Onstran znanih krajev Rody Gorman

V Mariboru, v Sloveniji, sem preživel dva meseca (od 28. marca 2018 naprej) na pisateljski rezidenci, ki mi jo je omogočila organizacija Foras na Gaelige v okviru EU projekta Druge besede/Other Words. V okviru rezidence sem pisal blog: http://otherwordsliterature.eu/sl/blog/ Kot sem načrtoval v svoji prijavi, blog vsebuje vsakodnevne objav tercet s popolno rimo/vizualno rimo v škotski galščini in z včasih polisemantičnim angleškim prevodom, medtem ko kitice pospremijo fotografije Dijane Božič iz Kible in tiste, ki sem jih posnel sam. Vse pesmi – ki v podobi in duhu v večji ali manjši meri spominjajo na haiku in senryu – se navezujejo na polotok Sleat na otoku Skye, kjer živim, toda veliko jih je zaznamovalo okolje Maribora in drugi kraji po Sloveniji, kar izraža nekakšna ekvivalenca besedila in slik. Številka 28 (od približno stotih kitic)

sa Choille Bhig, nach iad a tha dàna ‘s iad a’ sealltainn orm gun char asta, na h-eilidean bàna

v gozdovih Coille Bheag, tako predrzne, bahavo zrejo vame, negibne, bele košute

je bila, na primer, napisana po obisku gozda med Mestnim parkom in Piramido, nanaša pa se tudi na skulpturo v javnem parku v Zgorni Kungoti.

Podobno je bila naslednja (št. 20)

a’ bhratag a bh’ ann seal an-dè air Drochaid Lòn Crè an-diugh na dealan-dè

gosenica, ki je bila včeraj tam, na mostu Drochaid Lòn Crè, danes metulj

napisana na stopnicah na Kalvarijo, številka 21:

aig alltan-tàimh ri taobh Loch an Doireannaich, boladh mùin air mo làimh

zraven majhnega, izsušenega potočka ob jezeru Loch an Doireannaich, na moji roki duh po scanju

pa je navdihnil obisk Kamnice.

Neobjavljeno terceto je navdihnilo izjemno silovito neurje v Mariboru v začetku meseca maja: boillsgeach, sealanach, / gu h-àrd mun Bhealach Bhàn sa chamhanaich, / tàirneanach is dealanach.

V vasi Dresibner v bližini avstrijske meje, kjer sem obiskal vinsko cesto, se nahaja znan pot, ki poteka v obliki srca in ta je navdihnila (neobjavljeno) kitico o nekem griču na polotoku Sleat: nach briseadh e do chridhe – / thall air Cnoc a’ Chridhe / leis fhèin, blàth-buidhe.

Pohorje sem izkoristil kot lokalni kontekst za pesem št. 25, ki govori o snegu na vzpetini Cnoc an Fhùdair.

och, an sneachda geal air Cnoc an Fhùdair bhuam thall nach robh ann ach seal

ah, bleščeče bel sneg na hribu Cnoc an Fhùdair, daleč od mene tam stran, ki je bil tam le kratek čas

Motiv Pohorja se večkrat ponovi; naslednje verze je navdihnil obisk 17. maja:

an sneachd’ a bh’ ann là no dhà air ais air Creag na Bà air leaghadh air falbh mar-thà

snega, ki je bil tam še dan ali dva nazaj, na hribu Creag na Bà, ni več, se že stalil

air ais ann am Barabhaig an dèidh dà mhìos agus de raineach ùr air fàs is cha tèid agam air a cumail sìos

nazaj v Baravaigu po dveh mesecih in vsa ta nova praprot, ki je zrasla, ne morem je ukrotiti

mo dhruim a’ fàs tais is mi nam stad is a’ ghrian ris aig Allt Rèidhe Ghlais

moj greben raste-postaja vlažno-mehko-orošeno-nežen, medtem ko stojim tam, na soncu ob potoku Allt Rèidhe Ghlais

Barabhaig na h-aon raon is an sneachd’ a bh’ ann o chionn tacain air leaghadh braon bho bhraon

Baravaig kakor polje in sneg, ki je bil tam pred nekaj časa, se je stalil, vsaka kapljica

seadh, an sneachda geal a bh’ aig cia mheud troigh air leathad Sgùrr nan Caorach an t-seachdain a chaidh, seall an-diugh nach eil na bloigh

ah, bleščeče bel sneg, ki je bil tam, na pobočju Sgìrr nan Caoracha še prejšnji teden, danes niti trohice

Terceto št. 49

san tiùrr aig Òb Snaosaig, sgonn gun charachadh is a’ togail ceann ‘s a’ falbh cho luath, madadh-donn

v kupu morske trave, med plimo v Òb Snaosaigu, skrita v deblu, čisto mirna, a dviguje glavo in hitro izgine, rjava vidra

je navdihnil pogled na deblo, ki je plavalo po Dravi. Šajke ter flose so na reki uporabljali približno do leta 1947, preko Donave so plule celo do Beograda.

