Priloga - Počitek

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i j u n i j 0 9

Počitek

Go t t h a r d t

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Niko Kupper Micka Opetniku r e d n i c a

MahlzeitLeta 1355 ustanovljeni cistercijanski samostan Schlierbach v dolini Kremstal je drugi največji duhovni center v Zgornji Avstriji. V samosta-nu z njegovo baročno cerkvijo in razkošnimi sobanami so pripravili deželno razstavo z na-slovom »Mahlzeit«. Letošnja 45. deželna raz-stava Zgornje Avstrije se posveča jedi in pija-či. Obiskovalca razstave preseneti tako krasota baročnega samostana kot tudi zasnova razsta-ve o kulturi hrane in obedov. Različna obdobja, dežele in kontinenti s svojo kulturo prehranje-vanja so prav tako predstavljeni kot kritično is-tovetenje z našimi prehranjevalnimi navadami. Tudi produkciji in predelavi domačih živil je namenjen del razstave, obiskovalci pa v sirarni pogledajo čez ramo sirarju – izdelovalcu odlič-nega plesnivega sira.

V razstavo je vključena tudi samostanska knji-žnica, pa samostanska cerkev, zakristija, kri-žni hodnik in refektorij. V teh prostorih ponuja razstava čas za počitek in premislek o odnosu do hrane in živil.

Redovniki samostana Schlierbach v času državne razstave ponujajo duhovno spremstvo in druge ponudbe, ob katerih morda obiskoval-ci dobijo impulze za obvladovanje vsakdanjika.

Deželna razstava »Mahlzeit« v samostanu Schlierbach je odprta od 29. aprila do 2. novembra 2009 vsak dan od 9. do 18. ure. Več informacij na: www.landesausstellung.at

P r e d s t a v l j a m o

[email protected]

u v o d n i k

Kratki počitek ali več?

Bliža se čas počitnic in z njimi čas oddiha, brezdelja. Počitnice pa so tudi čas, ko se posvetimo opravkom, ki smo jih prihranili za počitnice. Mnogo je načinov, kako ljudje preživijo počitniški čas. Ob veliki napetosti na delovnih mestih in naglici, ki nas tare, pa postaja vedno odločilnejši tisti “kratki počitek” – večerne ure po službi, odmorček med eno in drugo sejo, kavica s prijatelji ... Na univerzi v Konstanzu so izvedli študijo o načinu in učinkovitosti takih kratkih počitkov. Znanstvenice, ki so izvajale študijo, je zanimalo v prvi vrsti, kako učinkujejo večerni počitki na jutranje razpoloženje. Študija je pokazala, da je jutranje počutje predvsem odvisno od tega, kaj so anketiranci delali zvečer po službi in kako dobro so spali. Udeleženci, ki so tudi v večernih urah bili z mislijo pri svojih službenih opravkih, so bili po jutrih nenaspani in utrujeni. Tisti pa, ki zvečer niso mislili na poklic, so bili zjutraj polni energije. Na njihovo jutranje razpoloženje so pozitivno vplivali sprehodi, meditacija, poslušanje glasbe, šport, osebni konjiček ali prostovoljno delo v kakem društvu. Občutek spočitosti pa ne nastane sam po sebi, zanj je teba nekaj storiti, je pokazala nemška študija. V zadnji številki družinske priloge pred počitnicami se ukvarjamo prav s to temo – kje najti počitek – tako tistega vsakodnevnega kakor tudi onega večdnevnega. Navdih za to temo sem dobila ob branju članka župnika Prelca, ki je bil 40 let dušni pastir v Portorožu, članek pa je napisal za nedeljo turizma in ga objavljamo na strani 16. Njegovo razmišljanje o medsebojnem dajanju in sprejemanju vrednot – med gostitelji in gosti – odpira zanimiv pogled na preživljanje dopustov in počitka. Zavedam se, da je mnogo načinov, kako preživeti ure in dneve počitka. V tej prilogi najdete nekaj zanimivih primerov oddiha. Morda je za koga kakšen primer navdihujoč in se odloči za počitek z dodano vrednostjo. Želim vam, da bi našli vedno spet trenutke počitka, ki vas sprostijo in obogatijo. Za počitnice pa vam želim čas za odkrivanje samega sebe.

Niko KupperP o r t r e t

3ŠTIRINAJST DNI XIV

In to se zgodi celo človeku, katere-mu lastna služba zelo ugaja. V ča-sih svetovne krize pa se pojavi ob

takem razmišljanju še slaba vest: ne-hvaležnež, bodi srečen, da imaš delo in zaslužek! Saj bo boljše, se tolažim. Potem pa, po napornem službenem dnevu v poste-lji šine v glavo: »Kaj imam od tega ži-vljenja? Zgodaj zjutraj se z družino spokamo od doma, da se zvečer spet srečamo, tik preden vsi pademo od utrujenosti v posteljo, in to od pone-deljka do petka, pogosto še ob koncih tedna. Iz dneva v dan, iz tedna v te-den, meseca v mesec in leta v leto ... Izklopiti ob prostih dnevih, svetujejo strokovnjaki, ne povedo pa, kje najde človek pravo stikalo za tak sproščajo-či izklop. Utrne se rešilna misel: »Še dobro, da obstajajo počitnice, letos jih bomo prav izkoristili!!!« Palme, morje in ba-zeni, številne športno-rekreativne de-javnosti, še zlasti pa: hrane na pretek – skoraj 25 ur na dan. ”To bo to! Bombastično, gotovo ne-pozabne počitnice.” Termin fiksiran, račun poravnan. Delamo do zadnje sekunde, doma v naglici pospraviti, pripraviti kovčke, da ja nismo kaj po-

zabili, vsi v avto, in dopustu naproti. Pred nami hotelski kompleks, ki nudi stotim, oddiha željnim, na naj-manjšem prostoru ves luksus sodobnega sveta. Iz dneva v dan terminski koledar, kdaj strežejo zajtrk, kje bo kakšna animacija, kdaj bomo opravili plačan izlet, ali bo še čas za nakupe spomin-kov. Na koncu mine teden ali štiri-najst dni, kot bi mignil. Počitniška ak-cija je bila raznolika, telo je ogorelo, sicer dokaj izmučeno, duh pa srečen ..., da je spet doma – krasno!

Počitnice, pomeni spočiti se, kajne?Torej, mi kane misel, bi bilo dobro, da delamo v tem času morda le to, kar nas res veseli, tam, kjer se počutimo dobro in kjer lahko res zadihamo, se oddahnemo, počivamo in uživamo. Kje bi lahko bil ta pravi raj na zemlji? Prva misel, če se veselim po dopustu, da sem spet doma, zakaj ne ostanem kar v čarobnem luksuznem svetu la-stnih štirih sten, ob uživanju na vrtu v viseči mreži in ob bližnjem jezeru? Toda kaj, če te morje mika, tako, kot mojo malenkost. Vendar je ob tem zame postalo pomembno vprašanje, kaj res potrebujem za oddih na tujem?

