PISMO (POSLANICA) HEBREJCEMpisov (11Q Melkizedek) smo izvedeli več o misticizmu, ki je obdal Melkizedeka kot nebeški lik.9 pismo 32 32.),

675

32. POGLAVJE

PISMO (POSLANICA) HEBREJCEM

Osnovni podatki

Čas nastanka: šestdeseta ali verjetneje osemdeseta leta.Od kod: Ni določeno; pozdrave pošiljajo »tisti iz Italije«.Kam: Naslovljenci niso izrecno omenjeni, toda iz konteksta lahko sklepamo, da bi to bili kristjani, ki so jih privlačile vrednote judovskega kulta; domneve jih utegnejo postaviti v Je-ruzalem ali Rim, verjetneje v slednjega.Pristnost: Avtor ni znan; pozneje ga je Cerkev pripisovala Pavlu, zdaj je to opustila.Enovitost in neokrnjenost: Ni resnejših pomislekov.

Razdelitev po obliki: (gl. na str. 682, kaj predlaga Vanhoye).

Razdelitev po vsebini:1,1-3: Uvod1,4 – 4,13: Vzvišenost Jezusa kot Božjega Sina1,4 – 2,18: nad angeli3,1 – 4,13: nad Mojzesom4,14 – 7,28: Vzvišenost Jezusovega duhovništva8,1 – 10,18: Vzvišenost Jezusove žrtve in njegova služba v nebeškem svetišču, ko sklene novo zavezo10,19 – 12,29: Vera in stanovitnost: postati deležen Jezusovega duhovniškega dela 10,19-39: Spodbuda, da bi bila Jezusova žrtev v korist 11,1-40: Starozavezni zgledi vere 12,1-13: Zgled Jezusovega trpljenja in Gospodove vzgoje 12,14-29: Svarilo pred neposlušnostjo ob starozaveznih zgledih13,1-19: Navodila za vsakdanje življenje13,20-25: Sklep: blagoslov in pozdravi

Po vseh merilih napravi Pismo Hebrejcem od vseh novozaveznih del najmoč-nejši vtis. Z namerno govorniško spretnostjo, skrbno sestavljeno, spretno napisa-

676

Predgovor in zahvale

no v odlični grščini in s strastnim spoštovanjem do Kristusa ponuja izjemno število nepozabnih spoznanj, ki so oblikovala poznejše krščanstvo.

Pa tudi sicer je pismo uganka. Razpravo o Pavlovih pismih smo začeli navadno s podpoglavjem, ki smo ga naslovili Ozadje in je slonelo na podatkih, ki jih v ti-stem pismu zasledimo o avtorju, krajih, okoliščinah in naslovljencih. O vsem tem nam Pismo Hebrejcem dejansko ne pove nič določnega in moramo do skoraj vseh podatkov o ozadju priti z razčlembo dokazovanja, kot ga uporabi pisec. Torej bo-mo začeli s podpoglavjem Splošna analiza sporočila. Naj opozorim, da je »Delitev po vsebini« v spremnih Osnovnih podatkih (uporabljena pri Analizi) preprosto le pripraven način, kako poudariti nekatere glavne misli. Nima namena, da bi se kaza-la kot avtorjev načrt – v zvezi z njim naj se bralci obrnejo na naslednje podpoglav-je, ki obravnava Literarno zvrst in zgradbo in se posebej posveti zgradbi, kot jo je raz-bral A. Vanhoye (in jo danes večina sprejema). Sledila bodo poglavja Miselno okolje; Kdo, od kod in kdaj; Naslovljenci, Vprašanja in problemi za razmislek ter Bibliografija.

Splošna analiza sporočila

V eshatološkem kontekstu poslednjih dni1 Uvod (1,1-3) nemudoma poudari Kristusovo vzvišenost nad vsem, kar se je poprej zgodilo v Izraelu. Glavni kontrast je med dvema Božjima razodetjema: eno je bilo po prerokih in drugo po Sinu, ki je bival od začetka časov, po katerem je Bog ustvaril svetove in ki nam je zdaj spre-govoril. Opis z izrazi, ki morda prihajajo iz hvalnice,2 kaže, da pisec razlaga Kristu-sa ob ozadju starozavezne podobe Božje Modrosti. Prav kakor je Modrost izžare-vanje Božjega veličastva, brezmadežno ogledalo Božje moči, ki vse zmore (Mdr 7,25-27), tako je Božji Sin odsvit Božjega veličastva in odtis njegovega obstoja, ki z besedo svoje moči nosi vse (Heb 1,3). Onstran te primerjave z Modrostjo pa je Sin resnična oseba, uresničil je očiščenje od grehov; izpolnitev tega je tesno povezana s tem, da Sin sede na desno veličastja.

Vzvišenost Jezusa kot Božjega Sina (1,4 – 4,13). Ta nenavadno »visoka« kristologija se tu izoblikuje na vzvišenosti Sina nad angeli in Mojzesom. Vzvišenost nad angeli (1,4 – 2,18)3 izpelje z verigo ali katerim od sedmih starozaveznih naved-

1 Gl. tudi način izražanja v 9,26: »Tako pa se je razodel enkrat ob koncu vekov.« Eshatologija je v Pismu He-brejcem ključna tema: C. K. Barrett v: The Background of the New Testament and Its Eschatology, izd. W. D. Davies in D. Daube (C. H. Dodd Festschrift; Cambridge Univ., 1956), 363–93; C. E. Carlston, JBL 78 (1959), 296–302; S. D. Toussaint, Grace Theological Journal 3 (1982), 67–80.

2 J. Frankowski, BZ ns 27 (1983), 183–94.3 Naj bralce opozorim, da tukaj raje sledim zaporedju tem kakor pa delitvi po obliki (ki bo pojasnjena v pr-

vem naslednjem podpoglavju); v skrbno načrtovanem delu, kot je Pismo Hebrejcem, je slednja še kako po-membna. Npr.: ker je 1,4 podredni stavek, bi delitev po obliki zahtevala, da spada k 1,1-3, pa čeprav začenja novo temo.

677


kov v 1,5-14, ki ustreza oznakam Sina v uvodnem opisu 1,1-3.4 Da ima Kristus kot Sin položaj nad angeli, je vsekakor veličastno poveličevanje, če se spomnimo, da so angeli v judovskem izročilu »Božji sinovi«, da v mrtvomorskih rokopisih dva angela, duh resnice in duh laži, vladata nad vsem človeštvom in da so angeli po-sredniki Postave. Še posebej pomenljiv je Heb 1,8-9, kjer z besedami iz Ps 45,7-8 pisec pokaže, kako se Bog na Jezusa obrača z besedami, s katerimi se nikoli ni obr-nil na kakega angela, namreč: »Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke ... zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja« – eno od pomembnih novozaveznih bese-dil, ki Jezusa imenuje Bog (BINTC 185–87). V novozaveznih časih so bili nekate-ri v nevarnosti, da bi angele postavljali nad Kristusa, vendar je treba biti previden z domnevo, da je bila takšna zmota tudi med domnevnimi naslovljenci Pisma Heb-rejcem. Morda se je piscu zdelo, da brani vzvišen Jezusov položaj, če ga razločno ponazori s prednostjo pred angeli.

Kot je pogosto v Pismu Hebrejcem, vodi opisni (doktrinalni) odlomek v moral-no spodbudo (2,1-4): če se je beseda Postave, ki so jo oznanjali angeli, izkazala za trdno, le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje, ki ga je ozna-nil Gospod Jezus, in »so ga tisti, ki so ga slišali, utrdili med nami«? (Zdi se da mi-sel med narekovaji pisca Pisma Hebrejcem ne postavlja med apostolske priče, am-pak v naslednji rod.) V 2,5-18 bi lahko prepoznali pogled, ki daje pečat kristologiji pisma, namreč, združevanje ponižnosti in poveličevanja. S Ps 8,5-7 avtor pokaže, da je Božjemu Sinu, ki je za nekaj časa postal nižji od angelov, zdaj vse podvrženo. Skupnosti, ki je zaradi stisk potrta, avtor pokaže v Kristusu Božji načrt za človeštvo: ne poveličanje brez trpljenja, ampak poveličanje prek trpljenja. Če je bilo poveliča-nje Božjega Sina soteriološko, pa se on ni zavzemal za reševanje angelov. Kristus je namreč smrt okusil za vsakega človeka; in Bog je mnoge pripeljal v slavo po Jezu-su, začetniku njihovega odrešenja, ki ga je izpopolnil s trpljenjem (2,10). Ta tema o potujočem Božjem ljudstvu, ki ga v nebeško svetišče in na kraj počitka kot pred-hodnik vodi Jezus, se spet vrne v 4,11.14 in 6,20.5 V svoji vlogi predhodnika pa je bil Sin deležen mesa in krvi Božjih otrok in se je v vsem izenačil s svojimi brati in se-strami, da bi mogel postati usmiljen in zanesljiv véliki duhovnik, ki opravlja sprav-no daritev za grehe ljudstva. Ker je tudi sam trpel in bil preizkušan, lahko pomaga preizkušanim (2,14-18). Ta podoba, ki bo podrobneje razvita v pogl. 4–5, predstav-lja eno od velikih novozaveznih pričevanj za učlovečenje.

Vzvišenost nad Mojzesom (3,1 – 4,13) pisec ponazori v 3,1-6 s tem, da gre večja čast graditelju kakor hiši (gradnji hiše), večja sinu kakor služabniku pri hiši (prim. Jn 8,35). »Apostol in veliki duhovnik naše vere« je še en primer veličastnih

4 J. P. Meier, Biblica 66 (1985), 504–33; tudi K. J. Thomas, NTS 11 (1964–65), 303–25; J. W. Thompson, CBQ 38 (1976), 352–63. Ne spreglejmo, da starozavezni navedki niso le olepšava dokaza, ampak so nje-gov sestavni del.

5 Nekateri bi tu radi videli odmev gnosticizma (gl. podpoglavje Miselno ozadje).

678


nazivov, ki jih pridaja Kristusu. V 3,7 – 4,13 se pisec še enkrat obrne k spodbudi, ki temelji na Svetem pismu, toda zdaj se posveti predvsem izhodu Izraelcev iz Egipta. Kristjani, na katere se obrača, so v nevarnosti, da se utrudijo in naveličajo zaradi malodušnosti. Tisti med Izraelci, ki niso bili poslušni, niso dosegli cilja, niso stopili v Božji počitek v Sveti deželi. Podobno je to preizkušnja za tiste, ki verujejo v Jezusa, kot jasno pokaže Heb 4,12 v enem od najbolj znamenitih odlomkov Novi zavezi, ko opisuje, da je Božja beseda ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže celo med dušo in duhom ter presoja vzgibe in misli srca.

