www.galarna.si

CIP - Kataložni zapis o publikacijiUniverzitetna knjižnica Maribor

821.134.2-31

HIDALGO, Nieves Črni angel / Nieves Hidalgo ; prevod Vesna Česnik Korošec. - Žepna izd. - Maribor : Hiša knjig, Založba KMŠ, 2017. - (Pirati ; knj. 1) Prevod dela: El ángel negro

ISBN 978-961-7015-27-0 (broš.) COBISS.SI-ID 91723009

Nieves Hidalgo: El ángel negroPrevod: Vesna Česnik Korošec

Copyright © Nives Hidalgo de la Calle, 2011Copyright © Editorial Planeta, S.A. 2011© za Slovenijo: Hiša knjig, Založba KMŠ 2017Vse pravice pridržane.Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano uprizarjanje, reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

Ilustracija na naslovnici: Period Images, Shutterstock

Distribucija: Avrora AS d. o. o., p. p. 168, 4290 Tržič

Tel. +386 (0)59 932 107www.galarna.si

Nieves Hidalgo

Črni angel

Pirati: 1. knjiga

Prevod:

Vesna Česnik Korošec

Liki in dogodki v romanu so izmišljeni. Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna.

Roman je posvečen pomorščakom, ki so s svojo pomočjo, pripombami in naklonjenostjo prispevali k temu, da je pustolovščina Miguela de Torresa ugledala luč sveta.

Hvala vsem, da ste mi dovolili napisati to zgodbo.

Ni ga ognja, kot je strast,ni ga zla, kot je sovraštvo.

Buda

- 11 -

Črni angel

- 11 -

Črni angel

1

Madridski dvor, zima 1667

Alejandro de Torres se je sprehajal sem ter tja po majhni sprejemnici, v kateri je čakal na odločitev kraljevega tribunala. Z na hrbtu prekrižanimi rokami in čemernega obraza je premleval nedavne dogodke in ni mogel verjeti, da je bila usoda tako krivična.

Ob koncu pomladi sta se njegova sinova Miguel in Diego pridružila posadki ladje Kastilja, ki se je blizu Azorov spopadla z ladjama, ki sta pluli pod angleško zastavo. Nekateri so v spopadu umrli in med njimi je bil tudi Esteban de Albadalejo, ki je bil na dvoru zelo spoštovana oseba. Čeprav je novica o njegovi smrti vse ovila v žalost, je bila le še ena od številnih, ki so občasno prihajale na uho javnosti, saj so španske galeje na njihovih odhodih in prihodih s karibskih obal, kjer je imela Španija svoje posesti, stalno napadali francoski, nizozemski in angleški pirati. Galeje so bile težke ladje brez bojne opreme, zato so postale lahek

- 12 - - 13 -

Črni angelnieves Hidalgo

plen za pomorske roparje in razbojnike, ki so napadali pod tujimi zastavami. Čeprav je v zadnjih časih vladar za njihovo zaščito namenil velike vsote, je Kastilja plula sama. Ne, vsekakor je bila novica o smrti dona Estebana samo še ena izmed mnogih slabih za Španijo.

Dokler niso potuhnjene obtožbe, zašepetane na določena ušesa, sinova dona Alejandra spravile na zatožno klop: sodišče ju je obtožilo veleizdaje, ker naj bi angleškim piratom zaupala pot, po kateri naj bi plula Kastilja.

Alejandro de Torres je bil vpliven mož, ponašal se je z naslovom vojvode Soberskega in bil je lastnik obsežnih posesti v Salamanki, Toledu in Sevilli. Bil je prijatelj pravnih svetovalcev, ministrov in tudi kardinalov. Nič od tega ni rešilo njegovih sinov obtožb ali sojenja, ki sta mu bila podvržena. Niti ni rešilo njega pred nevihto, za katero je predvideval, da se bo zgrnila nad njegov dom, in pred tolaženjem njegove žene Mariane, ki se je utapljala v solzah.

V teh trenutkih je, po dolgem mesecu čakanja, izpraševanj enih in drugih, pri čemer mu je pomagal brat Daniel, in neumornega iskanja prič, tako kot kdorkoli drug moral čakati, da kraljevo sodišče kralja Karla izreče svojo razsodbo.