Moj odgovor: miren kraj, blizu zna-menitih krajev, modro morje, v bližini plaža, dnevi brez obveznosti in drugih določenih terminov, čisto sobo s po-steljo, in družino ob sebi. Tak obmorski raj smo lani našli in smeli doživeti med počitnicami v sa-mostanu Sv. Duje na otoku Pašmanu v Dalmaciji. Te počitniške tedne ponu-ja referat za družino pri slovenski Ka-toliški akciji na Koroškem. Sobe v sta-rodavnem samostanu, okoli katerega uspeva nasad oljk, so sicer skromne, a čiste. Pred oknom s pogledom na morje se je bohotila smokva, ki je po-pestrila marsikateri zajtrk s svežimi figami. Obede smo pripravljali v veli-ki samostanski kuhinji skupaj z dru-gimi gosti, zaužili pa smo jih kar na obzidanem dvorišču. Nekaj korakov od samostanskega zidu pa lastna pla-ža, kjer smo se nekateri zbirali tudi še ob milih večerih. Kdor si želi luksus, je v samostanu na Pašmanu zagoto-vo na napačnem mestu. Kdor pa želi počitnice z dodano vrednostjo, pred-vsem pa počitek za dušo in telo, sam ali v prijetni družbi, bo lahko tam spo-znal novo definicijo pojmov »počitni-ce« in »oddih«.

Ob vedno hitrejšem življenjskem utripu, službenih obveznostih, dolgoročnih de-lovnih načrtih, vedno novih bližajočih se terminih in izzivih pride trenutek, ko se

človek resno zamisli. Ali delam zato, da lahko živim? Ali le še živim zato, da delam?

Počitnice = spočiti se?


v Ž a r i Š Č u

Temperature se spet dvigajo in z njimi tudi naše aktivnosti v prostem času. Po-letni čas s svojimi dolgimi dnevi in mili-

mi večernimi urami je naravnost vabilo, da se spet več gibljemo na prostem, da iščemo po-govore preko plota, da se zadržujemo na vrtu ali v naravi, da, da življenje nekoliko upočasni-mo. Za mnoge je poletje čas sprostitve in brez-delja. Čas, v katerem je življenje počasnejše in se morda močneje uživa kot v preostalih te-dnih leta.

Seveda: to je zelo enostavno povedano. Kaj-ti v času, v katerem smo vsi pod zvišanim priti-skom storilnosti (eficience) in naj bi v kratkem času čimveč naredili, so časi brezdelja skoraj prepovedani. Sicer radi kažemo slike o sijaj-nem dopustu, ne želimo pa, da bi nas kdo za-lotil pri tem, da bi tudi v vsakdanjem življenju kdaj »ničesar ne delali«.

Vendar: delo in počitek določata naravni ritem človeške eksistence. V obeh se razvija življenje človeka, tako delo kakor počitek sta »obmo-čji ustvarjanja«. Da moremo doživeti življenje v obilju, je potrebno delovanje prav tako kakor počitek. O zadnjem bo govor v naslednjem.

Jezus in počitek Pogled v Sveto pismo nam kaže, da je Jezus vedel za ta ritem življenja. On je razposlal učence (na delo) in jih potem spet poklical k sebi: »Pojdite ... in se malo odpočij-te!« (Mr 6,31) On pa je poklical tudi tiste k sebi, ki so bili utrujeni in obteženi, da bi jim dal po-čitek (prim. Mt 11,28).

Jezus kaže s tem, da je počitek več kot obču-tek wellnessa. Počitek služi za to, da se notra-nje razgledamo, kaj moje življenje nosi in mu daje smisel. Mi vsi smo dostikrat vpeti v delo, v družinski ali prijateljski krog. Življenje pa more samo uspeti, če najdemo izvire sprosti-tve in se tako vrnemo z novo življenjsko mo-čjo v oblikovanje svojega vsakdanjika. Tako ima počitek in brezdelje pred očmi ne le oseb-

ni blagor, temveč služi tudi zgraditvi naših od-nosov in prijateljstev. Oddih je obnovitev živo-sti v spominu na Boga, odkritju Boga, srečanju z Bogom in v ozaveščenju naše naloge za ohra-nitev stvarstva.

Božji spomin Božja zgodovina z nami ljudmi je zelo burna. Vedno znova človek Bogu obra-ča hrbet, zapada v krivdo in nesrečo in vedno znova mu Bog na novo ponuja svojo zavezo. V spominu te osvobajajoče Božje naklonjenosti temelji sobotni počitek. Sobota, dan počitka, je postavljena za praznovanje dosežene svobode in za spomin na Božja odrešilna dela (prim. 5 Mz 5,12-15). Sobota, nedelje, so časi nenamer-nega praznika: brez namena, a ne brez smisla. Ni nam treba ničesar storiti, smemo zreti na Božje odrešenjsko delovanje, smemo se poto-piti v izvir našega življenja, ne da bi morali kaj storiti. Lahko doživimo: življenje nam je da-rovano in je zakoreninjeno docela v Bogu, na-šem začetku. Da bi lahko to razumeli, potrebu-je moje življenje počitek in prosti čas, da lahko zrem na to.

Božje odkritje Čas brezdelja je pogosto za-znamovan s srečanji s stvarstvom, naravo. Na-rava odseva Božjo ljubezen do nas ljudi, hoče, da se ji čudimo in jo občudujemo. V brezde-lju lahko tako rekoč na novo odkrijemo Bož-jo ljubezen do nas, ki se razodeva v stvarstvu. Začnemo spoznavati in ceniti to, kar zdaj v se-danjosti že v začetkih anticipira bodočo slavo, »ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18). V mnogih se prebudi pri imponirajočih doživetjih v na-ravi v oblikovanju prostega časa tudi slutnja Božje veličine. Tu se odpirajo prostori čudenja pred lepoto stvarstva in človek se čuti nago-vorjenega od Božje skrivnosti.

Božje srečanje Čas počitka in brezdelja je čas srečanja in skupnosti. Srečanje z našim bli-žnjim pa je po krščanskem razumevanju hkrati vedno srečanje z Bogom, ki nam v bratu, v se-stri prihaja naproti. V časih počitka in brezde-

Počitek in brezdelje – M i s l i k d u h o v n o s t i p r o s t e g a č a s a

več kot egoistično wellness mišljenje?