Vzvišenost Jezusovega duhovništva (4,14 – 7,28). Že uvodna vrstica do-loča glavno temo: »Imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina.« Čeprav si Pismo Hebrejcem in Janezov evangelij delita pred-stavo o inkarnaciji, pa pri Janezu ne najdemo takega opisa o stvarnosti Jezusove člo-veškosti, ki bi bil primerljiv s tem, kar nam ponuja ta odlomek. Kot veliki duhovnik, ki lahko sočustvuje z našimi slabostmi, je bil Jezus preizkušan v vsem, kakor smo mi, vendar brez greha (4,15). Kakor izraelski veliki duhovnik tudi Kristus ni sam sebe poveličal, ampak ga je določil Bog, smisel, ki ga lepo pojasnjujeta kraljevska psalma ob ustoličenju (5,1-6). Ko opisuje, kako je Jezus trpel v dneh svojega mesa, ko je daroval molitve in prošnje njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti (5,7-9), pisec dodaja, da se je Jezus iz tega naučil poslušnosti, čeprav je bil Sin. (Te vrstice kaže-jo, da je dobro poznal izročilo o Jezusovem pasijonu, ki tudi govori, kako je molil k Bogu pred bližnjo smrtjo.6) Ko je dosegel popolnost, je postal počelo večnega od-rešenja vsem, ki so mu poslušni (prim. Flp 2,8-9).

V 5,11-14 se pisec spet vrne k spodbudi in prejemnikom poočita nezrelost, saj še vedno lahko uživajo samo mleko, ne močne hrane. Ko v šestih točkah v 6,1-27 opiše temeljni nauk, so današnji kristjani kar malo v zadregi – da bi toliki hoteli po-znati vsaj te! Pisca skrbi odpad od Kristusa, kar se jasneje pokaže v 6,4-8 (gl. tudi 10,26-31), ker opozarja, da ni več pokore, potem ko so bili nekoč že razsvetljeni8 (tj. krščeni: Jn 9; Justin, Apologija 1.61.12; 65.1). Vendar daje zgovorno jamstvo, da ni v negotovosti glede bodočnosti svojih naslovljencev, saj Bog njihovega dela in njiho-ve ljubezni ne bo pozabil (6,9-12). Bog je zvest obljubam in to zagotavlja uspešnost posredovanja Jezusa kot velikega duhovnika po Melkizedekovem redu v notranjo-

6 BDM 1.227–34 in 2.1107–8 pokažeta podobnost med Pismom Hebrejcem in Markovo/Matejevo obliko Jezusove dvojne molitve v Getsemaniju in na križu, kjer prosi, naj bo rešen iz smrti sredi slabosti svojega mesa. Tako v Pismu Hebrejcem kot pri Marku/Mateju je bilo na Jezusovo prošnjo odgovorjeno s tem, da je premagal smrt in postal vir zveličanja. (Pismo Hebrejcem je svoje poročilo razvilo morda v odvisnosti od zgodnje krščanske himne, medtem ko pri molitvi na križu Marko uporabi Ps 22.) V Heb 13,12 se pokaže zavest izročila, ki se najde tudi pri Jn 19,17, da je Jezus umrl zunaj jeruzalemskega obzidja.

7 Nekateri vidijo v tem tradicionalni krščanski katekizem; »polaganje rok« se verjetno nanaša na prejemanje Svetega Duha (Apd 8,17; 19,6).

8 Ob pregledu poskusov, da bi se spopadli z resnostjo tega D. A. de Silva, JBL 115 (1996), 91–116, meni, da so verniki prek Jezusa sprejeli Božji patronat in Pismo Hebrejcem meri na odpad, ki krši takšen patronat.

679


sti nebeškega svetišča (6,13-20). Vse 7. poglavje je posvečeno vzvišenosti takšne-ga Jezusovega duhovništva nad levitskim duhovništvom in bi ga lahko obravnavali skupaj s pogl. 8-10 ali pa s predhodnimi poglavji. S pomočjo mrtvomorskih roko-pisov (11Q Melkizedek) smo izvedeli več o misticizmu, ki je obdal Melkizedeka kot nebeški lik.9 Dejansko pa za razumevanje te teme v Pismu Hebrejcem potre-bujemo malo več kot Staro zavezo in pravila tedanje eksegeze; ker niso omenjeni Melkizedekovi predniki, je npr. dovoljeno sklepati, češ da ni imel ne očeta ne ma-tere. Nekaj točk utemeljuje Melkizedekovo vzvišenost: blagoslovil je Abrahama; njegovo duhovništvo je pospremila Gospodova prisega; predvsem pa je duhovnik po Melkizedekovem redu večen, na veke (Ps 110,4). Ni več potrebe po številnih (levitskih) duhovnikih, ki jih po smrti zamenjajo drugi, ker Jezus, ki ima Melkize-dekovo duhovništvo, vedno živi in posreduje zanje (7,23-25).10 Ko je daroval sam sebe, je ta sveti, brezmadežni, neoskrunjeni veliki duhovnik, ločen od grešnikov in povzdignjen nad nebesa, opravil daritev, ki je enkrat za vselej (7,26-27).

Vzvišenost Jezusove žrtve in njegova služba v nebeškem svetišču, ko sklene novo zavezo (8,1 – 10,18). Misel, da je Jezus veliki duhovnik pred Bogom, vodi k predstavi o nebeškem svetišču. Odlomki v 2 Mz 25,9.40; 26,30 idr. kažejo, kako je Bog Mojzesu pokazal nebeški načrt, vzorec, po katerem so zgradili zemeljsko svetišče. V Heb 8,2-7 je morda ta predhodnost pod vplivom platonske predstave o resničnosti, po kateri je od Boga postavljeno nebeško svetišče resnično, zemeljsko pa je le posnetek oz. senca. Levitski duhovniki, ki opravljajo službo v tem posnetku svetišča, imajo nižjo službo od Kristusove, saj je tudi prva zaveza nižja od druge, srednik katere je Kristus. Odlomek v Heb 8,8-13 si sposodi način govorjenja o novi zavezi iz Jer 31,31-34 in jasno pove, da je prva, po Mojzesu sklenjena zaveza, zdaj stara, obrabljena in izginja.

V 9. poglavju predstavi pisec precej obsežno primerjavo med Jezusovo smrtjo in bogoslužjem na véliki spravni dan (jom kippúr), kot se je vršilo v prenosni sve-ti stavbi za časa izraelskega potovanja skozi puščavo, v šotoru z njegovimi prostori, zagrinjali in oltarji. Čeprav podrobna primerjava lahko izhaja od pisca, pa dejstvo, da se tako on (9,5) kakor Pavel (Rim 3,25) sklicujeta na hilastērion, spravni pokrov,

9 Kobelski, Melchizedek; tudi FESBNT 221–43; M. de Jonge in A. S. van der Woude, NTS 12 (1965–66), 301–26; J. W. Thompson, NovT 19 (1977), 209–23.

10 W. Hornbury, JSNT 19 (1983), 43–71, primerja pristop k duhovništvu v Pismu Hebrejcem s pristopom v različnih judovskih spisih. Osnovo, na kateri se ima Jezus za duhovnika, nekateri povezujejo z mrtvomor-skimi rokopisi in njihovim pričakovanjem duhovniškega Mesija, toda tu gre za pričakovanje duhovnika po Aronovem redu za razliko od davidovskega Mesija. Pismo Hebrejcem pa izrecno poudari, da Jezus ni levit-ski (= aronovski) duhovnik, in z njim povezuje psalme, ki se nanašajo na davidovskega Mesija. Pisec se naj-brž ne sklicuje na kako že uveljavljeno judovsko pričakovanje, ampak v svetopisemske podobe ogrne svoj pogled na Jezusa. Levijeva oporoka 8,14 – »Iz Juda bo izšel kralj in ustanovil novo duhovništvo« – je najbrž krščanski vstavek oz. popravek.

680


ki so ga pokropili s krvjo darovanih živali, da bi izbrisali grehe,11 kaže na neko širšo zavest, da se Jezusova smrt lahko primerja z levitskimi daritvami. Kar pa je v Pismu Hebrejcem posebnega, je primerjava med velikim duhovnikom, ki stopa enkrat na leto v presveto s krvjo kozlov in juncev, ter Jezusom, ki je stopil enkrat za vselej v ne-beško svetišče s svojo lastno krvjo12 in tako potrdil novo zavezo. Tam se zdaj pojavi pred Božjim obličjem »za nas« (9,24); in ko se je tako enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih, se bo prikazal še drugič v odrešenje tistih, ki ga željno pričakujejo (9,28).13

Vzvišenost Jezusove žrtve, ki jo je opravil z lastno krvjo, se spet s poudarkom ponovi v 10,1-18, npr. za vekomaj eno samo žrtev za grehe (prim. 10,12). Temeljna postavka je, da ima Bog raje pokorščino kakor številne žrtve. Jezusovo pokorščino izrazi v 10,5-9 z odlomkom iz Ps 40,7-9: »Telo si mi pripravil ... Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« Ta žrtev je za vselej naredila popolne tiste, ki so postali deležni Jezusovega lastnega posvečenja; njihovi grehi so odpuščeni in zato ni več potrebe po daritvah za greh.

Vera in stanovitnost: postati deležen Jezusovega duhovniškega de-la (10,19 – 12,29). Po poti, ki jo je odprl Jezus, naj tisti, ki jim pisec pravi »bratje«, vstopajo v svetišče po Jezusovi krvi z vero, upanjem in ljubeznijo ter zbiranjem v občestvo (10,19-25). Če grešijo prostovoljno, ne ostane za grehe nobena žrtev več, ampak le grozovita strašna kazen: »Strašno je pasti v roke živega Boga« (10,26-31).14 Vendar ni vzroka za malodušje. V prejšnjih časih, potem ko so se prvič spre-obrnili in bili krščeni (»razsvetljeni«), so z veseljem prenesli sramotenje, stiske in preganjanje. Zdaj spet potrebujejo stanovitnost in vero, da bi rešili dušo (10,32-39). V 11,1-40 začne pisec z znamenitim opisom vere (»obstoj /jamstvo/ resnič-nosti, v katere upamo, zagotovilo /dokaz/ stvari, ki jih ne vidimo«), potem pa zač-ne z dolgim naštevanjem starozaveznih likov, ki imajo takšno vero in zvestobo.15 Ob

11 Imenuje se tudi »sedež sprave« ali »sedež milosti«. Nekateri taki oznaki nasprotujejo, češ da nakazuje, kako je treba jeznega Boga pomiriti oz. utešiti. V zvezi s to razpravo: J. A. Fitzmyer, NJBC 82.73–74; L. Morris, NTS 2 (1955–56), 33–43.

