Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za prevodoslovje
Diplomsko delo
PREVAJALSKI PROBLEMI KUHARSKIH RECEPTOV NA PRIMERU
NEMŠKEGA PREVODA SLOVENSKE KUHINJE
Graduation thesis
TRANSLATION PROBLEMS IN CULINARY RECIPES ON THE EXAMPLE OF
THE GERMAN TRANSLATION OF SLOVENSKA KUHINJA
Mentorica: prof. dr. Vlasta Kučiš Kandidat: Marjan Kelenc
Maribor, 2014
2
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Vlasti Kučiš, družini in prijateljem.
3
Koroška cesta 160
2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisani-a Marjan Kelenc rojen-a 9. 8. 1983 študent-ka Filozofske fakultete Univerze v
Mariboru, smer Prevajanje in tolmačenje nemščina in filozofija, izjavljam, da je diplomsko
delo z naslovom Prevajalski problemi kuharskih receptov na primeru nemškega prevoda
Slovenske kuhinje
pri mentorju-ici prof. dr. Vlasti Kučiš, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani
brez navedbe avtorjev.
Kraj, Maribor
Datum, 12. 6. 2014
__________________________________
(podpis študenta-ke)
4
UNIVERZA V MARIBORU
__ Filozofska fakulteta___________
IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE ZAKLJUČNEGA DELA IN OBJAVI
OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV Ime in priimek diplomanta-tke: Marjan Kelenc_________________________ Vpisna številka: 61196265______________________________________ Študijski program: Prevajanje in tolmačenje nemščina in filozofija _____________________________________
Naslov diplomskega dela: Prevajalski problemi kuharskih receptov na primeru nemškega
prevoda Slovenske kuhinje
__________________________________________________ _____________________________________________________________________________ Mentor: prof. dr. Vlasta Kučiš __________________________________________________ Somentor: ________________________________________________ Podpisani-a Marjan Kelenc________________________ izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko delo sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. _____________________________________________________________________________ Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika: _____________________________________________________ ne sme biti javno dostopno do __________________ (datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). ____________________________________________________________________________ Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov diplomskega dela) na spletnih straneh in v publikacijah UM.
Datum in kraj: 12. 6. 2014, Maribor Podpis diplomanta-tke:
_________________________
Podpis mentorja _________________________ (samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno): Podpis odgovorne osebe naročnika in žig: _______________________________________ (samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno)
5
POVZETEK
Zaradi poplave različne kuharske literature, ki smo ji priča zadnje desetletje, in zaradi
velike prisotnosti kuharske tematike v medijih, se diplomska naloga osredotoča na različne
napake, na katere v omenjeni literaturi pogosto naletimo. Izpostavljene so predvsem tiste
napake, ki so povezane s prevajanjem kuharske literature. Navadno na številne napake lahko
naletimo predvsem na internetu, kjer vsak posameznik lahko objavlja besedila, ki pa v
jezikovnem smislu niso podvržena nobenemu nadzoru. Pogosto do ključnih napak prihaja že
pri prevajanju različnih imen jedi, ki so v izvirniku pogosto v narečjih in so s tem kulturno
zaznamovana in omejena na določen jezikovno-narečni prostor.
S primerjalno analizo nemškega prevoda knjige Slovenska kuhinja (Die Slowenische Küche)
smo ugotavljali prav te vrste napak, kjer smo predpostavljali, da bo teh napak manj kot
denimo na internetu, saj določena knjiga, ki je izdana pri založbi, pred izidom gre skozi
različne uredniške, revizijske in nadzorne faze. Zanimive in presenetljive ugotovitve, do
katerih smo prišli, so podrobno predstavljene v empiričnem delu diplomske naloge.
KLJUČNE BESEDE: prevajanje kuharskih receptov, jezikovne značilnosti kuharskih receptov,
zvrstnost slovenskega jezika.
6
ABSTRACT
Because of the abundance of cooking literature which we are withnessing in the
present decade and because of the attention cookery is given in the media the diploma thesis
focuses on various mistakes we face in this literature. Mostly those mistakes are pointed out
which are connected with the translation of cooking literature. We can frequently encounter
many mistakes mostly on the internet where any individual can post a text which is not
subject to any linguistic supervision. Major mistakes are usually made already during
translation of different names of dishes which are originally often in dialect and are thus
culturally marked and limited to a specific language-dialect area.
The comparative analysis of the translation of the book Slovenska kuhinja (Die Slowenische
Küche) looked at these kinds of mistakes where we presumed that the mistakes would be less
present than, for instance, on the internet because a certain book which is published by a
publishing company undergoes various editorial, revisional and supervisory phases. The
interesting and astonishing findings we were able to obtain are presented in detail in the
empyrical part of the thesis.
KEY WORDS: translation of cooking recipes, linguistic characteristics of cooking recipes,
genres of the Slovenian language
7
Kazalo 1. UVOD ............................................................................................................................................... 8
1.1 NAMEN IN STRUKTURA ................................................................................................................. 8
2. ZGODOVINSKI RAZVOJ KUHARSKIH KNJIG V EVROPI IN SLOVENIJI ............................................... 11
2.1 KULINARIKA V EVROPSKEM PROSTORU ...................................................................................... 11
2.2 GASTRONOMIJA NA SLOVENSKEM ............................................................................................. 13
2.3 VALENTIN VODNIK IN KUHARSKE BUKVE .................................................................................... 15
3. KUHARSKI RECEPTI KOT BESEDILNA ZVRST ................................................................................... 22
3.1 JEZIKOVNA ZVRSTNOST SLOVENSKEGA JEZIKA ........................................................................... 22
3.2 NAČELA PREVAJANJA BESEDILNIH ZVRSTI ................................................................................... 26
3.3 PREVAJANJE IN ZNAČILNOSTI KULTURNO ZAZNAMOVANIH IZRAZOV ....................................... 29
3.4 PREVAJANJE IN ZNAČILNOSTI PREVZETIH BESED IN NEOLOGIZMOV ......................................... 31
3.5 TEHNIČNI PREVOD ....................................................................................................................... 34
3.6 PROBLEMI PRI PREVAJANJU KUHARSKIH KNJIG OZ. RECEPTOV.................................................. 37
4. ANALIZA PREVODA KNJIGE SLOVENSKA KUHINJA (DIE SLOWENISCHE KÜCHE) ........................... 44
4.1 NEKONSISTENTNOST PRI PREVAJANJU IMEN JEDI ...................................................................... 47
4.2 NAVAJANJE OZ. NENAVAJANJE IZVIRNEGA IMENA JEDI ............................................................. 51
4.3 SLOVNIČNE, SKLADENJSKE, PRAVOPISNE IN DRUGE NAPAKE .................................................... 54
4.4 BESEDOTVORNE NEUSTREZNOSTI IN POMANJKLJIVOSTI ........................................................... 65
4.5 SPECIFIČNE NAPAKE .................................................................................................................... 67
5. ZAKLJUČEK ..................................................................................................................................... 69
6. LITERATURA IN VIRI ....................................................................................................................... 71
8
1. UVOD
Zadnje desetletje lahko na televiziji in v drugih medijih opazimo skokovit porast
različnih kuharskih oddaj. Kuharske knjige, priročniki, knjige o zdravi prehrani itd. izhajajo
praktično kot po tekočem traku. Po televiziji lahko spremljamo različne kuharske oddaje, kjer
nam kuharski mojstri podajajo navodila za kuhanje. Oddaje včasih prikazujejo, kako kuhajo
začetniki, v nekaterih oddajah kuhajo slavni, v nekaterih pa so prikazane različne
prehranjevalne kulture. K popularnosti oddaj s kuharsko tematiko je nedvomno ogromno
prispeval Jamie Oliver s svojo televizijsko kuharsko oddajo, s katero je kuhanje približal
praktično vsakemu posamezniku, saj večina jedi, ki jih je pripravljal, ni zahtevala pretiranih
kuharskih spretnosti, le voljo do kuhanja. Uspeh oddaje nedvomno leži v sproščenem odnosu
do kuhanja, saj so oddaje v preteklosti pogosto delovale preveč resno in plastično, jedi, ki so
se pripravljale, pa so bile nemalokrat zapletene oz. preveč eksotične za običajnega
nedeljskega kuharja. Oliver je s svojo oddajo v kuhinjo vnesel sproščenost, zabavo in
pozitiven odnos do kuhanja. Kuhinje, ki jih je uporabljal za snemanje oddaj, so bile vedno
čiste in urejene, vendar niso delovale preveč sterilno, popredalčkano, skratka umetno, kot je to
bilo v dotedanji praksi. Najbolj pomembno je, da je s svojim odnosom do kuhanja in s svojo
sproščenostjo kuhanje približal mlajšim generacijam, posledično pa je to pripeljalo do vedno
večjega zanimanja za kuhanje in razcvet raznih kuharskih oddaj ter na splošno potrošništva
povezanega s kuhanjem.
Kuharski recepti so se v raznih revijah in časopisih pojavljali že od nekdaj, vendar ne
tako pogosto kot danes, saj na recepte lahko naletimo že praktično v vsaki reviji oz. časopisu,
ki ga kupimo. Kuhanje je v veliki meri olajšal tudi internet, saj na spletu lahko najdemo recept
za vsako jed. Iz povedanega lahko sklepamo, da je kuhanje in z njim povezano potrošništvo
priljubljeno kot še nikoli, vedno večje pa je tudi zavedanje ljudi, da je domača hrana najboljša
hrana in da za pripravo večine jedi ne moramo biti kuharski mojstri.
1.1 NAMEN IN STRUKTURA
V diplomski nalogi se bomo posvetili problemom, do katerih prihaja pri prevajanju
kuharskih receptov. Prav zaradi poplave kuharske literature prihaja do tega, da lahko pogosto
naletimo na napake, ki se pojavljajo v kuharskih receptih, še posebej, če so ti prevedeni iz
9
drugih jezikov. Tako lahko opazimo napake na številnih jedilnih listih restavracij, v revijah in
predvsem na internetu, kjer vsak posameznik lahko objavlja kuharske recepte z vsemi
lastnostmi, kot so navajanje začimb, sestavin, merskih enot in tudi raznih novih poimenovanj,
kar pa v jezikovnem in strokovnem pogledu ni podvrženo nobenemu nadzoru. Zaradi pogostih
omenjenih napak pri prevajanju receptov, bomo pogledali, če je v kuharskih knjigah, ki so
prevedene in izdane pri založbah, kaj drugače. Predpostavimo lahko, da se v takšnih
kuharskih knjigah pojavlja manj napak, saj gre knjiga načeloma pred izidom skozi različne
nadzorne in revizijske faze, prevajalec pa s podpisom prevzema odgovornost prevedenega.
Pomembno vlogo pa imajo tudi lektorji, ki odgovarjajo za slovnično in pravopisno ustreznost
besedila.
V nalogi bomo najprej zgodovinsko orisali kuharske razmere v Evropi in Sloveniji
okrog 18. stoletja, saj je to bil čas, ko so na Slovenskem začele izhajati prve kuharske knjige.
Na kratko bomo predstavili tudi prvo kuharsko knjigo na Slovenskem, kjer bomo pojasnili
zgodovinsko ozadje tistega časa, izpostavili bomo tudi temeljne vsebinske in jezikovne
značilnosti knjige.
V nadaljevanju bomo opisali funkcijsko zvrstnost besedil slovenskega jezika, kuharske
recepte pa bomo skušali umestiti v določeno skupino funkcijske zvrsti. Navedli bomo
temeljne značilnosti, ki jih imajo kuharski recepti kot besedilna zvrst, izpostavili pa bomo
predvsem tiste značilnosti, ki vplivajo na prevajanje kuharskih receptov. Predstavili bomo
načela, ki na splošno veljajo za prevajanje določene besedilne zvrsti, pri tem pa bomo največ
pozornosti posvetili različnim jezikovnim, slovničnim, kulturnim in drugim značilnostim, ki
jih v slovenskem in tudi v drugih tujih jezikih imajo kuharski recepti. Večina avtorjev
izpostavlja, da do večjih problemov prevajanja kuharskih receptov prihaja predvsem pri
raznih kulturno zaznamovanih oz. pogojenih izrazih in pri prevajanju raznih neologizmov, ki
poimenujejo nove tehnične naprave in postopke. Na kratko bomo navedli značilnosti
tehničnega prevoda, katerega značilnosti moramo pri prevajanju kuharskih receptov
upoštevati, predvsem zaradi tehničnih izrazov, merskih enot, krajšav in drugih značilnosti.
Teoretični del naloge bomo zaključili z intervjujem znane nemške prevajalke
kuharskih knjig, kjer omenjena avtorica izpostavi pogoste probleme, s katerimi se srečuje med
prevajanjem kuharskih knjig. Analizirali bomo tudi, na kaj pri prevajanju kuharskih receptov
opozarja znana translatologinja Mary Snell-Hornby.
10
V empiričnem delu diplomske naloge bomo analizirali prevod knjige, ki je bila leta
2001 izdana pri založbi Turistika in nosi naslov Slovenska kuhinja, katere avtor je Andrej A.
Fritz. V knjigi je zbranih 140 slovenskih tradicionalnih kuharskih receptov, v nemščino pa jo
je pod naslovom Die Slowenische Küche prevedla Nataša Simonovič. Glede na to, da je
prevod knjige prestal različne uredniške faze, kot je npr. lektura, bomo s primerjalno analizo
ugotavljali, ali je pri nemškem prevodu manj napak in neustreznih rešitev kot v preostali
obstoječi literaturi. Pozorni bomo na ustreznost prevodov različnih imen jedi, saj so ta v
izvirniku pogosto v različnih slovenskih narečjih.
11
2. ZGODOVINSKI RAZVOJ KUHARSKIH KNJIG V EVROPI IN
SLOVENIJI
2.1 KULINARIKA V EVROPSKEM PROSTORU
Če pogledamo zgodovino kuhanja v Sloveniji oz. na našem področju, moramo
izpostaviti prvo kuharsko knjigo v slovenščini, v kateri so navedeni kuharski recepti, ki jih je
zbral in iz nemščine prevedel oz. preslovenil Valentin Vodnik, nosi pa naslov Kuharske
bukve. Knjiga je izšla konec 18. stoletja, natančneje leta 1799, in ima za slovenski jezik velik
pomen. O sami knjigi bomo več povedali v nadaljevanju diplomske naloge, zdaj pa si
poglejmo zgodovino in kulturo kuhanja v Evropi, predvsem obdobje razsvetljenstva, ko so se
začele pojavljati prve kuharske knjige.
Janez Bogataj v spremni besedi Vodnikovih Kuharskih bukev navaja: »Kuharske
knjige so, skupaj z deli iz področja dietetike, uvrščali v medicinsko pod-kategorijo znanosti in
umetnosti. Leta 1764 je bilo kuhanje v drugem zvezku dela „Traite des livres rares‟ prvič
označeno kot umetnost. Seveda ta sprememba ni imela velikega pomena oz. posledic, ker je
bila beseda umetnost bolj uporabljana za dejavnost rokodelcev kot umetnikov. Toda že nekaj
let pozneje 1776 je bilo kuhanje predstavljeno iz okvirov medicinske kategorije, ločeno od
knjig s področja higiene in dietetike ter od razprav o vinu, čaju, kavi in čokoladi in združeno z
drugimi aristokratskimi umetnostmi, kot so bile jahalne spretnosti, sabljanje, ples in lov«
(Bogataj 2011: 7). V 18. stoletju je kuhanje tako postajalo vse bolj avtonomno področje, ki se
je vedno bolj oddaljevalo od medicinskih praks in dietetike. Z lastnim razvijajočim se jezikom
in vedno večjo identiteto se je začel razvijati kuharski poklic. Na kuharske navade, tukaj so
mišljeni predvsem premožnejši sloji, je najbolj vplivala francoska kuhinja, ki je v tistem času
predstavljala sinonim dobrega okusa, francoski kuharji pa so vedno znova našli delo v elitnih
gospodinjstvih po Evropi (Bogataj 2011: 8).
Pohod francoske kuhinje pa kljub svojemu vplivu ni uničil vseh ostalih načinov in
oblik kuhanja, jih je pa nedvomno zaznamoval. Bogataj glede vpliva francoske kuhinje
navaja: »Dominantno je vstopila v evropsko razmišljanje o kuhanju, v obdobju in na način,
česar nobena druga nacionalna kuhinja v tem času ni bila zmožna narediti. Zato se je razvila
posebna in nenavadna povezava med francosko kuhinjo in evropsko visoko kuhinjo« (Bogataj
2011: 8).
12
V 17. in nato v 18. stoletju se je povečalo zanimanje za vzrejo domačih živali, ki so
dajale mleko, iz katerega so proizvajali različne mlečne izdelke. Velik pomen je pri tem imela
proizvodnja masla, ki so ga v visoki evropski kuhinji uporabljali že v 17. stoletju. Kuhinja
elitnih francoskih krogov je začela opuščati tradicionalne začimbe, vedno več so začeli
uporabljati drobnjak, šalotko, gobe, kapre in druge sestavine, kuhinja in jedi pa so postale
krepkejše. Kljub velikemu vplivu francoske kuhinje, pa ta ni v tolikšni meri vplivala na
vzhodne, severne in srednjeevropske dežele; tukaj Bogataj misli na Nemčijo, Holandijo in
območje med Poljsko in Rusijo. Kuhinja je v teh deželah ostajala še naprej konservativna in
recepti, ki jih je zbral in prevedel Vodnik, temeljijo prav na kuhinji iz tega geografskega in
družbenega prostora, predvsem nemškega (Bogataj 2011: 8–9).
Naslednjo novost so za prehranjevanje Evrope v tistem času predstavljali kava, čaj in
čokolada, slednja pa se je najprej razširila v Sredozemlju, predvsem v Španiji in Italiji. Kava
je v 18. stoletju postala že množična pijača, celo delavska (Bogataj 2011: 9).
18. stoletje v Evropi predstavlja obdobje lakote, saj je število prebivalstva naraščalo,
pridelava živil pa ni bila zadostna. Primanjkovala so predvsem žita, širiti pa se je začela
živinoreja, kar je bila posledica novih krmnih rastlin, predvsem koruze in krompirja. Povečalo
se je zanimanje za pridelovanje riža in ajde, vendar je veliko pomanjkanje pripeljalo do tega,
da sta se pri prehrani, predvsem revnega prebivalstva, najbolj uveljavila koruza in krompir,
glede katerih Bogataj navaja: »S pridelkom krompirja so lahko nasitili tudi dva- ali trikrat več
ljudi, kot bi jih z na isti površini pridelanimi žiti. Vendar pa je uvajanje krompirja marsikje
potekalo razmeroma dolgo in šele zares velike lakote so usmerile ljudi k množični pridelavi.
Podobno velja tudi za koruzo. Vendar so ljudje poskušali razumeti in uporabiti tako krompir
kot koruzo na svoje načine in ne tako, kot so ju uporabljali v prvotni domovini. Najbolj
množične jedi so močno naslonili na svoje kulture. Tako so koruzo uporabljali za polento,
krompir pa celo propagirali, da je primeren za mesenje in peko kruha. Pri tem je zanimiva
podrobnost, da so npr. na avstrijskem Koroškem krompir najprej spoznali in sprejeli kot
rastlino, iz katere je moč skuhati žganje« (Bogataj 2011: 10).
Bogataj navaja, da je uveljavljanje tako krompirja kot koruze potekalo zelo
neenakomerno, saj ju ljudje niso sprejemali z velikim navdušenjem, tudi zaradi dejstva, da sta
obe kulturi na začetku bili pojmovani kot hrana za živali. Ko sta se enkrat uveljavila, je
predvsem krompir zasedel družbeno in kulturno različni prostor, koruzo pa so uporabljali
13
predvsem revni. Iz nje so pripravljali koruzni prepečenec in predvsem polento, ki je bila
nepogrešljiva za kmečko prebivalstvo. Enolična hrana iz koruze pa je zahtevala tudi svoj
davek, saj ljudje s koruznimi jedmi niso zaužili dovolj nikotinske kisline, kar je med kmečkim
prebivalstvom povzročilo širjenje bolezni pelagre. »Bolezen se je močno razširila vzporedno s
širjenjem koruze, in sicer od južne Francije, do Padske nižine, vse do Balkana in je tako
postala najbolj očitno znamenje siromašne prehrane 18. stoletja« (Bogataj 2011: 11).
