Pastirjeva piščal

V davnih časih je živel star pastir, ki je imel rad noč in je zelo dobro poznal gibanje zvezd. Naslonjen na svojo palico je s pogledom uprtim v zvezde negibno postaval po pašniku.

»Prišel bo,« je rekel. »Kdaj bo prišel?« ga je pobaral vnuček. »Kmalu!« Drugi pastirji so se mu posmehovali. »Kmalu!« so brili norce iz njega. »To govoriš že mnogo let!«

Starec se ni menil zanje. Žalostil pa ga je dvom, ki ga je opazil v očeh svojega vnučka. Kdo bo drugim pripovedoval o prerokbah, ko njega ne bo več? O, da bi kmalu prišel!

Njegovo srce je bilo eno samo pričakovanje. »Bo nosil zlato krono?« je vnukovo vprašanje prekinilo nit njegovih misli. »Seveda!« »In srebrn meč?« »Seveda!« »In škrlaten plašč?« »Se razume!«

Vnuček je bil zadovoljen. Sedel je na skali in igral na piščal. Starec ga je poslušal.

Deček je igral vse lepše, njegova glasba je bila vedno bolj pristna. Vadil je zjutraj in zvečer, dan za dnem. Hotel je biti pripravljen na kraljevi prihod. Nihče ni znal igrati bolje.

»Pa bi igral tudi kralju brez krone, meča in škrlatnega plašča?« ga je vprašal dedek. »Ne!« je odvrnil vnuk.

Le kako naj bi ga za igranje nagradil kralj brez krone, meča in škrlatnega plašča? Z zlatom in srebrom že ne.

Kralj s krono, z mečem in s škrlatnim plaščem mu bo dal toliko, da bo postal bogat in vsi drugi bodo od nevoščljivosti pozabili zapreti usta.

Stari pastir je bil žalosten. Joj, zakaj je vnuku obljubil nekaj, česar že sam skoraj več ne verjame? Kako bo prišel? Na oblakih neba? Večnosti? V podobi otroka? V revščini ali bogastvu?

Gotovo brez krone, brez meča in brez škrlatnega plašča, vendar mogočnejši od vseh drugih kraljev. Kako naj to razloži svojemu vnuku?

Neko noč so se na nebu prikazala znamenja, ki jih je ded tako dolgo iskal z očmi. Zvezde so zasijale močneje kakor navadno.

Nad mestom Betlehem je svetila ena, še posebej velika. In nato so se prikazali angeli in govorili: »Ne bojte se! Danes se je rodil vaš Odrešenik!«

Deček je stekel proti luči. Pod ogrinjalom je stiskal k sebi svojo flavto. Tekel je, kar so ga nesle noge. Prišel je prvi in se nepremično zazrl v otroka, ki je ležal v jaslih in bil povit v plenice.

Neki moški in neka ženska sta ga vesela občudovala. Ko so prihiteli še drugi pastirji, so pokleknili predenj. Tudi ded ga je počastil. Je torej to tisti kralj, ki ga je obljubljal?

Ne, to mora biti pomota. Tu že ne bo igral. Razočaran se je obrnil in odhitel v noč.

Ni opazil neskončnega neba ne angelov, ki so lebdeli nad hlevom. Toda kmalu je zaslišal otroški jok. Ni ga hotel slišati.

Zatisnil si je ušesa in tekel dalje. Toda tisti jok ga je zasledoval, mu segel do srca in ga nazadnje prisilil, da se je vrnil. Zdaj je bil drugič ob jaslih.

Videl je, kako so Marija, Jožef in pastirji vznemirjeni in si prizadevajo, da bi jokajočega otroka potolažili. Pa je bilo vse zaman. Le zakaj joka?

Ni bilo kaj. Izpod ogrinjala je vzel piščal in zaigral. Otrok se je pri priči pomiril. Slišati je bilo le še zadnji hlip.

Gledal je dečka in se mu nasmehnil. Deček je bil vesel. Čutil je, da ga je nasmeh nagradil bolj kakor vse zlato in srebro tega sveta.

Po zgodbi iz knjige B. Ferrero, Božične zgodbe pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike