Embed Size (px)
Citation preview
2007
Jure Griljc
POLICIJSKA INTERVENCIJA
1
Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja avtorja je prepovedano repruduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Tako ravnanje je, razen v primerih iz 46. in 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.
Jure GRILJC, dipl. var.
POLICIJSKA INTERVENCIJA
Strokovni članek
Tehnično oblikovanje:
Jure Griljc
Oblikovanje naslovnice:
Jure Griljc
Fotografija na naslovnici:
Andrej Korenc
Samozaložba
1. izdaja
Kamnik, 2007
2
KAZALO
Predgovor ............................................................................................................................ 3
1. Pojmovna opredelitev intervencije ............................................................................. 4
1.1 Pojem ...................................................................................................................... 4
1.2 Statistika ................................................................................................................. 5
1.3 Intervencijska skupina ............................................................................................. 7
2. Potek intervencije ........................................................................................................ 9
2.1 Sprejem obvestila o kršitvi ......................................................................................10
2.2 Organiziranje intervencije .......................................................................................11
2.3 Potek intervencije ...................................................................................................14
2.3.1 Interveniranje v zasebnem prostoru ................................................................15
2.3.2 Interveniranje v zasebnem prostoru ................................................................17
2.3.3 Interveniranje na javni prereditvi ali javnem shodu ..........................................20
2.4 Poročanje o ukrepih ...............................................................................................23
3. Priporočila za profesionalno komunkacijo po telefonu ...........................................25
3.1 Osnove komuniciranja po telefonu .........................................................................26
3.2 Obdelava pridobljenih podatkov .............................................................................28
3.3 Napotitev policijske patrulje na kraj ........................................................................29
4. Literatura .....................................................................................................................31
3
Predgovor
Sodobno policijsko delo se je v zadnjem času precej spremenilo. S tem pogledom
sem se lotil tudi pisanja tega članka saj v naši literaturni moč zaslediti veliko del, ki bi
se sistematično nanašala na področje intervencij, s katerimi se policisti na terenu
srečujejo vsakodnevno. Članek je v prvi vrsti namenjen policistom, v pomoč za
kvalitetnejše opravljenje njihove sluţbe.
Slovenska policija postaja vse bolj celovita, sodobna in učinkovita. Temelj za
preobrazbo so druţbene spremembe v začetku devetdesetih let, ki se skozi tranzicijo
nadaljujejo tudi danes. Zakon o policiji, ki je prelomnica v razvoju, je Policijo
oblikoval kot organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve in ji dal temelj
avtonomne, politično neodvisne in strokovne institucije. Na poti do naštetih ciljev je
doţivljala različne pretrese, ki so bili posledica iskanja novih poti do sodobne
organiziranosti.
Pričujoči članek temelji tudi na spoznanju, da je prvi stik z policistov drţavljani, ko ti
zahtevajo pomoč policije eden izmed najpomembnejših dejavnikov uspešnega
interveniranja. Ta prvi stik je mnogokrat še vedno preveč tog, birokratsko hladen in
odbijajoč, zato drţavljani ne podajo dovolj točnih, predvsem pa vsebinsko pravilnih
podatkov in informacij, ki jih potrebujejo policisti, poslani na intervencijo.
Prav s tem namenom sem posvetil zadnje poglavje tega članka tudi nekaterim
priporočilom za profesionalno komunikacijo po telefonu ter zbiranju podatkov in
informacij, ki jih morajo deţurni policisti zbrati od drţavljanov oziroma prijaviteljev
nekega varnostnega pojava in so zelo pomembni za nadaljnjo napotitev policistov na
kraj dejanja, dogodka ali varnostnega pojava.
Jure Griljc, dipl. var.
Ključne besede: policija, prisilna sredstva, policijska pooblastila, intervencija, komunikacija
4
1. Pojmovna opredelitev intervencije
1.1 Pojem
Beseda intervencija, ki se v strokovni policijski terminologiji pojavlja ţe od začetka
restriktivnega delovanja policijske organizacije izvira iz latinske besede infervenire,
oziroma besed inter-, venire in pomeni v prevodu priti vmes (med). Slovar
slovenskega knjiţnega jezika intervencijo označuje kot dejanje oziroma ukrep, s
katerim se (odločilno) vpliva na potek česa. Moţni so tudi naslednji prevodi:
poseg(anje), vmešavanje, posredovanje, poseg, pomoč. Vse to obsega tudi delo
policistov, ki nastopajo pri intervencijah.
Policisti pri svojem delu opravljajo delo z različnimi metodami dela kot so npr:
opazovanje, patruljiranje, zasledovanje oseb, varnostne akcije in drugo.
V pravilih policije1 je določeno, da je intervencija oblika dela, pri kateri policisti s svojo
navzočnostjo in zakonitimi ukrepi preprečujejo kazniva dejanja in prekrške ter
vzpostavljajo javni red in mir, če sta kršena.
Ta definicija v prvi vrsti opredeljuje intervencijo kot preventivno obliko dela, ki ima
predvsem preprečevalen namen in značaj. Le kadar je kršen javni red in mir, ga
policisti pri intervenciji vzpostavijo z represivnimi ukrepi, ki so jim na voljo po zakonu
o policiji.
V nadaljevanju tega članka se osredotočam zgolj na to represivno plat delovanja
policije pri interveniranju. Zaradi same preglednosti bom celoten potek policijske
intervencije razdelil na posamezna podpoglavja, v katerem bo podrobneje
okarakteriziran prostor, na katerem se intervencija izvaja, in sicer:
V zasebnem prostoru
V gostinskem prostoru
Na javnih prireditvah
1 134. člen pravil policije
5
Osnovni in bistveni namen represivnega ukrepanja pri policijski intervenciji je torej
vzpostavitev javnega reda in miru, ki je kršen, v prvotno stanje. Policisti so namreč
dolţni po zakonu o policiji2 dolţni vzdrţevati javni red in mir, odkrivati druge kršitve in
ukrepati zoper kršitelje z namenom, da jih preprečijo.
Pri kršitvah javnega reda in miru gre v praksi najpogosteje za primere, ko se kršitelji
prepirajo, ţalijo, pretepajo ali razbijajo. Prav to so tudi najpogostejši primeri, ko mora
policija posredovati, s tem pa policist zoper kršitelja uporabiti tudi prisilna sredstva.
1.2 Statistika
Slovenska policija vsako leto v svojem letnem poročilu zainteresiranim drţavljanom
ponuja, poleg vseh drugih podatkov z delovnega resorja, tudi podatke o številu
intervencij, ki jih opravijo policisti pri svojem delu. Prikazujem podatke o intervencijah
v časovnem obdobju od leta 2003 do 2006.
Pogledali si bomo statistične podatke, najprej o skupnem številu vseh intervencij na
drţavnem nivoju, saj podatkov o intervencijah po posameznih policijskih upravah ni
smiselno primerjati med seboj, ţe zaradi razlik v samem obsegu teritorija, ki ga
pokriva posamezna uprava ter zaradi zelo različnega števila prebivalstva po
posameznih upravah.
V nadaljevanju je grafično prikazan trend števila opravljenih intervencij, prav tako pa
prikazujem tudi podatke o vrsti kršitve, zaradi katere so bili policisti primorani
posredovati.
Statistike o delu policije3 nam pokaţejo naslednje rezultate:
Leto: 2003 2004 2005 2006
Št. intervencij: 48.617 46.370 43.323 41.361 Tabela 1: število intervencij na letni ravni v Republiki Sloveniji
Iz tabele lahko opazimo, da trend števila intervencij, ki jih opravi slovenska policija iz
leta v leto upada kar je dobro, sploh če vemo, da se pri velikem odstotku intervencij
2 3. člen Zakona o policiji
3 Letna poročila o delu Policije
6
uporabi prisilna sredstva. Tako lahko rečemo, da policija na letni ravni opravi eno
intervencijo pri pribliţno 2% prebivalstva.
