Miroslav Krleza - Balade Petrice Kerempuha

Miroslav Krlea: Balade Petrice Kerempuha

Miroslav Krlea

Balade Petrice Kerempuha

1


SADRAJPETRICA I GALENJAKI _______________________ 3 NI MED CVETJEM NI PRAVICE _________________ 5 GUMBELIJUM ROA FINO DII _________________ 7 VIGILIJA ALI STRAA NONA___________________ 7 LAMENTACIJA O TIBRI ______________________ 10 SCHERZO___________________________________ 14 SANOBORSKA _______________________________ 16 KRAVA NA OREHU ___________________________ 16 STRIC-VUJC _________________________________ 17 TUROPOLSKA RETAURACIJA _________________ 18 KEGLOVICHIANA ____________________________ 19 PO VETRU GLAS_____________________________ 29 VERBUVANKA_______________________________ 31 LAGERAKA ________________________________ 32 KHEVENHILLER_____________________________ 34 CARMEN ANTEMURALE SISCIENSE ____________ 35 PO MEDVEDNICI ____________________________ 37 HARCUVANKA ______________________________ 38 VERBCZY _________________________________ 39 NA MUKAH _________________________________ 40 V MEGLI ___________________________________ 44 POGREBNA PESEM PILKOV POD SISKOM _______ 45 KRONIKA___________________________________ 47 BOGEKA __________________________________ 48 CIGANJSKA _________________________________ 50 NOKTURNO_________________________________ 51 KOMENDRIJAI _____________________________ 52 BABA CMIZDRI POD GALGAMA ________________ 59 SECTIO ANATOMICA _________________________ 60 KALENDARSKA _____________________________ 61 GALENJAKA ______________________________ 64 MIZERERE TEBI, JERUZALEM _________________ 65 NENADEJANO BOGIJE ZVELIENJE ___________ 66 PLANETARIJOM _____________________________ 67 TUMA MANJE POZNATIH RIJEI, FRAZA I POJMOVA __ 85 ABECEDNI POPIS PJESAMA _______________________ 112

2


PETRICA I GALENJAKIA. D. 1570Na galgama tri galenjaka, tri tata, tri obeenjaka, pod njimi arni potepuh tamburu svira Kerempuh. Smude, cafute, kaj vam je teca zegala lice kakti pereca, glas posluhnte kajkavskog jazbeca! Se je to vranja zamotavka, pod tabanom gorua erjavka, a hudodelnika raetverenje najsakodnevneje je nam pripeenje. Zgublenje glavno, strana katiga, lovek se denes friga kak liga. Si sfrutani i zbulani kaj merete bez nosa, bistrikih bogcov procesija bosa, ifutski signum: zlamenje uto, rastergla nas kobila je barzo kruto. V grofovske gajbe rui lancov vaih tanec, a Petrica, alosni pismoznanec, kaj nikaj spametnog zmislil nesem neg tonu ovu kerempuhovsku pesem, pod galgami kaj ju stambural jesem. Tak je na svetu da za najvekeg suca smert se s kosum vre okolo smuca. Ne bu ni on lajal navek: "signare cum ferro" pekel bogije kosti stare. Jemput bu vre negdo "signare cum ferro" ftargnul i pretargnul to gospocko pero! Zapamtite kaj vam je Kerempuh rekel: Hudi bu bikupa odnesel vu pekel. I atan bu spekel grofe i prebendare, gornice i ina prepune ormare! Kervavo nam je telo Veronikin Robec, vre svira v trombentu tovalru kmet Matija Gobec. Galge, ibe, sohe, galnje, veplene vrue skolke, prangeri i klade i smerti druge tolke,

3


pak v turnu i v gajbi kervave parade, za kmetsku glavu tanec bez pomenje gnade, ni v peklu jo ni bilo tak smolave balade da ne bi gladnu bogec ki od glada krade na kraju konca zvitezil svoje jade. Se nae rane, solze, kervave katige, zdroblena kolena, prebite kotrige, v lobanji luknja, na galgama jo brige, se to su ipak dragom bogu fige, gda bikupi kak klafrave papige pod galgama se mole za blagoslov verige. Ar: "e si fkral kozu mora dati vola." Gdo ima vola, taj ima puna kola, a zakaj da fkradne kozu kak potepuh i lola. ak more vernut za tristpet ranjkov vola? veri mu pod tecum zato sa bogija gola i zato su ga zavezali na trik da zible se kak pravde spomenik! A da bi ga oprali od smertnega greha, z terbuha su mu zrezali za orgule meha, presverdlali mu oko i tu aklinu slepu obertali po gradu na kobile repu. Palije, korbai, Herodeove ibe, tenfaju denes bogce kak krepane ribe. Nad veplenim ognom zmueno lice jene re speene copernice. A bikup v plau damastnog pluvijala popeval je z starinskog misala, gde latinski se prevueno pove da bogcu navek za kmetsku glavu gre. Ti pismoznanci nai, dini i alarni, o, ti humanisti prehumanitarni, dijaki ti nai grabancijai, se je to oltar pri arnoj mai: kajega emera v getsemanjskoj ai, gda bahornica s pilkom po orsagu jai s hahari, z grobari, peklenskimi pajdai. Gdo plaa nezna z vetrom obarnuti, more kak svea na vetru ftarnuti.

4


NI MED CVETJEM NI PRAVICE"Ni med cvetjem ni pravice", rekel to je fijolice smardlivi terputec, jalnu, tvardogutec. "Lepe ti je, lepe ti je fijolice diee, kad se pava po stezice prek gartlica ee." "Teke je nam, teke je nam na kokojoj pai, s prepunecom, z grintom, s ternom, alosnimi pajdai. Sunanice, romarin, leha puna georgin. Mauhica, francikan diiju kak marcipan." "Glavobolka, bogi cvet, glava zna od nje bolet. Kopriva grize, a lopuh kak kaje mleko ima duh. abnjak, osjak i perin soldaki, se te plante neeju ni maki. Kak mozul imaju vonjhu, kak smardlivi spuri, od njih nigdo nigdar je ne imel ni." "Dok v boje plahtice kakti vu zipice, Isusek mali spi, v cinduli i au, v puhlivem jandrau, v kopitnjaku, v trubentice niega ni." Zajek, gumbek, baulek i slak uli su terpuca kak punta se bedak. Pak rekel je gumbek: "Ti si bedak, to je tak vola boja, pak ima biti tak"! "Ni ja nis roa ni fergismajniht ni dijacint, ni holer, ni admiralov cvet! Ja priklonit sem gumbek, a nis diea teja, pak sreen sem kak gumbek, kad nis Galateja!"

5


A rekel je terputec: "Slatki vi gosponek, naj daju mi jen preponizni pardonek, kajti ja ne klimam sakom kakti zvonek!" "Vi v gartlicu diite, kakti mauhice, a nas pak zoblu vrapci i tice krilatice. Po nama smrade krave i cigan se posce, na kaino mleko, na zimolezine. Vu plahticam vaim boje dete spi, na piriku, terpuca ni vrag ne gledi." "Ak pak e bi tak, da na svetu biti ima tak da na jenog krava i cigan se sce, a drugi pak v gartlicu kak admiral die, e ima biti tak, naj onda bu tak, a ja, kak jalnu, gladnu i bedak, del si bum za krilak gorei erleni mak pak nek dojde veter, sivi severnjak!" "Severec, kozoderec, skunkaov strah i ka, raznesel bu vre farbe s pisanih vaih ga, a nami bu sejeno, mi tak sme polski dra, bespuci, terpuci i kravji kola!"

6


GUMBELIJUM ROA FINO DIIGumbelijum roa fino dii, na galgam se bumo zibali si. Hej, haj, priel je kraj, nigdar ve nebu dial nam maj! Zavijal celu no stekli je pes, celu no pilko nam hoblal je les. Z scalinom nam buju prelejali grob, v pesje gnojnie zlopatali drob. Gumbelijum beli mertveki dii, z galgah se nigdo povernul ni. Hej, haj, nek cvate maj, nigdar nas v pekel taj nebu nazaj.

VIGILIJA ALI STRAA NONAKAPTOLSKEGA ITKAPISCA VITIZNANCA I METRA ARTIS SCRIBENDI IGNACA VLAKOVULIANCA

A. D. 1530Virostovnik skoznujui, pesek v klepsidre tekui gledi cureti celu no. Z nuternje prorokujui bikupov Trijumf dojdui, strai prez sna verzoto. Skoznujui, malajui lai v Bikupov Misal, kak kerv erleni Inicijal, zetkano razetkujui, dvojmba ga vu mozgu mui da Bikup je Sardanapal.

7


Dalmatika brokatna, beneki rakni, bikupski ap v roke kak hijerozolimitanjski bi, od sega v temu Religije ni ni. Bikup je vranji fifiri, znutra voje lakom fti, kak stvoril da ga je hudi. Penezolovec, kudolizec, skupec, klafra, sladobizec, v Kronike kak dini mu ostal bu taj greni gu. Falno poivinen zver, taj zlatovusti zlatoper, rez vatikanjsku preel Dver, kak Trijumfator Kardinal bu v Rimu Pape kulec dal. Klobuk trojstruni papinski ga kinil bude istinski. A on pak jalni itkapisec, prebende masne gladnu, lisec, tentolizec, vitiznanec, gladni vlakovulianec, alosni knigar, prepisavec, dijakih verzov ziskavavec, bikupske dike namalavec, nesramnolaec, dvorjanski norc, z terbuha govorei kvorc, gladnu, jalnu i kruhoborc, skrovnopisec, raunar, erniloderec, zdeliar, frule stropane piska, ipu blatneh dostegnja, bogec v klupku emernih ka, klobukov tujih natika, kebrojedec, hrakolizec, obanitel, tentolizec, virostovnik, stekli pes, od hektike rascufan ves, kaj celu no ga grize bes, bu krepal bogec bez penez, brez blagoslova, brez nebes. Ah, da je barem Lutoran, na ognju peklenskom zegan, v roke nose liljom cvet, da vlee se rez svet spreklet,

8


popluvan, zbulan, zdruzgan smet, na prangeru Poet Propet, tak da je Atlas, Tverdostenec, Pravice eternja i zdenec, kinil bi ga lavorini venec, sem hipokritom bil bi voji strah. Iz vust smardlive duhe mah, nuternje lai gnjili dah: se arno kak posipni prah, circumdederunt, pogrebni dah, se pepel, greh i la i prah, merliki pot, mertveki vzdah, pregana juha, piivi grah, molitve v vutleh sandalah. A Bikup hudi, stranjski Lah, dijakov vrag, kaptolski strah, fratarski strah, mertveki dah, kotrigah trulih sperhli mah, se pepel, greh i smart i prah. Virostovnik skoznujui, pesek v klepsidre tekui gledi cureti celu no. Z nuternje prorokujui Bikupov Trijumf dojdui strai prez sna verzoto.

9


LAMENTACIJA O TIBRIPAVLU TOSU HORVACKEMU VITIZNANCU KI KIPA DOMOVINE NI SPOZNAL NI PREPOZNAL

Doel je kumer s kurnrii, priel je kumek s pilii. Za tibru donesel je klobase, mi mu je pole popasel...

Falen budi Jezu Kristu, lubim Jim rukice, Poglaviti, sluga sem pokoren, kaj smem k Njimi priti? Sem doel, bogme, tibru platiti! Graicu gradsku Grajaninu. Prebendaru pak mletvinu. Gospodinu podiminu, pohininu, ognjeinu. Magistratu maltarinu, tovar, tlaku, govedinu. Veleasnom presvalinu, Kapelanu martininu. Cimtorijumu osvalinu, rokovnicu, irovinu. Varokem Sucu sajamninu, maltarinu, kermarinu. Kaptolomu brodarinu, tiarinu, a bogme i dervarinu! Dominalnem Gospodinu hini ranjik: kuda cvancig, urbarijum arenjdalski: vagan jajca, sedem janjci! Kontraktuu terezjanjskem tri onkice, rizling lanjski. Zemalskome Gospodinu paarinu, ciglarinu, lugarinu, ribarinu, lovne cucke, tersovinu. Za in Grofu desetinu, hara zlatni: tri forinte. A Pisaru gusku, forint, za tri kapi arne tinte. Za vuzemski liter vina sedem groov pajcovine. Orehov vagan za aldoma

10


vekovene odvetine: Repudiare, Aspernari, kmetska tikva se pokvari. Porkolabi i drabanti, kastelani i vahtari, kaputai i menari, dacari i kapetani, porez, dae i procente kmet duen je jo od lani. Prebendari, kancelisti, kaprali Kompanije Christi, kancelari, generali, veliki i mali krali, Sardanapali i fikali, klajnja Jim se muek mali. Kuuje Jim voje stope, kervave kaple njega krope. Lubim Jim rukice najponizneje, Presvetli, tibra nas jae kak Hudi na metli. Sluga sem pokoren, Prepoglaviti, kaj morem Njimi v kancelarije biti? Prosim Ih kak Boga, Preuzvieni, s tim inum za iveti, bogibogme, vie ni! Naj zemeju na znanje, Velemoni, da mi sme lojalni, poboni i podloni! Kistijant Jim elim, Gospon Grof, se moje je Njihovo: moj itek i imetek, moj lov i moj krov! Pozdravlen budi Jezu, Gospon Veleasni, z luknom sme letos opet malo kasni. Naj samo zapieju to, Veleueni: bili sme globleni, zaperti i tueni! Gladni smo kruha, Magnifice Domine, za cipovom belim nam curiju skomine. Oprost od ina Ih prosime, Uzoriti, od Vuzma nijemput nigdar sme ne bili siti! Zakaj opet, lubleni Illustrissime, na pangi kak klobase visime?

