Minimalni Standardi Izkopavalnedokumentacije_pregled Stanja in Predlogi Standardov

Minimalni standardi izkopavalne dokumentacije:

pregled stanja in predlogi standardov Predrag Novaković, Darja Grosman, René Masaryk, Matjaž Novšak

Študija

(Naročilo Ministrstva za kulturo RS, št. pogodbe 3511-06-711208)

Ljubljana, avgust 2007

1

i

Uvod Standardizacija terenske dokumentacije sodi med ukrepe, ki jih lahko smiselno izvedemo iz Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine iz La Vallette (1992), ki jo je Republika Slovenija ratificirala leta 1999, čeprav samo besedilo konvencije tovrstne standardizacije ne omenja eksplicitno.

Ministrstvo RS za kulturo je naročilo raziskovalno nalogo oziroma študijo, ki bi predstavljala strokovno podlago za diskusijo in posledično tudi uvedbo standardov arheološke izkopavalne dokumentacije oziroma za izdelavo kot podzakonskih aktov, ki bi ustrezno uredilo to področje arheološke dejavnosti. Prvotno predvideno temo standardov dokumentacije arheoloških izkopavanj se je zaradi tesne povezanosti z drugimi arheoloških terenskimi in poterenskimi postopki razširilo na področje dokumentacije vseh arheoloških terenskih dejavnosti.

Naloga je mišljena kot strokovna podlaga za izdelavo modela oz. predloga minimalnih standardov arheološke terenske dokumentacije. V ta namen je bilo potrebno v nalogi predstaviti obstoječe stanje v Sloveniji in opraviti primerjalno analizo standardov in standardizacijskih konceptov ter modelov v evropskih nacionalnih arheoloških šolah oziroma javnih sistemih, ki skrbijo za arheološko dediščino. Slednje je bilo ključno za izdelavo izhodišč predlaganega modelča standardov, kajti slovenska terenska arheologija do sedaj ni imela celovitega sistema standardov in podobnih predpisov.

Naročnik je predvidel izdelavo modela standardov arheološke terenske dokumentacije, ki naj bi pokril tri področja: način raziskovanja, način izdelave terenske dokumentacije in končno obliko terenske dokumentacije. Stališče raziskovalne skupine je, da omenjena tri področja niso enako ustrezna za standardiziranje oziroma je smiselno predlagati standarde, ki segajo do različne »globine« glede na posamezna področja.

Medtem ko je končno obliko dokumentacije upravičeno natančneje standardizirati, pa tega ni smiselno na enak način zapovedovati načinu terenskega dela, kajti to je odvisno od vrste specifičnih znanstvenih postopkov, ki se konstantno razvijajo, in ne zdi se nam upravičeno prestrogo omejevati tistih vidikov arheološke prakse, ki morajo ves čas vzdrževati pomembno količino kreativnosti in prožnosti. Na podlagi izkušenj drugih evropskih šol in naših lastnmih ugotovitev se nam zdi ta vidik bolj upravičeno podpreti z drugačnimi dokumenti: priročniki, navodili, modeli ipd. Nazadnje je vsako posamezno terensko delo edinstveno in neponovljivo ter se ga izvaja v enkratnih okoliščinah. Predvideti vse možnosti in situacije enostavno ni mogoče.

Ker je namen naročnika izdelati podzakonske akte za področje arheološkega terenskega dela, smo v naši študiji poskušali arheološko terensko delo in njegove rezultate opazovati čim bolj celovito. Standardizacija samo enega vidika arheološke terenske prakse bi lahko imela nepredvidene in nezaželene posledice na drugih področjih: npr. prevelik porast stroškov terenskega dela, podaljšanje časa izvajanja terenskega dela, dodatno šolanje in »prekvalificiranje« strokovnjakov ipd.

ii

Ker slovenska arheologija do sedaj ni poznala celovitega sistema standardov smo v izdelavi modela standardov morali stopiti korak nazaj - k vprašanju same narave in smotra dokumentacije v arheoloških terenskih delih (1. poglavje) in k definiciji temeljnih pojmov, s katerimi danes operira terenska arheologija (Slovar izrazov in definicije). Naš glavni argument v 1, poglavju je ugotovitev, da arheološka dokumentacija (njena izdelava in uporaba) ni nevprašljiva praksa oziroma veščina, ki se jo je moč enostavno priučiti in jo rutinsko opravljati. Slovar z definicijami, ki je v posebni prilogi k tej študiji, pa ni namenjen samo lažjemu razumevanju celotnega besedila, temveč je njegova ambicija nekoliko večja - terminološko poenotenje glavnih pojmov in njihova jasnost oziroma nedvoumna definiranost.

V 2. poglavju smo predstavili primerjalno analizo standardov v treh nacionalnih arheologijah: britanski oziroma angleški, nizozemski in italijanski, kjer je standardizacija arheologije mogoče med najbolj razvitimi v Evropi. V to skupino dežel bi lahko uvrstili tudi skandinavske, toda njihovih primerov nismo mogli natančneje spoznati zaradi nepoznavanja skandinavskih jezikov. V primerjalni analizi smo pokazali predvsem na veliko raznolikost ne samo pri standardih dokumentacije, temveč kar na celotnem področju arheoloških dejavnosti. Rezultati analize so nam predstavljali ključna konceptna izhodišča za naš predlog modela standardov.

V 3. poglavju smo predstavili razvoj arheološke terenske dokumentacije v slovenski arheologiji. Za razliko od zgoraj omenjenih arheoloških šol z dolgo tradicijo standardov in priročnikov, so se ti v naši arheologiji pričeli pojavljati precej pozneje, šele od petdesetih let 20. stoletja dalje in to v okoliščinah infrastrukturno zelo šibko razvite arheološke stroke (zelo majhno število profesionalnih arheologov, nerazvita delitev dela med arheologi-profesionalci, majhna sredstva in pomanjkljiva oprema za terenske dejavnosti itn.). Šele od sedemdesetih let dalje, ko se je pričelo izraziteje povečevati število profesionalnih arheologov in tudi obseg terenskega dela, so se začele pojavljati pobude po standardizaciji nekaterih vidikov arheološke prakse in dejavnosti na področju varovanja arheološke dediščine. Delo na tem področju se je izrazito intenziviralo v zadnjih dveh desetletjih, še zlasti zaradi uvajanja in izvajanja vrste novih tehnik terenskega dela.

Velik uspeh novih metodologij terenskega dela je predstavljal nacionalni projekt Skupine za arheologijo na avtocestah Slovenije, kjer so se te izkazale kot optimalen odgovor na izziv in grožnjo, ki so jo arheološki dediščini predstavljale gradnje številnih avtocest v zelo kratkem času. Pri tem je vsekakor pomembno omeniti, da je za uspeh tega projekta zaslužna tudi drugačna poslovna organizacija terenskega dela, ki jo je izpeljal SAAS in znotraj katere so se dejansko prvič pri nas uporabili jasni standardi za določene vrste terenskih postopkov in dokumentacije.

Pri tem je treba omeniti še en pojav, tesno povezan s programom zaščitne arheologije na avtocestah – nastanek trga arheoloških terenskih in poterenskih storitev in zasebnih ponudnikov teh storitev. Pojav novih subjektov v zaščitni arheologiji, do katerega je prišlo predvsem zaradi močno povečanega obsega dela in prenosa velike količine dela iz

iii

domene javnih služb na trg storitev, je še dodatno zaostrilo potrebo po standardizaciji kot eni glavnih komponent sistema zagotavljanja kontrole kvalitete.

V 4. poglavju predlagamo model minimalnih standardov arheološke terenske dokumentacije. Model smo organizirali po vzoru na britansko oziroma nizozemsko klasifikacijo oblik arheološkega terenskega dela, dodali pa smo še nekaj oblik, ki jih v angleški in nizozemski arheologiji ne obravnavajo posebej. Na tem mestu moramo reči, da med oblikami terenskega dela, ki jih zadeva naš model standardov, ni podvodne (morske, obalne, rečne, jezerske ...) arheologije. Ker gre za terensko dejavnost, ki poteka v specifičnih okoliščinah in, kjer je arheološki zapis in arheološko gradivo šel skozi drugačne formacijske procese kot pri suhozemni arheologiji, prepuščamo ta del terenske prakse in njene dokumentacije bolj specializiranim strokovnjakom. Prav tako moramo na tem mestu dodati, da v predlog standardov nismo vključevali dokumentacije, ki se tiče finančnega, varnostnega in poslovno-organizacijskega poslovanja terenskih projektov. Predmet našega modela standardov so strokovne arheološke vsebine.

Načelno stališče, ki nas je vodilo pri predlogu standardov terenske dokumentacije, je bilo predpisati nujne minimalne zahteve. Ker slovenska arheologija nima velikih izkušenj s standardiziranim delom in dokumentacijo, smo se želeli ogniti nevarnosti prevelikega normiranja. Ne želimo samo pustiti vrata odprta vrata za kreativnost in izboljšave na strokovnem in organizacijskem področju v arheološkem terenskem delu, temveč menimo, da naša študija predstavlja samo prvi korak v uveljavljanju primernih standardov, in je potrebno pustiti dovolj prostora, da se v diskusiji in praksi pokažejo prednosti in slabosti predloga.

1

KAZALO 1. NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE 3 2. PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI 12

2.1. Primeri standardov 19 2.1.1 Institute of Field Archaeology 19 2.1.2 English Heritage 21 2.1.3 Archaeological Site Manual 23 2.1.4. Erfoegdinspectie 23 2.1.5. Istituto Centrale per il Catlogo e la Documentazione 28 2.2. Komentar primerjave 34 3. STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA 37 3.1 Stanje po posameznih terenski postopki 40 3.1.1. Arheološka topografija 40 3.1.2. Sistematični površinski pregled in sorodni postopki 42 3.1.3. Strukturni pregled in stavbna analiza 46 3.1.4. Vrtine, jame za podpovršinski pregled 47 3.1.5. Aerofotografija in rekognosciranje iz zraka 48 3.1.6. Geofizikalna prospekcija 48 3.1.7. Dokumentiranje uničenja in arheološki nadzor 49 3.1.8. Testni arheološki izkopi 49 3.1.9. Arheološko izkopavanje 49 3.2 Sklepne ugotovitve o aktualnem stanju terenske dokumentacije 56 4. PREDLOG STANDARDOV 58 4.1. Splošni model standardov 60 4.2. Standardi postopkov 62 4.2.1. Kabinetno ovrednotenje 63 4.2.2. Arheološka topografija 64 4.2.3 Rekognosciranje iz zraka in analiza aerofotografij 66 4.2.4 Sistematični površinski in podpovršinski pregled 68 4.2.5 Strukturni pregled in stavbna analiza 71 4.2.6 Geofizikalni in geokemični pregled, pregled z detektorji kovin 73 4.2.7 Vrtanje 76 4.2.8 Dokumentiranje uničenja in arheološki nadzor 78 4.2.9 Testno arheološko izkopavanje 80 4.2.10. Arheološko izkopavanje 81 4.2.11.Primarna valorizacija najdb in dokumentacije 87

4.3. Standardi obveznih dokumentov 88 4.3.1. Delovni načrt 89 4.3.2. Terenski zapisnik 90 4.3.3. Delovni dnevnik 91 4.3.4. Arhiv primarnih podatkov in najdb 92 4.3.5. Arhiv sekundarnih podatkov in najdb 93 4.3.6. Strokovno poročilo o delu in rezultatih 94 4.3.7. Arhiv projekta 96

2

PRILOGA 1: Modeli dokumentov 98 PRILOGA 2: Model dokumentiranja arheoloških izkopavanj 108 PRILOGA 3: Terminološki slovar 133 SEZNAM TABEL IN SLIK 139 LITERATURA IN VIRI 140

1 NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE

3

1. NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE


4

Največji del empiričnih podatkov v arheologiji je pridobljen v terenskem delu, ki vključuje opazovanje, beleženje, pobiranje in shranjevanje različnih vrst materialnih ostankov in podatkov o njih. Poleg teh so prav tako ključni podatki o različnih kontekstih in okoliščinah, v katerih so bili materialni ostanki zaznani in preiskovani. Glavni namen vseh teh podatkov je omogočiti sistematično urejeno empirično osnovo za znanstveno preučevanje človekove preteklosti in njegovih del na konkretnem območju. Pri tem je terensko delo le ena od komponent celovitega znanstvenega postopka v arheologiji in nikakor ne nastopa samostojno, temveč v soodvisnoti od ostalih vidikov arheološke znanstvene obravnave: načrtovanja raziskave, interpretacije, prezentacije itn. V tem smislu se zaščitna arheologija od, pogojno rečeno, znanstveno-raziskovalne arheologije razlikuje le po motivu oziroma razlogu za izvedbo arheološke raziskave. V tem primeru nastopa kot razlog zunanja grožnja arheološki dediščini.

V vsakem primeru pa terensko delo v arheologiji pomeni specifično prakso in tudi najbolj kritičen vidik arheološke discipline. To prakso tvori zbir metod in postopkov opazovanja, beleženja, pobiranja in hranjenja materialnih ostanko in podatkov o njih, ki je lasten samo arheološki disciplini. Materialnim ostankom iz preteklosti podeli prav arheološka znanost njihovo glavno lastnost, namreč, da se jih razume kot arheološke najdbe oziroma da vsebujejo arheološko pomenljive informacije, ki omogočajo interpretiranje preteklosti.

Podporo vsakemu sistematičnemu arheološkemu opazovanju nudijo različni postopki in tehnike beleženja podatkov, ki ustvarjajo arheološko dokumentacijo. Namen slednje se zdi jasen; čim bolj izčrpno, sistematično in natančno opisati vse relevantne materialne in nematerialne lastnosti in druge vidike arheološkega zapisa ter pogoje njegovega opazovanja, da bi lahko čim bolj točno in natančno izvedli arheološko interpretacijo. Dodatno težo arheološki terenski dokumentaciji daje tudi specifična narava arheološkega zapisa in okoliščine njegovega opazovanja (slaba ohranjenost, fragmentiranost, ogroženost, nekonsolidiranost, manjša trajnost ...), zaradi katerih arheološkega gradiva ni moč vedno neposredno opazovati in analizirati v ustreznih pogojih in dokumentacija lahko vsaj delno ponudi ustrezno zamenjavo zanj.

V arheološki znanosti in stroki - v nacionalnem in mednarodnem merilu – je zaradi potrebe po čim bolj učinkoviti komunikaciji med arheologi, pa tudi med znanstveniki in drugimi strokovnimi in laičnimi javnostmi konstantno prisotna potreba po standardiziranju vrste arheoloških postopkov in tudi dokumentacije. Arheologije je v svojih epistemoloških izhodiščih težila predvsem k čim bolj enotnem jeziku in terminih »arheološke deskripcije in analitike« predvsem zaradi želje doseči raven »kjer različni znanstveniki neodvisno eden od drugega pridejo do enakih sklepov z enakimi analizami istega gradiva«, medtem ko si je strokovna arheologija prizadevala priti do podobnih sredstev in orodij, da bi lahko čim bolj učinkovito upravljala z arheološkimi spomeniki, najdišči, najdbami in podatki. V obeh primerih so se takšne težnje ozirale predvsem k postopkom deskripcije in zajemanja podatkov, manj pa k interpretativnim postopkom, ki jih je veliko teže oz. nemogoče ali celo nesmiselno poenotiti.


5

Pri tem se vsekakor moramo zavedati, da tako kot ne obstaja »splošno« arheološko izkopavanje oz. »splošno« arheološko opazovanje in raziskovanje v smislu nevprašljivih oz. nevtralnih postopkov v razmerju med subjektom in objektom ali pa v razmerju do družbenega, v katerem deluje arheologija, tako tudi ne morejo obstajati »splošni« arheološki dokumentacijski postopki. Razlike med praksami, tudi dokumentacijskimi, so rezultat različnih znanstvenih in strokovnih tradicij, izobraževalnih sistemov, jezikov in, nazadnje, tudi nekaterih subjektivnih pogledov samih praktikantov arheologije.

Namen pričujoče študije ni odpirati teoretskih premislekov o naravi in konceptu arheološke dokumentacije, saj bi to neizogibno pomenilo odpiranje diskusije o sami naravi arheološkega zapisa in arheologije same. Toda po drugi strani vseeno ne moremo v celoti zanemariti teh vprašanj in arheološko dokumentacijo razumeti kot nevprašljivo strokovno rutino oz. veščino učinkovitega, čim bolj izčrpnega, sistematičnega in koherentno organiziranega beleženja in organiziranja podatkov. S tem bi namreč prezrli eno od najpomembnejših konceptnih izhodišč arheologije, namreč da arheoloških podatkov samih po sebi ni, da njihovo obliko in vsebino ustvarja šele arheolog, in da je to ustvarjanje v veliki meri določeno tudi z načinom, praksami in različnimi konvencijami, kaj, kako in s čim dokumentiramo.

Kot napačno ocenjujemo gledanje, da dokumentacija nujno in povsod sledi neki univerzalni ideji opazovanja in pobiranja arheoloških ostalin in podatkov o njih. To še zlasti ne more veljati za terensko arheologijo, kjer je vsak »teren« zbir enkratnih pogojev in okoliščin, ki zahtevajo nenehno premišljanje o ustreznih oblikah dela in dokumentiranja in s tem sprožajo številne inovacije v dokumentacijskih postopkih in vsebinah. In prav to ima lahko močan povratni učinek tudi na oblikovanje idej, kaj in kako opazovati in beležiti. Temu v prid zelo jasno govori vse pogostejša uporaba digitalnih tehnologij v arheološkem terenskem delu, kjer številna tehnološka spoznanja in orodja ponujajo še do pred kratkim neslutene možnosti glede količin, vsebin in natančnosti zajemanja, obdelave, hranjenja in prezentacije podatkov. Ta razvoj arheologe nujno napeljuje k novim oblikam formuliranja vprašanj in opazovanj v arheološkem delu. Zato razmerja med opazovanjem in beleženjem ne smemo razumeti kot determinističnega, kjer opazovanje določa beleženje, temveč kot vse bolj dialektičnega, kjer oba pola učinkujeta eden na drugega in ustvarjata nove kvalitete.

Toda dialektičnost obeh vidikov dela oziroma njuna konstantna medsebojna strukturacija še ne pomeni, da standardizacija ni smiselna. Vsaka standardizacija nujno izhaja iz predpostavke, da obstajajo določeni koncepti, oblike dela in prakse, ki so dovolj »primerne za standardizacijo«, skratka jih je smiselno poenotiti zaradi učinkovitejšega komuniciranja med različnimi subjekti stroke, zaradi dviganja splošne učinkovitosti dela, zaradi olajšanega dostopa do podatkov, boljše organizacije in podpore terenskemu delu itn.

V primeru arheologije se nam zdi smiselno te skupne vsebine iskati in določiti iz dveh izhodišč – iz znanstvenega in aplikativnega.


6

a) znanstveno izhodišče: Tu gre predvsem za komunikacijo med predmetom znanosti (objektom) in znanstvenikom (subjektom) oziroma komunikacije med samimi znanstveniki. Takšen primer lahko vidimo v sami tehnični oziroma »obrtni« komponenti arheološkega dela. Arheološka metodologija (tudi terenska) se je najprej razvijala kot znanstveni postopek skladno z interpretativnimi cilji in je sčasoma dosegla »tehnično« raven, ko ni bilo več potrebe po vsakokratnem preverjanju relevantnosti in korektnosti njenih glavnih načel. S tem je prišlo do oblikovanja vrste strokovnih znanj in veščin, ki so postala temelj osnovne, lahko bi rekli tudi »splošne tehnične« arheološke izobrazbe. Z drugimi besedami, čeprav niso vsi arheologi sposobni korektno voditi zahtevnih arheoloških izkopavanj, pa načelno vsi razumejo njihov tehnike, dokumentacijo in rezultate teh izkopavanj. To vsekakor daje »terenski veščini« arheologa tisto potrebno stalnost z določenim »jedrom« znanj, veščin in tehnik, katerih načela se spreminjajo precej počasneje kot interpretativna orodja.

b) aplikativno izhodišče: Pri tem mislimo predvsem na družbeno vlogo in pomen arheologije oziroma na tisto posebno (dodano) vrednosti, ki jo v sodobni družbi pripisujemo arheološkim ostankom oziroma podatkom o njih. Za njih se predpostavlja, da vsebujejo neko posebno kulturno in informacijsko vrednost, ki služi naši potrebi po ohranjevanju kulturne dediščine in po spoznavanju preteklosti. Da bi lahko ta »stik« med stroko in javnostjo bil čim bolj uspešen, so potrebna orodja, s katerimi lahko arheologija učinkovito in sistematično zagotavlja kvaliteto svojega dela i s tem tudi svojo družbeno relevantnost. Vsaka arheološka najdba ima resda potencial, da postane kulturna dediščina, toda njena dejanska vrednost kulturne dobrine je odvisna še od vrste dodatnih, ne nujno znanstvenih pogojev, ki največkrat izhajajo iz aktualnih definicij in praks vrednotenja kulturne dediščine.

Arheološka dokumentacija in izhodišča njene standardizacije

Izraz »arheološka dokumentacija« se nanaša na vse specifične dejavnosti, katerih namen je beleženje podatkov o pojavih in pokazateljih materialnih ostalin, njihovih asociacij in kontekstov, pridobljenih z arheološkimi metodami preiskave z namenom pridobivanja podatkov in znanja o človeku in njegovih aktivnosti v preteklosti. Tovrstni podatki o ostankih iz preteklosti so pomembni zaradi njihove vsebine, zveze s pomembnimi zgodovinskimi dogodki in procesi, družbenimi skupinami in posameznimi osebami, zaradi njihove umetnostne, arhitekturne ali druge vrednosti. Arheološka dokumentacija je usklajena z načrtom arheološke preiskave, ki določa, katere specifične vsebine arheološkega zapisa in arheoloških virov se opazujejo, katere metode se uporabljajo za arheološko opazovanje in katere specifične informacije se beležijo.1

1 Povzeto in prirejeno po Archeological Documentation Objectives. V: ARCHEOLOGY AND HISTORIC PRESERVATION:Secretary of the Interior's Standards and Guideline, glej: http://www.cr.nps.gov/local-law/arch_stnds_7.htm#guide.


7

Arheološka dokumentacija se najbolj neposredno veže na materialne lastnosti in vsebine objektov, zaznanih v arheološkem opazovanju, obenem pa tudi beleži različne nematerialne vidike, razumljene kot relevantne za interpretacijo arheološkega zapisa in vseh drugih, z arheološkim zapisom povezanih pojavov in kontekstov. Pri tem je namen arheološke dokumentacije, iz katerega tudi izhajajo njene posamezne funkcije in oblike, domišljen in usklajen z načrtom raziskave in uveljavljenimi oblikami dela na tem področju, obenem pa je njen namen tudi širši, večplasten in presega meje konkretne arheološke raziskave:

• v obliki zapisa (teksta, podobe, simbolov) določiti/zabeležiti arheološko informacijo oziroma »arheološkost« preteklih ostalin; ta proces predpostavlja primarno selekcijo oziroma ločevanje med arheološko relevantnimi in nerelevantnimi podatki; v dokumentacijo so načeloma uvrščeni samo tisti podatki, ki so razumljeni kot relevantni.

• s takim zapisom trajneje fiksirati eksistenco arheoloških ostalin in s tem za prihodnost ohraniti informacije o njih;

• z opisom omogočiti pogoje za čim bolj verodostojno poustvaritev (celovita rekonstrukcijo materialnih lastnosti je nedosegljiv ideal) arheološkega vira oziroma zapisa v nekem drugem mediju oziroma obliki;

• s »konvencionaliziranim« zapisom zagotoviti pogoje za korektno sporočanje arheologom in nearheologom podatke o delu in rezultatih raziskav.

V prvem koraku v standardizaciji arheološke dokumentacije je nujno najprej premisliti meta-podatke (podatke o podatkih): nedvoume definicije pojmov, oblik in parametrov zapisa, reference med zapisom in predmetom zapisa, načrtovane zveze med zapisi, točnost in natančnost zapisa ipd. Pri tem je vsekakor pomembno opozoriti, da vsakršna standardizacija arheološke dokumentacije nujno implicira tudi standardizacijo drugih arheoloških postopkov. Načeloma ne moremo ločeno obravnavati standardizacije rezultatov dela oziroma izdelkov (i.e. terenske dokumentacije) od standardizacijo delovnih postopkov, ki privedejo do tovrstnih izdelkov (i.e. terensko preiskovalno delo), saj gre za za nerazdružljive in dialektično povezane vidike arheološke preiskave, toda v praksi vendarle prihaja do takšnega, delno ločenega, obravnavanja.

Glavni razlog temu je predvsem namen: zakaj in kje se uporabljajo arheološki podatki oziroma komu so ti podatki namenjeni. Npr. registri zaščitenih spomenikov, lokacij in drugih objektov, ki jih vodijo javne službe, so predvsem v funkciji ohranjanja dediščine v kontekstu upravljanja s prostorom. Čeprav se je do temeljnih podatkov o predmetih takih registrov prišlo s pomočjo strokovnih (i.e. znanstvenih) postopkov in njihove dokumentacije, katera služi kot podpora za argumentirano vrednotenje kulturnih dobrin, se v registrih nahaja je le manjši del arheoloških podatkov - tisti, za katere se predpostavlja, da bodo pomagali pri ustreznih odločitvah npr. v prostorskem planiranju. V tem smislu prihaja do logične redukcije podatkov in tudi njihove standardizacije, ker gre načeloma za eno vrsto uporabe.


8

Zavedati se moramo, da je predmet opazovanja (in dokumentiranja) v arheologiji izjemno heterogen oziroma ga tvorijo številne in zelo raznolike pojavne oblike arheoloških pokazateljev, katerih pomen in teže ni vedno mogoče vnaprej povsem natančno premisliti. Načeloma, ne pa izključno, so predmet arheološkega opazovanja naslednje kategorije oz. oblike:

• kulturne krajine,

• arheološke lokacije (sem sodijo najdišča različnih vrst, velikosti in pojavnih oblik),

• gradnje (načeloma vse strukture oz. grajene oblike antropogenega izvora; npr. različne arhitekture, zemeljska dela ipd.),

• premični predmeti (artefakti),

• detajli artefaktov (npr. ornament),

• materialni ostanki ljudi, živali in rastlin,

• specifične kemične in fizikalne lastnosti objektov, materialov in drugih materialnih sledov človekovih aktivnosti,

• asocijacije oz. pomenljive združbe različnih predmetov ali pojavov,

• ekofakte in biofakte (antropogeno preoblikovani naravni pojavi, relevantni za razumevanje),

• vse druge pomenljive kontekste arheoloških pojavov in pokazateljev.

Da bi te opazovane kategorije lahko smiselno in sistematično povezali v celovit sistem arheološke preiskave je prav tako nujno upoštevati (in dokumentirati) tudi:

• način in okoliščine dela (postopki, tehnologije, organizacijski in drugi pogoji dela)

• razloge za terensko delo (motivi, razlogi, nameni, načrtovani postopki, predvideni cilji).

• stanje terena pred pričetkom preiskave.

Vsaka posamezna kategorija predpostavlja specifične vsebine (kaj?) in lastnosti dokumentiranja (kako? do katere natančnosti? kaj so enote opazovanja?). Prav tako ne obstaja ena sama tehnika, s katero bi lahko opazovali oziroma raziskovali vse naštete kategorije. Zato so konkretne oblike dokumentacije načeloma specifične za vsako od teh kategorij in so organizirane po vsebinah in parametrih, kot so se ti razvili v znanstvenih postopkih arheološke metodologije in kot jih dodatno lahko narekujejo še nekatere druge potrebe, npr. varstveni pogoji, smernice, kaj se namerava početi z arheološkimi ostanki po koncu terenskih del itn. Če torej arheološki proces opazujemo preko predmetov, vsebin oziroma kategorij opazovanja je potem standardizacija terenskih in dokumentacijskih postopkov močno odvisna od razvoja znanstvenih metod


9

in tehnik. Z drugimi besedami, ker se arheološka terenske metode in tehnike zelo hitro razvijajo, bi sprotno prilagajanje standardov, predvsem za same postopke dokumentiranja, bržkone precej zmanjšalo pozitivne učinek, ki jih ima poenotenja opisovanja in zapisovanja opažanj. Delna rešitev te dileme je v definiciji t.i. minimalne ravni standardov, kjer standardi določajo minimalne zadostne oblike in vsebine opisov in zapisov, vendar pa se tudi tu kaj hitro pojavi večje razhajanje med razvojem tehnik opazovanja in dokumentiranja in ravnijo standarda, ki naj bi veljal za te tehnike.

Za razvoj in aplikacijo standardov v arheološkem terenskem delu se nam zdi veliko bolj ustrezna perspektiva, če opazujemo arheološki delovni proces v celoti in mesto ter vlogo terenskega dela v njem. Arheološki proces je v glavnih potezah predstavljen z organigramom na Tabeli 1. Celoten proces je razdeljen na 3 glavne faze: predterensko, terensko in poterensko, pri čemer so v vsaki fazi prikazane glavne dejavnosti oziroma vidiki arheološkega dela, ki proizvajajo dokumentacijo oziroma jih je potrebno dokumentirati.

Prednost takšne perspektive opazovanja arheološkega procesa je tudi v tem, da čeprav v ničemer ne ločuje med znanstveno-raziskovalnimi in zaščitnimi motivi in razlogi za izvedbo arheoloških raziskav, v celoti ohranja možnosti za specifične razlike in usmeritve obeh zvrsti arheoloških raziskav. To se v organigramu najbolje vidi v točkah, kjer je predvidena dokumentacija. Ta dejansko opravlja dvojno vlogo: nastopa kot bistvena komponenta za podporo znanstvenemu obravnavanju arheoloških vsebin, hkrati pa ustvarja (akumulira) različne arhive in skupine arhivov, katerih namen presega raven znanstvene preiskave. S tem, ko se beležijo in sistematično organizirajo zapisi o rezultatih dela in njegovem poteku ter okoliščinah, ki so nanj vplivale, se ustvarja celovit arhiv arheološkega projekta, ki služi tudi za namene varovanja in upravljanja z arheološko dediščino, ki jo predstavlja konkretno najdišče, spomenik, krajina ali najdba.

Opozoriti moramo na še eno zelo pogosto in za terenska dela (ne samo v arheologiji) zelo značilno dejstvo. Namreč, znaten del podatkov, pridobljenih v terenskem delu, je potrebno dodatno »predelati«, da bi bili ustrezni za nadaljnje preiskave. Arheološko opazovanje na terenu največkrat poteka v okoliščinah, ki ne dopuščajo popolnoma jasnega pogleda oziroma nedvoumnega prepoznavanja vseh detajlov opazovanih arheoloških pojavov oziroma povezovanja delov arheoloških pojavov v večje celote. Postopki predelave podatkov lahko potekajo že na samem terenu ali pa v poterenskih ali laboratorijskih okoliščinah. Končni rezultat so spremenjeni (sekundarni) podatki, ki veliko bolje in natančneje prikazujejo opažene pojave. Zato je že na začetku potrebno upoštevati ločevanje med t.i. surovimi (primarnimi) in obdelanimi (sekundarnimi) podatki. Ločevanje med njimi je nujno tudi zaradi tega, ker so sekundarni podatki preoblikovani na podlagi določenih interpretacijskih nastavkov avtorjev preiskave. Če želimo zagotoviti ustrezno korektnost in možnost drugačnih interpretacij oziroma analiz, se moramo, kjer je to možno, vrniti k surovim podatkom in jih na novo modificirati.


10

Želimo tudi opomniti na še eden pomemben vidik dokumentiranja arheološkega terenskega dela, kateremu do sedaj, po našem mnenju, ni bila posvečena ustrezna pozornost – dokumentiranje samega dela in okoliščin, v katerih poteka terensko delo. Že motivi oziroma razlogi za arheološko preiskavo oziroma katerokoli drugi arheološki terenski poseg v veliki meri določajo vsebino in domet preiskave. Da bi se ohranilo vedenje o tem, je vsekakor nujno zabeležiti tudi celo vrsto podatkov o poteku dela. Poleg tega je za pravilno razumevanje raziskave potrebno poznati tudi ideje, motive, načrte in druge podatke o razlogih za raziskavo.

Standardizacija, ki izhaja iz perspektive arheološkega delovnega procesa ustrezno upošteva oba zgoraj navedena vidika. Njena prednost pa ni samo celovitejšem opazovanju arheološkega procesa, marveč tudi v tem, da dopušča dovolj manevrskega prostora razvoju metod in tehnik, saj se omejuje predvsem na področje organizacije delovnih procesov. Natančneje povedano, zadeva dokumentacijske izdelke arheoloških terenskih del, predvsem njihove bistvene oziroma nujne vsebine, organizacijo in zveze, pri čemer pušča dovolj prostora samemu razvoju terenskega dela. Zato naš namen v predlogu standardov ni predpisovati načinov in tehnologij arheološkega terenskega dela, temveč podati osnovna izhodišča in merila za njihov izbor ter nujne dokumente (in njihove nujne vsebine), ki se jih mora izdelati v kontekstu arheoloških terenskih del. Sam način izvedbe oziroma tehnologija dokumentiranja je prepuščena samim izvajalcem.


11

Terenska faza

Arhiv terenske dokumentacije

ZAMISEL IN NACRTOVANJE TERENSKEGA

DELA

motivi, razlogi, potreberazlogi raziskave cilji raziskave, uporabnost raziskave…dokumentacija

raziskovalni nacrtkoncepti, metode, tehnike, definicija

relevantnih podatkov, obmocje raziskave…dokumentacija

organizacija

logistika, osebje,sredstva, druge okolišcine

dokumentacija

IZVEDBA TERENSKEGA DELA

ZAMISEL IN NACRTOVANJEPOTERENSKIH

DEL

terenski postopki

terenski postopki

terenski postopki

terensko-laboratorijski postopki

dokumentacija dokumentacija dokumentacija dokumentacija dokumentacija

Predterenska faza

dokumentacija

dokumentacija

dokumentacija

dokumentacija

okolišcine in pogoji dela okol

išci

ne in

pog

oji d

ela

terensko-laboratorijski postopki

Poterenska fazapoterenskipostopki, analize

dokumentacija

dokumentacija

okolišcine,pogoji dela

dokumentacija

dokumentacija

okol

išci

ne,p

ogoj

i de

la

dokumentacija

drugi podatki, analize

dokumentacija

INTERPRETACIJAdokumentacija

Arhiv projekta1. Dokumentacija predterenske faze 2. Arhiv terenske dokumentacije3. Arhiv poterenske dokumentacije 3. Zbirke predmetov in vzorcev

Arhiv poterenske dokumentacije

Tabela 1: Organigram arheološkega delovnega procesa s terenskim delom.

2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI

12

2. PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI


13

V razvoju standardov in podobnih dokumentov so največ storile arheološke šole v razvitih deželah, predvsem v zahodni Evropi, ZDA in Kanadi. Med temi državami lahko posebej izpostavimo dežele z dolgo tradicijo arheologije in dokumentacijske organizacije, zlasti ZDA, Veliko Britanijo, Nizozemsko, Italijo, in prav slednje tri nacionalne arheologije smo izbrali za našo primerjalno analizo. Razlog za to ni bil samo ilustrirati primere razvite standardizacije na nacionalni ravni, temveč tudi pokazati izhodišča standardizacije, ki so precej različna med omenjenimi deželami.

Pri uvajanju standardov ima vsekakor ključno vlogo telo, ki ima ingerenco proglasiti oziroma zapovedati standarde na določenem področju. To so običajno javne službe (npr. ustrezno ministrstvo oz. služba ministrstva, javna agencija ali neko drugo pooblaščeno telo). V državah, kjer je varovanje kulturne (i.e. arheološke dediščine) predmet nacionalnega ministrstva, so standardi običajno poenoteni za celo državo. V federalnih državah, kjer je odgovornost varovanje kulturne dediščine (oz. največji del teh dejavnosti) ingerenca federalnih ali drugih regionalnih enot (npr. dežel v Nemčiji, zveznih držav v ZDA), so potemtakem tudi standardi regionalni.

Uvajanje standardov ni proces, ki ga nujno vodijo določeni upravni ali drugi državni oz. javni organi, do njih prihaja tudi na pobudo samih izvajalcev teh dejavnosti. V teh primerih so predlagatelji standardov običajno zasebne organizacije, ki združujejo profesionalce (npr. Institute of Field Archaeology v Veliki Britaniji), kjer so potem standardi obvezujoči za njihove člane. Pri tem gre za zbornični oz. podoben sistem organiziranja stroke, ki v številnih evropskih deželah (tudi pri nas) še ni zaživel, pa čeprav poznamo številne primere zbornic nekaterih drugih poklicev (zdravniki, odvetniki, inženirji). Razloge za to je več in so v veliki meri odvisni od nacionalnih sistemov poklicev.2 Pomembna funkcija takih »zborničnih« standardov je vsekakor tudi zaščita strokovnjakov pred posegi od zunaj, ki bi zaradi različnih interesov radi znižali kvalitativno raven in s tem največkrat tudi stroške strokovnega dela.