Proti koncu 18. stoletja so se postopoma začele izboljševati prehranjevalne razmere,
deliti pa so se začela mnenja glede uporabe mesa. Presenetljivo je dejstvo, da so že takrat
priporočali zmernost pri uporabi mesa, predvsem mastnega, kar v Kuharskih bukvah izpostavi
tudi Vodnik. Vegetarijanska hrana je že takrat bila pojmovana kot hrana miru in nenasilja,
predstavljala pa je preprost in skromen način življenja (Bogataj 2011: 12).
2.2 GASTRONOMIJA NA SLOVENSKEM
Tudi v Sloveniji sta se v 18. stoletju uveljavila koruza in krompir, velik pomen pa sta
imela hlevska živinoreja in tradicionalizem, povezan z uporabo mesa in mesnih izdelkov.
Bogataj pravi, da so prehranjevalne navade tistega časa bile povezane predvsem z geografsko
lego Slovenije, in sicer med Mediteranom, Alpami in Panonsko nižino: »Najmočnejša je bila
navezanost na vplive iz srednjega in jugovzhodno evropskega sveta ali Podonavja. Ti vplivi
so bili najmočnejši v t. i. meščanski kuhinji, torej v kuhinji srednjih in višjih družbenih
skupin v slovenskih mestih, ki pa so bile maloštevilne. Vplivi so torej prihajali iz območja, ki
je bilo tudi v prehranskem vidiku zelo raznoliko, to pa je bila posledica pestre narodnostne
sestave, ki jo je spodbudilo intenzivno naseljevanje v obdobjih Karla VI., njegove hčerke
Marije Terezije in njenega sina Jožefa II« (Bogataj 2011: 13). Prihod novih naseljencev je
posledično pomenil prihod novih kultur, tudi prehranjevalnih. Predvsem je bilo veliko
močnatih jedi, saj so žita na tem področju zelo dobro uspevala, središče močnate kuhinje pa je
takrat predstavljal Dunaj, ki je skupaj z vplivi Češke in Madžarske najbolj zaznamoval
prehranjevalne navade pri nas. Jedi, ki so jih pripravljali, so pogosto priredili in prilagodili
lokalnim razmeram, vplivi iz tujih dežel pa se kažejo pri poimenovanju določenih jedi, kot so
npr. štruklji, buhtlji, krofi, krapi idr. Vsem naštetim jedem je skupna moka, ki je bila tudi
temelj za izdelavo najrazličnejših testenin, rezancev in drugih jedi (Bogataj 2011: 13–14).
14
Prehranjevalne navade so v tem času v veliki meri zaznamovali mesni izdelki, ki so
bili rezultat prašičereje, posledično pa se je povečala uporaba svinjske masti, ki je takrat
predstavljala simbol blagostanja in izobilja, hkrati pa je zmanjševala uporabo repičnega,
lanenega in drugih vrst olja. Kljub nenaklonjenosti pa se je vedno bolj začel uporabljati
krompir, glede katerega Bogataj navaja: »Krompir se je v slovenskem kulturnem prostoru in
tudi širše, v Avstriji, dokončno uveljavil šele v 19. stoletju in postal poljščina številka ena,
hkrati pa pomembna surovina za pripravo vsakdanjih in prazničnih jedi. Zato ga danes
upravičeno označujejo kot enega temeljev prehranske dediščine, vendar od 19. stoletja dalje«
(Bogataj 2011: 15). Z manjšim zamikom se je začela uveljavljati tudi koruza, ki se je širila
predvsem iz sosednje Furlanije in Balkana. Med stročnicami, ki so jih pridelovali, so bile
najbolj zastopane fižol, predvsem bob in leča, malo manj pa grah, cizara in čičerika. O jedeh
in kulturah, ki so se najpogosteje znašle na krožnikih povprečnega prebivalstva, Bogataj
pravi: »Stebri najbolj množične prehrane v slovenskem kulturnem prostoru pa so bili prav
gotovo zelje, repa, korenje in koleraba. Imeli so pomembno vlogo v prehrani ljudi in za
živinsko krmo. K njim sodijo še nekatera žita oz. iz njih pridobljene kaše, zlasti ječmenova in
ješprenj, ovsena in ajdova« (Bogataj 2011: 16).
Spremenjeno uveljavljanje različnih kultur je spremenilo tudi način poljedelstva, saj je
pridelovanje ovsa, ječmena in prosa začelo upadati, povečalo pa se je pridelovanje pšenice in
rži. Le ajda je še naprej obdržala svoj pomen, saj je bila vodilna poljščina na Kranjskem,
medtem ko je na Koroškem prevladovala rž, na Goriškem pšenica, v Beli krajini proso, na
Štajerskem pa koruza. Bogataj pravi, da uživanje solat, kot ga poznamo danes, v tistih časih ni
bilo običajno. Najbolj pogosta vrsta solate sta bila naribana in okisana zelje in repa. V mestih
se je zelenjava pojavljala kot priloga nekaterim jedem, na vaseh pa so jo uživali v obliki juh in
enolončnic (Bogataj 2011: 16–17).
Kar se tiče mesnih jedi, Bogataj navaja, da je v mestnem okolju poleg svinjine
prevladovalo goveje meso, ovčje in kozje meso pa so uživali v kmečkih okoljih. Poleg sira, ki
je veljal za pomembno prodajno blago, služil pa je tudi kot dajatev zemljiškim gospodom, je
sredi 18. stoletja na tržni vrednosti in pomembnosti pridobilo maslo (Bogataj 2011: 17). Že
prej smo omenili, da so maslo v visoki evropski kuhinji uporabljali že v 17. stoletju, sredi 18.
stoletja pa se je vse bolj začelo uporabljati tudi pri nas. Uporaba masla, sira in različnih
začimb je bila značilna predvsem za višje sloje, na vaseh pa sta v 18. stoletju pogosto edino
hrano predstavljala kruh in voda. Zaradi ugodnih pogojev so določene reke bile polne rib, ki
15
so jih pogosto lovili in uživali, na tržnicah po mestih, predvsem v Ljubljani, pa so ponujali
tudi želve, polže, žabe in druge vodne živali. V prehrani je vedno večjo vlogo dobival tudi
ječmen oz. ješprenj, vendar še kar dolgo ni izpodrinil močnika, ki je veljal za najbolj
razširjeno jed revnejšega mestnega prebivalstva. Zaradi ugodnih razmer je na našem področju
uspevalo tudi sadje, ki so ga uživali presnega, pogosto pa so ga tudi sušili (Bogataj, Vodnik
2011: 18–19).
Bogataj navaja, da so množično prehrano v tistem času predstavljali tudi žganci,
predvsem ajdovi in ječmenovi, nekaj manj pa koruzni. Glede žgancev navaja: »Prav 18.
stoletje je obdobje množične priljubljenosti žgancev, ki se v slovenskem prostoru uveljavijo v
dveh tehnoloških različicah, t. i. kranjski (kuhanje moke v slanem kropu) in koroški (praženje
moke z dolivanjem vroče vode) ter z različnimi zabelami oz. prilogami (zelje, jajca, skuta,
mleko idr.)« (Bogataj 2011: 19–20). V 18. stoletju in tudi pozneje je glavno sladilo v
slovenski prehrani predstavljal med, kakav oz. čokolado so uživali le bogatejši. Novost v
prehrani pa so predstavljale tudi torte, ki so jih pripravljali iz sadja in zelenjave, recepte za
njih pa je v Kuharskih bukvah podal tudi Vodnik. V današnjem času smo bolj navajeni, da so
torte iz čokolade oz. kakava, vendar v tistih časih to ni bila stalnica, saj Vodnik poda le en
sam recept za čokoladno torto. Ker je glavno sladilo predstavljal med, je bila posledično zelo
priljubljena pijača medica in tudi meta, na splošno pa so prevladovala vina različnih
kakovosti. Prav razširjenost vina je vplivala na to, da se pivo, ki so ga pridelovali v severnih
krajih, ni uveljavilo, uživanje žganja pa se je razširilo šele v 19. stoletju, ko so odprli številne
žganjarne (Bogataj 2011: 20–21).
2.3 VALENTIN VODNIK IN KUHARSKE BUKVE
Zdaj, ko smo pregledali in navedli poglavitne značilnosti prehranjevanja v Evropi in
Sloveniji okrog 18. stoletja, pa si poglejmo značilnosti kuharskih knjig, ki so kot posledica
razvoja jezika in razsvetljenstva na splošno počasi postajale vse bolj pogoste. Bogataj pravi,
da je za to obdobje značilno, da je razsvetljensko delovanje potekalo v treh smereh, ki so bile
med seboj trdno povezane, in sicer literarna, jezikovna in strokovna smer. Za strokovno
izrazje je značilno, da je začelo nadomeščati neustrezne nemške besede in popačenke iz
nemščine. Bogataj navaja, da so bile kuharske knjige in priročniki do sredine 18. stoletja
namenjeni predvsem profesionalnim kuharjem in kuharicam, prevladovalo pa je predvsem
opisovanje priprave posameznih jedi (Bogataj 2011: 23). Glede natančnih opisov, poteka
16
priprave, kamor spada tudi navedba določenih količin oz. sestavin, navaja, da so bila izjema
ali pa so v celoti manjkala. Glede 2. polovice 18. stoletja pa navaja: »V 2. polovici 18. stoletja
se je funkcija kuharskih knjig in priročnikov začela širiti na celotno prebivalstvo, zato so se
količine sestavin začele postopoma uveljavljati kot stalnice v receptih. Podrobnejša in ne le
opisna kuharska navodila so postala pomemben del t. i. „Hausvater‟ literature, ki se je od
sredine 17. do konca 18. stoletja izoblikovala zlasti na Nemškem« (Bogataj 2011: 23). Na
neki drugi točki pa navaja: »Kuharske knjige in priročniki postajajo samostojna dela in niso
več v povezavi z deli s področja medicine in lekarništva, kar je bilo še splošno značilno za 17.
stoletje in prej« (Bogataj 2011: 25).
Kot vidimo so kuharske knjige in priročniki začeli dobivati obliko in značilnosti, kot
jih poznamo danes, prav v tem obdobju. Glede Vodnikovih Kuharskih bukev, ki so izšle
1799, Bogataj navaja: »Glavno njihovo poslanstvo je razvidno že iz uvoda, v katerem je
poudaril dvoje: strokovno kuharsko vzgojo z zdravim prehranjevanjem in jezikovno vzgajanje
oz. slovensko kuharsko terminologijo« (Bogataj 2011: 25). Bogataj izpostavlja, da nemška
knjiga oz. knjige, ki so Vodniku predstavljale gradivo za njegove Kuharske bukve, niso
znane, vsekakor pa jih je bilo več. Črpal je iz nemških knjig, ki so upoštevale določena
dognanja in novosti francoske kuhinje iz konca 17. stoletja. V tem času je prišlo do vse bolj
pogostih stikov med evropskim plemstvom, kar pa je pripomoglo k izmenjavi različnih
lokalnih in regionalnih prehranskih posebnosti, glede katerih Bogataj navaja: »Med njimi so
npr. razne vrste juh, španska jabolčna pena, fritada, angleška govedina, nizozemska špinača,
češki golaži, piščančji ravioli, laška stuffada, madžarske pastetke, italijanske in avstrijske
golobje paštete, nürnberški medenjaki ali poprovci, vestfalska šunka, kopenhagenske maslene
torte, švicarski siri, razne vrste začimb in dišavnic idr.« (Bogataj 2011: 26).
Pomembne kuharske knjige, ki so izšle v tem času in ki jih navaja Bogataj, so med
drugim »Neue Saltzburgische Koch-Buch«, ki je izšla leta 1719, napisal pa jo je Conrad
Hagger. Bogataj jo uvršča med temeljna dela baročne kuhinje 18. stoletja, predstavlja pa
obsežen kompendij kuharske umetnosti z 2500 recepti. Veliko popularnost je dosegla knjiga
Leopolda Kaliwoda, ki je bila izdana leta 1749, nosi pa naslov »Bewehrtes Koch-buch«.
Skoraj identična knjiga, z naslovom »Wienerisches bewährtes Koch-Buch«, pa je bila izdana
leta 1772, v njej pa so bili navedeni recepti: »/…/ za divjačinske, mesne, perutninske jedi, jedi
iz vrtne zelenjave, za torte, paštete in druge pečene jedi. Delo je predstavljalo kakovostni
standard na področju kuharskih knjig vse do leta 1800« (Bogataj 2011: 26–27). Bogataj
17
navaja tudi delo, ki je leta 1785 izšlo na Dunaju in v Pragi in nosi naslov »Neues Lexikon der
französischen, sächsischen, österrreichischen und bömischen Kochkunst«, iz njega pa bi naj
za svoje Kuharske bukve črpal tudi Vodnik. Glede preostalih kuharskih knjig, ki so začele
izhajati predvsem v 2. polovici 18. stoletja, Bogataj navaja, da so predstavljale predvsem
avstrijsko, dunajsko in graško kuharsko tradicijo, kot njihovo skupno značilnost pa navaja:
»Vse uvajajo enostavno meščansko kuhinjo za različne priložnosti. Vendar se ob navedenih
delih pokaže, da je Vodnik zajemal iz knjig nekoliko starejšega datuma in ne po tistih, ki so
izšle le nekaj let pred njegovo, torej proti koncu 18. stoletja« (Bogataj 2011: 27).
Bogataj trdi, da je izdaja Vodnikovih Kuharskih bukev za slovensko gastronomijo
izjemnega pomena, kljub temu pa knjiga še ni bila strokovno analizirana. Pravi, da so nekateri
avtorji Kuharske bukve sicer navajali, izpostavljali pa so le njen pomen v smislu jezikovne
vzgoje in razvoja slovenske kuharske terminologije. Bogataj izpostavlja, da so avtorji navajali
nekatere nesprejemljive in zgrešene interpretacije, kot je recimo ta, da zaradi nepoznavanja
izvirnika ni mogoče sklepati, v kolikšni meri se je Vodnik držal izvirnika in koliko in kaj je
prilagodil slovenski kuhinji in kulturi. Bogataj navaja prav nasprotno: »To je sicer pravilna
ugotovitev, vendar le glede nepoznavanja izvirnika. Popolnoma gotovi pa smo lahko, da
Vodniku sploh ni šlo za prilagajanje slovenski kuhinji, kar pokaže podrobna analiza
posameznih receptov. Edino »prilagajanje« je bilo morda glede prehranskih sestavin in živil,
ki jih je bilo moč kupiti in dobiti v njegovem času« (Bogataj 2011: 28). Iz tega lahko
sklepamo, da je Vodnik iz nemškega jezika prevajal brez prilagajanja. Tukaj Bogataj navede
in citira po njegovem mnenju pravilno trditev Marijana Ruperta, ki je v vodniku razstave ob
200-letnici Lublanskih novic navedel: »Vodnikova osnovna metoda pri uporabi besedišča
slovenskega jezika je izhajala iz načela, da je treba poiskati najprimernejše izraze v govorici
preprostega ljudstva, če pa jih tam ni našel, jih je poiskal v preteklosti ali pa jih je primerno
poslovenil iz tujih, predvsem slovanskih jezikov« (Bogataj 2011: 28–29). Kljub ugotovitvam
nekaterih avtorjev, Bogataj nasprotno izpostavlja, da je bila slovenska kuharska terminologija
že takrat dobro urejena, Vodnik pa se je zavedal pomena različnih slovenskih narečij, zato je
za določene pojme navajal več različnih izrazov. Bogataj pravi, da je prav kuharska
terminologija največja zasluga Vodnikove knjige: »/…/ ob koncu 18. stoletja je dokazal, da je
slovenska gastronomija enakovredna takratni evropski (nemški), saj je s slovenskim
besediščem, razen nekaj izjem, lahko poimenoval vse, od prehranskih sestavin, kuhinjske
opreme in orodij, do jedi in načinov priprave« (Bogataj 2011: 29).
18
Sama vsebina Kuharskih bukev ni predmet diplomske naloge, zato si poglejmo
značilnosti teksta iz jezikovnega vidika. Kot zanimivost lahko navedemo tudi, da je na
naslovnici Kuharskih bukev naveden napis: »Narbolši jedi za lačne ludi« (Bogataj 2011: 6).
Bogataj navaja, da bi to lahko bil eden prvih sloganov na Slovenskem, ki je v komercialnem
smislu namenjen kupcem in bralcem knjige (Bogataj 2011: 32). Povedali smo že, da so
kuharske knjige do sredine 18. stoletja bile namenjene predvsem profesionalnim kuharjem,
Bogataj in Rupert pa se strinjata, da so Kuharske bukve namenjene tudi običajnim kuharjem,
saj trdita, da se je Vodnik pri prevajanju trudil poiskati najprimernejše izraze v govorici
preprostega ljudstva. Če si pogledamo prvi Vodnikov stavek v predgovoru, ki sta ga tako kot
odlomke iz Kuharskih bukev s kritičnim prepisom posodobila Polona Mlakar in Jože Faganel:
»Ne samo navada, ampak tudi spodobnost je, da ženske kuhajo.« (Vodnik 2011: 111), lahko
sklepamo, komu je Vodnik Kuharske bukve namenil. Iz današnjega stališča lahko rečemo, da
pri tem gre za šovinizem, vendar so v tistih časih razmere in tudi razmišljanje bili drugačni,
razporeditev vlog med moškim in žensko pa konservativna. Vodnik sicer v nadaljevanju
izjavo omili z obrazložitvijo, da so ženske pač skrbnejše za čistočo, bolj okretne in se na
splošno v kuhinji bolje znajdejo, imajo pa tudi ostrejša okus in vonj. Glede kuhanja moških pa
navaja, da so ti pomembni za razvoj zdravilske kuhinje v lekarnah, hkrati pa šaljivo, pa tudi
po eni strani kritično, pripomni, da so kuharji (moški) skušali biti preveč pametni in ženske
»premojstriti«, posledično pa je to pripeljalo do iznajdbe raznih »umnih mešanj« in nezdravih
jedi. Vodnik moškim očita tudi, da so poleg nezdravih jedi vpeljali tudi vrsto nerazumljivih
besed, ki kuharjem le še otežujejo razumevanje kuharskih navodil (Vodnik 2011: 111). Glede
na to, komu je Vodnik Kuharske bukve namenil oz. kdo je njegova ciljna skupina, lahko
sklepamo, da je gradivo za Kuharske bukve črpal iz nekoliko starejših receptov, torej iz
obdobja pred prvo polovico 18. stoletja, saj Bogataj navaja, da je kuhanje proti koncu 18.
stoletja vedno bolj postajalo enakovredno moško in žensko delo.