Graf 1: Trend upada števila intervencij od leta 2003 - 2006
Najpogostejši vzroki za intervencije so seveda prekrški zoper javni red in mir4 zato je
potrebno podati tudi statistične podatke o storjenih prekrških. Za leti 2003 in 2004 so
podatk naslednji:
Tabela 2: Ševilo kršitev zoper JRM v letih 2003 do 2004
4 Prikazani so podatki po obeh zakonih, tako Zakonu o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) in
Zakona o varstvu javnega reda inmiru (ZJRM-1), ki je začel veljati 21. 7. 2006.
36.000
38.000
40.000
42.000
44.000
46.000
48.000
50.000
2003 2004 2005 2006
Št. intervencij
Št intervencij
7
V letu 2006 je začel veljati tudi nov Zakon o javnem redu in miru (ZJRM-1)5 a se
pravna materija, glede prekrškov ni bistveno spremenila. Poglejmo še pregled
storjenih kršitev za obdobje med letoma 2005 in 2006:
Tabela 3: Število kršitev zoper JRM v letih 2005 in 2006
1.3 Intervencijska skupina
Intervencijska skupina je vnaprej določena skupina policistov, katere prednostna
naloga je opravljanje intervencij. Poleg teh nalog opravlja tudi druge naloge iz
delovnega področja policije.
Intervencijsko skupino lahko ustanovi policijska enota v mestih, v večjih industrijskih
in turističnih središčih in drugih večjih krajih, kjer je moţno pričakovati, da je zaradi
narave, same strukture ali gostote prebivalstva moţno pričakovati povečanje kršitev
javnega reda in miru. Ustanovitev intervencijske skupine ali več takih skupin lahko
komandir območne policijske postaje določi tudi na območju gostitve varnostnih
pojavov. Določi lahko stalno ali začasno skupino za opravljanje intervencij in drugih
nalog s svojega delovnega področja6.
5 Prikazani so podatki po obeh zakonih, tako Zakonu o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) in
Zakona o varstvu javnega reda inmiru (ZJRM-1), ki je začel veljati 21. 7. 2006 6 Pravila policije, 2000 (MNZ-Policija)
8
Prav tako lahko direktor policijske uprave, na območju dveh ali več policijskih postaj,
določi skupno stalno ali začasno intervencijsko skupino7.
Intervencijska skupina je tako lahko:
Stalna
Začasna (ustanovi se jo samo ob gostitvi varnostnih pojavov, ki bi lahko
pripeljali do rušenja javnega reda in miru, npr. ob koncih tedna, v nočnem
času ali ob napovedanih javnih prireditvahj ali shodih,…)
Koliko policistov bo sestavljalo intervencijsko skupino ni točno določeno. A ker
govorimo o skupini so to prav gotovo najmanj trije policisti. Vsekakor je zaţeljeno, da
je v taki skupini tudi policist – vodnik sluţnenega psa s psom.
Intervencijska skupina opravlja naloge tako, da se z intervencijskim vozilom giblje po
območju enote, kjer je ustavnovljena. Giblje se torej po območju, kjer obstaja
največja nevarnost, da bo prišlo do storitve kaznivega dejanja, kršitve javnega reda in
miru ali drugih negativnih oziroma odklonskih dejanj. Lahko se zadrţuje tudi v bliţini
pomembnejših objektov, kjer opazujejo okolico.
Če intervencijska skupina pri svojem delu naleti na kaznivo dejanje, prometno
nezgodo ali kršitev javnega reda in miru in na druge kršitve ali je obveščena, da je
prišlo na določenem kraju do kršitev ali drugih varnostnih pojavov, mora intervenirati
oziroma ustrezno ukrepati. Pravilen potek postopka intervencije bo opisan v
naslednjem poglavju.
Intervencijska skupina opravlja tudi vse ostale naloge policije, ki jim jih sproti določa
deţurni policist na policijski postaji ali vodja izmene operativno-komunikacijskega
centra policijske uprave.
7 Prav tam
9
2. Potek intervencije
Ko policist izve ali je obveščen, da se na javnem kraju, zasebnem prostoru ali v
prostoru, kjer vzdrţuje javni red podjetje ali druga organizacija, krši javni red in mir,
mora ukrepati tako, da oseba oziroma osebe, ki kršijo javni red in mir, prenehajo s
kršitvijo, zbere podatke o kršitelju oziroma kršiteljih in jih po potrebi izroči drugim
pristojnim sluţbam oziroma organom v nadaljni postopek.
Policist je torej pooblaščen in dolţan ukrepati, kadar je na katerem koli kraju in v
kakršni koli obliki kršen javni red in mir. V takšnih primerih torej policist opravi
intervencijo. V intervencijo sta praviloma odrejena najmanj dva policista. Če je
potrebno, so v intervencije odrejeni tudi vodniki sluţbenih psov, ob hujših kršitvah
javnega reda in miru pa tudi policisti konjeniki ali pa je v skladu s predpisi odrejena
uporaba drugih prisilnih sredstev.
Kršitve javnega reda in miru so seveda lahko različno intenzivne. Od intenzitete
kršitve je odvisen tudi taktični postopek intervencije. Pri intervenianju policisti namreč
pogosto prihajajo v neugodne, delikatne in nevarne situacije. Še posebej to velja pri
pretepih in podobnih izgredih v gostinskih lokalih, na zabavah ali na drugih javnih
krajih, posebej če izdredniki uţivajo alkoholne pijače ali uporabljajo primerne za
napad, hladno ali celo strelno oroţje.
Prav zaradi tega so zelo pomembna prva obvestila o kršitvi, ki jih sprejme ali deţurni
policist ali operater operativno-komunakacijskega centra. Podatki morajo biti takšni,
da je mogoče na podlagi pridobljenih informacij naznanitelja intervencijo pravilno
načrtovati. Na ţalost mnogi primeri iz prakse kaţejo prav nasprotno. Prva obvestila o
kršitvi so ponavadi zelo površna, intervencije pa večinoma nenačrtovane. Zaradi laţje
preglednosti in boljšega razumevanja sem intervencijo kronološko razdelil na
posamezne faze, priporočila za profesionalno komunikacijo po telefonu ter zbiranju
podatkov in informacij za napotitev policistov na kraj dejanja, dogodka ali pojava, pa
prepustil zadnjemu poglavju8.
8 Več o tem v 3. poglavju
10
Potek intervencije sem, glede na kronologijo oziroma časovno dimenzijo poteka
intervencije, razdelil na štiri faze in sicer:
Sprejem obvestila o kršitvi
Organiziranje intervencije
Potek same intervencije
Poročanje o ukrepih
Vedno pa je potrebno imeti ţe na začetku v mislih načelo: »Vsako intervencijo je
potrebno opraviti zakonito, strokovno, hitro in odločno!«9, vsekakor pa ni odveč tudi
vsakratno opozorilo odrejenim policistom po varovanju lastne varnosti.
2.1 Sprejem obvestila o kršitvi
Kot sem ţe omenil bom priporočila za profesionalno komunikacijo po telefonu ter
zbiranju podatkov in informacij za napotitev policistov na kraj dejanja, dogodka ali
pojava ločeno obravnaval v tretjem poglavju. Tukaj le na kratko o tem.
Obvestilo o kršitvi je lahko različno. Najpogosteje je posredovano po telefonu, zna pa
se zgoditi, da je prijava oziroma naznanilo tudi osebno10. O krišitvi je torej lahko
obveščen deţurni policist na policijski postaji, operater OKC ali policist na terenu.