Roland Stadler je vodja referata za pastoralo turistov pri krški škofiji in pastoralni asistent v župniji Domačale

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

lja imamo čas za pozorno poslušanje pri pogovoru, smo bolj senzibilni za stiske in skrbi drugega, prav tako pa za njegove ra-dosti in njegovo srečo. Tu se postavljajo mostovi od človeka do človeka, gradijo in utrjujejo se prijateljstva in skupnosti – do-stikrat morda kar mimogrede pri tekanju, igranju, smejanju. Življenje v obilju potre-buje gladino podtalnice prave skupnosti, onstran ekonomskih računov – tu lahko srečamo Boga.

Božje naročilo Stvarstvo nam je zaupa-no, da bi ga človek »obdeloval in varoval« (1 Mz 2,15). Tako sodelujemo pri ustvarja-nju Boga, ki stvarstva ni dokončal, temveč ga v vsakem trenutku znova na mnogoteri način kliče v življenje in ohranja. Počitek in brezdelje sta časa rekreacije, časa »no-vega ustvarjanja«, trenutka, v katerih sa-mim sebi podarimo čas za oddih in obli-kujemo svojo okolico, svoja življenjska okolja. Kdor samemu sebi ne privošči nič dobrega, kako more biti ta dober do dru-gih? Dobro »obdelovati in varovati« same-ga sebe, svojo okolico, svoj vrtiček – za to je potreben počitek in brezdelje.

V antiki so brezdelje razumeli kot čas, ki se je posvečal izobrazbi, kulturnemu ži-vljenju, iskanju razumevanja, védenja in izvora življenja. Brezdelje je bilo primerno za svobodnega državljana.

Če razumemo brezdelje in oblikovanje prostega časa v tem pomenu, lahko spet znova najdemo obilje življenja. Človek ni suženj dela, in brezdelje ni začetek vse-ga slabega. Počitek in brezdelje sta del naše odgovornosti za stvarstvo. Delo more uspeti samo, če uspe tudi počitek in oddih. Dobro in prijetno poletje!


v Ž a r i Š Č uPripravila M i c k a O p e t n i k

Grad Wernberg (Vernberk), vzhodno od Beljaka nad dravsko vijugo, je od leta 1935 samostan Misijonskih se-ster Dragocene krvi. Sedaj tukaj živi, moli in dela 65 sester. Poleg kmetijstva z lastno proizvodnjo produktov, samostanske tr-govine, otroškega vrtca in različnih delav-nic je Wernberg znan predvsem po svoji hiši za goste in izobraževanje, po »dopu-stu/odmoru v samostanu«. Hiša je odprta ne le za seminarje ali skupine, temveč tudi za družine in posamezne osebe, ki tukaj iščejo mir, oddih ali kratko malo prostor umika, da bi si lahko načrpali novih moči za vsakdanjik.

Samostan Wernberg je za mnoge ljudi že več let kraj tišine, moči, izpolnitve smisla ... vir duhovne moči.

Okolica samostana, gozd z ribniki in pot-mi do dravske vijuge, vabi z mnogimi ču-dovito lepimi kraji k postanku in omogoča v svoji preprosti lepoti potopitev v ritem sezonskega naravnega dogajanja. Za daljše sprehode lahko raziščete pešpoti v občini Wernberg. 20. septembra 2009 bo ob 100. obletnici smrti našega redovnega usta-novitelja, opata Franza Pfannerja, odprta nova pešpot. Različne ponudbe in oblike soživljenja s skupnostjo sester so name-njene posebno ljudem, ki bi si radi privo-ščili odmor.

DNEVI TIŠINE so ponudba za osebe, ki

iščejo kraj, na katerem lahko pustijo za se-boj raznoteri hrup vsakdanjika, da bi se v tišini in preprostosti samostana in nara-ve napolnili z novo močjo za telo in dušo. Oblikovanje DNEVOV TIŠINE je lahko individualno. Obstaja možnost za spre-mne pogovore in za udeležbo pri molitvi sestrske skupnosti.

Tako nam lahko vključitev v ritem samo-stanskega življenja pomaga odkriti bistve-no in utreti pot k izviru, ki podarja moč za vsakdanjik.

SOŽIVLJENJE V SAMOSTANU: za žen-ske med 18 in 45 leti, ki želijo spozna-ti naše življenje, ki bi rade poglobile svojo vero ali iščejo orientacijo za svoje lastno življenje, obstaja možnost, da za omejen čas živijo v majhni sestrski skupnosti pri nas v hiši. Ta čas je mišljen kot pomoč pri odločitvi in orientaciji za osebno življenj-sko pot. S soživljenjem v skupnosti, z ude-ležbo pri skupni molitvi, s sodelovanjem na različnih področjih samostana, s pogo-vori in impulzi, s časi tišine in možnostjo za osebno refleksijo lahko zainterisirane ženske odkrijejo Božje sledi v lastnem ži-vljenju.

Nadaljnje ponudbe najdete na naši doma-či strani: www.klosterwernberg.at

s r. M a r i a L u i s e W a g n e r , s p r e m l j e v a l k ad n e v o v t i h o t e v s a m o s t a n u W e r n b e r g

odmor enkrat drugačes a M o s t a n i s o

o d n e k d a j k r a j i M o č i , k r a j i

t i š i n e , v a r n o s t i ,

g o s t o l j u b n o s t i . p o n u j a j o

p r o s t o r i n č a s , s o o d p r t i z a

s r e č a n j e , p o g o v o r e , s p r e M

s t v o i n v a b i j o k t e M u .

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

n a k o c i j a n o v i k M e t i j i n a p l e š e r k i s p r e j e M a j o v s a k o l e t o p o č i t k a ž e l j n e g o s t e . Lizi Sitter, 7 8 l e t n a k M e t i c a v p o k o j u , n j e n s i n e u g e n , k M e t i n v o d j a d e l a v n i c e p r i g r a d b e n e M p o d j e t j u t e r n j e g o v a ž e n a e l i s a b e t h j i h s p r e j e M a j o v s v o j o h i š o , v t e k u l e t p a s o s i p o s t a l i p r i j a t e l j i .