Glede Bogatajevih očitkov drugim avtorjem, ki so zatrjevali, da je bila slovenska
kuharska terminologija v času Vodnikovih Kuharskih bukev še docela neurejena, in da se je
prav v kuharskih receptih pojavljalo največ nemških popačenk in izpeljank, lahko Bogataju do
neke mere nasprotujemo. Sam trdi, da je Vodnik s slovenskim besediščem, razen določenih
izjem, poimenoval skoraj vse pojme, povezane s kuhanjem. Tukaj so mišljene kuharske
sestavine, postopki, orodja, imena jedi itd. Pri bolj podrobnem pregledu teksta namreč lahko
ugotovimo, da teh popačenk in izpeljank iz nemščine ni tako malo, kot navaja Bogataj,
19
določene pa so v nekaterih slovenskih narečjih prisotne še danes. Poglejmo si le nekaj
primerov, kjer izvor besed lahko pripišemo nemškemu jeziku:
Posodobljeni kritični prepis
izraza Slovenski izraz
Izpeljano iz nemškega
izraza
ajniranje vmešavanje, mešanje einmischen, mischen
ala jegulja der Aal
apoteka lekarna die Apotheke
brombeerwein vino iz borovnic * der Brombeerwein
dam(p)fnudel kvašeni krapec (hlebček) oz.
soparni rezanec
dämpfen, der Dampf, die
Nudel
dem(p)fati dušiti, pariti dämpfen, der Dampf
dimstati – prašiti dušiti, prašiti dünsten
Draslar strugar drechseln
Ejnbren prežganje brennen, einbrennen
Fila nadev, polnilo die Fülle
Glaž kozarec das Glas
Gnedel cmok der Knödel
gugelhop šarkelj der Gugelhupf
Jesih kis der Essig
Knedel cmok der Knödel
Kufren baker das Kupfer
mandelpegen mandljev lok ali upognjenec der Mandelbogen
20
mesingast medeninast das Messing
mišel školjka die Muschel
Nudel rezanec die Nudel
Rajž riž der Reis
rapuncel motovilec die Rapunzel
Schleenwein vino iz drnulj ali trnulj die Schlehe
šildkrota želva die Schieldkröte
Špeh slanina der Speck
Štokfiš polenovka der Stockfisch
Taler krožnik der Teller
vajnperli velike temne rozine s
pečkami die Weinperle
veinberli rozine die Weinperle, die Rosine
Kot je razvidno iz tabele, teh popačenk, izpeljank oz. germanizmov ni tako malo,
izrazi pa se večinoma nanašajo na glagole, ki izražajo nek potek dela (v našem primeru je to
priprava hrane), in samostalnike (poimenovanje predmetov, orodij, kuhinjskih pripomočkov,
kuharskih sestavin). Izraze, ki se nahajajo v tabeli, je Bogataj zbral v Slovarju izbranih
izrazov; pri tem lahko opazimo, da je pri prevodu izraza »brombeerwein« (v tabeli označeno z
zvezdico) napaka, saj die Brombeere ni borovnica, temveč robida, prevod pa se posledično
mora glasiti vino iz robid oz. robidovo vino in ne vino iz borovnic, kot navaja Bogataj.
Vprašljiva je tudi Bogatajeva trditev, da je kuhanje proti koncu 18. stoletja vedno bolj
postajalo enakovredno moško in žensko delo. Kot primer lahko navedemo besede v
predgovoru ene izmed najbolj znanih slovenskih kuharskih knjig Slovenska Kuharica,
avtorice Felicite Kalinšek: »Naj ima gospodinja še tako lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna,
ustrežljiva in potrpežljiva, je družina vendarle ne bo vzljubila in tudi sama ne bo našla pri hiši
zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in
21
isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na
pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj
nikoli ne posreči peka« (Kalinšek, 1963: 5). Iz njenih besed je razvidno, komu je kuharsko
knjigo namenila, vidimo pa tudi, da Bogatajeva trditev ne drži in da je bila tudi v kuharicah
20. stoletja (vsaj v Sloveniji) še vedno prisotna konservativna drža. Glede avtorice moramo
pripomniti, da je glede na to, da je bila po poklicu redovnica, verjetno izvirala iz
zakoreninjenih krščanskih vrednot.
22
3. KUHARSKI RECEPTI KOT BESEDILNA ZVRST
3.1 JEZIKOVNA ZVRSTNOST SLOVENSKEGA JEZIKA
Slovenski jezikoslovec Janez Dular navaja, da se je v slovenskem jezikoslovju
oblikovalo več različnih pristopov k zvrstnosti jezika. Jezikovno zvrst pojmuje kot: »/…/
skupino jezikovnih sredstev za sporočanje v konkretnih govornih položajih, z upoštevanjem
govorčeve družbene pripadnosti, namena njegovega sporočanja in drugih dejavnikov« (Dular
1974: 57).
Jezikovne zvrsti deli na:
- socialne zvrsti: zborni jezik, pogovorni jezik, narečje;
- funkcijske zvrsti: občevalni (praktično sporazumevalni), strokovno-znanstveni,
publicistični in umetnostni jezik;
- prenosniške (kanalne) zvrsti: govorni (slišni) in pisni (vidni, tipni) jezik;
- časovne zvrsti: sodobni slovenski jezik in njegove zgodovinske stopnje (Dular
1974: 58).
V diplomski nalogi se bomo osredotočili predvsem na funkcijsko jezikovno zvrst in na
njene podzvrsti, saj kuharski recepti po svojih značilnostih spadajo v to skupino, kljub temu
pa jih v določeno podzvrst ne moremo natančno umestiti, kar bo razvidno v nadaljevanju
naloge.
Jože Toporišič jezikovne zvrsti deli na socialne, funkcijske, prenosniški, časovne ali
zgodovinske in na mernostni zvrsti. Glede funkcijskih zvrsti navaja: »Te zvrsti se imenujejo
funkcijske zaradi tega, ker služijo različnim uporabnostnim namenom; imenovali bi jih lahko
tudi področne, ker ubesedujejo predmetnost različnih področij človekovega udejstvovanja,
npr. vsakdanjih nespecializiranih stvari, strokovnih, umetnostnih, publicističnih. Namesto o
funkcijskih zvrsteh angleško govoreči svet govori o registrih« (Toporišič 2000: 27).
Funkcijske zvrsti deli na:
- praktičnosporazumevalni jezik
- strokovni jezik
23
- praktičnostrokovni jezik
- znanstveni jezik
- navadni strokovni jezik (poljudnoznanstveni jezik)
- publicistični jezik
- umetnostni jezik
Toporišič glede praktičnosporazumevalnega jezika navaja, da ga uporabljamo: »/…/ v
navadnih pogovorih, poročilih, naznanilih, obvestilih ter v preprostih opisih in
pripovedovanjih« (Toporišič 2000: 28). Navaja, da so v takšnih besedilih povedi in stavki
kratki, načeloma pa so preprosti in nezapleteni. Praktičnosporazumevalni jezik skratka
uporabljamo v vsakodnevnih pogovorih, govorimo pa o stvareh vsakdanjega življenja. V pisni
obliki k praktičnosporazumevalnemu jeziku prištevamo tudi pisma, dopise, vabila, objave,
navodila, nasvete, kuharske recepte. Toporišič slednje, tj. kuharske recepte, po svojih
značilnostih prišteva tudi k praktičnostrokovnemu jeziku, glede katerega navaja: »Podoben je
praktičnosporazumevalnemu, le da je v njem precej več strokovnega izrazja. Uporabljajo ga
npr. delavci najrazličnejših strok (obrtniki, trgovci, kvalificirani in drugi delavci, uradniki
ipd.) v zadevah svojega poklicnega dela (in poklica)« (Toporišič 2000: 28). Glede praktično
strokovnega jezika navaja tudi, da je ta v primerjavi z vsakdanjim sporazumevalnim jezikom
natančnejši in tudi bolj izdelan, njegova značilnost, poleg tipičnega izrazja, pa so prav tako
tipične ustaljene besedne zveze, rekla in kalki (Toporišič 2000: 28–29).
Naslednji jezik, ki ga uvršča med strokovne jezike, je t. i. znanstveni jezik, za katerega
pravi, da ga s praktičnostrokovnim povezuje strokovno izrazje, sodi pa med najvišjo vrsto
strokovnega jezika. Strokovno izrazje je znanstveno obširnejše, znano pa je manjšemu krogu
ljudi. Značilnost znanstvenega jezika je tudi abstraktnost, znanstvenik pa predmet svojih
raziskav mora podati natančno in popolnoma enopomensko: »Prav za to uporablja odmišljanja
(abstrakcije), tj. v množici posameznosti navaja splošnosti, in to splošno primerno poimenuje.
/…/ Pri odkrivanju novega – kar je prva naloga znanosti – je treba premnoge stvari tudi na
novo poimenovati ali pa take izraze k nam prenesti iz drugih jezikov v obliki sposojenk, tujk,
kalkov, citatnih besed« (Toporišič 2000: 29). Jezik, ki ga Toporišič prišteva k strokovnim
jezikom je tudi naravni strokovni jezik, ki je vmesni člen med praktičnostrokovnim in
znanstvenim jezikom. V pisanju o teoretičnih stvareh ga imenuje tudi poljudnoznanstveni
24
jezik, ki se uporablja tedaj: »/…/ ko je treba z vsebino znanstvenih ali visokostrokovnih del
seznaniti širše kroge, ki jim znanstveno besedilo že zaradi svoje znanstvenosti ni dostopno
(dostikrat so še težave zaradi manj ustrezne ubesedenosti)« (Toporišič 2000: 29). Značilnost
poljudnoznanstvenih besedil je tako, da pisci zapletene stvari povedo čim bolj preprosto in
jasno, namesto tujk pa uporabljajo čim več domačih izrazov, ki so bolje razumljivi in širše
znani. Toporišič tako k tipičnim poljudnoznanstvenim besedilom prišteva razne učbenike,
predvsem za srednje šole, pogosto pa tudi že knjige za višje razrede osnovne šole. Tipični
primeri poljudnoznanstvenih besedil so tudi razne knjige o živalih, rastlinah, umetnostih,
kulturah itn. (Toporišič 2000: 28–29).
Kot vidimo, Toporišič navaja, da je vsem trem podzvrstem strokovnega jezika skupno
predvsem strokovno izrazje, razlike pa se kažejo na:
- skladenjski ravni oz. v strukturi povedi in besednih zvez (značilnost znanstvenega
jezika je nevtralni besedni red, zapletene stavčne in povedne zgradbe, pri praktično
strokovnem in poljudnoznanstvenem jeziku pa prevladujejo nezapletene povedi);
- obliki besedila (poljudnoznanstvena besedila so pogosto opremljena z različnimi
preglednicami, grafi; znanstvena besedila pa vsebujejo razne povzetke, citiranje
literature itd.);
- uporabi oz. neuporabi terminov značilnih za točno določeno stroko in za znanstvena
besedila (Toporišič 2000: 28–29).
Tako Dular kot Toporišič navajata, da je prevladujoče delitveno merilo prav funkcija
oz. namen sporočanja, posledično pa to vpliva na izbiro jezikovnih sredstev. Dular glede
občevalnega jezika (pri Toporišiču praktičnosporazumevalni jezik) navaja podobno kot
Toporišič, da je to jezik vsakdanjika, skratka pogovori znotraj družine, med prijatelji, pri
nakupovanju, na avtobusu itd. Strokovno znanstveni jezik deli na znanstveni, poljudni,
strokovni in uradovalni oz. poslovni jezik, razlike med podzvrstmi pa se kažejo predvsem na
izbiri leksikalnih sredstev. Glede značilnosti posameznih podzvrsti navaja podobno kot
Toporišič. Za strokovni jezik je tako značilno, da ima sredstva za natančno in objektivno
izražanje: »Jezikovna konvencija je tu posebno trdna, saj temelji na natančno določenih,
enopomenskih besedah in besednih zvezah – terminih, npr. kljunasta flavta, povedek,
hiperimuni gamaglobulin. Tu ni nikakršnih igračkanj z besedami, nobenih besednih iger,
umetnij v besednem redu ali stavčnih vzorcih« (Dular 1974: 65). Glede znanstvenega jezika
25
navaja, da pri njem: »/…/ gre za iskanje najrazličnejših pojavov in zakonitosti, za abstrakcijo
in posploševanje« (Dular 1974: 66). Omenjene značilnosti ta jezik dosega z zapletenejšimi
stavčnimi konstrukcijami, števniškimi izrazi ter rabo besed in besednih zvez (predvsem
samostalniških) za abstraktne pojme. Kot poglavitno značilnost poljudnega oz.
poljudnoznanstvenega jezika navaja ohlapno rabo terminov in definicij ter prisotnost
ekspresivnih izrazov (Dular 1974: 66).
Kot smo že omenili, slovenski jezikoslovci uvrščajo kuharske recepte, podobno kot
razna navodila za uporabo, v funkcijsko zvrst jezika. Navodila za uporabo in kuharski recepti
po značilnostih jezika spadajo v praktičnosporazumevalni jezik, kjer prevladujejo enostavni in
nezapleteni stavki, imajo pa tudi lastnosti strokovnega jezika, predvsem njegove podzvrsti
praktičnostrokovni jezik. Kuharski recepti imajo tako vse značilnosti
praktičnosporazumevalnega jezika, različno strokovno izrazje pa jim pripisuje tudi lastnosti
praktičnostrokovnega jezika. Podobno kot v slovenščini so opredeljeni tudi v nemščini, saj jih
nemški jezikoslovci uvrščajo med t. i. Handlungsbeeinflussende und
handlungspräformierende Texte (teksti, ki vplivajo na ravnanje oz. podajajo zaporedje
določenega ravnanja), imajo pa t. i. Instruktive Funktion (funkcijo podajanja navodil)
(Fandrych, Thurmair 2011: 31). Značilnosti takšnih tekstov v nemščini so nedoločne oblike,
sami teksti pa imajo točno določene strukture. Kuharski recepti imajo tako navadno oz. so
podani v dveh korakih. Kot prvič so najprej podane sestavine in količine teh sestavin, sledijo
pa navodila za pripravo jedi. Navodila navadno sledijo določenemu kronološkemu zaporedju,
značilni pa so tudi deležniki, ki se nanašajo na dejanja, ki že morajo biti opravljena, da
posledično lahko kronološko sledimo receptu (sesekljano čebulo prepražimo, marinirano
meso vzamemo iz hladilnika …) (Fandrych, Thurmair 2011: 188–192). Značilnost kuharskih
receptov in navodil za uporabo v nemškem jeziku je tudi uporaba trpnika (nemško das
Passiv), ki pa v slovenščini ni tako običajna, saj Toporišič navaja, da: »/…/ v slovenščini
uporabljamo trpnik takrat, kadar hočemo spraviti v ospredje tistega (tisto), ki ga prizadeva
glagolsko dejanje, zamolčati ali potisniti ob stran pa (iz)vršilca glagolskega dejanja. Ta,
namesto, da bi bil osebek tvornega stavka, postane v najboljšem primeru prislovno določilo
vršilca ali pa je sploh izpuščen. Izpustimo ga takrat, kadar ni važen ali pa ga nočemo ali ne
moremo ugotoviti. To je dovolj pogosto v strokovnih, poljudnih ali znanstvenih besedilih. Pa
še v teh trpnika ni dobro preveč uporabljati. Da to ljudje čutijo, vidimo npr. tudi iz kuharskih
26
receptov, kjer namesto Vzame se bela moka, trije pecilni praški itd. pogosto beremo Vzamemo
(ali vzameš ali vzemi) belo moko, tri pecilne praške itd.« (Toporišič 2000: 359).
Če na kuharski recept gledamo iz vidika namena oz. vrste besedila, gre pri njem za
prikazovalno besedilo, saj nam sporočevalec predstavi postopek priprave določene jedi, zato
da bi mi znali ta postopek ponoviti. V besedilu so tako opisani posamezni koraki, tema pa se
razvija z opisovanjem. Ker nas kuharski recept poziva, da naj določeni postopek opravimo
tako, kot navajajo navodila, je take vrste besedilo, pozivno besedilo (Brcko, Berc-Prah 2005:
163). Brckova in Berc-Prahova glede oblike in vsebine kuharskega recepta kot besedilne
zvrsti navajata, da je opis postopka predstavljen s potekom dejanj, ta potek pa je naveden v
korakih, ki si sledijo po časovnem zaporedju. S tem je tvorjen opis postopka, ki vsebuje tudi
navedbe materiala (sestavin), včasih pa tudi slikovno gradivo poteka dela (Brcko, Berc-Prah
2005: 163). Ker pri kuharskem receptu gre za neke vrste predstavitev postopka, avtorici
navajata, da je besedilo jasno in jedrnato, v njem pa prevladujejo enostavčne povedi. Enako
kot drugi avtorji poudarjata, da ta postopek mora biti predstavljen tako, da ga naslovnik brez
večjih težav razume in ga tudi ponovi, prav tako pa poudarjata pomembnost zaporednosti
korakov pri opisu postopka: »Postopek moramo predstaviti kot nekaj splošno mogočega, kot
nekaj, kar je moč ponoviti kadar koli. To dosežemo z glagoli, ki poimenujejo dejanja in so v
1. osebi množine v sedanjiku (izrežemo, potisnemo, pomešamo); s takšnimi glagoli namreč
poimenujemo splošne/ponavljajoče se/časovno nedoločene korake. Glagoli so izjemoma
lahko tudi v pretekliku, kadar opisujemo postopek, ki je bil nekdaj v uporabi« (Brcko, Berc-
Prah 2005: 163). Avtorici tukaj še dodajata, da s postavitvijo glagolov v velelnik opis
postopka postane navodilo za delo. V teh primerih namesto nalepimo, pečemo, torej 1. osebe
množine, uporabimo nalepite, pecite, torej 2. osebo množine, uporabimo pa lahko tudi 2.
osebo ednine sedanjika v velelnem naklonu, torej nalepi, peci (Brcko, Berc-Prah 2005: 163).
3.2 NAČELA PREVAJANJA BESEDILNIH ZVRSTI
Ko smo navedli poglavitne značilnosti kuharskih receptov kot zvrsti besedila, pa si
poglejmo, kakšne norme oz. značilnosti so tipične pri prevajanju določenih besedilnih zvrsti.
Peter Newmark navaja, da je prevajanje: »/…/ prenos pomena besedila v drug jezik in to na
način, ki ustreza avtorjevemu namenu« (Newmark 2000: 21). Newmark poudarja deset točk,
ki zaznamujejo prevajanje določene besedilne zvrsti:
27
1. Osebni slog oziroma idiolekt avtorja v IJ. Kdaj naj ga (a) ohranimo in kdaj (b)
priredimo?
2. Ustaljena slovnična in leksikalna raba za takšno zvrst besedila, ki je odvisna od
teme in situacije.
3. Vsebinske točke, ki so specifične za kulturo IJ oziroma nekega tretjega jezika (ki
ni ne IJ ne CJ).
4. Značilen format besedila v knjigi, reviji, časopisu itd., na katerega vpliva tradicija
določenega obdobja.
5. Pričakovanja domnevnih bralcev: premisliti moramo, kakšno naj bi bilo njihovo
poznavanje teme in kakšen jezik uporabljajo. Ravnati se moramo po najvišjem
skupnem imenovalcu in ne smemo prevajati pod (ali nad) ravnjo bralstva.
6., 7., 8. Velja enako kot za točke 2, 3, 4, le da se nanašajo na CJ.
9. Kar se opisuje ali poroča, ugotovi ali potrdi (referenčna resnica), če je le mogoče
neodvisno od besedila IJ in pričakovanj bralcev.
10. Prevajalčeva stališča in predsodki, ki so lahko osebni ali subjektivni ali pa
družbeni in kulturni, se povezujejo s prevajalčevo pripadnostjo določeni skupini in
odsevajo njegova nacionalna, politična, etična, verska, razredna in spolna prepričanja
(Newmark 2000: 22).
Newmark prevajalčevo delo deli na štiri ravni, in sicer: »/…/ prevajanje je najprej
znanost, se pravi, poznavanje in preverjanje dejstev jezika, ki ta dejstva opisuje – na tej ravni
preverjamo pravilnost dejstev in iščemo napake; potem spretnost, ki zahteva ustrezen jezik in
primerno rabo; je tudi umetnost, ki zna ločiti dobro pisanje od povprečnega: to je ustvarjalna,
intuitivna, včasih navdahnjena raven prevajanja; zadnja raven pa je okus, kjer argumenti
odpovejo in pridejo do izraza osebna nagnjenja. Raznolikost odličnih prevodov pa je prav
odsev različnih osebnih okusov« (Newmark 2000: 24). Newmark navaja tudi seznam novih
elementov, ki prevajanje zaznamujejo danes in ki vplivajo na način prevajanja:
1. Vedno večjo vlogo imajo bralci in okolje in zato je vse bolj pomembno naravno
izražanje, razumljivost in primeren register, seveda kadar so ti dejavniki ustrezni.
28
2. Besedila ne govorijo več le o temah, ki so povezane z religijo, znanostjo in
literaturo, ampak so se razširila na tehniko, trgovino, tekoče dogodke,
reklamiranje, oglaševanje, pravzaprav na skorajda vse.