Policist, ki sprejme obvestilo o kršitvi javnega reda in miru mora obvezno od
prijavitelja zahtevati naslednje podatke:
Točen kraj oziroma naslov, kjer je prišlo do kršitve javnega reda in miru
Število in lastnosti oseb, ki kršijo javni red in mir (ali so pod vplivom alkohola,
koliko je poškodovanih, ali se uporabljajo predmeti primerni za napad,…)
Kratek opis dogajanja oziroma početja kršitelja ali kršiteljev javnega reda in
miru, kot npr:
- Ali gre za prepiranje, pretep, uničevanje premoţenja (razbijanje),…
9 Pravila policije, 2000 (MNZ-Policija)
10 Ponavadi se to zgodi na javnih prireditvah ali shodih
11
- Ali kršitelj pri tem uporablja nevarne predmete za napad, nevarno orodje ali
oroţje
Ti podatki so nujno potrebni zaradi ocene kršitve in pravilnega načrtovanja taktičnega
postopka poteka intervencije. Deţurni policisti na policijskih postajah na to marsikdaj
pozabijo in se zadovoljijo z nekaj skopimi podatki. Zaradi tega je njihova napotitev
policistov na intervencijo pribliţno takšna: »Pojdite pogledat v gostišče, tam se nekaj
dogaja!«
Takšno ravnanje, brez predhodne pridobitve zgoraj omenjenih podatkov je prav
gotovo in milo rečeno nevarno igranje s sodelavčevo varnostjo.
2.2 Organiziranje intervencije
V pretepih in podobnih fizičnih obračunavanjih je neizogibno potrebno reagirati
zakonito, hitro, preudarno in odločno, predvsem zato, da se preprečijo hujše
posledice. To seveda ne pomeni, da je potrebno intervenirati po ljudskem reku »na
vrat, na nos«. Vselej je potrebno vsaj na hitro, kolikor pač dejanska situacija
dopušča, predhodno oceniti intenziteto kršitve, kar je podlaga za naprejšnjo odločitev
o pravi obliki, delu in taktiki intervencije.
Pri takšni oceni intenzitete kršitve javnega reda in miru je potrebno preudarno
upoštevati naslednje elemente in dejanske okoliščine:
Število kršiteljev in ali se kdo od njih posebej »izkazuje« s svojo
agresivnostjo;
Motivi in namen kršiteljev;
Kdo so ţrtve kršiteljev;
S kakšnimi sredstvi za napad razpolagajo kršitelji in kakšna sredstva imajo
pri roki (npr. v gostinskem lokalu so vselej pri roki steklenice, pepelniki,
stoli,… ki lahko postanejo nevarno oroţje)
Prostor, kjer se odvija kršitev (razmišljati velja o moţnostih skrivanja,
zaklona ali beţanja kršiteljev);
12
Število prisotnih ljudi in moţnosti, da bi ob intervenciji policije priskočili na
pomoč kršiteljem.
Vseh podatkov seveda ne bo mogoče pridobiti od prijavitelja, vendar se je potrebno
zavedati, da več podatkov pomeni temeljitejšo predhodno oceno kršitve in boljšo
strokovno organiziranost intervencije.
Na podlagi sprejetih podatkov in na podlagi predhodne ocene stanja policist11
organizira intervencijo in se odloči o:
Sestavi intervencijske skupine in števila policistov za posredovanje;
Opremi, oboroţitvi in drugih tehničnih sredstvih in pripomočkih policistov ter o
uporabi sluţbenega psa;
Osebi, ki vodi intervencijo.
Zaradi pomembnosti omenjenih dejanj oziroma odločitev, jih je potrebno podrobneje
analizirati in razţleniti:
1. Pravila policije12 določajo, da se v intervencijo praviloma odrejata najmanj
dva policista. To je seveda potrebno ţe iz taktičnih vidikov, saj v tem
primeru eden od policistov vodi postopek, drugi pa ga varuje. Prav tako je
moţnost moţnost, da intervencija postane neuspešna, veliko manjša,
kadar intervenira več kot en policist. Na ţalost kadrovska stiska v policiji,
posebno na manjših policijskih postajah, ne omogoča vedno prisotnosti
dveh policistov v patrulji, zato naj tu velja pravilo, da se le izjemoma lahko
odredi en sam policist; predvsem pri intervencijah, kjer je ţe iz
predhodnega obvestila več kot očitno, da jo lahko opravi en sam policist
(npr. kršitelj je en, ni agresiven, predhodno so ga ţe obvladali občani,…).
Število ki jih deţurni policist odredi v intervencijo je odvisno od predhodne
ocene, ki temelji na natančnih podatkih o vrsti in razseţnosti kršitve. Za
uspešnost intervencije ni bistveno samo število policistov, odrejenih v
intervencijo, temveč tudi sestava intervencijske skupine. Ni namreč
11
Najpogosteje gre za deţurnega policista ali operaterja OKC 12
Pravila policije, 2000 (MNZ-Policija)
13
vseeno, ali so v skupini sami mladi, neizkušeni policisti ali celo policisti –
pripravniki, ali starejši, izkušeni, ki so ţe večkrat uspešno intervenirali.
Če se na podlagi pridobljenih podatkov o številu kršiteljev in o stopni
kršitve javnega reda in miru oceni, da število dosegljivih policistov ni
zadestno in da s premejhnim številom policistov ne bi mogli učinkovito in
brez izpostavljanja intervenirati, je bolje da se počaka na dodatno pomoč
policistov. To seveda ne pomeni, da je potrebno pri vsaki intervenciji
pasivno čakati, da se medsebojno fizično obračunavanje konča in šele
nato intervenirati, kar je bila praksa naše bivše jugoslovanske milice. Kadar
koli je pri pretepu nepostredno ogroţeno človeško ţivljenje, je potrebno
intervenirati takoj, brez nepotrebnega čakanja!
Marsikdaj, sploh pri mnoţičnih kršitvah javnega reda in miru na javnih
prireditvah ali shodih, vendarle ni mogoče zagotoviti večjega števila
policistov od števila kršiteljev. V teh primerih je potrebno namesto številčne
premoči poskrbeti za taktično premoč, ki se doseţe z dobro
organiziranostjo, pri čemer pride od izraza odločnost, brezpogojnost,
hladnokrvnost, spretnost, hitrost in presenečenje, a vse to v mejah
zakonitosti. Več o tem govorijo naslednja podpoglavja.
2. Policisti ki so odrejeni v intervencijo morajo imeti ustrezno opremo in
oboroţitev. Pri intervencijah obstaja namreč večja verjetnost, kot pri drugih
oblikah dela policije, da morajo policisti zaradi preprečitve uradnega
dejanja uradni osebi, upiranja ali napada uporabiti prisilna sredstva. Zato
mora imeti vsak policist pri intervenciji s seboj naslednjo opremo in
oboroţitev:
- sluţbeno pištolo
- tonfo ali gumijevko
- sredstva za vklepanje in vezanje
- plinski razpršilec
- v primerih ko je ţe v najavi kršitve omenjeno strelno oroţje pa tudi
osebna zaščitna sredstva (neprobojni jopič in čelada)
14
Intervencija se praviloma opravlja z vsaj enim intervencijskim vozilom, ki je
posebej dobrodošlo v primerih, kadar je potrebno enega ali več kršiteljev
privesti v prostore policijske postaje v nadaljno obdelavo. Spravljanje
podivjanega kršitelja v navadno osebno sluţbeno vozilo je izredno teţavno,
prevoz takega kršitelja v osebnem vozilu pa nevarno dejanje.
Deţurni policist tudi odloči, ali bo v intervencijo odredil policista – vodnika
sluţbenega psa s sluţbenim psom. Sluţbeni pes je namreč predvsem pri
hujših in teţavnejših intervencijah izredno uspešen, saj ima izredno velik
psihološki učinek na kršitelje. Na ţalost pa vodnik sluţbenega psa v
slovenski policisji ni sistemiziran kot del vsake enote zato ni vedno, ko bi
bilo to potrebno, dosegljiv.
3. Policist, ki organizira intervencijo13 mora vedno določiti tudi vodjo
intervencije. Vodja ima pomembno vlogo pri vodenju in organiziranju
intervencije in pri odločanju o tem, kdaj in kako se bodo uporabila prisilna
sredstva in katere vrste.
2.3 Potek intervencije
Ob ustrezno sprejetem obvestilu o kršitvi in ob ustrezni organizaciji skupine policistov
za interveniranje je potrebna tudi ustrezna taktika postopanja na intervenciji. Med
dolgoletno policijsko prakso izkušenih policistov so nastala nekakšna nenapisana
pravila pri interveniranju. Zaradi laţjega razumevanja osnovnih taktičnih pravil jih
bom razdelil na tri skupine, ki jih označuje prostor, kjer se opravlja intervencija, in
sicer:
Interveniranje v zasebnem prostoru,
Interveniranje v gostinskem lokalu,
Interveniranje na javni prireditvi ali javnem shodu.
