UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO–POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ČLOVEK IN NJEGOVA OSEBNOST KOT

OSNOVNI ELEMENT ORGANIZACIJE

HUMAN END HIS PERSONALITY AS A BASIC ELEMENT OF ORGANISATION

Kandidatka: Sabina Padežnik

Študentka rednega študija

Številka indeksa: 81641103

Program: visokošolski strokovni

Študijska smer: Management

Lektoriral: prof. Natalija Kotnik

Mentor: mag. Simona Šarotar Žižek

Laško, september, 2009

[2]

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE DIPLOMSKEGA DELA IN

OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV

Ime in priimek diplomanta-tke: Sabina Padežnik

Vpisna številka: 81641103

Študijski program: Poslovna ekonomija- Management

Naslov diplomskega dela: Človek in njegova osebnost kot osnovni element v organizaciji

Mentor: mag. Simona Šarotar Žižek

Podpisana Sabina Padežnik izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddala elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko delo sem izdelala sama ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru.

Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddala za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru.

Podpisana izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (Sabina Padežnik, 1986, Laško, 5.10.2009, Človek in njegova osebnost kot osnovni element organizacije) na spletnih straneh in v publikacijah UM.

Datum in kraj: 5.10.2009 Podpis diplomanta-tke:

[3]

PREDGOVOR

Eden od ključnih dejavnikov človekovega življenja je njegovo delo. Z delom se človek spopada celo življenje, se z njimi identificira, poenoti, oblikuje ter se razvija in raste. Spoznavanje samega sebe je želja človeka, ki izhaja že iz pradavnine. V sodobnem svetu se pojavljajo različni vplivi, ki posredno ali neposredno od človeka v organizaciji zahtevajo posebne oz. specifične lastnosti. Vloga človeka, kot temeljnega subjekta v organizaciji, se je skozi zgodovino spreminjala. Spreminjale so se njegove osebne značilnosti, vpliv njegovega delovanja na posamezno organizacijo, njegov razvojni potencial in drugo. Iz tega je razvidno, da uspešnost in zadovoljstvo posameznika v organizaciji lahko veliko prispevata k splošnemu življenjskemu zadovoljstvu in sreči le - tega.

Pri tem je ključnega pomena razumevanje pojma osebnosti. V literaturi zasledimo veliko pojmovanj samih teorij osebnosti, od filozofskih, psihoanalitičnih, analitičnih, neoanalitičnih ipd., ki so postavile temelj današnjemu razumevanju osebnosti. Šele na podlagi ustreznega pojmovanja osebnosti se lahko urejajo dobri medsebojni odnosi in si jih sami prilagodimo tako, kot si jih želimo. V vsakdanjem življenju uporabljamo pojem osebnosti v zelo različnih, in pogosto tudi v ne vedno doslednih pomenih. V večini primerov se zgodi, da ne razlikujemo pojma osebnosti, od pojmov kot so oseba, človek, individum1, tip in drugo.

Z boljšim razumevanjem teh teorij in osebnih značilnosti ter lastnosti človeka v organizaciji, ter z zavedanjem situacije, v kateri se posameznik znajde, se lahko le - ta v skladu s svojimi željami in potrebami boljše odloča in več časa posveti svoji lastni rasti in razvoju (Clemmer 2008a, 21).

Delo človeka v organizaciji je lahko opredeljeno le kot njegova služba, ali pa platno na katerega se bo začrtala njegova življenjska pot. Če je človek zadovoljen s svojim delom in ga veseli, iz njega vre ustvarjalnost, zaradi česar je uspešnejši pri svojem delu. Na svoji življenjski in poklicni poti lahko premaga vse ovire, če le želi in zna svoje sposobnosti v to tudi usmeriti. Temperament, značaj, telesna zgradba, načela, vrednote, izzivi človeka pa pomembno vplivajo na uspešno izpolnjevanje delovnih nalog in integriranje v organizacijo.

Od vsake organizacije in njenih osnovnih načel in potreb je odvisno kakšnega posameznika za opravljanje določenih nalog potrebujejo, kakšna naj bo njegova osebnost, njegove značilnosti in podobno. Lahko pa trdimo, da ne obstaja popolni posameznik, ki bi že na začetku delovanja v organizaciji ustrezal vsem pogojem. Preko dela in ustvarjanja se oblikuje in poenoti z organizacijo.

Do izbora teme diplomskega dela je prišlo zato, ker nas zanima kakšne osebne značilnosti so potrebne, da se zaposleni lahko razvijajo v organizaciji oz. katere lastnosti so za to primernejše. Človeka bomo v našem diplomskem delu imenovali posameznik, in tako poudarili njegovo individualnost.

Obstaja veliko posameznikov, ki se ne znajo prilagoditi in vključiti v organizacijo, da bi z njo dihali kot eno. Prav s spoznanjem svoje lastne osebnosti, z opazovanjem in 1 Individum v našem primeru pomeni posameznik.

[4]

spoznavanjem samega sebe ter tudi z ozaveščanjem posameznih delov posameznikove osebnosti, bi lahko vzpostavili proces lastnega osebnostnega razvoja in rasti, in tako odkrili svoje prednosti in slabosti (Clemmer 2008b, 75).

»Biti pristen dobesedno pomeni biti ´sam svoj avtor´. Pomeni, da odkrijemo svojo energijo, želje, potem pa najdemo pot, da te želje uresničimo. Ko to naredimo, nič več ne živimo zato, da bi ugodili pričakovanjem družbe ali se uklonili družinski tradiciji. Ko pišemo knjigo svojega življenja, sprejmemo vlogo, ki nam je namenjena. Ostanemo zvesti sebi in svojim obljubam.«

Warren Bennis in Joan Goldsmith, Learning to Lead

[5]

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem vsem, ki ste mi v času mojega študija, kakor tudi v času nastajanja te diplomske naloge

stali ob strani in me spodbujali k cilju.

Za strokovno pomoč, usmerjanje pri nastajanju diplomske naloge, koristne nasvete in spodbudne besede se iskreno zahvaljujem mentorici mag. Simoni Šarotar Žižek.

Hvala sošolcem za ogromno lepih trenutkov, pomoč in spodbudne besede.

Največjo zahvalo dolgujem družini, predvsem pa mami, ki me je v času študija vse čas vsestransko podpirala.

Hvala za vaše zaupanje in vse spodbude.

[6]

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 8

1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet diplomskega dela ................................. 8

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve diplomskega dela ....................................................... 8

1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega dela .............................................................. 10

1.4 Predvidene raziskovalne metode diplomskega dela .................................................. 10

2 ČLOVEK .......................................................................................................................... 11

2.1 Kaj je človek? ............................................................................................................ 11

2.1.1 Človekov razum .................................................................................................. 11

2.1.1.1 Zavest .......................................................................................................... 11

2.1.1.2 Podzavest ..................................................................................................... 12

2.2 Pogled na človeka iz različnih znanstvenih disciplin ................................................ 13

3 OSEBNOST ..................................................................................................................... 15

3.1 Pojem osebnosti ......................................................................................................... 15

3.2 Definicije osebnosti ................................................................................................... 16

3.2.1 Teorije osebnosti ................................................................................................. 19

3.2.2 Glavne teorije osebnosti ...................................................................................... 20

3.2.3 Okvir teorije osebnosti ........................................................................................ 22

3.2.4 Klasifikacija teorij in modelov ............................................................................ 25

3.3 Razvoj osebnosti ........................................................................................................ 28

3.3.1 Oblikovanje osebnosti ......................................................................................... 28

3.3.2 Obdobja osebnostnega razvoja ............................................................................ 29

3.4 Področja osebnostne strukture ................................................................................... 30

3.4.1 Temperament ....................................................................................................... 30

3.4.2 Značaj in telesna zgradba .................................................................................... 32

3.4.3 Sposobnosti ......................................................................................................... 33

3.4.3.1 Mentalne sposobnosti .................................................................................. 35

3.4.3.2 Motorične sposobnosti ................................................................................. 35

4 VPLIV OSEBNOSTI ČLOVEKA KOT KLJUČNEGA DEJAVNIKA USPEHA IN DELOVANJA V ORGANIZACIJI ..................................................................................... 36

4.1 Človek - njegovo delo in vloga v organizaciji ........................................................... 36

4.1.1 Vloga dela skozi čas ............................................................................................ 36

4.1.2 Ravnanje z ljudmi pri delu .................................................................................. 36

[7]

4.1.3 Delo kot vrednota in odnos človeka do dela ....................................................... 37

4.1.4 Človekove zmožnosti, participativna vloga in mesto v organizaciji ................... 38

4.2 Razvoj zaposlenih v organizaciji ............................................................................... 40

4.2.1 Izzivi, s katerimi se soočajo zaposleni v organizaciji ......................................... 41

4.2.2 Vrednost in vrednote vodstvenih in ostalih zaposlenih v organizaciji ................ 42

4.2.3 Osebni delovni cilji razvoja človeka v organizaciji ............................................ 43

4.3 Vpliv osebnosti na zadovoljstvo zaposlenih .............................................................. 45

4.4 Motivacija .................................................................................................................. 47

4.5 Vpliv osebnosti na doživljanje in premagovanje stresa ............................................. 51

4.6 Osebnost kot determinanta uspešnosti posameznika in posledično organizacije ...... 54

4.6.1 Uspešnost organizacije ........................................................................................ 54

4.6.2 Uspešnost posameznika....................................................................................... 55

4.6.3 Povezava med uspešnostjo posameznika in organizacijo glede na posamezne tipe osebnosti ....................................................................................................................... 57

5 SKLEP .............................................................................................................................. 59

POVZETEK ........................................................................................................................ 61

SUMMARY ........................................................................................................................ 62

SEZNAM VIROV ............................................................................................................... 63

SEZNAM TABEL ............................................................................................................... 66

PRILOGA 1 ......................................................................................................................... 67

[8]

1 UVOD

1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet diplomskega dela

V diplomskem delu bomo raziskovali posameznikovo delovanje v organizaciji, ki temelji na njegovi osebnosti. Razlog je ta, da sta uspešnost delovanja posameznika v organizaciji in njegov razvoj v veliki meri odvisna od njegove osebnosti, njegovih osebnih značilnosti, vedenja, vplivanja, motiviranja za dosego lastnih ciljev ter v tej zvezi tudi ciljev podjetja.

V diplomskem delu bomo osvetlili pomen posameznika kot zaposlenega in njegove osebnosti, pri čemer bomo izhajali iz predpostavke, da so zaposleni temeljni element organizacije. Osebnost posameznika determinira njegovo obnašanje in odzivanje na predvidljive in nepredvidljive situacije ter njegovo vlogo v organizaciji. Slovenski leksikon (2003, II. Knjiga: črke H - O) opredeljuje osebnost na naslednji način: »Človek, ki je razvil svoje značajske in duševne zasnove ga pri njegovem ravnanju vodijo vrednostna merila, zaveda pa se tudi družbene odgovornosti.« V diplomi bomo teoretično preučevali posameznike kot zaposlene in njihove osebnosti. Poleg tega bomo predstavili tudi vedenjske teorije, značaj, vrednote in druge veščine, ki jih mora posameznik kot glavni element organizacije imeti, da lahko s tem vpliva na sebe in druge, ter tako skupaj omogočijo sožitje in uspešno delovanje v organizaciji.

Naše raziskovanje bo rezultiralo v podrobnejši teoretični razlagi posameznika kot zaposlenega in nam omogočilo podrobnejšo analizo osebnosti v organizaciji. Analizirali bomo različne teorije osebnosti, ki zaznamujejo tudi zaposlenega ter predstavili učinke različnih vrst osebnosti na njihovo delovanje in razvoj.