12 »Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče en-krat za vselej« (9,11-12). Nekateri razumejo šotor kot Jezusovo telo, verjetneje pa so to nebeška območja, skozi katera se je povzpel do najvišjih nebes. To, da je nesel svojo kri v nebesa, pomeni, da se njegova žrtev ni končala na križu, saj je bil bistveni del take daritve prinesti kri na kraj sprave in tam poškropiti z njo.

13 To, da se dvigne s križa v nebo, da prinese svojo kri in da temu kar sledi paruzija, se zdi, da ne pušča prostora za vstajenje in prikazovanja. Ta vtis spodbija ne samo 13,20, ampak tudi podobnost z drugimi novozavezni-mi deli.

14 To je najbrž adaptacija neodpustljivega greha zoper Svetega Duha, ki se omenja na več mestih v Novi za-vezi (gl. 7. poglavje, op. 11). Čeprav so to razlagali na številne načine, so pogosto predlagali prav odpad od vere.

15 M. P. Eisenbaum, The Jewish Heroes of Christian History; Hebrews 11 in Literary Context (SBLDS 156; Atlan-ta: Scholars, 1997). Podoben seznam, ki slavi znane može, je v Sir 44–50 in Mdr 10; obe deli sta nastali v helenistični dobi. Plutarh, sodobnik avtorja Pisma Hebrejcem, ponuja vzporedne življenjepise kot podobe grško-rimske zgodovine.

681


koncu (11,39-40), zvest svojemu kontrastu med starim in novim, pokaže, da vsi ti ljudje vere niso prejeli, kar je bilo obljubljeno, kajti »Bog je za nas priskrbel nekaj boljšega, tako da oni ne bi dosegli popolnosti brez nas«.

Kot prehod (12,1-2) pisec spodbuja svoje bralce, naj – ker jih »obdaja tako velik oblak pričevalcev« – uprejo oči v Jezusa, »voditelja in dopolnitelja vere«. V 12,3-13 opozori, da ne morejo biti pravi Božji otroci brez vzgoje v trpljenju, ki ga Bog naloži. Jezus je pretrpel tolikšno nasprotovanje, medtem ko bralci še niso do krvi trpeli. Heb 12,14-29 s primeri iz Stare zaveze ponazori kazni za neposlušnost; konča pa s svarilom iz 5 Mz 4,24, da je Bog ogenj, ki požira.

Sklepna spodbuda (13,1-19).16 Samo tu so v pismu podrobna konkretna nravna navodila in to je področje, kjer se Pismo Hebrejcem najbolj približa pavlin-skemu slogu. Po nekaj napotkih za življenje v skupnosti, značilnih za novozavezna dela, se Heb 13,7 sklicuje na vero voditeljev, ki so v skupnosti oznanili evangelij.17 Lahko se sklicujemo na preteklost, saj je »Jezus Kristus isti, včeraj in danes in na ve-ke« (13,8) – še en nepozaben primer avtorjeve besedne spretnosti. Pisatelj pa kliče tudi k poslušnosti do tedanjih voditeljev, ki bedijo nad dušami bralcev (13,17).

Sklep (13,20-25). Spodbudo sklene z blagoslovom, ki naj ga podeli »Bog miru, ki je od mrtvih privedel našega Gospoda Jezusa, ki je po krvi večne zaveze véliki pastir ovc« (13,20). Sredi pozdravov je omemba, da so oprostili Timoteja, ter navedba tistih iz Italije, dve zelo redki opori v pismu glede podatka, od kod prihaja in kam je namenjeno.

Literarna zvrst in zgradba

Leta 1906 je W. Wrede, ugledni nemški strokovnjak, objavil delo, katerega na-slov bi lahko prevedli »Literarna uganka Pisma Hebrejcem«. H. E. Dana pripomi-nja, da se pismo »začne kot razprava, nadaljuje kot nagovor in sklene kot pismo«.18 Težave pa so tudi z uporabo vsake od teh literarnih zvrsti v Pismu Hebrejcem. Kljub skrbni razlagi Kristusove vzvišenosti, pismo ni preprosto teološka razprava. Pisec je svoj nauk razložil z apologetičnim namenom, da bi obvaroval naslovljence, da ne bi opustili vere v Kristusa na račun pretiranega povzdigovanja vrednot izraelskega čaščenja. Glede tega, da je pismo nagovor, pa se delo samo poimenuje kot »bese-da spodbude« (13,22) in nekajkrat omenja, da »govorimo« (2,5; 5,11; 6,9). Ob kategorijah Aristotelove retorike (str. 412) Attridge (Hebrews 14) ugotavlja, da »je

16 F. V. Filson, »Yesterday«: A Study of Hebrews in the Light of Chapter 13 (SBT 4; Naperville, IL: Allenson, 1967).

17 Ali izraz »izstopili iz življenja« pomeni, da so prestali mučeniško smrt? Spodaj bomo videli, kolikšna je ver-jetnost, da je pismo naslovljeno na rimsko Cerkev; nekateri so namreč v teh voditeljih videli namig na Petra in Pavla.

18 Navaja R. E. Glaze, ml., No Easy Salvation (Zachary, LA: Insight, 1966), 9.

682


jasno, da je to epideiktični slavnostni govor, ki slavi pomembnost Kristusa«. Ima pa tudi neko prvino deliberativnega govorništva, saj spodbuja k delovanju v smis-lu zvestobe in stanovitnosti. Danes nekateri razlikujejo med homilijo (ki se tesne-je navezuje na besedilo Svetega pisma) in pridigo, nagovorom (ki je bolj splošen) – dokazovanje in razlaga v pismu pa se močno naslanjata na Sveto pismo. Kar za-deva oznake, da je pismo, nam samo napotki v 13. poglavju, natančneje pri Sklepu v 13,20-25, kažejo na podobnost s pisemsko obliko, znano iz Pavlovih spisov.19 Mor-da bi zadostoval sorazmerno preprost opis, da je Pismo Hebrejcem zapisan nago-vor/pridiga oz. homilija s pisemskim zaključkom.

Analiza zgradbe kot jo je predlagal A. Vanhoye, je imela velik vpliv.20 Vanhoye si pomaga z oblikami, kot so gesla, inkluzije (tj. da se konec odlomka ujema z začet-kom) in menjave zvrsti, ter s tem odkriva dodelano koncentrično kompozicijo, pri kateri je med Uvodom (1,1-4) in Sklepom (13,20-21) pet hiastično21 razmeščenih delov (vsak od njih ima še posamezne oddelke):

I. 1,5 – 2,18: Ime, ki je nad angeli (eshatologija)II. 3,1 – 5,10: Jezus, zvesti in sočutni (ekleziologija)III. 5,11 – 10,39: Osrednja razlaga (žrtev)IV. 11,1 – 12,13: Vera in stanovitnost (ekleziološka pareneza)V. 12,14 – 13,19: Miren sad pravičnosti (eshatologija).

Vsekakor so v Pismo Hebrejcem prisotne mnoge teme, na katere opozori Van-hoye; to je umetniško načrtovano delo s skrbno zgradbo. Attridge je pri svoji ana-lizi strukture (Hebrews 19) močno pod Vanhoyevim vplivom; ima jo za določen napredek glede na preproste sezname vsebine in tematskih struktur, ki se, kot se pritožuje, pogosto osredotočijo na kristološke trditve in s tem prevračajo besedilo v prvenstveno dogmatično delo. Vendar osredotočenje na vsebino nima nujno ta-kega učinka, pa tudi če pristopamo s preveč poudarka na obliki, se kaj lahko znaj-demo v nevarnosti, da bi ločili Pismo Hebrejcem od jasnega apologetičnega cilja, ki ga skuša doseči s poudarjanjem Kristusove vzvišenosti.22 Ali je protislovno spod-

19 Nekaj strokovnjakov je menilo, da so 13. poglavje oz. 13,22-25 dodali prav v ta namen, toda gl. R. V. G. Ta-sker, ExpTim 47 (1935–36), 136–38.

20 Njegovo zgodnejše pisanje je povzeto v Structure and Message of the Epistle to the Hebrews (Rome: PBI, 1989); na kratko Attridge, Hebrews 15-16; za variante: J. Swetnam, Biblica 53 (1972), 368-85; 55 (1974), 333-48; G. H. Guthrie, The Structure of Hebrews: A Text-Linguistic Analysis (NovTSup 73; Leiden: Brill, 1994). Nadalje: D. A. Block, Grace Theological Journal 7 (1986), 163-77; J. Swetnam, Melita Theologica 45 (1994), 127-41.

21 Pri hiazmih (ime ima po obliki grške črke hi, X) se I. tema ujema s V. (eshatologija); II. tema se ujema s IV. (ekleziologija). Precej razširjena različica pa deli pismo na tri dele s prehodoma (4,14-16; 10,19-25), ki ju označujeta spodbudi k oblikovanju samozavesti.

22 Nekatere analize pisma so pretiravale z apologetskim poudarkom, vendar pa bom spodaj opozoril, da se ne sme spregledati dvojnega namena: preprečiti odpadništvo in popraviti napačno razumevanje evangelija, da se namreč premalo upošteva, kar je Kristus storil.

683


bujati, da se posveti pozornost tako oblikovnemu pristopu, ki upošteva kompleks-nost dela, kakor tudi bolj tematskemu študiju? Ker je namen tega Uvoda, da poda temeljno poznavanje vsebine vsake novozavezne knjige, sem se odločil slediti te-matskemu pristopu v Splošni analizi; bralce pa spodbujam, da si prizadevajo razis-kovati še naprej, pri tem pa si pomagajo s spoznanji iz oblikovnega pristopa.

