POBOJI VOJNIH UJETNIKOV NA SLOVENSKEM...Slovenski domobranci in nekaj četnikov so se na Koroškem uspeli prebiti skozi partizanske postavitve in so se po prehodu reke Drave predali

B&B

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA

Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Program: Inženir logistike

Modul: Vojaška logistika

POBOJI VOJNIH UJETNIKOV NA

SLOVENSKEM

Mentorica: dr. Valerija Bernik Kandidat: Zdravko Gregl

Dobova, julij 2019

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici dr. Valeriji Bernik za njeno strokovno svetovanje,

potrpežljivost in spodbudo pri pisanju diplomskega dela.

Hvala moji ženi Branki, hčeri Sari in sinu Marku za pomoč in razumevanje v času

študija.

Zahvaljujem se tudi lektorici Metki Bartol, ki je mojo diplomsko nalogo jezikovno in

slovnično pregledala.

IZJAVA

»Študent Zdravko Gregl izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga

napisal pod mentorstvom dr. Valerije Bernik.«

»Skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah

dovoljujem objavo tega diplomskega dela na spletni strani šole.«

Dne _____________ Podpis: __________________

POVZETEK

Pričevanja preživelih govorijo, da so na območju Slovenije po 15. maju 1945 potekali

množični poboji ujetih pripadnikov vojaških enot in civilistov. Med pobitimi so bili tudi

starci, ženske in otroci. Usmrtitve so se izvajale brez pravnomočnih obsodb v

pristojnosti sodišč, za katere so tudi takrat veljale norme takratnega sodobnega sveta.

Šlo je za hudo kršenje človekovih pravic, storjena je bila nepopravljiva krivica vsem

tistim, ki se niso strinjali s takratnimi politikami ter načinom vodenja novonastale

oblasti. Odgovornost za ta dejanja nosijo tako tisti, ki so poboje ukazali, kakor tudi

tisti, ki so jih izvrševali.

Sledi takratnih okrutnih dejanj v obliki zunajsodnih pobojev najdemo po vsej Sloveniji.

Krvniki so ponekod trupla skrbno skrili v rudniških jaških ali kraških breznih, drugod

pa so jih samo površno prekrili z zemljo. Veliko zakopanih je bilo še živih oziroma ne

povsem mrtvih, tako da so ti pozneje umirali pod težo drugih trupel, ki so bila odvržena

nanje. Redkim se je uspelo rešiti in prav ti so pričevali o okrutnosti takratnih dejanj.

Danes se teh okrutnih dejanj takratnega sistema ne da popraviti, lahko pa se iz tega

veliko naučimo ter stremimo k temu, da se kaj takega nikoli več ne ponovi.

Ključne besede: povojni poboji, vojni ujetnik, haaške konvencije, množično

grobišče, Brežiško polje

ABSTRACT

The testimonies of survivors bear witness that after 15th May 1945, mass killings of

captured military units and civilians took place on the territory of Slovenia. Those

slaughtered also included the elderly, women and children. Executions took place

without any final convictions, without the application of any jurisdiction of courts,

completely contrary all judicial standards of the civilized world of that time. This was

a case of severe violation of human rights, and irreparable injustice was done to all

those who disagreed with the then policy and the political methods of the newly

created governmental establishment. The accountability for such acts lies on those

who ordered mass killings as well as on those who executed them.

Traces of the cruel acts of that post-war time which took the form of out-of-court

executions can be found all over Slovenia. Executioners sometimes carefully hid the

corpses in mineshafts or Karst abysses, but at other times merely covered them with

a thin layer of soil. Many people were buried alive or not yet in a state of being

completely dead, so that they were left to die under the weight of other corpses that

were thrown over them. There were only few who managed to escape and save

themselves; however, they became the ones who could provide testimonies to

evidence the cruelty of the acts committed in the past. Even if it is impossible to correct

the cruel acts of the political system of that time, we can still learn from our history

and strive to prevent any such things from ever happening again.

KEY WORDS: post-war mass killings, war prisoners, the Hague conventions,

mass graves, the Brežiško polje field

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................... 1

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA ................................................................... 1

1.2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA ...................................................................... 1

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE ............................................................... 2

1.4 METODE DELA ......................................................................................... 2

2 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV ............................................................. 2

2.1 VOJNI UJETNIK ......................................................................................... 2

2.2 MEDNARODNO HUMANITARNO PRAVO ................................................ 3

2.3 HAAŠKO PRAVO ....................................................................................... 3

2.4 ŽENEVSKO PRAVO .................................................................................. 4

2.5 POVOJNI POBOJI ..................................................................................... 5

2.6 MNOŽIČNA GROBIŠČA ............................................................................ 6

3 SITUACIJA OB KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE V SLOVENIJI ............... 7

3.1 VOJAŠKA SITUACIJA NA SLOVENSKEM LETA 1945.............................. 7

3.2 VZPOSTAVITEV NOVE VLADE NA SLOVENSKEM LETA 1945 ............... 8

3.3 PRAVNA PODLAGA TER POOBLASTILO IN NAVODILO ZA MEDVOJNE

IN POVOJNE ZUNAJSODNE USMRTITVE .......................................................... 9

4 ŽRTVE VOJNEGA IN POVOJNEGA NASILJA .................................................. 9

4.1 ŽRTVE POVOJNEGA NASILJA ............................................................... 10

4.2 VRSTE POVOJNIH GROBIŠČ ................................................................. 14

5 POVOJNI POBOJI NA OBMOČJU BREŽIŠKEGA POLJA .............................. 17

5.1 KRŠKO-BREŽIŠKO POLJE Z MESTOM BREŽICE ................................. 17

5.2 GROBIŠČE V OSREDKIH PRI MOSTECU .............................................. 19

5.3 USTNI DOKAZI ZA POVOJNE POBOJE NA OBMOČJU BREŽIŠKEGA

POLJA ................................................................................................................ 20

PRIČEVANJE VAŠČANOV MOSTECA IN MIHALOVCA ................................ 21

PRIČEVANJE DOBOVSKEGA NADUČITELJA FRANJA VADNALA .............. 22

PRIČEVANJE KNOJEVCA .............................................................................. 23

PRIČEVANJA TAKRATNIH DOMAČINOV ...................................................... 24

5.4 MATERIALNI DOKAZI ZA POVOJNE POBOJE NA OBMOČJU

BREŽIŠKEGA POLJA ........................................................................................ 27

6 PREVERJANJE HIPOTEZ .............................................................................. 30

7 ZAKLJUČEK ................................................................................................... 31

LITERATURA IN VIRI ............................................................................................ 33

7.1 Priloge ...................................................................................................... 35

7.1.1 Priloga 1: Nalog za uničenje vseh dokazov medvojnih in povojnih

pobojev 35

7.1.2 Priloga 2: Dokaz o predaji vojnih ujetnikov iz Vetrinjskega polja v Avstriji

Titovi armadi ................................................................................................... 37

7.1.3 Priloga 3: Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora

(SNOO) glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev

in združitev ...................................................................................................... 38

7.1.4 Priloga 4: Kardeljev ukaz Kidriču za hitrejše čiščenje razrednega

sovražnika ....................................................................................................... 39

7.1.5 Priloga 5: Intervju z gospo Ivanko Kramer iz Dobove ........................ 40

KAZALO SLIK

Slika 1: Mumificirana trupla iz Barbarinega rova ..................................................... 16

Slika 2: Zemljevid Mosteca, karta iz spletnega atlasa Slovenije.............................. 18

Slika 3: Geopedija – prikrita vojna grobišča v Sloveniji, grobišče 53 v protitankovskem

jarku ....................................................................................................................... 19

Slika 8: AFŽ pri zagrinjanju tankovskega jarka ....................................................... 26

Slika 4: Sondiranje na Mostecu, 2010 .................................................................... 28

Slika 5: Človeške kosti na dnu meter in pol globoke sonde .................................... 28

Slika 6: Grobišče je širše od sond, ki so jih smeli izkopati....................................... 29

Slika 7: Skica poteka tankovskega jarka na Mostecu ............................................. 30

POJMOVNIK

denunciánt: kdor denuncira, ovaduh

denunciántski: pridevnik od denunciant, ovaduški

denunciántstvo: dejavnost denunciantov, ovaduštvo

KRATICE IN AKRONIMI

AFŽ: Antifašistična fronta žensk

CAE: Centralna abecedna evidenca

JNS: Jugoslovanska nacionalna stranka

KNOJ: Korpus narodne obrambe Jugoslavije

KPS: Komunistična partija Slovenije

MORK: Mednarodni odbor Rdečega križa

NDH: Neodvisna država Hrvaška

NRS: Narodna radikalna stranka

OF: Osvobodilna fronta

OZNA: Oddelek za zaščito naroda

SDS: Samostojna demokratska stranka

SLS: Slovenska ljudska stranka

SNOO: Slovenski narodnoosvobodilni odbor

SNOS: Slovenski narodnoosvobodilni svet

SSJ: Socialistična stranka Jugoslavije

VOS: Varnostno-obveščevalna služba

B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 1 od 42

1 UVOD

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA

Po koncu druge svetovne vojne so v Sloveniji sistematično kršili pravico do življenja,

ki zajema pravico živeti brez strahu in diskriminiranja, prepoved mučenja, osebno

svobodo, svobodo verskih skupnosti, človekovo dostojanstvo in varstvo človekove

osebnosti, neodvisnost sodstva in pravico poštenega sojenja ter svobodo gibanja.

Vojni ujetniki v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne so bili nemški vojaki, ki so po

podpisu kapitulacije Nemčije 8. maja 1945 nadaljevali že prej začeto umikanje s

področja Jugoslavije. Največ jih je na ozemlje Slovenije prihajalo iz treh smeri, in sicer

Varaždina, Zagreba in Karlovca, umik pa so nadaljevali skozi Slovenijo proti Avstriji.

Šlo je za skupino več sto tisoč vojakov z vso opremo in orožjem. Poleg njih so se

umikale tudi množice protipartizanskih kolaboracionističnih enot različnih narodnosti

in civilisti, ki so bili nasprotniki prihajajočega sistema, z namenom, da se prek

slovenskega ozemlja v smeri Avstrije in Italije izmaknejo jugoslovanskemu ujetništvu.

To bi dosegli s predajo Britancem in Američanom v Italiji in Avstriji.

Slovenski domobranci in nekaj četnikov so se na Koroškem uspeli prebiti skozi

partizanske postavitve in so se po prehodu reke Drave predali britanski vojski, ki jih

je internirala na Vetrinjskem polju južno od Celovca. Tja se je zateklo tudi več tisoč

ustaških, hrvaških domobranskih ter srbskih vojakov in civilistov, ki so prav tako bežali

pred novimi jugoslovanskimi komunističnimi oblastmi.

Seveda je zanje postalo pogubno, ko je zavezništvo za Sredozemlje izdalo ukaz, da

se vse Jugoslovane, ki so služili nemškim oboroženim silam, vrne Titovim oblastem.

V času ob koncu druge svetovne vojne so že bila v veljavi določila vojnega in

humanitarnega prava, ki so se nanašala na ravnanje s poraženci v vojni oziroma na

ravnanje in zaščito vojnih ujetnikov. Jugoslovanske oblasti so ta določila v Sloveniji

ob koncu druge svetovne vojne množično kršile ter izvajale množične poboje oziroma

likvidacije zajetih poražencev, med njimi tako vojakov kot tudi civilnega prebivalstva.

