-
Moja pot poCaminu frances
Dr. Drago Rudel
V juliju 2020 je v samozaložbi
izšla knjiga dr. Draga Rudla,
Korošca, ki že skoraj petdeset let
živi in dela v Ljubljani. V njej
opisuje svojo pot oziroma
romanje po francoski različicipoti k sv. Jakobu v Santiago
de
Compostela v Španiji, Camino
frances. Na približnostopetdesetih straneh knjige
velikega formata opisuje svojopot, in sicer po etapah.
Cilj njegovega Camina je bil,
da sodeluje pri nastajanju
dokumentarnega filma oromanju prijatelj Iva
Kapetanoviča iz njegove rojstne
vasi Kapetanoviči (župnija
Lečevica) blizu Splita do
Santiaga de Compostele vŠpaniji, skupaj 3.200 kilometrov.
Z njim je želel opraviti zadnjih
devetsto kilometrov poti Camino
frances. Cilja mu zaradi težavz mišicami in žulji, ki so
bili
posledica predolgih in prehitro
prehojenih začetnih etap poti,
ni uspelo uresničiti. Po nekaj
dneh skupne hoje se je odločil,
da bo hodil sam in počasneje
in se z Ivom srečal na cilju,
v Santiagu de Compostela.
S knjigo je želel dokumentirati
pot in bralca, ki se še ni podal
nanjo, opogumiti, da se odloči
zanjo. Tistim, ki so pot že
prehodili, pa naj bi knjiga
obudila prijetna občutja na
čas romanja.
Marta Krejan Čoki
Na romanje po potiCamino frances
Na romanje po poti Caminofrances k sv. Jakobu v Santiagode
Compostela sem se v letu 2016podal že drugič. Prvič je to bilo
v letih 2011-2012, ko sva potprehodila z ženo Bredo.
Od več možnih variantšpanskega dela Camina sem si spetizbral že
tisočletno pot Caminofrances. Odločitev za "spet" ni bilačisto
moja. Moj dobri prijatelj, IvoKapetanovih, poslovnež iz
Ljubljane,po rodu Hrvat, me je namreč
povabil, naj se mu pridružim nazadnjem delu njegovega romanjaiz
Splita v Santiago de Compostela,to je zadnjih devetsto
kilometrovnjegovega 3.200 kilometrov dolgegaromanja. Povabilo sem
sevedasprejel iz spoštovanja do njegovih žeprehojenih 2.400
kilometrov. Biti znjim ob prihodu v Santiago po vsehteh kilometrih
hoje je bil zame obet,da bom prisostvoval posebnemudogodku. In še
nekaj me je vleklo:vse je kazalo, da bo to bolj "moškavarianta"
hoje v primerjavi s tisto,ki sem jo opravil z ženo Bredo. Ivomi je
izdal, da ga bo na tem delupoti s snemalno opremo spremljalnjegov
prijatelj, alpinist, himalajec,
snemalec, režiser in producent,Stipe Božič, ki bo za
hrvaškonacionalno televizijo pripravilpotopisno oddajo o
njegovem
romanju iz Splita v Santiago deCompostela. Vleklo me je, da bi
bil
del te zgodbe. Hojo sem sprotiopisoval tudi v spletnem
dnevnikuatidrago.wordpress.com .Na svojo veliko žalost po štirih
dnehhoje nisem več zmogel držati koraka
z Ivom. Vneli sta se mi namrečmišica in kita pod kolenom
levenoge, zato sem se odločil, da Iva"osvobodim" dogovora, da
bovašpanski del Camina prehodilaskupaj. Tako sem nadaljeval sam,s
svojim ritmom, ki sem ga zmogel
ob težavah z nogo.
Glavni trg v Los Arcosu - kraj začetka inzaključka mojega Camina
v 2016.Arhiv Draga Rudla
fR y9lBrKW Bonfc
'■ -r-: =,;■ -■■■*:■ ■■■..■ P»rcn9tuy-, :' ■..viv." ■ --h .