Še je mirno okoli Hodiškega jezera … pa tudi na Kocijanovi domačiji so mize in stoli na dvorišču prazni. Prvi gostje letošnjega leta, GTI-družba, so že spet odšli. Z njimi se tradicionalno začne vsakoletna sezona letoviščar-jev. Elisabeth, ki se je pred več kot 30 leti poročila sem na domačijo moža Eugena, od vsega začetka skupaj s taščo Lizi skrbi za goste: „Po GTI-srečanju je malo premora in potem imamo predvsem meseca julija in av-gusta polno hišo – to pomeni sedaj do 20 ljudi. Zaključek pa so za nas sredi septembra obiskovalci Harley-David-son-srečanja iz Italije. Gostom daje-mo sobe in seveda zajtrk z domačimi

pridelki. Poleg tako imenovanih poči-tnic na kmetiji pa imamo tudi priva-tni travnik ob jezeru in s tem zelo ak-traktivno ponudbo za poletni čas.“ Lizi, ki je leta 1952 prišla iz Bilčovsa na kmetijo v Plešerki, je kar kmalu začela oddajati svojo lastno spalnico in spalnico hčerk. „Mi pa smo takrat spali na podstrešju. Z možem sva rev-no hišo postopoma povečala in ob-novila, v hiši tudi uredila sobe za go-ste. Sledila so poletja, ko je bilo toliko gostov, da so spali celo v jedilnici na tleh. Pa je bilo to ljudem, predvsem mladim družinam, vseeno. Uživa-li so naravo in kopanje, pa predvsem družbo in skupen čas z drugimi dru-žinami.“ Gostje Kocijanove kmetije vse do danes cenijo posebno domače ozračje te hiše in so postali z družino Sitter prijatelji. Kakor na kmetiji živi-jo tri generacije, tako tudi sem priha-jajo in so prihajale tri generacije. Lju-dje, ki prihajajo sem že nad 30 let, so naši življenjski spremljevalci.

Eugen pojasni običaj na domačiji: “Pri nas sedimo skupaj in fajramo z gosti pozno v noč, zunaj pred hišo ali pa najraje v naši kuhinji. Mnogokrat so mi z velikim veseljem in vso vne-mo pomagali pri raznih delih na kme-tiji, na travniku in na polju. Potem smo pa skupaj pomavžnali.“ Pa še eno posebnost najdemo pri dru-žini Sitter. Elisabeth: „Kar kmalu smo se zmenili z gosti, da ne bomo vsak dan čistili sob, zato pa dobijo od nas popoldan kavo. In tako se že leta vsak

popoldan srečujemo ob kavi. To nam je postalo zelo dragocena tradicija.“ In kako je z lastnim oddihom?, vpra-šam. Lizi takoj zažari. „Bilo je seveda intenzivno in naporno, predvsem, ker sta Eugen in Elisabeth vsa leta hodi-la v službo. A vsako leto se že zelo ve-selim naših gostov, srečanj s prijatelji in znanci. Veliko smo se tudi nauči-li od ljudi, ki so k nam prinašali svoj svet. Zame je bil in je poletni čas ve-dno pravi življenjski eleksir in ener-gija. Nikoli pa sama nisem imela in nimam poželenja po dopustu v tuji-ni. Morda imam travmo, ker sem bila kot otrok izseljena in vem, kako tež-ko nam je bilo v tujini!“ Za Elisabeth je vse nekoliko drugače: „Jaz že po-grešam čas zase in seveda tudi čutim neverjeten napor, telesno in dušev-no, ker moramo biti neprestano pri-sotni. Ko sta bila otroka še majhna, smo se večkrat peljali poleti za teden dni na dopust. Sedaj pa si oddahne-va, ko se z Eugenom peljeva v terme.“ Eugen dostavi: “Opažam, da postaja-mo starejši in da mi je na primer gla-sen teden z GTI-gosti kar naporen. In tudi mi ni več tako lepo sedeti z go-sti pozno v noč. So dnevi, ki so zelo intenzivni in prevladuje močen pri-tisk. Vse bolj se veselim mirnih in ti-hih nedelj. Vesel in sproščen pa sem v najhujšem stresu sredi poletja, ko vem, da so gostje zadovoljni, da je naša mami zdrava, da je v družini vse v redu in se imamo lepo med seboj!“

P r i p r a v i l a M o n i k a S a b o t n i k- N o v a k

Poletje je življenjski eliksir


Srečali sva se pred Muzejem Werner-ja Berga. Žarečih oči se je poslavlja-la od skupine starejših obiskovalcev, katere je pravkar vodila po evrop-ski razstavi Moč slike. Christine Me-klin-Sumnitsch je ena od vodnic po tej razstavi, ki hoče svoje navdušenje za umetnost posredovati tudi dru-gim. Podrobna poglobitev v življenje in ustvarjanje posameznih razstavlja-jočih umetnikov ji omogoča, da pri-bliža obiskovalcem povezave, ki nav-dihujejo umetnikovo ustvarjanje. S svojim načinom omogoča obiskoval-cem, da intenzivno prisluhnejo, se potopijo v doživljanje umetnika in ob njegovih umetninah postojijo. Navdušenje za likovno umetnost pa Christine Meklin-Sumnitsch v prvi vrsti posreduje šolarjem in šolarkam glavne šole v Pliberku. Ker prihaja po svoji izobrazbi iz stroke »ročna dela«, je njen pogled na likovno vzgojo dru-gačen. Različni materiali in tehni-ke so ji izziv, da jih vedno znova pre-izkuša glede na njihovo skladnost in tako nastajajo zanimivi objekti, ki jih vgrajuje v projekte. Šele lastna preiz-kušnja ji da gotovost, da izdela objek-te z učenci in jih spremlja pri likov-nem ustvarjanju. Za vsak projekt, ki ga izvaja z učenci, izbere motiv ali

temo, jo poveže z enim izmed prizna-nih umetnikov, učenčeva fantazija pa je tista sila, ki daje likovnemu projek-tu, objektom ali sliki podobo. Pri ta-kem pouku spoznavajo šolarji ume-tnike kot Wernerja Berga ali Rudija Benetika in njihova dela. Projektno delo prebuja v otrocih čut za ume-tnost in kulturo. Učiteljica Christi-ne Meklin-Sumnitsch pa poleg likov-ne vzgoje poučuje tudi slovenščino in nemščino in tako v projektih, ki jih izvaja v šoli, vedno poveže umetnost z besedo. Besedila pesnikov – pred-vsem domačih – posredujejo učen-cem vizualno predstavo in jih na-vdihujejo pri likovnem ustvarjanju. Likovni projekti, nekateri med nji-mi so tudi čezmejni, potekajo vedno dvojezično in posredujejo učencem pomembnost in priznanost sloven-skega jezika. »Ta način pouka je se-veda možen samo v timu učiteljev, ki sodelujemo in se dopolnjujemo,« je hvaležna Christine Meklin-Sumnitsch.