11


Zakaj epime v gajbi, dragi metre? komite: sad nas buju deli na beneke kletre! Po nami se Njihovo Gospoctvo vre dugo pancira, za kmeta ne neg peklenog kristira. Oni su z nami jako hudi, dragi Gospon pan! Na Markovem Placu sedi kervavi Bikup Ban! Kmeta su Dou kmeti rastergli ze zubi kak cucki. Naj nam rastolmae: kaj je i to bile lucki? Bikup je Gubca spekel kak goluba v rajngli, a Bikupa su v nebo na vanjkuu nosili ajngli. Zakaj ni bil krotek i priklonit kak se ika, kak pu nek bu mu, a ne kak rogi bika! Pogle Gospoiju, Poglavitu i Velevanu, kaj te ne oberu na inu kak vola na ranu? Vrag ti nosi znanost, doktore, magistre, bole vrai naa Mati Boja v Bistre! Oni su na Gospon, Patron, Plemenita, dobroinitel dobri, kak dobri Otec Na! Presvetli, Preuzvieni, Veleueni i Poglaviti, kaj smem tri ebra srebra kak tibru platiti? Sina sem prodal v Ameriku, na Javu, tri ebra srebra za glavu kervavu. Sina sem prodal v meglu, v tuinu, od pijavki da platim desetinu. Sina sem poslal v sedmegodinji rat, v ratu sme krepali vre tulko krat, da bi nam Cesar mogel dobre spat, na Lubleni Cesar v svoje hie carske, a mi pak pri nae esnaeste varadinske, belovarske. Varmeije Sucu sem dal kobilu Micu, i dva talera za gornicu. Vala talera za valovnicu, a tlaku peke dana tri ozgora: to su jo iura regalia minora. A gdi su aldomai i mito sake fele,

12


za aklec carske porezne tabele? Kuruzu i lanjski vinski desetek za tega vraga sem dal na dospetek! A gdi je jo bikupska alamina, cerkveno lukno pak potreba hina? Korpu jajec i sedem kokoek dal sem na Miholje za regrucki stroek. Na kotaru pristav fuka kak ftiek, da mua oguli za kmetski pretiek. tibre naturalne i banderijalne, arende, prebende, rokovnice farne, se to su muke kak arni beteg arne. Se bi to negdi jemput trijeb bilo nekom rastolnaiti: da nemre kmet plaati kad mu penez ni. Ar zato, bogme, tolnanika ni. I tak kumek s korpum i s pilii saki dan na naim vratima zvoni. Lubim Jim rukice, kaj nebi malo sliv, grunt nam je na bubnju, vrag sam zna gdo je kriv? Naj zemeju, prosim Ih, prelijepe muanke: korpu za banku, korpu za pol banke. Naj zemeju, Gospa, jajec prepun ko. Tri vagana jo za jen piivi gro.

13


SCHERZOA. D. 1590

Dudaa i jopicu v deljivoj markloj noi Martinska Guska zestala je: "Kam grete, pajdai, povete me!" "Bakua Boga iemo, draga, jen lagev da ganja otpre nam! Pajdaica, pojdi ga iskati z nam!" V bertiju su zali gdi riba veri, v ponjve moruna se v olju kadi, vragomlek trava kak badnjak dii. Tu tolvaj jen morski je vino pil, kositreni bilikum po Guske razlil. Martinska Guska je tolvaja s krelutmi fajtnemi zmotala, z bikupom masno sklopotala. Duda je jopice jen kale ganice da zbatri jopicu nalil v poirak, jen frater pavlinec, z ubom kak mlinec, kaj komel do teg kak mutlast mutak, je poel popevat kak sam hudi vrag. "V deljivoj markloj noi Ovidijua je dobro itati, kod tega vraga vratvo za vuloge pitati: podagram tollere nescit medicina. Ak te iga v kostmi, popij pehar vina, kaj vino je jo navek najbola medicina!" "Ja sem svoja jajca odsedel v Firence i cerkvenim knjigam pregrizaval herpte. Nabubal sem se prevuene recepte. i Svetim Ocom krunil lavorine vence. Kaj imam od tega? Beteguv erega!" "V mehuru unem utim iglene kamence, a spravlal sem kak mela uenosti vojska, da v bojem orsagu postanem tvarda Vojska. A kaj sem denes? Senca i senca svoje sence!"

14


"V komorice veruvani itkapisec, Pavlin, Otec, gvardijan i lisec, kaj se polehko z dana v dan shlapljuje. V meni greh jo navek kakti Grifon kljuje, ja se iloveujem. loveansku narav kak srab smardljivu slaim, dijakima lai za istine tolmaim." "Spovedam se, valujem se, pred fratrima se sramim, molim se i itam, z molitvum se dramim. Postim, kleim, timam, utim, trapim, za lui biblijskom kak za vanshajanjem vapim." "Tenine same, zgingavanje trudno, smartnonosno nahajanje z dana v boji dan. Ja timam, sudim, utim da sem Lutoran." "Od herptov su knjinjih zdravei fazanski slatki herpti! Belzebub s peklenimi bikupi, adepti. Ponjva praseine, slatke devenice i fanik pijani neg smertni pla device. Vonjha debele, ervene dekle kmetske, kak kutine tvarde bele, tople cecke." Duda i jopica, arni tolvaj morski, pijan i plaui jen pavlin zagorski, z Martinskom Guskom se je zmotalo se. Jen imi zruil lampa je na tle i arnimi krelutmi utarnul te pijane, mrane grenike.

15


SANOBORSKATri fertala na cupajz celu no je brundal bajs, Stepihlep scufanih ga plel se je kak peti keta. Posudiek je zgubiek, a peharek pak fkanjiek. Slanine nigdar nebu s pesa niti povratka iz lesa. Prasica je znesla jajce kak roktavo kokodajce. Babi v ruke procval klju z guskom peenom idu. Zablejala se elva v jajce, zakukuriknul mali pajcek. Lenak je skoil kak fauk, na Gradu je zapeval uk.

KRAVA NA OREHUKrava na orehu, cirkva v mehu. Pozoj v zobunu, kak kusa v unu. Na priesti triga, v epu figa. Muha v vreloj kai, roda na mai. Za sto let ni mesa, ni avla, ni lesa. Pijme ga, kvorci, mudri Sanoborci!

16


STRIC-VUJCStric-vujc, stric-vujc. Idu babe sa zornice, veter iple nos i lice, mu bu dobil zanoftice, zakaj nema rukavice? Sanjinec lei, iskri se i blie. Zajec mamu ie, sneg kriple i blei. Stric-vujc, stric-vujc. Zaruil je tujc na arna vrata hina, starinska alamina: vu ime Baltazara, vu ime arnega cara, egiptovskeg Gapara, udelite krajcara! Badnjak za pejum, Vuzem na drvocepu. Kuhamo sarmu, klobase i kiselu repu. Stric-vujc, ic-mic, kraj pisane peenke i devenic. Al biti gol, kak goli baolek, Pod jaslicam, kadi su oslek i volek jedina pe, kak marhenjska sapa, i biti bos kak bosa capa, a nemat ni neg bogekog apa, gledat na nebu mlaji serp, kak gnjili canjek zamotanjek, od osmujenih cunj i kerp, i biti kakti samec pes bez domovine, bez penez, a na te laje saki pes, pandur za petom, Herodes, biti fauk i smujin sin, tega je preklel sam Gospodin! Temu je sam Belzebub i stric i vujc, stric-vujc.

17


TUROPOLSKA RETAURACIJAA. D. 1848

Nemkutari prekleti, s pemskimi dijakrii, kaj na slovom lepeeju kak ftii, Latininu nam nau kvariju noraki. Mi nedamo jezika kaj v Lukavcu i v Mlaki kak emant blisie naa unanosna re, kaj tverja je neg jesu i Happurg i enprun i Prag i Be. Nam dosti je predosti ilerskog poderuha ve! Fkanjilonosci to su, falivi prepisavci, krastae to su, gui, gube, prasci i migavci, bedaki, jakobenci, kramari i kukavci. Kucovlahi, janjiari, letoralci, graniari, Latininu se nam kvari. Ti alarni domoroci, z vana surka, z nutra koci, pieju kak govedari, a ne kak nai pavlinski oci, nai pismoznanci stari! Ti frassi gladni, fuchsi, demetri, vlaki gerci, kaj v kamarilu bleje kak tepeci, to su sami gaji, carski oficeri, semi jeno oko pod beki topferl meri. Danas su puntari, zutra buju biri, arni su i olti ti ilerski paliri! Turopolci, Meimorci, Varadinci i Klanjani, Grajani na Gracu Grikem, slavni Vlakovuliani, naj bu kome domorodec onaj isti kaj i lani! Gdo ilerski danas laje, zutra gledi de te fkani! Gdo hoe gulaa orsakega pojesti, taj s komeom gre po turopolskej cesti.

18


KEGLOVICHIANATRIJUMFALNO I NAJPARADNEJE VUZNAAE VNEBOZETJE I VULEZEK V NEBO NJIHOVEG PREUZVIENOG GOSPOCTVA GOSPONA GOSPONA GOSPONA I DOMINALNEGA GOSPODINA GROFA BALTAZARA MELKIORA GAPARA KEGLOVICHA CESARSKOGA KIRASERSKOG OBRISTA I NJIHOVEGA VELIANSTVA PRAVOGA KOMORNJIKA NA NJIHOV PEDESET I SEDMI ROJENDAN NA HERODEOVO A. D. 1779

Qui bene bibit, venit in coelum. Kaj mu zna kaj je akolada.

Vlakjeranem zicu koije dunajske, kak z germlavinum, z belci dvanajstemi, pod Turen Nebeki tverjave rajske, vu koije z dvanajstemi belci, dogarmel je prek kvaternega posta, kak po deskah emantnega mosta: Grof Keglovi, obrist, kirasjer, gavaler, komornjik, pijanec, carski oficer. Grof Keglovi, kaj nosi barjak i pancer: od Cirakog i Kalnega Potoka, s podrumom bermeta na trideset lokota, Baron od Ribje Mlake, Jablanca, Bukovca, z ebrimi prepuni kufra, kina, novca. Baron od Kolduije, ervlivog takorovca, Zet Loncknehta, Hofmejstra, gegaa Montenovca, od Grofice Jape, dunajskega udovca. Grof Keglovi, Grof od puhlivog Leskovca, Makovara, Rakitja, lavonskog Kunovca, Monjeroketaa i bednjanske Bare, kaj segda ima pune kozle, koe i hambare. Sin baanske Irene, ostrogonskog Bakaa, ki na garbu nosi arnega kukmaa i kozla, kaj ga nigdar neje fpikla lutoranjska Kaa. Ki v Jeruzalem je poslal galiju forintaa, i tak Svom Grofovstvu rezervjeral

19


stan i kotu v nebu, da Keglovium nigdar slabe iti nebu. ereg kohov, kuha i sokaic, peenjarov, dinerov i krunaric: troja kola riglah, rajnglah i plehnateh rolov, pratfanov i pekvah, za loprok pet volov, troja kola rib, buncekov, karafijolov, sokaov, kohov i sirarov, licitarov i mlinarov, pekarov, kruharov i kuharov, sluganov, panov celi marov, jena cela regementa pod komandom koha enta, oberkoha von Mindsentha, se je to v nebo prilo z Grofom, grofovski kineni Dvor, z grofovskim kinenim Hofom. Na komandu von Mindsentha, zabrenala je trumbenta, pokazal se Sveti Petar vu mentenu obersenta. Otparl se je boji stan, a Sent Peter (kak oberpan) zaelil je Grofu dober dan. "elim Jim Gospon Grof, kistijant, piten, naj samo zvoliju, Ekscelenc! Za Njih je se vre spremno: kvarter i kota, pinta i kredenc!" Grof Keglovi, kak krizbam vu blesku carskeh ulenc, v mentenu palma, prefini gavaler, vulezel je v nebo kroz kmetski paler Svojih kohov i Svojih sokaic, Svojih peenjarov i Svojih krunaric, kaj su dervene stale kak sanoborske truce i zijale v Gospona na zicu karuce, se te bedaste dekle, inai i puce, verni cucki, zdresjerane kuce, kak mehnul je Svetom Petru serbus, ki pred Njimi v habtaku je priklonil Svoj Tremfus. Z jenim perstom na obertarske ake, kak Grofi odzdravljaju bogeke proake, doteknul se Grof srebernega ilta, kaj Svetom Petru kak nadripanu gilta.