3. Vedno bolj raznovrstni formati besedil: od knjig (tudi drame in pesmi) do člankov,
referatov, pogodb, sporazumov, zakonov, obvestil, navodil, reklam, receptov,
pisem, poročil, poslovnih obrazcev, dokumentov itd. Ti zdaj številčno močno
prekašajo knjige, tako da je težko oceniti, kakšno je število prevodov ali v katerih
jezikih so.
4. Standardizacija terminologije.
5. Oblikovanje prevajalskih ekip in priznavanje pomembnosti lektorjem.
6. Vpliv lingvistike, sociolingvistike in teorije prevajanja, ki pa se bo pokazal šele, ko
bo več prevajalcev dokončalo študij.
7. Prevajanje zdaj uporabljamo tako za prenašanje znanja in ustvarjanje razumevanja
med skupinami in narodi kot tudi za prenašanje kulture (Newmark 2000: 28–29).
Avtor vedno znova poudarja pomen namena besedila in s tem upoštevanje bralcev.
Pravi, da namen besedila označuje odnos pisca IJ do vsebine, navadno pa je namen prevajalca
enak namenu avtorja IJ. Pri tem poudari tudi izjeme, saj prevajalec lahko prevaja tudi oglase,
obvestila ali navodila, kjer je namen bralcu prikazati formuliranost stvari v IJ, ne pa besedilo
prilagoditi in s tem prepričati oz. podučiti nove bralce v CJ. Obstajajo tudi primeri, kjer
prevajalec prevaja npr. priročnik z navodili za uporabo, ki je namenjen manj izobraženim
bralcem, zato je posledično tudi njegova razlaga v prevodu lahko daljša in širša od same
reprodukcije. Glede bralcev še navaja, da je povprečno besedilo, ki ga prevajamo, navadno
namenjeno izobraženim predstavnikom srednjega sloja, napisano pa je v sproščenem, vendar
ne pogovornem slogu (Newmark 2000: 31–33).
Tudi okolje je pomemben dejavnik, ki ga poudarja Newman, saj pravi, da prevajalec
mora ugotoviti, v kakšnem okolju se bo prevedeno besedilo pojavilo in kje naj bi bilo
objavljeno. Vedeti mora, kdo je stranka in kakšne so njene zahteve in pričakovanja.
Pomembno pa je tudi, da prevajalec upošteva kulturni vidik v IJ: »/…/ podčrtati morate vse
neologizme, metafore, kulturne in institucionalne izraze, ki so značilni za IJ ali tretji jezik,
lastna imena, tehnične izraze in „neprevedljive“ besede« (Newmark 2000: 31–32). Z
29
neprevedljivimi besedami tukaj misli predvsem na besede, za katere CJ nima popolnoma
ustreznih izrazov.
3.3 PREVAJANJE IN ZNAČILNOSTI KULTURNO ZAZNAMOVANIH IZRAZOV
Newmark kulturo opredeljuje kot način življenja in njegove pojavne oblike, ki so
značilne za določeno skupnost, ta pa za sredstvo izražanja uporablja svoj jezik. Tukaj
razlikuje med kulturnim, univerzalnim in osebnim jezikom. K univerzalijam tako prišteva
izraze, kot so umreti, živeti, zvezda, plavati, zrcalo, miza, pri tem pa je razvidno, da tukaj po
navadi ne prihaja do nobenih prevajalskih problemov. Poudarja, da prevajalski problemi
nastanejo predvsem pri osebnem in kulturnem jeziku. K osebnemu jeziku prišteva izraze, kot
so: spet pleteš (ne nehaš govoriti), on je monologar (nikoli ne dokonča stavka) idr., to vrsto
jezika navadno imenujemo idiolekt. H kulturnemu jeziku pa prišteva izraze kot so monsun,
stepa, dača, tagliatelle idr. (Newmark 2000: 151). Avtor navaja, da dialektizmi znotraj enega
jezika ne spadajo h kulturnim izrazom, če označujejo univerzalije, ko pa se govorna skupnost
osredotoči na določeno temo, to imenuje »kulturni fokus«, glede katerega navaja: »Pogosto
tam, kjer je kulturni fokus, zaradi kulturne „vrzeli“ ali „razdalje“ med izhodiščnim in ciljnim
jezikom, nastopi tudi prevajalski problem« (Newmark 2000: 152). Prevajalski problemi tako
nastanejo zaradi kulturnega fokusa, kadar npr. Angleži govorijo o športu, Francozi o vinih in
sirih, Nemci o klobasah, Španci o bikoborbah itd. Glede kulturnih izrazov še dodaja, da jih
večino zlahka zaznamo, ker so povezani s specifičnim jezikom in jih ne moremo dobesedno
prevesti, vendar opozarja, da pa so mnogi kulturni izrazi opisani v običajnem jeziku, kjer pa
bi popolnoma verodostojen prevod izkrivil pomen. Tukaj še dodaja: »Kulturne predmete
lahko označimo s kulturno relativno nezaznamovanim generičnim izrazom ali označevalci
(npr. „čaj“) in raznimi dodatki v različnih kulturah („z rumom“, „z limono“, „z mlekom“, „s
piškoti“, „s pecivom“, z drugimi jedmi, ob različnih časih dneva), ki se lahko pojavijo v teku
besedila v IJ in jih moramo razložiti« (Newmark 2000: 153).
Glede prevajanja kulturnih izrazov Newmark navaja, da obstaja nekaj splošnih načel,
ki obvladujejo prevajanje vseh kulturnih izrazov. Poudarja, da je najpomembneje, da
upoštevamo in priznavamo kulturne dosežke, o katerih govori besedilo IJ, spoštovati pa
moramo vse tuje dežele in njihove kulture. Pravi, da sta ponavadi na voljo dva nasprotujoča si
prevajalska postopka:
30
1. transferenca (»/…/ v literarnih besedilih ponavadi ponuja lokalno barvitost in
vzdušje ter v specializiranih besedilih bralcem omogoča, da brez težav ugotovijo,
kaj je tisto, na kar se drugo besedilo (ali pogovor) nanaša – še posebej ime ali
pojem« (Newmark 2000: 154));
2. komponentna analiza (»/…/ najbolj natančen prevajalski postopek, ki izključuje
kulturo in osvetljuje sporočilo. Komponentna analiza temelji na skupnem elementu
IJ in CJ, recimo v primeru dače, „hiša“, dom, ki ji dodamo razločujoče
izvenkontekstualne sestavine („za bogate“, „poletna rezidenca“; primer maison
secondaire; vikend)« (Newmark 2000: 154)).
Avtor glede transference še navaja, da kljub temu, da je kratka in jedrnata, ovira
razumevanje, poudarja kulturo in izključuje sporočilo, skratka ne komunicira. Pravi, da
nekateri zaradi naštetih dejavnikov transference ne prištevajo k prevajalskim postopkom.
Slabost komponentne analize pa je njena neekonomičnost, poleg tega pa nima takšnega
pragmatičnega učinka kot izvirnik (Newmark 2000: 154).
Prevajanje kulturnih izrazov v ožjem smislu, Newmark povzema po Nidi in jih razdeli
v 5 kategorij:
1. Ekologija: živali, rastline, lokalni vetrovi (monsun), gore, ravnine (tabuleiros,
plato), led itd.
2. Materialna kultura (umetni izdelki): hrana (zabaglione, sake, Kaiserschmerren),
oblačila (anorak, kanga, sarong, dhoti), bivališča (kampong, bourg, chalet, low-
rise), promet (kolo, rikša, cabriolet), komunikacije, transport itd.
3. Družbena kultura – delo in prosti čas (ajah, amah, reggae, rock).
4. Organizacije, običaji, dejavnosti, postopki, pojmi, ideje: politične, družbene,
pravne, verske (karma), umetniške.
5. Geste in navade – pogosto jih opisuje »nekulturni« jezik (kazati osle, pljuvanje)
(Newmark 2000: 153–154).
Ker se tematika diplomske naloge nanaša na kuharske recepte in s tem posledično na
hrano oz. na prevajanje izrazov povezanih z recepti in s hrano, se bomo osredotočili na
Materialno kulturo, kot jo imenuje Newmark, saj k izrazom te vrste spada tudi hrana oz.
31
imena različnih sestavin, jedi, pijač itd. Newmark glede hrane navaja: »Hrana je za mnoge
najobčutljivejši in najpomembnejši izraz nacionalne kulture; izrazi za hrano pa se morajo
podrediti najbolj raznolikim prevajalskim postopkom. Različna okolja: jedilniki – navadni,
večjezični, opremljeni z razlago; kuharske knjige, gastronomski vodniki; turistične brošure;
novinarski prispevki uporabljajo vedno več tujih gastronomskih izrazov. Komercialni in
prestižni interesi ostajajo močni; še vedno prevladuje uporaba nepotrebnih francoskih besed
(čeprav so nastale že pred devetsto leti, po invaziji Normanov), morda preprosto zato, da bi
pokazali, da je glavni kuhar Francoz ali da je recept francoski, ali pa zato, ker je struktura:
„koščki teletine Foyot z omako Perigueux“ okorna, ali pa iz snobovskih razlogov. Seveda je
čudno, da so se generične besede hors d’oeuvre, entree, entremets obdržale, še posebej zato,
ker so vse tri dvoumne: „sestavljena solata“ ali „predjed“; „prva“ ali „glavna jed“; „lahka jed
med dvema obilnejšima“ ali „poobedek“. Načeloma bi lahko priporočil, da za splošno
bralstvo besede, ki imajo priznane enobesedne ustreznice, prevajate – tranferenco + nevtralen
izraz uporabite za ostale (npr. „jed iz testenin“ - cannelloni)« (Newmark 2000: 156).
Newmark tukaj seveda govori, kako je s prevajanjem izrazov iz francoskega v angleški
jezik, poudariti pa moramo, da je podobno tudi v slovenščini, saj ko se na jedilniku pojavita
izraza kot sta Foie gras (gosja jetra) in Cordon bleu, to ni nič nenavadnega. Glede izrazov v
tujih jezikih še Newmark navaja, da lahko ostanejo v IJ, če jih v receptu razložimo,
doslednost besedila in zahteve stranke pa imajo tukaj prednost pred okoliščinami.
3.4 PREVAJANJE IN ZNAČILNOSTI PREVZETIH BESED IN NEOLOGIZMOV
Ko smo govorili o zgodovini kuhanja v Sloveniji, smo omenili, da sta na slovensko
kuhinjo, in posledično na kuharsko izrazje, v veliki meri vplivala francoska in zlasti nemška
kuhinja, dandanes pa, tako kot verjetno na večino strok, vpliva predvsem angleščina.
Globalizacija je tako prinesla, da se v vseh strokah, tudi kuharski, pojavljajo vedno znova
novi izrazi, ki poimenujejo razne predmete, naprave, sestavine, postopke itd. Prav zaradi
vpliva na izrazje iz drugih jezikov, moramo povedati tudi nekaj o prevzemanju besed, saj so
prevzete besede, izposojenke, tujke, citatne besede idr. v kuharskem izrazju prisotne v veliki
meri. Newmark tako glede prevajanja neologizmov navaja: »Neologizmi so nemara največji
problem neliterarnih in znanstvenih prevajalcev. Tehnologija nenehno ustvarja nove predmete
in procese. Iz medijev prihajajo nove ideje in variacije občutij. Ostali neologizmi pa izhajajo
iz družboslovnih znanosti, slenga, tistih narečnih izrazov, ki se prebijejo v glavni tok jezika,
32
ter prenesenih besed. /…/ Očitno pa je, da njihovo število strmo narašča, in ko se vse bolj
zavedamo jezika in samih sebe, se vse pogosteje pojavljajo članki, knjige ter specializirani in
splošni slovarji, ki se posvečajo neologizmom. Ker se neologizmi ponavadi pojavijo kot
odgovor na določeno potrebo, jih ima večina en sam pomen in jih torej lahko prevajamo izven
sobesedila, toda mnogo jih v CJ kmalu dobi nove (in včasih izgubi stare) pomene« (Newmark
2000: 219).
Toporišič navaja, da je večina besed, ki jih uporabljamo v vsakdanjem govorjenju,
znanosti, tehniki in na drugi področjih, časovno nevtralnih. Po drugi strani pa imamo besede,
ki so časovno obarvane in sem spadajo neologizmi, ki jih pojmuje kot zelo mlade tvorbe, ki s
pogostejšo rabo prehajajo v stilno nevtralno besedje ali pa ostanejo priložnostne besede in
zaidejo v pozabo. Avtohtone slovenske besede imenuje neprevzete besede, vse besede iz
drugih jezikov pa so prevzete besede. Te deli na izposojenke in tujke, pri čemer so
izposojenke tiste besede, ki so se popolnoma prilagodile slovenskemu jeziku, torej v izgovoru,
pisavi, pregibanju, skladnji, tvorjenju novih besed itd. Tujke pa so tiste prevzete besede, ki se
slovenskemu jeziku niso prilagodile popolnoma, temveč le do določene mere. Navadno so
nepopolno prilagojene v pisavi, redkeje pa v izgovoru in pregibanju. Navaja tudi, da se v
slovenskih besedilih priložnostno uporabljajo tudi t. i. citatne besede, bodisi avtohtone bodisi
prevzete, in besedne zveze iz drugih jezikov. Značilnost citatnih besed in besednih zvez je, da
niso sestavni del slovenskega knjižnega jezika. Glede pisanja prevzetih besed navaja, da jih
zapisujemo načeloma tako kakor neprevzete: »/…/ pri besedah grško-rimskega izvora in iz
neevropskih jezikov (azijskih, polinezijskih, afriških, domačinskih ameriških, eskimskih)
velja to tudi za lastna imena (pri besedah grško-rimskega izvora so posebnost deloma le zveze
samostalnika na i in še katerega samoglasnika z njim). Besede slovanskega izvora domačimo
pisno, če so občne, in sploh, če so prvotno nelatinične; besede evropskih neslovanskih jezikov
pa pisno domačimo le, če so občnoimenske. /…/ Pri besedah, ki jih delamo iz prevzetih besed,
slovenimo deloma še bolj: tako pišemo marksizem, ničejanec, arijanec ipd. Načeloma
slovenimo vsa soglasniška izglasja pred pridevniškim obrazilom –ski oz. –ški, npr cherbourški
(Cherbourg), cluški (Cluj), bolonjski (Bologna), seviljski (Sevilla), marsejski (Marseille),
pistojski (Pistoia)« (Toporišič 2000: 132).
Newmark glede prevajanja neologizmov navaja, da je določene izraze potrebno
prevajati skladno s tipom bralcev, ki jih deli v tri skupine, in sicer: strokovnjaki; splošno
izobraženi, ki morda potrebujejo posebno obrazložitev teme ali kulture; nepoznavalci, ki
33
morda potrebujejo jezikovno, tehnično in kulturno razlago na različnih ravneh. Zaradi naštetih
dejavnikov, kot navaja Newmark, zato redko obstaja en sam pravilen prevod neologizma
(Newmark 2000: 220). Navaja tudi, da znana hipoteza pravi, da ne obstaja nič takšnega, kot je
čisto nova beseda: »/…/ če beseda ne izhaja iz različnih morfemov, je bolj ali manj
fonestetična ali sinestetična. Vsi glasovi ali fonemi so fonestetični, imajo neke vrste pomen.
Kljub temu etimologija mnogih besed, še posebej narečnih, ni znana in jo le stežka povežemo
s pomenskimi zvoki« (Newmark 2000: 223). Zaščitne znake ali znamke, kot so Bisto,
Bacardi, Schweppes, Persil itd. tako prišteva k t. i. novim skovankam, imena različnih znamk
pa so najbolj tipični primeri le-teh. Glede njihovega prevajanja navaja, da jih navadno
prenesemo, razen če se določen proizvod v kulturi CJ prodaja pod drugim imenom, lastno ime
pa lahko nadomestimo s funkcijskim ali generičnim izrazom, to velja v primerih, ko zaščitna
znamka v CJ nima nobenega kulturnega ali identifikacijskega pomena (Newmark 2000: 223).
Avtor pravi, da so neologizmi besede, ki so večinoma izpeljane po analogiji iz antičnih grških
in latinskih morfemov, ki ponavadi imajo pripone –ismo, -ismus, -ija itd. Trdi, da se postopek
izpeljevanja uporablja predvsem za označevanje kulturno nezaznamovanih znanstvenih in
tehnoloških izrazov, manj pa za kulturne in institucionalizirane izraze, pri čemer se
mednarodni izrazi vedno bolj širijo. Opozarja, da prevajalec postopka izpeljevanja ne sme
uporabljati samodejno, saj mora vedno preveriti, če priznan prevod že obstaja, če stvar, na
katero se izpeljava nanaša, v CJ že obstaja; premisliti pa mora tudi o pomembnosti izpeljave
in če je ta posledično sploh potrebna. Pravi tudi, da prevajalec mora razlikovati med resnimi
izpeljanimi neologizmi iz industrije in hitrimi domiselnimi neologizmi, ki jih ustvarjajo
mediji (Newmark 2000: 224–225). Newmark eponim pojmuje kot vsako besedo, ki je
izpeljana iz lastnega imena, vključno s krajevnimi imeni. V kuharskih receptih se
najpogosteje pojavljajo eponimi iz zaščitnih znamk, glede katerih Nemark trdi, da jih moramo
prevesti z denotativnimi izrazi npr. Edigs, korekturna tekočina; triple sec, pomarančni liker;
galliano, janežev liker z zelišči itd. Pravi tudi, da bi se prevajalec pri uporabi eponimov iz
zaščitnih znakov moral omejevati, saj z njihovo uporabo določene izdelke oglašuje. Pripomni
tudi, da so eponimi, ki izvirajo iz geografskih imen redki, najpogosteje pa izvirajo iz izdelkov,
kot so vina, siri, klobase itd., to so torej izdelki iz določenega področja, ki jim pri prevajanju,
če še niso dovolj poznani, dodajamo generične izraze (Newmark 2000: 229–230).
Newmark glede na novo prenesenih besed navaja, da te ohranijo le en podpomen iz
svojega izvirnega okolja: »/…/ so besede, katerih pomeni so najmanj odvisni od njihovih
34
sobesedil. (Če jih pogosto uporabljamo, se kasneje spremenijo ali razvijejo dodatne
podpomene in včasih jih ni več mogoče „direktno“ prevesti nazaj v njihove izvorne jezike.)
Najobičajneje to niso tehnični neologizmi, temveč neologizmi iz „izdelkov“ ali „medijski“
neologizmi, in glede na moč medijev lahko skupni več jezikom, če so kulturno zaznamovani
ali se kulturno prekrivajo, vendar moramo za manj izobražene bralce CJ dodati funkcijsko-
opisno ustreznico« (Newmark 2000: 231). Newmark tako pravi, da razna na novo uvožena
živila, obleke, procese, kulturne manifestacije itd. prevajamo kot preostale kulturne izraze in
jih prenesemo skupaj z generičnim izrazom in nujnimi specifičnimi podrobnostmi (odvisnimi
od bralcev in okolja).
Glede ustvarjanja neologizmov pri prevajanju navaja, da jih v neliteralnih besedilih
ponavadi ne bi smeli ustvarjati. Ustvarjamo jih lahko le v primeru, ko imamo avtoriteto ali pa
neologizem sestavimo iz grško-latinskih morfemov, ki so še razumljivi. Kot primer navaja
besedo floraline, ki v francoskem medicinskem izrazju označuje lahko prehrano za paciente,
obolele s tifusom. Pravi, da če ustreznega prevoda ne najdemo, je ustvarjanje neologizma
nesmiselno, saj »je verjetno zaščitna znamka (glede na pripono, čeprav beseda ni zapisana z
veliko začetnico – druga (malo verjetna) alternativa je, da je to lokalna ali regionalna beseda)
in izdelek morda ni več na tržišču« (Newmark 2000: 233–234). Naloga prevajalca je tako, da
utemelji (ne nujno prevede) vsako besedo IJ, pri tem pa mora ugotoviti njen pomen: »/…/
zunanji dokazi (tj. jezikovno in situacijsko sobesedilo) namigujejo, da gre za lahko hrano ali
pripravek; notranji dokazi (sestava besede) pa kažejo, da je izdelek narejen iz moke (prim.
fleur de farine: „mehka pšenična moka“). Torej lahko floraline prevedete kot „lahek močnati
pripravek“ in vaši stranki v opombi dodate: „Izvirnika IJ floraline ni moč najti. Verjetno je
zaščitna znamka “« (Newmark 2000: 233–234).
