Mednarodnopravna zaščita kulturnih dobrin v primeru ... · – v funkciji vojaške utrdbe. Junija 2013 je bil na spletnem portalu YouTube objavljen posnetek, ki prikazuje, kako

Univerza v Ljubljani

Pravna fakulteta

Katedra za mednarodno pravo

MEDNARODNOPRAVNA ZAŠČITA

KULTURNIH DOBRIN

V ČASU OBOROŽENIH SPOPADOV

(Diplomska naloga)

Avtor: Svit Senković

Mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin

Ljubljana, december 2013

i

Zahvale

Najlepše se zahvaljujem mentorici doc. dr. Vasilki Sancin za vso pomoč med pisanjem

diplomske naloge in študijem.

Mag. Kseniji Kovačec Naglič z Ministrstva za kulturo in majorju Zvezdanu Markoviču,

načelniku Vojaškega muzeja Slovenske vojske, se zahvaljujem za pomoč pri pridobivanju

informacij za diplomsko nalogo.

Predvsem pa bi se rad zahvalil družini za neomajno podporo in zaupanje. Hvala tudi

prijateljem, brez katerih bi bila moja študijska izkušnja veliko bolj pusta.

Najlepša hvala vsem.

ii

»Stuff happens. The images you are seeing on television you are seeing over, and over, and

over, and it's the same picture of some person walking out of some building with a vase, and

you see it twenty times, and you think, My goodness, were there that many vases? Is it

possible that there were that many vases in the whole country?«

»Se zgodi. Prizore, ki jih vidite na televiziji, gledate znova in znova in znova in gre za isti

posnetek neke osebe, ki prihaja iz neke stavbe z vazo in ta posnetek vidite dvajsetkrat in si

mislite, moj bog, je bilo res tako veliko vaz? Je možno, da je bilo v vsej državi tako veliko

vaz?«

Donald Rumsfeld, obrambni minister ZDA, na tiskovni konferenci po ropu Iraškega nacionalnega muzeja, 11.

april 2003

iii

POVZETEK

Mednarodnopravna zaščita kulturnih dobrin v času oboroženih spopadov

Avtor: Svit Senković

Mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin

Namen tega diplomskega dela je predstaviti mednarodnopravni sistem zaščite kulturnih

dobrin, ki je med oboroženimi spopadi velikokrat žrtev naklepnega uničenja in plenjenja.

V prvem delu avtor predstavi razvoj ideje o nedotakljivosti kulturnih dobrin vse od pozivov

prvih avtorjev mednarodnega prava državam, naj med vojnami prizanesejo kulturnim

spomenikom, do splošne razširjenosti stališča o posebnem statusu kulturne dediščine kot

»skupne dediščine človeštva«, do katerega je prišlo v 18. stoletju. Nadalje avtor predstavi

prve dokumente o vojnem pravu, ki so vsebovali tudi določbe o zaščiti kulturnih dobrin,

uničenje in plenjenje med obema svetovnima vojnama in proces, ki je pripeljal do nastanka

Haaške konvencije o zaščiti kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada iz leta 1954 in

dveh protokolov (drugi je bil sprejet leta 1999).

V drugem delu avtor analizira najpomembnejše določbe relevantnih mednarodnih pogodb. To

so predvsem določbe o ukrepih, ki jih morajo pripraviti pogodbenice v času miru, o

spoštovanju kulturnih dobrin med spopadi, o ravnanju s kulturnimi dobrinami na okupiranem

območju, o ukrepih, ki jih morajo sprejeti oborožene sile držav pogodbenic za zagotovitev

izvajanja obveznosti, določbe, ki vzpostavljajo režim posebnega in razširjenega varstva in

določbe o prevozu kulturnih dobrin, pristojnemu osebju ter sistemu nadzora nad izvrševanjem

prevzetih obveznosti.

V tretjem delu avtor predstavi pravila o zaščiti kulturnih dobrin, ki so po njegovi oceni postala

del mednarodnega običajnega prava.

V zaključku avtor oceni trenutno stanje na področju varovanja kulturnih dobrin med

oboroženimi spopadi. Pravna ureditev na sedanji stopnji razvoja se zdi ustrezna, največja

težava sistema zaščite kulturnih dobrin pa je nezadostna implementacija dogovorjenega.

Razlog za to je premajhen interes in pomanjkanje politične volje držav pogodbenic. Avtor na

koncu poda še nekaj predlogov, ki bi pripomogli k večji zaščiti kulturnih dobrin.

Ključne besede: kulturna dediščina, kulturne dobrine, oboroženi spopad, mednarodno

humanitarno pravo, Haaška konvencija, UNESCO, skupna dediščina človeštva

iv

ABSTRACT

The International Legal Protection of Cultural Property in Times of Armed Conflict

Author: Svit Senković

Mentor: doc. dr. Vasilka Sancin

The purpose of this diploma thesis is to present the international legal regime of protection of

cultural property, which is often a victim of destruction and pillage during armed conflicts.

In the first part, the author presents the evolution of the idea of inviolability of cultural

property from the appeals of the first scholars of international law to States to spare cultural

monuments in war to the widespread view in the 18th

century, that cultural heritage has a

special legal status as a »common heritage of mankind.« The author then presents the first

international documents of law of war that include provisions on protection of cultural

property, widespread destruction and pillaging of cultural heritage during both world wars and

finally, the process that led to the adoption of the Hague Convention for the Protection of

Cultural Property in the Event of Armed Conflict in 1954 and its two protocols (the second

one was adopted in 1999).

In the second part, the author analyses the most important provisions of relevant international

treaties. These are provisions on peacetime measures, provisions on respect of cultural

property during armed conflict, on treatment of cultural property in occupied territories,

measures that have to be undertaken by armed forces in order to ensure compliance with the

convention, provisions on regimes of special and enhanced protection, on transport of cultural

property, designated personnel and implementation of the assumed commitments.

In the third part, the author presents the rules on protection of cultural property that have,

according to his assessment, become rules of customary international law.

In the final part, the author offers his evaluation of the state of international legal protection of

cultural heritage. The current state of legal regulation is satisfactory. However, the main

problem with the protection of cultural property remains the insufficient implementation of

agreed measures, which is caused by a lack of motivation and political will by the State

parties. In the conclusion, the author suggests some practical solutions, which would

contribute to the better protection of cultural property.

Keywords: cultural heritage, cultural property, armed conflict, international humanitarian

law, Hague convention, UNESCO, common heritage of mankind

v

SEZNAM KRATIC

DP I – Dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev

mednarodnih oboroženih spopadov

DP II - Dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev

oboroženih spopadov, ki nimajo mednarodnega značaja

Drugi protokol – Drugi haaški protokol o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega

spopada z dne 29.marca 1999

Haaška konvencija - Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada

z dne 14. maja 1954

Haaški pravilnik – Haaški pravilnik o vojskovanju na kopnem iz 18. oktobra 1907

ICJ – Meddržavno sodišče (International Court of Justice)

ICTY – Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo (International Criminal Tribunal

for the former Yugoslavia)

JLA – Jugoslovanska ljudska armada

MORK – Mednarodni odbor rdečega križa

Pravilnik - Pravilnik o izvajanju konvencije o varstvu kulturnih dobrin v primeru

oboroženega spopada

Prvi protokol – Haaški protokol o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada z

dne 14. maja 1954

SV – Slovenska vojska

VS OZN – Varnostni svet Organizacije združenih narodov

UNESCO – The United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization

ZDA – Združene države Amerike

vi

KAZALO

1. UVOD ..................................................................................................................................... 1

2. ZGODOVINSKI RAZVOJ ZAŠČITE KULTURNIH DOBRIN .......................................... 3

2.1. Zgodnji poskusi varovanja kulturnih dobrin .................................................................... 3

2.2. Lieberjev kodeks .............................................................................................................. 5

2.3. Haaški konvenciji iz let 1899 in 1907 ............................................................................. 6

2.4. Svetovni vojni in uničevanje kulturnih dobrin ................................................................ 7

2.5. Haaška konvencija iz leta 1954 in njena protokola ....................................................... 11

3. VELJAVNA POGODBENA UREDITEV ZAŠČITE KULTURNIH DOBRIN ................ 13

3.1. Preambula ...................................................................................................................... 14

3.2. Opredelitev kulturnih dobrin ......................................................................................... 14

3.3. Uporaba konvencije ....................................................................................................... 16

3.3.1. Mednarodni oboroženi spopadi ............................................................................... 17

3.3.2. Spopadi, ki nimajo mednarodnega značaja ............................................................. 17

3.4. Varnostni ukrepi v času miru ......................................................................................... 18

3.5. Označevanje kulturnih dobrin ........................................................................................ 20

3.6. Spoštovanje kulturnih dobrin ......................................................................................... 21

3.6.1. Uporaba kulturnih dobrin ........................................................................................ 22

3.6.2. Napad na kulturne dobrine ...................................................................................... 23

3.6.3. Kraja, ropanje in vandalska dejanja ........................................................................ 28

3.6.4. Prepoved represalij .................................................................................................. 29

3.7. Okupacija ....................................................................................................................... 29

3.7.1. Prvi protokol ............................................................................................................ 34

3.8. Ukrepi vojaške narave.................................................................................................... 36

3.8.1. Personalni vidiki ...................................................................................................... 36

3.8.2. Izobraževanje pripadnikov oboroženih sil .............................................................. 38

3.9. Posebno in razširjeno varstvo ........................................................................................ 39

3.9.1. Režim posebnega varstva ........................................................................................ 39

3.9.2. Režim razširjenega varstva...................................................................................... 41

3.10. Prevoz kulturnih dobrin ............................................................................................... 43

3.11. Pristojno osebje ............................................................................................................ 43

3.12. Nadzor nad spoštovanjem obveznosti .......................................................................... 44

vii

4. OBIČAJNO PRAVO ZAŠČITE KULTURNIH DOBRIN .................................................. 47

4.1. Prepoved napada na kulturne dobrine ............................................................................ 47

4.2. Prepoved uporabe kulturnih dobrin ............................................................................... 48

4.3. Prepoved zaplembe, naklepnega uničenja in vandalizma zoper kulturne dobrine ........ 48

4.4. Prepoved nezakonitega izvoza kulturnih dobrin iz okupiranih območij ....................... 49

5. OCENA STANJA ................................................................................................................ 51

6. SEZNAM VIROV ................................................................................................................ 57

7. PRILOGA ............................................................................................................................. 63

1

1. UVOD

Krak des Chevaliers je eden od najbolje ohranjenih križarskih gradov na Bližnjem vzhodu.

Stoji v provinci Homs vzhodno od sirskega mesta Tartus. Dokončan je bil v 12. stoletju,

upravljal pa ga je viteški red hospitalcev. Njegovi mogočni zidovi so preživeli dva potresa in

dve obleganji. Na žalost pa je v 21. stoletju grad znova v funkciji, za katero je bil tudi zgrajen

– v funkciji vojaške utrdbe. Junija 2013 je bil na spletnem portalu YouTube objavljen

posnetek, ki prikazuje, kako bomba, ki jo je odvrglo letalo sirske vojske, zadene enega od

najvišjih grajskih stolpov in povzroči velikansko luknjo.1 V gradu naj bi se, tako je razglasila

vladna stran, skrivali sirski uporniki. Med skoraj tri leta trajajočo državljansko vojno je bilo

do sedaj poškodovanih vseh šest sirskih spomenikov na Unescovem seznamu svetovne

kulturne dediščine (med njimi tudi Krak des Chevaliers).2 Vendar pa je ta podatek

zanemarljiv ob poročilih o več kot 115.000 mrtvih3 in takšnih kršitvah mednarodnega prava,

kot je uporaba kemičnega orožja. Uničenje kulturnih dobrin tako pride na naslovnice

svetovnih medijev le v primeru, ko so uničene svetovno znane znamenitosti.

Kulturne dobrine imajo pomembno simbolno vlogo. Povezujejo skupnosti in jim dajejo

identiteto.4 Kot most povezujejo nestabilno in velikokrat prerekano sedanjost s preteklostjo, ki

je nespremenljiva.5 Ljudje se do zgodovinskih spomenikov včasih obnašajo kot do ljudi.

Prebivalci Mostarja so mostarski most, po katerem je mesto tudi dobilo ime, imenovali

preprosto »Stari«. Most je bil simbol mesta pa tudi sožitja med prebivalci različnih narodnosti

(Hrvati, Bošnjaki in Srbi). Njegovo uničenje s strani vojske bosansko-hercegovskih Hrvatov

leta 1993 je bilo usmerjeno prav proti temu simbolu, obžalovali pa so ga ljudje na vseh

straneh konflikta v bivši Jugoslaviji.6 Napad na kulturne dobrine pomeni napad na družbeno

tkivo skupnosti.7 Načrtno in množično uničenje muslimanskih kulturnih spomenikov v Bosni

in Hercegovini med zadnjo vojno, ki mu je običajno sledilo etnično čiščenje in kasneje

ponekod tudi genocid, nam kaže, da so takšne taktike še uporabljane.8

1 Dostopno na: http://www.youtube.com/watch?v=RHPtHwNqaVE.

2 E. Cunliffe, DAMAGE TO THE SOUL: SYRIA’S CULTURAL HERITAGE IN CONFLICT, str. 20 – 39,

dostopno na: http://ghn.globalheritagefund.com/uploads/documents/document_2107.pdf 3 More Than 115,000 Killed in Syrian Conflict - Monitoring Group, Reuters, dostopno na:

http://in.reuters.com/article/2013/10/01/syria-crisis-toll-idINDEE99009A20131001. 4 J. Petrovic, THE OLD BRIDGE OF MOSTAR AND INCREASING RESPECT FOR CULTURAL

PROPERTY IN ARMED CONFLICT (2013), str. 29. 5 Ibid., str. 27.