20


Pred Grofom su marerala tri ajngela generala, za Njimi pak vu tamjanskoj pari tri ajngela kak barjaktari, za njimi pak kak protenjari sokai, kohi i sirari, licitari i mlinari, veerice i ranjari, inoi, pani, kumordinari, hajduki, husari, nadripani, kapelani, vicebani. A na repu palira, da su tu bandu fkani, v zobunu grofovskem, kak grofovski soldat, Imbro Skunka, piliar i tat, kak gujter se premugnul rez nebeska vrata i zruil se kak klada: nebeka parada, tu tri su regemente ajngelov trompetale trata-rata, trata-rata, erdegata, nebe je za Grofa, a je ne za tata! Z jene slatke licitarske kule su svirale kak komin na vetru orgule, zveliaju uture, pokale i mule. uli su se glasi kak z terbuha basi: "Vivat Gapar, v nebe dobre doel da si! Vivat Obrist Gapar, Karta, Gavaler, nebe je peenke fazanjske pun tanjer." "Seh horvackih likerov prevuena Minerva, kaj z srabljivci, s pehari i s kelihi zveni, pak polpintene mule na jen duek znii, seh mukatov, bermetuv Magistra Minerva rez uturu i kupe vui luckog erva, da itek je za Grofa pratfan pun kuglofa, a je ne za drugo neg da se poje i nofa. Gdo vanshajanje hoe najti na tej ivotnej cesti, taj mora furt piti, furt piti i jesti. Gdo z kuglofa ere same slatke cvebe, taj najleglje dojde vu grofovsko nebe." Gdo pintu more vu se zlejati, taj lehko bude mogel spati. Gdo dobro spi, brez greha projde, a takni pak vu nebo dojde. Gdo hoe tak vu nebe iti, taj navek mora pijan biti."

21


"Seh ebrov, brentah, kafov, uturah i efov, barilcov, sudov, vrov, peharov i kant na Grof, Gospon Obrist, bil je najlojalneji fant! Z bavah, poliuv i rizlinga punih fla, z lagva se je molil Kegloviijanjski Otec Na: Trojstruni dar od boga dan su enska, vino i duhan. Gdo s tega hoe ziti van, taj osel je i zgubidan. Mudro je speval Marchese Frangipan: to teaci prideluju, naj leaci nasladuju! Zato Grofi brunde kuju, z srabljivci se utarkuju. Gdo tak nee, nek mu buju: tri lukne v terbuhu, neg potkuje buhu, neg mu pavuk zraste vu dlakavem vuhu!"

Gledi Imbro Skunka kak nebeku juhu v srebreni tanjeri ajngeli duam slue. Orgule slua, popevke poslua, cokoe mu v gaah kokoarska dua i samo eka da ga ki vrag ne operua, med nebeski gosti tata i gladnua.

Imbrek Skunka, brabonjkov brat, tolvaj, jalnu, piliar i tat, z repum med nogami od straha kak pes, iibran, popluvan, zecufan ves, smuca se kak tenja po tepihu nebes.

Gledi Svetog Petra vu plameni klu i mugla se pod stolom kak kusa idu, jer ak ga vloviju bu bukuri u-mu, i tem veselju rajskem prebarzi konec: fu, kak roice diiju peenke v gladnih plu!

Gledi Imbro kak se na ranju obraa vol, a pitvinah i ranja prepun je grofovski stol: rigle, rajngle, plehnati rol, pekve i zdele, pekmez, karafijol. Tremfus se kadi i komen dimi, kak frulica na vrbi popevle ognie. Gverc i paper, lavorino lie Skunkaa kak oblizaa ie.

22


Za pet ran bojih, za tridesetri sveca, v rolu sfilana fazanova prseca, z re peeni mlinci od pereca. Imbro Skunka, stari sladobizec, kak kaa se zagledel v portugizec, na fedrihu zriban celerov je koren, na kolai kandlincukor zgoren. Tu mendul i rogaov sakojakih fel je (baul i zelje bogeko veselje). Kmet kave nema ni za smartnog leka, a tu: nefovog je dreka, na pikotah peka. Na maslenom kropu hmelnate pistrange, cukorpohorajov kak od picfirange, jarebice, fine ftice, prepelice, krilatice. Pak keige i autrige, afrikanjske slatke fige. Orehnjae, makovnjae, okorue i kolae, mendule i pomorane, marcipane i rogae, se se dimi, se natae, se se pui kak vulkan na Gosponov pogrebni dan! Zelenae iz hajdine, fedrih, picflam, govedine, kuretine, teletine, cimet skuhan vu pitvine, od kaje juhe hladnetine, bravetine, janjeine, vubrane na mjeseine svetojanske parge mlade, cupajz z rezanci ze okolade, pak mutarde v safalade. Okorue i mumule, trudljin z mesom i mendule, orehnjae, makovnjae, pune gae, pune hlae, sira, smerdljivoga spuznjaka, vepra, kopca godinjaka, morun: meter i pol saka. Tri koa na olju speenih puov, kak tenta arnih spohanih guov, na majolineh zdelah, na cinkovem tanjiru, grofovske karmine na nebekom piru. I ajngeli su sami te sladobize jeli, ak i nesu zube ni poirak imeli. Nad stolum i med tum gospodum Arhajngel Gabrejel, stoloravnatel i kum, s polpintenim mulom se stal: silencijum! Zakomeli su gosti, utihnul je um,

23


Arhajngel je zael z bojum milostjum: "Pijmo vu Vae Zdravlje nebeki bilikum! Vaoj gospockoj milosti sluga sam najpokornei, Oni su, Gospon Grof, na Vuzem kleali pri mei, Oni su navek bili korte boji med bojimi kortei, Dekret je vre potpisan da Ih seh grehov zemalskih, blatnih rei, kajti je kod Njih sam Sveti Mihal preal mukat na grofovskoj prei. Gospone Grofe, mili na goste najpresvetlei, e lovek ne pije - lehko smartno zgrei. A Oni su navek postili z blagoslovom Pinte, zniavaju premudro luciferske finte. Pijmo za zdravlje Vae i Vae pokojne pajdae, za Madame tres chre et adorable Comtesse, Gospe Grofice v paradi grofovskog kina i grofovskeh penez. Naj zemeju na znajnje da ja sem Vae milosti diner najpokorneji jeden, da fertuh Njihove Sence pocmaem, ni tega nisem vreden. Ovo je arhajngelske zdravice verzu, ajngelski eden (ar je ne posleden), pijmo vu Vae zdravlje tridesetri ebra i devedeset i deveti beden! Se nae dominae colonelissae i dominae overstlajdnandissae, se nae Clarissae i Baptissae, v tamjanu te arne mise, grofovske trumfe i okolad-kaprise. Prosim Jih da mi ne zamerte kajti mi se jezik plete, ar ja Jim napijam vu ime ete, arhajngelske, nebeske, svete i presvete, i prosim Jih da ovaj Bilikum zlejte za Keglovia grofa od pounske dijete, ki zveril je se vinske banske fakultete! Za Keglovia grofa, z jezer visokimi ormari, kaj je Turke strelal z vinskemi pehari, krampampulu pekel s curam i s husari, lumpal po Beu s Francuzi i z Madari, kak si horvacki vinoznanci stari, kaj nesu, kakti zubnobolci, kruhoborci, arnokolci, tentu nosili vu monjah i v tobolci, neg su, kak Horvati, Turomezeki Turopolci, mesto turske glave kopuna pekli na kolci."

24


Imbro Skunka, kokoar i tat, gledi spod stola v taj nebeski kraval, skomine guta: "Vrag vas gospocki dal, ter vas stvoril i dal!" "Ti havravci drempavi, gutavi trclaki, kaj tropintenog mula more zniit saki, kaj gutaju srablivce kakti napernjake, ti gihtini drempavci na kervave tlake, od Vuzma do Vuzma loeju kak bedaki, tokvani, klokani, s kehlavimi poiraki, kaj imaju turne v Budimu i na Mlaki sediju v nebu kak pri svojoj hii, a ti Jim, pesja capa, grofovske parkle lii!" "Kadgod je deelo bogibogme nisem nigdar imel ni amrelo. A moje je telo iibrano propelo. Pri gospodi je navek se sito i veselo. Klobase, urke, pitvine i jelo: Vuzem do Vuzma, nigdar nikakno delo!" "Spuavaju vetre, orgulaju s revom, puran v ruki desnoj, fazan vu batku levom. Z vukom med nogami valavi francuzlivci, pazuhe im fajtna svarbeica grize. Ti vre su imeli grofovske paradize na zemli, med nami: ze muli i z srablivci muikali su muke ule ti smerdlivi lenivci, a sad sediju v nebu, katigani vulivci!" "Bekavi gluhaki, z madroni i s terbuhi kak buben muikaki, krampampule, fazane dereju pajdaki. Se sami Madari, grofi, dunajski, taljanski, ni jeden je ne lovek, ni jeden ne zna naki. Z barili, z lajti, z bedni, z efi, kafi, brenti, zlejavleju vu se vino kak amlasti enti, a pred svimi enti i znorelimi senti baron i soka nadripan Mindsenthi. Te ima elodec rezrivan kakti porta, tri barila vu njem i mendulova torta, enjovki venec, rezancov, fiilekov malomana sorta, rasperti elodec kak cirkvena korta: tri kafa zosa, kak tri kafa morta. elodec mu je dlenav i z bersum obloen, nafutrana putaa, ves je z mutardom potkoen.

25


Ta starka turopolska kak blazina babja, z rizlingom pregana, karv smardljiva, abja, Mindsenthov terbuh napuhnuti je meh, vu njem lapre za vunienje teh. Te grofovske riti samo onda zebe gda idu zarad sebe!" "Gdo blinjega ne tima kakti sebe Antikrist je i ne mu placa v nebe!" "Ti vuloivci i kalavci, ti grintavci i slenavci, ti puhavci, ti mekovci, ti piivci i lalivci, na parhetnih blazinah i vanjkuah leaki, kaj dereju kak hrki, kaj delaju teaki, ti timaju mene kakti sebe saki?" "Ni Skunkai vre nisu ba takni bedaki, da bi ih vlekli za ubu noraki. Oni su pri torte, a mi sme pa na tlaki, mi z lancima zvenimo, grofi pa z srebrnjaki, mi gladni sme kak cucki, a ti Minervini dijaki muikaju na frule, na brente pak na mule, dok nam se cvrli noket, mu kak mozule nosi ule, ti nas nai blinji s pretimavajnja gule, a v nebu im ajngli popevlu na orgule." "Kmet, kokoar, uje, vulivi kumek, kum, spretimal je vre taj gospocki gazofilacijum: z vuki tuleti, a bogca guleti, s pesi lajati, za greh se ne kajati, z jopcima plesati, po kmetu tesati, lagati, krasti, tri holbe masti v kvaternom kednu kak prase poreti, kak maek navek na noge opasti, avle zabijati Onem ki je raspeti, pole vdoviko do zrna ponjeti, navek se gostiti, nigdar ne postiti, tak te v nebe pela najsigurneji put, a saki drugi put je v pekel obernut!" "Ar je vre tak bilo pak opet bu na svetu da nigdo je ne duu, zdruzganu, zgoretu, nigdar pital nie zakaj je na tee, zakaj su kotrige podrobile joj klee, zakaj su joj rebra potropana kak tree? Ar je vre tak bilo pak bu jopet potom, ak si zvezan kak stekli pes z drotom,

26


i ak si popluvan ze potom i sramotom, saki ti je dal v poterto rebro z nogom, a se ni bojal Suda pred gosponom bogom." "Kajti, kak bi rekli, su grofi mua spekli, rubau su mu z gole starke zvlekli, pak su, kak bi rekli, zeli Advokata Tolvaji pred bogom sebi enta, krata, Hudia, Silnjaka, atana i Vraga, Zlodeja, Hahara, Markaja i avla, pravici ki je zabil v raspelo zadnjeg avla. Pravica, deci, kak bi rekli sveci, tak je kak tamjan med vranjimi pezdeci, spoznavi Pravicu su bogci vre mrtveci!" "Imbro Skunka, ti krastavi futa, kam si se premujgnul v livrjeranih ga? Kam si se zavlekel pod stol, kak kusa stekla, za grofovski stol pobegnul si iz pekla! Ti kokoar, ti smolavi pezda, ti fkral si Naem Grofu zernja poaka! Denite ga, deki, na pravde keta, zriflajte ga dobre na picaj od zuba!" "Sfriuntksuntali te bumo, vrag te kmetski dal, zakaj si Grofu Naem tri kuruze fkral? Vrag stvoril te i dal, kaj, bolvan, si ne znal da je na kmetskoj riti kervav grofovski bal?" "Piliar prokleti, prefrigani hudoinec kaj nisi znal kam - neg v gospocki kokoinec?" "Vrag stvoril me i dal, ja bogme nis ni fkral, ja sem kuruzu s purani i s pilii zobal." "Zakaj si, mulec, zobal? Vezda bu Herodeovu ibu sprobal!" "Poskubli bumo vre mi tvoj gladnuki jal, bumo ti zeli friuntksunt celi tvoj bogeki grunt! A verhu tega spretiklali te bumo tak da nigdar vre krilak nebu na tvoje tikve stal, bedak!" "Trideset i tri ibe po golom friuntksuntu, da se zmisli na grenu svoju puntu! Pod papek mu potpali smolavu friku luntu, jo trideset i tri vulivom fagabuntu!"

27


"Nek pogledi ti tvoja mama na riti sina grofovskeg monograma!" "Jo mu meso scufano ni dost, samo na levem glenju vidi mu se kost! Karabatek biti mora kak plava sliva rund, to jo ni pravi kegloviijanjski friuntksunt." "Potegni, flakni, isplesii, hajsni, a sad polehko, vre cviliju frajsni! Vre slive prase, vre postaje pajsni, masneje, masneje, naj bu kak buncek majsni!" "Kaj, karv curi? Kaj, nema je neg samo jen lavor? Nek si zapamti smerdlivi muki tvor, gda se je zavlekel v plemenitaki dvor! Daj mu jo olja kipoeg ozgor!" Tri Markaja su iz Skunkaa Imbre sfaijerali nicljin, se na fajtne ibre, Gosponu Kegloviu za dospetek tibre. Kak tat je Imbro Skunka z neba v smolu opal, a Markaj mu je smolom stranjicu zapopal. Onda mu je mojzek kak cvrtje v ponjve stropal, i tak je Skunka Imbro vu vekiveni jogenj propal.