Načeloma se zdi, da je primerjava med standardi, ki veljajo v različnih nacionalnih arheologijah na prvi pogled relativno enostavna, saj izhaja iz splošno sprejete predpostavke, da večina standardov, vsaj tistih, ki zadevajo terensko delo, izhaja iz strokovne metodologije, ki je bolj ali manj skupna vsej arheološki stroki, ne glede na nacionalne okvire. Toda to je le deloma res. Načelno razlike v metodologiji res niso tako velike, so pa toliko večje v izvedbi, kar je največkrat odraz stopnje razvoja arheologije v različnih deželah, poslovnih in pravnih okvirov delovanja arheološke stroke in javnih 2 Na tem mestu bi omenili nejasne definicije poklica arheolog v Sloveniji. Ta sicer v seznamu Statističnega Urada RS obstaja kot poklic arheolog/arheologinja (2442.02), vendar je s tem bolj označena vrsta izobrazbe ozroma stroka, dejansko pa so arheologi v javnih službah zaposleni kot drugi poklici: konservator/konservatorka za kulturno dediščino (2431.03), kustos/kustosinja (2431.05), visokošolski učitelj/visokošolska učiteljica za arheologijo (2310.02), visokošolski sodelavec/visokošolska sodelavka (2310.01), nismo pa našli jasne oznake za poklic arheologa raziskovalca kot tudi ne za »terenskega arheologa«, oziroma arheologa, ki opravlja arheološke storitve na trgu. Arheologije nismo našli v Standardni klasifikaciji dejavnosti Statističnega urada RS.


14

služb in še v celi vrsti drugih družbenih okoliščin in kontekstov, v katerih deluje arheološka stroka. K temu je vsekakor treba prišteti tudi močan vpliv tradicije, ki se naslanja na vrsto regionalnih ali nacionalnih posebnosti.3

Standardizacijo mora imeti jasno definiran predmeta standardizacije: npr. ali se standardi tičejo izdelka, postopkov dela, kvalitete meritev, načina vrednotenja4 in tudi subjekte za katere so standardi obvezni. Jasna in natančna zamejitev predmeta standardizacije je vsekakor zaželena, vendar popolne zamejitve ali izolacije enega samega področja (npr. izdelkov) od drugih področij (npr. delovnih postopkov) ni možna; zahtevani standard kvalitete izdelka nedvomno vpliva na delovne postopke za proizvodnjo izdelka. Oba vidika smo natančno opazovali v primerjalni analizi.

V primerjavi z vsemi ostali evropskimi nacionalnimi arheologijami britanska arheologija5 vsekakor najbolj izstopa po razvoju standardov, ki pokrivajo praktično vse vidike arheološkega dela. Poleg tega so v Veliki Britaniji uveljavljeni standardi, ki so jih razvijale in uvajale javne službe (npr. English Heritage), ob njih pa obstajajo tudi standardi, ki so jih razvijali profesionalci v arheologiji (npr. Institute of Field Archaeology). V nizozemskem in italijanskem primeru je v veljavi predvsem standardizacija, ki so jo uveljavili državna ali upravni javni organi.

Drugo os razlikovanja med omenjenimi nacionalnimi arheologijami predstavlja predmet standardizacije. Tu sta na eni strani britanska in nizozemska arheologija, na drugi pa italijanska. Prvi dve s standardi poskušata celoviteje regulirati večino arheoloških praks in postopkov dela ter posledično tudi dokumentacijske izdelke, medtem ko so standardi italijanske arheologije predvsem skoraj izključno v dokumentacijske (deskriptivne) in registracijske vsebine in postopke registracije.

Poleg standardov v ožjem pomenu besede poznamo še celo vrsto drugih dokumentov, ki opravljajo podobno nalogo kot standardi v ožjem pomenu besede. Standardizacijske dokumente lahko razdelimo v pet glavnih skupin:

• kodeksi

3 Npr. v Italiji uradno ne obstaja poklic arheologa, ker ni diplome iz arheologije, temveč vsi diplomanti Filozofskih fakultet (Facolta di Lettere) načeloma dobijo enako diplomo. Arheologija nastopi šele kot specialistična smer po končani diplomi, pri čemer sam poklic arheologa ni definiran. Podobne situacije lahko najdemo v številnih sredozemskih deželah, kjer je arheologija na dodiplomski stopnji del splošnejšega kurikula humansitičnih študijev. 4 Standardizacija je dejavnost vzpostavljanja usklajenih pravil in določil za ponavljajočo se uporabo, da se doseže optimalna stopnja urejenosti na danem področju. Dejavnost obsega predvsem procese priprave, izdajanja in uporabe standardov. Pomembne koristi standardizacije so izboljševanje primernosti proizvodov, procesov in storitev za njihove predvidene namene (Slovenski inštitut za standardizacijo, glej http://www.sist.si/slo/g1/g112.htm). 5 Na številnih področjih (ne pa na vseh) bi težko govorili o britanski arheologiji kot o organizacijskem okviru. Npr. na področju varovanja in upravljanja z arheološko dediščino obstaja angleški, škotski in valižanski organizacijski in administrativni okvir. Ker pa so vsebinske razlike med njimi precej majhne bomo za potrebe naše študije ohranili izraz »britanska arheologija«.


15

• standardi v ožjem pomenu besede

• vodniki dobre prakse

• priročniki dela, modeli dela

• uradna stališča

Prvi dve skupini predstavljata dokumente, ki so načeloma zavezujoče narave za določeno skupino, medtem ko tretja in četrta pomenita bolj svetovalna besedila, ki niso zavezujoča v tolikšni meri kot prvi dve skupini. Ti dve skupini se prav tako največkrat razlikujeta po tem, kdo take dokumente izdaja. Kodekse in standarde načeloma vedno proglasi neko za to pooblaščeno telo, del takih dokumentov lahko celo dobi status podzakonskih aktov, medtem ko gre pri tretjem in četrtem tipu dokumentov običajno za povsem avtorska strokovna in znanstvena dela. Zadnjo skupino bi pravzaprav le pogojno uvrstili v standardizacijske dokumente, saj gre v tej skupini bolj za izražanje skupnih načelnih stališč do vrste problemov in okoliščin dela v arheologiji.

Takšno celovito strukturo lahko najbolje vidimo pri Institute of Field Archaeologists,6 ki danes velja za eno najboljših in najbolje organiziranih »cehovskih« organizacij profesionalcev v arheologiji v Evropi. Financira se izključno iz lastnih virov (članarine, publikacije, naročniški projekti). IFA sam sebe označuje kot profesionalno združenje vseh arheologov in drugih oseb vključenih v zaščito in preučevanje zgodovinskih okolij. Združenje deluje v podporo svojim članom v smislu izboljševanja pogojev dela in plačila dela, predstavlja interese arheologije in arheologov v razmerju do državnih organov, politike in industrije, ažurno informira člane o razvoju arheoloških praks, postavlja standarde (podčrtali avtorji) in izdaja vodiče, promovira in organizira izobraževanje, izboljšuje karierne možnosti in ponuja še vrsto drugih storitev svojim članom. V svojem programu ima IFA tudi razvoj na področju zaposlitvenih praks in standardov dela.7 Danes IFA šteje čez 2000 rednih članov in predstavlja glavno cehovsko organizacijo arheologov v Veliki Britaniji. Njihovi standardizacijski dokumenti odražajo najbolj celovit pristop k arheologiji kot profesionalni praksi, ki ga lahko vidimo v Evropi (glej Tabelo 2)

6 http://www.archaeologists.net/modules/icontent/index.php?page=15 7 http://www.archaeologists.net/modules/icontent/index.php?page=10


16

Tabela 2: Standardizacijski dokumenti IFA.

Drugo telo, ki se v britanski oziroma angleški arheologiji intenzivno in že dlje časa ukvarja s standardi dela, je English Heritage (EH). Za razliko od IFA je to vladna služba, ki sicer ni del nobenega ministrstva, finančno pa jo podpira Ministrstvo za kulturo, medije in šport. Njeno zakonsko vlogo določa National Heritage Act (1983). Kot svoje temeljne naloge EH opredeljuje zaščito in promocijo historičnega okolja, širjenje

Codes, Guidelines & Standards Memorandum and Articles of Association (PDF) Bylaws

• Code of conduct • Code of approved practice for the regulation of contractual

arrangements in field archaeology • Disciplinary code • Regulations for the Registration of Archaeological Organisations • Groups by-law

Standards

• Introduction to Standards and Guidance (PDF) • Standard and Guidance for desk-based assessment (PDF) • Standard and Guidance for field evaluation (PDF) • Standard and Guidance for Excavation (PDF) • Standard and Guidance for an archaeological watching brief (PDF) • Standard and Guidance for the archaeological investigation and

recording of standing buildings or structures (PDF) • Standard and Guidance for the collection, documentation, conservation

and research of archaeological materials (PDF) • Appendices to Standards (PDF)

Policy Statements For information on

• Equal Opportunities • Health and Safety • The use of volunteers and students on archaeological projects • Environmental Protection

Risk Assessment Documents

• Risk Assessment Template - Guidance Notes (Document in Word format)

• Risk Assessment: Minor works (Document in Word format) • Risk Assessment: Larger Projects (Document in Word format)


17

dostopa javnosti do dediščine in večanje razumevanja preteklosti.8 Znotraj EH predstavlja posebno dejavnost standardiziranje podatkov o kulturni dediščini dediščini, medtem ko standardov za izvajanje arheoloških del EH načeloma ne razvija.9

Razlika med IFA in EH na področju standardov je očitna in najprej izhaja iz samega smotra in statusa obeh organizacij. Medtem ko je IFA organizacija, ki skrbi za čim boljše pogoje dela profesionalcev v arheologiji, in predvsem temu podreja svoje standardizacijske dejavnosti, se EH, kot javna ustanova, ki je odgovorna za kulturno dediščino, v svojih standardih najbolj posveča dokumentiranju objektov kulturne dediščine in upravljanju z njimi. V tem smislu standardi EH niso model, ki bi ga posebej obravnavali v naši študiji, saj gre za drugačen različen predmet standardizacije, ki je precej bližje dejavnostim Zbirnega registra kulturne dediščine, kot pa vodenju arheoloških projektov.

Naslednji primer predstavljajo Standardi za zagotavljanje kvalitete, kot jih je uveljavil nizozemski Erfoeginspectie (Državni inšpektorat za kulturno dediščino), ki je del Ministrstva za izobraževanje, kulturo in znanost. Erfoegdinspektie je nastal leta 2005 nastal z združitvijo Državnega inšpektorata za arheologijo, Inšpektorata za javno dokumentacijo, Inšpektorata za kulturno dediščino in Državnega inšpektorata za zaščitene spomenike). Naloga Erfgoedinspektie je promoviranje zakonodaje in ustrezno upravljanje ter zaščito kulturne dediščine.10

Standardi za zagotavljanje kvalitete, ki jih je sprejel Erfgoedinspektie, so v prvotni obliki nastali kot avtorski projekt Willema Willemsa in Roelfa Brandta (W.J.H. Willems & R.W. Brandt, Dutch Archaeology Quality Standard, Den Haag 2004, leto izdaje angleškega prevoda), temeljijo na predhodnih standardih arheološkega dela, ki so jih razvijali znotraj strokovne arheološke skupnosti in širše zainteresirane javnosti na Nizozemskem že od leta 1999. Za razumevanje teh standardov je ključno stališče, ki so ga sprejeli pri oblikovanju standardov za zagotavljanje kvalitete, namreč, da je arheološko delo precej težko standardizirati, ker gre v njegovi osnovi za znanstveni postopek, ki zaradi prevelike normiranosti ne sme postati nefleksibilen. Zaradi tega je pripravljalni odbor za standarde za zagotavljanje kvalitete oblikoval pristop, ki ne opisuje izdelka, temveč predvsem procese in protagoniste dela, in tudi za različne za vrste del ne opisuje, kaj je treba narediti, temveč kaj se lahko naredi (Willems and Brandt, 2004, 10-11) (glej Tabelo 5).

Tretji primer je iz Italije, kjer je osrednja vloga pri razvoju in aplikaciji standardov poverjena Istituto Centrale per il Catalogo e la Documentazione (ICCD), ki je bil v sedanji obliki ustanovljen leta 1975 kot služba znotraj Ministrstva za kulturne dobrine in

8 http://www.english-heritage.org.uk/server/show/nav.1665 9 http://www.english-heritage.org.uk/server/show/conWebDoc.2467 10 http://www.erfgoedinspectie.nl/page/english/organization


18

dejavnosti. Sam inštitut se veže na dolgo tradicijo dokumentacijskih ustanov v Italiji še iz 19. stoletja. Naloge te ICCD so promocija in koordinacija ter nadzor katalogizacije in standardizacije metod za dokumentiranje kulturne dediščine. Čeprav se iz samega imena inštitucije zdi, da gre za podobno dejavnost kot pri English Heritage, pa natančnejši vpogled v delo in programe ICCD pokaže, da je del njene vsebine tudi arheološka terenska dokumentacija in ne samo spomeniška. Za razliko od britanskega ali nizozemskega primera je italijanska standardizacija postavljena ravno nasprotno - ne tiče se toliko samih postopkov dela, temveč določa končni rezultat oziroma obliko in vsebino dokumentacije (glej Tabelo 3).

Oblike in koncepti standardizacije, kot jih lahko vidimo pri EH in ICCD izhajajo iz potreb javnih služb, da čim bolj uspešno varujejo in upravljajo z arheološko dediščino kot javno dobrino. V obeh primerih je cilj predvsem standardizirati deskripcijo samih objektov in postopkov varovanja zaradi lažjega izvajanja politike varovanja in upravljanja z objekti dediščine. Nasprotje tema dvema pristopoma so standardi IFA, ki se tičejo predvsem narave, pogojev in okoliščin arheološkega profesionalnega dela in izvajalcev tega dela. Nekje vmes pa bi lahko postavili standarde za zagotavljanje kvalitete Erfoeginspectie, ki se tudi tičejo samih objektov varovanja, predvsem pa zadevajo postopke in vsebine strokovnega dela v funkciji varovanja kulturne dediščine.

Razen delno v italijanskem primeru, arheološka (terenska) dokumentacija ni obravnavana kot posebno področje standardiziranja, temveč se arheološko dokumentiranje in dokumentacijo opazuje kot sistematično dejavnost, neločljivo povezano s samo naravo in postopki dela.


19

2.1. PRIMERI STANDARDOV

2.1.1. INSTITUTE OF FIELD ARCHAEOLOGY

IFA je na definirala standarde predvsem kot načela za svoje člane, kmalu pa so njeni standardi prerastli v veliko strožji sistem kolegialnega vrednotenja (peer validation) kot del splošnega kodeksa prakse (Code of Conduct) v kontekstu razvoja profesionalne samoregulacije.

Standardi IFA namenoma niso detajlni, predvsem zato, ker ni mogoče predpostaviti vseh možnih okoliščin in za njih določiti najbolj ustrezno metodo preiskave. Prav tako IFA ne želi narekovati svojim članom natančnih načinov vodenja projektov, temveč skuša specificirati postopke, katerih rezultate je možno natančneje ovrednotiti. Prav ti rezultati naj bi služili kot splošno in specifično merilo, na osnovi katerega je mogoče nadzirati izvajanje arheološkega dela, pri čemer naj bi arheologom prepuščen izbor ustreznih tehnik in razvoj metod. V svojem dokumentu Introduction to Standards and Guidance je IFA določila naslednja področja in oblike delovanja terenske arheologije.11

a) kabinetna ocenitev (desk-base assessment)

ocena znanega potenciala arheoloških virov na konkretnem območju ali lokaciji; ocena se izdela na podlagi obstoječih pisanih, grafičnih, in drugih informacij v konvcencionalnih ali elektronskih medijih, namen ocene je ugotoviti oziroma utemeljeno predpostaviti značaj, obseg, pomen in druge vrednosti arheoloških virov.

b) terenska ocena (field evaluation)

ocena o obstoju, naravi in pomenu arheoloških ostalin vseh vrst na konkretnem območju ali lokaciji, pridobljena s pomočjo krajših in omejenih nedestruktivnih ali destruktivnih arheoloških posegov.

c) terensko dokumentiranje uničenja, terenski nadzor (watching brief)

način ohranjanja arheoloških ostalin samo v dokumentaciji; v okoliščinah neizogibnega uničenja arheoloških ostalin zaradi gradnje ali drugih destruktivnih posegov v tla ali zgradbe; terensko dokumentiranje uničenja v same teku uničevanja beleži vse v konkretnih okoliščinah ugotovljive lastnosti arheološkega zapisa in naravo uničenja.

d) arheološki pregled stoječih zgradb in arhitekturnih ostankov (building investigation and recording)

11 Introduction to standards and guidance. IFA, 1 (glej na http://www.archaeologists.net/modules/icontent/index.php?page=15)


20

arheološka preiskava, katere namen je ocena značaja, zgodovine, starosti, oblik in gradnje konkretne stoječe zgradbe, arhitekturnih ostankov ali gradbenega kompleksa.

e) zbiranje, dokumentacija in raziskava arheoloških ostalin (collection, documentation conservation and research of archaeological materials)

z ustreznimi metodami in postopki dela opremljen terenski način zajemanja objektov in podatkov, ki rezultirajo v urejenem in dostopnem arhivu, pobrani objekti gredo skozi različne procese obdelave (sortiranje, čiščenje, označevanje, preparacija, analiza, interpretacija) in priprava za stalno hrambo vseh objektov in drugega gradiva, ki izhaja iz terenskega zajemanja podatkov in je relevantno za končni rezultat. Gradivo vključuje vse artefakte, gradbeni material, industrijske ostanke, biološke ostanke in ostanke gnitja in propadanja.

Za vsako od teh področij so izdelani posebni standardi (standards) in smernice (guidances).

Dodatno naj bi, poleg samih standardov, ustrezno raven kvalitete dela in nadzora nad njim omogočale tudi tri vrste priročnikov:

a) priročnik kvalitete dela, ki ga lahko na splošno opredelimo kot izjavo o temeljnih namenih projekta, ki povzema glavna vodilna načela ter namene in cilje,

b) priročnik postopkov in upravljanja s projektom, ki natančneje določa rezultate, cilje in organizacijske zaključne izpeljave, ki naj bi jih v projektu dosegli in naj bi zadovoljili raven kvalitete, ki jo določa priročnik (a),

c) priročniki metod in tehnik, ki se svetujejo za dosego zastavljenih rezultatov, definiranih v zgornjih dveh priročnikih.

Standardi IFA se torej ne ukvarjajo posebej z arheološko dokumentacijo in prav tako ne z natančnim predpisovanjem postopkov in oblik dela posameznih terenskiih metod. Na teh področjih običajno le svetujejo določene metode, oblike dela in terminologijo, predstavljeno v nekaterih drugih publikacijah.12

12 Npr. pri standardu za terensko ovrednotenje v smernbicah (1.4) navedejo, da naj se uporablja terminologija, kot je bila predlagana v PPG 16 (Planning Policy Guidance Ministrstva za okolje), PPG 15, PPG (Wales) itn.


21

2.1.2. ENGLISH HERITAGE

Standardi EH na področju registriranja kulturne dediščine niso predmet naše študije. Je pa neko drugo področje delovanja EH, ki je zanimivo za nas – svetovanje za poslovno upravljanje arheoloških projektov. Njihova glavna publikacija je priročnik Managing Archaeological Projects 2 (1991) (glej tabelo 4), kjer so predstavljena glavna načela managementa arheoloških projektov, s posebnim poudarkom prav na terenskih projektih, ker so ti načeloma najdražji in najzahtevnejši.

Za potrebe naše študije je v tem dokumentu najbolj zanimiva organizacija arheoloških projektov v 5 faz:

1. Načrtovanje projekta

(načrt projekta, ki vsebuje cilje celotnega projekta in podaja splošen oris virov, potrebnih za dosego načrtovanih ciljev),

2) Terensko delo

(izdelava arhiva najdišča, definicija in selekcija podatkov, ki se zbirajo v terenskem delu),

3) Ocena potenciala za nadaljnje analize

(izdelava ocene, ki vsebuje znanstveni potencial podatkov iz arhiva najdišča, dopolnjen načrt projekta),

4) Analize in priprava poročila

(arhiv raziskovalnih/znanstvenih podatkov, ki izhajajo iz različnih analiz, podlaga za končno poročilo, izdelava besedila poročila, ki prikazuje pomen rezultatov projekta in njegov prispevek k arheološkemu znanju),

5) Diseminacija

(objava, arhiva/depozicija podatkov)

Vsebine, relevantne za našo so v apendiksih MAP 2, kjer so natančneje določene oblike in vsebina dokumentacije oziroma arhivov podatkov. Tako lahko npr. pri najdiščnem arhivu vidimo, katere so zahtevane oblike dela, ki se dokumentirajo, obliko dokumentacije in tudi vsebine. Toda tudi tu se ne gre v velike podrobnosti, zlasti ne v podrobnosti, ki se tičejo tehnik dokumentiranja. Te so prepuščene priročnikom “nižjega reda”.


22

Tabela 3. Organizacija del po Managing Archaeological Projects (English Heritage 1991)


23

2.1.3. ARCHAEOLOGICAL SITE MANUAL

Takšen status ima v britanski arheologiji Archaeological Site Manual, ki ga je izdal Museum of London Archaeological Service (MOLAS) leta 1994 in se je v praksi kmalu uveljavil kot “standard”, čeprav ni bil nikjer uradno proglašen za takega. Ta priročnik je kmalu postal popularen v mednarodni arheologiji in tudi pri nas, kjer je Oddelek za arheologijo (Katedra za arheološko metodologijo in teorijo) že dlje časa velik del svojega terenskega dela in dokumentacije oblikoval po vzoru na omenjeni priročnik. Tudi v drugem delu naše študije, ko bomo predlagali natančnejše oblike arheološke dokumentacije, bomo Molasov Archaeological Site Manual zelo velikokrat navajali kot vir.

2.1.4 ERFOEGDINSPECTIE

Dokument Dutch Archaeology Quality Standard (odslej v besedilu DAQS) pravzaprav združuje dve ravni standardov: raven temeljnih organizacijskih pristopov v arheoloških projektih (podobno kot standardi IFA in EH); in raven dokumentacijskih oziroma arhivskih vsebin (podobno kot priročnik MOLAS), vendar ne tako natančno.

Za natančnejše razumevanje standardov Erfoegdinspectie je potrebno še dodati, da so predvsem napisani za potrebe organizacije arheološkega dela v razmerju do druge strani (“ogroževalca” dediščine). Skrbnik oziroma telo zadolženo za razvoj in aplikacijo standardov je Komite za arheološko kvaliteto (Committee for Archaelogical Quality), ki pripravlja redne revizije DAQS. Naslednja revizija je načrtovana po letu 2005.

Med najpomembnejšimi motivi za sprejetje DAQS so bile zahteve nacionalnih oblasti, da se uskladijo zakonski in podzakonski akti pred ratifikacijo konvencije iz La Vallette, in zakonske spremembe v upravljanju z arheološko dediščino, ki so poslej odpirale možnost prostega tržišča arheoloških storitev. Prioriteta v prostorskem razvoju je postalo predvsem ohranjevanje arheoloških najdišč in vključitev prizadevanj za ohranjanje arheološke dediščine v sam proces prostorskega planiranja. Samo sprejetje tržnega principa za arheološke storitve pa je bilo pogojeno z upoštevanjem dvojne narave arheoloških storitev – poleg tega, da na trgu nastopajo kot storitve, so te hkrati tudi znanstvena oziroma raziskovalna dejavnost, ki je življenjskega pomena za razumevanje in vrednotenje nacionalne arheološke dediščine.

V tem smislu so tržni principi dovoljeni le v okoliščinah, kjer je zagotovljena ustrezna kvaliteta arheološkega dela, v nasprotnem primeru obstaja preveliko tveganje, da bodo prevladali komercialni oziroma finančni vidiki. Za učinkovito implementacijo morajo sistem standardov temeljiti na zakonih, da se jih ne bi enostavno ignoriralo, hkrati pa standardi ne smejo biti zakon, ker se zahteva konstantno fleksibilnost in prilagajanje novim okoliščinam in razvoju. Zato zakon načeloma definira, kdo ima pravico do opravljanja arheoloških storitev (i.e. samo tisti subjekti ki so dokazali svojo zmožnost in sposobnost) in določa, da se arheološko delo mora opraviti v skladu s “sprejetimi


24

standardi”. Slednji so definirani kot standardi, ki jih je sprejela (in jih vzdržuje) skupnost nizozemskih profesionalnih arheologov.

DAQS definira 7 temeljnih arheoloških dejavnosti (glej tudi tabela 4). Zveze med njimi so predstavljene na diagramu na tabeli 5.

1. Kabinetno ovrednotenje (Desk-based assessment);

(na podlagi obstoječih informacij prodobiti nove informacije o znanih in pričakovanih najdiščih na konkretnem območju (prisotnost/odsotnost arheoloških pokazateljev, količina in značaj, datacija, ohranjenost, celovitost in relativna kvaliteta arheoloških dobrin). Kabinetno ovrednotenje se izdeluje z ozirom na obseg in naravo načrtovanih del, razloge teh del in znanstvene probleme. Rezultat je poročilo, ki predstavlja podlago za nadaljnje odločitve. Kabinetno ovrednotenje tvorijo trije podprocesi: določitev okvira terenskega pregleda, zbiranje obstoječih podatkov, ocena pričakovanih arheoloških vrednosti).

2. Arheološko terensko ovrednotenje (Archaeological field evaluation);

(namen je dopolniti in verificirati specifične napovedne modele, ki izhajajo iz kabinetnega ocenjevanja; v skladu s tem se načrtuje terensko delo, s katerim se pridobijo (dodatne) informacije o znanih ali pričakovanih arheoloških pojavih na okonkretnem območju (prisotnost/odsotnost arheoloških pokazateljev, količina in značaj, datacija, ohranjenost, celovitost in relativna kvaliteta arheoloških dobrin). Rezultat je poročilo, ki lahko vsebuje priporočila za konservatorske odločitve. Terensko ovrednotenje se načeloma izvaja do stopnje, ki omogoči utemeljeno konservatorsko odločitev; ne sme povzročati nepotrebne destrukcije arheološkega gradiva. Arheološko terensko ovrednotenje vključuje tri faze dela: raziskovalno, kartografsko/dokumentacijsko fazo in fazo vrednotenja).

3. Fizična zaščita (Physical protection);

(namen je dejanska fizična zaščita arheološkega najdišča pred uničernjem oziroma nadaljnjim propadanjem; če je možno se skuša povzročeno škodo popraviti. Obstajata dve glavni metodi fizične zaščite: administrativna zaščita in dejanska fizična zaščita).

4. Dokumentiranje uničenja (Watching brief);

(njen namen je omogočiti vpogled v arheološko gradivo in depozite v teku nearheoloških zemeljskih oziroma drugih destruktivnih del; obstajata dve vrsti dokumentiranja uničenja: vpogled v arheološki pomen območja in registriranje arheološkega gradiva v teku destruktivnih del. Dokumentiranje uničenja naj bi predhodno izhajala iz kabinetnega in terenskega ovrednotenja. Samo v dveh primerih se priporoča dokumentiranje uničenja: ko kabinetno ali terensko ovrednotenje nista prispevala dovolj zanesljivih informacij oziroma ko ni bilo mogoče izvesti terenskega ovrednotenja. Dokumentiranje uničenja se opisuje kot beleženje in opredelitev prisotnosti in narave (širšega časovnega obdobja izvora,


25

geološkega konteksta, tipičnosti in vrednosti opazovanih pojavov za arheološko poznavanje konkretnega območja) arheološkega gradiva na območju, ki bo uničeno zaradi nearheoloških aktivnosti).

5. Izkopavanje (Excavation);

(namen je dokumentirati podatke in pobrati podatke najdbe z arheološkega najdišča z namenom ohraniti informacije, pomembne za znanstveno raziskavo preteklosti. Izkopavanje vsebuje naslednje podprocese: priprava izkopavanj, izvedba izkopavanj, poizkopavalno ovrednotenje, poizkopavalna raziskava).

6. Deponiranje / predaja (Depositing);

(namen je trajna ohranitev informacij, ki zadevajo arheološko najdišče za potrebe nadaljnjih raziskav in “uživanja” kulturne dediščine; vse informacije, zbrane v arheološki raziskavi so shranjene v sistemu, ki je logičen in dostopen profesionalcem; informacije pomenijo najdbe, vzorce in originalno dokumentacijo v pisani ali slikovni obliki, hranijo se arheološki objekti in originalna dokumentacija in to na urejen način, ki omogoča čim bolj stabilne pogoje, kjer se varuje dostopnost do objektov in dokumentacije, hranjene ex situ, vzpostaviti se morajo zveze med hranjenimi objekti in spremno dokumentacijo).

7. Registriranje (Registering);

(registriranje v digitalni obliki; zahteva se osrednji digitalni arhiv za vse podatke, ki se tičejo vseh delovnih procesov v arheološkem dediščinskem managementu in lahko služijo za informacijske potrebe različnim strani).


26

Preface 7

Introduction 9

1 STANDARDS AND GUIDELINES 17

1.1 Foreword 17

1.2 Notes to the Quality Standard 17

1.3 Archaeological Content-related Choices 21

2 DESK-BASED ASSESSMENT 27

2.1 Description 27

2.2 Standards Guidelines for Desk-based Assessments 36

3 ARCHAEOLOGICAL FIELD EVALUATION 45

3.1 Description 45

3.2 Standards Guidelines for Archeological Field Evaluations 60

4 PHYSICAL PROTECTION 81

4.1 Description 81

4.2 Standards Guidelines for Physical Protection 94

5 WATCHING BRIEF 103

5.1 Description 103

5.2 Standards Guidelines for Watching Brief 114

6 EXCAVATION 125

6.1 Description 125

6.2 Standards Guidelines for Excavations 140

7 DEPOSITING 179

7.1 Description 179

7.2 Standards Guidelines for Depositing 190

8 REGISTERING 197

8.1 Description 197

Appendices 199

Tabela 4: Skrajšana verzija kazala Dutch Archaeology Quality Standard, Den Haag 2004.


27

Tabela 5. Cikel upravljanja z dediščino, ki jih zadevajo standardi Erfoegdinspektie. (Willems and Brandt 2004, 11).

Za vse zgoraj predstavljene arheološke dejavnosti, ki se tičejo znanstvenega oziroma strokovnega obravnavanja arheološkega gradiva (objektov in relevantnih informacij) DAQS predvideva splošno strukturo:

1. Opis dejavnosti

(cilji, delovni procesi, kadrovska struktura projektne skupine, organigram procesov);

2. Standardizirane smernice za posamezne delovne procese znotraj dejavnosti, podprocese, postopke in dokumente

(načrt dela, postopki dela, poročila).

Dokument DAQS se zaključuje s šestimi apendiksi: I. (Kompleksnost izkopavanj), II. (Zahteve podpornih procesov), III. (Seznam okrajšav v DAQS), IV. (Slovar DAQS), V. (Nizozemsko-angleški seznam pojmov), VI. (stranke, vključene v pisanje DAQS).

DAQS eksplicitno navaja, da krog upravljanja z dediščino ni zaključen, saj v njem nista izrecno navedeni dejavnosti interpretacije in sinteze. Odbor za pripravo standardov je bil mnenja, da gre pri slednjih dveh za dejavnosti na višjem znanstvenem nivoju, ki ju ne bi imelo smisla limitirati s standardi. Standardi se resda tičejo dela interpretacije in sinteze, ki je vsebina standardnega poročila o terenskih delih, ki naj bi bilo izdelano v dveh letih od zaključka terenskih del, vendar ne posegajo dlje od te točke.

Odbor za standarde kvalitete prav tako ni želel posegati na področje interakcije oziroma komunikacije med arheologi in širšo javnostjo oziroma družbo. Toda zaradi istih razlogov kot pri znanstveni interpretaciji se ni želelo na enak način kot druge arheološke dejavnosti s standardi regulirati tudi področja interpretiranja preteklosti, pripisovanja pomenov in prezentiranja. To je predmet nekaterih drugih mednarodnih konvencij in listin oziroma organizacij, kot so ICOMOS (International Council on


28

Monuments and Sites) ali EAA (European Association of Archaeologists), ne pa toliko predmet nacionalne regulative.

Naslednji pomemben vidik, ki ga nizozemski standardi opredelijo je status skrbnika (kuratorja) standardov (in tudi registra profesionalnih arheologov, ki ga DAQS zahtevajo). Skrbnik ne sme biti vladna organizacija, ki bi predpisovala profesionalcem, kako naj opravljajo svoje delo. (podčrtali avtorji). Standardi niso mišljeni samo kot vidik zagotavljanja kvalitete dela, temveč tudi kot podlaga za sistem certificiranja, dovoljenj in drugih oblik akreditacije, ki so splošno oziroma v dovolj velikem merilu sprejete v neki profesionalni skupnosti. Tako naj bi register (in druge oblike certificiranja) vodilo nacionalno združenje arheologov, odgovornost za standarde pa bi moral imeti ustrezen odbor; obe telesi morata biti zasebni in naj imata status svetovalne organizacije v razmerju do vladnih služb (na Nizozemskem državni sekretar imenuje člane Odbora za kvaliteto arheološkega dela).

Zelo pomemeben vidik, ki ga istpostavlja DAQS je, da mora biti vse arheološko delo raziskovalno motivirano in problemsko usmerjeno. Sistem DAQS sicer zagotavlja standarde dela, ne pa pravilnosti in ustreznosti vprašanj, ki si jih zastavljajo arheologi v svojem delu.

2.1.5. ISTITUTO CENTRALE PER IL CATALOGO E LA DOCUMENTAZIONE (ICCD)

Italijanski primeri standardizacije se precej razlikujejo od primerov iz Nizozemske oziroma Velike Britanije. Medtem, ko so predmet slednjih predvsem arheološki postopki, izvajanje del, njihova organizacija, distribucija odgovornosti in kvaliteta dela, tako s stališča varovanja in upravljanja z dediščino, kot tudi s stališča profesionalnih izvajalcev arheoloških del, je glavni predmet italijanskih standardov arheološke dokumentacije v veliki meri določen s strukturo in vsebinami arhiva (kataloga) državne dokumentacije arheoloških najdišč in najdb. Osrednjo vlogo v tej dejavnosti ima Istituto Centrale per il Catalogo e la Documentazione s sedežem v Rimu. Smotre in cilje svojega delovanja ICCD določa takole:

ICCD promovira in koordinira dejavnosti katalogiziranja, je odgovoren za poenotenje in diseminacijo kataloških metod, orodij za kontrolo valorizacije podatkov, razvija in upravlja Informacijski sistem za katalogiziranje ambientalne, arhitekturne, arheološke, umetnostne, zgodovinske in demografske/etnološke/antropološke dediščine, izvaja kulturne projekte skupaj z drugimi nacionalnimi in mednarodnimi ustanovami.13

Na področju katalogizacije je ena glavnih nalog ICCD razvoj metod in standardov za prepoznavanje kulturnih dobrin in njihova katalogizacija (Catalogo Generale del patrimonio artistico e culturale) oz. koordinacija tovrstne dejavnosti na regionalnih ravneh. Poleg te opravlja še veliko drugih dejavnosti (logistična podpora pri varovanju, konservaciji in uporabi objektov, pripravljanje predpisov na teh področjih, raziskave in 13 Glej http://80.205.162.235/document.2006-02-24.0981774779?set_language=it.


29

katalogiziranje zbirk historičnih fotografij, konzervacijo in restavriranje, pripravo predpisov, uredb in drugih regulatornih dokumentov, akvizicijo zbirk in predmetov, svetovanje zunanjim uporabnikom in naročnikom, pripravo in valorizacijo kulturnih dobrin z organiziranjem javnih dogodkov in izdajateljsko dejavnostjo, prodajo fotografij gradiva, tiskanih publikacij in multimedialnih izdelkov, digitaliziranje in hrajenje digitalnih podatkov, sodelovanje z drugimi informatičnimi arhivi in mrežami).