6 Ibid., str. 83 – 84.

7 Ibid., str. 42 – 43.

8 Prosecutor v. Prlić, et al, IT-04-74-T, Second Amended Indictment, 11. June 2008, §§ 39, 97.

2

Vendar pa ne bi smelo biti tako. Že od srednjega veka naprej so se pojavljali glasovi, ki so

opozarjali, da bi morala biti kulturna dediščina nedotakljiva, saj ne pripada niti določenemu

narodu niti določenemu času. Zato je v 20. stoletju, še posebno pa po drugi svetovni vojni,

nastal kompleksen sistem pravil, s katerimi je mednarodna skupnost poskušala preprečiti

uničenje nenadomestljivih zakladov celotnega človeštva.

Cilj te diplomske naloge je predstaviti trenutno stanje mednarodnopravne zaščite kulturnih

dobrin v primeru oboroženih spopadov. Predstavil bom razvoj ideje o nedotakljivosti

kulturnih dobrin in prve mednarodnopravne poskuse njihove zaščite. Nadalje bom predstavil

in analiziral najpomembnejše mednarodne pogodbe, ki urejajo to področje: Haaško

konvencijo o zaščiti kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada iz leta 1954 (v

nadaljevanju Haaška konvencija), prvi protokol iz leta 1954 (v nadaljevanju Prvi protokol),

drugi protokol iz leta 1999 (v nadaljevanju Drugi protokol) in Dopolnilna protokola k

ženevskim konvencijam iz leta 1977. Raziskal bom tudi, katera od omenjenih pravil imajo

danes status običajnega prava. V posebej označenih primerih pa bom na zgodovinskih

dogodkih pokazal težave, s katerimi se srečujejo pravniki, vojaki in politiki pri pravilni razlagi

mednarodnega prava s tega področja.

V zaključku bi rad odgovoril na sledeča vprašanja: ali je trenutno stanje na področju

mednarodnopravne zaščite kulturnih dobrin ustrezno. Če je odgovor ne, kako bi lahko

mednarodna skupnost to popravila. Če pa je odgovor da, potem se moramo vprašati, zakaj

kljub temu še vedno beremo o dogodkih, kot je bombardiranje gradu Krak des Chevaliers, ki

ga je znameniti angleški vojak in arheolog T. E. Lawrence (bolj znan kot Lawrence Arabski)

opisal kot: »Morda najbolje ohranjen in najbolj občudovanja vreden grad na svetu.«9

9 K. DeVries, MEDIEVAL MILITARY TECHNOLOGY (1992), str. 231.

3

2. ZGODOVINSKI RAZVOJ ZAŠČITE KULTURNIH DOBRIN

2.1. Zgodnji poskusi varovanja kulturnih dobrin

Potrditev vojaške zmage, demoralizacija sovražnika, izvajanje etničnega čiščenja,

zadovoljitev teritorialnih ambicij, vsiljevanje nadzora, ponovno pisanje zgodovine, izbris

dosežkov premaganega sovražnika in golo maščevanje so motivi za uničevanje kulturnih

dobrin, ki so stari kot vojna sama.10

Vse do začetka razsvetljenstva je zmagovalcu vedno

pripadla pravica do vojnega plena.11

Prizori s Titovega slavoloka v Rimu nam (na primer)

kažejo slavnostno procesijo, ki so jo priredili v čast Titu, sinu cesarja Vespazijana, ki je leta

70 po zmagi nad judovskimi uporniki oplenil jeruzalemski tempelj. Na reliefu, ki je vklesan v

spomenik, vidimo najpomembnejše judovske zaklade, ki jih kot simbol rimske zmage

zmagoslavno razkazujejo rimskim množicam.12

Kljub splošni sprejemljivosti plenjenja so se

že zelo zgodaj pojavili nauki, ki so poskušali preprečiti razdejanje predvsem verskih objektov

(cerkva, samostanov ipd.). Že Sveti Avguštin je pridigal, da je jemanje plena greh. Cerkvena

sinoda v Charreuxu je leta 989 zahtevala zaščito verskih objektov pred plenjenjem, vendar

bolj na podlagi njihovega posvečenega statusa kot umetniške vrednosti, nemški cesar Friderik

I. (vladal je od leta 1152 do 1190) pa je leta 1058 izdal edikt, s katerim je prepovedal

plenjenje med vojno z namenom, da bi zaščitil cerkve.13

Kljub temu pa so vse do konca 17.

stoletja teoretiki zgodnjega mednarodnega prava (npr. Hugo Grotius v svojem delu De Jure

Belli ac Pacis, Francisco de Vitoria v De Indis et De Jure Belli Relectiones) trdili, da so v

skladu s teorijo »pravične vojne« za dosego cilja dovoljena vsa sredstva, vse dokler je bil cilj

vojne pravičen. Vsa nasprotnikova lastnina je bila lahko uničena, če je to pripomoglo k

zmagi.14

Vendar pa so ti isti razlogi napeljali Grotiusa tudi na misel, da je potrebno prizanesti:

»objektom …, kot so spomeniki, kolonade in podobni predmeti umetniške vrednosti …,

katerih uničenje niti ne oslabi sovražnika niti ne koristi tistemu, ki jih je uničil.«15

Takšne omejitve pa niso veljale glede zaplembe nasprotnikovega premoženja, do katerega je

mednarodno pravo zmagovalcu dajalo vso pravico.16

Gentili je izrecno omenil »spomenike in

10

J. Petrovic, op. Cit., str. 42. 11

H. E. Oyer, The 1954 Hague Convention for the Protection of Cultural Property in the Event of Armed

Conflict - Is It Working? A Case Study: The Persian Gulf War Experience, v: Columbia-Vla Journal of Law &

the Arts, 23 (1999), str. 49. 12

A. Cunning, The Safeguarding of Cultural Property in Times of War & Peace, Tulsa Journal of Comparative

& International Law, 11 (2003), str. 212. 13

H. E. Oyer, op. cit., str. 49. 14

R. O`Keefe, THE PROTECTION OF CULTURAL PROPERTY IN ARMED CONFLICT (2010), str. 5 – 6. 15

Grotius, DE JURE BELLI AC PACIS, III, XII, 5 (1999), str. 370. 16

Ibid., III, XI, 2 (1999), str. 645.

4

ostale ornamente« kot predmete, ki jih je dovoljeno zapleniti.17

Če se nasprotnikovo mesto ni

hotelo predati in je bilo zavzeto med napadom, je imel poveljnik pravico dovoliti svojim

vojakom, da so ga oplenili.18

Ne glede na dogajanja na bojnih poljih pa so se v 16. stoletju začele pojavljati ideje o tem, da

spomeniki in umetniška dela sestavljajo posebno kategorijo lastnine. Skupaj z Vestfalskim

mirom so se začela prizadevanja po ohranitvi spomenikov med oboroženimi spopadi.19

Razsvetljenski pravniki, kot so de Vattel, Wolff in Burlamaqui so sicer zagovarjali splošno

pravilo o dovoljenosti vseh sredstev vojskovanja, da bi se doseglo pravičen cilj. Vendar pa

uničevanje kulturnih objektov po njihovo skoraj nikoli ni upravičevalo vojaškega cilja.

Najbolj jasen je bil Emer de Vattel, ki je v svojem delu Le Droit des Gens, ou Principes de la

Loi Naturelle zapisal: »Ne glede na razloge, zaradi katerih napadalec opustoši državo, mora

prizanesti zgradbam, ki slavijo človeka in ki ne pripomorejo k sovražnikovi moči, kot so

templji, grobnice, javne zgradbe in ostala umetniška dela. Kaj lahko pridobimo s tem, da jih

uničimo? Le zagrizen sovražnik človeštva lahko ljudi brezskrbno prikrajša za takšne

spomenike.«20

Napoleonova osvajanja je spremljalo sistematično plenjenje umetniških del premaganih

držav. Francija je deloma s silo, deloma pa z izsiljenimi pogodbami dodobra napolnila Museé

Central des Arts (kasnejši Museé du Louvre).21

Po Napoleonovem porazu je bila v drugi

pariški pogodbi, podpisani leta 1815, Franciji ukazana vrnitev zaplenjenih del.22

Britanski

predstavnik na Dunajskem kongresu, lord Castelragh, je v svojem pismu drugim delegatom

Napoleonovo plenjenje opisal kot dejanje, ki je »v nasprotju z modernimi zakoni vojne.«23

Vzpostavljajoče se načelo, da pripadajo umetniška dela skupni dediščini človeštva24

in so kot

taka zavarovana pred zaplembo med vojno, je dobilo uradno potrditev v sodbi britanskega

pomorskega sodišča25

v Novi Škotski, ki je leta 1812 ukazalo vrnitev umetniških del, ki jih je

zaplenila angleška mornarica med vojno z Združenimi državami Amerike (v nadaljevanju

ZDA). Umetniška dela so bila na poti iz Italije v Filadelfijski muzej, sodišče pa je odločilo, da

umetniška dela predstavljajo izjemo in zato ne morejo biti podvržena enakim pravilom vojne

17

R. O`Keefe, op. cit., str. 8. 18

Grotius, DE JURE BELLI AC PACIS, III, XI, 18 (1999), str. 659. 19

H. E. Oyer, op. cit, str. 50. 20

R. O˙Keefe, str. 10-11. 21

A. Cunning, op. cit., str. 213. 22

K. Chamberlain, WAR AND CULTURAL HERITAGE (2004), str. 8. 23

J. E. Kastenberg, The Legal Regime for Protecting Cultural Property During Armed Conflict, The Air Force

Law Review, 42 (1997), str. 284. 24

Ang.: common heritage of mankind. 25

Ang.: British Admiralty Court.

5

kot druga sovražnikova lastnina.26

Pri tem je treba opozoriti, da izraz skupna dediščina

človeštva v primeru kulturne dediščine nima istega pomena kot v primeru mednarodnopravne

ureditve globokomorskega dna oz. vesolja, za katero prav tako uporabljamo ta izraz. V prvem

primeru namreč označuje skupni interes človeštva pri ohranjanju in zaščiti kulturne

dediščine27

, v drugem pa poseben pravni režim, katerega značilnosti so nezmožnost

prilastitve, skupna uprava, pravična razdelitev izkoriščanih bogastev in prepoved uporabe v

vojne namene28

.

V drugi polovici 19. stoletja so velika arheološka odkritja (npr. Champollionova izkopavanja

v Egiptu, Shliemannovo odkritje Troje in Miken) in pojav množičnega turizma povečala

zanimanje javnosti za odkrivanje in ohranjanje svetovne kulturne dediščine.29

2.2. Lieberjev kodeks

Prva nacionalna kodifikacija obstoječega običajnega vojnega prava, Generalni ukaz št. 100

oz. Lieberjev kodeks, ki ga je predsednik Lincoln izdal med ameriško državljansko vojno,

vsebuje tudi prva pravila, posvečena izključno kulturnim dobrinam.30

34. člen tako vsebuje

splošno pravilo, po katerem se šteje, da je zasebna lastnina (zaseg te je bil prepovedan) tista,

ki pripada: » … cerkvam, …, izobraževalnim ustanovam, …, ustanovam za promocijo znanja,

kot so … muzeji.« 35. člen pa poziva k zaščiti umetniških del, knjižnic, znanstvenih zbirk in

dragocenih klasičnih inštrumentov tudi v primeru, da se nahajajo v utrjenih mestih med

obleganjem ali bombardiranjem.31

Lieberjev kodeks nalaga dolžnost varovanja kulturnih

objektov tako napadalcu kot branilcu.32

Kodeks je močno vplival na Bruseljsko deklaracijo,

prvi medvladni, čeprav neobvezujoči, dokument vojnega prava, ki se nanaša na kulturne

dobrine in Oxfordski priročnik, zasebno pobudo novoustanovljenega »Institut de Droit

26

"The arts and sciences admitted amongst all civilisations as forming an exception to the severe rights of

warfare, and as entitled to favour and protection. They are considered not as the peculium of this, or that nation,

but as belonging to the common interests of the whole species."; J. E. Kastenberg , op. cit., str. 284. 27

A. Strati, Deep Seabed Cultural Property and the Common Heritage of Mankind, International Law &

Comparative Law Quarterly, 40 (1991), str. 859. 28

J. Frakes, The Common Heritage of Mankind Principle and the Deep Seabed, Outer Space, and Antarctica:

Will Developed and Developing Nations Reach a Compromise?, Wisconsin International Law Journal, 21

(2003), str. 411 – 413. 29


K. Chamberlain, op. cit., str. 8. 31

A. Cunning, op. cit., str. 214 – 215. 32

D. Keane, The Failure to Protect Cultural Property in Wartime, DePaul Journal of Art & Entertainment Law,

14 (2004), str. 4.