Miselno okolje

Za vprašanjem oblike sledi vprašanje, kakšno je intelektualno okolje in ozadje pisca. Pa začnimo pri podobnostih s Filonom. Pisec Pisma Hebrejcem jasno kaže, da ima pred očmi alegorični pomen, ko se sklicuje na Sveto pismo,23 podobno kot je to pri Filonu (gl. Sowers, Hermeneutics) in pri Barnabovem pismu. Opis prodor-ne moči Božje besede v Heb 4,12 je podoben kot Filonov način izražanja (Quis re-rum divinarum heres 26; #130-31). Kot pri Filonu imajo včasih tudi njegove miselne kategorije podobnosti v sodobni filozofiji, še posebej v srednjem platonizmu (str. 88).24 To pa seveda ne pomeni, da je bil pisec formalni oz. dobro izobraženi filozof. V filozofskih in platonističnih izrazih je manj temeljit kot Filon, vsaj poljudno pa je poznal ideje svojega časa. Oba pisca se poslužujeta bogoslužnih podob za simboli-ziranje drugih prvin. Za Heb 8,5 in 9,23-24 so izraelske daritve in bogoslužje v ze-meljskem svetišču le posnetek ali senca ustrezne resničnosti v nebeškem svetišču, kakor je tudi Postava le senca prihodnjih dobrin (10,1). Vendar pa nasprotje med zemeljskim in nebeškim v zvezi z bogoslužjem v Pismu Hebrejcem ne izhaja pre-prosto iz narave teh stvari. Delno izhaja iz eshatološke spremembe, ki jo je prinesel Kristus,25 eshatologija pa ni nekaj, kar bi Filon (ali Platon) posebej poudarjal. Tako je povezava s Filonom kvečjemu posredna: nekaj iz istega miselnega okolja, ne pa neposredno poznavanje.

Veliko bolj vprašljiv je poskus, da bi odkrili gnostično ozadje za podobe v Pis-mu Hebrejcem. Tako Bultmann kot Käsemann sta to odkrila v podobi Jezusa, ki kot začetnik oz. predhodnik vodi potujoče Božje ljudstvo k nebeškemu počitku (čeprav je Käsemann pozneje priznal, da se je pretiravalo z iskanjem gnostičnih pr-vin). Razodetje gnostičnega odrešenika – po gnostičnem pojmovanju – iz tega sve-

23 Uporablja LXX. Občasno razhajanje od nam znane oblike LXX je lep primer pomanjkanja poenotenosti grških različic 1. stoletja po Kr. Najverjetneje ne kaže, da bi avtor navajal hebrejsko Sveto pismo, meni G. E. Howard, NovT 10 (1968), 208–16; Buchanan, Hebrews XXVII–XXVIII; gl. K. J. Thomas, NTS 11 (1964–65), 303–25; J. C. McCullough, NTS 26 (1979–80), 363–79.

24 Gl. Thompson, Beginnings; R. Williamson, SJT 16 (1963), 415–24; L. D. Hurst, SBLSP 1984, 41–74. Mon-tefiore, Hebrews 6-8, povezuje Pismo Hebrejcem z aleksandrijskim judovstvom, vendar navaja pomembne razlike s Filonom. S. G. Sowers, The Hermeneutics of Philo and Hebrews (Richmond: Knox, 1965); R. Wil-liamson, Philo and the Epistle to the Hebrews (Leiden: Brill, 1970); L. K. K. Dey, The Intermediary World and Patterns of Perfection in Philo and Hebrews (SBLDS 25; Missoula, MT: Scholars, 1975).

25 Gl. G. W. MacRae, Semeia 12 (1978), 179–99.

684


ta v svet luči vodi duše oz. iskre božanskosti iz drugega sveta,26 ki so izgubljene v tem materialnem svetu. V pismu so tudi primeri dualizma, npr. zemlja tu spodaj in nebeška domovina (11,15-16); dva svetova (2,5; 6,5; 9,26). So pa seveda tudi resni ugovori proti gnostičnemu predlogu. Čeprav vemo, da je obstajal srednji platoni-zem v miselnem okolju poznega 1. stoletja, ko je nastalo Pismo Hebrejcem, nismo prepričani, kako razvit in kako na široko razširjen je bil gnosticizem. Dualizem se ni omejeval na gnosticizem. Podoba predhodnika, ki vodi Božje ljudstvo, ima dovolj opore v Mojzesovi/Jozuetovi vlogi pri vodstvu Izraela v obljubljeno deželo, kar se izrazito omenja v Pismu Hebrejcem. Pa tudi način, da je Jezus izpolnil vlogo pred-hodnika prav z lastnim trpljenjem (2,9-10), ni prav nič gnostična ideja.

Po odkritju mrtvomorskih rokopisov v Kumranu je bilo precejšnje navduše-nje nad mislijo, da utegne biti Pismo Hebrejcem povezano z ozadjem kristjanov iz judovstva in bi bilo seveda naslovljeno na esenske duhovnike.27 Pripadniki loči-ne so v mrtvomorskih rokopisih ostro nasprotovali odpadništvu, zato so tisti, ki so postali kristjani, imeli morda občutek krivde, ki jih je priganjal k vrnitvi. Poleg te-ga je kumranska skupnost močno poudarjala duhovništvo in bogoslužje in je bila zelo enotna; tistim, ki so jo zapustili in šli za Kristusom, se je morda zelo tožilo po tem, kar so zapustili. Splošno prepričanje je, da se Kumranci niso udeleževali bogo-služja v jeruzalemskem templju, in se morda zato Pismo Hebrejcem ne obrača na ta tempelj za svoje zglede. Mrvomorski rokopisi uporabijo motiv nove zaveze prav tako kot Pismo Hebrejcem. Večina strokovnjakov pa je skeptičnih glede kumran-skega vpliva na pismo. Kumranski Tempeljski zvitek pravi, da je Bog ukazal zgradi-ti tempelj, in tako v Pismu Hebrejcem ne bi bilo nobenega nasprotovanja, če bi se simbolično sklicevali na idealni tempelj. Misel v pismu, da je Jezus duhovnik po Melkizedekovem redu je skoraj povsem v nasprotju s kumranskim pričakovanjem duhovniškega Mesija iz Aronovega rodu. Kot prejemniki pa kristjani iz kumran-skega okolja niso nič bolj verjeten naslov za pismo kot kristjani, na katere je vpliva-la kaka druga oblika judovstva. Attridge (Hebrews 29–30) pravilno trdi, da »ni ene same smeri v judovstvu, ki bi ponujala preprost vzorec, znotraj katerega gre razu-meti misel avtorja ali njegovega besedila«.

Druga domneva se navezuje na Apd 6,1-6 (in na sklep Štefanovega govora v Apd 7), ki razlikujejo dve vrsti kristjanov iz judovstva (obe sta pridobili spreobr-njence izmed Nejudov): helenisti, ki so, kakor Štefan sam, zavzeli bolj radikalno odklonilno stališče do jeruzalemskega templja (7,47-50), in Hebrejci, ki so, kakor Peter in Janez, redno hodili v tempelj (3,1). Bi torej pisec lahko bil helenistični pri-

26 Nekateri bi radi v Heb 2,11 (vsi so iz enega, tisti, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni) videli gnostično idejo o nebeškem pred-obstoju duš, toda 11,15-16 kaže, da so ljudje na poti v nebeško domovino, kjer poprej še nikoli niso bili.

27 Za drugačne poglede gl. Y. Yadin, Aspects of the Dead Sea Scrolls (Scripta Hierosolymitana 4 [1958]), 36–55; F. F. Bruce, NTS 9 (1962–63), 217–32; F. C. Fensham, Neotestamentica 5 (1971), 9–21.

685


digar, ki skuša pridobivati hebrejske kristjane28 za svoje prepričanje? Mnogi imajo Janezov evangelij za evangelij helenistične teologije in temu je Pismo Hebrejcem blizu v njegovem pogledu na zamenjavo izraelskega bogoslužja. Čeprav (str. 697–698) naslov »Hebrejcem« izhaja precej bolj verjetno iz analize vsebine, ali bi pi-smo vendarle lahko imelo bolj dobesedne korenine? In četudi je privlačna, ostaja tudi ta domneva nedokazljiva.

Če vsebina ne določa ozadja Pisma Hebrejcem z jasno določenim miselnim tokom oz. ideološko skupino, ali nam lahko pomagajo druga vprašanja v zvezi s pismom?

Kdo, od kod in kdaj?

Kdo? Nekateri menijo, da je pismo psevdonimno; toda bolj točno bi bilo »ano-nimno«, saj se delo nikjer ne sklicuje na avtorja. Že ob koncu 2. stoletja so ga ne-kateri pripisovali Pavlu. Papirus Beatty II (P46), ki odraža aleksandrijsko tradicijo in je naše najstarejše ohranjeno besedilo pavlinskih pisem (v njem jih je deset naslov-ljenih na skupnosti), postavlja Pismo Hebrejcem za Pismo Rimljanom.29 Zahodna Cerkev ga je le počasi sprejemala kot Pavlovo delo. Seveda pa je tako v Aleksandriji kot v Rimu na uradnih kanoničnih seznamih v poznem 4. in zgodnjem 5. stoletju uvrščeno med štirinajst pavlinskih pisem, postavljeno včasih pred osebna pisma (1 in 2 Tim, Tit, Flm), pogosteje pa na konec zbirke. Postopno so Pavlovo ime vstavili v naslov dela in ga najdemo tako v Vulgati (in angleških prevodih, ki izhajajo iz nje) kot v KJV (od slovenskih v Japljevem in Wolfovem). Razlogi, ki so prispevali k te-mu, da se pripisuje Pavlu: (a) Pojav imena »brat Timotej« v 13,23 – sicer se Timo-tejevo ime najde samo v Apostolskih delih in v desetih pismih pavlinskega korpusa; Pavel ga imenuje »brat« v 1 Tes 3,2; Flm 1; 2 Kor 1,1 (in Kol 1,1). Vendar je mo-ral biti Timotej blizu tudi mnogim drugim kristjanom. (b) Blagoslov in pozdravi v 13,24 (in v manjši meri nravstveni napotki v pogl. 12–13) so podobni zaključkom v Pavlovih pismih. (c) Hab 2,3-4, ki se navaja v Heb 10,37-38, uporabi tudi Pavel v Gal 3,11; Rim 1,17. Vendar pisec Pisma Hebrejcem ne povezuje odlomka z opra-vičenjem prej po veri kot po delih, kar je pavlinska razlaga. (d) Nekatere prvine v načinu izražanja in teologiji v Pismu Hebrejcem imajo ustreznice v delih, ki nosijo Pavlovo ime.30

28 Gl. W. Manson, Hebrews; R. W. Thurston, EvQ 51 (1979), 22–39. Večina strokovnjakov ima v mislih rimske kristjane kot naslovljence. Če so Rim evangelizirali iz Jeruzalema (str. 562), bi bil značaj njihovega krščanstva prav lahko blizu hebrejskemu, ki je prevladoval v jeruzalemski Cerkvi, potem ko so bili helenisti preganjani in izgnani (Apd 8,4-5; 11,19).