1.2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA

V diplomskem delu smo si zastavili za cilj raziskati ravnanje z vojnimi ujetniki v

Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne. Poleg tega smo želeli preveriti tudi, ali so

bili v povojne poboje zajeti tudi vojni ujetniki v kraju Mostec pri Dobovi.



1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE

V diplomskem delu smo preverili dve hipotezi:

• Vojnim ujetnikov v Sloveniji so bile ob koncu druge svetovne vojne množično

kršene človekove pravice, nad njimi so bili izvajani vojni poboji.

• V kraju Mostec pri Dobovi je prišlo do zunajsodnega poboja vojnih ujetnikov v

času po koncu druge svetovne vojne.

Predpostavljali smo, da se je problematika ravnanja z vojnimi ujetniki v času po koncu

druge svetovne vojne v Sloveniji začela odpirati šele po slovenski osamosvojitvi leta

1991. Pred tem so te vsebine veljale za tabu temo socialističnega režima. Raziskave

in literatura na to temo po naši predpostavki večinoma izhajajo iz obdobja po letu

1991. Viri in literatura, ki obravnavajo to tematiko, bi pred tem obdobjem lahko izšli le

v tujini.

Pri pisanju diplomskega dela smo se osredotočili predvsem na literaturo in vire v

slovenskem jeziku. Pričakovali smo omejitve v raziskavi predvsem v tem smislu, da

zaradi tega, ker se 46 let nihče ni intenzivno ukvarjal s to tematiko, tudi vsi podatki o

razsežnosti pojava povojnih pobojev ne bodo dostopni.

1.4 METODE DELA

Uporabili smo analitično metodo, s katero smo zbrali informacije o obravnavani

tematiki ter že narejene raziskave. Zbrali smo že objavljena pričevanja sodobnikov ter

raziskave, ki so bile narejene na sami lokaciji raziskovanega grobišča pri vasi Mostec,

opravila pa jih je Služba za vojna grobišča Ministrstva za delo Republike Slovenije

pod vodstvom Marka Štrovsa, vodje službe za vojna grobišča leta 2010. Upoštevali

smo tudi raziskavo dr. Vide Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino, kjer so

končali projekt popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja, s katerim smo

Slovenci dobili prvo zelo natančno bazo s podatki in okoliščinami smrti umrlih med in

po drugi svetovni vojni. Poleg analitične metode smo pri opisovanju problematike

uporabili tudi opisno metodo ter metodo združevanja oziroma kompilacije podatkov.

Prav tako smo uporabili metodo intervjuja, in sicer smo opravili intervju s še živo pričo

dogodkov na Mostecu.

2 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV

2.1 VOJNI UJETNIK

Za vojne ujetnike štejejo predvsem pripadniki oboroženih sil ene od vojskujočih se

strani kot tudi pripadniki milice in prostovoljnih odredov, ki pripadajo oboroženim silam

in ki pridejo pod oblast nasprotnika. Status vojnega ujetnika uživajo tudi osebe, ki

sicer ne pripadajo redni vojski, a so po konvenciji izenačene s pripadniki te vojske. Pri



tem gre predvsem za osebe, ki pripadajo odporniškim in partizanskim gibanjem.

Konvencija postavlja pogoje, ki jih morajo izpolnjevati, če želijo uživati koristi te

konvencije. Predvsem morajo biti ta gibanja organizirana na način, da imajo svojega

vodjo, ki je odgovoren za podrejene: nositi morajo stalni razločevalni znak, ki ga je

mogoče razpoznati na daljavo, javno morajo nositi orožje in se v svojih operacijah

podrejati vojnim zakonom in običajem.

Status vojnih ujetnikov imajo tudi člani rednih oboroženih sil, ki pripadajo vladi, čeprav

je nasprotnik ne prizna. Ta status lahko pridobijo tudi prebivalci ozemlja, ki ni

okupirano, a se spontano uprejo sovražniku, ki vdira v njihovo deželo. Morajo pa javno

nositi orožje in se ravnati po pravilih vojnega prava. Ob tem je zelo pomembno

omeniti, da pripadniki vojaške sanitetne službe v nobenem primeru ne morejo postati

vojni ujetniki, ker zanje veljajo posebna pravila (Žnidaršič, Klanšek, 1976).

Pravice vojnih ujetnikov v celoti ureja 4. ženevska konvencija, nastala leta 1949, kot

posledica nepravilnega ter nehumanega ravnanja z vojnimi ujetniki med drugo

svetovno vojno in po njej.

2.2 MEDNARODNO HUMANITARNO PRAVO

Do druge polovice 19. stoletja so bili ukrepi za zaščito vojnih žrtev neformalne narave;

po navadi so se o njih dogovorili armadni poveljniki, veljali pa so za čas posameznega

spopada ali bojne akcije. To se je spremenilo z rojstvom mednarodnega

humanitarnega prava, ki mu je botroval Mednarodni odbor Rdečega križa.

Mednarodno humanitarno pravo predstavlja sistem pravil, katerih namen je omejiti

uporabo nehumanih metod in sredstev vojskovanja ter zaščititi osebe, ki niso

udeleženci v spopadu. Pravila mednarodnega humanitarnega prava, ki ga ponekod

imenujejo tudi vojno pravo, določajo haaške in ženevske konvencije. Haaško pravo

se je začelo razvijati v drugi polovici 19. stoletja in ureja predvsem metode in sredstva

bojevanja. Ženevske konvencije pa so danes temeljni pravni dokumenti na področju

mednarodnega humanitarnega prava in so zavezujoči za države podpisnice. Ključno

vlogo pri nadzoru uresničevanja pravil ima danes Mednarodni odbor Rdečega križa

(Skupaj močnejši, b. l.).

2.3 HAAŠKO PRAVO

Haaško pravo se predvsem nanaša na določila, konvencije in deklaracije, ki so bile

sprejete na mednarodnih mirovnih konferencah v Haagu leta 1899 in leta 1907.

Nanašajo se predvsem na zaščito ranjencev na bojišču in vojnih žrtev ter določajo

nekaj pravil o vodenju vojne.

Haaška konvencija iz leta 1907 je določala, katere skupine vojakov imajo v primeru

zajetja pravico do statusa vojnega ujetnika, in predpisala, kako je treba v ujetništvu

ravnati z njimi. V prvi svetovni vojni (od 1914 do 1918), ko je bilo veliko mož v



ujetništvu po več let, pa se je še pokazalo, da je treba določiti, kakšno naj bo življenje

v taboriščih za vojne ujetnike: v kakšnih razmerah naj živijo, kakšno delo se sme od

njih zahtevati in kako naj se med njimi ohranja disciplina. To je bilo dopolnjeno leta

1929 (Dolenc, 1993, 27).

2.4 ŽENEVSKO PRAVO

Začetki nastanka ženevskega prava segajo daleč nazaj, natančneje v 22. avgust

1864. Takrat so se v Ženevi zbrali predstavniki dvanajstih evropskih držav in podpisali

1. ženevsko konvencijo o zaščiti bolnih in ranjenih vojakov ne glede na narodnost

(Dolenc, 1989, 16).

Povod za nastanek te konvencije pa je nastal še prej. Vse se je začelo v severni Italiji,

natančneje v bližini vasi Solferino 24. junija 1859, ko sta se v celodnevni bitki spopadli

armadi cesarske Avstrije in francosko-sardinske zveze. Izgube so bile hude, okrog

40.000 mrtvih, ranjenih ali pogrešanih. Vojaške sanitetno-medicinske službe takrat

sploh niso poznali, zato je veliko ranjenih umrlo v hudem trpljenju predvsem zaradi

pomanjkanja medicinske nege. Ranjence so takrat nekako transportirali do bližnjih

okoliških vasi, kjer so jih nekako oskrbeli oz. negovali, kakor so jih pač znali. Neki

mladi Švicar po imenu Henry Dunant, zgrožen nad videnim trpljenjem ranjenih

vojakov, je začel v bližnji cerkvi v Castiglionu organizirati pomoč s sodelovanjem

krajanov. Po vrnitvi domov v Ženevo ga je to videno trpljenje ranjencev močno

preganjalo, zato je napisal knjigo o svojem doživetju na bojišču z naslovom »Spomini

na Solferino«. Izdana je bila leta 1862 in vzbudila pozornost po vsej Evropi. V njej je

Dunant predstavil zamisel, da bi v vojnem času morali vzpostaviti oziroma organizirati

vojaško medicinsko službo, katere namen bi bil pomoč ranjenim v času vojskovanja,

v mirnem času pa bi usposabljali ter urili svoje prostovoljne člane za tovrstno delo.

Predlagal je tudi, da naj bi imeli ranjeni in vsi tisti, ki skrbijo zanje, nevtralni položaj na

bojišču. Da bi pomagali doseči ta v knjigi zastavljeni cilj, so se združili štirje ženevski

meščani: Gustave Moynier, predsednik ženevskega Društva za javno pomoč, general

Guillaume-Henri Dufour, dr. Louis Appia in dr. Theodore Maunoir, ki so se pridružili

Dunantu in ustanovili Mednarodni odbor za pomoč ranjencem, ki je pozneje postal

Mednarodni odbor Rdečega Križa (MORK). Na povabilo Mednarodnega odbora se

oktobra 1863 sestanejo strokovnjaki 16 držav v Ženevi ter sprejmejo deset resolucij,

ki so pomenile ustanovno listino Rdečega križa. Temeljile so na Dunantovih predlogih

ter določale dejavnost in delovne metode odborov za pomoč ranjenim (Dolenc, 1993,

14).

Zato od podpisa 1. ženevske konvencije naprej velja, da morajo vojskujoče se strani

reševalna vozila, vojne bolnišnice in medicinsko osebje priznavati za nevtralne in jih

kot take varovati in spoštovati. Ranjene in bolne vojake ne glede na to, kateri državi

pripadajo, je treba ščititi in skrbeti zanje (Dolenc, 1993, 16).



Za zaščito vojnih ujetnikov je bila leta 1929 sprejeta 3. ženevska konvencija, ki je

določala ravnanje z vojnimi ujetniki. Sprejem te konvencije so terjale razmere po prvi

svetovni vojni. V času po koncu druge svetovne vojne je bila to torej temeljna

konvencija, ki je urejala status vojnih ujetnikov. Kraljevina Jugoslavija je tudi bila

podpisnica te konvencije in po podpisu sporazuma Tito-Šubašić bi jo tudi Titova

partizanska vojska morala spoštovati (Gabrijel, 2019).

Potreba po sprejetju konvencije, ki bi ščitila civilno prebivalstvo, se je pokazala že

med obema vojnama. Zato so na 15. mednarodni konferenci v Tokiu sprejeli načrt

konvencije 4. ženevske konvencije. Zasedanje ter sprejetje te konvencije sta bila

planirana že leta 1940, vendar se to ni zgodilo, ker se je že začela druga svetovna

vojna. Zaradi tega je bila 4. ženevska konvencija sprejeta šele leta 1949, torej po

drugi svetovni vojni. S temi štirimi ženevskimi konvencijami so zajamčene pravice

ranjenih, bolnih vojakov in brodolomcev pa tudi vojnih ujetnikov, internirancev in

drugih civilnih oseb. Seveda pa je usoda vojnih žrtev odvisna od tega, ali države

podpisnice konvencij obveze, povezane z njimi, tudi izpolnjujejo (Žnidaršič, 1976).