6

International«33

. Vsi trije omenjeni dokumenti so potrjevali vzpostavljajoče se pravilo, da je

uničenje kulturnih dobrin med okupacijo nesprejemljivo.34

2.3. Haaški konvenciji iz let 1899 in 1907

Prvi mednarodni pogodbi, ki sta bili namenjeni tudi zaščiti kulturnih dobrin med oboroženim

spopadom, sta bili Druga in Četrta haaška konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem

(in pripadajoča pravilnika) iz let 1899 in 1907.35

Pravilnik iz leta 1907 (v nadaljevanju Haaški

pravilnik) je sicer dovoljeval bombardiranje branjenih civilnih ciljev36

, vendar pa je uvedel

izjemo glede kulturnih dobrin, saj je na seznam zaščitenih objektov, vzpostavljenim že s

Haaškim pravilnikom iz leta 1899, dodal tudi »zgodovinske spomenike«.37

Pravilnik določa,

da je treba med obleganji in bombardiranji sovražnika storiti vse potrebno, da se prizanese

zaščitenim objektom v primeru, da ti niso uporabljeni za vojaški namen.38

Pod tem pojmom

je mišljena uporaba objektov za bivanje vojakov, za signalna mesta in kot opazovalnice za

topovsko obstreljevanje. Nikjer v pravilniku pa ni omenjena prepoved uporabe zaščitenih

objektov za vojaški namen. 39

Pravilnik določa tudi dolžnost napadenega, da z očitnimi in jasno vidnimi znaki označi

zgradbe pod zaščito in o tem tudi obvesti nasprotnika. Sam Haaški pravilnik ne govori o tem,

kako naj bi bil videti tak znak. Opisan je šele v Haaški konvenciji o bombardiranju s strani

pomorskih sil v času vojne iz 1907.40

Določila pravilnika pa je treba brati skupaj s točko (g) 23. člena, ki dovoljuje uničenje

sovražnikove lastnine (se pravi tudi kulturnih dobrin), v primeru vojaške nujnosti. Pravilnik

tako očitno prepoveduje samo neposredno bombardiranje kulturnih spomenikov. Vse druge

vrste napada na takšne objekte (rušenje z dinamitom, z osebnim orožjem ipd.) pa so v primeru

vojaške nujnosti dovoljene.41

Haaški pravilnik vsebuje tudi določbe o zaščiti kulturnih dobrin med okupacijo.42

Lastnina

institucij, namenjenih religiji, dobrodelnosti, izobraževanju, umetnosti in znanosti, je zasebna

lastnina, tudi v primeru, da gre za last države. Vsako plenjenje, uničenje ali poškodovanje

33

Fra.: Inštitut za mednarodno pravo. 34


D. Keane, op. cit., str. 4. 36

25. člen Haaškega pravilnika. 37


27. člen Haaškega pravilnika. 39


5. člen Devete haaške konvencije o bombardiranju s strani pomorskih sil v času vojne. 41

R. O˙Keefe, op. cit., str. 25. 42

56. člen Haaškega pravilnika.

7

lastnine teh institucij, zgodovinskih spomenikov in umetniških del je prepovedano in bo

predmet pravnih postopkov. Haaški pravilnik prav tako nalaga dolžnost okupantu, da

vzpostavi javni red in mir in s tem prepreči plenjenje in ropanje kulturnih dobrin.43

Določila Haaškega pravilnika so postala pravila običajnega prava, kar je potrdilo tudi

mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu44

; kot taka še vedno veljajo. Pravilnik je vzpostavil

tri pravna načela glede zaščite kulturnih dobrin. Prvič, kulturni spomeniki in objekti

namenjeni umetnosti in znanosti, ki morajo biti označeni z vidnimi znaki, so zaščiteni pred

napadom, razen v primeru, ko so uporabljeni za vojaški namen. Drugič, takšna zaščita je

podrejena vojaški nujnosti. Tretjič, v primeru okupacije morajo biti kulturne dobrine

obravnavane kot zasebna lastnina. Okupant jih ne sme uničiti, poškodovati ali zapleniti.45

2.4. Svetovni vojni in uničevanje kulturnih dobrin

Prilagodljivost pravil o bombardiranju in vojaški nujnosti ter tehnološki razvoj so pripeljali do

tega, da so tarče napada postala tudi mesta, ki so bila več deset kilometrov oddaljena od

fronte. Napredku v dosegu topništva pa žal ni sledil tudi napredek v natančnosti

obstreljevanja. Marca 1918 so tako nemške enote s 120 kilometrov oddaljenim topom,

znamenito »Debelo Berto«, zadele in uničile del pariške cerkve Svetega Gervaisa iz 13.

stoletja.46

Prav tako je bila med vojno uničena katedrala v Reimsu, požgani znameniti

univerza in knjižnica v belgijskem Louvainu s svojimi starodavnimi, neprecenljivimi

knjigami in rokopisi47

, avstrijski piloti pa so večkrat bombardirali Benetke48

. Uničenje takšnih

znamenitosti je močno vplivalo na javno mnenje, ki je zahtevalo močnejšo zaščito za

najpomembnejše zgodovinske spomenike. Obe strani v konfliktu sta sprejeli ukrepe, ki naj bi

zagotovili natančnejšo implementacijo Haaškega pravilnika. Nemški cesar Wilhelm II. je tako

denimo podpisal ukaz o bombardiranju Londona, a le pod izrecnim pogojem, da bo katedrali

Sv. Pavla prizaneseno. Nemška vojska je leta 1915 za reševanje ogroženih kulturnih dobrin

ustanovila posebno enoto Kunstschutz, ki sta ji kmalu sledili podobni enoti v Italiji in

Franciji.49

Medvojna leta so prinesla napredek na dveh področjih. Velikanska škoda, ki jo je povzročila

prva svetovna vojna, je zelo nazorno pokazala, da so pravila o bombardiranju, ki jih je

43

43. člen Haaškega pravilnika, K. Chamberlain, op. cit., str. 13 – 14. 44

International Military Tribunal (Nürnberg), Judgement of 1 October 1946, str. 79 – 80. 45

D. Keane, op. cit., str. 5 - 6. 46

R. O˙Keefe, op. cit., str 37. 47



Ibid., str. 39 – 41.

8

vseboval Haaški pravilnik, preohlapna. Komisija pravnikov, ki jo je imenovala

Washingtonska konferenca o zmanjševanju oboroževanja, je zato pripravila osnutek pravil o

zračnem bojevanju50

, ki so ga sprejeli leta 1923.51

Najpomembnejši novosti sta bili

prenehanje razločevanja ciljev med branjenimi in nebranjenimi. Namesto tega so uvedli

razlikovanje med individualnimi vojaškimi objekti in civilnim prebivalstvom ter prepoved

nediskriminatornega bombardiranja. Osnutek je znova potrdil dolžnost vojaških poveljnikov,

da prizanesejo zgodovinskim spomenikom.52

Osnutek pa je prinesel še eno pomembno

novost, saj je omogočal državam, da razglasijo 500-metrski obroč okoli svojih spomenikov in

jih s tem razglasijo za varna območja, seveda le pod pogojem totalne demobilizacije takšnega

področja.53

Člen je kasneje dobil potrditev v obliki posebnega varstva, ki ga je predvidela

Haaška konvencija o varovanju kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada iz leta 1954

Čeprav ni bil pravilnik nikoli formalno potrjen, saj ga je prehitela druga svetovna vojna, je bil

pogosto citiran kot avtoritativen pregled običajnega prava, ki se je izoblikovalo na tem

področju.54

Napredek je prinesel tudi Washingtonski pakt, imenovan tudi Roerichov pakt. Ime

je dobil po pobudniku sporazuma, ruskemu slikarju in filozofu Nicolasu Roerichu.

Razmeroma kratek sporazum (ima le osem členov) predvideva popolno nevtralnost kulturnih

objektov, ki je lahko kršena le v primeru, ko so objekti uporabljeni za vojaški namen. Pakt ne

dovoljuje napada zaradi vojaške nujnosti. Uvaja tudi poseben spoznavni znak (krožnico, v

kateri so trije manjši krogi).55

Sporazum, ki ga je do danes podpisalo in ratificiralo 10

ameriških držav (med njimi tudi ZDA)56

, je med pogodbenicami še vedno v uporabi, saj to

omogoča tudi drugi odstavek 36. člena Haaške konvencije iz leta 1954. Ideje, za katere se je

zavzemal Nicolas Roerich, so pomembno vplivale na nastanek Haaške konvencije.57

Uničenje, ki ga je prinesla španska državljanska vojna, je spodbudilo Društvo narodov, da je

naročilo pripravo ustreznega dokumenta o zaščiti kulturnih dobrin. Rezultat je bil osnutek

Mednarodne konvencije za zaščito zgodovinskih stavb in umetniških del v času vojne. Žal je

mednarodno konferenco, na kateri bi sprejeli konvencijo, prehitela druga svetovna vojna.

Vseeno pa so vlade v skladu s pravili, ki jih je vseboval osnutek, začele s pripravami za

zaščito svojih kulturnih dobrin v primeru vse bolj grozeče vojne.58

50

Ang.: Hague Draft Rules of Aerial Warfare. 51


25. člen osnutka pravil o zračnem bojevanju. 53

26. člen osnutka pravil o zračnem bojevanju; R. O˙Keefe,op. cit., str 46. 54


Slika znaka se nahaja v prilogi; R. O˙Keefe, op. cit., str. 52. 56

Seznam držav pogodbenic dostopen na: http://www.icrc.org/ihl/INTRO/325?OpenDocument. 57

J. H. Merryman, Two Ways of Thinking About Cultural Property, v: American Journal of International Law,

80 (1986) 4, str. 835. 58

K. Chamberlain, op. cit., str. 8 – 9.

9

Druga svetovna vojna se ne bi mogla začeti v bolj neprimernem trenutku evolucije prava

letalskega bombardiranja. Široka razlaga opredelitve vojaškega cilja in pomanjkanje pravil o

kolateralni oz. naključni škodi so pripomogli k temu, da so nemška in japonska mesta plačala

izjemno visoko ceno.59

Ureditev, ki jo je predvidel osnutek pravil o zračnem bojevanju, je bila

zreducirana na stoletja staro doktrino o vojaški nujnosti. Zgodovinsko kulturni pomen

spomenikov na izbranem območju je prišel v poštev šele po tehtanju vojaške pomembnosti

cilja in stopnji ogroženosti zavezniških vojakov (in pilotov). Da bi lahko natančno zadeli

posamezne tarče, bi morali zavezniški bombniki leteti nižje in počasneje, zaradi česar bi bile

zavezniške izgube veliko hujše, kot so dejansko bile.60

Namesto tega je bilo vsako nemško

mesto obravnavano kot en vojaški cilj. Zaradi tehničnih razlogov je bil cilj bombnikov

običajno strogi center izbranega mesta, ki je v nemških mestih pogosto zelo star (t. i.

Altstadt). Na tak način so bila uničena srednjeveška nemška mesta, kot so Lübeck, Hamburg,

Köln, Nürnberg, Berlin itd. Verjetno najhujše bombardiranje je doživel Dresden, znamenite

»Firence na Labi«, ki je bil v noči na 13. februar 1945 porušen do tal, življenje pa je izgubilo

več kot 50.000 ljudi. Vendar pa so nekatera mesta, kot sta na primer univerzitetni mesti

Heidelberg in Freiburg, preživela vojno skoraj nepoškodovana, zahvaljujoč svojemu

zgodovinsko-kulturnemu pomenu in pomanjkanju strateške vrednosti.61

Tudi nemški

bombniki niso prizanašali kulturnim dobrinam. Leta 1943 so v odgovor na zavezniško

bombardiranje Lübecka izvedli serijo napadov (t. i. napadov Baedeker) na angleška

zgodovinska mesta, kot so York, Norwich in Canterbury. Napadi so dobili ime po tem, da naj

bi nemško poveljstvo za tarče izbralo tista mesta, ki so bila v znanem »Baedekerjevem«

turističnem vodiču Anglije označena s tremi zvezdicami.62

Tudi v kopenskih operacijah je veljalo načelo vojaške nujnosti, šele pred izkrcanjem

zaveznikov na Siciliji pa se je pojavilo vprašanje o številnih italijanskih kulturnih

spomenikih, ki bi lahko ovirali nemoten prodor zavezniških sil. Vrhovni poveljnik zavezniške

vojske general Eisenhower je zato objavil svoj Splošni ukaz št. 68 ter v njem poudaril, da ima

življenje zavezniških vojakov prednost pred zgodovinskimi spomeniki, obenem pa je svoje

poveljnike posvaril, naj ne zamenjujejo vojaške nujnosti z vojaško priročnostjo ali celo

osebno priročnostjo. Prav tako je poveljnike opozoril na njihovo dolžnost preprečevati

plenjenje kulturnih dobrin.63

Nekateri zgodovinski spomeniki so bili vseeno poškodovani ali

uničeni. Najbolj znan primer je verjetno bombardiranje benediktinskega samostana iz 6.

