prigode mhmljača in hmljača

P R I G O D E M H M L J A Č A I N H M L J A Č A

0

PRIGODE MHMLJAČA IN

HMLJAČA


1

1. Injač se ne spomni

Skoraj bibličen je začetek te zgodbe, a tam najprej ni bilo ničesar. Vse

naokrog le prazna belina. Nato je na tla priletel Hmljač.

AUUUUUUUuuuuuuuu! je zajavkal.

Niti se še ni dobro pobral, že je ob njem na tla treščil Mhmljač.

uuuUUUUUUAAAAAAAAA!

Prijela sta se za črke, saj so besede deževale kot za stavo. Povezovale

so se v skupine ter se na tak način spreminjale in dopolnjevale v

grafično podobo okolice. Šele po dokončni umiritvi, sta se Mhmljač in

Hmljač podala na pot proti Zaklišejem.

Nekje na pol poti med Nejedolom in Jabregom sta naletela na starega

znanca Injača. Mhmljač je samo bežno zamrmral v pozdrav, Injač pa mu

je tiho odzdravil. Hmljač se je začudil, saj njega Injač ni pozdravil.

Injač! Tole je že drugič, da me nisi pozdravil. Zakaj? je zanimalo

Hmljača.

In, in, in?

Nič drugega. Zgolj to me zanima, zakaj me ne pozdraviš, če se srečava?

se mu ni pustil Hmljač.


2

Kaj pa natolcuješ, Hmljač? Seveda sem te pozdravil. Me mar nisi slišal?

se je za trenutek zresnil Injač.

Seveda te nisem slišal, saj me nisi pozdravil, mu je odvrnil Hmljač, Injač

pa si omenjenih dogodkov nikakor ni mogel priklicati v spomin.

Hmljač se je vedno bolj čudil Injačevi aroganci in njegovemu večnemu

In, in, in? S takim znancem si ne moreš prav dosti pomagati, je rekel

Mhmljaču.

In, in, in? se je nesramno vmešal Injač, a ga nista več resno jemala.

Rajši sta odhmhmljala proti Zaklišejem, v pričakovanju nove prigode.


3

2. izgubljenih

Mhmljač in Hmljač sta ravno korakala po glavni ulici, ko sta morala zaviti

okoli vogala visoke stolpnice v Zaklišejiih. Pravzaprav je bila to edina

stolpnica v tem malem južnjaškem mestecu. Prebivalci so bili zavrti

kakor so le lahko bili in prav nič ni kazalo na to, da so se pripravljeni

spremeniti.

Iznenada sta nad seboj zagledala temno senco, ki je postajala čedalje

večja. Zadnji hip sta odskočila. Ogromen napis, ki se je treščil pred njiju,

bi ju zagotovo sploščil. Zaprlo jima je sapo. Z grozo opazila, da jima je

napis DIH skoraj za vedno vzel njunega.

Malo je manjkalo, je pojasnil Hmljač.

Da, se je takoj strinjal Mhmljač. Najina zgodba bi se lahko tukaj končala.

To bi b…

Znova jima je vzelo sapo, saj je dihov H začenjal bledeti, nato pa se je

razblinil. Hiperventilacija je bila neizogibna. Prav tako tudi strmenje.

Počasi sta le ujela normalen dihalni ritem in se spogledala.

To je bil čuden trenutek, še posebej za Hmljača, ki je kriknil od groze.

Mmljač ga je začuden pogledal, saj mu ni bil jasno zakaj Hmljač zganja


4

toliko hrupa. Slednji pa je stal kot lipov bog in bil tako prestrašen, da ni

mogel izustiti niti ene same samcate besede. Vse kar je uspel izdaviti je

bil nek čuden zvok, ki bi ga prej pripisali motorni žagi, kot njemu. Mmljač

pa se ni dal. Moral je izvedeti kaj je narobe.

Kaj je narobe, Hmljač? Ali ti je muca popapcala jezička?

Hmljač pa je še naprej zaprepadeno strmel v Mmljača in ponavljal en in

isti zvok. H h h h h h h h h h!


5

3. najdenih

Šele takrat se je Mmljač zavedel, da ni čisto priseben. Ugotovil je svojo

očitno pomanjkljivost ter se tudi sam zgrozil.