V diplomskem delu bomo osvetlili tudi dejstvo, da je posameznik kot zaposleni soočen s prepletanjem zasebnega in poslovnega življenja. Iz tega tudi izhaja, da zaposleni v svoje delo prenašajo elemente zasebnega življenja, torej vzorce in izkušnje iz vsakdanjega življenja v delovanje organizacij.

V diplomskem delu bomo predstavili razumevanje vpliva osebnosti človeka kot zaposlenega, pri čemer bo naše raziskovanje temeljilo na osebnostnih teorijah in značilnostih posameznih tipov osebnosti. Na podlagi njihovih osebnostnih teorij, in kako le-te posredno ali neposredno vplivajo na delo zaposlenega v organizaciji. Skušali pa bomo tudi ugotoviti, kako osebnost kot celota vpliva na motivacijo, zadovoljstvo, vrednote, cilje in drugo.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve diplomskega dela

Namen

Namen diplomskega dela je ugotoviti vpliv osebnosti človeka kot temeljnega elementa v organizaciji in s tem vplive osebnosti na delo zaposlenega. Zato bomo najprej predstavili teorije osebnosti, nato pa predstavili različne značilnosti (temperament, značaj, sposobnosti in drugo) in vpliv teh na cilje, značaj in vrednote zaposlenega, medsebojno sodelovanje in drugo. Le - te na posameznika v organizaciji vplivajo tako, da se odražajo v njihovem zadovoljstvu, stresu, motiviranosti in drugih učinkih.

[9]

Cilji

Cilj tega diplomskega dela je predstavitev vpliva človekove osebnosti kot temeljnega elementa v organizaciji in osvetlitev teorij osebnosti ter različnih osebnostnih značilnosti zaposlenega, ki ga zaznamujejo ter vplivajo na njegovo ustvarjanje v organizaciji. Pomen in razumevanje osebnostnih značilnostih v organizacijah je bistveno za uspešno poslovanje, dobre odnose in prijetno klimo v organizaciji. Da bi dosegli cilje, bomo predstavili:

- osebnost, teorije osebnosti in njihova filozofska pojmovanja; - klasifikacije teorij; - področja osebnostne strukture, ki izpopolnijo posameznika in ta postane celota

osebnostnih značilnosti; - poizkušali bomo ugotoviti odnos posameznika do dela in vpliv njegovih ciljev na

cilje organizacije in - opredeliti posameznika kot ključnega dejavnika uspeha organizacije na temelju

njihove osebnosti.

Osnovne trditve

Osnovne trditve, ki jih v diplomskem delu želimo dokazati, temeljijo na pomenu posameznikove osebnosti, kot temeljnega elementa v organizaciji (z njegovega teoretičnega vidika) in predstavitvi njegovih značilnosti (temperament, značaj, sposobnosti, telesna zgradba), ki pripomorejo k uspešnejšemu poslovanju organizacije. Prispevajo pa tudi k izzivom, načelom, motiviranju in zadovoljstvu ljudi v organizaciji.

V diplomski nalogi si bomo prizadevali ugotoviti ali je osebnost tista, ki bistveno vpliva na delovanje posameznika v organizaciji. Preverjali bomo ali osebnostne značilnosti zaznamujejo delovanje zaposlenih. Zanima nas tudi kakšne vrste osebnosti in teorij osebnosti obstajajo in kako le-te opredeljujejo osebnost posameznika in s tem vplivajo na posameznika kot temeljni element v organizaciji. Te ugotovitve bomo skušali razbrati iz znanstvene, strokovne in ostale literature.

Osnovne trditve so:

- osebnost posameznikov vpliva na stopnjo stresa; - osebnost posameznika vpliva na njegov razvoj in uspešnost pri delu; - osebnost posameznika vpliva na motivacijo in s tem povezanim zadovoljstvom na

delu.

[10]

1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega dela

Predpostavljamo, da je za obstoj in razvoj organizacij pomembno poznavanje osebnostnih značilnosti posameznika. Poznavanje posameznika kot temeljnega elementa organizacije in njegove osebnosti, kot tudi vplivov osebnostnih značilnosti posameznika zaznamuje delovanje, sposobnost in uspešnost neke organizacije. Predpostavljamo, da ima vsak posameznik osebnost in določene osebnostne značilnosti, ki jih morajo v organizaciji poznati. Prav tako tudi predpostavljamo, da:

- sta delovanje in osebni uspeh v podjetju odvisna od osebnosti posameznika; - se ljudje razlikujemo po osebnih lastnostih, sposobnostih, razumu, nagonu; - osebnost posameznika izhaja iz človekovega razuma, podzavesti, nagonov; - osebnost posameznika vpliva na posameznikov značaj, načela, vrednote; - posameznik in njegovo delovanje je temelj uspešnosti vsake organizacije; - ima vsak posameznik v organizaciji drugačno osebnost; - se značaj od posameznika do posameznika razlikuje in različno vpliva na delovanje

v organizaciji; - zadovoljstvo in dobra motivacija posameznika pogojujeta uspeh organizacije; - so zaposleni temeljni element organizacije.

Predpostavljamo tudi, da bomo lahko na podlagi svojega preučevanja osebnosti in osebnostnih značilnosti posameznika v organizaciji podali zadostno teoretično osnovo, ki bo organizaciji služila za kvalitetnejše upravljanje s človeškimi viri. Vodilni v organizaciji morajo spoznati njihovo vrednost v organizaciji in prav tako morajo ustrezno izbrati zaposlene ter njihov razvojni potencial. Kadrovska struktura v organizaciji so sestavljeni iz različnih osebnosti posameznikov v organizaciji in osebnost posameznikov je tista, ki determinira uspeh organizacije.

Predpostavljamo, da je uporabljena literatura, uporabljena za nastanek diplomskega dela dovolj dobra za razjasnitev in opredelitev obravnavanih področij ter daje možnost usklajenega oblikovanja sklepov v zvezi z vplivi osebnosti posameznika kot temeljnega elementa v organizaciji in njegov vpliv na delovanje organizacije.

Omejitve, s katerimi se bomo v diplomskem delu soočali, se nanašajo na uporabljena uveljavljena spoznanja psihologije (teorije osebnosti, osebnost in podobno) in jih skušali povezati s spoznanji upravljanja človeških virov.

1.4 Predvidene raziskovalne metode diplomskega dela

Diplomsko delo temelji na strokovni in znanstveni literaturi.

Tema diplomske naloge je teoretična, zato je uporabljena metoda diskriptivnega pristopa raziskovanja, ki se nanaša na opis sestave, značilnosti in delovanja osebnosti posameznika in njegov temeljni pomen v organizaciji. V okviru deskriptivnega pristopa je uporabljena metoda deskripcije in klasifikacije. Deskriptivna metoda je metoda za opisovanje dejstev, procesov, predmetov v naravi in družbi, brez znanstvene razlage in pojasnjevanja ter s postavljanjem osnovnih hipotez. Metoda klasifikacije pojasnjuje, definira in razvršča opisana dejstva, procese in predmete. Uporabili pa smo tudi metodo sinteze, ki nam je pomagala razčlenjevati ugotovitve iz prakse in teorije na posamezne dele.

[11]

2 ČLOVEK

2.1 Kaj je človek?

Človek oz. človeško bitje je vrsta Homo sapiens2 in edina preživela vrsta rodu Homo. V primerjavi z drugimi živimi bitji (npr. živalmi) ima visoko razvite možgane, sposobne abstraktnega mišljenja in samoopazovanja. V podjetjih vloga obvladovanja človeka oz. človeških virov pripada managerjem (Lipičnik 1994a, 2). Veliko managerjev trdi, da so posamezniki v organizaciji največje bogastvo. Treba jih je motivirati, naučiti ustrezne komunikacije in delovnih navad in jih spodbujati k inovativnosti, produktivnosti, iznajdljivosti, ekonomičnosti in podobno. Ali bodo ti posamezniki v organizaciji dovzetni za spremembe, pa je odvisno od tega, kakšen pristop bo pri tem uporabil manager oz. vodja organizacije ter od njihove osebnosti.

2.1.1 Človekov razum

Človek kot posameznik je sestavljen iz telesa, uma/misli in duše. Za dosego zdravja je potrebno obravnavati posameznika celovito ter doseči harmonijo telesa, uma in duha. Človekov razum je razdeljen na zaveden del (zavest) in nezaveden del (podzavest). Zato v nadaljevanju predstavljamo tako zavest kot tudi podzavest(Možina in Lipičnik 1993a, 17 - 18).

2.1.1.1 Zavest

Raziskovanje posameznikove zavesti je izjemno zahtevna in trajna naloga. Skozi evolucijo razvoja je človeštvo doseglo najvišjo stopnjo, ki posameznika od drugih vrst loči zaradi njegovega delovanja kot zavestnega bitja. Današnja civilizacija je začela prepoznavati pomen tega procesa in je vsled tega začela pospešeno vlagati v razvoj prebujanja posameznikove zavesti. (Možina in Lipičnik 1993b, 20).

Na svetu obstajajo inštituti, ki se ukvarjajo z raziskovanjem posameznikove zavesti tako z duhovnega kot tudi z znanstvenega vidika. Izjemno pomemben korak v evoluciji človeka se je zgodil, ko je človek začel prepoznavati zavest kot resničen vir samega sebe. Definicija posameznikove zavesti govori o tem, da se je treba zavedati samega sebe in svojega delovanja v popolnosti (Lesan 2000a, 34 - 35).

Kvantna teorija je znanstvena teorija o raziskovanju zavesti, ki opisuje zavest kot rezultat vpliva kvantne privlačnosti na nevrone v posameznikovih možganih. Posledično to pomeni, da zavest ni le produkt biokemičnih procesov v možganih, ampak je tudi povezana z univerzumom. Um ima sedež v možganih, zavest pa v univerzumu.3 Zavest ni lokalno omejena, torej njen obstoj ni vezan izključno na možgane (Lesan 2000b, 36).

Zavest funkcionira v vseh ljudeh na svetu enako in ni pomembno katere veroizpovedi je posameznik, kakšna je njegova politična usmeritev ali barve kože. Zavest je skupni 2 Homo sapiens pomeni umni človek, ki je edini, ki je preživel od vrste rodu Homo.

3 Univerzum kot vesolje, kjer ima naša zavest neomejene možnosti.

[12]

element vseh ljudi na svetu. Razvoj zavesti celotne človeške populacije na zemlji je omogočil razvoj planetarne skupnosti, kjer so postale vere in kulturne razlike med posamezniki drugotnega pomena, primarni pomen pa bo ta, da smo vsi ljudje zavestni prebivalci te zemlje. Zavest posamezniku daje sposobnost uvideti in uresničevati njegove življenje in ima neomejeno število stopenj v svojem razvoju (Trstenjak 1989a, 31 - 45).

Zavedanje samega sebe je končni cilj vsakega posameznika. Višja kot je zavest posameznika, več ima razumevanja o vsem. Skozi vsakdanje delo z ljudmi v podjetju lahko vodja ugotavlja stopnjo zavesti posameznika. Rezultate ugotovitev dobi preko ugotavljanja njenega obnašanja in razpoloženja. Če se oseba počuti ujeto v nižjih energijah - jezi, strahu, sovraštvu in podobno, je jasno, da se nahaja na nižji stopnji zavedanja. Pogled takšne osebe na svet je pesimističen, nima volje, ima nizko stopnjo dojemanja sebe in je nekreativna. Ko se razpoloženje te osebe dvigne in se počuti srečna, radostna, ljubljena, začne le - ta gojiti pozitivne misli. Oseba postane pomirjena sama s sabo, stanje lastnega zavedanja ji narašča, jo motivira, daje zadovoljstvo in nasploh jo dela uspešno. Takšne lastnosti so izjemno pomembne pri delovanju človeka kot posameznika v določeni organizaciji (Lipičnik 1994b, 9). To kar se dogaja s posameznikovo zavestjo (umom) in to kar posameznik čuti s telesom narekuje aktivnosti njegove podzavesti.