Terceto št. 53

seadh, na rudan bìodach nach eil thu a’ faicinn: ann am Fèith na Fala, mi a’ tuiteam sna caochain ‘s de chuileagan air feadh mo chraicinn

ah, male stvari, ki jih ne vidimo: v Fali slepe krtine in vse tiste mušice povsod po moji koži

je navdihnilo srečanje z muhami v gozdnatem območju okrog reke

Drave. Poplavljajoča Drava po neurju je bila inspiracija za naslednje

verze:

nam shìneadh, a’ tuiteam ann an neul agus Allt na Bèiste bhuam thall an impis cur a-mach air a bheul

leže, padaje v meglico oblakov in tam bo potok Allt na Bèiste pravkar prestopil bregove

Primerov takšnih tercet je več. A drugi viri navdiha niso tako opazni. Terceto

aig Drochaid a’ Mhuilinn eadar dà ràithe ri taobh an uillt ri taobh na Linne ‘s na clachan fodham a’ fàs nas blàithe

pri mostu Mill Bridge, hkrati na začetku in na koncu letnih časov, pri potoku, ob zvokih, in kamenje pod menoj postaja toplo

je navdihnila podoba iz zgodbe Jamesa Joycea An Encounter iz zbirke Dubliners, katere kopijo sem za majhen denar kupil v knjigarni v mariborskem Europarku (ob tem sem nedvomno razmišljal o Trstu, ki se nahaja v bližini slovenske meje).

Napisal sem tole kitico

aig an Taigh Bhàn, dìreach crann-leamhain ‘s fodha de luibhean: fiodh, odharan, am breunan-brothach is cranntachan-an-deamhain

pri starem dvorcu v Kilmoreu, belo-prazen, pokončen angleški brest in pod njim zeli in trave: navadna zvezdica in ambrozija, pasja kamilica in sončni mleček

po tem, ko sem prebral opis kolidža Amherst College v biografiji Roberta Frosta avtorja Jayja Parinija, ki sem si jo bil izposodil v mariborski Univerzitetni knjižnici.

Manjši del pesmi iz serije z naslovom Sleat (ta ni objavljena na blogu) bo opremil podobe Murrayja Robertsona na razstavi z naslovom Lost in Europe (Izgubljeni v Evropi) v Galeriji Open Space na Dunaju oktobra 2018.

Nekaj časa sem preživel tudi v Kopru. Verze (neobjavljene) tha an saoghal a’ dol bho rian / ’s a’ Chruard againn teth fhèin / ri linn side nan seachd grian je navdihnila za ta letni čas neobičajna vročina v Kopru ob koncu aprila (pravzaprav je bil to najbolj vroč dan, odkar v Sloveniji merijo temperaturo, čisto nasprotje lanskega vremena na ta dan, ko je snežilo). Terceto št. 41 pa je navdihnilo

clag na Cille Bige gun bheum sa mhadainn earraich is gun seirm ach fhathast – na h-ògain nan leum

cerkveni zvon iz Kilmora molči na pomladno jutro, a vseeno – mladi jagenjčki tam čez skakljajo

pa je navdihnilo zvonjenje cerkvenih zvonov v mestu.

Neobjavljene vrstice feasgar san Òrd – abair sealladh / chan fhaic mi fiù ‘s Blàbheinn thall dìreach /is a’ ghrian a’ laighe gam dhalladh was sem napisal med sončnim zahodom ob razgledu na Jadransko morje. Kitico

eathar Iain is Choinnich air chruaidh ri port an dèidh aon cheala-deug fhathast shìos air Loch Eiseort

Iainov in Kennyjev čoln pristane po več kot štirinajstih dneh plovbe po jezeru Eishort

pa sem ustvaril ob pogledu na vse kontejnerske ladje, privezane ob pomolih na Jadranski obali na prvi maj. Večino rezidence sem preživel v Mariboru samem, pri čemer je obseg psiho-geografije, ki sem se ga tam lotil, bil podoben tistemu, kar sem počel in zapisoval na Sleatu in v Dublinu, z elementi domačnosti in izgnanstva na vseh treh lokacijah.

Rezidenca je blagodejno vplivala na obogatitev mojih ustvarjalnih procesov z eksternaliziranjem in rekontekstualizacijo specifično lokalne (in jezikovno specifične) serije pesmi, s pomočjo še enega manjšinskega jezika in nekaj njegovih uporabnikov, med njimi pisateljev in ljudi, ki delujejo na drugih umetniških področjih.

