OKKTOOBBERR 22 0110 LETOO 2266,, TT.. 1100- 11 ......Pri Bogu ni ločenosti. Iz tega izhaja ves krščanski nauk o Bogu, Cerkvi, človeku in stvarstvu. Kdor veruje, da ima lahko Boga

VODE POČITKA – GLASILO EVANGELIJSKE CERKVE “DOBREGA PASTIRJA” NOVO MESTO

kk

VVOODDEE PPOOČČIITTKKAA...... kk vvooddaamm ppooččiittkkaa mmee vvooddii.. MMoojjoo dduuššoo ppoožžiivvlljjaa ......

GLEJ, BOG MI POMAGA.(Psalm 54,6)

ISSN

(tiska

na

izda

ja):

18

55

-28

54

,IS

SN(sp

letn

aizd

aja

):1

85

5-2

86

2,

UD

K:

27

4(4

97

.4)

RREEVVIIJJAA ZZAA EEVVAANNGGEELLIIJJSSKKOO DDUUHHOOVVNNOOSSTT

OOKKTTOOBBEERR –– NNOOVVEEMMBBEERR 22001100LLEETTOO 2266,, ŠŠTT.. 1100--1111

VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST

stran 2

IZ UREDNIKOVE SKRINJE 3

EVANGELIJSKI NAMIG 4BOG JE EDEN, NI PA SAM

POGRNJENA MIZA 5VEČ KOT VSAKA TRAGEDIJA (DR. DANIEL BRKIČ)

SKRITI ZAKLADI 8BLAGOR USMILJENIM (DR. SELWYN HUGHES)

GOSPODOVA TOLAŽBA 10NEVARNOST NAMIŠLJENIH ZMENKOV (CAROLYN MCCULLEY)

ENA ČREDA, EN PASTIR 13NE BO PRIŠEL KOT BLISK Z VEDREGA NEBA! (LUDWIG SCHNEIDER)

PRAVE STEZE 14ALI JE SEKS PRED POROKO SPREJEMLJIV? - 2. DEL (GRANTLEY MORRIS)

POŽIVITEV DUŠE 18KATERI VERSKI ZNAČAJ JE TVOJ? (DAVID COKER)

OLJE MAZILJENJA 20NAKUP HOJE ZA KRISTUSOM (NATHAN COLQUHOUN)

BESEDE MODRIH 22KRISTALI – KAJ SVETO PISMO GOVORI O KRISTALIH?

NA ZELENIH PAŠNIKIH 24BOGASTVO PRI BOGU (MAG. GARY CARLSON)

PREPOLNA ČAŠA 27NAJ PRELOŽIM BREME NATE, JEZUS (NATAŠA PEČAR)

GOSPOD JE MOJ PASTIR 28PRIPOVED ZA OTROKE: HRAST IN NJEGOV SINKO (MIRA GRAHEK)

Svetopisemska besedila so vzeta iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2003 DruštvoSvetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. – Razen, če ni ob navedku zapisano drugače.

»Blagoslovljena

bodi ječa, ker si bila del

mojega življenja.«

Aleksander Solženicin,ruski pisatelj in dobitnik

Nobelove nagrade za

književnost

PRIČUJOČA REVIJA

NADALJUJE KONTINUITETO

OZNANIL EVANGELIJSKE

CERKVE “DOBREGA

PASTIRJA” NOVO MESTO, KI

SO IZHAJALA OD LETA 1984.

V LETU 2008 SO SKUPAJ S

PRENOVLJENO PODOBO

DOBILA TUDI NOVO IME, IN

SICER VODE POČITKA.

Kazalo vsebine


stran 3

Pravo razmerje med Bogom, posameznikom,družbo in Cerkvijo je na Slovenskem v velikimeri porušeno. Kadar se javno govori o veri vkrščanskega Boga, se jo pogojuje s krščanskoCerkvijo, zato se o njej zaradi načela delitvereligije in države javno skoraj ne govori oz. senekomu, ki izpoveduje osebno vero v Boga,pripisuje še vse tisto dobro in predvsemslabo, kar se pripisuje tudi Cerkvi. Cerkev pa,namesto da bi to manipulacijo v zvezi z verov krščanskega Boga grajala, jo diplomatskoignorira ali po potrebi izkorišča za svojesebične cilje. Seveda, čisto logična reakcijeljudi je, da začnejo gojiti odklonilna čustvatako do Cerkve in – na žalost in škodoslehernega posameznika – tudi do »njenegazasebnega« boga. Ta kraja Boga s stranicerkvene oligarhije že dolga stoletja povzro-ča travme narodom v evropskem prostoru, kiso javnost pripeljale do tega, da so Cerkevvečkrat postavili na zatožno klop. Hkrati z njožal tudi Boga. Vendar to, da se cerkvena aliposvetna oblast obnašata arogantno, niizgovor, da sem aroganten še jaz. Sicer bi bilpodoben pregovorno skopuškemu Gorenjcuv tisti anekdoti, ko v norišnici razlagasvojemu prijatelju, zakaj se mu je zmešalo.Pripovedoval je, kako je neko popoldne prišeldomov iz službe in ženo zalotil z ljubimcem,pa se je tolažil, češ saj reva res ne more celedneve samevati in čakati, kdaj se ji bo možvrnil iz službe. Nato je v drugi sobi našel hčer,ki se je zelo nespodobno brez sramuzabavala z dvema mladeničema. Pa se jetolažil, češ prej kot mladina spozna vse, karse ji ponuja, prej se bo umirila in ustalila vnormalnem življenju. V tretji sobi je našel šesina, ki se je brez strahu pred starši drogiralkar doma. Pa se je Gorenjec spet tolažil, češmladenič še ne ve, kako je to škodljivo, in letako, da poizkusi, bo to izvedel. Nato pa jestopil v dnevno sobo, kjer je zagledalradiator, ki je bil odprt na maksimum, v sobipa ni bilo nikogar!!! Tedaj se mu je spričo tenevzdržne katastrofe stemnilo pred očmi ...O, želim si, da bi se nam »zmešalo«, ko senam dogajajo tragedije, ki zaznamujejo vsonašo prihodnost, in ne, da znorimo le, če je»radiator preveč odprt«! Sprašujemo se, kdoje kriv, da je radiator preveč odprt in dozadnjega negodujemo, ker bomo moralisami, ki nismo nič krivi, poravnati račun za to

potrato. Res, se strinjam, radiator ne bi smelbiti odprt do maksimuma, če ni nikogar vsobi. Ampak kaj pa, če bi se vprašali, kdo jekriv, da žena trpi, da so otroci zanemarjeni,da je sosed prizadet, da sem jaz jezen innezadovoljen? Je Bog kriv ali duhovščina,geodetska uprava ali vlada, tašča, žena alibrat, sodnik ali zdravnik? Ne, kriv je nekdodrug ... Poglejmo.

Sedaj, ko vem, da je Cerkev v službiverujočim in ne obratno, lahko svobodnorazglašam, da imam neomejno pravico doosebne vere v osebnega Boga. Imam pravico,da se podredim Božji avtoriteti. Imampravico, da najdem smisel pri Bogu. Imamneodtujljivo pravico do zasebnega branjaSvetega pisma. Imam pravico, da molim inverjamem, da me Bog razume. Imam pravico,da najdem pri Bogu uteho svojim bolečinam,tolažbo svoji duši. Imam pravico, da dobimtoliko moči v tem ljubečem odnosu, da bomlahko vztrajal, kadar mi je težko, in se boril zadobro. Imam pravico, da ljubim svojega Bogain da preneham početi, kar Bog sovraži. To jemoja ustavna pravica, ki mi pripada kotZemljanu. Zahvaljen bodi Bog po JezusuKristusu, da lahko vzamem v svoje roke topravico, da se počutim ljubljen in vreden insrečen. Imam celo pravico biti del Cerkve innjen aktiven člen.

In sedaj znova: Kdo je kriv, da žena trpi, da sootroci zanemarjeni, da je sosed prizadet, dasem jaz jezen in nezadovoljen? Kdo je kriv,da morajo mojo mržnjo čutiti tudi drugiljudje okoli mene? In kdo je kriv, da so zaradimoje nervoze nervozni tudi drugi? In kdo jekriv, da so zaradi bolečin in krivic, ki so se mizgodile, uničeni in s trpljenjem zaznamovanivsi moji dnevi? Kdo je kriv, če sem suženjrazvad in uničujočega občutka nesmisla? Kdoje kriv, če sovražim in če me duši zavist? Kdoje kriv, če ne odpustim? Kdo je kriv, če semoram bati in skrivati svoj pravi obraz, da nebi bil osramočen? Kdo je kriv, da semčrnogled in vidim vse, kar se dogaja meni in vdružbi, porazno? Če imam pri Bogu pravico,da lahko nekaj spremenim, pa tega nestorim, kdo je kriv, da je tako kot je? Kdo jekriv, če ne verjamem v Boga in nimam v sebimiru, ki izhaja iz njega? Kdo je kriv, če

Peter Golob,

doktorski študent na

Teološki fakulteti v

Ljubljani in urednik

revije Vode počitka

Iz urednikove skrinje

nenehno mislim, da mi Bog ninaklonjen, ko pa imam poKristusu pravico, na katero selahko sklicujem, in lahko samvedno zahtevam Božje varstvoin tolažbo? Kdo je kriv, da zabolezen, ki me tare, ne iščemodgovora zanjo pri Bogu, am-pak sem raje togoten? Kdo jekriv, da se mučim z življenjemnamesto, da bi ga užival? Ne,ne, »žal« ni kriv nekdo drug ...

Se pa strinjam, da radiator resne bi smel biti odprt domaksimuma, če ni nikogar vsobi. To tako pač je. Molim, dabi ga Bog priprl.

Peter Golob


stran 4

Bog je eden, ni pa sam

Kako lahko obstaja svet in vesolje, če paje Bog povsod? Kako lahko obstaja nekaj,kar ni Bog, ko pa je Bog vse v vsem? Kakolahko Bog ustvarja iz nič, ko pa tudi ničane more biti, ker je Bog vse v vsem.

Judovski mislec Izak Lurij pravi, da Bogvedno »izstopa iz samega sebe v samegasebe«. To velja tudi za Sveto Trojico, karpomeni, da se Bog »umakne vase«, danastane prostor za drugega in za celotnostvarstvo. Bog se odpove sebi v priddrugega. »Bog gre vase, da bi šel ven izsebe« (J. Moltmann). Dokončno inpopolnoma se je podal v ta prazniprostor (v ta nič) prek izročitve Sina vsmrt na križu in ta izpraznjeni prostornapolnil s svojo navzočnostjo, s čimerBog premaguje »uničujoči nič«. Zakaj inkako se to dogaja, pa ostaja zakritaskrivnost Božje svobode! Odgovor na vseje en sam – ljubezen troedinega Boga.

Bog je eden, ni pa sam. Pri Bogu niločenosti. Iz tega izhaja ves krščanskinauk o Bogu, Cerkvi, človeku instvarstvu. Kdor veruje, da ima lahkoBoga brez občestva Cerkve, je v zmoti.Pred leti se je pojavila moderna parola:Bog DA, Cerkev NE! Toda to je izumpekla, kajti v pekel gre vsakdo sam, vnebesa pa je mogoče iti samo skupaj zvsemi ostalimi. Pekel je ločenost, nebesapa so zedinjenost.

Bog je skupnost – občestvo (communio)Svete Trojice in tudi človek je ustvarjenkot podoba tega Boga. Biti ustvarjen vBogu pomeni živeti v skupnosti. Človek jepoklican k temu, da postane to, kar Bogže od vedno je – občestvo, podarjajočaljubezen drugega drugemu. Kdor tega nezmore, se odloča za pekel. Kdor nezmore živeti v občestvu Cerkve, s svojo

ločenostjo in z razprtijami razkola žeizraža pekel na zemlji. Večno življenje jeusmerjeno k občestvenosti troedinegaBoga, k zedinjenju. Nebesa so »commu-nio Trinitatis«, občestvo troedinegaBoga. Na tak način Bog biva sam v sebi.

Bog, ki ni troedini, ne more biti nitiStvarnik (A. Gerken). Kajti Bog Očesamega sebe izraža z večno Besedo, ki jeSin, po kateri vse biva, saj je zapisano, daje bilo v njem (v Sinu) vse ustvarjeno(Kol,1,16), Sveti Duh pa jih ohranjarazlične in jih hkrati zedinja v ljubezni.Zato je Bog ljubezen, ki nikoli ne mine,niti druga v drugi ne izgine. V ta odvekomaj pripravljeni prostor Božjeljubezni je bil ustvarjen tudi svet, še več,človek. Pa ne iz pomanjkanja ali zunan-jega vzroka, kajti Bog ustvarja le iz čisteljubezni in dobrote (T. Akvinski).Da pa Bog misli s svojim prebivanjemmed ljudmi resno, pa je dokazal zučlovečenjem druge Božje osebe, ko jepostal Emanuel, Bog z nami. S temsestopom je dokazal zavzetost za človeka(C. Sorč). Tako lahko srečamo Boga vsvojih vrstah.