2.1.1.2 Podzavest

Kos (2007a, 2) deli zavest posameznika na tri nivoje: zavest (osebnost), podzavest (duša) in nadzavest (duh). Zavest privablja nadzavest, da se izraža preko podzavesti. Z »univerzalnim informacijskim poljem« in drugimi komuniciramo s telepatijo4, medtem ko lastno podzavest »preprogramiramo« s hipnozo.5

Podzavest je kot delujoči sistem, saj ne odloča sam, če ni za to programiran in je del posameznikove psihe. Procesira ukaze, katere prejema od uma (zavesti). Podzavest je kot program, ki vodi človeško telo. Komunikacija zavesti in podzavesti poteka preko elektromagnetne komunikacije. Podzavesti posameznikov sestavljajo kolektivno podzavest, tako da imajo dostop do vseh podatkov vesolja. Zavest obdaja filter, ki preprečuje komunikacijo iz smeri podzavesti, ampak omogoča pretok informacij v nasprotno smer (iz zavesti v podzavest). Podzavest je povezava oz. komunikacija med zavestjo in vesoljem (univerzalno inteligenco). Kot je že opisal Kos (2007b, 3), je duša bioelektrična upornost podzavesti v možganih. S telepatijo posamezniki komunicirajo z dušo preko podzavesti.

Neverjetna moč posameznikove podzavesti je zmožna marsikaj, žal pa jo je težko v celoti uporabiti. Reševanje problemov, ki se pojavljajo v organizaciji, ne obravnavajo na isti ravni, kot so bili ustvarjeni. Da bi ljudje v organizaciji prišli do rešitve, morajo stvari poglabljati, dvomiti in spraševati. Pri tem posamezniku pomaga podzavest. Brez podzavesti ne bi bilo človekove osebnosti, saj je le - ta bistvena, kadar je posameznik primoran razmišljati, se odločati, tehtati o določeni stvari, ki je pomembna. Podzavest je tista, ki pretehta vsa dejstva in nas usmeri k pravi odločitvi. Področja, ki temeljijo na 4 Telepatija je sposobnost prenašanja/sprejemanja misli z ene na drugo osebo brez uporabe besed.

5 Hipnozo tukaj obravnavamo kot stanje zavesti.

[13]

sposobnostih podzavesti so: telepatija, zdravljenje na daljavo, radionika, radiostezija in bioenergetske veščine (Joga, Qigong6, meditacija in podobno). Te veščine razvijajo posameznikove naravne sposobnosti za komuniciranje (preko podzavesti) z izvorom (Palajsa 2007, 10).

2.2 Pogled na človeka iz različnih znanstvenih disciplin

Znanstvene discipline gledajo na posameznika z različnih zornih kotov. V nadaljevanju predstavljamo tri najpomembnejše:

Ekonomija je veda, ki se ukvarja s tem, kako lahko skupina posameznikov z omejenimi sredstvi doseže neomejene cilje, tj. kako z omejenimi viri zadovolji potrebe človeštva. Ekonomija je pri tem povezana z naravoslovnimi vedami, kot sta fizika in kemija, ki raziskujeta kako do teh virov priti. Ekonomija omogoča človeku oz. ljudem ustvarjalno okolje in ustvarja osnovo da ostale vede sploh obstajajo v takšni obliki, kot jih poznamo danes. Ekonomija je posameznika pripeljala do tega, da je znal dobrine pravilno razporediti, tako da je svoje misli usmeril drugam ter začel odkrivati naravne zakonitosti ter ustvarjati. Ekonomija se povezuje s posameznikom in mu omogoča, da lahko ta zadovolji svoje osnovne potrebe. Calvin Coolidge, 30. predsednik ZDA, je v enem izmed svojih govorov izrazil: «Z ekonomijo si danes posameznik zagotovi možnost, da si privošči jutrišnji napredek.«Ekonomija je veda, ki je za človeka eksistencialnega pomena. Pomaga posamezniku se razvijati in preživeti, pomaga mu razlagati svet in ga razumeti, ter ga nenazadnje opredeljuje kot potencialno dobrega gospodarja z okoljem (Kračun 1990, 3 - 10)

V našem primeru nas zanima predvsem management in v njegovem okviru management človeški virov. Management človeških virov je ključni dejavnik za dosego učinkovitosti in konkurenčnosti organizacije. Manegerji v podjetju se zavedajo, da so posamezniki največje bogastvo v podjetju, in da jih je čedalje težje upravljati in uspešno voditi. Želja po spoznanju posameznika, njegovega vedenja in zmogljivosti, je v preteklosti usmerjala mislece in raziskovalce, ki so skušali oblikovati podobo posameznikove osebnosti. (Treven 1998a, 16).

Psihologija je veda, ki se ukvarja s človekovim duševnim stanjem. Vse kar opažamo in česar se zavedamo, pripada našemu duševnemu svetu. Osnovna cilja psihologije sta pridobivanje spoznanj o duševnem dogajanju osebnosti in obnašanju ter koristna uporaba teh znanj (Musek in Pečjak 2001a, 34). Ta pridobljena znanja iz znanstvenega preučevanja duševnosti pomagajo posamezniku, da si pomagajo v življenju, tako da znajo uporabiti v splošno ter v svojo korist. Psihologija je iztočnica na podlagi katere lahko nadrejeni ljudje v podjetju spoznajo značilnosti in obnašanje svojih zaposlenih ter ta spoznanja kasneje uporabijo pri komuniciranju z njimi, nanje vplivajo in manipulirajo. Ti lahko s spoznavanjem duševnih funkcij (čustvovanje, motivacija, zaznavanje, učenje in drugo) razlikujejo posameznike med seboj in ustvarijo svoj vtis o njih.

6 Qigong pomeni delo z energijo oz. vadba, s katero krepimo notranjo energijo in z njimi razvijamo naše naravne sposobnosti.

[14]

Sociologija je veda, ki se sistematično ukvarja s preučevanjem družbe, družbenega življenja in življenjem posameznika v tej družbi. Spada med družboslovne in človekoslovne vede, ki organizacijo opredeljujejo kot združbo sistematično urejenih ljudi in njihovih skupnih ter posamičnih naporov, da bi dosegli določen cilj. Sociologija posega v posameznika, da se združi formalno z ostalimi ljudmi in z njimi tvori formalno skupino. Nauči ga interakcijo z ljudmi, delovnim okoljem in skupino (Možina 1982, 226). Posameznik ima družino in življenje izven svoje organizacije oz. delovnega okolja, zato je izjemno pomembno, da se nauči vrednot in da je sposoben razlikovati delo od svojega privatnega življenja. Socializacija je pri tem bistvenega pomena, saj gre za zapleten proces, v katerih se posamezniki prilagajajo družbi, živijo, se vključujejo v družbo oz. delovno okolje in prejemajo njeno kulturo, vrednote, načela.

Pogled na človeka iz različnih znanstvenih disciplin nam v nadaljevanju našega diplomskega dela pomaga razumeti, kateri so tisti vplivi, ki so vplivali in še vplivajo na oblikovanje osebnosti.

[15]

3 OSEBNOST

3.1 Pojem osebnosti

Osebnost je razmeroma trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi (Musek 1993a, 32).

Osebnost v angleščini pomeni »personality«, oseba pomeni »person«. Persona pa izhaja iz stare Grčije; nanaša se na maske, ki so jih igralci uporabljali v gledališču. Igralec (prava oseba) z določeno masko predstavlja nek lik (namišljeno osebo). Per - sona ima prav tako pomen v latinščini, označuje stvar, skozi (per) katero prihaja zvok (sona) (Musek 1977, 9 -11). V slovenščini je beseda osebnost izpeljana iz besede oseba.

V indijski filozofiji je osebnost temeljna misel, misel o duhovni rasti, ki poteka po zakonih karme. Že zelo zgodaj se pojavijo izrazi za psihična stanja. Obstajajo ideje o zgradbi človekove osebnosti - manas - pradžna (organizator pozornosti), indrije (nižji zaznavni centri), buddhi (duh - izhodišče za višja duhovna stanja) in drugo. Človek naj bi po njihovem imel psihofizično in duhovno bistvo. Osebnost lahko pomeni masko (osebnost = maska) nečesa neopisljivega, masko duše in masko neskončne zavesti (Musek 1982a, 34).

V Grčiji skušajo pojasniti delovanje osebnosti bolj znanstveno. Hipokrat postavi teorijo o štirih temperamentih. Platon in Aristotel razdelita dušo na več plasti; trilogija duše. Heraklit govori o njej kot o posebnem svetu. Platon trdi, da je duševni svet popoln, realni svet pa je tisti, ki ga odraža. Posameznik je zanj izjemno bitje, ker je v njem ujet delček transcendentnega sveta. Za Aristotela je duša princip delovanja materije, princip življenja. Boethius definira osebo kot individualno substanco razumske narave. V novem veku pride do večje svobode miselnosti. Tako se razvije več smeri v obravnavanju duševnosti in osebnosti (Musek 2003a, 14 - 15).

Pojem osebnosti se veže na izkustvo zaznavanja in ocenjevanja drugega posameznika preko gole zaznave, s pomočjo katere si ustvarjamo predstave. V vsakdanjem pogovoru uporabljajo ta pojem v zelo različnih pomenih, ki so vezani na posamezne dele sklopa (vedenje, duševnost in zgled). Osebnost je relativno trajna, konsistentna in ohranja vzorec identičnosti (Musek 1999a, 3 - 7). Posamezniki ves čas ocenjujejo sami sebe in druge, izidi teh ocenjevanj pa so lahko točni ali pa tudi ne. Pride lahko do konflikta, sploh če jih drugi ocenjujejo drugače, kot se sami. Ocenjevanje poteka na osnovi trenutnih informacij in implicitnih shem (kognitivne). Na tej podlagi se izdela celotni osebnostni vtis. Implicitne sheme so v grobem aproksimativno točne in so verjetno plod evolucije, predstavljajo pa veliko oviro za medsebojne odnose. Dostikrat se posamezniki ravnajo po tem, kako ocenjujejo drug drugega. O sebi imajo glede na druge različne informacije ter se glede na ostale po navadi višje ocenijo, kot bi pa oni ocenili druge (Musek 1993b, 56).

Spoznanje samega sebe velja za predznanstveno, neznanstveno in znanstveno spoznavanje. Razlika med običajnim, vsakdanjim in znanstvenim spoznavanjem osebnosti je predvsem v tem, da je vsakdanje spoznanje osebnosti pomanjkljivo in manj zanesljivo, pri znanstvenem spoznanju pa lahko napake in pomanjkljivosti načrtno odpravijo.

[16]

3.2 Definicije osebnosti

Veliki raziskovalec osebnosti, ameriški psiholog Gordon W. Allport je že leta 1937 odkril veliko množico definicij osebnosti (psihološke definicije osebnosti) in jih je v svoji analizi razvrstil v nekaj skupin (Musek 1999b, 18):

Slika 1: Ameriški psiholog, Gordon W. Allport

Vir: http://isites.harvard.edu.

Poleg psihološkega definiranja osebnosti obstajajo tudi znanstveni pogledi na osebnost. Tu več pomenov izraža osebnost. Lahko jo razumljena kot sinonim za osebo, človeka, posameznika in značaj kot oznaka za pomembno osebo, pogosto je v ekspresivni rabi, potrebna je enoznačna definicija osebnosti, ustrezati mora pogojem, biti mora raziskovalna, imeti empirično vsebino, logično jasna in neprotislovna, ne sme zajemati nejasnih in metaforičnih pojmov. Vse definicije vidijo v osebnosti jedro ali escenco, torej bistvo človekove narave. Osebnosti iz antropološkega in filozofsko psihološkega vidika lahko označimo tudi kot escencialistične definicije (Musek 1993c, 78 - 84).