Prhnil je, se usedel in skoraj takoj spet vstal ter si mrmral v brk.

- 12 - - 13 -

Črni angelnieves Hidalgo

»Oče, usedite se,« je zaslišal za sabo. »Tako ne boste ničesar dosegli, razen morda obrabili preprogo.«

Don Alejandro se je obrnil in se soočil s pogledom svojega starejšega sina. Pozorno ga je opazoval prav tako kot mlajšega Diega. Po značaju sta se zelo razlikovala. Tako zelo, da se je včasih zdelo, da nista brata, če ne bi bilo de Torresovih potez, ki so iz generacije v generacijo ostajale nespremenjene: aristokratski obraz, raven nos in čvrsta brada. Diego je imel temno blond lase kot Mariana, medtem ko je Miguel podedoval njegove vranje črne lase. Prvi je imel kostanjevo rjave oči, drugi smaragdno zelene kakor njegova škotska prababica, ki so imele navado pritegovati poglede. Diego je bil visok in vitek; Miguel je bil za pol glave višji, vendar se je zaradi širokih ram zdel veliko višji od svojega brata. Don Alejandro je vedel, da Diego niti z leti ne bo pridobil postave starejšega, za katerega se je zdelo, da je v svojih genih nosil vso življenjsko silo tistih presnetih Škotov, ki jih je priženil njegov praded don Álvaro.

»Kako za vraga si lahko tako miren?« je obupano vprašal in se zavedal Diegove živčnosti, ki ni vedel kaj početi z rokami.

Miguel je skomignil. Niti malo ni bil miren. Ne, ko je vedel, kakšen je madridski dvor, saj ga je dobro

- 14 - - 15 -

Črni angelnieves Hidalgo

poznal. Odkar je španski prestol zasedel Karel II. z vzdevkom Začarani, so se razmere poslabšale. Vladar je takrat štel samo šest let. Zadnji potomec habsburške vladarske hiše, sin Filipa IV. in njegove druge žene in nečakinje Mariane Avstrijske, je bil slaboten in bolehen otrok. Na političnem področju so bili nemirni časi. Filip IV. je po mednarodnem porazu in bankrotu države Kastiljo potisnil v črnogledost in pomanjkanje. Že dve leti je skupščina petih ministrov svetovala materi vladarja, dokler je bil ta mladoleten, vendar v resnici niso bili oni, člani plemstva, tisti, ki so vladali, ampak Marianin zaupnik oče Nithard skupaj s spletkarskim Fernandom de Valenzuelo. Bila sta nesposobna, vendar sta imela pri kraljici tako ogromen vpliv, da se je ta držala njunih nasvetov do pikice natančno.

Povsod je vladala zmeda, ki so jo še podžigale govorice o domnevnem strmoglavljenju Mariane Avstrijske in Karla, medtem ko so se dvorne spletke množile, da bi se ob malem prestolonasledniku ustvarili otočki moči.

Kopičenje govoric je samo še zastrupljalo že tako slabe razmere.

Vendar Miguel ni mogel niti ni želel kazati svojega nelagodja. Nikoli ga ni. Niti takrat, ko so ju z Diegom

- 14 - - 15 -

Črni angelnieves Hidalgo

obtožili veleizdaje. Ne bi klonil, niti če bi ju obsodili na vislice, kar je bilo verjetno glede na razvoj dogodkov.

»Naj smo še tako napeti, ničesar ne dosežemo,« se je vmešal stric mladeničev. »Karkoli že bo, bomo to izvedeli zelo kmalu, brat.«

Don Alejandro je utihnil. Včasih ga je hladnokrvnost njegovega sina spravljala ob živce. Za božjo voljo, ali ni mogel občasno pokazati malce španske krvi?

Odprla so se vrata razsodniške sobane in Alejandro se je pognal naprej kot vzmet. Nemudoma se je približal moškemu, ki mu je nekaj kazal z rokami. Nekaj časa sta šepetala in nato je drugi znova izginil. Ko se je vojvoda obrnil proti sinovoma, je bil njegov obraz bled kot stena. Diega je stisnilo v trebuhu. Miguel je stisnil čeljust in pogled prikoval v svojega roditelja. Nič mu ni bilo treba reči.