Rody Gorman Junija 2018

Onstran znanih krajev bloighean den t-sneachd’ ùr is na h-uain air Cnoc Uaine nan laighe sa mhadainn agus faoileagan air bhàrr a’ chuain

majhne zaplate svežega novega snega in jagenjčki zjutraj počivajo na hribu Knock in galebi kakor bele konice krivulj na vrhu morskega zaliva

Allt Tarsainn bhuam ri torghan agus fo mo chasan air an Fhaoilinn, cadalan-tràghad anns a’ mhorghan

potok Allt Tarsainn brbota pod mojimi nogami na obali Faoilinn morski ježek v prodnati skodli

a’ fàs aig Taigh Mòr nan Gilean far an robh ‘m bodach na linn, leis fhèin, lus nan trì bilean

rastoč v prazni Veliki hiši v Gillen, kjer je bil svojčas tudi stari mož, čisto sam, navadni baldrijan

och nach robh thu agam, a luaidh, shìos an sin air bruach an Uillt Ruaidh seach bhuam an Oir Chluaidh

ah draga, ko bi te le bil poznal tam doli, takrat, na grudastem nabrežju Rdečega potoka, ne pa da bežiš od mene v Clydesidu

air an Fhaoilinn Dihaoine na Ceusta ri siubhal an lòin mar a h-uile mac latha, spàg-ri-tòin is tunnag-ghleusta

na obali reke Faoilinn na veliki petek, smrtnopotovanje v iskanju preživetja kot vsak dan, majhen ponirek in žametna beloliska

na fèidh gu h-ìseal a’ falbh nan greigh sìos bhon ghaoith far Cruachan na Fèithe Seilich is an talamh fodham fhathast fon deigh

divja srnjad tam doli, odhaja kot roj obadov v smeri vetra, od vrha Cruachan na Fèithe Seilich, in zemlja pod menoj še zmeraj zaledenela

far an rachamaid gus na smeuran a spìonadh tiotan aig deireadh an t-samhraidh, chì mi bhuam an Fhaoilinn a’ lìonadh

od tam, kjer smo nekoč hodili nabirat robide konec poletja, vidim plimo, kako prihaja proti obali Faoilinna

caora na cairbh ann an Cùl nan Cnoc anns an fhraoch agus mu mo chasan de chac-tairbh

truplo ovce na hribu Cùl nan Cnoc sredi ničesar v kosmatem vresju in okrog mene vse to kravje govno

na fir air an cois tràth ri rùsgadh ann am Bealach Garbh Didòmhnaich is a’ chlann-bheag a’ sìneadh ri dùsgadh

možje sedejo k zgodnji molitvi, obroku, ob nedeljskem striženju v Bealach Garbhu, najmlajši se začnejo prebujati

fear a’ buain ‘s na chois cù a’ rùrach air a’ chùl-chinn anns an fhionnairidh ‘s ag èirigh far na mòna de smùrach

mož ob kupu šote in ob njegovem vznožju pes se pase zvečer, prš žlindre vstaja iz močvirnate šote

aig an Taigh Bhàn, dìreach crann-leamhain ‘s fodha de luibhean: fiodh is odharan, am breunan-brothach is cranntachan-an-deamhain

pri starem dvorcu v Kilmoreu, belo-prazen, pokončen angleški brest in pod njim zeli in trave: navadna zvezdica in ambrozija, pasja kamilica in sončni mleček

an dà shealladh aig an àth thairis air Allt Tarsainn sa chamhanaich – an t-seileach agus a sgàth

dvojni prizor v plitvini potoka Allt Tarsainn ob zori-mraku – vrba in njena grozljiva senca

an dèidh ‘n uisg’ a thàinig na dheòir, air bruach Allt Tarsainn san Iuchar, seileach agus fionnan-feòir

po dežju, ki je tekel kot solze, na grudastem obrežju potoka Allt Tarsainn v juliju, vrba in kobilica

sa Choille Bhig, nach iad a tha dàna ‘s iad a’ sealltainn orm gun char asta, na h-eilidean bàna

v gozdovih Coille Bheag, tako predrzne, bahavo zrejo vame, negibne, bele košute

a’ ghaoth ri sèideadh fo m’ ìne ‘s mi nam shìneadh leam fhìn aig Rubha Shlèite mar a bha mi nam linn le Sìne

veter mi veje pod nohti, ko ležim iztegnjen sam na vrhu Sleata, kakor svojčas s Sheeno

gun charachadh air bàrr na cathrach a chuir mi a-mach anns a’ ghàrradh là samhraidh, tarbh-nathrach, dà tharbh-nathrach

povsem negibno na vrhu stola, ki sem ga postavil v vrt na poletni dan, kačji pastir, dva kačja pastirja

thàinig mi air dà shlighe là sa choille mu choinneimh Chreag na Bà ‘s chaidh mi timcheall ‘s ghabh mi na dhà

prišel sem do dveh poti v gozdovih nasproti Creag na Bà, šel sem naokrog in po obeh

nach i fhìn am bàrd! fairichidh mi bho Bheinn a’ Bhràghad an uiseag-thapaidh gu h-àrd

ali ni to sám bard! čutim-slišim ga iz hriba Beinn a’ Bhràghad, predirljivo glasnega škrjanca

chì mo bho Phort na Làire far an do dh’fhalbh i fhìn, mo nàire, gu tìr-mòr bhuam ri briseadh na fàire

iz obale v Port na Làireu vidim, kje je odšla na kopno, stran od mene v prebujajoči se zori na horizontu

seachad air a’ chuimhneachan-chogaidh sa Chille Bhig ris a’ chamhanaich, dìreach corra-ghritheach is cuthag-bhogaidh

mimo vojnega spomenika v Kilbegu, ob zori-mraku pokončna čaplja in vodna pastirička

ann an Cùl nan Cnoc leam fhìn a’ seinn ‘s nuair a leigeas mi sreothairt asam no srann, gun Deiseil! aig duine no Dia leinn!