59

R. O`Keefe, op. cit., str. 60 - 61. 60

Ibid., str. 65 - 66. 61

Ibid., str. 69. 62

Ibid., str. 63. 63

Ibid., str. 75.

10

stoletja na Monte Cassinu. Nemška obrambna črta je tekla v neposredni bližini samostana,

vendar nemške sile samega samostana v skladu z obljubo Vatikanu niso zasedle. Zaradi

napačnih obveščevalnih podatkov, ki so dokazovali, da Nemci uporabljajo samostan kot

opazovalno točko za topništvo, je novozelandski general Bernard Freyberg kljub

nasprotovanju drugih zavezniških poveljnikov ukazal bombardiranje samostana. 15. februarja

1944 je tako 229 zavezniških bombnikov spremenilo v prah 1500 let opredmetene zgodovine.

Ruševine samostana so takoj nato zasedle nemške sile, jih spremenile v nepremagljivo utrdbo

in branile naslednje tri mesece, dokler se niso umaknile same. Za seboj so pustile 3500 ubitih

zavezniških vojakov. Kljub zelo kritizirani odločitvi o bombardiranju pa bi bil general

Freyberg v primeru sodnega postopka pred nevtralnim sodiščem verjetno oproščen.64

Evropski kulturni dediščini ni grozila le nevarnost uničenja med boji. Nemške sile so na

območjih pod svojo okupacijo zaplenile in prepeljale v Nemčijo na tisoče umetniških del

neprecenljive vrednosti. V središču skrbno načrtovanega projekta je bila enota Einsatzstab

Rosenberg, ki ji je poveljeval eden glavnih nacističnih ideologov Alfred Rosenberg. Enota,

katere naloga je bila obogatiti nemške umetniške zbirke (predvsem pa zasebne zbirke

nacistične elite), je zaplenila in pripeljala v Nemčijo več kot 21.000 kosov umetniških del.65

Zavezniki so ob koncu vojne odkrili več kot 600 skladišč, polnih zaplenjenih umetniških del.

V rudniku soli Alt Ausse v bližini Salzburga, ki je bil preurejen v velikansko skladišče, so

odkrili več kot 6000 slik, med katerimi so bila tudi dela takšnih mojstrov, kot so Van Eyck,

Michelangelo in Vermeer.66

Mednarodno sodišče za vojne zločine v Nürnbergu je plenjenje

zasebne lastnine (in s tem tudi kulturnih dobrin) razglasilo za hudodelstvo zoper človečnost in

Rosenberga (tudi zaradi vojnih hudodelstev) obsodilo na smrt. Obešen je bil 16. oktobra

1946.67

Potrebno je poudariti, da je podobno plenjenje umetniških del izvajala tudi Rdeča

armada med svojim prodorom na zahod.68

Podobno kot v prvi svetovni vojni so tudi v drugi nastale specializirane vojaške enote, katerih

naloga je bila zmanjšati uničenje kulturnih objektov. Na pobudo in pritisk civilnih združenj je

ameriška vojska leta 1940 ustanovila enoto »Monuments, Fine Arts and Archives section«.69

Njene pripadnike so poljudno imenovali »Monuments Officers« oz. »Monuments Men«.70

Enota je bila sestavljena iz mladih ljudi, ki so bili v svojem civilnem življenju zaposleni kot

64

G. D. Solis, THE LAW OF ARMED CONFLICT (2010), str. 261 – 262. 65


K. Spyridowicz, Rescuing Europe`s Cultural Heritage: The Role of Allied Monuments Officers in World War

II, v: ARCHEOLOGY, CULTURAL PROPERTY AND THE MILITARY (2010), str. 21 – 22. 67



Ang.: Sekcija za spomenike, umetnost in arhive. 70

Konec leta 2013 prihaja v kinematografe film Monuments men, posnet po resničnih dogodkih, ki govori o

dogodivščinah omenjene enote. V njem med drugim igrajo George Cloney, Matt Damon in Bill Murray.

11

arheologi, kuratorji ali profesorji umetnosti. Ob izkrcanju v Normandiji je enota štela 17

pripadnikov. Njihove naloge so bile različne. Poročali so o škodi na zgodovinskih

spomenikih, ki je nastala zaradi bombardiranja in obstreljevanja, opravljali nujna vzdrževalna

dela na poškodovanih zgodovinskih zgradbah in svetovali vojaškim poveljnikom, preden so

uporabili ta ali oni dvorec za prebivanje vojakov.71

Pripadniki enote so bili med prvimi, ki so

vstopili v bombardirana nemška mesta in tam skupaj z lokalnimi prostovoljci poskusili

zaščititi lokalne spomenike pred poškodbami in ropanjem.72

Odkrivali so nemška skladišča,

polna zaplenjenih umetniških del, in začeli s postopki identifikacije umetnin, njihove

restavracije in restitucije prvotnim lastnikom.73

Tudi nemška vojska je ponovno aktivirala

svojo kulturnozgodovinsko enoto, ki je obstajala že v prvi svetovni vojni (Kunstschutz). Kljub

temu da so opravljali podobne naloge kot zavezniška enota, je imelo njihovo delo tudi drug,

bolj zlovešč namen – katalogiziranje umetniških del z namenom kasnejše zaplembe in

transporta v Nemčijo.74

2.5. Haaška konvencija iz leta 1954 in njena protokola

Leta 1946 je bil ustanovljena Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in

kulturo (v nadaljevanju UNESCO). Že leta 1949 je organizacija začela s pripravami na nov

multilateralni dogovor o zaščiti kulturnih dobrin v času oboroženih spopadov. Leta 1950 je

generalni direktor sklical delovno skupino, ki je pripravila osnutek nove pogodbe. Skupina je

za osnovo uporabila osnutek predvojne Mednarodne konvencije za zaščito zgodovinskih stavb

in umetniških del v času vojne in svoje delo končala zelo hitro. Nizozemska je zato od 21.

aprila do 14. maja 1954 pripravila medvladno konferenco v Haagu, na kateri so sodelovale

delegacije 56 držav.75

Manj kot deset let po koncu druge svetovne vojne so tako 14. maja

1954 podpisali Konvencijo o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada.76

Haaška konvencija ni zadostila velikim pričakovanjem. Slab odziv držav (do leta 1980 jo je

podpisalo le 68 članic) in neodzivnost pogodbenic pri poročanju o implementacijskih ukrepih

sta kazala na izgubo zanimanja mednarodne skupnosti za dokument.77

Razlogi so bili očitni.

Zaščita, ki jo je kulturnim dobrinam zagotavljala konvencija, je predstavljala le majhen

napredek glede na splošne omejitve bojevanja, zapisane v Haaškem pravilniku in običajnem

71

K. Spyridowicz, op. cit., str. 16 – 17. 72

Ibid., str. 20. 73

Ibid., str. 20 – 25. 74

Ibid., str. 19. 75


R. O´Keefe, op. cit., str. 94. 77

Ibid., str. 236.

12

pravu. Režim posebnega varstva, ki naj bi predstavljal osrednji del konvencije, se je izkazal za

popolnoma neuporabnega. Enako se je pokazalo za sistem mednarodnega nadzora, ki je bil

preambiciozen in zato neuresničljiv. S sprejetjem Dodatnih protokolov k ženevskim

konvencijam leta 1977 pa je celotna konvencija, še posebno pa njena pravila o možnostih

napada na kulturne dobrine, postala brezupno zastarela.78

Konvencija je zopet postala aktualna v 80. letih prejšnjega stoletja. V iransko-iraški vojni je

prišlo do hudega uničenja tako iranskih kot iraških kulturnih dobrin, v začetku 90. let pa je

sledila iraška okupacija Kuvajta in plenjenje kuvajtskih muzejev. Med jugoslovanskimi

vojnami je lahko ves svet na malih ekranih opazoval bombardiranje Dubrovnika, spomenika

pod Unescovo zaščito, in uničenje starega mostu v Mostarju.79

Leta 1991 je nizozemska vlada kot svoj prispevek k Desetletju mednarodnega prava, projektu

OZN, naročila recenzijo Haaške konvencije, ki jo je pripravil profesor Patrick Boylan.

Boylanovo poročilo je ugotovilo, da je konvencija kljub svojim napakam, veljavna, živa in

delujoča pogodba, katere največji problem predstavlja nezadostna izvedba. Boylan je podal

več priporočil k izboljšanju delovanja konvencije.80

Postopek revizije konvencije je dosegel

vrhunec na diplomatski konferenci v Haagu leta 1999, kjer so delegati 26. marca sprejeli

Drugi protokol k Haaški konvenciji iz leta 1954 o varstvu kulturnih dobrin v primeru

oboroženega spopada.81

78

Ibid., str. 200 – 201. 79

Ibid., str. 236 – 237. 80


Ibid., str. 170.

13

3. VELJAVNA POGODBENA UREDITEV ZAŠČITE

KULTURNIH DOBRIN

Pogodbeni sistem mednarodnopravne zaščite kulturnih dobrin sestavljajo Haaška konvencija,

Pravilnik o izvajanju konvencije (v nadaljevanju Pravilnik), Prvi protokol, ki se ukvarja s

problemom izvoza kulturnih dobrin iz okupiranih območij, Drugi protokol in posamezna

določila obeh dodatnih protokolov k ženevskim konvencijam iz leta 1977.

Držav pogodbenic Haaške konvencije je trenutno 126, še štiri države82

pa so konvencijo

podpisale, ne pa tudi ratificirale.83

Jugoslavija je bila ena od prvih držav, ki je podpisala

konvencijo, Slovenija pa je z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO

postala pogodbenica 28. oktobra 1992.84

Drugi protokol je samostojen dokument. Haaške konvencije ne spreminja, temveč jo le

dopolnjuje. Do sprememb oziroma celo sprejema nove konvencije, za kar so si prizadevali

nekateri delegati na diplomatski konferenci, bi lahko prišlo le v primeru soglasja vseh

pogodbenic izvirne konvencije, kar bi bilo diplomatsko nemogoče doseči.85

Drugi protokol

dopolnjuje konvencijo v razmerjih med pogodbenicami.86

To pomeni, da drug ob drugem

veljata oba sistema – eden za pogodbenice protokola in drugi, ki velja med pogodbenicami

konvencije samimi ter med pogodbenicami konvencije na eni in pogodbenicami protokola na

drugi strani. Zmeda, ki izvira iz obstoja dveh sistemov, bo manjša z naraščanjem števila

pogodbenic Drugega protokola.87

Najpomembnejše spremembe, ki jih prinaša Drugi protokol, so: seznam ukrepov, ki naj jih

članice sprejmejo v miru, in vzpostavitev sklada za pomoč pogodbenicam pri izvedbi teh

ukrepov, definicija vojaške nujnosti in zahteva po sorazmernosti napadov, prepoved

arheoloških izkopavanj na okupiranem območju, vzpostavitev režima razširjenega varstva

(namesto posebnega varstva) in definicija kazenskih sankcij zaradi kršitve konvencije.

82

Andora, Irska Filipini in Velika Britanija 83

Seznam držav pogodbenic dostopen na: http://www.icrc.org/ihl/INTRO/400. 84

Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem

prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih

konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb, Ur. L. RS, št. 54/1992. 85

39. člen Haaške konvencije; K. Chamberlain, op. cit., str. 172. 86

2. člen Drugega protokola. 87

K. Chamberlain, op. cit., str. 171.

14

Protokol je do danes podpisalo in ratificiralo 64 držav, še 12 pa jih je protokol le podpisalo.

Slovenija je protokol ratificirala 13. aprila 2004. 88

3.1. Preambula

Preambula Haaške konvencije vsebuje glavna načela, ki so vodila avtorje. Prvič, glede na

izkušnje iz druge svetovne vojne (pa tudi vojne v Koreji, ki se je končala leta 1953) in na

napredek vojne tehnike je grožnja uničenja kulturnih dobrin vse večja.89

Drugič, škoda,

prizadeta kulturnim dobrinam, pomeni oškodovanje kulturne dediščine vsega človeštva.