Izgubil sem svoj h, svoj predragi h! Izgubil sem svoje bistvo! Hmljač, ali

si vedel za to? se je hitel razburjati Mmljač. Hmljač pa je iz hrkanja

prešel v huronsko režanje in skoraj tudi sam izgubil svoj h.

Morava ga najti, Hmljač. To je res pomembno.

Odpravila sta se dalje po cesti, ko ju je po desni prehitel večni Ahha.

Mimogrede ju je pozdravil in že odbrzel naprej.

Hmljač, si videl to? je presenečeno vprašal Mmljač.

Seveda sem videl. Aha naju je prehitel po desni. To je nezaslišano.

Tega se ne sme! se je hitel razburjati Hmljač.

Ne to, Hmljač! je siknil Mmljač. Aha je danes popolnoma drugačen.

Danes je Ahha. On je našel moj izgubljeni h. Morava ga ujeti. Pohitiva,

Hmljač!

Takoj sta se pognala v dir in tekla za Ahha kolikor so ju črke nosile.


6

4. ha, ha, Ahha

Mmljač in Hmljač sta sčasoma le dohitela Ahha in mu v neki zakotni ulici

zaprla izhod.

Ha, ha, Ahha. Sedaj ne moreš pobegniti! se je zlovoljno zakrohotal

Hmljač, Mmljač pa je zgolj nekaj zamomljal. Ahha je deloval zmedeno,

kot da ni bil čisto pri pravi. Hmljač ga je pobaral: Ali ti en h viška hodi?

Ahha je na to vprašanje odgovoril na z vprašanjem: Morda vesta kako

se pride do slovnice?

Ahha, ali se ti morda delaš norca iz naju, ali že zase iščeš pomoč? se je

končno razjezil Mmljač.

Ne razumem vaju, je želel pojasnilo Ahha.

Ahha, ukradel si mi h! je dokončno pobesnel Mmljač. Dovolj mi je tega,

da bi vse mirno prenašal! Takoj mi vrni moj h! Potrebujem ga. Brez

njega sem nepopoln. Brez njega sem popolnoma drugačen.

Ničesar nisem ukradel! se je zagovarjal Ahha. Mar sta slepa? Kaj ne

vidita, da pomagam prijatelju do slovnice?

Kateremu prijatelju? sta se začudila Mmljač in Hmljač.


7

Jaz nisem Ahha, kot mislita. Moje ime je Ah, Aha pa je moj prijatelj, tale

tukaj. Nekdo se je prav grdo poigral z njim in zjutraj sem ga našel

takšnega. Tudi njemu so nekaj ukradli ter mu spremenili pomen. Iz

plahega in dojemljivega Ahaja, so ga predelali v arogantnega haja. Niti

toliko niso bili, da bi mu pustili veliko začetnico.

Aha, zdaj razumeva.


8

5. slovnica

Stranska vrata prve splošne slovnice so se na stežaj odprla, ko so

skoznje planili Mmljač, Hmljač ter Ah in polomljeni Aha. Rogoped je

skočil pokonci. Klistus Jezus, pleveč vas je. Pojdite dlugam. Na Rivadi je

še ena srovnica!

In res, vsepovsod je vladal kaos. Manjkajoče črke, zamešane črke,

samostojna ločila, osebki pomešani s predmeti, neujemalni prilastki med

ujemalnimi, velike začetnice med besedami…

Nekaj zelo čudnega se dogaja tukaj, je rekel Mmljač. Najprej je izginil

moj h, nato sva naletela na polomljenega Ahaja, sedaj pa tak kaos v prvi

splošni slovnici.

Prav zares se dogaja nekaj čudnega, mu je pritrdil Hmljač.

Ne razumem zakaj je moral nekdo izmakniti ravno moj h in ne tvojega?

je zanimalo Mmljača. Ali pa bi h lahko vzeli tudi Ahaju ali Ahu.

Hmljač se je zazrl predse, nato pa pametno izjavil Pustiva to zmedo tu in

poiščiva krivca. Od sedaj naprej sva inšpektorja! Ne bova odnehala,

dokler ne bo primer zaključen.


9

Mmljač je zamomljal, se obrnil ter spotaknil ob raztreseno črko. Skoraj bi

se že bil jezil, ko je ugotovil, da se je spotaknil ob črko h.

H, ali si to ti? Si to ti, moj dragi h? je ves raznežen vprašal.

Ne, je pojasnil h. Vem pa kje ga lahko najdeš.

Kje?