29 V nadaljevanju bomo videli, da so tesne vezi med obema pismoma, toda mar ne deloma zato, ker je bilo Pis-mo Hebrejcem poslano v Rim ali iz Rima?

30 Npr. Kristusovo samo-ponižanje vse do smrti (Heb 2,14-18; Fil 2,7-8); večja slava kot je Mojzesova (Heb 3,2-3; 2 Kor 3,7-8), njegova pokorščina (Heb 5,8; Fil 2,8; Rim 5,19); hilastērion, »sprava« (Heb 9,5; Rim

686


Vseeno pa je prevladuje prepričanje, da Pavel ni napisal tega pisma. Dovršen in premišljen grški slog je zelo drugačen od Pavlovega, kot sta opazila že Klement in Origen. Pogosti pavlinski izrazi (»Kristus Jezus«, kakih devetnajstkrat) se v tem pis-mu ne pojavijo nikoli. Še pomembneje, pogled ni Pavlov. Medtem ko je v Pavlovi teologiji glavna točka vstajenje, se to v Pismu Hebrejcem omenja le enkrat (13,20, v podrednem stavku); in nasprotno, glavna tema v pismu – Kristus kot veliki duhov-nik – se pri Pavlu nikjer ne pojavi. Pavel zanika, da bi svoj evangelij prejel od ljudi, Bog mu je razodel Sina (Gal 1,11-12). Kako bi torej mogel napisati, da je o oznani-lu najprej začel govoriti Gospod, potem pa »so ga tisti, ki so ga slišali, utrdili med nami« (Heb 2,3)?

Tisti, ki ne sprejemajo Pavlovega avtorstva,31 najpogosteje za avtorstvo predla-gajo dvoje: ali kakega znanega Pavlovega spremljevalca ali povsem neznano osebo; in najpogostejša izbira je prav slednja. Največji učenjak patristične dobe, Origen, je bil pripravljen ostati pri anonimnem piscu (za katerega je menil, da bi lahko bil Pav-lov tajnik), vendar dodaja, da samo Bog ve, kdo je napisal pismo. Drugi so ugibali o avtorju ali (če so domnevali, da je bil Pavel) o njegovem tajniku. Tertulijan je pis-mo pripisal Barnabu; in res ima Barnabovo pismo iz zgodnjega 2. stoletja aleksan-drijski alegorični slog, podoben Pismu Hebrejcem. Seveda pa je tudi to »pismo« anonimno in pripisovati ga Barnabu ni prav nič bolj zanesljivo kot pripisovati Pis-mo Hebrejcem Pavlu. Drugi spet so v antiki pismo pripisovali Luku in Klementu Rimskemu. Luther ga je pripisal Apolu,32 ki ga Apd 18,24 opisujejo tako, da bi lahko ustrezal piscu ( Jud, po rodu iz Aleksandrije, izobražen, dober izvedenec v Pismih); in ta domneva je pritegnila precej privržencev. Z Apolom sta imela stike Priskila in Akvila (Apd 18,26) in oba so predlagali kot avtorja; prav tako tudi Sila in Filipa.33

Zadovoljiti se moramo z ironijo, da ostaja najspretnejši govornik in najbolj ugla-jen teolog v Novi zavezi neznan. Ali, če uporabimo kar njegov opis Melkizedeka (7,3), brez očeta je, brez matere, brez rodovnika. Izvrstnost njegove grščine in ob-vladovanje Svetega pisma v grščini kaže, da je bil kristjan iz judovstva z dobro he-lenistično izobrazbo in vsaj nekaj poznavanja grških filozofskih kategorij. Njegov alegorični hermenevtični slog ima paralele pri Filonu in v aleksandrijski razlagi; to-

3,25); Kristusova daritev ali žrtev (Heb 9,28; 1 Kor 5,7); Abraham kot zgled vere (Heb 11,8; Gal 3,6-9); teči v tekmi kot idiom (besedna zveza) (Heb 12,1; 1 Kor 9,24); nagovarjanje prejemnikov s »sveti« (Heb 13,24; Rim 1,7 idr.). V vseh teh vzporednicah pa obstajajo tudi razlike.

31 V prvih stoletjih so menili, da bi pismo izgubilo avtoriteto, če ga ni napisal Pavel. Danes pa se ob dejstvu, da za mnoge novozavezne knjige ne vemo, kdo jih je napisal, anonimnosti ne nasprotuje več.

32 V Luthrovem nemškem prevodu Nove zaveze (septembra 1522) je Pismo Hebrejcem eno od štirih del, ki jih ni dal natisniti v tradicionalnem novozaveznem redu, ampak jih je postavil na konec. Zanj ta dela nam-reč niso »pristne in zanesljive knjige«, ker so nanje v prejšnjih časih gledali v drugačni luči (tj. da nimajo apostolskega izvora).

33 Nagrado za izvirnost dvomljive vrednosti si vsekakor zasluži predlog, da je za vsebino pisma odgovorna Marija, Jezusova mati: J. M. Ford, TBT 82 (1976), 673–94. Prej je v CBQ 28 (1966), 402–16, menila, da je pismo napisal neki pavlinist, ki se je tako odzval na Apolovo delovanje v Korintu.

687


da takšno razlago so poučevali tudi drugod, zato trditev, da pisec prihaja iz Aleksan-drije, ni dokazana. Tisti, ki so ga poučili o Kristusu (2,3), so imeli morda podoben teološki pogled kot helenistično gibanje in njegovo zadržanje do judovske kultne dediščine.

Od kod? Negotova domneva, da so pismo pisali iz Aleksandrije, ne koristi kaj prida, saj ne vemo ničesar o začetkih Cerkve v Aleksandriji. Pojasnjevanje, ki v Pis-mu Hebrejcem temelji na judovskem bogoslužju in duhovništvu, je pokazalo bolj v smer Jeruzalema ali Palestine. (Vendar predstave v Pismu Hebrejcem o bogoslužju odražajo bolj »knjižno učenost« iz LXX kot pa navzočnost v jeruzalemskem temp-lju, ki se tudi nikoli ne omenja.) Kot smo videli zgoraj, so opazili vzporednice med zadržanjem Štefana, voditelja jeruzalemskih helenistov, in zadržanjem pisca Pisma Hebrejcem; oba se močno naslanjata na Sveto pismo in ne zaupata Božji hiši, nare-jeni z rokami.34 Vendar pa so, glede na Apd 8,4; 11,19, helenisti delovali večinoma zunaj Jeruzalema in celo zunaj Palestine. Pozdravi, ki jih bralcem pošiljajo »tisti iz Italije« (Heb 13,24), spominjajo nekatere na navzočnost rimskih Judov na binko-šti v Jeruzalemu (Apd 2,10) in, če je bilo pismo namenjeno rimskih kristjanom, v Apd 28,21 res kaže na pogosto dopisovanje med Judejo in Rimom. Vseeno pa so tudi domneve o kraju, od koder je bilo pismo poslano, skoraj prav toliko stvar ugi-banja kot domneve o piscu.

Kdaj? Vprašanje se deloma navezuje na odgovor na prejšnji vprašanji. Na spod-njem robu razpona bi bilo, da avtor Pisma Hebrejcem ne pripada prvemu rodu kri-stjanov, saj je očitno odvisen od tistih, ki so slišali Gospoda (2,3); pa tudi njegovi bralci/poslušalci so že nekaj časa verniki (5,12; 10,32). Na zgornjem robu razpona pa mejo postavlja Prvo Klementovo pismo 36,1-5 (najbrž napisano v poznih devetde-setih, vendar ne pozneje kot leta 120), kjer se odražajo odlomki Heb 1,3-5.7.13.35 Tako se za nastanek Pisma Hebrejcem najpogosteje predlaga razpon od leta 60 do 90 po Kr.; strokovnjaki pa so se razdelili glede na to, ali naj bi datiralo pred uniče-nje jeruzalemskega templja (torej v šestdeseta) ali po njem (torej v osemdeseta). Če so pismo napisali Pavel, Apolo, Akvila ali Priskila, bi bilo treba predlagati datum, ki ni po šestdesetih, kajti v osemdesetih so bili večinoma že mrtvi. Oprostitev Ti-moteja (iz ujetništva: 13,23), dozdevno zgodovinsko dejstvo, ni ovira za poznejši datum: Timotej je bil namreč mlajši kot Pavel (gl. str. 655) in je prav lahko živel tja do osemdesetih.

Dejstvo, ki najbolj podpira datiranje v šestdeseta, je molk Pisma Hebrejcem o uničenju jeruzalemskega templja (leta 70 po Kr.). Omemba uničenja bi namreč podkrepila avtorjevo trditev, da je Jezus nadomestil judovsko bogoslužje, duhov-

34 Vendar, če smo natančnejši, je Štefan nasprotoval templju, narejenemu z rokami, in bil naklonjen prejšnje-mu šotoru. Pismo Hebrejcem pa si predstavlja zamenjavo za zemeljski šotor.

35 Menijo, da več kot dvajset odlomkov v Prvem Klementovem pismu odraža Pismo Hebrejcem, npr. seznam starozaveznih zgledov vere v Klement 10–12 in 17, ki se lahko primerja s Heb 11.

688


ništvo in sveti kraj. Vendar pa avtor nikjer v pismu ne pokaže nobenega zanimanja za tempelj (in morda zanj sploh ni bil glavni sveti kraj, saj ga v Stari zavezi Bog ni ukazal zgraditi); tako spet nikakor ne moremo vedeti, kako bi se njegovo uničenje skladalo z njegovim pojasnjevanjem. Omenjanje kulta v sedanjiku (Heb 8,3; 9,7; 13,11) ne dokazuje, da so v tempelj še naprej prinašali žrtve;36 saj Jožef Flavij v Sta-rožitnostih, napisanih dvajset let po uničenju templja, tudi pogosto uporablja seda-njik.

Dejstvo, ki podpira nastanek v osemdesetih, je močan poudarek na zamenjavi judovskih praznikov, žrtev, duhovništva in zemeljskega kraja za bogoslužje – kajti prvo ali staro zavezo zamenjuje nova (8,7-8.13). Starejša krščanska predstava je bila korenito prenoviti izraelske ustanove; toda po letu 70 in uničenju templja se je pojmovanje spremenilo, o čemer priča tudi Janezov evangelij (str. 334, 344). V Kristusu so videli tistega, ki je zamenjal, kar je prišlo poprej. Podobno je prav v zadnji tretjini stoletja bolj izrazita navada, da so za Jezusa rabili izraz »Bog«. Čeprav se zdi, da je Pismo Hebrejcem bolj doma v osemdesetih, je vsekakor treba priznati, da je dokaz za datiranje, ki izhaja iz primerjalne teologije, zelo šibak, saj se »napredni« teološki pogledi niso pojavili na vsakem kraju ob istem času. Nič dokončnega se ne da določiti glede datiranja, toda po moji sodbi je debata o naslovljencih, na katero sedaj prehajamo, bolj v prid osemdesetim.