13
Deţurni policist na policijski postaji ali operater OKC
15
Kljub značilnostim interveniranja v posameznih prostorih, lahko veljajo nekakšna
splošna pravila za vsako intervencijo, ne glede na kraj in prostor, kjer se izvaja:
- Pred prihodo na kraj intervencije mora vodja patrulje ali intervencijske skupine
na podlagi dobljenih podatkov o kraju, načinu, in kršiteljih sestaviti misleni plan
interveniranja in razdeliti naloge med posamezne policiste. To je nujno
potrebno zaradi taktične usklajenosti in organiziranega poteka same
intervencije;
- Prostop h kršitelju mora biti taktičen in energičen. Postopek naj vodi vodja
patrulje ali skupine. S kršiteljem se policisti nikoli ne smejo spuščati v
pregovarjanje, saj je večina kršiteljev pod vplivom alkohola ali drugih opojnih
substanc;
- Kršitelja je potrebno čimprej ločiti iz sredine14 v kateri je. Povabiti ga je
potrebno v sosednji prostor ali iz objekta (na prosto). Tako izoliran se ne
počuti več toliko močnega, poleg tega pa se s tem prepreči tudi vmešavanje
drugih ljudi v postopek;
- Pri izvajanju postopka si mora policist vedno zavarovati hrbet in vselej
zagotoviti vsaj enega policista za varovanje postopka. V prispodobi rečeno –
»na hrbtu nimamo oči«, pri interveniranju pa policiste čakajo nevarnosti, na
katere morajo računati;
- Če je potrebno uporabiti prisilna sredstva, mora biti uporaba hitra, energična in
učinkovita. Če je prisotnih več policistov, naj uporabi prisilna sredstva tisti
policist, ki je najbolj vešč samoobrambnih tehnik, saj to zopet psihološko
deluje na kršitelja samega in tudi na njegovo okolico.
Splošna napotila za posamezni prostor navajam v naslednjih podpoglavjih:
2.3.1 Interveniranje v zasebnem prostoru
Ko govorimo o zasebnih prostorih najpogosteje govorimo o zasebnih stanovanjih.
Med člani druţine, ki ţivijo skupaj so stkane intimne in emocionalne vezi. Ko med
njimi pride do nesoglasij, prepirov in pretepov nastopijo policisti.
14
Iz mnoţice, od druţine ali drugih gostov
16
Največkrat policiste na intervencijo kličejo sosedi, ker je skaljen nočni mir, še
pogosteje pretepeni partner ali pretepeni otroci, ki so pobegnili pred pobesnelim,
podivjanim ali pijanim očetom ali mamo.
Za policista to vsekakor ni lahka in enostavna naloga. Za oškodovane je policist
razsodnik, za kršitelja pa nepovabljen gost, ki se po »nepotrebnem« vtika v intimno
druţinsko ţivljenje in njihove zasebne zadeve.
Pri interveniranju v zasebnih prostorih se je vedno potrebno zavedati dejstva, da se
kršitelj ponavadi vedno počuti močnejšega oziroma varnejšega, ker je na »domačem
terenu«. Prav zato se velikokrat upirajo zakonitim ukazom in zahtevam policistov.
Pri interveniranju je najbolje, če policist »obe strani« najprej poskuša pomiriti in, če je
le mogoče, z opozorilom doseči izvršitev uradne naloge. Najbvečkrat to lahko in ni
mogoče, saj hočeta obe strani v policistovi prisotnosti dokazati svoj prav. Mnogokrat
rajzarjeni moţ, kljub policistovi prisotnosti fizično trpinči ţeno, poznamo pa tudi
obratne primere.
Policist se mora na tkai intervenciji izogibati nepotrebnemu prerekanju, prepričevanju
in pregovarjanju. Njegove odločitve, zahteve in ukazi morajo biti nedvoumni, kratki,
jasni in odločni. Pri tem se mora policist izogibati ocenjevanju krivde ene ali druge
strani. Udelečencem mora jasno predočiti dejstva, da bodo o nadaljnem poteku
postopka odločali pristojni organi15. Kadar nastopijo zakoniti pogoji za privedbo in
kasnejše pridrţanje kršitelja, mu je potrebno glasno in odločno ukazati, kaj mora
storiti, npr:
»Ker kalite nočni mir in s tem ne prenehate, vas bomo odvedli na policijsko postajo.
Pojdite z nami!«
V primeru obotavljanja ali celo upiranja je potrebno kršitelja nemudoma opozoriti tudi
na posledice, ki bodo sledile, če ne bo upošteval zakonito danega ukaza, npr:
»Če se boste privedbi upirali, bomo zoper vas uporabili fizično silo!«
V primeru neupoštevanja zakonito danega ukaza (pasivnega ali aktivnega upiranja)
vodja intervencijske skupine ali patrulje ukaţe, da se uporabijo prisilna sredstva, npr:
»Zgrabi ga!« ali »Primi ga!«, asli pa s konkuldentnim dejanjem, tako da sam stopi h
15
Sodnik za prekrške ali sodišče
17
kršitelju in uporabi najprimernejšo, torej po načelu sorazmernosti, najmilejše prisilno
sredstvo.
Vsekakor se je potrebno izogibati uporabi prisilnih sredstev pred otroki, saj je lahko
takšen prizor škodljiv za njihov mladostni razvoj. Da do tega ne bi prišlo, naj policist
poskrbi ţe na začetku intervencije s tem, da kršitelja povabi v drug prostor, ločen od
otrok.
Policist naj niti ne bo presenečen, če ob ukazu za privedbo ali ob uporabi prisilnih
sredstev, ţena ki je še malo prej na smrt sovraţila svojega partnerja policiste roti, naj
ga pustijo doma.
To je le del značilnosti interveniranja v zasebnih prostorih. Zavedati se je potrebno,
da je druţinsko nasilje v porastu, mnogi moţje trpinčijo svoje ţene in otroke, se nad
njimi fizično znašajo in izţivljajo. Policist nikakor ne sme postati razsodnik in prosto
presojati, ali naj v takšnih primerih intevenira ali ne. Prva naloga policije je varovanje
ţivljenja in pomoč slabotnejšim in šibkejšim, hkrati pa je to tudi ena od temeljnih
načel policijskega dela.
2.3.2 Interveniranje v zasebnem prostoru
Tako kot vsaka druga intervencija ima tudi interveniranje v gostinskih lokalih prav
gotovo svoje specifičnosti. Gostinski lokal je zalo primeren za izzivanje neredov in
hkrati dokaj neprimeren in nenaklonjen policistom za interveniranje. V gostinskih
lokali je ponavadi pogosto prisotno večje število ljudi, ki so pogosto opiti, zato tudi
bolj agresivni in prepirljivi, kot v treznem stanju.
Kršitelji imajo tu pri roki tudi vrsto predmetov, ki se lahko kaj hitro spremenijo v
primerno oroţje za napad ali upiranje, npr: stole, steklenice, kozarce, pepelnike,…
Policist, ki intervenira v gostinskem lokalu mora vse te okoliščine upoštevati, zato naj
tu veljajo še naslednja splošna napotila:
Pri interveniranju se je vselej potrebno postaviti v poloţaj, da policist nima
nikogar za hrbtom;
18
V primeru, da intervenira več policistov, postopek izvaja eden, drigi pa ga
varujejo;
Kadar je kršitev javnega reda in miru ponoči je potrebno skrbno paziti, da kdo
od navzočih ne ugasne luči;
Policist se kršitelju ne sme pribliţati na tolikšno razdaljo, da bi ga ta lahko
udaril ali brcnil. Računati mora tudi na moţnost napada s predmeti, kot so
steklenice, kozarci, pepelniki,… ki jih lahko kršitelj tudi vrţe v policista;
Policist naj si vselej prizadeva, da kršitelja čimprej izolira od okolice, zato naj
ga povabi v poseben prostor, kjer bo opravil uradni postopek (ugotavljanje
istovetnosti, varnostni pregled, vklepanje,…).
