Glasbena matica – Špeter Inštitut za slovensko kulturo Zavod za slovensko izobraževanje K.D. #edermac

Krajica VidaSPEVOIGRA / SPETTACOLO MUSICALE-TEATRALE

tekst/testo: Aldo Klodi@

izvirna glasba/musica originale:Davide Klodi@

dirigent/direttore:Davide Klodi@

Vida: Elisa Iovele, sopran/sopranoAtila: Goran Ruzzier, bariton/baritono

Otroški zbor/Coro di voci bianche »Mali lujerji«Gioele Bergamasco

Simone BlasutigMattia Codromaz

Nina FainSara Finetti

Andrea GarbazLorenzo GarbazGreta Mallardo

Carlotta QualizzaIgor Scuoch

Valentina SuccoSamo Tull

Enrico Zorza

Mladinski zbor/Coro giovanileAnna Banelli

Matteo BlasutigMaddalena Carta

Noemi CartaFanika Coren

Teresa De PalmaTania FinettiBianca Forte

Corina MarcigagliaRosa Martecchini

Costanza MuzzoliniVeronica NaliSilvia Perrone

Simone VillaverMartina Canalaz, sopran/soprano

Michele Perrone, tenor/tenore

Mali orkester/Piccola orchestra GM ŒpeterKlavir/Pianoforte: Davide TomasetigStefania Rucli Kitara/Chitarra: Jacopo CaucigDora CicconeSofia VogrigBas kitara/Chitarra basso:Marco RucliHarmonika/Fisarmonica:Giovanni BanelliMitja TullMattia TrusgnachFlavta/Flauto:Orsola BanelliSilvia PerroneViolina/Violino:Anna Banelli#elo/Violoncello:Maddalena CartaTolkala/Percussioni:Filippo CaucigBiagio TomasetigMatteo VenturiniXilofon/Xilofono:Martina Tomasetig

Gledališki te@aj/Corso teatrale: Zarja Sko@irAmelia BoscuttiAndrea IussigSerena ObitNina VidrihKitti Sko@irPriprava/Preparazione: Cecilia BlasutigMarina Cernetig

Krajica VidaSPEVOIGRA / SPETTACOLO MUSICALE-TEATRALE

Œpeter / San Pietro al Natisone, 5.6.2012Topolove / Topolò, 1.7.2012

Lucia Trusgnach Œkejcova

5

Okrog in krogvse mramuli,razbuojniki sona bojparpravljeni.Mesec z nebalepo sveti,kresovi, v dolinirazprašeni,nam pravejo,da vragitarduo daržein da nobedna silajih na prežene.

Sredi planoteso kolovodje zbraniin Atila ponosenjim takole pravi:“Ne smiemo obupat,@etudi do njihne moremo prit,sa v jami

ALDO KLODI#

Krajica Vida

6

ne morejo sedugo redit.Ne bo trieba bojane me@ev brusit,lakot bo precazmanjšala uporin jih parpejalav naš ograjeniprestor.In tekrat bo tekunaš me@ skoraj samin obedna njih glava ne bo na vratu ostala. Samuo krajico Vidomuormo rešit,kier lepa je ženain lepa mora ostat,kar jo bom parpejuv moj veliki grad.”

V jami pa miloso stari zbrani,obupno se gledajo in vprašajo:“Kakuo bo z nami?”.Krajica Vidajih gleda in mu@i,že dugo videnje ljudi,ki vsak dan

7

le buj se tamnein žalostno merkajosvoje otroke.Narstarši o@e se zaderein z žalostnim glasom sarce in dušovsiem njim odpre:“Prepri@an sem biuku vsi vi druz,da v jami v Landrise bomo rešili.In ries, do sadavarvala nas jeod tiste krutesile dole.Pa tardi so in na popuste,hrana gre h kraju,huduo bo za nas,predougo smo zapartiv teli laz.Iskati moramokakuo se rešit,kier za dougo tle notar ne moremo bit.”

Mili pogovorje tiho za@euin glas na taboru

8

se je zavneu.Gor se j’zadaruen muhasti možin za@eu pridgatnjega norost:“˘e dolgo vam pravemresnico mojo,pa poslušajta me,za vojo božo!Atila no@ebuogih reveževkot nas,ho@e krajicoin nje lepi obraz.Krajica bi imieladužnuost se predat,za rešit svoje judiin tole vojsko kon@at.”

Takoj so se ugnalina anj vsi možjein ostro ga napadli,takuo, ki gretakemu norcu,ki bul ku tele.Potrucu mu je adanz me@em v rokiin jezno mu reku:“Ki bledeš, ki rikašna tisto krajico,

9

ki tudi tebeje rešila batico.#e nie bluo nje,si biu že kadaspau pod @arno zemljoin krila bi teven@na tama.”

Vsi drugi so telopravico priznaliin krajici Vidi@ast darovali,pa ona po@asije sedla med njein jim povedala misle svoje.

“Ries je, da Atilagleda na mein ho@e dopuntsvoje želje,v svojo deželome odpeljatin vsiem me kot plenponosno kazat.Pa mu na bo uspelo.Se bomo rešil,@e bomo vsi kupeboga prosil,da nam da muo@ in pamet

10

za tole silo prebitin tistemu vragusarce razbit.”

Takuo je reklain šla v svojo soboin klekinla milopred božjo podoboin pobožno za@elamolit in prosit,da Buog naj ji pomagasvoje ljudstvo rešit.

“Oj vsemogo@ni Bog,ki stvaru si naš rod,velik naš rešenik,ne stuoj se na nas pozabit.Sinovi smo tvoji,ubuogi, pa pošteni,in te gorkuo @astmo,sar@no v te zaupamoin milo te prosimo:pomiri naše duše,danes huduo prestrašene.Angel tvoj naj pridenam buogim na pomo@,da tale hudobijaizgine dale@ pro@!Moj Bog, prosim te,obarni tvoj pogled na me,

11

usmili se mojga roda,da za nas ne ostanesamuo smartna usoda.”

Angela,Bog ji nie pošju,vsednona pomo@ji je paršu,miseu v glavoji je usadiu,tako, kiobedan @loveknie nikdar rodiu.Krajica poklicalaje gaspodarja in ga vprašaladost žita še ima.“V vintuli imammoke šeza en dan,v skrinjiše en žakjacje žita,ki ubuogise tamjo@e sam.”“Ko jutrese dielu bo bieli dan,

12

tisti žakijparnesu mi bošpa le sam.Bom vidla,@e Buog dobro miseu mi je daual pa botist razbuojnikmene pobrau.”

In šla jena oknodol pruoti dolinin @ula je piesam,ki se j’ vzdigalakot dim.“Globoko in trdnoprepri@an sam,de precabom imeu krajico z nam,bo paršla samav moje rokevprašat, naj riešim ljudi nje,obljubiu ji bomvse, kar želi,da mi pusti

13

v jamo iti,kar pabo Landarv mojih rokah,bo moj me@vse spravuv prah.”

Buoga Vida tisto nuo@ nie spala,sa je dobroviedela,da piesemnie lagala,in kar se j’v nebuza@eu zuor belit,vzela je žakjac in paršla na dan:“Oj, ti preklet hunski kraj,al si še žival te je hudi@ nesu?Al me @uješ al si ratu ziuh,kier ti je lakotzvila trebuh?

14

Videm, da spieš šele ku prase,ki @aka, de hlapacmu usmrajeno župo za fruoštik parnese.”

Takoj v dolinien glas zagarmi,kier jeza se j’ usedlav njega sarce@ut besiedetiste žene,ki že tarkaj @asamu razbivano@ne sanje:“Oj, buoga ti stvar,ki v jami živiš,ki preca zamenjalaboš tvoj težki križ,ali bo danes tisti sodnji dan,da v moje rokepodaš tvoj stan?”

Smehe mu je Vida tako odguorila,kot de bi z oknakoga snubila:“Kuo si nasre@an,ti buogi kraj,

15

ki preca se varnešv tvoj žalostni raj,ka niesi še obupupod jamo ležat,kier lepuo vieš,da nemogo@e je za tez vsako silopriti do nje.”

“Draga krajica,lep bo tist dan,ko me boš prosilaoproš@enje in milostza te in tvoj rod,boje@ in zastrašen;in boš paršlav moje naruo@eku riba v mriežodol v potoce.Sa viem, de ti hranaže zdaj parmanjkuje,zelodac se stiskain la@an rodhuduo partiska,da se podaš tiin ga riešešod hude smarti.”“Ni@ se ne troštitake rešitvetvojga utrujengastanja v teli dolini,

16

po@aki no maloin ti bom dokazala,kuo dale@ je dan,da tvoja miseubi kot resni@nostsvoj obraz pokazala.”

Vzela je Vidasvoj žakjac žitain šla na balkon in ga odvezala,napunla je pestin pruot njemuje sijaladragoceno hranoin smehe mu je jala:“Al videš tele zarnje,kot zlato se bleš@e,ki po skali ska@ejokot na pomlad buhe,še tkaj imam v jamizakjacu žita,za vsako zarno,ki h tebi se bliža.Zaštej jih in boš vidu,še koliko dniboš pod jamo @aku,da zauoj lakoteboš ti udobiumene in moje ljudi.”

17

In napri je metala,@etudi vsaka pestji je zmieran le bujsarce partiskala;nevierno je gleduz debelim o@mitisti hudi krajtele stvariin jeza ga je ugrabla,zarju je ku žvina,kar bi@ jo ošvignein objame bole@ina,vse je razbivu,kod je hodu,in vsa njega družbaje bla brez meru,vse se je vprašalo,ka bo narediutisti njih kraj,ki vojno je zgubiu.

Takoj je odlo@u,da bo @as se pobrat,Landarsko jamo Vidi pustit,in pried ki se more,na njo pozabit.Kot blisk se je dolina spraznila ljudi,ki miesce in miesce

18

so tle jedli in pili,da sama krajica,pa tud nje ljudje,so se @udli veliko,da so se rešili.

Pa stari o@epotalažu jih je: “Po@akmo no malo,moj dragi ljudje,se veselit,sa tisti hudi@se zna še varnit,morda se je pobrauza nas zmotitin stuort varno jamo takoj zapustit.In skrit za njo@aka in tarpikot vuk,ki glodasvoje zobein @aka, de jarepastierju ute@e.”

Pa kar s Kranjskeganovica je paršla,da tista huda skupina@ez Dravo je šla,se je vso ljudstvo

19

v dolino podalo,veselo je pielose smejalo, plesaloin svojo krajico@astilo in slavilos piesmijo, ki še danesnie pozabilo:

“Ti Vida krajicasi velik vladar,našega ljudstvasi mati in vahtar , ti si nas zmieranmodro vodilain vse naše @astisi se zaslužilaBuog in Marijain sveti Antonveliko zdravja naj ti dajo za lon.De b‘ ti krajicavladala nad nam,dokjer ne pridetvoj zadnji dan.In naš rodte bo @astiuza vekomaj, do kartud on bo živ.”