Pri ICCD gre za veliko nacionalno inštitucijo, katere delokrog obsega zelo velik del dejavnosti v zvezi s kulturno dediščino nasploh. Arheološka dediščina predstavlja samo eno obliko dediščine oziroma predmet odgovornosti ICCD. Za našo študijo so relevantni predvsem standardi, ki jih je za potrebe upravljanja z arheološko dediščino razvil ICCD. Pri teh gre predvsem za t.i. kataloške standarde (standard catalografici). V teh arheologija oz. natančneje, arheološki podatki in dokumentacija, nastopajo v naslednjih kategorijah (glej tudi na tabelah 6 in 7):

a) premične dobrine (beni mobili); arheologija jezastopana v treh podkategorijah,

• arheološke najdbe (reperti archeologici),

• tabele arheološkega gradiva (tabella di materiale archeologico),

• numizmatično gradivo (numismatica, delno arheološka);

b) nepremična dobrine (beni immobili); arheologija nastopa izrecno v dveh podkategorijah

• arheološki spomeniki in kompleksi (monumenti e complessi archeologici)

• stratigrafska raziskava (saggio stratigrafico, i.e. arheološka izkopavanja);

c) teritorijalno-urbanistične dobrine (beni urbanistico territoriali); arheologija izrecno definirana v podkategoriji

• arheološko najdišče (sito archeologico);

d) arhivi (Archivi); tukaj se arheologija v dveh podkategorijah:

• izkopavanje (scavo)

• prospekcija (ricognizione);

Za vsako od omenjenih kategorij in podkategorij so izdelani kataloški formati in standardi (schede).


30

Tabela 6: Organigram standardizacijskih področij Istituto Centrale per il Catalogo e la Documentazione.

Tabela 7: Inštrumenti standardizacijskih področij Istituto Centrale per il Catalogo e la Documentazione.

Glavna značilnost sistema standardov ICCD za katalogiziranje kulturnih dobrin je zelo ambiciozna želja po celovitem zapisu oziroma kataloški dokumentaciji relevantnih predmetov kulturnih dobrin. Za vsako obliko zvrst in obliko takih predmetov oziroma dokumentov o njih načeloma obstaja dokumentacijsko-kataloški standard s predlaganimi obrazci in navodili za njihovo izpolnjevanje (glej tabele 8)


31

Tabela 8. Del tabele ICCD za katalogiziranje izkopavanj.


32

Tabela 9: Del tabele ICCD za katalogizacijo arheoloških rekognosciranj.


33

Očitno je tudi, da je celoten sistem bil zamišljen kot poenotena oblika predvsem za potrebe hrambe zelo velikega števila različnih podatkov in njihovega eventualnega poznejšega zajemanja in obdelave. Izhodišče za takšno kataloško obsežnost in sistematiko je bila predpostavka, da samo zelo izčrpen katalog omogoča ustrezno načrtovanje konservatorskih odločitev in posegov (RA-N, 1992, 6). V osnovi celoten sistem temelji na konceptu kataloške kartice, kar povsem jasno izvira še iz časov, ko digitalne dokumentacije še ni bilo.14 Kataloška kartica – načeloma obstajajo različice za vse vrste predmetov kulturnih dobrin – je mišljena kot osnovni kataloški zapis osnovne enote katalogiziranja (kataloškega predmeta, oggetto di catalogazione), katere vsebina (podatki o predmetu) je običajno zapisana v sistemu različnih šifrantov in tezavrov.

Kot enega glavnih problemov takšnega katalogiziranja izpostavljajo poenoteno opisovanja oziroma normiranja podatkov (normalizazione dei dati). Pri normiranju se je iskalo predvsem takšne oblike opisovanja in organizacije, hierarhije oziroma strukturiranja podatkov, ki ustrezajo kataloški naravi sistema (digitalnega ali ne-digitalnega) ne pa toliko znanstvenim ali strokovnim potrebam arheologije in drugih ved (RA-N, 1992, 14).

Katalogizacija je skoraj v celoti usmerjena v dokumentiranje objektov, veliko manj podatkov pa se beleži o arheološkem delu samem. Resda obstaja kataloški standard tudi za kratko poročilo o izkopavanjih ali rekognosciranju, vendar se zahtevajo zelo sumarni podatki (glej Tabelo 9).

14 Od začetka 90. let je ICCD zaradi zelo velike količine podatkov pričel te sistematično preoblikovati v digitalno obliko s pomočjo dveh posebej za ta namen narejenih programskih orodij (SAXA, kasneje DESC).


34

2.2. KOMENTAR PRIMERJAVE Čeprav gre za precej različna izhodišča in predmet standardizacije v zgoraj navedenih primerih nacionalnih arheologij, smo za potrebe pričujoče študije skušali povzeti nekatere ugotovitve in spoznanja iz britanske, nizozemske in italijanske arheologije, ki jih lahko uporabimo pri predlogu modela minimalnih standardov za terensko dokumentacijo.

Že na samem začetku moramo opozoriti, da nekih nacionalnih standardov, ki bi se izrecno ukvarjali z arheološko terensko dokumentacijo, ni, in to ne samo v navedenih evropskih arheologijah, temveč tudi veliko širše v Evropi. Terenska dokumentacija je najpogosteje upoštevana kot del specifičnega arheološkega terenskega postopka, ki pa je sam sicer določen s precej enostavnim standardom. V tem pogledu nekoliko izstopa nizozemska arheologija, kjer so arheološki postopki (terenski in neterenski) nekoliko natančneje razdelani po posameznih delovnih procesih in po ravneh odgovornosti za njih. V tem smislu so nizozemski standardi združili v skupno kategorijo tako standarde kot tudi standardna navodila (standard guidelines), ki vsebujejo npr. tudi šifrante, standardizirane oznake ipd. Posebnost standardov nizozemske arheologije so tudi kadrovska struktura in strokovni profili, ki se zahtevajo za izvajanje različnih arheoloških del. Tega v tej obliki nismo zasledili nikjer drugje.

Britanska arheologija ta vidik običajno prepušča dokumentom nižjega reda – priročnikom oziroma teh vsebin ne vključuje v zavezujoče standarde. Npr., kar se tiče kadrovske strukture, se upošteva priročnik MAP, ki pa ni tako strogo zavezujoč kot so nizoztemski standardi. Britanska arheologija izhaja iz načela, da je možno celovito zagotoviti ustrezno raven kvalitete z različnimi dokumenti; standardi, kot dokumenti z največjo težo so sicer na vrhu piramide, vendar so namenoma enostavni in dovolj “ohlapni”, da zahtevajo še vrsto drugih priročnikov in smernic. To na splošno velja tako za standarde, ki jih v Veliki Britaniji zahtevajo javne upravne ustanove, kot tudi za zbornične standarde. Italijanska arheologija tega področja ne standardizira, temveč je predmet njene standardizacije končen izdelek – dokument o rezultatih in poteku dela.

Italijanskih standardov ICCD ne bi posebej navajali, če bi pri njih šlo samo za register kulturne dediščine. Vendar temu ni tako. ICCD deluje najprej kot glavni državni arhiv dokumentacije o kulturni dediščini, ki močno presega raven registra, ki naj bi npr. služil kot podpora prostorskemu planiranju in varovanju dediščine. Vrsta podatkov, ki jih zahtevajo kataloške norme ICCD, kot npr. podatki o tipih artefaktov, o zvezah arheoloških najdišč s pisanimi viri, o stratigrafskih sekvencah in še veliko drugih parametrov segajo na področje znanstvene tematike.

Kot eno od pomembnih meril v primerjavi standardov v Angliji, Nizozemski in Italiji smo postavili prijaznost dokumentacijskih sistemov do uporabnika oz. do različnih skupin uporabnikov. Načeloma so to predvsem arheologi, ki podatke o arheologiji potrebujejo


35

za različne vrste svojih del: izdelave varstvenih pogojev, raziskovalne preiskave, prezentacije.

Standardi naj bi v tem smislu olajšali iskanje, branje, klasificiranje in drugo organizacijo podatkov, ki jih uporabniki iščejo oziroma potrebujejo. S tega stališča se nam zdijo italijanski kataloški standardi izrazit primer prenormiranja, in pravzaprav popolno nasprotje filozofije, kot jo zagovarjajo nizozemski standardi. Hkrati pa opozarjamo na še eno, po našem mnenju veliko pomanjkljivost standardizacije ICCD – razstavljanje celote na ločene dele in ločeno hranjenje podatkov. Tako npr. podatki o kompleksnejšem terenskem delu na najdišču končajo v štirih ali petih ločenih kataloških skupinah (najdbe, izkopavanja, spomeniki in arhitektura, stratigrafski zapis, rekognosciranje). S stališča uporabnika je to enostavno preveč kompliciran sistem, ki močno oteži reintegracijo v celoto. Lahko bi rekli, da so v tem primeru standardi in organizacija podatkovnih arhivov pisani bolj s stališča vnosa čim večje količine podatkov, ne pa s stališča lahkega dostopa za uporabnika. Obenem se nam zdi, da skušajo standardi tudi za posamezne podatkovne skupine zajeti preveč parametrov.

Kot drugo veliko pomanjkljivost italijanske standardizacije nasploh razumemo že nekajkrat omenjeno ekskluzivno usmerjenost samo v dokumentacijo in zanemarjanje standardov na področju postopkov. Tako natančna in detajlirana klasifikacija in deskripcija ter količina parametrov, ki jih zahtevajo standardi ICCD enostavno ne more biti učinkovita brez standardov postopkov. Z drugimi besedami, če se zahteva izjemna kontrola podatkov v arhivu, pa ta kontrola umanjka pri samih postopkih pridobivanja podatkov.

Glede na našteto odsvetujemo italijanski koncept standardizacije in priporočamo oblikovanje standardizacije v podobni smeri, kot so jo razvili v nizozemski arheologiji. Pri tem pa po vzoru angleških primerov predlagamo, da se standarde vsaj v prvi fazi omeji na definicije postopkov dela, predmet opazovanja v arheološkem zapisu, minimalne zahtevane vrste dokumentacije, poenotenje osnovne terminologije in pogojev za “cross-referencing” dokumentacije. Vsekakor pa v tej fazi razvoja standardizacije pri nas odsvetujemo izdelavo šifrantov ali podobnih ključev kot standardov, saj to skupaj večji delom postopkov in predlaganih načinov dela sodi v manj zavezujoče dokumente, kot so priročniki in navodila.

V študiji smo sicer poskušali aplicirati nekatere pozitivne vidike in oblike standardizacije, predvsem iz nizozemske in britanske arheologije, vendar pa smo zaradi nekoliko drugačnega predmeta standardizacije morali razviti še nekaj dodatnih vodil in meril za naš predlog standardizacije. Kot glavno vodilo pri standardizaciji terenske dokumentacije predlagamo tista merila in vsebine, ki jih v prvi vrsti zahteva celovit arhiv projekta (podčrtali avtorji). S tem želimo povedati predvsem dvoje:

• da standardizacija arheološke terenske dokumentacije ne sega na področje drugih dejavnosti kot so npr. opisi za potrebe registrov dediščine ali pa muzejska dokumentacija. Ti dve dejavnosti morata razviti lastne standarde. Podatki, ki jih


36

uporabljajo oziroma potrebujejo druge inštutucije ali službe so največkrat že interpretirani podatki in oblikovno ter vsebinsko prirejeni drugim smotrom.

• celovit arhiv projekta (glej model standarda za arheološki projekt v 4. poglavju) po našem mnenju predstavlja končno in sistematično urejeno zbirko dokumentov (in predmetov), ki omogočajo optimalno rekonstrukcijo motivov, razlogov, strategij in poteka terenskega dela ter samih rezultatov terenskega dela.

V tem smislu smo si kot glavne kvalitete arhiva zamislili tisto stopnjo točnosti, jasnosti, koherentnosti in natančnosti zapisa, ki omogoča naslednje možnosti:

• nedvoumno razumljiv in organiziran opis ugotovljenih arheoloških pokazateljev za druge arheologe (poenotena terminologija, merske enote ...),

• jasno predstavljene okoliščine dela in delovne procese in postopke uporabljene v terenskem posegu, kar omogoča rekonstrukcijo dela,

• jasno sledenje in povezljivost različnih skupin in oblik podatkov,

• jasno ločevanje med surovimi in obdelanimi podatki in možnost vrnitve oziroma dostopa k surovim podatkom, če za to obstaja potreba,

• čim večjo stopnjo reverzibilnosti; možnost vrnitve v izvorne kontekste oziroma čim večja možnost simulacije ali rekonstrukcije izvornih kontekstov,

• čim večjo možnost kontrole nad primarnim virom s strani neodvisnih strokovnjakov.

•

3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA

37

3. STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI

– PREGLED STANJA


38

Slovenska arheologija se je v veliki meri morala ponovno konstituirati v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Razlog temu ni bil toliko nov državni in družbeni okvir kot pa prekinitev na področju institucionalnih tradicij mrež ter na kadrovskem področju. Skratka, neposredno po drugi svetovni vojni se je slovenska arheologija znašla v situaciji, ko pri nas ni več bilo profesionalnih arheologov, in praktično tudi ne inštitucij, ki bi lahko ustrezno in strokovno kvalitetno nadaljevale predvojne arheološke tradicije. Na drugi strani pa so se zelo jasno pokazale takojšnje in velike potrebe po arheoloških strokovnih službah na vseh področjih, spomeniško-varstvenem, izobraževalnem, muzejskem in znanstveno-raziskovalnem področju.

Infrastrukturni razvoj arheologije v prvih povojnih desetletjih je šel prav v smeri izgradnje četvorne strukture arheoloških institucij, ki je združevala javno službo za varstvo kulturne dediščine (sprva centralno organizirana, kasneje regionalizirana), muzejsko mrežo (na čelu z Narodnim muzejem, kasneje dopolnjeno z mrežo regionalnih in lokalnih muzejev), izobraževalno mrežo z osrednjo vlogo Oddelka za arheologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (od 2005 je možen študij arheološke dediščine tudi na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem) in mrežo znanstveno raziskovalnih inštitucije z osrednjim mestom, ki ga je dobila Sekcija za arheologijo pri SAZU (predhodnica Inštituta za arheologijo pri ZRC SAZU; od 2003 se je med med arheološke raziskovalne inštitucije uvrstil tudi Inštitut za dediščino Sredozemlja pri ZRS Univerze na Primorskem).

Za prva desetletja po drugi svetovni vojni je značilno precejšnje prepletanje ingerenc in dejavnosti arheoloških inštitucij oziroma še ne povsem razdelana delitev dela in odgovornosti. Eden od glavnih razlogov za to je bilo še vedno relativno majhno število profesionalnih arheologov, ki so bili prisiljeni pokrivati veliko večja delovna področja in problematiko, kot njihovi kolegi v razvitejših deželah. Situacija v drugih jugoslovanskih republikah je podobna, če ne ponekod še slabša. Dejansko je bilo treba zgraditi celoten sistem arheologije kot znanosti in stroke na novo in z novimi ljudmi ter ponovno zarisati potrebe in uveljaviti arheološko delo kot znanstveno in strokovno ter družbeno relevantno.

Z nastajanjem novih ali prenovljenih inštitucij ter z večanjem števila profesionalnih arheologov se je sorazmerno povečevala tudi količina in raznolikost terenskega dela. Slednje je bilo vsekakor med slabše razvitimi vidiki arheologije. Arheološka izkopavanja v poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih – mnoga med njimi so imela pomembno konstitutivno vlogo v nastajanju prenovljene arheologije v Sloveniji (npr. Bled, Ptuj ...) – so vodili takratni “glavni” arheologi na Slovenskem, ki pa so tudi sami bili brez večjih izkušenj ali posebne izobrazbe na tem področju. Tega so se tudi sami zavedali in že leta 1951 je izšlo prvo slovensko besedilo, ki je skušal zapolniti izrazito veliko vrzel na


39

področju izobraževanja in izvajanja arheoloških terenskih postopkov, zlasti izkopavanj (Berce 1951).15

Druga zelo pomembna terenska dejavnost je bila arheološka topografija, ki je bila razumljena zlasti kot orodje za izdelavo arheološke karte. Tej se je pripisoval zelo velik pomen; na prvem kongresu jugoslovanskih arheologov je prav izdelava novih arheoloških kart bila uvrščena med glavne naloge prenove povojne arheologije (glej v J. Korošec 1950, 214). Na tem področju je, za razliko od večine drugih terenskih dejavnosti, vendarle obstajala predvojna tradicija, ki se jo je dalo vgraditi v nove okoliščine. Šlo je za predvojni medakademijski projekt Arheološke karte Jugoslavije, pri katerem je bil zelo aktiven Balduin Saria, ki je tudi izdelal standardni model take karte in objavil nekaj prvih njenih listov: List Ptuj in List Rogatec. Karto je zasnoval oziroma jo za naše okoliščine priredil iz nemškega modela Archäologische Landesaufnnahme iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. Z nekaj manjšimi dodelavami je Sarijev koncept ostal bolj ali manj nespremenjen pri izdelavi nove arheološke karte, ki je izšla leta 1975, večina dela pri zbiranju podatkov pa je bila opravljena v šestdesetih letih, zadnja leta so bila posvečena predvsem redakciji.

Arheološka karta Slovenije je bila zamišljena v dveh glavnih etapah. Prvo je predstavljal pregled, analiza in objava podatkov zbranih v bibliografskih virih, drugo etapo pa naj bi predstavljalo nove terenske, predvsem topografske, raziskave. V Sloveniji je pobudo na tem področju prevzela Sekcija za arheologijo SAZU, ki s sodelovanjem skoraj vseh takratnih slovenskih arheologov in inštitucij začela v petdesetih in šestdesetih letih zbirati in urejati gradivo za novo arheološko karto Slovenije (o tem glej več v Petru 1975). 16 Za delo v drugi etapi pa so tudi izšla prva izčrpna navodila (Pahič 1965-1967).

Poleg izkopavanj in arheološke topografije so se druge arheološke terenske dejavnosti zelo redko izvajale v prvih povojnih desetletjih. Novih tehnologij in metod npr. nedestruktivnih posegov takrat še ni bilo ali pa so bile enostavno predrage oz. nedostopne za slovensko arheologijo. Občasno so arheologi izvajali različna zelo majhna testna izkopavanja ali pa dokumentirali posledice uničenja arheoloških depozitov.

Večje spremembe na področju terenske arheologije so nastopile šele proti koncu osemdesetih let, ko so bile vpeljane številne nove tehnike in metode v terenski arheologiji oziroma ko je prišlo do korenite spremembe v samem izvajanju in dokumentiranju arheoloških izkopavanj (t.i. stratigrafska izkopavanja).

15 Podobno velja tudi za druge nacionalne arheologije v takratni Jugoslaviji (glej npr. Čorović Ljubinković in Garašanin 1950). 16 Publikacija ANSL (1975) predstavlja rezultate prve etape, predvsem podatke o arheoloških najdiščih in najdbah, najdene v različnih tekstih, objavljenih do sredine šestdesetih let.


40

3.1. STANJE PO POSAMEZNIH TERENSKIH POSTOPKIH

3.1.1. ARHEOLOŠKA TOPOGRAFIJA

Arheološka topografija je bila tradicionalno razumljena kot temeljna oblika terenskih raziskav za potrebe izdelave arheološke karte, ki naj bi bila ključno orodje za razumevanje arheološke podobe Slovenije oziroma njenih regij, obenem pa tudi kot glavno orodje za usmerjanje in odločanje o zaščiti in varstvenih pogojih v zvezi z arheološko dediščino. Arheološka karta je bila zamišljena kot izrazito kolektivno delo, ki ga je koordinirala Sekcija za arheologijo SAZU

Za potrebe druge (terenske) etape je bil izdelan priročnik (Pahič 1965-1967), ki naj bi poenotil metodologijo in dokumentacijo zajemanja in zapisovanja bibliografskih in terenskih podatkov o arheoloških najdiščih in najdbah od paleolitika do srednjega veka (do približno leta 1000). Pahičev priročnik je poskušal zaobseči vse glavne faze dela, od priprav, preko izvedbe, dokumentiranja in tudi objave podatkov. Obenem pa je v tem priročniku bila izvedena tudi regionalizacija Slovenije na 20 topografskih območij in predlagan tudi prvi geslovnik oziroma nabor grafičnih simbolov za označevanje tipov najdišč in glavnih obdobij. Rezultati naj bi poleg opisov bili predstavljeni tudi na geografskih kartah v merilu 1:50.000. Priročnik je bil namenjen vsem izvajalcem topografije, predvsem pa arheologom iz regionalnih oziroma lokalnih muzejev, od koder naj bi se mobilizirali glavni izvajalci topografskih raziskav na območjih, ki jih pokrivajo njihove inštitucije; na območjih brez muzejev pa naj bi delovali predvsem arheologi iz osrednjih arheoloških ustanov iz Ljubljane (Pahič 1965-67, 95).

Pahičev priročnik predvideva dve etapi dela in njima ustrezno dokumentacijo: terensko in poterensko delo. V samem teku terenskega dela je glavna oblika dokumentacije Topografski dnevnik. Pri tem gre za dnevniško obliko zapisa v vezanem besedilu, v katerem “topograf” beleži datum izvajanja topografije, sodelavce, okoliščine dela, ugotovljena opažanja, potencialne informatorje, lokacijske informacije (npr. koordinate, katastrsko parcelo, ali opisna navodila za lociranje kraja), stanje ohranjenosti arheoloških najdb ali najdišč, morebitne toponime ali druga krajevna imena, legende ali pripovedi, ki se vežejo na opazovani kraj ali objekt ali se vsaj zdijo relevantni zanj, podatke o morebitnih pobranih artefaktih; skratka vse kar se izvajalcu zdi relevantno za določitev in pojasnitev arheološkega najdišča na podlagi opazovanja lokacije in razgovorov z domačini (glej primer topografskega dnevnika na Tabeli 10).

Ključni končni dokument, ki ga izvajalec arheologije izdela v poterenskem delu pa je Zapisnik o najdbi, najdišču, obvestilu. Ta mora predvsem vsebovati:

• čim bolj natančno informacijo o lokaciji najdbe (kraj po Krajevnem leksikonu LRS, šolski okoliš, večji kraj (občina), področje, ledinsko ime, parcelna številka, ime in naslov lastnika ter koordinate iz karte 1:50000 (poldnevniške in vzporedniške);


41

• opisne podatke o najdbi ali najdišču (prvo obvestilo, okoliščine odkritja na terenu, opis najdišča ali najdb, morebitno literaturo, oceno ogroženosti oziroma zaščite.

• priloge: katastrska skica z vrisanim najdiščem, fotografija terena, predmetov in relevantnih detajlov, skice in načrti, risbe najdb, morebitna dodatna pojasnila, zapisnik sondiranja (če je bilo to opravljeno), dnevniške zapiske, zapiske o razgovorih.

Tabela 10. Vzorec topografskega dnevniškega zapisa (Pahič 1965-67, priloga 5)

Poleg Zapisnika ... pa mora topograf izdelati še naslednje dokumente oziroma zbirke podatkov:

• kartotečni vpis, ki naj bi bil narejen na posebnem obrazcu za celo Slovenijo,

• fototeko (dva predlagana formata fotografij),

• karto najdišč (merilo 1:50.000).


42

Predvidena je tudi hramba dokumentacije – v ustanovi koordinatorici topografskih raziskav (Sekcija za arheologijo SAZU).

Pahičeva navodila so v bolj ali manj nespremenjeni obliki bila v uporabi več kot dve desetletji in pravzaprav lahko še danes - z določenimi modifikacijami glede kartografskih standardov in dokumentiranje še nekaterih dodatnih pojavov (npr. ekoloških) - predstavljajo solidno izhodišče za načrtovanje arheološke topografije, katere namen je predvsem opazovati oziroma odkrivati nova arheološka najdišča na organizacijsko in stroškovno manj zahteven način.17

3.1.2 SISTEMATIČNI POVRŠINSKI PREGLED IN SORODNI POSTOPKI

Z razvojem novih tehnologij opazovanja in beleženja arheoloških pojavov so se od osemdesetih let dalje v slovenski arheologiji začele razvijati nove oblike opazovanja površinskega in podpovršinskega zapisa na nedestruktivern način. Pri tem mislimo predvsem na sistematične površinske preglede, aerofotografijo in gefizikalne prospekcije. Prve razvojne korake na tem področju so pod vplivom britanske arheološke šole storili sodelavci Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete (Chapman, Bintliff, Gaffney in Slapšak 1988) v Ljubljani in nekateri današnji arheologi iz ZVKD OE Novo mesto (ibid.) v poznih osemdesetih letih, za množično uporabo in določeno standardizacijo pri izvajanju sistematičnega površinskega pregleda pa gre zasluga SAAS (Skupini za arheologijo na avtocestah Slovenije), ki je sredi devetdesetih let tovrstno metodologijo razvil za svoje potrebe in jo predpisal kot obvezno v t.i. preventivni fazi zaščite (Novaković in Grosman 1994).

Sistematični površinski pregled se od arheološke topografije razlikuje predvsem v temeljnih načelih, ki določajo drugačno perspektivo opazovanja. Medtem ko je arheološka topografija v glavnem usmerjena v iskanje novih najdišč oz. tudi dodatno opazovanje že znanih (site-oriented approach), pa je sistematični površinski pregled namenjen celovitejšem opazovanju določenega območja, ki med drugim lahko vsebuje tudi arheološka najdišča (t.i. krajinsko usmerjen pristop, landscape-oriented approach).

Pomembna razlika med obema metodama je tudi v samem konceptu najdišča. Arheološka topografija oziroma arheološka karta, ki iz nje sledi, “točkovno” kartira zaznane arheološke pojave na določenem območju, medtem ko je koncept najdišča pri sistematičnem površinskem pregledu veliko širši, saj upošteva tudi t.i. izven-najdiščno arheologijo (o tem glej več Novaković 2003). Rezultat kartiranja ni več samo točkovni zapis, temveč njegova nadgradnja v neke vrste kontinuirano površino, iz katere izstopajo območja večjih koncentracij najdb glede na relativno ozadje. 17 Celoten projekt arheološke topogrtafije Slovenije je bil precej ambiciozno zamišljen, toda v sami izvedbi je prihajalo do precejšnjih težav, tako da so po teh navodilih izšli trije zvezki splošne arheološke topografije (za Belo Krajino (Dular 1985), za Prekmurje (Šavel 1991) in občino Dolina v tržaškem zaledju v Italiji (Flego, Župančič 1991)) in dva zvezka specialne topografije: rimske zapore na Slovenskem (Clavstra Alpivm Ivliarvm 1971) in topografijo noriško-panonskih gomil (Pahič 1972).


43

Kot tretjo, ne pa zadnjo,18 razliko med sistematičnim površinskim pregledom in arheološko topografijo omenjamo tudi različen pristop v vzorčenju. Sisstematični površinski pregled načeloma izhaja iz predpostavke, da mora biti vzorčenje takšno, da lahko dopušča ustrezne posplošitve za celotno opazovano območje. Tradicionalne tehnike vzorčenja v arheološki topografiji so bile večinoma intuitivne oziroma so izhajale iz predpostavk, ki so temeljile na poznavanju lastnosti in lokacijskega vedenja že znanih najdišč (judgemental ali purposeful sampling). Sistematični površinski pregled ne zavrača takšnega vzorčenja, temveč mu pripisuje manjšo možnost korektne posplošitve. Za načela sistematičnega površinskega pregleda je veliko bolj ustrezno statistično naključno vzorčenje (random probability sampling) oziroma sistematično vzorčenje (systematic sampling ali transect sampling), pri čemer prvo zahteva, da ne smemo dajati prednosti nobeni od enot vzorčenja oziroma da mora vsaka posamezna enota imeti enako statistična verjetnost (probability), da bo izbrana za pregled; alternativo predstavlja sistematično vzorčenje, kjer je celotno območje pregleda enakomerno pokrito oziroma pregledano.

Iz zgornjih treh razlik med sistematičnim površinskim pregledom in arheološko topografijo izhaja povsem drugačen rezultat opazovanja in predvsem drugačne interpretativne možnosti; zaradi ustreznega vzorčenja sistematični površinski pregled omogoča veliko boljše sklepanje o “arheološki karti” pregledanega območja, o različnih oblikah najdišč, o razmerju med površinskim in podpovršinskim zapisom itn. (o možnostih interpretacije opazovanj v sistematičnem površinskem pregledu glej v Novaković 2003).

Na področju terenske dokumentacije se ključna razlika med arheološko topografijo (po tradicionalnem Pahičevem modelu) in sistematičnim površinski pregledom kaže v precej večji analitičnosti slednjega, kar se najbolj očitno kaže v prehodu iz terenskega dnevnika v zapis opazovanj na obrazcih. Slednje je bila logična posledica razstavitve procesa opazovanja na več različnih postopkov, ki so jih izvajali različni arheologi (npr. postopek določanja mreže opazovanja/pobiranja, pobiranje, primarna obdelava oz. priprava najdb za nadaljnje analize, določanje/klasifikacija/kvantifikacija najdb, kartiranje količin/najdb, interpretacija distribucij in načrtovanje nadaljnjih postopkov). Skratka, sam delovni proces, zaradi dimenzij pregledanega prostora, količine pobranih ali zabeleženih najdb, potrebe po njihovi pripravi za nadaljnje analize in same analize, je v prvem koraku zahteval “specializacijo” zaradi večje učinkovitosti dela, nato pa integracijo rezultatov posameznih delovnih postopkov. Da bi to bilo mogoče pa je bilo potrebno beležiti/dokumentirati vsak delovni postopek posebej na vnaprej dogovorjen in enostaven način, kar so edino omogočili obrazci.

Potreba po dokumentiranju na obrazcih izhaja iz še ene pomembne razlike med sistematičnim površinskim pregledom in arheološko topografijo, namreč iz različnih enot 18 V kontekstu SPP je med drugim tudi veliko natančneje preučen koncept površinskega zapisa, vidljivosti najdb, pomen podepozicijskih procesov in še vrste drugih dejavnikov, ki vplivajo na možnost odkritja in prepoznavanja arheoloških ostankov.


44

opazovanja. Pri arheološki topografiji takšno enoto predstavlja kar celo najdišče oziroma potencialno najdišče, pri čemer se v klasičnem topografskem dnevniku sintetično zabeleži topografova opažanja. Pri sistematičnem površinskem pregledu pa je območje, ki ga pregledujemo razdeljeno na enako velike in sistematično razporejene zbiralne enote, katerih same dimenzije so načeloma arbitrarno določene. Šele dovolj velika količina pregledanih zbiralnih enot omogoči vpogled v cel opazovan prostor.

Obrazci, ki jih zahteva sistematični površinski pregled, in ki so se v devetdesetih letih uveljavili v naši arheologiji, načeloma dokumentirajo dve glavni dejavnosti: a) samo pobiranje/beleženje opaženih artefaktov v zbiralnih enotah in b) rezultate primarne (kvantitativne in kvalitativne) obdelave najdb. Prvi obrazci se izpolnjujejo že med terenskim delom, drugi pa v teku obdelave najdb. K tem obrazcem bi lahko dodali še tretjo skupino obrazcev, v katere se vnaša prečiščene podatke o količinah in vrstah najdb po opravljeni primarni obdelavi najdb. Kot zadnjo obliko terenske dokumentacije pri sistematičnem površinskem pregledu pa navajamo dokumentacijo arhiva najdb in podatkov o najdbah. Zaradi običajno precejšnje količine najdb, ki jih proizvajajo sistematični površinski pregledi, je arhiv podatkov nujen.

Dokumentiranje pobiranja/opazovanja

Ena od glavnih nalog v pripravi sistematičnega površinskega pregleda je razmislek o strategiji vzorčenja (o načinu vzorčenja, mreži vzorčnih oziroma zbiralnih enot, velikosti vzorčenja, o dimenzijah zbiralnih enot in o morebitni stratifikaciji vzorcev). Prav strategija vzorčenja močno vpliva na način dela in na samo dokumentiranje.

Iz dokumentacije mora biti povsem jasna lokacija mreže vzorčenja (in s tem tudi posameznih zbiralnih enot), ki mora biti jasno zabeležena v smislu geografskih koordinat ali drugih podatkov, ki omogočajo pretvorbo v geografske koordinate (npr. referenčne točke ustrezno natančno locirane v katastrski mreži, ali na aerofotografiji ali kaki drugi karti), način vzorčenja oziroma opazovanja (sistematično po prečnicah, sistematično v mreži), velikost vzorca (delež pregledanega prostora v odnosu do celote). Prav tako je v sistematičnem površinskem pregledu pomembno dokumentirati določene okoliščine, ki vplivajo na prepoznavnost arheološkega zapisa: npr. ocena vidljivosti tal pri opazovanju/pobiranju, smer hoje glede na sonce, smer brazd glede na smer pobiranja, ime pobiralcev (različna stopnja znanja in izkušenosti) itn.

Sama dokončna oblika obrazcev za pobiranje je zaradi različnih vrst vzorčenja, okoliščin pri postavljanju mreže vzorčenja, različne velikosti zbiralnih enot in različnih okoliščin dostopnosti oziroma vidljivosti tal prepuščena vodji sistematičnega površinskega pregleda, ključno pa je, da zapis na obrazcih omogoča nedvoumno lociranje zbiralnih enot, količin pobranih ostankov, izvor pobranih ostankov glede na zbiralno enoto in okoliščine, ki vplivajo na vidnost površinskega zapisa. Glede na dosedanje izkušnje je vsak posamezen sistematičen površinski pregled zahteval poseben obrazec za pobiranje oz. beleženje opaženega. Na Oddelku za arheologijo so bili tako za večino terenov, kjer


45

se je izvajal SPP oziroma podobni terenski postopki izdelan priročnik (npr. priročniki D. Grosman za projekte Hvar 1988, Hvar 1989, Ravna 1991, Rodik 2006).19

Dokumentiranje primarne valorizacije najdb

Primarna valorizacija najdb v sistematičnem površinskem pregledu služi predvsem filtriranju surovih podatkov in s tem pridobitvi realnejših podatkov in takojšnjih povratnih informacij, ki lahko pomembno usmerjajo potek terenskih del. Zaradi različnih razlogov (raznolika vidljivost tal, različna izkušenost pobiralcev, zamazanost/težka prepoznavnost drobnih najdb) je pred vsakršno interpretacijo rezultatov potrebno najdbe primarno obdelati: oprati, posušiti, velikokrat pa tudi klasificirati na najdbe, ki se jih samo šteje (npr. gradbeni material), in najdbe, ki se jih natančneje analizira), in na odvržene kose (npr. kamni, za katere se je zmotno mislilo, da so arheološka najdba, ali pa zelo recentne kose kovinskih, steklenih, plastičnih in drugih nedvoumno nerelevantnih predmetov).

Vsako dokumentiranje primarne obdelave najdb mora imeti dokumentirane vhodne oz. primarne podatke (surove podatke iz pobiranja) in izhodne (filtrirane in klasificirane podatke) po končani primarni valorizaciji. Pri tem je nujno ves čas zagotoviti natančnost sledenja podatkov glede izvora najdb (iz katere zbiralne enote izhajajo) in tudi glede arhiva, kamor se najdbe po opravljenih analizah deponirajo.

Primarna obdelava razen v najbolj grobih potezah načeloma ne vključuje kronoloških in tipoloških analiz. Njen smisel je predvsem prečistiti pobrano gradivo od nerelevantnih kosov in zabeležiti kvantitativne vrednosti osnovnih kategorij kot so surovina, ali gre pri keramiki za lončenino ali za gradbeni material, kateri deli lončenine oz. posod so prepoznani, in groba periodna razdelitev (prazgodovina, antika, srednji vek, novi vek, neznano). S takšno klasifikacijo in dokumentacijo, ki se jo izvaja bodisi tekom samega sistematičnega površinskega pregleda ali neposredno po njem, se ustrezno izčisti predmetne zbirke za nadaljnje analize specialistov.

Specialistične analize so sicer logistično lahko organizirane že med primarno obdelavo, vendar pa jih je treba posebej dokumentirati. Pri tem je seveda potrebno jasno zabeležiti, za katere vrste specialnih analiz gre, katere zbiralne enote ali posamezni kosi so bili podvrženi takšnim pregledom, prav tako pa tudi rezultate specialnih analiz. Ključna je tudi možnost sledenja izvora predmetov (iz katere zbiralne enote) in izvora iz njihovega arhiva, če se specialistični pregled opravlja potem, ko je bilo gradivo z dotedanjimi podatki o njemu že arhivsko deponirano.

Tudi na tem področju obstaja že dobrih petnajst let tradicija priprave posebnih obrazcev, pravzaprav za vsak projekt posebej. In tudi tu ni bilo smiselno razvijati nekega univerzalnega ali enotnega obrazca, prav zaradi zelo različnih okoliščin izvajanja in usmeritev različnih sistematičnih povšinskih pregledov.