3.5 TEHNIČNI PREVOD
Kot smo povedali, kuharske recepte in navodila za uporabo zaradi različnih
tehnoloških oz. strokovnih izrazov, lahko prištevamo k praktičnostrokovnemu jeziku.
Newmark tehnično prevajanje deli na specializirano prevajanje in institucionalno prevajanje
(politika, trgovina, finance, vodenje, itd.). Avtor navaja, da se mu tehnični prevod zdi
kulturno nezaznamovan, univerzalen, koristne plati tehnologije pa niso omejene na
posamezno govorno skupnost, zato bi takšne izraze načeloma naj prevajali. Za institucionalni
prevod pa pravi, da je kulturno zaznamovan, zato določene izraze načeloma prenašamo. Po
35
Newmarku je tako tipični tehnični prevajalec zaposlen v industriji (ne v mednarodnih
organizacijah), čeprav so institucionalni in komercialni izrazi sestavine vseh tehničnih
prevodov. Glede tehničnega prevoda tako navaja: »Tehnični prevod se od ostalih oblik
prevajanja razlikuje predvsem po terminologiji, čeprav terminologija ponavadi sestavlja le
okrog 5 do 10 odstotkov besedila. Njegove značilnosti, njegove slovnične lastnosti se mešajo
z ostalimi različicami jezika. Njegova značilna oblika je tehnično poročilo, vendar pa sem
spadajo tudi navodila, priročniki, obvestila, reklame, kjer je močneje poudarjena oblika
naslavljanja in raba druge osebe« (Newmark 2000: 236–237). Avtor navaja, da so slovnične
lastnosti angleških tehničnih besedil predvsem trpniki, samostalniškost, tretjeosebnost,
pomensko prazni glagoli, sedanjik itd., kot smo že povedali v diplomski nalogi, podobne
lastnosti imajo tudi kuharski recepti v nemščini in slovenščini. Za Newmarka se dobro
napisano tehnično besedilo izogiba čustvenemu jeziku, konotacijam, zvočnim učinkom in
izvirnim metaforam, to pa ne velja za primere, če je netehnični jezik živahen in poljuden. Z
Newmarkom se lahko strinjamo, da največ težav pri tehničnem prevajanju predstavlja
predvsem nova tehnologija oz. tehnični neologizmi IJ, problemi pa nastanejo tudi, ko se pri
prevajanju odločamo med tehničnimi in opisnimi izrazi. Pisec IJ tako za določen tehnični
predmet lahko uporablja opisno obliko iz treh razlogov:
1. predmet je nov in še ni dobil imena;
2. opisni izraz uporablja kot znano alternativo, da bi se tako izognil ponavljanju;
3. opisni izraz uporablja zato, da bi ustvaril kontrastno razmerje z drugim izrazom
(Newmark 2000: 239–240).
Avtor tako pravi, da moramo tehnične in opisne izraze prevajati »/…/ z njihovimi
ustreznicami in se še posebej upirati skušnjavi, da bi opisni izraz prevajali s tehničnim le zato,
da bi razkazovali svoje znanje. S tem bi žrtvovali jezikovno moč opisnega izraza IJ. Če pa
opisni izraz IJ pisec uporablja bodisi zaradi svoje nevednosti ali nepazljivosti, bodisi ker v IJ
ustrezen tehnični izraz ne obstaja, potem opisni izraz upravičeno prevedete s tehničnim, zlasti
še, če se besedilo nanaša na predmet, ki je tuj kulturi IJ, ne pa kulturi CJ« (Newmark 2000:
240). Newmark pravi, da se profesionalni tehnični prevajalci nagibajo k temu, da nikoli ne
zapišejo opisnega izraza, če v CJ obstaja ustrezen tehnični izraz, sam pa poudarja, da se je
potrebno odločiti v skladu s kontekstom (Newmark 2000: 240–241).
36
Slovenski pravopis glede prevzemanja izrazov različnih blagovnih znamk navaja:
»Trgovska in proizvodna podjetja iz komercialnih razlogov pogosto prevzemajo tuje besede
in jih tudi pišejo v izvirni obliki (taka poimenovanja pa si tudi izmišljajo). To je za knjižni
jezik nepriporočljivo; če pa do tega že pride, jih pišimo po pravilih za navadne slovenske
besede, torej namesto coca-cola, juice, nylon, cocta rajši kokakola, džus, najlon, kokta«
(Toporišič 2001: 23). Iz prakse vemo, da pri navajanju sestavin v raznih kuharskih receptih ni
tako, kot to zahteva slovenski pravopis. Navadno so sestavine navedene v svojih izvirnih
oblikah, pogosto pa je pri sestavinah, ki so v našem okolju manj znane, dodan še dodaten
opis. Več primerov bo navedenih v empiričnem delu diplomske naloge.
Zdaj ko govorimo o navajanju sestavin, ne moremo mimo merskih količin, v katerih
so te sestavine podane. Rekli smo že, da je kuharski recept navadno sestavljen iz podanih
količin določenih sestavin in iz opisa postopka priprave jedi. Količine določenih sestavin so v
kuharskih receptih navedene s števkami (200 g moke, 0,5 kg krompirja itd.), glede katerih
slovenski pravopis navaja: »Števke so znamenja za števila 0, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9; večja (ali
npr. necela) števila zapisujemo s sestavljanjem števk, npr. 13, 41,5, 12². Števke od 0 do 9 se
imenujejo ničla, enka, dvojka, trojka, štirica, petica, šestica, sedmica, osmica, devetica,
ustrezna imena za števila, ki jih te števke zaznamujejo, pa so nič, ena, dve, tri, štiri, pet, šest,
sedem, osem, devet. Zapisana večja ali necela števila ipd. imajo ali posebna imena, npr. 10 –
deset, 20 – dvajset, 100 – sto, 1000 – tisoč itd., ali pa so tvorjena iz posebnih osnovnih imen:
od 12 do 19 = dva-, tri-…+ -najst, od 30 do 90 = tri-, štiri-… + -deset, od 200 do 900 pa dve-
…+ -sto ipd. Števka ali zveza števk kot pisno znamenje se imenuje številka, npr. 18, 4, 1437«
(Toporišič 2001: 4). Glede kratic, formul in simbolov slovenski pravopis navaja, da ima
slovenščina čedalje več kratičnih in simbolnih poimenovanj. Navadno nastanejo s krnitvijo do
navadno začetnih črk (meter – m, gram – g, jug – J …). Če je krn en sam, se ta navadno
uporablja kot simbol, ne kot kratica (cm – centimeter, kg – kilogram), simboli za merske
enote pa se navadno pišejo s presledkom za številko (1 kg, 250 g, 0,5 l …) (Toporišič 2001:
121). Kuharski recepti, ki se prevajajo denimo iz angleščine, imajo podane sestavine v t. i.
imperilanem sistemu (milja, pint, funt). Za omenjene merske enote pa v slovenščini navadno
uporabljamo metrski sistem, kar je razvidno iz večine kuharskih receptov v slovenskem
jeziku.
37
3.6 PROBLEMI PRI PREVAJANJU KUHARSKIH KNJIG OZ. RECEPTOV
Susanne Kammerer, znana nemška prevajalka kuharskih knjig, ki prevaja iz angleščine
in francoščine, je prevedla številne kuharske knjige, med drugim tudi avtorjev, kot sta Gordon
Ramsay in Jamie Oliver, sodelovala pa je tudi pri prevodu francoske enciklopedije Larousse
Gastronomique. Na nemški spletni strani Valentinas-Kochbuch.de je objavljen njen intervju
na temo prevajanja kuharskih knjig, besedil in priročnikov. Poglejmo si probleme, do katerih
pri prevajanju teh knjig prihaja in razne druge zaplete, na katere Krammerjeva opozarja.
Pravi, da ko se je začela ukvarjati s prevajalskim poklicem, je prevajala vse, po čemer
je bilo povpraševanje. Prvi problem, ki ga navaja in s katerim je verjetno soočen vsak mladi
prevajalec, je specializacija na določeno področje. S tem, ko je prevajala iz več področij, se je
vedno znova morala poglabljati v posamezno stroko, kar ji je vzelo preveč časa. Tako je
ugotovila, da se mora specializirati na določeno področje prevajanja, seveda pa je bil pogoj,
da jo je delo veselilo. Pravi, da je bil potreben le en pogled na svojo zbirko kuharskih knjig in
odločitev je padla. Svoje odločitve ni nikoli obžalovala in trenutno prevede od tri do štiri
knjige letno, seveda odvisno od obsega knjig. Na vprašanje, kakšne so posebnosti pri
prevajanju kulinaričnih del, kot prvo opozarja na zunanjost besedila, torej na videz besedila.
Ker večinoma prevaja iz angleščine, navaja, da so nemški prevodi angleških besedil približno
20 % daljši od izvirnika, kar je včasih pri razporeditvi teksta po straneh problematično. Pri
prevajanju besedil iz nemščine v slovenščino in obratno navadno do teh problemov ne prihaja,
saj je izrazno besedišče v obeh jezikih približno enako obsežno.
Naslednji problem, ki ga navaja, leži v razliki med britansko angleščino in ameriško
angleščino, kar po analogiji lahko primerjamo z avstrijsko oz. švicarsko nemščino in
nemščino v Nemčiji. Različne sestavine, ki jih navajajo v receptih tako pogosto niso poznane
ali so težko dobavljive in jih je v CJ potrebno prilagoditi nemškemu bralstvu. Podobno drži
tudi za prevajanje v slovenščino, saj so določene sestavine za pripravo jedi pogosto v našem
prostoru nepoznane. Pravi, da prevajanje angleških mlečnih produktov in ameriških vrst
sladkorja še ni tako problematično, zaplete se navadno pri raznem eksotičnem sadju in
zelenjavi ter raznih specializiranih izdelkih, ki so dobavljivi le v trgovinah specializiranih za
gastronomijo.
Pri raziskovanju in zbiranju podatkov ji je v največjo pomoč internet, za katerega
pravi, da je nepremagljiv in brez katerega si prevajanja ne more predstavljati. Preko interneta
tako pogosto spozna ljudi, ki ji pomagajo, sama pa seveda uporablja tudi razne slovarje,
38
korpuse, strokovne slovarje in priročnike. Kot problem pri prevajanju izpostavlja tudi različne
merske sisteme, kar je problematično predvsem pri prevajanju iz angleščine in ameriške
angleščine. Pravi, da imaš pri različnih založbah na voljo različne sisteme za pretvorbo mer in
količin, kjer so navadno navedene tudi sestavine, problem pa je, da navadno ne najdeš prav
tistega, kar rabiš. Opozarja, da v teh primerih kot prevajalec navadno zaradi časovne stiske
nimaš možnosti za razne primerjalne študije, včasih pa določene sestavine stehta kar sama, da
se prepriča o količini. Mnoge kuharske knjige imajo poleg receptov navedena tudi razna
zgodovinska ozadja, geografske razlike, opise živil, njihovo predelavo itd. Prav zaradi teh
dejavnikov je takšno prevajalsko delo lahko zamudno, saj je potrebno veliko stvari raziskati.
Glede kvalitete prevodov navaja, da je prevajalec navadno plačan po standardni prevajalski
strani in ne po porabljenem času, zato posledično kvaliteta prevodov variira glede na to, kako
resno prevajalec jemlje svoj poklic in koliko časa je pripravljen vložiti v delo.
Posebej težavno je tudi prevajanje prevodov, še posebej, če je prevod slab in netočen.
V teh primerih navaja, da ni druge izbire kot odpreti original in primerjati besedo za besedo,
kar je izjemno zamudno. Glede večjih projektov, kot je recimo prevod Larousse
Gastronomique (iz francoščine v nemščino), pri katerem je sodelovala, pravi da je sodelovalo
dvanajst prevajalcev, imeli pa so veliko srečo z izkušeno lektorico, ki je bdela nad celotnim
projektom. Pri takšnih projektih, poleg očitne obsežnosti, prihaja še do dodatnih problemov,
kot prvo že iz logističnih razlogov, prav tako pa prevajalci morajo biti konsistentni, kar se tiče
raznih vnosov sestavin, poimenovanj, tabel, upoštevati pa morajo tudi razmere CJ, vendar ne
preveč, saj je v tem primeru šlo za prevod najobsežnejše (francoske) kuharske enciklopedije
na svetu, ki se v svoji osnovi naj ne bi preveč spremenila. Kar Krammerjeva izpostavi je tudi
pritisk oz. odgovornost, ki jo nosi prevajalec tako pomembnih del, saj jih bodo verjetno
prebirali kakšni profesionalni kuharji. Glede prevoda omenjene francoske kuharske
enciklopedije navaja, da čeprav je prevedla krajši odsek, v primerjavi z drugimi prevajalci, je
ta prevod bil izziv na celotni črti, pa ne samo iz vidika zamudnosti in obsežnosti, ampak tudi
zaradi dodatnega raziskovalnega dela. Tako je po eni strani vesela, da je sodelovala pri tako
velikem projektu, po drugi strani pa jo je prevajanje pripeljalo na rob njenih zmožnosti.
Znana translatologinja Mary Snell-Hornby glede kuharskih knjig navaja, da je po njih
v raznih knjigarnah navadno največje povpraševanje, kljub temu pa se prevajanju kuharskih
receptov med študijem namenja zelo malo časa in poudarka. Probleme pri prevajanju, ki se
nanašajo na kuharske recepte, predstavi na primeru izraza oz. poimenovanja jedi
39
»Herbstsuppe«, torej »Jesenska juha« oz. »Autumn Soup« v angleščini. Leta 2009 je obiskala
tudi Filozofsko fakulteto Maribor, kjer je imela predavanje ravno na temo omenjenih
problemov. Naslov predavanja je bil What is »Autumn Soup«'? Translation and cultural
identity in Europe today. Glede kulture, ki ji je najbližje, je na začetku povedala, da se v prvi
vrsti ima za Evropejko, kar je po njenem mnenju zelo pomembno, saj vsi v Evropi živimo v
posameznih državah, smo pa le del neke večje tako imenovane evropske skupnosti, in prav bi
bilo, če bi se vsi Evropejci tega zavedali. Kot je poudarila je prav ta pripadnost zelo
pomembna za kulturno identiteto, ki ima zelo velik vpliv na posamezni jezik. Poudarila je, da
k preučevanju prevajanja moramo imeti celostni pristop, ki je po svojem bistvu kulturološki
pristop. Tako prevajanje ni več dejavnost, ki poteka med dvema jezikoma, temveč je
interakcija dveh kultur, pri čemer kultura ne zaznamuje zgolj umetniškega ustvarjanja, temveč
je pojmovana širše – antropološko, in sicer kot vsi družbeno pogojeni vidiki človeškega
življenja, kot skupek dosežkov in vrednot človeške družbe. Ko je govorila o svojem maternem
jeziku – angleščini, je dejala, da zelo malo ljudi danes govori tisto tradicionalno oz. knjižno
angleščino. Malo v šali je dodala, da jo uporablja le določena peščica intelektualcev, oz. so jo
uporabljali trideset in še več let nazaj. Dejala je, da ima ameriška angleščina zelo velik vpliv
na angleščino in da večina ljudi uporablja prav to zmes med ameriško angleščino in
angleščino. Angleščina se je tako razvila v globalni jezik, ki ga ona imenuje Globish oz.
globalna angleščina. Pri tem je dodala, da jeziki v Sloveniji, Hrvaški in v Bosni niso enaki,
prav tako pa angleščina ni enaka v Angliji, Ameriki in recimo v Indiji. Kljub temu, da je ta
globalna angleščina bistveno pripomogla pri medsebojnem sporazumevanju, pri tem je
navedla primer politike, kjer je pomembno le, da se razume bistvo povedanega, pa ta
globalizacija jezika prinaša tudi nekatere negativne posledice, kot je na primer ta, da se ljudje
s tem jezikom ne identificirajo, prav tako pa se pozabi na kompleksnost jezika. Dejala je tudi,
da se ljudje v Evropi po večini identificirajo z nacionalnimi institucijami in ne z institucijami
Evropske Unije. Ko je omenila nemščino, je dejala, da kljub temu, da ima Nemčija največ
maternih govorcev, nemščina ni uradni jezik Evropske Unije, vzrok za to pa je seveda
zgodovinske narave, tukaj so predvsem mišljene različne angleške kolonije oz. selitve ljudi.
Glede kulture v Nemčiji je omenila tudi dva strokovnjaka, in sicer Hansa Höniga, ki je ob
koncu sedemdesetih let podal definicijo kulture, ki pravi, da kulturo sestavljamo vsi, da je
vsak posameznik del kulture in najpomembneje je, da se vsak posameznik tega tudi zaveda.
Druga definicija kulture pa je od Hansa Vermeerja, ki pravi, da je kultura skupek obnašanj,
dejanj, vrednot in drugih dejavnikov, ki povezujejo neko določeno skupino ljudi. Ker je
40
dvanajst let živela v Zürichu, je omenila, kako je s kulturno identiteto v Švici. Dejala je, da se
prebivalci Švice, ki živijo v nemško govorečem delu, počutijo kot Švicarji, ki govorijo
nemško, in da je to njihova kulturna identiteta, ki temelji na pripadnosti.
Glede izraza Autumn Soup je povedala, da je to recept iz neke kuharske knjige, ki je
preveden iz nemškega jezika. Gre za zelenjavno juho, ki se v nemškem jeziku ponekod pojavi
kot Herbst Suppe. Problem pri prevodu Autumn Soup je ta, da prevod ne da podatka, kaj ta
juha vsebuje. Ponekod je juha prevedena tudi kot Austrian vegetable soup (Avstrijska
zelenjavna juha), problem pri tem prevodu pa je, da ta juha ni avstrijska. V BBC-jevi kuharski
knjigi je zapisan prevod Autumn vegetable soup, problem pri tem je, da recept za to juho v tej
knjigi ni enak kot pri zgoraj omenjenih. Pri tem je poudarila, da je najpomembneje, da pri
takem prevajanju spremljamo oz. smo pozorni na paralelne tekste ter na ekvivalentnost
izrazov. Rekla je tudi, da je Autumn Soup v Ukrajini, Poljski in Rusiji v bistvu neka različica
boršta in da se tudi tukaj pojavljajo problemi, saj se posamezni recepti med seboj razlikujejo.
Podobno, kot je dejala prevajalka Susanne Kammerer, je tudi Snell-Hornbyjeva izpostavila,
da do velikih problemov prihaja pri prevajanju receptov z različnimi merami, ki jih
uporabljajo posamezne države, saj se ponekod pojavljajo litri, mililitri, ponekod pa spet
galone in še druge mere. Američani uporabljajo recimo Cups, Ounces in druge, malo v šali pa
je dodala, da so Britanci zelo ponosni na svoje mere in jih ne mislijo spreminjati, njej sami pa
se te mere zdijo povsem nepotrebne, saj povzročajo ogromno težav pri prevajanju. Veliki
problemi nastajajo tudi pri prevajanju opisov poteka priprave hrane pri receptih. Angleški
izraz dice recimo v nemščini pomeni: In kleine Würfel schneiden, v drugih jezikih pa spet
nekaj drugega. Izraz: chop pomeni sesekljati, razlike v posameznih prevodih pa najdemo tudi
pri izrazih kot so blend, mix, pire in še pri mnogih drugih izrazih. V slovenščini za opis
poteka priprave In kleine Würfel schneiden navadno najdemo izraze, kot so nakockati,
narezati na kocke/kockice itd. Za angleški izraz chop oz. nemški klein schneiden, v
slovenskem prevodu navadno najdemo izraz sesekljati, včasih pa tudi nasekljati. Do
problemov prihaja tudi pri navedbi sestavin, ki jo vsebuje recept, tako zelenjavo zelena v
ZDA pojmujejo le kot korenino te rastline, v drugih državah pa spet drugače. Omenila je tudi
rdečo peso, ki se v veliko jezikih pojmuje drugače in jo je tudi zato težko prevesti.