•:.
-
Do Santiaga sem nato reshodil sam ali v družbi
naključnihpohodnikov oziroma romarjev,
najdlje pa z Markom in Danijeloiz Hercegovine. V Santiago
deCompostela smo prihlačali dva dnipred velikim praznikom
Galicije,godom sv. Jakoba, 25. julijem. Seisti večer smo se srečali
z Ivom inStipetom, ki sta že uresničila vsenačrte. Camino sta
podaljšala izSantiaga do Muxie in Finisterre.Ivov zaključek romanja
iz Splitasmo ustrezno proslavili v Santiagu
v ugledni restavraciji El Papatorio.
Pohodniki - romarjiNa svojem Caminu sem srečeval
ljudi vseh starosti, od otrok, npr.10-letnega fanta Maka iz
Kaštelapri Splitu in njegovo eksotičnomamo Tino, do starejših
gospodov
in gospa z več kot osemdesetimikriži na plečih. Večina
pohodnikovje bila bolj ali manj sposobnaobvladovati dnevno etapo
med 20 in30 kilometrov. Vsak je imel svojtempo
(počasnejši/hitrejši), vendar
so vsi opravili enak del poti. Mednjimi je bilo veliko
starejšihpohodnikov, ki so bili v dobrikondiciji. Nekateri so
hodili celohitreje od mene. Med pohodniki jebilo veliko mladih, med
njimi karnekaj atletov, ki so pot doživljali kot
športni izziv, zato so jo nekateripretekli. Nekatere sem videl
leenkrat, druge pa sem videval v istihprenočiščih, albergih
(špansko
albergues), v katerih sem prespaltudi sam, ali pa na krajih,
kjer sepopoldne in zvečer družijo pohodnikioziroma romarji. Med
pohodniki paso bili tudi druge vrste"ekstremisti", taki, ki so že
prejprehodili veliko kilometrov poti, npr.peš iz Belgije, Francije,
Nemčije,Italije, Švice, Hrvaške, Slovenije in
od drugod proti Santiagu deCompostela. Najprej naj med
njimiponovno omenim prijatelja Iva, kije
v štirih etapah v triinosemdesetihdneh prehodil pot iz Splita
doSantiaga in nato še Muxije inFinisterre, skupaj 3.200
kilometrov.Camino frances je pri svojih 74 letihopravil že petič,
in to v različnihletnih obdobjih in razmerah, takopoleti kot
pozimi. Srečal semFrancisco iz okolice Berna, ki jeprehodila pot iz
Berna do Finisterrein nazaj (4.000 km). Pa Italijana, kije prišel
iz Rima v Santiago in se ježe vračal v Rim. Z nami je bilvečkrat
pri maši gospod osemdesetihlet, ki je svoj Camino francesopravljal
že triinštiridesetič. Gotovopa je zame izmed vseh največji
carPatrick, invalid, ki je prišel izBelgije in prehodil več kot
2.000kilometrov. Ob vsakem koraku jeudaril s prsti in nogo ob tla
in natosunkoma potisnil svoje telo naprej.Povedal je, da je zaradi
tako oteženehoje ob koncu vsakega dnevaparaliziran od napora,
vendar jevztrajal. Vsak dan je šel na pot žeponoči, da je lahko
opravil tolikokilometrov poti kot drugi. Pri temmu je pomagala
spremljevalka.
Pohodniki, ki sem jih srečal in sez njimi pogovarjal, so bili
različnihnarodnosti: Španci, Nemci, Italijani,Madžari, Belgijci,
Francozi, Irci,
Vetrnice nad vasico Zariquiegui in polja pod njo. Foto: Drago
Rudei
Megla pokriva prelaz Alto de perdon - pogled nazaj po prehodu.