Dr. Daniel Brkič

dr. Daniel Brkič,

evangelijski duhovnik iz

Novega mesta,

superintendent

Evangelijske binkoštne

Cerkve v Sloveniji in

profesor na

protestantski Teološki

fakulteti v Zagrebu

Evangelijski namig


stran 5

Homilija

Več kot vsaka tragedija(Dr. Daniel Brkič)

»Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki somu (Jezusu) pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilatpomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Marmislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugiGalilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če sene spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onihosemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil,mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugiprebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se nespreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« (Lk 13,1-5)

Odlomek govori o dveh nacionalnih tragedijah. Prvatragedija govori o krutem pokolu skupine Galilejcev, kiso prišli v Jeruzalem darovat daritve, a jih je dal Pilat,rimski upravitelj Judeje, umoriti, medtem ko so bili nabogoslužju. Jeruzalemčani so očitno razpravljali inverjeli, da so bili ti Galilejci večji grešniki od ostalih, daso naredili tako gnusne grehe, da je njihova smrt znakBožje kazni in nemilosti. Toda Jezus jih je ukoril, obsodilnjihovo kritiko in problem usmeril na njih same:»Povem vam, da ne. A če se vi ne spreobrnete, bostevsi enako pokončani.« (Lk 13,3)

Druga tragedija pa govori o starem, majavem stolpu vSíloi, prav tako v Jeruzalemu, ki se je podrl in pod saboubil osemnajst ljudi. Tisti, ki so se imeli za svete, so tudito tragedijo tolmačili kot Božjo kazen in sodbo, ker soponesrečence smatrali za dolžnike. Za kakšne dolžnike?Razvidno je, da so mislili, da gre za grešnike, ki so bilidolžni Bogu poslušnost v izpolnjevanju postave inobičajev. Religiozni ljudje imajo običajno o drugih grdepomisleke. V Janezu 9,2 beremo: »Njegovi (Jezusovi)učenci so ga vprašali: Rabi, kdo je grešil, on ali njegovistarši, da se je rodil slep?« Jezus je zanikal njihovozgrešeno versko prepričanje.

Jezus tudi tragični dogodek v Síloi komentira tako, daukori in obsodi obsojanje samovšečnih svetnikov inproblem usmeri na njih same ter jih opomni na nujnostkesanja, ko jim pravi: »Povem vam, da ne. A če se vi nespreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« (Lk 13,5)

Kako to, da je dal Pilat umoriti bogaboječe vernikeravno v trenutku največje svečanosti, ko so v templjuprinašali daritve? Kako to, da se je stolp zrušil ravno vtistem trenutku, ko so bili pod njim ljudje? Od kodtakšna točnost? Ali je te dogodke vodila Božjaprevidnost? Ali gre za Božjo voljo? Ali gre za Božji plan?Ali nima Bog preštetih vseh naših las na glavi in ali neskrbi za vsakega vrabca?

Judje so imeli svoj odgovor: velik grešnik si zasluživeliko kazen! Še drugače rečeno: velika kazen nakazujena velik greh!

Toda Jezus uči drugače. Klic k spreobrnjenju je povedalsilovito, s prizvokom besa in togote, zaradi zakrknjenostiupornih src obtoževalcev: »Povem vam, da ne. To, kar vimislite, ne drži. Vi napačno ocenjujete in nimate praviceobsojati. Vi niste nič boljši, kajti vaša svetost je itakponarejena, hlinjena in hinavska. Vi ne vidite bistva,ampak se lovite okoli pik in vejic. Vedite, da med temidogodki in Bogom ne gre za nikakršno neposrednozvezo. Vi živite v največji zablodi in si besede prikrojitetako, kot vam ustrezajo, zato se morate najprej vispreobrniti …«

Jezus s tem razloži, da vseh stvari, ki se dogajajo, nesmemo pripisovati Bogu niti ljudem niti našimfanatičnim zamislim ali pa osebnim razodetjem. Edininormalen, naraven in samoumeven odgovor na to, karse je zgodilo, je naslednji: z ene strani gre za brutalnopolitiko rimskega upravitelja Pilata, z druge strani pa greza načetost in obrabo starega in majavega stolpa ter zanemarnost mestnih oblasti. Na tem svetu veljajodoločene naravne zakonitosti in človek se pač mora znjimi sprijazniti, če se z njimi strinja ali pa ne. Ta svet jetak in če bi bil drugačen, potem to ne bi bil več ta svet.

Sveto pismo ni znanstvena enciklopedija in sploh nedaje odgovorov na vprašanja cunamijev, potresov,rakastih bolezni, krvavih vojn, revščine, pohabljenihotrok, posilstev, trpljenja, zla, smrti …, zato ni rečeno,da so ljudje, ki trpijo masaker ali pa zbolijo za rakom,bolj grešni od drugih. Galilejci, ki so padli pod rimskimmečem, so mrtvi. Osemnajst ljudi, na katere se je zrušilstolp, je prav tako mrtvih. Zakaj so bili ravno takrat natistem mestu in ne drugje, Sveto pismo ne dajeodgovora. Za njih ne moremo več nič narediti. Naredimo

Pogrnjena miza


stran 6

pa lahko nekaj drugega, kajti dogodki okoli nas namvedno pričujejo. Dogodki nas postavijo pred nove izzivein nas usmerijo k premisleku.

Biblijski pisci se ne ujemajo z našim grško-zahodnimmišljenjem in jim ni do opisovanja, kaj čudež je in kajčudež ni, oziroma, ali je nekaj zgodovinsko in naravno-znanstveno resnično ali neresnično. Zato imamopovsem različne opise istih dogodkov, včasih celonesmiselno in nespametno opisane, vključujočnerazumljive krvave dogodke, ki so videti nasprotujočicelo Božjim merilom. Kajti vsebina Svetega pisma jeoznanjevanje Božjega posega in njegove navzočnosti vnačrtu odrešenja, ne pa dokazovanje, saj je tobibličnemu človeku samoumevno.

O tistih Galilejcih, ki so umrli od meča in o tistihponesrečencih, na katere se je zrušil stolp, se nesprašujem, zakaj in kako se je to zgodilo, ampak mimora ta pojav postati znamenje (znak) in razodetjeosebnega Boga. Vsi dogodki mi naznanjajo mene, kajtivsakič, ko se nekaj zgodi, me na nek način povleče v tebiblične pojave. Takrat je modro pomisliti: kdo sem jaz,zakaj in kako živim, kaj so moje prioritete, kakšen je mojodnos do Boga in do soljudi, kaj če sem jaz naslednjažrtev, saj sem ujet v zemeljsko neizbežnost … Takrat sesprašujem: ali me vodi slepi slučaj, mrtva materija ali pasreča oziroma nesreča, ali sem igračka v rokah usode,marioneta v Božjih rokah ali pa v tem prepoznavamBoga Očeta …?

Namesto da bi Jezus samovšečne svetnike prepričeval onjihovih zablodah in grehih, ki jih ne vidijo, ter bi z njimirazpravljal, zakaj in kako se je to zgodilo, jim raje pove,naj se nemudoma zdramijo in naj se ne obotavljajo,dokler jim ne uide priložnost ter se tudi njim ne zgodikaka nesreča: »Če se ne spreobrnete, boste tudi vi vsiprav tako pokončani.« To je sporočilo Svetega pisma.Seznanja nas, da je Bog človeku blizu ravno v dogodkihin da se moramo iz dogodkov učiti, posebno iztragičnih okoliščin in položajev.

Nihče ne pozna svoje naslednje sekunde, zato ni časa zasprenevedanje. Tudi omenjeni ljudje se niso zavedali,kaj jih čaka. Prvi so šli k bogoslužju in so celo darovaližrtve kot najbolj pobožni, a vprašanje je, kakšno je bilonjihovo srce in njihov odnos do Boga in bližnjih v času

njihove smrti. Drugi pa so nič hudega sluteč klepetali inkupčevali na tržnici pod stolpom, a se je na njih v hipusesulo kamenje in jih pokončalo, in vprašanje je: Ali sobili pripravljeni na večnost?

Judje so hoteli zdaj razpravljati o grehih teh mrtvecev inod Jezusa izsiliti potrditev, da je šlo za Božjo kazen.Hoteli so dobiti odgovor, kaj ima Bog opraviti s tem.Niso pa pogledali vase in izprašali sebe. Morali bi sespreobrniti, ne pa obrekovati in natolcevati. Morali bipovleči bruno iz svojega očesa, ne pa iskati iverja vočesu svojega bližnjega. Morali bi požreti velbloda prisebi, ne pa precejati komarjev pri drugih.

Jezus jim začne govoriti o spreobrnjenju, čeprav sopobožni. Kaj pa je spreobrnjenje? Spreobrnjenje, okaterem govori Jezus v evangelijih, ni moralnospreobrnjenje. Ni niti svetost. Pavel je bil neoporečen.Njegovemu moralnemu obnašanju in verskemu življenjuni bilo kaj očitati, zato se mu potemtakem ne bi bilotreba spreobrniti. Sam zase pravi, da je bil »popravičnosti v postavi neoporečen«. (Flp 3,6b)

Pošteni ateisti in iskreni agnostiki so bližje Bogu kotreligiozni hinavci, ki sedijo v cerkvi, živijo pa v grehusamoprevare. Če se ima Slovenija za krščansko deželo,zakaj je med nami toliko kriminala in nemoralnosti?Cerkev, ki bi morala biti največja moralna institucija, jeodpovedala in zatajila. Cerkve so polne nespreobrnje-nih, sprijenih ljudi in kot takšne so postale največjaskladišča za pekel; ustvarjeni pa smo za nebo.

Spreobrnjenje je več kot verovanje v Boga.Spreobrnjenje ne pomeni vreči v zrak televizorja,spremeniti prehrano, se začeti drugače oblačiti, ne iti vgledališče, ne igrati šaha in se ločiti od sveta.Spreobrnjenje ni zamenjava veroizpovedi oziromaCerkve. Spreobrnjenje ni branje Svetega pisma.Spreobrnjenje ni krst v vodi ali pa krst v Svetem Duhu.Spreobrnjenje ne pomeni biti pobožen. Jezus ni bil»pobožen«, zato je bil v nenehnem sporu s tistimi, ki sose sklicevali na Božjo Besedo in so s tem Boga utesnili vsvoj okvir – pismouki in farizeji – čeprav so doslednoizvrševali malenkosti. »Bili so dobri v najslabšempomenu besede!« (Mark Twain) Do pikice natančno soBogu v dar odmerjali desetino, vendar je bila njihovapravičnost ločena od ljubezni.

Pogrnjena miza


stran 7

uporništva, trdosrčnosti in egoizma. Za apostola Pavlato pomeni: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi vmeni!« Izvirna grška beseda s svojo slovnico pove, daje spreobrnjenje trajni in stalni vseživljenjski proces, nepa le nekaj, kar se konča na začetku krščanske poti inkot jih misli večina, da je to le za nove spreobrnjence.Jezusovo učenčevstvo vključuje stalno spreobračanje.Kako in h komu? Jezus daje odgovor: »Spreobrnite se inverujte evangeliju!« (Mr 1,15b) »Euaggélion« pomeniblagovest, veselo oznanilo, dobra novica o odrešenju vJezusu Kristusu. Evangelij ni le oznanilo, ampak jedelovanje Boga med ljudmi. Je Božja iniciativa. Jezussam je evangelij, je večni Logos. Je tolmač Boga.Evangelij izhaja iz Boga in govori o Božji ljubezni, onovem odnosu med Bogom in človekom.

Spreobrnjenje ni le priznanje svoje grešnosti. To jeseveda nekaj povsem normalnega, kajti Kristus je umrlza grešnike, ne pa za pravične. Tistim, ki nimajo greha,evangelij in Kristus nista potrebna, vendar takšnih ni.Jezus pravi, da sta bila v templju sveti farizej in grešnicestninar. Prvi je prišel k Bogu s svojimi dobrimi deli,drugi pa s svojimi grehi. Grešni cestninar se ni najprejpopravil in postal dober vernik in šele nato prišel poodpuščanje, ampak je prišel tak, kakršen je bil, sskesanim, ponižnim srcem. In bil je opravičen.Spreobrnjenje je zato več kot so čustva ali pa trenutnorazpoloženje. Spreobrnjenje je zavestna odločitev.Resnični spreobrnjenec stalno raste v milosti inspoznanju Boga, rojeva sad Duha, ki je ljubezen. PrerokJeremija sprašuje: »Ali more Etiopec spremeniti svojopolt, panter svoje maroge? Pa bi vi zmogli delati dobro,vi, ki ste se navadili hudega?« (Jer 13,23) Odgovor je vnovem rojstvu iz Boga: »Če je torej kdo v Kristusu, jenova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.«(2 Kor 5,17)

Tako Jezus dve vidni nacionalni tragediji zaključi znaukom, da je več kot vsaka tragedija očem nevidna: Čese ne spreobrnem, bom vedno ogrožen in bom stalno vnevarnosti, kajti vedno se bo našel kak Pilat, da meubije, ali pa nek stolp, da me zdrobi. Če pa se vsak danspreobračam in mi je Bog Oče, ki daje življenje, pačeprav Pilati morijo, stolpi pa se rušijo, nisem vnevarnosti in se ne pogubim, kajti imam tistega, ki pravi:»Jaz sem vstajenje in življenje, kdor veruje vame, boživel, četudi umrje.« (Jn 11,26)

Pogrnjena miza

Tisti, ki verujejo, da se morajo truditi za Božjonaklonjenost, niso nikoli dovolj gotovi, da so naredilidovolj. Teži jih breme krivde in strahu. Svoje lastnesence se bojijo. Mučijo se, da bi se držali Pisma kotpredpisa. Če pa mislijo, da so naredili dovolj, pa takojpostanejo ošabni in samovšečni in se postavijo naddruge s svojimi osebnimi razodetji.