Zaradi nevarnosti pri interveniranju je pomembno, da deţurni policist oziroma oseba,
ki je sprejela obvestilo o kršitvi, zbere čim več podatkov, ki so potrebni za uspešno
opravljeno intervencijo.
Vodja patrulje oziroma skupine policistov mora ţe med potjo na sam kraj kršitve
pripraviti miselni plan poteka intervencije. Dobro je, če policisti poznajo gostinski lokal
in razpored prostorov v njem, saj je tako razdelitev nalog laţja in realnejša. Še pred
vstopom v objekt mora vodja razdeliti naloge, ki jih bodo imeli posamezni policisti na
intervenciji. To je zelo pomembno, saj lahko policisti, ki na intervenciji nastopijo
neorganizirano, nervozno in nespretno, še dodatno zaostrijo zadeve. Takšen nastop
prav tako močno poveča moţnost neuspešne intervencije.
Naloge se praviloma razdelijo tako, da vodja vodi postopek, drugi policist ga pri tem
varuje, ostali za zbirajo prva obvestila prič in drugih udeleţencev. Če se sumi, da bo
kršitelj poskušal pobegniti s kraja kršitve je taktično, da v lokal ne vstopijo vsi policisti,
temveč, da kdo od njih počaka zunaj.
Najpogostejši so primeri, da se prepir ali pretep ţe poleţe, ko policisti pridejo na kraj
kršitve. V takšnih primerih vodja intervencijske skupine od natakarja najprej zbere
podrobnejše informacije o tem kaj se je dogajalo in kdo je kršitelj. Če je le-ta še v
prostoru, da policist nemudoma povabi v drug, ločen prostor ali ven iz lokala ter tam
ugotavlja njegovo istovetnost ali drugo uradno dejanje. S tem ga izolira od ostalih
gostov in odstrani iz prostora, kjer so nevarni predmeti za napad.
19
Pri tem je izjemno pomemben policistov pristop. Postopek mora biti energičen, ukazi
pa kratki in jedrnati. Vsekakor pa se mora policist izogibati kakršnega koli
pregovarjanja.
Če kršitelj oziroma kršitelji ne upoštevajo odrejenega zakonitega policistovega ukaza,
jih je potrebno opozoriti na morebitne posledice, če se ne bodo ravnali po ukazu. To
stori vodja npr. z naslednjimi besedami:
»Pojdite z nami! Če se boste upirali, bomo uporabili fizično silo!«
Opozorilo lahko policist seveda še enkrat ponovi, v kolikor je prvo naletelo na
»gluha« ušesa, a le če to okoliščine dopuščajo. V primeru pasivnega ali aktivnega
upiranja vodja intervencije ukaţe uporabo najprimernejšega prisilnega stredstva.
Fizično silo oziroma strokovne prijeme, udarce ali mete naj izvaja tisti, ki najbolje
obvlada samoobrambne tehnike. Pri uporabi prisilnih sredstev je mogoče na tem
mestu ponovno potrebno opozoriti na dvoje:
Uporabiti je potrebno najmilejše prisilno sredstvo, a vseeno takšnega, da je
uporaba učinkovita in uspešna;
Kadar je kršitelj vidno pijan ali močno razdraţen je vedno potrebno upoštevati,
da je njegova občutljivost na bolečino bistveno zmanjšana, zato naj se zvodni
prijemi, močni udarci v telo ali udarci s palico uporabljajo le izjemoma oziroma
če je to nujno potrebno za zakonito in učinkovito izvedbo intervencije.
Po uporabi fizične sile ali drugih prisilnih sredstev se kršitelja pogosto odvede do
intervencijskega vozila s pomočjo transportnega strokovnega prijema. Preden se
kršitelja zapre v prostor za pridrţanje v intervencijskem vozilu policist ne sme pozabiti
na varnostni pregled osebe da oseba pri sebi nima predmetov, primernih za napad
ali samopoškodovanje.
Kadar pa policisti prispejo v gostinski lokal, kamor so bili poslani na intervencijo in
ugotovijo, da prepir oziroma pretep še traja, mora vodja intervencijske skupine z
ukazom doseči, da se kršitelji prenehajo prepirati ali pretepati. To lahko stori z
odločno izgovorjenimi besedami:
»Takoj se prenehajte pretepati, sicer bomo uporabili silo!«
20
Če policisti opazijo, da kršitelji pri pretepu uporabljajo orodje ali oroţje primerno za
napad, mora vodja energično ukazati npr:
»Odvržite nož (steklenico,…) in se odmaknite pet korakov nazaj!«
Če se ukazov ne upošteva, policisti brez ponavljanja opozoril, na ukaz vodje
intervenirajo z uporabo ustreznih prisilnih sredstev. Pri hujših oblikah upiranja
oziroma napada so v takšnih primerih dolovljene tudi hujše oblike prisilnih sredstev
kot so npr. uporaba plinskega razpršilca, palice ali celo uporabo sluţbenega psa.
V primerih pretepov je potrebno čim prej ločiti kršitelja oziroma kršitelje, ki so
udeleţeni v pretep. Pri tem policisti navadno ne vedo kdo je kršitelj in kdo
oškodovanec, oziroma kdo je prvi začel pretep a v tej fazi to niti ni bistveno. Policist
se mra najprej drţati načela, da najprej pomaga tistemu, ki je v pretepu bolj ogroţen,
torej v slabšem poloţaju, bodisi zato ker je šibkejši, ali ker nasprotnik uporablja
posebne spretnosti ali orodje oziroma oroţje, primerno za napad.
Po obvladovanju kršiteljev sledi ugotavljanje identitete, varnostni pregled in privedba
v prostore policijske postaje. Nikoli se ne sme pozabiti na dejstvo, da je potrebno
dobiti izjave in osebne podatke prič, ki so videle dogajanje in ki so spremljale
uporabo prisilnih sredstev. To je pomembno zaradi dokazovanja kršitev v nadaljnem
postopku pred sodiščem.
2.3.3 Interveniranje na javni prereditvi ali javnem shodu
Na javnih prireditvah ali javnih shodih je vedno velika mnoţica ljudi. Takšne prireditve
so pogosto tudi v zaprtih prostorih16, nekatere pa tudi na odprtih prostorih17.
Zaradi velikega števila ljudi na takšnih prireditvah oziroma shodih obstaja pri
morebitnih kršitvah javnega reda in miru nevarnost masivnih pretepov. Ti so še toliko
bolj verjetni in nevarni na raznih športnih dogodkih, kjer med dvema ognjema stojita
dve nasprotni, sovraţno nastrojeni skupini18, ki komaj čakata na medsebojni obračun.
16
Plesi, predstave, koncerti, tekme,… 17
Mitingi in druga zborovanja, procesije, nogometne tekme, koncerti,… 18
Lep slovenski primer sta navijaški skupini Green Dragons Ljubljana in Viole Maribor
21
Zaradi tega je potrebno pred vsako takšno prireditvijo oziroma javnim shodom
temeljito in pazljivo proučiti podatke o populaciji, ki bo prisostvovala na dogodku. Le
temeljito in pravilno ocenjena situacija je osnova za primerno načrtovanje
zavarovanja prireditvenega prostora in za aktiviranje zadostnega števila policistov.
Vsako nenačrtno delovanje, neustrezno število policistov ali neorganizirano
interveniranje ima lahko na javnih prireditvah ali shodih mnogo hujše posledice, kot
pri ostalih, prej opisanih modelih intervencije. Na tkao masovnih prireditvah in shodih
niso samo policisti dolţni skrbeti, da ne pride do kršitev javnega reda in miru. Policisti
morajo tako sodelovati z organizatorji in varnostno sluţbo, saj imajo le-ti isto nalogo
oziroma isti cilj in to je zagotoviti red in mir na prireditvenem prostoru.