Foto: Drago Rudei
Obj
ave
so n
amen
jene
inte
rni u
pora
bi v
skl
adu
z od
ločb
ami Z
ASP
in s
e br
ez s
ogla
sja
imet
nika
pra
vic
ne s
mej
o pr
osto
razm
nože
vati
in d
istri
buira
ti!Viharnik 27.07.2020
PonedeljekDržava: Slovenija
Stran: 41
Površina: 2.757 cm2 2 / 6
-
Angleži, Poljaki, Hercegovci,Američani, Korejci, Japonci in
drugi.To leto sem srečal le enega Slovenca,Luča iz Postojne.
Pojavil se je vVillafranca Montes de Oca in sepozneje pridružil
Ivu, da sta skupajdirkala tudi po petdeset kilometrovna dan proti
Santiagu in naprej.Ampak na koncu smo skupajpreživeli dva lepa
dneva v Santiagude Compostela.
Še zanimivost o razpoznavanjunarodnosti romarjev:
Francoze,Italijane in Špance sem zlahkaprepoznaval oz. slišal
po(pre)glasnem govorjenju. Zunanjisimboli, kot npr. majice,
redkoizdajo narodnost imetnika. Predpetimi leti, ko sva romala z
ženoBredo, sva pogosto videvala zanahrbtnike zataknjene ali
drugačepritrjene zastavice držav, iz katerihso prihajali pohodniki.
Letos pa je le
redko kdo tako izkazoval svojonarodnost. Eden od teh je
bilprijatelj Ivo, ki si je dal nareditiposebno vezeno zastavico z
označenopotjo Lečevica (Split)-Santiago.
Na Caminu ljudje tudi umirajo.Videval sem križe, postavljene
zaumrle iz celega sveta: Brazilije,Koreje, Nizozemske, Belgije
..."Tukaj je končal svoj Camino romarxx." V prejšnjih stoletjih je
bilo obpoti veliko preprostih bolnišnic zaoskrbo obolelih romarjev,
o čemer
pričajo številna krajevna imena,ki vključujejo izraz
hospital,bolnišnica, npr. Hospital de lacondeza na drugi strani
gore0'Cebreiro. Ob poti pred Palas deRei vedno pogledam na že
opuščenopokopališče romarjev na desni obpoti in v duhu poskušam
razumetinjihovo hrepenenje, da bi prispeli nazemeljski cilj do
Santiaga, kar pajim je onemogočila smrt.
Vreme
V letu 2016 sem imel na Caminude Santiago skoraj ves čas sončno
insuho vreme, tako da v tridesetihdneh hoje sploh nisem okusil
resnega dežja. Dvakrat je padalozvečer in ponoči, enkrat je iz
meglerahlo rosilo tudi podnevi.Temperature so bile od 4 °C
zjutraj
na 0'Cebreiru, pa vse do 42 °C
v Porto Marinu.
Prenočišča
Na poti sem spal v različnihprenočiščih: v hotelih, v
penzionih(časa rural), v udobnih in manjudobnih albergih ter z
veliko inmalo posteljami v enem prostoru(od 2 do 300). Postelje v
albergihso bile največkrat pogradi, in čese je le dalo, sem zaradi
večerne injutranje priprave nahrbtnika innižje temperature v
prostoru izbralspodnje ležišče. Le redko sopohodnikom v albergih
zastonj aliza plačilo ponudili posteljnino zaležišče. S sabo sem
nosil spalnovrečo, s katero sem se v glavnempokrival, le redko so
biletemperature dovolj nizke, da semlahko zlezel vanjo. Ponekod so
miponudili penasto prevleko zavzmetnico (všteto v ceno
prenočiščaali pa za dodatno plačilo). Izkušnja
Prelepa pokrajina posejana z žitom Foto: Drago Rudei
Včasih so gojzerji pretežko obuvalo v vročih poletnih dneh.
