma, točno določa postopke in pravila, ki definirajo današnji sistem za reševanje sporov. Znano je, da je sedanji sistem reševanja sporov rezultat evolucije pravil, postopkov in prakse razvite skozi skoraj pol stoletja delovanja GATT 1947. (WTO 2004, 1) Z novim sklepnim dokumentom so rešili veliko težav (čeprav še vedno ne vse), ki so mučile GATT sistem za reševanje sporov. Dosegli so naslednje (Jackson 2000, 178):

ustanovili so enoten sistem za reševanje sporov za vse dele GATT/WTO sistema, vključno z novimi predmeti obravnavanja, ki so storitve in intelektualna lastnina;

razloži in razčisti vse dele uradnega besedila Urugvajskega kroga, ki se tičejo spornih zadev pogodbenih strank v posameznih primerih sporov;

ponovno zagotovi pritožujoči se vladi pravico do zahteve panelnega postopka; ustanovi edinstveno prizivno proceduro, ki nadomesti predhoden postopek Sveta

pri sprejemanju panelnih poročil. Panelno poročilo bo učinkovitejše sodno sprejeto s strani novega Telesa za reševanje sporov – DSB, razen če se pritožijo k eni od strank, ki so v sporu. V tem primeru gre spor do prizivnega oddelka. Ko Pritožbeno telo razsodi, gre njegovo poročilo k Telesu za reševanje sporov. Možnosti, da bi stranka, ki izgublja lahko ovirala panelno poročilo, ne bo več na voljo.

32

DSU je bil namenjen, da zagotovi enoten postopek reševanja sporov za celotno besedilo Urugvajskega kroga. Kakorkoli, še vedno ostaja nekaj neenakosti. Veliko ločenih dokumentov ali tako imenovanih sporazumov, vključno GATT, imajo klavzule, ki se nanašajo na reševanje sporov. Ampak člen 1 Dogovora o reševanju sporov zagotavlja, da se pravila in postopki sklicuje na vse spore, ki zadevajo sporazume imenovane v prilogi DSU. Tudi DSU odločba dovoljuje določene neenakosti. Na primer, stranke vsakega večstranskega sporazuma (npr. sporazum o javni nabavi, o civilnem letalstvu, o mlečnih izdelkih) se lahko odločijo glede postopka reševanja sporov in kako se naj DSU uporabi ali neuporabi. (Jackson 2000, 179) Nov sistem reševanja sporov je prva leta naletel na določene ovire (Jackson 1998, 73):

1) Prva ovira je bil spor med Ameriko in Japonsko zaradi avtomobilov, ki je bil na srečo poravnan.

2) Izbira samega Prizivnega telesa se je zavlekla za 6 mesecev dlje, kot so pričakovali, ampak se je vse dobro izteklo z ustanovitvijo telesa decembra 1995.

3) Tretja ovira je bila prvi spor, ki se je reševal preko Prizivnega telesa; primer Združenih držav pri regulacijah z bencinom.

4) Problem alokacije resursov. Čeprav je bilo spodbudna vsota namenjena za postopek reševanja sporov in za Pritožbeno telo, so nekateri primeri presegli te resurse.

Sporazum o pravilih in postopku o reševanju sporov (Understanding on Rules and Procedures Governing the Settlement of Disputes) navaja, da je sistem reševanja sporov v okviru WTO osrednji dejavnik v zagotavljanju gotovosti in predvidljivosti v multilateralnem trgovinskem sistemu. Sporazum tudi navaja, da je promptno reševanje sporov bistvenega pomena za učinkovito delovanje WTO. Zato do podrobnosti razdela postopke in roke, ki jih je treba upoštevati pri reševanju sporov. (Bohte 1995, 232) Za razliko od GATT sistema, kjer ni bilo posebnega stalnega organa, namenjenega izključno reševanju sporov, bo v okviru WTO delovalo posebno telo za reševanje sporov (DSB), ki bo reševalo vse spore, ki bi izvirali iz kateregakoli sporazuma, zajetega v Sklepnem dokumentu Urugvajskega kroga. Tako bo le DSB imel pooblastila za ustanavljanje panelnih skupin za reševanje sporov, sprejem poročil panelnih skupin in apelacijskega (pritožbenega) telesa, nadzorovanje izvrševanja odločb in priporočil ter za odobritev povračilnih ukrepov v primeru neizvršitve odločb ali priporočil. (prav tam) Recimo, da je postopek reševanja spora rezultat sprejetja panelnega poročila. Kakšen je njegov pravni pomen? Možnosti so sledeče (Jackson 1998, 82):

a) Samo priporočilo, ki po možnosti namiguje, da lahko pripelje pogodbene stranke k suspendiranju konsenza.

b) Obveznost, ki jo moraš izpolniti, tako da predstavlja poročilo pravno in moralno obveznost neudeleženim strankam.

c) Obveznost mednarodnega prava, ki ga morajo upoštevati stranke v sporu. d) Možnost, da je sprejetje poročila pogodbenih strank enaka dokončni rešitvi razlage

GATT-a pogodbenih strank (kot vodilno telo) v skladu s členom XXV . e) Praksa s pogodbo institucije, kot je zagotoviti osnove za spor s posamezno

interpretacijo v skladu s prakso, ki jo predlaga 31. člen Dunajske konvencije za pogodbeno pravo.

33

Druga pomembna novost v sistemu WTO je, da stranke v sporu ne bodo več mogle blokirati sprejema odločb in priporočil. Po novi ureditvi bo namreč potreben konsenz proti ustanovitvi panelne skupine oziroma sprejemu poročila, da ne pride do sprejema odločbe ali priporočila. Tretja pomembna novost je, da se bo zoper odločbe oziroma priporočila mogoče pritožiti na apelacijsko telo. Četrta, zelo pomembna novost pa je, da bo lahko članica, ki ji bodo odobreni povračilni ukrepi (suspenz koncesij) proti drugi stranki, le-te lahko izvajala tudi v okviru drugega sporazuma, in na tistega, na katerega se nanaša spor, zaradi katerega so bili povračilni ukrepi odobreni. V praksi to pomeni, da se bodo povračilni ukrepi lahko nanašali na katerikoli sektor, ki ga bo pokrivala WTO. (Bohte 1995, 232-233) 4.2 Naloge, cilji in glavne značilnosti sistema za reševanje sporov v WTO 1) Zagotavljanje varnosti multilateralnega trgovinskega sistema Glavni cilj WTO sistema za reševanje sporov je zagotoviti varen in predviden multilateralen trgovinski sistem. Udeleženci tega trga potrebujejo stabilnost in predvidljivost v vladnem pravu, pravilih in regulacijah v njihovih tržnih aktivnostih, še posebej kadar upravljajo trgovino na dolgoročnih transakcijah. Vpričo tega, DSU namerava zagotoviti hiter, učinkovit, zanesljiv in pravno usmerjen sistem reševanja sporov. (WTO 2004, 2) 2) Ohranjanje pravic in obveznosti članic WTO Do spora navadno pride, ko ena članica WTO sprejme tak trgovinski ukrep, da ga druga (druge) članica smatra kot protislovnega z obveznostmi WTO sporazuma. V takem primeru je vsaka članica, ki se čuti ogroženo, upravičena se obrniti na postopke in predpise sistema za reševanje sporov, da bi izpodbila ta ukrep. (prav tam) Če se stranki v sporu ne moreta sporazumeti, se tožnik posluži postopka na osnovi pravil, pri čemer zadevo temeljito prouči samostojno telo (paneli in pritožbeno telo). Kompenzacija in nasprotni ukrep je dostopen kot sekundarni in začasni odgovor na kršitev sporazuma WTO. Na tak način WTO zagotavlja mehanizem, s katerim si lahko članice WTO zagotovijo pravice na osnovi Sporazuma. Ta sistem je enako pomemben s perspektive obtožene stranke, odkar zagotavlja forum za obtožence, da se lahko zagovarjajo, če se ne strinjajo s pritožbami tožnikov. Vpletena telesa (glej sliko 6) nameravajo svoje odločitve premisliti in se korektno posvetiti pravicam in obveznostim kot je določeno v WTO sporazumu. Ne smejo spreminjati in prilagajati pravo določenim pogodbenim strankam. (WTO 2004, 2-3)

34

Slika 6: Organi WTO, ki so vpleteni v reševanje sporov

Vir: WTO 2007k 3) Pojasnitev pravic in obveznosti s pomočjo interpretacije Določeno področje pravic in obveznosti, ki jih obsega Sporazum WTO, ni vedno jasno samo iz pravnih dokumentov. Pravni predpisi so pogosto načrtovani s splošnimi pogoji in glede na to, da so splošno uporabni in pokrivajo množico posameznih primerov, ne morejo biti vsi podrobno urejeni. Težko je določiti, če obstaja določena skupina dokazov, ki bi lahko prekršili pravne zahteve določenega predpisa. V večini primerov bi se to lahko dokazovalo z interpretacijo pravnih pogojev, ki jih vsebuje določen pravni predpis. (WTO 2004, 3) Kar se tiče metod interpretiranja, se DSU sklicuje na »običajne metode interpretiranja mednarodnega javnega prava«. Medtem ko je mednarodno javno pravo nepisan zakon, je mednarodna konvencija zbrala nekaj teh običajnih zakonskih predpisov. Členi 31, 32 in 33 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu vključujejo veliko običajnih predpisov interpretiranja mednarodnega pogodbenega prava. Člen 33 Dunajske konvencije pravi, da je sporazum WTO merodajen samo v angleškem, francoskem in španskem jeziku. (prav tam) 4) Prednostne rešitve predstavljajo vzajemno dogovorjene rešitve Čeprav sistem za reševanje sporov namerava podpirati pravice, ki so jih sklenile države članice, in pojasnjevati področje pravic in obveznosti, ki postopoma dosegajo višje ravni varnosti in predvidljivosti, pa primaren cilj sistema ni razreševati spore in razvijati pravoznanstvo. Kot tudi pri drugih pravnih sistemih, je prednost v reševanju sporov, ki dosegajo vzajemne skupne rešitve, ki so seveda skladni s sporazumom WTO. Razsodba naj bi se izvršila le v primeru, ko se stranki oz. stranke med seboj ne morejo dogovoriti. (WTO 2004, 6)

Organi v procesu reševanja sporov

Telo za reševanje sporov - DSB

Generalni direktor in WTO sekretariat

Paneli

Strokovnjaki

Arbitri

Pritožbeno telo

Smernice

35

5) Takojšnje reševanje sporov DSU poudarja, da je takojšnje reševanje sporov bistveno za učinkovito delovanje WTO in ohranitev pravic in obveznosti med državami članicami. Dobro znano je, da je za doseganje pravice potrebno doseči ne samo pravične rezultate, ampak tudi hitre. DSU je z znatnimi detajli točno določil postopke in ustrezne roke, ki se jih je potrebno držati pri reševanju sporov. Če se bo o primeru sodno odločilo, naj ne bi trajalo več kot eno leto za panelne razsodbe in ne več kot 16 mesecev za pritožbene primere. Treba je tudi vzeti v obzir, da so spori v WTO običajno zelo kompleksni. Stranke navadno predložijo mnogo podatkov in dokumentov, prav tako zelo podrobno razložijo svoje argumente za takšen ukrep. Prav tako tudi druge stranke potrebujejo čas, da pripravijo svoj odgovor s svojimi argumenti, da se lahko soočijo z nasprotnikom. Paneli in pritožbeno telo tudi morajo upoštevati vse argumente, priporočila strokovnjakov, posvetovanja in zagotoviti logično rešitev. Glede na vse te aspekte sistem za reševanje sporov v WTO deluje relativno hitro, vsekakor pa veliko hitreje kot domači pravni sistem ali drugi mednarodni razsodni sistemi. (WTO 2004, 6-7) 6) Prepoved enostranskih odločb Članice WTO so sprejele multilateralni sistem za reševanje sporov namesto reševanja z unilateralnimi akcijami. To pomeni, da je rešitev sprejeta s postopkom reševanja sporov trajna in zavezujoča in stranke ne morejo vzeti pravice v svoje roke. Če bi se kljub vsemu stranke vedle enostransko, bi to v najhujšem primeru lahko vodilo v trgovinsko vojno. (WTO 2004, 7) 7) Izključna pristojnost sodne oblasti Pri povračilnem ukrepu multilateralnega sistema WTO za reševanje sporov, člen 23 DSU ne izključuje samo unilateralne akcije, ampak tudi preprečuje uporabo katerekoli drugega ukrepa, ki bi omajala razsodbo spora. (WTO 2004, 8) 8) Sistem je obvezujoče narave Sistem za reševanje sporov je obvezujoč. Vse članice WTO so podrejene sistemu, ker so sprejele in podpisale sporazum WTO. Rezultat tega je, da imajo vse države članice zagotovljen dostop do sistema za reševanje sporov. (prav tam) 4.3 Postopek reševanja trgovinskih sporov Reševanje trgovinskih sporov poteka skozi različne faze v WTO. V vseh fazah vzpodbujajo prizadete države članice, da se med seboj dogovorijo in poravnajo spor izven sodišča. Prav tako je v vseh fazah na voljo generalni direktor WTO, ki ponuja svoje prostore, morebitno posredovanje ali pomaga doseči sporazum. (Bobek 2002, 128) Reševanje sporov je osrednji steber multilateralnega trgovinskega sistema in edinstven prispevek WTO k stabilnosti globalne ekonomije. Brez načina za reševanje sporov bi bil sistem temelječ na pravilih manj učinkovit, saj se ta pravila ne bi mogla uveljaviti.