Ko prideš hhhhhhhh zaviješ hhhhhhhh, nato samo ravno hhhhhhh in si

tam. Geslo je hhhhhhh. Povej jim, da te jaz pošiljam.

Kdo pa si ti? Je vprašal Mmljač.

Jaz sem H!


10

6. medmešpektorja

Dasiravno Mmljač in Hmljač nista razumela Hjevih navodil, sta se

pogumno zagnala skozi vrata prve splošne slovnice. Zunaj ju je čakalo

obsedno stanje, ki je bilo še veliko hujše od tistega katerega sta

ravnokar zapustila. Črke razmetane, besede zlomljene, nepravilno

sklanjane, kaotični stavki so bezljali naokrog brez repa in glave,

nesmiselne skovanke pa so ponosno paradirale ter uničevale vse pred,

ob in za seboj.

To je delo za medmešpektorja! je vzkliknil Hmljač.

Medmešpektorja? je bil začuden Mmljač. Kdo sta onadva?

To sva midva! mu je pojasnil Hmljač.

Medmešpektorja, si je še enkrat ponovil Mmljač. Zveni odlično!

Medmešpektorja, že hitiva na pomoč!

Tako sta se Mmljač in Hmljač podala na pot v upanju, da najdeta

Mmljačev manjkajoči h. Vsepovprek sta spraševala, če je kdo slišal za

mesto, kjer se gnetejo hji. Pravega odziva ni bilo, saj so bili vsi zaposleni

zgolj s svojimi težavami in poškodbami, proti koncu glavne ulice, pa sta

naletela na žvižgača.


11

Za pravo ceno sem pripravljen izdati kraj katerega iščeta, jima je dejal.

Kaj veš? Hitro govori, se je razsrdil Mmljač.

Počasi, prijateljček. Bil sem tam in res lepo. Tam ni besed, besednih

zvez. Tam ni pravil. Tam je vse idealno. Rajsko!

Ali so tam tudi hji? je hitel spraševati Mmljač.

Tam je vse polno hjev, ki prosto tekajo naokoli, mu je pojasnil žvižgač.

Kakšna je tvoja cena, žvižgač?


12

7. žvižgač

Moja cena je majhna, je žvižgač nadaljeval. Vsaj v primerjavi s tem kar

dobita.

Daj, povej že, drugače boš zamudil svojo priložnost za nagrado, mu je

zabrusil Hmljač.

Kot sem že dejal, je tam res lepo. Vsaj bilo je tako. Vsega smo imeli na

pretek in nikdar ni zmanjkalo črnila, ne glede na to kako dolge povedi so

bile tvorjene. Rajsko.

Dobro, ali lahko skrajšaš zgodbo? je zanimalo Mmljača. Res si želim čim

prej spet dobiti svoj h nazaj.

Ne bo tako preprosto. Pot bo težka in polna preprek. In ko bosta prišla

do konca, bosta morda uspela zopet povrniti mir. To je moja cena.

Želim, da mi obljubita, da bosta naredila vse za vzpostavitev prejšnje

harmonije.

V redu, to ti lahko obljubiva, je takoj pritrdil Mmljač.

Naj bova še naj kaj pozorna, ali nama končno lahko daš navodila kako

priti tja? kar ni mogel dočakati Hmljač.

Zapomniti si morata tri stvari.


13

Vedno so tri stvari, je zamomljal Mmljač.

Kako, prosim? se je vzrojil žvižgač. Nočeta moje pomoči?

Pomiri se, žvižgač in nama povej kar veš, je hitel miriti Hmljač. Ti,

Mmljač, pa bodi tiho. Dogovorjeno?

Dogovorjeno, sta odgovorila Mmljač in žvižgač, nato pa je slednji

nadaljeval. Kraj nadzoruje najbolj nevarna tolpa, ki se imenuje Pohabitev

jezika. Sestavljajo jo Slengi. Oni so vajini najhujši sovražniki. Če vaju

napade Sleng, vama trda prede, zato se jih izogibajta.

V redu, kaj je naslednje? ju je zanimalo.

Izogibajta se beline. Če ni nikjer niti kapljice črnila, ne hodita tja, je

prenevarno. Poiščita drugo pot, saj vaju lahko praznina belega papirja

posrka vase kakor črna luknja v vesolju.

Dobro. In kaj je tretja stvar? je vprašal Mmljač.

Kakšna tretja stvar? je bil začuden žvižgač.