Foto: Drago Rudei
Obj
ave
so n
amen
jene
inte
rni u
pora
bi v
skl
adu
z od
ločb
ami Z
ASP
in s
e br
ez s
ogla
sja
imet
nika
pra
vic
ne s
mej
o pr
osto
razm
nože
vati
in d
istri
buira
ti!Viharnik 27.07.2020
PonedeljekDržava: Slovenija
Stran: 41
Površina: 2.757 cm2 3 / 6
-
me je naučila, da sem prevleko
vtaknil v nahrbtnik za naslednjivečer in jo uporabljal, dokler
se niraztrgala. Ob priložnosti sem vnaslednjem albergu kupil
novo.
Prevleka je pomembna, a ne lezaradi čistoče, temveč je tudi
vsajdelna zaščita pred stenicami(špansko chinches, angleško
bedbugs). ki te lahko ponoči grdoobgrizejo in pustijo svoj odtis
nakoži za mesec ali dva. V resnicisem na celem Caminu franeesnanje
naletel le v enem albergu.
Oprema in obleka
Ker sem po naravi ziheraš,sem se pred odhodom na romanje
opremil za vse vremenske pogoje.»S sabo sem vzel oblačila tako
zasončne dni in kopanje kot zadolgotrajno deževje. Celo gamaše
so pristale v nahrbtniku, zato je bilnahrbtnik ustrezno
pretežak.Skupaj z litrom vode in hrano, ki jepotrebna za preživetje
čez dan. jetehtal petnajst kilogramov. Natokratnem Caminu pa je
bilo vremetoplo in oprema za dež in mraz jebila odveč. Nekaj
oblačil sem seznebil le za zadnji del poti čezPireneje od Saint
Jeana do LosArcosa, ker sem jih lahko odložilv Ivov in Stipetov
avto, ko staodhajala v Slovenijo.
»Skoraj vso pot sem imel težave
z žulji. Ne vem, ali lahko to pripišemsicer odličnim čevljem La
Sportiva,ki sem jih kupil pred odhodom naCamino. ali visokim
temperaturam.Na prejšnjem Caminu sem z velikimužitkom nosil več kot
dvajset letstare čevlje iste znamke. Kaže. dasem nove pred odhodom
premalouhodil m da so bili nekolikoprekratki v sprednjem delu,
čeprav
sem kupil večje od številke, ki jonosim običajno. Posledica hoje
jebila, da je del čevlja pritiskal namezinec desne noge, s tem
papovzročal in vzdrževal žulj na njem.Koža mezinca se nn je zaradi
tega vceloti odluščila. Čevlje, ki naj bi bilinamenjeni
pohodništvu, sem tudi"nadgradil", da bi bili mehkejši natrdih delih
poti. V pete čevljev semdodatno vstavil silikonske vložke,
da sem delno ublažil pritisk obstopanju. Pa tudi to blaženje
niveliko pomagalo. Noge so me začelepeči že po petindvajsetih
kilometrihprehojene poti.
Hrana in pijača
Na tokratnem Caminu semvčasih jedel kot kralj, zahvaljujočIvu
npr. jagnjetino v prestižnirestavraciji Ojeda v Burgosu aligoveje
zrezke na žaru - chulcte - vprestižni restavraciji v Santiagu,
alipa kot berač, npr. dva dni in pol starkruh z vodo. Vsak dan sem
v
restavracijah, barih ali albergihposkušal dobiti kosilo ali
večerjo zaromarje z vsemi obroki ( rnenu deldia, menu peregrino).
Moj zajtrk jebil pogosto eafe z rogljičkom po tem.ko sem opravil že
dve do tri ure hoje.Včasih sem si dan prej ali pa na potikupil kruh
z jogurtom, sadje inparadižnik, torej sočno hrano. Kajkupiti na
zalogo za naslednji dan(in nato nositi v nahrbtniku mordacel
naslednji dan ali dva), je bilazame umetnost odločanja.Trgovinice
na poti so takonaključne, da nisem mogelzanesljivo načrtovati teh
dodatkov
k običajnim popoldanskim oziromavečernim obrokom v
krajuprenočišča.