Snell-Hornbyjeva je na predavanju izpostavila, da je za uspešen oz. dober prevod zelo
pomembna ekvivalenca izrazov. V filozofiji oz. logiki je ekvivalenca resnična v primeru, ko
sta dve izjavi hkrati pravilni ali hkrati nepravilni, ali kot to opiše Danilo Šuster v svoji knjigi
41
Simbolna logika: »Dve propoziciji sta logično ekvivalentni, če in samo če je za vsak pripis
resničnostnih vrednosti sestavnim delom propozicij resničnostna vrednost prve enaka
resničnostni vrednosti druge« (Šuster 2000: 42). Glede ekvivalence pri prevajanju pa si
strokovnjaki še danes niso povsem enotni ali kot navaja Nike Kocijančič Pokorn v svoji knjigi
Misliti prevod: »Pojem ekvivalence je temeljnega pomena za vsako jezikoslovno usmerjeno
teorijo prevajanja, in sicer tako za teoretike, ki so pisali v angleščini, kot tudi za tiste, ki so
pisali v nemščini. Kljub tej razširjenosti je pojem izjemno sporen in čeprav se je zadnjih
dvajset let o pojmu ekvivalence živahno razpravljalo, vseeno nismo dobili zadovoljive
določitve tega pojma in njegove vloge pri prevajanju« (Kocijančič Pokorn 2003: 202).
Kocijančič Pokornova tako ugotavlja, kar se zdi paradoksalno, da celo angleški izraz
equivalence in nemški izraz Äquivalenz nista, v strogo znanstvenem pogledu ekvivalentna.
Tako se je v angleščini pridevnik equivalent uporabljal že od leta 1460 naprej, njegov pomen
pa je bil splošen in dokaj običajen, torej za nekaj, kar je »skoraj ista stvar« oz. kar »ima
podoben pomen«. Nemški izraz Äquivalenz, pa je bil uporabljan kot strogo znanstveni termin,
prevzet iz matematike ali formalne logike v zgodnjem obdobju strojnega prevajanja. Element
reverzibilnosti je tako bil poudarjen že od samega začetka, uporaba pojma samega pa je bila
bolj primerna na ravni posamičnih besed kot na ravni besedila (Kocijančič Pokorn 2003:
202–203). Avtorica navaja, da so se s tematiko ekvivalence podrobneje ukvarjali v Leipzigu,
še posebej znani pa so štirje tipi ekvivalence, ki jih je podrobneje orisal Otto Kade (1986). Ti
tipi so:
1. popolna ekvivalenca, najdemo jo pri popolnoma identičnih izrazih in pri
standardizirani terminologiji;
2. fakultativna ekvivalenca (ena nasproti mnogim), primer za to je nemški izraz
Spannung in angleški izrazi voltage, tension, suspense, stress, pressure;
3. približna ekvivalenca (ena nasproti delu druge), primer za to je nemški izraz Himmel
v primerjavi z angleškim izrazom heaven/sky;
4. nična ekvivalenca, tu so mišljeni predvsem izrazi, ki so vezani na določeno kulturo,
kot na primer angleška izraza wicket (vratca pri kriketu) in haggis (škotska mesna jed)
(Kocijančič Pokorn 2003: 203).
Avtorica tukaj nadaljuje: »Na tej stopnji se je še zmeraj mislilo, da lahko jezikovni sistem
enačimo s konkretno realizacijo v besedilu – sistem naj bi tako zagotavljal „potencialne
42
ustreznice“, izmed katerih lahko prevajalec izbere „optimalno“ ustreznico za nek določen
primer. Postopoma je postalo jasno, da prevajanje zaobjema več kot zgolj prosto nizanje
posamičnih besed, zato se je izoblikoval pojem „prevodne enote“, ki je postal temelj
znanstvenega pristopa k prevajanju: najprej je bila „prevodna enota“ določena kot fraza ali
idiom med ravnema besede in stavka, postopoma pa se je uveljavilo prepričanje, da je edina
možna osnova za primerjavo pri prevajanju celotno besedilo« (Kocijančič Pokorn 2003: 203).
V poglavju Sodobne teorije prevajanja avtorica govori o poudarku na številne nove pristope k
prevajanju, pri čemer ugotavlja, da je poudarjena večja usmerjenost v kulturni kot v jezikovni
prenos. Prevajanje pa se ne pojmuje več kot proces prekodiranja, temveč kot komunikacijsko
dejanje, vsi teoretiki pa naj bi se usmerjali na funkcijo ciljnega jezika (prospektivni prevod) in
ne na predpise in določila izhodiščnega besedila (retrospektivni prevod). Besedilo naj bi
pojmovali kot integralni del sveta in ne kot izoliran primerek jezika. Avtorica tukaj poudari,
da je pri tem novem pristopu k prevajanju najbolj zaslužen Hans J. Vermeer, ki ga je na
predavanju omenila tudi Snell-Hornbyjeva. Vermeer je tako več let zavračal stališče, da je
prevajanje zgolj jezikovna zadeva, saj je prevajanje zanj v prvi vrsti medkulturni prenos.
Prevajalec naj bi po njegovem mnenju bil dvokulturen ali celo večkulturen, kar pomeni, da
obvlada različne jezike, saj je jezik inherentni del kulture. Vermeer je prepričen, da je
prevajanje v bistvu oblika dejavnosti, kar pomeni, da bi naj predstavljalo nek medkulturni
dogodek. To bi naj veljalo tako za jezike, ki so kulturno tesno povezani (nemščina in
angleščina), kot za jezike, pri katerih so zaznavne daljne kulturne povezave (finščina in
kitajščina), saj naj bi razlika bila le v stopnji in ne v naravi (Kocijančič Pokorn 2003: 204–
205). Tako avtorica navede Vermeerjevo pojmovanje prevoda, ki se glasi: »Prevajanje ni
prekodiranje besed ali stavkov iz enega jezika v drugega, temveč kompleksna oblika
dejavnosti, kjer nekdo poda informacijo o besedilu (materialu v izhodiščnem jeziku) v novi
situaciji in pod spremenjenimi funkcionalnimi, kulturnimi in jezikovnimi pogoji in pri tem kar
se da skrbno ohranja formalne vidike« (Kocijančič Pokorn 2003: 205). Prav pri tej definiciji
prevoda lahko najdemo podobnost med Vermeerjem in med tem, kar je na predavanju
poudarila Snell-Hornbyjeva, in sicer kulturni pristop k prevajanju. Kocijančič Pokornova
poudarja, da je najbolj očitna lastnost Vermeerjevega pristopa poudarjanje funkcije ciljnega
besedila, ki je lahko drugačna od izvorne funkcije izhodiščnega besedila: »Zanimiv primer za
ponazoritev teh različnih funkcij so reklamna besedila: funkcija besedila je ohranjena, če je
tudi prevedeno besedilo reklama, naslovljena na potencialne kupce z namenom, da se
proizvod proda. Funkcija se spremeni, če besedilo uporabimo v informativne namene, na
43
primer za prikaze marketinških konvencij in strategij v izhodiščni kulturi. Ta uvid prinaša
nekaj zelo pomembnega, kar je bilo večinoma prezrto tako v tradicionalnih kot v jezikovnih
pristopih k prevajanju: „pravi“ prevod per se ne obstaja, prav tako kot ne obstaja „popolni
prevod“« (Kocijančič Pokorn 2003: 205). Iz tega lahko sklepamo, da je prevod neposredno
odvisen od svoje predpisane funkcije, ta pa mora biti določena že na samem začetku. Avtorica
tukaj doda, da je prevod za Vermeerja vedno odvisen od dane situacije, njegov pristop pa je
zato v bistvu dinamičen, sam pa ga opiše z naslednjimi besedami: »Ker ne morem reči, da je
določeno besedilo pragmatično besedilo, da je propagandni material, temveč zgolj, da naj bi
bilo takšno besedilo, da je interpretirano, prevajano ali tolmačeno kot tako, moramo izbrati
bolj dinamično izrazje in reči, da je odločitev odvisna od cilja prevajanja« (Kocijančič Pokorn
2003: 205).
44
4. ANALIZA PREVODA KNJIGE SLOVENSKA KUHINJA (DIE
SLOWENISCHE KÜCHE)
V teoretičnem delu diplomske naloge smo večkrat opozorili, da do največjih
prevajalskih problemov pri prevajanju kuharskih receptov prihaja pri kulturno zaznamovanih
izrazih, na to pa je opozorila tudi večina avtorjev. Prevajalski problemi tako nastanejo
navadno že pri poimenovanju jedi oz. pri prevajanju imen jedi. Kot primer takšnih problemov
bomo v nadaljevanju diplomske naloge analizirali knjižico z naslovom Slovenska kuhinja
(2001), katere avtor je Andrej A. Fritz, v nemščino pa jo je prevedla Nataša Simonovič.
Nemški naslov se glasi Die Slowenische Küche, v knjigi pa je zbranih 140 tradicionalnih
slovenskih receptov. Pri analizi prevoda tako lahko ugotovimo oz. najdemo več napak oz.
neustreznih prevodov, ki pa se nanašajo predvsem na poimenovanje jedi, najdemo pa lahko
tudi ogromno slovničnih in pravopisnih napak ter neprimernih prevodov. V nadaljevanju si
bomo pogledali različne primere slovničnih, pravopisnih in stilističnih napak, analizirali pa
bomo tudi nepravilne in neustrezne prevode imen jedi in drugih terminov ter skušali najti bolj
ustrezne rešitve teh problemov.
Alja Lipavic Oštir v prispevku Krakauer ali obarjena klobasa –
Übersetzungsprobleme im Bereich Kulinarik am Beispiel der Kochbücher navaja devet
prevajalskih postopkov prevajanja kulinaričnih imen jedi, pri čemer pa se sklicuje na avtorici
Simono Šumrado in Joanno Szczekovo. Ti prevajalski postopki so naslednji:
1. Reproduktion ohne Erklärungen – prevod brez razlage: ime jedi iz izvirnega
jezika se skupaj s pravopisnimi posebnostmi navede v ciljnem jeziku.
2. Reproduktion mit Erklärung – prevod z razlago: ime jedi iz izvirnega jezika se
skupaj s pravopisnimi posebnostmi navede v ciljnem jeziku, nato pa sledi
razlaga v ciljnem jeziku. Razlaga je lahko navedena tudi pred imenom jedi.
Primer: Prekmurska gibanica (Schichtkuchen auf Prekmurje-Art): Köstliche,
saftige und beliebteste slowenische Süßspeise aus Prekmurje, gefüllt mit Mohn,
Topfen, Walnüssen und Äpfeln.
3. Übersetzung mit Hilfe von anerkannten Äquivalenten – prevod s pomočjo
priznanih ekvivalentov: avtorica navaja, da je za prevajalca oz. prevajalko to
najugodnejša rešitev, še posebej če se ekvivalentni prevod imena jedi nahaja v
45
paralelnih besedilih oz. delno celo v slovarjih. Opozarja pa, da je kljub temu v
takšnih primerih potrebno biti pazljiv, saj recimo izraza
Rindsuppe/Rindfleischsuppe in goveja juha, ki sta v literaturi navedena kot
ekvivalenta, tako imenovana popolna ekvivalenta vseeno nista, saj se
kulinarični običaji razlikujejo in se jed v različnih regijah lahko pripravlja na
različne načine.
4. Übersetzung mit Hilfe von beshreibenden Äquivalenten – prevod s pomočjo
opisnih ekvivalentov: v teh primerih gre za parafraze, ki so lahko različno
dolge, izvirno ime jedi pa se pri prevodu ne navede. Primer: hrustljavi
krompirjevi polpeti – knusprige Kartoffelbuletten für Rösti.
5. Übersetzung mit Hyperonymen – prevod z nadpomenko: ta postopek
uporabimo, ko ime jedi v besedilu nima centralnega mesta in se zdi, da
parafraza iz ekonomskih razlogov ni primerna.
6. Wörtliche Übersetzung/syntagmatische Übersetzung ohne Erklärungen oder
(als Variante) syntagmatische Übersetzung mit Erklärungen – besedni
prevod/sintagmatski prevod brez razlage ali (kot možnost) sintagmatski prevod
z razlago (takšne prevode bi naj uporabili takrat, ko gre za že ustaljene
možnosti, v nasprotnem primeru pa takšni prevodi niso idiomatični). Primer:
pečenica s kislim zeljem in krompirjem/Bratwurst mit Sauerkraut und
Kartoffeln.
7. Auslassung eines kulturellen Elements in der Übersetzung – izpust
kulturološkega elementa v prevodu (odvisno od konteksta in primera se takšen
postopek prevajanja lahko interpretira kot primeren ali pa napačen).
8. Naturalisierung – naturalizacija (pojem iz izvirnika se navede v ciljnem jeziku,
pri čemer se prevzameta izgovorjava in morfologija). Primer: ajwar, bogratch.
9. Adaptation in der ZS – adaptacija v ciljnem jeziku (Kulturološki elementi iz
izvornega jezika se zamenjajo s kulturološkimi elementi ciljnega jezika.
Takšen postopek predstavlja največjo »odtujenost« in je brez dodatne razlage v
ciljnem jeziku lahko zavajajoč.) (Lipavic Oštir 2013: 152–154).
46
Lipavic Oštirjeva tukaj opozarja, da je postopek prevajanja, za katerega se odločimo v
določenem besedilu, odvisen od mnogih dejavnikov. Navaja tudi, da je kulinarično besedišče
iz današnjega vidika že pogostokrat prevedeno, kar najbolj velja za jezike, ki imajo sorodno
kulturo. Ta sorodnost kultur prevajalcem pogostokrat olajša delo, zahteva pa tudi določeno
mero previdnosti, saj je že prevedeno potrebno upoštevati. Avtorica navaja tudi, da je prav pri
teh sorodnih kulturah pri prevajanju navadno potrebno uporabiti več omenjenih prevajalskih
postopkov, saj za določene izraze že obstajajo obstoječe različice. Nikakor pa se različni
postopki ne smejo kombinirati tako, da bi to vsebinsko in stilsko kvarilo oz. škodovalo
prevodu, kar se bo v nadaljevanju pokazalo tudi pri naši analizi zgoraj omenjene kuharske
knjige (Lipavic Oštir 2013: 154).
V naslednji tabeli si oglejmo različne prevajalske postopke na primeru imena jedi
Krakauer Wurst oz. Krakauer, kot to navaja Lipavic Oštirjeva.
Prevajalski postopek Primer Komentar
1. Prevod brez razlage Krakauer Tipična nemška končnica –er
bi večini bralcev dala
občutek, da bi bilo bolje, če
bi se ime prevedlo.
2. Prevod z razlago Krakauer, obarjena klobasa
iz Krakova/na krakovski
način
Če je izraz uporabljen tudi na
drugih mestih v slovarju, je
sprejemljiv, v narekovajih
(?).
3. Prevod s pomočjo
priznanih
ekvivalentov
? Ni mogoče, gre za določeno
vrsto obarjene klobase.
4. Prevod s pomočjo
opisnih ekvivalentov
Obarjena klobasa, prvotno iz
Krakova
Izraz kot takšen ni
sprejemljiv, če ga iščemo v
slovarju.
47
5. Prevod z
nadpomenko
Vrsta obarjene klobase Izraz v slovarju, v katerem je
opisana določena vrsta
klobase in je priložena slika,
ni sprejemljiv.
6. Besedni prevod Krakovska Jezikovno sprejemljivo,
vendar obstaja tveganje, da
smo naredili napako, saj
obstaja možnost, da je izraz v
kakšnem viru, ki ga ne
poznamo, že bil preveden.
7. Izpust kulturološkega
elementa v prevodu
Obarjena klobasa Ni sprejemljivo, kot v
primeru št. 5.
8. Naturalizacija Krakaver Ni sprejemljivo zaradi
končnice. Bralec razpolaga z
z dovolj jezikovnega
poznavanja, da ve, da se
takšne končnice prevajajo.
9. Adaptacija v ciljnem
jeziku
Mariborska klobasa Ni sprejemljivo, ker gre za
določeno vrsto obarjene
klobase in izraza ni mogoče
prevesti z navedbo podobne
geografske entitete.
(Lipavic Oštir 2013: 159– 160.)
Kot navaja avtorica in kot je razvidno iz tabele, se zdi, da sta v tem primeru najbolj
primerna prevajalska postopka 2 in 6, po katerih sta prevedena izraza še najbolj sprejemljiva.
4.1 NEKONSISTENTNOST PRI PREVAJANJU IMEN JEDI
48
Najprej si poglejmo primere, kjer prevajalka pri prevajanju ni bila konsistentna in se je
enkrat odločila prevajati po določenem prevajalskem postopku oz. vzorcu, spet drugič pa iz
neznanega razloga drugače. Sledi le nekaj primerov takšne prakse prevajanja, zaradi česar
imena jedi niso konsistentna:
Izvirno ime jedi v slovenščini Nemški prevod imena jedi
Belokranjska krompirjeva juha Bela-Krajiner Kartoffelsuppe
Ljubljanska juha iz polžev Ljubljanaer Schneckensuppe
Metliška špehovke Metlikaer Potitze mit Speck
Kozjanski krapi Kozje Krapfen
Koroški grebenci Koroška Grebenci
Gorenjski želodec s kašo Gorenjsko Magen mit Brei
Koroški ajdovi žlikrofi Koroška žlikrofi aus Buchenweizen
Dolenjski štruklji Dolenjskoer štruklji
Štajerski pečeni štruklji Štajerskaer gebackene Štruklji
Iz zgornje tabele je razvidno, da se je prevajalka v teh primerih, kjer so imena jedi
vezana na določene slovenske regije oz. mesta, odločila za v tabeli prikazano obliko prevodov
(regija oz. mesto + nemška končnica + ime jedi). V naslednji tabeli pa so prikazani primeri,
kjer se je odločila za drugačno obliko. Neprimernost prevodov slovenskih regij oz. mest, tukaj
so predvsem mišljene dodane nemške končnice, kot so Ljubljanaer, Metlikaer, Dolenjskoer,
Štajerskaer, Kranjskoer, bomo obravnavali in izpostavili pozneje.