Za vsa umetniška dela in izvedene li-kovne projekte svojih učencev poi-šče prizadevna učiteljica za predsta-vitev javne prostore. Izložbena okna ali kavarna so kraji, kjer ljudje lahko

občudujejo umetnine šolarjev. Po tej poti postane javno, kaj vse so šolar-ji zmožni ustvariti. Ob razstavah sto-pijo šolarji v javni prostor ter dobijo samozavest in občutek, da je njihovo ustvarjanje nekaj vredno. Odkrijejo, da so ljudem njihove stvaritve všeč, in se po teh izkušnjah razvijajo ko-gnitivno. Samozavest za svoje izdelke dobivajo šolarji tudi s sodelovanjem na raznih natečajih. Obenem motivi-ra Christine Meklin-Sumnitsch učen-ce, da svoja dela sami predstavijo in se tako naučijo javnega nastopanja. Svoje znanje in ideje pa daje na raz-polago otrokom in kolegom učite-ljem. Likovne delavnice za otroke so v okviru občine postale v zadnjih le-tih priljubljena stalnica. Tudi ob le-tošnji razstavi »Moč slike« v Muzeju Wernerja Berga pripravlja delavni-ce, s katerimi hoče otrokom približa-ti likovna dela avstrijskih umetnikov, ki razstavljajo v Pliberku. Nasploh je bila Evropska razstava zanjo in za šolarje izziv za obširno kreativno ustvarjanje: načrt mesta, razstava pi-sateljev in osebnosti Pliberka, obšir-na zgibanka o mestu Pliberk in figura »Bleibi« vidno zaznamujejo mesto, ki je v tem letu v središču kulturne po-zornosti na Koroškem.

Ž e n e s P e c i a l Pripravili M i c k a O p e t n i k M o n i k a S a b o t n i k - N o v a k

u M e t n i š k o i z r a ž a n j e j e d e l n j u n e i d e n t i t e t e . v

n j e M n a j d e t a p r o s t o r z a u s t v a r j a n j e i n o s e b n i r a

z v o j . v š o l i , v r t c u , d r u š t v u i n r a z n i h d e l a v n i c a h p o s r e d u j e t a č u t i n l j u

b e z e n d o s l o v e n s k e b e s e d e i n l i k o v n e g a

u s t v a r j a n j a M l a d i M .

ko objekt nagovori človeka

Christine Meklin-Sumnitsch,

glavnošolska učiteljica, doma v Dobu, poročena,

trije otroci


Kultura je …Kultura oblikuje človeka. Sprejme-mo jo od svojih prednikov in lah-ko damo naprej. Kultura je izročilo in je celota človeškega delovanja. Vsebuje vse to, kar nas obdaja od rojstva do smrti. To je za nas v prvi vrsti jezik, vera, človekove pravice, vrednote, umetnost, tradicija, šege in navade. Kultura je pomembno učno področje za vsakega človeka – predvsem za otroke in mladino, da jih utrjuje in pospešuje oseb-no rast ter emocionalne, kognitiv-ne in socialne sposobnosti. Važno je, da se tega zavedamo. Saj danda-nes potrebujemo samozavest bolj kot kdaj prej. Kultura je orientacija in pomoč, da veš, kam spadaš, in s tem ti daje gotovost in varnost.

Kultura v pedagoškem delovanju …Vedno sem imela za pomembno, da posredujem šege in navade in pa seveda slovenski jezik v vsej njego-vi lepoti in celosti, ne samo bese-de, temveč veliko več. Važno mi je zajeti globino, iti do dna. Slovenski jezik je v vrtcu samoumeven, če-prav slovensko govori od 50 le 10 otrok. Jezik sprejemajo kot celoto. Tako tudi v domačem kulturnem društvu, kjer sem preko 20 let zelo intenzivno delala z otroki in mladi-mi. Sedaj sem se umaknila, ker sem mnenja, da je nujno potrebno, da mladino vpeljemo in potem mladi delajo naprej. Tako dobijo od mene in od celotnega društva posredova-no, da so pomemben del naše druž-be in imajo tu svoje mesto. Opažam, da se družba spremi-nja, mi vsi se spreminjamo in s tem se spreminja tudi naša mladi-na in otroci. Nasprotujem temu, da se govori o tem, da so se otro-ci spremenili. Otroci in mladina so le zrcalo naše družbe, ki sedaj išče predvsem zunanje lepote. Manj je pogovorov in občutkov, emocional-

na raven zaostaja. Vsak hoče biti zase in ima tako seveda svoj mir, a s tem imamo socialno obuboža-ne otroke. Temu nasproti poskuša-mo delati seveda tudi v vrtcu. Vse pa se začenja pri tem, da sama de-lam na sebi in ne obsojam nobe-nega otroka in ne uvrščam v kate-gorije, temveč ga gledam širokega srca. Morda je ob tem zanimiv tudi aspekt, da danes starši delajo vse v prid otroku, s ciljem, da bodo lju-bljeni od otrok. To je gotovo na-pačna pot.

Glina in ples …Glina mi daje možnost, da obliku-jem svoje občutke in jih izražam. Pa tudi ples mi je tak poseben pro-stor in dragocena možnost izraža-nja. Že od nekdaj mi je bil ples lep in očarlijv in me je navduševal. In tako že več let sodelujem pri ple-snem teatru v Celovcu, kjer zelo uživam umetniško ustvarjanje v skupini. Ob glini in z njo doživljam in ustvarjam sama, in to je čisto moje delo. Z glino delam že mnogo let in sem se vedno znova izobraževala in se izobražujem, imam stik z drugi-mi umetniki. Ljudje pridejo k meni na dom in si tu izberejo dela. Gli-na – v njej so zajeti vsi štirje ele-menti. In prav ti štirje elementi so mi pomembni in jih želim posredo-vati tudi otrokom. Motive jemljem včasih v delu, včasih v naravi, eno-stavno pa v tem, kako sama razmi-šljam in čutim. Tako imam dela, ki jih dolgo hranim in me spremlja-jo in jih prodam, ko pride „pravi“ človek, za katerega je to delo na-menjeno. Imam veliko stvari, slik in skulptur in objetov, ki so mi lju-bi in me obdajajo in me spremljajo in zaznamujejo moj osebni razvoj in izražajo mojo notranjost. Ko moj objekt nagovori človeka, se odprejo in povežejo srca.

ko objekt nagovori človekaRezi Kolter, 44 let, doma v Bilčovsu, vzgojiteljica v otroškem vrtcu v Bilčovsu, umetnica, poročena, 3

otroci – Janja (26), Mitja (24) in Lena (11)


V času tehničnega razvoja se človek prehitro pusti zapeljati

in pozabi, kaj je – je del stvarstva, narave, v kateri živimo. Tehnični razvoj omogoča človeštvu, da sku-ša uklanjati naravo – konec kon-cev pa le narava in naravne sile pokažejo vsakemu od nas meje v obliki naravnih katastrof, kot so poplave, orkani, suša, …Narava pa nam daje tudi življe-nje – zrak za dihanje, vodo in hra-no za življenje. Samo tega se pogo-stokrat ne zavedamo. Kako daleč lahko pride, so pokazale raziskave, ki so jih izvedli v velemestih ZDA. Tam so spraševali šolarje osnov-ne stopnje, od kod prihaja mleko. Znaten del vprašanih je odgovoril »iz trgovine« (sic!).