Moreno Tomasetig

21

An krat je tle u naši dolini živela na liepa an barkà kraji-ca... Je živela tau Bija@ah an je miela punu dikli an hlap-cu. Judje od Nediške doline su ju miel radí, zak jih nie maltrala an je nimar dala buogime tin buozin.Kar Atila an njegà rouparji su se parbli¡uvál, krajica Vida je poklicala judi od celé doline, jin je kuozàla uzet za sabo, kar su moglì, an usì kupe su šli se skrivát gu Landarsku jamu. Gor su miel uodò, mortòu za tu@ uše-nicu an fóran za kruh pe@. Kar Atila je paršu du Nedi-šku dolinu, je ušáfu use vasi prazne.An dan an roupar je videu, de gu @elè se je kjek gibálu. Takuo usi su šli go pod @elù an átu su @akal.Su pasuvál tiedni an miesci: Atila an njegà rouparji se niesu ganil.An dan krajica Vida je vidla, de je biu ostù ku še an kiznénik ušenice.Je poklicala kupe judi an jin je jala:– “Še malu preživimó s tolo ušenico; je buojš, de ju bomo núcal za miet za norcà rouparje.”Takuo drug dan je šla @e pred jamu, an grede ki je vesu-vála ušenicu, je uekála:– “Tle zaštejta: tarkaj zarni ušenice,” – je uekála – “tar-kai žakju ušenice ímamu še tau jam!”Atila, kar je tuol videu, je zbrou njegà rouparje an se je pobrou do mez dolinu. Takuo krajica Vida an nje judje su se uarnil tu njih hiše an su nazaj u mieru živiel.

ADA TOMASETIG

Krajica Vida

Hijacint Jussa

23

Kralj Atila, Hunov veliki vój, beneške ugleda ravnine; pohôtnost užg@ mu do njih se takój, zami@ejo brž ga skomine. »Prehodil že dosti sem svetá, Pokóril ga s svojim me@em: Krasnejše dežele, nego je tá, Ní, bógme, je – to vam re@em! In ker je lépa – moja zató Ta zémljica bodi slovenska! Dobiti je pa@ ne bó pretežkó, Kraljica ji samo je ženska!« In Atila re@e, in zemlja bobní, Vsa trese se plan plodovita; To niso potresa podzemske mo@í, To kónj so hunskih kopíta!

ANTON AŒKERC

Atila in slovenska kraljica

24

Kobilic je roj na Bene@ijo pal, Žr@, pase po njej se po céni; Vragóv je to la@na in gladna druhál, Ki krade in rópa in pléni. Kresóvi po zemlji beneški goré, Oj, svetli, nebrojni kresóvi; Bog vas se usmíli, ubogi ljudjé: Goríjo vam vaši domóvi! Zverí pridivjale so skok na skok Morít med ora@e beneške. #uj krik njih in vik in jok in stok … Koljó jih zverí @loveške. Hun vlada ob Nádiži bistri povsód, Ní varnega ve@ pred njim zida. Kjé vojski doma@i zdaj trdni je kót? Kjé zdaj si, kraljíca Vida? Pod Krasom, kjer stena skalna zijá, Kjer širi se Landrijska jama, Tam vojska kraljí@ina tabor imá, Tam našla skroviš@a je sáma. Pred Vido prijaše Attilov sél: »Predáj se nam sáma rada! #e ne, ti kralj glavico mlado bo vzél, Pogine ti tabor od glada.«

25

»Gladú in Pesjanov se jaz ne bojím! Tu vzemi za dar si méh žita, K rojakom povrni se hitro ž njim, @e vojska še vaša ní sita.« »#uj, kolikor zrn tá-le hrani méh, Vre@ žita še toljko imamo – Po tajnih donašajo nam ga hodéh – Nikdár se vam mi ne udamo!« Ustraši kralj Attila se zeló Odveta kraljice Vide; Bene@iji, lepi on dá slovó, Ter z dolgim nosom otide. Ko Vída pa ho@e pe@i kruh, Zmra@í se ji krasno lice: Odnesel bil Attilov je ogledúh Poslednji ji mérnik pšenice. – Trdnjava Slovencev današnji dan Še zove se Landrijska jama, Spominja se dan, ko je béžal Pesján, Spominja kraljíca se sáma.

Sandra Manzini

27

Tutta la gente della nostra valleAsserragliata in una grotta. I secolicambiano volto al mondo,ricoprono di polvere la gloria, riconducono l’uomo alla staturadella sua miserevolefragilità, ma lasciano incorrotta la leggenda di Attila e di Vida:

Scesero gli Unni nella nostra vallel’erba non crebbe più dove lo zoccolodel cavallo invasore lasciò l’orma:l’Isonzo oppose invanocontro i barbari l’acque straripate,invano il Natisone ruppe gli arginia frenare la marcia delle tormeassetate di strage o di rapina.La gente della vallesi chiuse allora nella grotta d’Antroeccelsa dentro un boscodi frassini e di abeticonducendovi armenti e ogni suo bene.