»Kriva?« je vseeno vprašal.Vojvoda Soberski je prikimal in v očeh so se mu

nabrale solze. Miguel ni mogel prenesti tega, da bi njegov oče, ki je bil na zunaj, odkar je pomnil, trden in močan, začel jokati. Vstal je in ga prijel za ramena. »Nikoli, gospod,« je rekel s stisnjenimi zobmi. »Nikoli ne storite tega. Naj vas ne vidijo šibkega, sicer se bodo nad našo družino zgrnili kot mrhovinarji.«

- 16 - - 17 -

Črni angelnieves Hidalgo

Alejandro je požrl solze ter upognjenih ramen in spačenega obraza prikimal. »V kratkem vaju bodo poklicali.«

»In vstopila bova z visoko dvignjenima glavama. Lahko naju razglasijo za kriva in naju obesijo,« je odgovoril mladenič, »ampak bog ve, da sva nedolžna, in midva tudi. Na sodišče ne mislim vstopiti kot navaden izdajalec, ker nisem.«

»Tega niti ne omenjaj, Miguel!« je izbruhnil njegov stric.

»Lahko naju obesijo, kar dobro veste.«»Prekletstvo, fant!« Alejandro se je malce odmaknil

od sina. »Si res tako hladnokrven, kot deluješ, Miguel? Kaj se pretaka po tvojih žilah? Led?« mu je zabrusil.

»Oče, za božjo voljo ...« se je vmešal Diego.»Hočem vedeti. Prekleto, Miguel! Česa ne razumeš?

Moja edina sinova sta, moja potomca, moja dediča. Kako se lahko z usodo soočaš tako mirno, namesto da bi se uprl? Kaj bom rekel vajini materi, če vaju obsodijo na vislice? Pri vseh svetnikih, kaj ji bom rekel?«

Miguel je požrl slino. Niti za trenutek ni nehal misliti na svojo mater. Mučila ga je možnost, da bi umrla. To je bilo najhuje. Njegov oče bi se morda pobral, ampak ona ... Ravno je hotel odgovoriti, ko

- 16 - - 17 -

Črni angelnieves Hidalgo

so se vrata znova odprla in so ju pozvali, naj se zglasita pred razsodiščem.

Diego je bled in nekoliko trepetaje vstal ter se odpravil z negotovim korakom. Nemudoma ga je za nadlahet prijela bratova čvrsta roka. Miguelov glas je bil surov. Tako zelo, da je Alejandra od groze in ponosa hkrati spreletel srh. »Če boš klonil, Diego, prisežem pri tem, kar mi je najbolj sveto, da ti bom iztrgal drobovje, preden naju obesijo.«

Najmlajši de Torres se je zravnal, požrl strah in samozavestno vzdržal pogled bratovih smaragdnih oči. »Ne bom osramotil družine, Miguel. Prisežem.«

»Bolje zate, mali. Bolje zate.«Tako je Diego ob spodbudi svojega brata odšel

naprej in vstopil v dvorano.

London, konec leta 1667

Brigantina Čedna Olivia je bila tik pred izplutjem. Bila je lahno plovilo z dvema jamboroma in kvadratnimi jadri, hitra in pri vožnji okretna, namenjena prevozu potnikov. Kljub temu je bila oborožena z osmimi topovi na levem in desnem

- 18 - - 19 -

Črni angelnieves Hidalgo

boku ter mornarji, ki niso bili novinci pri spopadih s sovražnimi ladjami.

Morda zato, ker je bila pot, po kateri naj bi šli, trgovska in so bili dobro pripravljeni – čeprav v tistih časih ni mogel nihče zagotoviti, da ne bodo naleteli na ladje – Colbert ni bil posebej nemiren.