sredi ničesar na hribu Cùl nan Cnoc, sam prepevam in ko kihnem ali zazeham, nihče ne reče Na zdravje! ali Bog nas blagoslovi in obvaruj!

far am biodh Mòrag a’ buain sheòbhrach anns a’ Choille Bhig, romham, leatha fhèin, feòrag

kjer je Morag včasih nabirala trobentice v gozdu Coille Bheag, pred menoj, sama samcata, veverica

ann an Cùl na h-Àirigh sa ghrèin a dhallas far an robh mi leatha fhèin turas às mo lèine hì rì ri ò ‘s nam fhallas

na pašniku Cùl na h-Aìrigh, v zaslepljujočem soncu, kjer sem bil z njo, potovanje skozi čas, slečeno in preznojeno

nach e chuir gu trom a-raoir thall bhuam air Cnoc an Fhùdair far an do thriall mi le Mac an t-Saoir

tam je sinoči močno snežilo, na hribu Cnoc an Fhùdair, kjer sem poskušal na smrt z MacIntyreom

nach iad a tha gasta – dà chorra-ghritheach air a’ Chlachaig aig meadhan-latha gun charachadh asta

ljubko – dve čaplji na obali Clachaiga opoldne, povsem negibni

ri càil an là, de ghealagan-lòin shìos air an Lèanaig tacan agus a-rithist ri tràth-nòin

ob lačni, željni, življenja polni zori, jata strnadov na ravninskem travniku, le za trenutek in potem nazaj opoldne, za zgodnjo molitev, obrok

agus a-rithist madainn Diluain anns an t-sneachd’ ùr nach buan air Cnoc Uaine, de dh’uain

in spet nazaj v ponedeljek zjutraj v sveže zapadlem snegu, ki nikoli ne traja na hirbu Knock, čreda jagenjčkov

nam stad – fàileadh roid aig Loch Doire nan Gad

ustavim se – duh zraka po močvirnati mirti v Loch Doire nan Gadu

a’ ghealach a’ fàs abaich os cionn a’ Mhonaidh Mheadhanaich is ceilear aig an uiseig-chabaich

voščena luna vzhaja nad barjem Monadh Meadhanach in elegantni škrjanec prepeva na skrivaj

och, a charaid mhiadhaich – air a’ Chlachaig a’ togail na h-imrich, dà ghèadh-fhiadhaich

ah, moj spoštovani prijatelj v odnosu – na obali Clachaiga vzletata dve divji gosi

a’ chlann bheag a’ snàmh anns an Tiùrr madainn Didòmhnaich is fad’ às, dìosgan ràmh

otroci klana v nedeljo zjutraj plavajo v reki Dornoe, daleč stran škripanje vesel

an aire! mu mo spàgan a’ siubhal air a’ Chruard anns a’ mhadainn, dà mhàgan

pozor! okrog mojih štorastih stopal, zjutraj poskakujeta dve majhni žabi

san fheasgar, fhathast a’ dol – e fhèin leis fhèin thall ann am Barabhaig air a’ mhol

v večeru, še traja – on sam s seboj tamkaj v Baravaigu na skodli

ann an Cnoc Uaine là samhraidh, bròg-na-cuthaige, sòbhrag is creamh nach bi ann là geamhraidh

na hribu Knock poletni dan, hiacinte, trobentice in čemaž, ki jih tam ne bo na zimo

aig Òb Snaosaig fo mo chois plaosg is air an taobh thall riasg is ag èirigh gu h-àrd às naosg

na obali v Òb Snaosaigu, pod mojo nogo školjka in na drugi strani volnatoglavi osat v mahu, iz njega se glasno piskajoč dviga močvirska kozica

gun fhuaim is gun deò na mo shìneadh liom fhìn aig Dùn Flò feasgar ìseal cho làn ceò

niti zvoka, niti sapice, nizko ležim sam v Dùn Flòju pozno popoldne, tako prepoln mlečne meglice

leth mar leth, dithis eala-bhàn air Linne na Dunaidh bhuainn là teth

eden ob drugem, dva bela laboda v mlaki Linne na Dunaidh, tam čez, na vroč dan

aig Òb Chamas Chros, mo mhilleadh, gun an tè bhàn a bh’ ann rim thaobh ‘s an làn a’ tilleadh

v zalivu Camuscross Bay, brez tiste, ki je bila tam z menoj, plima se obrača

is far an do ghabh sinn ceum san àm a dh’aom aig an Allt Cham ‘s na h-uain ‘s na bric nan leum

in kjer smo naredili korak v ukrivljeno prihodnost pri potoku Allt Cam, poskakujejo jagnjeta in pikčaste postrvi