Hrana, ki sem jo jedel v okvirudnevnih menijev ( menu del dia).
jebila v glavnem zelo okusna inpostrežena v zadostni
količini.Izjema je alberg tik pred prelazomAlto de perdon, kjer sem
kot glavnojed in specialiteto "mamine kuhinje"dobil le dva kuhana
krompirja.Konec koncev sem na Caminushujšal za nekaj kilogramov, pa
nezaradi slabe hrane, temveč zaradihoje. Nekateri pohodniki se
zaradirednih obrokov celo zredijo'
Še o pijači: s sabo sem večinočasa nosil dve plastični posodi
vode,vsaka je imela po pol litra. Vsakojutro sem ju pridno polnil m
začelprazniti že po deveti uri dopoldne,ko je sonce začelo
pridobivati močin je večalo žejo. V eno posodo semdodajal tablete z
magnezijem inkalijem, da je imela voda maloregeneracijskih ionov
proti krčemv mišicah m seveda nekaj okusa.S tako taktiko sem imel
vode vednodovolj, razen čez Pireneje, ko mi jeje zmanjkalo in sem
jo moralizprositi od ene od pohodnic.V vednost: voda je pogosto
narazpolago kar na sredi vasi,le redkokateri vodnjak je označenz
agua no potable (voda ni pitna),pa še to v glavnem zato, da
bipohodniki odšli pit v bližnji lokal.
Vino je sestavni in nujni delCamma. Pripada meniju za
romarje(menu peregrino), če seveda vponudbi izbereš vino namesto
vodeali piva. Količine vključenega vinaso pod eno buteljko za osebo
in jopogosto niti ne omejujejo. Če smo
Romarja v bronu na Monte do Gozo se veselita ob prvem pogleduna
katedralo v Santiagu. Arhiv Draga Rudla
Obj
ave
so n
amen
jene
inte
rni u
pora
bi v
skl
adu
z od
ločb
ami Z
ASP
in s
e br
ez s
ogla
sja
imet
nika
pra
vic
ne s
mej
o pr
osto
razm
nože
vati
in d
istri
buira
ti!Viharnik 27.07.2020
PonedeljekDržava: Slovenija
Stran: 41
Površina: 2.757 cm2 4 / 6
-
bili za mizo romarji v skupini, smose dogovorili za posebno
taktikonaročanja, da smo iz ponudbe iztržiličim več. Eden si je
zaželel npr. rdečevino ( tinto ), drugi belo in tretji vodo.Tako so
nam postregli s tremisteklenicami pijače. Če bi si dvazaželela isto
vrsto pijače, bi na mizipristali le dve steklenici. Radler(dara),
kar je v Španiji pivo,pomešano s sladko citronsko pijačo,je bil
pogosto nagrada za prehojenovečino načrtovanih kilometrovdnevne
poti. Na koncu etape je daropogosto zamenjalo pivo, ki jecenovno
enako dostopno kot vSloveniji (2,5 do 4 EUR). Mojposeben večerni
užitek je bil kozarecvina, ki sem si ga privoščil bodisi valbergu
ali bližnjem baru. Običajno
sem naročal meni ljubo vino iz Rioje,ki je nekoliko dražje kot
lokalnavina (2 do 3 EUR za kozarček).Pijančevanja na poti ni bilo,
nacelem Caminu nisem videl nitienega zares nadelanega
pohodnika.
Zdravje
Vso pot sem prehodil zdrav.V dnevnih zapiskih sem pisal ovmesnih
težavah z mišicami, s kitoin žulji na nogah, vse drugo mi jebilo
prihranjeno: nič prehladov,nič glavobola, kar je moja občasna
težava, ko sem doma, nič povišanetemperature. Kaže, da so
dnevneaktivnosti odganjale zdravstvenetežave. Kar sem počel za
izboljšanjezdravja oziroma počutja, je bilo
povezano z zmanjševanjem bolečinv mišicah in z blaženjem
bolečinzaradi žuljev. Proti krčem semv vodo dodajal tablete
magnezija.