Socialistična Jugoslavija je druga na svetu, takoj za Švico, pristopila k ženevskim

konvencijam o varstvu vojnih žrtev, in sicer 12. avgusta 1949.

2.5 POVOJNI POBOJI

Povojni poboji so izraz za zunajsodne pomore vojnih ujetnikov in civilistov neposredno

po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. Izraz predstavlja povojne revolucionarne

čistke, imenovane tudi čiščenja, ki jih je po vzoru sovjetske revolucije ukazalo tedanje

jugoslovansko partijsko vodstvo. Množična grobišča so bila desetletja načrtno skrita

pred javnostjo, čeprav so lokalni prebivalci vedeli zanje. Likvidacije vojnih ujetnikov in

civilistov so se izvajale večinoma na samem mestu grobišč (Nova 24 tv, 2016).

Danes je dokumentiranih več kot 600 množičnih grobišč, ki se nahajajo v kraških

jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskih jarkih, v izkopanih jamah in na

podobnih lokacijah. V grobiščih so posmrtni ostanki domačih ljudi, poleg katerih pa še

najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Ta množična grobišča se nahajajo ob

»trasah smrti» ali poteh, po kateri so se maja 1945 umikale polmilijonske kolone

beguncev iz Jugoslavije proti avstrijski meji, in ob poteh, po katerih so jih Angleži, ki

jim niso dali azila, množično vračali nazaj v Jugoslavijo (Nova 24 tv, 2016).

Za »trase smrti« vodja Službe za vojna grobišča Marko Štrovs navaja, da so potekale

od Pliberka v Dravograd, Maribor, Kidričevo in proti hrvaški meji. Na tej prvi »trasi

smrti« je tudi največje grobišče, in sicer v Teznem v Mariboru, kjer je bilo po njegovi

oceni pobitih več kot 30.000 oseb. Po uradnih podatkih naj bi bilo žrtev polovico manj,

vendar končne številke še nimamo. Zanimivo je, da ob tej poti, ki ji Hrvati pravijo

»križni put» ali »križev pot« in je potekala od Dravograda do Maribora, ni bilo

evidentirano nobeno množično grobišče, saj ga nihče ni našel in evidentiral. Druga



pot oziroma »trasa smrti« je potekala od Dravograda po Mislinjski dolini čez Dolič in

potem v Celje, kjer je po oceni Štrovsa ogromno morišč skupaj z več kot 30.000

žrtvami. Huda Jama je samo ena med njimi. Večja morišča so zasuta v tankovskem

jarku, ki je oklepal mesto Celje, in proti Levcu ter okrog Teharij, kamor so vozili žrtve

iz celjskih taborišč, pa vse do Brežic, in jih tam pobijali. Tretja »trasa smrti« teh

množičnih morišč vodi od Vetrinja, kjer so bili nastanjeni begunci iz Jugoslavije, prek

Hrušice pri Jesenicah do Radovljice, kjer so velika grobišča, pa do Škofje Loke, Kranja

in Šentvida pri Ljubljani. V bližini je veliko grobišče pri Podutiku in potem v Kočevskem

rogu. Po mnenju Štrovsa so štiri največja brezna, kjer je po njegovi oceni več kot tisoč

žrtev – brezno Zalesnika, Grgar na Trnovski planoti, Golobivnica pri Sežani in

Socerbska jama – še neraziskana. Na območju Ilirske Bistrice se po mnenju Štrovsa

nahaja največje grobišče, in sicer Kaserova jama (Nova 24 tv, 2016).

Raziskovalci danes ugotavljajo, da po več kot štirinajstletnih raziskavah Inštituta za

novejšo zgodovino še nimamo vseh podatkov o številu žrtev in vseh lokacijah, kjer so

posmrtni ostanki žrtev. Dr. Vida Deželak Barič navaja, da je bilo v raziskavi

ugotovljeno, da je med drugo svetovno vojno in zaradi nje do januarja 1946 umrlo

99.809 prebivalcev Slovenije, kar predstavlja 6,6 odstotka populacije. Med temi je tudi

okrog 15.000 tistih, ki so bili umorjeni po 15. maju 1945, vse do januarja 1946 (Nova

24 tv, 2016).

2.6 MNOŽIČNA GROBIŠČA

Množična grobišča so po navadi posledica zločinov proti človeštvu, kot so: genocid

(genos – rod, caedere – ubijanje), politicid (iztrebljanje skupine oseb zaradi njihovega

političnega prepričanja), holokavst (genocid nad Judi) in podobnih množičnih pobojev

prebivalstva (Državni zbor, 2014).

Obstajajo različne definicije in tipologije množičnih grobišč. Vsaka opredelitev ali

tipologija vključuje ali poudarja različne značilnosti, kot so na primer število

pokopanih, način oblikovanja grobišča, fizični položaj teles, družbeni in pravni vidiki

ubijanja ali ustvarjanja groba ipd. V končnem poročilu Komisije strokovnjakov

Organizacije združenih narodov za nekdanjo Jugoslavijo je množično grobišče

opredeljeno kot »katero koli območje, namenjeno kot kraj stalnega pokopa trupel, kjer

je preprečeno njihovo premikanje z naravnimi elementi, in ki vsebujejo dve ali več

trupel«. Strokovnjaki Komisije so opredelili štiri glavne vrste množičnih grobišč s

poudarkom na pravnih vidikih in glede na način smrti:

• območje, kjer so trupla nezakonito ubitih civilistov in vojakov, pokopanih na

• primeren način;

• območje, kjer so trupla prej omenjenih pokopana na neprimeren način;

• območje, kjer so trupla žrtev množičnega pokola pokopana na primeren način;

• območja, kjer so prej omenjene žrtve pokopane na neprimeren način (Državni zbor, 2014).



V Sloveniji so množična grobišča nastala v večjem številu ob koncu druge svetovne vojne, ko so zmagovalci v vojni izvajali politicid nad poraženci.

3 SITUACIJA OB KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE V

SLOVENIJI

3.1 VOJAŠKA SITUACIJA NA SLOVENSKEM LETA 1945

V Sloveniji so spomladi leta 1945 potekale zaključne operacije jugoslovanske

partizanske vojske pod vodstvom Tita za osvoboditev slovenskega etničnega

ozemlja. Že marca 1945 sta bila oba slovenska partizanska korpusa vključena v 4.

jugoslovansko armado. Enote Jugoslovanske ljudske armade so do konca vojne

osvobodile večji del s Slovenci poseljenega ozemlja, razen Prekmurja. V Prekmurje

je namreč že 3. aprila 1945 vkorakala predhodnica Rdeče armade skupaj s

Prekmursko brigado. Čeprav je vojaško osvoboditev izvedla Rdeča armada, pa je

civilno oblast vzpostavila delegacija Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta.

Rdeča armada je nato nadaljevala ofenzivo proti Avstriji. V prvih dneh maja so Titove

partizanske enote osvobodile osrednjo Slovenijo. Ko je 8. maja nemška vojska uradno

kapitulirala, so na Slovenskem boji potekali še naprej, saj so se tod umikale nemške

in kolaboracionistične enote z Balkana. Poveljnik nemških enot v jugovzhodni Evropi

general Alexander Löhr se je predal partizanom 9. maja v Topolšici pri Šoštanju.

Istega dne so v Ljubljano vkorakale enote 7. korpusa in 29. hercegovske divizije. V

jutranjih urah istega dne so se Nemci umaknili tudi iz Maribora, vendar je tam še nekaj

dni vladalo vojno stanje (Wikipedija, druga svetovna vojna, 2019).

V zaključnih operacijah je 4. jugoslovanska armada, znotraj katere je deloval tudi

slovenski korpus, osvobodila tudi Primorsko in Trst. Aprila je 4. armada jugoslovanske

vojske začela prodirati po jugoslovanskih otokih, Gorskem Kotarju in Istri.

Triindvajsetega aprila sta se partizanom pri Ilirski Bistrici predali dve diviziji nemške

vojske. S tem je bila odprta pot do Trsta. V bojih so sodelovale tudi prekomorske

brigade, sestavljene iz jugoslovanskih izgnancev, vojnih ujetnikov, nekdanjih

italijanskih vojakov in internirancev. Bilo jih je okoli 35.000. Zaradi svojega znanja so

imeli pomembno vlogo v mornarici, v tankovskih enotah ter letalstvu, zaradi

številčnosti pa tudi v pehoti. Osvobajanje Trsta so izvajale enote 4. jugoslovanske

armade in šele zadnji dan bojev so v mesto prispeli tudi zahodni zavezniki (Wikipedija,

druga svetovna vojna, 2019).

Osvoboditev Koroške je izvajala 14. divizija, ko so se njene enote razporedile po vsem

narodnostnem ozemlju in obkolile nemške enote. Del partizanov je prodrl na Koroško

prek Beneške Slovenije. V Celovec je 8. maja vkorakal Kokrški odred.



Ob koncu vojne so se domobranci skupaj z Nemci umaknili na Koroško in v Furlanijo.

Z njimi je zbežalo tudi politično vodstvo in veliko civilistov. Mnogi so verjeli, da se bodo

skupaj z angleško in ameriško vojsko vrnili v Jugoslavijo in premagali komuniste ter

prevzeli oblast. Domobrance, ki so se zatekli na Koroško, so Britanci pod pretvezo,

da jih peljejo v Italijo, vrnili v Slovenijo Titovim oblastem. Spopadi na Slovenskem so

trajali še do 15. maja, čeprav je bila predaja podpisana že pred tem. Razlog za to, da

so se spopadi zavlekli, je bil v tem, da se poražena stran ni želela predati Titovi

partizanski vojski in se je na vsak način želela predati zahodnim zaveznikom oziroma

Britancem (Wikipedija, druga svetovna vojna, 2019).

3.2 VZPOSTAVITEV NOVE VLADE NA SLOVENSKEM LETA 1945

Na osvobojenem ozemlju so oblast že v času druge svetovne vojne prevzemali organi

Osvobodilne fronte. Ob približevanju konca vojne pa je prišlo do ustanovitve nove

slovenske vlade. Tako je bila 5. maja 1945 na slavnostni seji Slovenskega

narodnoosvobodilnega sveta v Ajdovščini ustanovljena nova slovenska vlada.