Spreobrnjenje pomeni posnemati Jezusa. Kogar Božjaljubezen ne zvabi na to pot učenčevstva in ga nespremeni, ga ne bo spremenilo nič drugega. Niti grožnjain prisila ne. Jezusovo oznanilo glasi: »Spreobrnite se,kajti približalo se je Božje kraljestvo!« Kaj pa je Božjekraljestvo? Božje kraljestvo je Jezus Kristus sam.Spreobrnjenje je prevod grške besede »metánoia« kardobesedno pomeni »sprememba smeri, menjavamišljenja«. To nedvomno vključuje človekov intelekt(razum), kajti gre za novo razumevanje in dojemanjesveta, človeka, Boga, življenja, vrednot, greha … Zatonaj nihče ne sprejme krščanstva kot objektivnoresničnost, dokler mu njegov razum govori nasprotno.Spreobrnjenje je več kot le trenutni emocionalni,čustveni naboj, ki sicer vključuje kesanje, žalost zaradigreha in strah pred večnostjo, vendar brez razumskeodločitve.Oba učenca, Peter in Juda, sta bila žalostna zaradigreha. Oba sta Jezusa zanikala; eden iz pohlepa inneučakanosti, drugi pa iz strahopetnosti. Toda Peter seje v svoji žalosti vrnil nazaj skesan in potrt, Juda pa ne,zato se je obesil. Peter je bil v božanski žalosti, Juda pasamo v žalosti tega sveta. Zato apostol Pavel zapiše, dažalost, ki je v skladu z Bogom, povzroči spreobrnitev, kije ne bomo obžalovali in ki pelje v rešitev, svetna žalostpa povzroči smrt. (2 Kor 7,10)

Beseda »metánoia« in glagol »epistréfo« sovpadata,vendar »epistréfo« pomeni »obrniti se od nečesa in sevrniti k izhodišču«, pomeni »premik v nasprotno smer«,hebrejsko »šub«, kar prevajamo kot »vrniti se (obrnitise) z zle poti ponovno na dobro pot k Bogu«. »Šub«zajema celokupnega človeka. Spreobrnjenje je torejtrajno preverjanje smeri naše hoje, naših prizadevanjin odnosa do Boga in bližnjih. Je poziv k skladnosti in kstalnemu presojanju lastnih dejanj in vrednot. Gre zaprečiščevanje človeških zamisli, idej, navad, vzorcev,pogledov, razumevanja Svetega pisma, dojemanja vere,pri čemer gre vedno za mehčanje človekovega


stran 8

Psihologija in svetopisemski blagri - 5

Blagor usmiljenim(dr. Selwyn Hughes)

Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bododosegli. (Mt 5,7)

Na kaj Gospod Jezus misli, ko pravi»usmiljenim«? Pomen tega izraza bilahko opisali kot »dejavno sočutje stistimi, ki so se znašli v neprijetnempoložaju«. Grško izvirno besedo, ki je vblagrih prevedena kot »usmiljenje«,najdemo tudi v Pismu Hebrejcem 2,17,kjer pisec pravi, da je Kristus postal»usmiljen«. To je pojem, ki ne pomenizgolj »občutka sočutja«, ampak bolj»dejanje sočutja«.

Pomembno je poudariti, da to usmiljenjene izvira iz človeškega značaja, temveč jedar, ki ga človek prejme ob novemrojstvu, ko sprejme vero v Kristusa, ko»je v Kristusu«. Biti usmiljen ne pomenigledati na moralne prestopke skoziprste. Ne gre za stališče, ko se pret-varjamo, da ne vidimo, kar v resnicividimo. Pojem usmiljenja bomo najlažjerazumeli, če vemo, da je usmiljenje envidik Božjega značaja. Celovit pomenbomo dobili tudi tako, da na besedo»usmiljenje« gledamo skozi prizmobesede »milost«. Ali ste že opazili, daapostol Pavel v svojih pismih od PismaRimljanom pa do Pisma Tesaloničanomuporablja pozdravni obrazec: »Milostvam in mir od Boga, našega Očeta, inGospoda Jezusa Kristusa«? V pastoralnihpismih pa pravi: »Milost, usmiljenje inmir od Boga Očeta in Kristusa, našegaGospoda«.

Pavel je razliko v pozdravih – da je bese-di »milost« dodal besedo »usmiljenje« –naredil namenoma. Na prvi pogledrazlike med obema pojmoma ni lahko

razumeti oz. definirati, ker gre za različnevidike. Morda bi razliko lahko izrazilitakole: usmiljenje je milost, le da jenjegovo »delovno polje« dosti širše.Usmiljeni kristjan je tako sočuten, da nebo odnehal, dokler nečesa ne ukrene.Zgodba o »usmiljenem Samarijanu« jeklasična ilustracija usmiljenja: sočutje jezdruženo z ukrepanjem.

Peti blagor je nekoliko drugačen odpredhodnih, ki jih zaznamuje »antino-mija« (tj. navidezno nasprotje), npr.»žalostni bodo potolaženi«, »krotki bodopodedovali deželo«. V petem blagru sepojavi uglašenost vzroka in posledice:»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenjebodo dosegli«. – Ali potem tisti, ki nisousmiljeni, ne bodo dosegli usmiljenja?To je precej kočljivo vprašanje in nikakorne dopušča »črno-bele« razlage. Nekate-ri kristjani se tega žal držijo in trdijo, dabo Bog nam odpustil samo, če bomo tudimi odpuščali drugim. Če bi bilo to res, bise človek lahko rešil z dobrimi dejanji (dabi odpuščal), in ne po Božji milosti.

Menim, da je nauk petega blagranaslednji: ko izkazujemo usmiljenje,prvič, omogočamo Bogu, da nam svojeusmiljenje vsadi še globlje v naše srce, indrugič, ker smo nekaj dali, smo napraviliprostor novemu prejemanju. Za dar, kismo ga prejeli, moramo biti hvaležni. Kose zahvaljujemo, se naš duh odpira zapravo prejemanje. Ko sami sprejemamomilost, smo sposobni dajati naprej, in koprakticiramo usmiljenje, čutimo, kakosami prejemamo nove in večje»količine« usmiljenja.

In kako peti blagor lahko v nas proizvajadobro duševno in čustveno zdravje?Nekateri psihologi pravijo, da so tisti, kinimajo sočutja in niso usmiljeni dodrugih ljudi v okolici, bolj podvrženisimptomom telesnih bolezni. Že res, da

Skriti zakladi

dr. Selwyn Hughes

(1928 - 2006),

valižanski krščanski

duhovnik in pisec,

avtor svetovno znanih

dnevnih duhovnih misli

»Every day with Jesus«

ter ustanovitelj

krščanske organizacije

»Christian World

Relief«


stran 9

surovo, maščevalno stališče lahko pri nekaterih povzročiobčutek zadovoljstva, vendar je to lažen občutek in netraja dolgo.Nek veren zdravnik pogosto ponavlja tale stavek: »Vsismo alergični na slabo obnašanje, kakor so nekaterialergični na cvetni prah.« Sam sem alergičen na papriko.Kadarkoli sem jedel papriko, sem zbolel. Alergičen semtudi na stališča ljudi, ki druge grobo obsojajo inkritizirajo. Vznemirjajo mene, moje telo, mojo dušo inmojega duha. Kadarkoli se ravnamo po drugačnihnačelih, kot nam jih je pokazal Kristus v Govoru na gori,nas ta načela ponižujejo in zastrupljajo. Dobrota pa člo-veku dobro dé, tako duhovno kot čustveno in telesno.

Zakaj se je dobro zgledovati po tistih, ki izkazujejousmiljenje? Zato, ker vedno žanjemo tisto, kar smosejali. Usmiljeno ravnanje vsebuje moč, ki pripomore kpozitivni spremembi. Če se nam zgodi, da nam oseba, kismo ji izkazali usmiljenje, tega ne vrne, nič zato.Pomembno je, da smo še naprej usmiljeni. Vse je v našihrokah – ali v moči lastne odločitve. Ste že opazili, daimajo usmiljeni ljudje dobre medsebojne odnose? In čenjih same doleti potreba po usmiljenju, jih usmiljenjekar samo najde. Zakaj? Kar so sejali, to žanjejo! Takšniljudje so običajno tudi telesno bolj zdravi. Moralnost je

kategorija, ki jo prejmemo od Boga, zapisana je vSvetem pismu in tudi v našem telesu.

Vprašajmo se, kaj bi se zgodilo, če bi zares živeli popetem blagru. Zgodilo bi se nam, da bi slehernegačloveka gledali z Jezusovimi očmi. Na grešne ljudi bi negledali le kot na žrtve hudiča, ampak kot na žene inmože, ki so potrebni usmiljenja. Na kristjane, ki se nasvoji poti spotikajo in padajo, bi ne gledali kot na»manjvredne«, ampak kot na tiste, ki jim moramopomagati, da se poberejo. Nikogar ne bi obsojali,nikomur bi se ne maščevali, temveč bi dovolili JezusuKristusu, da upravlja z našimi življenji. Njegova blagostbi odpravila našo kritično držo, njegova ljubeznivost biodpravila našo neljubeznivost, njegova nesebičnaplemenitost bi odstranila vso našo ošabnost.

Ali ste usmiljena oseba? Ali ste v skrbeh za tiste, ki so sespotaknili in padli? Ali pa jih morda prezirate? Občutitežalost nad tistimi, ki sta jih svet in hudič prevarala? Če jetako, vam čestitam! Položili ste izpit in naredili korak kpravemu duhovnemu zdravju in sreči. Resnično: »Blagorusmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli«.

Prevod in priprava: Marta Stupar

Skriti zakladi


stran 10

Odlomek iz knjige "Did I Kiss MarriageGoodbye? Trusting God with a HopeDeferred."

Nevarnost namišljenihzmenkov(Carolyn McCulley)

Tu je tipični primer pogovora meddvema samskima ženskama: »In kako ješlo včeraj z ... [ime moškega]?« »Oh, biloje super. Bila sva sama. Pobral me je in zmano ravnal kot s kraljico. Zdelo se je kotzmenek. Super sva se imela!«

Zdelo se je kot zmenek. To je fraza, ki bimorala sprožiti vse vrste alarmov medsamskimi ženskami. »Zdi se kot zme-nek«, ko nihče ne reče, da je zmenek. Tosta samo dva prijatelja, ki se družita, aeden želi več. V tem primeru je problemta, da je moškemu jasno, kakšne sonjegove namere (»samo prijatelja«), prinjej pa ni tako. Ona upa na več oziromaima »namišljeni zmenek«. To se mordazdi kot neškodljivo razvedrilo, toda vresnici ni tako.

Imam prijateljico, ki je prišla dozaključka, da bi naši odnosi z moškimimorali biti kot sendvič s kikirikijevimmaslom. Nihče ne mara sendviča, prikaterem je vse maslo nakopičeno naenem delu sendviča. Všeč nam je, če jemaslo razporejeno enakomerno pocelem sendviču. »Tako, draga, se nenakopiči samo na enem koncu in se nezamoti samo z enim moškim,« mi jerekla. »Razporedi se naokoli! Naj se onkopiči okrog tebe!« Ob tem sva se dobronasmejali, toda v tej priložnostni šali jeveliko resnice. Ker naše Cerkve pogostozagovarjajo, da naj samske moškespoznamo kot prijatelje, me ženskelahko naenkrat začnemo dajati večpomena tem odnosom, kot je potrebno.

Nakopičimo se okrog enega moškega –dokler ne naredi ali ne reče nečesatakšnega, da spoznamo, da se nenamerava truditi za kaj več. Potem priderazočaranje.