36

Postopek WTO poudarja pravilo zakona in zagotavlja, da je trgovinski sistem varnejši in bolj predvidljiv. Sistem temelji na točno določenih pravilih z določenimi časovnimi roki za zaključitev primera. Prvo odločitev sprejme panel, ki jo potrdi ali zavrne celotno članstvo WTO. Možne so tudi pritožbe temelječe na podlagi zakona. (WTO 2007l) Kakorkoli, pomen ni podajanje sodb. Prioriteta je reševanje sporov s posvetovanji, če je možno. Do julija 2005 je samo 130 od 332 primerov prešlo celoten proces panela. Večina ostalih je bila poravnanih izven sodišča ali pa so ostali v fazi podaljšanega posvetovanja – nekateri že od leta 1995. (prav tam) Postopek za reševanje sporov je obstajal tudi pri starem GATT sistemu, vendar ni imel določenih časovnih rokov. Odločitve se niso upoštevale in veliko primerov se je vleklo dolgo časa, ne da bi se končali. Sporazum Urugvajske runde je predstavil bolj strukturiran proces, z natančneje določenimi fazami postopka. Uvedel je strožjo disciplino za čas, v katerem se mora primer končati, s fleksibilnimi skrajnimi roki v različnih fazah postopka. Sporazum poudarja takojšnjo poravnavo, ki je bistvena za učinkovito delovanje WTO. Določa tudi pomembne detajle glede postopka in časovnih rokih, ki jih je potrebno upoštevati za rešitev spora. Če gre primer skozi vse faze postopka, praviloma naj ne bi trajalo dlje kot eno leto, oziroma 15 mesecev v primeru pritožbe. Dogovorjeni časovni roki so prilagodljivi in če primer velja za nujnega (pokvarljivo blago), je postopek pospešen, kolikor je to mogoče. (prav tam) 4.4 Funkcije organov WTO pri reševanju sporov Proces reševanja sporov v WTO vključuje stranke, tretje stranke, telo za reševanje sporov, pritožbeno telo, sekretariat WTO, arbitre, neodvisne strokovnjake in različne specializirane institucije. Med organi, ki se pojavljajo pri reševanju sporov, lahko ločimo tudi politično institucijo (telo za reševanje sporov) od neodvisnih (paneli, pritožbeno telo in arbitri). (WTO 2004, 17) V tem poglavju bom opisala natančno vlogo in naloge posameznega organa, da bo postopek reševanja sporov razumljivejši in tudi faze reševanja sporov, ki jih bom kasneje opisala, bolj jasne. Organe, ki sodelujejo pri postopku reševanja sporov, prikazuje tudi slika 6. 1) Telo za reševanje sporov Glavna naloga Telesa za reševanje sporov (v nadaljevanju DSB) je sprejemanje odločitev s konsenzom. Generalni svet opravlja svoje obveznosti preko DSB. Tako generalni svet kot tudi DSB sestavljajo vsi predstavniki držav članic. DSB je dogovoren za upravljanje DSU, na primer za nadzor celotnega procesa reševanja sporov. DSB ima moč ustanoviti panele, sprejeti panelna poročila in poročila pritožbenega telesa ter vzdrževati nadzor nad izvršitvijo razsodb in priporočil. (WTO 2004, 17) DSB ima tudi svojega predsednika, ki je navadno eden izmed Ženevskih ambasadorjev. Predsednik je določen s konsenzom s strani vseh držav članic. Predsednik ima številne naloge v določenih situacijah. Na primer, določi pravila in postopke v sporu, če stranka v

37

roku 20 dneh ne sprejme postopek za reševanje spora, v katerega je vpletena. Predsednik lahko tudi na podlagi pooblastila DSB sestavi posebne roke na sklicevanje, ki so v skladu s členom 7.3 DSU. (WTO 2004, 19-20) 2) Generalni direktor in WTO sekretariat Generalni direktor WTO lahko ponudi svojo pomoč, spravo ali posredovanje z namenom, da pomaga članicam rešiti spor. Generalni direktor lahko s svojim posredovanjem pomaga članicam nerazvitih držav, ki se niso mogle pogoditi s posvetovanji, rešiti spor preden se bo primer reševal s paneli. Generalni direktor v imenu strank skliče sestanek DSB in člane panelov in s posvetovanji s predsednikom DSB in predsednikom pristojnega Sveta, če stranke niso mogle skleniti kompromisa v 20. dneh. Lahko tudi določi sestanek arbitrov, da določijo razumen rok izvedbe arbitraže, če se stranke ne morejo pogoditi glede časa izvedbe in arbitrov. (WTO 2004, 20) Osebje WTO sekretariata, ki poroča o svojem delu generalnemu direktorju, na željo članic pomaga pri reševanju njihovega spora. Vodi posebne tečaje o izobraževanju in zagotavlja pravna svetovanja ter pomoč državam v razvoju glede reševanja njihovih sporov. Sekretariat prav tako pomaga sestavljati člane panelov – panelno listo, ki bodo prisostvovali pri reševanju sporov, jim daje nasvete in zagotavlja upravno pomoč Telesu za reševanje sporov. (WTO 2004, 20-21) 3) Paneli Paneli so kvazi-pravna telesa podobna sodiščem, ki imajo nalogo razsoditi spor med članicama v prvi stopnji. Normalno so sestavljeni iz treh, izjemno iz petih, strokovnjakov, ki so izbrani na podlagi ad hoc (točno temu namenjene) selekcije. To pomeni, da ni stalnega panela, ampak je za vsak spor izbran drug panel. Vsakdo, ki je dobro kvalificiran in neodvisen, je lahko na panelni listi. V GATT sistemu so panele sestavljali predstavniki držav članic ali predstavniki Sveta ali odbora. WTO sekretariat skrbi za imena državnih in nedržavnih oseb, ki lahko služijo za panele. Vsak, ki je član panelne liste, deluje samostojno in individualno in ne kot predstavnik države ali kakšne organizacije. (WTO 2004, 21) Panel, določen za poseben spor, mora pregledati dejanske in pravne vidike spora in svoje poročilo, v katerem izrazi svoje zaključke, predložiti DSB. Če panel ugotovi, da je članica resno kršila obveznosti WTO, priporoči izvršbo zoper tožene stranke. (prav tam) 4) Pritožbeno telo Za razliko od panelov, je pritožbeno telo stalni organ sestavljen iz sedmih članov, katerih naloga je pregled pravnih vidikov panelnih poročil. Pritožbeno telo je druga in zadnja stopnja razsodnega dela sistema za reševanje sporov. Ker v GATT sistemu tega organa ni bilo, je dodatek te druge razsodne stopnje eden največjih inovacij Urugvajske runde. Pomemben razlog za nastanek Pritožbenega telesa je samodejen prevzem panelnega poročila. V trenutnem sistemu za reševanje sporov, posamezne članice WTO ne morejo preprečiti prevzem panelnega poročila, razen če imajo podporo vseh ostalih članic. (WTO 2004, 21)

38

Pritožbeno telo ima sedaj nalogo, da skrbno pregleda panelno poročilo in odpravi morebitne pravne napake. Tako pritožbeno telo zagotavlja doslednost odločanja, ki je skladno z glavnim ciljem sistema za reševanje sporov, to je zagotavljanje varnosti in predvidljivosti multilateralnega trgovinskega sistema. (WTO 2004, 22) Pritožbeno telo ima tudi svoj sekretariat, ki zagotavlja pravni obstoj in upravno podporo pritožbenemu telesu. Sekretariat je ločen od WTO sekretariata in tako zagotavlja samostojnost pritožbenemu telesu. Sekretariat pritožbenega telesa je nastanjen na sedežu organizacije v Ženevi skupaj z WTO sekretariatom, kjer se sestajajo paneli in pritožbeno telo (WTO 2004, 24) 5) Arbitri Naloga arbitrov je, da individualno ali v skupinah pomagajo razsoditi določena vprašanja na različnih stopnjah postopka reševanja sporov. Arbitraža je dostopna kot alternativa rešitve spora pri panelih ali pritožbenem telesu. Prav tako predstavlja možnost, ki je bila do sedaj zelo redko uporabljena. Bolj pogosto se arbitraža uporablja v dveh drugih oblikah pomoči. Prva situacija, v kateri lahko arbiter odloča, je določitev razumnega časa, v katerem mora tožena stranka izvesti svojo izvršbo. Druga situacija pa je, ko stranka, ki se želi maščevati, lahko zahteva arbitražo, če ugovarja stopnji ali vrsti predlaganega suspendiranja. (WTO 2004, 24-25) 6) Strokovnjaki Spori pogosto vključujejo kompleksna vprašanja tehnične ali znanstvene narave. Ker panelno listo sestavljajo strokovnjaki na področju mednarodne trgovine in ne nujno na področju znanstvenih ved, DSU daje pravico panelom, da poiščejo informacije in tehnična svetovanja pri strokovnjakih oz. ekspertih. Paneli lahko poiščejo informacije pri kateremkoli primernem viru, vendar morajo o tem predhodno obvestiti članico. V skladu s členom XIII DSU, morajo paneli zbrati menja strokovnjakov, kadar imajo opraviti z vprašanji glede naslednjih sporazumov (WTO 2004, 25):

Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, Sporazum o tehničnih ovirah v trgovini, Sporazum o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini, Sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

Če paneli smatrajo, da se je potrebno posvetovati s strokovnjaki, da bi lahko objektivno ocenili dejstva, se lahko posvetujejo s posameznikoma ali lahko določijo skupino strokovnjakov, da pripravijo strokovno poročilo. (prav tam) 7) Smernice Zaradi DSU so »igralci« v procesu reševanja sporov odvisni od izoblikovanih pravil, ki zagotavljajo pravičen proces in nepristranske odločitve. Udeleženci v postopku reševanja sporov, kot so na primer člani panelov, pritožbenega telesa ali arbitri, morajo izvrševati svoje naloge na pravičen in neodvisen način.(WTO 2004, 26)

39

DSB je za DSU sprejel smernice, katerih cilj je zagotavljanje integritete, pravičnosti in zaupnosti sistema za reševanje sporov. Te smernice so uporabne za širšo skupino ljudi, kamor sodijo člani panelov, pritožbenega telesa, strokovnjaki, arbitri, člani telesa za spremljanje tekstila in osebje sekretariata WTO in pritožbenega telesa. Na osnovi teh smernic mora ta skupina ljudi delovati samostojno in pravično, izogniti se morajo direktnim ali posrednim konfliktom interesov, in spoštovati morajo zaupnost postopka za reševanje sporov. Kršitev teh zahtev daje stranki v sporu moč, da izpodbija članstvo kršitelja v postopku reševanja sporov in zahtevo o izključitvi njegovi izključitvi v nadaljnjem sodelovanju v procesu. (WTO 2004, 26-27) 4.5 Faze reševanja sporov v okviru WTO 1) Posvetovanja (konzultacije) Cilj reševanja sporov v okviru WTO je doseči pozitivno rešitev spora. Zato se vzpodbuja dosega za vse stranke v sporu sprejemljive rešitve. Prva faza v postopku reševanja sporov so zato posvetovanja in konzultacije med strankami v sporu. Vsaka članica v sporu mora promptno (v roku 10 dni) odgovoriti na zahtevo po konzultacijah in pričeti z njimi v roku 30 dni od vložene zahteve. Lahko torej ugotovimo, da tudi sistem WTO preferira sporazumno reševanje sporov, vendar članicam ne omogoča več izkoriščanja te težnje za zavlačevanje postopka in s tem povezano pridobivanje na času. (Bohte 1995, 233) Da bi se zagotovila transparentnost postopka, mora biti vsaka zahteva po konzultacijah predložena (notificirana) DSB v pismeni obliki. Vsebovati mora razloge za zahtevo, vključno z identifikacijo spornih ukrepov in obrazloženo pravno osnovo za pritožbo. Če konzultacije in z njimi povezana pogajanja ne uspejo, se lahko zadeva v tej fazi predloži generalnemu direktorju WTO, če se stranke v sporu s tem strinjajo. Generalni direktor lahko v tem primeru ponudi posredniško vlogo (vlogo dobrih uslug) pri reševanju spora, pri čemer deluje ex officio. Glede konzultacij torej ni bistvenih novosti, nova je le poudarjena posredniška vloga generalnega direktorja WTO. (prav tam) 2) Ustanovitev panelnih skupin za reševanje sporov Če tožena stranka v roku 10 dni ne odgovori na zahtevo po konzultacijah oziroma če konzultacije v 60 dneh ne pripeljejo do rešitve spora, lahko pritožbena stranka zahteva od DSB, da ustanovi panelno skupino za rešitev spora. Ustanovitev panelne skupine je tako rekoč avtomatična. DSB jo mora ustanoviti najpozneje na drugem obravnavanju zadeve, če ni konsenza proti ustanovitvi (kar v praksi pomeni, če pritožujoča se stranka od zahteve ne odstopi). To seveda pomeni, da tožena stranka ne more blokirati ustanovitve panelne skupine. (Bohte 1995, 233) Panelna skupina se mora konstituirati v 30 dneh od ustanovitve. Sekretariat WTO bo strankam v sporu predlagal tri potencialne člane panelne skupine. Če se stranke v sporu v 20 dneh od ustanovitve panelne skupine ne bodo mogle sporazumeti o njenih članih, bo generalni direktor (na zahtevo katerekoli stranke) po posvetovanjem s predsednikom DSB in predsednikom relevantnega komiteja ali sveta (glede na vrsto spora) sam imenoval člane panelne skupine. Člani panelne skupine bodo pri svojem delovanju in odločitvah neodvisni