Razlog, da je bila ustanovljena v Ajdovščini, je bil v tem, da Ljubljana tistem času še

ni bila osvobojena, in v tem, da si je nova komunistična oblast želela osvoboditi

Primorsko in primorske Slovence priključiti matičnemu narodu. Člani vlade so bili

predstavniki skupin, združenih v OF. Predsednik vlade je postal Boris Kidrič,

podpredsednik dr. Aleš Bebler, minister za industrijo in rudarstvo Franc Leskošek,

minister za trgovino in oskrbo dr. Lado Vavpetič, minister za poljedelstvo Janez

Hribar, minister za gozdarstvo Tone Fajfar, ministrica za socialno politiko Vida

Tomšič, minister za narodno zdravje dr. Marijan Ahčin, minister za gradnje dr. Miha

Kambič in minister za lokalni promet Franc Snoj. Desetega maja 1945, dan po

osvoboditvi, pa se je slovenska narodna vlada preselila v Ljubljano in se tam

predstavila množicam. Zakon o ustanovitvi narodne vlade je od članov vlade zahteval

zaobljubo, da bodo delali v korist narodu. Vsak minister se je zaobljubil: da bo zvesto

in neumorno služil svojemu narodu, da bo izpolnjeval vse svoje dolžnosti vestno in

predano, da bo nadvse čuval in branil svobodo in neodvisnost, bratstvo in enotnost

vseh narodov Jugoslavije kakor tudi vse pridobitve narodnoosvobodilnega boja ter

storil vse za napredek federalne Slovenije in Demokratične federativne Jugoslavije.

Na volitvah 11. novembra 1945 je z veliko premočjo zmagala OF, na podlagi volilnih

rezultatov pa je bila 29. novembra 1945 razglašena Federativna ljudska republika

Jugoslavija (Wikipedija, druga svetovna vojna, 2019).

Nova oblast je na Slovenskem začela izvajati genocid nad poraženimi političnimi

nasprotniki po sovjetskem oziroma boljševiškem vzoru. Izvajanje likvidacij je potekalo

tudi v duhu povojnega maščevanja za medvojne grozote, ki so prizadele ljudi na

Slovenskem. Nova komunistična oblast je izvršila poboje številnih poraženih

pripadnikov oboroženih sil in tudi politično nezaželenih civilistov, večinoma brez

rednega sodnega postopka. Osnovni cilj teh čistk je bil uničiti razrednega nasprotnika

oziroma morebitno politično opozicijo, ki bi nasprotovala uvedbi komunističnega



režima po sovjetskem vzoru. Mladoletne so komunisti načeloma izpuščali, manjši del

zajetih pa so poslali na prisilno delo ali v zapore (Wikipedija, druga svetovna vojna,

2019).

Slovenski zgodovinarji so po osamosvojitvi odkrili dokaz, ki govori o tem, da so

povojne poboje dejansko zaukazali v vrhu politične oblasti in se niso izvajali spontano.

Gre za Kardeljev ukaz Kidriču za hitrejše čiščenje, ki ga dodajamo v prilogi (Priloga

4).

3.3 PRAVNA PODLAGA TER POOBLASTILO IN NAVODILO ZA

MEDVOJNE IN POVOJNE ZUNAJSODNE USMRTITVE

Pri odkrivanju resnice o vzrokih za medvojne poboje civilnega prebivalstva in

pripadnikov protipartizanskih enot kot tudi za še številnejše povojne poboje, ki

vključujejo tudi »razredne sovražnike« med civilnim prebivalstvom, je odločilnega

pomena partizanska revolucionarna zakonodaja, ki jo je že leta 1941 sprejel Vrhovni

plenum OF, preimenovan v Slovenski narodni osvobodilni odbor. Ta začetni zakon je

bil »Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega

naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev«. Ta odlok je dejansko

»pravna podlaga« ter pooblastilo in navodilo za medvojne in povojne zunajsodne

usmrtitve vseh, ki niso delovali v okviru Osvobodilne fronte (Čertalič, Novak, 1976).

(Priloga 3).

4 ŽRTVE VOJNEGA IN POVOJNEGA NASILJA

Druga svetovna vojna in obdobje takoj po njej sta med Slovenci zahtevala 95.500

žrtev. Dr. Vida Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino je vodja projekta

popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Ta popis predstavlja prvo zelo

natančno bazo s podatki in okoliščinami smrti umrlih na Slovenskem. Nekatere

zahodne države so se takšnih stvari lotile kmalu po koncu druge svetovne vojne,

medtem ko se države srednje in vzhodne Evrope šele zdaj spoprijemajo s podobnimi

popisi. Slovenija je torej svetel primer, kako vzpostaviti natančne podatke, na podlagi

katerih je nato mogoče nadaljnje zgodovinsko delo, ki bi dodatno osvetlilo različne

vidike te totalne in uničevalne vojne.

Popisov žrtev druge svetovne vojne je bilo že kar nekaj. Nekateri popisi so bili izdelani

že med vojno, vendar je vsaka stran popisovala po svoje. Partizanska stran je

popisovala žrtve protikomunistične strani, protirevolucionarna stran žrtve

revolucionarnega terorja. Tako sta leta 1944 izšli dve knjigi. Protirevolucionarna stran

je izdala Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu

narodu, Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev pa knjigo

z naslovom Fašistično-domobranski teror nad Slovenci. Leta 1945, takoj po končanju



vojne, so ljudski odbori nadaljevali popisovanje, ki je danes neveljavno, saj se takrat

veliko ljudi s front, iz taborišč ter izgnanstva še ni vrnilo domov. Prvi poskus dejanske

ocene žrtev je nastal leta 1947, ko je Jugoslavija potrebovala podatke o smrtnih žrtvah

na mirovni konferenci.

V 70. letih 20. stoletja se je v zgodovinopisni stroki uveljavila ocena, da je med vojno

in neposredno po njej umrlo okoli 65.000 prebivalcev Slovenije. To je bila nekako

izhodiščna številka ob začetku raziskave. Tako je Inštitut za novejšo zgodovino leta

1997 začel raziskavo. Že tedaj so ugotovili, da bo treba raziskavo opraviti v treh fazah.

Prva je obsegala pregled temeljne literature – partizanskih monografij, popisov, ki so

nastajali v emigraciji, npr. Bele knjige slovenskega protikomunističnega odpora. V

drugi fazi so pregledovali arhivsko in dokumentarno gradivo – gradivo VOS-a, Ozne,

zapornih knjig iz obdobja okupacije in po vojni, gradiva bolnišnic, domobranskega

fonda itd. Zelo pomemben je bil fond Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in

njihovih pomagačev, ki je tudi po koncu vojne načrtno popisovala tako materialno

škodo kot smrtne žrtve. Ta fond je bil pred tem neizkoriščen. Na ta način je bilo odkrito

okoli 90.000 imen žrtev. Tretja faza pa je bila namenjena preverjanju zbranih podatkov

na podlagi sistematičnega pregleda predvsem mrliških matičnih knjig. Trenutno je v

bazi 97.500 evidentiranih slovenskih žrtev druge svetovne vojne. Strokovnjaki

ocenjujejo, da je približno 83.000 ljudi izgubilo življenje med vojno, več kot 14.000 pa

po vojni (Prvi pravi popis, 2012).

4.1 ŽRTVE POVOJNEGA NASILJA

Dogodki na Pliberškem polju in posledice, povezane z njimi, niso osamljeni primer ob

zaključku druge svetovne vojne. Podobni obračuni s kolaboranti so se dogajali tudi

drugje po Evropi.

Dr. Boris Mlakar z Inštituta za novejšo zgodovino v svoji študiji o obračunu s

kolaboranti po Evropi opisuje, da izstopa predvsem Francija, v kateri so izredna

sodišča, francoski partizani in posamezniki v želji po maščevanju sprva pomorili okrog

10.800 kolaboracionistov, od tega kakšnih 2200 po koncu vojne. Pozneje pa je uradna

Francija ravnala z izdajalci precej bolj spravno. Sprožili so 311.000 preiskav in v njih

za krive spoznali 49.000 Francozov, ovaduhov, pomagačev in članov gestapa, a od

teh so jih obsodili na smrt »le« 7031, smrtno kazen pa izvršili v zgolj 791 primerih.

Ostali so bili večinoma obsojeni na prisilno delo, dokler ni Charles de Gaulle večine,

predvsem žensk in mladoletnih, pomilostil (Mladina, 2007).

Še bolj spravljivo so ravnale druge države. Na Norveškem, ki je imela tedaj 3,3

milijona prebivalcev, so sodišča proti tako imenovanim kvizlingom izrekla 30 smrtnih

kazni. Izvedenih je bilo 93.000 preiskav, z odvzemom državljanskih pravic ali

odvzemom premoženja so kaznovali 25.000 ljudi, 72 posameznikov so obsodili na

dosmrtno ječo in jih nato leta 1948 večinoma pomilostili. Zadnji obsojeni na dosmrtno

ječo je bi izpuščen leta 1957 (Mladina, 2007).



Danska je tedaj imela 3,8 milijona prebivalcev. Po vojni so zaradi sodelovanja z

okupatorjem obsodili 14.500 ljudi, od tega na smrt »zgolj« 112. A zares je bilo

usmrčenih le 46 oseb, približno 10.000 so začasno odvzeli državljanske pravice, 3000

osebam pa za stalno (Mladina, 2007).

Na Nizozemskem so oblasti po vojni sprožile sodne postopke proti skoraj pol milijona

državljanom. Obsojenih z odvzemom premoženja ali državljanskih pravic je bilo

54.000 ljudi, izrečenih je bilo 154 smrtnih sodb, a dejansko izvršenih zgolj 42.

Prostovoljci v nemških enotah so dobili večinoma od 4 do 8 let zaporne kazni in zadnji

obsojeni na dosmrtno ječo je bi izpuščen leta 1979 (Mladina, 2007).

V Belgiji, v kateri je živelo 8 milijonov prebivalcev, so po vojni zaradi suma kolaboracije

odprli 405.000 dosjejev. Od 53.000 obsojenih Belgijcev so jih na smrt obsodili 2940

in 2340 na dosmrtno ječo, a so leta 1964 v zaporu sedeli le še štirje kolaboracionisti.

Čeprav je bil pravni aparat v Belgiji najbolj neusmiljen, so dejansko izvršili le 242

usmrtitev, zgodovinarji pa so našteli še 35 zunajsodnih likvidacij. Tudi v Luksemburgu,

ki je imel tedaj 270.000 prebivalcev, je po vojni prišlo do »zgolj« 7 zunajsodnih

usmrtitev, ugotavlja dr. Boris Mlakar (Mladina, 2007).

Dr. Božo Repe navaja, da razlika med moralo zaveznikov in vodstvom NOB ni bila

tako velika. Dejstva o tako imenovanem Pliberškem procesu javnost spoznava šele v

zadnjih letih. Bivša Jugoslavija pobojev namreč ni priznavala in je vse dokaze o njih

do leta 1976 brisala. Molčali pa so tudi Angleži in Američani. Kot namreč že leta

namigujejo hrvaški zgodovinarji, naj bi Angleži begunce in vojake iz Pliberka leta 1945

poslali nazaj v Jugoslavijo z vedenjem, da jih tam čaka hitra smrt, pri čemer bi lahko

šlo za kršitev mednarodnega prava, denimo tedaj veljavnih haaških ali ženevskih

konvencij, kar naj bi dokazovala tudi objavljena diplomatska korespondenca.

Šestnajstega septembra 1944 je ameriški politični svetovalec Alexander Kirk poslal

telegram ameriškemu zunanjemu ministru Cordellu Hullu, v katerem ga je obvestil, da

so se Sovjeti in Britanci dogovorili o vračanju vojnih ujetnikov, ki imajo sovjetsko

državljanstvo. Ameriški veleposlanik v Moskvi je zato pisal Hullu in zahteval pojasnilo.