Nekateri avtorji definicij osebnosti še posebej poudarjajo razvoj, spreminjanje in rast osebnosti. Včasih pojmujejo osebnost kot proces, v katerem se osebnost razvija in spreminja in v katerem sestavine osebnosti dinamično vplivajo druga na drugo. V številnih drugih definicijah pa je pomemben tudi odnos med organizmom in okoljem. To je odnos v katerem se uresničujejo osebnostni potenciali (Pečjak in Musek 1997, 189).

Spodaj bomo opisali različne definicije različnih avtorjev skozi daljše časovno obdobje.

Razdelitev definicij po Museku (1999c, 19) je naslednja:

- esencialistične definicije, ki obravnavajo osebnost kot odraz posameznikovega bistva in človekove narave;

- individualistične definicije, kjer je osebnost pojmovana kot edinstvena, individualna celota;

- sestavne definicije, osebnost kot sklop sestavin; - celostne definicije, osebnost kot celotni sistem; - procesne definicije, osebnost kot razvojni, dinamični in procesni pojav in - relacijske definicije, osebnost kot odprt z okoljem povezan sistem.

- »omnibus« definicije, ki govorijo o osebnosti, kot o vsoti vseh značilnih psihofizičnih sestavin posameznika;

- definicije, ki poudarjajo urejenost in celovitost osebnosti; - hierarhične definicije, ki gledajo na osebnost z vidika

hierarhično razporejenih slojev; - definicije, ki poudarjajo prilagajanje in - definicije, ki obravnavajo osebnost z individualnega in

razlikovalnega vidika.

[17]

Allport (1966; povzeto po Trstenjak 1989b, 132) je opredelil osebnost kot dinamično organizacijo tistih psihofizičnih sistemov pri posamezniku, ki določajo značilne načine njegovega prilagajanja okolju.

Pešič-Golubovič (1966; povzeto po Musek 1999d, 19) je to Allportovo teorijo razširila: »Osebnost je edinstvena dinamična organizacija bioloških in psihosocialnih značilnosti, ki usposablja človeka, da stopa v družbeno komunikacijo in ustvarjalno spreminja naravo in družbeno okolje, uresničujoč se v tem procesu kot družbeno bitje in kot svojevrstna individualnost.«

Trstenjak (1957a, 96) je v delu »Problemi psihologije« opredelil osebnost kot:» biološko odprt, dialektično dejavni sistem človekove samodejavnosti, ki se dosega v mejah med dednostjo in okoljem, subjektom in svetom ter posameznikom in družbo vedno popolnejšo stopnjo samozavesti v odpornosti, veljavnosti, vrednosti in smiselnosti življenja.

Eysenck, po Sanfordu (1963; povzeto po Musek 1988a, 61) pravi: »osebnost je bolj ali manj stabilna in trajna organizacija značaja, temperamenta, intelekta in telesne konstitucije neke osebe, ki določa njeno značilno prilagajanje svojemu okolju.«

Maddi (1976; povzeto po Musek 1999e, 20) trdi: »osebnost je trajni niz karakteristik in tendenc, ki določajo tiste podobnosti in razlike v psihološkem vedenju ljudi, ki so kontinuirane v času in ki jih ne moremo zlahka razumeti zgolj kot rezultat socialnih in bioloških pritiskov v danem trenutku.«

Wright in sodelavci (1970; povzeto po Trstenjak 1957b, 112): »osebnost je sklop tistih stabilnih in relativno trajnih učinkov posameznika, po katerih se ta razlikuje od ostalih ljudi, hkrati pa predstavljajo temelj za predvidevanje njegovega bodočega obnašanja.«

Gustav Jung (1934; povzeto po Musek 1999f, 21) pravi, da je osebnost vrhunsko uresničenje notranje edinstvenosti živega bitja. Po njegovem je akt najvišjega poguma v soočenju z življenjem, absolutna afirmacija7 vsega, kar tvori posameznika, je najuspešnejša prilagoditev v celoti pogojev eksistence,8 povezana z največjo možno svobodo za določanje samega sebe.«

Zgoraj našteta najpomembnejša določila osebnosti, avtor razdeli na šest pomembnih opredelitvenih dimenzij (povzeto po Musek 1999g, 22):

1. Trajnost in spremenljivost. Posameznikova osebnost je sistem, ki se razvija in spreminja, a v tem procesu ohranja relativno trajnost in identiteto. To določilo je pogoj, da osebnost lahko sploh pojmujemo in prepoznamo.

2. Individualnost in splošnost. Osebnost je sistem, ki je v načelu individualen. Individualnost osebnosti je edinstvena, neponovljiva in nezamenljiva kakovost, v dobršni meri oprta na individualni zavisti posameznika in na podobi samega sebe. A hkrati je individualiziranost osebnosti tudi človekova splošna »generična« poteza.

7 Afirmacija pomeni potrditev vsega poguma posameznika, s katerim se v življenju soočamo.

8 Eksistenca je obstoj posameznika v svetu.

[18]

3. Sestavljenost in celovitost. Osebnost je sistem, ki je navznoter kompleksen, razčlenjen, ki pa vendar deluje kot celota. To ne pomeni, da je osebnost notranje nekonfliktna in nujno harmonična celota.

4. Objektivnost in subjektivnost. Osebnost posameznika združuje osebnostne in subjektivne vidike dejavnosti. Osebnost vsakega posameznika se pojavlja tako v »prvi osebi«, tako kot doživljamo in usmerjamo samega sebe, kakor tudi v »tretji osebi«, tako kot doživljamo druge. Kot osebnost smo hkrati akterji in objekti.

5. Določenost in avtonomnost. Osebnost je celota, ki je podvržena vzročnim in sistemskih zakonitostim, ob enem pa je tudi izvor tistega človekovega delovanja, ki je relativno svobodno in avtonomno. Izvira iz zavestne volje, namer in odločitev posameznika.

Slika 2 prikazuje razmerja med posameznimi določili osebnosti: trajnost - spremenljivost, individualnost - splošnost, sestavljenost - celovitost, določenost -avtonomnost, objektivnost - subjektivnost.

Slika 2: Krog definicijskih določil osebnosti

SUBJEKTIVNOST

TRAJNOST

INDIVIDUALNOST

SESTAVLJENOST

DOLOČENOST

OBJEKTIVNOST

SPREMENLJIVOST

AVTONOMNOST

CELOVITOST

SPLOŠNOST

ČLOVEK

[19]

3.2.1 Teorije osebnosti

Obstaja zelo veliko osebnostnih teorij, nekatere so v strokovnih krogih bolj poznane, nekatere manj, nekatere so zbudile večjo, nekatere manjšo pozornost. V diplomskem delu bomo predstavili predvsem teorije, ki so predstavljala pomembna izhodišča za današnja spoznanja.

Na tem mestu predstavljamo teorije osebnosti, ki izhajajo predvsem iz dveh velikih psiholoških disciplin, teoretične in klinične psihologije (Trstenjak 1989c, 50-53). Teoretična psihologija oz. akademska psihologija je tista, ki jo lahko glede na metodo razdelijo na empirično vejo in deduktivno preučevanje psihičnih zakonitosti. Klinična psihologija predstavlja pomembno skupino osebnostih teorij, kot so teorije Freuda, Adlerja, Horneyeve, Sullivana, Eriskona, Murraya in drugi.

Teorije osebnosti avtorji delijo tudi v skupine glede na njihove skupne značilnosti in na podlagi različnih načel. Včasih je bil odločilen tudi njihov skupni izvor. Najbolj poznana in splošna klasifikacija je klasifikacija na celostne in elementaristične teorije (Musek 1988b, 182-203).

V celostne teorije spadajo vse tipologije, psihoanalitične teorije, teorija polja, gestalt teorija in podobno. Za njih je značilno, da pojmujejo posamezne osebne značilnosti z vidika celostne osebnostne integracije.

V elementaristične teorije sodijo faktorske teorije, teorije osebnostnih potez, pa tudi nekatere fiziološko usmerjene in behavioristične9 teorije. Zanje je značilna analiza osebnosti v prvine, ki pogojujejo ustroj celotne osebnosti.

Druga tipična klasifikacija je razdelitev osebnostnih teorij v tri razvojne smeri, psihoanalitične, objektivistične in humanistične teorije, ki so v nadaljevanju podrobneje predstavljene (Lamovec et al. 1975a, 7 in Musek 1988c, 182-267):

Psihoanalitične teorije

Psihoanalitične teorije so teorije, ki jih mnogi raziskovalci opisujejo kot najtežje za razlago osebnosti, če ugotovijo, kaj so njena glavna gibala. Ta gibala so pogosto v motivacijskih dejavnikih, kot so nagoni, potrebe in drugi motivi. Te teorije govorijo o zavesti in še bolj s poudarkom na podzavesti in izhajajo iz pojavov kot so deprivacija potreb, konflikti, frustracije in podobno. Znotraj te smeri razlikujejo tri klasične teorije (Freudova, Adlerjeva, Murray in Jungova) ter številne neoanalitične teorije (Reichova, Horneyeva in drugi). Najbolj znana je Freudova psihoanalitična teorija. Temelj osebnostnega delovanja so pri tej teoriji nagonske silnice, med katerimi je v ospredju spolni nagon. Tega je pojmoval izjemno široko. Drugo pomembno psihoanalitično teorijo je opisal Carl Gustav Jung. Ta je poudarjal vlogo nezavednega in trdil, da je izvor človeškega delovanja orjaško območje kolektivnega nezavednega, ki ga podeduje vsak posameznik. Med pomembne avtorje te teorije lahko štejemo Murraya, ki je opisal da so notranje silnice osnovni vir človekovega obnašanja in osebnosti na eni strani ter zunanji pritiski na drugi strani.

9 Behavioristične teorije lahko v našem primeru razumemo kot vedenjske teorije, ki nam pomagajo razmeti posamezna dejanja, ki jih posameznik izvede.

[20]

Objektivistične teorije

Teorije, ki imajo za predmet samo to, kar je mogoče objektivno opazovati predvsem reakcije, vedenje pa tudi fiziološke procese. To smer so strokovnjaki razdelili v tri podsmeri, ki jih sestavljajo behavioristične teorije, faktorske teorije osebnosti in fiziološko usmerjene teorije. Behavioristične teorije, ki govorijo največ o zunanjem obnašanju, v zvezi s procesom učenja. Faktorske teorije osebnosti obravnavajo statistično izračunane faktorje obnašanja. Fiziološko usmerjene teorije, ki skušajo povezati osebnostne lastnosti s fiziološkimi procesi v organizmu, predvsem v živčevju.

Humanistične teorije imenovane tudi teorije »tretje smeri«

Med te teorije spadajo Rogersova, Maslowova in Bühlerjina teorija. Predhodnik teh teorij so organizmične teorije ter Allportova teorija o funkcionalni avtonomnosti motivov. Zanje je značilno, da skušajo preseči prejšnje teorije ali »teorije človekovega pomanjkanja« in dodajajo pojme, kot so samorealizacija, samomotivacija ipd. Posameznikova osebnost se izoblikuje iz sebi lastne težnje po razvoju notranjih potencialov in po vsestranski, telesni in duhovni rasti. Človekove narave ni mogoče povsem razložiti ne z nagoni, ne s potezami in ne z učenjem. Posameznik je zmožen pristnega, svobodnega ravnanja. Te teorije so predvsem teorije zavesti.