40

in ne bodo smeli slediti navodilom katerekoli vlade. Glede panelnih skupin so novosti predvsem v avtomatizaciji postopka. (Bohte 1995, 234) 3) Postopek v panelnih skupinah Sporazum o pravilih in postopku reševanja sporov določa, da od začetka obravnave primera (od takrat, ko so dogovorjeni referenčni pogoji in sestava panelne skupine ta rešitev spora) do predložitve končnega poročila panelne skupine strankam v sporu načeloma ne sme preteči več kot šest mesecev. V nujnih primerih, vključno s tistimi, ki se nanašajo na hitro pokvarljivo blago, pa je dovoljeni časovni okvir skrajšan na tri mesece. V nobenem primeru pa ta čas ne sme biti daljši od devet mesecev. Novost je predvsem v podrobnejši opredelitvi rokov, ki naj bi preprečili, da bi se postopki predolgo vlekli. (Bohte 1995, 234) 4) Sprejem poročila panelne skupine DSB mora sprejeti poročilo panelne skupine v 60 dneh od izdaje, razen v primeru, če ga ena izmed strank v sporu z notifikacijo obvesti, da se namerava zoper poročilo pritožiti, oziroma če nastopi soglasje proti sprejemu poročila (če pritožbena stranka tožbo umakne). Vendar pa DSB poročila ne more sprejeti prej kot v 20 dneh od takrat, ko je bilo dano v kroženje državam članicam. Članice imajo lahko k poročilu pripombe, morajo pa jih izraziti v pismeni obliki in razposlati v kroženje pred zasedanjem DSB, na katerem bo poročilo obravnavano. (prav tam) 5) Apelacijska obravnava Novost v postopku reševanja sporov je tudi možnost katerekoli stranke v sporu, da se pritoži zoper poročilo panelne skupine. Vendar pa se pritožba lahko vloži le glede pravnih vprašanj in pravne interpretacije poročila panelne skupine. Pritožbe bo obravnavalo posebno apelacijsko telo, ki ga ustanovi DSB. Pritožbeno telo bo imelo sedem članov, ki bodo imenovani za dobo štirih let. Člani tega telesa bodo lahko postali priznani strokovnjaki s področja prava in mednarodne trgovine in ne bodo smeli sprejemati navodil nobene vlade. (Bohte 1995, 234-235) Vsako posamezno zadevo bodo obravnavali po trije člani apelacijskega telesa. Lahko bodo podprli, spremenili ali ovrgli pravne ugotovitve in sklepe panelne skupine. Praviloma postopek apelacijskega telesa ne bo smel trajati več kot 60 dni, v nobenem primeru pa ne več kot 90 dni. V roku 30 dni po izdaji bo poročilo apelacijskega telesa sprejel DSB, brezpogojno pa ga bodo morale sprejeti tudi stranke v sporu, razen v primeru soglasja proti sprejemu (torej če stranka, ki je v sporu uspela, odstopi od svojih zahtev). Možnost apelacijske obravnave seveda pomeni veliko novost, ki postopek za reševanje sporov precej bolj približa legalističnemu pogledu. (Bohte 1995, 235) 6) Izvršitev priporočila ali odločbe Sporazum o pravilih in postopku glede reševanja sporov navaja, da je promptna izvršitev priporočila ali odločbe DSB bistvena za učinkovito reševanje sporov v korist vseh članic WTO. Na sestanku DSB, ki mora biti sklican v roku 30 dni od sprejema poročila panelne

41

skupine ali apelacijskega telesa, se mora stranka, ki je v sporu izgubila, izreči, kako bo spoštovala odločbo ali priporočilo. DSB ji lahko odobri rok, v katerem mora to storiti, s tem da DSB ta rok fiksno določi. (Bohte 1995, 235) Če v postavljenem roku stranka, ki je v sporu izgubila, ustrezno ne ukrepa, mora vstopiti v pogajanja z zmagovito stranko, da se določi kompenzacija, sprejemljiva za obe strani. Če se to v roku 20 dni ne zgodi, lahko stranka, ki je v sporu dobila, zahteva od DSB odobritev suspenza koncesij ali obvez do druge stranke. Postopek določa, da bo DSB takšno zahtevo odobril v roku 30 dni, razen v primeru soglasja proti takšni odločitvi (kar zopet pomeni, da razen če stranka, ki je v sporu dobila, od svojih zahtev ne odstopi). (prav tam) Če stranka, ki je v sporu izgubila, nasprotuje nivoju suspenza (se torej pritoži nad višino sankcije), bo zadeva stvar arbitraže, ki jo bodo izpeljali člani panelne skupine, ki so zadevo tudi obravnavali, če pa to ne bo mogoče, pa arbiter, ki ga bo imenoval generalni direktor WTO. Arbitraža bo morala biti izvršena v 60 dneh od vložene zahteve, njena odločitev pa bo dokončna. DSB bo nato odobril suspenz koncesij glede na sklepe arbitraže, razen če ne pride do soglasja glede zavrnitve (kar zopet pomeni le to, da zmagovita stranka od svoje zahteve odstopi). (prav tam) Suspenz koncesij mora biti v principu izvršen v istem sektorju, v zvezi s katerim je potekal spor. Vendar pa, če tega v praksi ni mogoče učinkovito izpeljati, potem se lahko suspenz koncesij izvrši tudi v kateremkoli drugem sektorju istega sporazuma. Če pa tudi tega v praksi ni mogoče učinkovito izpeljati in če so okoliščine dovolj resne, potem se suspenz lahko izvrši v kateremkoli sektorju kateregakoli sporazuma, ki ga pokriva WTO. Slednje pomeni eno od najmočnejših okrepitev izvršilnega sistema, saj bo v veliki meri prepričalo potencialne kršitelje, da bodo za svoje neprimerne ukrepe res v vsakem primeru morali nositi posledice. No, DSB bo v vsakem primeru nadzoroval izvajanje sprejetih priporočil in mnenj in vsak sprožen spor bo ostal na agendi vse do dokončne rešitve. (Bohte 1995, 235-236) 4.6 Kronološki potek reševanja sporov Države, ki se zapletejo v spor, se morajo posvetovati najmanj 60 dni, da bi našle način rešitve problema izven sodišča. Če so posvetovanja neuspešna, sledi reševanje spora na sodišču, ki vključuje natančno določen postopek: določi se skupina strokovnjakov, ta kasneje zasliši vse stranke vključene v spor ter na koncu izda razsodbo. Pritožbe obravnava pritožbeno telo, ki na koncu izda poročilo (slika 7). Kljub dolgemu postopku reševanja sporov v WTO, se je ta postopek v primerjavi z GATT zmanjšal za več mesecev. (Bobek in Živko 2002, 110)

42

Slika 7: Potek reševanja sporov v WTO 60 dni do drugega sestanka DSB 0-20 dni skupine ekspertov ponovni sestanek s poroto 6 mesecev od sestave porote, 3 če je nujno do 9 mesecev od ustanovitve porote pregled pritožbenega telesa »v razumnem času« (cca. 15 mesecev) 30 dni po preteku možnost arbitraže »razumnega časa« Vir: Bobek in Živko 2002, 111

DSB ustanovi poroto

raziskava porote

referenčni pogoji sestava porote

vmesno poročilo

poročilo porote za udeležence

poročilo porote za DSB

represalije s strani DSB, če ni dogovora

ob implementaciji dogovor o kompenzaciji

DSB sprejme poročilo

implementacija

posvetovanja

43

Tabela 6 prikazuje trajanje reševanja sporov v primeru, da bi se vse reševalo v skrajnih rokih. Ti časovni roki so samo približni, saj je sporazum fleksibilen, države pa lahko svoj spor rešijo tudi na katerikoli stopnji.

Tabela 6: Trajanje reševanja spora Posvetovanja, posredovanje 60 dni Imenovanje panela in njegovih članov 45 dni Končno panelno poročilo strankam 6 mesecev Končno panelno poročilo članicam WTO 3 tedne DSB sprejme poročilo (če ni pritožbe) 60 dni Skupno (brez pritožbe) 1 leto Pritožbeno poročilo 60-90 dni DSB sprejme pritožbeno poročilo 30 dni Skupno (s pritožbo) 1 leto 3 mesece Vir: WTO 2007l Takšno reševanje sporov je pomembno predvsem za države v razvoju in majhne države, saj jim daje moč v primeru nepoštenega trgovanja razvitih držav. Prvi primer v WTO so sprožile ravno države v razvoju - Venezuela in Brazilija proti ZDA glede bencina. (Bobek in Živko 2002, 110) Praktični primer časovnega poteka reševanja spora je prikazan v prilogi 5, ki obravnava pritožbo Venezuele nad ZDA zaradi diskriminacije uvoza bencina. 4.7 Slabosti sistema za reševanje sporov v WTO Sistem ima tako prednosti kot tudi slabosti. Ena izmed slabosti je, da kljub določenim časovnim rokom, celoten postopek reševanja sporov še vedno traja precej dolgo. V tem času tožnik nenehno trpi gospodarsko škodo, če je bil sporni ukrep v nesoglasju s pravili WTO. Na voljo ni nobenih začasnih ukrepov, ki bi zaščitili gospodarske in trgovinske interese uspešnega tožnika med procesom reševanja spora. Še več, celo po zmagi v sporu tožnik ne prejme nobene odškodnine za škodo, ki mu je bila povzročena v času izvršitve odločbe. Prav tako ne prejme povračila pravnih stroškov od nasprotne stranke. Izjemoma se je tudi že zgodilo, da je bila ukinitev koncesij neučinkovita pri izvedbi. (WTO 2004, 117) Zaradi uspešnosti sistema prihaja že do preobremenitev. V kratkem časovnem obdobju je potrebno zbrati skupine strokovnjakov, ki o sporu odločajo. Te ljudi predlagajo države članice, ti strokovnjaki pa morajo poznati mednarodno trgovino in morajo biti trgovinski ali pravni specialisti, aktivni na tem področju. V zadnjem času se pojavljajo pritožbe na strokovnost teh ljudi, kar je razumljivo, saj je vedno več sporov in pritožb, število strokovnjakov za to področje pa omejeno. Ena od možnih bodočih rešitev je ustanovitev stalnega odbora strokovnjakov (20 do 30 ljudi), ki bi delali samo na tem področju, podobno kot je to stalno pritožbeno telo v WTO. S tem bi odpadla možnost odstopanja

44

različnih stališč in znanj, zato bi ob določenih okoliščinah lahko bilo dovoljeno poklicati dodatne strokovnjake. (Bobek in Živko 2002, 112) Večina držav v razvoju nima dovolj sredstev, da bi imela v Ženevi stalno prisotne predstavnike, pravnike in drugo osebje. To se je pokazalo tudi pri sporu z bananami med ZDA in EU. Države osrednje Amerike niso mogle sodelovati v sporu, ki je zanje zelo pomemben. Takšnim državam bo potrebno omogočiti udeležbo pri reševanju sporov, saj bo organizacija dobila sloves kluba, kjer imajo samo bogate države možnost pravične obravnave. (Bobek in Živko 2002, 112) Zaradi čim hitrejšega reševanja sporov so pogajalci WTO ob uvedbi tega sistema želeli narediti takšen sistem, ki ne bi še bolj zaostroval sporov. Med drugim je to pomenilo omejitve obravnav in drugih formalnih postopkov samo za uradnike, ki zastopajo posamezne države ter omejitev kroženja dokumentov na stranke, ki so v spor neposredno vpletene. Omejevanje pa je celotnemu postopku dalo nekakšen skrivnosten značaj, zato so vse večje zahteve nekaterih držav, da so zaslišanja odprta za javnost. Razsodba v sporu lahko zelo spremeni način opravljanja posla v določeni državi. Spremembe lahko nastanejo tudi v državah, ki niso neposredno udeležene v sporu, zato bi bilo pošteno, da se tudi drugim omogoči udeležba v postopku. (prav tam) Opozicija pri teh zahtevah trdi, da bi se s tem izdale zaupne informacije, kar lahko škodi eni od strani v sporu. Tradicija GATT in WTO je bila, da se spori rešujejo med vladami. S tem se zmanjšuje jeza in problemi se rešujejo na diplomatski način. Zahteve nevladnih organizacij po vključevanju v procese reševanja sporov pa so vse večje. Nevladne organizacije želijo, da se pri razsodbah upoštevajo tudi njihovi predlogi in da dobijo možnost oddati poročila, ki bi jih skupina strokovnjakov morala upoštevala pri reševanju sporov. Rešitev tega problema bi bili predpisi, ki bi natančno opredeljevali kdaj, zakaj in kako je lahko javnost vključena v odločanje. WTO je in ostaja medvladna organizacija, vendar bo večja odprtost prispevala k povečanju avtoritete WTO kot institucije ter povečanju podpore javnosti multilateralni trgovinski liberalizaciji. (Bobek in Živko 2002, 113) Vsak dogovor o mednarodni trgovini je v prvi vrsti kompromis med tremi velikimi centri moči, ki so ZDA s Kanado in Mehiko, Evropska unija in tretji center predstavlja Pacifiški bazen, v katerem ima glavno besedo Japonska, delno pa tudi Južna Koreja, Hong Kong, Singapur in Tajvan. Glede na naraščajočo gospodarsko moč LR Kitajske je morda upravičeno napovedati, da bo za kakršenkoli resen dogovor v zvezi s svetovno trgovino v bodoče potreben tudi dogovor s to azijsko velikanko. Kakor je bila namreč usoda Urugvajskega kroga v letu 1994 povsem odvisna od ZDA, tako – če se ozremo nekoliko naprej – vzbuja skrb nesodelovanje Kitajske v sistemu WTO. (Bohte 1995, 236) Logično je, da si gospodarsko šibkejše države bolj prizadevajo za pravičnost sistema reševanja sporov v zvezi z mednarodno trgovino, saj jim načeli »ena država en glas« in »pred zakonom smo vsi enaki« zagotavljata enakovrednejši tretma. Po drugi strani antilegalistični in negociacijski sistem pomenita v bistvu prevlado močnejšega, kajti ni si težko predstavljati, kdo v takšnih pogajanjih potegne daljši konec in kdo ima na voljo več vzvodov za vsiljenje svoje volje. Z Montrealskimi reformami, še posebej seveda z Urugvajskim krogom, se vse bolj krepi legalistični pogled. Vse bolj namreč prevladuje