Narava je tu, da jo vsak dan od-krivamo na novo. Dobro možnost nam dajejo sprehodi po gozdu, po poljih, v gorah, ob jezerih, … še v mestih je mogoče odkrivati nara-vo. To možnost nam dajejo par-ki, pa tudi prometni otoki, kjer so drevesa, nam dajejo možnost od-krivanja narave. Edino, kar je po-trebno – ustaviti se za trenutek in opazovati neposredno okolico. Marsikaj se da odkriti!

Naša čutila so pomem-ben instrument, da zaznavamo svet, ki nas obdaja. Jih še poznamo? Z očmi vidimo, z ušesi sli-šimo, z nosom vo-hamo, z jezikom okušamo in z rokami tipamo. Dejstvo je, da vča-sih zanemarjamo naša čutila in hodimo z oklepom po svetu – ne vidimo, ne slišimo, ne vohamo, ne čutimo. Zato je pomembno, da že od malega naprej dajemo otrokom možnost, da se gibljejo v naravi in jo tako odkrivajo. Tudi v šolah po-staja pouk v naravi zmeraj bolj priljubljen. Šola v naravi je eden izmed možnih sodobnih didak-tičnih modelov pouka. Učiteljem pa so pogosto profesionalisti ob strani, kot so vodni vodniki, goz-dni pedagogi, vodniki po naravi, ki imajo posebno izobrazbo in tako učiteljem olajšajo pouk v naravi.Šola v naravi pa si pomaga ne samo s profesionalisti – delo oz. pouk olajšajo učiteljem tudi učne poti. S pomočjo informacijskih ta-bel vsak obiskovalec lahko pridobi znanje o neposredni okolici učne poti.

Učna pot v Selah Konkreten pri-mer učne poti je v Selah, ker je ISSK (Interesna skupnost selskih kmetov) pripravila gozdno učno pot. Obiskovalci dobijo informaci-je na tablah, ki so ob poti, ki vodi od središča naselja do rekordne smreke, ki ima obseg nad 7 me-trov. Na 2 kilometrih je postavlje-nih pribl. 30 informacijskih tabel, s katerimi pridobijo obiskoval-ci dragocene informacije o goz-dni vegetaciji v nemščini in slo-venščini.Alternativa k učnim potem so profesionalisti, ki imajo izobraz-bo in dovoljenje vodenja po nara-vi. Prednost v primerjavi z učnimi potmi je, da spremljajo individu-alno in ustrezno obiskovalcem ter času in tematsko primerno po na-ravi. Seveda pa je možna kombina-cija ene in druge variante.

z a v e s t n o ž i v e t i

odkrivajmo naravo


Ljudska šola Sele se je letos vigredi od-pravila v naravo in šolarji so imeli možnost odkrivanja narave. Vedoželjni so se odpravili na pot in odkrivali, kar jim je ponujala narava. V različnih igrah in vajah so urili svoja čutila, spoznavali rastline, se medseboj-no podpirali ter uživali skupnost. Kako so doživeli dan in posamezne naloge, zvemo iz njihovih pripovedi:

Mathias Pegrin: Meni se je zdelo vse luštno, kar smo delali. Ko smo delali mavrico iz rož, sem po-treboval precej časa. Toliko je bilo rumenih rož, da na začetku nisem videl rdečih in belih rož. Ker pa smo se trije djali skupaj, je bilo iskanje toliko lažje.

Noa Bar-Neir: Ko smo morali iskati reči na poti, nam je malo pomagala učiteljica. Ko sva mora-li poiskati nekaj mrzlega, sem vzela kamenček, Mathias pa je šel kar po vodo.

Valentina Oraže: Slepo vodenje je bilo zelo cool. Mene je vodila Sara, včasih pa sem se »zakuhala« v soseda, a se nisem zbala. Malo komično sem ho-dila, ker nič nisem videla.

odkrivajmo naravoMavrica rožKraj: možno na vsakem travniku (potrebno je dovoljenje lastnika!!!).

Material: trši papir, lepilo

Trajanje: 3045 minut

Opis: najti je treba rastline in cvetlice različnih barv in oblik in jih prilepiti na papir v obliki mavrice – kreativnost naj ne omejuje.

Veliko iskanjeKraj: povsod v naravi

Material: vrečka, košara

Trajanje: 3045 minut

Opis: na seznamu so opisani predmeti, katere je treba najti v naravi in jih nabrati.

Zaupaj slepoKraj: povsod v naravi

Material: povoj za oči

Trajanje: 30 minut

Opis: z zavezanimi očmi se vodi po terenu (naravi). Partner zaupanja te vodi a) z akustičnimi ukazi (primerno za mladince in odrasle) oz. b) z roko na ramenih.Naloga se lahko še stopnjuje s tem, da hodi vodeni z bosimi nogami.

Nekaj možnih nalog, ki jih lahko vsak od nas preizkusi v naravi:

mag. Roman Roblek, tajnik Katoliške mladine in staatlich geprüfter Natur und Landschaftsführer (državno izprašani vodnik po naravi)+43 676/87723460


z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Sredi sočnih in dehtečih travnikovGospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka med vodi. Mojo dušo poživlja! Te starozavezne besede večnega življenja iz znamenitega psalma 23 me zvesto spremljajo in kar naprej spodbujajo, ko je spet pred vrati čas počitnic. Gotovo eden najbolj znanih psalmov Sv. pisma je pesem zaupanja v Boga, ki je dobri pastir, naš skrbni voditelj, naš zanesljivi prijatelj, naš sopotnik v svetlih in temnih trenutkih zemeljskega bivanja. On je naš gostitelj, pri njem smo na varnem, on nam ponuja osvežilno vodo in nas vabi na mehko podlago sočnih in prijetno dehtečih travnikov. V tem življenjskem okolju se razvija in krepi odnos do Boga,

ki je ljubezen in vir življenja. Tu se začenjajo počitnice, tu je možna sprostitev, tu je kraj, kjer se duša in telo zares sprostita in nahranita ter nabereta novih moči za nadaljnjo rast in zorenje v raznolikih izzivih vsakdanjika.Odprimo v počitnicah svoje oči, svoja ušesa in vsa svoja čutila za lepoto božjega stvarstva. Dovolimo soncu, da nas nežno poboža, nas prijetno ogreje in nam razsvetli obličje. Zaupajmo zemlji, ki nosi vso našo težo in nas hrani s svojimi sadeži. Predajmo se vodi, da nas osveži, razgiba in sprosti. Uživajmo zrak, ki nam krepi srce in nas dviga k nebu. Zatem pa položimo vse naše misli in občutke v božje roke in dovolimo, da se po Sv. Duhu v nas prerodijo v luči novega odrešenega življenja.

Pavel Zablatnik


PSALM 23

Dobri pastir in gostitelj

1 GOSPOD je moj pastir, nič mi ne manjka.

2 Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi.

3 Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena.

4 Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.

5 Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna.