Ko se je Hull srečal s Haroldom MacMillanom, prihodnjim britanskim premierjem in

tedanjim ministrom za Sredozemlje, mu je ta odgovoril, češ da »se s temi ljudmi več

ne bo postopalo kot z vojnimi ujetniki, zato zanje ženevske konvencije ne bodo več

veljale« (Mladina, 2007).

Prva žrtev tega dogovora je bilo 900.000 ruskih kolaboracionistov pod vodstvom

generala Andreja Vlasova. Ko so jih vrnili v Sovjetsko zvezo, je bilo vodstvo vojske

takoj likvidirano, ostali so pristali v ruskih taboriščih, gulagih. Naslednji na vrsti so bili

kozaki. Približno 3000 so jih iz Linza vrnili Sovjetom. In tako naprej vse do jedra

hrvaške fašistične države NDH. Njihova pot se je začela v obkoljenem Zagrebu 1.

maja 1945, ko je več sto tisoč ljudi, ki jih je ščitila tedanja hrvaška vojska, krenilo na

pot proti Avstriji. Na mejo so prispeli 7. maja, v dolini pri Pliberku pa so se 14. in 15.



maja vdali Britancem. Do Britancev je prva prišla skupina 130 članov tedanjega

hrvaškega parlamenta, ki naj bi jim bilo obljubljeno, da jih bodo takoj, ko bo mogoče,

poslali v Italijo (Mladina, 2007).

Dr. Mitja Ferenc, vodja evidentiranja lokacij množičnih pobojev po drugi svetovni vojni

v Sloveniji, opozarja, da se glavnina hrvaške vojske formalno Britancem ni vdala. Ob

poskusu vdaje na Pliberškem polju naj bi jim namreč angleški poveljnik dejal, da se

lahko vdajo samo jugoslovanski armadi. V tem trenutku so hrvaški poveljniki ugotovili,

da so v brezizhodnem položaju. Britanci so nato tudi tiste pripadnike hrvaških, srbskih

ali slovenskih vojaških formacij, ki so jih že pred tem razorožili, vrnili v Jugoslavijo.

Britanci naj bi tako nazaj pošiljali predvsem vojake, od 17. do 24. maja 1945 hrvaške,

od 24. do 27. maja srbske in od 27. do 31. maja slovenske (Priloga 2) (Mladina, 2007).

Na spletnem portalu Geopedija je prikazanih 598 potrjenih vojnih grobišč, ki jih je

raziskala Služba za vojna grobišča Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

decembra 2009. Podatki o prikritih vojnih grobiščih so iz Evidence prikritih vojnih

grobišč, ki jo je pripravil prof. dr. Mitja Ferenc (Geopedia, 2009).

Slovenska policija je s preiskavo povojnih pobojev v Sloveniji in z iskanjem podatkov

o žrtvah v Centralni abecedni evidenci (CAE) leta 2010 potrdila 600 grobišč.

Pučnik v svojem delu »Množični povojni poboji« navaja sedem skupin žrtev povojnih

pobojev. V prvo skupino uvršča nemške vojake, ki so bili zajeti po zadnjih vojaških

spopadih in kmalu pobiti. Za to so bile odgovorne partizanske enote ali komande

bližnjih mest, morišča pa so v glavnem na Gorenjskem (od Kranjske Gore prek

Jesenic do Begunj) in v Krakovskem gozdu (Pučnik, 1998, 42).

Druga skupina, ki je bila zelo velika in raznovrstna, zajema pripadnike tistih vojaških

enot, ki so se bojevali proti partizanom in so skupaj s civilisti iz vse Jugoslavije bežali

na severozahod, torej pripadnike ostalih jugoslovanskih narodov in Italijane, ki so jih

partizanske čete ujele kot vojake ali pa kot civiliste na begu. Prve ocene kažejo, da je

to največja skupina pobitih na ozemlju Slovenije, pri čemer je v večini primerov za

njihovo smrt odgovorno poveljstvo 3. in deloma 4. armade. Sem in tja je pri ubijanju

sodelovala tudi kakšna slovenska enota, vendar pri tem ni imela poveljniške

odgovornosti. Poboj določenega števila oseb iz te skupine pa so organizirale in

izvedle slovenske oblasti. V celoti gre v tej skupini gotovo za nekaj deset tisoč oseb

(Pučnik, 1998, 42).

Ti poboji so se zgodili v glavnem takoj, očitno brez selekcije, ki bi vsaj z osnovnimi

zaslišanji ugotavljala krivdo, vendar kaže, da je ponekod bila izvedena selekcija po

narodnosti. Mnogo Hrvatov, verjetno predvsem domobrancev, so predali hrvaškim

partizanom, medtem ko so ustaše pobijali na mestu. Večina te velikanske množice

leži na vzhodu Slovenije, od Krškega do Celja in Maribora, potem pa še v Kočevskem



rogu, Crngrobu in blizu Kamnika ter Radovljice. Med pobitimi je daleč največ Hrvatov

(Žajdela, 1998, 363).

V tretjo skupino žrtev povojnih pobojev Pučnik uvršča slovenske domobrance. Ti so

se predali britanski armadi, konkretno 6. oklepni diviziji na Koroškem. Kot vojne

ujetnike so jih po dogovarjanju z jugoslovanskimi oblastmi Britanci izročili

partizanskim enotam. Po poročilu dr. Basaja z dne 1. junija 1945 je bilo med 27. in

31. majem izročenih 10.500 vojnih ujetnikov in 600 civilistov (Pučnik, 1998, 41).

Zato se predaja vojnih ujetnikov iz Vetrinjskega polja Titovi vojski ne bi smela zgoditi,

saj je bilo glede na takratno situacijo mogoče predvideti, kaj se bo z njimi zgodilo

(Priloga 2: Predaja Avstrijskih ujetnikov Titovi vojski).

V Slovenijo so bili pripeljani po železnici v dveh smereh. Prva je vodila skozi

karavanški predor do Jesenic, nato pa na različne načine do taborišč v Kranju,

Šentvidu in Škofji Loki. Druga smer je vodila na Štajersko, pri čemer so del vrnjenih

ujetnikov prepeljali z vlakom prek Maribora v Teharje, druge pa prek Slovenj Gradca

z železnico do Mislinja, od tam pa peš do Velenja in naprej z vlaki do Celja in Teharij.

Tako so se v zbirnih taboriščih znašli vsi, ki so jih Britanci vrnili in so preživeli transport.

V to skupino spadajo tudi domobranci, ki se niso uspeli umakniti in so bili ujeti že na

poti do državne meje ali pa v okolici svojih domov. Nekateri so se na javne pozive tudi

sami prijavili oblastem. Tudi te jetnike so odpeljali v bližnje zbirno taborišče ali zapor,

pri čemer so bili nekateri umorjeni že na poti. Tu je mogoče še bolj kot pri prejšnji

skupini prepoznati, da je bila pred koncem vojne sprejeta odločitev o pristojnosti. Če

se je z jugoslovanskimi begunci ukvarjala zvezna Ozna, se je s slovenskimi slovenska

Ozna. Na nekaterih točkah so delovali tudi vojaki iz jugoslovanskih oboroženih enot

– pri prevzemu, transportu in tudi pri samem ubijanju –, a vsi pomembnejši položaji

so pripadli slovenski Ozni. Sem sodita poveljstvo v vseh zbirnih taboriščih, od

Šentvida do Teharij, in ves postopek selekcije, ki je temeljil na ugotavljanju starosti in

staža. Če izvzamemo nekaj likvidacij že med samim transportom, je bil postopek

premišljen in planiran. Vsa množica je bila zaslišana in v nekaj dneh razporejena na

skupine A, B in C. Za smrt določeni so bili postopoma pripeljani do morišč in

postreljeni. To se je zgodilo z vso skupino C in večino B. Njihove kosti so v breznih

Kočevskega roga, v okolici Teharij, v Barbarinem rovu pri Laškem, na Javorniškem

Rovtu, v Bodovljah in Lovrenški grapi pri Škofji Loki ter v okolici Slovenj Gradca, Celja,

v Zasavju in na Brežiškem polju (Pučnik, 1998, 41).

V četrto skupino Pučnik uvršča civiliste, ki so bili po begu iz domovine vrnjeni iz

Avstrije, kamor so se zatekli po koncu vojne. V to skupino sodijo tudi ljudje, ki so bili

aretirani takoj po vojni oz. po vzpostavitvi nove jugoslovanske ljudske oblasti. Med

njimi so bili civilisti, ki jih je Ozna aretirala na domovih. Pri njih je Ozna uporabljala

različne metode; nekatere je odpeljala v bližnje zapore ali v zbirna taborišča, druge je

likvidirala takoj po aretaciji. Pri tem so bila verjetno odločilnega pomena navodila iz



Ljubljane in navodila okrožnega pooblaščenca Ozne, včasih pa tudi usmerjenost

častnika, ki je izvedel aretacije. Popolnih podatkov o teh postopkih ni (Pučnik, 1998,

41).

Kriminalizacija teh ljudi se je začela s seznami, ki so bili narejeni že med vojno

(naredila jih je VOS, poleg tega tudi komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in

njihovih pomagačev), dodali pa so ji tudi t. i. skrivače. V sodelovanju Ozne in krajevnih

ljudskih odborov je bila preverjena preteklost vseh prebivalcev in to so morali storiti v

zasilnih ali provizoričnih zaporih (ker je v pravih primanjkovalo prostora), zbirnih in

koncentracijskih taboriščih. Glavna taborišča so bila v Strnišču, Šentvidu in Teharjah

pri Mariboru. Zasliševanja po taboriščih je opravljala slovenska Ozna, ki je taborišča

tudi vodila. V manjših krajevnih zaporih je o usodi aretiranih odločala krajevna ljudska

oblast. Veliko ljudi iz teh zaporov in taborišč je izginilo (Puhar, 2003, 21).

Peta skupina je nemška, v njej so civilne osebe, ki jim ni bilo mogoče očitati

sodelovanja z okupatorjem. Mnogo pripadnikov nemške manjšine je bilo decembra

1945 po hitrem postopku izgnanih, ko pa so zavezniki zaprli mejo, se je očitno zgodil

poboj. To so bili štajerski Nemci, ki so se jim pridružili tudi številni Kočevarji. Njihovi

grobovi so na Celjskem, v Strnišču, na Hočkem Pohorju in morda še drugod. Po doslej

zbranih podatkih so te aretacije, zaslišanja in selekcijo opravljali slovenski oznovci,

verjetno pa so za pobijanje dobili pomoč pri KNOJ-u. Domneva se, da je grobišče te

vrste pri Slovenski Bistrici (Puhar, 2003, 21).

Šesta kategorija pobitih je zelo nejasna. Tu gre za ljudi, ki so bili po nekaj mesecih

izpuščeni iz zaporov ali taborišč, vendar niso prišli domov. Nekje na poti so izginili,

verjetno so bili ubiti, za zdaj pa ni mogoče reči, ali je šlo za organizirane, naročene ali

spontane poboje. Nekateri izmed njih so bili tudi Slovenci, ki so kot mobiliziranci v

nemško vojsko padli v ujetništvo in so bili po krajšem ali daljšem času poslani v

Slovenijo. Mnogi od teh niso nikoli prispeli do doma. Videli so jih še v koncentracijskih

taboriščih po Sloveniji, nato pa so izginili (Puhar, 2003, 21).