mart ri bacan ann am Barabhaig anns a’ mhadainn a’ sealltainn a-nall orm tacan

krava, privezana k drogu v Baravaigu, zjutraj me nekaj časa gleda

a’ bhratag a bh’ ann seal an-dè air Drochaid Lòn Crè an-diugh na dealan-dè gosenica, ki je bila včeraj tam, na mostu Drochaid Lòn Crè, danes metulj

aig alltan-tàimh ri taobh Loch an Doireannaich, boladh mùin air mo làimh

zraven majhnega, izsušenega potočka ob jezeru Loch an Doireannaich, na moji roki duh po scanju

ann an Gleann Meadhanach, nathair a’ gluasad air mo chuairt leam fhìn feasgar seachad air a’ mhac-gun-athair

v Gleann Meadhanachu se kača vije po moji poti, zvečer, zraven-preko-čez vodolečevk

aon dà trì ceithir tairbh-nathrach a’ dol seachad air Lod Mòr là garbh cho luath ri beithir

eden dva tri štirje kačji pastirji na poti preko-čez ribnik Lod Mòr, nekega divjega dne, zgodaj-hitro kakor zverinsko hiter udarec groma-strele

sealladh – air Drochaid Lòn Crè, burras, nach bi ann ach dreis, thèid mi ‘n urras

prizor – na mostu Drochaid Lòn Crè metulj, ki tam ne bo dolgo, stavim

och, an sneachda geal air Cnoc an Fhùdair bhuam thall nach bi ann ach seal

ah, bleščeče bel sneg na hribu Cnoc an Fhùdair, daleč od mene tam stran, ki bo tam le kratek čas

an raineach a’ dol eug as t-fhoghar ann am Barabhaig a bha làn o chionn ceala-deug

umirajoča praprot v jeseni v Baravaigu, še pred dvema tednova nje obilica

och, carson a bhios mi daonnan a’ caoidh nan làitheaan ud aig Loch an Iasgaich le MacAonghais is MacAoidh?

oh, zakaj venomer premlevam o minulih dneh v Loch an Iasgaichu z MacInnesom in Mackayem?

de chuileagan mun linne-dealta air Creag na Bà ri càil an latha ‘s na curracagan a’ laighe nan ealta

vse tiste muhe okrog rosnega ribnika na hribu Creag na Bà, ob lačno željni, življenjsko močni zori, in jata pristajajočih prib

cuileag-Chèitein fhathast na h-ainnir a’ falbh gu siùbhlach feasgar thar Loch Nighean Fhionnlaigh na lainnir

enodnevnica, še zmeraj nimfa, bežno v letu trepeta, v večeru nad jezerom Loch Nighean Fhionnlaigh, vsa lesketajoča in svetlikajoča se

och, na bruthaichean casa a’ tighinn dhachaigh dhomh bho Chnoc Buaile ‘n Easa a bha uair fada na b’ fhasa

oh, vsi tisti strmoglavo hitri bregovi, med potjo nazaj iz hriba Cnoc Buaile ‘n Easa, ki je bil nekoč veliko enostavnejši

air ais air an Àilean far an deach mi uair le MacAilein a chuir sinn bhon uair sin fon fhàilean

nazaj na livadi v Àileanu, kjer sem eno uro preživel z MacAllanom, ki sedaj počiva pod rušo

aig Buaile ‘n Easa far an trialladh iad nan latha, ceò-teasa

pri slapu na hribu Buaile ‘n Easa, kjer so nekoč jezdili na poletne pašnike, mlečna vročična meglica

a’ slaodadh sa mhòintich ghlumaich ‘s ghruamaich gu fadalach seachad air Càrnan an Rumaich

počasi se vlečem čez oblačno, mrakobno močvirje, pozno je in iz poti, ki pelje mimo majhne kamnite gomile Càrnan an Rumaich

thall dhomh far an tadhlainn leis an tè a bh’ ann ‘s nach eil ann anns an Fhadhlainn

tamkaj, kamor sem zahajal z njo, ki je bila tam, a je ni na obali Fadhlainna

san achadh thall, each stodach, agus e fhèin cho rèidh leis fhèin air Gnoban nam Bodach

na polju, ob nemirnem konju, on pa po svoje, sam na gričku Gnoban nam Bodach

agus an dèidh nan uile, air m’ ais ri beul na h-oidhche ri taobh Lòn na Cuile

in po vsem, spet zvečer ob mušjem ribniku Lòn na Cuile

an t-uisg’ a’ fàs nas mìne an dèidh dhomh bhith sealltainn ùine air Sgeir Shìne

solzni dež se tanjša po tem, ko sem nekaj časa opazoval skale v Sgeir Shìneju

mas e ur toil e! tha mi feuchainn ri fois a ghabhail ùine aig Abhainn an Taigh-sgoile