V našo obrambo, opazovala sem žemoške, ki so šli skozi vse stopnjezmenkovanja, ne da bi razkrili svojenamene. Videla sem že moške, ki soposkušali pri določenih ženskah, potempa »ugasnili«, če ni bilo dovolj iskric, ki bijih pritegnile k temu, da bi si še naprejprizadevali. Videla sem moške, ki so sekar nekaj let družili z ženskami kot zelodobri prijatelji, očitno gluhi za potencialza partnerski odnos, medtem ko so seženske borile, da bi nadzorovale svojačustva in pričakovanja. Ko razmišljam, dalahko postanemo modrejše priocenjevanju moških v teh situacijah,ugotavljam, da se vse stvari začnejo vnaših srcih. Ker sem bila »nakopičena«(zagledana v neko osebo, op. ured.)večkrat, kot bi rada priznala, sem senaučila prepoznati simptome teganagnjenja v svojem življenju.Tu so vprašanja, ki si jih postavim,kadarkoli se mi zdi, da sem z nekomzačela z »namišljenimi zmenki«: Ali o njem veliko govorim drugim

ljudem? Če ti drugi ljudje ne delijo mojega

navdušenja in me celo opozorijo, najne gojim pričakovanj, ali se počutimprizadeto in zamerim njihovemunasvetu?

Ali grem na nek dogodek ali srečanjesamo zato, ker bo on tam?

Ali me v Cerkvi ali na manjšemsrečanju zamoti njegova prisotnost?

Ali odpovem ostale obveznosti, kerme je spontano povabil, da nekajnarediva?

Če ne govori z mano ali pa me nepoišče na dogodkih, ali grem domovrazočarana?

Gospodova tolažba

Carolyn McCulley,

novinarka, knjižničarka

in krščanska pisateljica


stran 11

Ali sem ljubosumna na druge ženske,s katerimi govori ali jim služi v Cerkvi?

Če zavrne eno izmed mojih povabil,ali sem skušana, da bi se počutilazavrnjeno?

Ko je njegova pozornost usmerjenaname, ali sem tako osredotočena nanjega, da pozabim na potrebe popomoči drugih?

Ko tako obtičimo v orbiti nekegamoškega, si ga navadno v mislih lastimoin se nanj navezujemo, kar je smrtono-sno za našo duhovno rast in pričevanje.Ker je ta navezanost enostranska, sepogosto grešno odzovemo, ko odnos nezaživi na način ali ob času, kot si toželimo.

Paul Tripp, pisatelj in svetopisemskisvetovalec, je razložil nevarnosti tegazaporedja tako: želja vodi k zahtevi, ki sesamo preimenuje v notranjo »potrebo«,ki vodi k pričakovanju izpolnitve, kineizpolnjena vodi k razočaranju, in sekonča s kaznovanjem. Ali kakor sam piše:»Objekti večine naših želja niso grešni.Problem je njihova nagnjenost kprevelikemu pomenu in v nadzoru, ki gaizvajajo nad našimi srci. Želje so delčloveškega obstoja, toda držati jih jepotrebno z odprto roko. Problem želje jeta, da se v grešnem človeku zelo hitroprelevi v zahtevo (»moram«). Zahtevapomeni, da zaprem dlan nad željo.Čeprav se mogoče ne zavedam, da semto storil, sem zapustil svoje pravo mestopodrejenosti Bogu. Odločil sem se, damoram imeti to, kar sem si zaželel in ničmi ne more stati na poti. Ne zadošča miveč Božja želja zame, ogroža me, kerBožja volja potencialno stoji na poti douresničitve moje zahteve. Obstajaneposredna povezava med pričakovan-jem in razočaranjem, in večina našegarazočaranja v odnosih ne izhaja iz tega,ker nam ljudje naredijo krivico, ampak

Gospodova tolažba

ker jim ni uspelo izpolniti našihpričakovanj.«

Ko sem prvič prebrala to diagnozo (vnjegovi knjigi Orodja v Odrešenikovihrokah, ang. Instruments in theRedeemer’s Hands), sem bila šokirana.Točno to se zgodi, kadar imam jaz»namišljeni zmenek«! Posebej en stavekmi je med branjem skakal ven iz strani:»Obstaja neposredna povezava medpričakovanjem in razočaranjem, invečina našega razočaranja v odnosih neizhaja iz tega, ker nam ljudje naredijokrivico, ampak ker jim ni uspelo izpolnitinaših pričakovanj.« To so udarci za našasrca, ki si jih zadanemo sami! Še boljresno je to, da so ti doživljaji semena, kijih sejemo za bodoče spore v našihzakonih. Noben mož ne bo dosegel vsehnaših želja, zato bi se morali naučitivarovati svoja srca in misli v JezusuKristusu tako, da se ne predajamo temuperiodičnemu malikovanju.

Kako se spremeniti? Tu je nekaj, o čemersem razmišljala preteklih nekaj let.Skrivnost je v vrednotenju ženske splemenitim značajem. Sveto pismo pravi,da je »njena vrednost daleč nad biseri«.Biseri niso na pultu v trgovini, da bi jihlahko v roke brezbrižno vzel vsakmimoidoči. Dragocene bisere se hrani vsefu in se jih ven vzame samo, da bi si jihogledal kupec, ki je pokazal resnenamene za nakup. Običajen nakit privlačivsakdanje poglede, veliko pogledov, a jecenen ponaredek. Toda, ker nimavrednosti, se z njim tudi tako ravna.

Svojih čustev in samih sebe ne rabimopostaviti na ogled. Zaupamo lahkosvojemu nebeškemu Očetu, da boodgnal navadne kupce in na ogledpripeljal le tiste z resnimi nameni. Todavedeti morate, da to pomeni biti nekajčasa »v sefu«. Medtem ko ste v temi in


stran 12 Gospodova tolažba

se sprašujete kdaj – in celo če –, boste imele priložnostsijati za kupca, ki vas ceni, boste postale preizkušane (vsmislu presoje kakovosti, op. ured.). V tem času imejte vmislih tri stvari: molitev: Svoje prošnje prinesite Bogu, ker je on

edini, ki lahko spremeni srce moškega, in to zaupanjeprinese Božji mir, ki bo varoval naša srca.

prizadevanje: Ker smo ženske, to ni naša naloga.Namesto tega bi morale imeti radost nad tem, da simoški prizadeva osvojiti nas.

preprečite razočaranje: Presodite se in se zaustavite,preden se podate po drsečem pobočju želja, zahtevin pričakovanj, ki jih je opisal Paul Tripp. Kougotovite, da zapirate dlan nad željo in jospreminjate v zahtevo, se ustavite. Odprite pest indvignite to željo v molitvi (glej prvo točko).

Previdno moramo delati in varovati svoja srca. To jestvar modrosti. Še več, je stvar spoštovanja Boga.Resnični motiv za varovanje naših src ni ta, da bomomožu na poročni dan zmožne izročiti relativnonepoškodovano srce, čeprav je to tudi zelo pomembno.Resnični motiv za varovanje naših src je, da z mirnimduhom ohranimo svoje zaupljivo zanašanje na Boga, čese poročimo ali ne.

To pomeni, da sledimo svetopisemski zahtevi: »Z vsoskrbjo varuj svoje srce, kajti iz njega izvira življenje.«(Prg 4,23)

Prevod: Marija Hrovat Sladič

vir: http://www.crosswalk.com/1352561/

LJUBEZEN BOGA

(Nataša Pečar)

Bog si Mogočni zemlje, nebain Ti, Vsemogočni, Ti ne uničiš drznega pravdarja.Dovoliš, da človek se s Tabo prereka,očitke Ti daje in Te poučuje.

Ti gledaš, gledaš, čakaš in čakaš.Čakaš, da moč mu pojenja.Čakaš, da človek resnično uvidi,da v moči njegovi ostaja le prazna skleda.

Čakaš, čakaš, ljubiš in ljubiš.Odpelješ človeka, v nemoč ga odvedeš,da tam se sooči, z Resnico se sreča,da edino Ti Bog si Pravični !

Ni ti enakega in Ti si nad vsem !Usta Tvoja ukaze delijo,komu se daje in komu se vzame.Nič se brez Tebe ne more zgoditi,oblast je prav vsa v Tvoji Roki.

Človeka si Zase ustvari,Ljubezen naklanjaš mu vedno, povsod.V Tebi pokrije se vsaka človeška potreba,zato, iz Ljubezni Velike,ga Sebi želiš podredit !


stran 13Ena čreda, en pastir

Ludwig Schneider,

v Jeruzalemu živeči

nemški novinar in pisec

večih knjig na temo

Božje delovanje v svetu,

ter izdajatelj in urednik

krščanske revije

»Izrael danes«

(nem. Israel heute)

Ne bo prišel kot blisk zvedrega neba!(Ludwig Schneider)

Kdor govori o Mesijevem prihodu oz. oponovnem Jezusovem prihodu in se pritem dotakne vprašanja časa, ne smepozabiti: »Za tisti dan ali uro pa ne venihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampaksamo Oče (Mk 13,32)«, za čase intrenutke, ki si »... jih je Oče določil v svojioblasti« (Apd 1,7). Zato »bodite torejbudni, ker ne veste, katerega dne pridevaš Gospod« (Mt 24,42).Jezusov prihod bo presenečenje. Vendarne popolno presenečenje, kajti od Bogaizbrani in odrešeni so v nevednosti leglede natančnega dneva in ure. »Dan inura« v tem smislu sicer ni metafora,ampak jo moramo razlagati skupaj zvrstico iz Matejevega evangelija: »Kakornamreč pride blisk od vzhoda in posvetido zahoda, tako bo tudi s prihodom Sinačlovekovega (Mt 24,27).«Vendar tu ne pravi »kot iz vedreganeba«, kajti blisk se navadno prikažeskozi temne nevihtne oblake. Temnenevihtne oblake pa moramo razumetikot čas, v katerem leži ozek časovnipojem »dneva in ure«. Kadar temninevihtni oblaki prekrijejo svet, lahko vsaktrenutek računamo na blisk oz. pojavbliskanja.

Poudarek tukaj ni na nenadnostiJezusovega prihoda, ampak na prednjegovim prihodom vsakomur očitnodogajanje, kajti Bog je čas konca,neposredni trenutek pred Jezusovimprihodom, označil z znamenji. Ti so vprenesenem pomenu nevihtni oblaki, kišele omogočijo blisk, kakor spadajoporodne bolečine k veselemu dogodkurojstva.

Nekateri pridigarji sicer oznanjajo ponov-ni Jezusov prihod, kar je vredno pohvale,vendar oni to povedo na tak način, kakorda bi Jezus prišel iz vedrega neba in bi bilves svet presenečen. Tukaj je potrebnopopraviti dve točki: prvič ne pride zvedrega neba, ampak kakor blisk iznevihtnih oblakov, in drugič, njegovprihod ne bo presenetil vsega sveta,ampak samo tiste, ki se niso pustilirazsvetliti preko Božje svetosti. Nasprot-no pa so odrešeni vedno pripravljeni zaprihod, ker jih je Sveto pismo o teminformiralo.Tudi v judovstvu je v Talmudu opisanMesijev prihod kakor blisk, ki jenapovedan skozi črne oblake, ki prihajajoiz velikega morja z belo in črno vodonakar Mesija vrže črne oblake na zemljo(Apok. Bar. 53,1).

V Matejevem evangeliju 24,30 so zapisa-ne Jezusove besede: »Tedaj se bo pojavi-lo na nebu znamenje Sina človekovega intolkli se bodo po prsih vsi rodovi nazemlji. Videli bodo Sina človekovega pritina oblakih neba z močjo in veliko slavo«(Mt 24,30); glej tudi Mt 26,64 in Mr13,26, kar je refleksija na preroškobesedo Zaharije 12,10-12. In v Lukovemevangeliju Jezus pravi: »Ko se bo to zače-lo dogajati, se vzravnajte in vzdignite gla-ve, kajti vaša odkupitev se približuje« (Lk21,27-28). Sedaj lahko jasno razumemo,da blisk sicer nenadoma bliskne, napovese pa že prej v nevihtnih oblakih.

»Vera v presenečenja« je zelo nevarna,ker nas dela pasivne po načelu: »Kaj palahko spremenim, kajti dneva in ure takoin tako ne morem spremeniti?« Res je,ampak upoštevati znamenja časapomeni, kot da bi čas začetka bliskanjarazbirali iz barometra (na uri), ki namkaže na vihar in nevihto, med katero selahko tudi zabliska, s čimer se v prenese-

nem pomenu napovedujeMesija. Težko bi kdo opore-kal dejstvu, da barometerže kaže na »nevihto«.

Bog je pač izbral svojeljudstvo Izrael (5 Mz 7,6) inJezusovo skupnost (Jn15,16) in nas želi obvestiti oprihodu Mesije, kajti »Gos-pod Bog ne stori ničesar, neda bi svoj sklep razodelsvojim služabnikom prero-kom« (Amos 3,7).