Sedma in zadnja skupina žrtev pa so primeri posameznikov iz vojnega časa (to je

pred 9. majem 1945), ki so postali žrtev revolucionarnega nasilja nad civilisti, ki so jih

očitno ubili pripadniki partizanskih enot ali OF predvsem zaradi ideoloških, političnih

ali osebnih motivov (Puhar, 2003, 21).

4.2 VRSTE POVOJNIH GROBIŠČ

Strokovnjaki so do danes evidentirali in v večji ali manjši meri tudi raziskali več kot

600 grobišč, v katerih so posmrtni ostanki povojnih pobojev. Grobišča s trupli se

nahajajo na različnem terenu, nekatera so bila bolj zakrita, druga manj. Glede na

teren, na katerem se grobišča nahajajo, jih lahko razdelimo v štiri skupine.



Prvo vrsto povojnih grobišč predstavljajo kraška brezna. Večino kraških brezen, v

katerih so bila trupla likvidiranih, so storilci minirali in zasuli s smetmi ali s kamenjem

(ki je bilo ponekod pripeljano od drugod), da bi preprečili odkrivanje sledov. Nekateri

vhodi v brezna so bili spodkopani in minirani, tako da so bila na ta način brezna zasuta

in so postala nedostopna. V nekaterih so se ostanki žrtev, obleke ali osebnih

predmetov dobro ohranili do danes ter omogočajo ugotavljanje identitete in izvora

žrtev (Pučnik, 1998, 46).

Druga skupina grobišč so rudniški jaški in velike razpoke ob posedanju rudniških

jaškov. Gre za območje od Laškega prek Hrastnika do Trbovelj. Najbolj odmevno

grobišče je rov Barbara, ki je del opuščenega rudnika Huda Jama pri Laškem (Pučnik,

1998, 46). Grobišče Huda Jama so raziskovalci odkrili leta 2009 v okviru projekta

odkrivanja prikritih grobišč. V rovu Barbara so bili posmrtni ostanki izjemno dobro

ohranjeni. Tako so se zaradi specifičnih pogojev rudniškega jaška in rova ohranili

celotni deli teles, ki jih je prekrivala plesen. Zmetani so bili v globok jašek in naloženi

v osmih plasteh (Mitja Ferenc, 2015).

Do danes je bilo izkopanih 1416 žrtev. Od tega žensk ni bilo več kot 21, prav tako

nobena žrtev ni bila mlajša od 17 let. Iz poročila je razvidno, da gre glede na najdena

in ohranjena oblačila verjetno večinoma za pripadnike oboroženih sil Neodvisne

države Hrvaške, med žrtvami pa so lahko tudi Slovenci (Wikipedija, Barbara rov,

2018).



Slika 1: Mumificirana trupla iz Barbarinega rova

(Vir: Wikipedija, Barbara rov, 2018.)

Tretja skupina grobišč so protitankovski jarki, ki so jih tik pred koncem vojne pripravili

Nemci za morebitno obrambo. Najbolj znan je protitankovski jarek, ki je med

Brežicami in Dobovo prečkal polje med Savo in cesto proti Dobovi. Še večje grobišče

je verjetno v celjskem protitankovskem jarku, ki je bil nekaj kilometrov dolg in je segal

od Teharij do osnovne šole na Golovcu. Tretji protitankovski jarek, napolnjen s trupli,

je v Bistrici ob Sotli, takrat Svetem Petru pod Svetimi gorami. Četrti protitankovski

jarek in množično grobišče je na Teznem pri Mariboru. Tu je verjetno največje

grobišče na Slovenskem, vendar žrtve v večini niso bili slovenski državljani (Pučnik,

1998, 46).



Četrto skupino grobišč predstavljajo jame, skopane večinoma v redkem gozdu, na

gozdnih jasah ali na gozdnem obrobju travnikov. Nekatere od teh jam so bile dokaj

velike in dolge deset metrov in več. Pripovedovanja dokazujejo, da so take jame

razporejene po vsej Sloveniji, od Prekmurja do Nove Gorice in Tolmina, od Jesenic

do Brežic, od Prevalj do Ormoža. Posebej veliko teh jam je v revirjih, v okolici Celja

in na Pohorju, tri taka množična grobišča pa so tudi v dolini Kamniške Bistrice.

Posebej veliko grobišč v obliki skopanih jam je v bližini cestnega križa v Doliču pri

Mislinji, kjer je pokopanih najmanj 4000 trupel, vendar žrtve niso bili slovenski

državljani (Pučnik, 1998, 47).

5 POVOJNI POBOJI NA OBMOČJU BREŽIŠKEGA POLJA

5.1 KRŠKO-BREŽIŠKO POLJE Z MESTOM BREŽICE

Krško-brežiško polje leži na jugovzhodu Slovenije. Obkrožata ga hribovji Gorjanci na

južni strani in Orlica na severu. Skozenj potekata glavna železniška proga, ki povezuje

Hrvaško s Slovenijo, ter avtocestna povezava Zagreb–Ljubljana. Predvsem pa je

Krško-brežiško polje znano po edini nuklearni elektrarni v tem koncu Evrope.

Mesto Brežice leži na Krško-brežiškem polju, tako da ga na jugu omejuje reka Sava.

Zaradi tega spada pod štajersko tradicionalno pokrajino, saj prav reka Sava ločuje

Štajersko od Dolenjske. Staro mestno jedro stoji na aluvialni terasi ob nekdanjem

okljuku Save v neposredni bližini sotočja s Krko ob brežiških vratih, kjer se je pobočje

Gorjancev približalo reki in tvorilo naravno zaporo starodavni cestni povezavi

panonskega in predalpskega sveta. Mestno jedro je strnjeno pozidano ob široki glavni

cesti na levem bregu nekdanje struge od brežiškega gradu proti središču mesta, novi

del pa se razvija proti vzhodu na grajski pristavi Hrastinci, proti zahodu pa k sedanji

strugi Save v Vrbini (Wikipedija, Brežice, 2019).

Med drugo svetovno vojno so bile Brežice najjužnejše mesto celotnega tretjega rajha.

Leta 1941 so iz njih nasilno izselili nad 500 Slovencev in v njihovih domovih nastanili

Kočevarje. Ves čas vojne je bil v Brežicah sedež gestapa za Posavje in Obsotelsko.

O tem času priča več spomenikov in spominskih plošč. Po drugi svetovni vojni se je

velik del Nemcev iz Brežic izselil (Wikipedija, Brežice, 2019).

Mostec je naselje ob cesti Brežice–Dobova, na nadmorski višini 142 metrov. Naselje

šteje danes 212 prebivalcev (Krajevni leksikon LRS, 1954, Atlas Slovenije, 156/A3).

Osredki pri Mostecu so ledinsko ime za obdelovalna polja, ki se razprostirajo od

naselja Mostec do naselja Mihalovec pri Dobovi. Na južni strani jih meji levobrežni

savski nasip, na severni strani pa železniška proga Dobova–Ljubljana. Območje je



popolnoma ravninsko in je bilo pred izgradnjo savskega nasipa izpostavljeno rednim

poplavam reke Save.

Mihalovec pri Dobovi je deloma gručasta vas, ki pripada krajevni skupnosti Dobova.

Na severu jo od Dobove loči regionalna cesta Brežice–Rigonce, na vzhodu in zahodu

jo obdajajo številne njive in travniki, na jugu pa sega do reke Save, ki je v preteklosti

velikokrat poplavljala.

Slika 2: Zemljevid Mosteca, karta iz spletnega atlasa Slovenije

(Vir: Interaktivni atlas Republike Slovenije, 2008.)



Slika 3: Geopedija – prikrita vojna grobišča v Sloveniji, grobišče 53 v

protitankovskem jarku

(Vir: Geopedija, 2009.)

5.2 GROBIŠČE V OSREDKIH PRI MOSTECU

Grobišče v Osredkih v bližini Brežic je bilo odkrito leta 1993, ko so gradili levobrežni

savski nasip. Perme navaja, da so med gradnjo levobrežnega savskega nasipa v

bližini Brežic odkrili množično grobišče. Natančnejša lokacija je na poljih, imenovanih

Osredki, ki se pri vasi Mostec razprostirajo severno od reke Save. O teh dogodkih so

30.10. 2010 pisali Dolenjski list, Večernji list iz Zagreba, Novice – Dnevnik.si (Večernji

list, 1999).

Nekaj let pozneje je odbor za zamolčane grobove zadevo skušal oživiti, ko je na

brežiški občinski svet naslovil pobudo za postavitev primernega spominskega

znamenja, a se zadeva nikoli ni premaknila z mrtve točke. Velja še omeniti, da se je

takoj po osamosvojitvi Slovenije v bližini omenjenega množičnega grobišča ob glavni

cesti Brežice–Dobova pojavil velik lesen križ z napisom »Tudi mi smo padli za

svobodo«, a so ga neznanci ravno tako kot tistega, ki je stal v brežiškem mestnem

parku, kmalu odstranili (Perme, 2000, 249).



5.3 USTNI DOKAZI ZA POVOJNE POBOJE NA OBMOČJU

BREŽIŠKEGA POLJA

Nemci so malo pred koncem druge svetovne vojne izkopali protitankovski jarek, ki je

potekal od reke Save v smeri severa do železniške proge, ki danes povezuje Dobovo

in Ljubljano. Da se tam nahaja grobišče pobitih po končani drugi svetovni vojni, vedo

domačini že vse od leta 1945, ko so se kot begunci vrnili na prazne domačije, s katerih

so maja 1945 zbežali Kočevarji. Domačini so (po letu 1968) pripovedovali o

transportih ljudi, ki so jih leta 1945 vse do 15. oktobra vozili po železnici (zlasti civiliste

iz Zagreba), in to ponoči, do Dobove, od tam pa peš do protitankovskega jarka, potem

pa po grabnu do mesta, kjer so bili pobiti (od Save v dolžini približno 100–20 metrov

proti cesti Brežice–Dobova) (Perme, 2000, 421).

Z namenom likvidacije so bili na Brežiško polje prepeljani vojni ujetniki in zajeto civilno

prebivalstvo iz dveh smeri: in sicer iz Ljubljane ter iz Bistrice ob Sotli. O tem govorijo

pričevanja.

PRIČEVANJE ANTONA PAVLIČA Perme navaja uslužbenca železniške postaje Videm–Krško, ki se spominja dogodkov

v zvezi s transportom vojnih ujetnikov.