Poleg tipičnih klasifikacij teorij poznamo tudi glavne teorije osebnosti, ki se lahko razvrščajo glede na različne načine, najpogosteje pa so razvrščene glede na to, kam se uvršča izvor osebnosti in kje se vidi njegovo težišče. Njihova razlaga je pomembna, da lahko razumemo osebnost, ki nam je naprej pomembno izhodišče za opredeljevanje posameznikove osebnosti kot temeljnega elementa v organizaciji.

3.2.2 Glavne teorije osebnosti

Izvor ali težišče je lahko oseba sama, njeni motivi, njeno okolje, dražljaji ali pa socialne situacije. Med glavne teorije osebnosti spadajo motivacijske in psihodinamične teorije, strukturne, funkcionalne, biološke, vedenjske, socialne, humanistične ter kognitivne teorije (Musek 1999h, 257 - 291).

Motivacijske teorije

Pri tej teoriji je temeljno gibalo osebnosti nagon. Pod pritiskom teh nagonov in okolja se oblikujejo strukture posameznikove osebnosti, ki se razvijajo skozi razvojne faze. Motivacijske teorije so izjemno razširjene, zato jih zaradi lažjega razumevanja razdelimo na motivacijske teorije, ki so usmerjene na potrebe. Med njih spadajo motivacijska teorija Maslowa, Alderfererjeva motivacijska teorija ali ERG teorija in McClellandova motivacijska teorija. Druga razdelitev motivacijskih teorij je razdelitev na motivacijske teorije, ki so usmerjene na cilje. Med te teorije spadajo, teorija ekonomske motivacije, Herzbergova dvofaktorska teorija, teorija cilja, enakosti in pričakovanja. Zadnja motivacijska teorija pa je usmerjena na delovanje in je razdeljena na teorijo učenja s pomočjo posledic in na teorijo socialnega učenja.

[21]

Strukturne oz. dispozicijske teorije

Osebnost po tej teoriji sestavljajo dispozicije, ki se predstavljajo v osebnostnih tipih, potezah in dimenzijah. Posameznikovo osebnost najboljše opišejo s strukturnimi lastnostmi (značaj, temperament, sposobnosti in drugo). Strukturne (dispozicijske) teorije osebnosti se ukvarjajo s sestavo ali strukturo osebnosti. Delijo jih na tipološke in potezne. Osebnostne lastnosti uvrščamo v štiri področja: temperament (kolerik, sangvinik, flegmatik in melanholik), značaj, sposobnost in konstrukcija. Predstavniki te teorije so Hipokrat, Galen, E. Kretschmer in H. J. Eysenck.

Funkcionalne teorije

Po njih se osebnost oblikuje na podlagi psihofizičnih funkcij in njihove koristnosti. Temeljno gibalo razvoja človekove vrste in razvoja posameznika je prilagajanje. Pri tem se razvijajo sposobnosti in spretnosti (motorične, ustvarjalnost, inteligentnosti in drugo). Te teorije so vplivale na razvoj raziskovanja sposobnosti, zlasti inteligentnosti (IQ testi) in ustvarjalnosti.

Biološke teorije

Osebnost je pri tej teoriji rezultat človekovega razvoja, instinktov, genetskih zakonitosti in delovanja bioloških, zlasti aktivacijskih in drugih nevrofizioloških struktur in procesov. Človek je po tej teoriji celota svobodnega in odgovornega odločanja, ustvarjanja, ljubezni in iskanja življenjskega smisla. Tu je doživljanje v svoji pomenski perspektivi, dostojanstvo in vrednote pomembnejše od prilagajanja. Posameznik je tu bitje svobode in odgovornosti.

Vedenjske teorije

Vedenjske teorije osebnosti so zagovarjali predvsem behavioristi, ki trdijo, da je lahko predmet znanstvenega preučevanja na področju psihologije le to, kar lahko pri človeku vidimo in sicer njegovo vedenje. Tukaj so zunanji dražljaji temeljni vir osebnosti. Osebnost je po tej razlagi vedenjski sistem, ki se oblikuje s pomočjo zvez dražljaj. Osebnost je tu pod vplivom pogojevanja in drugih oblik učenja. Predstavniki so B. F. Skinner, A. Bandura in E. Tolman.

Socialne teorije

Socialne teorije so teorije, kjer so socialni vplivi glavni vir osebnosti. To pomeni, da se osebnost oblikuje pod vplivom delovanja socialnih agensov10(staršev, šolskega okolja, vrstnikov, sodelavcev, prijateljev, medijev in drugo). Preko njih in njihovega vpliva sprejema posameznik prevladujoče kulturne vzorce, norme, si oblikuje svoje poglede in obnašanja, prevzema socialne vloge (spolne, identitetne, poklicne in druge) in tako razvija svojo osebnosti. In tako je osebnost rezultat socialnih pobud.

10 AGENS v psihologiji pomeni vpliv staršev, okolja, vrstnikov, sodelavcev, prijateljev, medijev in drugega na delovanje osebnosti.

[22]

Kognitivne teorije

Kognitivne teorije osebnosti se ukvarjajo s posameznimi procesi. Kognitivni psihologi pojmujejo mišljenje hkrati kot rezultat in vzrok našega vedenja. Prve teorije so poudarjale, da je človek v vsakem trenutku racionalno bitje, ki v vsaki situaciji poskuša najti nekakšno vzorčno - posledično povezavo med različnimi pojavi. Človek tvori modele o sebi, drugih in o svetu in se v življenju ravna po teh teorijah in modelih. Človek kot bitje ocenjuje in interpretira informacije. Svojo stvarnost si posamezniki gradijo, konstruirajo, odzivajo se na stvari, kot jih vidijo. Predstavniki teh teorij so A. Elly, F. Heider in K. Gergen.

V nadaljevanju opisujemo okvir teorije osebnosti, ki nam pomaga razložiti različna pojmovanja in načine povezav med znanostjo in osebnostjo, s katero bomo lažje razumeli vpliv osebnosti na delovanje posameznika v organizaciji.

3.2.3 Okvir teorije osebnosti

Osebnost in znanost

Že od nekdaj je želja človeka, da spozna sam sebe, ne glede na to za kakšno obliko spoznavanja gre (predznanstveno, neznanstveno in znanstveno). Prava znanstvena teorija, diagnostika in raziskovanje osebnosti izhaja iz težnje po spoznavanju osebnosti, le da so bistveno bolj načrtne, objektivne in zanesljive. Šele ko obstaja dobro podlaga o spoznanju osebnosti, lahko posamezniki naprej gradijo odnose in ostalo dogajanje tako kot si želijo. Razlika med navadnim in znanstvenim spoznavanjem je v tem, da je znanstveno spoznavanje veliko bolj natančno kot vsakdanje. V praksi se znanstveno spoznavanje pogosteje uporablja, saj z njim dobijo zanesljivejše in natančnejše opise oz. pojmovanja osebnosti (Bernstein 1994, 3).

Notranja (implicitna) pojmovanja osebnosti

Pri notranjem pojmovanju osebnosti gre predvsem za predstavitev psihologije prvega osebnostnega vtisa in implicitne strukture osebnosti.

Psihologija prvega osebnostnega vtisa

Ljudje vsak dan srečujejo nove ljudi in z njimi vzpostavijo stik. Lahko je to novi sodelavec, naključni mimoidoči, prodajalka v trgovini. Že po kratkem pogovoru z njimi si lahko ustvarijo mnenje.

Psihologija prvega osebnostnega vtisa je psihološka smer, ki poučuje posameznike o tem, kako se v najboljši možni luči predstaviti drugim, a še vendar ostati takšni kot so. Čeprav prvi vtis nikoli ni popolna, še manj pa relevantna ocena osebnosti, vsaj posredno vpliva na posameznikovo zaznavanje in preučevanje osebnosti neke osebe. Njegove osebnostne presoje se v veliki meri oblikujejo na podlagi predstav in povezav, ki so se nezavestno ustvarile v njegovi glavi. Že sam način hoje, govorjenja, kretnje, videz in zunanjost nam oblikuje določen širši, kompleksnejši osebnostni vtis (Zupanc 2006, 10).

Trenutne informacije + implicitne sheme = OSEBNOSTNI VTIS

[23]

Osebnostni vtis je rezultat povezave opaženih informacij z notranjimi, največkrat nezavednimi implicitnimi predstavami in pojmovanji. Implicitna pojmovanja in predstave pomenijo del velikega nezavednega človekovega umskega delovanja, del naše nezavedne kognicije. Mnogo teh predstav (implicitne sheme) pridobijo posamezniki razmeroma že zelo zgodaj. Zaradi različnih dejavnikov so lahko njegove intuitivne osebnostne sodbe netočne. So del njegove narave, do njih pride spontano, največkrat povsem avtomatsko in nezavedno. Pri intuitivnem ocenjevanju se pogosto pojavijo napake, ki se pojavijo zato, ker so po navadi posameznikove sodbe enostranske, zaključevanja površna in nezanesljiva. Če se zavedajo nezanesljivosti intuitivnega osebnostnega presojanja, bojo v presojanju posameznikov veliko bolj natančni, previdnejši in verjetno tudi točnejši (White in Demarais 2007, 123).

Slika 3 prikazuje znane in prikrite informacije o osebnosti glede na to ali ocenjujejo posamezniki sami sebe ali pa jih ocenjujejo drugi. Slednje predstavljajo informacije, za katere vedo sami in tudi drugi (javni jaz), informacije, ki jih o sebi vedo samo oni, medtem ko so za druge skrite (privatni jaz), informacije, ki jih vedo drugi o njih, so pa prikrite njim samim (slepa pega osebnosti) in informacije, ki so neznane tako drugim, kot njim (črno področje osebnosti).

Slika 3: »JOHARI OKNO«

Vir: Musek 1999i, 9. Implicitna struktura osebnosti

Implicitno strukturo osebnosti sestavlja pet velikih dimenzij, vzdolž katerih se razvrščajo najrazličnejše poteze, s katerimi običajno psihologi ocenjujejo osebnost drugih ljudi. Obstaja pet razumskih oz. spoznavnih razsežnosti, ki nezavedno urejajo osebnostno ocenjevanje in so odgovorne, da intuitivno »vemo« katere lastnosti spadajo skupaj, in katere sodijo v kak drug del možganov. Izdelanih je mnogo vprašalnikov, ki merijo robustne implicitne faktorje. Prvi izmed teh je bil vprašalnik Coste in McCraeja (1985,

JAVNI JAZ informacije za katere

vemo sami in tudi drugi

SLEPA PEGA informacije, ki jih

vedo drugi o nas, so pa prikrite nam

samim

PRIVATNI JAZ informacije, ki jih o sebi vemo samo mi,

medtem ko so za druge skrite

?????- informacije, ki so neznane nam samim

kot tudi drugim

ZNANA NEZNANA

ZNANA

NEZNANA

D R U G I

SAM

[24]

1992), ki je meril tri faktorje, nevroticizem, ekstravertnost in odprtost (NEO ali NEO-PI vprašalnik osebnosti). Poleg tega je še poznan vprašalnik italijanskih psihologov Caprare, Barbarellija in Borgognija, imenovan BFQ.

Osebnostna stvarnost je izjemno zapletena, sestavljena iz množice nepreglednih značilnosti, vidikov, procesov in dogajanj. V svetu obstaja ogromno besed, ki označujejo osebne značilnosti. Osebnostne oznake, ki se pojavljajo pri opredeljevanju osebnih značilnosti, zelo hitro odkrijemo in nam dajejo več bistvenih informacij o posamezniku in njegovi osebnosti, ki je temelj našega preučevanja.

Psihologi so v modernem času postavili določene besedne oznake, si jih vzeli za svoje osebnostne analize (leksični ali leksikografski pristop). Začetnik razvrščanja osebnostnih lastnosti je bil Francis Galton (raziskovalec, statist, psiholog in drugo), kasneje se pojavijo nemški raziskovalci osebnosti, kasneje pa še drugi.