45

stališče, da svetovno trgovino sedaj urejajo pravna pravila in da nespoštovanju teh pravil sledijo pravne sankcije. Vendar pa bi bilo iluzorno pričakovati, da se bo sistem reševanja sporov na področju mednarodne trgovine (tudi v okviru WTO) prelevil v popolnoma »sodni« sistem. (Bohte 1995, 236) Če torej lahko upravičeno ugotovimo, da ima v oblikovanju sistema reševanja sporov v okviru GATT in WTO vedno večjo vlogo legalistični koncept, pa moramo hkrati tudi ugotoviti, da ne manjka raznovrstnih premislekov (Bohte 1995, 237):

z dovoljevanjem povračilne akcije se namreč le še dodatno odmikamo od prvotnega cilja GATT, t.j. svobodnejše mednarodne trgovine. Če na primer zaradi neupravičene uvedbe protidumpinške carine dovolimo oškodovani državi, da tudi sama uvede višje carine od tistih, ki veljajo v okviru GATT, se izpostavimo nevarnosti, da bomo v kratkem postavili nove carinske zidove, ki si jih GATT os vsega začetka prizadeva odpraviti;

drugi pomislek je, da povračilna akcija ne bo zmeraj smiselna. Če se na primer neka država pritoži, da druga država z odstopanjem od dogovorjenih mednarodnih tehničnih standardov preprečuje izvoz njenega blaga na lastno tržišče, je to sicer nedvoumno v nasprotju z obveznostmi po GATT in sedaj WTO, vendar pa bi odločitev, da sme prizadeta država tudi sama odstopiti od mednarodnih (in svojih) tehničnih standardov, mejila na absurd;

tretji pomislek zoper takšen način reševanja sporov temelji na različnih položajih razvitih in nerazvitih držav. Ker je v okviru GATT že od sredine šestdesetih let uveljavljeno pravilo, po katerem države v razvoju uživajo večje pravice (ugodnosti) kot pa razvite države je jasno, da bo grožnja o suspendiranju takšnih ugodnosti, ki bo prišla s strani razvitih držav (ki te ugodnosti nudijo) mnogo otipljivejša od tiste, ki bi se utegnila pojaviti v obratni smeri. Vidimo torej, da bo ekonomska moč držav v sporu pogosto odločilnejša za učinkovitost postopka reševanja sporov kot pa dejanska utemeljenost stališč držav v sporu (in to kljub vsem omenjenim reformam sistema za reševanje sporov).

Kako uspešno nekdo oceni delovanje sistema za reševanje sporov, je odvisno od primerjave, ki jo navede. Če nekdo primerja sistem WTO za reševanje sporov s prejšnjim GATT 1947 sistemom, je sedanji veliko bolj učinkovit. Navidezni pravni in avtomatski značaj omogoča, da se spopada s težjimi primeri. Te značilnosti dajejo članicam, ki želijo braniti svoje pravice, večje jamstvo. (WTO 2004, 117)

46

5 PRIMERI REŠEVANJA TRGOVINSKIH SPOROV V WTO 5.1 Statistika prijavljenih sporov V 47 letih delovanja GATT, je bilo prijavljenih okoli 300 sporov, kar je povprečno 6 do 7 na leto. V prvih petih letih delovanja WTO, ob koncu leta 1999, je bilo v okviru WTO prijavljenih 185 prošenj za posvetovanja, ki so predstavljale 144 različnih primerov. To je šestkrat več kot v GATT. (Bobek in Živko 2002, 110)

Tabela 7: Število prijavljenih sporov in pritožb v prvih petih letih delovanja WTO Zahteve po posvetovanju 185 Sklepi skupine strokovnjakov 32 Poročila pritožbenega telesa 26 Umaknjene ali poravnane tožbe 39 Nerešeni primeri 69 Skupaj različni primeri 144 Vir: Bobek in Živko 2002, 112 Tabela 7 kaže število prijavljenih sporov konec leta 1999. Dobro sta razvidni dve dejstvi (Bobek in Živko 2002, 111):

večina primerov se razreši že po posvetovanju in večina primerov, ki jih obravnava svet strokovnjakov, se po odločitvi pritoži.

Slika 8: Število prijavljenih sporov skozi leta delovanja WTO

0

10

20

30

40

50

60

1995

1996

1997

1998

1999

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

Št. sporov

Vir: WTO 2007m

47

Slika 8 prikazuje naraščanje in padanje števila prijavljenih sporov skozi vsa leta delovanja WTO. Iz priloge 3 pa je razvidno točno število prijavljenih sporov od leta 1995 do leta 2006. Začeten skok prijavljenih sporov kaže na to, da je sistem učinkovitejši od prejšnjega in da so stranke zaupale sistemu reševanja sporov. Kasnejše padanje števila sporov pa bi lahko pripisali naprednejši in harmonični mednarodni trgovini. Upad prijavljenih sporov daje pozitivne rezultate glede mednarodnega trgovanja med državami. Kaže na to, da je sistem mednarodne trgovine uspešnejši, države pa bolje, skladnejše ter učinkoviteje poslujejo in kar je najpomembneje uspešno in nekonfliktno sodelujejo med seboj.

5.2 Praktični primeri reševanja sporov v WTO 1) ZDA – EU Začasni zaščitni ukrepi na uvoz jekla

Tabela 8: Ključna dejstva jeklarskega spora Naziv in zap. št. spora EU – Začasni jeklarski ukrepi (DS260) Tožnik ZDA Obtoženec Evropska unija Tretje stranke Egipt, Japonska, Koreja, Turčija Prošnja po konzultaciji prejeta 30. maj 2002 Vir: WTO 2007n 30. maja 2002 so ZDA podale prošnjo za posvetovanja z EU glede začasnih zaščitnih ukrepov določenih s strani EU glede uvoza določenih jeklenih produktov v skladu z uredbo komisije. ZDA so trdile, da so ti ukrepi neskladni z ukrepi GATT 1994 in Sporazumom o zaščitnih ukrepih. (prav tam) WTO je na zahtevo EU ustanovila posebno skupino strokovnjakov, ki bo razsojala o zakonitosti ameriških ukrepov za zaščito domačega trga jekla. Na Evropski komisiji v Bruslju so izrazili zadovoljstvo ob ustanovitvi skupine in bili prepričani, da bo ameriške ukrepe ocenila za neskladne s pravili WTO, saj ne izpolnjujejo temeljnega pogoja za zaščito domačega trga, to pa je velikega povečanja uvoza. Strokovna skupina naj bi končno sodbo sprejela v drugi polovici leta 2003. (24ur.com 2007) »Do sprejema odločitve WTO pa bo Evropska komisija ščitila evropske interese in nadaljevala pritisk na ZDA, naj EU povrne škodo za izgubljeni izvoz, in sicer tako v obliki kompenzacije kot tudi izključitve določenih evropskih jeklarskih izdelkov iz ukrepov,« je dejal evropski komisar za trgovino Pascal Lamy. (prav tam) 7. junija 2002 je Japonska zaprosila po pridružitvi h konzultacijam. 19. avgusta 2002 so ZDA zaprosile za ustanovitev panela. V glavnem so se ZDA pritoževale, da je bil Sporazum o zaščitnih ukrepih kršen. 16. septembra 2002 je DSB ustanovil panel. Egipt, Japonska, Koreja in kasneje še Turčija so si pridobile pravice tretje stranke. (WTO 2007n)

48

2) ZDA – EU Režim na uvoz, prodajo in distribucijo banan

Tabela 9: Ključna dejstva spora o uvozu banan Zaporedna številka spora DS158 Tožnik Gvatemala, Honduras, Mehika, ZDA Obtoženec EU Tretje stranke / Prošnja po konzultaciji prejeta 28. september 1995 Vir: WTO 2007o 28. septembra 1995 so zgoraj navedene države podale prošnjo o posvetovanju z EU glede režima na uvoz, prodajo in distribucijo banan. Kasneje so se pridružile še Panama in Ekvador. (prav tam) Spor so sprožile ZDA, saj želijo zaščititi ameriška podjetja, ki poslujejo s proizvajalci banan v Latinski Ameriki. V vojni z bananami pa EU podpira nekdanje kolonije, ki so doslej imele skorajda izključno pravico za dostop do trgov EU. Južnoameričani so se zavzemali, da bi bile carinske dajatve na banane nizke – 75 evrov za tono, medtem ko so nekdanje evropske kolonije zahtevale višje – 275 evrov na tono, da bi tako ohranile konkurenčno prednost. (RTV SLO 2007a) EU je določila nove carinske dajatve na banane, s čimer se bo tona rumenih sadežev z začetkom leta 2005 podražila na 230 evrov. S tem želi Unija preprečiti, da bi mali proizvajalci banan iz nekdanjih afriških in karibskih kolonij izgubili posel zaradi velikih proizvajalcev v Latinski Ameriki. EU se je za spremembo sistema kvot in carin na banane odločila, potem ko je izgubila spor pri WTO glede dajatev. (prav tam) Slika 9 prikazuje delež proizvajalcev banan na svetovnem trgu glede na poreklo.

Slika 9: Trenutni tržni delež proizvajalk banan

20%

20%60%

nekdanje kolonije

evropski proizvajalci

Latinska Amerika

Vir: RTV SLO 2007a

49

ZDA so sicer prvi trgovinski spor, povezan z evropskimi uvoznimi carinami na banane, dobile leta 1997. WTO se je takrat z Washingtonom strinjal, da so evropski predpisi diskriminacijski. Dve leti pozneje je WTO ZDA dovolil, da uvedejo 191, 4 milijona dolarjev težke trgovinske sankcije za blago iz EU. Premirje v »bananski vojni« so ZDA in EU sklenili leta 2001, ko je unija privolila v spremembo svojega uvoznega sistema, ki jo je morala dokončno izpeljati do leta 2006. (prav tam) 3) ZDA - EU Ukrepi glede mesa in mesnih izdelkov (hormoni)

Tabela 10: Ključna dejstva hormonskega spora Naziv in zap. št. spora EU – hormoni (DS26) Tožnik ZDA Obtoženec EU Tretje stranke Avstralija, Kanada, Nova Zelandija, Norveška Prošnja po konzultaciji prejeta 26. januar 1996 Vir: WTO 2007p 26. januarja 1996 so ZDA zaprosile za konzultacije z EU z zahtevo, da so ukrepi, ki jih je EU sprejela z direktivo Sveta o prepovedi uporabe živine, ki vsebujejo določene snovi s hormonskim učinkom, neskladni s sporazumom GATT, saj so omejili ali prepovedali uvoz mesa in mesnih izdelkov iz ZDA. (prav tam) 25. aprila 1996 so ZDA zahtevale ustanovitev panela. 20. maja 1996 na sestanku DSB so ustanovili panel, ki je bil dokončno sestavljen 2. julija 1996. Panel je prišel do ugotovitve, da je EU s prepovedjo uvoza mesa in mesnih izdelkov iz goveda, pri katerem uporabljajo kateregakoli od šestih rastnih hormonov, kršila pridružitveni sporazum. Čeprav se je EU septembra 1997 pritožila Pritožbenemu telesu, je le ta prišel do istih ugotovitev kot panel. (prav tam) 12. julija 1999 se je nad EU iz istih razlogov pritožila tudi Kanada. Tudi pri tem sporu je panel prišel do istih zaključkov; delovanje EU je bilo neskladno s Sporazumom. Arbiter je določil EU razumen časovni rok za izvršitev razsodbe, in sicer 15 mesecev. (prav tam) Sankcije ZDA in Kanade proti EU obsegajo povečanje carin za izbran seznam izdelkov v vrednosti 116,8 milijona ameriških dolarjev oziroma 11,3 milijona kanadskih dolarjev. V veljavi so od julija 1999. Kot ocenjujejo v Evropski komisiji, so sankcije, ki jih izvajajo ZDA in Kanada nezakonite, saj je EU odpravila vse ukrepe, ki niso bili skladni z določili WTO. (Mladina 2007a) Leta 1998 je EU izgubila spor pred WTO, ker njena tedanja zakonodaja glede hormonske govedine ni temeljila na ustrezni znanstveni oceni tveganja in je bila brez zadostnih znanstvenih utemeljitev. Septembra 2003 je bila sprejeta nova evropska direktiva. Ocenjena so bila potencialna tveganja na zdravje ljudi zaradi ostanka hormonov v govejem mesu. Nova direktiva ohranja popolno prepoved oestradiola 17b ter uvaja delno prepoved petih drugih hormonov. (prav tam)