Zanimivo je, da se v tem delu prvič v zgodovini v pravnem besedilu pojavi besedna zveza

kulturna dediščina (ang. heritage oz. fr. patrimoine), ki bo postala stalnica v konvencijah pod

okriljem Unesca. Tretjič, ukrepi za zaščito kulturnih dobrin morajo biti pripravljeni že v času

miru, in to ne samo na mednarodni, temveč (predvsem) na nacionalni ravni.90

Čeprav je

preambula programski del konvencije, je v skladu z Dunajsko konvencijo o pogodbenem

pravu pomemben instrument za interpretacijo določil pogodbe.91

3.2. Opredelitev kulturnih dobrin

Avtorji konvencije so se od samega začetka poskušali izogniti pasti, da bi s preobsežno in

preveč idealistično definicijo kulturnih dobrin škodovali uporabi konvencije.92

1. člen

konvencije tako predstavlja najširše sprejeto celovito opredelitev kulturnih dobrin, kar jih

najdemo v mednarodnem pravu.93

Konvencija v nasprotju z Roerichovim paktom varuje tako nepremičnine kot premičnine,

zaščita pa ni odvisna od vprašanja lastnine.94

Da bi lahko kandidirale za zaščito, morajo biti

kulturne dobrine »zelo pomembne za kulturno dediščino vsakega naroda.« Pri razlagi besedne

zveze »vsakega naroda« si pomagamo z drugim odstavkom preambule, in sicer da »[škoda]

prizadeta kulturnim dobrinam, ne glede na to, kateremu narodu pripadajo, pomeni

oškodovanje kulturne dediščine vsega človeštva, saj prispeva vsak narod k svetovni kulturi

svoj delež (podčrtal S. S.).« Besedna zveza »vsak narod« označuje narod vsake države

88

Dostopno na: http://www.icrc.org/applic/ihl/ihl.nsf/Treaty.xsp?documentId=F0628265ED4F2118412567

BB003E0B0C&acti on=openDocument. 89



31. člen Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. 92


J. Petrovic, op. cit., str. 129. 94

R. O`Keefe, op. cit., str. 102.

15

pogodbenice posebej.95

V praksi to pomeni, da ima vsaka pogodbenica diskrecijsko pravico

na svojem ozemlju določiti, katere kulturne dobrine so »zelo pomembne« in bodo uživale

zaščito konvencije.96

Prag pomembnosti je tako vsekakor nižji, kot ga denimo postavlja

UNESCO. Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine.97

Število zaščitenih

kulturnih dobrin se močno razlikuje od države do države. Glede na implementacijska

poročila, ki so jih posredovale države podpisnice, lahko sklepamo, da so države za zelo

pomembne označile večino kulturnih spomenikov, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo

vključeni v nacionalne sezname kulturne dediščine.98

Nizozemska je prijavila približno

43.000 nepremičnin pod zaščito99

, Irak 10.000100

, Švica pa 8300101

. V Sloveniji so pod zaščito

Haaške konvencije kulturne dobrine, ki imajo status kulturnega spomenika.102

Trenutno

imamo v Sloveniji 8350 nepremičnih kulturnih spomenikov, ki so vpisani v Register

nepremične kulturne dediščine.103

V Register so poleg kulturnih spomenikov vpisane tudi

druge enote dediščine, ki nimajo statusa kulturnega spomenika. Skupaj je v Register vpisanih

29.388 enot nepremične kulturne dediščine. Postopek pridobitve statusa kulturnega

spomenika je določen z Zakonom o varstvu kulturne dediščine.104

Kulturni spomenik

nepremične dediščini pridobi ta status z aktom o razglasitvi za kulturni spomenik (lokalnega

ali državnega pomena), ki ga sprejme pristojni organ lokalne skupnosti ali Vlada RS na

predlog pristojne organizacije (to funkcijo opravlja Zavod za varstvo kulturne dediščine

Slovenije). Pri premični dediščini imajo po ZVKD-1 status kulturnega spomenika predmeti in

zbirke, ki so vpisani v inventarno knjigo državnega ali pooblaščenega muzeja.105

Premični

predmet ali zbirka lahko pridobi status tudi z aktom o razglasitvi (podobno kot pri nepremični

dediščini).106

Skupno število predmetov, ki imajo status kulturnega spomenika, ni znano.

Identifikacija kulturnih dobrin pa ne zadošča, če država pogodbenica o njih ne obvesti drugih

držav v obliki seznamov, zemljevidov z označenimi koordinatami kulturnih dobrin oz. s

pomočjo spoznavnega znaka, opisanega v 6. členu konvencije. V nasprotnem primeru

95

J. Petrovic, op. cit., str. 131 – 132. 96


Ang.: UNESCO World Heritage Convention; Ibid., str. 108. 98

Ibid., str. 106. 99

1989 UNESCO Reports, str. 27 100

Ibid., str. 20. 101

1995 UNESCO Reports, str. p. 43. 102

1. in 24. člen Zakona o varovanju kulturne dediščine, ZVKD-1; Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11, 30/11

Odl.US: U-I-297/08-19, 90/12. 103

Mag. Ksenija Kovačec Naglič, Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino, Direktorat za kulturno

dediščino, Ministrstvo za kulturo (osebna komunikacija po elektronski pošti, 4. 10. 2013). 104

9. do 13. člen ZVKD-1. 105

18. Člen ZVKD-1. 106

19. Člen ZVKD-1.

16

nasprotnik ne bo mogel vedeti, kateri dobrine so »zelo pomembne« za državo pogodbenico.107

Kljub temu pa vključenost kulturne dobrine na seznam ni pogoj za priznanje zaščite.108

Čeprav je dolžnost držav pogodbenic, da opredelijo število zaščitenih kulturnih dobrin, pa

morajo te svoja upravičenja izvajati »razumno in v dobri veri«109

, v skladu s 26. členom

Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb.110

Države se morajo izogniti skušnjavi,

da bi zaščitile preveliko število kulturnih dobrin, med drugim tudi tistih z vprašljivo

zgodovinsko oz. umetniško vrednostjo, saj bi s tem razvodenile zaščito. Večje kot je število

zaščitenih dobrin, večja je možnost, da bi bila v primeru vojaškega spopada uporabljena

izjema vojaške nujnosti, s tem pa bi bile ogrožene tudi pomembnejše dobrine.111

1. člen Haaške konvencije v treh odstavkih povzame vrste kulturnih dobrin pod zaščito.

Seznam ni numerus clausus, kar nakazuje besedna zveza »kot so«.112

Točka (a) govori o

spomenikih, arheoloških območjih, skupinah zgradb, ki so kot celota zgodovinsko ali

umetnostno zanimive (to so, na primer, srednjeveške vasice, kjer posamezne zgradbe niso

dovolj zgodovinsko ali umetniško pomembne; zanimive so le kot skupina), umetnine,

rokopisi, knjige, znanstvene zbirke in pomembne zbirke knjig, arhivov ali reprodukcije prej

naštetih dobrin. Točka (b) govori o dveh vrstah stavb, ki so pod zaščito zaradi svoje funkcije,

saj se v njih hranijo premične kulturne dobrine, opredeljene v točki (a). Prva vrsta so muzeji,

knjižnice in arhivi, druga vrsta pa začasna zaklonišča, kamor bi med oboroženim spopadom

shranili kulturne dobrine. Omenjene stavbe so pod zaščito toliko časa, dokler opravljajo svojo

funkcijo. Če bi, na primer, iz umetnostne galerije preselili njene zbirke na drugo mesto, bi

galerija izgubila zaščito, razen če ne bi bila zaščitena sama po sebi kot arhitektonski

spomenik.113

Točka (c) govori o središčih, v katerih je znatno število kulturnih dobrin. Pod ta

odstavek sodijo celotna mesta in mestna središča, kot sta Vatikan in Dubrovnik.114

3.3. Uporaba konvencije

Uporabo konvencije urejata 18. in 19. člen. 18. člen govori o mednarodnih, 19. pa o

oboroženih spopadih, ki nimajo mednarodne narave. Oba sta povzeta po 2. oz. 3. skupnem

členu ženevskih konvencij.

107



Rights of Nationals of United States in Morocco (France v. United States), ICJ Reports 1952, str. 176. 110





Ibid., str. 130.

17

3.3.1. Mednarodni oboroženi spopadi

Razen določb, ki veljajo že v mirnem času, se konvencija uporablja v primeru napovedane

vojne ali kakršnega koli drugega oboroženega spopada, ki lahko izbruhne med dvema ali več

državami pogodbenicami, tudi v primerih, ko ena ali več pogodbenic ne prizna vojnega stanja.

Komentar k ženevskim konvencijam definira oboroženi spopad kot »vsakršno nestrinjanje

med dvema državama, ki vodi do intervencije oboroženih sil.« Pod to definicijo sodijo tako

dejanja, storjena v samoobrambi, kot tudi dejanja, storjena med mirovnimi operacijami.115

Konvencija velja tudi v primerih popolne ali delne okupacije ozemlja sovražnika, pa čeprav

zasedba ne naleti na oborožen odpor. Potrebno je poudariti, da med okupacijo ne veljajo le

členi konvencije, ki govorijo o okupaciji, pač pa celotna konvencija.116

Če ena od udeleženk

konflikta ni podpisnica konvencije, to ne pomeni, da so druge udeleženke odvezane dolžnosti

spoštovanja konvencije v medsebojnih odnosih.

3.3.2. Spopadi, ki nimajo mednarodnega značaja

V primeru oboroženega spopada, ki nima mednarodne narave in ki izbruhne na ozemlju ene

od držav pogodbenic, je vsaka stran, udeležena v spopadu, dolžna uporabljati vsaj tiste

določbe te konvencije, ki se nanašajo na spoštovanje kulturnih dobrin. Katere so te določbe, je

podvrženo interpretaciji, gotovo pa to ni le 4. člen konvencije, ne glede na to, da ima naslov

»Spoštovanje kulturnih spomenikov«. Glede na namen konvencije (zagotoviti kar najširšo

možno zaščito kulturnih dobrin v času mednarodnih ali nemednarodnih oboroženih spopadov)

je potrebno 19. člen razlagati v najširšem možnem smislu.117

Država seveda ne more preprečiti kršitev konvencije, ki jih zagrešijo uporniške skupine, ima

pa dolžnost, da po tem, ko prevzame nadzor nad svojim teritorijem, uveljavi določila

konvencije in krivce pokliče k odgovornosti. V primeru zmage uporniških skupin ta dolžnost

preide nanje.118

Primer: Bude v Bamijanu

Marca leta 2001 so afganistanski Talibani v navalu ikonoklastičnega besa z dobro merjenimi

topniškimi streli sesuli v prah dva velikanska kipa Bude, ki sta bila vklesana v pobočje v

dolini Bamijan, približno 150 kilometrov zahodno od Kabula. 1500 let stara kipa, visoka 53 in

115




Ibid., str. 71.

18

36 metrov, sta predstavljala ostanke bogate afganistanske predislamske zgodovine; zato sta

tudi postala žrtvi verskih ekstremistov.119

Afganistan v tistem času ni bil podpisnik Haaške

konvencije, vendar pa se postavlja vprašanje, ali bi se določbe konvencije uporabile v

primeru, če bi Afganistan bil država pogodbenica.

Generalni direktor UNESCO Koichiro Matsuura je uničenje kipov označil za »dejanje

okupacijske sile«. Vendar pravo nemednarodnih oboroženih spopadov ne pozna pojma

okupacije. Kljub temu da v primeru oboroženega spopada pravila Haaške konvencije veljajo

na celotnem območju vpletene države, je potrebno poudariti da morajo biti očitane kršitve

humanitarnega prava povezane s samim oboroženim spopadom.120

Čeprav je v tem času

potekala državljanska vojna med Talibani in Severnim zavezništvom, so se boji odvijali daleč

od Bamijana. 121

Lanzerini in Francion pa menita, da mednarodno običajno pravo (ki temelji

na pravilih Haaške konvencije, predvsem 4. členu, pa tudi na Unescovi Konvenciji o svetovni

dediščini) nalaga dolžnost vladi, ki izvaja efektivni nadzor nad teritorijem, da prepreči

naklepno uničevanje kulturne dediščine.122

To pravilo naj bi potrjevala tudi praksa ICTY.123

Lanzerini in Francioni prav tako trdita, da je praksa mednarodne skupnosti v zadnjih letih

razširila območje uporabe običajnopravnih pravil humanitarnega prava (med njimi tudi

prepoved naklepnega uničevanja kulturne dediščine) tudi na področje nemednarodnih

oboroženih spopadov124

. To dokazujeta s sprejemom Drugega protokola, statutov

mednarodnih kazenskih sodišč za bivšo Jugoslavijo125

in Ruando ter Mednarodnega

kazenskega sodišča126

3.4. Varnostni ukrepi v času miru

3. člen konvencije uvaja enega od stebrov Haaške konvencije, in sicer dolžnost že v mirnem

času sprejeti ustrezne ukrepe za zavarovanje kulturne dediščine pred verjetnimi posledicami

oboroženega spopada. 3. člen predstavlja precejšen napredek, saj takšne dolžnosti Haaški

pravilnik ne pozna.127

Način in vrsta ukrepov so prepuščene državam članicam. Osnutek

119

F. Francioni, F. Lenzerini, The Destruction of the Buddhas of Bamiyan and International Law, v: European

Journal of International Law, 14 (2004) 4, str. 625. 120

Prosecutor v. Tadić, IT-94-1, Appeals Chamber Decision of Defence Motion for Interlocutory Appeal on

Jurisdiction, 2. october 1995, § 70; R. O`Keefe, op. cit., str. 99. 121

R. O`Keefe, op. cit., str. 98 – 99. 122

F. Francioni, F. Lanzerini, op. cit., str. 633 – 644. 123

Prosecutor v Dario Kordič and Mario Čerkez, IT-95-14/2-T, Judgement, 26 February 2001, §§ 206, 207. 124

F. Francioni, F. Lanzerini, op. cit., str. str. 637. 125

Točka (d) 3. člena Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo. 126

Člena 8(b)(IX) in 8(c)(IV) Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. 127

C. J. S. Forrest, The Doctrine of Military Necessity and the Protection of Cultural Property During Armed

Conflicts, California Western International Law Journal, 37 (2007) 2, str. 203.