Naslovljenci

Začnimo pri naslovu pisma. Večina strokovnjakov se strinja, da naslova »Hebrejcem« ni določil avtor. Vendar ga najdemo v Papiru Beatty II (P46), najstarejšem rokopisu, kar jih imamo, in so ga uporabljali že okrog leta 200 v Egiptu in Severni Afriki. (Nikoli se ni pojavil noben drug naziv za naslov.) Skoraj gotovo predstavlja domnevo, povezano z delom zaradi vsebine, ki se tako na široko ukvarja z izraelskim kultom.

Kaj lahko iz vsebine pisma razberemo o naslovljencih in njihovem okolju? V pismu se odražajo tri prizorišča37 in prvi dve sta v preteklosti.

(a) V začetku so bili, po avtorjevi presoji, primerno razsvetljeni (in krščeni v Kristusa; gl. str. 686). Skupnost je krščansko oznanilo prejela od evangelistov, kate-rih delo so spremljali čudeži. Del te izkušnje je bilo delovanje Svetega Duha (2,3-4; 6,4-5). Bodisi prek judovske vzgoje bodisi prek krščanske evangelizacije so naslov-ljenci spoštovali verski zaklad judovstva. To dokazovanje predpostavlja, da je krš-čanska skupnost, ki je brala/slišala Pismo Hebrejcem, lahko razumela pojasnjeva-

36 Najtežji odlomek je vsekakor 10,1-2, kjer pisec retorično sprašuje, češ, žrtve, ki jih neprestano darujejo iz leta v leto, ne morejo pripeljati ljudi do popolnosti: »Mar jih sicer ne bi nehali opravljati?«

37 Nujno smo odvisni od avtorjevih izrazov, zavedati pa se je treba možnosti retoričnega pretiravanja pri neka-terih opisih.

689


nje s podobami iz judovskega Svetega pisma38 in je hkrati dobro poznala judovsko bogoslužje in mu bila naklonjena.

(b) Nato (kako kmalu) jih je prizadelo neke vrste preganjanje, sovražnost in/ali nevšečnost (10,32-34). Odvzeli so jim premoženje in nekatere zaprli. Ujetništvo kaže na vpletenost krajevnih uradnikov proti kristjanom.

(c) Do časa, ko je bilo pismo napisano, se zdi, da je aktivno preganjanje pone-halo, naraščajo pa napetost in malodušnost ter preteča nevarnost. Tisti od zunaj jih še sramotijo (13,13), toda bolj zaskrbljujoče je, da se članom »ne ljubi« in posta-jajo »leni« (5,11; 6,12) ter imajo zmotne misli. Da se jim pretirano toži po judov-skih koreninah krščanskega oznanjevanja, se zdi, tudi spada k tej sliki. Še posebej pa avtor misli, da preveč upoštevajo izraelsko bogoslužno dediščino, ne cenijo pa ogromne spremembe, ki jo je doprinesel Bog po Kristusu, s tem pa to, kar spada k stari zavezi, mineva. Še več, zdi se, da so bili nekateri celo v nevarnosti, da zapusti-jo tisto najdragocenejše, kar jim je prinesla vera v Kristusa. Očitno so taki že začeli opuščati skupna srečanja v molitvi z drugimi kristjani (10,25). Dokazi, ki jih pismo še posebej predlaga o vzvišenosti Kristusa39 (še posebej nad Mojzesom) in o zame-njavi judovskih daritev in vélikega duhovništva, skupaj s spodbudami, ki spremlja-jo te dokaze, so mišljeni, da utrdijo pravo razumevanje evangelija in hkrati prepreči-jo odpad. Avtor odločno posvari pred težavo, da bi prejeli odpuščanje za premišljen greh po prejemu znanja o (krščanski) resnici. Uporabi zgled stanovitnosti med mi-nulim preganjanjem, da bi spodbudil neomajnost zdaj, sredi trenutnih sovražnosti, ki se lahko še zelo okrepijo.

To, do česar se o preteklosti naslovljencev lahko dokopljemo z analizo pisma, je zelo splošno; in tako so v odgovor, kam je bilo pismo namenjeno, predlagali krščansko skupnost, enkrat eno, drugič drugo, že skoraj vsakega mesta v antičnem svetu. Najbolj so se seveda posvetili Jeruzalemu in Rimu. Predlog, da gre za Jeruzalemsko področje, se nanaša na predpostavko, da so bili naslovljenci kristjani iz judovstva, ki jih je v nenehno skušnjavo, da bi se vrnili k veri svojih prednikov, spravljala privlačnost tempeljskega bogoslužja in daritev, ki so jih še vedno videvali v Jeruzalemu. Po tej domnevi je neki kristjan v Italiji pisal tem v Palestini ali Jeruzalemu živečim kristjanom iz judovstva in jih rotil, naj ne zapustijo Kristusa, ter dodal, da jih pozdravljajo »tisti iz Italije« (13,24). Če tako ocenimo, se zdi, da ni neverjetno, da so nekateri naslovljenci imeli judovske prednike. Vendar so kristjani iz poganstva pogosto privzeli miselne poteze kristjanov iz judovstva, ki so jih spreobrnili (str. 301) in je tako čisto mogoče, da je bilo pismo verjetneje naslovljeno na mešano

38 Za Pismo Hebrejcem so celo rekli, da je materialno midraš (precej prosta razlaga) k Ps 95; 110, Jer 31,31-34, izražen v grški prozi retorike.

39 V govorici Pisma Hebrejcem je velikega pomena primerjava; našteli so kakih sedemindvajset primernikov (komparativov). Synkrisis ali »primerjava« je bila tehnični izraz v grški retoriki, vendar tak način lahko naj-demo tudi v rabinskih razpravah.

690


krščansko skupnost kot zgolj na kristjane iz judovstva. Misel, da je bližina templja ustvarjala magnet, ki je naslovljence vlekel k izraelskemu bogoslužju, ne upošteva, da pismo sploh ne omenja templja in da bi njegovo predstavo o bogoslužju prav lahko oblikovala knjižna učenost iz Svetega pisma, iz LXX. Seveda pa to, da se tempelj ne omenja, govori proti Jeruzalemu/Palestini kot kraju naslovljencev. Še več, kako naj se prepričevalna ost pisma ujema s tem, kar vemo o jeruzalemskih kristjanih? Razvidno je namreč, da so po izgonu helenistov okrog leta 36 po Kr. kristjani iz judovstva sodelovali pri bogoslužju v templju (Apd 21,23-24.26); torej: če je bilo Pismo Hebrejcem napisano zanje pred letom 70, le zakaj bi potrebovali navodilo, naj se ne vračajo k temu, čemur so se odpovedali? Če je bilo napisano po letu 70, kako naj se kristjani vrnejo k daritvenim obredom, ki jih ni bilo več?

Nekaterim težavam se izognemo s pod-domnevo, da je bilo pismo naslovljeno na posebno jeruzalemsko skupino, npr. na spreobrnjene duhovnike (Apd 6,7), ki jim domnevno ni bilo dovoljeno opravljati daritev, potem ko so izpovedali vero v Jezusa, ali pa na kristjane iz judovstva, ki so v šestdesetih letih raje pobegnili iz Jeruzalema, kot da bi se pridružili uporu proti Rimljanom, in zato niso mogli več dnevno hoditi v tempelj. Pa še celo ob teh skupinah: ali bi res lahko neki kristjan naslednjega, drugega rodu, in ne na apostolskem položaju, ko piše v šestdesetih letih, upal, da bo s svojimi popravki in odvračanji lahko imel vpliv v mestu, kjer je imel tolikšen ugled Jakob, Go-spodov brat in zvest privrženec judovskih obredov? Zakaj bi avtor v uglajeni grščini kaj odsvetoval duhovnikom, ki so bili pri bogoslužju vajeni hebrejščine, ali pa kristja-nom iz judovstva v Judeji, ki jim je bila domač jezik hebrejščina oz. aramejščina?40

Teorija, da je bilo Pismo Hebrejcem naslovljeno na krščansko občestvo na po-dročju Rima,41 je mlajša (najbrž so jo prvič predlagali okrog leta 1750). Kaj ji daje prednost? Apd 18,2 nakazujejo, da so med Judi pod Klavdijem (okrog leta 49 po Kr.?) iz Rima pregnali kristjane iz judovstva; ne glede na to, od kod je bilo Pismo Hebrejcem poslano v Rim, bi tam lahko bili kristjani iz Italije,42 ki bi pozdravljali ro-

40 V kakšno luč postavi naslovljence Heb 13,23: »Védite, da so našega brata Timóteja oprostili. Če kmalu pri-de, vas bom obiskal z njim.« Nova zaveza nikjer ne omenja, da bi bil Timotej v ječi ali da bi prihajal v Jeru-zalem (gl. str. 655), in nismo ravno prepričani, da bi tam kaj prida vedeli o njem. Kristjani v Rimu so seveda poznali Timoteja: je prvi, ki v Rim 16,21 poleg Pavla pošilja pozdrave rimskim kristjanom. Drugo pismo Timoteju, očitno poslano iz ujetništva v Rimu, vabi Timoteja, naj pride tja k Pavlu (1,17; 4,9).

41 V Italiji so bili različni kraji – Puteoli (Puzzuoli) v Neapeljskem zalivu, Pompeji in Herkulaneum, morda tudi Ostija –, kjer so živeli kristjani; toda samo Rim bi lahko bil poglavitni naslovljenec, saj Pismo Hebrej-cem kaže na kraj s precejšnjo judovsko krščansko dediščino, kjer so poznali Timoteja, kjer so evangelij oznanili očividci (2,3) in kjer so, tako se zdi, voditelji umrli za vero (op. 17).

42 V povedi »Pozdravljajo vas tisti iz Italije« lahko izraz iz Italije slovnično gledano opisuje kraj bivanja (ki ži-vijo v Italiji) ali kraj, od koder so prišli (Italiki). Pisar, ki je pisal Codex Alexandrinus, je to razumel v prvem smislu, saj je k 13,25 pripisal: »Pisano iz Rima.« Če pa gre izraz razumeti v drugem pomenu, bi pismo lah-ko bilo poslano iz skoraj vsakega kraja (Italiki pozdravljajo Italike). Če so ga poslali iz Jeruzalema/Palestine, Apd 2,10 poroča, da so bili na binkošti tam tudi rimski Judje; glede na Apd 10,1 je bila v Cezareji nastanjena okrog leta 40 italska kohorta (zgodovinsko točno?).