Delo večine raziskovalcev osebnosti se je navezovalo predvsem na odkrivanje dejanske, empirične povezave med osebnostnimi lastnostmi. V spodnji tabeli 1 so predstavljene klasifikacije osebnostnih lastnosti, kot jih razumejo različni raziskovalci.

Tabela 1: Pomembnejše klasifikacije osebnostnih lastnosti

NEKATERE RAZVRSTITVE OSEBNOSTNIH LASTNOSTI

Avtor Področja osebnostnih lastnosti

Mc

Dougall

intelekt značaj temperament dispozicija čustva

Klages lastnosti lastnosti lastnosti lastnosti tektronične

množine smeri odnosa vidika lastnosti

Eysenck intelekt značaj temperament konstitucija

Cattell sposobnosti dinamične stilistične

lastnosti lastnosti

Guilford sposobnosti interesne temperament morfološke fiziološke

lastnosti potreb lastnosti lastnosti lastnosti

stališča

Vir: Musek 2003b, 11.

Pet velikih in pomembnih robustnih faktorjev osebnosti

Pet faktorski model osebnosti se je razvil v devetdesetih letih. Osebnostni faktorji imajo močen vpliv na posameznikovo mišljenje, občutja in delovanje ter gre za faktorje, ki vključujejo veliko število osebnostnih lastnosti. Takšna struktura se izoblikuje ne glede na to, na kakšen način pristopamo. Kombinacija faktorjev posamezniku pomaga, da dobijo

[25]

celoten pregled v glavne sfere svojega ali drugega življenja in definirajo osebnostne sloge, ki so prikazani v tabeli 2 (Avsec 2005a, 1 - 3).

Tabela 2: Osebnostni slogi

Slog Dimenzija

Kontrola jeze Čustvena stabilnost, sprejemljivost

Interesi Ekstravertnost, odprtost

Kontrola impulzov Čustvena stabilnost, vestnost

Aktivnost Ekstravertnost, vestnost

Medosebni odnosi Ekstravertnost, sprejemljivost

Splošno zadovoljstvo Čustvena stabilnost, ekstravertnost

Obrambno vedenje Čustvena stabilnost, odprtost

Stališča Odprtost, spremenljivost

Učenje Odprtost, vestnost

Karakter Sprejemljivost, vestnost

Vir: Avsec 2005b, 2. Slogi, ki so opisani zgoraj nam dajo izhodišče, da lahko posamezni osebnostni slog pripišemo k določenemu tipu osebnosti. Več o tem je opisano na strani 45 - 46.

3.2.4 Klasifikacija teorij in modelov

Natančnejše definicije osebnosti pomenijo začetek preučevanja osebnosti. Osebnostne teorije so tiste, ki predstavljajo sistematično povezana spoznanja o osebnosti, zato obstajajo številčne teorije osebnosti, ki se med seboj razlikujejo po različnih pojmovanjih in modelih. Teorija osebnosti je znanstvena razlaga, ki povezuje spoznanja o osebnosti v celovit in koherenten11 sistem. Koncepcij osebnosti je ogromno, podobno kot teorij osebnosti, in prav toliko je tudi možnih kriterijev za klasificiranje teorij osebnosti.

Vsebinske, eklektične in empirične klasifikacije

Najprimernejše izmed teh teorij so tiste, ki izhajajo iz vsebinskih kriterijev klasificiranja, te pa obsegajo bistvene vidike pojmovanja osebnosti. Eklektični kriteriji so tisti, ki niso strogo logično izključujoči. Notranji in zunanji izvori osebnosti pojasnjujejo, da se lahko neka teorija vsebinsko poveča ne samo enemu, ampak večjim pomembnim vsebinskim vidikom. Ko določajo te kriterije, morajo najprej začeti pri samih izvorih osebnosti. Glede na različne izvore se teorije osebnosti lahko razdelijo glede na to, h kateri od teh izvornih »lokacij« se usmerjajo (Musek 2003c, 40).

11 Koherenten sistem oz. celovit sistem je tisti, ki povezuje spoznanja osebnosti, kot jih razlagajo teorije osebnosti.

[26]

TRAJNOST SPLOŠNOST SESTAVLJENOST OBJEKTIVNOST DOLOČENOST

SPREMENLJIVOST INDIVIDUALNOST CELOVITOST SUBJEKTIVNOST AVTONOMNOST

VEDENJSKE TEORIJE STRUKTURNE TEORIJE

HUMANISTIČNE TEORIJE NEOANALITIČNE TEORIJE

Vsebinski kriterij klasifikacije teorij je možen tudi tako, kot ga je uporabil Salvatore Maddi (1989; povzeto po Musek 1999j, 49) v svojem delu o teorijah osebnosti. Le - ta razlikuje med jedrnimi in obrobnimi teorijami osebnosti glede na to ali se teorija ukvarja z jedrnimi karakteristikami osebnosti in njihovim razvojem ali pa z obrobnimi teorijami, ki prikazujejo površinske vidike, obnašanje in neposredna opazljiva dejstva.

Slika 4: Jedro in obrobje osebnosti po Maddiju (1976 v Musek 1999k, 51)

Vir: Musek, 1999l, 51.

Različni strokovnjaki so ocenili teorije osebnosti glede na posamezne značilnosti. S pomočjo faktorske analize so prišli do dimenzij, ki so jih združili v eno skupno dimenzijo, jih označili kot mehke nasproti trdim teorijam. V mehke teorije spadajo teorije, ki ustrezajo subjektivni in fenomenološki tradiciji v psihologiji, medtem ko v trde teorije uvrščamo teorije, ki so bolj objektivne, deterministične in formalizirane (vedenjske, potezne, informacijsko procesne in druge). Spodnja slika 5 predstavlja osebne značilnosti, ki pripadajo posamezni teoriji osebnosti.

Slika 5: Dve skupini osebnostnih teorij glede na posamezna določila osebnosti

Vir: Musek, 2003d, 52.

JEDRO

OBROBJE

RAZVOJ

[27]

V spodnji tabeli 3 sta Hall in Lindzey (1983 v Musek 1999m, 47-48) predstavila 24 postavk, ki se lahko uporabljajo za razvrščanje osebnostnih teorij. Tabela predstavlja kakšne kriterije so imeli posamezni avtorji oz. raziskovalci pri odkrivanju in razlagi posamezne osebnostne teorije.

Tabela 3: Raziskovalni kriteriji za razvrščanje teorij osebnosti

Kriterij Primer osebnostne teorije oziroma avtorja

smoter, usmerjenost k

cilju

Adler in nekateri kognitivni psihologi

nezavedne determinante Freud, Jung

vloga nagrajevanja vedenjske teorije; Pavlov, Watson, Dollard- Miller, Hull Skinner

načelo stičnosti Guthrie

vloga učenja vedenjske teorije, sociobehavioristi: Dollard- Miller, Skinner,

Bandura

formalna elaboracija Lewin, Hull, Kelly, Atkinson, Mc Clelland

struktura potezne teorije: Allport, Catell, Guilford, Eysenck

dednost konstitucionalne, genetske teorije, biosociološke, funkcionalne

teorije in modeli: Eysenck

zgodnje izkustvo Freud

(ne)prekinjenost razvoja fazne teorije nasproti teorijam kontinuitete; teorije celoživljenskega razvoja osebnosti (Erikson)

organizmičnost Goldstein

pojem polja Lewin

molarne enote Murray

homeostaza psihoanaliza, behaviorizem

psihološko okolje Lewin

pojem jaza fenomenološke teorije, kognitivne teorije

skupinska pripadnost sociodinamične teorije (Sullivan, Horney, Fromm)

biološki faktorji biološke teorije (instinktivistične, etološke, konstitucionalne,

biosociološke …)

sociološki faktorji socialne in kulturalne teorije

motivacijski pluralizem McDougall, Murray, Catell

kompleksnost humanistične teorije (Maslow)

idealna osebnost humanistične teorije (Rogers)

abnormno vedenje teorije, ki izhajajo iz klinične observacije: psihoanaliza idr.

Vir: Hall& Lindsey 1983; povzeto po Musek 1999n, 47 - 48.

[28]

3.3 Razvoj osebnosti

3.3.1 Oblikovanje osebnosti

Posameznik se razvija, kot tudi vsa ostala živa bitja. Razvoj posameznika je izjemen, saj je že kot organizem najbolj zapleteno bitje. Posameznikov genetski potencial je izjemno velik, prav tako je brez primere tudi njegov živčni sestav, zlasti možganska skorja, usposobljena za podporo najvišjim oblikam duševnega in osebnostnega delovanja. Tako kot posameznik in njegovo telo, se spreminja tudi posameznikova osebnost. Že kot otroci dobijo mnoge značilnosti in razlike ne samo telesno, temveč tudi v obnašanju ter duševnosti. Tako se s tem pojavijo že zametki poznejših osebnosti in medosebnih razlik.

Ljudje se za razliko od živali rodijo izjemno nebogljeni in odvisni. Zadovoljevanje osnovnih fizioloških potreb (po dihanju, gibanju, hrani idr.) poteka po podedovanem instinktivnem in biološkem programu, medtem ko se morejo ljudje posameznih vrst oblik obnašanja šele naučiti. To velja za takšna obnašanja in lastnosti, ki so potrebne za vključevanje v družbeno skupnost. Za osebnostni razvoj posameznika tako postaneta pomembna proces vzgoje in socializacije na eni in proces samooblikovanja na drugi strani. Ta dva procesa poskrbita, da se posameznik usposobi za samostojno in odgovorno delo in življenje med drugimi (Musek in Pečjak 2001b, 210).

Slika 6 opisuje razvoj osebnosti kot stopenjski proces, ki poteka v razvojnih stopnjah ali pa kot kontinuiran proces. Prikazuje razvoj osebnosti, kot so si jo predstavljali mnogi raziskovalci.

Slika 6: Osebnostni razvoj kot stopenjski in neprekinjen proces

Vir: Musek in Pečjak 2001c, 212.

Kot vsako bitje se tudi posameznik razvija. Človekov razvoj je izjemno pomemben, saj se posameznik preko njega usposobi za samostojno in odgovorno življenje med drugimi ljudmi. Preko tega pa se izoblikuje tudi njegova osebnost, ki v našem primeru pomeni temelj delovanja. Obdobja osebnostnega razvoja so izjemno pomembna, saj se posameznik preko teh obdobij nauči stvari in izoblikuje v osebnost, ki lahko živi in deluje v določenem okolju.

[29]

3.3.2 Obdobja osebnostnega razvoja

Posameznikov osebnostni razvoj lahko razdelimo v pet večjih razvojnih obdobij: otroštvo, mladostništvo, odrasla doba, obdobje zrelosti in obdobje starosti (Musek in Pečjak 2001d, 213).

Otroštvo je razmeroma dolgo obdobje, v njem je osebnostni razvoj najbolj hiter in dinamičen. V zgodnjem otroštvu se razvijajo osnovne funkcije, ki omogočajo dobro zaznavanje in obvladovanja prostora. Otrok zaznava svet, shodi, spregovori, razvije osnovne čustvene odzive, navaja se na red pri hrani in na čistočo, uči se povezovati izkušnje, razvije osnovne pojme o svetu, drugih ljudeh in o sebi. Oblikuje se odnos do okolja, pokažejo se začetne lastne pobude in samostojnejša dejanja.

Mladostniško obdobje je izredno pomembno za osebnostni razvoj, saj pomeni prehod iz otroštva v odraslost, iz nesamostojnega življenja in odvisnosti v družini k samostojnemu življenju. V tem obdobju se posameznik izoblikuje za vlogo odrasle osebe, ki bo morala skrbeti sama zase in za druge. To obdobje sovpada tudi s telesnim in spolnim dozorevanjem. Vse bolj so v ospredju težave, ki so v zvezi z oblikovanjem lastne identitete.