oprosti! samo malo bi se rad odpočil ob reki Schoolhouse River

chì mi Muile ‘s Tiridhe ‘s Idhe ‘s na h-eileanan uile bhuam bho Chnoc a’ Chridhe

iz hriba Cnoc a’ Chridhe lahko vidim Mull in Tiree in Iono ter vse druge otoke

cràdh a’ cur air mo loch-bhlèin a’ tilleadh ann an Linne nan Ceann le grèin ach fhathast fhèin

bolečina v dimljah, medtem ko se po soncu vračam v Linne nan Ceann, toda vseeno

nam stad aig Linne nan Ceann, aiteal obann agus greann

ustavil sem se pri vodi v Linne nan Ceannu, hitro-nenaden lahkoten piš vetra barve brina na gladini vode, zaradi katerega mi vse dlake stojijo pokonci

shuas air cùl Ghleann a’ Chruidh far an robh nan latha na bodaich, na neòil a’ gluasad uidh air uidh

tam, za dolino Gleann a’ Chruidha, kjer so bili nekoč stari dečki, se medli oblaki počasi premikajo

lon-dubh air a leòn aig lòn ann an Leitir Chaillich là ciùin gun charachadh ann, mo bhròn

ranjeni kos ob presihajoči močvirnati travniški mlaki v Leitir Chaillichu, nežnega, mirnega dne, brez najmanjšega premika

Loch na Dàlach na suail ‘s Anna Dhubh bhuam a’ tighinn a-nall ‘s a’ cur foidhpe Rubha Guail

Loch na Dàlach v kriku in Anna Dhubh, ki prihaja, preperevanje Rubha Guaila

nach e fhèin a tha cliste - dealan-dè rìoghail dìreach ùine bhuam aig an Drochaid Bhriste

ali ni gibčen in okreten! metulj monarh, le malo stran od mene, ob polomljenem mostu

saoil nach e sin an Soitheach Mòr a chì mi bhuam a’ siubhal feasgar thall ud seachad air an Sgòr?

ali ni to Velika Priseljenska Ladja, ki jo vidim tam, kako gre v iskanju smrti, zvečer, tam čez, mimo vrhov strmega otočka Sgòr?

an solas òrach fad aon tiota dìreach bhuam air an Eilean Sgòrach

zlata svetloba, zlata le za trenutek, tamkaj, na otočku Eilean Sgòrach

aig Drochaid a’ Mhuilinn eadar deireadh is tùs ràithe ri taobh an uillt ri taobh na Linne ‘s na clachan fodham a’ fàs nas blàithe

pri mostu Mill Bridge, hkrati na začetku in na koncu letnih časov, pri potoku, ob zvokih, in kamenje pod menoj postaja toplo

Didòmhnaich aig Loch an Iasgaich anns a’ mhìos mhairbh, tàmh is feadag aig an uiseig-riasgaich

neko nedeljo ob jezeru Loch an Iasgaich, v mrtvem februarju, počivajoča tišina in februarski žvižg deževnika, iz gore februarski žvižgajoči deževnik

a’ ghrian a’ dol fodha bho Inbhir Amhlabhaig aig deireadh an latha – sgarbh a’ tumadh far bodha

sonce zahaja iz Inveraulavaiga ob koncu dneva – kormoran se potaplja z otoka

balach anns an t-solas thall air quad a’ tighinn eadar mi ‘s Beinn a’ Bhràghad is a’ dol a’ sealladh anns a’ bhad

mladenič tamkaj v svetlobi na štirikolesniku, prihaja proti meni v Beinn a’ Bhràghadu, in nato kar naenkrat izgine

gu grad, bìdeag tabhail a’ nochdadh air cùl mo mhuineil aig Cnoc an t-Sabhail

hitro, nenadoma, praskajoč ugriz obada, ki se pojavi na mojem vratu, na hribu Cnoc an t-Sabhail

a’ tighinn air ais ann am Morsaig as t-earrach, a’ nochdadh romham san fhionnairidh gun fhiosta, pocan-bearrach

vračam se v Morsaig spomladi, nenadoma se mi prikaže gol razgled v lila večeru, prašnica

sa ghrèin air creig, nathair is earc mar gum b’ ann air cuirm-chnuic os cionn Rubha Chàrn nan Cearc

v svetlobi sonca na skali, kača in kuščar, kot na pikniku na hribu nad rtom Rubha Chàrn nan Cearc

san Dàmhair, na h-eòin a’ tarraing is mi air mo chuairt ann am Barabhaig is cràdh agam nam dhruim is arraing

oktobra ptice odhajajo medtem ko se vračam v Baravaig, zbada in boli me moj greben

nam stad a’ dèanamh mo mhùin ‘s a’ sealltainn a-mach air a’ Chuan Sgìth sa mhadainn – och, càite ‘n deach thu bhuam, a rùin?

ustavil sem se, da odtočim, gledam jutranji Minch; oh, draga moja, le kam si odšla?

fad finn foinneach an fheasgair a’ fàrsan san Fhaoilinn ‘s a’ tilleadh an uair sin, a’ cànran agus a’ càrsan

vse popoldne razgraja na obali in se vrne ob uri, ko godrnja in sope

aon uair eile,breacadh-rionnaich os cionn Loch an Iasgaich anns an iarmailt ghlionnaich