Izvirno ime jedi v slovenščini Nemški prevod imena jedi
Koroška svatovska juha Hochzeitsuppe nach Koroška Art
49
Tržiška bržola Braten nach Tržičer Art
Medvoški keksi Kekse nach Medvoder Art
Dolenjski flancati Krapfen nach Dolenskoer Art
Kokoš polnjena na kranjski način Gefülltes Hähnchen auf Kranjskoer Art
Iz tabele je razvidno, da se je prevajalka v teh določenih primerih odločila za prevode,
ki imajo obliko: ime jedi na način določene regije oz. mesta. Nekako intuitivna in bolj
pravilna se nam lahko zdi prav ta druga različica oblike prevodov, čeprav izrazi za slovenske
regije in mesta, kot so Medvoder, Dolenskoer, Kranjskoer delujejo čudno in nepravilno. V teh
primerih bi morda bilo bolje, če bi prevajalka ohranila slovenska imena pokrajin in jim na
koncu ne bi dodala nemških končnic, zaradi konsistentnosti pa bilo bolje, če bi se odločila za
eno obliko prevodov in jo ohranila skozi celotno besedilo. V naslednji tabeli si poglejmo
predloge prevodov imen jedi, ki so naštete v zgornjih tabelah, če upoštevamo konsistentnost
in ohranimo slovenska imena regij oz. mest, pri tem pa se držimo oblike: ime jedi na način
določene regije oz. mesta:
Izvirno ime jedi v slovenščini Nemški predlog prevoda imena jedi
Belokranjska krompirjeva juha Kartoffelsuppe nach Bela krajina Art
Ljubljanska juha iz polžev Schneckensuppe nach Ljubljana Art
Metliška špehovke Potitze mit Speck nach Metlika Art
Kozjanski krapi Krapfen nach Kozjansko Art
Koroški grebenci Grebenci nach Koroška Art
Gorenjski želodec s kašo Magen mit Brei nach Gorenjska Art
Koroški ajdovi žlikrofi Žlikrofi aus Buchenweizen nach Koroška Art
50
Dolenjski štruklji Štruklji nach Dolenjska Art
Štajerski pečeni štruklji Gebackene Štruklji nach Štajerska Art
Koroška svatovska juha Hochzeitsuppe nach Koroška Art
Tržiška bržola Braten nach Tržič Art
Medvoški keksi Kekse nach Medvode Art
Dolenjski flancati Krapfen nach Dolenjska Art
Kokoš polnjena na kranjski način Gefülltes Hähnchen nach Kranj Art
Prav tako bi se prevajalka lahko odločila in prevodom dodala izraza, kot sta regija
(Region) in mesto (Stadt), pri čemer pa je res, da bi s tem prevodi postali daljši. Če
predpostavimo, da povprečni nemško govoreči bralec ne pozna vseh slovenskih regij in mest,
bi zanj bila prav takšna oblika prevodov najbolj razumljiva oz. bi takoj iz imena jedi izvedel
ali gre za regijo ali mesto, od koder določena jed prihaja. V spodnji tabeli so predlogi, kakšni
bi lahko bili videti prevodi, če bi se prevajalka držala zgoraj omenjenega postopka prevajanja:
Izvirno ime jedi v slovenščini Nemški predlog prevoda imena jedi
Belokranjska krompirjeva juha Kartoffelsuppe nach Art der Region Bela
krajina
Ljubljanska juha iz polžev Schneckensuppe nach Art der Stadt
Ljubljana
Metliška špehovke Potitze mit Speck nach Art der Stadt Metlika
Kozjanski krapi Krapfen nach Art der Region Kozjansko
Koroški grebenci Grebenci nach Art der Region Koroška
Gorenjski želodec s kašo Magen mit Brei nach Art der Region
51
Gorenjska
Koroški ajdovi žlikrofi Žlikrofi aus Buchenweizen nach Art der
Region Koroška
Dolenjski štruklji Štruklji nach Art der Region Dolenjska
Štajerski pečeni štruklji Gebackene Štruklji nach Art der Region
Štajerska
Koroška svatovska juha Hochzeitsuppe nach Art der Region Koroška
Tržiška bržola Braten nach Art der Stadt Tržič
Medvoški keksi Kekse nach Art der Stadt Medvode
Dolenjski flancati Krapfen nach Art der Region Dolenjska
Kokoš polnjena na kranjski način Gefülltes Hähnchen nach Art der Stadt Kranj
Prav zaradi nemško govorečega bralca in njegovega nepoznavanja slovenskih regij in
mest, bi za lažjo predstavo mogoče bilo dobro, če bi se pri prevodu knjige dodal kakšen
dodaten opis slovenskih regij in mest oz. bi se te prikazale v kakšnem priloženem zemljevidu.
Tukaj seveda moramo opozoriti na to, kar smo že omenili in na kar je opozorila prevajalka
Susanne Kammerer, da je prevajalec vezan na razne dejavnike, kot so pogoji tiska, založbe,
obsega strani in ima s tem svoj manevrski prostor dokaj omejen.
4.2 NAVAJANJE OZ. NENAVAJANJE IZVIRNEGA IMENA JEDI
Povedali smo že, da so v omenjeni kuharski knjigi zbrani tradicionalni slovenski
recepti, kar pa je tudi vzrok, da so imena jedi pogosto v različnih slovenskih narečjih in so
tako kulturno zaznamovana in značilna za določeno regijo. Prav zaradi narečnih imen jedi bi
bilo dobro, da se pri prevodu vedno ohrani izvirno ime (v kolikor v nemškem jeziku ne
obstaja ekvivalentno ime za določeno jed) in se prevod doda v oklepaju oz. se doda opis jedi.
Prevajalka se tega ni držala in je včasih dodala izvirno ime, pogosto pa tudi ne. Poglejmo si
52
primere, kjer so izvirna imena jedi bila dodana in je prevod zato dober oz. nemško govoreči
bralec iz imena vsaj približno izve za kakšno vrsto jedi gre:
Izvirno ime jedi v slovenščini Nemški prevod imena jedi
Čisava župa Čisava župa (Gemischte Suppe)
Ribniška aleluja Ribniška aleluja (Brühe nach Ribnica Art)
Skuha Skuha (Bohnensuppe mit Kartoffeln und
Sauerkraut)
Repa krhljankla Repa krhljankla (Rübenkohlsuppe)
Žvarcet Žvarcet (Kalbsbrühe)
Čepenca Čepenca (Cremebrühe aus
Buchenweizenmehl)
Primorsko višče Primorsko višče (Rübenkohlblätter)
Cof Cof (Blumenkohl in Teig)
Ričet Ričet (Gerstengraupensuppe)
Debelnica Debelnica (Rübenkohlpüree)
Sledijo primeri, kjer je prevajalka izpustila izvirno ime in bi prav zaradi kulturno
zaznamovanih izrazov in tradicionalnih imen jedi bilo bolje, če bi ohranila izvirno ime jedi in
prevod oz. opis jedi navedla v oklepaju:
Izvirno ime jedi v slovenščini Nemški prevod imena jedi
(zgoraj je naveden dejanski prevod jedi,
spodaj pa predlog, torej izvirno ime jedi, v
53
oklepaju pa nemški prevod)
Potučnca-ribja juha Forellensuppe
Potučnca-ribja juha (Forellensuppe)
Tenfane gobe Geröstete Pilze
Tenfane gobe (Geröstete Pilze)
Fižolov mož Bohnenpüree
Fižolov mož (Bohnenpüree)
Kolacija Suppe aus gedörrten Früchten
Kolacija (Suppe aus gedörrten Früchten)
Poštengana kaša Treppenformiger Brei
Poštengana kaša (Treppenformiger Brei)
Budlan jezik Gefüllte Rindzunge
Budlan jezik (Gefüllte Rindzunge)
Žlikrofi z bakalco Žlikrofi mit Bakalca (Sosse)
Žlikrofi z bakalco (Žlikrofi mit Bakalca
(Sosse))
Mlinčevka Fladenbrotpotitze
Mlinčevka (Fladenbrotpotitze)
V naslednjih primerih je prevajalka ohranila izvirno ime, vendar ni dodala prevoda oz.
vsaj kratkega opisa jedi. Nemško govoreči bralec si tako pod imenom težko predstavlja za
kakšno jed gre, čeprav je uvrščena pod določeno poglavje kot npr. Juhe, Obare in
enolončnice, Mesne jedi, Koline itd.
54
Izvirno ime jedi v slovenščini Nemški prevod imena jedi
Bograč Bograč
Bujta repa Bujta repa
Pinca Pinca
Mežerli Mežerli
Mavžlji Mavžlji
Budel Budel
Gombci Gombci
Krapči Krapči
4.3 SLOVNIČNE, SKLADENJSKE, PRAVOPISNE IN DRUGE NAPAKE
Napačna raba nedoločnega člena
/ …/ mit eine Gase abgedeckt / …/
(str. 8: Kranjer Krebssuppe)
/ …/ mit einer Gase abgedeckt / …/
/ …/ Ein Liter Wasser darübergiessen / …/
(str 8: Einbrennsuppe mit Ei)
/ …/ Einen Liter Wasser darübergiessen / …/
/ …/ eine Löffel Essig / …/
(str. 8: Saure Suppe aus Schweinshaxen und
–schwanz)
/ …/ einen Löffel Essig / …/
/ …/ eine Teig / …/ / …/ einen Teig / …/
55
(str. 14: Cof)
/ …/ Mit einem der drei Füllungen füllen /
…/
(str. 29: Quinte, Gebratene Ente)
/ …/ Mit einer der drei Füllungen füllen / …/
/ …/ eine Suppenwürfel / …/
(str. 36: Saiblingfilets auf Reis)
/ …/ einen Suppenwürfel / …/
Napačna raba določnega člena
/ …/ der Rest der Suppe hinzugiessen / …/
(str. 10: Käsebrühe)
/ …/ den Rest der Suppe hinzugiessen / …/
/ …/ Den Topf in denn vorgewärmten,
heissen Ofen / …/
(str. 12: Gebackene Ackerbohnen mit zaseka
(Fett))
/ …/ Den Topf in den vorgewärmten, heissen
Ofen / …/
/ …/ der süsse Sahne / …/
(str. 21: Pšenični ubrenik (Weizenbrei))
/ …/ die süsse Sahne / …/
/ …/ in die Löchern / …/
(str. 26: Treppenförmiger Brei)
/ …/ in den Löchern / …/
/ …/ in das Bauch / …/
(str. 36: Belegte Regenbogenforelle)
/ …/ in den Bauch / …/
/ …/ den Sahne / …/
(str. 36: Saiblingfilets auf Reis)
/ …/ die Sahne / …/
/ …/ mit dem Sahne / …/ / …/ mit der Sahne / …/
56
(str. 38: Dolenskaer štruklji)
/ …/ der Sahne / …/
(str. 41: Quarkštruklji mit Minze in
Buchenweizenteig)
/ …/ die Sahne / …/
/ …/ den Sahne / …/
(str. 49: Potitze)
/ …/ die Sahne / …/
/ …/ den Sahne / …/
(str. 49: Nusspotize)
/ …/ die Sahne / …/
/ …/ den Birnen / …/
(str. 50: Potitze mit geddörten Birnen)
/ …/ die Birnen / …/
/ …/ Die wiederholen / …/
(str. 50: Fladenbrotpotize)
/ …/ Das wiederholen / …/
Napačna raba predloga
/ …/ in Wasser / …/
(str. 9: Hochzeitsuppe nach Koroška Art)
/ …/ im Wasser / …/
/ …/ in Wasser / …/
(str. 8: Kranjer Krebssuppe)
/ …/ im Wasser / …/
/ …/ in der frischen Luft / …/
(str. 16: Metzgete)
/ …/ an der frischen Luft / …/
/ …/ in Wasser / …/
(str. 18: Koroškoer Weisswürste, v tekstu je
zelo veliko podobnih napak, zato vseh ne
/ …/ im Wasser / …/
57
bomo navajali)
/ …/ im Brühe / …/
(str. 20: Buchenweizenwürste)
/ …/ in Brühe / …/
/ …/ im Sahne / …/
(str. 23: Koroška Žlikrofi aus Buchenweizen)
/ …/ in Sahne / …/
/ …/ in Salat / …/
(str. 25: Čompe in Salat)
/ …/ im Salat / …/
/ …/ in Mehl / …/
(str. 37: Gebratene Flussforelle)
/ …/ im Mehl / …/
Quarkštruklji mit Minze in
Buchenweizenteig
(str. 41: Quarkštruklji mit Minze in
Buchenweizenteig)
Quarkštruklji mit Minze im
Buchenweizenteig
Napačna raba zaimka
/ …/ bis sich die Butter langsam schaumig
wird / …/
(str. 8: Kranjer Krebssuppe)
/ …/ bis die Butter langsam schaumig wird /
…/
/ …/ bis man einen feinen Teig, das mehr
hart als weich ist, damit es nicht / …/
(str. 21: Rateče Krapfen)
/ …/ bis man einen feinen Teig, der mehr
hart als weich ist, damit er nicht / …/
/ …/ Wenn das Mehl angeröstet ist, wird sie
mit / …/
(str. 21: Podjunski obrenik (Brei aus Weizen
/ …/ Wenn das Mehl angeröstet ist, wird es
mit / …/
58
und Buchenweizenmehl))
/ …/ es kann auch ein gewöhnliches
emailiertes Blech sein, dass man / …/
(str. 22: Maistomarli)
/ …/ es kann auch ein gewöhnliches
emailiertes Blech sein, das man / …/
/ …/ Die Hälfte des Wassers, in denen die
Žganci gekocht wurden / …/
(str. 26: Georgs Hut)
/ …/ Die Hälfte des Wassers, in dem die
Žganci gekocht wurden / …/
/ …/ Den Brei in seidender Milch kochen.
Wenn es halb gargekocht ist / …/
(str. 27: Pflaumenbrei)
/ …/ Brei in seidender Milch kochen. Wenn
er halb gargekocht ist / …/
/ …/ Der Panierteig soll wenigstens 1 Stunde
lang ruhen, bevor es verwendet wird / …/
(str. 34: Dolenjskoer Fleischklösse)
/ …/ Der Panierteig soll wenigstens 1 Stunde
lang ruhen, bevor er verwendet wird / …/
/ …/ mit Milch übergiessen, dem vorher
Salz, Zucker / …/
(str. 45: Lieschens Fetzen)
/ …/ mit Milch übergiessen, der vorher Salz,
Zucker / …/
/ …/ Alles zu einem Teig kneten und ein
Brot formen. Bevor er in den Ofen gestellt
wird / …/
(str. 46: Kreuzbrot)
/ …/ Alles zu einem Teig kneten und ein
Brot formen. Bevor es in den Ofen gestellt
wird / …/
/ …/ Wie gewöhnliches Brot backen. Wenn
er gebacken ist / …/
/ …/ Diese Brot wurde noch am gleichem
Tag an dem er gebacken wurde aufgegessen,
so dass er noch lauwarm war / …/
/ …/ Wie gewöhnliches Brot backen. Wenn
es gebacken ist / …/
/ …/ Dieses Brot wurde noch am gleichem
Tag an dem es gebacken wurde aufgegessen,
so dass es noch lauwarm war / …/
59
(str. 46: Grünes Brot)
/ …/ Die Hälfte des Schnees, dass aus 4
Eiern / …/
(str. 48: Wallnussbrot)
/ …/ Die Hälfte des Schnees, der aus 4 Eiern
/ …/
/ …/ ein Backblech, der zuvor / …/
(str. 49: Pinca)
/ …/ ein Backblech, das zuvor / …/
/ …/ mit dem Teig bedecken, das über den
Rand / …/
(str. 50: Fladenbrotpotize)
/ …/ mit dem Teig bedecken, der über den
Rand / …/
/ …/ Mit diese Füllung / …/
(str. 51: Honigpotize)
/ …/ Mit dieser Füllung / …/
/ …/ mit diesem Masse nun / …/
(str. 54: Gefüllte Äpfel)
/ …/ mit dieser Masse nun / …/
/ …/ mit Honig bestreuen das mit einem
Löffel / …/
(str. 55: Braune Lebkuchen)
/ …/ mit Honig bestreuen der mit einem
Löffel / …/
/ …/ ein Stückschen Teig ins Öl legen, dass
sich dann/ …/
(str. 55: Joghurtmäuschen)
/ …/ ein Stückschen Teig ins Öl legen, das
sich dann / …/
Tiskarski škrat
V celotnem besedilu se pojavlja ogromno tiskarskih škratov, praktično pri prevodu vsake
jedi, zato bomo izpostavili le nekatere in najbolj pogoste.
60
Die Kräter
(str. 8: Forellensuppe)
Die Kräuter
Sahneunterrühren
(str. 9: Hochzeitsuppe nach Koroška Art)
Sahne unterrühren
Kalbfleisch
(str. 13: Žvarcet)
Kalbsfleisch
3 mittelgrosse Stück
(str. 14: Debelnica)
3 mittelgrosse Stücke Rübenkohl
ĐTECL
(str. 17 Mežerli)
ŠTECL
Räcuerkammer
(str. 18: tekst pod sliko)
Räucherkammer
dem dem Brot
(str. 19: Budel)
dem Brot
ein salizges Gericht
(str. 22: Maistomarli)
/ ein salziges Gericht
und und Taschen
(str. 23: Koroška Grebenci)
und Taschen
die Bohen
(str. 25: Bohnenpüree)
die Bohnen
mit mit gesalzenem
(str. 26: Gemischte Maisžganci)
mit gesalzenem
61
Marinade anbieden
(str. 31: Mariniertes Schweinefilet)
Marinade anbieten
eien Zitronenscheibe
(str. 36: Flussforelle nach Bauernart)
eine Zitronenscheibe
gekocht is
(str. 41: Quarkštruklji mit Minze in
Buchenweizenteig)
gekocht ist
den Tei ausrollen
(str. 41: Kozje Krapfen)
den Teig ausrollen
Dach Bedarf
(str. 42: Potvice)
Nach Bedarf
dedörrte Aprikosen
(str. 46: Kreuzbrot)
gedörrte Aprikosen
und dan / in mehere / 200 ṣ C
(str. 50: Fladenbrotpotitze)
und dann / in mehrere / 200 ºC
190ṣ / dme Teig
(str. 51: Honigpotitze)
190 ºC / dem Teig
Manjka glagol
Sie zeichnen sich vor allem wegen ihrer
Vielfältigkeit und wegen ihres vorzüglichen
Gesmacks.
(str. 7: Hahnensuppe mit Fleischklösschen)
Sie zeichnen sich vor allem wegen ihrer
Vielfältigkeit und wegen ihres vorzüglichen
Gesmacks aus.
62
Hühnerbrühen gelten vorallem als kräftigend
und sie werden zu verschiedenen
Festlichkeiten, wie zum Beispiel Hochzeiten
oder als Stärkungsmittel bei Krankheiten.
(str. 11: tekst pod sliko)
Hühnerbrühen gelten vorallem als kräftigend
und sie werden zu verschiedenen
Festlichkeiten, wie zum Beispiel Hochzeiten
oder als Stärkungsmittel bei Krankheiten
vorbereitet / verwendet.
Das Brot mit Eigelb bestreichen und im Ofen
bei 190 ºC ca. 1 Stunde.
(str. 46: Kreuzbrot)
Das Brot mit Eigelb bestreichen und im Ofen
bei 190 ºC ca. 1 Stunde lang backen.
Napačna raba glagola
/ …/ mit eine Gase abgedeckt, abgeseihen.
(str: 8: Kranjer Krebssuppe)
/ …/ mit einer Gase abgedeckt, abseihen.
/ …/ Das Mehl wird auf dem Öl etwas
anrösten / …/
/ …/ und abgekochen / …/
(str 8: Einbrennsuppe mit Ei)
/ …/ Das Mehl wird auf dem Öl etwas
angeröstet / …/
/ …/ abkochen lassen / …/
Bevor die Suppe serviert wird, das Fleisch
von den Knochen abgetrennen, in Stücke
schneiden und in die Suppe gegeben.
(str. 9: Hochzeitsuppe nach Koroška Art)
Bevor die Suppe serviert wird, das Fleisch
von den Knochen abtrennen, in Stücke
schneiden und in die Suppe geben.
Karotten, Selerie, / …/ und 1 Lorbeerblat
wird mit einem Lauchstengel / …/
Die Zwiebel wird zerhackt, auf dem Fett
anröstet und in die Brühe geben.
(str. 10: Hühnerbrühe)
Karotten, Selerie, / …/ und 1 Lorbeerblat
werden mit einem Lauchstengel / …/
Die Zwiebel wird zerhackt, auf dem Fett
angeröstet und in die Brühe gegeben.
63
Die gehackte Zwiebel, Speck, Knoblauch,
geschnittenes Fleisch wird auf Fett
angeröstet. Dazu wird das Paprikapulver, 1
Lorbeerblatt und die verriebenen Karotten
gegeben.
(str. 11: Bohnengulasch nach Štajerska Art)
Die gehackte Zwiebel, Speck, Knoblauch,
geschnittenes Fleisch werden auf Fett
angeröstet. Dazu werden das Paprikapulver,
1 Lorbeerblatt und die verriebenen Karotten
gegeben.
Im Brühe in der der Schweinekopf, 1
Knoblauchzehe, 1 Lorbeerblatt und eine
Zwiebelschale gekocht wurde / …/
/ …/ nach Belieben die Suppe, in der das
Fleisch gekocht wurden / …/
(str. 20: Buchenweizenwürste)
Im Brühe in der der Schweinekopf, 1
Knoblauchzehe, 1 Lorbeerblatt und eine
Zwiebelschale gekocht wurden / …/
/ …/ nach Belieben die Suppe, in der das
Fleisch gekocht wurde / …/
Danach 10 Minuten lang im Wasser kochen
lassen, in dem die Hachse schon vorher
gekocht wurden.