19 Tipkopisi. Hranijo se v arhivu Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).


46

Kartiranje sekundarnih podatkov

Kartiranje teh podatkov služi predvsem spoznavanju in razumevanju prostorske distribucije ugotovljenih arheoloških najdb in drugih pojavov. Osnovna podlaga za predstavljanje distribucij je že sama mreža zbiralnih enot. Končni izdelek je običajno karta z vrisano georeferencirano mrežo zbiralnih enot in predstavljenimi količinami opazovanih arheoloških najdb ali pojavov.

V karto distribucij se načeloma vnašajo filtrirani podatki (podatki, pridobljeni po primarni obdelavi najdb). Takšna karta je lahko predstavljena v digitalni ali papirni obliki, sam predmet distribucije (kaj kartiramo?) pa se določa glede na cilje raziskave (celotna zbirka pobranih najdb, izbrane funkcionalne, kronološke ali druge skupine najdb ...).

Specialne analize arheoloških najdb

Te niso del osnovnega terenskega pregleda, temveč predstavljajo njegovo nadgradnjo. Izvajamo jih lahko sicer že v samem teku sistematičnega površinskega pregleda ali pa po njem. Različni specialisti pregledujejo pobrano gradivo in dokumentirajo svoja opažanja. Njihova osnovna enota opazovanja je posamezen predmet (artefakt), ki ga ustrezno opisujejo in interpretirajo. V dokumentiranju rezultatov specialnih analiz je treba navesti vrsto, način in okoliščine analize, avtorja analize in predmet analize. Pri tem je nujno potrebno zagotoviti sledljivost izvora predmetov analize oziroma zvezo med specialno interpretacijo in predmetom interpretacije.

Rezultati analiz se običajno vnašajo v obrazce (papirne ali digitalne), ki so običajno prirejeni za posamezne vrste analiz.

Deponiranje najdb in podatkov iz sistematičnih površinskih pregledov

V sistematičnih površinskih pregledih se običajno zbere precej veliko količino različnih najdb. Od tega se marsikaj izloči v procesu primarne obdelave najdb in v nadaljnjih postopkih se uporablja in deponira že filtrirane najdbe.

3.1.3. STRUKTURNI PREGLED IN STAVBNA ANALIZA

Strukturne preglede so arhologi redko izvajali kot samostojno tehniko, temveč po navadi v sklopu drugih terenskih postopkov (topografij, sistematičnih pregledov ipd.). Še redkeje pa so arheologi izvajali stavbno analizo. Če že, potem je bila stavbna analiza vključena v izkopavanja stoječih objektov. Drugače pa je bila stavbna analiza bolj domena arhitektov, konservatorjev in drugih preučevalci arhitekturnih ostankov. Vsekakor pa gre za obliko, ki sodi med arheološke terenske oblike oziroma jo je moč modificirati za arheološko opazovanje in dokumentiranje zidanih/grajenih struktur. V tem smislu se tudi razlikuje od arhitekturnih dejavnosti.

Arheološki strukturni pregled bi lahko označili kot opazovanje in dokumentiranje predvsem vidnih ostankov stoječih struktur oziroma vseh drugih grajenih objektov ali


47

njihovih sledov na določeni lokaciji ali območju. Gre za neinvazivno tehniko s katero se ugotavlja obstoj in oblike struktur, ocenjuje stanje njihove ohranjenosti, dokumentira strukture za potrebe zaščite arheološke dediščine oziroma za raziskovalne preiskave. Ta oblika dela ima relativno dolgo tradicijo, ker se jo je razumelo kot del arheološke topografije. Z uvedbo analitičnih tehnik opazovanja in dokumentiranja (sistematični površinski pregled, stratigrafsko izkopavanje) pa se je arheološki strukturni pregled razvil v bolj ali manj jasno prepoznavno samostojno obliko terenskega dela, ki ne vključuje izkopavanj oziroma razgradnje arhitekturnih objektov in tudi ne načrtnega pobiranja najdb s površja.

Prav razgradnja arhitekturnih objektov pa je glavna tehnika stavbne analize. Namen slednje je preučiti gradbena dejanja, konstrukcijske elemente, procese gradnje in uničenja opazovanega arhitekturnega spomenika v historičnem in tehničnem smislu. Stavbna analiza je načeloma tudi lahko neinvazivna, če ni treba izvesti razgradnje arhitekturnih delov.

Zaradi velike pestrosti strukturnih pregledov še ni prišlo do nekih poenotenih oblik dokumentiranja. Načeloma se skuša dokumentirati tloris struktur (z risbo, z izdelavo modela višin), vrsto struktur, “stoječo” stratigrafijo, surovine/gradbeni material, gradbeno tehniko itd. Strukturni pregled največkrat služi kot podpora tudi stavbni analizi. Na tem področju sta bila do sedaj na Oddelku za arheologijo izdelana 2 priročnika (P. Novakovića za Stari Trogir 2004 in B. Slapšaka za projekt Tanagra 2006). Posebno obliko dokumentiranja v strukturnem pregledu predstavlja izdelava digitalnega modela reliefa. Z natačnim merjenjem tridimenzionalne lege zelo velikega števila točk na opazovanem območju in njihovo računalniško obdelavo je v nadaljnjih postopkih računalniške izdelave digitalnega modela reliefa zelo dobro vizualizirati merjene površine in vse večje ali manjše spremembe v višinah. Z analizami in filtriranjem podatkov digitalnega modela reliefa je tako moč zaznati tudi zelo majhne strukture, ki se jih z golim očesom ne opazi, bodisi prav zaradi majhnosti ali zaradi drugih ovir, ki preprečujejo dober pogled (visoka vegetacija, nakloni ...). Z uvajanjem sodobnih geodetskih inštrumentov postaja izdelovanje digitalnih modelov reliefa vse pogosteje uporabljana tehnika v strukturnih pregledih.

3.1.4. VRTINE, JAME ZA PODPOVRŠINSKI PREGLED

V dosedanji praksi, kjer je šlo za podpovršinski pregled ornice oz. površinske plasti (mali izkopi ca. 30 x 30 x 30 cm), se ni opazovalo stratigrafskega zapisa, temveč se je beležila samo prisotnost najdb. V teh primerih je dokumentiranje največkrat sledilo pravilom in navodilom za sistematične površinske preglede.

Sondiranje v jedrnimi vrtinami ima drugačen cilj, opazovati plasti, vsebino najdb v njih, določati globine antropogenih in drugih zemljenih depozitov, jemanje vzorcev iz različnih plasti ipd. Do sedaj ne obstaja noben dogovorjen način dokumentiranja takega vrtanja in njegovih rezultatov. Vrsta in oblika dokumentacije teh postopkov in rezultatov je bila odvisna od samih izvajalcev in naročnikov oziroma namena sondiranja.


48

Načeloma je obstajal vsaj en dokument – končno poročilo, ki pa ni bilo poenoteno med različnimi izvajalci.

3.1.5. AEROFOTOGRAFIJA IN REKOGNOSCIRANJE IZ ZRAKA

Ta oblika terenskega dela se je začela sistematično razvijati šele od sredine devetdesetih let dalje. Nekaj redkih izjem uporabe aerofotografije za arheološke analize (ne prezentacije) izpred devetdesetih let ne moremo šteti za prave začetke sistematične uporabe te tehnike v arheološkem terenskem delu.

Pri aerofotografiji gre načelno za dve vrsti dokumentacije:

• vertikalne posnetke, ki jih izdeluje in hrani državna geodetska služba. To so izrazito standardizirani posnetki glede tehnike zajemanja podatkov, merila, ciklov zajemanja podatkov in medijev, na katerih so ti podatki shranjeni.

• posebni, največkrat poševni posnetki, izdelani za potrebe arheoloških raziskav.

Ker se je razvoj analize aerofotografij in rekognosciranja iz zraka odvijal dejansko samo na eni inštituciji (Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta v Ljubljani), pa še to predvsem po zaslugi ene same osebe, povsem razumljivo ni bilo kakršnih koli zahtev po poenotenju dokumentiranja na tem področju. Edini dejanski dokument je bil poročilo o arheološkem ovrednotenju aerofotografij (vertikalnih in poševnih), ki je bilo predloženo naročnikom in je vsebovalo interpretirane vsebine. Poročilo načeloma ni bilo standardizirano, temveč je vsebovalo podatke, relevantne za naročnika: največkrat georeferencirane digitalne posnetke z interpretacijo arheološko relevantnih oblik

V zvezi z aerofotografijo, še zlasti v luči razvoja digitalnih tehnik in njihove vse bolj množične uporabe v obdelavi slik, so se kot vse bolj pereča pojavljala vprašanja arhiviranja fotografij. Tudi na tem področju gre še vedno za začasne in zasilne oblike arhiviranja.

3.1.6. GEOFIZIKALNA PROSPEKCIJA

Stanje na področju geofizikalne prospekcije je v marsičem podobno stanju na področju aerofotografije. Sistematično se začne ta vrsta terenskega dela uvajati od začetka devetdesetih let. Izvaja jo v glavnem samo ena inštitucija (pa tudi tu samo ena oseba) in edini dokument, ki se je do sedaj zahteval, je bilo poročilo o opravljenem delu skupaj z interpretacijo arheološko relevantnih vsebin.20 Standardizirane oblike poročila ni oziroma se je v dosedanji praksi oblikovalo določeno poenotenje poročil predvsem zato, ker jih je večinoma pisala ena sama oseba.

Običajne oblike geofizikalnih prospekcij, ki se pri nas izvajajo, so predvsem geoelektrično kartiranje, magnetometrija z gradiometrom in v zadnjem času tudi

20 Danes je na tržišču sicer že več ponudnikov (domačih in tujih) nekaterih geofizikalnih storitev, vendar je njihov pomen za razvoj teh tehnik dela še zelo omejen.


49

georadarske prospekcije. Poleg omenjenih se občasno uporabljajo tudi merjenje magnetne susceptibilonosti, geokemično kartiranje “trace elements”, in remanentni magnetizem.

Tu je problem digitalnih podatkov še bolj očiten kot pri aerofotografiji, saj gre za v celoti digitalno tehniko zajemanja podatkov, tako da kakih pravih “papirnih” podatkov ni.

3.1.7. DOKUMENTIRANJE UNIČENJA IN ARHEOLOŠKI NADZOR

Čeprav so se različne oblike te dejavnosti pojavljale že zelo zgodaj, prave standardizacije dokumentacije na tem področju ni bilo. Načeloma, vendar v praksi zelo redko, so arheologi pristopali k situaciji uničenja podobno kot k neki “dokončani” fazi v izkopavanjih. Načeloma so dokumentirali osnovne podatke o dogodku uničenja (datum, kraj, odgovorne za uničenje, okoliščine uničenja, stratigrafsko situacijo in druge podatke, ki so se jim zdeli relevantni). To se je običajno počelo v zelo sintetični obliki zapisa, v obliki dnevnika s skicami, velikokrat pa tudi tega ni bilo, temveč so se takšne situacije fotografirale, pobrale morebitne najdbe, samo nadaljnje delo pa je bilo odvisno od tega ali je bila gradnja ustavljena oziroma kako se je pristopilo k reševanju arheološkega najdišča. Nečesa, kar bi lahko označili kot uradni zapisnik uničenja, v glavnem ni bilo in se ni zahtevalo.

Tudi pri izvajanju arheološkega nadzora nearheoloških gradbenih posegov ni bilo neke uveljavljene in poenotene prakse z dokumentiranjem. Slednje je kombiniralo risanje oz. fotografiranje presekov in tlorisov, opise plasti. sezname in zbirke najdb in morebitnih drugih vzorcev ipd., oz. je bilo posebej dogovorjeno med naročniki in izvajalci nadzora.

3.1.8. TESTNI ARHEOLOŠKI IZKOPI

Gre za dokaj pogost terenski postopek, ki se od arheoloških izkopavanj ločuje predvsem po svojem namenu. Namen testnega izkopavanja je pridobiti ustrezne informacije za nadaljnje odločanje o izvedbi, obsegu in organizaciji arheoloških in drugih varstvenih posegov. Testna izkopavanja predstavljajo obliko vzorčenja, ki omogoča vpogled v stratigrafski in sedimentni zapis na določenem območju oziroma za pridobivanje vzorcev najdb in drugih informacij, potrebnih za natančnejšo oceno arheološkega potenciala območja in/ali najdišča. Testni izkopi se lahko izvajajo strojno ali ročno. Odvisno od namena in vzorčenja testnih izkopov se predhodno odloči, kaj se bo v testnih izkopavanjih dokumentiralo. Posebnih standardov ali poenotenih praks na tem področju ni bilo, temveč so se običajno oblikovale na konkretnih projektih in v posameznih situacijah.

3.1.9 ARHEOLOŠKO IZKOPAVANJE

V to kategorijo uvrščamo vsa izkopavanja, ki so jih izvajali arheologi, ne glede na dimenzije, razloge in načine dela, in katerih namen je ugotoviti in dokumentirati


50

stratigrafsko situacijo in pobrati ter dokumentirati najdene artefakte, ekofakte in druge relevantne vzorce. Ker gre za najbolj destruktivno terensko metodo, je bilo temu načinu dela v preteklosti in danes posvečeno največ pozornosti, tako da so se izkopavanja pogosto obravnavala ločeno od drugih tehnik. Temu danes zahteve po integraciji podatkov močno nasprotujejo in zahtevajo vključitev izkopavanj v celovit sistem terenskih del v arheologiji. Ker pa gre za daleč najbolj invazivno in kompleksno tehniko, smo jo tudi mi želeli natančneje predstaviti.

Zakonski okviri

Arheološka izkopavanja so razen uporabe iskalnikov kovin dejansko edina prava oblika arheološkega terenskega dela, ki jo eksplicitno omenja zakonodaja in iz nje izpeljani podzakonski akti, (pravilniki, navodila, priporočila itn.). Druge oblike terenskega dela naj bi smiselno izhajale iz sintagme “... metod, ki pomenijo poseg v dediščino” (ZVKD, 19. člen, alineja 4).

V zvezi z dokumentacijo oziroma standardi arheoloških izkopavanj veljavna zakonodaja in drugi sprejeti podzakonski akti in uredbe v Sloveniji govorijo naslednje (besedila ustrezno skrajšali in njegove dele podčrtali avtorji):

• v Zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD; Uradni list RS, št. 7/99):

a) "19. člen: V okvir opravljanja javne službe na področju varstva dediščine sodijo naslednje naloge: ... izvajanje raziskovalnih projektov z metodami, ki pomenijo poseg v dediščino ..."

b) "21. člen: Zavod za varstvo dediščine ... oblikuje metode in standarde za naloge iz 19. člena tega zakona ter usmerja, usklajuje in spremlja njihovo izvajanje ..."

c) "60. člen: Zavarovalna arheološka raziskava zemljišča ... obsega zlasti zavarovalno izkopavanje z izdelavo ustrezne dokumentacije ..."

• Pravilnik o postopku za izdajo dovoljenj za arheološka raziskovanja (Uradni list RS, št. 113/00, odslej Pravilnik):

d) "2. člen: Predlog za izdajo dovoljenja za arheološko raziskovanje ... mora vsebovati ... predlog začasnega in končnega mesta hrambe... standardne izkopavalne oziroma najdiščne dokumentacije ..."

e) "6. člen: ... v odločbi o dovolitvi arheološkega raziskovanja se določijo ... začasno in končno mesto hrambe ... standardne izkopavalne oziroma najdiščne dokumentacije...

f) "8. člen: Vodja arheološkega raziskovanja ... je odgovoren za strokovno pravilno izvedbo arheološkega raziskovanja v skladu z izdanim dovoljenjem in uveljavljenimi strokovnimi standardi ..."


51

• Priporočilo mednarodnih načel za arheološka izkopavanja (sprejeto na generalni konferenci UNESCO, 9. seja, 5.12.1956, New Delhi; v prevodu objavljena v Varstvo spomenikov XIII-XIV/1968-1969(1970), str. 271-275; odslej Priporočila):

"25. člen (Dokumentacija izkopavanj): Skladno z določili ... naj bi arheološke službe kolikor mogoče olajševale dostopnost svojih dokumentacijskih in arheoloških depojskih zbirk ..."

• Pogoji za izdajo dovoljenj za arheološka izkopavanja, pripravljenimi v Zavodu SR Slovenije za spomeniško varstvo na podlagi dosedanjih izkušenj v Sloveniji (v smislu ratificiranega UNESCO-vega priporočila iz New Delhija 1956, objavljeno v Varstvo spomenikov XXI/1977, str. 384-387; odslej Pogoji):

str. 386: " Pravil za izbiro metod izkopavanja in dokumentiranja ni, izbor se vedno ravna po terenu in problemu, ki ga izkopavanje zadeva ... dokumentacija mora sproti zabeležiti vse spremembe v plasteh in prerezih."

Iz omenjenih besedil – izbrali smo samo besedila, ki eksplicitno omenjajo dokumentacijo arheoloških izkopavanj in standardizacijo le-te - lahko vidimo, da je določen samo najbolj splošni okvir, ki zahteva oziroma predpostavlja poenoteno (standardizirano) dokumentacijo, občasno pa tudi metodologijo. ZVKD (7/99) v 21. členu nalaga Zavodu za varstvo kulturne dediščine, da oblikuje metode in standarde za izvajanje raziskovalnih projektov z metodami, ki pomenijo posege v dediščino. V tem smislu je torej podana naloga oblikovati standarde tudi za arheološke posege v dediščino in za nalogo odgovorna inštitucija. Ta naloga do sedaj še ni bila dokončana oziroma je pričujoča študija korak k temu cilju.

Pravilnik o postopku za izdajo dovoljenj za arheološka raziskovanja (Ur. list 113/00) predpostavlja, da že obstaja standardna izkopavalna oziroma najdiščna dokumentacija. Teh standardov pa v času sprejetja Pravilnika še ni bilo. Pri tem se je Pravilnik skliceval samo na 60. člen ZVKD, ki v svojem tretjem odstavku zahteva, da minister določi postopek izdaje dovoljenja, oziroma v drugem odstavku istega člena uvede inštitut dovoljenja ministra za arheološka izkopavanja oziroma raziskovanja.21

Poleg omenjenih aktov, sta danes v uporabi še dva starejša dokumenta, Priporočilo (1956) in Pogoji (1977). Pogoji temeljijo na ratificiranem dokumentu UNESCO (Priporočilo) in na dosedanjih izkušnjah v Sloveniji. Slednje so bile predstavljene na strokovnem srečanju “Arheološko izkopavanje” (januar 1973) in objavljene v Varstvu spomenikov XVII-XIX/1, 1974. Še danes se dejansko vsaka odločba ministra za kulturo za dovoljenje za arheološko raziskovanje sklicuje na ta dva dokumenta, ki sta s tem

21 V zvezi s Pravilnikom opozarjamo na strogo zahtevo, namreč, da je potrebno za vsako arheološko raziskovanje (kot je to definirano v drugem odstavku 1. člena Pravilnika) potrebno pridobiti dovoljenje. V praksi od nastopa tega pravilnika se je dovoljenja zahtevalo v glavnem za arheološka izkopavanja, precej redkeje pa za neinvazivne oz. šibkoinvazivne postopke.


52

povzdignjena z ravni priporočila oziroma pravilnika Zavoda SR Slovenije za spomeniško varstvo na raven obvezujočih dokumentov.

Pri tem seveda želimo opozoriti na težave, ki izhajajo iz uporabe tako starih dokumentov, ki v marsičem več ne ustrezajo uveljavljenim praksam danes oziroma vsebujejo nekatere protislovne trditve.22

Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine (Ur. list 7/99 in 24/99) ne omenja ne standardizacije ne dokumentacijskih metod. Edina izjema je v 6. členu, v alineji b, kjer pravi, da se mora stroške, tudi za dokumentiranje vseh izsledkov vključiti v investicijske programe za izvedbo posegov v okolje oziroma prostor.

Stanje na področju dokumentacije arheoloških izkopavanj

V razvoju arheoloških izkopavanj, predvsem na področju tehnik dela in dokumentiranja, je pri nas prišlo do izrazite spremembe od konca osemdesetih let dalje. Takrat so bila prvič vpeljana t.i. stratigrafska izkopavanja s celovito spremenjeno filozofijo in sistemom dokumentiranja. Razvoj v tej smeri je potekal predvsem na Oddelku za arheologijo, ki je tudi izvedel prve pilotske projekte s tovrstno metodologijo dela in dokumentiranja (o stratigrafskih izkopavanjih glej npr. v Harris 1989, Barker 1998, Arheo 12, 1991).23

Razvoj stratigrafske metodologije izkopavanj pri nas je temeljil predvsem na aplikaciji tovrstne metodologije v britanski in tudi deloma v italijanski arheologiji (glej v Grosman 1991).

Glavna razlika na dokumentacijskem področju je predstavljala odpravo izkopavalnega dnevnika kot glavnega dokumentacijskega sredstva. Dnevnik je nadomestil sistem dokumentiranja posameznega konteksta (single context recording), ki je temeljil na različnih obrazcih. Druga pomembna novost je bila računalniška podpora. Ta je bila zelo učinkovita prav zaradi tako analitsko razstavljene dokumentacije.

Glavna enota opazovanja in dokumentiranja je postala stratigrafska enota (SE), ki postala žariščna točka celotnega dokumentacijskega sistema, na katero se je lahko navezovalo vse ostale dokumentirane pojave, kontekste in predmete.

Za širšo uveljavitev tega sistema izkopavanj in dokumentiranja je bil ključen program zaščitnih izkopavanj na trasah avtocest Slovenije, ki ga je koordinirala Skupina za arheologijo na avtocestah Slovenije (SAAS), in kjer so večino izkopavanj vodili mlajši arheologi, ki so se imeli možnost izšolati v novi tehniki dela.

22 Tako Pogoji izrecno govorijo, da pravil za izbiro metod izkopavanja in dokumentiranja ni oziroma da je njihov izbor odvisen od okoliščin na terenu in problematike terena (str. 386). 23 Neodvisno od strokovnjakov z Oddelka za arheologijo je metodo stratigrafskih izkopavanj v svojih ternskih projektih uporabljal tudi P. Mason iz takratnega Regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Novega mesta.


53

Splošna uporaba stratigrafske izkopavalne in dokumentacijske metodologije je tudi ustvarila veliko boljše pogoje za standardizacijo metod in dokumentacije. K temu so veliko pripomogle tudi zahteve SAAS po čim bolj poenotenih poročilih in dokumentaciji, čeprav ni bilo za to posebej izdelanega standarda ali priročnika, kot je to bil primer s sistematičnim površinskim pregledom za potrebe SAAS.24

Danes je skoraj v celoti uveljavljena stratigrafska metoda izkopavanj z načinom dokumentiranja na obrazcih. Tradicionalni dnevnik izkopavanj pa se vse bolj spreminja v dnevnik, ki spremlja potek dela in beleži okoliščine dela.

Povsod kjer se izvajajo stratigrafska izkopavanja, te spremlja dokumentacija na obrazcih. Zaradi lažje preglednosti na Tabeli 11 predstavljamo v obliki organigrama sistem aktualnega dokumentiranja na stratigrafskih izkopavanjih, na tabeli 12 pa razlike v vrstah obrazcev oziroma predmetov dokumentiranja pri treh večjih skupina inštitucij.

Med omenjenimi tremi skupinami inštitucij dejansko ni nobenih bistvenih razlik v smislu organigrama dokumentacijskih postopkov oziroma so te razlike nebistvene za kvaliteto dela. Prav tako to velja tudi za razumevanje tabele 12. Dejanske razlike niso v vrsti podatkov, ki se jih na izkopavanjih beleži, temveč v vrsti zapisa teh podatkov oziroma tudi v sami tehnični in tehnološki izvedbi dela, kar pa v najožjem smislu ni predmet dokumentacije najdišča, stratigrafije ali najdb.

Pri tem je treba reči, da na obeh tabelah nismo posebej predstavljali primarne obdelave najdb oziroma postizkopavalnega dela. Za slednje lahko rečemo, da so tu razlike še največje, ker gre za različne namene, zakaj in kako se najdbe in podatki obdelujejo in analizirajo. Na tem polju ima vsaka skupina svoje obrazce, včasih so tudi znotraj iste skupine ti različni glede na vrste terenov in tehnik dela. Skupno vsem pa je, da ti obrazci zagotavljajo sledenje izvora najdb ali vzorcev iz stratigrafskih enot.

Prav tako nismo posebej predstavljali “arhiva” ki nastaja po končanih izkopavanjih. Tu se odpira več vprašanj. Prvo je vprašanje digitalnih podatkov. Ti danes vse pogosteje nadomeščajo papirno dokumenatacijo, tudi zato, ker so določene vrste podatkov (npr. geodetske meritve, digitalne fotografije, video posnetki ipd.) izdelane samo v digitalni obliki. naslednje vprašanje je, kaj sodi v arhiv: surova dokumentacija, filtrirana dokumentacija, izbor podatkov glede na zahteve naročnika itn. Tudi tu se organizacija arhivov razlikuje glede na omenjene tri glavne skupine izkopavalcev. V vsakem primeru pa je skupno vsem, da so digitalni arhivi podprti z različnimi programi za vodenje baz podatkov, medtem ko je papirna dokumentacija shranjena v svoji osnovni obliki, vendar skorajda nikoli po arhivskih načelih, ker teh pravzaprav ni oziroma se jih ne zahteva. Težava z arhivi je tudi glede skrbništva. Odločbe za izkopavanja sicer zahtevajo, da se mora izvirnik raziskovalne dokumentacije oddati v trajno hrambo pristojnemu muzeju 24 Zahteve SAAS po čim večjem poenotenju metod in dokumentacije je verjetno potrebno videti tudi v luči vse bolj razširjenega tržišča arheoloških storitev, kjer so vodilno vlogo prevzela privatna podjetja, katerih delo (njegovo kvaliteto), je bilo potrebno ustrezno nadzirati.


54

najkasneje 5 let po zaključku raziskovanja. Pri tem pa ni določeno, kaj je dejansko vsebina raziskovalne dokumentacije. Prav na področju arhiviranja je verjetno največ težav in odprtih vprašanj, ki pa jih bomo natančneje obdelali v poglavju o predlaganih standardih in priročnikih, kjer je tudi predstavljen naš predlog organizacije arhiva.

Tabela 11. Organigram običajnih dokumentacijskih postopkov na arheoloških izkopavanjih


55

ZVKDS Izobraževalni sektor Privatni sektor

Arheološka dokumentacija - terensko izkopavalno delo

OE Novo mesto OE Celje Oddelek za

arheologijo FF Tica sistem d.o.o. Arhej d.o.o.

Dokumentacija opisna: seznam stratigrafskih enot (SE), obrazec za opis SE

/ dodatno še:

obrazec za opis SE skelet

/ dodatno še: opis SE (zidana struktura), opis SE (skelet), seznam grobov

Dokumentacija fotografska: seznam digitalnih posnetkov, seznam diapozitivov

/ dodatno še: seznam posnetkov

/ dodatno še: seznam posnetkov 6x6

/ dodatno še: seznam filmov, seznam posnetkov

/ dodatno še: seznam posnetkov, seznam tlorisov, seznam profilov, seznam str. pogledov

Dokumentacija grafična: seznam risb

/ dodatno

še: seznam fotoskic

/ dodatno še: seznam fotoskic

Dokumentacija merska: dnevnik geodetskih meritev

/ dodatno še: seznam stojišč

(kot grafični in podatkovni list)

(kot grafično-podatkovni list)

(kot podatkovni list)

(kot podatkovni list) / dodatno še: seznam stojišč

Dokumentacija najdb in vzorcev: seznam posebnih najdb, seznam vzorcev

/ dodatno še: obrazec za opis posebne najdbe (skelet)

/ dodatno še: seznam najdb, seznam flotacij

/ dodatno še: obrazec za opis pos. najdbe (skelet), seznam flotacij

/ dodatno še: seznam najdb, seznam flotacij

/ dodatno še: seznam najdb, seznam separacij

Priričniki, navodila, smernice itd.

Navodila za izpolnjevanje obrazca za opis SE

Navodila za izpolnjevanje seznamov in obrazcev

Priročnik za arheološka izkopavanja - postopki in dokumentiranje

Navodila za terensko dokumentacijo (fotografija, meritve, izpolnjevanje obrazcev

Navodila za izpolnjevanje seznamov in obrazcev, za geodetsko merjenje, za terensko fotografijo; Smernice za najdbe, vzorce in separacijo

Tabela 12. Običajno dokumentirane vsebine (in obrazci) v novejši arheološki praksi v Sloveniji.


56

SAAS in njegov vpliv na razvoj standardizacije terenske dokumentacije

Od sredine devetdesetih let, ko je se za potrebe zaščitne arheologije pri gradnji avtocest pri ZVKD oblikovala SAAS (Skupina za arheologijo na avtocestah Slovenije), je ta s svojo vlogo koordinatorja zaščitnih posegov zelo vplivala tudi na razvoj in aplikacijo nekaterih sodobnih terenskih in dokumentacijskih tehnik in tudi nekaterih standardov v zvezi z določenimi vrstami terenskih del in njihove dokumentacije.

Za potrebe t.i. preventivne faze zaščite je bil leta 1994 izdelan elaborat Struktura in Postopki (Novaković in Grosman 1994), ki je bil najprej zamišljen kot priročnik s temeljnimi navodili za izvajanje vrste nedestruktivnih metod, kmalu pa je postal podlaga za poenoteno metodologijo sistematskih površinskih in podpovršinskih pregledov za vse projekte na trasah avtocest. Dodatno standardizacijo pa je pri dokumentaciji preventivne faze uveljavljal SAAS z zahtevano obliko poročil o delu in arhivom podatkov iz t.i. preventivne faze, skoraj sočasno pa je potekalo poenotenje dela izkopavalne dokumentacije (terenski dnevniki, etapna poročila, končna poročila), kar je velikokrat izhajalo iz potreb naročnikov (investitorjev) po nadzoru nad arheološkimi terenskimi projekti. Pri slednjih je potrebno opozoriti, da dobršen del tovrstno poenotene dokumentacije ni izhajal iz arheoloških konceptov, temveč iz poslovnih potreb naročnikov. V vsakem primeru pa je treba reči, da je SAAS z nekaj primeri standardizacije na svojem področju odprl podobne možnosti tudi za druge oblike terenskih del.

3.2 SKLEPNE UGOTOVITVE O AKTUALNEM STANJU TERENSKE DOKUMENTACIJE

Dosežki

1. Povečanje različnih vrst, metod, specializacij terenskega dela v zadnjem desetletju narekuje hkrati tudi razvoj integracijskih sistemov.

2. Metodologija stratigrafskih izkopavanj in dokumentiranja postaja splošno sprejet način dela. Zaradi obsežnih izkopavalnih del v zadnjem desetletju se je prenos znanja na mlajše generacije močno povečal.

3. Dokumentiranje na obrazcih izrazito olajša uvajanje standardov. Dosedanja praksa obrazcev povečala komunikacijsko jasnost in primerljivost podatkov.

4. Digitalna podpora omogoča hitrejše, natančnejše in učinkovitejše dokumentiranje, manipulacijo s podatki in njihovo konvertiranje ter arhiviranje.

5. Premik v težišču razvoja dokumentacijskih konceptov, tehnologij in praks. Če je v obdobju od 1990 do približno 2000 glavni in edini protagonist bil Oddelek za arheologijo FF, so poleg njega pomembno vlogo v razvijanju novih konceptnih in tehnoloških vidikov dobili tudi določene skupine strokovnjakov, ki delajo v zasebnem sektorju (zlasti pri arheoloških izkopavanjih).


57

Šibke točke

1. Razen izkopavanj ni nobena druga terenska oblika (z delno izjemo uporabe detektorjev kovin) eksplictno navedena kot predmet zakonskih in podzakonskih aktov.

2. Odsotnost določenih oblik terenskega dela. Pri tem posebej opozarjamo na slabo premišljeno in dokumentacijsko slabo podprto prakso izvajanja dokumentiranja uničenja in nadzora pri gradbenih ne-arheoloških posegih. Takšne oblike terenskega dela so bile zelo redko dokumentirane. Poseben problem je raba detektorjev kovin, ki se jo sme aplicirati samo v posebnih pogojih in okoliščinah. Razen internega pravilnika podjetja Arhej d.o.o. o rabi iskalcev kovin na tem področju ni nobenih drugih pravil, ki bi natančneje razdelali načine pravilne uporabe iskalcev kovin pri terenskih delih, kot so ti določeni s konvencijo iz La Valette.

3. Nedoslednost, protislovnost in anahronizmi v nekaterih zakonskih in podzakonskih aktih, odločbah ipd. Razlog za to vidimo predvsem v uporabi nekaterih starih dokumentov, pravil in predpisov.

4. Kljub precejšnjemu poenotenju izkopavalnih in dokumentacijskih metod v zadnjih desetih letih še vedno na njihovem “robu” obstajajo izkopavanja, ki ne dosegajo ravni dobre prakse, kot se je ta v zadnjem času uveljavila.

5. Problem arhiviranja najdb in dokumentacije. Gre za zelo ohlapno regulirano področje, vendar se v praksi redko izvaja v skladu s predpisi. Večji del dokumentacije (papirne in digitalne) se še vedno hrani pri izkopavalcih. Pri naročnikih, zavodih oziroma v muzejih se običajno hranijo samo začasna in končna poročila z izkopavanj in drugih naročenih terenskih delih.

6. Slabo oziroma premalo natančno določeni subjekti – izvajalci terenskih del. Obstoječi predpisi govorijo samo o univerzitetnem diplomiranem arheologu (s petletnimi delovnimi izkušnjami strokovnega sodelavca), ki je lahko vodja izkopavanj. Specifikacije “izkušenj” in “strokovnega sodelavca” ni.

7. Negativen učinek obrazcev. Opažen je pojav, da obrazci “narekujejo” izkopavanja in prepoznavanje ter opisovanje opaženega in ne obratno. Izhodišče ni več opazovanje enot stratigrafije, temveč obrazec. Izgublja se raznolikost SE.

8. Marsikdaj premalo premišljene računalniške baze podatkov. Predvsem upoštevano stališče vnašalca, ne pa uporabnika ali analitika.

9. Vse večja uporaba digitalnih tehnologij v dokumentaciji zahteva poglobljen razmislek in dogovor o njenem statusu, hrambi in tehnoloških standardih.

4 PREDLOG STANDARDOV

58

4. PREDLOG STANDARDOV


59

Standarde razumemo kot del večplastnega sistema zagotavljanja kvalitete terenskega in poterenskega dela v arheologiji. V tem smislu standardi v ožjem pomenu besede postavijo glavne definicije, namene in temeljna načela postopkov. Za zagotavljanje celovitejšega sistema pa standarde morajo nujno spremljati še drugi dokumenti, kot so merila kvalitete dela, navodila za upravljanje postopkov in priročniki za posamezne tehnike dela.

V predlogu standardov za arheološke terenske, poterenske in dokumentacijske postopke, ki ga predlagamo, namenoma ne želimo podajati podrobnosti oziroma natančno predpisovati načine, tehnologije in organizacijo dela. Deloma zato, ker je nemogoče predvideti vse okoliščine in pogoje, ki delujejo na izbiro in izvedbo terenskih in poterenskih postopkov, predvsem pa smo mnenja, da je treba izvajalcem in strokovnjakom pustiti dovolj manevrskega prostora, da lahko še naprej razvijajo terensko delo v smislu finančne, organizacijske in tehnološke učinkovitosti. S tem smo jih tudi zavezali k večji odgovornosti, ki jih nosijo za svoje odločitve.


60

4.1. SPLOŠNI MODEL STANDARDOV

Model, ki ga predlagamo za terenske, poterenske in dokumentacijske postopke je sestavljen iz dveh delov. Prvi del so standardi postopkov, drugi del pa so standardi obveznih dokumentov.

Standardi postopkov so sestavljeni iz treh točk (glej tudi Tabela 13):

1. Definicija postopka

Vsebuje temeljna načela, namen, predmet in vrsto podatkov, relevantnih za postopek. Po potrebi definicija določa tudi njegove meje oziroma domet. Definicija mora biti dovolj jasna in nedvoumna hkrati pa tudi dovolj široka, da dopušča morebitne variacije znotraj začrtanega polja.

2. Opis postopka (razširja definicijo)

Vsebuje kratko razlago namena in tehnologije postopka, razlogov in okoliščin za izbor postopka, pričakovane rezultate in njihovo obliko ter zveze z drugimi postopki. Del opisa so lahko tudi temeljna načela vodenja postopka.

3. Obvezni dokumenti postopka

Našteti so nujni dokumenti, ki nastajajo pred, med in po končanem postopku.