50

4) ZDA – EU Ukrepi glede komercialnega in civilnega letalstva

Tabela 11: Ključna dejstva letalskega spora Naziv in zap. št. spora EU – Civilno letalstvo (DS316) Tožnik ZDA Obtoženec EU Tretje stranke Avstralija, Brazilija, Kanada, Kitajska, Japonska,

Koreja Prošnja po konzultaciji prejeta 6. oktober 2004 Vir: WTO 2007r 6. oktobra 2004 je EU zaprosila za konzultacije s predstavniki vlad Nemčije, Francije, Velike Britanije in Španije, ki zadevajo ukrepe glede komercialnega in civilnega letalstva. Glede na prošnjo po konzultacijah s strani ZDA, naj bi ukrepi EU in nekaterih držav članic določali subvencije, ki pa so neskladne z določili Sporazuma in GATT-a. Ukrepi vključujejo: subvencije za dizajn in razvoj podjetja Airbus; subvencije za vladno oskrbo blaga in storitev za razvoj, razširitev, in nadgradnjo proizvodnje za razvoj letala tipa Airbus A380; subvencije za posojila; prevzem dolga nastalega zaradi proizvodnje civilnega letalstva in financiranja razvoja; subvencije za raziskavo in razvoj za koristi podjetja Airbus. (prav tam) ZDA poudarjajo, da podpora podjetju Airbus kaže na nelegalne izvozne subvencije. ZDA so zaskrbljene, da jim ukrepi povzročajo izničenje in omejevanje pravic, ki so določene s sporazumom GATT 1947. Istočasno je EU zaprosila za posvetovanja z ZDA zaradi subvencij, ki jih le-te nudijo proizvajalcu civilnih letal Boeing in ki naj bi bile prav tako sporne. (prav tam) ZDA in EU sta se januarja 2005 uspela dogovoriti o začasnem odlogu prenosa spora pred WTO, vendar pa je 90-dnevni rok za dogovor potekel brez dogovora. ZDA obtožujejo EU, da daje nepoštene subvencije Airbusu na škodo Boeinga, EU pa odgovarja, da ZDA počnejo isto z Boeingom. EU je sicer Američanom ponudila, da za 30 odstotkov zmanjša investicijsko posojilo Airbusu za razvoj potniškega letala A350, kar pa ni bilo dovolj za Washington, ki zahteva popolno odpravo pomoči. (Mladina 2007b) ZDA in Evropska unija se medsebojno obtožujejo zaradi več milijard dolarjev vrednih subvencij, ki sta jih prejela vodilna izdelovalca civilnih letal na svetu. (RTV SLO 2007b) 31. maja 2005 so ZDA zaprosile za ustanovitev panela, ki je bil dokončno določen julija istega leta. 13. aprila 2006 je predsednik panela obvestil DSB, da panel ne bo mogel dokončati dela v roku šestih mesecev. Stranke so podale prošnjo za določitev nedoločenega časovnega roka v prihodnosti in določitev panela s stranki ZDA. Panel načrtuje razsoditi spor šele v letu 2007. (WTO 2007r)

51

5) Kanada – ZDA Ukrepi glede lesne industrije iz Kanade

Tabela 12: Ključna dejstva lesnega spora Naziv in zap. št. spora ZDA – lesna industrija (DS236) Tožnik Kanada Obtoženec ZDA Tretje stranke EU, Indija, Japonska Prošnja po konzultaciji prejeta 21. avgust 2001 Vir: WTO 2007s 21. avgusta 2001 je Kanada podala prošnjo za konzultacije z ZDA o kompenzaciji davčne določbe in kritičnih okoliščin glede lesne trgovine iz Kanade. Prav tako trdi, da so ukrepi ZDA glede družbene in upravne revizije sporni z določili Sporazuma. Na osnovi predhodne kompenzacije davkov in kritičnih okoliščin, ki imajo takojšnji in pomembni trgovinski vpliv, je Kanada zaprosila za nujna posvetovanja z ZDA. (prav tam) 25. oktobra 2001 je Kanada zaprosila za ustanovitev panela, ki je bil dokončno sestavljen 5. decembra istega leta. Pravice tretje stranke so pridobile EU, Indija in Japonska. Panel je prišel do ugotovitve, da pritožbe Kanade niso utemeljene, in da ZDA ne krši nobenih določb Sporazuma. Kanada se je na razsodbo panela pritožila. 12. septembra 2006 sta ZDA in Kanada prišla do obojestranskega sporazuma. (prav tam) Lesna industrija predstavlja eno izmed največjih izvoznic Kanade v ZDA. V letu 2005 so izvozili les v vrednosti 8.5 milijard ameriških dolarjev. Zato je rešitev spora predstavljal za Kanado največjo prioriteto. 12. septembra sta torej podpisali Sporazum o lesni industriji. Ta sporazum podpira stabilno okolje varstveno trgovanje z lesno industrijo. (Canada 2007) Kanadsko ameriški lesni spor ima že dolgo zgodovino (približno 200 let), ki je v zadnjih 20 letih postal resen problem. Trn v peti ameriški lesni industriji je bila že od nekdaj z lesom bogata Kanada, ki ima tako veliko ponudbo lesa, da je cena naravno nizka, kar ustreza osnovni ekonomski logiki. Kanada za pridelavo lesa uporablja t.i. proizvodni davek, ki uporabnikom nalaga plačilo uporabnine (stumpage) za dejavnosti na njenem ozemlju. Ta uporabnina pa velja za vse industrije v Kanadi. Ameriška industrija je, potem, ko ni bila več konkurenčna, svoje ministrstvo za trgovino prosila, da uvede carinsko zaščito pred kanadskim lesom, ministrstvo pa je primer preučilo in se odločilo, da osnove za protiukrepe ni. To je bilo leta 1982. Postopek se je ponovil leta 1986, ko je bila zaradi lobiranja lesne industrije uvedena ponovna preiskava. Uradnega zaključka preiskave ni bilo, sta se pa Kanada in ZDA dogovorili o 15% izvoznih dajatvah, ki so uravnale cenovno razliko med ZDA in Kanado. (Prusnik 2005) 5.3 Vloga EU v WTO Mogoče bi se bilo smotrno najprej vprašati, kako Evropski uniji koristijo sporazumi WTO (sporazumi Urugvajskega kroga)? Evropska unija kot največja trgovska sila sveta

52

potrebuje za svoj izvoz odprte trge. Sporazum, sklenjen ob zaključku t. i. Urugvajskega kroga multilateralnih trgovinskih pogajanj, pomeni začetek nove faze liberalizacije trgovine. Odprava carin, v kar so privolili pogajalski partnerji Evropske unije, bo prispevala h krepitvi evropskega izvoza. Da je bila Evropska unija sposobna pri pogajanjih v Urugvajskem krogu ohraniti subvencije kmetijskega izvoza, je posledica reforme skupne kmetijske politike. Po mnenju strokovnjakov se je svetovna trgovina z novimi sporazumi povečala za več kot 250 milijard ameriških dolarjev; velik del tega predstavlja izvoz Evropske unije. Prav tako so sporazumi WTO, zaradi visoke rasti trgovinske dejavnosti, povečali zaposlenost do 100 000 novih delovnih mest v Evropi. (UVI 2007a) EU je ena glavnih igralk v Svetovni trgovinski organizaciji, saj ima skupno trgovinsko politiko, s pomočjo katere se Evropska komisija pogaja v imenu vseh 27 držav članic. EU je bila tudi ena glavnih gonilnih sil v multilateralnih pogajanjih. Komisija se pogaja v imenu držav članic EU, s posvetovanji s posebnim komitejem, ki ga sestavljajo 27 predstavnikov držav članic in Evropska komisija. Glavna naloga Evropskega komiteja je koordinirati trgovinsko politiko EU. Sestaja se tedensko, večinoma ob petkih v Bruslju v prostorih ministrskega sveta. Razpravljajo o vseh področjih trgovinske politike, od strateških zadev trgovinskih pogajanj v WTO do specifičnih problemov, s katerimi se soočajo pri izvozu določenih proizvodov, in ocenjujejo trgovinske vidike drugih politik Skupnosti z namenom zagotavljati doslednost politike. Komisija komiteju predstavi in zagotovi odobritev političnih zadev držav članic. Večje odločitve pa mora potrditi Ministrski svet. (EK 2007a) Sistem za reševanje sporov v WTO je po mnenju EU do sedaj dobro deloval, saj je rešil veliko sporov, da bi se izognili trgovinskim vojnam. Zato EU meni, da sistem dobro funkcionira in zagotavlja odprt trg. Še več, v primerjavi z drugimi mednarodnimi sistemi reševanja sporov deluje bolje kar zadeva hitrost in uspešnost reševanja. Z zagotavljanjem multilateralnega foruma za reševanje sporov, mehanizem ščiti šibkejše države članice proti enostranskim akcijam močnejših držav. (EK 2007b) V mnogih primerih so posvetovanja v WTO privedla do obojestranskega zadovoljstva glede sklenjenih sporazumov ob sicer mnogo večjih koristih za podjetja v EU. EU prične obravnavati primere na temelju ekonomskih interesov. Do danes sta bila najdena le dva predpisa, ki sta bila dokazana kot nerazdružljiva s pravili WTO. To sta primera hormonov in banan. Vendar je treba povedati, da ta dva primera vključujeta druge dejavnike, ne samo trgovine (npr. varovanje javnega zdravja ali razvojno podporo). (Bobek in Živko 2002, 115) EU je bila skupno udeležena v 132 sporih (to je dve tretjini vseh primerov), od tega 76 kot tožnik in 56 kot obtoženka. EU je obravnavala restrikcije glede usnja (Pakistan), postopka zunanjetrgovinskih korporacij (ZDA), davka na alkoholne pijače (Čile), patentov za farmacevtske izdelke (Kanada), glede tekstilnih izdelkov in obutve (Argentina) itd. Praktično vsaka rešitev kakega spora v WTO privedla do koristi za podjetja iz EU. Zato si EU želi ta mehanizem še izboljšati (Bobek in Živko 2002, 114) EU želi okrepiti in izboljšati sistem z naslednjimi predlogi (EK 2007b):

Vpeljava stalne panelne liste v sistem.

53

Razlaga predpisov glede izvedbe. To nujno obsega (1) zaporedje postopka (npr. kateri koraki in v kakšnem zaporedju si morajo slediti, če se stranka pritožuje na razrešitev), (2) na kateri stopnji razrešitve je dovoljen postopek arbitraže in (3) ustanovitev postopka za ukinitev izključitve koncesija poražene stranke, ko je uvedla spremembe.

Izboljšava trgovinske kompenzacije, da bi stranke večkrat posegle po njej preden se odločijo za izključitev koncesije.

Hitrejši postopki reševanja. Večja transparentnost, ki zagotavlja javno podporo in zaupanje v WTO sistem.

Prav tako želi EU povečati pomembnost konferencam, saj predstavlja začetna faza pomemben korak pri reševanju sporov. Poleg tega obema stranema tudi omogoča, da pri reševanju preverjata dejstva in dosežeta kompromisno rešitev. Po predlogu EU naj bi se okrepil položaj članic WTO, ki imajo bistvene interese v spornem primeru. Tretji strani bi moral biti omogočen dostop do informacij v enaki meri kot strankam v postopku. (Bobek in Živko 2002, 116) 5.4 Slovenija v GATT/WTO sistemu Slovenija je postala polnopravna pogodbenica GATT 30.10. 1994 z uveljavitvijo Protokola o pristopu h GATT in njemu priložene liste carinskih koncesij. Po pristopu je nadaljevala pogajanja za članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji ter jih 23. 12. 1994 uspešno končala s podpisom Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije. To ji je omogočilo priznanje statusa izvirne članice WTO. Formalno pa je Slovenija postala članica WTO 30. 7. 1995, ko je bil uveljavljen sprejem Marakeškega sporazuma. S članstvom v WTO pa mora sprejeti določene obveznosti, ki zadevajo tudi njeno politiko ekonomskih odnosov s tujino. (Bobek 2002, 286) Sestavni del Protokola o pristopu Republike Slovenije h GATT je Lista carinskih koncesij. Na njej so carinske obveznosti, ki jih je sprejela v okviru dvostranskih pogajanj. Splošna carinska stopnja za industrijske proizvode ne sme biti višja od 27 %. Izjema so primeri, kjer so dovoljene nižje stopnje, in sicer tam, kjer ni domače proizvodnje. Na zahtevo nekaterih držav je morala Slovenija sprejeti tudi jugoslovansko listo carinskih koncesij. Vendar so na tej listi za industrijske in kmetijske proizvode večinoma ohranjene obstoječe slovenske carinske stopnje, povečane za 2 %, kolikor so znašale posebne uvozne dajatve v Republiki Sloveniji. (prav tam) Z vstopom v GATT je veljalo za Slovenijo v glavnem vse, kar velja za razvite države. Znižati je bilo treba carine (do leta 2000 za 36 %), subvencije proizvajalcem (za 20 %) in izvozne spodbude (vrednostno za 36 % in količinsko za 21 %).(Bobek 2002, 287) Na osnovi obveznosti, ki izhajajo iz Protokola o pristopu h GATT, je RS22 7. 11. 1994 podpisala tudi sporazum iz Tokijskega kroga trgovinskih pogajanj (prav tam):

Sporazum o izvajanju VI. člena GATT (protidumping), Sporazum o izvajanju VII. člena GATT (carinsko vrednotenje blaga),

22 Republika Slovenija

54

Sporazum o tehničnih ovirah v trgovini, Sporazum o postopkih za izdajanje uvoznih dovoljenj.