še enkrat, nebo barve skuše nad jezerom Loch an Iasgaich, v megličastem raju

a’ tilleadh, air mo shiaradh bho Rubha Shlèite ‘s air mo bheulaibh, an t-sligh’ a’ fiaradh is a’ fiaradh

razmišljam in se vračam, uničujoče izčrpan iz Sleata, na poti pred menoj moje srce vzdihuje, vzdihuje

am fàrdach agam trumach air thearrach agus mi fhìn mar a bha riamh a’ chiad là den earrach (après Issa)

moj skromni domek, ves obrnjen na glavo, in jaz, kakor na prvi pomladni dan

Loch Eiseort cho ciùin ri clàr is ann am baile Mhorsaig là foghair, aon duilleag a’ tuiteam ri làr

tako tiho-mirno jezero Eishort, v vasi Morsaig pa na jesenski dan na tla pade en sam list

clag na Cille Mòire gun bheum sa mhadainn earraich is gun seirm ach fhathast – na h-ògain thall nan leum

cerkveni zvon iz Kilmora molči na pomladno jutro, a vseeno – mladi jagenjčki tam čez skakljajo

eathar Iain is Choinnich air chruaidh ri port an dèidh aon cheala-deug fhathast shìos air Loch Eiseort

Iainov in Kennyjev čoln pristane po več kot štirinajstih dneh plovbe po jezeru Eishort

eadar an tuil ‘s an tràigh ann an dà dhiog aig Camas Darach, uisge ‘s grian an àigh

med plimo in zalivom v dveh sekundah, v Camas Darachu dež in veličastno kopensko sonce

beithe-gheal a’ crapadh as t-fhoghar ann an Gleann Meadhanach is na duilleagan gan sgapadh

srebrna breza šelesteče-hrustajoče ogoleva, v jeseni v Gleann Meadhanachu, in listje se razsipno osipava

ann an Cùl nan Cnoc Diluain mar a bha ‘s o chionn seachdain, am bodach air ais a’ buain

sredi ničesar na hribu Cùl nan Cnoc, v ponedeljek, kot prejšnji teden, stari dečki spet pri žetvi

an t-uisg’ a’ tilleadh air Beinn Feòir na thaom – och, the fios, a charaid chòir agam, cha robh e mar seo san àm a dh’aom?

solzni dež se razmišljujoče vrača na hrib Beinn Feòir, v potokih se zliva – oh, saj vem, moj stari drug, ali ni bilo tako tudi včasih?

air beulaibh Taigh Cìobair a’ Chnuic, de threalaich agus air a chùlaibh, solas ùr na gealaich

pred hišo starega čuvaja na hribu, vsa tista neuporabna šara, za njo pa svetloba mlade lune

boillsgeach, sealanach, gu h-àrd mun Bhealach Bhàn sa chamhanaich, tàirneanach is dealanach

bleščeče-glasno v Bealach Bànu ob zori-mraku, grom in bliskanje

gnè air choreigin de dh’eun-creiche fad’ às air Sgùrr na h-Iolaire ‘s shìos bhuam closach gun seiche

nekakšna ptica roparica na Sgùrr na h-Iolaireu, spodaj pa truplo brez kože

san achadh thall ud, an tarbh a’ glacadh m’ aire seach an smeòrach a’ dol seachad air a’ Cheann Gharbh

na polju tam zraven, bik pritegne mojo pozornost, in ne pesem drozga, ki potuje mimo Ceann Garbha

shìos bhuam aig a’ Chnoc Uaine, fèath-geal air lom na Linne ‘s fàileadh ùr na cluaine

tam doli pri Knocku, popolno snežno belo zatišje na golem površju, ki je Sound of Sleat, ter svež vonj po zelenem grobišču-travniku

seileach a’ cromadh ann an Allt na Bèiste ‘s ri thaobh fàileadh na cluain’ air a lomadh

vrba se upogiba proti potoku Allt na Bèiste, obdaja jo vonj po sveže pokošenem zelenem grobišču-travniku

san tiùrr aig Òb Snaosaig, sgonn gun charachadh is a’ togail ceann is a’ falbh cho luath, madadh-donn

v kupu morske trave, med plimo v Òb Snaosaigu, skrita v deblu, čisto mirna, a dviguje glavo in kar naenkrat izgine, rjava vidra

an sàs dhomh tiotan taobh ri fèith taobh ri Cruachan na Fèithe Seilich, thall bhuam, seilleanan air an sgèith

ujet za trenutek v bližini kanala v barju Cruachan na Fèithe Seilich, tamkaj čebele v letu

gun a bhith a’sealltainn air dad, an crodh gun charachadh thall ud ri taobh Loch Doire nan Gad

ničesar ne gledam, a vidim, kako se čreda sploh ne premika, tam doli, ob jezeru Loch Doire nan Gad

seadh, na rudan bìodach nach eil thu a’ faicinn: ann am Fèith na Fala, mi a’ tuiteam sna caochain ‘s de chuileagan air feadh mo chraicinn

ah, male stvari, ki jih ne vidimo: v Fali slepe krtine in vse tiste mušice povsod po moji koži

chì mi shìos bhuam riochd beathaich nam sheasamh air Beinn Dubh a’ Bhealaich is m’ ìomhaigh fhèin san t-slaman-cheathaich

tam doli vidim zverinsko prikazen, kako stoji na Beinn Dubh a’ Bhealaichu, ter podobo lastnega duha v suhi oblačni meglici stratusov

a’ gabhail mar lòn mo cheapairean-taobhaidh nam shuidhe mun rainich aig an Allt Ruadh - fuich! saobhaidh!