(Str. 34: Gefüllte geräucherte
Schweinshachse)
Danach 10 Minuten lang Cim Wasser kochen
lassen, in dem die Hachse schon vorher
gekocht wurde.
/ …/ wenn der Kuchen in einem Bauernofen
gebackt werden soll / …/
(str 42: Repinjača (Strudelkuchen aus
Rübenkohl))
/ …/ wenn der Kuchen in einem Bauernofen
gebacken werden soll / …/
Zu Ostern mit Räucherfleisch angeboten.
Den Teig in ein eingefettetes und mit
Semmelbröseln bestreutes Backblech gelegt
und wird bei 180 ºC 40 Minuten lang
gebacken.
(str. 48: Apostelnbrot)
Zu Ostern mit Räucherfleisch anbieten.
Der Teig wird in ein eingefettetes und mit
Semmelbröseln bestreutes Backblech gelegt
und bei 180 ºC 40 Minuten lang gebacken.
Den Teig in ein eingefettetes und mit
Semmelbröseln bestreutes Backblech legen
64
und bei 180 ºC 40 Minuten lang backen.)
Den Teig aufgehen lassen und dünn
aufrollen.
(str. 50: Fladenbrotpotitze)
Den Teig aufgehen lassen und dünn
ausrollen.
Den Rest des Zuckers in einen Topf geben
und zergehen lassen, dann die zerhackten
Mandeln dazu geben und unter ständigem
Rühren rösten, bis sie eine goldbraun
werden.
(str. 53: Birnen im Schlafrock)
Den Rest des Zuckers in einen Topf geben
und zergehen lassen, dann die zerhackten
Mandeln dazu geben und unter ständigem
Rühren rösten, bis sie eine goldbraune
Farbe bekommen.
Den Rest des Zuckers in einen Topf geben
und zergehen lassen, dann die zerhackten
Mandeln dazu geben und unter ständigem
Rühren rösten, bis sie goldbraun werden.
/ …/ mit Honig bestreuen / …/
(str. 55: Braune Lebkuchen)
/ …/ mit Honig bestreichen / betropfen
(Med je običajno v tekočem stanju, zato ga
mažemo oz. pokapljamo in ne posipavamo.)
Einen grösseren Löffel nun in das heisse Öl
eintauchen und damit nun den Teig für die
Mäuschen schöpfen, die man dann goldbraun
fritiert werden.
(str. 55: Jogurtmäuschen)
Einen grösseren Löffel nun in das heisse Öl
eintauchen und damit nun den Teig für die
Mäuschen schöpfen, die man dann goldbraun
fritiert.
(Glagol werden je v tem primeru odveč,
razen če v stavku izpustimo nedoločni
zaimek man.)
Einen grösseren Löffel nun in das heisse Öl
eintauchen und damit nun den Teig für die
Mäuschen schöpfen, die dann goldbraun
fritiert werden.
65
Velika začetnica
die sahne
(str. 7: Bela-Krajiner Kartoffelsuppe)
die Sahne
/ …/ während dem fritieren / …/
(str 56: Fastnachtskrapfen)
/ …/ während dem / des Fritieren / s / …/
Napačna raba sklona
Während dem Kochen / …/
(str. 27: Loch)
Während des Kochens / …/
Slowenien ist ein Land mit vielen klaren
Flüsse und Zuflüssen / …/
(str. 35: Fischspeisen)
Slowenien ist ein Land mit vielen klaren
Flüssen und Zuflüssen / …/
/ …/ während dem fritieren / …/
(str 56: Fastnachtskrapfen)
/ …/ während des Fritierens / …/
4.4 BESEDOTVORNE NEUSTREZNOSTI IN POMANJKLJIVOSTI
Maistomarli: Izraz je prevod slovenskega imena jedi, ki se glasi Koruzni tomarli. Bolje bi
bilo, če bi se prevajalka odločila za prevod Tomarli aus Mais in v oklepaju navedla, kaj
Tomarli so, saj ta izraz v nemščini ne obstaja, kar pa je tudi razlog, zakaj ni primerno, da
besedi Mais in Tomarli enostavno združimo (str. 22: Maistomarli).
Kulinjinudeln: Izraz je prevod slovenskega imena jedi, ki se glasi Kulinji. Bolje bi bilo, če
bi se prevajalka odločila za prevod, ki bi ohranil originalno ime, in sicer Kulinji, v oklepaju
66
pa bi dodala opis jedi, ki v tem primeru po pripravi spominja na rezance, torej Nudeln. Lahko
bi se tudi odločila za prevod, kjer bi izraza zapisala ločeno, torej Kulinji Nudeln oz. z
vezajem Kulinji-Nudeln. Izraz Kulinji v nemščini ne obstaja, kar pa je tudi razlog, zakaj ni
primerno, da besedi Kulinji in Nudeln enostavno združimo (str. 24: Kulinjinudeln).
Gemischte Maisžganci: Izraz je prevod slovenskega imena jedi, ki se glasi Mešani koruzni
žganci. V nemščini poznamo izraz za žgance, ki se imenuje Sterz, zato bi bilo bolje, če bi se
prevajalka odločila za prevod, ki bi se glasil Gemischter Maissterz, saj izraz Maisžganci
deluje čudno oz. nepravilno (str. 26: Gemischte Maisžganci).
Quarkštruklji: Izraz je prevod slovenskega imena jedi, ki se glasi Skutni štruklji. V
nemščini se običajno uporablja izraz za štruklje, ki se glasi Strudel, zato bi bilo bolje, če bi se
prevajalka odločila za prevod, ki se glasi Quarkstrudel. Če bi hotela poudariti, da tukaj ne
gre za običajni Strudel, bi se lahko odločila tudi za prevod, kjer bi ohranila originalno ime
štruklji, torej Štruklji aus Quark in bi v oklepaju pripisala, da tukaj gre za jed, ki jo v
nemščini poznamo pod imenom Strudel oz. da štruklji spominjajo na Strudel (str. 38:
Quarkštruklji).
Quarkštruklji aus Kartoffelteig: Izraz je prevod slovenskega imena jedi, ki se glasi Skutni
štruklji iz krompirjevega testa. Podobno kot v zgornjem primeru bi bilo bolje, če bi se
prevajalka odločila za prevod, ki bi se glasil Quarkstrudel aus Kartoffelteig (str. 40:
Quarkštruklji aus Kartoffelteig).
Quarkštruklji mit Minze in Buchenweizenteig: Izraz je prevod slovenskega imena jedi, ki
se glasi Skutni štruklji z meto v ajdovem testu. Podobno kot v zgornjih primerih bi bilo
bolje, če bi se prevajalka odločila za prevod, ki bi se glasil Quarkstrudel mit Minze im
Buchweizenteig (str. 41: Quarkštruklji mit Minze in Buchenweizenteig).
NussPotize: Izraz je prevod slovenskega imena jedi, ki se glasi Orehova potica. Iz prevoda
ni točno znano, če gre za tiskarskega škrata in je Potize zato pisano z veliko začetnico. Za
večjo natančnost pa bi morda bilo bolje, če bi prevajalka točno opredelila, za kakšne oreščke
gre pri jedi, saj se oreh v nemščini glasi Walnuss, izraz Nuss pa je nadpomenka (podobno kot
v slovenščini) za oreščke. Prevod bi se tako moral glasiti Walnusspotize. Zanimivo je tudi,
da se je prevajalka odločila uporabiti izraz Potize samo pri zgoraj omenjenem primeru, v
vseh drugih primerih pa je uporabljala izraz Potitze (Fladenbrotpotitze, Potitze mit gedörrten
67
Birnen, Metlikaer Potitze mit Speck …) (str. 49: NussPotize).
4.5 SPECIFIČNE NAPAKE
Pri več receptih se v izvirniku pojavi sestavina pršut, kar je prevajalka v večini primerov
prevedla kot Parmaschinken, kar pa ni pravilno, saj Parmaschinken prihaja iz določene
regije v Italiji, in sicer iz province Parma, kar je razvidno že iz samega imena. Prevajalka bi
se tukaj morala preprosto odločiti za prevod Schinken, ker ta termin ni vezan na določeno
regijo, kar pa tudi ustreza izvirniku (str. 13: Tenfane gobe, str. 14: Cof).
V vseh primerih, kjer je sestavina določenih jedi ajda, je prevajalka iz neznanega razloga
uporabljala termin Buchenweizen, kar pa ni pravilno, saj ajda v nemščini pomeni
Buchweizen. Nekaj primerov, kjer je izraz Buchenweizen uporabljen že v samem imenu
jedi: Buchenweizenwürste (str. 20), Podjunski obrnenik (Brei aus Weizen und
Buchenweizenmehl) (str. 21), Koroška Žlikrofi aus Buchenweizen (str. 23),
Buchenweizenschmarren (str. 24), Buchenweizenknödel (str. 25) itd.
Pri jedi Čepenca (str. 14) je v izvirniku levo pri sliki zapisano:
»Kislo zelje je značilna slovenska jed, ki se uživa predvsem v zimskem času. Poleg se poda
prekajeno meso in razne pečenke.« Kar pa je prevedeno kot: »Sauerkraut ist ein Gericht, dass
Gericht, dass ypisch fur Slowenien ist und kommt vor allem im Winter auf den Tisch. Dazu
passt auch gerächertes Fleisch und Braten.«
Vidimo, da v prevodu lahko najdemo več napak, kot so napačna raba zaimka (dass
namesto das), tiskarska škrata (ypisch namesto typisch in gerächertes namesto geräuchertes),
prav tako pa je prevod stilsko nepravilen in bi se moral glasiti: »Sauerkraut ist ein Gericht,
das typisch für Slowenien ist und vor allem im Winter auf den Tisch kommt. Dazu passt
geräuchertes Fleisch und verschiedene Braten.« oz. »Sauerkraut ist ein typisch slowenisches
Gericht, das vor allem im Winter auf den Tisch kommt. Dazu passt geräuchertes Fleisch und
verschiedene Braten.«
Pri jedi Pečenice / Bratwürste (str. 16) bi bilo bolj primerno, če bi prevajalka namesto izraza
68
Wolf uporabila izraz Fleischwolf.
Pri določenih jedeh, kjer so sestavina jedi svinjske nogice oz. krače, je prevajalka pri prevodu
včasih uporabljala izraz Schweinshaxe (Saure Suppe aus Schweinshaxen und –schwanz, str.
8), spet drugič pa se je odločila za drugačen zapis, in sicer Schweinshachse (Gefüllte
geräucherte Schweinshachse, str. 34). Oba zapisa oz. prevoda sta sicer pravilna, vendar bi
zaradi konsistentnosti bilo bolje, če bi se odločila le za en zapis in ga ohranjala skozi celotno
besedilo.
Pri jedi Dolenjskoer Fleischklösse (str. 34) je zadnji stavek: »Ocvrte kepe ponudimo s
krompirjevo ali paradižnikovo solato kot samostojno jed za malico.« prevedeno: »Die
fritierten Klösse mit Kartoffel- oder Tomatensalat, als Hauptgericht oder als Imbiss
anbieten.« Tukaj vidimo, da je prevod nenatančen, saj bi se moral glasiti: »Die fritierten
Klösse mit Kartoffel- oder Tomatensalat als selbstständiges Gericht für eine Mahlzeit
anbieten.« Vidimo, da je prevajalka naredila napako, saj po njenem prevodu sodeč jed lahko
ponudimo kot glavno jed ali kot malico, izvirnik pa trdi, da jed ponudimo kot samostojno jed
za malico. Prav tako je za malico boljši izraz Mahlzeit kot Imbiss, saj slednjega bolj
asociiramo z manjšim lokalom, ki ponuja hitro prehrano, čeprav izraz Imbiss v nemščini
pomeni tudi malica.
Pri jedi Dolenjskoer štruklji (str. 38), bi bilo bolje, če bi prevajalka vrsta gorčice namesto
Sorte Senf prevedla s terminom Senfsorte, ker izraz Sorte Senf zveni nepravilno.
Pri jedi Birnen im Schlafrock (str. 53) je izraz vanilijeva omaka prevedeno kot Vaniliesosse,
kar pa ni pravilno, saj bi pravilen prevod izraza moral biti Vanillesosse oz. Vanillesauce, saj
gre za francosko besedo, ki se uporablja v nemškem govornem prostoru. Prav tako je
prevajalka vsakič, ko je bila sestavina jedi vanilijev sladkor, to prevajala kot Vanilizucker in
ne Vanillezucker, kar je pravilen prevod izraza.
69
5. ZAKLJUČEK
Statistika potrjuje, da so knjige s kuharsko vsebino eden izmed redkih primerov, kjer
ni zaznan upad prodaje, kvečjemu ta iz leta v leto narašča. Kljub tem podatkom se tej vrsti
literature posveča premalo pozornosti, še posebej, če gledamo na prevajanje kuharskih
receptov, kar je pokazala tudi naša analiza prevoda.
V teoretičnem delu diplomske naloge smo podrobno navedli temeljne značilnosti
kuharskih receptov in jih uvrstili v funkcijsko zvrst jezika. Kuharski recepti, podobno kot
razna navodila za uporabo, po značilnostih jezika spadajo v praktičnosporazumevalni jezik,
kjer prevladujejo enostavni in nezapleteni stavki, imajo pa tudi lastnosti strokovnega jezika,
predvsem njegove podzvrsti praktičnostrokovni jezik. Recepti imajo tako vse značilnosti
praktičnosporazumevalnega jezika, različno strokovno izrazje pa jim pripisuje tudi lastnosti
praktičnostrokovnega jezika.
V empiričnem delu diplomske naloge smo podrobno analizirali nemški prevod knjige
Slovenska kuhinja (Die Slowenische Küche) in prišli do zanimivih ugotovitev, saj smo naleteli
na veliko število napak pri prevajanju. Največ omenjenih napak, ki smo jih podrobno
izpostavili, se nanaša na prevajanje imen jedi, ki so v izvirniku, torej v slovenskem jeziku,
nemalokrat bila v določenih narečjih. Prevajanje narečnih in kulturno zaznamovanih terminov
je za vsakega prevajalca nedvomno velik izziv, saj pri prevajanju mora upoštevati različne
dejavnike. V našem primeru je prevajalka bila pogosto površna in je izbirala slabe rešitve za
prevode, kjer je pri prevajanju imen jedi bila pogosto nekonsistentna. Veliko napak pri
prevodu smo našli tudi pri prevajanju določenih sestavin jedi in pri prevajanju začimb.
Opozoriti moramo tudi na veliko število slovničnih in pravopisnih napak, ki smo jih našli
praktično pri prevodu vsakega recepta, pri tem pa moramo poudariti, da te vrste napak sicer
niso odgovornost prevajalke same temveč tudi lektorja oz. lektorice. Glede na to, da je prevod
izšel pri založbi (Turistika), bi lahko rekli, da si založba izida takšnega izdelka ne bi smela
dovoliti, saj takšen izdelek v prvi vrsti podcenjuje bralca, škodi pa tudi ugledu založbe same.
Iz povedanega in iz naših ugotovitev lahko sklepamo, da se tej vrsti literature dejansko
posveča premalo pozornosti. Razumljivo je, da do napak pri prevajanju prihaja na internetu,
kjer lahko vsak posameznik objavlja besedila (v našem primeru kuharske recepte) in da ta
besedila niso podvržena nobenemu nadzoru, kot sta npr. lektura in ustrezni prevod.
70
Razumljive so tudi napake v raznih revijah, kjer kuharski recepti niso prvotnega pomena in
navadno zasedajo le stran oz. del strani v reviji. Nekoliko manj pa je razumljivo, da do
prevajalskih napak, ki smo jih ugotovili tudi sami, prihaja v kuharskih knjigah, kjer so recepti
prvotnega pomena, saj sestavljajo 99 odstotkov besedila v knjigi.
Kot smo že omenili je tovstna literatura ena izmed redkih, ki ji ne upada prodaja, kar
pa se očitno v potrošniško kapitalističnem smislu s pridom izkorišča, saj se je s povečanim
zanimanjem za kuhanje odprla nova tržna niša. Rešitev tega problema lahko najdemo v večji
obzirnosti oz. strogosti posameznih založb, kar se tiče izdajanja knjig s kuharsko literaturo,
veliko pa lahko prispevamo tudi mi kot potrošniki in slabih izdelkov preprosto ne kupujemo.
Naših ugotovitev ne moremo posploševati na vso kuharsko literaturo, ker so nekatere knjige
prevedene odlično, lahko pa nam služijo kot primer slabe prevajalske prakse.
71
6. LITERATURA IN VIRI
Brcko, Metka; Berc-Prah, Dubravka (2005). Besedilne vrste na poklicni maturi pri
slovenščini: od opazovanja k presoji in tvorbi besedil: zbirka nalog za slovenščino v 4. letniku
srednjega tehniškega in strokovnega izobraževanja. Ljubljana: DZS.
Dular, Janez (1974). Zvrstnost slovenskega jezika: Slovenski jezik, literatura in
kultura. Ljubljana: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri oddelku za slovanske
jezike in književnosti Filozofske fakultete.
Fandrych, Christian; Thurmair, Maria (2011). Textsorten im Deutschen: linguistische
Analysen aus sprachdidaktischer Sicht. Tübingen: Stauffenburg.
Fritz, Andrej A. (2001). Die slowenische Küche: 140 Rezepte / [Text Andrej A. Fritz;
Foto Matjaž Chvatal; Illustration Albert Sić; Übersetzung Nataša Simonovič]. Golnik:
Turistika, ([Ljubljana: Delo]).
Fritz, Andrej A. (2001). Slovenska kuhinja: 140 receptov / [tekst Andrej A. Fritz;
fotografija Matjaž Chvatal; ilustracije Albert Sić]. Golnik: Turistika, ([Ljubljana: Delo]).
http://valentinas-kochbuch.de/interview-kochbuch-uebersetzerin-susanne-kammerer/
Kalinšek, Felicita (1963). Slovenska kuharica / S.M. Felicita Kalinšek; [priredila in
dopolnila I. Gosak] (14. predelana izd., [2. natis]). Ljubljana: Cankarjeva založba.
Kocijančič-Pokorn, Nike (2003). Misliti prevod: izbrana besedila iz teorije prevajanja
od Cicerona do Derridaja. Ljubljana: Študentska založba.
Lipavic Oštir, Alja (2013). Krakauer ali obarjena klobasa: Übersetzungsprobleme im
Bereich Kulinarik am Beispiel der Kochbücher. V: KUČIŠ, Vlasta (ur.). Translation in
Theorie und Praxis, (Deutsch als Fremdsprache in der Diskussion, Bd. 8). Frankfurt am Main
[etc.]: Peter Lang.
Newmark, Peter (2000). Učbenik prevajanja; [spremna beseda Dušan Gabrovšek;
prevedla Mateja Gajgar]. Ljubljana: Krtina.
72
Snell-Hornby, Mary. What is »Autumn Soup«'? Translation and cultural identity in
Europe today (lastni zapiski iz predavanja na Filozofski fakulteti Maribor, leta 2009).
Stolze, Radegundis (2009). Fachübersetzen – Ein Lehrbuch für Theorie und Praxis.
Frank & Timme Verlag, Berlin.
Šuster, Danilo (2000). Simbolna logika; [rešitve nalog v dodatku Smiljana Gartner].
Maribor: Pedagoška fakulteta, ([Miklavž]: Florjančič tisk).
Toporišič, Jože (2000). Slovenska slovnica. Maribor: Založba obzorja.
Toporišič, Jože (2001). Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU,
(Ljubljana: Delo).
Vodnik, Valentin (2011). Kuharske bukve: faksimile s prevodom v sodobno
slovenščino in barvno prilogo [uvodno študijo napisal] Janez Bogataj; [fotografiral Janez
Pukšič]. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, (Ljubljana: Hren).