6 Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši GOSPODOVI vse dni življenja..




dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

S posebne perspektive: umetnost in psihologijai z z a k u l i s j a

P o g o v o R z m l a d o a v t o r i c o M o h o r j e v e z a l o ž b e v C e l o v c u . A n e s a m o a v t o r i c e , a m p a k t u d i f o t o g r a f i n j e i n s l i k a r k e

Kljub mladosti imate za seboj že zelo razburljivo življenjsko pot. Bi jo nam orisali?Eva Petrič: Ker je bil moj oče v di-plomaciji, je moje življenje potekalo predvsem v znamenju številnih seli-tev in nenehnih sprememb ter me-njav tako geografskih okolij kot kul-tur in predvsem šol, kar me je kot otroka najbolj prizadevalo. Edina stalnica, če se šalim, so bile sence, in moja senca, ki me je spremljala pov-sod – zato morda ni presenetljivo, da v svoji fotografiji namenjam toli-kšno pozornost prav senci. Praktič-no od rojstva sem živela na različ-nih koncih sveta, od Etiopije, Indije, do Amerike (kjer smo živeli v dveh zelo različnih mestih: Washingto-nu DC in New Yorku), pa do Dunaja, kjer živim najdlje v enem kraju, od leta 2002 dalje. Prijatelje imam raz-tresene po vsem svetu, saj sem sred-nješolska leta, ko se sklene največ prijateljstev za vse življenje, prežive-la v New Yorku, kjer sem obiskova-la mednarodno šolo Združenih naro-dov in kjer smo bili sošolke in sošolci vsi v podobnem položaju – prišli smo iz raznih koncev sveta in zato ni nih-če od nas izstopal, nihče ni bil pri-šlek, ki bi ga drugi čudno gledali in bi se moral uveljaviti. Prav zato sem se na tej šoli dobro počutila, kot tudi sicer v New Yorku, kjer prevladuje zelo sprejemljivo okolje. Za študij pa sem se vendarle odločila za Evropo, čeprav sem bila v New Yorku spre-jeta na ugledno šolo Parsons School of Design. A starši so mi svetova-li študij v Evropi, da bi si tako okre-pila tudi svojo evropsko izkušnjo, saj sem bila navsezadnje rojena v Evro-pi. A ker je vse moje šolanje poteka-lo v mednarodnih šolah in v angle-škem jeziku, sem se tudi na Dunaju vpisala na ameriško univerzo Web-ster, tudi zato, ker sem lahko kombi-nirala dve študijski usmeritvi, psiho-logijo in vizualne umetnosti. Vedno sta me namreč privlačili tako umet-nost kot znanost in v tej kombinaciji študija sem videla možnost, da zado-voljim oba ta svoja interesa oziro-ma sta oba v funkciji drug drugega:

Eva Petrič trenutno za-ključuje svoj raziskovalni in umetniški projekt za prvo leto njenega magistrske-ga študija novih medijev, ki sta oba posvečena sencam (raziskovalni o vlogi upo-dobitve senc v umetnosti, zlasti v fotografiji in filmu, in umetniški, v katerem poskuša oblikovati t.i. jezik senc s pomočjo periodič-ne tabele – ne elementov, pač pa emocij, ki jih pred-stavlja s sencami), je sto-pila iz sence malo na son-ce in odgovorila na naša vprašanja. Če se boste junija kaj spre-hajali po Dunaju, pa si oglejte razstavo v Schot-tenstiftu na Freyungu 6, kjer Eva Petrič sode-luje med 25-imi mlajši-mi umet niki iz 15-ih dr-žav Evropske unije. Tam ima razstavljene tudi svo-je knjige.

Srečanje treh MohorjevihPosvet vseh treh Mohorjevih družb je bil letos konec maja. Tokrat so se predstav-niki Mohorjeve družbe iz Celja, Gorice in Celovca zbrali za mizo v Centru Bratuž v Gorici, da bi na letnem sestanku vzeli v pretres razna področja sodelovanja.

Predsedniki treh družb msgr. Oskar Simič za goriško, msgr. Jože Planinšek za celjsko in msgr. Jože Kopeinig za celovško Mohorjevo družbo so v uvodnih pozdravih izpostavlja-li prav redna in pozitivna srečanja. Besedo je nato prevzel tajnik goriške Mohorjeve druž-be Marko Tavčar, ki je najprej prebral sklep zapisnika lanskega srečanja v Celju in sreča-nje v Tinjah letos marca. Dogovarjali so se o skupnih projektih letos in v prihodnjem letu, o prazniku Mohorjeve (2. julija), o knjigi, ki jo je napisal Martin Kuchling – predlagali so jo kot skupno knjigo vseh treh družb v knjiž-ni zbirki za leto 2010. Tavčar je poročal, da bo izšel vodič – Vodnik po Trstu – ki ga pri-pravlja Samo Pahor. Hanzi Filipič je predla-gal v zvezi s pripravo publikacije Pogača, da ne bi prišla v poštev samo koroškega pogača, temveč da bi delo razširili tudi na druge ti-pične slovenske slaščice: npr. potico in dru-go pecivo, ki so ga kmečke žene pripravl jale ob praznikih. Nato so se dogovarjali o sku-pnih pobudah ob letošnjem jesenskem knji-žnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljub-ljani. V prihodnje bo v vsakem Koledarju posameznih sestrskih založb nekaj skupnih člankov, ki naj potrdijo mohorjansko pove-zanost in med bralci širijo zavest o skupnem kulturnem prostoru.

Skupno: Jože Planinšek, Jože Kopeinig in Marko Tavčar (z leve)

Eva Petrič Škatla brez kože, lebdeča

249 strani, 14 x 21 cm, trda vezavaISBN: 978-3-7086-0452-7Cena: 20,- evrov




dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

S posebne perspektive: umetnost in psihologijaP o g o v o R z m l a d o a v t o r i c o M o h o r j e v e z a l o ž b e v C e l o v c u . A n e s a m o a v t o r i c e , a m p a k t u d i f o t o g r a f i n j e i n s l i k a r k e

umet nost mi daje posebno perspek-tivo za psihologijo in psihologija za umetnost.