28


PO VETRU GLASA. D. 1594

Po vetru glas o turopolskem ognu. Turopolje pali kusin sin Mehmed Zoglu, s tri horvacke glave na barjaku voglu. Zvon zveni po turmezejskim cirkvam, simtamaju na jogenj, kampanaju na stran. Mraclin gori, Lukavec, Komeov glavni stan, Kerestinec pod Odrom, Botinec je zegan. Breni Sveta Klara, cingilinga celi dan, Pleso, Buzin, ehi v megli nastrankuju. Ti glasi javu, kak pota putuju na Kaptol, gdi kak jazbec hare v lukni pospani bikup ban. Zvon venka kak brunda, bobnja kak tempan, cincinka loterak, kak febra gnojneh ran. Turmezejsko se dimi, ge ga Hasan-Kan, kak more se mu zvlei z tega sega van? Kaj mu pravzaprav, ak prav se zeme, ima od sega tega banskega erega? Baba mu se vlee od francuskeg betega, zadnju mu enjofku panjol je fkral z dima. Muu spasa neje, nebu ga i ne ga... Blisieju mei, zelenki gorei, kak livovka plavi gda se pee v pei. vepleni turski mei pri ognjenoj svei, od karvi turopolske arni i rdei. Muhurli-gadare zbulane v Stambulu, kurdistanjke sable kaj preseku ulu kakti tikvu trulu. Nagiftana giftom, kaa v sakoj kirmanjkinji spi. amlijanjke, aemkinje, misirlije, kolankinje, a pod njimi kak megla se dimi konjskih repov tri jezer i tri.

29


Roaj meov balak zvani z emantima nacifrani, eregbontov nebrojani, denes je tak kak i lani: piu nam se arni dani, Turopolci, Petrinjani! Sablje britke, ostre, tanke, ereanke i taljanke, kosijeri, buzdogani, si su martvi nai bani, kapetani, kapelani. Ak pak Turin nazaj prejde, doli buju nacifrani valonski jopci, kopilani, trumbentai, lutorani. Na bandjeri bande banske, Leowenclau von Bonaventura, ki je imel vre pod Siskom pune hlae, punog tura. Kaj je lani pri Kanie na loncu sedel od muslomanjske grie. Loncknehtov banda, soldateska stranjska, kaj im je skarb banska kak snenica lanjska. General bu doel griki grof Aldo Aldobrandini, kteri se nae snae, cure, ene slini. Pak Obrist Regemente, Salvador San Clemente, kaj pelaju za njimi mukata tristri brente. Gigerl z ogerlium kune valpoveke, ki devicam naim potucal je se keke; na galgam ziblu turopolske deke, s harcom komandjera iz koije, sedeke. Pak kervavi svat Mosje Bouquoi, tat, ilerski ftergnivrat, ki drugo nezna nigdar komandjerat neg regiment pusjerat: la Cravate!

30


VERBUVANKAKonjic erarski, konjiek, drebec, drepek, saki dan solda, klobas, saki dan topli hlepek. V nedelu pak cafute, v petek turski svetek, harcuvanja banskog to ti je poetek. Al kad dojdu Gospodin Grof Italo Hermengildo Izolani, hahar nacifrani, kak vre jesu bani, generali, venecjni, pak kad dojdu gladni dani, gda se ne zna ni kaj ni kam, niti ki kam, si bi sikam, rascufani turski dani, gda se ne zna ki kam kani, siseki dani, zbombardani, prestreljani, razdrapani, zabadave bu se krial Jezuevoj slatkoj rani. Spoznala ti bude tikva, za sold vaba da je hotel, bogeki sold, da te fkani. Gigerl biti vu sametu, septuh imet mezopani, "camatato deaurato", "cimbaloto, pokay poto". Al kad dojdu Gospodin Grof na general Izolani, kopito lizal iibrani ti bu, mulec zverbuvani. S kremenjaom flintom, ti kanonsko meso, spekel se bu v blatu, kakti je pod Pleso, z monjom i s cekini, z spreluknjano keso. Na eladi fakla, pancr, karabinjr, ti, mulec boji, tima da bu oficr! Mala Maa taknih je metulov zegala pet jezer, General Praunperger, hudi krobatoder, se Turopolce je poklal, stekli pes i zver, kak bogatu, kavaler, vrnul se je v Belveder. Konjic, konjiek, drebec, drepek, saki dan hleba, saki dan hlepek. Za verbuvanku ranjik, bogeki imetek, arnoga grudanjka pijani poetek.

31


LAGERAKAHatmani i koloneli, si su noas graha jeli, Turopolke dekle zeli, pak su sebi v ator deli, si debeli i veseli, dobili su kaj su teli. Kalauzi i herpaukari, vohtmejstri i strametari, pleniteli i plundrai, rokeju kak vepri pri hajdinskoj kai. Arbalistari, kanoniri, z lajbeci plehnatmi, z srebreni panciri, s krelutmi rleni kak vraji deneviri, brusiju balte, mesarske, velke, palae britke, herave anelke. V taboriu ipu pod atorom vegla: kak arni dim arna, siva, mrana megla, megla debela, siva, je pojela, na kriiu gornjem, ispod propela, tri kmeta, tri zdruzgana ela. Tri deka, tri kervava tela. V taboriu ipu pod atorom vegla: grofovski tagel megla je podegla. Pod Ostrogonom i Budimom, z ognjem, z veplom, s peklom, z dimom, od Majlanda do Malplaketa, joe horvacka trompeta. aavice, lajavice, deferdari, sajavice, golocevke garabinke i hoherke gatalinke, kervav terbuh kantinerke Tinke ostal je pod Pragom, pijane fakinke.

32


Sedeflije, srebernjae, ledenice, vetrenjae, Smert v Dravu namae kervave nae gae. Konjadija galopjera Sokolara, Gavalera. Konjuhi i postelniki, itonosi, peharniki, nadvorniki i dvorniki, si su grofi, komornjiki, slabi konjaniki, krepali na piki. Me zeleni, me vepleni, me ognjeni od karvi erleni. Me kovrdin od karvi rdei, a na meu tri latinske rei: Perva re nam skoru smert pove, skoru smert pove nam druga re. Zeleni me, vepleni me, skoru smert pove nam tretja re.

33


KHEVENHILLERSERENISSIMUSA ARCHIDUXA CAROLUSA TABORNJIK GENERALKVARTIRMAJSTER KHEVENHILLER NA TLAKI ZIDA NOVI BANSKI FESTUNG CAROLOSTADIUM

A. D. 1579

Nigdar ni tak bilo da ni nekak bilo, pak ni vezda nebu da nam nekak nebu. Kajti: kak bi bilo da nebi nekak bilo, nebi bilo nikak, ni tak kak je bilo. Ar je navek bilo da je nekak bilo, kaj je bilo, a je ne, kaj neje nikak bilo. Tak i vezda bude da nekak vre bude kak biti bude bilo da bi biti bilo. Ar nigdar ni bilo da ni nie bilo, pak nigdar ni nebu da niega nebu. Kak je tak je, tak je navek bilo, kak bu tak bu, a bu vre nekak kak bu! Kajti nemre biti i nemre se zgoditi, da kmet nebi trebal na tlaku hoditi. Nigdar jo ni bilo pak nigdar nemre biti, da kmet neje moral na vojinu iti. Kajgod kakgod bilo, opet je tak bilo, kak je bilo, tak je i tak bude bilo. Kak je navek bilo, navek tak mora biti, da mu mora iti festunge graditi, bedeme kopati i morta nositi, z repom podvinutim kakti kusa biti. Kmet nezna zakaj tak ba mora biti, da su kmeti gladni, a tabornjiki siti.

34


Ar nigdar ni tak bilo da ni nam tak bilo, pak nigdar ni nebu da kmet gladen nebu, kajti nigdar nebu na zemlji ni na nebu, pri koncu pak Turin potukel nas se bu. A kmetu je sejeno jel krepa totu, tam il v katedrale v Zagrebu, gda drugog spomenka na grebu mu nebu neg pesji brabonjek na bogekem grebu.

CARMEN ANTEMURALE SISCIENSEALI HARC POD SISEKIM TURNOM

A. D. 1594

Pod banskem Siskom kanon turski larma, vonjha po kervi veplena pesja sarma. Smudnik se smudi, garme haberdari, komorhanski zelenki za praha pet funti. Markaja banjalukeg kerstiju na lunti, vrag je serbus rekel sakoj mukoj punti! Patancija kubuza, najvekeg zidoderca, na Gradu je kak perca potarla sa dverca. Blisiknil je ognjanec buzdoganjec vatroserca. Se su fane, paviloni, kak metuli vu gunguli, zapahale na bandjeri buzdoganjske pomorane, kaj kak banski emant blie poverh banske slavne lane na siseke kuli. Se su fane i standarte, kak zumbuli v krampampuli, zaperhale kakti ftii.

35


Turopolci, Mikulii, Gorianci, Majetii, janjiare krope z oljem, faeraju z bikom, z bii. Si barjaki i horugve belooltega krentuha, se hotnice i haubice, taraske, pomenje tuke, ftoplenikov jezeripol, na gaudijum savske uke, se se dimi, damfa, kuha, tee Kupa masna, arna, kakti od kolinja juha. Krepalo je v puriflamu jezeripol eunuhov, jezeripol valinikov, tristo vezirskih pastuhov. Masnice rane kak mozuli guste, kervave klobase na soldake kapuste. Marijai, patakuni, guldinerov bednji puni, Hasanovi ebri kina si su vai, gdo se buni? Arnautke, kufernjae, beglukinje, harcuvanke, danikinje diljke divje, pak kinanke tataranke, zegal se je lagum na bednjanske flanke, letiju lobanje kak indrove planke, javkale buju cure Stubianke. Jen martoloz je kakti sred pijanke zapeval o ranke dunje karamanke. Tocijanke tanke, lajeju flamanke, komorhanski purflam lumbarda rez kalun, orovanjski globu plava kakti un. Cesarska tuka dunka, misirski garmi klun, vepla, ognja, praha, straha je lovek pun. Kak bi se kmet zvlekel z tega sega vun?

36


PO MEDVEDNICIA. D. 1570

Po Medvednici, kakti maek, vlee se arni, arni oblaek. Opet bu nam tue opalo taek, zakaj je prek planke skoil arni maek? Po Medvednici kakti tenta vlee se oblaek, zacopral nam je orsag copernjak seh copernjaek. Mu merka se to bez hasne, bedaek. Garmi, blisie, veter nosi tie, tii perhuu, krie, bu nam potropala tua su zob i helde jo jedini falaek. Nigde nigdar nade ni pomenji traek. Ak nisi pod vodom il pak suom gan, popali ti pole nemkutar, Lutoran, Hasankan, Tatarkan, budimski Sinan, al zemalski kapetan, medvedgradski ban. Sakim vragom sfundan saki boji dan, cvrlji se mu polehko kak v ponjve puran. Kampana Jezuevo, simtamle na stran: "Kaj ste vre uli, kume: Sisek je zegan!" V varolinske gmajne se podravske hie popalil je Turin paa iz Kanjie. Sanobor je prepun Ungnadovih panjolov, otpelali su snoka tristpet jarmov volov. Tahi je v Stubice spreluknal tri device, kaj mui nisu zmleli muke za gornice. Japrit je vera, vu ime Klera, doel da nam zadnju kravu pretera.

37


HARCUVANKAHarceri harcuju, henkari hoheruju, ostrugari hatmanima alamanke kuju. Koldui, lazaroni, tolvaji, latroni, za halavanjom harca sa se banda goni. Pod Petrinjom vezda smudiju kanoni. Krabonosi, larfonosci, zakrabani krabulniki, bargamina, bumbaina, azardum i lumpaina, Ahilei slavni pri peharu vina, Marsovi kaprali kraj ognja komina. V pekve prasetina, v gubcu teletina, patuljeci kak baulki, tak lumpaju ti perdulki, zavrki, patulki, valonski smerdulki, vapski pobedniki, oldui i plaeniki, deevnjaki, nieniki, kaj ih natiravlu kak guske na piki kurdistanjski koplaniki. Tak zglediju nai hofmejstri, sojuzniki, v kardinalske kikli carski poslaniki, kaj glavu bi slavonsku najraje na piki v Inpruk fkrali, prokleti coparniki.

38


VERBCZYKanoni, orli, rukavice, buzdoganji, horugvice, oroslanjski parkli vugerske pravice, tak je na Verbczy pisal Tripartitom. S hahari i z leni, z galgami i z mitom, z mehurom kak bedenj, ze stranjicom sitom, na hijerozolomitanjsku Lubav namigavaju pri tom. Jazbec baronski! Pod tem je banditom sedemdesetsedem jezer kmetov z lobanjom razbitom krepalo kak marha pod sudekim kopitom. Kak klobase vu mesnice, svetom vodom z kropilnice kropil je taj Gespen kmete, coparnice, s kropom, z oljem, z veplom, kervave vuhnice, da su v nebu regetali si sveci. Veliki i zmoni gospodin Verbeci! Orsaki tarnikmeter krala Matijaa, vuil je kmeta plemenitakeg Oenaa: od boga da je stvoren Kaptolom, Konvent, Spravie, Privilegijom, Klauzula i Dekretom. Gdo tak ne misli, z veplenom ga smolom trijeb je peklenom zesmudit v pepel s pepelom.