Za odraslo dobo so značilni predvsem dogodki, ki se prepletajo ob izjemno pomembnih življenjskih odločitvah. V tem obdobju se oblikujejo izkušnje z družinskim življenjem, s poklicnimi in delovnimi dolžnostmi ter odnosi. Finančne, materialne, stanovanjske zadeve postanejo poleg družinskih in vzgojnih pomembna sestavina življenja v tem obdobju.

Obdobje zrelosti, imenovana tudi doba srednjih let in pomeni na eni strani napredek pri delu in ustvarjanju, po drugi strani pa se tu posamezniki soočijo z novimi zahtevami in spremembami, ki terjajo prilagoditev, tako da je to obdobje za marsikoga kritično.

Obdobje starosti so ljudje v preteklosti redkeje doživeli, saj je v življenju sodobnega človeka pomembno in vredno posebne družbene pozornosti.

Slika 7 prikazuje razvojni model Erika Eriksona. Erikson gleda po tem modelu na razvoj posameznika predvsem kot na razvoj njegove identitete in meni, da se v vsakem razvojnem obdobju pojavi kritična faza, ko se osebnostno oblikovanje preveša k eni izmed dveh nasprotujočih si možnosti (Musek in Pečjak 2001d, 212): zaupanje ali nezaupanje, avtonomija ali dvom, iniciativnost ali krivda.

[30]

Slika 7: Stopnje v osebnostnem razvoju posameznika po Eriku Eriksonu

Vir: Musek in Pečjak 2001e, 212.

Posameznikov osebnostni razvoj, kot smo že zgoraj opisali, je izrednega pomena, saj posameznik preko njega pridobi temeljne pojme o življenju, funkcije, izkušnje, dolžnosti in drugo, ki je pomembno za obstoj. Preko njega se oblikuje osebnost, ki je celota značilnosti oziroma lastnosti, po katerih se posamezniki med seboj razlikujejo. Te značilnosti predstavljajo spodaj opisana področja osebnostne strukture in so nam izhodišče za kasnejše povezovanje osebnih značilnosti z osebnostnimi tipi posameznika.

3.4 Področja osebnostne strukture

V področje osebnostne strukture spadajo osebnostne lastnosti, po katerih se posamezniki med seboj razlikujejo. V nadaljevanju predstavljamo štiri tipične lastnosti človeka, zaradi katerih smo vsi unikatni in samosvoji. Te lastnosti so temperament, značaj, telesna zgradba in sposobnosti.

3.4.1 Temperament

Temperament izhaja iz lat. temperamentum: mešanica (pravo razmerje pomešanih telesnih sokov) in je področje osebnostne strukture, ki zajema predvsem značilnosti čustvovanja in načina vedenja. V veliki meri pogojuje posameznikove čustvene odzive, vpliva na način komunikacije, na medsebojne odnose in tudi na delovne zmožnosti. Obarva njegov odnos do drugih in življenja nasploh. Vrsto temperamenta lahko pri sebi in drugih razumejo skozi obnašanje, način in glasnost govora, mimiko, geste in tudi preko aurične komunikacije, torej skozi subtilno energijo, ki jo posameznik oddaja (Možina in Lipičnik 1993c, 23).

Že okrog leta 400 pr.n.št. je skušal grški zdravnik Hipokrat pojasniti, od kod izvirajo razlike v osebnostnih lastnostih, ki se najdejo v ljudeh. Ljudi je razvrstil v štiri osnovne tipe temperamenta, ki jih je pripisal delovanju štirih telesnih sokov oz. tekočin, ki se pretakajo v človeškem telesu (žolč, kri, sluz in vranični sok oz. »črni žolč«). Čim bolj so

[31]

telesni sokovi uravnoteženi, tem bolj je uravnovešeno človekovo ravnanje. Če kateri od sokov prevladuje, se to kaže tudi v človekovem vedenju. Na podlagi teh štirih telesnih tekočin je Hipokrat ljudi razvrstil v štiri tipe temperamenta: kolerik, sangvinik, flegmatik in melanholik (Littauer 1999a, 59). Spodaj na sliki 8 prikazujemo te štiri vrste temperamentov.

Slika 8: Obrazi štirih različnih temperamentov

Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Lavater1.jpg.

V posamezniku se prepleta več temperamentov in njihovih potez, najbolj pa izstopa posamezen način čustvenega reagiranja. Značilnosti posameznih tipov temperamenta po Hipokratu (Littauer 1999b, 59 - 99):

Kolerik je razdražljiv, neobvladan, nemiren, prepirljiv, nezadovoljen, agresiven, spremenljiv, dejaven itd. Koleriki so, podobno kot sangviniki, bolj ekstravertirani in izredno impulzivni. Imajo veliko čustveno moč, ki jo burno izražajo, še zlasti jezo. Značilno za njih je, da brez razmišljanja prestopajo meje v medsebojnih odnosih in se kar mimogrede odločajo še za druge, ne da bi jih kdo za to prosil. Koleriki imajo veliko energije in so pri vsem, česar se lotijo tudi zelo učinkoviti. Življenje imajo radi v svojih rokah. Za njih so ovire izzivi, za katere vedo, da jih lahko premagajo. Ne bojijo se tvegati ali poskusiti česa novega.

Sangvinik je energičen, živahen, optimističen, prijeten, družaben, zgovoren, odziven, brezskrben itd. Sangvinika je poznan po svojih kretnjah, gibih in mimiki, po hitrem govoru, po dotikanju sogovornika, po zanimivem pripovedovanju in glasnem smehu, po spreminjanju misli in navad, po pozabljanju obljubljenega in podobno. Sangvinistični temperament je bolj ekstravertiran in optimistična naravnan. Odlikuje ga tudi smisel za humor in nastopanje, radovednost, sproščenost in igrivost. Hitre misli, menjavajoča se čustva, včasih tudi težave s koncentracijo so pogost spremljevalec. Vse to pa ne more povsem zatreti njihove ustvarjalnosti, navdiha, idealizma in prijaznosti.

Flegmatik je počasen, neodziven, miren, hladnokrven, pasiven, previden, razmišljajoč, zanesljiv, stabilen itd. Flegmatiki izžarevajo skozi svojo avro neko prijetno, neagresivno energijo. Zato so priljubljeni in jih imajo ljudje radi. Flegmatiki se težko navdušijo in tudi bolj zadržani so. Lahko živijo dokaj brezciljno in z nizkimi pričakovanji do sebe in drugih. V tem je neka pasivnost in inertnost. Flegmatiki so od vseh temperamentov najbolj

[32]

potrpežljivi, in če premagajo inercijo,12 so lahko tudi zelo ustvarjalni. Izogibajo se sporom, saj znajo najti drugo pot do cilja, če se le potrudijo. Svoje notranje nezadovoljstvo pogosto stresa navzven.

Melanholik je depresiven, potlačen, pesimističen, miren, tesnoben, neodziven, zadržan, nedružaben itd. Rad razmišlja v stilu: zakaj se ravno meni to dogaja, življenje je tako krivično do mene ipd. Melanholiki pogosto mislijo, da drugi niso dovolj dobri, da bi jim zaupali neko delo, zato ga raje opravijo sami. Melanholiki najhitreje zdrsnejo v depresije in se iz njih težko izvlečejo. Težko pozabljajo prizadetosti in včasih tudi leta pestujejo bolečino. Pogosto za zaplete v okolju krivi sebe. Spoznanje, da v življenju stvari niso popolne v smislu njihovih pričakovanj, pa je tisti korak, ki jih sprosti in prebudi se večje zaupanje v življenje.

V posamezniku se prepleta več temperamentov in njihovih potez, ki opredeljujejo različne tipe osebnosti. Temperament se povezuje tako tudi z značajem, vendar se ta nanaša bolj na vsebinske vidike doživljanja in z njimi povezano obnašanje.

3.4.2 Značaj in telesna zgradba13

Značaj (karakter) se kaže predvsem v dobrih in slabih lastnostih, ki jih posamezniki izražajo v odnosu do sočloveka, dela, ožje in širše skupnosti, samega sebe, vrednot in podobno. Gre za vsebino osebnostnega delovanja, povezano z voljo in motivacijo. To so značilni načini vedenja, ki jih ocenjujejo posamezniki vrednostno, preko norm (npr. poštenost, vestnost, delavnost ipd.), značajske lastnosti pa se kažejo v njihovem delu in obnašanju razmeroma stalno in dosledno. Pri značaju gre predvsem za vsebino posameznikovega vedenja. Značajske poteze, ki se pojavljajo so predvsem poštenost, nesebičnost, vestnost, skromnost, odkritost, redoljubnost, hrabrost ipd. Pri oblikovanju značaja ima velik vpliv okolje, vzgoja (Musek 1982b, 397).

Prvi resnični znanstveni pogledi na značaj so se pojavili šele preko telesnih in duševnih bolezni ter moralnih zablod. Nauk o značaju ima svoje začetnike med zdravniki za duševne bolezni in psihiatri (npr. Charcot, P. Janet, Th. Ribot, Kraepelin, Freud in drugi). Človekov značaj in že zgoraj omenjeni temperament sta s svojimi posebnostmi odvisna od telesnega ustroja oziroma telesne zgradbe. Trstanjak (1957c, 200 - 215) razdeli temperament in značaj na tri oblike telesnega ustroja. Med njih spadajo debeli, sloki in slabotni ter krepki in mišičasti telesni ustroji.

Debeli (pikniki), ti posamezniki rastejo bolj v širino kot v višino in se stalno nagibajo k debelosti. Mišice so mehke, neodporne, ramena niso široka, obraz je širok in okrogel, vrat je kratek in jim nekako sedi na »ramah«. Glava je navadno nagnjena rahlo naprej, roke pa so ponavadi nežne in sloke, pravijo jim tudi »elegantne roke«. Ti posamezniki imajo navadno prožni značaj.

12 Inercija je stanje, s katerimi se flegmatiki pogosto srečujejo, njihova značilna želja pa je vztrajati v mirovanju, nedejavnosti.

13 Povzeto po Možina in Lipičnik (1993d, 20 - 27).

[33]

Sloki in slabotni (leptosome ali astenične), ti posamezniki bolj rastejo v višino, kot v širino, njihova teža pa je ponavadi pod povprečjem. Ramena so ozka, prsni koš dolg, ozek in stisnjen. Roke in noge so koščene, brez močnih mišic, dolg vrat in podolgovat obraz. Njihov razvoj je hiter, hitro pridejo do vodilnih položajev v podjetju in tam tudi dolgo ostanejo. Ti posamezniki imajo ponavadi tog značaj.

Krepki in mišičasti (atletske), to so posamezniki, ki so koščeni in mišičasti, kar se jim vidi predvsem na obrazu z močnimi ličnicami, obrvmi ter na širokih plečih in prsih, a tudi na rokah in nogah. Ta tip človeka je v primerjavi s prejšnjima dvema v manjšini. Ti posamezniki imajo po navadi žilav značaj. Glede na oblike telesne zgradbe, Trstenjak (1957d, 217- 230) izpelje tri vrste značajev, med katere spadajo prožni, togi in žilavi značaji. V nadaljevanju so ti tudi opisani.

Prožni značaji zajemajo značaje posameznikov, ki so klepetavo veseli (posamezniki s takšnim značajem se že na daleč sliši in so ponavadi tam, kjer je živahno in razigrano), mirno šegavi (posamezniki s takšnim značajem sedijo, opazujejo okolico in malo govorijo), tiho dobrodušni (navadno so nekoliko počasni, nekoliko flegmatični, ampak s toplim čustvom do sočloveka), udobno živeči (takšni posamezniki se razvijajo tam, kjer je ob primerni čudi nadarjenost manjša, vzgoja pa površna) in odločno dejavni (ti predstavljajo vmesno stopnjo med vsemi zgoraj naštetimi. So odlični javni delavci, ki so vedno preobremenjeni z delom).