RS je po pristopu h GATT, oktobra 1994, začela pogajanja za članstvo v WTO. Pogoj za članstvo je sprejem celotnega paketa sporazumov Urugvajskega kroga. RS je Marakeški sporazum podpisala v Ženevi 23.12.1994. Junija 1995 je predsednik RS izdal ukaz o razglasitvi Zakona o ratifikaciji Marakeškega sporazuma. Ta pa govori o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije. Predmet ratifikacije je večji vsebinski del »urugvajskega paketa« sporazumov. Poleg Marakeškega sporazuma o ustanovitvi WTO gre za 17 posebnih mnogostranskih trgovinskih sporazumov, ki urejajo posamezna področja mednarodne trgovine, med njimi pa so tudi (Bobek 2002, 287-288):

dopolnjen Splošni sporazum o carinah in trgovini (GATT 1994), Splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS), Sporazum o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine, Dogovor o reševanju sporov in Mehanizem za preučitev trgovinske politike določene države.

Posebne obveznosti RS so (Bobek 2002, 288):

upoštevanje določb posameznih sporazumov na ustreznih področjih, izpolnjevanje obveznosti z liste obvez RS, ki so nastale na podlagi njenih pogajanj

za pristop h GATT 1947 in za članstvo v WTO, priprava in pošiljanje ustreznih notifikacij v WTO, ustanovitev ustreznih informacijskih centrov, ki jih predvidevajo določeni

sporazumi. Ukrepi in aktivnosti, ki se izvajajo v Sektorju za multilateralne ekonomske odnose, so prioritetno usmerjeni v sodelovanje z WTO (MG 2007a):

izvajanje obveznosti v WTO, ki izhajajo iz članstva RS v EU (glej tabelo 13), sodelovanje z EK v zadevah WTO, izvajanje aktivnosti v okviru novega kroga multilateralnih trgovinskih pogajanj.

Predpisi EU na področju skupne trgovinske politike so v celoti zavezujoči in se neposredno uporabljajo v državah članicah. V nadaljevanju vam predstavljam nekatere ukrepe skupne trgovinske politike z delovnega področja sektorja za trgovinsko politiko:

Tabela 13: Ukrepi, ki izhajajo iz članstva RS v EU

Področje delovanja Ukrepi Tarifne opustitve Avtonomna znižanja oz. ukinitve carin Splošni sistem preferencialov (GSP) Carinske ugodnosti pri uvoza iz držav v razvoju Ukrepi trgovinske zaščite Protidampinški, protisubvencijski oz. izravnalni

ukrepi in zaščitni ukrepi Uvozna dovoljenja Sistem uvoznih dovoljenj in količinskih omejitev

pri uvozu tekstila, jekla in drugih izdelkov Vir: MG 2007b

55

Zakaj članstvo RS v EU ugodno vpliva tudi na status članice WTO (Bobek in Živko 2002, 109)?

Pred članstvom: - Slovenija nima dovolj sredstev, da bi imela v Ženevi stalno prisotne

predstavnike, pravnike in drugo osebje, kar zanjo zmanjšuje pomen tega instrumenta

Članstvo v EU: - članstvo v EU bo omogočilo udeležbo pri reševanju sporov - posledično večja zaščita slovenskih podjetij.

Primer spora Slovenija – Avstrija

Avstrija od Evropske komisije pričakuje, da bo pri WTO posredovala v zvezi s slovensko uredbo o zaščiti imena geografskega porekla lipicancev. Dunaj sicer skuša vprašanje lipicancev z Ljubljano še naprej reševati po dvostranski poti, vendar okoliščine, nastale po tem, ko je Slovenija izvedla postopek za zaščito geografskega porekla pri WTO, narekujejo ukrepanje na ravni te organizacije (glej prilogo 6). Interese članic Evropske unije pri WTO vedno zastopa Evropska komisija, in sicer po presoji utemeljenosti takšne zahteve. (UVI 2007b) Uredbo je slovenska vlada sprejela januarja 1999 in v skladu s sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) izvedla postopek notifikacije pri WTO. Vsaka članica WTO ima pravico, da kadarkoli postavlja vprašanja, ki so vezana na take in drugačne notifikacije oziroma objave ali dokumente. O uredbi, ki jo je pripravil Urad RS za intelektualno lastnino, so po besedah Franca Buta dvakrat potekali delovni pogovori med slovenskimi predstavniki in predstavniki Evropske komisije, ki so želeli ugotoviti, ali uredba ne pomeni ovire pri prostem pretoku blaga oziroma trgovini z lipicanci. (prav tam) Avstrijski kmetijski minister je kot protiargument slovenskim poskusom za zaščito imena lipicanec opozoril, da so lipicanci kot pasma konj definirani genetsko in ne zemljepisno, saj jih gojijo po vsem svetu in si tako nad njimi in njihovim imenom ni moč lastiti monopola. (prav tam) Direktor Urada RS za intelektualno lastnino Bojan Pretnar, ki je zastopal Slovenijo, je v odgovoru na to dejal, da Slovenija še vedno trdno vztraja in verjame, da je uredba skladna s TRIPS, vendar pozdravlja pobudo za reševanje problema na dvostranskih pogajanjih. Če Kobilarna Lipica dobi izvorne rodovniške knjige, je Slovenija pripravljena dovoliti uporabo zavarovane geografske označbe brez dodatnih pogojev. (UVI 2007c) V evropski komisiji odločitev o nadrejenosti bodisi Slovenije ali Avstrije pri reji lipicanca še ni padla, saj je obveljalo, da se morata državi med seboj sporazumeti, njun dogovor pa bo potrdil še Bruselj. (Kocmar, 2006) Organizaciji (avstrijska in slovenska) sta pred kratkim podpisali pogodbo o rejskem sodelovanju - konje bodo redili po skupnem rejskem programu, imeli bodo skupno rejsko komisijo in vsi konji bodo vpisani v eno rodovno knjigo. Hkrati v Sloveniji vse bolj narašča zasebna reja lipicanca - število konj pri zasebnikih se je v zadnjem desetletju z manj kot 100 povzpelo na skoraj 600 in je že preseglo lipiško čredo. (prav tam)

56

6 SKLEP Svetovna trgovinska organizacija je nastala kot odgovor na probleme, ki so nastajali na mednarodnem trgovinskem trgu. Hoteli so odpraviti predhodne pomanjkljivosti, ki so jih zasledili v sistemu GATT. WTO je nastala z namenom, da ureja mednarodno menjavo med državami in skrbi za nemoten potek. Prizadeva si izboljšati gospodarstvo vseh držav članic in preprečevati spore, do katerih pride med samim poslovanjem. Prizadeva si zvišati blaginjo tudi državam v razvoju in nerazvitim državam, ki jih preferencialno obravnava zaradi njihove nezmožnosti doseganja pogojev, ki so navedeni v Sporazumu WTO. Skozi diplomsko delo smo prišli do ugotovitev, da je organizacija za vse države članice zelo pomembna, saj odstranjuje ovire pri njihovem dostopu na tuje trge. Če države naletijo na določene spore v medsebojnem trgovanju, se obrnejo na WTO, ki je v okviru Urugvajskega kroga razvila poseben sistem za reševanje sporov, ki deluje hitro, učinkovito in dosledno. Izkazalo se je, da je sistem boljši od predhodnega, saj mu države zelo zaupajo. Slabosti, ki jih je imel GATT sistem, so med pogajanji skušali odpraviti. Sestavili so stalne organe, ki sodelujejo pri razrešitvi sporov, države same ne morejo vplivati več na odločitve panelov, pospešili so postopek reševanja sporov in določeni so časovni okvirji, znotraj katerih naj bi se spor razrešil. WTO deluje na osnovi konsenza, kar pomeni, da morajo odločitve sprejeti in potrditi države članice. Do nastanka WTO je prišlo zaradi težnje držav po instituciji, ki bi urejala svetovno gospodarstvo. Želeli so neovirano vstopati na tuja tržišča in širiti svoje poslovanje. Vendar v vsakem gospodarstvu imajo svoje navade, običaje, celo zakone. Zaradi tega je prihajalo do veliko konfliktov na trgu mednarodne menjave blaga in storitev. Če ne bi bilo organizacije, kot je WTO, ki bi reševala spore in urejala svetovno trgovino s predpisi in zakoni, bi liberalizacija trgovine ne bila mogoča oziroma bi bila zelo ovirana. Vsak bi želel vstopiti na drugi trg s svojimi pravili in zahteval svoj prav, države se ne bi mogle sporazumeti, saj brez kompromisa in medsebojnega soglasja ne bi mogle najti srednjo rešitev, in prihajalo bi do trgovinskih vojn. Močnejša gospodarstva bi »pohodila« mlajša in šibkejša in prihajalo bi do gospodarskega kaosa. Mlajše in gospodarsko šibkejše države bi utrpele velike finančne izgube in posledično finančne krize. Z diplomskim delom smo dosegli zastavljene cilje; opisali smo nastanek Svetovne trgovinske organizacije, njene funkcije in delovanje, primerjali smo predhoden sistem reševanja sporov v GATT s sedanjim mehanizmom za reševanje sporov v WTO, prav tako smo poudarili vlogo in aktivnosti Evropske unije v organizaciji in vlogo Slovenije v GATT/WTO sistemu. Predpostavke, ki smo jih navedli pred preučevanjem izbrane teme, smo večinoma potrdili; Mehanizem za reševanje sporov je pomemben za nemoteno delovanje mednarodne trgovine, sistem ima prav tako nekaj pomanjkljivosti, ki jih skušajo sčasoma odpraviti, v primerjavi s predhodnim sistemom reševanja sporov v GATT se je sedanji sistem zelo izboljšal in napredoval pri razrešitvi sporov med državami, države v razvoju in nerazvite države pa so deležne posebne obravnave in imajo veliko privilegijev, da bi lahko sledile

57

sporazumom WTO in da so tako zavarovane pred gospodarsko, politično in fizično močjo večjih, razvitih držav. Zelo je pomembno, da se organizacija zaveda svojih pomanjkljivosti in da se trudi najti rešitve za odpravo le-teh. Evropska unija je zelo pomemben akter v izboljšanju sistema. Kot ena močnejših članic si zelo prizadeva za odpravo slabosti, ki jih trenutno organizacija ima, saj se zelo pogosto pojavlja tako v vlogi tožnice ali obtoženke kot tudi tretje stranke. Njeni predlogi vključujejo pospešitev postopka za reševanje sporov, ustanovitev stalnega panela, izboljšavo trgovinske kompenzacije, ki bi pomagala strankam razrešiti spor pred zahtevo po ustanovitvi panela, in večjo preglednost sistema za širši javnost. V interesu vseh držav članic je, da sistem deluje učinkovito, hitro, nediskriminatorno in da se pred očmi zakona vse stranke obravnava enako. Sistem se bo sčasoma verjetno izboljšal, saj mu praksa to narekuje. Če želi ohranjati zaupanje s strani držav članic, bo moral odpraviti pomanjkljivosti, ki jih čutijo vse udeležene.

58

POVZETEK Svetovna trgovinska organizacija je mednarodna organizacija, ki s konsenzom držav članic sprejema pravila mednarodne trgovine. WTO je bila ustanovljena leta 1995 s sprejetjem in nadgradnjo GATT pravil in sporazumov. Sedež organizacije je v Ženevi. Ima 149 članic; 27 držav Evropske unije tvorijo tudi skupno članico Evropsko skupnost. Eden glavnih rezultatov pogajanj Urugvajskega kroga je nastanek WTO sistema za reševanje sporov. Pomembno je reševati spore v primernem času in strukturirano. To pomaga preprečevati škodljive učinke nerešenih mednarodnih trgovinskih sporov in olajšuje razmerje med močnejšimi in šibkejšimi strankami. Sistem ima tako prednosti kot slabosti. Vendar je sedanji sistem veliko bolj učinkovit kot predhodni GATT sistem za reševanje sporov. EU je ena glavnih akterk v sistemu. Prizadeva si za izboljšanje sistema; želi vpeljati stalne člane panela, pospešiti postopek reševanja sporov in povečati transparentnost. Ključne besede: GATT, WTO, trgovinski spori, mednarodna trgovina, primeri trgovinskih sporov, EU, slabosti sistema za reševanje sporov, Slovenija in WTO. ABSTRACT The World Trade Organization is an international organization that establishes rules for international trade through consensus among its member states. WTO was established in 1995 with adoption and improvement GATT principles and agreements. The organization's headquarters are located in Geneva, Switzerland. There are 150 member states; 27 states of the European Union are represented also as the European Communities. WTO dispute settlement system is one of the major results of the Uruguay Round. Settling disputes in a timely and structured manner is important. It helps to prevent the detrimental effects of unresolved international trade conflicts and to mitigate the imbalances between stronger and weaker parties. The system has both strengths and weaknesses. But the current system is far more effective then then the previous dispute settlement system of GATT 1947. The EU is one of the key players in the system. It would like to improve the system with setting up more permanent panellist, speeding up the process and to increase the transparency. Key words: GATT, WTO, dispute settlement, international trade, dispute settlement cases, EU, weaknesses of the dispute settlement system, Slovenia and the WTO.