39


NA MUKAHNA MUKAH STRUCANA SPOVED I PRIMORANO VALUVANJE STUBIANSKIH PUNTAROV ELLIASA GREGORICZA I MICHAELA GOSSETICHA PO GOSPONU ORSAKEM SUCU IURIS DOCTORU JOHANU HUETSTOCKHERU KAK EGZAMINATORU SPELANO V PRESTOLNEM VARAU BEU NA DEN ETERTOGA RONJAKA

A. D. 1573

Der herr Statrichter alhie Johan Heutstockher, der Rechten Doctor, solle sambt seinem mitgeordneten Commisarien den Ellias Gregoricz, Paurn aufrrer, Auf dise Articl auch befragen Vnnd in massen auf die vorigen auch mit der Streng, da es Ine fur ain Notturfft ansicht, Examminieren. Nachdem Eliass Gregoricz der Rebellischen Pauern haubtman sein bekhantnus gethon, wurdet dernnach auch sein gesell Michael Gossetitsch absonnderlich erstlich mit guete, dann auch Peindlich, frnemblichen in denen Artiggeln, die mit ainen + bezaichnet, zuexaminieren sein auf nachvolgendte Artiggl: (V egzaminacije devet kriov je.) Ist Im auch der Scharfrichter an die Seyten gestellt und Im Zur Folterung angehebt Zue Zurichten. Da Er (Eliass Gregoricz) mit waynenden Augen anzaigt, Er wisse woll, dass Er muesse sterben, deshalben wlle Er nichts verhallten. Darauf aber Er (Michael Gosititsch) mervers nit geantwort, als er wisse durchaus umb dise sachen nicht, Er sei nit dabei gewest. Somit Ime aber bewist, das hab er hiemit bei seinem hchsten gewissen aigentlich und grundtlicht angezaigt; ob man Ime gleich an der martter zu stuckhen reissen solle, so wisse Er doch mereres nit zubekhenen... Hierrauf ist diser Goschititsch in bedenckhung seiner grossen leibs schwohait, weil die peindlich Examination gegen Ime ausser gefahr seines Lebens nicht hat mugen furgenomen werden, zu seinen verern bedacht gelassen worden. (Raki, "Starine", VII, 1875, str. 293-305.)

Karv, ta slana kmetska, stubianska karv, ta arna, erlena, vonjhava gosta karv, zakaj curi ta gluha, masna, slepa, strahotno mlana karv? Kmina, gliboka, emerna, kam, zakaj kaple kri?

40


Tri hahara, tri krabonosa vapska, kak fanika kervava tri. V sakom rebru avel, avlov v mesu trideset i tri, karv rue kakti bivol, kak stekli pes tuli, karv kune, bljuje, kak hmajna se smeji. V kervi arnine nima, niine, nieg, ni tenine ni, v hispanjskej se kornji kak vu zipki spi. arnorizec, sladobizec, kervolizec i zvertavec, kotrigov i lenov hofmajster, prepisavec, penezov jagar, pekleni izdumlavec, orsaki rihtar, gospon Huetstockher doktor Johan, zlatoper dunajski, ni skuhan ni spohan, hispanjske palenice, avle v zanoftice, v ranjave vuhnice smole tri liice, iglene rinice v rescufane nosnice, na triku, na balti, v veplenoj kouli Stubiance paca, na paragraflin guli. Pred licem Pravice vu beke mesnice glas gasne kmetski vu kure pivnice: pee mua rihtar kak kruha vu krunice. Doktori, gospoda, gingavohodci, kervolisci, pravde i pravice zakoniti zvertavci, hahari vu samtu, sprekrizmani lisci, kaj hoeju od mene erleni larfonosci, kaj brusiju britve krabulniki, kosci? Monjoresci prekleti! V kervavem razvudenju, kunem se bogom v vmiruem hrepenenju: ja omeglavec nisem, klimavec ni lalivec, kipoastitel nigdar nis bil, heretik, krivoverec, kaj hoeju od mene? Kam tee ta karv? Ta zimljiava, vroa, sirasta, kak tenta musava karv? Zakaj vrei, cvili, tuli, "ertve bez kervi ni", kak zvono na jogenj kerv kervavo zvoni; lupa, jave, simtama, bobnja i garmi, cepa nas, kala, dere, grize, ceca, ere, kervavo propetje vu kervavem potu, kerv pere z nas se rane v sramoti i v potu, kerv kalvarijanjska jedino je vanshajanje totu. Gospon Huetstockher, za pet ran bojih, kaj hoeju od mene? Karvju su mojom pokropleni te hie si juristerajski vogli.

41


Zakaj smo se stali? Kaj drugo nisme znali, kaj drugo nisme mogli! A kaj sme mogli? Odveri se, otujit se, pobegnut v fremt, odvernut se, odvlei se kak pes, z repom med nogami, po tujih cestah iskat zlahkotenje, kak romari, kak bogci, slepci, fehtari, kerplaina i canjki? Kmet je kak marha prikovan o grofovskem glebu, tu odehnjenja ni i nigdar ga oivesto nebu. Kak onka v ponjve kervavo se pacam v tem hispanjskem lebu. Sprepikan ves, kervavognojni, blatni, v loproku carkli pes, kuplem se v pacu pijavki, kervavih, blatnih ga, osmujen i scvrlen kak v modlinu kola. Kak uklava skolopendra svoj smardlivi alec, jen hahar mi pika v vuho svoj vepleni palec da se im priznam, se zdiktjeram: "zbantuvani izdalec"! Kaj priznati im imam? Lesice i tice imaju svoj stan, a sin lovei, gde bi poloil glavu, nema. Kerv ne da mi zaspati. Kerv nemre spati ni zaspati nigdar, kak mela ge i pee. Kak z eternje za ebrom eber hahar nam z droba kervi bednje vlee. Kerv tee kak voda, kak cesta, kak melin klopoe, tee, mi gremo za njom, za glasom kervi nae. Negdo v meseini s kervavom plahtom mae, negdo v daljini kminoj lampa nosi. Fratri, suci, hahari, larfonosi. Kerv gori, Sveti Kri gori, Zabok gori, Celje se dimi, kak zvono na jogenj kerv kervavo zvoni: jobbgy, pawer, pauer, bauer, rusticus, colon, Mokrianci, Sanoborci, kerestineki deki, zvon.

42


Od Dobove do Vindilanda puriflama, plomba, pulfra, jognja, anda v Lublanu i na Kaptol die se muka banda. Kerv po Savinji bobnja, Ptuj i Ormo kosi. Fratri, tolvaji, arni krabonosi, galge, ganje, Somsedvar zegan, cvete mi v roki kervavi tulipan. Kak kupina se dimi karv na blatnom stubianskem putu, sprebita kujsa pod zapekom komi v hie kutu, nikemu na putu, a jemput kak fana zapahala bu tu kervobluvinu kmetsku, sramotu arnoutu, kervavo blato nae, kalvariju su tu. Kaj hoeju ti fratri, kervavi ernorisci, karvopije karvolubne, karvoloni karvolisci? Kak ena karvohoda kervarim tu pred njimi, a drob mi se kak canjek vu kominu dimi. Sedemdesetsedem jezer karvi laje v meni, zakarvaiva se vre dugo i se je samo karv i samo karv, kervava kervarina, kervave vode, kleti, kervavi kavran - kvar, se oskvernjenje mrano, kervavi blatni puti, kervave glave, konji, ftii i ftije kreluti, obojki, perje, canjki, koule, cipelii, kervavo pismo, kume, sedni i napii na Somsedvar, gde kurvi nad kurvii kmetsku kerv loe s curii i z binjii. Kervavi glasi, senje, vetri, meseine, branje, Turin, Varalin, Kanjia, klanje, same klanje. Kosjeri, balte, Be, kervavi Be i Drava, Lublana, Celje, Sotla, Dunaj, Kupa, Sava, kak barjak banski na poplavi plava kervava kmetska glava.

43


V MEGLIKervava megla v megli karvi, kadaver v blatu, v lobanji arvi. Zgorete cirkve, kervavi sveci, dim, jogenj, megla, v megli mertveci. V megli, v daljini, pla pesji, kmica, bistriki bogec, bistrika bogica. Tenja se vlee gluhe vlauge, dim, megla, v megli kopito kuge. Galopjera kak stekla na mercini pastuhu, v meglu, v kmicu, v daljinu gluhu. Na taglu, v seni fajtnega sena, kak tenja tenje je mugnula sena. kornje v blatu, sena jo jena. Megla. Tiina. Vremena meglena. "Psst, deki, komete, cito, citissime, kirije eleison, na propele visime!" "Pod baltu se bane i pane i kapetane excellentissime i eminentissime!" "e se ne zdignemo, nigdar se ne vskrisime!" "Tri bednja praha, plomba, puriflami, Gurkfelderi dojti rekli su z nami!" "Sejeno al si denes al pak zutra v jami." Megla v megli. Megleni glasi v tami. Kervavi akordi vu stubike drami.

44


POGREBNA PESEM PILKOV POD SISKOMA. D. 1593

Mors victrix et nivelatrix

Znovi zebranih veteranov, zverbuvanih zelenaov, baltah, palah, jataganov, taboraov, lageraov, trumbentaov i gajdaov, v harcu zeganih pajdaov, se zdrobil je pogrebni aov. Kobilah carskih, tajerskih kolovonikov, vugerskih bikov, valinikov, konjetina mlada i meso regrucko, meso generalsko, pesje, tursko, lucko, se se je shincalo, stropalo, zescalo, se se sprecvrlelo kak zesmujeno salo, zegano zavonjhalo, zbubnjalo, zbrenalo; cipelii i binjii, fratri, Kurdi i kurvii. tifletlin dunajski, dragonerske kornje, navlaki, obojki, gospocke trumfe gornje, kervave gae dostegnjae, valonske kikle i hispanjske hlae, kaline blatne, arkebuzjerski rakni, se je bilo zmleto, zdruzgano i zgnjeto, kak v melinu hudi, gda mele melu vu pepelu, pepelnicu na opelu, kak kotrige na propelu, da od sega ne zostane ni, i da vrag ne spozna: gdo kmet je bil, a gdo je bil plemi! Te imel je od skarlatnog brokata beneki ogerli, vitez budimski, velmo, baron, boljar. Pa nebu vre nigdar ponjofal svoj pehar, kak totu te beshlanjak, goloritec, konjuhar, kaj ih je skup zlopatal Stari Lopatar, zestrugavi ih kak strugotine strugar: vekiveni pilko zvezdar i grobar,

45


kemu je sejeno gdo bil je car al obertar, al pak kmetski ostrugar. Te nosil je helam od fjorentinskega tumbaka, na helmu madarona, emantneg deevnjaka. Kacidi je taknoj dragoa: tristri kude saka, a tu je krepal kraj proaka, gologlavca, siromaka, krakauerskog dijaka. Baronus regni, s prebitom lanom, z devaginati degni, v smetju zdroblenih sabljah, pancera i mea, kak larfa kervava, slepa i rdea. Lenele, Polake, krakovjanske dijake po vugerskim plotom kaj sejali su dlake, vu vaveljskoj kuhnji spirali poirake, meovoje slavne na bersaste pintnjake, pokopali smo snoka kod turopolske Mlake. Kak ombraste purane dijake nacifrane si nudili su s pintom, pekve i pratfane. Vu vijoletne surke tancaju mazurke, bedasti kak urke su digli se na Turke. Se horvacke vrane od Siska do Lublane letiju na gozbu na lenelske katane. A to je pak vezda najistiniteja kontrafaktura ostrogonskog principala, komorhanskog generala, palatina, providura, kaj bil je jazbec, sprekrizman kakti vidra, dobnik peskotekui je scurel i njemu: klepsidra je stala i zadnja odzvonila mu je vura, Generalkvartirtabornjika Militiae Mansfeldianae, kaj jahal je kak kozle se horvacke bane. kornje je imel Generalkvartirtabornjik svinjee, kepenjeg zenoran zlatnobrokatnom norom. Pero za krilakom, bradvicu na apu, trumbental je s revom kak komin na sapu. Pijane i naderane ciganjske bande mansfeldijane gdi olduju smude kak nobl katane, tu je generalkvartirmajster zgubidanil svoje dane, vu parhetnim gaam na sajdane gajtane, deral praseinu, filane fazane, i emlju namakal vu ilerske rane.

46


Jezer i pol puklavih kamel je tabornjik Solimanu pod Petrinjom zel. Jezer i pol aklov mel, tendah, ergah, majolanskeh zdel, penezov na ebre, egiptovskeh amrel, a v grob ni jene lule nije sobom zel. Kopriva mu rez levo oko raste, mozul do mozula, a krasta do kraste. Kaj ima od tega da se je kinil zlatom? Daj mu po glavi generalkvartirskoj s turopolskom lopatom.

KRONIKAA. D. 1590Vu dne alarne, sardite, Burgund Drugi Papa zbeteal je i preklel se nas grenike. V Budimu Kral vmorjen be, vu stolnoj cirkvi na skolkam se obernul kak krap v ponjve je, pogreben poterbuke je. Glas ujte kervave Kronike, vu dne alarne, peklene. Den Serditi, Serditi Den, mertuk je greha prepolnen. Pod Silvestrom emantnem i Jagelonom vugerskem kobilica je porla nam orsag, a ovsenjak je drag kak kamen drag. Varoki Sudec je postal hudi vrag, trideset bab je pribil na prag, trideset bab je nabil na keta, kuga i jogenj, pozoj i pla. Vogerski kiral, Andraov sin, obesil se je na babji perin. Bez konice, kak toni pelec, po svetu blodi pogorelec.