Če vseeno pride do masovnega pretepa je kršitelje, ki se pretepajo najprej potrebno
izolirati od ostalih udeleţencev, z namenom, da se pretep še dodatno ne razširi. Nato
je sprte strani ločiti med seboj.
Zavarovanje takšnih prireditev se ponavadi izvaja z zadostno velikim številom
policistov in pripadnikov posebnih policisjkih enot. Njihovo delovanje mora biti
sinhronizirano, zato v praski poznamo tudi posebna postrojitvena oziroma zborna
pravila in sicer:
lestvica,
brana,
klin,…
Za njihovo izvajanje so posebej usposobljene in izurjene posebne policisjke enote, ki
so organizirane na področju vsake policijske uprave posebaj. Gre za policiste, ki sicer
opravljajo redne naloge policije, ko pa je to potrebno se jih odredi v te enote, ki so
drugače opremljene in usposobljene ravno na področju zagotavljanja in vzpostavitve
javnega reda in miru, ko je ta mnoţično kršen.
Ko je javni red in mir masovno kršen je izjemno pomembno, da se vsi postopki
izvajajo usklajeno in samo po ukazu. Nihče od policistov ne sme delovati
samoiniciativno, razen če je neposredno ogroţen. Pri masovnih kršitvah, pri katerih
22
sta huje kršena javni red in mir, je dovoljena tudi uporaba najhujših prisilnih sredstev
kot so19:
plinska sredstva in druga sredstva za pasivizacijo
vodni curek
konjenica
posebna motorna vozila
Poglejmo si podrobneje ta prisilna sredstva, saj se v praksi dokaj redko uporabljajo in
zato niso dovolj poznana.
Plinska sredstva so vsa sredstva, ki vsebujejo določeno plinsko snov in so
namenjeni prisili. Plin deluje na dihala in sluznico, kar osebam, proti katerim je
uporabljen, onemogoča upiranje ali napad. Pravilniktaksativno opredeljuje
naslednja plinska sredstva in sicer: plinsko pištolo za izstreljevanje plinskih
nabojev ali snovi, plinsko puško za izstreljevanje plinskih nabojev ali snovi,
plinsko ročno bombo in druga sredstva, namenjena za razprševanje snovi20.
Sredstva za pasivizacijo so vsa druga sredstva, ki niso namenjena za
razprševanje plinskih snovi, temveč na druge načine pasivizirajo osebo
oziroma osebe, proti katerim so uporabljena. Pravilnik določa, da pod ta
sredstva spadajo sredstva za omamljanje, bomba z zvočnim, s svetlobnim, ali
z dimnim učinkom, gumijasti izstrelki in druga stredstva, namenjena
pasivizaciji oseb21.
Vodni curek je zelo učinkovito prisilno sredstvo za vzpostavljanje javnega reda
ob večjih neredih ali nemirih. Silovit pritisk vodnega curka lahko kršitelja podre
na tla in prepreči nadaljnje nerede. Vodo je mogoče v posebnem vozilu
obarvati z barvilom, kar kasneje pripomore k laţji identifikaciji kršiteljev ob
poznejši raziskavi in rekonstrukciji dogodkov. Pravilnik določa, da se za
uporabo vodnega curka šteje usmerjen vodni curek pod večjim pritiskom, ki se
uporablja za neposredno delovanje na ljudi z nameno preprečitve dostopa,
19
Pooblastila določa Zakon o policiji, podrobneje pa jih obravnava Pravilnik o policijskih pooblastilih 20
85/1 čl. Pravilnika o policijskih pooblastilih 21
85/2 čl. Pravilnika o policijskih pooblastilih
23
razgrajanja, usmerjanja, označevanja ali pasivizacije. Uporablja se lahko iz
posebej prirejenega vozila, vodne črpalke ali iz vodnega omreţja 22.
Konjenica se podobno kot sluţbeni pes v policiji ne uporablja izključno kot
prisilno sredstvo, temveč je koristen pomočnik pri opravljanju mnogih
policijskih nalog. Pravilnik opredeljuje, da se za uporabo konjenice šteje
postopek policista – konjenika, za neposredno delovanje na ljudi z namenom
potiskanja ali razganjanja23. Definitivno ima konjenica izjemno velik psihološko
zastraševalni efekt.
Posebna motorna vozila so vozila, ki so prirejena za uporabo pri
vzpostavljanju javnega reda. Z njimi se lahko blokira določen predel, lahko se
uporabljajo tudi za potiskanje ali razganjanje mnoţice. Izdelana so tako, da so
varna pred morebitnim razbijanjem, na prednem delu pa imajo nameščene
posebne ograje. Pravilnik določa, da se za uporabo posebnih motornih vozil
šteje uporaba motornih vozil, opremljenih s posebno opremo za neposredno
delovanje na ljudi, in sicer za potiskanje in razganjanje24
Uporaba navedenih prisilnih sredstev je načeloma vezana na hujše in mnoţične
kršitve javnega reda in miruin le za policijsko uporabo sle proti mnoţici, za kar je
potrebno dovoljenje za to pooblaščene osebe25. Le izjemoma sme določena prisilna
sredstva (plinska in druga sredstva za pasivizacijo) uporabiti policist samoiniciativno,
torej brez dovoljenja za to pooblaščenih oseb.
2.4 Poročanje o ukrepih
Na splošno velja pravilo, da morajo policisti ob intervenciji o vsakem dejstvu
obveščati deţurnega policista, ta ukrep pa je namenjen zgolj njihovi varnosti. Takoj
po prihodu na kraj je potrebno obvestiti deţurnega o začetku intervencije po
22
87/1 čl. Pravilnika o policijskih pooblastilih 23
88/1 čl. Pravilnika o policijskih pooblastilih 24
90/1 čl. Pravilnika o policijskih pooblastilih 25
To so generalni direktor policije, direktor policijske uprave ali policist, ki ga za to pooblasti generalni direktor policije ali direktor policijske uprave.
24
sredstvih zvez policije. Ko je intervencija končana je zopet potrebno na kratko
poročati dejansko ugotovljenem stanju in prvih ukrepih, ki so jih izvedli policisti.
Takoj po prihodu na policisjko postajo mora vodje patrulje ali intervencijske skupine
deţurnemu policistu poročati o samem poteku intervencije in o izvedenih ukrepih.
V primeru telesnih poškodb kršiteljev ali policistov jim je potrebno takoj zagotoviti
nujno zdravniško pomoč in oskrbo, o tem pa nemudoma obvestiti vodstvo policisjke
postaje26. Za kršitelja je potrebno tudi ugotoviti ali je bil poškodovan pri pretepanju z
drugimi udeleţenci kršitve ali pri policijski intervenciji, torej z uporabo prisilnih
sredstev.
Potrebno je ugotoviti tudi ali obstaja sum, da je kršitelj storil katerega od kaznivih
dejanj proti uradni osebi:
Preprečitev uradnega dejanja uradni osebi27
Napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti28
Sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje29
Hujskanje k upiranju30
Če je ta sum podan je nemudoma potrebno obvestiti starešino, da lahko prične zbirati
obvestila, opravi ogled kaznivega dejanja in druga nujna opravila, potrebna za
kasnejše dokazovanje storjenega dejanja.
Če je kršitelj pridrţan, prevzame postopek deţurni policist enote, ki kršitelja seznani s
pravicami po Zakonu o kazenskem postopku ali drugih zakonih, odvisno po katerem
mu je odvzeta prostost, začasno mu zaseţe predmete, vpiše oebo v ustrezne listine
in podobno.
Kadar so pri interveniranju uporabljena prisilna sredstva, mora policist, ki jih je
uporabil tudi pisno poročati o uporabi le-teh.Uporabo fizične sile policist vpiše v svoje
poročilo o opravljenem delu, o uporabi vseh drugih prisilnih sredstev ali če je fizično
silo uporabil proti tujcu, vojaški osebi, mnoţično ali če je bila posledica uporabe
fizične sile kakršna koli telesna poškodba, mora policist napisati še posebno poročilo.