Prevod: Vida Derganc

Vir: Mitternachtsruf 06/2010


stran 14 Prave steze

Terapevtsko svetovanje

Ali je seks pred porokosprejemljiv?Analiza predporočnega seksa (drugi del)(Grantley Morris)

Seks med zarokoZaročeni ljudje z vsem svojim bitjempričakujejo, da se bodo zavezali drugdrugemu za celo življenje. Večina je takoresnih s svojo obvezo, da si ne morejoniti predstavljati, da se ne bi poročili.Vseeno pa ostaja dejstvo, da navkljub tejgotovosti nekateri zaročeni pariodkrijejo, da bi bila tragična napaka, čebi se poročili. Zlomljenih src prekinejo zzaroko, a si vseeno oddahnejo, ker soodkrili, da so s partnerjem nezdružljivi,še preden bi bilo prepozno. Z drugimibesedami: čeprav se počutijo popolnomazavezani drug drugemu, pa naenkrat, kozveza prične škripati, ugotovijo, da se vbistvu ne smatrajo zavezani drug druge-mu za celo življenje.Prepričani so, da lahko prelomijo svojozavezo, misleč, da to ni tako resno vBožjih očeh, kot je sama ločitev dvehporočenih. To potrjuje, da zaroka nisprejemljiv čas za spolne odnose. Seks jev Božjih očeh bolj obvezujoč alizavezujoč kot zaroka.Če bi imeli spolne odnose, preden bi sejavno poročili, ne bi prevarali svojegapartnerja; prevarali bi vse, ki vaspoznajo. Javno bi vsem trdili, da nisteporočeni, a bi se na skrivaj s partnerjemobnašali, kakor da ste.

Prekiniti s tradicijoKristjani imajo pravico, da so ustvarjalniin da prekinejo z zahodnjaškimi običaji.Pri vsem tem je potrebno biti moder: vnaglici se poročiti in v miru se kesati.

Moralno bi že bilo, vendar, ali ne bi bilotudi sprejemljivo poročiti se:- že dosti prej, preden si lahko

privoščiš zaročni prstan,- že dosti prej, preden si priskrbiš

poročno obleko,- že dosti prej, preden zaživita

skupaj,- že dosti prej, preden se odpravita

na medene tedne,- že dosti prej, preden imata

blestečo poroko?(Lahko bi, če bi se tako odločili, imelipovsem enostavno poroko, kjer bi biliprisotni le duhovnik in nekaj prič, mnogopozneje pa bi na veliko praznovali svojoporoko in jo uprizorili znova, nasičeno stradicionalnimi okrasji in običaji.)

Vse, kar moramo narediti, je, da seprepričamo, ali so naša dejanja v skladu zBožjo besedo, da se podredimocivilnemu pravu in da naša dejanja nepostanejo predmet skušnjave drugemukristjanu (slednje načelo je življenjskopomembno in je razloženo v PismuRimljanom na mestih 14,1 in 15,5 ter v 1.Pismu Korinčanom v 8. poglavju).

Poleg tega, da poroka daje dragocenospodbudo, ki pomaga k temu, da bopartnerski odnos trajal vse življenje,obstaja tudi upravičen svetopisemskitemelj, ki pravi, da bi se spolni odnosimorali začeti le po poroki, ki se razglasipred civilnim zakonom in pred pričami.

Pismo Rimljanom 12,17: »Pred vsemiljudmi skušajte skrbeti za dobro.«2. Pismo Korinčanom 8,21: »Za dobropač ne skrbimo le v očeh Gospoda,ampak tudi v očeh ljudi.«1. Pismo Tesaloničanom 4,12: »Tako najbi spodobno živeli v očeh tistih, ki sozunaj, in naj ne bi potrebovali nikogar.«1. Pismo Timoteju 5,14: »Naj rodijo

Grantley Morris,

avstralski humanist

ter evangelijski

pisatelj in terapevtski

apologet


stran 15

otroke, gospodinjijo naj, da nasprotniku ne bodo daleprav nobenega povoda za obrekovanje.«

Čeprav se večji del teh citatov iz Biblije ne nanašaposebej na poroko, poudarjajo božansko moralnonačelo, ki je zelo uporabno pri razlagi spolne intime.Moramo se vesti kakor »varuhi« svojih bratov. Našaneizbežna moralna obveznost do vseh, ki nas opazijo, indo družbe, v kateri živimo, je, da »prenašamo trpljenje«tudi zaradi tega, kar je prav, ne le v očeh Gospoda,temveč tudi v očeh ljudi (2. Pismo Korinčanom 8,21).

Na primer, da poroka ni zakonita – kje bi lahko bilrazlog? Našli bi ga le v tem primeru, da eden odpartnerjev pri poroki razmišlja, da bo lahko kasnejezapustil zakonski odnos, se pravi, da se bo kasneje lahkoločil, če bo to potrebno. Takšno razmišljanje jepopolnoma nasprotno Božjim potem.

Nenazadnje pa naj se par, če želi imeti spolne odnosepred »veliko« poroko, ki si je še ne more privoščiti,poroči na matičnem uradu, tudi če minejo leta predenorganizirata še tisto ogromno poroko, s katero hočetavsemu svetu oznaniti, da sta poročena. V nasprotnemprimeru pa povzdigujeta svojo prevzetnost in objestnostpred Bogom ali pred moralnostjo, ki jo priporoča Svetopismo. V primeru želje po upoštevanju krščanskih načelniti zaradi sorodnikov ni sprejemljivo zavrnitimoralnosti, ki jo pričakuje Sveto pismo. Jezus je izrekel:»Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni menevreden.« (Mt 10,37) Če obstaja kakšen pomembenrazlog, da se odlaša z zakonsko poroko, je ta dovoljpomemben, da se odlaša tudi z zakonskimi odnosi.

Hoteli ali ne, imeti zakonske odnose pred porokopomeni povedati javnosti, da je sprejemljivo prekoračitisvetopisemske meje. V praksi ima to običajno učinekspodbujati opazovalce, da si privoščijo še večjosamostojnost in liberalnost kakor vi sami.

Velika duhovna nevarnost, ko se poskuša spremenitimeje tega, kar je svetopisemsko sprejemljivo, ni samo vtem, saj je vsa stvar že sama po sebi kočljiva, temveč bivečina opazovalcev težko razločila med vašimi dejanji inmed nemoralnostjo vaših dejanj. In tako bi nekateri biliskušani slediti temu, kar bi smatrali, da je vaš vzor, in bi

(lahko celo v dobri veri) storili podobna ali bolj vulgarnanemoralna dejanja. V tem primeru bi Bog smatral, da sooni odgovorni, da so skušnjavi podlegli, medtem ko bivas smatral, da ste odgovorni, ker ste skušnjavopovzročili.

Skrivnost seksaNa začetku smo si razložili poudarek Stare zaveze, ki gadaje prelitju deviške krvi pri izpeljavi poroke. In sedaj, kosmo prikazali prioritete, ki so neizpodbitne, se zopetvrnimo nazaj h globljemu premisleku. Upam, da bosteodkrili, da gre pri vsej stvari za nekaj očarljivega inmogočnega.

Sveto pismo poroko poimenuje (kot) zavezo. Ta izraz jezelo prikladen, ker par s poroko dejansko vstopi v zeloglobok in zavezujoč dogovor. V svetopisemskem smisluso zaveze zapečatene s prelitjem krvi. Večinoma pri temobredu pomislimo na živalsko kri, ampak dokončna innajbolj pomembna zaveza je bila zapečatena s človeškokrvjo (našega dragega Gospoda Jezusa) in vse ostale sstrani Boga predpisane zaveze in žrtvovanja simboličnooznačujejo to najbolj mogočno zavezo vseh zavez inžrtvovanj.

Tako nas ne preseneča, da je imela človeška kripomembno vlogo pri nekaterih drugih biblijskihzavezah. Zaveza Abrahama, v katero so vstopili Judje, jebila zapečatena z obrezo moških. Podobno kot je to pridevici, ki se ravnokar poroči, tudi obreza vsebuje prelitječloveške krvi iz organa, ki zaznamuje poročno zvezo.

Praviloma so dečke obrezali le nekaj dni po rojstvu – včasu, ko je padla človeškost najbližja nedolžnosti oz.čistosti. Podobno nevestina kri zaradi pretrganegahimena kaže na njeno seksualno čistost. Zdi se, da obadogodka simbolično orisujeta daleč večjo čistost našegaOdrešitelja, čigar izguba krvi je bila veliko večja znamenom, da zapečati neznansko pomembnejšozavezo, ki naredi samega Boga eno s teboj.

Čeprav Sveto pismo ne omenja prav posebej, da prelitjekrvi device zapečati poročno zavezo, se to tako popolnouskladi z božanskim načrtom, da si težko predstavljamo,da to ni bilo v Božjem umu, ko je ustvarjal naša telesa inosnoval poroko.

Prave steze


stran 16 Prave steze

Jezus je moral biti brez greha, da bi bilsprejemljiva žrtev za naše grehe (Biblijapravi, da je smrt kazen oz. dolg, ki gadolgujemo zavoljo pravičnosti. Potem, kobi s svojo smrtno kaznijo plačali zaradisvojega greha, mi kot grešniki nimamoničesar drugega, s čimer bi lahko plačalidolg zaradi greha nekoga drugega.).Kristus je ohranil svojo moralno čistost,da bi lahko vstopil v odnos z nami.Podobno bi tudi nekdo, ki je samski oz. niporočen, moral ohraniti svojo seksualnočistost, da bi tako lahko vstopil vporočno zvezo s svojim življenjskimpartnerjem.

Pomenljivo je tudi, da Sveto pismo gledana Kristusovo enost z nami (kar nakazujenjegova prelita kri) kot na nekakšnozavezo, močno podobno poroki. Toprispodobo se pogosto opazi skozicelotno Biblijo. Vzemite za primer knjigopreroka Ezekiela, poglavje 16, kjer jegovora o Božji zavezi z njegovimizvoljenim ljudstvom, ki je podobnaporočni zavezi:»Rast sem ti dal kakor cvetici na polju.Rastla si, postala si velika in se razvila vlepotico: prsi so se ti napele in lasje so tizrastli. Bila pa si še naga in gola. Tedajsem spet šel mimo tebe in te videl. Inglej, bil je tvoj čas, čas ljubezni. Razgrnilsem čezte krajec svojega plašča (gre zasimbolično dejanje iz biblijskih časov, kije bilo povezano s snubitvijo, primer staBoaz in Ruta (Ruta 3,9), op. avt.) in pokriltvojo goloto. Prisegel sem ti in sklenilzavezo s teboj, govori Gospod BOG, inpostala si moja.« (Ezk 16,7-8)

Povezava med zvezo s človekom prekospolnega občevanja in zvezo z Kristusompreko prelitja njegove krvi je najboljočitno razložena v Pismu Efežanom 5:»Zaradi tega bo mož zapustil očeta inmater in se pridružil svoji ženi in bosta

oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jazpa pravim: glede Kristusa in gledeCerkve.« (Ef 5,31-32)

Biblija nam razkriva, da je skrivnost seksaprepletena z duhovno skrivnostjo. Zdi se,kot da je v samo jedro našega bitja innaše seksualnosti Stvarnik dodal zakonenarave in stvarstva, ki vlečejovzporednice in kažejo na najbolj intimnoin najbolj bistveno od vseh zvez: zvezomed Bogom in nami.

Sveto pismo poudarja, da je Bog, šepreden je planet Zemlja obstajal,načrtoval, da bo njegov edini večni Sinizlil svojo življenjsko kri, da bi nam lahkobil trajno in globoko zavezan. Videti je,kot da je Stvarnik Bog imel to v mislih, koje načrtoval človeško telo; to sekonkretno lahko vidi v tem, da se jenamenil zavezo doživljenjske zakonskezveze zapečatiti s prelitjem krvi device,podobno kot je naša večno trajajočazveza z Bogom bila zapečatena sprelitjem brezgrešne krvi njegovega Sina.

Čeprav je fizični znak devištva postavljenznotraj telesa ženske, Sveti Bog ni pristašdvojnih standardov ali dvojne morale.Pričakuje enako mero posvetitve tudi primoških, kar lahko vidimo v primeru, ko jeGospod Bog vpeljal obrezo, zaradi katereso moški, ki so mu pripadali, nosili naorganu, potrebnemu za spolnoobčevanje, znak posvetitve Bogu inpredanosti Božji morali.

Nedoumljiva podobnost med spolnozdružitvijo človeka s človekom in medduhovno združitvijo človeka z Bogom jevendarle predstavljena še v enem deluSvetega pisma, in sicer v PismuKorinčanom 6,16-19: »Mar ne veste, datisti, ki se druži z vlačugo, postane z njoeno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno


stran 17

meso. Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim enduh. Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga storičlovek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši protilastnemu telesu. Mar ne veste, da je vaše telo tempeljSvetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Nepripadate sebi.«

Bodite pozorni, kako v tem odlomku, podobno kot vprejšnjem, Sveto pismo takoj preide od sklicevanja nafizično zvezo do sklicevanja na duhovno zvezo: »Dvabosta eno meso. Kdor pa se druži z Gospodom, je z njimen duh.« (vrstici 16 in 17)

Povezava med tema dvema zvezama ni zgolj simbolična,temveč je tako globoko vsajena v nas, da napačnaspolna združitev vpliva na nas bolj globoko kot kršitevkateregakoli drugega Božjega zakona.»Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga storičlovek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši protilastnemu telesu.« (1 Kor 6,18)

In ravno tako kot je naš Rešitelj prelil kri, da bi vzpostavilodnos z nami in vpeljal zavezo, ki je ne smemoprelomiti, tako tudi zaveza med ljudmi, ki jevzpostavljena s spolnim odnosom, ne bi smela bitiprelomljena.