Kako ste prišli prav na umetnost, ki ste ji zapadli kar na treh področjih: fo-tografija, slikanje in pisanje?Petrič: Umetnost me je zanima-la od nekdaj, čeprav me je zanimala tudi znanost. Na Webstru sem ime-la možnost kombinirati oboje, štu-dij psihologije kot znanosti, ki mi je

za moje sedanje ustvarjanje omogo-čila substanco, in vizualnih umetno-sti, kar mi je omogočilo formo. Potem sem imela srečo, da me je zelo hi-tro angažirala dunajska galerija Sup-pan Contemporary in tako sem bolj kot na področje psihologije kreni-la na področje umetnosti, čeprav ju sicer pri mojem delu ne morem lo-čevati. S svojim ustvarjanjem želim namreč prenesti drugim svoja spo-znanja in najlažja oblika pri tem mi je zgodba. Psihologija mi pri tem po-maga oblikovati prepričljive like in zgodbo, vizualni mediji – zlasti foto-grafija, ker preko nje najhitreje pre-izkusim in realiziram svoje ideje – pa mi pomagajo, da svojo izkušnjo in ideje v kar najboljši obliki posredu-jem naprej. Najbolj me pri tem pri-vlači medij filma, ker v sebi združuje vse prvine, zato sem tudi najprej svo-je zgodbe napisala v obliki scenarijev. Tudi roman Škatla brez kože, lebde-ča, je najprej nastal kot scenarij. Ka-sneje sem ga predelala tudi v roman, ker upam, da mi bo knjiga morda le pomagala uresničiti moje sanje – na-rediti film.

<<< Portret Eve Petrič je posnet pred njeno fotografijo Lutke in sence, ki je na naslovnici romana Škatla brez kože, lebdeča.

Kot ena najmlajših slovenskih pisate-ljic ste naleteli na najstarejšo sloven-sko založbo Mohorjevo v Celovcu?Petrič: Moram priznati, da bolj po naključju – z ljudmi iz Mohorje-ve sem se srečala na neki prireditvi v Korotanu na Dunaju in jim mimogre-de omenila, da ob slikanju in umet-niški fotografiji tudi pišem – povabili so me, da jim ob priložnosti kaj po-kažem. Potem sem se tega priložno-stnega pogovora spomnila precej ka-sneje, ko so mi iz Cankarjeve založbe, kjer so najprej brali moj roman in ga nameravali izdati, sporočili, da so se jim razmere tako spremenile, da mo-rajo skrčiti svoj program in objavo mojega romana odložiti. Priskrbe-la sem si telefonsko številko gospo-

da Kattniga, ga poklicala in mu po-vedala, da imam roman. Povabil me je, naj mu ga pošljem, kar sem stori-la in ne dosti kasneje mi je javil, da ga je začel brati in da mu je všeč. No, in zdaj, kako leto kasneje, imam knjigo že v rokah. Od kod jemljete ideje za vaše delo. Kako ste se odločili za roman?Petrič: Scenarij kot predhodnico ro-mana sem napisala po svojem biva-nju v Buenos Airesu, kjer me je za to zgodbo inspiriralo srečanje z znan-ci, ki so svojo hči, nekoliko bolj levi-čarsko usmerjeno študentko v času umazane vojne poslali na študij v Evropo, da je ne bi slučajno ugrabi-la junta, ki je v tistih letih pozaprla in brez sojenja verjetno ubila na tisoče ljudi, predvsem mladih. Paradoksal-no je bilo, da so njeni starši pribeža-li pred komunističnim preganjanjem iz Jugoslavije in v Argentini našli za-točišče, potem pa je njihova hči tam prevzela prav ideje, zaradi katerih so oni morali zapustiti svojo domovi-no, in zaradi katerih je ona potem is-kala zatočišče prav tam, od koder so oni morali zbežati ... Zanimivo mi je bilo obdelati vprašanje krivde, in si-cer na več ravneh, od osebne do širše družbene. Pri tem, kot pri vseh mo-jih temah, obdelujem temo z različ-nimi mediji. Tako, kot rečeno, sem to najprej obdelala v scenariju, v mislih imam že instalacijo in performans, ki bi ju, če bi dobila to možnost, izved-la v Garage Olimpo v Buenos Airesu, kjer so bili eni od številnih tajnih za-porov v času umazane vojne, temo krivde pa obdelujem tudi v ciklu fo-tografij ... Iz te teme se mi je razvila tudi tema paradoksa oziroma dvojne zanke, kot je označena v psihologi-ji, ki sem jo nato že obdelala v no-vem scenariju, pravzaprav kar dveh, ki sem ju skupaj s tretjim tudi skom-binirala v novem romanu Vsi so jed-li suši. Tega mi je pred kratkim ob-javila založba Didakta. Tako me eno delo privede do drugega in mi idej ne zmanjka – nasprotno, kar kopičijo se mi, a žal mi primanjkuje časa, da bi jih uresničila. Rada bi podaljšala dan, pa tega ne znam. Morda bi morala študirati fiziko, haha.

Ob 40-letnem delu v središču slo-venskega turizma v župniji Porto-rož sem odkrival pomembnost turizma v vsakodnevnem pasto-ralnem delu. Nova župnija in po-zneje nova cerkev sta bili odgovor na potrebe prihajajočih turistov in ne na potrebe domačih prebival-cev. Potreba po morju in soncu se velikokrat prelije v iskanje drugih vrednot, ki so bolj povezane z ro-manjem kakor s turizmom. Odkri-vanje naravnih lepot, ki jih je raz-košno razsejala Božja vsemogočna ustvarjalnost, in kulturnih vrednot, ki jih je kot bisere vtkala v ta svet misel in roka Božjih sodelavcev, priložnost za pogovor o vsem tem s človekom, ki stoji pri odprtih vra-

tih in ima vedno čas za človeka, ki gre mimo, trenutki tišine ob zahaja-jočem soncu ali ob tabernaklju ve-dno odprte cerkve – vse to spremi-nja navadni turizem v nekaj veliko globljega, v pravo romanje.

Kristjani, ki prihajajo kot turisti, in kristjani, ki sprejemajo turiste, lah-ko odigrajo pomembno vlogo pri povezovanju človeštva v vesolj-no bratstvo, ki ga je Jezus s svojim prihodom na svet začel in ga svo-jim učencem zaupal kot zgodovin-sko nalogo.Turistična in romarska središča in bratski krščanski odnos, ki ga turi-sti vseh vrst doživijo v slovenskih krajih, naj bi postali šola za vsako

slovensko družino, ki redno ali ob-časno v svojo hišo sprejema goste. Zaslužek nikoli ne bi smel biti na prvem mestu. So vrednote, ki jih ne moremo kupiti na trgu in ki jih gost nikoli ne pozabi, so pa neprecenlji-ve, saj obogatijo tistega, ki jih daje, in tistega, ki jih sprejema. Turi-zem bo tudi kot gospodarska pano-ga vedno živel in uspeval predvsem na osnovi vrednot Cerkve, družine in turističnih delavcev. Vsi skupaj stojimo pred velikimi izzivi, in to v srcu Evrope, kamor nas je Božja ljubezen naselila, z lepotami nara-ve, s kulturnimi in verskimi zakladi, ki so jih ustvarili naši predniki, in s slovensko pridnostjo in srčno kul-turo, ki je bila priznana v svetu.

turizem in pastoralno deloPiše Franc Prelc, dolgoletni župnik župnije Portorož

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Documents

Priloga - Počitek