Njegova hčerka Kelly bo v manj kot eni uri odplula proti Jamajki, kjer bo prebila zelo dolgo obdobje na posestvu njegovega polbrata Sebastiana. To je bila odločitev, ki jo je sprejel in je ne bo preklical. Ne prošnje njegove soproge ne ugovori njegovega sina niso omajali njegove odločitve. Kelly je moralo izučiti. Vzgajal jo je v ljubezni, vendar se je morda zmotil pri načinu vzgoje, saj ga je, čeprav je vedno ubogala njegove ukaze, njena zavrnitev zakona, za katerega se je dogovoril, napolnila z ogorčenjem.

V kočiji, v kateri sta bila njegova dva otroka sama, se je slišalo dekletovo ihtenje.

»Daj no, coprnička,« ji je rekel brat in jo z roko objel čez ramena, »saj ni konec sveta.«

»Oh, James, kako lahko to rečeš?« je potožila. »Presneto, saj nisi ti tisti, ki odhaja!«

Privlačni obraz mladeniča se je napel in Kelly ga je nemudoma objela in poljubila na brado. Njene safirno modre oči so se zapičile v bratove, ki so bile malce svetlejše. »Žal mi je. Tega nisem hotel reči.«

- 18 - - 19 -

Črni angelnieves Hidalgo

»Vem. Razumljivo je, da si tako slabe volje, ampak razmišljaj o tem na drugačen način: spoznala boš Jamajko.«

»Figo mi je mar za Jamajko!« je znova izbruhnila. »Nočem oditi iz Anglije. James ... res misliš, da oče ne bi ...? Odkimal je. »Ne mislim iti na tisto ladjo!«

James Colbert ob pogledu na svojo mlajšo sestro, ki je z namrščenim čelom in na prsih prekrižanimi rokami delovala kot jezno dekletce, ni mogel zadržati nasmeha. Poljubil jo je na nos in rekel: »Ne bo dolgo.«

»Tri leta, za božjo voljo!«»Čas bo minil, kot bi mignil, coprnička. Poleg

tega ... Kdo pravi, da v Port Royalu ne boš spoznala čednega mladeniča, v katerega se boš zaljubila? Če ti že tukajšnji snubec ni všeč ...«

Kelly se je zavedela bratovega norčevanja in ga je s pestjo udarila v prsi, zaradi česar se je zares zasmejal. »Osel si, James! V Port Royalu so samo plantažniki in pirati. Ne enih ne drugih me ne bi mikalo imeti za moža. Skoraj bi raje imela tistega, ki ga je izbral oče.«

»Potem pa se vdaj in se poroči z njim.«»Prej umrem!«Mladeniča je v prsih zgrabila globoka bolečina ob

misli, da se bo v nekaj minutah moral posloviti od sestre, ki jo je imel nadvse rad. Ko jo je oče obvestil o

- 20 - - 21 -

Črni angelnieves Hidalgo

njenem neizbežnem odhodu, je cele dneve prejokala. James je ni maral videti na tleh. To ni bila Kelly. Kelly je bila besna in tako je zopet postala njegova predraga sestrica. Nikakor ni bila nepriljudna. Služinčad jo je oboževala, ker je imela za vse vedno kakšno lepo besedo. Sovražila je nepravičnost in pomagati je skušala, komur je le lahko. Ampak kadar se je razjezila, je prišel na dan sam hudič. Raje jo je imel besno kot premagano. Z draženjem mu je to uspevalo.

Znova jo je objel in ji pomagal splezati iz kočije. »Takoj ko prispeš, nam moraš pisati. Kapitan Mortimer nam bo prinesel tvoje pismo.«

»Brez vas bom umrla. Vem, da bom.«Njena mati, ki je še vedno kolebala med ljubeznijo

do svoje hčere in odločitvijo svojega soproga, je začela jokati. Na vse možne načine je skušala doseči, da bi si ta premislil in omilil kazen, vendar so njene prošnje naletele na gluha ušesa in sedaj se je pobita prišla poslovit od dekleta.

»Jaz tudi, ljubica.« Objela jo je. »Tako te bom pogrešala.«

»Dovolj,« se je razlegel mogočen glas glave družine. »Nihče ne bo umrl zaradi te ločitve. Kelly bo spoznala svoje sorodnike na Jamajki in to je vse. Poleg tega se bo naučila spoštovati.«