691


jake. Omemba trpljenja in ječe, ki ju je prestala naslovljena skupnost (10,32-34), bi bila še kako smiselna, če bi bilo pismo napisano v Rim v osemdesetih letih, saj je Neron kruto preganjal rimske kristjane v letih 64–68, ko sta tam umrla tudi Peter in Pavel. Izziv tedanjemu rodu naslovljencev, češ, »niste se še do krvi uprli v boju zoper greh« (12,4), kaže morda na datum pred devetdesetimi, ko so pod cesarjem Domicijanom preiskave vzhodnjaških kultov ogrozile kristjane (str. 805–809).

Vzporednice med Pavlovim Pismom Rimljanom okrog leta 58 in Pismom Hebrejcem zlahka pojasnimo, če je bilo Pismo Hebrejcem napisano isti skupno-sti desetletje ali dve pozneje. Od vseh Pavlovih pisem je prav Pismo Rimljanom najbolj občutljivo za vrednote judovstva; uporablja tudi znatno mero judovske bo-goslužne govorice (str. 563). Pismo Hebrejcem bi lahko bilo napisano v popravek pretiravanj v teh zadržanjih. Pavel je Rimljane (12,10) spodbujal, naj bodo drug drugemu voditelji (prohēgoumenoi) v spoštovanju. Heb 13,7 omenja voditelje (hēgoumenoi) naslovljencev, ki so v preteklosti dali zgled, ko »so izstopili iz življe-nja« (njihova smrt?, mučeništvo?), in zgled vere (teh, ki so umrli pod Neronom?), 13,7 pa omenja voditelje ob času pisanja (osemdeseta leta?), ki so odgovorni, da bedijo nad njihovimi dušami. Prvo Klementovo pismo 21,6, napisano iz Rima okrog 96–120, govori o spoštovanju »naših voditeljev«. So tudi vzporednice med Pis-mom Hebrejcem in Prvim Petrovim pismom, napisanim iz Rima, toda prihrani-li jih bomo za naslednje poglavje, kjer bo razprava tudi o miselnem ozadju Prvega Petrovega pisma.

Glavni dokaz, da je bilo Pismo Hebrejcem namenjeno v Rim, pa je, da je izpriča-no v Rimu veliko prej kot v kateremkoli drugem kraju. Kot smo videli v razpravi o datiranju, je odlomek iz Pisma Hebrejcem naveden v Prvem Klementovem pismu, na-pisanem v Rimu in to v sorazmerno kratkem času po nastanku Pisma Hebrejcem. Sredi 2. stoletja Justin, ki piše v Rimu, prav tako kaže, da pozna Pismo Hebrejcem. Tega pa se ne da prav lahko razložiti s trditvijo, da so v Rimu poznali pismo zato, ker je bilo poslano iz tega mesta, saj imajo pisci rimske Cerkve drugačne poglede, kot so v Pismu Hebrejcem.43 Bolj verjetno je mnenje, da je rimska Cerkev pismo spre-jela, a ne ravno navdušeno prisvojila, oblikovano kot popravljalno delo. In res je ta-ka razlaga skoraj nujna glede na rimski odnos do kanoničnega statusa Pisma He-brejcem. Čeprav je poznavanje pisma v Aleksandriji in na Vzhodu prvič izpričano približno stoletje pozneje kot v Rimu,44 pa so ga kot kanonično knjigo sprejeli na Vzhodu precej hitro in ga pripisali Pavlu. Rim mu tega očitno ni priznaval, saj rim-ski pisci skozi vse 2. stoletje pismo ne naštevajo kot svetopisemsko knjigo med Pa-

43 Prvo Klementovo pismo se izrazito razlikuje od Pisma Hebrejcem, saj je naklonjeno levitskim obredom; Her-ma pa je manj strog kot Pismo Hebrejcem pri vprašanju odpuščanja po krstu.

44 Šele proti koncu 2. stoletja pride razločno na površje na Vzhodu z aleksandrijskim Pantenom, v Severni Afriki pa s Tertulijanom.

692


vlovimi spisi.45 Lahko bi postavili teorijo, da je rimska skupnost prva prejela pismo in je vedela, da ni prišlo od Pavla, ampak od krščanskega učitelja druge generacije. Čeprav mu je šlo vse spoštovanje, pa ni imel veljave apostola (nazor, ki je povsem razumljiv v Cerkvi, ki se ponaša, da ima dva apostolska »stebra«, Petra in Pavla [Pr-vo Klementovo pismo 5,2-7]). Spori o Sveti Trojici so pripomogli k spremembi slike, saj je bilo Pismo Hebrejcem (še posebej 1,3) neprecenljivo v pravovernem zago-varjanju polne Kristusove božanskosti proti arijancem. Tedaj je mnenje, da je Pa-vel napisal Pismo Hebrejcem, slavilo zmago tudi v večji Cerkvi (okrog leta 400) in Rim ga je bil pripravljen sprejeti kot štirinajsto apostolovo pismo.

Malo bolj na dolgo sem se spustil v vprašanje o naslovljencih, ker je pomemb-nejše, kakor kdaj in od kod je bilo pismo napisano. Če je bilo napisano za mesto Rim in nagovarja eno generacijo za tisto, ki je prejela Pismo Rimljanom, in je tik pred naslednjo, ki se odraža v Prvem Klementovem pismu, imamo vpogled v neneh-ne napore krščanskega občestva, ki je dokazalo, da je eno od najpomembnejših v zgodovini krščanstva.46

Vprašanja in problemi za razmislek

(1) Glavna tema v Pismu Hebrejcem je (véliko) duhovništvo Jezusa Kristusa.47 Do neke mere je taka smer razprave presenetljiva, saj je bil zgodovinski Jezus izra-zito laik, do določene stopnje celo kritičen do tempeljskih navad in tempeljska du-hovščina ni z njim prav nič prijazno ravnala. Pojasnilo v Pismu Hebrejcem, da je bilo Jezusovo duhovništvo po Melkizedekovem redu, je morda izvirno, se pa mi-sel o Jezusovem duhovništvu najde tudi v drugih novozaveznih delih, predvsem v povezavi z njegovo smrtjo. Zlasti Jn 10,36 in 17,19 uporabi v zvezi z Jezusom gla-gol »posvetiti, posvečevati«, ki ga sicer 2 Mz 28,41 porabi za Mojzesovo posveče-nje duhovnikov. Mnogi menijo, da je opis, kako Jezusu pred smrtjo slečejo suknjo brez šiva, pod vtisom suknje judovskega velikega duhovnika ( Jožef Flavij, JS 3.7.4; #161).48 Ali zamisel o Jezusovem duhovništvu izhaja iz predstave, da je bila njego-

45 Pisma Hebrejcem med svetopisemskimi knjigami ne omenjajo: Herma, starozavezni Hipolitovi (+ 235) komentarji, Muratorijev kanon in rimski prezbiter Gaj (Caius). Molk slednjega prispeva v prid povezo-vanja Pisma Hebrejcem in Janezovega evangelija kot primerov bolj radikalnega (helenističnega) krščan-stva. (Gl. 11. poglavje, op. 96, glede Gajevega odpora, da bi v rimski Cerkvi sprejeli Janezov evangelij.) Še leta 380 je Ambrosiaster, glasnik rimskega razpoloženja, razlagal trinajst Pavlovih pisem, ne pa Pisma He-brejcem.

46 Nadaljevanje prikaza rimskega krščanstva najdemo v BMAR 159–83.47 B. Demarest, A History of the Interpretation of Hebrews 7,1-10 from the Reformation to the Present (Tübingen:

Mohr-Siebeck, 1976); A. Vanhoye, Old Testament Priests and the New Priest According to the New Testament (Petersham, MA: St. Bede’s, 1986); J. M. Scholer, Proleptic Priests: Priesthood in the Epistle to the Hebrews ( JSNTSup 49; Sheffield: JSOT, 1991).

48 Prav tako kakor v Pismu Hebrejcem Jezus nadomesti dobršen del izraelskega kulta, tudi v Janezovem evan-geliju Beseda pride, da bi »se naselila (db. ušotorila) med nami« in s tem nadomestila sveti šotor ( Jn 1,14);

693


va smrt samo-darovana spravna žrtev? Rim 3,25 opisujejo Kristusa prav na ta način (gl. tudi 1 Jn 2,1).

(2) Po premisleku ob besedilih v prejšnjem odstavku bi se kdo lahko vprašal, kako prisvojitev izraelske bogoslužne govorice (sveti šotor, tempelj, duhovništvo, daritve, prazniki) za Jezusa vpliva na rabo te govorice pozneje pri kristjanih. Za-držanje do nje ni bilo vedno dosledno. Nekatere bolj pikolovske skupine se celo ne menijo za govorjenje o Cerkvi ali krščanski skupnosti kot templju; govorjenje, ko šotor ali tempelj pomeni hišo za srečanja kristjanov, je v rabi pri skupinah, ki se razglašajo za svetopisemske, biblične kristjane. Mnogi nimajo nič proti, da se o ve-likem petku in veliki noči govori kot o krščanski pashi. Vendar odločno odklanja-jo izraze daritev in duhovništvo v krščanskem kultu, kljub dejstvu, da že okrog leta 100 Didahe 14 meni, da se je misel iz Mal 1,11 (»čista daritev«) izpolnila v evha-ristiji. V zvestobi vidiku »enkrat za vselej« v Pismu Hebrejcem pa Cerkve, ki upo-rabljajo daritveno izrazje, pogosto poudarjajo, da evharistija ni neka nova daritev, ampak bogoslužno ponavzočevanje Kristusove daritve. Čeprav je že skoraj okrog leta 100 Prvo Klementovo pismo 40,5; 42,1.4 primerjalo judovskega velikega duhov-nika, duhovnika in levita s Kristusom, škofom in diakonom, se prva jasna raba izra-za »duhovnik« za glavnega voditelja pri evharistiji (škofa) pojavi ob koncu 2. stolet-ja.49 S 4. stoletjem pa so vse voditelje pri evharistiji imeli za krščanske duhovnike, ki so deležni Kristusovega duhovništva po Melkizedekovem redu. Vredno je premi-sliti, kakšen pomen je ohranila raba izraelske bogoslužne govorice in kakšne težave prinaša. (Gl. str. 722–723 glede duhovništva vernikov.)

(3) Ob primerjavi Pisma Hebrejcem z mislijo o evharistiji drugod v Novi za-vezi pa se pojavi še nekoliko drugačno vprašanje. Razen morda v 9,20 posredno, pismo sploh ne omenja evharistije; zdi pa se kar najmanj verjetno, da avtor zanjo ne bi vedel. Je molk slučajen? Drugod v Novi zavezi, npr. misel v Lk 22,19; 1 Kor 11,24-25 (»To delajte v moj spomin«) in 1 Kor 11,26 (»Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride«), kaže na ponav-ljajoči [ongoing ] evharistični obred ponavzočevanja daritvene Jezusove smrti. Kako naj bi se torej avtor Pisma Hebrejcem s svojo zamislijo o Kristusovi žrtvi enkrat za vselej (7,27) odzval na ta vidik? Le nekaj radikalnih strokovnjakov je trdilo, da je bilo pismo napisano delno kot zavračanje stalnega evharističnega obreda. Prav ta-ko je med strokovnjaki razprava, ali se za razmišljanje Pisma Hebrejcem Jezusova žrtvena daritev na križu nadaljuje v nebesih, v sferi večnosti. Bi v tem primeru lahko upravičeno menili, da pismo nekako kaže, da bi na evharistijo lahko gledali kot na zemeljsko deležnost pri tej nenehni žrtvi?

Jezusovo obujeno telo nadomesti tempeljsko svetišče (2,21); in teme v njegovih govorih nadomestijo teme glavnih praznikov (7,2.37-39; 10,22.36); obsojen je na smrt kot žrtveno jagnje ob uri, ko so v templju žrtvovali jagnjeta (1,29; 19,14.36).

49 H.-M. Legrand, Worship 53 (1979), 413–38.

694


(4) Čeprav Pismo Hebrejcem kontinuitete ne zavrne povsem, pa bolj izrecno kot katerokoli drugo novozavezno delo govori o zastarelosti diathēkē, »zaveze«, ki jo je Bog sklenil z Mojzesom, npr. 8,13.50 Ta zaveza je zastarela, se je postarala, izgi-nja (tudi 10,9: prvo odpravlja, da bi postavil drugo). Ravno nasprotno pa bi danes nekateri radi odpravili izraza »stara« in »nova« tako v zvezi z zavezo kakor Zavezo (knjigo) in ju nadomestili s »prva« in »druga«, oz. »izraelska« in »krščanska«.51 Je takšen premik upravičen glede na razna razumevanja novosti v Novi zavezi (še posebej, ko ta omenja »novo zavezo«), kar ni v smislu izpodrivanja zastarelega? Na globlji ravni mnogi krščanski teologi zanikajo, da bi Božja zaveza z Izraelom (po Abrahamu?, po Mojzesu?) zastarala ali bila izrinjena? Drugi vatikanski koncil v svoji Izjavi o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev, Nostra aetate (N 4), svari, »naj Judov ne prikazujemo kot od Boga zavrženih in prekletih, kakor da to sledi iz svetega pisma«. Vendar pa, tudi če pustimo ob strani vse konotacije zavračanja, ka-ko naj se kristjani odzovejo na zavezo med Bogom in Mojzesom? Ali lahko rečejo, da je še veljavna, in vendar – v zvestobi Pavlu in Pismu Hebrejcem –, da jih ne ve-žejo njene zahteve?52

(5) V času nastanka Pisma Hebrejcem svetega šotora v Izraelu ni bilo že celih ti-soč let. Zakaj torej avtor pisma povleče svoje analogije iz šotora (npr. 9. pogl.) in ne iz templja? Je njegovo izbiro narekovalo dejstvo, da Stara zaveza poroča, da je Bog naročil Mojzesu, kako naj postavi šotor (2 Mz 25–26), medtem ko nikjer ne govo-ri o tem, da bi Bog narekoval, kako naj se zgradi Salomonov tempelj (2 Krn 2–3) ali drugi tempelj po izgnanstvu (Ezr 3)?53 Še več, glede templja so imeli preroki pre-cejšnje pomisleke, kar pa ne velja za šotor v puščavi. Pa vendar, čeprav je Bog zapo-vedal, kako naj se postavi zemeljski šotor, tega ni bilo več; morda je to dejstvo av-torju prišlo prav kot vzorec za sklepanje, kako so tudi levitske žrtve in duhovništvo prenehali obstajati, pa čeprav je bil Bog zapovedal njihov nastop. Končno, šotor je bil sveti bogoslužni prostor za Izrael na njegovem potovanju skozi puščavo, Pismo Hebrejcem pa se obrača na kristjane, ki jih slika kot potujoče ljudstvo na poti k ne-beškemu počitku. Lahko bi bil Jezus upodobljen kot tisti, ki vstopa v nebeško sve-

50 Grško besedo lahko prevedemo tudi »testament, oporoka«, npr.: lahko pomeni »zaveza« v 9,15 in »opo-roka« v 9,16.17. Ker je Jezusova smrt samo-žrtvovanje, je on tako žrtev, ki zapečati zavezo, kot tudi oporoč-nik, ki napravi oporoko oz. poslednjo voljo. Čeprav Jer 31,31-34; 32,40; (Ezk 37,26) govori o novi večni zavezi, te podobe judovsko slovstvo ni poudarilo vse do mrtvomorskih rokopisov. S. Lehne, The New Cove-nant in Hebrews ( JSNTSup 44; Sheffield: JSOT, 1990); J. Dunnill, Covenant and Sacrifice in the Letter to the Hebrews (SNTSMS 75; Cambridge Univ., 1992).

51 Težava pri zadnji zamenjavi je, da se imajo novozavezni kristjani za Božji Izrael. Gl. tudi str. XXXIV.52 Gl. N. Lohfink, The Covenant Never Revoked (New York: Paulist, 1991).53 V pogl. 40–42 Ezekiel v videnju zve, kako naj se zgradi nov, eshatološki tempelj; toda večina ima ta opis za

utopičen v smislu, da ni bil nikoli zgrajen. V MR, Tempeljski zvitek, Bog govori v prvi osebi in opiše, kako naj se zgradi tempelj. Glede svetega šotora gl. C. R. Koester, The Dwelling of God (CBQMS 22; Washington, DC: CBA, 1989).

695


tišče, katerega zgolj posnetek je bil zemeljski šotor, in ki pripravlja pot za ljudstvo, ki naj mu sledi.

Bibliografija o Pismu HebrejcemKomentarji in študije v zbirkah: Attridge, H. W. (Hermeneia, 1989); Bruce, F. F. (NICNT, 1964); Bu-

chanan, G. W. (AB, 1972); Casey, J. (NTM, 1980); Davies, J. H. (CCNEB, 1967); Ellingworth, P. (EC, 1991; NIGTC, 1993); Ellingworth, P., in E. A. Nida (TH, 1983); Fuller, R. H. (ProcC, rev. izd., 1995); Guthrie, D. (TNTC, 1983); Hagner, D. A. (NIBC, 1990); Hewitt, T. (TNTC, 1960); Lane, W. L. (2 zv.; WBC, 1991); Lindars, B. (NTT, 1991); Moffatt, J. (ICC, 1924); Montefiore, H. W. (HNTC, 1964); Smith, R. H. (AugC, 1984); Trotter, A. H. (GNTE, 1996); Wilson, R. M. (NCBC, 1987).54

Pregledi raziskovanja: Hagen, K., Hebrews Commenting from Erasmus to Bèze 1516–1598 (Tübingen: Mohr-Siebeck, 1981); McCullough, J. C., IBS 2 (1980), 141–65; 3 (1981), 28–45; Koester, C. R., CRBS 2 (1994), 123–45.

BMAR 139–58.Cody, A., Heavenly Sanctuary and Liturgy in the Epistle to the Hebrews (St. Meinrad, IN: Grail, 1960).D’Angelo, M. R., Moses in the Letter to the Hebrews (SBLDS 42; Missoula, MT: Scholars, 1979).deSilva, D. A., Despising Shame. Honor Discourse and Community Maintenance in the Epistle to the Hebrews

(SBLDS 152; Atlanta: Scholars, 1996). Socialne povezave.Evans, L. H., Hebrews (Waco, TX: Word, 1985).Hagner, D. A., Hebrews (San Francisco: Harper, 1983). Héring, J., The Epistle to the Hebrews (London: Epworth, 1970). Horton, F. L., The Melchizedek Tradition: A Critical Examination of the Sources to the Fifth Century A.D. and in the

Epistle to the Hebrews (SNTSMS 30; Cambridge Univ., 1976). Hughes, G. H., Hebrews and Hermeneutics (SNTSMS 36; Cambridge Univ., 1979).Hughes, P. E., A Commentary on the Epistle to the Hebrews (Grand Rapids: Eerdmans, 1977). Hurst, L. D., The Epistle to the Hebrews: Its Background of Thought (SNTSMS 65; Cambridge Univ., 1990). Isaacs, M. E., Sacred Space: An Approach to the Theology of the Epistle to the Hebrews ( JSNTSup 73; Sheffield:

JSOT, 1992). Kasemann, E., The Wandering People of God (Minneapolis: Augsburg, 1984; nemški izvirnik 1957). Kistemaker, S. J., Exposition of the Epistle to the Hebrews (Grand Rapids: Baker, 1984). Isti, The Psalm Citations in the Epistle to the Hebrews (Amsterdam: Soest, 1961). Kobelski, P. J., Melchizedek and Melchireša’ (CBQMS 10; Washington, DC: CBA, 1981). Manson, W., The Epistle to the Hebrews (London: Hodder & Stoughton, 1951).Peterson, D., Hebrews and Perfection (SNTSMS 47; Cambridge Univ., 1982).Pursiful, D. J., The Cultic Motif in the Spirituality of the Book of Hebrews (Lewiston, NY: Mellen, 1993). Thompson, J. W., The Beginnings of Christian Philosophy: The Epistle to the Hebrews (CBQMS 13; Washington,

DC: 1982).Westcott, B. F., The Epistle to the Hebrews (3. izd.; London: Macmillan, 1909). Klasika.

54 Še posebej sem hvaležen za to, kar mi je posredoval prof. C. R. Koester, ki pripravlja nov komentar o Pismu Hebrejcem v zbirki AB.

Documents

PISMO (POSLANICA) HEBREJCEMpisov (11Q Melkizedek) smo izvedeli več o misticizmu, ki je obdal Melkizedeka kot nebeški lik.9 pismo 32 32.),