Z obliži sem pokrival žulje, ki so sepojavili vedno znova in
bili kljuboskrbi s šivanjem in jodom vednogloblji. Nad prizadete
dele noge semkar nekaj časa nameščal obliže innadnje lepil še kose
krpe Vileda(Ivova zamisel) za blaženje pritiska
čevlja na takih mestih. Kljub temu
sem v lekarnah na Caminu pustilkar kakšnih 100 EUR.
Pogovori na poti
Ker na tokratnem Caminu pozačetnih nekaj dneh nisem več drvelz
Ivom, sem se veliko pogovarjal spohodniki in romarji.
Pogovarjalismo se v jeziku, v katerem je šlonajlaže. Sam sem se
poskušal čimveč pogovarjati v španščini, če ni šlo,pa v angleščini
in nekaj malega vnemščini. Seveda so pri tem najbolj
v pomoč roke in govorica telesa.Najtežji sogovorniki zame so
biliFrancozi. Le redki so zmogli kakšno
besedo v tujem jeziku.Srečevanje in pogovori so bili
gotovo najbogatejši del mojegapopotovanja. Včasih so bili
kratki,
a so vseeno dajali in povedali veliko.Ljudje, ki hodijo po
Caminu, so vsakpo svoje drugačni od povprečnihljudi. Nekateri so
romarji, drugiiskalci, spet drugi veseljaki, kiuživajo v hoji, pa
športniki, eksoti ...Vsi pa so na poti duševno veliko boljodprti,
kot je navada v zahodnikulturi, in povedo veliko o sebi. Zanekatere
sogovornike ne vem nitiimena niti od kod so, pa so vseenoizpovedali
vse o sebi. Iz drobnihpogovorov z njimi sem si ustvarjalmozaike teh
oseb. Vsi ti stiki so mepreprosto povezovali z njimi, zato
sem kmalu postal del družbe, kizjutraj skupaj začenja pot,
sedogovarja za prenočišče v istemalbergu, si izmenjuje naslove
zae-pošto, gre skupaj na glavni obrokdneva in skupaj odide spat.
Velikosrečanj na poti je ostalo zgoljprijeten dogodek
naneobremenjujoče srečanje z osebobrez imena, brez vedenja, od
kodprihaja in zakaj je na Caminu.Ob srečanju je zazvenel zgolj
"Buencamino!", ki sta mu sledila nasmehter želja, da se morda še
vidimo.
Poslušanje samega sebe
Veliko ljudi prihaja na Camino,da bi rešili katero od svojih
osebnihtežav, zapolnili praznino v življenju,našli odgovor na
vprašanje, kakonaprej, ali kaj podobnega. Nekakopričakujejo, da
bodo kilometri hoje vtišini in razmišljanju prinesli
misel,odločitev, idejo, voljo, odločnost zadejanja v življenju. Sam
na Caminonisem nesel nobenega bremena,nobene težave, zgolj
pričakovanje,da bo pot prijetna in da bomo dobrodokumentirali
zadnji del Ivovegaromanja iz Splita v Santiago deCompostela. Pa saj
ne bi mogel ničrešiti, saj med hojo sploh nisemmogel poglobljeno
razmišljati.Od sebe sem zavestno odganjalvsako misel na odločanje
onadaljnjem življenju doma, naodločitve, povezane z otroki invnuki,
na službo in drugo. Za resneodločitve bi moral imeti še
kakšnoinformacijo, še koga prositi za
Veselo razpoloženje na stopnicah pred vhodom v katedralo Sv.