Rekel si, da si morava zapomniti tri stvari, mu je pojasnil Hmljač.

Ne. Dve stvari, samo dve stvari sta. To si morata zapomniti in vama ne

bo hudega.

Mmljač in Hmljač sta se zahvalila, mu še enkrat ponovila obljubo, nato

pa se odpravila v smeri kamor ju je žvižgač napotil. Ko sta se že precej

oddaljila, se je žvižgač spomnil. Ne, še tretja stvar je!


14

8. Zabuklano

Pazita se žvižgačev, jima je rekel, vendar sta bila predaleč, da bi ga

uspela slišati. Brezskrbno in pogumno sta se podala proti Zabuklanem.

Požvižgavala sta si skoraj celo pot. To je bil njun dan. Medmešpektorja v

akciji, si je Hmljač vizualiziral naslovnice dnevnega časopisja. Kljub

celodnevni hoji se jima je zdelo, da sta kar naenkrat prispela do

Zabuklanega.

Ozračje se je spremenilo. Vse je potihnilo, ničesar ni bilo čutiti. Zdelo se

je, da sta izginila tudi vonj in temperatura. Uvidela sta tisto o čemer jima

je žvižgač govoril. Pred njima se je odprl pogled na prazno belino.

Pogled sta vrgla še dlje. Tam zadaj se je skrivalo nekaj. Zagotovo sta

tisto iskala. Potem sta zaslišala približevanje Slenga. Hitro sta poiskala

zavetje.

Ej stari, ful dobr to. Ne mrm belivat kok se je un oldi z rufa skenslu.

Slengove besede so ju pretresle. Vse kar jima je govoril žvižgač je bilo

res. Slengi bodo uničili jezik. Potrebno jih je ustaviti.

Pst, kdo pa sta vidva? ju je presenetil tihi glas izza hrbta. Zdrznila sta se

in se počasi obrnila. Pred njima je stal drug žvižgač.


15

Midva sta medmešpektorja. Prišla sva ustaviti to norijo, sta hitela

pojasnjevati.

Dobro. Bil je že skrajni čas za razrešitev nastale situacije. Kaj bosta pa

storila? ga je dajala radovednost.

Ne veva. Slenge je treba ustaviti preden bodo vse dokončno uničili, sta

rekla medmešpektorja. Žvižgač je prikimal, nato pa zažvižgal.

Tukaj sta medmešpektorja! Ustaviti hočeta Slenge! Tukaj sta! TUKAJ

STA! je žvižgal na vso moč.

Kar naenkrat so jih obkrožili Slengi. Temne sence so padle na njihove

male pisane črke, v njih pa se je naselil strah. Žvižgač se je počasi

izmuznil iz kroga.

Holdejte ih! se je zaslišalo iz ozadja. Mormo ih disemblat, take so rule.


16

9. belina

Medmešpektorja sta otrpnila. Slengi so se jima približevali. Mmljaču in

Hmljaču bi skoraj mala mja odpadla od strahu, ko je nekdo ugotovil, da

sta že tako ali tako poškodovana. Mmljač jim je skoraj že nekaj zabrusil,

vendar mu je Hmljač skočil v besedo: Tako je, midva sva že

poškodovana. Pogledal je Mmljača in le skromno pokimal v redu je.

Hit d roud đek! je spregovoril glavni Sleng.

Ja, sej greva, je Hmljač prijel Mmljača pod roko in odšla sta dalje.

Opa, sori, nou vej. Uokejta kontra, jima je pokazal pot po kateri sta

prišla.

Ne, midva morava tja, nista popustila medmešpektorja.

Nou vej hozej. Uokejta bek! je eksplodiral glavni Sleng.

Medmešpektorja sta se pognala v beg. Niti nista vedela kam morata. V

mislih sta imela le naj se ogibata prazne beline. Četudi je prvi žvižgač

lagal, ga nista imela namena postavljati na laž. Kdo ve, morda pa ni

lagal? Slengi pa niso odnehali. Postali so še bolj jezni in so požirali vse

kar je lezlo in kar je šlo. Za njimi pa je ostajala le prazna belina.


17

10. osvobojeno

Slengi so se združevali v enega samega, medmešpektorja pa niti

približno nista vedela kam bežita. Pred njima se je vila kozja stezica

črnila. Le s težavo sta ji sledila, a bila je njuna edina pot. Vsake toliko

jima je pot prekrižal kak žvižgač, ki sta ga uspešno preskočila ter

nadaljevala svoj beg. Sleng, kateri je bil takrat že en sam, je besno

hlastal za njima in žvižgači so bruhali iz njega.