26
Deţurni starešina 27
302. čl. Kazenskega zakonika Republike Slovenije 28
303. čl. Kazenskega zakonika Republike Slovenije 29
304. čl. Kazenskega zakonika Republike Slovenije 30
305. čl. Kazenskega zakonika Republike Slovenije
25
3. Priporočila za profesionalno
komunkacijo po telefonu
Problematika v zvezi z neustreznim in pomanjklivim poznavanjem komuniciranja
policistov z ljudmi, predvsem pri prvem stiku z njimi neposredno ali po telefonu je ţe
dolgo znana. Ljudje so občutljivi na tog, birokratsko hladen in odbijajoč način
komunikacije policistov, ki ne kaţejo vedno zadostnega zanimanja za varnostne
probleme, o katerih ti ljudje obveščajo policijo.
Pogosto se ţe ob prvem stiku med drţavljanom in policistom zaplete. Policisti ţe na
začetku pogovora prekinej klicatleje in od njih zahtevajo najprej vrsto osebnih
podatkov, s tem pa blokirajo in iritirajo, tako da je nadaljnja komunikacija z njim
običajno profesionalno neustrezna.
Policisti na terenu so zaradi takšnega, neustreznega načina komunikacije deţurnih
policistov velikokrat prikrajšani za dragocene informacije in relevantne podatke poleg
tega pa izgubljajo dragocen čas, ki je potreben za zbiranje teh podatkov na druge
načine. Tako se dogaja, da policisti ne znajo in niso usposobljeni pridobiti od
prijavetelja nekega varnostnega pojava dovolj kvalitetnih podatkov oziroma informacij
o dejanskem stanju, kar pa gre na škodo njihovim sodelavcem, ki so s skromnimi
podatki napoteni na intervencije.
Pogosto so prvi postopki policije za saniranje nekega varnostnega pojava razdeljeni
na več, med seboj prepletenih faz, in sicer na sprejem podatkov oziroma informacij
po telefonu ali neposredno od drţavljanov odnosno občanov, obdelavo teh podatkov
in informacij ter njihovo dopolnjevanje iz uradnih policijskih in informacijskih virov in
evidenc.
Ljudje, ki potrebujejo policijske storitve najpogosteje obveščajo policijo o dejanjih,
dogodkih ali pojavih, posredujejo informacije oziroma prosijo za nasvet ali pomoč
deţurne policiste operativno-komunikacijskega centra na številki 113, ki jo ljudje tudi
najbolj poznajo. Nekateri ljudje pokličejo tudi direktno deţurnega policista na
področno policijsko postajo. V Sloveniji imamo tudi dokaj nov institut in sicer anonimo
številko 080 1200, ki je namenjena prijavi in informacijam o kaznivih dejanjih policiji.
26
Na tej številki, lahko vsak drţavljan pove policiji koristne zadeve glede posameznega
kaznivega dejanja in to anonimno.
Še nekaj statističnih podatkov za začetek. Policija je v letu 2006 sprejela 816.513
(790.210)31 ali 3,3 % več klicev drţavljanov na telefonsko številko113 kot leta 2005.
Med temi klici je bilo 201.243 (193.068) ali 4,2 % več interventnih klicev, ki so
zahtevali prihod policije na kraj dogodka.
Interventni klici so predstavljali 24,7 % (24,4 %) vseh klicevna telefonsko številko
113.Na podlagi interventnih klicev je bilo na kraj dogodka napotenih 196.949
(196.603) policijskih patrulj. Povprečni reakcijski čas (čas od klica na telefonsko
številko 113 do prihoda policistov na kraj dogodka) je bil za vse interventne dogodke
21 minut in 58 sekund (22 minut 13 sekund), za nujne interventne dogodke pa 13
minut in 22 sekund (14 minut 46 sekund).
Policija je v 85.988 (125.498) primerih glede na vrsto varnostnega dogodka obvestila
tudi druge organe in organizacije. Na anonimni telefon 080-1200 je prejela 555 (664)
ali 16,4 % manj klicev drţavljanov, ki so pomagali pri nadaljnjem odkrivanju kaznivih
dejanj in njihovih storilcev. Drţavljani so policijo najpogosteje obveščali o sumih
preprodajanja prepovedanih drog, storitve premoţenjskih deliktov in ogroţanja
ţivljenja.
3.1 Osnove komuniciranja po telefonu
Predpogoj za kvalitetno komunikacijoje takojšen odziv na vsak telefonski poziv, to pa
je odvisno od organizacije v funkcionalnem in tehničnem smislu v operativno-
komunikacijskih centrih in policijskih postajah, saj pogosto zasedene linije in
neuporavičeno neodzivanje na klice po telefonu vzbuja pri ljudeh nestrpnost in
nezaupanje do profesionalnosti policije.
V letu 2006 je bil v slovenski policiji dokončno vzpostavljen nov informacijsko-
telekomunikacijski sistem za sprejemanje interventnih klicev na številko 113, ki je
poenotil način dela operativno-komunikacijskih centrov policijskih uprav pri
31
V oklapajih so podatki za leto 2005
27
sprejemanju klicev na nujno številko policije, izvajanje in zapisovanje prvih nujnih
ukrepov ter obveščanje o pomembnih dejanjih, dogodkih in pojavih32.
Pri vzpostavitvi komunikacije po telefonu morajo policisti vedeti:
Da je prvi stik z drţavljani po telefonu posebno pomemben, predvsem način
vzpostavitve pogovora z obvezno predstavitvijo: »Policija, želite prosim?«, pri
tem pa je potreben poseben občutek za višino tona glasu, saj je
nesprejemljivo, da je deţurni policist zadirčen, odbijajoč, vzvišen,… kar se pri
pogovoru zazna in zna biti moteče;
Po vzpostavitvi komunikacije morajo policisti pokazati zanimanje za klicateljev
problem in ga znati animirati, da o tem problemu pove kar največ;
Policisti morajo pustiti, da ljudje povedu o dejanju, dogodku ali drugem
varnostnem pojavu vse kar vedo in jih pri tem, praviloma ne smejo prekinjati,
saj bodo le na ta način prišli do kvalitetnih podatkov in informacij;
Policisti ne smejo posameznih klicev oziroma sporočil na nujno številko policije
takoj ob sprejemu samoiniciativno selekcionirati na pomembne ali
nepomembne, posamezne podatke minimalizirati, zanemariti ali jih celo
vnaprej izločiti kot nepotrebne, temveč jih morajo sprejeti kot operativno
zanimive in relevantne. Z nadaljnjim preverjanjem in ugotovitvijo dejanskega
stanja policijske patrulje na terenu pa lahko policisti kasneje zaključijo in
ovrednotijo dejanje, dogodek ali pojav;
Ko policisti izvejo podatke o varnostnem problemu, s katerim so se ljudje
obrnili na policijo, morajo dopolniti posamezne nejasnosti z logičnimi vprašanji,
tako da dobijo podatke oziroma odgovore, ki bodo ustvarili popolno sliko in
omogočali kvalitetno napotitev policijskih patrulj na saniranje varnostnega
problema. Z vprašanji ne smemo prekinjati ljudi ko ti govorijo ali odgovarjajo
na vprašanja, saj se s tem lahko zmedejo, policist pa ne dobi dovolj kvalitetnih
podatkov;
Če policist vzpostavi komunikacijo s klicatelji, ki grozijo z izvršitvijo kaznivega
dejanja33, samomori ali drugimi podobnimi dejanji, morajo odreagirati še
posebej prisebno. Morajo delovati pomirjujoče če ne celo prijateljsko in
klicatelja karseda dolgo zadrţati na telefonski liniji. Pri tem je potrebno, če se
le da zbrati čim več podatkov o klicatelju, kraju od koder kliče, poslušati
32
Letno poročilo policije za leto 2006 33
V zadnjem času so zelo »popularni« klici na številko 113 o podstavljenih bombah
28
morebitne zvočne efekte iz ozadja, izbvedeti motiv za takšno dejanje, kakor
tudi druge podatke, pomembne za učinkovito posredovanje oziroma
intervencijo policije;
Komuniciranje policista z ljudmi, ki so bili priča dejanju, dogodku ali
varnostnemu pojavu in se nahajajo v neposredni bliţini le-tega, ne sme po
sprejetih podatkih oziroma informacijah biti prekinjeno, temveč mora policist
na vsak način poskušati zadrţati prijavitelja v neprekinjeni komunikaciji,
istočasno pa napotiti na kraj tudi policijske patrulje. Policist mora v času do
prihoda policijskih patrulj na kraj od klicatelja zbrati čimveč relavantnih
podatkov in informacij, ki kasneje policistom na kraju omogočajo laţjo in
učinkovito izvedbo naloge;
Pri komunikaciji policistov z ljudmi, ki so v časovni stiski, razburjeni,
prestrašeni in zmedeni, morajo le-te pozorno poslušati in zabeleţiti prav vsak
podatek, ki bi utegnil biti koristen za nadaljnje policijsko delo, pri tem pa
morajo te ljudi poskušati pomiriti, da bo komunikacija z njimi karseda
normalna, jim takoj zastavljati vprašanja, da v kratkem času odpravijo
nejasnosti in dopolnijo podatke, potrebne za napotitev policistov na kraj;
Na koncu razgovora, ko so policisti prepričani, da imajo vse osnovne podatke
ter poznajo varnostni problem, lahko od ljudi zahtevajo tudi njihove osebne
podatke kot so ime in priimek, prebivališče in po moţnosti tudi kontaktno
telefonsko številko, v kolikor se le-ta ne izpiše, kraj od koder kličejo in
podobno. Obvezno se za vse posredovanje podatke oziroma informacije
policist na koncu pogovora tudi zahvali.