19

konvencije, ki na koncu ni bil sprejet, je sicer natančno našteval primere ukrepov, ki jih

država lahko izvrši. To so ukrepi arhitekturne narave z namenom preprečiti požare in zrušenje

zavarovanih spomenikov, zavarovanje premičnih spomenikov z ustreznimi pakirnimi

materiali, vzpostavitev začasnih zatočišč za umetnine in organizacija prevoza umetnin do njih

ter vzpostavitev civilne službe, ki bi v primeru oboroženega spopada izvedla omenjene

ukrepe.128

Države so v svojih poročilih Unescu o implementaciji konvencije navedle še druge

ukrepe, ki so jih izvedle, kot so priprava inventarnih seznamov umetnin in dokumentiranje

stanja kulturne dediščine s pomočjo fotografij in mikrofilmov, ki bi jih lahko uporabili v

primeru rekonstrukcije poškodb, nastalih v vojni. Italija je na primer v skladu s konvencijo v

svojo domačo zakonodajo o urbanističnem načrtovanju vnesla določene varovalke, predvsem

o ustrezni odmaknjenosti vojaških objektov od kulturnih dobrin.129

Zelo pomemben ukrep je

tudi obvestiti ostale pogodbenice o svojih seznamih zavarovanih kulturnih dobrin.130

Vendar

pa je nabor ukrepov popolnoma v rokah države pogodbenice. To ustvarja dodaten problem,

saj držav, ki niso pripravile nobenih ukrepov za zavarovanje svojih kulturnih dobrin, ni

mogoče pravno sankcionirati.131

Takšni ukrepi so po navadi tehnično zahtevni, zato lahko

države za tehnično podporo zaprosijo UNESCO.132

Ravnanje Hrvaške leta 1991 je primer zglednega ukrepanja v primeru grožnje oboroženega

spopada. Že pred začetkom oboroženih akcij so ustrezne institucije izvedle izobraževanja za

muzejske delavce o ravnanju s kulturnimi dobrinami v primeru izrednih razmer. Muzeji,

konzervatorske delavnice in arhivi so na mikrofilmih sistematično zabeležili stanje muzejskih

zbirk, mikrofilmi pa so bili nato shranjeni na treh različnih lokacijah. Po naročilu Ministrstva

za kulturo in izobraževanje so stalne zbirke preselili iz muzejev in galerij na varnejša mesta.

Pri tem so sodelovali konzervatorji, kuratorji, muzejski strokovnjaki, posebne enote hrvaške

vojske, predstavniki lokalne skupnosti in podjetij. Stavbe, kamor so preselili zbirke, so bile

izbrane vnaprej, v dogovoru z lokalno skupnostjo. Predhodno so jih pregledali ustrezni

strokovnjaki. Na takšen način so preselili več kot 6000 zabojev umetnin. Nepremični

spomeniki so bili zavarovani z različnimi tehničnimi ukrepi, kot so postavitve različnih

lesenih struktur, oblog in vreč s peskom. Prednost so dali pomembnim arhitekturnim

dekoracijam in šibkim strukturnim točkam. Na takšen način so bili zavarovani tudi kipi na

javnih mestih in druge javne površine. Iz cerkva so evakuirali dragocene predmete, kot so

svečniki, slike in kipi; težki predmeti, kot so oltarji in orgle, pa so bili zavarovani in situ z

128


Ibid., str. 34 – 35. 130


A. Cunning, op. cit., str. 233. 132

23. člen Haaške konvencije.

20

ustreznimi materiali in konstrukcijami. Po topniškem napadu na zgodovinsko utrdbo v Erdutu

junija leta 1991 so hrvaške oblasti na jugoslovanski Zvezni sekretariat za obrambo in v vse

štabe Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljevanju JLA) poslale sezname zavarovanih

kulturnih dobrin.133

5. člen Drugega protokola je operacionaliziral vsebinsko prazen 3. člen konvencije, saj je

natančno predpisal ukrepe, ki naj jih za zaščito kulturnih dobrin sprejmejo države

pogodbenice v času miru. To so priprava popisov kulturnih dobrin, načrtovanje nujnih

ukrepov za varstvo pred požarom ali rušenjem, priprava na premestitev premičnih kulturnih

dobrin ali zagotovitev ustreznega varstva takih dobrin na kraju samem in določitev pristojnih

organov, odgovornih za varovanje kulturnih dobrin.134

Ker gre za drage in zahtevne ukrepe, ki

jih revnejše države finančno ne zmorejo, je protokol ustanovil Sklad za varstvo kulturnih

dobrin v primeru oboroženega spopada.135

Sklad bi gotovo lahko odigral izjemno pomembno

vlogo pri podpori prizadevanjem držav pogodbenic za ohranitev svoje kulturne dediščine. Ker

pa so prispevki v sklad povsem prostovoljni, obstaja utemeljen dvom, ali bo sklad lahko

izpolnjeval svoje naloge. Po zadnjih dostopnih podatkih, iz leta 2010, je vrednost sklada le

100.000 evrov, ki jih je donirala Nizozemska. Trenutno sklad ne podpira nobenega

projekta.136

3.5. Označevanje kulturnih dobrin

Države pogodbenice smejo v skladu s 6. členom opremiti kulturne dobrine z razločnim

znakom, ki olajša njihovo razpoznavanje. Spoznavni znak konvencije ima obliko ščita, ki je

spodaj priostren, razdeljen je na štiri navzkrižna polja, obarvan je modro in belo (t. i. modri

ščit).137

Država ni dolžna označiti svojih kulturnih dobrin, neoznačene dobrine pa zaradi tega

ne izgubijo zaščite.138

Enkrat ponovljeni spoznavni znak se uporablja za označevanje

zaščitenih nepremičnih kulturnih dobrin, ki niso pod posebnim varstvom, in označevanje

osebja, zadolženega za izvrševanje konvencije, trikrat ponovljeni znak pa za označevanje

kulturnih dobrin pod posebnim varstvom, transporta kulturnih dobrin in improviziranih

zaklonišč.139

Način postavitve znaka je prepuščen državam pogodbenicam, pravilnik o

izvrševanju konvencije pa določa le, da mora biti znak podnevi viden tako z zemlje kot iz

133

1995 UNESCO Reports, str. 22. 134



J. Kila, HERITAGE UNDER SIEGE (2012), str. 65. 137

Slika znaka se nahaja v prilogi. 138

K. Chamberlain, op. cit., str. 44 – 45. 139

17. člen Haaške konvencije.

21

zraka.140

Zloraba znaka je prepovedana tako s konvencijo141

kot z Dopolnilnim protokolom k

ženevskim konvencijam (v nadaljevanju DP I), ki prepoveduje zlorabo spoznavnih znakov v

oboroženem spopadu142

.

Na mestu je pomislek, kako učinkovita je v dobi brezpilotnih letal, vodenih izstrelkov in

satelitskih posnetkov preprosta plošča z znakom na pročelju spomenika.143

Na konferenci

NATO – Partnerstvo za mir leta 1996 je bilo predlagano, da bi vse označevalne table

vsebovale tudi mikročipe oz. oddajnike, ki bi ustvarili »elektronsko« oznako. Ideja je sicer

zanimiva, vendar bi bili stroški za takšno rešitev prohibitivni.144

Nekatere države (denimo Irak

med iransko-iraško vojno) se niso odločile za označitev svojih kulturnih dobrin v strahu, da

bodo s tem privabile nasprotnikovo bombardiranje. Le kratek čas potem, ko so med

obleganjem Vukovarja leta 1991 na Vukovarski muzej namestili ogromen znak konvencije, je

ta postal žrtev obstreljevanja JLA. Enako usodo je doživelo znamenito dubrovniško obzidje,

na katerem so bile dobro vidne zastave z znakom konvencije.145

3.6. Spoštovanje kulturnih dobrin

4. člen je najpomembnejši člen konvencije. Z njim so se države pogodbenice zavezale, da

bodo v času oboroženega spopada spoštovale tako kulturne dobrine, ki so na njihovem

ozemlju, kot tudi tiste na ozemlju drugih držav pogodbenic.146

Navaja štiri dolžnosti

pogodbenic: da se bodo vzdržale uporabe teh dobrin in njihove najbližje okolice za namene,

ki bi jih v primeru oboroženega spopada lahko izpostavili uničenju ali poškodovanju; da se

bodo odpovedale vsakršnim sovražnim dejanjem proti takim dobrinam147

; da bodo

prepovedale, preprečevale in po potrebi ustavile vsakršno obliko kraje, ropanja, odtujevanja in

vandalizma naperjenega proti kulturnim dobrinam, da ne bodo zasegale premičnih kulturnih

dobrin, ki so na ozemlju druge države članice148

in da se bodo vzdržale represalij do kulturnih

dobrin149

. Zahteve, zapisane v prvem odstavku, je potrebno brati skupaj z drugim odstavkom,

140

20. člen Pravilnika. 141

Tretji odstavek 17. člena Haaške konvencije. 142

38. člen DP I. 143

O`Keefe, op. cit., str. 117 – 118. 144

Ibid., str. 118. 145

D. A. Meyer, The 1954 Hague Cultural Property Convention and its Emergence into Customary International

Law, Boston University International Law Journal, 11 (1993) 349, str. 371. 146


Prvi odstavek 4. člena Haaške konvencije. 148

Tretji odstavek 4. člena Haaške konvencije. 149

Četrti odstavek 4. člena Haaške konvencije.

22

ki določa, da je mogoče opustiti zahteve samo v primerih, ko to neizogibno zahteva vojaška

nujnost.150

3.6.1. Uporaba kulturnih dobrin

Konvencija prepoveduje uporabo kulturnih dobrin in njihove najbližje okolice ali varstvenih

ureditev za namene, ki bi lahko izpostavili te dobrine uničenju ali poškodovanju. Da bi

ugotovili, kaj točno so si pripravljavci konvencije predstavljali pod takšnimi nameni, si lahko

pomagamo z razlago tretjega odstavka 8. člena konvencije, ki sicer govori o režimu

posebnega varstva, kjer je navedeno, da je kulturna dobrina uporabljena za vojaški namen, če

se»… izkorišča za premeščanje vojaškega osebja ali materiala, pa čeprav samo začasno.

Enako velja, če potekajo v njej dejavnosti, ki so neposredno povezane z vojnimi operacijami,

če je v njej vojaško osebje ali če tu izdelujejo vojni material.«151

V takšnih primerih lahko v

skladu z drugim odstavkom 4. člena kulturna dobrina postane vojaški objekt. O`Keefe pojem

»uporaba« razume širše. Vsaka uporaba, tako direktna kot indirektna, aktivna ali pasivna, ki

lahko pritegne sovražnikov ogenj, je prepovedana. To lahko vključuje, na primer, umik

vojaške enote za zavarovan objekt ali pa vključitev spomenika v svojo obrambno linijo (kot

so to storili Nemci pri Monte Cassinu).152

Med drugo zalivsko vojno leta 2003 so koalicijske

sile iz zraka posnele slike, ki so dokazovale, da so iraške sile parkirale kolono vojaških vozil

med muzejski kompleks (na strehi katerega je bil očitno viden spoznavni znak konvencije) in

starodavni Ktezifonski obok, največji opečnati obok na svetu, ki izhaja iz leta 540. Šlo je za

očitno kršitev Haaške konvencije, katere pogodbenica je bil tudi Irak, koalicijske sile pa se na

srečo niso odločile za napad. 153

Do poškodb in hkrati do kršitve Haaške konvencije pa lahko pride tudi z uporabo samo.

Koalicijske sile v Iraku so neposredno ob ruševinah starodavnega Babilona med aprilom 2003

in decembrom 2004 postavile vojaški tabor Camp Alpha. Poškodbe, ki so nastale na

starodavnem spomeniku, so bile posledica uporabe težke gradbene mehanizacije.154

Dodatno

škodo so povzročili vojaki, ki so zaščitne vreče, ki se uporabljajo za utrditev obrambnih

položajev (t. i. HESCO bags), napolnili z materialom, ki so ga našli na kraju samem. S tem so

močno premešali strukturo tal, ki je izjemno pomembna pri arheoloških raziskavah, v vrečah

150

Ang.: »…may be waived only in cases where military necessity imperatively requires such a waiver«; drugi

odstavek 4. člena Haaške konvencije. 151



C. J. S. Forrest, op. cit., str. 178. 154

M. U. Moussa, The Damages Sustained to the Ancient City of Babel as a Consequence of the Military

Presence of Coalition Forces in 2003, v: THE DESTRUCTION OF CULTURAL HERITAGE IN IRAQ (2008),

str. 144.