Te tri točke tvorijo standard, ki bi moral zavezovati vse akterje v terenskih in poterenskih arheoloških projektih. Vsi projekti, ki ravni teh treh točk ne dosežejo, so podstandardni.

Pomemben spremljajoči del standardov so besedila, ki so predvsem v pomoč za lažje doseganje ravni, ki jo predpisujejo standardi. To so priročniki, smernice, navodila, modeli dokumentacije in ključi, legende, šifranti. V študiji so v prilogah predstavljeni kot demonstracija svetovanih načinov, vsebin in oblik dokumentacije.


61

Terenski/poterenski postopek

S T A N D A R D

Definicija postopka

a) splošna definicija in predmet postopka, podatki relevantni za postopek

b) namen, pogoji in okoliščine izbora oziroma uporabe postopka

c) domet oz. omejitve postopka

Opis postopka

a) kratka razlaga postopka (namen, tehnologija, organizacija in izvedba)

b) opredelitev razlogov za izbor postopka

c) pričakovani rezultati, njihova vsebina in oblika

d) zveza z drugimi postopki

e) razširjen opis dometa in omejitev postopka

Obvezni dokumenti postopka

1. Delovni načrt

2. Terenski zapisnik

3. Delovni dnevnik

4. Arhiv primarnih podatkov (in najdb)

5. Arhiv sekundarnih podatkov (in najdb)

6. Strokovno poročilo o delu in rezultatih

7. Dokument depozicije arhiva (in najdb)

Tabela 13. Shema modela standardov

4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI

62

4.2. STANDARDI POSTOPKOV

Seznam postopkov

postopek neinvazivno / (šibko) invazivno

Obvezni dokumenti

Kabinetno ovrednotenje N DN, DD, SPR

Arheološka topografija N, ŠI DN, TZ, DD, APP(N), ASP(N), SPR

Rekognosciranje iz zraka in analiza aerofotografij

N DN, TZ, DD, APP, ASP, SPR

Sistematični površinski in podpovršinski pregled

N, ŠI DN, TZ, DD, APP(N), ASP(N), SPR

Strukturni pregled in stavbna analiza

N, ŠI, I DN, TZ, DD, APP(N), ASP(N), SPR

Geofizikalni in geokemični pregled, pregled z detektorji kovin

N DN, TZ, DD, APP, ASP, SPR

Vrtanje ŠI DN, TZ, DD, APP(N), ASP(N), SPR

Dokumentiranje uničenja in arheološki nadzor

N DD (+ZU/ZN), APP(N), ASP(N), SPR

Testno arheološko izkopavanje I DN, TZ, DD, APP(N), ASP(N), SPR

Arheološko izkopavanje I DN, TZ, DD, APP(N), ASP(N), SPR

Primarna valorizacija najdb in dokumentacije

N DN, DD, SPR (če se zahteva)

Legenda: DN – delovni načrt TZ – terenski zapisnik DD – delovni dnevnik APP(N) – arhiv primarnih podatkov (in najdb) ASP(N) – arhiv sekundarnih podatkov (in najdb) SPR – strokovno poročilo o delu in rezultatih ZU – zapisnik uničenja ZN – zapisnik nadzora


63

4.2.1. KABINETNO OVREDNOTENJE

Definicija

Kabinetno ovrednotenje (bibliografski in arhivski pregled) je arheološko strokovno delo, katerega namen je zbrati, urediti in ovrednoti vse publicirane oziroma arhivirane podatke, relevantne ali potencialno relevantne za konkreten arheološki terenski ali neterenski projekt (znanstveni, zaščitni, prezentacijski, izobraževalni). Natančnost in poglobljenost kabinetnega ovrednotenja določa arheološki projekt, kateremu je ovrednotenje namenjeno. Po potrebi lahko kabinetno ovrednotenje vključuje tudi pregled hranjenih najdb. Kabinetno ovrednotenje je kot eden od postopkov za odločanje o nadaljnjih arheoloških strokovnih oziroma raziskovalnih posegih.

Ker kabinetno ovrednotenje ne vključuje fizičnih posegov v prostor zanj, ni potrebno pridobiti dovoljenja. Morebitna dovoljenja so potrebna le od kuratorjev podatkov, če se tako zahteva, za njihov vpogled, morebitne kopije in nadaljnjo uporabo.

Opis

Kabinetno ovrednotenje je del priprave terenskega projekta ali pa samostojno delo. Vključuje pregled publiciranega, arhiviranega in drugega dokumentacijskega gradiva kot pripravo za arheološke terenske ali neterenske projekte. V podporo projektom lahko kabinetno ovrednotenje vključuje tudi pregled najdb. Cilj ovrednotenja je pridobiti informacije, na podlagi katerih je možno oceniti arheološki potencial določene lokacije, najdišča, kompleksa struktur oziroma drugih arheoloških pokazateljev in temu ustrezno pripraviti terenski projekt. Kabinetno ovrednotenje vključuje informacije o prisotnosti, količini, starosti, ohranjenosti, kontekstih pojavljanja, načinu odkritja in vseh drugih relevantnih lastnostih arheološkega zapisa na opazovani lokaciji.

Dokumentacija kabinetnega ovrednotenja

1. Delovni načrt

2. Delovni dnevnik



64

4.2.2. ARHEOLOŠKA TOPOGRAFIJA

Definicija

Arheološka topografija je oblika enostavnejšega neinvazivnega oz. šibko invazivnega arheološkega pregleda terena z namenom odkrivanja novih najdišč in/ali opazovanja stanja znanih najdišč ter za potrebe ocene arheološkega potenciala prostora. Arheološko topografijo se izvaja pod vodstvom strokovno usposobljene osebe.

Arheološka topografija ne vključuje posebnih strategij vzorčenja, temveč je izbira pregledanih lokacij in območij stvar presoje topografa. Vključuje fizične oglede in beleženje rezultatov ogledov površin posameznih lokacij, najdišč in spomenikov z namenom odkrivanja arheoloških pokazateljev, njihove strukture in razprostranjenosti v prostoru. Med topografskimi opazovanji je dovoljeno pobrati zelo majhno količino najdb s površine tal ali struktur oziroma na že obstoječih 'odprtinah' v tleh (izruvana drevesa, vseki cest, jarki ipd.), in ki so relevantne za oceno arheološkega potenciala opazovanega območja. Izkopavanje z namenom pridobivanja najdb ali ugotavljanja arheoloških depozitov ni del arheološke topografije.

Vsako topografsko dejavnost je potrebno prijaviti javni službi za varstvo kulturne dediščine in če ni drugače dogovorjeno, tudi predati strokovno poročilo in pobrane najdbe.

Opis

Arheološka topografija predstavlja eno najstarejših neinvazivnih metod iskanja arheoloških pokazateljev v prostoru oziroma glavno terensko metodo za izdelavo arheoloških kart in podobnih inventarjev arheoloških najdišč in spomenikov. Razlogi oziroma motivi za izvedbo arheološke topografije so lahko zaščitne, varstvene, raziskovalne ali pedagoške narave. V arheološki topografiji se načeloma pregledujejo lokacije, za katere se na podlagi predhodnega vedenja o poselitvenih značilnostih, informacijah lokalnega prebivalstva ali informacijah naključnih najditeljev ter drugih informacijah, bolj ali manj upravičeno predpostavlja obstoj arheoloških ostalin.

Arheološka topografija je postopek, ki se ga lahko uporablja tudi pri dokumentiranju stanja ohranjenosti oziroma ogroženosti že znanih arheoloških najdišč ali spomenikov. V bolj ali manj rednih časovnih intervalih se beležijo spremembe na najdišču ali spomeniku, še posebej tiste, ki vplivajo na kvaliteto ohranjenosti najdišča ali spomenika. V tem primeru lahko arheološka topografija preraste v kompleksnejši projekt arheološke valorizacije, ki vključuje tudi druge postopke in tehnike terenskega dela.

Pri arheološki topografiji je dovoljeno pobirati samo zelo majhno količino najdb, da ne bi prišlo do večje škode prevelike škode v arheološkem zapisu najdišča. Te najdbe služijo kot vzorec, ki pomaga natančneje kronološko in funkcionalno določiti samo najdišče. Po končanem delu je potrebno strokovno poročilo o topografskem pregledu


65

skupaj s pobranimi najdbami predati pristojni javni službi za varstvo kulturne dediščine oziroma se s to službo dogovoriti za nadaljnje postopke v zvezi z izdelavo dokumentacije in hrambo najdb. Vsakršno nadaljnje poseganje v najdišče, zlasti pa v njegov stratigrafski zapis, ni predmet arheološke topografije, temveč drugih tehnik terenskih postopkov in njihovih pravil.

Dokumentacija arheološke topografije

1. Delovni načrt


3. Delovni dnevnik





66

4.2.3. REKOGNOSCIRANJE IZ ZRAKA IN ANALIZA AEROFOTOGRAFIJ

Definicija

Rekognosciranje iz zraka in analiza aerofotografij sta postopka pridobivanja podatkov o arheoloških pokazateljih in njihovem prostorskem kontekstu s pomočjo tehnik daljinskega zaznavanja. Način pridobivanja primarnih podatkov je fotografiranje tal z različnimi senzorji. Rekognosciranje iz zraka in/oziroma analiza aerofotografij se uporabljata za odkrivanje arheoloških pokazateljev na površini in pod njo oziroma za opazovanje procesov spreminjanja površine za učinkovitejši nadzor stanja kulturne dediščine.

Arheološko rekognosciranje iz zraka pomeni namensko opazovanje prostora z namenom odkrivanja oziroma beleženja arheoloških pokazateljev na tleh in pod površino tal in nujno vključuje strokovno usposobljeno osebo pri rekognosciranju. Analiza aerofotografij vključuje analizo aerofotografij, ki so bile pridobljene v namenskem arheološkem rekognosciranju iz zraka, in fotografij, ki so bile izvirno posnete za druge namene.

Opis

Celovit postopek rekognosciranja iz zraka in analize aerofotografij je sestavlje iz treh postopkov:

• rekognosciranja (opazovanja oziroma fotografiranja)

• analize vseh aerofotografskih virov

• kartiranja prepoznanih arheoloških pokazateljev

Arheološki pokazatelji se kažejo v različnih pojavnih oblikah, največkrat kot vegetacijski pokazatelji, barvne spremembe tal in kot dejanski objekti oziroma njihove sence na površini tal. Pri aerofotografiji je tridminezionalne arheološki zapis projiciran na dvodimenzionalno površino tal in kot tak tudi dokumentiran na nosilcu zapisa (npr. filmu). Zato razslojevanje (časovno, stratigrafsko ...) podatkov temelji na tipičnosti določenih oblik in struktur.

Pojavljanje površinskih znakov je odvisno od vremenskih razmer in stanja tal, zaradi česar je treba opazovanja izvajati v ustreznih oziroma optimalnih pogojih in ciklično. Tehnike snemanja vključujejo popolno pokrivanje prostora v snemalnih pasovih (vertikalno posnetki in/ali stereopari) oziroma vrtenje okrog lokacij za izbiro položajev, v katerih je vidljivost arheoloških znakov najboljša (poševni posnetki).

Analiza fotografij je sestavljena iz dveh glavnih postopkov:

• odkrivanja arheoloških pokazateljev in drugih relevantnih podatkov;

• njihovega kartiranja.


67

Odkrivanje arheoloških pokazateljev na aerofotografijah se izvaja na izvirnih posnetkih. Vse posnetke je potrebno georeferencirati in razpačiti zato, da lahko kartiramo arheološke pokazatelje. Kartiranje se dopolni s klasifikacijo in interpretacijo arheoloških pokazateljev.

Dokumentacija rekognosciranja iz zraka in analize aerofotografije

1. Delovni načrt


3. Delovni dnevnik

4. Arhiv primarnih podatkov

5. Arhiv sekundarnih podatkov



68

4.2.4. SISTEMATIČNI POVRŠINSKI IN PODPOVRŠINSKI PREGLED

Definicija

Sistematični površinski oziroma podpovršinski pregled predstavlja neinvaziven oziroma šibkoinvaziven postopek opazovanja, beleženja in pobiranja oziroma vzorčenja arheoloških ostalin na površju tal (t.i. površinski zapis). Namen sistematičnega površinskega oziroma podpovršinskega pregleda je na pregledanem območju na sistematičen način (s pomočjo vzorčenja) ugotoviti arheološke pokazatelje in iz njih sklepati na prisotnost arheoloških najdišč oziroma območij, njihov površinski obseg in vsebino. Slednje se ugotavlja na podlagi analize pobranih najdb (datacija, funkcija, tipi) in preučitve njihove prostorske distribucije. V okoliščinah, kjer zaradi slabše vidnosti površja tal, se lahko po potrebi izvede sistematični podpovršinski pregled, ki pomeni sistematičen pregled vzorcev malih izkopov do dna površinske plasti (oz. nekdanje ornice ali druge površinske plasti).

Sistematični površinski oziroma podpovršinski pregled vodi strokovno usposobljena oseba. Vsak tovrsten projekt se lahko izvaja samo z dovoljenjem javne službe za varstvo kulturne dediščine.

Opis

Sistematični površinski pregled

Predstavlja zelo učinkovito tehniko opazovanja površinskega zapisa, pri čemer ustrezno vzorčenje omogoča uspešno generalizacijo za večji prostor. Ključna vprašanja pri pripravi sistematičnega površinskega pregleda so, kaj se opazuje in kako se vzorči. Na ustreznost vzorca vpliva tudi velikost prostora, ki ga želimo vzorčiti, ocena časa, ki nam je na voljo, in tip arheoloških ostankov, ki jih predvidevamo na opazovanem prostoru. Drugi dejavniki, ki pomembno določajo učinkovitost in uspešnost sistematičnega površinskega pregleda so: vidljivost površine tal, poznavanje podepozicijskih procesov. Razpoznavnost določenih obdobij ali dejavnosti v površinskem zapisu ni samo posledica prisotnosti najdb iz teh obdobij na površju, temveč v veliki meri tudi njihove diagnostičnosti.

Arheološka teorija vzorčenja definira kot svoj predmet človekovo vedenje oziroma aktivnosti, ki se odražajo v arheološkem zapisu na površju. Vsako načrtovanje sistematičnega terenskega pregleda mora ustrezno premisliti strategije vzorčenja, ki natančno definirajo zvezo med ciljno populacijo pojavov in vzorčno populacijo, iz katere se izpeljujejo sklepi in generalizacije. Dimenzije vzorca, ki ga nameravamo pregledati, so kompromis med tipom človekovega vedenja, ki ga želimo preučevati, pričakovanimi manifestacijami le-tega v arheološkem površinskem zapisu in organizacijsko-logističnih pogojev in okoliščin izvedbe projekta.

Pri preučevanju območij, sestavljenih iz različnih ekosistemskih in geomorfoloških enot, je potrebna t.i. stratifikacija vzorca, kar pomeni, da se heterogen prostor razdeli na


69

posamezne bolj homogene enote, v katerih se, odvisno od lokalnih okoliščin in pričakovane oblike površinske arheologije, uporabljajo različne tehnike vzorčenja.

Dodatni problem za strategije vzorčenja predstavlja dejstvo, da se površinski zapis na isti lokaciji ne pojavlja vedno na istem mestu in vedno v enaki obliki, ker so opazovane površine del aktivnega in stalno spreminjajočega se sistema rabe tal.

Pri interpretiranju površinskega zapisa je treba vedno upoštevati, da površinski zapis, ki ga pretežno sestavljajo manjše oz. premične najdbe, pomeni preoblikovano (popačeno) projekcijo tridimenzionalnega (stratificiranega) zapisa na dvodimenzionalno ravnino (površino). Stratificirani konteksti so v površinskem zapisu odsotni, tako da je kronološko sosledje možno ugotoviti samo na podlagi analize najdb. Ob prepostavki, da je bil v sistematčnem površinskem pregledu dokumentiran arheološki zapis iz različnih obdobij, lahko interpretacija vsebuje diahrono in sinhrono perspektivo – interpretira se razvojna dinamika in zveze med sočasnimi pojavi. Temeljni kontekst take interpretacije je vedno prostorska distribucija najdb. V analizi vzorcev, ki se v njej pojavljajo, je potrebno upoštevati tako kvantitativne, kot tudi kvalitativne vidike najdb oziroma njihovih zvez in skupin v površinskem zapisu.

Interpretacija najdb običajno izhaja iz funkcionalnih in kronoloških značilnosti. Šibka oziroma visoka vrednost gostote najdb sta vedno relativni za vsako posamezno območje. Pri interpretiranju arheološkega zapisa na regionalnem nivoju, kjer se običajno želi ugotoviti osnovne poteze naselbinskih vzorcev in njihovega razvoja se v glavne opazujejo štirje parametri v distribucijah najdb:

• število najdišč v pregledanem, prostoru,

• število najdišč po posameznih obdobjih in funkcionalnih tipih,

• odnos med arheološkimi najdišči in naravnim okoljem (geologija, prsti, relief, klima,...),

• odnos med samimi najdišči.

V vseh primerih nam veliko več povedo relativne količine kot pa absolutne.

Večina poterenskih analiz se opravlja na pobranem oziroma zabeleženem gradivu (najdbah). Pred interpretacijo najdb, ki jo izvajajo usposobljeni strokovnjaki (lahko tudi specialisti), je potrebno najdbe primarno obdelati: očistiti, oprati, sortirati po glavnih tipih oz. surovinah in odvreči nerelevantno gradivo. V samih analizah se opazujejo in beležijo vsi pomenljivi podatki o najdbah (natančna tipologija, kronologija, funkcionalna opredelitev, ornament, drugo).

Sistematični podpovršinski pregled

Za sistematični podpovršinski pregled se smiselno uporabljajo navodila in merila sistematičnega površinskega pregleda. Sistematični podpovršinski pregled se izvaja do dna površinske plasti.


70

Dokumentacija sistematičnega površinskega / podpovršinskega pregleda

1. Delovni načrt


3. Delovni dnevnik





71

4.2.5. STRUKTURNI PREGLED IN STAVBNA ANALIZA

Definicija

Strukturni pregled in stavbna analiza sta terenska postopka za natančnejše določanje arheoloških vsebin stoječih struktur oziroma vseh drugih grajenih oblik (zidov, nasipov ipd.). Strukturni pregled sodi med neinvazivne oziroma šibko invazivne postopke, medtem ko stavbna analiza lahko vključuje tudi invazivne postopke. Namen strukturnega pregleda je ugotavljanje obstoja in oblik struktur na površini tal, ocena stanja ohranjenosti ter dokumentiranje struktur za potrebe zaščite arheološke dediščine oziroma za raziskove. Namen stavbne analize je preučitev gradbenih dejanj, elementov, procesov gradnje in uničenja opazovanega arhitekturnega spomenika v historičnem in tehničnem smislu.

Za oba terenska postopka je potrebno pridobiti dovoljenje javne službe za varstvo kulturne dediščine in, če ni drugače dogovorjeno, tam tudi shraniti najdbe s spremljajočo dokumentacijo. Oba postopka vodi strokovno usposobljena oseba.

Opis

Strukturni pregled in stavbna analiza sta terenska postopka, katerih smoter je ugotoviti naravo, zgodovino, starost, sestavo, obliko in druge vsebine, povezane z določeno strukturo ali skupino struktur (strukturnim kompleksom) oziroma arhitekturo. Temeljna razlika med njima je v stopnji invazivnosti, medtem ko je strukturni pregled neivazivna oz. šibko invazivna tehnika, v kolikor se pobirajo najdbe na površinah ali vzorci, je stavbna analiza lahko tudi invazivna, ker vsebuje razgradnjo objekta po njegovih elementih. Pri strukturnem pregledu so predmet opazovanja predvsem (ne pa izključno) strukture vseh vrst in oblik (zidani objekti in deli objektov, zemljene gradnje, 'negativne' strukture, npr. jarki in druge strukture), medtem ko so predmet stavbne analize predvsem arhitekturni objekti oziroma njihovi deli. Strukturni pregled načeloma pokriva večji prostor, v katerem dokumentira vse opažene strukture, stavbna analiza pa je usmerjena v določen arhitekturni objekt. Oba postopka se lahko kombinirata med seboj in tudi z drugimi tehnikami arheološkega terenskega dela.

Pri obeh postopkih so lahko odkrite tudi arheološke najdbe. Če terenski projekt ne predvideva strokovnih posegov v stratigrafski zapis (v zemlji ali na stoječi arhitekturi) velja, podobno kot pri arheološki topografiji, da je dovoljeno pobrati samo zelo majhno količino najdb, za katere se predvideva, da bodo še natančneje pojasnile opazovane strukture ali arhitekturo.

Strukturni pregled je tudi postopek za dokumentiranje stanja ohranjenosti oziroma ogroženosti arheoloških struktur, pri čemer ga kombiniramo z drugimi tehnikami terenskega dela.

Dokumentacija strukturnega pregleda / stavbne analize

1. Delovni načrt


72


3. Delovni dnevnik





73

4.2.6. GEOFIZIKALNI IN GEOKEMIČNI PREGLED, PREGLED Z DETEKTORJI KOVIN

Definicija

Geofizikalni pregledi predstavljajo obliko neinvazivnega merjenja določenih vrst fizikalnih lastnosti objektov, materialov in drugih materialnih sledov nekdanjih človekovih aktivnosti po površino, ki niso drugače zaznavne na površini. Geofizikalne meritve z opazovanjem neposrednih ali posrednih izmerljivih odrazov fizikalnih lastnosti služijo za ugotavljanje prisotnosti arheoloških pokazateljev, za ocenjevanje obsega najdišč in za ocenjevanje debelin arheoloških plasti in struktur v tleh ali objektih.

Geokemični pregledi predstavljajo obliko odkrivanja neposrednih in posrednih kemičnih sledov človekove prisotnosti oziroma sledov nekaterih njegovih aktivnosti v tleh in na objektih. Z geokemičnimi analizami lahko ugotavljamo prisotnost specifičnih kemičnih zapisov teh sledov na opazovanem območju, njihovo razprostranjenost v prostoru in v globini.

Pregledi z inštrumenti za detekcijo, zlasti kovin, predstavljajo dopolnilno, nikakor pa ne samostojno tehniko ugotavljanja prisotnosti in prostorskega razprostiranja predmetov, izdelanih iz za detekcijo zaznavnih materialov (največkrat iz kovin). Pregled z inštrumenti za detekcijo lahko služi le za kartiranje zaznanih signalov, nikakor pa ne vključuje samostojnega izkopavanja zaznanih predmetov. Izkop zaznanih predmetov je dopuščen le v kontekstu načrtovanih strokovnih posegov v arheološki stratigrafski zapis (npr. arheološka izkopavanj, testnih izkopavanj) ali pa pri pregledovanju odlagališčj nakopanega materiala, kjer ni ohranjene stratigrafije.

Geofizikalni in geokemični pregled ter pregled z detektorji kovin vodi strokovno usposobljena oseba.

Vsak geofizikalni in geokemični pregled oziroma pregled z detektorji kovin je treba prijaviti javni službi za varstvo kulturne dediščine in če ni drugače dogovorjeno, tudi predati strokovno poročilo.

Opis

Geofizikalni pregled kot metodo za oceno arheološkega potenciala lokacije običajno uporabljamo v okoliščinah, kjer upravičeno predvidevamo obstoj arheoloških ostankov, ki jih druge tehnike površinskih in podpovršinskih pregledov ne bodo mogle ustrezno zaznati. Zelo pogost razlog uporabe geofizikalnih pregledov je ocena obsega najdišča, kjer na podlagi predhodnega vedenja o najdišču (npr. iz testnih jarkov, arheoloških izkopavanj ipd.) lahko ustrezno ocenimo primernost arheološkega zapisa za aplikacijo geofizikalnih metod. Tehnike geofizikalnega pregleda se ločijo glede na to, katere fizikalne lastnosti se opazujejo in merijo. Med najpogosteje uporabljanimi so geoelektrično kartiranje, merjenje magnetne susceptibilnosti, merjenje magnetizma in remanentnega magnetizma, georadarsko opazovanje, geoakustične in seizmične


74

meritve. Vsi geofizikalni pregledi se izvajajo v skladu s strategijo vzorčenja, bodisi da gre za vzorčenje v mreži ali pa po t.i. prečnicah.

Pomemben del gefizikalnih pregledov se opravlja po opravljenih meritvah. Pobrane podatke je treba ustrezno računalniško obdelati, statistično in drugače filtrirati ter interpretirati. Pri tem je nujno ločevati med surovimi in filtriranimi podatki, saj prvi omogočajo ponovitev oziroma izdelavo novih filtriranih podatkov in interpretacij.

Geokemični pregledi običajno ne sodijo med tehnike, ki jih uporabljamo samostojno na arheoloških območjih, še zlasti ne za potrebe ocene arheološkega potenciala. Geokemični pregledi so bili do sedaj največkrat uporabljani v raziskovalni arheologiji, kjer so bili kombinirani z drugimi geofizikalnimi tehnikami in tehnikami površinskih in podpovršinskih pregledov. Rezultate geokemičnih pregledov lahko ustrezno interpretiramo le skupaj z rezultati drugih terenskih tehnik. Podobno kot pri geofizikalnih pregledih se tudi geokemični pregledi izvajajo kot oblika vzorčenja terena v mreži ali kakšni drugi obliki sistematične oziroma statistično ustrezne razporeditve vzorcev po prostoru ali v globini. Velikost in narava vzorca je odvisna od ciljnih kemičnih zapisov, ki jih želi opazovati geokemični pregled (npr. fosfati, težke kovine, elementi v sledovih ...) in od pričakovane velikosti (površine, obsega) kemične 'anomalije', ki jo želimo zaznati. Tudi pri geokemičnih podatkih je pri laboratorijskem delu potrebno ločevati med surovimi vzorci oz. podatki in predelanimi vzorci. Standardni analitski postopki to upoštevajo in vedno analizirajo samo del vzorca, drugi del pa je puščen za naknadne analize ali revizije.

Pregledi z drugimi inštrumenti za detekcijo (najpogosteje gre za detektorje kovin) so potencialno najbolj destruktivna tehnika pregledovanja prostora z opazovanjem oz. zaznavanjem fizikalnih lastnosti materialov. Razlog temu ni v sami detekciji, temveč v kopanju na mestih, kjer je detektor zaznal prisotnost določenih materialov. Takšno kopanje oz. iskanje najdb je škodljivo, ker uničuje izvorne stratigrafske kontekste, v katerih se zaznane najdbe nahajajo in s tem onemogočajo ustrezno intrepretacijo stratigrafije najdišča in tudi najdb samih. Dovoljena oblika dela je samo kartiranje signalov. V tem smislu služi kot podpora oceni potenciala najdišča skupaj z drugimi metodami pregledovanja.

Kopanje/iskanje zaznanih najdb ni dovoljeno, temveč jih je treba pridobiti in dokumentirati z drugimi ustreznimi terenskimi metodami.

Dokumentacija geofizikalnega / geokemičnega pregleda in pregleda z detektorji kovin

1. Delovni načrt


3. Delovni dnevnik

4. Arhiv primarnih podatkov


75

5. Arhiv sekundarnih podatkov



76

4.2.7. VRTANJE

Definicija

Vrtanje predstavlja obliko šibko invazivnega vzorčenja zemeljskih plasti in struktur z namenom, oceniti debelino arheoloških depozitov, dobiti informacije o njihovi sedimentološki strukturi, ugotoviti prisotnost najdb ali pa pobrati vzorce za različne vrste ekoloških, geoloških, pedoloških in drugih analiz, relevantnih za oceno arheološkega potenciala. Vrtanje lahko služi tudi za oceno dimenzij najdišča za potrebe načrtovanja nadaljnjih arheoloških projektov.

Vrtanje vodi strokovno usposobljena oseba. Za vrtanje je portebno pridobiti dovoljenje javne službe za varstvo kulturne dediščine.

Opis

Vrtanje kot metoda za oceno arheološkega potenciala lokacije se uporablja v okoliščinah, kjer se upravičeno domneva, dai druge tehnike površinskih in podpovršinskih pregledov ne bodo mogle ustrezno zaznati arheoloških pokazateljev. Takšne okoliščine so npr. na površinah z gosto vegetacijo, kjer so arheološki depoziti pokopani pod debelejšimi plastmi mlajših sedimentov (aluvialnimi ali koluvialnimi nanosi) oziroma pri antropogeno nastalih 'pokrovih' nekdanjih tal (nanašanje zemlje, betoniranje, asfaltiranje in drugo antropogeno 'prekrivanje' tal).

Glede na tehnologijo se vrtanje deli na nejedrno in jedrno. Pri nejedernem vrtanju se ne ohrani izvrtano jedro, temveč se na površino dvigne premešan material (zemlja, kamenje, morebitni fragmenti arheoloških najdb in drugih ostankov). Takšno vrtanje ne omogoča kontrole stratigrafskega zapisa. Izvrtani material se makroskopsko pregleda z golim očesom, s suhim ali mokrim sejanjem in zabeleži ugotovitve.

Jedrno vrtanje ohranja bolj ali manj nepoškodovano jedro izvrtanega materiala, pri čemer je možen veliko natančnejši vpogled v vertikalno zaporedje plasti in njihovo sestavo. Morebitne najdbe se lahko natančno locirajo v izvornih sedimentnih kontekstih oz. depozitih. Jedrno vrtanje se pogosto uporablja tudi pri vzorčenju za različne paleoekološke analize.

Pri oceni arheološkega potenciala lokacije lahko vrtanje uporabimo kot tehniko za oceno dimenzij najdišča. S sistematično mrežo vrtin lahko učinkovito vzorčimo večje območje in zamejimo prostorsko distribucijo arheološko relevantnih pokazateljev. Z vrtinami lahko dobimo tudi tridimenzionalno distribucijo podpovršinskih sedimentov, s čimer lahko rekonstruiramo paleookolje arheološkega najdišča oziroma diahrone spremembe v njem.

Izbira tehnike vrtanja, premera svedrov, globin vrtanja je odvisna od namena arheološkega posega (testiranje za arheološki potencial, zamejitev obsega najdišča, vzorčenje za paleoekološke analize ...).


77

Dokumentacija vrtanja

1. Delovni načrt


3. Delovni dnevnik





78

4.2.8. DOKUMENTIRANJE UNIČENJA IN ARHEOLOŠKI NADZOR

Definicija

Dokumentiranje uničenja je arheološki strokovni postopek, pri katerem na terenu dokumentiramo stanje po uničenju ali poškodovanju arheološkega zapisa, ki je bilo povzročeno na nearheološki oziroma nestrokoven način. Predmet dokumentiranja uničenja je samo dejanje z okoliščinami in posledicami uničenja, odgovorne osebe za uničenje in ugotovljeno stanje arheološkega zapisa. Slednje se dokumentira na enak način kot pri arheoloških izkopavanjih. Dokumentiranje uničenja lahko po potrebi in glede na okoliščine, kar oceni strokovna oseba, spremlja tudi sanacija nearheoloških izkopov, kar predstavlja arheološki strokovni poseg, katerega glavni namen je fizično konsolidirati in zaščititi poškodovane dele arheološkega zapisa in s tem začasno zaustaviti njegovo propadanje.

Arheološki nadzor je strokovni postopek, pri katerem strokovno usposobljena oseba neposredno opazuje in nadzira nearheološke posege v tla ali stoječe strukture z namenom odkriti morebitne arheološke ostanke ali druge relevantne pokazatelje arheološkega zapisa.

Opis

Razlogi za dokumentiranje uničenja so nearheološki oziroma nestrokovni posegi v tla oz. objekte, pri čemer je bil poškodovan ali uničen arheološki zapis. Dokumentiranje uničenja se izvaja neposredno po zaukazani prekinitvi nearheoloških posegov oziroma po njihovem koncu, glede na to, kdaj in kako so bile strokovne službe obveščene.

Dokumentiranje uničenja mora dokumentirati vse relevantne podatke o samem uničenju oziroma okoliščinah in odgovornih zanj ter stanje arheološkega zapisa po uničenju. Dokumentiranje uničenja vključuje tudi pobiranje in dokumentiranje najdb in vzorcev. Po oceni pooblaščene osebe se lahko izvede tudi sanacija poškodovanih delov zaradi začasne zaustavitve propadanja zaradi atmosferskih vplivov, načete statične trdnosti ali notranje konsolidiranosti ali drugih razlogov, ki bi privedli do pospešenega propadanja arheološkega zapisa.

Predmet in postopki dokumentiranja pri dokumentiranju uničenja so načeloma isti kot pri arheoloških izkopavanjih. Prav tako se mora dokumentirati tudi sam način sanacije. Če je mogoče, se pri dokumentiranju uničenja oceni škodo – neposredno in posredno, ki je bila povzročena na arheološkem zapisu.

Soroden postopek predstavlja arheološki nadzor. Ta se načeloma izvaja na območjih in v okoliščinah, kjer drugi terenski postopki rekognosciranja ne morejo dati ustreznih rezultatov. Nadzor pomeni neposredno opazovanje in beleženje nearheološkega posega v tla in odkritja morebitnih sledov arheološkega zapisa (plasti, najdbe). Po potrebi lahko oseba, ki nadzoruje nearheološke posege, te zaustavi in zahteva dodatne arheološke preiskave za natančnejše ovrednotenje arheološkega potenciala na območju nadzora.


79

Dokumentacija dokumentiranja uničenja / arheološkega nadzora

1. Delovni dnevnik (posebej vsebuje Zapisnik uničenja (dokumentacija dejanja uničenja) oz. Zapisnik nadzora, ki sta oblikovana po vzoru Terenskega zapisnika)





80

4.2.9. TESTNO ARHEOLOŠKO IZKOPAVANJE

Definicija

Testno izkopavanje se od ostalih vrst arheoloških izkopavanj loči le po namenu. Namen testnega izkopavanja je pridobiti ustrezne informacije za nadaljnje odločanje o izvedbi, obsegu in organizaciji varstvenih ukrepov oziroma znanstvenih raziskav. Testna izkopavanja predstavljajo obliko vzorčenja, ki omogoča vpogled v stratigrafski in sedimentološki zapis na določenem območju oziroma za pridobivanje vzorcev najdb in drugih informacij, potrebnih za natančnejšo oceno arheološkega potenciala območja ali najdišča. V vseh drugih vidikih se testno izkopavanje ravna po standardu in pravilih arheološkega izkopavanja.

Testno izkopavanje vodi strokovno usposobljena oseba. Za testno izkopavanje je potrebno pridobiti dovoljenje javne službe za varstvo kulturne dediščine.

Opis

Testno izkopavanje je invazivna metoda za oceno arheološkega potenciala območja oziroma za pobiranje vzorcev za znanstvene raziskave ali oceno sedimintnih okoliščin na izbrani lokaciji. Izvajati ga moramo v čim manjšem obsegu in čim bolj smotrno glede na testno območje. To še zlasti velja pri strojnem izkopu, pri katerem se opazuje in dokumentira izključno stratigrafija na presekih. Za testna izkopavanja se odločamo, ko neinvazivne ali šibko invazivne metode ne omogočajo ustrezne ocene arheološkega potenciala območja.

Dokumentacija testnega arheološkega izkopavanja

1. Delovni načrt


3. Delovni dnevnik




Dodatne vsebine k strokovnem poročilu

- ugotovitveni sklep o morebitnem obstoju in lastnostih arheološkega najdišča (če se zahteva)

- priporočilo o nadaljnjih postopkih (če se zahteva)


81

4.2.10. ARHEOLOŠKO IZKOPAVANJE

Definicija

Arheološko izkopavanje je invaziven arheološki raziskovalni terenski postopek, katerega namen je na sistematičen način odkriti, dokumentirati in preučiti stratificiran arheološki zapis ter zbrati, dokumentirati in preučiti artefakte, ekofakte in druge relevantne neposredne in posredne sledove preteklih človekovih aktivnosti na izbranem območju. Arheološko izkopavanje se kot raziskovalna metoda uporablja v primeru ogroženosti arheoloških najdišč v skladu s strategijami njihovega varovanja oziroma v kontekstu raziskovalnih arheoloških projektov. Izkopavanja z izključnim namenom pobiranja najdb brez dokumentiranja stratigrafije niso dovoljena.

Arheološko izkopavanje vodi strokovno usposobljena oseba. Za arheološko izkopavanje je potrebno pridobiti dovoljenje javne službe za varstvo kulturne dediščine.

Opis

Razlogi za izkopavanje

Ker je izkopavanje izrazito invaziven in neponovljiv postopek pridobivanja podatkov in najdb, pri katerem ni možna vrnitev na začetno stanje, je razlog za izkopavanje potrebno dobro utemeljiti.