Če si, tako kot mnogi od nas, že izgubil/-a svojo telesnonedolžnost, si ne zamišljaj, da nimaš ničesar več zaobvarovati. Četudi pri poroki ne pride do prelitja krvi, jevsak spolni odnos oz. spolna zveza prav tako resnična inobvezujoča kot vedno. Pomisli na prostitutko, predkatero nas Biblija svari, da ne postanemo eno z njo. Jekaj verjetnosti, da je devica? A kljub temu s seksom s tonedevico postane moški eno z njo.

Najsi bo to v mislih ali v dejanjih ali kako drugače: vsismo na žalost že izgubili svoje devištvo. Ampak našapreteklost ni veljaven razlog za ponavljanje tega greha.Z besedami Jezusa: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi inodslej ne gréši več!« (Jn 8,11)

Najbolj vznemirljiva spodbuda, da se navkljub vsemusmemo smatrati za devičnike/device, pa bo razkrita vnadaljevanju. Če mu dovolite, bo Bog izbrisal vašepretekle prestopke in vas zopet naredil za telesnonedolžne. In čeprav bi si morda mislili drugače, sezaključni del tega prispevka enako tiče obeh spolov.

Se nadaljuje.

Prevod: Mišo Pavlović

vir: http://net-burst.net/singles/premarital.htm

Prave steze


stran 18 Poživitev duše

Šaljiva pripoved

Kateri verski značaj je tvoj?(David Coker)

Si kdaj na televiziji videl trebušnega govorca? Jaz sempred kratkim videl enega. Imel je več značajev in vsak jeimel drugačno osebnost in glas. Medtem ko sem gagledal, sem pomislil na razmere v današnji Cerkvi inrazmišljal o tem, kako bi Cerkev izgledala, če bi jopoosebljale lutke trebušnih govorcev. Katere značajelutk bi si govorec izbiral, da bi čim bolj realno predstavilCerkev? Kot prikaz današnje Cerkve sem si zamislil petznačajev oz. osebnosti.

POBEGLI UMETNIKDanašnja Cerkev je navezana nase. Namesto soočanja ssovražniki v naših življenjih smo bolj zaposleni sčakanjem na odhod v nebesa. Ne delamo nekihsprememb v svojem svetu. Samo »držimo se skupaj« doJezusove vrnitve. Zadnje raziskave kažejo, da soalkoholizem, ločitve in finančni dolgovi prisotni v enakimeri tako med kristjani kot nekristjani. Današnja družbapa ocenjuje krščanstvo kot obstransko, in to zlasti zaradipomanjkanja integritete vodstva Cerkve.

V času, ko je največja želja ljudi, da bi videli spremembe,Cerkev ne ustvarja nobenega posebnega vpliva.Podobno kot Houdini imamo na hrbtu zvezane roke, vupanju, da ubežimo pasti smrti, h kateri se pogrezamo.Naša »mantra« je: »Jezus, reši nas!« Sveto pismo papravi, da Jezus prihaja po zmagoslavno Cerkev in ne potisto, ki skuša pobegniti!

SPOZNAJ JOEYATa oseba je krščanska verzija »Joeya« iz popularnetelevizijske humoristične serije »Prijatelji«. Torej obvikendih pridemo skupaj in se pogovarjamo o stvareh, kiso se nam zgodile čez teden, izvemo za najnovejšečenče, sprejmemo kakšen nasvet in potrepljamo drugdrugega po hrbtu. Medtem pa pričakujemo, da bomodobili dozo duhovnega »kofeina«, da bomo lažjepreživeli teden, ki je pred nami. To vse se zgodi v tistikratki uri, ki jo posvetimo »Njemu«.

Namesto da bi bili osredotočeni na Boga in bi oblikovalisvojo identiteto v Kristusu, ki nam jo je on dal, pa smoosredotočeni na prijateljske odnose in ti oblikujejo našoidentiteto. Nič ni narobe, če gremo v Cerkev s prijatelji,vendar samo do tedaj, dokler prijatelji niso razlog,zaradi česar sploh gremo v Cerkev!

G. POVPREČNEŽTretji je torej gospod povprečnež, predstavnikvečinskega mnenja. Mnoge Cerkve so zadovoljne s tem,da ohranjajo status quo. Priznam, da sem bil od časa dočasa tudi sam usmerjen samo na to, da se ohrani stanjetakšno kot je. Postali smo zadovoljni, če imamo 30, 100ali 400 »članov« v Cerkvi. Vendar ni nobenesvetopisemske podlage, ki bi podprla takšnorazmišljanje.

Vsaka Cerkev v Svetem pismu je bila rastoča Cerkev!Drugič, kar ne raste, je ali mrtvo ali ima kakšno oviro prisvoji rasti. Seveda, to je tudi stanje večine Cerkva: mrtveali na kakršenkoli način zaostale.


stran 19

RECEPTOR V ČAKALNICIČetrta osebnost, ki bi jo zaigral govorec iz trebuha, bibila »receptor v čakalnici«! Sicer potrebujemo starejše,ki služijo kot zgled za mlajše generacije, za svarilo in zavzor; njihova modrost in njihove izkušnje so neprecen-ljive. Vendar, če so starejši edini člani vaše Cerkve, bonjihova zapuščina umrla skupaj z njimi, namesto da bi seprenesla na naslednje generacije.

Cerkev bi morala biti bogata in uspešna družina. Družinepa potrebujejo starejše, mlajše, otroke, mladoporo-čence, tridesetletnike in tako naprej. Moramo sezavedati, da Bog ne želi, da so njegove lokalne Cerkveverski domovi starejših občanov.

ELVIS IZ LAS VEGASAZadnja osebnost oz. značaj Cerkve bi lahko bila CerkevElvisa iz Las Vegasa. Cerkev ne obstaja zato, da bi bilaigralni avtomat za vaš drobiž. Kar se zgodi v Cerkvi, najne ostane le v Cerkvi. V bistvu Bog želi, da, kar se vamdobrega zgodi v Cerkvi, gre z vami domov in v vašodružbo. Cerkev ne obstaja samo zato, da »rodi« vašeotroke, jih poroča in pokoplje vaše pokojne. Bog jeustvaril svojo Cerkev, da postane uspešen in aktiven glas

celotne družbe. Da bi bila vse drugo prej kot samocerkveni socialni klub!

Prišel je čas, da se spremeni in ponovno definira značajeljudi, ki jih najdemo v naših skupnostih. Moramo seosvoboditi »Houdinijevega načrta« in se otresti slabegaugleda, da smo samo ponesrečena epizodahumoristične serije »Prijatelji«. Čas je, da vržemo pročšop ključev gospoda Povprečneža in investiramoživljenje v Cerkev ter tako zavrnemo vlogo receptorja vnebeški čakalnici. Premagati moramo sebično miselnostLas Vegasa in dovoliti, da »doživetja« iz Cerkve vplivajona naša življenja tudi zunaj nje. Zavrzimo stare značajeneučinkovite religiozne Cerkve in postanimo energična,vplivna in zmagovalna Kristusova Nevesta!

Prevod: Tabita Jovanović

David Coker, teolog in ustanovitelj krščanske skupnostiGateway Believers Fellowship (Carnesvill, Georgia)

Vir: http://www.thevoicemagazine.com/christian-living-christianity/spiritual-growth/does-the-church-have-multiple-personalities-.html

Poživitev duše


stran 20 Olje maziljenja

Polemična misel

Nakup hoje za Kristusom(Nathan Colquhoun)

Bobneča beseda v današnji Cerkvi jepotrošništvo. Drug drugega svarimo predle-tem in opozarjamo nanj pri vsehvidikih našega življenja, tudi pri načrtihcerkvenih skupnosti. Počasi dobivamoboljši vpogled v to, kaj je potrošništvopovzročilo in še povzroča v Cerkvi nalokalni in globalni ravni. Kakorkoli že,ostalo pa je še nekaj skritih stvari, ki jihje pod površjem krščanskega žargona inbiblijskih vrstic včasih težko najti.

V mestu Hamilton obstaja neka soseska,ki se smatra za tretje najrevnejšeobmočje v Kanadi in najbolj revnoobmočje v pokrajini Ontario. Imenuje seBeasley. V tej soseski se nahajakrščanska Cerkev po imenu FRWY, kidela čudovite stvari s tem, ko pomaga tejsoseščini in jo opogumlja s Kristusovimevangelijem. Nekega večera, ko sem biltudi jaz tam, so organizirali javnodiskusijo, kjer so udeleženci podali karnekaj zanimivih vprašanj in odgovorovna temo, kakšna je njihova vloga vsoseski. Eno izmed vprašanj se jenanašalo na to, zakaj mislijo, da sesoseska in domača skupnost nespreminjata, in kaj morajo narediti, da biji lahko dejansko pomagali na poti krazvoju. To je pomembno in velikovprašanje. To je vprašanje, ki bi si gamorali postaviti glede vsakegaobubožanega območja in glede vsakeosebe na tem svetu. Kot verujočim vKristusa bi morala biti to naša osnovnaprioriteta: da pomagamo osvoboditi innarediti celovitega vsakega človeka, ki jeduševno zlomljen ali v pomanjkanju.Zanimivo je, da čeprav je vlada vložilamilijone dolarjev v to območje, se nisopojavili znaki ali znamenja spremembe. V

preteklih desetih letih je to območjeprejelo več milijonov dolarjev pomoči,vendar od nje ni bilo nobene koristi;soseska je še v slabšem stanju, kot je bilapred tem.

Odgovorov na ta problem je več. Pot oz.način vlade: dajte jim več denarja inpotem še več denarja in upajmo, da sebodo lahko postavili na svoje noge.Krščanska pot številka ena: molimo zanjih, razmišljajmo o njih in jih dodajmona finančni načrt našega proračuna.Krščanska pot številka dve: pošljemomisijonarja na to območje za teden alidva in popravimo nekaj objektov,običajno cerkvenih stavb, ter izpeljemonekaj verskih programov. Tu je tudikrščanska pot številka tri: imamoposebno nabirko in jim vsak mesecpošljemo določen znesek denarja. Tu nemislimo samo na lokalne soseske, ampakgovorimo o vseh območjih, ki soobubožana ali pa v kakršnemkolipomanjkanju. Od vseh teh štirih poti zareševanje tega problema pri nobeni nedobimo občutka, da vključuje našeravnanje v vlogi kristjanov niti načinaživljenja, ki ga je živel Kristus. Čeprav nepravim, da je katera izmed teh potiposebno slaba, pa želim povedati, da čebomo naredili samo kaj od tega, potemsmo popolnoma zgrešili svoje bistvo.

Potrošništvo je mišljenje, da je potrošnjadobrin pravzaprav dobra stvar in jedobra za vsakogar izmed nas. To imaposledice v ostalih navadah. Kopostajamo ujeti v potrošništvu, mislimo,da mora biti način, kako dobimomaterialne stvari, tudi način kakodobimo vse drugo. Drugače povedano,


stran 21

kar potrebujemo ali kar je treba narediti,to se mora dati kupiti; in to moramo bitisposobni kupiti, in – če je potrebno takoj– takoj. Če potrebujemo seks, si lahkodobimo prostitutko. Če potrebujemočustveno tolažbo ali notranjo potešitev,se ga lahko napijemo. Če se želimodobro počutiti, jemo. Če potrebujemospodbudo, jo dobimo s tem, da drugeponižujemo in zaničujemo. Če potrebu-jemo odstranitev občutka krivde zaradigreha, gremo v cerkev. Če potrebujemoodstraniti občutek krivde, ker ničesar nedajemo tistim, ki so v pomanjkanju,vržemo nedeljo v nabirko nekaj denarja.Če nas razjeda občutek krivde, da vbistvu dejansko ne živimo po Kristusovihzapovedih, da naj pomagamo ubogim invdovam, potem bomo prevzeli skrb nadnekim otrokom (na daljavo v tujini) alibomo poslali nekaj denarja za misijone.Imamo rešitev za vse. Radi bi na hitrorešili vsako potrebo, željo ali krivico le spotegom bančne kartice! In do nekemere se to tudi da.