sedim tam s kosilom, med praprotjo pri potoku Allt Ruadh - fuj! lisičji brlog!

air bruach Allt na Bèiste, craobh-chritheach is air an taobh thall gun charachadh, leatha fhèin, corra-ghritheach

na obrežju potoka Allt na Bèiste trepetlika in na drugi strani, nepremična, sama, čaplja

craobh-chritheach air chrith air bruach Allt na Bèiste sa chamhanaich is corra-ghritheach gun char sam bith

trepetlika trepeta na obrežju potoka Allt na Bèiste ob zori-mraku, in čaplja, povsem nepremična

nam shìneadh, a’ tuiteam ann an neul agus Allt na Bèiste bhuam thall an impis cur a-mach air a bheul

leže, padajoč v oblačno meglico, zraven pa potok Allt na Bèiste, ki bo vsak čas prestopil bregove

air mullach Sgùrr nan Caorach far an deach sinn aon samhradh, mi fhìn is an Leòdach is an Saorach

na vrhu Sgùrr nan Caoracha, kamor smo šli nekoč poleti, jaz in MacLeod in MacIntyre

cho sgiobalta – sgoth Niseach anns a’ chiùranaich a’ dol seachad air a’ Ghoirtean Dhriseach

tako priročno in hitro – čoln v pršenju vode pelje mimo Goirtean Driseacha

och, a dhuine ghaolaich – far an robh Taigh Eòghainn uair na sheasamh, cluarain agus càrn-aolaich

oh, človek, kjer je nekoč stala Ewenova hiša, le osat in kup odpada

an sneachd’ a bh’ ann là no dhà air ais air Creag na Bà air leaghadh air falbh mar-thà

snega, ki je bil tam še dan ali dva nazaj, na hribu Creag na Bà, ni več, se že stalil

air ais ann am Barabhaig an dèidh dà mhìos is m’ aire air an rainich ùir air fàs is cha tèid agam air a cumail sìos

nazaj v Baravaigu po dveh mesecih in vsa ta nova praprot, ki je zrasla, ne morem je ukrotiti

mo dhruim a’ fàs tais is mi nam stad is a’ ghrian ris aig Allt Rèidhe Ghlais

moj greben raste-postaja vlažno-mehko-orošeno-nežen, medtem ko stojim tam, na soncu ob potoku Allt Rèidhe Ghlais Barabhaig na h-aon raon is an sneachd’ a bh’ ann o chionn tacain air leaghadh braon bho bhraon

Baravaig kakor polje in sneg, ki je bil tam pred nekaj časa, se je stalil, vsaka kapljica

seadh, an sneachda geal a bh’ aig cia mheud troigh air leathad Sgùrr nan Caorach an t-seachdain a chaidh, seall an-diugh nach eil na bloigh

ah, bleščeče bel sneg, ki je bil tam, na pobočju Sgìrr nan Caoracha še prejšnji teden, danes niti trohice

agus mu dheireadh thall ‘s a-bhos air ais mar a bha ‘s bho thùs a-rithist ann an Camas Chros

končno nazaj kot na začetku spet v Camuscrossu

nam stad air an t-Sìthean Mhòr, cho sàmhach, fad’ às langanaich is làmhach

ustavim se na hribu Sìthean Mòr, čisto tiho je, daleč stran rukanje jelena in strel iz puške

anns an Àirigh Fhraoich a’ triall far an deach mo Dhonnchadh là dhan robh saoghal is Dòmhnall is Aonghas is Niall

sprehodim se do pašnika, kamor so šli nekoč Duncan in Donald in Angus in Neil

och nach sleamhainn an rathad air a reothadh feasgar ìseal ann an Camas Darach is shìos bhuam de dh’fheamainn a’ breothadh

oh, zamrznjena cesta drsi, ko hodim po njej pozno popoldne do Camas Daracha, in tam spodaj gnije morska trava

fairichidh mi nuallan eallaich aig Tobht’ Iain Bhodaich agus cuileag-theallaich

slišim-čutim drobnico, kako se žalostno oglaša pri ruševinah hiše starega Johna, in črička

a’ stad aig an Allt Cham a ghabhail m’ analach is thall bhuam corra-ghritheach far an taine ‘n tanalach

ustavim se pri potoku Allt Cam, da zajamem sapo, in tam, v plitvini, čaplja