Jakoba vSantiagu de Compostela (z leve: Drago, Ivo, Stipe in
Marko). Arhiv Draga Rudia
Obj
ave
so n
amen
jene
inte
rni u
pora
bi v
skl
adu
z od
ločb
ami Z
ASP
in s
e br
ez s
ogla
sja
imet
nika
pra
vic
ne s
mej
o pr
osto
razm
nože
vati
in d
istri
buira
ti!Viharnik 27.07.2020
PonedeljekDržava: Slovenija
Stran: 41
Površina: 2.757 cm2 5 / 6
-
pogovor ali kaj podobnega.Trenutkov tišine kljub osebnemuromanju
ni bilo dovolj, moral bi siizboriti več samote in miru zgoljzase. V
času po zaključku hoje semvedno najprej poskrbel za telo(higiena,
perilo, hrana). V poznempopoldnevu je bilo nato okoli menevedno
toliko znancev s poti, da jihnisem mogel preprosto ignorirati inse
umikati v samoto postelje ali vkakšen kotiček v mestu ali na
vasi,
da bi bil sam s sabo.Na poti sem veliko molil za vse
domače, prijatelje ter za tiste, ki some za to prosili, ko sem
odhajal na
Camino. Molil sem med hojo, vglavnem na glas, največkrat v
zori,
ko sem si "priboril" nekaj samotezase. "Razmišljal sem o
svojemodnosu do njih. Presenečalo me je,ko sem na koncu poti
povzemal,
za kaj sem namenil svojo molitev
v zvezi z njimi. Moram priznati, da
je bilo namenov veliko in da je tistihtrideset rožnih vencev,
namenjenihnjim, dejansko spreminjalo menesamega in mi pomagalo
spreminjati
Camino iz fizičnega v duhovnopotovanje.
Sv. maše sem se na Caminuudeležil, kjer koli je bilo mogoče.
Pri maši sem bil vedno prisoten
s prošnjo, da bi bil moj Camino tudiduhovno potovanje. Mogočne
cerkvekrasni oltarji, vse narejeno v božjoslavo. Navduševala me je
vera ljudi,ki so ustvarjali te mogočne hrameduhovnosti. Popolnoma
normalnose mi je zdelo, da sem se pri mašahvsakič znova spraševal
tudi o svojiveri in o tem, kaj naredim zanjo,da bi bila bolj živa
in globoka.Prav zanimivo pa je bilo, da je ledel mojih sopotnikov
prihajal
k sv. mašam, ki so, vzporednos fizično potjo, utirale pot
poCaminu tudi našim dušam.
* !*•
z '
Predstavitev
, Dr. Drago Rudel je raziskovalec
V in direktor zasebnega raziskovalnega>
/ / H podjetja MKS Elektronski sistemi,\ T ' ■ d. o. o., iz
Ljubljane. Ukvarja se z
\ načrtovanjem, postavitvijo in v A\ izvajanjem telemedicinskih
storitev za
podporo bolnikom v domačem okolju
na daljavo. Strokovno je aktiven tako ;v domačem kot mednarodnem
okolju.
Je Korošec, rojen leta 1952, in žepetdeset let živi in dela v
Ljubljani.Osnovno šolo in gimnazijo je končalna Ravnah, v Ljubljani
je diplomiral
in magistriral na Fakulteti za (elektrotehniko, doktoriral pa
naMedicinski fakulteti. Redno se vrača v Naslovnica knjigeKotlje,
kjer sta z ženo Bredo postavila Oblikovanje: Igor Senekovičhišo. Je
oče štirih otrok in dedekdevetim vnukom.
Marta Krejan Čoki
Obj
ave
so n
amen
jene
inte
rni u
pora
bi v
skl
adu
z od
ločb
ami Z
ASP
in s
e br
ez s
ogla
sja
imet
nika
pra
vic
ne s
mej
o pr
osto
razm
nože
vati
in d
istri
buira
ti!Viharnik 27.07.2020
PonedeljekDržava: Slovenija
Stran: 41
Površina: 2.757 cm2 6 / 6