Potrošništvo je prodrlo v našo službopomoči ubogim. Namesto, da bi delali to,kar je delal Kristus, da bi se zbližali zljudmi, s katerimi sicer nikoli ne bispregovorili niti besede, udobno sedimov cerkveni klopi in damo nekaj denarja vnabirko. Včasih je to, da se znebimoobčutka krivde, tako preprosto kot samprenos denarja iz našega bančnegaračuna na sklad neke humanitarneorganizacije, npr. World Vision, ki skrbiza posvojitve otrok na daljavo. Ne vem,kako bi lahko dovolj poudaril to, da neželim povedati, da so te stvari napačne.Ampak pravim, da te stvari mnogi izmednas izrabljajo kot nadomestke za to, karbi morali početi v resnici.

V mestu Hamilton poskuša oblast z de-narjem območju Beasley kupiti celovi-tost, razvoj in napredek; ljudem poskuša

kupiti svobodo s tem, da jim daje denar.Mi kot kristjani postopamo enako vodnosu do ljudi okoli nas. S sendvičinadomeščamo odnose in z denarjemljubezen. Potrošništvo je tudi to, damislimo, da lahko kupimo rešitev za ljudiv revščini. Prav tako ne moremo kupitinaše hoje v služenju Kristusu. Ljudje vuboštvu, v revščini potrebujejo več kotsamo denar. Nekaj veliko večjega kot jedenar: našo ljubezen in dovzetnost tergostoljubnost.

Ne prenehaj dajati svojega denarja;pravim samo, da to ni dovolj. Moramodati sami sebe. Ti ljudje morajo vedeti,da lahko pridejo k tebi, ko potrebujejopomoč, da imajo v tebi nekoga, s komerse lahko pogovorijo ali so si blizu.Skrivanje v naših zasebnih, privatnihdomovih ni hoja za Kristusom. Ljudi, skaterimi se v normalnih pogojih ne binikoli družili, povabiti v naše privatnedomove in preživljati čas z njimi obkosilu ali večerji, je bolj podobno hoji zaKristusom. Za to težko, neudobno,ranljivo delo moramo pač žrtvovati svojčas, vendar je to Kristusov način innjegov način je edini izpolnjujoč načinživljenja.

Prevod: Ema Mercedes Vitek

vir: http://www.theporpoisedivinglife.com/porpoise-diving-life.asp?pageID=254

Olje maziljenja


stran 22 Besede modrih

Kristali – kaj Svetopismo govori o kristalih?

Mnogi menijo, da imajo kristaliskrivnostno moč, ki se lahko uporablja zazdravljenje. Nekateri verjamejo, da lahkokristali spodbujajo duhovni napredek inpovzročajo pozitivne spremembe vživljenju. Ali je torej dobro in primerno,da se aktivno vključimo v zdravljenje spomočjo kristalov? Kaj o tem pravi Svetopismo? Ni dvoma, da so kristali lepi, kerjih je ustvaril Bog. Deli Božjega, slavneganebeškega mesta, Novega Jeruzalema,bodo zgrajeni iz kristalov. V Svetempismu piše: »Sijoče v Božjem veličastvu.Njegov sijaj je bil podoben najdražjemukamnu, biseru iz kristalno bleščečegajáspisa ... Gradivo mestnega obzidja je izjáspisa, mesto pa iz suhega zlata,podobnega čistemu kristalu. Temeljimestnega obzidja so bili okrašeni zvsakovrstnim dragim kamenjem: prvitemeljni kamen je bil jáspis, drugi safír,tretji halkedón, četrti smarágd, petisardoníks, šesti sárdij, sedmi hrizolít,osmi beríl, deveti topáz, deseti hrizopráz,enajsti hiacínt, dvanajsti ametíst.« (Raz21,11.18-20 JUB)

Ko razmišljamo o primernosti uporabekristalov v namen zdravljenja, je zelopomembno, da se zavedamo dejstva, daje večina strokovnjakov, ki promovirajozdravljenje s kristali, vpletenih v okulti-zem. Beseda »okultno« pomeni »skrito«.Okultizem se ukvarja s preučevanjem inkoriščenjem nadnaravnih vplivov, močiin pojavov, ki so sicer prikriti normalnimtelesnim čutilom in za katere se običajnomeni, da jih tradicionalno, znanstvenoopazovanje ne dokazuje. Okultistiverjamejo, da so človeška bitja in svet, vkaterem živimo, prežeta z nevidnimimističnimi energijami. Verjamejo, da se

te energije lahko zberejo in usmerijo na»svete kamne«, kot so kristali in drugitalismani, ki se jih tako da uporabiti zatelesno zdravljenje in duhovno razsvet-ljenje. Razen tega, da se ukvarja z močjokristalov, je okultizem povezan tudi zdrugimi mističnimi panogami, kot soastrologija, numerologija, vedeževanje,karte tarot, zdravljenje s strani medijev,kanaliziranje duhov, neavtohtone vzhod-njaške religije, obredna magija inčarovništvo.Kaj Bog govori o ukvarjanju z okultiz-mom? Preden so prišli v Kanaan, je Bogopozoril Izraelce, naj se ne ukvarjajo zokultnimi stvarmi. V Svetem pismu piše:»Ko prideš v deželo, ki ti jo daje GOSPOD,tvoj Bog, se nikar ne úči posnematignusobe tistih narodov! Naj se ne najdepri tebi nihče, ki bi sina ali hčer žrtvoval vognju, ki bi opravljal vedeževanje,zarotoval, razlagal znamenja ali čaral aliizgovarjal uroke ali klical duhove umrlihin druge duhove ali povpraševal umrle zasvet. Kajti GOSPODU je gnusoba, kdorkolidela te reči, in zaradi teh gnusob jih boGOSPOD, tvoj Bog, pregnal pred teboj«. (5Mz 18,9-12)Uporaba »svetih kamnov« v mističnenamene je bila običajna praksa medpoganskimi narodi v svetopisemskideželi. Ti amuleti (talismani) so bilinarejeni v obliki majhnih obeskov,pritrjenih na ogrlico ali zapestnico. Ljudjeso jih nosili, da bi se zaščitili prednegativnimi energijami, pred zlom inpoškodbami, a tudi zato, da bi jimprinašali srečo. Bog je resno opozorillažne prerokinje v Izraelu, ki so se vstanju odpadništva od vere zatekle kpoganskim običajem, tudi k nošenjutalismanov. V Svetem pismu je zapisano:»Reci: 'Tako govori Gospod BOG: Gorježenskam, ki vežejo čarovne obveze navsa zapestja in izdelujejo tančice za glavevsake velikosti, da bi ulovile duše!Mislite, da boste ulovile duše pripadni-


stran 23Besede modrih

kov mojega ljudstva, svojo dušo pa ohranile priživljenju? Zato tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz semproti čarovnim obvezam, s katerimi lovite duše kakorptice. Iztrgam vam jih iz rok, in duše, ki jih lovite,izpustim na prosto kakor ptice. Raztrgam vaše tančice inrešim svoje ljudstvo iz vaših rok. Ne bodo več plen vvaših rokah. Tedaj boste spoznale, da sem jaz GOSPOD.'«(Ezk 13,18.20.21)Sveto pismo smatra uporabo amuletov (talismanov) zaobliko poganske magije. Sodobni zastopniki energijekristalov smatrajo zdravljenje s kristali za »belo magijo«.Okultna magija lahko včasih izzove spektakularnemanifestacije. Takšni primeri so opisani v Svetem pismu.Na primer v 2. Mojzesovi knjigi 7,10-12: »Mojzes in Aronsta tedaj šla k faraonu in storila, kakor jima je zapovedalGOSPOD. Aron je vrgel palico pred faraona in njegoveslužabnike; in postala je kača. A tudi faraon je poklicalmodrijane in vražarje; in tudi ti, egiptovski čarovniki, sonaredili enako s svojimi čarovnijami: vrgli so vsak svojopalico in postale so kače. Toda Aronova palica je požrlanjihove palice«.Iz opisa še dveh drugih čudežev v nadaljevanju, ki so jihizvršili faraonovi vražarji, vemo, da so pri tem koristiliokultne sile in ni šlo le za iluzije.

Čudeži, znaki in znamenja so lahko pogostokrat tudisatanovo delo. V Svetem pismu beremo: »Nepostav-nežev prihod bo v skladu s satanovim delovanjem in sebo kazal z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži. Zvsakovrstnim krivičnim zapeljevanjem se bo predstavljaltistim, ki gredo v pogubo, ker niso sprejeli ljubezni doresnice, da bi bili rešeni.« (2 Tes 2,9-10)Pod satanovo oblastjo in z avtoriteto njegovih pomočni-kov lahko zli duhovi delajo te čudežne znake. V Razodet-ju 16,13-14 piše: »Nato sem videl, kako so iz ust zmaja,iz ust zveri in iz ust lažnega preroka prišli trije nečistiduhovi, podobni žabam. To so namreč duhovi demonov,ki delajo znamenja in ki hodijo zbirat kralje vesoljnezemlje na vojsko, za véliki dan Boga, vladarja vsega«.Duhovi so sicer angelska bitja, kar lahko razberemo iznaslednje vrstice: »Mar niso vsi ti le duhovi, ki opravljajoslužbo in so poslani, da strežejo zaradi tistih, ki bododediči odrešenja?« (Heb 1,14)Okultna magija je obstajala tudi v času prve Cerkve.Beremo lahko: »V mestu je živel mož po imenu Simon,čarodej, ki je vzbujal začudenje med prebivalstvomSamaríje; govoril je, da je nekaj posebnega. Vsevprek ga

je občudovalo, mlado in staro. Govorili so: 'On je božjamoč, ki se imenuje Velika moč.' Bili so njegovi privrženci,ker jih je že dolgo mešal s svojimi čarodejstvi. Ko pa somožje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjalbesedo o Božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa,so se dajali krstiti. Tudi sam Simon je sprejel vero; dal seje krstiti in se oklenil Filipa. Gledal je znamenja in strmelnad velikimi čudeži, ki so se dogajali.« (Apd 8,9-13)Simon je kmalu odkril, da je Božja moč večja od okultnemoči in da pravo ozdravljenje prihaja od GospodaJezusa. V Svetem pismu piše: »Slávi, moja duša,Gospoda, in ne pozabi na njegove dobrote. On odpuščavse tvoje krivde, ozdravlja vse tvoje bolezni; tvoježivljenje rešuje iz jame, krona te z dobroto inusmiljenjem.« (Ps 103,2-4)V času prve Cerkve v Efezu so osebe, ki so se ukvarjale zokultizmom, spoznale Evangelij zahvaljujoč deluapostola Pavla. Ti ljudje so se spreobrnili in uničili vsesvoje okultistične knjige. V Svetem pismu najdemo zapiso tem: »... In poveličevali so ime Gospoda Jezusa.Prihajalo je veliko vernikov, ki so javno priznavali svojadejanja. Številni med temi, ki so se pečali z vražarstvom,so znesli knjige na kup in jih javno sežgali. Preračunali sonjihovo ceno in ugotovili, da so bile vredne petdesettisoč srebrnikov.« (Apd 19,17-19).

Ob Jezusovem drugem prihodu bo tistim, ki se ukvarjajoz okultizmom, onemogočen vstop v slavni »NoviJeruzalem«. Sveto pismo namreč pravi: »Blagor njim, kiperejo svoja oblačila, da bi imeli pravico do drevesaživljenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto. Zunajpa ostanejo psi in čarovniki, nečistniki in ubijalci,malikovalci in vsi, ki ljubijo laž in živijo iz nje!« (Raz22,14.15)Glede na to, da ne bodo podedovali večnega življenjatisti, ki se ukvarjajo z magijo, bodo žal obsojeni na večnosmrt. V Razodetju 21,2.7.8 še najdemo: »Videl sem tudisveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba odBoga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala zasvojega ženina. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jazbom njemu Bog, on pa meni sin. Toda strahopetci inneverniki, pokvarjenci in ubijalci, nečistniki in čarovniki,malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezerugorečega žvepla. To je druga smrt.«

Prevod: Nevenka Hrovat

vir: http://biblijainfo.net/index.php


stran 24

Homilija

Bogastvo pri Bogu(mag. Gary Carlson)

Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj,reci mojemu bratu, naj deli dediščino zmenoj.« On pa mu je dejal: »Človek, kdome je postavil za sodnika ali delivca nadvaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujtese vsake pohlepnosti, kajti življenjenikogar ni v obilju iz njegovegapremoženja.« Povedal jim je priliko:»Nekemu bogatemu človeku je poljedobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal:›Kaj naj storim, ker nimam kam spravitisvojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bomstoril. Podrl bom svoje kašče in zgradilvečje. Vanje bom spravil vse svoje žito indobrine. Tedaj bom rekel svoji duši:Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih zavrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobrevolje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! Tonoč bodo terjali tvojo dušo od tebe, inkar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je stistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogatpred Bogom«. (Lk 12,13-34)

Ob branju te zgodbe marsikateremukristjanu ni jasno, v čem je težava. Tokaže, kako zelo smo posvojili načinrazmišljanja, ki vlada na tem svetu.Premislimo o situaciji tega človeka. To jebil premožen posestnik, ki je imel obilnožetev. Zato se je odločil za gradnjo novihkašč, da bi vanje shranil ves pridelek, potem pa bi proslavil in užival v svojembogastvu. Midva verjetno ne bi rekla, daje ta človek neumen. Mislila bi si, da jepač moder vlagatelj. Ampak v dvajsetivrstici ga Bog imenuje neumnež. Grškabeseda, ki jo najdemo na tem mestu vizvirniku, opisuje nekoga, ki ravna impul-zivno, brez pameti in brez premisleka.