Glavni razlog je predvsem ogroženost najdišč zaradi destruktivnih nearheoloških posegov v zemeljske plasti in strukture. Mednje sodijo vse gradnje in zemeljska ter druga dela, ki preoblikujejo površino, zemeljske plasti in najdbe. Najdišča so lahko ogrožena tudi zaradi pospešenega propadanja, ki je posledica človekovega spreminjanja prostora (npr. poljedelstvo, spremembe hidrografskega režima) ali pa zaradi naravnih procesov (npr. ekološke spremembe, preperevanje, erozija).

Drugi pomemben razlog za arheološka izkopavanja je pridobivanje podatkov za znanstvene namene. Z novimi podatki se veča naše vedenje o preteklosti in o vsebinah, ki jih želimo ščititi kot javne dobrine.

V vseh primerih sme arheološka izkopavanja voditi samo ustrezno strokovno usposobljena oseba, nadzor nad izkopavanji pa z mehanizmi dovoljenj in nadzora kvalitete izvaja javna služba.

Vrste podatkov

Vsi podatki dobijo svojo pravo veljavo in težo le, če so zajeti na ustrezen način in zapisani v sistematično urejeni obliki. Podatke z arheoloških izkopavanj lahko razvrstimo v dve skupini:

• podatki o snovnih in nesnovnih kontekstih, v katerih so bili ugotovljeni neposredni in posredni sledovi človekovih aktivnosti na najdišču


82

• najdbe, ostanki arhitekture, ekofakti in drugi vzorci, ki so bili odkriti oziroma pobrani na arheološkem najdišču oz.podatki, izpeljani iz njih.

Oboji podatki se lahko korektno interpretirajo samo, če se jih opazuje med seboj povezano.

Podatki o kontekstih omogočajo natančno spoznavanje poteka in vsebine arheološke stratifikacije (i.e. plastenja): odnosi med enotami stratigrafije, njihova narava, struktura in vsebina, sosledje v stratigrafiji, združevanje enot stratigrafije v enote višjega reda (i.e. faze razvoja najdišča, funkcionalne celote, podepozicijski in transformacijski procesi ...). Najdbe, arhitekturni ostanki, ekofakti in vzorci omogočajo nadaljnjo časovno, funkcionalno, ekološko in kulturno interperatcijo, hkrati pa tudi pomembno prispevajo k razumevanju same stratifikacije.

Cilj izkopavanj

Cilj arheoloških izkopavanj je z opazovanjem, dokumentiranjem ter analizo stratigrafskih pojavov in pripadajočih najdb pridobiti podatke o arheoloških vsebinah na izbranem območju za potrebe celovitejše zaščite ali prezentacije arheoloških dobrin oziroma za potrebe znanstvenih raziskav.

Vrste in tehnike izkopavanj

Vrste izkopavanj ločujemo po namenu na varovalna in znanstveno-raziskovalna izkopavanja. Varovalna izkopavanja pa ločujemo na testna, zaščitna in reševalna izkopavanja:

• namen testnih izkopavanj je pridobiti ustrezne informacije za nadaljnje odločanje o varstvenih ukrepih oziroma so del raziskovalnih strategij,

• zaščitna izkopavanja so del načrtovanih optimalnih strategij varovanja določenih območij,

• reševalna izkopavanja pa pomenijo intervencijski ukrep pri konkretnih posegih v prostor, kjer so možnosti optimalnih strategij varovanja manjše.

Po obsegu ločujemo med izkopavanji velikih površin in manjšimi izkopavanji. Izkopavanja ločujemo tudi po specifičnih suhozemnih in vodnih ambientih oziroma tudi na urbana in ruralna. Vsako od njih mora predvideti sistematično opazovanje, zbiranje podatkov in dokumentiranje stratigrafije in pobranih najdb oziroma vzorcev. Izkopavanje, ki ne predvidi oziroma ne izvaja postopkov za celovito beleženje tako stratigrafije kot najdb, neglede na časovne (kronološke), funkcionalne ali druge vsebine najdišča, ni dovoljeno.

Obstajata dve tehniki arheoloških izkopavanj: izkopavanje po režnjih (stratumih) in stratigrafsko izkopavanje. V zadnjih desetletjih se je stratigrafsko izkopavanje, skupaj s t.i. sistemom dokumentiranja posameznega konteksta (single context recording) uveljavilo kot standard, ki omogoča analitično veliko bolj ustrezen način izkopavanja, boljše možnosti za rekonstrukcijo gradbene zgodovine najdišča in natančnejše


83

kontekstualiziranje najdb. Starejša tehnika kopanja po režnjih se vse bolj opušča oziroma jo razumemo kot dopolnilno, v okoliščinah. ko ni mogoče prepoznati meja enot stratigrafije oziroma pri pri odstranjevanju posamezne stratigrafske enote, ki jo iz različnih razlogov obravnavamo po delih.

Bistvena razlika med obema tehnikama izkopavanja je v enoti opazovanja. Pri izkopavanju po režnjih je enota opazovanja arbitrarno določena (npr. stratum določene debeline, ki je lahko dodatno razdeljen na mikrokvadrate). V tem primeru se najdbe pripisujejo stratumskem režnju, v katerem so bile odkrite (oz. v mikrokvadratu le-tega). Pri tej tehniki se arheološke plasti najdišča ugotavljajo predvsem s preseki, pri čemer se plasti s presekov interpolirajo za celo najdišče oz. njegove dele in kombinirajo s planumi posameznih režnjev.

Pri stratigrafskem izkopavanju je enota opazovanja hkrati tudi avtentična enota stratigrafije (i.e. stratigrafska enota, okr. SE), ki predstavlja razpoznaven zapis posameznega dejanja v stratigrafskem zapisu najdišča. SE na ta način predstavlja izvorni kontekst najdb. Najdbe iz iste SE predstavljajo ločeno skupino, ker so bile odložene v svoji SE ločeno od najdb iz drugih SE. Dokumentiranje posamezne SE in njenih najdb omogoča natančno analitično rekonstrukcijo procesa stratifikacije in ustreznejše vrednotenje najdb. V procesu stratigrafskega izkopavanja je zaporedje izkopavanja vedno od najmlajše SE proti naslednji najmlajši.

Povezava z drugimi preiskovalnimi postopki

Učinkovitost in uspešnost izkopavanj je v dobršni meri odvisna tudi od povezave z drugimi predhodnimi raziskovalnimi postopki. Ti omogočajo načrtovanje ustreznejše in natančnejše strategije in organizacije izkopavanj glede na začrtane cilje oziroma lahko s predhodnimi raziskavami pridobimo dodatne podatke o najdišču, ki jih ni mogoče pridobiti z izkopavanji. Posebno mesto imajo tudi poizkopavalni postopki, tako dokumentacijski kot znanstveno-analitični (npr. analize najdb in vzorcev), ki bistveno prispevajo k interpretaciji izkopavanj. Delovni načrt izkopavanj mora predvideti ustrezne predizkopavalne in poizkopavalne postopke ter njihovo vlogo, pomen in domet njihovih rezultatov.

Arheološka stratigrafija

Razumevanje arheološke stratigrafije predstavlja osnovo za interpretacijo vseh rezultatov izkopavanj. Arheološka stratigrafija je materialni zapis procesa antropogene stratifikacije in naravnih procesov, ki so učinkovali na arheološke depozite.

Arheološka stratifikacija je lahko »sedimentna«, ko gre za zapis plasti v tleh ali pa »stoječa« (arhitekturna), ko gre za zapis dogodkov zidanja, rabe in rušenja zidanih objektov ali njihovih delov. Glavni raziskovalni postopek za arhitekturno stratigrafijo je stavbna analiza.

Arheološka stratigrafija je sestavljena iz arheoloških stratigrafskih elementov in odnosov med njimi. Elementi arheološke stratigrafije so:


84

• elementi s fizičnimi (snovnimi) lastnostmi

• elementi brez snovnih lastnosti oziroma sledovi nekega dejanja v procesu stratifikacije (npr. uničenje z vkopi, rušenjem ipd.).

Vsak posamezen element predstavlja posamezno enoto opazovanja in dokumentiranja (i.e. stratigrafsko enoto). Arheološki stratigrafski odnosi pomenijo razmerja med elementi stratigrafije, ki jih ugotavljamo na podlagi narave in oblike medsebojnih fizičnih stikov snovnih elementov.

Elemente in odnose v celovito strukturo arheološke stratigrafije povezujejo štirje zakoni arheološke stratigrafije (Harris 1989, 155):

• zakon o superpoziciji (v vsaki seriji plasti in drugih elementov so zgoraj ležeči elementi mlajši od spodaj ležečih, na katerih so bili odloženi).

• zakon o izvorni horizontalnosti (vse kakorkoli nekonsolidirane (nevezane) plasti težijo k horizontalni izravnavi, izklinjanju oziroma odlaganju; vsi drugače nagnjeni elementi oziroma elementi, ki ne kažejo takšnega vedenja ali oblike, so bili v takšni obliki izvorno odloženi ali pa so bili odloženi v že prej obstoječe bazene odlaganja).

• zakon o izvorni kontinuiteti (vsaka arheološka plast je zamejena z robovi bazena depozicije oziroma se na robovih izklini; če se katerikoli rob plasti pokaže v nagnjeni ali navpični smeri, pomeni, da je bil del te plasti predhodno odstranjen in da je treba preostale dele te plasti še poiskati; prav tako je vsaka mejna površina plasti zvezna, če je prekinjena, je bil del plasti odstranjen, zaradi česar je treba ugotoviti zvezo s preostalimi mejnimi površinami iste plasti).

• zakon o stratigrafski sukcesivnosti (mesto vsakega elementa v arheološki stratigrafiji določata lega najnižjega elementa od vseh nad njim ležečih elementov, in lega najvišjega elementa od vseh pod njim ležečih elementov, in s katerima je element v fizičnem stiku. Vsa druga razmerja superpozicije so odvečna).

Za dokumentiranje odnosov med elementi se uporablja Harrisov diagram. Več stratigrafskih enot lahko združujemo v enote višjega reda (dogodke, faze, obdobja, funkcionalne celote), za katere upravičeno predpostavljamo, da združujejo bolj ali manj istočasne enote stratigrafije.

Najdbe

Dokumentiranje in pobiranje najdb je sestavni del vsakih izkopavanj. V vseh izkopavanjih je nujno dokumentirati in pobrati vse najdbe, neglede na njihovo starost, funkcijo ali druge lastnosti.

Najdbe se vedno nahajajo v kontekstu enote opazovanja (stratigrafska enota, reženj), presek), ki hkrati predstavlja njihov izvorni kontekst. Enoto opazovanja je treba


85

dokumentirati in pojasniti njeno funkcionalno zvezo z najdbami. Vsaka analiza najdb mora najprej izhajati iz analize stratigrafije.

Najdbe v enoti stratigrafije so lahko v prvotni legi (odložene v času formiranja arheološke plasti oz. depozita), lahko so rezidualne (v tla so prišle pred časom formiranja plasti oz. so v novo plast prišle zaradi preoblikovanja starejših) ali pa infiltrirane (nastale kasneje od arheološke plasti ali depozita, v plast so prišle zaradi naravnih procesov iz zgornjih oz. mlajših plasti).

Odnosi med elementi stratigrafije predstavljajo relativno kronološko zaporedje, medtem ko najdbe omogočajo absolutno datiranje in časovni razpon elementov stratigrafije oz. skupin višjega reda. Pri najdbah je potrebno ločevati med časom njihovega nastanka od časa njihove rabe in časa njihove depozicije, da bi lahko ugotovili ali se nahajajo v prvotni, infiltrirani ali rezidualni legi.

Pri dokumentiranju najdb med izkopavanji je pomembno zagotoviti natančno sledljivost do izvornega konteksta (enote) opazovanja. Tridimenzionalno dokumentiranje lege najdb se zagotovi: s tridimenzionalnim dokumentiranjem lege stratigrafske enote, v kateri je bila najdba odkrita, ali pa z določanjem tridimenzionalne lege posamezne najdbe. Odločitev za enega od obeh načinov dokumentiranja je prepuščena vodji izkopavanj, ki se o tem odloča glede na predpostavljeni pomen določenih najdb. Natančnost meritev lege mora biti tolikšna, da izmerjena lega najdbe vedno leži znotraj prostornine enote opazovanja.

Ekofakti in drugi vzorci

Ekofakti predstavljajo predmete oz. ostanke naravnega (neantropogenega) izvora, ki vsebujejo arheološko pomenljive informacije. To so lahko različni rastlinski, živalski, človeški ali mineralni ostanki, katerih preučitev omogoči boljši vpogled v ekologijo, ekonomijo, datacijo in druge vidike življenja najdišča in ljudi na njem.

Vsako izkopavanje mora predvideti tudi vrsto ekofaktov, način pobiranja in dokumentiranja postopka. Pobiramo jih v skladu s strategijo vzorčenja, ki določa količine, vlogo, pomen in interpretativni domet podatkov o ekofaktih in je zapisana v delovnem načrtu. Nobeno izkopavanje ne sme izpustiti preučitve ekofaktov.

Dokumentiranje izkopavanj

Ker so izkopavanja neponovljiv postopek, pri katerem je glavni predmet opazovanja (i.e. stratigrafija) odstranjen, mora dokumentiranje izkopavanj zagotoviti čim boljše pogoje za rekonstrukcijo najdišča, njegovega razvoja in vsebin. Dokumentiramo načrtovanje izkopavanj, stanje območja pred izkopavanji, potek del in rezultate. Dokumentiranje rezultatov pomeni dokumentiranje stratigrafskega zapisa in najdb oziroma vzorcev.


86

Minimalna raven dokumentiranja stratigrafije vključuje tridimenzionalno prostorsko lego vsake posamezne enote opazovanja v absolutnem (metričnem) in relativnem sistemu (stratigrafski diagram), obliko, zgradbo oz. sestavo opazovane enote in vsebino (artefakti, ekofakti vzorci). Dokumentacija vsebuje sistematično urejene podatke v besedilni, merski in vizualni obliki.

Nestandardna in nedovoljena izkopavanja

Vsa arheološka izkopavanja, neglede na njihovo vrsto, namen, dimenzije, raziskovalne motive in interese ter organizacijsko-poslovne okoliščine morajo ustrezati minimalnim standardom kvalitete dela. Vsa izkopavanja morajo predvideti in uporabiti vse dostopne metode, veščine in znanja za doseganje ustrezne ravni kvalitete dela. Izkopavanja, ki ne zadovoljijo teh pogojev, so podstandardna.

Vsi arheološki depoziti, konteksti in najdbe, ki so bili odkriti med izkopavanji, neglede na njihove kronološke, funkcionalne in druge vsebine, morajo biti obravnavani enakovredno oziroma v skladu z merili minimalnih standardov. Dovoljeno je le razlikovanje v smislu nadstandardne obravnave za potrebe posebnih znanstvenih raziskav.

Če ni zagotovljenih sredstev in drugih osnovnih pogojev za standardom ustrezno odkrivanje in dokumentiranje stratigrafije, vzorcev in najdb ter hrambo le-teh, izkopavanja niso dovoljena.

Dokumentacija arheoloških izkopavanj

1. Delovni načrt


3. Delovni dnevnik





87

4.2.11. PRIMARNA VALORIZACIJA NAJDB IN DOKUMENTACIJE

Definicija

Primarna valorizacija najdb in dokumentacije sta del celovitega terenskega postopka. Izvajamo ju lahko med terenskimi deli ali po njih. Oba postopka pomenita predelavo primarnih (surovih) podatkov v sekundarne (filtrirane oz. že delno interpretirane) podatke za potrebe nadaljnjega preučevanja arheoloških vsebin, odkritih pri terenskem delu. Primarno valorizacijo najdb in dokumentacije vodi strokovno usposobljena oseba.

Opis

Primarna valorizacija dokumentacije

Primarna valorizacija dokumentacije izhaja iz potreb kontrole kvalitete terenskega dela in analitičnih ter interpretativnih potreb projekta. Podatki, zbrani v terenskih okoliščinah, večinoma niso neposredno uporabni za nadaljnje analize in jih je treba ustrezno valorizirati. Postopek primarne valorizacije vključuje selekcijo, uskladitev, morebitne popravke, filtriranje, delno interpretacijo in združitev v arhiv sekundarnih podatkov

Valorizacija dokumentacije je lahko samostojna analiza nekega terenskega projekta potem, ko je minilo več časa od zaključka terenskih del, in ni del tega projekta. V takih primerih govorimo o reviziji, ki jo lahko izvaja avtor projekta ali neka druga oseba. V postopku valorizacije mora primarna dokumentacija ostati nespremenjena.

Primarna valorizacija najdb

Primarna valorizacija najdb izhaja iz potreb kontrole kvalitete terenskega dela in analitičnih ter interpretativnih potreb projekta po hitrih povratnih informacijah. Na terenu moramo najdbe očistiti, izločiti odpad, evidentirati, zapakirati in ustrezno shraniti za nadaljnjo valorizacijo. Postopke imenujemo priprava najdb.

V primarni valorizaciji najdb so dokumentirani vsi osnovni makroskopsko ugotovljivi parametri, kvantitativni in kvalitativni. Kvantitativno ovrednotenje pomeni beleženje količin najdb glede na opazovalno enoto, kvalitativno ovrednotenje pa opazovanje in beleženje vsebinskih lastnosti najdb oziroma skupin najdb. Specialne analize najdb ne sodijo v primarno valorizacijo najdb. Pri vseh terenskih delih je v delovnem načrtu potrebno predvideti primarno valorizacijo in jo izvesti v skladu s stanjem ohranjenosti najdb in načrtovanimi nadaljnjimi postopki.

Dokumentacija primarne valorizacije najdb / dokumentacije

1. Delovni načrt

2. Delovni dnevnik

3. Strokovno poročilo o delu in rezultatih (če se zahteva).

4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI

88

4.3. STANDARDI OBVEZNIH DOKUMENTOV

Seznam obveznih dokumentov

1. Delovni načrt (okrajšano DN)

2. Terenski zapisnik (okrajšano TZ)

3. Delovni dnevnik (okrajšano DD)

4. Arhiv primarnih podatkov (in najdb) (okrajšano APP(N))

5. Arhiv sekundarnih podatkov (in najdb) (okrajšano APP(N))

6. Strokovno poročilo o delu in rezultatih (okrajšano SPR)

7. Arhiv projekta (okrajšano ARHIV)


89

4.3.1. DELOVNI NAČRT

Definicija

Delovni načrt je dokument, v katerem so predstavljeni razlogi za izvedbo projekta, predložena in argumentirana strategija raziskave, izbor metodologije in natančna organizacija dela. V delovnem načrtu se predvidijo tudi rezultati dela in njihov pomen. Delovni načrt izdela vodja projekta.

Opis

Delovni načrt služi za predhodno sistematično načrtovanje vseh arheoloških raziskav in za dokumentiranje vseh drugih relevantnih motivov, razlogov, pogojev in okoliščin.

Delovni načrt se običajno izdela v obliki vezanega besedila, po potrebi opremljenega z različnimi grafičnimi prilogami (karte, načrti, fotografije, skice ...). V delovnem načrtu vodja projekta natančno navede razloge za izvedbo projekta in organizacijske okoliščine ter druge pogoje, ki vplivajo na obliko, strategijo in metodologijo raziskovanja. V delovnem načrtu morajo biti predvideni vsi subjekti, ki so povezani z raziskavo: naročnik, izvajalec, morebitni podizvajalci, nadzorna telesa in kuratorji dokumentacije in najdb. Prav tako mora delovni načrt vsebovati podatke o predvidenem prostorskem, časovnem in vsebinskem obsegu raziskav ter predvidene rezultate dela in njihov pomen v znanstvenem in konservatorskem smislu.

Dokumentacijska sestava delovnega načrta

V delovnem načrtu niso predvideni posebni dokumenti.


90

4.3.2. TERENSKI ZAPISNIK

Definicija

Dokument s podatki o območju dela: lokacijski podatki, lastništvo, lokalni informatorji, aktualne značilnosti (velikost, vegetacija, kataster, raba tal, drugi podatki o značilnosti območja).

Iz terenskega zapisnika sta smiselno izpeljana Zapisnik uničenja in Zapisnik nadzora, kjer je to potrebno.

Opis

V terenskem zapisniku se natančno dokumentira aktualno stanje območja raziskav ter druge okoliščine, za katere se predvideva, da vplivajo na raziskavo oziroma na stanje arheoloških najdb, najdišč oziroma depozitov.

Terenski zapisnik je organiziran v obliki obrazca, v katerem so predvideni zapisi o geografski legi območja, kartografski umestitvi, toponimi, lastništvo, stanje površin (poraščenost, dostopnost, poljedelske kulture, agrarni cikel, informatorji ipd.) ter zapisi o opaženih arheoloških pokazateljih in njihovo stanje ohranjenosti, vidnosti in dostopnosti.

Natančna vsebina terenskega zapisnika je odvisna od terenskega postopka. Terenski zapisnik lahko vsebuje tudi grafične, fotografske in kartografske priloge.

Dokumentacijska sestava terenskega zapisnika

V terenskem zapisniku niso predvideni posebni dokumenti.


91

4.3.3. DELOVNI DNEVNIK

Definicija

Delovni dnevnik je dokument, v katerem se beležijo potek in okoliščine dela, spremembe oziroma odstopanje od strategije predvidene v načrtu dela in vsi drugi relevantni podatki o izvedbi projekta.

Opis

Delovni dnevnik se vodi v obliki obrazca, v katerega se periodično (po dnevih) vpisuje potek, organizacija in okoliščine dela. Prav tako se vpisujejo morebitne spremembe, popravki ali odstopanja od načrtovanih postopkov raziskav. Iz delovnega dnevnika mora biti razvidna kadrovska sestava delovne skupine, delitev dela in odgovornosti, enote opazovanja oz. dokumentiranja, način oziroma postopki dela, njihovo trajanje in vse druge relevantne okoliščine, ki vplivajo na potek dela. Glede na različne vrste raziskovalnih postopkov je možno delovni dnevnik dopolnjevati z dodatnimi vsebinami.

Dokumentacijska sestava delovnega dnevnika

V delovnem dnevniku niso predvideni posebni dokumenti.


92

4.3.4. ARHIV PRIMARNIH PODATKOV IN NAJDB

Definicija

Arhiv primarnih podatkov predstavlja sistematično urejeno zbirko primarnih podatkov, najdb in vzorcev v nespremenjeni obliki in vsebini, kot so bili pobrani oziroma zabeleženi pri terenskem delu (t.i. surovi podatki). Arhiv primarnih podatkov je potrebno predvideti pri vseh postopkih terenskega dela. Arhiv primarnih podatkov in najdb je organiziran po istih enotah, kot so bile organizirane v terenskem delu.

Opis

Namen takšnega arhiva je shraniti in urediti izvirno dokumentacijo in s tem omogočiti možnost njenega ponovnega črpanja, če se zato izkaže potreba. To je še posebej izrazito pri delu z digitalnimi podatki, ki jih v nadaljnjih postopkih na različne načine spreminjamo oziroma pretvarjamo v obliko, ki je ustreznejša za interpretacijo, in jih nato shranjujemo v arhive sekundarnih podatkov. Prav tako je potrebno ločevanje na primarne (surove) in sekundarne (obdelane, filtrirane) podatke zaradi postopkov valorizacije podatkov in najdb, v kateri določene podatke in najdbe izločamo (t.i. odpad).

Dokumentacijska sestava arhiva primarnih podatkov / najdb

Vsi dokumenti (obrazci, seznami, opisi ipd.), ki so ustvarjeni v teku terenskih del in urejeni po izvornih skupinah dokumentov. Vse zbirke najdb in vzorcev, pobrane v teku terenskih del in urejene po izvornih skupinah oz. enotah.


93

4.3.5. ARHIV SEKUNDARNIH PODATKOV IN NAJDB

Definicija

Arhiv sekundarnih podatkov vsebuje t.i. sekundarne (filtrirane, obdelane) podatke in najdbe po opravljeni primarni valorizaciji. Natančno morajo biti dokumentirane metode in merila pretvorbe iz primarnih v sekundarne podatke ali zbirke najdb. Zagotoviti se mora čim večja možnost vrnitve k primarnim podatkom oz. zbirkam. Originalni kompleti primarnih podatkov morajo ostati nespremenjeni.

Opis

Po svoji strukturi se ne razlikuje od arhiva primarnih podatkov, oziroma smiselno izhaja iz navodil za izdelavo arhiva primarnih podatkov.

Dokumentacijska sestava arhiva sekundarnih podatkov / najdb

1. Strokovno poročilo o delu in rezultatih primarne valorizacije najdb in dokumentacije

2. Vsi dokumenti (obrazci, seznami, opisi ipd.), ki so ustvarjeni v postopku valorizacije najdb in dokumentacije in urejeni po izvornih skupinah dokumentov. Vse zbirke najdb in vzorcev, obdelane v primarni valorizaciji in urejene po izvornih skupinah oz. enotah obdelave.


94

4.3.6. STROKOVNO POROČILO DELU IN REZULTATIH

Definicija

Strokovno poročilo predstavlja sintezo podatkov o delu in rezultatih vseh arheoloških projektov. Natančen predmet in oblika strokovnega poročila je stvar predhodnega dogovora vseh v arheoloških delih udeleženih strani, ki pa mora biti v skladu z minimalnimi zahtevami standardov dokumentacije in pravili javne službe, ki skrbi za arheološko dediščino. V primeru kompleksnejših projektov je strokovno poročilo lahko sestavljeno iz več posameznih (tematskih) strokovnih poročil. Strokovno poročilo je lahko tudi začasno (etapno) poročilo ali končno. Izvod strokovnega poročila je del arhiva projekta. Če se od poročila zahtevajo določene smernice, priporočila, predlogi ipd., morajo ti biti predstavljeni v strokovnem poročilu v posebnem poglavju.

Avtor strokovnega poročila odgovarja za njegovo vsebino. Naročnik strokovnega poročila odgovarja za njegovo pravilno uporabo (i.e. uporabo v skladu z dogovorom udeleženih strani in pravili javne službe). Avtor strokovnega poročila ima zagotovljene moralne avtorske pravice. Materialne avtorske pravice so stvar dogovora med udeleženimi stranmi.

Opis

Strokovno poročilo, neglede na vrsto, tip ali obliko arheoloških del, predstavlja vsebinsko zaključeno, sistematično in sintetično urejen dokument o poteku vseh arheoloških del in o rezultatih le-teh. Strokovno poročilo se izdela v predpisanem oziroma dogovorjenem roku.

Strokovno poročilo mora biti izdelano tako, da omogoča natančno rekonstrukcijo namena, organizacije, poteka, udeležencev, izhodiščnih in interpretiranih podatkov in drugih rezultatov arheoloških del. Strokovno poročilo je lahko sestavljeno iz delnih (tematskih) poročil, vendar ta morajo biti skupaj predstavljena kot zaključena celota, ki ustreza namenu arheoloških del oziroma vnaprej dogovorjenemu predmetu poročila. Fazna (etapna) in začasna strokovna poročila niso del končnega strokovnega poročila.

Strokovno poročilo je običajno oblikovano kot besedilo, ki je opremljeno z različnimi prilogami: slikami, fotografijami, preglednicami, indeksi, risbami, bazami podatkov. Če je tako dogovorjeno, je strokovno poročilo izdelano v digitalni obliki in opremljeno z nebesedilnimi vsebinami na digitalnih formatih: avdio in video zapisi, grafični zapisi.

Dokumentacijska sestava strokovnega poročila o delu in rezultatih

1. Delovni načrt (povzetek)

2. Terenski zapisnik (povzetek)

3. Delovni dnevnik (povzetek)

4. Rezultati projekta


95

5. Navodila za uporabo rezultatov (navodila, smernice, sklepi za odločanje, če se zahteva)

6. Priloge

6a. Seznam arhiviranih primarnih podatkov in najdb

6b. Seznam arhiviranih sekundarnih podatkov in najdb


96

4.3.7. ARHIV PROJEKTA

Definicija

Arhiv projekta predstavlja celovito in sistematično urejeno zbirko dokumentacije in zbirko predmetov (artefaktov, ekofaktov in vzorcev). Po koncu projekta se v predpisanem roku preda kuratorju, ki je javna ustanova, zadolžena za hrambo arheoloških arhivov. Arhivska enota je zaključen projekt. Zaključen projekt pomeni vsebinsko in organizacijsko celoto terenskih in poterenskih del, izvedenih v skladu z načrtom del.

Arhiv projekta je javno dostopen v skladu s pravili kuratorske ustanove. Vse najdbe in vzorci, ki se kuratorju predajo skupaj z dokumentacije, morajo biti urejeni in shranjeni v skladu s standardom.

Spreminjanje izvirne oblike, strukture in zapisov arhiva ni dovoljeno, kakršne koli spremembe se lahko izvajajo le na kopijah.

Opis

Enota arhiva

Osnovna arhivska enota je posamezen projekt, ki predstavlja delovno celoto skupaj z rezultati dela. Posamezno najdišče je bilo lahko raziskovano v različnih projektih, od katerih je vsak predstavljal zaključeno izvedbeno celoto, ali pa je projekt vključeval več najdišč, zato je projekt bolj ustrezna enota arhiva od posameznega najdišča. V primeru kompleksnega projekta, ki v svojem delovnem načrtu in izvedbi uporablja različne postopke in se izvaja v več fazah, se ta šteje kot en projekt.

Vsebina in oblika arhiva

Vsebino arhiva tvorijo izvirniki dokumentacije projekta in zbirke najdb in vzorcev. Izvirniki so lahko v analogni, digitalni ali kombinirani obliki. Arhiv dokumentacije mora biti v celoti izdelan v obeh oblikah (vse izvorne analogne podatke je potrebno digitalizirati, vse izvorne digitalne podatke pa natisniti).

Kurator arhiva prejme celoten arhiv projekta (arhiv dokumentacije in zbirko najdb s spremljajočim inventarnim seznamom), javna služba za varstvo kulturne dediščine pa kopijo arhiva dokumentacije in kopijo inventarnega seznama zbirke najdb.

Če ni drugače dogovorjeno, je arhiv, ki se predaja kuratorju, urejen po dokumentacijskih načelih in standardih projekta. Najdbe in vzorci, ki so predani kuratorju, morajo biti dokumentacijsko označeni in urejeni tako, da je vedno možna njihova sledljivost do izvirnih enot opazovanja ali pobiranja. Prav tako morajo biti ustrezno fizično konsolidirani oziroma stabilizirani, da so zaščiteni pred propadom in drugimi poškodbami, do katerih bi lahko prišlo pri transportu ali skladiščenju. V delovnem načrtu projekta je potrebno predvideti dogovor s predvidenim kuratorjem o predaji arhiva projekta (notifikacija kuratorja).


97

Arhiv se predaja celovito in ne po delih.

Dostopnost

Arhivi, ki jih hrani kurator, so javno dostopni po pravilih dostopnosti, ki jih ureja kuratorska ustanova. Nihče nima izključnih pravic do uporabe arhivskega gradiva. Ta je dostopen vsem strokovnjakom in javnosti.

Dokumentacija izdelave in predaje arhiva projekta

1. Zapisnik o predaji arhiva

2. Arhivsko gradivo

2.1. Delovni načrt

2.2. Terenski zapisnik

2.3. Delovni dnevnik

2.4. Arhiv primarnih podatkov (in najdb)

2.5. Arhiv sekundarnih podatkov (in najdb)

2.6. Strokovno poročilo o delu in rezultatih, vključno z rezultati specialističnih analiz

2.7. Zbirke najdb in vzorcev

2.8. Inventarni seznam najdb in vzorcev

PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV

98

PRILOGA 1

MODELI DOKUMENTOV

- Terenski zapisnik

- Delovni dnevnik

- Arhiv primarnih podatkov


99

TERENSKI ZAPISNIK

Terenski zapisnik je organiziran v obliki obrazca. Tega tvorita dva dela: obvezni del, ki velja za vse terenske zapisnike ne glede na vrsto terenskega dela) in posebni oz. dopolnilni del, ki ga po potrebi izdelata vodja ali izvajalec projekta in oblikujeta v skladu s posebnimi potrebami in drugimi posebnostmi konkretnega projekta.

Terenski zapisnik kot obrazec smiselno in sistematično uredimo tako, da je moč iz njegovih podatkov enostavno razbrati temeljne podatke o stanju raziskovanega terena, njegovi geografski in administrativni lokaciji, relevantnih krajevnih imenih in drugih oznakah, o lastništvu, spomeniško-varstvenem statusu oz. poznavanju arheološkega najdišča ali lokacije. Terenski zapisnik lahko vsebuje tudi grafične, fotografske in kartografske priloge.

OBVEZNI DEL TERENSKEGA ZAPISNIKA

A. Vrsta terenskega dela

Napišemo za katero vrsto terenskih postopkov se dela terenski zapisnik.

B. Ime in oznaka najdišča, lokacije ali območja

• Krajevno ime najdišča/ime kraja najbližjega naselja oz. zaselka (po Krajevnem leksikonu slovenije, 1995)

• Ledinsko ime, drugo lokacijsko ime

• Antično in/ali drugo staro ime;

• Druga imena

C. Druge oznake najdišča, lokacije ali območja

• Evidenčna številka dediščine (če ta obstaja)

• Koda najdišča (interna koda, ki jo podeli vodja projekta)

D. Geografska lega najdišča, lokacije ali območja

• Administrativna lega: občina, krajevna skupnost, vaška skupnost, četrtna skupnost, ulica, drugo

• Katastrska umestitev: katastrska občina, številke parcel, jamski kataster

• Geografska umestitev: geografske koordinate (po uradnem državnem sistemu), kote

• Druge oblike geografske umestitve: GPS poti (tracks, routes, waypoints)

• Območna enota ZVKD

E. Opis najdišča, lokacije ali območja

Beležimo predvsem tiste oblike in vsebine na površini najdišč, lokacij in območij, s katerimi opišemo stanje kulturne, urbane in naravne krajine pred začetkom del oziroma


100

za katere domnevamo, da so vplivale na stanje, dostopnost, vidljivost oziroma stopnjo preoblikovanja arheoloških struktur.

Splošni opis površine naj vsebuje:

• velikost površine (v ha ali m2),

• topografska lega lega (vrh vzpetine, greben, dolina, pobočje, breg ...),

• prevladujoča usmerjenost (S/J/V/Z/SV/SZ, ...., azimut),

• raba tal (urbana/suburbana/ruralna, kmetijsko obdelana/neobdelana),

• vegetacija (nizka: travnik. pašnik, mokrišče, gozdna podrast ...; visoka: npr. grmičevje, grmičevje in drevje, posamezna drevesa, skupine dreves,

• cestna mreža

• zemljiška razdelitev (jarki, brežine, nasipi, zidovi, terase, ograde, drevje, grmovje, kanali, pot, dvorišče, industrijski prostor, drugo)

• poljedelski cikel (orano, zbranano, široke/ozke brazde, strnišče, praha, sejano, košeno ...)

• poljedelske in druge kulture (žito, pšenica, trava, gomoljnice, sadovnjak, vinograd, mešano ...)

Opis neposrednih in posrednih arheoloških pokazateljev na površini naj vsebuje:

• površinska topografija in mikrotopografija

• sedimentološka in geološka (litološka) sestava

• grajene oblike (stari nasipi, zidovi, ruševine zgradb, gomile, groblje ...)

• morebitna območja drobnih najdb

Poleg zgoraj navedenih vsebin se v terenski dnevnik v obliki besedila vnesejo tudi dodatne opombe in opažanja.

F. Med obvezne vsebine terenskega dnevnika sodijo še podatki o osebah, ki so povezani z območjem preučevanja oziroma z raziskavo:

• lastniki ali najemniki opazovanih zemljišč (ime in priimek, naslov)

• Informatorji (ime in priimek, naslov),

• člani delovne skupine, ki je pobirala podatke za terenski zapisnik

• datum terenskega zapisnika

• avtor terenskega zapisnika.

POSEBNI (DOPOLNILNI) DEL TERENSKEGA ZAPISNIKA

V ta del sodijo vsebine, ki jih ne vključuje obvezni del, so pa mnenju vodje ali izvajalcev projekta tudi relevantne za ustrezno razumevanje arheološkega potenciala najdišča, lokacije ali območja, oziroma za uporabo določene tehnike ali postopka terenskega dela. Npr. pri geofizikalnih pregledih je potrebno natančneje opisati


101

geološke in sedimentološke značilnosti prostora; pri sistematičnih površinskih pregledih je treba natančneje zabeležiti stanje in možnosti odkrivanja površinskega zapisa itn.

Tudi ta del terenskega zapisnika pripravimo v obliki obrazca.