Ne smejo da eskejpajo u frilend! jim je naročal. Hendlejte jih!

Vse več žvižgačev se jima je zaganjalo pod črke. Ne smeta do

osvobojenega, je bilo njihovo vodilo, medmešpektorja pa sta se

spraševala kaj frilend pomeni.

Še malo Hmljač, je rekel Mmljač. Še malo pa bova tam. Sedaj ne smeva

obupati. Pomisli na obljubo, ki sva jo dala prvemu žvižgaču.

Zagotovo je lagal, je sopihal Hmljač. Poslal naju je v past. Vedel je, da

se bova ujela. A ne bom mu pustil zadovoljstva. Morda bova v frilendu

ugotovila kaj nama je storiti.

Hmljač, je pobaral Mmljač Hmljača.

Kaje? je vprašal Hmljač.


18

Mislm, da so naju že pohabl! je vzkliknil Mmljač.

Kak to mislš? ga je zanimalo.

Frilend! Kaje frilend? je kričal Mmljač.

Ali bosta medmešpektorja razvozljala skrivnost frilenda? Jima bo

uspelo doseči osvobojeno preden ju Sleng dokončno pohabi? Ali

je prvi žvižgač lagal? Vse to in še več, v zadnji medmešpektorski

prigodi.


19

11. do konca in še naprej

Medmešpektorjema sta odpadla mala pisana mja tik preden sta

prisopihala na Osvobojeno. Zgroženo sta ugotovila, da se je Sleng že

pomastil z njunima črkama. To je bil zadnji udarec. Sedaj sta bila zgolj

senci samih sebe. Okoli njiju so prosto skakale črke. Ni bilo druge,

morala sta jih ujeti. Ker sta bila še malce negotova, sta se v abecednem

vrstnem redu naslonila drug na drugega. Samo usoda je hotela, da sta

tako zavzela obema poznano kombinacijo. Še vedno sta tvorila

medmešpektorja. S skupnimi močmi sta se pognala za malimi pisanimi

črkami.

Ko sta se sestavila in postala spet dobra stara Mhmljač in Hmljač, sta

pred seboj zagledala smerokaza. Prvi, na katerem je pisalo Opuščeno,

je kazal v smeri poti po kateri sta prišla. Drugi smerokaz je kazal v

nasprotno smer, na njem pa je pisalo Nova zgodba. Problem konec

koncev le ni bil tako zapleten. Takrat se je vse poklopilo. Povprašala sta

črke, če to pomeni, kar mislita, da pomeni. Črke so ju zmedeno gledale,

rekle pa niso ničesar. To sta tudi pričakovala od njih. Gledala sta kako

so se zaletavale v prazno belino pred seboj. Nekatere črke so tvorile

besede, se povezovale v stavke in povedi ter skušale preplezati nevidno

prepreko proti Novi Zgodbi.

To je torej konec? je Mhmljač vprašal Hmljača.


20

Izgleda že tako, je rekel Hmljač.

Ne, ne more biti še konec! Ne sme se tako končati! je skoraj užaljeno

izjavil Mhmljač.

Pa je konec, je pripomnil starosta Navdih, ki se je prikradel iz ozadja. Že

leta in leta se spopadam z njimi, zato vem kakšne so. Tale je zelo

trdovratna. Z njo ne bo lahko.

In kako naj izpolniva obljubo, ki sva jo dala žvižgaču? je vprašal Hmljač.

Edino tako, da premagata to kreativno blokado in me vzameta s seboj,

je pojasnil starosta Navdih.

Hm, je vprašujoče zavzdihnil Hmljač.

Seveda pa nikamor ne grem brez svoje Muze. Ona je tista, ki me žene

dalje, je še dodal starosta Navdih, Mhmljač pa ga je dopolnil z Mhm.

Nato se je ozrl po Hmljaču, Navdihu in njegovi Muzi. Gremo! je rekel.

Šele ko so združili moči, je prazna belina okoli njih izginila, pred njimi pa

se je pojavila pot.

In tako so Hmljač, Mhmljač, Navdih in njegova Muza odšli Novi zgodbi

nasproti

K O N E C

Documents

prigode mhmljača in hmljača