Vprašajmo se: Zakaj mu samo zato, kerje zgradil nekaj kašč, Bog pravi

neumnež? Če bi odlomek študiralipodrobneje, bi našli več razlogov, tokratpa se osredotočimo na enega: Bog mupravi neumnež zato, ker si ne dovolipočitka, vse dokler njegove kašče nisopolne. To je iz grškega izvirnika, kjervrstni red besed naglasi bistvo stavka,enostavno razbrati. V tem stavku je čutitivzročno posledično povezavo: »Kerimam veliko premoženja shranjenega zamnoga leta, lahko zdaj, in šele zdaj,počivam, jem, pijem in sem dobre volje.«Vidimo, da je bil glavni motiv njegovegaživljenja doseči finančno varnost. Ves časje mislil, da potrebuje več in na koncu,pravi Jezus, ga je to stalo življenja. Poobjavi te prilike Jezus svetuje učencem:

Nato je rekel svojim učencem: »Zato vampravim: Ne skrbite za življenje, kaj bostejedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj ježivljenje več kot jed in telo več kotobleka.« (Lk 12,22-23)

V nadaljevanju pravi:Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kajboste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vseto namreč iščejo narodi sveta. Vaš Očevendar ve, da to potrebujete. Iščitenjegovo kraljestvo in to vam bonavrženo. (Lk 12,29-31)

Vidite, Jezus ne obsoja našega denarja,ampak našo obremenjenost z njim in zvarnostjo, ki jo daje. Očita nam to, danimamo miru, dokler nismo prepričani,da imamo dovolj. Koliko pa je dovolj?Dobro vprašanje. Lev Tolstoj je napisalčrtico z naslovom 'Koliko zemljepotrebuje človek?'.

Zgodba govori o ruskem kmetu po imenuPahom, ki je pridno obdeloval svojkošček zemlje, dokler ni zaslužil toliko,da si je lahko kupil še en majhen koszemlje. Potem je obdeloval oba kosa,dokler ni spet zaslužil toliko, da je kupil

Gospodova dobrotaNa zelenih pašnikih

mag. Gary Carlson,

evangelijski duhovnik

iz Novega mesta


stran 25

še več zemlje. Celo življenje je kupovalzemljo in nikoli mu ni bilo dovolj. Nekegadne je naletel na skupino baškirjev(prebivalcev Baškirije, op. ured.), ki soimeli v lasti gromozanske posesti.Pahomu so ponudili, da mu za malodenarja dajo toliko zemlje, kolikor jélahko v točno enem dnevu obhodi. Takose je ob zori naslednjega jutra odpravilna pot, poln navdušenja, ker bo kmalukončno imel dovolj zemlje. Do sredinejutra je hodil v ravni liniji, potem pa zavillevo. Ob poldnevu je nameraval ponovnozaviti levo, ko je ugledal čudovito polje,ki se mu ni mogel upreti. Hodil je malodlje in ga zaobjel. Tako je nadaljeval celopopoldne. Čeprav se je trudil hoditi vravni liniji, se je venomer umikal zzačrtane poti, da bi obhodil še malo večzemlje. Kmalu pa ga je zaskrbelo, da mune bo uspelo do zahoda priti nazaj. Vobupu je začel hoditi vedno hitreje,zadnjih nekaj kilometrov je tekel, kolikorhitro je mogel. Ker ni bil vajen takšnegatempa, se je v tistem hipu, ko je prispelna cilj, zgrudil in mrtev obležal. Tolstojzaključi: »Izkopali so grob, dovolj velik,da je Pahom lahko ležal v njem, in gapokopali. Na koncu je potreboval samodva metra zemlje, toliko da je bil pokritod glave do pet.«

Nauk te zgodbe mi je všeč. Spomni mena Jezusov nauk iz 12. poglavja Lukovegaevangelija. Zakaj se ubijamo vprizadevanju, da bi dobili vedno več?Zakaj se bojimo, da ne bomo nikoli imelidovolj? Jezus pravi, da je v življenju poveri ravno nasprotno. Njegovi učenci sene bi smeli ničesar bati, ker je našanagrada veliko večja.

Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče jesklenil, da vam da kraljestvo. (Lk 12,32)

V 33. vrstici pa preberemo eno najboljekstremnih izjav, kar jih je moč najti v

Novi zavezi: Prodajte svoje premoženje indajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki neostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih,kamor se tat ne približa in kjer molj nerazjeda. (Lk 12,33)

Z veseljem opazujem fundamentaliste,ko se trudijo razložiti to vrstico. Ti sicervztrajno trdijo, da je Sveto pismopotrebno razumeti dobesedno, ko papridemo do takšne vrstice ... Neverjetno,kako so nenadoma prepričani, da gre tuza simboliko. Jezusove besede v tejvrstici so zelo jasne, ampak kdo od nas bito res naredil? Takšna odločitev zahtevavelikansko vero. Takšno, kakršno bi jopotreboval Peter, da bi stopil iz čolna inhodil po vodi.

Zakaj torej Jezus pravi tako, da najprodamo premoženje? Ker ve, da doklerje naša gotovost v denarju, ne moremozares hoditi za njim. Kaj je bistvoučenčevstva? Mar ne to, da se odrečemovsemu, da bi lahko sledili Gospodarju?Seveda je! Zakaj se torej nismopripravljeni odreči vsemu zaradi Jezusa?Ker se bojimo, da če se zares odrečemovsemu zaradi Jezusa, potem ne bo ostalodovolj za nas. In to je najbolj osnovengreh kristjana. Ne prešuštvo, sovraštvo,malikovanje, krivoverstvo, niti nebogokletje. Čeprav so vsi ti grehi resničniin grozni, je naš prvotni greh ta, da nezaupamo Bogu, ampak se raje zanašamona svoja sredstva.Bog nima nič proti temu, da bi imelidenar ali bili bogati. Božja obsodba pridenad nas, če denar postane vir naševarnosti. Mnogi govorijo, da »zaupajoBogu«, svojo energijo pa vlagajo vdoseganje tistega, za kar mislijo, da vresnici potrebujejo. So kot človek, okaterem Jezus govori v prebrani zgodbi.Niso zadovoljni, dokler nimajo več kotdovolj.Da bi se počutili varne, tako razmišljamo,

Na zelenih pašnikih


stran 26

potrebujemo vedno več, v resnici pa ne zaupamo Bogu,da bo poskrbel za naše potrebe. Zato moramoprisluhniti Jezusovim besedam še enkrat:

Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Nareditesi mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih,kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer jenamreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. (Lk 12,33-34)

Ko beremo te besede, se nam Jezusova zahteva zdinemogoča. Konec koncev, ali se je res kdo odrekelvsemu, da bi v veri hodil za Gospodom Jezusom? Na tolahko odgovorimo, če vemo, komu je Jezus govoril. Nigovoril bogatim ljudem. Dvaindvajseta vrstica namrečpravi, da je govoril svojim učencem. In vemo, da so onizapustili vse in dejansko hodili za njim, oziroma z njim.Peter, Jakob, Janez in Andrej so zapustili svoje ribiškečolne, Matej pa je opustil službo carinika. To so bilimožje, ki so se naučili zaupati Bogu v zvezi s svojimvsakdanjim kruhom. Ni bilo lahko, ampak ko so hodili zaJezusom, so spoznali, da on poskrbi za njihove potrebe.Seveda je to včasih pomenilo spanje na tleh. Včasih nisovedeli, od kod bodo dobili svoj naslednji obrok. Ampak,ko so se naučili zaupati Bogu, so se naučili tudi, da je onzvest.Vidite, Jezus tu ne govori o našem denarju, gre za

vprašanje zagotavljanja varnosti. Jezus svoji Cerkvi jasnosporoča: Če ste vedno osredotočeni na varnost, kot vamjo zagotavlja ta svet, potem ni mogoče, da bi biliosredotočeni na moje kraljestvo. »Kjer je tvoj zaklad,«pravi Jezus, »tam je tudi tvoje srce.« Kaj, če bi se reslahko naučili graditi zaklade v nebesih? Kaj, če bi senaučili Bogu zaupati do te mere, da nas ne bi grabilatesnobnost ob misli na prihodnost? Pomislite zatrenutek: Kaj, če bi umaknili pogled od varnostibogastva tega sveta in se potrudili razumeti varnost, kinam jo želi dati Bog? Ne verjamem, da Jezus vse naskliče, da bi se odrekli svojemu imetju, gotovo pa naspoziva, da se odrečemo strahu, da ne bomo imeli dovolj.In poziva nas, naj opustimo idejo, da lahko sebizaupamo bolj kot njemu. Učenci so popoln primerobičajnih ljudi, ki so se tega naučili. Naučili so se zaupatiBogu, da bo poskrbel za vsako njihovo potrebo.Posledica te odločitve so bili vedno večji blagoslovi vnjihovih življenjih: Ker so zaupali Bogu, da bo poskrbelza njih, so spoznali, da jim ni potrebno skrbeti zavsakdanji kruh. Ker niso skrbeli za vsakdanji kruh, so senaučili izpolnjevati Božji poklic. In ker so bili predaniizvrševanju Božjega poklica, jih je Gospod Jezus uporabilv službah na nepredstavljive načine.

Prevod: Vesna Pavlović

Na zelenih pašnikih


stran 27

NAJ PRELOŽIM BREME NATE, JEZUS

(Nataša Pečar)

Koliko trpljenja vsepovsod !Bolečine in bolezni,stiskanih in mučenih ljudiin nadloge in nesrečein umorov, smrti na pretek.

Vsi nemočni, oslabljeni,vsi prestrašeni in zagrenjeni.Kakšno to je tu življenje,temu reče se trpljenje !Temu reče muka se in smrt.

Pa vendarle ta človek,pa vendar to človeštvo,Oče, ti ustvaril si.Ti poslal človeka si na zemljo,Ti mu daš živeti in umreti.

Moja duša ne razumein oko zboleva ob pogledu na ta svet.Vidim mučenje, trpljenje,vidim to človeštvo,ki razpadajo mu roke in srce.

Ker me ljubiš, Tebe Oče prosim,daj mi doumeti vsaj za tanek las,doumeti kje tu znotrajTvoja je Ljubezen in Dobrota vsa ?

Te sprašujem,ker mi duša že po šivih pokain najraje bi za vedno si zatisnila oči.Tebe iščem, iščem v trpljenju tem.

Kje si Jezus, kje si Ti, Ljubezen Večna,kje si Vsemogočni, Veličastni Bog ?

Kje si, ko pobijajo človeka,kje si, ko bolezen mu telo razjeda?

Kje si, Jezus, kjer ni kruha,kjer od lakote pomirajo prav zdaj?

Kje si, Bog moj, ko ljudem prekinejo življenje,kje si, Jezus, sredi vseh zlorab?

Kje si, kjer sovraštvo se razrašča,kjer trpinčijo zverinsko ga človeka?

Kje si, ko se sŕca ob izgubah trgajo na trojein od bolečin prehudih

zgublja človek zdrav razum?Kje si, kadar človek več ne zmore

in vzame si življenje svoje ?

Ti si Bog in jaz sem človek,moj pogled ne sega daleč.

Si pravični in edini,delaš vedno dobro vse in v vsem.

Naj pogledam skupaj s Tabo,Tvoj pogled resničen je;

Prosim, Jezus, naj Te v svetu,v trpljenju teh ljudi uzrem !

Naj preložim Jezus breme nate,Ti edino lâhko nosiš ga.Te rotim zato človeštvo,

razodeni, Bog, se vsem ljudem !

Ti Pomoč, Rešitev Si, Tolažba.Ti Si Bog in Si naš Rešenik.

Stegni Svojo Roko Oče,Reši narod ta !!!

Prepolna čaša


stran 28 Gospod je moj pastir

Pripoved za otroke

Hrast in njegov sinko(Mira Grahek)

Obiskala me je Urška in povedala, da pri poukuobravnavajo jesen v gozdu in da mora v šoloprinesti liste in plodove različnih dreves. Ker sem seravno odpravljala na sprehod, sem jo povabila, dagreva skupaj.Si bil tudi ti kaj v gozdu letošnjo jesen? Te jeočaralo zlatorumeno listje, ki je odletavalo z vej? Sise ustavil pri kakšnem drevesu in pobrskal podnjim, da bi našel njegove

Documents

OKKTOOBBERR 22 0110 LETOO 2266,, TT.. 1100- 11 ......Pri Bogu ni ločenosti. Iz tega izhaja ves krščanski nauk o Bogu, Cerkvi, človeku in stvarstvu. Kdor veruje, da ima lahko Boga