47


Janu, Izabelin sin, zegal je varo Varalin. Zegal je sultan Novi Zrin, Petrinju, Sisek i Buin. Potom vernu se domm, v muslomanjski Imperijom. Pius dvestotrizdrugi Medicez prodal je tijaru za vagan penez. Barbarossa Hajredin, tolvaj, pirat, mujezin, admiral i hahar, afrikanjski knez, Famagostu, Maltu i Ciprom ves reskervaril je kak stekli pes. Dan Majke Marije Svenice, v Tahog Ferenca Stubice simtama smert, postekleli zvonar, mu se je s kanoni spremil na Szomszedvr. Dan Majke Marije Svenice, vu dne alarne, serdite, mertuk greha prepolnen be. Elija kmet na Celje gre, a Gobec-Beg z baltami pak za breg, zima, megle, zvonovi i sneg. Kervavi Fanik joka od Klanjca na celjski breg, zavaleni kak marha, gladni kurunjaka, po snegu blodiju mui, bubenj mertveki rui, znoreli ent z dijabli arnu mau slui.

BOGEKAPeklar pekla od groba do pekla. Koldu prosi, kak pilko skolke nosi. Fehtar fehta, moli piivo zerno soli.

48


Bistriki bogec je baron, na sprevodu mu zvoni zvon. Protenjari slepci za vuhom su tepci, pune rogoare s pereci i s hlepci. Ti imaju lice i juhe poldanice: na kloterski vrati, bogeki magnati, rieta se saki kak mlatec namlati. Harmonikai, muikai, pred cirkvom z oenai, pune patakune, krune, marijai. Boji dar je bogeki ap, za soldom sold, za kaplom kap. Tu v mulu i v blatu, v ognu i v ratu, gre nam kak tak. V bogekom nebu, na pervom katu, eka nas kina, pun krilak. Tam pee za nas vola, kod bojega stola, gospon baron Lojola.

49


CIGANJSKADa bi bog dal, da bi bog dal, na ciganjskem piru, halapiru, deneviru: tri rifa sirotke, zbite zube, luknu v glavi, flekave bobotke. Tamburu je sviral, tamburu je sviral ciganjski, smardlivi, scufani obojek. Po krapinske vode kalne potihe je plaval, potihe je plaval krepani odojek. Odojek je bil, odojek je bil kak lebud nad Krapinom beli, svati, kumi, aui, mlada, si su ga pojeli. Kraj krapinske vode kalne, i muike zaferkalne, i trombente banderijalne, v ciganjskem veselju: tri klobase z dreka, zna se, tri vui na zelju.

50


NOKTURNOMarkaj se z babom sloil v kup, drob im se pesji spopal skup. Zavrek je v upu cupkal: cup - cup, z ormara je opal i stropal se up. "Vonjha ti pukla kak slatki janu, kaj nebi, baba, pola zamu? parog vrajih dal bi ti pulec!" V parog vragu vea zaslinila je kulec. antavi puklavku drgeznil je v drob, pod zimljiavkom otparl se je grob. V veplenom risu, zletel kak pes, zalajavi hudo v puriflamu ves: Markaj se zdimil i vgesnul kak kres. Za entom je baba zletela vun, mesec nad hiom komel je pun. Na blazinah mlanih agala je ves, v daljini, v meseini, tulel je pes. Zapah s krelutmi. Jen arni pti. Babi ni to bilo prvi ni zadnji, da ju je zasmolil arni hudi, z veplenim pupkom, nevidini.

51


KOMENDRIJAIHistrioni, kalendrijai, malomenih vetrov zacoprani pajdai, kak saki put o Male Mai, prili su nai trumbentai, frklevaki muikai! irafa ira Puba jai, Bikupu Jopec starku prai, trumbentai, grabancijai, elva na perecu jai. Dovlekli su se komendrijai, peklena larfa babe plai. Kak gladni bogci z akovega Turna, delivog, kurog, oblanog nokturna. Norijah akli, poterta kolica, de, megle, dim i malomena kmica. Neizgovorno uhko cmizdri harfa, cvili ica, tu nala se bu streha, komin i tople juhe lica.

Zamerkala ih perva je puklava bogica, pod kaptolskemi vratmi klafraa, stara Mica, zalajavi steklo, kak hmajna coparnica: "Doel je Meter, kaj osle teti vui, sobom vlee s koum presleene knjige. tavce, falot, vara, knigu za tri lige teri svoje lai, norije, cigumige, egavi fkanljivec, kaj nam ni dost brige? Z te scoprane norije antavi van lue, tristri akla vetra, solike i tue donesel je hudi za berbe dojdue!" Herdavka piknjava, trtica oglobana, buholovka stara, larfa nacifrana, kak buhtlin goroa, kakti kaa jezna, merkliva, suha, vdovica penezna, Veronika, baba pupkorezna, vu vuho je gluho Smolku gluhom rekla da komendrijai dorajali su z pekla.

52


Paprenjarke, mlekarice, mediarke, mamiice, gvercijanjke, krunarice, babiice, gazdarice, atrenjari, varolinski proknci, Turopolci z lukovimi venci, kaj nosiju gumbe kak jajca gusea, na lajbeku lanec kak klepka brenea, harmasti glumpaki, fakini z Harmice, kervave lampe, gubci i gubice, mediari, licitari, antavci i tacunari, kermelivci, jamenjaki, tupoglavci i bedaki, hevravi norci, klafravi noraki, kokodae i klopoci, hamini lenjaki, norc z norijom nori i ponori saki. "Vem ste morti, sused dragi, uli, Petrica na jarca pred katedralom guli!" Regtlin regee v veplenoj gunguli, jen kardinal cujza na kurdistanjskoj buli! Parlavita cigan, ze semi mastmi sfrigan pomaamara, voji taj pajda, zvezdar, copernjak, sprekleti komendrija, v plemeniti dorajal je Vara dini na, na Kurijalnem Placu bobnja peklenski otec na, kirije eleison, bog pomiluj nas, Kerempuh Petrica je v peroni satanas!

Pak su doli komendrijai, frklevaki muikai, kak saki put o Male Mai. irafa jae irovoga Puba, Kaperl svetom Roku puka kutnog zuba. Svetica Klara cmae Detelinca Deka, fertun joj je aba, a kopriva keka. Stepihlep ze scopranoga pigla Veleasnog kak prasca masnog pigla. Jena je baba do golog kiklu zdigla,

53


zlejala se spod nje mlanog teha krigla. Bubnjaju pak komendrijai, harfari i trumbentai, si pajdai, grabancijai. elva na perecu jai, Gvardijanu jopec golu starku prai. Tabornika kope, reeju mu kilu, harlekini malu i veliku silu obavljaju s tornja, tancaju po triku, jen skunka je grofice, kak gole jopice, fkral melnatu pariku. Sedem fagabuntov, pepelniki maki, Sent Itvanovu Krunu pelaju na taki. Perhueju pantljike na fakinski kerlaki.

Na dva lagva deska, skarlatni fertuh, Larfonosec Vraji, stekli hudi duh, skoil je na desku Petrica Kerempuh. Kak maek je skoil taj peklenski kum! "Ku bute, komete, silencijum! Vu mene blejete, bum puknul z mukete, e se zasmejete. Trata-rata, rum-pum-pum, ujte kaj vam rekel bum! Trata-rata, cilin-cin, Pape je faukov sin! Bistriki bogci klapavui postali buju bogatui." "Vezda i totu, bogibogme, denes, za plotom saki nascal si bu penez!" "Tua bu poscala patrone peneznjakov v ube beda, mua i zijakov." "Fariov, filerov, forintov, forinta bu imel akle gdo nema ga."

54


"Soldov, denarov, talerov, uakov bu curelo denes v epe mutlakov." "Sameta, samitnjaka, filovega laka imela bu saka ak zeme bedaka." "Paolata, kina, kadife, granata, pomoran od zlata, ak pojde za tata. Zavrek, palec vrtulek, patulek, zrasel je curi v drobu baulek. Kak krabica, ladiica, nabrekla je tak curica, ar ni bila sama, gda je bila kmica." Cimbal, harfa, leut, tempan, bednjanski som, som grubijan v mentenu ves nacifran, onku vodi na pancer kak tulipan i gavaler. Bizli, bozli, buzli, s tremi kozli vuzli, vu pohode kukuvae na kobile kreketae jai gospon Komar bai, z vugerskimi mustai. Jai, jai, vse se za njim prai. S frklevaki muikai, s trumbentai, zaferkai, zestal je pajdaa Pua, Mua, purgara, slinaa, hionosca, pospanog birtaa! Meovoj grintavi, slinavec te dini, hiu je spreenkal dine gospodini Lemone Lemonini. Jave, plae, ves kuri i kmini, cele dane za njom slini, za madonom Lemonini. Pokazuju roge van

55


Lemonini za duhan, tristri dana i jeden dan, pu je postal zgubidan. Gospodina Pimperlini, Lemonina Lemonini, serce od bonbona enkala je ona na spomen gospona paradajz barona, kiselog citrona. Ne merkaju pua, hrepeni z balkona za tenjom galona kavalir Lemona. Pu, Mu, Birta, Komarov Pajda, zaplakal se kak shincan vandroka. "Tej Citron je amara, shincal pua na rova. Tej piivi baron, marija-galon, zel je na arendu Lemonin balkon. Kak panjol Kihot na vekiveni pot pu tri je dana plazil na Citronin plot. A onda ga je zruil baron, citron, falot!" Baron je gol kak trukla pol, baol pol gol, kak rasol sol, kozel na pol, na pol vol, na pol peen, sirov na pol. Na pol zmusan, na pol opran, na pol strucan, na pol scopran, na pol prazen, na pol pun, paradajz-baron, citron-barun, odozgor do dol se pol na pol, nit kepenjeg nit futerol!

Jeruzalemski kral je v peklu bal za krale se bez krune dal.

56


Matija kral je gusku fkral, na Be se je s tornja poscal. Stojen kanon je signal dal. Betlen, stari lutoran, postal je silvanjski ban. Pet jezer buncekov u dimu za bogce sui na Budimu. Zakukuriknul ftoplenik, dajte mi molitvenik. Grof je postal stepihlep, banu je narasel rep. Kak laprek, prazni ep, sih vojin se vlee rep. Trumbenta mesec kakti sir, sultan postal je barbir. Dum Pragae consulitis, dere nas totarski ris. Sclavonia amittitur, orsagu nam je kervav tur. Einer will hin, der Andere will her, vu Pragu carski Belveder: za generale boja dver! Pri nas pak martvih sto jezer. Zvezdoznanski ljudoder. Keiner gnnt dem Andern die Ehr.

ara, arka, eiana, tri mozula splesana. ica, oca, tuca, v Stambulu sad tuca muslomanjska puca. Sindirlija, srebrnjaa prekarstila je kukmaa, kaj je splezel kakti kaa pod kobilu Bakaa.

57


Haralija, habernik, saltomortale koplanik. troca, kljoca, tanica, sajava taljanica. Harcuvanka, breijanka joe kak pijanka. Tak se puke pale za antemurale. Za site i presite akle Kardinale. Pukarnica, pukomet, branimo latinski svet. Horvatu je navek ivet kak katana, kakti kmet. Zvezdoznanec Kopernik, Cesar nam je coparnik. Repae broji na onik, v planete bleji pononik. Nas pak na rogu nosi bik, kurdistanjski koplanik. Krepaj ar si kerenik, latinine orunik, Evrope smude gavaler branik. Kaj njih je za nas v Pragu brig? Evropa za nas ima trik.

Pak su doli komendrijai, frklevaki muikai, kak saki put o Male Mai.

58


BABA CMIZDRI POD GALGAMAA koga vraga cmizdri, zamusana muaa, kaj su ti sinu dali tatski ogerli? Na galge dojde samo fini fifiri, naj sliniti, smardljiva bedaa. Jo su ga mogli nabiti na ketaa, z goroim kletram popokati mu nokte. Od sega tega obuval je dragi nam Bog te i reil te za navek tega arvendaa! Od lucke je volje volja boja jaa, od Boga pak je jai, bome, gospon Kome. Dobi po gubcu, baba, e ne kome. Ni fajde nam od plaa. V birtije pijaa, karmine tvojem sinu napijaju pajdai! Dojdi z nama, mama! Kesno je popoldan iti k mai!

59


SECTIO ANATOMICAALI RAZVUDENJE KOTRIENJE I NA KOTRIGE RAZREZAVANJE TELA LOVEEG

Z rokami v revu znuternje mertveke, v kervavem drobu, z rokavi zaferknjeni, mediku prekaple revima martve ene, na naje, v tmice pri lui lojene. Na naje, v noi, pri lojene lui, medikua peklenska dvojmba mui. On zganjku ie Tela, reva tergajui, na tramu dobnik curi peskotekui. Na naje, v tmici, pri mertveki svei, mediku boga ie mertveca kotriei. Zgingavanje v tmici, dramljenje pol speke, mah duhe sperhnute i vonjhe mertveke. Zezvedavec pravi luckog razvudenja grize se kak rak i suiavka tenja: al na kraju konca kotrig kotrienja lei duha zlamen al pak predsuenja? Al je dua tenja luckog hrepenjenja, al znuternje, na dnu sakega betega, boga ima, al pak zevsemsega ne ga? reva, prazna reva, mesnati mertvi meh, zgibice, kotrige, herskavice, kosti. lovek je ne spoznal Nature jo dosti. Negacija Boga, peklenski smertni greh. V kominu smeh, vihorni uhki smeh.