102

DELOVNI DNEVNIK

Delovni dnevnik se najbolj učinkovito vodi v obliki obrazca, v katerega se za vsak delovni dan vnašajo podatki o poteku in okoliščinah dela. Delovni dnevnik tvorita dva dela: obvezni del (velja za vse vrste terenskega dela) in posebni oz. dopolnilni del (po potrebi ga izdelata vodja ali izvajalec projekta in oblikujeta v skladu s posebnimi potrebami in drugimi posebnostmi konkretnega projekta).

OBVEZNE VSEBINE DELOVNEGA DNEVNIKA

A. Vrsta terenskega dela

Napišemo za katero vrsto terenskih postopkov se dela delovni dnevnik. Če gre za multidisciplinarni projekt, ki vsebuje več različnih terenskih postopkov, se za vsak postopek piše lastni delovni dnevnik, za celoten projekt pa glavni delovni dnevnik, v katerem se samo navedejo postopki, za katere se vodijo njihovi lastni delovni dnevniki.

• kabinetno ovrednotenje, arheološka topografija, rekognosciranje iz zraka, sistematični površinski oz. podpovršinski pregled, geofizikalni/geokemični/detektorski pregled, vrtanje, dokumentiranje uničenja, arheološki nadzor, testno arheološko izkopavanje, arheološko izkopavanje, primarna valorizacija najdb in dokumentacije.

• namen projekta: zaščitni, reševalni, znanstveno-raziskovalni, revizijski, izobraževalni

B. Naročnik in izvajalec dela

• ime naročnika

• ime izvajalca (če je drugačen od naročnika)

• ime podizvajalca (če ta obstaja)

B. Ime in oznake raziskovalnega projekta, najdišča, lokacije ali območja

• ime in okrajšava projekta (vpiše se samo, če je drugačna od kode najdišča, npr. pri kompleksnih projektih, ki vključujejo več najdišč)

• koda najdišča (interna koda, ki jo podeli vodja projekta)

• evidenčna številka dediščine (če ta obstaja)

• druga imena (če zato obstaja potreba)

C. Čas in urnik poteka del

• datum (predlagana oblika: 07-11-24 / letoleto-mesecmesec-dandan)

• zaporedna številka delovnega dne (1 – n)

• urnik pričetka in konca delovnega dne (0-24 urno označevanje)

D. Delovna skupina


103

• struktura delovne skupine: vodja, namestnik vodje, vodje sektorjev/delovnih enot, specialisti, tehnično osebje (risarji, merilci, računalniški manipulanti, fizični delavci, drugo osebje (npr. ekonomi, strojniki, kuharji, varnostniki ...)

• število oseb po posameznih kategorijah

E. Dnevne razmere

• vremenske razmere

• druge okoliščine

F. Postopkovni del (upoštevajo se dejansko izvajani oz.zaključeni delovni postopki)

• OPAZOVANJE: način/tehnika opazovanja (postopek), opazovalna enota (območje, lokacija), količina opazovalnih enot, prepoznani površinski pokazatelji arheoloških pojavov, opis in kartiranje pokazateljev,

• MERJENJE (geofizikalno, geokemično, drugo): način/tehnika merjenja (postopek), enota merjenja, način pobiranja meritev (mreža, prečnice, drugo), količina izmerjenih enot, dokumentiranje in kartiranje meritev,

• ZBIRANJE: način/tehnika zbiranja (postopek), zbiralna enota, oblika vzorčenja (prečnice, v mreži, drugo), količina dokončanih zbiralnih enot, dokumentiranje in kartiranje meritev, zbiranje in dokumentiranje najdb po zbiralnih enotah (surovi podatki),

• ODSTRANJEVANJE: način/tehnika odstranjevanja (postopek), enota odstranjevanja (stratigrafska enota, stratumi, drugo), vzorčenje (mikrokvadrant, vrtina, drugo), količina odstranjenih enot, dokumentiranje in kartiranje vzorčenja (mikrokvadranti, vrtine drugo), dokumentiranje stratigrafskih enot, zbiranje in dokumentiranje najdb (po stratigrafskih enotah oz. po drugih enotah, posebne najdbe)(surovi podatki), uporaba priročnikov (našteti priročnike),

• MERITVE (geodetske): način/tehnika meritev, koordinatni sistem (WCS, UCS, UTM, G-K), predmet merjenja (npr. stratigrafska enota, njeni obrisi, volumen, lokacija posebne najdbe, območje (npr. pri rekognosciranju iz zraka),

• PRIMARNA VALORIZACIJA PODATKOV IN NAJDB: način/tehnika valorizacije, urejanje in filtriranje podatkov, vrste filtrov, dokumentiranje filtriranih podatkov, pranje/sortiranje/primarna klasifikacija najdb, pakiranje najdb, količine procesiranih najdb (št. enot zbiranja oz. odstranjevanja),

• POVEZAVE NA DELOVNE DNEVNIKE POSAMEZNIH POSTOPKOV ALI PODPROJEKTOV (če so ti vodeni posebej)

G. Opombe in komentarji

Morebitni dodatni zapisi o dogodkih, okoliščinah in drugih vidikih, ki so vplivali na potek del.


104

H. Podatki o avtorju zapisa v delovnem dnevniku

• Ime in priimek avtorja (ali avtorjev)

POSEBNI (DOPOLNILNI) DEL DELOVNEGA DNEVNIKA

V ta del sodijo vsebine, ki jih ne vključuje obvezni del, so pa po mnenju vodje ali izvajalcev projekta tudi relevantne za ustrezno razumevanje poteka del (npr. nekateri poslovni vidiki projekta ali drugo).

Tudi ta del terenskega zapisnika se lahko po potrebi pripravi v obliki obrazca.


105

ARHIV PRIMARNIH PODATKOV (IN NAJDB)

OZNAČEVANJE ARHIVIRANEGA GRADIVA

Vsi posamezni dokumenti in najdbe ter vzorci morajo biti ustrezno označeni. Iz oznake mora biti jasno razvidno:

• ime in okrajšava projekta (vpiše se samo, če je drugačna od kode najdišča, npr. pri kompleksnih projektih, ki vključujejo več najdišč)

• koda najdišča (interna koda, ki jo dodeli vodja projekta)

• izvorna opazovalna/zbiralna enota

• lokacija

• datum

• avtor dokumentacije

STRUKTURA ARHIVA

1. Analogni arhiv podatkov

Arhiv primarnih podatkov tvori pet glavnih skupin podatkov: podatki o opisih opazovanih enot, podatki o izmerah (geodetskih, prostorskih), fotografije, drugi grafični podatki in podatki o najdbah/vzorcih.

• OPISI

o seznam opisov

o opisi vseh posameznih opazovanih enot in/ali skupin enot

o zveze z grafičnimi podatki o opazovanih enotah in/ali skupinah

• MERITVE

o dnevniki meritev

o zbirka (baza podatkov) meritev, urejena po datumih terenskih izmer

• FOTOTEKA

o fotodnevniki

o kontaktne kopije vseh fotografij, urejene v skladu s fotodnevniki

o urejena zbirka vseh fotografij in diapozitivov

• GRAFIČNI PODATKI

o seznami vseh terenskih grafičnih dokumentov po skupinah

o dokumenti, urejenih po datumih in skupinah: (terenske risbe, skice, fotoskice, karte)

• NAJDBE / VZORCI

o seznami (posebne najdbe, najdbe po zbiralnih enotah, vzorci)


106

2. Digitalni arhiv podatkov

• OPISI

o seznam digitalno zajetih podatkov

o zbirka digitalnih podatkov, urejena po skupinah

• MERITVE (zajem prostorskih podatkov)

o dnevniki meritev

o urejena baza vseh meritev

• FOTOTEKA

o fotodnevnik vseh digitalno zajetih podatkov,

o digitalni posnetki urejeni po datumih in v skladu s fotodnevnikom

(Pomembno navodilo: vsi digitalno so shranjeni v ločenih datotekah in urejeni v enaki shemi kot so bili izvorno organizirani).

3. Zbirke najdb in vzorcev

Vse najdbe in vzorci morajo biti do primarne valorizacije shranjene po izvornih zbiralnih enotah in v embalaži oz. na način, ki jih ustrezno varuje pred poškodbami. Zbiralne enote morajo biti jasno označene.


107

ARHIV SEKUNDARNIH PODATKOV (IN NAJDB) Po svoji strukturi se arhiv sekundarnih podatkov in najdb ne razlikuje od arhiva primarnih podatkov, oziroma smiselno izhaja iz navodil za izdelavo le-tega.

OZNAČEVANJE ARHIVIRANEGA GRADIVA

Enako kot pri arhivu primarnih podatkov

STRUKTURA ARHIVA PODATKOV

Enako kot pri arhivu primarnih podatkov

Dodatna vsebina:

• Strokovno poročilo o delu in rezultatih primarne valorizacije najdb in dokumentacije

• Digitalizirane zbirke analognih podatkov; urejene po strukturi arhiva primarnih podatkov

• Natisnjene zbirke digitalnih podatkov (njihov prenos v analogno obliko), urejene po strukturi arhiva primarnih podatkov

ZBIRKE NAJDB IN VZORCEV

Vse najdbe in vzorci po opravljeni valorizaciji morajo biti ustrezno dokumentirane glede na merila in rezultate valorizacije. Treba je zagotoviti jasno sledljivost do izvornih kontekstov oz. zbiralnih enot najdb in vzorcev. Najdbe in vzorce se hrani v embalaži oz. na način, ki jih ustrezno varuje pred poškodbami. Enote hrambe najdb in vzorcev morajo biti jasno označene.

PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ

108

PRILOGA 2

Model dokumentiranja arheoloških izkopavanj

(povzeto po priročnikih za arheološka izkopavanja Oddelka za arheologijo FF UL

Veliki dol pri Veliki vasi 2003, Ljubljanski grad 2004)


109

1. DELOVNI NAČRT

V pripravah na arheološka izkopavanja je treba določiti oziroma se dogovoriti o vrsti ključnih vidikov in odločitev v strategiji izkopavanj, ki jih, razen v izjemnih okoliščinah, ne bomo spreminjali:

• določitev velikosti izkopnega polja

• določitev dinamike odpiranja površin

• vzpostavitev sistema za prostorsko zajemanje podatkov

• določitev načina izkopa/odstranjevanja in dokumentiranja plasti

• organizacija primarne obravnave najdb med izkopavanjem

Te odločitve vplivajo na velikost, sestavo, delovanje ekipe in logistiko ter omogočajo ustrezen nadzor nad kakovostjo primarnih podatkov že v terenski fazi.

1.1. Sistem za prostorsko zajemanje podatkov.

Med pripravami na arheološko izkopavanje moramo določiti način in tehnologijo zajemanja prostorskih podatkov, ki mora biti za celotno izkopavanje enoten.

Odvisno od okoliščin in pogojev dela lahko uporabljamo univerzalen ali državni koordinatni sistem (WCS) ali pa posebno oziroma lokalno koordinatno mrežo (UCS) z lokalnim izhodiščem in lokalno izhodiščno višinsko točko, ki ju določimo in dokumentiramo pred začetkom izkopavanj. Če uporabljamo elektronski tahimeter, imamo možnost učinkovitega pobiranja in dokumentiranja georeferenciranih podatkov v skladu npr. z državnim koordinatnim sistemom. V takem primeru lokalne mreže lahko služijo le kot podpora posebnemu opazovanju, npr. pri dokumentiranju števila/gostot najdb po plasteh, mikrokvadrantih itn.).

1.2. Odstranjevanje in dokumentiranje stratigrafskih enot.

Načeloma vedno odstranjujemo trenutno najmlajšo plast oziroma stratigrafsko enoto. Prvo (površinsko) plast lahko obravnavamo na več načinov. Praviloma jo izkopavamo ročno, kar omogoča obravnavo v manjših volumenskih enotah (npr. mikrokvadratih), s čimer lahko opazujemo »gibanje« in izgubo najdb na stiku med nedotaknjenim spodnjimi plastmi in površino. To je pomembno za dodatno ovrednotenje nestratificiranega vzorca površinskih najdb.

Glede na recentno rabo zemljišča (npr. ornica), pa tudi vrsto, obseg in cilje izkopavanja, se lahko odločimo tudi za strojno odstranitev površinske plasti. Če se odločimo za strojno odstranitev površinske plasti, je treba predhodno ugotoviti stopnjo uničenosti stratigrafskega zapisa na lokaciji. Pri izrazito uničenem stratigrafskem zapisu se večina najdb lahko pojavlja le še v površinski plasti. Vsekakor pa je v vseh primerih strojnega odstranjevanja potreben premislek o vzorčenju za najdbe pri tako odstranjenih površinskih plasteh. Stopnjo ohranjenosti stratigrafskega zapisa je moč preveriti z manjšimi testnimi izkopi.


110

Pri zapečatenih stratigrafskih enotah lahko uporabimo enega od dveh standardnih načinov odstranjevanja oz. izkopavanja:

a) posamično stratigrafsko enoto (npr. plast) izkoplje oziroma odstrani izkopavalec, dokumentira pa jo specialist (tehnik, dokumentalist, risar, fotograf, merilec). Takšno ločevanje delovnih postopkov izkopa in dokumentiranja zahteva intenziven nadzor usklajenosti obeh postopkov, premislek o sestavi delovne skupine in učinkovito časovno načrtovanje del.

b) izkop in dokumentiranje opravi sam izkopavalec. V tem primeru specialisti niso potrebni v tolikšni meri. V takih primerih je specialistično delo običajno omejeno na vertikalno fotografiranje oz. skeniranje velikih površin s pomočjo posebnih naprav za izdelavo fotomozaikov in zajemanje prostorskih podatkov z elektronskimi instrumenti (tahimeter, GPS).

1.2.1. Posebna obravnava stratigrafskih enot

Že na začetku izkopavanj moramo glede na izkopavalne razmere in pričakovan rezultat okvirno določiti razloge in načine posebnega obravnavanja stratigrafskih enot: suho sejanje, izpiranje, flotiranje.

Prav tako moramo določiti vrste vzorcev za laboratorijske analize in način oziroma postopke pobiranja vzorcev (metode, količine, način hrambe ...).

1.2.2. Dokumentiranje stratigrafskih enot

Plasti dokumentiramo na tri načine:

• pisno (opisovanje materialnih lastnosti, sestave stratigrafskih enot ter njihovih zvez z drugimi enotami stratigrafskega zapisa),

• metrično (z izmerami opišemo lego in dimenzije stratigrafske enote v prostorskem oziroma koordinatnem sistemu izkopavanj; metrično dokumentiramo lahko tudi nekatere druge količine, če so te potrebne, npr. volumen, maso),

• vizualno (grafično dokumentiranje in kartiranje, fotografiranje, oboje je lahko izvedeno ročno ali pa s pomočjo računalniške tehnologije),.

o risba pomeni mersko pravilen in prostorsko umeščen dokument mejnih površin in obrisov,

o fotografija dokumentira površinske posebnosti oz. lastnosti (v celoti ali detajlih) plasti. Fotografijo lahko pod določenimi pogoji uporabimo tudi kot podlago za grafično dokumentiranje.

Navpični monoposnetki oz. stereopari iz A-stativa ali posnetki s tal (stranski pogledi pod visokim kotom) lahko predstavljajo podlago za mersko ozvrednotenje, kar omogoča izdelavo poljubnega števila risb v poterenskem delu. Fotografske podlage za arheološko interpretacijo


111

imenujemo fotoskice in so opremljene z vsemi potrebnimi podatki za metrično in arheološko obravnavo.

1.2.3. Dokumentiranje grajenih struktur oziroma konstrukcij

Arhitekturne ostaline in druge stoječe strukture dokumentiramo po pravilih, ki so predmet posebnega standarda.

1.2.4. Primarna priprava in valorizacija najdb v terenski fazi

V delovnem načrtu izkopavanj mora biti določena tudi oblika primarne obdelave najdb. Zanjo je na terenu potrebna samostojna skupina, ki čisti, sortira in opravi prvo grobo klasifikacijo drobnih najdb in ostankov. Del te skupine je lahko tudi skupina za sejanje, izpiranje in flotiranje. Rezultati dela skupine za primarno obdelavo najdb izkopavalcem omogočajo hitrejšo oz. natančnejšo opredelitev plasti.

1.3. Računalniška podpora dokumentiranju v terenski fazi.

Računalniška podpora pomeni predvsem učinkovit nadzor nad opravljenim delom in njegovo kakovostjo in organiziranostjo. Enotna podatkovna baza izkopavanja omogoča nadzor nad izdelanimi dokumenti posamičnih enot stratigrafije, hitro vizualizacijo in kontrolo prostorskih podatkov, izdelavo podlag za fotoskice, kvantifikacijo najdb po plasteh, podporo pri izdelavi stratigrafskega diagrama za celotno izkopavanje, hitro izdelavo večjega števila kopij dokumentacije.

V primeru večjih izkopavanj oziroma izkopavanj, kjer se pobira veliko metričnih in fotografskih podatkov je potreben razmislek o posebni delovni skupini za sprotno obdelovanje digitalnih podatkov.

2. SESTAVA DELOVNE SKUPINE

Delovno skupino sestavlja strokovno, tehnično in pomožno osebje. Strokovno osebje predstavljajo arheologi in strokovnjaki drugih ved, ki so namenjeni za posebne naloge na izkopavanjih. Tehnično osebje so vsi zaposleni na izkopavanjih, ki pod vodstvom strokovnega osebja izvajajo določene tehnične postopke. Pomožno osebje vključuje vse ostale zaposlene, ki opravljajo netehnična in nestrokovna dela pod nadzorom strokovnega ali tehničnega osebja

• Strokovno osebje:

o vodja izkopavanj

o sektorski vodje (če je potrebno)

o vodje oz. strokovni izvajalci posebnih nalog (meritve, snemanje, vzorčenje...) (če je potrebno)

o vodje primarne obdelave najdb

o vodje primarne obdelave podatkov


112

• Tehnično osebje:

o izkopavalci,

o risarji, dokumentalisti, računalniški manipulanti ... (če je potrebno)

• Pomožno osebje:

o fizični delavci,

o strojniki

o ekonomi ipd.

Sektorski vodje nadzorujejo in organizirajo delo v sektorju (delu izkopnega polja), skupaj z vodjo izkopavanj in izkopavalci odločajo pri definiranju plasti oziroma drugih stratigrafskih elementov, o načinu odstranjevanja plasti, nadzirajo pisno in vizualno dokumentiranje, koordinirajo delo s posebnimi skupinami, poročajo o delu in rezultatih dela vodji izkopavanj, skrbijo za sektorski arhiv.

Izkopavalci v sodelovanju z vodjo sektorja določajo nove stratigrafske enote (meje plasti), odstranjujejo plast po vnaprej določenem načinu, zbirajo najdbe in vzorce ter dokumentirajo posamične stratigrafske enote (opis, meritve, fotografija, risba).

Merilci (ni obvezno) na zahtevo izkopavalca ali sektorskega vodje in pod njunim nadzorom opravljajo zahtevane izmere.

3. STRATIGRAFSKI PODATKI

3.1 Dokumentiranje stratigrafije

Osnovna enota opazovanja, odstranjevanja in dokumentiranja stratigrafskega zapisa je stratigrafska enota (SE), ki hkrati predstavlja tudi izvirni kontekst najdb in vzorcev. V arheoloških izkopavanjih moramo dokumentirati vsako prepoznano stratigrafsko enoto, ne glede na njeno starost, nastanek, vsebino in druge materialne lastnosti.

3.1.1 Vrste dokumentov pri dokumentiranju stratigrafije

Seznam stratigrafskih enot

Zbirni seznam vseh enot stratigrafije (SE), ki so bile identificirane med izkopavanji. Vsaka posamezna SE dobi svojo edinstveno oznako, ki je navadno zaporedna številka od 1 do n.

Nekatere stratigrafske enote so med seboj tesno povezani v funkcionalne celote (npr. stojke, jame in njihova njihova polnila, vezani zidovi itn.) zato že seznamu SE opozorimo na takšne povezave.

Seznam SE je organiziran v obliki obrazca (papirnega in računalniškega) in mora vsebovati naslednje obvezne vsebine:

• koda najdišča


113

• številka SE edinstvena številčna oznaka

• lokacija na najdišču sektor, kvadrant (če je potrebno)

• pogled tloris, presek, stranski pogled

• definicija

• zveza z drugimi SE številke drugih SE s katero je opisovana SE v zvezi

Opis stratigrafskih enot

Vsako identificirano in odstranjeno SE je potrebno opisati. Načeloma se opis SE začne z začetkom njenega odstranjevanja, večji del opisa pa se opravi po odstranitvi SE in potem, ko so bile iz nje pobrane najdbe in vzorci.

Opis mora obvezno vsebovati:

• kodo najdišča in oznako SE

• podatke o materialnih oblikovnih in lokacijskih lastnostih (oblika, dimenzije, lega)

• podatke o snovni vsebini (oz. sestavi) SE (glavni material iz česa je sestavljena SE, drugi materiali, lastnosti materialov)

• stopnjo prepoznavnosti v stratigrafskem zapisu

• osnovno definicijo SE (pozitiv, negativ (s polnilom), struktura)

• preliminarno funkcionalno definicijo (ornica, ruševina, nasutje, jama jarek, zid ...),

• stratigrafske odnose z drugimi SE, s katerimi je opisovana SE v fizičnem stiku

• morebitne zveze z drugimi SE, s katerimi tvori funkcionalno celoto

• zveze (kazalke) na druge dokumente, ki natančneje dokumentirajo posamezne vidike opisovane SE (npr. oznake posebnih najdb in vrstah vzorcev, vzetih iz opisovane SE, oznake risb, fotoskic, s katerimi je bila dokumentirana opisovana SE).

• druge morebitne posebnosti, ki niso bile zajete v standardnem delu opisa.

• okoliščine opisovanja SE (avtor opisa, datum opisa)

Načeloma se vpisujejo tisti podatki, ki jih izkopavalec zazna na terenu makroskopsko (s prostim očesom). Za lažje delo in poenoteno opisovanje, npr. materialnih lastnosti sestave SE, so na voljo različni priročniki in t.i. ključi, katere pa je pomembno predvideti že v načrtovanju izkopavanj:

• za barvo običajno uporabljamo Munsellovo barvno lestvico za zemeljske plasti (Munsell Soil Color Chart).

• za določanje prstne sestave lahko uporabljamo standardne lestvice Unified Soil Classification System, kot sta Sand Grain Sizing Folder ali Soil »ID« Finder ali pa primerjalne tabele za velikost in obliko zrn kot sta Sand Gauge oz. Geotechnical Gauge.


114

• za grobo določanje konsistentnosti oz. zrnatosti materiala SE lahko uporabimo “ključe” iz Archaeological Site Manual, Museum of London Archaeological Service, 1994 (3. izdaja), str. 29-36 (strani so iz .pdf verzije te publikacije http://www.museumoflondon.org.uk/laarc/new/subprof.asp?cat=3&pagecall=sitemanual).

Model opisa SE

Opis SE se najbolj učinkovito in sistematično izvaja na vnaprej pripravljenih obrazcih. Med prvimi je tak obrazec razvil MOLAS (Museum of London Archaeological Service), ki so ga kasneje dopolnjevale in različno modificirale različne izkopavalne šole, vendar pa je osnovna ideja ostala ista. V Sloveniji je obrazce za opisovanje SE na podlagi obrazcev MOLAS-a prvi uporabil Oddelek za Arheologijo FF UL na izkopavanjih 1989-1990 in jih tudi naprej razvijal. Ti obrazci (delno modificirani) so danes v široki uporabi pri večini izkopavalcev v Sloveniji.


115

Slika 1. Primer obrazca za opis SE, ki ga uporablja Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.


116

3.2. PROSTORSKI MERSKI PODATKI

Merijo se tiste prostorske količine, ki omogočajo natančno neposredno tridimenzionalno umestitev predmeta merjenja (SE, posebnih najdb ali vzorcev) v prostor. Možno pa je tudi kasnejše posredno umeščanje opazovanih elementov z uporabo neposredno izmerjenih referenčnih točk.

Pri neposrednem merjenju merimo obris elementa (linijo), zgornjo mejno površino stratigrafskega elementa (površino) in vse referenčne točke za razpačenje fotoskic ali risb, prav tako pa tudi tridimenzionalno lego posebnih najdb ali izbranih vzorcev.

Vse meritve se vpisujejo v dnevnik meritev, skupaj s skico merjenega stanja in oznakami izmerjenih točk (ali gre za fototočke, točke obrisa, točke vrha SE ...)

Skupna baza vseh merjenih podatkov je digitalno urejena v obliki preglednice. Tvorijo jo vsi primarni (surovi) podatki meritev in obdelani (filtrirani) podatki z vpisanimi oznakami vrst vseh merjenih točk in zvezo s SE ali druge oblike, za katero so bile točke izmerjene. K bazi sodijo karta točk. Obvezno je sprotno preverjanje točnosti oznak in natančnosti meritev na samem terenu.

3.2.1 Zajemenje in obdelava meritev

Kadar pri pri zajemu prostorskih podatkov izkopavanj uporabljamo elektronske instrumente lahko klasično risanje nadomestimo z drugimi tehnikami. Pri tem dobimo velike količine digitalnih podatkov, ki jih že v terenski fazi lahko preverjamo in povežemo med seboj. Zaradi nadzora moramo najprej jasno definirati katere prostorske podatke potrebujemo, kako jih bomo imenovali oziroma arheološko definirali ter kje in v kakšni obliki jih bom hranili. Ker so vse meritve točkovne, mora vsaka izmerjena točka imeti enkratno (neponovljivo) numerično oznako. Ta oznaka je njen osnovni identifikator v kasnejši obdelavi meritev.

Vrste prostorskih podatkov

Mejne površine - obrisi (linije) plasti

- površine plasti

Pomožne točke - točke za razpačenje

- referenčne točke kombinacijskega tlorisa ali preseka

Podatke o obrisu in mejnih površinah zajemamo samo, kadar so vidne v celoti in podatke zajemamo samo na zgornji mejni površini.


117

PLFT-v

OSE-dSE-pr

1

1

2

2

2

2

3

3

3

3

4

4

1

1

2

2

3

3

4

4

10

6

7

16

5

9

13

12

14

151

2

3

4

11

4

4

OSE-v

8

FT-d

merjene linije in točke SE koda

- obris (obod) plasti (PL)

- zgornja MP plasti (znotraj obrisa) (FT-v)

- zgornja MP polnila (OSE-v)

- obris negativa (OSE-d)

- MP površina negativa (FT-d)

- MP negativa na določenih linijah (SE-pr)

pomožne točke koda

- referenčne točke za razpačenje pri posamezni SE (zunaj obrisa) (FT)

- referenčne točke za razpačenje pri 5 ali več SE (AST)

- točke za izdelavo digitalnega modela višin oz. reliefa (DMR)

Slika 2. Shema in ilustracija merjenih vrednosti (izkopavanja Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).


118

Dokumentiranje meritev

Ker se s sodobnimi instrumenti lahko pobira zelo velike količine meritev v kratkem času in ker se podatki običajno avtomatično shranjujejo v spominskih enotah instrumentov, je treba zagotoviti učinkovit nadzor nad samim postopkom meritev in njegovimi rezultati.

Temu je namenjen Dnevnik meritev, ki predstavlja poseben obrazec, v katerem so vpisani vsi podatki, ki so potrebni za točno in natančno rekonstrukcijo predmeta in poteka meritev v kasnejši računalniški obdelavi. Zaradi tega je nujen del Dnevnika meritev tudi skica merjenih objektov, iz katere je moč jasno razbrati merjene linije oziroma točke in njihove oznake (kaj točke oz. linije označujejo v smislu mejnih površin ali referenčnih točk).

Celoten postopek meritev se izvaja v treh fazah:

• zajem meritev na terenu,

• obdelava meritev na računalniku,

• kontrola obdelanih meritev in vnos morebitnih popravkov na računalniku.

Ustrezno voden Dnevnik meritev omogoča dober nadzor nad vsemi temi fazami del.

Slika 3. Primer dnevnika meritev negativa (SE 0021) (Dokumentacija izkopavanj Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).


119

J73

K75

3.2.2 Obdelava meritev

Izmerjeni podatki se pri zajemanju običajno samodejno shranjujejo v spominskih diskih ali karticah merilnih instrumentov. Že pri tem postopku je zaželjeno tako nastaviti avtomatsko shranjevanje, da je čim manj možnosti za mešanje podatkov različnih meritev. Smiselno je npr. za vsak dan posebej nastaviti avtomatski direktorij shranjevanja (t.i. “job”) in ga poimenovati s tekočim datumom (npr. Job20070812 = delovni direktorij z dne 12 avgusta 2007; predpono “job” lahko zamenjamo tudi s kodo najdišča).

Podatke z merskih instrumentov moramo prenesti na računalnik in dati v nadaljnjo obdelavo čim prej, načeloma še istega delovnega dne, tako da imajo izkopavalci možnost hitre ocene točnosti meritev najkasneje naslednji delovni dan. Izkopavalci to preverjajo s primerjavo podatkov iz dnevnika meritev, stanja na terenu (če je še ustrezno) in enostavne karte izmerjenih točk (glej spodaj), ki jo izdelajo v skupini za obdelavo meritev. Vsekakor pa naj velja pravilo, da dokler niso podatki iz instrumentov v celoti in brez napak preneseni na druge medije, se jih ne briše iz instrumentov.

Idealno je, če skupina za obdelavo meritev (in drugih digitalnih podatkov) dela v neposredni bližini izkopavalcev, saj je takrat komunikacija med delovnimi skupinami hitra in učinkovita. Čeprav marsikdaj logistične in terenske okoliščine ne omogočajo tega, se je treba zavedati, da je nujno merske podatke prenesti in primarno obdelati v najkrajšem smiselnem času, če želimo vzpostaviti učinkovit sistem nadzora nad meritvami, in temu primerno postaviti organizacijo dela.

Na slikah 4 in 5 je ilustriran sistem obdelave meritev z izkopavanj Oddelka za arheologijo.

Slika 4. Prvi grafični izris -karta merjenih točk, ki jo prejme izkopavalec. Naloga izkopavalca je, da točke poveže v skupine merjenih objektov (arheološko definira).


120

J73K75

Slika 5. Prvi grafični izris – arheološko definirana karta merjenih točk (primer z izkopavanj Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).

Po pretoku podatkov iz instrumentov in njihovi pripravi za prikaz v enem od CAD (Computer aided drawing) ali CAM (Computer aided mapping) programov naredimo prvi grafični izpis - kartirane referenčne točke, ki jih izkopavalec ali vodja sektorja na terenu arheološko definira. Arheološko definiranje pomeni združevanje točk v posamezne celote oziroma skupine, ki označujejo (zarisujejo) merjene objekte. Drugi grafični izpis predstavlja računalniško izrisana arheološka definicija.

Poleg kartiranja točk in izrisa mejnih površin je naslednja naloga pri obdelavi meritev vodenje baze o vseh merjenih točkah. Baza ima običajno obliko preglednice oz. seznama vseh referenčnih točk.

Vsaka taka točka mora biti opremljena vsaj z naslednjimi vrednostmi:

• ime/identifikator točke (edinstvena številčna oznaka, ki jo je v teku merjenja točki samodejno pripisal inštrument),

• x, y, z kordinate (lokalne ali globalne)

• arheološka oznaka (definicija točke: fototočka, točka obrisa mejne površine vrha/dna, točka posebne najdbe ...),

• oznaka SE (za katero SE je bila točka pobrana)

• datum

Tako organizirana preglednica omogoča v nadaljnji obdelavi različne vrste sortiranja in združevanja, obenem pa tudi kontrolo nad točnostjo meritev. ter dopolnjen z arheološkimi oznakami (definicijami), ki omogočajo sortiranje oz. združevanje podatkov v zaključene enote (posamezne arheološke kontekste). Preglednico shranjujemo v formatu, ki je združljiv s formatom XLS.


121

Slika 6. Primer seznama vseh merjenih točk v preglednici (izkopavanja Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).

3. 4. VIZUALNO DOKUMENTIRANJE

Običajno se za vizualno dokumentiranje uporabljata dve tehniki dela:

• klasične risbe obrisov in mejnih površin stratigrafskih elementov

• interpretirane vertikalne fotografije.

Vsaka risba ali vertikalna fotografija mora vsebovati dovolj elementov (i.e. referenčnih točk) za njeno natančno metrično georeferenciranje. Vsakršno drugo fotografiranje ali grafično beleženje, ki ne zadosti minimalnim zahtevam metričnih referenc, ne sodi med temeljno dokumentacijo, marveč med delovne posnetke, ilustracije, prezentacijske posnetke ipd.

Predmet vizualnega dokumentiranja na arheoloških izkopavanjih so:

• vsaka odkrita SE (vse njene mejne površine v tlorisu in stranskem pogledu, če je ta možen, npr. pri zidovih)

• preseki (izbor presekov določi vodja izkopavanj)

• detajli (izbor določi vodja izkopavanj)

3.4.1 Fotografiranje

Vsako posamično mejno površino je treba fotografsko dokumentirati (navpično in poševno). To lahko izvaja izkopavalec ali pa tehnično osebje. Fotografija je lahko analogna ali digitalna. Fotografirajo se zgornje mejne površin SE. Njihove spodnje meje, oz. meje ugotovljene po odstranitvi SE so že dejansko zgornje meje novih SE in s tem tudi avtomatično predmet vizualnega dokumentiranja.

Na vsakem posnteku mora biti vidno:

• zadostno število referenčnih točk za metrično razpačenje,

• osnovne oznake predmeta fotografiranja (npr. št. SE ali skupine SE),

• tridelna kontrolna tabela barv/tonov (Red/Green/Blue vrednosti) - rdeča R=255 G=0 B=0 - rumena R=255 G=255 B=0 - modra R=0 G=0 B=225

• merilna palica.


122

Fotografiranje na terenu

Vse posnetke je treba sistematično vpisovati v sezname. Pri uporabi filmov, le-te vpišemo na obrazec Seznam filmov, posamezne posnetke pa na obrazec Fotodnevnik za vsak film posebej (FD). Digitalne posnetke vpisujemo v enoten obrazec Seznam digitalnih posnetkov (DP). Oba se izpolnjujeta na terenu ob vsakem fotografiranju.

Pri prenosu digitalnih posnetkov iz fotoaparata v računalnik ohranimo prvotno, fotoaparatu lastno, poimenovanje datotek, ki jih shranjujemo v preglednico Fotodnevnik, ki je organizirana po datumih in zaporedju snemanja.

Digitalne posnetke shranjujemo v dveh oblikah (formatih): obvezno v RAW in v enem od standardnih formatih, napogosteje v Tiff ali JPG.

Kadar je potrebno fotografiranje stereoparov večjih struktur, serije objektov ali velikih površin (npr. z A–stativom, lestvami ali drugimi pripomočki) se postavitev in število stojišč, stopnjo prekrivanja posnetkov, tip posnetkov dogovori z vodjo sektorja oziroma vodjo izkopavanj.

Podlaga za mersko ozvrednotenje pri analogni fotografiji so navadno črno beli posnetki (6x6), lahko pa uporabljamo tudi manjši format (leica), in/ali digitalni posnetki. Slednji močno pospešijo izdelavo podlag (t.i. fotoskic (FS) za arheološko interpretacijo posnetkov.

Priprava digitalnih podlag (kopiranje, obdelava slik, tiskanje) je običajno delo računalniške ali dokumentacijske skupine.

Dokumentiranje analognih posnetkov na terenu

Pri klasičnem nosilcu zapisa (filmu) vse posnetke enega filma vpišemo na obrazec za posnetke. Vsi filmi izkopavanja pa so vpisani v seznam filmov.

Na posebnem obrazcu (Seznam filmov) so nujni naslednji parametri:

• oznaka filma (zaporedna številka od 1 do n)

• vrsta filma (črno-beli, barvni, diapozitiv)

• ime proizvajalca filma

• format filma (6 x 6, leica, drugo (navesti))

Prav tako je treba voditi dnevnik tudi za posamezne posnetke. Na posebnem obrazcu (Seznam posnetkov) so nujni naslednji parametri:

• številka filma (ista kot na seznamu filmov)

• številka posnetka v filmu 1 – 36

• vrsta filma črno-beli, barvni, diapozitiv

• format filma 6 x 6, leica, drugo (navesti)

• predmet fotografiranja oznaka ene/več SE, drugo (npr. presek),



123

• vrsta kamere in optika npr. Nikon f40, zaslonka, filtri, čas

• datum posnetka

• proizvajalec filma

• avtor posnetka

Digitalni posnetki so urejeni po datumih oz. po sklopih podatkov, ki jih avtomatsko zapisuje digitalni fotoaparat. Z ostalo terensko dokumentacijo izkopavanj sta oba seznama povezana s kodo najdišča.