59

SEZNAM VIROV 1. 24ur.com. 2007. WTO bo razsodila o jeklarskih ukrepih [online]. Available: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=2009236 [3.2.2007]. 2. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko- poslovna fakulteta. 3. Bobek, Vito, in Leo, Gusel. 1997. Sistemi in instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 4. Bobek, Vito, in Tjaša, Živko. 2002. Poslovni vodnik po skupni zunanjetrgovinski politiki Evropske unije. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije. 5. Bohte, Gorazd. 1995. Reševanje sporov v okviru Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) in Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Pravnik 4-5: 223-238. 6. Bowen, Harry P., in Abraham, Hollander, in Jean-Marie, Viaene. 1998. Applied International Trade Analysis. Houndmills, Basingstoke, London: Macmillan Press. 7. Canada. 2007. Export and Import Controls: Softwood Lumber [online]. Available: http://www.dfait-maeci.gc.ca/eicb/softwood/intro-en.asp [3.2.2007]. 8. EK - Evropska komisija. 2007a. European Commission – External Trade. The EU and the WTO [online]. Available: http://ec.europa.eu/trade/issues/newround/index_en.htm [4.2.2007]. 9. EK - Evropska komisija. 2007b. European Commission – External Trade. WTO Dispute Settlement [online]. Available: http://ec.europa.eu/trade/issues/respectrules/dispute/index_en.htm [4.2.2007]. 10. Jackson, John H.. 1998. The World Trade Organization – Constitution and Jurisprudence. London: Royal Institute of International Affairs. 11. Jackson, John H.. 2000. The Jurisprudence of GATT & The WTO. Cambridge: Cambridge University Press. 12. Kocmar, Helena. 2007. Lipicanec ni od nikogar posebej. Pasma pripada vsem tistim, ki skrbijo zanjo. [online]. Available: http://www.vecer.si/vecer2007a/default.asp?kaj=3&id=2006112605139039 [5.2.2007]. 13. MG - Ministrstvo za gospodarstvo. 2007a. Multilateralni ekonomski odnosi [online]. Available:http://www.mg.gov.si/si/delovna_podrocja/ekonomski_odnosi_s_tujino/multilateralni_ekonomski_odnosi/ [4.2.2007]. 14. MG - Ministrstvo za gospodarstvo. 2007b. Trgovinska politika [online]. Available: http://www.mg.gov.si/si/delovna_podrocja/ekonomski_odnosi_s_tujino/multilateralni_ekonomski_odnosi/ [4.2.2007].

60

15. Mladina. 2007a. EU zaradi hormonske govedine sproža postopek pred WTO [online]. Available: http://www.mladina.si/dnevnik/54396/ [3.2.2007]. 16. Mladina. 2007b. ZDA bodo tožile EU zaradi subvencij Airbusu [online]. Available: http://www.mladina.si/dnevnik/64827/ [3.2.2007]. 17. Prusnik, Aljaž. 2007. Les(e)ni spor med ZDA in Kanado [online]. Available:http://www.sidip.org//index.php?option=com_content&task=view&id=44&Itemid=30&lang=si [3.2.2007]. 18. RTV SLO. 2007a. Premirja v vojni z bananami še ni [online]. Available: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=comment&func=list&c_menu=16&c_parent=54182 [3.2.2007]. 19. RTV SLO. 2007b. Začetek preiskave spora Airbus – Boeing [online]. Available:http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=4&c_id=82866 [3.2.2007]. 20. UVI - Urad vlade RS za informiranje. 2007a. Splošno – sporazumi [online]. Available: http://www.evropa.gov.si/evropomocnik/question/441-103/ [4.2.2007]. 21. UVI - Urad vlade RS za informiranje. 2007b. Bodo beli konji postali ovira pri pogajanjih? [online]. Available: http://evropa.gov.si/publikacije/evrobilten/evrobilten-11-04/ [5.2.2007] 22. UVI - Urad vlade RS za informiranje. 2007c. Evropska komisija sprožila vprašanje uredbe o Lipicancu pri WTO [online]. Available: http://evropa.gov.si/publikacije/evrobilten/evrobilten-12-03/ [5.2.2007]. 23. WTO. 2004. A Handbook on the WTO Dispute Settlement System – a WTO Secretariat Publication prepared for publication by the Legal Affairs Division and Appelate Body. 24. WTO. 1995. The WTO Dispute Settlement Procedures – a Collection of the Legal Texts. 25. WTO – World Trade Organization. 2007a. What is the WTO? [online]. Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/whatis_e.htm [7.1.2007]. 26. WTO – World Trade Organization. 2007b. Ministerial conferences [online]. Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/minist_e/minist_e.htm [9.1.2007]. 27. WTO – World Trade Organization. 2007c. The WTO General Council [online]. Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/gcounc_e/gcounc_e.htm [9.1.2007]. 28. WTO – World Trade Organization. 2007d. Whose WTO is it anyway? [online]. Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/org1_e.htm#committee [9.1.2007].

61

29. WTO – World Trade Organization. 2007e. Membership, alliances and bureaucracy [online]. Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/org3_e.htm [19.1.2007]. 30. WTO – World Trade Organization. 2007f. Members and Observers [online]. Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/org6_e.htm [13.1.2007]. 31. WTO – World Trade Organization. 2007g. WTO Secretariat budget [online]. Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/secre_e/past_budget_e.htm [14.1.2007]. 32. WTO – World Trade Organization. 2007h. Special policies [online]. Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/org5_e.htm [14.1.2007]. 33. WTO – World Trade Organization. 2007i. Developing countries: Overview [online]. Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/dev1_e.htm [15.1.2007]. 34. WTO – World Trade Organization. 2007j. Introduction to the WTO dispute settlement system [online]. Available: http://www.wto.org/English/tratop_e/dispu_e/disp_settlement_cbt_e/c1s1p1_e.htm [18.1.2007]. 35. WTO – World Trade Organization. 2007k. WTO bodies involved in the dispute settlement process [online]. Available: http://www.wto.org/English/tratop_e/dispu_e/disp_settlement_cbt_e/c3s1p1_e.htm [19.1.2007]. 36. WTO – World Trade Organization. 2007l. A unique contribution [online]. Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/disp1_e.htm [22.1.2007]. 37. WTO – World Trade Organization. 2007m. Chronological list of disputes cases [online]. Available: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/dispu_status_e.htm#yr1999 [29.1.2007]. 38. WTO – World Trade Organization. 2007n. The disputes – DS260 [online]. Available: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds260_e.htm [3.2.2007]. 39. WTO – World Trade Organization. 2007o. The disputes – DS158 [online]. Available: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds158_e.htm [3.2.2007]. 40. WTO – World Trade Organization. 2007p. The disputes – DS26 [online]. Available: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds26_e.htm [3.2.2007]. 41. WTO – World Trade Organization. 2007r. The disputes – DS316 [online]. Available: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds316_e.htm [3.2.2007]. 42. WTO – World Trade Organization. 2007s. The disputes – DS 236 [online]. Available: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds236_e.htm [3.2.2007].

62

43. WTO – World Trade Organization. 2007t. Marrakesh Agreement Establishing the World Trade Organization [online]. Available: http://www.wto.org/english/docs_e/legal_e/04-wto_e.htm [6.2.2007].

63

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ACP African, Caribbean and Pacific Group ASEAN Association of South East Asian Nations CHF Swiss franc DSB Dispute Settlement Body DSU Understanding on Rules and Procedures Governing the Settlement of

Disputes DvR Države v razvoju EU Evropska unija GAAT General Agreement on Tariffs and Trade GATS General Agreement on Trade and Services IMF International Monetary Found ITO International Trade Organization MERCOSUR Southern Common Market mio milijon MTO Multilateral Trade Organization NAFTA North American Free Trade Agreement OZN Organizacija Združenih narodov RS Republika Slovenija SELA Latin American Economic System TMB Textile Monitoring Body TPRB Trade Policy Review Body TPRM Trade Policy Review Mechanism TRIPS Agreement on Trade-related Aspects of Intellectual Property Rights WTO World Trade Organization ZDA Združene države Amerike

64

SEZNAM TABEL stran Tabela 1: "Osebna izkaznica" Svetovne trgovinske organizacije 11

Tabela 2: Ministrske konference 13

Tabela 3: Faze pristopa k WTO 16

Tabela 4: Članice z datumi priključitve k WTO 17

Tabela 5: Opazovalke z letnicami prijave 19

Tabela 6: Trajanje reševanja spora 43

Tabela 7: Število prijavljenih sporov in pritožb v prvih petih letih delovanja WTO 46

Tabela 8: Ključna dejstva jeklarskega spora 47

Tabela 9: Ključna dejstva spora o uvozu banan 48

Tabela 10: Ključna dejstva hormonskega spora 49

Tabela 11: Ključna dejstva letalskega spora 50

Tabela 12: Ključna dejstva lesnega spora 51

Tabela 13: Ukrepi, ki izhajajo iz članstva RS v EU 54

SEZNAM SLIK stran Slika 2: Zgradba WTO 10

Slika 2: Organizacijska struktura WTO 12

Slika 3: Funkcije WTO 21

Slika 4: Rast proračuna WTO v letih 2001-2006 v mio CHF 22

Slika 5: Povprečno zmanjšanje carin skozi GATT pogajanja v % 24

Slika 6: Organi WTO, ki so vpleteni v reševanje sporov 34

Slika 7: Potek reševanja sporov v WTO 42

Slika 8: Število prijavljenih sporov skozi leta delovanja WTO 46

Slika 9: Trenutni tržni delež proizvajalk banan 48

PRILOGE Priloga 1

Proračun WTO po letih v CHF

leto Proračun Sekretariata Proračun Prizivnega telesa Skupni proračun v CHF 2001 131.305.610,00 2.778.000,00 134.083.610,00 2002 140.313.850,00 2.816.000,00 143.129.850,00 2003 154.954.350,00 2004 157.060.700,00 4.715.800,00 161.776.500,00 2005 164.131.000,00 4.572.400,00 168.703.400,00 2006 170.274.150,00 4.726.000,00 175.000.150,00

Vir: WTO 2007g

Priloga 2

Povprečno zmanjšanje carin v % skozi GATT pogajanja GATT-ovi krogi pogajanj Povprečno zmanjšanje carin v % % preostalih carin od 1930 Pred GATT-om, 1934-47 32,2 66,8 Prvi krog, 1947 21,1 52,7 Drugi krog, 1949 1,9 51,7 Tretji krog, 1950-51 3 50,1 Četrti krog, 1955-56 3,5 48,9 Dillionski krog, 1961-62 2,4 47,7 Kennedy krog, 1964-67 36 30,5 Tokijski krog, 1974-79 29,6 21,2 Urugvajski krog, 1986-94 30 14,8 Vir: Bowen, Hollander in Viaene 1998, 62

Priloga 3

Število prijavljenih sporov v letih delovanja WTO Leto Št. sporov 1995 25 1996 38 1997 49 1998 40 1999 29 2000 33 2001 22 2002 36 2003 25 2004 18 2005 11 2006 18 Vir: WTO 2007m

Priloga 4 Article XXIII: Nullification or Impairment 1. If any contracting party should consider that any benefit accruing to it directly or indirectly under this Agreement is being nullified or impaired or that the attainment of any objective of the Agreement is being impeded as the result of

(a) the failure of another contracting party to carry out its obligations under this Agreement, or

(b) the application by another contracting party of any measure, whether or not it conflicts with the provisions of this Agreement, or

(c) the existence of any other situation, the contracting party may, with a view to the satisfactory adjustment of the matter, make written representations or proposals to the other contracting party or parties which it considers to be concerned. Any contracting party thus approached shall give sympathetic consideration to the representations or proposals made to it. 2. If no satisfactory adjustment is effected between the contracting parties concerned within a reasonable time, or if the difficulty is of the type described in paragraph 1 (c) of this Article, the matter may be referred to the CONTRACTING PARTIES. The CONTRACTING PARTIES shall promptly investigate any matter so referred to them and shall make appropriate recommendations to the contracting parties which they consider to be concerned, or give a ruling on the matter, as appropriate. The CONTRACTING PARTIES may consult with contracting parties, with the Economic and Social Council of the United Nations and with any appropriate inter-governmental organization in cases where they consider such consultation necessary. If the CONTRACTING PARTIES consider that the circumstances are serious enough to justify such action, they may authorize a contracting party or parties to suspend the application to any other contracting party or parties of such concessions or other obligations under this Agreement as they determine to be appropriate in the circumstances. If the application to any contracting party of any concession or other obligation is in fact suspended, that contracting party shall then be free, not later than sixty days after such action is taken, to give written notice to the Executive Secretary to the Contracting Parties of its intention to withdraw from this Agreement and such withdrawal shall take effect upon the sixtieth day following the day on which such notice is received by him.