DINO MENICHINI

da Paese di frontiera

28

Al comando di Vida, la reginagiovane e bionda nata dai notturnirepressi desideri nelle malghe, si cosse il pane, si divise l’acqua,si contò il poco cibo per le troppepur se parsimoniosebocche dei fuggitivi. Attila reassediava la grotta, ogni mattinaintimava la resa e la consegnadi greggi e grano, avendone in rispostasberleffi e ingiurie. I giorni, i lunghi mesicrescevano l’angoscia, si mutavanoin delirante fame;e allora fu l’astuziaa scardinare il cerchio del destino,a vincere la forza, a sovvertirela sorte già segnata: la reginadall’alto della grotta inespugnabilelasciò cadere l’ultimo capretto,l’ultimo grano a stento risparmiatoin un ruvido sacco, e disse ad Attilache gli assediati avevano caprettiper quanti folti peli ne contavaquello che l’Unno ora stringeva in braccio,e tanti sacchi di lucente granoper quanti lievi chicchi ne contavaquello che l’Unno ora vedeva colmo

29

ai suoi piedi. Convinto dell’inutilefatica dell’assedio, Attila die’ di sproneal suo bianco cavallo strepitoso, cercò nella pianura una più facilepreda alla tracotanza e all’ingordigia.

La leggenda di Attila e di Vidanon ci da insegnamenti se non forsequello che conosciamotutti da sempre nella nostra vallechiusa nel suo silenzio ma nei secoliaperta alle invasioni: l’alto prezzodella sopravvivenza è il sacrificio,la moneta del vivere è il coraggio.

Luisa Tomasetig

31

Ko je neko@ pridrl v deželo sam Atila, tedaj se je doma@a kraljica zatekla pred njim v to jamo in tu se je hrabro in uspešno branila z ostanki svojih vojakov. Ko je sovražnik videl, da je ne more zmagati druga@e kakor z gladom, sklene mirno @akati pod pe@ino, @eš da v brlogu kmalu zmanjka živil. Ni se motil, zakaj kraljici je ostajal naposled le še polovnjak žita. Toda ona, hote@ premotiti oblegovalce z zvija@o, vsuje mednje vse žito in se zraven glasno pobaha, da ima živeža še za toliko let, kolikor zrn pšenice je priletelo mednje. In to je zadostovalo; sovražnik je utrujen pobral šila in kopita in kraljica je bila rešena.

Beneška Slovenija, Dom in svet 1898

IVAN TRINKO

Kraljica Vida

izdalo in zalo¡ilo / edizione a cura di:Inœtitut za slovensko kulturo, ŒpeterIstituto per la cultura slovena, San Pietro al Natisoneisk.benecija@yahoo.it

izdano ob zaklju@ku œolskega leta Glasbene Matice, Œpeterpubblicato in occasione del saggio di fine anno della scuola di musica Glasbena Matica di San Pietro al Natisone

uredila / a cura di:Marina Cernetig

slike / immagini:Hijacint Jussa, Sandra Manzini, Moreno Tomasetig, Luisa Tomasetig, Lucia Trusgnach Œkejcova

tisk / stampa:LithoStampa srl, Pasian di Prato (UD)

zahvaljujemo se / ringraziamo:Marjan Bevk, ˘iva Gruden, Emanuela Cicigoi, Michela Liberale, Cecilia Blasutig, Druœtvo beneœkih umetnikov / Associazione artisti della Benecia

Œpeter / San Pietro al Natisone, 2012

Krajica Vida

ALDO KLODI#

ADA TOMASETIG

ANTON AŒKERC

DINO MENICHINI

IVAN TRINKO