60


KALENDARSKAPLEBANUU, VITIZNANCU I KALENDRIJAU TOMAU MIKLOUIU IN MEMORIAM

Veter z Medvednice koutah pajda, v hegede i v gajde zasviral je gajda. Protuletni veter zagorski harfa, sveri ziblu, elud, ike, grozje, a. Prek goric i kleti, brejih, fajtnih pa, ze semi klopoci, vinski otec na, zapeval je veter vekveni orgula. Karvan vu heri hmajni pupuri, s krelutmi gorui suneni feni, kak regetlin vepleni zapalil mu se kri, zapahal se nad oblak protuletni fti! Kak oltar zvonei tanec cvetu, kolobar poldenji je jogenj goru. Oblak breji deda, germlavine, tu, predjurjevski abci glasno regeu. Veter v harfe svira kak harfa poju. Veselete se daljine, veselete se ravnine, ribe, vode i vedrine, pavuine i glibline, ftii, kae, se ivine, protuletne germlavine i vuzmene deevine, nalo se bu vre pitvine v tenji ledvene lagvine. Veselete se sprekleti, bogci, uklavci i kmeti: jo nam mota ima v kleti, sunce v poldan simi sveti, dol ga nigdo nemre zeti, ni bogatu v svoj ep deti.

61


Veselete se vedrine, zapalete se arine, se tenine, se sparine, se nizine, se visine, kervarine, pomerine, z meseine na vinjine, z babjeg leta vu sparine dozrelo bu slatke vine! Nebo je erlene, si se bogci ene. Maka se hmiva, bu lepo vreme, zutra oblake orati greme. Mesec se skriva, bu kino vreme, noas uke loviti greme. Gda gatalinec trok, kak erjavov snubok, abe spravla v smok, protuletje ide skok na skok. Kukuvaa kuka, a meovoj uka kai zube puka. Sveti Luka orehe frutuka. Od Lovrena eternja je zdena. Vshodni veter je vedri, a poldenji pun je ki. Zahodni pak sanoborec berbonosni nam je zgorec. Poldenji je paovabec, pun glist, dea, rib i abec. Rana germlavina jesenja sparina, veernja arina juternja vedrina.

62


Prezimec z vodami, a travanj s paami. Germlavina zimska slaba berba vinska. Dan svetog Vincenca luka tristri venca alduje erlenca. Sunano leto sadonosno leto, blatno leto, kruha gladno leto. Sunani vedri kolobar nosi ploden kolendar. Her, enice, tersje, vruine zore pesje. Vojuvanje vetrov malo hasne nosi, polnoni veter her v orsag donosi. Kolovonjak tanca po tratinah bosi, po hasnovite, mlane, blagoslovne rosi. Velkomenjak grozje na tanjeru nosi, malomenjak pervo uto lisje kosi. Jesen na pragu, sisvetske megle, katarinic pune su tegle. Severec Silvestrov z snene Medvednice, jaglin v urki, umber v devenice.

63


GALENJAKAFiru - firu, firula, pod galgam vegla veglica. Firu - firu, firuli, na galge bumo doli si. kerlaek nosim na hendek, ded z vetrom mi je kepenjek. Al kerenik, al copernjak, pokopal nas bu loterak. Od se dobe za navek jedini su galge lek. Od se dobe do na kraj karv bu tekla vekomaj. Z tega pekla ni nazaj, bogcu galge, grofu raj, erleni maj, kervavi maj. Firu - firu, firula, pod galgam vegla veglica.

64


MIZERERE TEBI, JERUZALEMMi plaemo plau i javemo idu, kak uk huhuuju, cmizdrimo javu. Mi javemo cmizdre, plau i klanguju, bazilisk nam ceca bumbrege i u. Kak pes zavijaju mi kukamo tule, v nami merli smarde kuencije je re. Kak v kmice zvon cvile, plau, narekuju, ruanje je nae oroslan ululikaju. V znuternji loveka je zegnjil Boji Kri, zverh galgah, kuge, jognja i podertinah hi. Mi javemo javu, kak uk huhuuju, pes zavijaju zverh pogorelih ku. Z verhu nas je strah, a v nami je prah, olenjke je boje v nami zgesnul dah. Me za nami hodi, jognjeno strailo, joko nam pika pekleno jognjilo. Se je smetnja, pla i vutlo poginutje, tarh i pranger, kervavo krioputje. Cvilenje narika je naa boga re, zdemani glava i cucek cvile. Katlan arni pue, smolavo dim, dim i jogenj, pekel sprekleto rde. Glas melina je stal. Z dalkog, dal, se dal jave vmirui fti, kervavi arni dral. Glas potoka je stal. Berboe gnus i kal, uti je ne ni. Se glib i muk i jal. Cvet keliha je zgnjil. Karv zgnjila v lebu il, zvezdani blesk se v glib i v blato spremenil. Zanemela je sila seh zvezdanih sil, pred lovekom se lovek kak larfa larfi skril.

65


Nitarmenje veter zdehnul je kak pes, pod karpitom plomba rascufaneh nebes. Razmetali su luctvo kak gingave cigle, loveka lovek ie: iglu glavi igle. Kusa kervava rastergali ku su, luctvo se ftaple v sramoti i v gnusu.

NENADEJANO BOGIJE ZVELIENJESPOMEN NA JEN HISPANJSKI KIPEC

Nenadejano bogije zvelienje zasvetlelo nam bu kak zvezdane tenje. Seh brig i terhov koneno zlahkotenje, Dominu nebeki, slatko hrepenjenje. Gda Gospon Bog bu v saku nau ranu s parstom pihal na Sudnjemu Danu. Na Den Koneni, na Den Serditi, vsi fehtari i drugi bogci vsi, do keh nigdo nigdar nie deral ni, kak oblak svetle, beli megleni. Vekvene norme gdi su v blagdajnskoj belini z muikom i cvetjem, z romarini, v emantnej, samitnej, unastej Sikstini, vsi romari, cafute i fakini, pili buju z Bogom v istoj rubenini.

66


PLANETARIJOMFASCINATIO ET INCANTATIO DAEMONICA RERUM CROATICARUM ALITI CARMEN IN LIBRIS SIBYLLINIS INVENTUM O HUDODUNEM I ZECOPRANOM GATANJU I ZEZIVANJU HORVACKEGA PLANETARIJOMA

Lotrov, kurvi, ouraev, copernic, nenavidneh, kriveh svedokov, oneh ki sirote vdovice, nevoljne ljudi zatiraju, krive opravdaju, gizdavcev, skupcev, tatov, tolvajev, razbojnikov, ljudomorcev ne ti treb po drugeh orsageh ziskivati, dosti ih je vu ovom slovenskom nevoljnom zakutku. Kaj tima moj tavac, da bi vezda vu tesne ove ostanke slovenskega orsaga Salianus priel, kak bi se zaudil i udei krial, gda bi ne jednu neg vnoinu teh i takveh prehamljeneh volj nael? JURAJ HABDELI od tovaritva Jezuevog A. D. 1670

Vea, bahornica, erbava copernica, kaj spreklela ju sama Marija je Bistrica, dala mi je podret vratvo arovnice: pajnkertovo oko z brabonjkom lasice. V marcelu zdrepaneg pavuka otrovca, zub od gluhog pilka, godinjeg udovca. Tri papka od vepra, na Vuzem koplenog, i hudog korenja s paprom zdroblenog. To se z oblizanjkom mlade meseine v tri kaplice enske mesene teine. Od mukog zavrka noket v ljivovici i kulecov pulec epavoj veici. Vraarica, arovnica, orava Betika, suha kak metla, smuda, haeretica, kaj bubna na bobnju s koicom mukom i fuka kak pava s peklenom komukom, kak s trumbentom, Hudome vu vuho, dala mi je popit zainjeno juho:

67


od jadrice olne egiptovskeg oreha, od enskih lasi scopranega teha. Parilo osmujeno od dejega mesa, na kvaterni petek, epava nebesa! V polnoi gluhoj na kvaterni petek, ja mislil sem konec je, a bil je poetek. Cvet enski zemati i mleko prijemati, znamenuvajnje muko kak hostiju zemati, na metle jaiti i purgare plaiti, popa vu vranju torbu zaiti, prevri se v cucka kaj s turna plucka i luctvo jeno na drugo hucka, vragoduha zvati, presveto olje zlejati, rit si na duici oltarskoj grejati, z makom se zmeati, tolvaja veati, z kotrigov dejih mota spreati, spram coprarije te se to ni bilo ni, kaj ja sem spoznal je, potari nas kri! V tmice, v pivnice, brez ikakne lui, ul se je veter kak v praznini hui. uli su se glasi kakti talambasi: Beete, beete, vi pogane ui, tue se erne spremaju potui se vas v pivnice, v hie i po kui, kaj blodite bez doma po vetru i po tui! I videl sem daljine, meglene i kalne, i videl sem glibline, se dalne i dalne. I videl sem strele, veplene, blisiu. Obutil sem merlia perst na ogerliu: na jabuki Adama hladni tuji palec, bil sem v arnom plau, hman kak zvezdoznalec. Dalko anda dalko je ne bilo ni, zimljiavec, etertavec pezdel je hudi. Sablazen i larfa v islu oenaa, na merlikoj plahti kak rana grabancijaa otparla mi se v oku gliblina mrana naa. Jen zgoreni kotec na tri palanjka, kak prekleti melin s tridesetri ganjka.

68


Peklena zganjka rascufanega canjka i stranjica kaj se v svojem kalu sanjka. Flandra, kaj se v jutro zuvle, na veer obuvle, obru kugle na etiri vugle. Podeganje hie podegalcov samih, palandra, kaj svoje se metrije ne srami. Smardlivi kadaver kaj se v vonjhe pajca krepanega zajca, digu digu dajca. Pasoglavcov krutih golubica v parklah i arna nit konca na preslici Parkah. Pasoglavci smarde, kak futai pezde, vu veplenom risu breniju kure zvezde. Med zvezdami jena kalna zvezda. Incipit keta planetarijoma obertati se vezda.

I videl sem v megli, v megli sem videl: Zerinski grof rez meglu kak slepec gre v Be. A nazaj ga nebu, a nazaj ga nebu, a nazaj ga nebu nigdar ve. I Jelaia Bana i Gospona Gaja, I Njih sem videl bloditi v Be: tam buju svoju, tam buju svoju, tam buju svoju popluvali re. I videl sem v megli tristotin banov, tristotin banov, tristo galanov, kak zmirom rez meglu blodiju v Be. Tristotin banov rez meglu sem videl, kak niemurnjaki pleziju v Be. Tristotin banov na konju, k Jagelonu, tristotin banov vu salonvagonu, tristotin banov blode v Budim, petsto let jognja, petsto let megle, Turin i jogenj i karv i dim.

69


V megli sem videl, videl sem v megli: seh krineh putov konec i kraj. V meglenom blatu, v pogrebnom maru, otkod nas nigda ve nebu nazaj, Ileri kak pilki, faklonosi, zakrabani dijaki, larfonosi, pokapali su paradno starinsku re Kaj. Kak zvon je Kaj grmelo, kak kres je Kaj plamtelo, kak jogenj, kak harfa vekomaj, a oberpilko v gali, s pogrebnom faklom v roki med ilerskimi fanti, mertvekemi snuboki, panceral se doktor Ludwig von Gay. Cinku je lajal v megli, golgotski, pokapati smo znali furtinavek gospocki.

Smolaveh faklah dim sajav, rdei, koru ernoriscov, reverend komei, psalmov pogrebneh pri mertvekoj svei, pogrebni mar, ilerski mar brenei, circumdederunt i karmine zle orgula, misle da strofe jesu te repaa Renesanse, slavjanske Budnice. A loveka je ne, ki v smartne panike glas dignul bi kak veter, da pravdu nam pove, kak oroslan da rukne v taj palir telei, v pogrebnu paradu, v ilerski mar brenei: arni to grudanjek, a je ne komet svetlei!

Neistolnano mrano neutenje Rei piskaov kukurjaveh, ljivarskih rufijanov, ipusov i lirskih zgubidanov, zegalo, zdruzgalo i zniilo je se. Ta dina parada pri ilerskoj svei ni Trijumf skerlatni, ni Preporod rdei neg deh merlia z kervave nuternje, kak fanika kaj zdigli na vae skolke ste, a da je Finale to nigdo ne ve.

70


Kajkavska re Kaj vre jezer let klopoe. Kak prekleti melin oivesto je do denes, bogme, zmlela ni jene knjige ne, Kaj mele bogije, strah i bedastoe. Kaj uhko je, ne ferfla, ne berboe, z gingavem ciglam hia podzidana zgledi. Kaj nigdar slatka stara frajla bila ni, vekomaj truca Kaj, Kaj cvili i joe. Tak veraj bilo je, tak bu i v bodoe. Na grobu ive Rei knjiga se zidati ne da! Knjigarov, Poetov prekleta martva reda, kak kajkavske smarti krepala je preda! Gingavi betenik, re naa tono blodi, zlahkotenje iu, prekletom kmicom hodi, cendrava bogija i niemurna la, bahorije uhke, lamentacije trule, v trijumfu nose rodoljubne nule, neraspletne vuzle i bedastoah pule, vigilijah noneh i nadgrobneh stra. Re kajkavska pred nami je pokran, prezen grob, znuternja kervava, razvudenje, drob. "Ak pjevat vam se hoe, a sami ne znate kako", pjevajte kajkavske Rijei staru kajkavsku kob!