23

pa so se znašli tudi ostanki antične lončevine in kosti iz grobov.155

Do podobnih poškodb je

prišlo pri širitvi vojaške baze Wolwerine v Afganistanu, pri gradnji katere so močno

poškodovali starodavne podzemne namakalne sisteme (t. i. karez), ki so bili še vedno v

uporabi.156

Kulturne dobrine pa so lahko uporabljene v primerih, ko to neizogibno zahteva vojaška

nujnost. Konvencija ne pojasnjuje, kateri so ti primeri. Angleški priročnik o vojaškem pravu

kot »enega od redkih primerov, kjer vojaška nujnost dopušča uporabo kulturnega objekta«,

opisuje uporabo zaščitenega mostu, ki predstavlja edino možnost za prečkanje reke.157

Nemški vojaški priročnik o zaščiti kulturne dediščine iz leta 1964 pa kot primer izjeme opiše

tudi situacijo, ko je dovoljeno postaviti topništvo v neposredno bližino zaščitene kulturne

dobrine, če je to edina točka, iz katere je mogoče ciljati sovražnikovo oporišče.158

3.6.2. Napad na kulturne dobrine

Z drugim delom prvega odstavka 4. člena Haaške konvencije so se države pogodbenice

odpovedale vsakršnim sovražnim dejanjem proti kulturnim dobrinam. Termin »sovražna

dejanja« ne vključuje samo vojaških napadov, temveč tudi druge vrste rušenja in

poškodovanja kulturnih dobrin, denimo z uporabo eksplozivov ali gradbenih strojev (kot v

primeru vojaškega oporišča v Babilonu).159

Sovražna dejanja proti kulturnim dobrinam so v skladu z drugim odstavkom dovoljena v

primeru neizogibne vojaške nujnosti. Če je bil izraz »neizogibna vojaška nujnost« v času

sprejemanja konvencije še podvržen več razlagam, po sprejetju DP I leta 1977 ni več tako. V

skladu z načelom, ki ga je sprejelo Meddržavno sodišče v Haagu, je namreč potrebno določbe

splošnih konvencij160

presojati v luči običajnega prava, ki se je razvilo po sprejemu

konvencije.161

Tako so napadi na kulturne dobrine dovoljeni le, če ti predstavljajo vojaški cilj.

Ta je definiran v DP I kot objekt, ki zaradi svoje narave, lokacije, namena ali uporabe pomeni

efektiven prispevek k vojaški akciji in katerega delno ali popolno uničenje, zavzetje ali

155

J. Kila, op. cit., str. 124. 156

M. Phillips, Learning a Hard History Lesson in 'Talibanistan', dostopno na: http://online.wsj.com/news/

articles/SB124224652409516525. 157

UK Ministry of Defence, THE MANUAL OF THE LAW OF ARMED CONFLICT (2004), § 5.25.2. 158

O`Keefe, op. cit., str. 125. 159

O`Keefe, op. cit., str. 130. 160

Ang.: law-making treaties. 161

Delimitation of the Maritime Boundary in the Gulf of Maine (Canada/United States of America, ICJ Reports

1984, p. 246, § 83; Maritime delimitation in the area between Greenland and Jan Mayen (Denmark v. Norway),

ICJ Reports 1993, p. 38, § 46.

24

nevtralizacija pomeni v danih razmerah resnično vojaško prednost.162

Ta definicija je danes

sprejeta tudi kot pravilo običajnega prava.163

Kulturne dobrine bi lahko zaradi svoje narave predstavljale vojaški cilj v primeru, ko gre za

zavarovane objekte, ki so bili zgrajeni za vojaško rabo in se kot takšni še vedno uporabljajo,

recimo v primeru starih vojašnic, orožarn ali utrdb, ki so še vedno v uporabi. Kulturne dobrine

bi lahko zadostile kriteriju namena (ta je definiran kot »bodoča možna uporaba objekta«164

), v

primeru, da gre, na primer, za zgodovinski most, pristanišče ali železniško postajo (tudi v tem

primeru bi morali upoštevati kriterij efektivnega prispevka k vojaški akciji). Lokacija kulturne

dobrine bi lahko bila dejavnik v primeru, da zakriva strelno črto. Kulturna dobrina

najpogosteje postane vojaški cilj zaradi svoje uporabe.165

Da bi dobrina postala vojaški cilj, pa mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj, in sicer, da njeno

delno ali popolno uničenje, zavzetje ali nevtralizacija pomeni v danih razmerah resnično

vojaško prednost. Kulturna dobrina ne more postati cilj, če obstaja izvedljiva alternativa

direktnemu napadu.166

Ostrostrelca, ki se skriva v minaretu, je včasih možno obiti. Ko je več

kot 50 oboroženih palestinskih skrajnežev leta 2002 zasedlo Cerkev Jezusovega rojstva v

Betlehemu, so se izraelske sile namesto za napad odločile za pogajanja.167

Vojaška doktrina ZDA trdi, da ob vojaški nujnosti obstaja tudi druga izjema, ki dovoljuje

napad na kulturno dobrino, in sicer zloraba dobrine. (ang.: misuse). To naj bi sledilo tako iz

27. člena Haaškega pravilnika kot tudi iz besedila same konvencije. Tako naj bi že zloraba

spoznavnega znaka dovoljevala napad, saj naj bi se nasprotnik s tem sam odrekel zaščiti. Med

Zalivsko vojno leta 1991 so iraške sile skrile dve vojaški letali med razvaline starodavnega

sumerskega templja v Uru. Ameriške sile templja niso napadle. Po razlagi ameriškega

poveljstva je tempelj že samo s tem, ko je bil uporabljen za vojaški namen, izgubil zaščito in

postal veljaven vojaški objekt. Vendar pa je preprost test sorazmernosti prepričal poveljstvo,

da se ni odločilo za napad. Med odločanjem so namreč primerjali zgodovinsko vrednost

spomenika z nevarnostjo, ki sta jo predstavljali skriti letali. Ker v bližini ni bilo vzletne steze

ali servisne opreme, sta bili letali praktično izločeni iz bojevanja in ne bi mogli vplivati na

162

Drugi odstavek 52. člena DP I. 163

J.-M. Henckaerts, L. Doswald-Beck, CUSTOMARY INTERNATIONAL HUMANITARIAN LAW -

VOLUME I: RULES (2005), str. 29. 164

Partial Award: Western Front, Aerial Bombardment and Related Claims 1, 3, 5, 9 – 13, 14, 21, 25 and 26,

Eritrea Etiopia Claims Comission, 19 December 2005, § 120. 165




25

potek vojne.168

S takšno interpretacijo pa se ne strinjajo niti pripravljavci konvencije niti

nekateri pravni strokovnjaki.169

Uporaba kulturnih dobrin ne odvezuje nasprotnika ipso facto

njegove prepovedi napada na kulturno dobrino, ampak le v primeru, ko to zahteva vojaška

nujnost. Uporaba humanitarnega prava ne more biti odvisna od vzajemnosti, razen v primeru,

ko to izrecno izhaja iz besedila konvencije.170

52. člen DP I definira pogoje, pod katerimi je lahko vojaški objekt napaden. Do uničenja

kulturnih dobrin pa lahko pride tudi na druge načine kot samo med napadom, denimo pri

postavljanju barikad, pripravi zaklonov za vojake oz. gradnji vojaških oporišč. V takšnem

primeru se moramo nasloniti na drugi odstavek 4. člena Haaške konvencije. Do uničenja

lahko pride le v primeru, ko to neizogibno zahteva vojaška nujnost, se pravi v primeru, ko ne

obstajajo izvedljive alternative. Takšno sklepanje je uporabilo tudi izraelsko vrhovno sodišče

v znanem primeru Hass v. Comander of the IDF. Sodišče je potrdilo ukaz poveljnika

izraelskih okupacijskih sil na Zahodnem bregu, ki je ukazal uničenje dela zgodovinske četrti

Hebrona, da bi preprečil napade skrajnežev na izraelske romarje na poti v bližnjo grobnico

patriarhov. Vendar je sodišče sledilo zahtevam po sorazmernosti in potrdilo šele popravljen

ukaz poveljnika. V prvotnem ukazu je namreč poveljnik zahteval uničenje kar 22

zgodovinskih poslopij. Popravljen ukaz je obsegal uničenje le enega zaščitenega poslopja, pri

uničenju pa so morali sodelovati strokovnjaki, ki so poskrbeli, da je bila škoda čim manjša.171

Kot že omenjeno, je na definicijo vojaškega cilja v Haaški konvenciji najbolj vplival 52. člen

DP I. O zaščiti kulturnih dobrin pa govorita tudi 53. člen DP I in 16. člen DP II, ki državam

pogodbenicam prepovedujeta zagrešiti vsakršno sovražno dejanje zoper zgodovinske

spomenike, umetniška dela in verske stavbe, uporabiti takšne objekte v podporo vojaškim

prizadevanjem oz. jih izpostaviti represalijam.172

Mednarodni odbor rdečega križa (v

nadaljevanju MORK) pri pripravi prvega osnutka besedila dodatnih protokolov ni čutil

potrebe po dodatnem členu, namenjenemu zaščiti kulturnih dobrin, saj so bili mnenja, da

obstoječi sistem dovolj dobro pokriva to področje. Kljub temu pa so nekateri delegati na

diplomatski konferenci izrazili željo, da bi z dodatnim členom utrdili sistem zaščite kulturnih

dobrin. Ker pa so se želeli izogniti dvojnosti pravne ureditve, so v besedilo člena dodali še

dodatno klavzulo, po kateri določila Haaške konvencije veljajo ne glede na določbe 53. člena.

168

E. Varner, The Art of Armed Conflicts: An Analysis of The United States' Legal Requirements Towards

Cultural Property Under the 1954 Hague Convention, Creighton Law Review, 44 (2011) 1185, str. 1210. 169

R. O`Keefe, op. cit., str. 125 – 126, K. Chamberlain, op. cit., str. 37. 170


Hass v. Commander of the IDF in the West Bank, HCJ 10356/02, HCJ HCJ 10497/02, Judgment, 4. marec

2004, § 21; O`Keefe, op. cit., str. 131. 172

16. člen DP II je oblikovan po 53. členu DP I, le da ne omenja represalij.

26

S tem so potrdili svoj namen, da 53. člen ne spreminja pravnih obveznosti držav pogodbenic

Haaške konvencije, ki so hkrati tudi pogodbenice DP I.173

Dobrine pod zaščito 53. člena so načeloma enake tistim, ki jih definira Haaška konvencija.174

Točka (a) 53. člena prepoveduje napade, točka (b) pa uporabo kulturnih dobrin v podporo

vojaškim prizadevanjem. 53. člen nikjer ne omenja izjeme vojaške nujnosti, vendar je

potrebno poudariti, da so vsa določila DP I podrejena definiciji vojaškega cilja175

s to razliko,

da je napad na dobrine pod zaščito 53. člena dovoljen le v primeru njihove uporabe (ne pa v

primeru njihove narave, lokacije ali namena). Še vedno pa mora uporabljena dobrina, da bi

bila lahko napadena, izpolnjevati druge zahteve, ki jih podaja 52. člen DP I tj. njeno uničenje

mora pomeniti resnično vojaško prednost.176

DP I vpliva na zaščito kulturnih dobrin tudi posredno, saj prepoveduje napade zoper civilne

objekte177

, podaja novo definicijo vojaškega cilja in omejuje napade le nanje178

ter vzpostavlja

pravilo sorazmernosti179

in s tem močno omejuje naključno (kolateralno) škodo.180

Vprašanje vojaške nujnosti je predstavljalo enega od najtrših orehov na diplomatski

konferenci leta 1999. Del delegatov je zagovarjal popolno odpravo izjeme vojaške nujnosti,

del pa stališče vojaških strokovnjakov, da je izjemo treba obdržati. Obe strani sta se strinjali,

da je največja težava izjeme vojaške nujnosti, kot jo pozna 4. člen Haaške konvencije, njena

nedefiniranost. Tudi vojaški pravniki na konferenci so poročali o težavah, s katerimi so se

srečevali, ko so poskušali pripadnikom svojih oboroženih sil razložiti, kako naj razlagajo in

razumejo izjemo.181

Kompromisna rešitev, ki je zapisana v 6. členu Drugega protokola, neposredno dopolnjuje 4.

člen Haaške konvencije in postavlja dva pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da bi

lahko uporabili izjemo vojaške nujnosti: kulturna dobrina mora biti po svoji funkciji

spremenjena v vojaški cilj, obenem pa ne smejo obstajati druge izvedljive možnosti za

pridobitev podobne vojaške prednosti, kot jo daje usmeritev sovražnega dejanja zoper ta cilj.