Priloga 5 Case study: the timetable in practice On 23 January 1995, Venezuela complained to the Dispute Settlement Body that the United States was applying rules that discriminated against gasoline imports, and formally requested consultations with the United States. Just over a year later (on 29 January 1996) the dispute panel completed its final report. (By then, Brazil had joined the case, lodging its own complaint in April 1996. The same panel considered both complaints.) The United States appealed. The Appellate Body completed its report, and the Dispute Settlement Body adopted the report on 20 May 1996, one year and four months after the complaint was first lodged. The United States and Venezuela then took six and a half months to agree on what the United States should do. The agreed period for implementing the solution was 15 months from the date the appeal was concluded (20 May 1996 to 20 August 1997). The case arose because the United States applied stricter rules on the chemical characteristics of imported gasoline than it did for domestically-refined gasoline. Venezuela (and later Brazil) said this was unfair because US gasoline did not have to meet the same standards — it violated the “national treatment” principle and could not be justified under exceptions to normal WTO rules for health and environmental conservation measures. The dispute panel agreed with Venezuela and Brazil. The appeal report upheld the panel’s conclusions (making some changes to the panel’s legal interpretation). The United States agreed with Venezuela that it would amend its regulations within 15 months and on 26 August 1997 it reported to the Dispute Settlement Body that a new regulation had been signed on 19 August.

Time (0 = start of case)

Target/ actual period

Date Action

-5 years 1990 US Clean Air Act amended

-4 months September 1994 US restricts gasoline imports under Clean Air Act

0 23 January 1995 Venezuela complains to Dispute Settlement Body, asks for consultation with US

+1 month 24 February 1995 Consultations take place. Fail.

+2 months

“60 days”

25 March 1995 Venezuela asks Dispute Settlement Body for a panel

+2½ months “30 days” 10 April 1995 DSB agrees to appoint

panel. US does not block. (Brazil starts complaint, requests consultation with US.)

+3 months 28 April 1995 Panel appointed. (31 May, panel assigned to Brazilian complaint as well)

+6 months 9 months (target is 6-9)

10-12 July and 13-15 July 1995

Panel meets

+11 months 11 December 1995 Panel gives interim report to US, Venezuela and Brazil for comment

+1 year 29 January 1996 Panel circulates final report to Dispute Settlement Body

+1 year, 1 month 21 February 1996 US appeals +1 year, 3 months “60 days” 29 April 1996 Appellate Body submits

report +1 year, 4 months “30 days” 20 May 1996 Dispute Settlement Body

adopts panel and appeal reports

+1 year, 10½ months

3 December 1996 US and Venezuela agree on what US should do (implementation period is 15 months from 20 May)

+1 year, 11½ months

9 January 1997 US makes first of monthly reports to Dispute Settlement Body on status of implementation

+2 years, 7 months 19-20 August 1997 US signs new regulation (19th). End of agreed implementation period (20th)

Vir: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/disp3_e.htm

Priloga 6 Bodo beli konji postali ovira v pogajanjih? [ Evrobilten št. 11, oktober 1999 ] Avstrija od Evropske komisije pričakuje, da bo pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) posredovala v zvezi s slovensko uredbo o zaščiti imena geografskega porekla lipicancev. Dunaj sicer skuša vprašanje lipicancev z Ljubljano še naprej reševati po dvostranski poti, vendar okoliščine, nastale potem, ko je Slovenija izvedla postopek za zaščito geografskega porekla pri WTO, narekujejo ukrepanje na ravni te organizacije. Interese članic Evropske unije pri WTO vedno zastopa Evropska komisija, in sicer po presoji utemeljenosti takšne zahteve. Povedati je treba, da je Evropska komisija že konec aprila v pismu Ljubljani izrazila nezadovoljstvo z omenjeno uredbo. Tedaj je zapisala, da gre za tehnično oviro v trgovini, viri v Bruslju pa so potrdili, da do danes mnenja ni spremenila. Avstrija po besedah Moltererja pričakuje, da bo to vprašanje komisija sprožila že ta mesec, ko se bo 21. in 22. oktobra v Îenevi sestal svet, ki nadzoruje izvajanje sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS), v skladu s katerim je Slovenija izvedla postopek pri WTO. Avstrijski kmetijski minister je kot protiargument slovenskim poskusom za zaščito imena lipicanec opozoril, da so lipicanci kot pasma konj definirani genetsko in ne zemljepisno, saj jih gojijo po vsem svetu in si tako nad njimi in njihovim imenom ni moč lastiti monopola. Za primerjavo je navedel več živalskih pasem, na primer bernardinca, kjer ime prav tako izhaja iz zemljepisnega imena, vendar je vzgajanje pasme po svetu neomejeno. Molterer je izrazil obžalovanje, da je Slovenija vprašanje sprožila v okviru WTO. Ocenil je namreč, da je reševanje po dvostranski poti ugodno napredovalo. Na vprašanje, ali pričakuje, da bo v okviru WTO prišlo do reševanja problema po postopku poravnave sporov, Molterer sicer ni odgovoril, je pa izrazil optimizem. "Rešitev bomo vsekakor našli," je izjavil. "Po sprejetju uredbe o geografski označbi lipicanec smo pričakovali, da bo Avstrija oziroma v njenem imenu Evropska komisija pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) postavila vprašanje v zvezi s takšno zaščito lipicancev. Da bo vprašanje postavljeno, je bilo jasno kot beli dan že ob sprejetju uredbe. Pričakovali smo, da bo vprašanje postavljeno že prej," je potem, ko je Avstrija izrazila pričakovanje, da bo Evropska komisija v zvezi s to uredbo posredovala pri WTO, dejal državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Franc But. Kmetijski minister Ciril Smrkolj pa meni, da spor pri WTO ne bo ne prvi in ne zadnji, zato se po njegovih besedah odnosi med EU in Slovenijo zaradi tega ne bi smeli poslabšati. Uredbo je slovenska vlada sprejela januarja letos in v skladu s sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) izvedla postopek notifikacije pri WTO. Vsaka članica WTO ima pravico, da kadarkoli postavlja vprašanja, ki so vezana na take in drugačne notifikacije oziroma objave ali dokumente. O uredbi, ki jo je pripravil Urad RS za intelektualno lastnino, so po besedah Franca Buta dvakrat potekali delovni pogovori med slovenskimi predstavniki in predstavniki Evropske komisije, ki so želeli ugotoviti, ali uredba ne pomeni ovire pri prostem pretoku blaga oziroma trgovini z lipicanci. Očitno je, da bo Evropska komisija v imenu Avstrije pri WTO postavila vprašanje, ali ni uredba v nasprotju s prostim pretokom blaga in ali tako pomeni oviro v mednarodni

trgovini z lipicanci. Po njegovih napovedih bo Slovenija nato morala dodatno utemeljiti razloge za uvedbo te uredbe in pripraviti dodatna pojasnila. Na takšni podlagi bo WTO sprejela ustrezno stališče in ugotovila, ali je uredba skladna s pravili ali ne. O možnostih, ki jih pri tem ima Slovenija, pa But ni govoril oziroma je dejal, da so te odvisne od bodočih razprav in odločitev. "Slovenija računa, da bo uredbo ustrezno branila, če pride do dodatnih vprašanj in pojasnil," je še dejal državni sekretar in ob tem dodal, da je primer specifičen tudi zato, ker gre za vprašanje zaščite geografskega porekla za žive živali in ne za določen izdelek. Na Uradu RS za intelektualno lastnino pojasnujejo, da dnevni red zasedanja sveta, ki pri WTO nadzoruje izvajanje TRIPS, po njihovih podatkih še ni določen. Svet bo na redni seji, ki jo ima na pol leta, zasedal 21. in 22. oktobra. Na seji sveta se po pojasnilih urada spori ne sprožajo, temveč se le sprejme informacija, da je nekdo začel postopek konzultacije v zvezi s TRIPS. Spori se nato rešujejo v okviru konzultacij in panela po natančno določenih pravilih. Če se državi v okviru konzultacij ne dogovorita, se ustanovi panel. Zadnja možnost je pritožbeno telo. Postopek je precej zapleten in Slovenija tovrstnih izkušenj nima, ker v takšen ali podoben primer še ni bila vključena. Avstrijski kmetijski minister Wilhelm Molterer je, po pričakovanjih, na zadnjem zasedanju kmetijskih ministrov EU v Bruslju sprožil vprašanje v zvezi s slovensko uredbo o geografski označbi lipicanec. Uredbo je slovenska vlada sprejela v skladu s sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) in izvedla postopek notifikacije pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO). Dunaj je prepričan, da se bo Evropska komisija, ki članice EU zastopa pri WTO, pri Svetovni trgovinski organizaciji zavzela za avstrijske interese. Priložnost za to bo že 21. in 22. oktobra, ko se bo v Îenevi sestal svet, ki nadzoruje izvajanje sporazuma TRIPS. Dunaj je preostale članice seznanil s problemom ter poudaril negativne gospodarske posledice, ki bi jih imelo izvajanje uredbe za Avstrijo. "Lipicanec ni samo beli konj, ampak ga določajo genetska merila in je avstrijska kulturna dobrina," je za francosko tiskovno agencijo AFP izjavil tiskovni predstavnik avstrijskega ministra za kmetijstvo Gerhard Popp. Dejal je še, da naj bi Evropska komisija do 21. oktobra sprožila to vprašanje pred WTO. Po pisanju tujih agencij so lipicanci svoje ime dobili v kobilarni, ki jo je leta 1580 v Lipici ustanovil avstrijski nadvojvoda Karl, ko je bilo območje še pod avstro-ogrsko monarhijo. V tej kobilarni so vzrejali potomce šestih križancev iz Španije, ki so jih kasneje vključili v špansko jahalno šolo na Dunaju. V tujih virih smo še zasledili podatek, da od razpada nekdanje monarhije po končani prvi svetovni vojni lipicance za omenjeno dunajsko šolo vzgajajo v Piberju v Avstriji po znanstvenih merilih. Wilhelm Molterer je v različnih izjavah po sestanku kmetijskih ministrov povedal, da je "absolutno optimističen" glede vprašanja konj in da Sloveniji ne bo uspelo "monopolizirati lipicancev". Ob tem pa s skoraj "stoodstotno verjetnostjo" Molterer pričakuje, da bo Svetovna trgovinska organizacija (WTO) zavrnila zahtevo Slovenije, da bi ime lipicanci uporabljali samo za konje, vzrejene v Lipici. Molterer je dodal, da njegovi kolegi v EU stojijo na strani Avstrije. Molterer je o tem obvestil ustrezen odbor EU in po lastnih besedah naletel na veliko razumevanje za avstrijsko držo. Avstrija bo po besedah kmetijskega ministra "izkoristila vse možnosti", kar pomeni, da "ne bo pustila monopolizirati lipicancev". Molterer je poudaril, da bele konje vzrejajo po vsem svetu, predvsem pa v Avstriji, in da ima Avstrija "dobre argumente", pravno stališče Slovenije pa po mnenju avstrijskega kmetijskega ministra nima trdne podlage. Z vprašanjem lipicancev se je na nedavnem zasedanju ukvarjala tudi evropska komisija. Menila je, da so ustaljeni mehanizmi, ki jih za dvostranski dialog ponuja pridružitveni sporazum Evropske unije s Slovenijo, najbolj primerni za nadaljnje pogovore o tem vprašanju. Tako v Bruslju, kjer

zadevo sicer še proučujejo, odgovarjajo na vprašanja o nadaljnjih korakih po izraženem avstrijskem pričakovanju, da bo Evropska komisija v zvezi s problemom interese Dunaja zastopala pri Svetovni trgovinski organizaciji. Viri na komisiji še napovedujejo, da bo vprašanje slovenske uredbe o zaščiti imena geografskega porekla lipicanec, zaradi katere se ni pritožila le Avstrija, temveč je bila z njo nezadovoljna tudi sama Evropska komisija, predvidoma uvrščeno na dnevni red prihodnjega sestanka skupnega pododbora EU in Slovenije za kmetijstvo, ki bo 20. oktobra v Bruslju. Poleg tega se že pred tem obetajo dodatni stiki med Brusljem in Ljubljano. Na vprašanja o možnostih, da se bo nazadnje ta problem reševal na pogajanjih o članstvu Slovenije v EU, na komisiji ne odgovarjajo, temveč opozarjajo, da je morebitna takšna odločitev v rokah članic. Katerakoli od njih lahko na pogajanjih kadarkoli načne to vprašanje. In kako Evropska komisija odgovarja na avstrijska pričakovanja o zastopanju njenih interesov pri WTO? V Bruslju so razložili, da se komisija za takšen korak odloči šele potem, ko se s tem strinjajo vse preostale članice EU. V skladu s predpisanim postopkom mora Komisija po vloženi zahtevi sklicati posvetovalni sestanek s članicami - če te vprašanje soglasno spoznajo za interes skupnosti, potem Evropska komisija nastopi pri WTO. (povzeto po STA in drugih virih)