Anton Pavlič (v: Perme, 1998, 249) opisuje, da je leta 1945 služboval na železniški

postaji Videm–Krško kot prometnik. Tam so konec junija iz Ljubljane najavili tovorni

vlak, ki naj bi vozil le dva tedna, vsak večer okrog 21.30. Ta vlak, ki je peljal samo do

Brežic, se je na postaji Videm–Krško ustavil samo enkrat. Sestavljen je bil iz okrog 20

živinskih vagonov, bil je zastražen, iz lin je bilo videti le glave mož. V Brežicah so ga

postavili na slepi tir. Tam je že čakalo okrog 20 kamionov, ki so ta živi tovor prevažali

na polja zunaj Brežic. Bil je v službi le vsako tretjo noč, vendar so ga že takrat obhajale

zle slutnje. Mesece pozneje pa je bilo slišati, da so kmetje pogosto izorali kakšno kost

ali lobanjo. To se je v tej okolici dogajalo na številnih mestih, tako na poljih tako tudi

po gozdovih. Zelo so se namnožile lisice. Leta 1948 je Anton Pavlič prek Svetega

Petra na Krasu pobegnil v Trst. Tam se je spoznal z mladim Slovencem, doma nekje

z Gorenjske, kateremu so bile Brežice zelo znane. Še bolj pa je poznal polja tam

okrog, saj je kot mlad knojevec na tistih vlakih namreč stražil. Pripovedoval je, da so

bile poletne noči v letu 1945 zelo svetle (mesečne), tako da se je dalo videti, kaj so

ujetniki zadnje minute življenja morali početi. Morali so se sleči do golega in odstraniti

svetinjice ter prstane, nato so jih razvrstili na rob jarkov in postrelili.

PRIČEVANJE DUŠANA HARLANDERJA Pričevanje enega od zaslišanih na 17. seji zasedanja preiskovalne komisije

Državnega zbora Republike Slovenije o povojnih množičnih pobojih ter pravno



dvomljivih procesih 16 .6. 1994 govori, da so se tudi iz smeri Bistrice ob Sotli v maju

in juniju leta 1945 valile kolone žrtev proti Brežicam (Jančar, 2010, 109).

Gospod Dušan Harlander pripoveduje, da je bil maja in junija 1945 v Bistrici ob Sotli,

takrat imenovani Sveti Peter pod Svetimi gorami, še danes pa pri starih ljudeh

imenovan kraj »Šempeter«. Po odhodu Nemcev so v ta kraj prišli partizani in delali

hišne preiskave. V tem času so se valile kolone beguncev iz Hrvaške, ustaši z ženami

in otroki, ena kolona je šla proti Podčetrtku, Šentjurju in Celju, druga pa proti

Bizeljskemu in Brežicam. Iz teh kolon so partizani jemali moške, v bližnjem hlevu je

delovalo naglo vojaško sodišče. V sadovnjaku njegove družine v bližini

protitankovskega jarka je potekalo množično slačenje ljudi, ki so jih nato streljali v

protitankovski jarek. Likvidacije so potekale ponoči. Harlander ocenjuje, da je bilo

pobitih več tisoč ljudi (Jančar, 2010, 109).

Ko so v 80. letih pri gradbenih delih na tem kraju naleteli na množično grobišče, je

bilo vidno, da je bilo večje, kot so domnevali, prav tako tudi število žrtev. G. Dušan

Harlander se spominja, da so likvidacije trajale od dva do tri tedne, da so

protitankovski jarek nato zasipavali z apnom in tanko plastjo zemlje. Jarek je tekel v

bližini sadovnjaka, v smeri proti vasi Kunšperk. Pobiti v jarkih so bili po govorici sodeč

Hrvatje, saj so pred smrtjo prosili hrano in cigarete (Jančar, 2010, 109).

PRIČEVANJE VAŠČANOV MOSTECA IN MIHALOVCA

Perme je v svojem delu (Perme, 2000, 249) zapisal, da med vaščani Mosteca in

bližnjega Mihalovca še danes prebiva nekaj ljudi, ki se povojne morije dobro

spominjajo, a se z novinarji o tem neradi pogovarjajo. Pri zadnjem odkritju okostij je

šel vaščan Mosteca nekim novinarjem, ki so poizvedovali, pokazat kraj dogodka, a

pravi, da mu je še danes žal, da se je izpostavil. Pozneje so nekateri domačini grdo

govorili o njem. Povedal je tudi, kako so poleti leta 1945 v vasi Mostec slišali regljanje

strojnic, ki so iz smeri tankovskega jarka v Osredkih bruhale svinčen ogenj na svoje

žrtve, med katerimi naj bi bili tudi povsem nedolžni.

»Ujetnike in člane njihovih družin so začeli streljati v bližini Save, zatem pa so se s

polnjenjem jarka pomikali vse bolj proti glavni cesti. Kolikor mu je znano, so začeli z

ustaši, zajetimi v soteski pri Krškem. Tam je menda prišlo do takšnega pokola, da so

partizani mrtve ustaše zmetali kar v Savo. Takratni vaški brodnik, Horvatičev Andrejc,

mu je povedal, da je po Savi plavalo toliko trupel, da so se neprestano zadevala ob

krmilo broda in so mu malodane onemogočala vožnjo čez reko. Sicer pa so v

»pancergrabnu« poleg ustašev streljali tudi domobrance in njihove svojce, in to vse

do jeseni. Nočne rafale je bilo slišati namreč še septembra, če se ne moti, tudi oktobra

(Perme, 2000, 249).

O številu ustreljenih in pokopanih v protitankovskem jarku v Osredkih je težko govoriti,

saj o tem ni dostopnih podatkov, ljudje pa menijo, da jih je tam pokopanih gotovo več

tisoč, če ne celo na desettisoče. Kot so nam povedali sogovorniki, naj bi se novi

oblastniki takrat menda znašali tudi nad tistimi, ki so se jim pred vojno ali med njo kaj



zamerili, ter nad tistimi, ki so bili lastniki trgovin, gostiln ali obrtnih delavnic. Od znanih

Brežičanov naj bi bile v Osredkih pokončane premožne družine Pajdaševih,

Gabričevih, Lešnikovih in Šrolovih z majhnimi otroki vred. Med vojno so se po

nekaterih pričevanjih resda družile z Nemci, saj so nemščino že pred izbruhom vojne

dobro obvladale, vseeno pa je težko govoriti o krivdi majhnih otrok (Perme, 2000,

249).

PRIČEVANJE IVANA GAŠPERINA

Perme je v svojem delu (Perme, 2000, 661) zapisal pričevanje domačina Ivana

Gašperina, ki je lastnik njive takoj ob parceli, ki jo ima v lasti Agraria Brežice. Povedal

je, da je takoj po vojni pri sekanju grmovja na tem mestu našel potni list iz časa

Kraljevine Jugoslavije na ime nekega zdravnika iz Celja. Spominja se, da je bil na

fotografiji plešast starejši gospod. Žal se je dokument ob podiranju stare hiše izgubil.

Na njivi je našel tudi kose telefonske žice, s katero so bile žrtve zvezane. Po tleh so

bili razmetani tudi obleka in čevlji. Boljšo obleko in čevlje so morali odpeljati. V tistem

času je bilo to področje, prav tako pa tudi naselje Mostec, večkrat poplavljeno. Po

sredini polja je potekal delno zaraščen jarek (depresija). V tem jarku so našli človeško

okostje iz tistega časa, odkrila ga je voda. Še dolgo po koncu vojne je bil

protitankovski jarek samo napol zasut in njiva neobdelana (Perme, 2000, 661).

PRIČEVANJE DOBOVSKEGA NADUČITELJA FRANJA VADNALA

France Mihalovčan je 28. novembra 2010 v Nedeljskem dnevniku objavil članek o

dobovskem nadučitelju Franju Vadnalu, ki se je že prej ukvarjal z raziskovanjem

prazgodovinskih grobov. Ker je v svojem dnevniku skrbno beležil vse najdbe in

dogodke ter jih tudi kronološko urejal, je imel tudi do popolnosti zabeležen dogodek

iz novejšega časa – »grozljivo grobišče na Mostecu« (Mlinar, 2013, 188).

Poleti 1945 so mimo Vadnalove hiše gnali dolge kolone nemških vojakov, predvsem

pripadnikov nekdanje esesovske divizije Prinz Eugen, pa tudi nekatere Brežičane, ki

so jim očitali tako imenovano nemškutarstvo (Mlinar, 2013, 188).

Ponoči je skozi okno, ki je gledalo proti reki Sotli, zaslišal grozljivo vpitje, nato pa

streljanje. Vadnal se je zavedal, da gre za grozovit pomor, zato je na koncu pripisal:

Človek zver! (Mlinar, 2013, 188).

V nadaljevanju je v dnevniku pisalo tako: »V letu 1945 so se dogajale čudne stvari, ki

si jih ne upam zapisati, ker živi vse v nekakšnem strahu. Nekega dne se je skozi

Dobovo vila dolga vrsta nemških vojnih ujetnikov, lačnih in v slabem stanju. Za kos

kruha so ponujali ure in kar je kdo imel pri sebi še kaj vrednega, kar je pomenilo, da

še ne vedo, da jih peljejo na morišče. Na travniku blizu Sotle so nekaj časa počivali,

potem so jih odpeljali čez Sotlo na levi breg – na Hrvaško. Tam so jih slekli, povezali

po dva, jih postavili ob rob tankovskega rova in postrelili. Obupno kričanje je bilo slišati

tja do Dobove. Nihče si ni upal veliko govoriti o tem, le od časa do časa je z vetrom

od Sotle sem prineslo strahoten smrad … Dolgo se ni vedelo, kdo je povzročil to



strašno moritev, potem je bilo slišati nekaj o 14. proletarski, ki se je vračala skozi

Dobovo, ko je zapuščala bojišča blizu Trsta.«

Zraven je pripisal: »Druga moritev se je nekaj večerov dogajala na štajerski strani

Save, med Dobovo in Mostecem. Na morišče so – obsojene na smrt brez sojenja –

vozili s tovornjaki od blizu in daleč, celo iz Celja, ter jih v nočnih urah postrelili in zasuli.

Tu leži večina 'nemško opredeljenih' iz Brežic. Kdor je to delal, ta sigurno ne spi

mirno« (Mlinar, 2013, 188)!

PRIČEVANJE KNOJEVCA

Avtor Žajdela v delu z naslovom »Kočevski rog« opisuje izpoved knojevca, ki je v

prvih dneh junija 1945 kot voznik tovornjaka sodeloval pri množičnih likvidacijah

domobrancev. Knojevec je pripovedoval, da se je najprej v skupini, v kateri je bilo

okoli deset tovornjakov, peljal iz Ljubljane na Teharje, tam so naložili domobrance, jih

odpeljali v bližino Brežic ter jih tam pobili in zmetali v protitankovski jarek (Žajdela,

1990, 97).

Žajdela opisuje: »Bilo je v začetku junija 1945. V Teharje se je iz Ljubljane odpravilo

deset tovornjakov. Celotno akcijo je vodil neki mladi oficir iz tivolskega Bellevueja, ki

se je ves čas zraven nas prevažal v motorni prikolici motornega kolesa, tako

imenovanega tricikla. Nosil je vojaški plašč. Osebno voznik ni bil seznanjen, ali je bil

oznovec ali knojevec, niti kakšen čin je imel. Bil je premlad, da bi takrat vedel za vse

te podrobnosti.

Ko so prispeli v Teharje, so tam začeli nalagati domobrance. To nalaganje je potekalo

zelo kruto, saj je bil do tovornjaka narejen špalir iz tamkajšnjih in naših knojevcev,

skozi katerega sta morala teči po dva z žico skupaj zvezana domobranca. Po teh

domobrancih se je moralo čim bolj tolči s puškinimi kopiti in palicami. Enega med njimi

je imenovani prepoznal. Bil je Franc Planina iz Škofje Loke, sin trgovca dežnikov«

(Žajdela, 1990, 97).