Dokumentiranje digitalnih posnetkov na terenu

Digitalni posnetki se avtomatično zapisujejo na spominske medije fotoaparata. Shranjeni so kot posamezne datoteke, ki jim aparat samodejno daje zaporedno organizirana alfanumerična imena. Ko prenašamo posnetke na računalnik, je običajno najbolje ohraniti izvorno poimenovanje, ker je poleg samega relativnega zaporedja posnetkov, vidnega iz samega imena, iz datotek možno tudi razbrati natančen čas snemanja.

Pri digitalnih posnetkih je tako dokumentacija (Dnevnik digitalnih posnetkov) urejena kronološko (po dnevih in zaporedju snemanja) z originalno zaporedno številko posnetka in datumom snemanja. Ker vseh posnetkov ne uporabimo za izdelavo fotoskice je potrebno posebej označiti posnetke, ki so bili izbrani za tiskane podlage za fotoskico.

Na posebnem obrazcu (Dnevnik digitalnih posnetkov) so nujni naslednji parametri:

• številka spominske kartice 1 – n

• številka posnetka na kartici 1 – n

• datum posnetka

• predmet fotografiranja oznaka ene/več SE, drugo (npr. presek),


• vrsta kamere in optika npr. Nikon Q70, objektiv, filtri

• avtor posnetka

Izdelava fotoskice

Fotoskico posamezne SE ali več SE skupaj izdelamo lahko iz analogne ali digitalne digitalne fotografije; slednja je zaradi hitrosti in zelo nizkih stroškov izdelave praktično izpodrinila analogne fotoskice. Fotoskica danes nadomesti klasično risanje oziroma omogoči izdelavo poljubnega števila risb iz fotografskih podlag v terenski in poterenski fazi


124

Slika 7. Interpretirana fotoskica. Ročno na terenu vrisane mejne površine in oznake SE ter vpisane numerične oznake posameznih referenčnih točk. Enako lahko fotoskica skupaj z izmerjenimi mejnimi površinami služi za podlago za natančen izris mejnih površin v računalniku.(Dokumentacija izkopavanj Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).

Pri samem fotografiranju so poleg osnovnih podatkov o objektu snemanja na posnetku navadno še tridelna kontrolna tabela barv/tonov, merilna palica (trasirka) in zadostno število talnih oznak za referenčne točke. Po končanem fotografiranju z geodetskim instrumentom izmerimo njihov 3D položaj.

Vsaka fotoskica mora biti ustrezno označena (glej Glava fotoskice) za njeno nadaljnjo uporabo in arhiviranje. Obrazec Glava fotoskice se pritrdi na fotoskico. Podatke o fotoskicah predstavimo na posebnem dokumentu (Seznam fotoskic).

Na posebnem obrazcu (Glava fotoskice) so nujni naslednji parametri:

• oznaka fotoskice (enkratna numerična ali alfanumerična oznaka)

• predmet fotoskice (oznaka ene/več SE, preseka ...)

• pogled (tloris, stranski pogled, presek)

• datum interpretacije

• avtor interpretacije

Na posebnem obrazcu (Seznam fotoskic) so ponovljeni parametri iz obrazca Glava fotoskice:

• oznaka fotoskice enkratna (alfa)numerična oznaka (identična z oznako na Glavi fotoskice)

• predmet fotoskice oznaka posamezne SE, skupine SE, preseka ...


125

• pogled tloris, stranski pogled, presek

• datum interpretacije

• avtor interpretacije

3.4.2. Risanje

V novejšem času in skladno z razvojem digitalne fotografije in možnosti za njihovo metrično računalniško obdelavo in hrambo, je ta v precejšnji meri zmanjšala uporabo terenskega risanja za izdelavo vizualne metrične dokumentacije stratigrafije. Risanje se tako rabi tam, kjer zaradi kakršnih koli razlogov digitalne fotografije (in tudi nadaljnje obdelave posnetkov) ni moč smiselno uporabiti.

Predmet dokumentiranja z risanjem je enak kot pri fotografiji:

• vsaka odkrita SE (pri vsaki SE obvezno rišemo zgornjo mejno površino (tloris), spodnja mejna površina te SE nastaja ob risanju zgornjih mejnih površin vseh drugih SE, ki ležijo pod njo. Le v primeru uporabe kontrolnih presekov SE rišemo tudi spodnje mejne površine.

• stranski pogledi SE, kjer ti obstajajo (npr. pri zidovih)

• preseki (izbor presekov določi vodja izkopavanj)

• detajli (izbor določi vodja izkopavanj)

Za risanje tlorisa manjših površin uporabljamo risarski okvir, ki je lahko naslonjen na lokalno mrežo ali pa je v prostor postavljen z referenčnimi točkami. To so navadno njegove notranje vogalne točke oz. točke razširjenega okvirja, vpetega v prostor. 3D lego referenčnih točk izmerimo z instrumentom. Referenčne točke (njihovo lego in številko) moramo tudi vključiti v risbo.

Okvir ima notranjo površino enega kvadratnega metra, notranje polje pa je z vrvicami razdeljeno na polja 20x20cm oz. 10x10cm. Okvir postavimo tako, da prekriva vso ali čim večji del površine, ki jo rišemo. Če meje oz. površina niso v notranjosti okvirja, ga premikamo po vzdolžni oziroma prečni osi. Pri risanju ne uporabljamo nobenega metra, zato je risar hkrati tudi merilec.

.


126

Slika 8. Uporaba risarskega okvira Primer risbe, ki vsebuje referenčne točke.

Ko je risba v celoti izdelana (narisan predmet risbe in vse referenčne točke) jo lahko skeniramo. Pri risanju SE uporabljamo konvencije za grafične znake za meje, naklone površine, robove izkopa in preseke ter referenčne točke. Na sliki 9 je predstavljen nabor standardnih simbolov, ki jih uporablja Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Obstajajoi tudi drugi podobni sistemi, npr. nabor simbolov iz Archaeological Site Manual, Museum of London Archaeological Service, 1994 (3. izdaja), slika 6, http://www.museumoflondon.org.uk/laarc/new/subprof.asp?cat=3&pagecall=sitemanual).

meja izkopnega polja

originalna meja plasti/depozita

meja plasti na presekih

ali del pod risano plastjo

nejasna/nedoločljiva meja

lega preseka; oznaka je na strani,

na kateri ga opazujemo

velikost in smer naklona

meja na presekih z drugimi plastmi/elementi nejasna / nedoločljiva meja

ali del pod risano plastjo


127

Slika 9. Primer simbolov za risanje (Oddelek za arheologijo Filozofska fakulteta v Ljubljani).

Risbo sestavljajo naslednji elementi:

• obris (linija) plasti / elementa,

• številka SE,

• lega in oznaka notranjih vogalnih točk risalnega okvirja, druge referenčne točke (če te obstajajo, oz. če se pri risanju ni uporabljalo okvirja, temveč je sodeloval merilec),

• merjene točke mejne površine plasti/elementa,

• glava risbe (pritrjena na risbo (npr. samolepilna etiketa); podatki na glavi povezujejo risbo ostalo dokumentacijo stratigrafske enote).

o koda,

o številka SE,

o št. risbe,

o merilo,

o tip pogleda,

o datum,

o avtor

o merilec (če je ta sodeloval)

Dokončane in ustrezno opremljene risbe se sproti oddaja v terenski arhiv (Seznam risb). Zaradi primerjave s fotoskicami in preverjanja točnosti njihove prostorske umestitve, se jih takoj digitalizira in georeferencira.

Na posebnem obrazcu (Seznam risb) so nujni naslednji parametri:

• številka risbe (zaporedna številka od 1 do n),

• predmet risanja (oznaka ene/več SE, drugo (npr. presek),

• pogled (tloris, presek, stranski pogled).

• podatki o delu avtor risbe, merilec (če je ta sodeloval), datum).

4. NAJDBE

Vse vrste najdb (artefakte, ekofakte in vzorce) moramo ustrezno dokumentirati in primarno obdelati za nadaljnje analize in interpretacijo. Pri tem mora dokumentacija najdb, ekofaktov in vzorcev vsebovati predvsem opis, ki ustreza nivoju, ki ga zahteva/določa primarna obdelava, poleg tega pa tudi možnost enostavne sledljivosti izvornega konteksta.

Podatke o najdbah dokumentiramo na različnih obrazcih/seznamih. Ti morajo biti pregledni in enostavni. Seznami in drugi prilagojeni obrazci se ločujejo glede na:

• vrste najdb (artefakti, ekofakti, vzorci),


128

• tehnike pobiranja najdb ali vzorcev,

• izvorni kontekst najdb (najdbe posamezne SE),

• posebnost / pomembnost najdb (t.i. posebne najdbe).

Vsi ti seznami, z izjemo seznama posebnih najdb, se vpisujejo, ko izvajamo preliminarno obdelavo najdb.

4.1 Seznam najdb stratigrafske enote

To je osnovni seznam o najdbah, predvsem artefaktih, ki ga izdelamo v primarni pripravi najdb in vsebuje osnovno klasifikacijo in kvantifikacijo najdb iz posamezne stratigrafske enote, ki so bile pobrane med odstranjevanjem plasti ali pri kasnejšem sejanju, izpiranju ali flotaciji.

Z ostalo terensko dokumentacijo izkopavanj je Seznam najdb povezan s kodo najdišča in z oznako SE oziroma opazovanega konteksta, od koder najdbe izhajajo ne glede na to, v kateri fazi terenskih ali poterenskih del so bile odkrite in pobrane.

Preden začnemo odstranjevati plast, pripravimo embalažo za najdbe (pladnje, vrečke), ki jo opremimo s spremnimi listi za najdbe. Na njih vpišemo kodo najdišča, oznako SE in lokacijo (če se zahteva). Po končani odstranitvi SE pregledamo pobrane najdbe in označimo na spremnem listu vrste pobranih najdb. Po končani primarni obdelavi izdelamo nov spremni list za najdbe s popravljenimi podatki.

4.2 Osnovna klasifikacija najdb

Potem ko so bile najdbe ustrezno očiščene in odpad preštet in izločen, se pristopi h njihovem osnovnem klasificiranju. Zbirko najdb iz SE dopolnimo še z morebitnimi najdbami iz iste SE, pridobljenimi s sejanjem in flotacijo. Seštevek predstavlja skupno število vseh najdb v SE.

Klasificiranje je treba opraviti zaradi enostavnejše in ustreznejše hrambe (nekatere vrste najdb oziroma materialov moramo hraniti drugače od ostalih), hitrejšega dostopa do določenih najdb v primeru večjih količin ipd.

Obstaja več meril primarne klasifikacije, ki jo lahko opravlja »splošni« arheolog. Osnovni funkcionalni tipi, material oz. surovina, iz katere so izdelani artefakti, groba datacija. Možno je tudi združevanje meril.

Glej primer osnovnih funkcionalno-surovinskih razredov:

• gradbeni material o po snovi

kamen, glina, steklo, les, kovina, malta,


129

omet, tlak drugo.

o oblikovna delitev po skupinah o funkcionalna delitev po skupinah

• artefakti o po snovi

kamen, glina, steklo, les, kovina, kost, roževina, tkanina drugo

o oblikovna delitev npr. skupine o funkcionalna delitev npr. skupine o fakture - posodje: a/ grobo in b/ fino

Vse pregledane najdbe preštejemo in tehtamo in podamo oceno starosti (če je možno). Nekatere od najdb so lahko obravnavane kot posebne najdbe.

Po končani primarni obdelavi in vnosu podatkov o najdbah v sezname oziroma obrazce, se najdbe ponovno zapakira in odnese v začasno hrambo.

4.3 Posebne najdbe

Vse najdbe, ki jih zaradi posebnosti prihodnjih analiz, hranjenja ali pomembnosti ipd. med izkopavanjem obravnavamo na poseben način (poberemo več podatkov o njih), vpisujemo v Seznam posebnih najdb.

Na takem seznamu mora biti vsaka posamezna posebna najdba (PN) imeti edinstveno oznako (običajno zaporedna številka od 1 do n), ki jo vpisujemo tudi v druge obrazce (npr. v obrazec opisa SE, obrazec najdb SE ...), da te ločene najdbe ustrezno povežemo z izvornim kontekstom.

V obrazcu posebnih najdb vpisujemo tudi izvorno SE, najdbe pa klasificiramo po enakih merilih kot druge najdbe SE. Zaradi natančnejše lokacije posebnih najdb v prostoru, merimo in vpisujemo tudi njihovo 3D lego oziroma referenčne točke posebnih najdb.

4.4 Človeški skelet

Najdba, ki jo posebej obravnavamo, je človeški skelet (v izjemnih primerih lahko tudi živalski). Skelet ga opredelimo kot samostojno stratigrafsko enoto in jo kot tako


130

vpišemo na Seznam SE in izdelamo celovit opis SE; lahko pa skelet obravnavamo tudi kot posebno najdbo.

Zaradi pomembnosti podatkov o legi skeleta in situ in veliki občutljivosti kostnega materiala je treba v čim krajšem času dokumentirati skelet v zahtevani natančnosti, opraviti identifikacijo posameznih delov skeleta (i.e. posameznih kosti) in kostni material čim prej zaščititi.

Najhitrejši način hitre dokumentacije skeleta je uporaba vnaprej pripravljenih obrazcev s shemo človeškega skeleta, na katerih se označuje prisotnost posameznih kosti. Skelet fotografiramo ali rišemo in vizualno dokumentacijo georeferenciramo, s čimer dobimo tudi podatke o dimenzijah skeleta.

V vsaki skupini kosti na opisnem obrazcu označimo tiste, ki so bile najdene. Ločujemo desne in leve, razen pri lobanji, kjer nas zanima le ohranjenost oz. spojenost posameznih delov.

Pri opisovanju skeleta moramo obvezno navesti smer, položaj glave, lego rok, nog, skrčenost/stegnjenost, morebitne bolezenske ali druge poškodbe skeleta (če se jih na terenu opazi).

5. PRIMARNA OBDELAVA NAJDB.

Najdbe, ki so bile pobrane v teku izkopavanj, je treba pred njihovim pakiranjem še primarno obdelati oziroma pripraviti in valorizirati za nadaljnje analize v poterenskem delu.

Primarna obdelava najdb je prav tako pomembna za boljše tekoče in sprotno obveščanje izkopavalcev o odkritjih med njihovim delom, kar jim lahko pomembno pomaga k čim bolj uspešni raziskavi.

Glede na količino najdb in dimenzije ter trajanje izkopavanj lahko organiziramo posebno delovno skupino za primarno obdelavo najdb, kateri na koncu delovnega dne sektorski vodje predajo najdbe z ustrezno oznako izvornega konteksta.

Posebne najdbe, drobne in krhke najdbe ločimo od ostalih najdb že med odstranjevanjem plasti in jih posebej obravnavamo in dokumentiramo.

Pri terenski pripravi (t.i. processing) najdbe posamezne SE najprej obravnavamo kot celoto. Nato izločimo tiste, ki jih bomo oprali že v tej fazi. Po sušenju izločimo odpad, sortiramo najdbe po surovini, iz katere so izdelane ter opravimo prvo klasifikacijo in kvantifikacijo (preštevanje) najdb po posameznih kategorijah za vsako SE posebej.

Posebne in izbrane najdbe takoj slikamo.

Primarno obdelanim najdbam iz posamezne SE kasneje dodamo še posebne najdbe ter najdbe, pobrane pri sejanju oziroma flotaciji, ki izhajajo iz istega konteksta.


131

Najdbe, urejene po SE in vzorce vnesemo v posebej prirejen obrazec Najdbe stratigrafske enote (NSE), v katerem se dokumetira prvi pregled in količine vseh najdb ter jih shranimo v terenskem skladišču.

5.1 Najdbe in vzorci iz sejanja / izpiranja / flotacije

Sejanje in flotacijo dela (vzorca) ali celotnega volumna SE plasti lahko izvedemo med samimi izkopavanji ali po njih, v vsakem primeru pa gre že za postopke primarne obdelave.

Na posebnem obrazcu (Najdbe iz sejanja / Izpiranja / flotacije) moramo dokumentirati naslednje parametre:

• koda najdišča

• tip postopka: sejanje / izpiranje / flotacija /drugo (navesti),

• številka vzorca: edinstvena (alfa)numerična oznaka

(služi tudi za zvezo z drugimi dokumenti)

• količino vzorca delež (%) v razmerju do celotne SE,

ocena volumna kubični liter/centimeter,

• številka sita pri obeh metodah je pomembna gostota sit (Ø).

(navadno sita definiramo s številčno oznako),

• število najdb število vseh ugotovljenih najdb oz. ostankov

• opombe morebitna dodatna pojasnila o rezultatih ali delu

• podatki o delu izvajalec, datum dela.

Hkrati z dokumentiranjem sejanja /izpiranja /flotacije vzorcev iz posameznih SE, posebej vodimo tudi seznam vseh preiskanih enot. Najdbe, pridobljene v teh postopkih se obravnavajo enako kot najdbe po primarni obdelavi.

Vzorci

Med odstranjevanjem plasti zbiramo vzorce za sejanje in flotacijo, ter vzorce za posebno laboratorijsko obravnavo. Vsak vzorec mora imeti svojo edinstveno (alfa)numerično oznako (običajno zaporedna številka od 1 do n), ki služi za zavezo z drugimi dokumenti izkopavanj (npr. pri opisu SE).

Na posebnem obrazcu za vzorce (Seznam vzorcev) moramo dokumentirati naslednje parametre:

• koda najdišča

• številka vzorca številka

• izvorna SE številka

• lega vzorca (če je potrebno), 3D referenčna točka)

• tip SE po geslovniku pri opisu SE


132

• količina vzorca % od celote, volumenska ocena

• število enot vzorca število vrečk ali kosov vzorca

• razlog vzorčenja za katere analize je bil vzorec vzet.

6. PRIMARNA OBDELAVA PODATKOV

Primarna obdelava podatkov v terenski fazi služi za nadzor izkopavanj in valorizacijo dokumentacije. Sproti dopolnjujemo sezname vseh na terenu izdelanih dokumentov in izdelujemo njihove digitalne kopije. V digitalno obliko prenašamo risbe, analogne fotografije (skeniranje) ter interpretirane fotoskice, da bi lahko dobili prvo oceno morebitnih napak pri lociranju in interpretaciji meja in površin. Izvorne digitalne podatke pa natisnemo za potrebe kontrole na terenu in arhiva.

Za vnašanje pisnih podatkov uporabljamo računalniške preglednice (v formatu XLS ali v združljivih formatih), ki imajo podobno shemo kot posamezni obrazci in vsebujejo vse vrste in oblike vnosov kot terenski obrazci.

Vsi izkopavalci, člani posebnih skupin in pomožno osebje morajo sproti obveščati vodjo izkopavanja, vodje sektorjev ali izkopavalce o morebitnih napakah, nedoslednostih ali pomanjkljivostih, ki so bile narejene med izkopavanjem!

133

PRILOGA 3 TERMINOLOŠKI SLOVAR

134

arheološka dokumentacija, rezultat sistematičnega dokumentiranja v arheoloških projektih; nanaša se na vse specifične dejavnosti, katerih namen je beleženje podatkov o pojavih in pokazateljih materialnih ostalin, njihovih asociacij in kontekstov, pridobljenih z arheološkimi raziskovalnimi mettodami z namenom pridobivanja podatkov in znanja o človeku in njegovih aktivnosti v preteklosti. Tovrstni podatki o ostankih iz preteklosti so pomembni zaradi njihove vsebine, zveze s pomembnimi zgodovinskimi dogodki in procesi, družbenimi skupinami in posameznimi osebami, zaradi njihove umetnostne, arhitekturne ali druge vrednosti. Arheološka dokumentacija je lahko v besedilni, metrični in avdiovizualni obliki.

arheološka metoda, zbir specifičnih arheoloških načel in postopkov za sistematično in premišljeno zajemanje podatkov, njihovo analizo in doseganje spoznanj v arheologiji.

arheološka metodologija, zbir metod v arheološkem raziskovanju.

arheološka najdba, načeloma vsak objekt antropogenega ali naravnega izvora (ekofakt, vzorec), za katerega se upravičeno domneva, da vsebujejo informacije, relevantne za arheološko preučevanje preteklosti; v širšem smislu ves arheološki zapis; v ožjem smislu predmetna vsebina arheološkega zapisa.

arheološko najdišče, kraj (lokacija, območje prostor, lahko več posameznih krajev skupaj), kjer so ohranjeni in ugotovljeni arheološko pokazatelji oziroma arheološke najdbe.

arheološka ostalina (arheološki ostanki), > arheološka najdba,

arheološki pokazatelji, vsi materialni ostanki oziroma njihovi posredni sledovi, ki kažejo na prisotnost (obstoj) arheološkega zapisa na konkretni lokaciji ali območju.

arheološki projekt, vsebinsko in organizacijsko zaključena celota terenskih in poterenskih, laboratorijskih ali kabinetnih raziskav, izvedenih v skladu z raziskovalnim oziroma delovnim načrtom.

arheološka prospekcija, način opazovanja oziroma zajemanja neposrednih in posrednih podatkov o arheoloških pokazateljih na določenem območju (lokaciji, mikroregiji, regiji) brez fizičnega posega v arheološki zapis oziroma brez njegovega preoblikovanja.

arheološka stratifikacija, v načelu antropogen proces nastajanja in oblikovanja arheoloških depozitov (plasti, struktur in drugih elementov stratigrafije); arheološka stratifikacija vključuje tudi naravne procese, ki so preoblikovali ali kako drugače spreminjali arheološke depozite.

arheološka stratigrafija, (tudi stratigrafski zapis), arheološki znanstveni opis stratifikacije.

arheološko terensko delo, katero koli arheološko delo, ki se izvaja v terenskih (nelaboratorijskih ali nekabinetnih) pogojih; vključuje strokovno in sistematično opazovanje, merjenje, zbiranje in dokumentiranje arheoloških pojavov na določenem območju.

135

arheološki vir, nosilec informacije v arheologiji; materialni ostanki in njihovi posredni pokazatelji.

arheološka vrednost, dejanska ali potencialna vrednost nekega najdišča ali predmeta za arheološko preučevanje.

arheološki zapis, vsi materialni pojavi, njihovi posrednin pokazatelji in zveze med njimi, prepoznani kot nosilci pomenljivih podatkov za arheološko preučevanje preteklosti. Arheološki zapis nastaja v procesih depozicije (t.i. sistemski kontekst oz. Kontekst nekdanjega živečega sistema), podepozicije (podepozicijski kontekst; procesi, ki delujejo po prenehanju obstoja nekdanjega sistema in do trenutka odkritja) in procesi odkrivanja ter interpretacije (arheološki kontekst).

administrativna zaščita, zaščita konkretne arheološke lokacije ali objekta z administrativnimi sredstvi; administrativna podelitev statusa zaščitenega območja ali objekta (spomenika); administrativna zaščita ne vpliva na materialne lastnosti zaščitenega objekta.

antropogeni konteksti, v arheološki stratigrafiji vsi konteksti, ki so nastali kot rezultat človekovega delovanja.

arheolog (-inja), univerzitetno usposobljen strokovnjak za arheološko delo.

arheologija, znanstvena veda, ki na podlagi preučevanja različnih materialnih ostankov iz preteklosti, asocijacij med njimi in njihovih kontekstov, interpretira človekovo preteklost, njegova dela, družbene pojave in procese ter človekovo ustvarjalnost. Arheologija ima edinstveno metodologijo zajemanja in obdelave arheoloških virov in podatkov o njih, ki kombinira lastne terenske in laboratorijske tehnike in postopke zajemanja in interpretacije podatkov z metodami drugih ved (npr. geologije, arhitekture, filologije, zgodovine, etnologije ...) z namenom prispevati specifična znanja o preteklosti.

artefakt, načeloma vsak predmet antropogenega izvora, ki ga odkrijemo v arheoloških raziskavah in za katerega predpostavljamo, da vsebuje arheološko pomenljive informacije; z artefakti se največkrat označuje predvem drobne oziroma premične predmete; > arheološka najdba.

daljinsko zaznavanje, postopek pridobivanja podatkov o arheoloških pokazateljih in njihovem prostorskem kontekstu z interpretacijo satelitskih posnetkov in posnetkov iz zraka.

destruktivna metoda, > invazivna metoda.

digitalna dokumentacija, tekstovna, grafična ali avdiovizualna dokumentacija izdelana in shranjena v digitalni obliki.

distribucija, 1. prostorska distribucija: razporeditev, razprostranjenost, strukturiranost predmetov ali pojavov v prostoru, 2. frekvenčna distribucija: pogostnost nekega pojava na določeno enoto prostora ali časa.

136

ekofakt, predmet oz. ostanek naravnega izvora, ki vsebuje arheološko pomenljive informacije; različni rastlinski, živalski ali mineralni ostanki, katerih preučitev omogoči boljši vpogled v ekologijo, ekonomijo, datacijo in druge vidike življenja najdišča ali območja.

filtrirani podatki, > sekundarni podatki.

gostota najdb, absolutna gostota: količina najdb na enoto prostora, volumna ali časa; relativna gostota: odstopanje vrednosti gostot najdb glede na vrednosti ozadja, vrednoti drugih opazovanih enot ali neki drugi kriterij oziroma pravilo.

invazivna metoda, raziskovalni postopek, pri katerem je predmet opazovanja delno ali v celoti uničen, v arheologiji so invazivne metode tiste, ki poškodujejo ali uničijo avtentični stratigrafski zapis oziroma posegajo v arheološke depozite.

neinvazivna metoda, raziskovalni postopek, pri katerem se ne uniči ali poškoduje predmeta opazovanja; v arheologiji so neinvazivne metode tiste, ki ne spreminjajo avtentičnega stratigrafskega zapisa oziroma zbira najdb na površini.

nedestruktivna medtoda, > neinvazivna metoda.

izven-najdiščna arheologija (off-site archaeology, off-site record), oznaka za arheološki površinski zapis, ki se nahaja izven konvencionalno opredeljenih najdišč kot območij povečane gostote arheoloških pokazateljev

kartiranje, vnašanje opazovanih stvari na dvo- ali tridimenzionalne prostorske podatkovne podlage z namenom dokumentiranja in ugotavljanja prostorskih razmerij med opazovanimi oziroma kartiranimi pojavi.

koncentracija najdb, > gostota najdb.

kontekst (arheološki, stratigrafski), 1. arheološki kontekst: specifično pomensko okolje, okoliščine ali združbe arheoloških objektov, katerih pomen tvorijo oziroma določajo materialni in nematerialni odnosi med objekti in subjekti (npr. grobni kontekst, naselbinski kontekst, kontekst odkrivanja ...), 2. arheološki kontekst: v ožjem pomenu besede predvsem kontekst odkrivanja in raziskovanja arheoloških ostankov; 3. stratigrafski kontekst: položaj enote stratigrafije, opisan z razmerjem do drugih enot.

logistika (arheološko), organizacijsko-oskrbovalna dejavnost, potrebna za izvajanje terenskih del.

meta-podatki, podatki o podatkih; podatki o obliki zapisa podatkov, o merskih enotah, o strukturi podatkovnih zbirk itn.

naključno vzorčenje, postopek izbire vzorcev, kjer ima vsak vzorec vzorčene populacije enako možnost, da bo izbran.

sekundarni podatki, podatki, pridobljeni z različnimi postopki filtriranja oziroma ovrednotenja primarnih podatkov.

137

obrazec, 1. ponavljajoča se pravilnost v arheološkem zapisu, tipična oblika ali pojav (glej > vzorec); 2. dokumentacijsko sredstvo, vnaprej pripravljen vprašalnik.

podatkovna zbirka (baza podatkov), smotrno oziroma logično strukturirana skupina podatkov, namenjena za izvajanje nadaljnjih analiz.

površinski arheološki zapis, vsi arheološki pokazatelji (premične najdbe, strukture, drugi sledovi in njihovi konteksti), ki so ohranjeni oz. zaznani na površini tal, površinski arheološki zapis je nestratificiran in odraža preslikavo oz. pretvorbo delov tridimenzionalnega arheološkega zapisa na dvodimenzionalno površino.

primarni podatki, podatki v izvirni obliki in vsebini, kot jih je zaznal in zabeležil opazovalec na terenu.

raziskovalni načrt, > delovni načrt

rekonstrukcija, neposredno materialno preoblikovanje ohranjenega objekta v novo obliko, ki naj bi čim bolj ustrezala njegovi zamišljeni (predpostavljeni) prvotni obliki; risba, maketa, računalniška rekonstrukcija zamišljene (predpostavljene) prvotne oblike objekta.

reprezentančnost, stopnja ustreznosti nekega vzorca ali dela celote, da predstavlja določeno celoto.

restavriranje, vzpostavljanje oz. obnavljanje izvorne fizične oblike in lastnosti objektov brez uvajanja nadomestnih ali novih materialov (za razliko od rekonstrukcije).

reševalna arheologija, vrsta zaščitne arheologije, ki se izvaja v urgentnih okoliščinah, največkrat v primeru nepričakovanih odkritij arheoloških ostalin pri nearheoloških posegih v tla ali stoječo arhitekturo.

sanacija (nearheoloških) izkopov, arheološki strokovni poseg, katerega namen je fizično konsolidirati in zaščititi poškodovane dele arheološkega zapisa in s tem začasno zaustaviti njegovo propadanje.

sistematično vzorčenje, vzorčenje populacije z jemanjem vzorcev v pravilnih intervalih, mreži ali zaporedju.

struktura, 1. v interpretaciji stratigrafije serija kronološko in funkcionalno povezanih stratigrafskih enot (npr. stojka, vezani zidovi ...). 2. pri drugih oblikah terenskega opazovanja grajena oblika, zgradba.

surovi podatki, > primarni podatki

šibko invazivna metoda, raziskovalni postopek, pri katerem se v zelo majhni meri uniči ali poškoduje predmet opazovanja; v arheologiji so šibko invazivne metode tiste, pri katerih se ohranja avtentičen stratigrafski zapis, medtem ko se spreminja površinski zapis najdb.

138

urbana arheologija, zvrst arheologije, ki preučuje urbane oblike oziroma se izvaja v urbanih terenskih okoliščinah. Zanjo so značilne zelo kompleksne stratigrafske situacije, ki so rezultat dolgotrajnih bivalnih in številnih gradbenih procesov.

vzorec, 1. del neke celote, ki je reprezentativen za to celoto; 2. ponavljajoča se pravilnost, tipičen pojav v arheološkem kontekstu (npr. naselbinski vzorec ali obrazec); > obrazec).

zaščitna arheologija, zvrst arheologije, ki načrtuje in izvaja optimalne oblike in strategije varovanja arheološke dediščine v skladu s splošnimi zakonskimi in strokovnimi konservatorskimi podlagami.

139

SEZNAM TABEL IN SLIK

stran

11 Tabela 1: Organigram arheološkega delovnega procesa s terenskim delom.

16 Tabela 2: Standardizacijski dokumenti IFA.

22 Tabela 3. Organizacija dela po Managing Archaeological Projects (English Heritage 1991).

26 Tabela 4: Skrajšana verzija kazala Dutch Archaeology Quality Standard, Den Haag 2004. 27 Tabela 5. Cikel upravljanja z dediščino, ki jih zadevajo standardi Erfoegdinspektie

(Willems and Brandt 2004, 11). 30 Tabela 6: Organigram standardizacijskih področij Istituto Centrale per il Catalogo e la

Documentazione.

30 Tabela 7: Inštrumenti standardizacijskih področij Istituto Centrale per il Catalogo e la Documentazione.

31 Tabela 8. Del tabele ICCD za katalogiziranje izkopavanj.

32 Tabela 9: Del tabele ICCD za katalogizacijo arheoloških rekognosciranj.

41 Tabela 10. Vzorec topografskega dnevniškega zapisa (Pahič 1965-67, priloga 5).

54 Tabela 11. Organigram običajnih dokumentacijskih postopkov na arheoloških izkopavanjih.

55 Tabela 12. Običajno dokumentirane vsebine (in obrazci) v novejši arheološki praksi v Sloveniji.

61 Tabela 13. Shema modela standardov.

PRILOGA 2

115 Slika 1. Primer obrazca za opis SE, ki ga uporablja Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

117 Slika 2. Shema in ilustracija merjenih vrednosti (izkopavanja Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).

118 Slika 3. Primer dnevnika meritev negativa (SE 0021) (Dokumentacija izkopavanj Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).

119 Slika 4. Prvi grafični izris - karta merjenih točk, ki jo prejme izkopavalec. Naloga izkopavalca je, da točke poveže v skupine merjenih objektov (arheološko definira).

120 Slika 5. Prvi grafični izris – arheološko definirana karta merjenih točk (primer z izkopavanj Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).

121 Slika 6. Primer seznama vseh merjenih točk v preglednici (izkopavanja Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).

124 Slika 7. Interpretirana fotoskica. Ročno na terenu vrisane mejne površine in oznake SE ter vpisane numerične oznake posameznih referenčnih točk. Enako lahko fotoskica skupaj z izmerjenimi mejnimi površinami služi za podlago za natančen izris mejnih površin v računalniku.(Dokumentacija izkopavanj Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).

126 Slika 8. Uporaba risarskega okvira. Primer risbe, ki vsebuje refernčne točke.

126 Slika 9. Primer simbolov za risanje (Oddelek za arheologijo Filozofska fakulteta v Ljubljani).

140

LITERATURA IN VIRI

ARCHAEOLOGICAL SITE MANUAL, Museum of London Archaeological Service, 1994 (3. izdaja).

ARCHEOLOGY AND HISTORIC PRESERVATION:Secretary of the Interior's Standards and Guidelines[As Amended and Annotated], National park service, U.S. Department of Interior, glej: http://www.cr.nps.gov/local-law/arch_stnds_7.htm#guide.

ARHEO 12 (1991), Glasilo Slovenskega arheološkega društva.

BARKER P. (1998), Tehnike arheološkega izkopavanja. Slovensko arheološko društvo in Uprava RS za kulturno dediščino, Ljubljana.

BERCE R. (1951), Tehnična dokumentacija na arheološkem terenu. Zbornik zaštite spomenika kulture II, 1951, 125-142.

BROWN A., PERRIN K (2000), A Model for the Descripti40

on of Archaeological Archives. Information Management & Collections, English Heritage,2000. CLAVSTRA ALPIUM IULIARUM (1971), J. Šašel in P. Petru (ur.), Katalogi in monografije 5, Narodni muzej, Ljubljana 1971.

DULAR J. (1985), Topografsko področje XI (Bela krajina). SAZU – Inštitut za arheologijo.

FLEGO S., ŽUPANČIČ M. (1991), Arheološka topografija občine Dolina (Tržaška pokrajina, Italija). Narodna in študijska knjižnica Trst – Odsek za zgodovino / ZRC SAZU, Trst-Ljubljana.

GROSMAN D. (1991), Kocka, kocka, kockica ... Od arheološkega zapisa v zemlji do arheološkega zapisa na papirju. Arheo 12, 1991, 25-36.

HARRIS E. (1989) Načela arheološke stratigrafije. Slovensko arheološko društvo 1989.

KLEMENC J., SARIA B. (1936) Archaeologische Karte von Jugoslavien: Blatt Ptuj. Akademien der Wissenschaften Beograd – Zagreb 1936.

KLEMENC J., SARIA B. (1936) Archaeologische Karte von Jugoslavien: Blatt Rogatec. Akademien der Wissenschaften Beograd – Zagreb 1939.

KOROŠEC J. (1950) Prvo posvetovanje jugoslovanskih arheologov. Zgodovinski časopis 4, 212-215.

MAP 2 (1991), MANAGEMENT OF ARCHAEOLOGICAL PROJECTS), English Heritage, 1991.

NOVAKOVIĆ P. (2003), Osvajanje prostora. Filozofska fakulteta 2003.

NOVAKOVIĆ P., GROSMAN D. (1994), Struktura in postopki, Arheologija na avtocestah Slovenije I, SAAS, Ljubljana april 1994 (elaborat).

141

PAHIČ S. (1965-67), Arheološka topografija Slovenije. Navodila za izvajanje topografije, za dokumentacijo najdišč in izdelavo rokopisov. Argo 4-6, 1965-67, 93-120.

PAHIČ S. (1972), Nov seznam noriško-panonskih gomil. Razred za zgodovinske in družbene vede 7/2, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1972.

PETRU P. (1975), Prispevek k zgodovini arheološke karte na Slovenskem. V: Arheološka najdišča na Slovenskem, Državna založba Slovenije 1975, 15-31.

SARIA B. (1932) Arheološki zemljevidi. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 13, 5-16.

ŠAVEL I. (1991), Topografsko področje XX (Prekmurje). SAZU – Inštitut za arheologijo.

WILLEMS W.J.H. & R.W. BRANDT, (2004), Dutch Archaeology Quality Standard, Den Haag 2004.