Re Ignis Festivus luctvu biti ima: jogenj kaj plameno na veselje plamni. A nasa Re v megli kervavoga dima kak opoganjen ogorek gesne i tamni. Se otenenje tu je mrano, a ne regtlin goro, kertovine, blato i kermeljiva no. Na skolkam komi smartnosprepluvana Re, a pismoznancov ni, ni harfe ni ve. Purgarija naa ne jenoga je Vramca zdruzgala kak steklog pesa samca, regeu nad ftoplenikom z amca. Ne jeden krinjari judicijum koruptni je znal da grize kak emerni kal mutni.

71


Orsaki zvertavci, knjigari, kruhoborci, al su klopotali kak grofovski norci, alpak kak megle rataji su stali na pranger, da ih osel popluje i spali. Popluvan gdo ni bil, taj dunsta imat nemre, kaj su pravzaprav domai nai, oselski ideali! O, ti beteni, davni, zimljiavi dani, gda knjigari gladni, toni Lutorani, kak amrelari se po blatu vlekli jesu. Po Lutoranu saki kak po steklom pesu lupal je i pluval po zgnjitoj pesjoj rani, o, ti beteni, hmajni, strani, davni dani! V tem uhkim, polglasnim, cmizdravem korotam, lutoranjskim harfam, puntarom, sirotam, pluvaka i pranger su bili honorar. I denes jo navek poet je pioner, zritan i sprepluvan kak stekli pes i zver. I denes je poetu navek jo hraek dar, navek bu tak, druga nebu nigdar. Gdo penezolovec ni ni jagar karijer, kuencije ne tere, kameleon, licemer, gdo Ars Scribendi et Bene Vivendi v vomitorijumu na masnej Prebendi ne bljuje zvust kak Veniam Legendi, gdo pomeknjenec ni na grofovskoj arendi, za tega ni neg naka Ars pesja Moriendi. Talentum menje vredi neg piiva skolopendra, pri nas ni vrag za martvim talentom ne cendra. Deevna megla, megla, meglena selendra. ervojedine vutle i sperhnuta krama, gingava hia i naja brez trama. pigl brez stekla, kipec brez rama, bogija, alost, otarkalendarska tama. pange i lesice, zakrabano lice, fratri, cirkve, posti, meglene zornice, bikupi i norme, zvona, opatice, pernati skunkai, ketai bez bice, kak tri kervave tice su tri copernice preletele prek blatne Harmice.

72


Negdo se vlee s kervavom glavom v roki, kervavi mosti, kervavi potoki, bogec pod tengami v smartnonosnoj moki i latinski verzi nerazumnogliboki, hahari, hudievi snuboki, se to tee v tenji kajkavske vmirue rei, se blei kak karpit skerlatni, rdei, kak regtlin gasne, zvezdani, gorei, v neistolnano mranom neutenju rei. Pogrebni mar, ilerski mar brenei.

V megli sem videl, videl sem v megli: seh krineh putov konec i kraj. V meglenom blatu, v pogrebnom maru, otkod nas nigda ve nebu nazaj, Ileri kak pilki, faklonosi, zakrabani dijaki, larfonosi, pokapali su paradno starinsku re Kaj. Kak zvon je Kaj grmelo, kak kres je Kaj plamtelo, kak jogenj, kak harfa vekomaj, a oberpilko v gali, s pogrebnom faklom v roki, med ilerskimi fanti, mertvekemi snuboki, panceral se doktor Ludwig von Gay.

V hintovu srebrenom, z esnaestemi vranci, Khuena sem videl z gardom i s hajduki. Chavrak i Bresztyenszky i drugi mameluki za hintovom srebrenim z esnaestemi vranci su lajali vivat kak kurve i posranci, a narod je kak marha drezgetal v tali z lanci. Zobun z krentuha i skarletine, ruke kak fajtne hladnetine, baret od velura mohojarskog, kerzno od dabra jastrebarskog, tak je bil te ban, kak nadoripan, palatina vugerskog nadripan. Fauk, bastard i kopilan, mandril i hahar, madaronski kan,

73


na Markovemu Placu kaj je imel stan dvajzdva leta stoijeden dan. Za hintovom srebrenim, z esnaestemi vranci regetali su "eljen" z gulaom i z ganci, dijetenklasni bogci, potplaeni pijanci, Lengyeli i Toti, kuferai, stranci, najglasneji bobni v madaronskoj "stranci", kervave kadrile najalarneji tanci. Regnikolarni klate pokojneh domorocov, perkelta, filekov, izborneh gombocov: feldcajgmajstri graniari, janjiari kancelisti, liberali Meimorci i Primorci unionisti, slubeniki, inovniki, treberi i centralisti, bikupi i stoerniki, Turopolci navek isti. Na se lai spremni, takdabi s peruti naoljit mogli reva sakej cafuti, e bisagi su puni, konji zapregnuti, za francjozeforden - mandril taj saki kruti triput prisegne krivo v jenoj jedinoj minuti, erlenobelozeleni, fakini arnouti! V oput sinekure zamotani zvertavci, habenci, pomeknjenci, srakari, hrustavci, nasreuhitavci i himbolajavci, sakem banskem migu kusati lajavci, lepa naa doloroza, puna flaa, puna doza, capfentrajh, ljivarska loza praktinika, bangaloza. A cilindri, rukavice, inovniki: rit kak lice, si presvetli z naftalina, se presvetle hausherice, kuharice, kelnerice, galenjaki, coparnice, kiobrani, gumbanice, od Ilice do Harmice, si blejiju v bansko lice, kak da buju klobasice, devenice, peenice, pajceki i mandalice curele se prek Harmice. Kak v kvarglin ervi za banskim pleziju revom privatni docenti, "poglaviti" bogci, sakem loncu rigla, samostalci, okci, sakem blatnem triku pravniki umokci, Bunjevci i Raci, Vandali, Ileri, Goti,

74


v otajnem potu, v tuinskoj sramoti, dunajski grofi, prejasni idijoti, hausherovski cucki, kervavi faloti, Ungarezi knezi z baronskemi penezi zeksleksiravleju lekse kak tatarski despoti, a horvacki mui kak Cernci i Heloti muikaju kervavo v urbarijalnoj koroti. V tem naem peklu z bojum milostjum, gde madarskem galgam blagoslov je kum, a saki drugi Um je "na Veleum", kaj ostalo je kmetu? Cunard Line i Rum. V megli sem videl banski cimtorijum. Oko bana svinjsko, slugansko stanje, trafikantsko, blesavo kokodakanje: praznoglavci norci klopoeju kak kvorci, straljivci su nai "iz uvjerenja" borci, presvetli de Francisci i drugi Sanoborci, heravi Kernjavi i drugi slini mravi ferflaju kak koru: Sent-Itvan-kruhoborci. Natikai, pletigai z madaronskemi mustai, nievniki, niekoji, saki Muu kou kroji. Oruniki, makarai, nagodbenjaki muikai, nadribani, kuferai, saki Muu starku prai. Kurenti, enti, hmani biri, ti blatni, kervavi barbiri, ti kraljevski zemaljski trojedni inovniki, beskuencije nae vekiveni liki. Boe, uvaj, boe, titi bana naeg s tem banditi.

I bikupa trocu sem videl v megli, kak babu na loncu, gde sedi na cegli. I Bana Maurana z bakenbarti sivi, nigdar ne zgine kak ban gdo jemput ivi.

75


I Starog sem videl v tej kervavoj megli, kak Stari z virinkom pod krovom sedi. V akoveku meglu, v gornjogradsku meglu za dimom dim kadi. Dok Bikup troco v tenji akoveke geste, pod toplem krovom bikupske sijeste, gladnog Mua hrani z "nafarbanom Toskanom", pod rlenom lampom, pod Khuenom banom, v gunguli, s cigarom i z madarskem duhanom, pod rlenom lampom Rada, Zakona i Reda, Stari se punta i Stari pluje na bikupsku "licu duevnog sladoleda", s kojom bikup Mua nahraniti gleda. Stara, posteklela korenika se ne da! Nigdar nebu v megli Spomenika imal kaj nigdar je ne s klimavcima klimal. Okolo Starog, vidim, perhueju zagrepci, kak okolo Tornja preplaeni vrepci. Poglaviti i presvetli, na gnojniu blatni petli, kaj jaeju paragraflin kakti z lojem vrag na metli, plavokervni bogci, akli nacifrani, herkali su v luknjah, faloti prefrigani, presite pijavke v gnojnoj, blatnoj rani, kancelari, bani, doktorski nadripani, kaj zijaju v klobase na madarskoj grani, ereki dvorski, jopci engeduvani, kaj jeden drugog fkani i fkaniti kani, sove i imii v beamterskeh kuljah, gungula lotrov, lajharov i huljah, klimavci prodani, alarni saborai, kaj berstiju ternje homagijalneh lai, gerdobe i blezge na krepanoj strai, saldakonto pravde v inovnikoj gai. Habsburg kuha nae meso v svom tirolskem loncu, napslin na Kaptolu i pricer na Dolcu, a glava horvacka na madaronskem kolcu.

V bezakonju, v samosilju, v samovolji, v soldaiji, v fehtaini, v kerplaini, v zakerpami i v bogiji, Stari je jedini madarskemi grandi

76


plunul v oko kak se ika bandi, gda terilo se pri nas na saborskemi tandi z magnatskemi lanci i z Bezirksvorstandi, jedini je Stari klel po tej kontrabandi. Stari ni bil malar za telee oi, niti pero za kilavce tavce. Jedini lampa v kermeljivoj noi, kak germlavine bas za nae tupoglavce. Se bilo je testeno kak z ilovae trudlin, se prepokorno kak na pijaninu pudlin, sprekuhano se kak tajerski nudlin, dika neemurna za dunajski guldin. Jedini cagar na tem ciferblatu, jedini potez na naem ahmatu, jedina skala v megli, v ilovai, v blatu, kaj Dantea citira kakti glas trumbente: "Per me si va tra la perduta gente..." A kaj je briga te vulive levente, tronua dunajskeg gingave kurente, kaj teriju savjest na percente, v tenji kanona, kavaleriregemente (za baronat i plemstvo, za doktorat i lente, kaj prodali bi boga i se nebeke sente, za srebrene, brenee argumente), kaj gilta Dante za te piive, vutle ente i intare koji z vagom punog epa glediju mirno e pravica krepa. Tih treberov bogekih mizerna, gladna reda deri se slepo khuenovskog Kreda: pred Banom plaziti i kmeta gaziti, kak cucek na saki banski mig paziti, v otajnosti petljati, lagati, krasti, v saboriu lajat "o narodnoj asti", erkati, lagati, brez glave, brez repa, da naa je domovina naa i lepa, kaj ak ju Khuen ia, davi, gnjavi, cepa, itek je prelep iz prepunog epa. Pekleni, banski, khuenovski trik: na galge mar, al mar na spomenik!

77


Saki spomenik iscecan je ik, a potenjaku za vrat treba deti trik. Kak vu centrum sveta bleje v svoj terbuh, tak filozofjera madaronski puh. Kaj njemu more Dante al' danteovski duh, gda je za to gluh presvetli klapavuh. A Happurg nas bogce kak strailo plai z Reskriptom Previnjim: Verni i Mili Nai. Verni i mili nai, valavi mozulai, klimavci prodani, alarni saborai, s poganicom mrenom na oku, pajdai, plemenitai, virilci, senilci, kuferai, kleiju pred Happurgom kak pri bojoj mai. Nevini Jaganjec v lavorinej rami, nakinen kak Fanik samitnem pantljikami. Gespen Happurg zgledi kak krepani kozel, kravatlin maralski ma zvezan na vozel. Zlatoruni lanec, ogerli uneni, anglikanjski ipke i lonec sukneni. Kak ultimatula gliboki ep, gobec kak jopec gda vonjha si pod rep. S trumbentami, s helebardami, s fanfarami, s horugvami, Hahar, tolvaj, v lakjeranem glancu, tak zgledi medalja na grofovskem lancu kaj cmae ju na Sabor, gda happurki kaljun patancjera Orsag, spreluknani un. Tuljanski nicar strugal taj carski je pancer, bleei kakti z tumbaka tanjer. V kipecu filovem zestrugana Madona, kaj detece zible v zipici od kanona, na napersnjaku s pleha: princa i dragona. Po oklopu zenican cvato je lilijom, mustae nosi taj belvederski som, mustae masne od fajtnega viksa. Pod tronuom epiju tri kuferna Feniksa, kak nosiju Mu tronu: carski spomenik, na kemu dremle Gespen Happurg, na Obertabornjik.

78


Ban Khuen, Grof, Velmo i carski Komornjik, kak hotiju zdigavle taj nadzemaljski Lik. Stari se dere, kune, kak ifut v Sinagoge, Spravie nae nema ni glave ni noge. Kaj gilta za te osle, te intarske doge, argumentum Rei, Ris retorske toge, za te akle lene i prirepke boge? Re Staroga tee kak gorski zviranjek, v kem S

Documents

Miroslav Krleza - Balade Petrice Kerempuha