»Na kamionih naloženi so morali klečati, tesno zbiti skupaj, kot vžigalice v škatlici. Ko

so bili naloženi, je šlo na vsak tovornjak stat še po osem knojevcev. Ti so zahtevali,

da so morali vsi naloženi ujetniki ves čas transporta držati glave čim bolj proti tlom,

še posebej, ko so se peljali skozi Celje. Ves čas se je slišalo vpitje »Glave dol« in

pretepanje. Nalaganje se je začelo v mraku, ko so jih naložili, je bila že trda noč. V

Laškem so se ustavili. Tam so na tovornjak stlačili še nekaj civilistov, bile so same

ženske. Najmlajša ni imela niti 15 let. Tudi drugi tovornjaki so se večkrat ustavili. Ko

se je kolona ustavila, je moral ustaviti tudi on s svojim tovornjakom, vendar ob tem ni

vedel, kaj se je dogajalo, kaj so nalagali na druge tovornjake. Domneval je, da so na

celotni poti skozi Zidani most proti Brežicam naložili kar nekaj civilistov, saj jih je pri

razkladanju videl ogromno, vedel pa je, da jih v Teharjah niso naložili. Sicer pa je bilo

pri razkladanju težko presoditi, kdo je bil civilist in kdo domobranec, saj so bili vsi zelo

stolčeni« (Žajdela, 1990, 97).



Pričevalec (voznik tovornjaka) navaja točno pot kolone, ki je vodila do Brežic, tam so

za brežiškim gradom ostro zavili na levo proti Dobovi in peljali še štiri kilometre v tej

smeri, nakar so ustavili. Ujetnike so raztovarjali kar na glavni cesti, nato pa so jih vodili

nekaj sto metrov stran na morišče. Čisto točnega kraja se natančno ne more spomniti,

saj je bila trda noč. Tisto noč je bilo tam pobitih okoli 800–1000 ljudi. Bil je tako

vznemirjen, da do samega morišča ni prišel. Videl pa je nekaj poznanih ljudi, zato je

bila njegova potrtost še globlja. Njegov spremljevalec Jože R., ki je bil pomočnik

šoferja, pa je bil na kraju dogodka, in mu je povedal, da so jih pobijali in metali v neki

protitankovski jarek, na precej mokrotnem njivskem terenu (Žajdela, 1990, 97).

Pričevalec je šele pozneje ugotovil, da je ta njegov »šoferski pomočnik« v resnici imel

čisto drugo nalogo, bil je njegov stražar. Saj on takrat ni bil partizan, ampak le poklicni

šofer. Na vsakih nekaj tovornjakov pa je v kabini sedel tudi oficir.

Po prispetju do mesta usmrtitve so se morali sleči do golega, obleko in čevlje so

pozneje naložili na tovornjake in jo peljali po cesti Zagreb–Ljubljana v Ljubljano na

prostor sedanjega Gospodarskega razstavišča. Tovor so zložili v hale, od katerih ena

stoji še danes (Žajdela, 1990, 97).

Čez nekaj dni so akcijo ponovili, le da so jih sedaj peljali iz Škofovih zavodov v

Šentvidu v Kočevski rog. Akcijo je vodil celo taisti oficir iz Bellevueja (Žajdela, 1990,

97).

PRIČEVANJA TAKRATNIH DOMAČINOV

France Mihalovčan je 28. novembra 2010 v Nedeljskem dnevniku objavil članek o

pričevanju dobovskega nadučitelja Franja Vadnala, ki je že takoj po drugi svetovni

vojni raziskoval takratne dogodke ter jih zapisoval.

»Po vojni smo se hočeš nočeš morali zanimati za grobišča tudi v vaseh pri Dobovi,

saj so bile z njimi »pognojene« naše njive. Ko smo se julija ali avgusta 1945 vrnili iz

štiriletnega izgnanstva v nemških taboriščih, je bil Ferdinand Volovec, Nando so ga

klicali, prvi, ki nam je povedal, da je dolg tankovski rov med Mostecem in Mihalovcami

poln človeških trupel. Ker se je vrnil iz taborišča že maja, je bil nekega večera, ko je

sedel blizu potoka Negot za vasjo, dolgo v noč priča strašnega vpitja, prošenj in

obtožb, na koncu pa še grozljivih rafalov težkih strojnic.

Ker se je njegova družina vrnila iz nemškega taborišča šele julija ali avgusta 1945,

nekaj časa niso niti slutili, da so Osredki, kjer so imeli njivo, polni človeških trupel. To

sta z očetom odkrila, ko sta, nič hudega sluteč, šla v tisti kot blizu Save, da bi malo

prekopala njivo. Sonce je neusmiljeno pripekalo, da se jima v hudi vročini ni dalo

govoriti. Njun molk bi trajal do večera, če ne bi pod zemljo nenadoma odkrila človeške

roke. Če bi kopala naprej, bi odkrila številna trupla. A že prvega sta se tako ustrašila,

da sta onemela od groze, potem pa stekla proti vasi in na ves glas razodevala ljudem

svoje strašno odkritje.

Eden izmed vaščanov je nadučitelju Vadnalu zaupal, da ga je, ko je blizu Save kosil

travo, presenetil nagec. Medtem ko se je kosec zravnal, da bi nabrusil koso, so ga od



zadaj zgrabile roke, na srečo zaradi lakote prešibke, da se jih kmet ne bi mogel otresti.

Koso je še vedno držal v roki, zato se je z njeno pomočjo lahko sunkovito obrnil in z

največjim naporom zavrnil napadalca. Šele tedaj se je zavedel, da stoji pred njim

nagec, ki je zbežal iz tankovskega rova, polnega človeških trupel. Če je imel še malo

prej namen v samoobrambi ubiti človeka, se mu je sedaj neznanec zasmilil, ko ga je

milo prosil, naj mu prizanese s smrtjo. In res ga je kmet povabil domov, mu dal jesti

in piti, potem pa ga celo oblekel, da je lahko prečkal Sotlo in se vrnil v svojo rodno

Slavonijo. Še prej mu je pripovedoval, kako je bilo, ko je živ obležal na vrhu trupel.

Dolgo je mislil, da ga v trenutku, ko umira, preganjajo moreče sanje, potem pa je le

dojel, da leži – živ, a lačen – na vrhu zgornje plasti trupel, pokrit s tanko plastjo suhe

zemlje, na srečo pretanke, da bi se zadušil. Po nekaj dneh skrivanja, tavanja in

blodenj je naposled prispel domov« (Društvo za ureditev zamolčanih grobov, 2000).

PRIČEVANJE IVANKE KRAMER

Pri iskanju ter zbiranju podatkov smo naleteli na sled, ki je v živo potrdila takratna

dogajanja. Odkrili smo še živo pričo, ki je sodelovala v zagrinjanju tankovskega jarka

na Mostecu leta 1945. Gre za gospo Ivanko Kramer iz Dobove.

V intervjuju (Priloga 5) gospa Ivanka pove, da so se 16. 4. 1945 vrnili iz Nemčije v

domači kraj, v Dobovo. Takrat je bila stara 19 let. Doma najdejo cele kolone ustašev,

ki bežijo iz Hrvaške in se premikajo skozi Dobovo na sever. Bile so cele družine z

majhnimi otroci. Nekateri od ustašev so jim grozili, da se bodo pozneje vrnili in jih vse

pobili. To ji je najbolj ostalo v spominu. To so bile nepretrgane kolone, katerih premik

je trajal več dni. Že takrat se je govorilo, da jih bodo partizani prestregli in počistili. Ker

je bila pripadnica AFŽ – Antifašistične fronte žensk, je vedno dobivala različne naloge

od svoje lokalne poveljnice. Povedala je, da so takrat vse ženske morale biti včlanjene

v AFŽ. Večina nalog je bila vezanih na Rdeči križ, to je bila največkrat pomoč

partizanskim ranjencem v okolici. Partizani so s povratniki iz taborišč namreč delali

grdo, zanje so bili ničvredni, ker se niso bojevali, iz tega razloga je bilo to zelo

občutljivo obdobje. Če si samo nakazal, da ne boš nekaj izvršil, je sledila neka oblika

sankcije, od lažjih delovnih pa tudi do takšnih, da se nekdo več ni vrnil. Devetega

maja 1945 jo pokliče poveljnica AFŽ in ji pove, da gre tako kot druge ženske zagrinjat

strelski jarek. Takrat se jim niti sanjalo ni, kaj počnejo, pa tudi če bi vedeli, ne bi nič

mogli storiti. Prišli so na lokacijo, kjer so bili takratni nemški obrambni strelski jarki.

Jarek je bil že delno pokrit, tako da niso videli, kaj je notri. Oni so mislili, da morajo to

pokriti, da ne bo več »graba« oziroma kanal. Čudno jim je bilo le to, da so jih ves čas

nadzirali partizani in da so morali samo zagrinjati, rečeno jim je bilo »samo zemljo

gor«. Druga čudna stvar jim je bila opozorilo, da o tem ne smejo »NIKOLI« govoriti,

da nihče ne sme povedati, kaj in kje je delal. Sprva se jim to ni zdelo nič čudno, pravili

so »delo kot delo, nekdo ga mora opraviti«. Tok poznejših dogodkov jim je pa začel

prebujati ogromno dvomov in čudnih slutenj. Namreč po vasi so se dogajale hitre –

javne likvidacije. Lokalni komunistični veljaki so kar tako jemali življenja v bližnji

okolici, včasih tudi pred pričami. Nihče ni smel govoriti o tem, bilo je težko. V poznejših



letih so se začela tudi šušljanja, da se je tam v bližini tankovskih jarkov dogajalo nekaj

hudega. Takrat so dojeli, kaj so morali pokrivati oz. »zagrinjati« in zakaj morajo

molčati.

Slika 4: AFŽ pri zagrinjanju tankovskega jarka

(Vir: Ivanka Kramer, Dobova.)

Jančar v delu z naslovom »Poročilo o pobojih« (Jančar, 2010, 31) opisuje, da je

ogromno pričevanj o »nalaganju zapornikov«, predvidenih za likvidacije, na kamione

in avtobuse. Vsa govorijo o skrajno surovih postopkih. Med nakladanjem sta bila

praviloma zvezana po dva skupaj s telefonsko žico, bili so pretepeni, peti so morali

domobranske pesmi, poljubljati slovensko zemljo. Pred pobojem so se praviloma

morali sleči do golega, le izjemoma so ostali na pol oblečeni. Usmrčeni so bili s

strelom v tilnik ali skupinsko z brzostrelkami in suvani v jame. Mnogi med njimi so bili

samo lažje ranjeni ter sunjeni v jamo, zato so za njimi metali ročne granate ter še

dodatno streljali v jame, nato so jih zasuli. Le v enem primeru se navaja, da jim je bila

prebrana kratka obsodba. Kot najbolj množična grobišča se navajajo kraške jame pri

Macesnovi gorici in pod Krenom v Kočevskem rogu, protitankovski jarek pri Brežicah,

Brezarjevo brezno pri Podutiku, rudnik Laško, v enem primeru tudi Zagorje. Za pobite

iz drugih skupin, ne domo

Documents

POBOJI VOJNIH UJETNIKOV NA SLOVENSKEM...Slovenski domobranci in nekaj četnikov so se na Koroškem uspeli prebiti skozi partizanske postavitve in so se po prehodu reke Drave predali