3.2 Obdelava pridobljenih podatkov
Po sprejetih podatkih oziroma informacijah o dejanjih, dogodkih ali varnostnih pojavih
je hkrati z napotitvijo ustreznega števila policiskih patrulj na kraj za saniranje
varnostnega problema nujna tudi obdelava sprejetih podatkov in informacij ter
njihova dopolnitev iz policijskih informacijskih virov in evidenc.
29
Posamezne podatke je potrebno preveriti v policijskih bazah podatkov, jih med seboj
primerjati in uskladiti ter potrditi oziroma ovreči posamezna dejstva.
Zelo pomembna je faza dopolnitve podatkov iz policijskih informacijskih virov in
evidenc, predvsem za tiste policiste, ki so napoteni na intervencijo ob kršenju
javnega reda in miru z elementi nasilja. Zato je pomembno ob napotitvi, med potjo na
kraj in ob pričetku izvajanja konkretne intervencije, policistom sproti posredovati
sprejete in dopolnjene podatke o dejanjih, dogodkih in pojavih, o udeleţenih osebah,
o vrsti kršitve, varnostnih razmerah kraja, kamor so napoteni policisti in drugih
pomembnih podatkih za učinkovito, varno in profesionalno izvedbo vseh predpisanih
postopkov.
Te podatke so dolţni policisti, ki so policijsko patruljo napotili na kraj izvedbe
intervencije, pridobiti iz baz podatkov, od policistov it policijske postaje, kjer je nastal
varnostni problem, od policistov drugih enot, vodstva ali drugih ljudi, ki lahko v
kratkem času nudijo potrebne podatke, kot so npr. gasilci, reševalci,…
3.3 Napotitev policijske patrulje na kraj
Za policijo je izjemnega pomena operativnost, to pa je hitra, učinkovita in kar se da
popolna napotitev zadostnega števila policijskih patrulj oziroma policistov na kraj
dejanja, kjer se potrebuje njihovo pomoč. Pri tem je zelo pomembno, da imajo
policisti, ki bodo izvajali ukrepe, pred odhodom ali najkasneje ob prihosu na
intervencijo, dovolj relevantnih podatkov za varno in učinkovito izvedbo policijskih
nalog.
Policisti, ki so napoteni na intervencijo ali na kraj drugega dogodka, dejanja ali
pojava, morajo imeti, če je le-to mogoče, podatke o:
Vrsti dejanja, dogodka ali varnostnega pojava, na saniranje katerega so
napoteni;
Storilcih, kršiteljih, povzročiteljih oziroma ţrtvah ali oškodovancih, in sicer
predvsem varnostno relevantne podatke s kraja in iz policijskih evidenc;
30
Kraju, na katerem je nastal varnostni problem in če je le mogoče kratko
varnostno oceno tega kraja;
Najbliţji poti do kraja in predvsem o najlaţjem dostopu;
Razmerah za njihovo osebno varnost (priprava za uporabo osebnih zaščitnih
sredstev)
Verjetnosti uporabe prisilnih sredstev (priprava ustreznih prisilnih sredstev
pred pričetkom intervencije);
Napotitvi na kraj drugih policijskih patrulj, specialne enote, letalske enote
oziroma drugih in medsebojni koordinaciji;
Napotitvi ostalih intervencijskih sluţb, kot so gasilci, reševalci, vlečne sluţbe;
Drugih relevantnih podatkih, ki so koristni in pomembni za učinkovito izvedbo
postopka.
Na tem mestu so opisana le nekatera izhodišča prvih ukrepov policije oziroma
policistov ob vzpostavitvi komunikacije z ljudmi, ki se obračajo na policijo in osnovne
smernice učinkovitega odziva policije za nudenje pomoči ljudem in saniranje
varnostnih problemov,
Za bolj profesionalen odnos in kvalitetnejše delo, predvsem pa iz ţelje po zagotovitvi
najvišjega nivoja varnosti policistom na terenu, bo na tem področju potrebno storiti še
marsikaj. Policisti, ki opravljajo delo v operativno-komunikacijskih centrih posameznih
policijskih uprav ter deţurni policisti na posameznih policijskih postajah, bi se morali
dodatno usposabljati in biti redno seznanjeni z novimi spoznanji in izsledki
komunikoloških ved, psihologije in drugih relevantnih ved s tega področa.
Glede na to, da o tem v slovenski literaturi še ni veliko napisanega pa naj ta članek
sluţi kot neka osnova za delo policistom v operativno-komunikacijskih centrih in
deţurnim policistom na policijskih postajah.
31
4. Literatura
Klemenčič, G. (2002). Vaše pravice v policijskih postopkih. Ljubljana, Pasadena;
Letno poročilo o delu policije za leto 2003 (2004). Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;
Letno poročilo o delu policije za leto 2004 (2005). Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;
Letno poročilo o delu policije za leto 2005 (2006). Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;
Letno poročilo o delu policije za leto 2006 (2007). Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;
Nemanič, S., G. Rupnik (2000). Izvajanje policijskih postopkov v praksi. Ljubljana, Ministrstvo za
notranje zadeve - GPU UUP;
Nemanič, S. (2007). Priročnik za uporabo fizične sile v policiji. Ljubljana, Ministrstvo za notranje
zadeve - GPU UUP;
Pravila policije (2000). Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;
Pravilnik o policijskih pooblastilih (Ur.l. RS, št. 40/2006);
Pungartnik, P., S. Krope (2005). Pomen najave postopka in poročanja po začetku izvajanja
policijskega postopka. Ljubljana, Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
Slak, B. (1995). Priporočila za komunikacijo po telefonu. Revija Policija 1-3 (XIV), str. 117-120;
Zakon o policiji – Zpol-UPB6 (Ur.l. RS, št. 107/2006);
Zakon o prekrških zoper javni red in mir – ZJRM (Ur.l. SRS, št. 16/1974, 15/1976-ZVPH, 42/1986,
SFRJ, št. 83/1989, SRS, št. 5/1990, RS, št. 8/1990, 10/1991, 17/1991-I-ZUDE, 4/1992, 13/1993,
66/1993, 67/1994-ZGZH, 29/1995-ZPDF, 98/1999-ZZZiv);
Zakon o varstvu javnega reda in miru – ZJRM-1 (Ur.l. RS, št. 70/2006);
Ţaberl, M. (1995). Intervencija. Revija Policija 1-3 (XIV), str. 119-131;
Ţaberl, M. (2001). Policijska pooblastila. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola.
32