Togi značaji predstavljajo značaje posameznikov, ki so plemenito tankočutni (posamezniki, ki so rahlih živcev, ne prenesejo nobene robate ali neokusne besede in v družbo ne zahajajo radi), svetobežno idealni (takšni posamezniki si nekje ob strani, v kotu življenja izdelujejo in oblikujejo svoje misli ter tiho gradijo svoj lastni svetovni nadzor), hladno gospodovalni (rojeni so za ukazovanje in gospodovanje ter ne poznajo nevarnosti, zato so hladni, neizprosni in nepopustljivi) in suhoparno stvarni (ne poznajo nobene šale, nobenega ognja ni v njih, na obrazu pa imajo pogosto značilen posmeh).

Žilavi značaji predstavljajo značaje, ki se ujemajo z atletskim ali krepkim telesnim ustrojem. Pri teh ljudeh gre za žilavost vsega, žilavost mišljenja, čustvovanja in delovanja. Njihove kretnje so umirjene, prav tako tudi izraz na obrazu. Manj primerni so za drobno mehansko delo, so zelo skopi v besedah. Njihova domišljija je skromna, na zunanje doživljanje so skoraj brezčutni, zato pa so zmožni vztrajne zbranosti in pozornosti. Vztrajnost je njihova glavna odlika. Takšen značaj lahko srečamo pri športnikih vseh vrst.

3.4.3 Sposobnosti

Posameznikova osebnost skriva v sebi nešteto sposobnosti, ki jih delajo sposobne in močne za opravljanje določenih del. Posameznik, ki nima spodbujevalnih podjetniških lastnosti in sposobnosti, bo v podjetniškem udejstvovanju zelo težko trajno uspel.

Sposobnosti zajemajo tiste lastnosti, ki najbolj bistveno vplivajo na posameznikove dosežke in na uspešnost pri reševanju različnih nalog in težav. Nanašajo pa se na tisto, kar človek zmore in lahko naredi. Dejavniki razvoja oz. vpliva na sposobnosti so (Možina 1981a, 5):

[34]

- dedne zasnove (D), - okolje (O) in - samoaktivnost (S).

Dedne zasnove. Posameznik je socialno bitje, toda njegova socialnost je zapisana v genih. V posameznikovem genomu so zapisani programi za njegov telesni, socialni in duhovni razvoj. Geni določajo smeri, vzdolž katerih se bodo oblikovale posameznikove sposobnosti, temperamentne sposobnosti, pa tudi motivi, volja, stališča in vrednote.

Okolje. Vsa zgodovina človekove kulture in civilizacije je hkrati tudi zgodovina vplivov okolja in kosanja z njim, je prilagajanje posameznika okolju in prilagajanje okolja posamezniku. Gre predvsem za socialno, fizikalno in biološko okolje.

Samoaktivnost je pomembna pri oblikovanju osebnosti, saj je to dejavnost, ki nastaja na podlagi lastnih zavestnih in bolj ali manj svobodnih odločitev. S svojimi odločitvami posamezniki oblikujejo svoje življenje in svojo osebnost.

Slika 9 prikazuje enostavno shemo, s katero so sposobnosti določene z vplivom dednih faktorjev, faktorjev okolja in s posameznikovo lastno aktivnostjo. V razvoju človeka ne sodeluje samo dednost in okolje, ampak tudi on sam. Iz tega izhaja osebna odgovornost vsakega posameznika za razvoj njegovih sposobnosti.

Slika 9: Dejavniki, ki vplivajo na posameznikove sposobnosti

Vir: Možina 1981b, 6.

Mnogi psihologi so razvrstili človekove sposobnosti na intelektualne, motorične, senzorične in mehanske sposobnosti. V praksi se razlikujejo intelektualne sposobnosti, med katere spadajo predvsem inteligenca, kerativnost, govorne zmožnosti ter fizične sposobnosti, pri katerih gre za motorične in senzorične zmožnosti (občutljivost na dražljaje, ki jih zaznamo z vidom, sluhom, tipom in drugo) (Treven 1998b, 73 - 74).

S

D O

[35]

3.4.3.1 Mentalne sposobnosti

Mentalne sposobnosti lahko tudi drugače poimenujemo kot duševne sposobnosti, saj so sposobnosti, ki potekajo znotraj posameznikovega telesa. Med njimi so najbolj pomembne zaznavne sposobnosti npr. ostrina vida. Razdelimo jih lahko na čutnozaznavne oz. senzorne (vid, sluh, vonj, okus, tip in podobno) in na umske oz. intelektualne (te najbolj bistveno vplivajo na posameznikove dosežke, uspešnost pri reševanju nalog in problemov - inteligentnost, ustvarjalnost) (Lipičnik in Možina 1993e, 21).

Čutnozaznavne oz. senzorne sposobnosti so potrebne pri slehernem delu, saj posamezniku omogočijo registracijo vseh podatkov, ki so potrebni za opravljanje določenih nalog. Vid, sluh, vonj, okus, tip in drugo so primarne lastnosti brez katerih posameznik ne bi zaznaval okolja in se ne bi mogel razvijati tako kot se je do sedaj.

Umske oz. intelektualne sposobnosti so odvisne od centralnega živčnega sistema in se delijo na inteligentnost in specifične lastnosti. Inteligentnost je splošna umska sposobnost, sposobnost učinkovitega reševanja problemov in hitrega odzivanja v novih situacijah. Povprečna inteligentnost je pogoj za uspešno upravljanje vsakega dela. Specifične lastnosti pa predstavljajo besedne, verbalne, numerične, specialne sposobnosti, sposobnosti spomina ter perceptivne sposobnosti.

3.4.3.2 Motorične sposobnosti

Sposobnosti so torej osebnostne lastnosti, ki vplivajo na uspešnost posameznikovih dosežkov v primeru, ko je vpliv znanja, motivacije in drugih osebnostnih lastnosti izključen ali pa izenačen. S sposobnostnim razumemo predvsem notranje dispozicije in kapacitete posameznikove duševne in organske strukture. Te dispozicije omogočajo bolj ali manj uspešno izvajanje raznih dejavnosti, nalog, storitev, dela in podobno. Sposobnosti se izražajo v vedenju, izražanju in storilnosti. Samih dispozicij posamezniki ne morejo opazovati, toda iz vedenja lahko sklepajo, ali so večje ali manjše. Take razlike v vedenju pomenijo različnih sposobnosti (Musek 1982c, 405 - 408).

Motorične sposobnosti lahko poimenujemo tudi telesne sposobnosti: gibalne sposobnosti, moč, spretnosti in drugo. Te sposobnosti omogočajo opravljanje zahtevnih in kompliciranih gibov, ne glede na to, na kateri del telesa se nanašajo.

Mehanske sposobnosti so tiste, ki omogočajo hitro razumevanje mehanskih principov. V sklopu teh sposobnosti se lahko posebej obravnavajo tudi mehanske sposobnosti (razumevanje mehanskih odnosov, principov delovanja strojev, razumevanje tehniških oblik itd.) (Lipičnik in Možina 1993f, 21).

Spretnosti so sestavljene navade, ki se lahko nanašajo na posameznikova motorična znanja in sposobnosti, kot so spretnosti prstov, groba ročna spretnost, spretnost nog in drugo. Posebej se obravnavajo komunikacijske spretnosti in spretnosti za delo s podatki, med katere spadajo sporočanje, vrednotenje, organiziranje dejstev, podatkov o izdelkih in podobno. Poleg prej naštetih obstajajo še spretnosti za delo z idejami, pri kreativnem delu, jezikovnem, glasbenem izražanju ter spretnosti za delo z ljudmi in stvarmi pri informiranju, prepričevanju, prodajanju, poučevanju, motiviranju in drugo (Špilak 1999, 41 - 43).

[36]

4 VPLIV OSEBNOSTI ČLOVEKA KOT KLJUČNEGA DEJAVNIKA USPEHA IN DELOVANJA V ORGANIZACIJI

4.1 Človek - njegovo delo in vloga v organizaciji

V sodobnem svetu je posameznik s svojim neskončnim razvojnim potencialom temelj vsake organizacije. Uspešnost podjetja ni odvisna samo od uresničitve storilnostnih ciljev (produktivnosti, dobička, tržne prodornosti itd.), ampak v enaki meri tudi od socialno emocionalnih ciljev zaposlenih, kar se kaže v kvaliteti socialnih odnosov in klime podjetja. Ta dva cilja sta pomembni determinanti razvoja in med njima vlada odnos soodvisnosti.

4.1.1 Vloga dela skozi čas

Pomen dela se je skozi zgodovino spreminjal. Na dobiček in na produktivnost so v času protestantizma gledali kot na dokaz duhovnega dosežka in ne kot oviro do tega. S hitrim porastom podjetniškega duha v 18. in 19. stoletju je delo počasi začelo postajati potrebno za dobro osebnostnega zadovoljstva in dostojanstva. Delo sodi med temeljne dejavnike človeškega življenja in brez dela ni življenja. Obstajajo različne vrste dela, ki so se skozi čas spreminjale in dobivale na svoji pomembnosti. Lahko ga razumemo kot funkcijo energije, funkcijo pridobivanja in trošenja energije, funkcijo življenja, funkcijo zavesti, prehod med delom, igro in počitkom ali pa kot funkcijo življenjskega ritma.

Odnos do dela se je v 21. stoletju še bolj spreminjal. Na posamezne spremenjene zadeve pri kadrovanju novih ljudi v organizaciji začnejo vplivati številni faktorji: od sprememb organizacijske strukture, sprememb definicije dela, spremembe narave dela, spremembe zahtev do zaposlenih, vse do sprememb delovnih mest. Vsi ti dejavniki vplivajo tudi na odnos do dela in ravnanje z posamezniki v današnjem času (Boštjančič 2007a, 2 - 3).

4.1.2 Ravnanje z ljudmi pri delu

Ljudje so največje bogastvo vsake organizacije. V vedno bolj tekmovalnem in spreminjajočem se okolju so pri organizacijah v ospredju različni dejavniki, ki prinašajo uspeh in dobre rezultate. Te se nanašajo predvsem na vire, njihovo dostopnost, razpoložljivost in izkoriščenost. Nas zanimajo predvsem človeški viri, ki s svojo osebnostjo na določen način vplivajo na vse našteto, ob tem pa se tudi sami oblikujejo in spreminjajo. Pojavljajo se torej kot ključni dejavnik sprememb v organizacijah, ob tem da so tudi sami predmet preoblikovanja in spreminjanja (Stare 2003, 2).

Ravnanje z ljudmi je posebno področje dela, ki ne deluje samo skozi različne pristope in modele, ampak tudi preko nevidnih ali vsaj težko razložljivih vzvodov in zakonitosti. V organizacijo je vključena velika dinamika, ki je značilna tudi za ravnanje z ljudmi pri delu oz. human resource management (Lipičnik 2002a, 445).

Ravnanje z ljudmi pri delu je sistem in proces vplivanja na vedenje ljudi pri delu z namenom, da bi skupaj z drugimi viri, s katerimi organizacija upravlja, dosegli postavljene cilje. Organizacije, ki nimajo jasnih ciljev, zaman iščejo učinkovite načine ravnanja z ljudmi pri delu. Spremembe modela upravljanja človeških virov so potekale hkrati s spremembami splošnega modela operativnega delovanja podjetja v treh stopnjah. Te

[37]

stopnje so administrativno upravljanje človeških virov, klasični model in model kompetenc (Tomažič 2003, 43).