Definicija vojaškega cilja v 6. členu (»po svoji funkciji spremenjena v vojaški cilj«) pa je,

173


Ibid., str. 213 – 214. S tem se ne strinjata Henckaerts in Doswald-Beck, ki v študiji MORK o običajnem pravu

trdita, da 53. člen pokriva le omejeno število zelo pomembnih kulturnih dobrin. Pomembnost teh dobrin je tako

velika, da jo prepoznajo vsi, tudi če te dobrine niso posebej označene. Vir: J.-M. Henckaert, L. Doswald-Beck,

supra159, str. 130. 175

52. člen DP I 176

Točka (b) 53. člena: »prepoved uporabe kulturne dobrine (podčrtal S. S.); R. O´Keefe, op. cit., str. 216. 177

48. člen, prvi odstavek 52. člena DP I. 178

Drugi odstavek 52. člena DP I. 179

57. člen DP I. 180



27

zanimivo, v nasprotju z definicijo vojaškega cilja, kot ga podaja 1. člen istega protokola

(»vojaški cilj pomeni objekt, ki zaradi svoje narave, lokacije, namena ali uporabe… «); ta je

povsem enaka kot tista, ki jo podaja DP I. Razlog leži v poteku pogajanj na diplomatski

konferenci. Medtem ko je ena skupina držav želela obdržati definicijo vojaškega cilja, kot ga

opredeljuje 52. člen DP I (in običajno pravo), se je druga skupina zavzemala za večjo stopnjo

zaščite, takšno, ki jo ponuja 53. člen DP I. Kompromisna besedna zveza, ki je pomensko tako

odprta, da sta se z njo lahko strinjala oba tabora, je »po svoji funkciji«. S tem so dosegli, da

lahko države, ki to hočejo, še vedno uporabljajo definicijo, ki jo podaja DP I, obenem pa

protokol državam, ki zahtevajo višjo stopnjo zaščite, tega ne onemogoča.182

6. člen ob definiciji vojaške nujnosti uvaja še tri pomembne omejitve. Točka (b) zahteva, da

se lahko tisti, ki uporablja kulturne dobrine v namene, ki jih bodo verjetno izpostavili

uničenju ali poškodovanju, lahko sklicuje na opustitev varstva na podlagi neizogibne vojaške

nujnosti samo, kadar in dokler ni na voljo nobene izbire med tako uporabo kulturnih dobrin in

drugo možno metodo za pridobitev podobne vojaške prednosti. Gre za kodificirano navodilo,

kako pravilno uporabiti drugi odstavek 4. člena Haaške konvencije. Točka (c) določa, da

lahko odločitev o sklicevanju na neizogibno vojaško nujnost sprejme zgolj častnik, ki

poveljuje enoti, enaki bataljonu ali manjši enoti, če okoliščine ne dovoljujejo drugače. Točka

(d) pa zahteva, da je potrebno v primeru napada zagotoviti učinkovito vnaprejšnje opozorilo,

kadar to dopuščajo okoliščine.

Ena od največjih pomanjkljivosti Haaške konvencije je pomanjkanje pravil, ki bi zmanjšala

naključno škodo, ki doleti kulturne dobrine v spopadu. S tem problemom se ukvarja 7. člen

Drugega protokola, ki pomeni za kulturne dobrine to, kar 57. člen DP I pomeni za civilne

objekte. Člen zahteva od sil v spopadu, da pred napadom preverijo, ali cilji, ki naj bi bili

napadeni, niso morda zavarovane kulturne dobrine183

, in da sprejmejo vse izvedljive

previdnostne ukrepe glede izbire sredstev in načinov napada, da bi se izognile in zmanjšale

naključno škodo na kulturnih dobrinah184

. Poleg tega se morajo vzdržati napada, za katerega

je mogoče pričakovati, da bo povzročil naključno škodo na kulturnih dobrinah, ki bi bila

nesorazmerna glede na pričakovano konkretno in neposredno vojaško prednost185

. Prav tako

se morajo odpovedati napadu oz. ga začasno ustaviti, če je očitno, da je cilj zavarovana

kulturna dobrina in da je mogoče pričakovati, da bo napad povzročil nesorazmerno naključno

182


Prvi odstavek 7. člena Drugega protokola. 184

Drugi odstavek 7. člena Drugega protokola. 185

Tretji odstavek 7. člena Drugega protokola.

28

škodo na dobrini glede na pričakovano konkretno in neposredno vojaško prednost186

. Ta člen

od vojaškega poveljnika zahteva, da opravi test sorazmernosti med potencialno vojaško

prednostjo in potencialno škodo na kulturnih dobrinah. Pri tem mora upoštevati ne le

kvantitativne (obseg ogroženih kulturnih dobrin), temveč tudi kvalitativne faktorje

(pomembnost ogrožene kulturne dobrine). Glede na to, da so v skladu s 1. členom Haaške

konvencije pod zaščito le tiste kulturne dobrine, ki so »zelo pomembne za kulturno dediščino

vsakega naroda«, mora biti pričakovana vojaška prednost zelo velika, da bi upravičila napad.

To še toliko bolj velja za dobrine pod posebnim oz. razširjenim varstvom.187

Vojaški

poveljniki so tako soočeni s težkimi odločitvami. Poveljniki imajo orodja in znanje, kako

oceniti potencialno vojaško prednost, večje težave pa imajo, ko je potrebno pravilno oceniti

vrednost kulturne dobrine.188

8. člen Drugega protokola od pogodbenic zahteva tudi, da kulturne dobrine v čim manjši meri

izpostavijo učinkom sovražnosti. Strani v spopadu morajo v čim večji meri prestaviti

premične kulturne dobrine iz bližine vojaških ciljev ali zagotoviti njihovo ustrezno varstvo na

kraju samem in se izogibati postavljanju vojaških ciljev v bližino kulturnih dobrin.

3.6.3. Kraja, ropanje in vandalska dejanja

Plenjenje in ropanje kulturnih dobrin predstavlja v modernih konfliktih veliko večjo nevarnost

kot možnost uničenja v boju. Tretji odstavek 4. člena je namenjen temu problemu. Države

pogodbenice zavezuje, da bodo prepovedale, preprečile in po potrebi ustavile vsakršno obliko

ropanja kulturnih dobrin, vsako vandalsko dejanje proti omenjenim dobrinam in da ne bodo

zasegale premičnih kulturnih dobrin, ki so na ozemlju druge države pogodbenice. Člen je

nastal pod vplivom nemškega in sovjetskega plenjenja kulturnih dobrin med drugo svetovno

vojno. Konvencija ne predvideva nikakršne izjeme vojaške nujnosti.189

Člen hkrati

prepoveduje plenjenje oboroženim silam države pogodbenice in jim nalaga dolžnost, da

preprečijo plenjenje tako civilistom kot pripadnikom oboroženih sil drugih držav (tako

pogodbenic kot nepogodbenic). Uporablja se predvsem v povezavi s 5. členom Haaške

konvencije, ki govori o okupaciji.190

186

Četrti odstavek 7. člena Drugega protokola. 187





29

3.6.4. Prepoved represalij

V četrtem odstavku so se države pogodbenice zavezale, da se bodo vzdržale represalij,

usmerjenih proti kulturnim dobrinam. Slovenski prevod konvencije iz neznanega razloga v

četrtem odstavku govori le o tem, da se bodo države vzdržale nasilnih dejanjih, ne omenja pa

represalij, ki so izrecno omenjene v izvirnem besedilu (»They shall refrain from any act

directed by way of reprisals«).191

3.7. Okupacija

5. člen Haaške konvencije dopolnjuje običajnopravna pravila o okupaciji, še posebej pravilo,

vsebovano v 43. členu Haaškega pravilnika, po katerem ima okupant dolžnost, da na

okupiranem ozemlju stori vse, kar je v njegovi moči, da ob upoštevanju lokalne zakonodaje

vzpostavi javni red in varnost prebivalcev. Pri tem naj se, kolikor je to mogoče, v čim večji

meri nasloni na že obstoječo lokalno upravo.192

Prvi odstavek 5. člena konvencije tako

predvideva, da kljub okupaciji še vedno obstajajo državni organi, ki bodo lahko prevzeli

varovanje in ohranjanje kulturnih spomenikov, okupant pa jih je dolžan podpirati pri njihovih

prizadevanjih.

Drugi odstavek obravnava situacijo, ko je za ohranitev poškodovanih kulturnih dobrin na

zasedenem ozemlju potreben nujen poseg, pristojne državne oblasti pa tega niso zmožne

izvesti. V tem primeru mora, kolikor je to mogoče, okupant izvesti nujne ohranitvene ukrepe

v tesnem sodelovanju z državnimi oblastmi.

5. člen implicitno vsebuje dolžnost okupanta, da predstavnikom UNESCO dovoli nemoten

dostop do zaščitenih kulturnih dobrin v primeru, da bi jih v skladu s 23. členom konvencije za

to prosili pristojni državni organi okupirane države. Po izraelski okupaciji južnega Libanona

so libanonske oblasti zaprosile UNESCO za tehnično pomoč pri organiziranju zaščite za svoje

kulturne dobrine. Generalni direktor, ki je na arheološka najdišča pri mestu Tir poslal štiri

strokovnjake, izraelskih oblasti ni zaprosil za dovoljenje, temveč jih je le obvestil o prihodu

strokovnjakov. Pričakoval je namreč, da bo Izrael spoštoval svoje dolžnosti v skladu z

zahtevami 5. člena, kar se je tudi zgodilo.193

Posebno vprašanje predstavlja vprašanje arheoloških izkopavanj na zasedenem območju. 5.

člen o tem ne govori, načeloma pa ne prepoveduje okupantu, da bi tudi brez dovoljenja

191

Slovenski prevod konvencije najdemo na spletni strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije:

http://www.zvkds.si/media/pages/documents/konvencija_o_vasrtvu_kdvpos.pdf. 192

Ibid., str. 135. 193

Ibid., str. 136 – 137, 1984 UNESCO Reports,§ 14, 17, 18.

30

lokalnih oblasti izvajal oz. podpiral arheološke raziskave. Kljub temu pa je vprašanje

predstavljalo pravno praznino. Izraelska izkopavanja na zasedenem Zahodnem bregu (še

posebno v starem delu Jeruzalema) in na Golanski planoti so že več desetletij vir konfliktov,

zaradi katerih je med drugim Generalna skupščina UNESCO leta 1974 ustavila financiranje

izraelskih projektov na področju znanosti in izobraževanja.194

Že leta 1956 so bila na devetem

zasedanju generalne skupščine UNESCO v New Delhiju sprejeta Priporočila o mednarodnih

načelih, ki veljajo za arheološka izkopavanja. 32. člen priporočil je pozival države članice, naj

se v primeru vojaške okupacije vzdržijo arheoloških izkopavanj, naključne najdbe pa naj po

koncu okupacije vrnejo pristojnim organom. Pripravljavci člena so upali, da bo člen vključen

v Haaško konvencijo med procesom spreminjanja pogodbe, vendar so njihove želje ostale

neuslišane.195

Pravno praznino sedaj popravlja Drugi protokol. Druga in tretja točka prvega odstavka 9.

člena od pogodbenic zahtevata, da preprečijo in prepovejo vsako arheološko izkopavanje,

razen če je nujno potrebno za to, da se kulturna dobrina zavaruje, evidentira ali ohrani, ter

vsako spremembo kulturne dobrine ali spremembo njene rabe, s katero naj bi zakrili ali uničili

kulturne, zgodovinske ali znanstvene dokaze. Drugi odstavek pa zahteva, da se vsako

arheološko izkopavanje na zasedenem ozemlju izvede v sodelovanju s pristojnimi državnimi

organi zasedenega ozemlja, razen če tega ne preprečujejo okoliščine.196

9. člen prav tako nalaga pogodbenicam dolžnost, da na območjih pod njihovo okupacijo

preprečijo in prepovejo (tako pripadnikom okupacijskih sil kot drugim fizičnim osebam197

)

vsak nezakonit izvoz, drugo premestitev kulturne dobrine ali prenos lastništva. Podobno

področje ureja tudi Prvi protokol. 9. člen pa gre še nekoliko dlje in pogodbenicam narekuje

uporabo njihovega kazenskega prava, da bi se preprečile kršitve in kaznovali storilci. Vendar

pa določila Prvega protokola veljajo ne glede na to, ali je država, katere ozemlje je pod

okupacijo, pogodbenica protokola, za delovanje 9. člena Drugega protokola pa morata biti

pogodbenici obe državi.198

194

J. A. R. Nafziger, UNESCO - Centered Management of International Conflict over Cultural Property, The

Hastings Law Journal, 27 (1976), str. 1053, J. E. Kastenberg, op. cit., str. 292. 195



Ibid., str. 260. 198


31

Primer: Ropanje Iraškega muzeja v Bagdadu

Iraški nacionalni muzej v Bagdadu je ena od najpomembnejših muzejskih ustanov na svetu.

Njegov rop aprila 2003 predstavlja eno od največjih kulturnih katastrof moderne zgodovine.

Rop je zaradi svoje kontroverznosti in medijske izpostavljenosti postal predmet mnogih

mitov. V tem poglavju bi rad odgovoril na nekaj vprašanj v povezavi s Haaško konvencijo.

Ali je bila dolžnost ameriških sil, da zaščitijo muzej in preprečijo ropanje? Če da, zakaj tega

niso storile, oziroma v nasprotnem primeru, čigava dolžnost je bila zaščititi muzej pred

plenjenjem?

Politična zmeda, želja ameriških načrtovalcev, da Irak zasedejo s kar najmanj vojaki, in

nerealno pričakovanje, da bodo Iračani, ki naj bi Američane pričakali kot osvoboditelje, takoj

prevzeli nadzor in uvedli javni red in mir, so botrovali temu, da se ni niti ena od delovnih

skupin, ki so načrtovale povojno prihodnosti Iraka, ukvarjala z zaščito iraških kulturnih

spomenikov.199

Več ameriških in svetovnih profesionalnih združenj arheologov, kuratorjev in

muzealcev je večkrat poskušalo opozoriti ameriško administracijo, da obstaja zelo velika

verjetnost, da bo v povojni zmedi prišlo do poskusov plenjenja iraških muzejev, vendar so

njihova opozorila izzvenela v prazno.200

Iraške oblasti so med pripravami na invazijo javno zanikale možnost, da bi lahko prišlo do

ropanja, kljub temu pa so v tajnosti naročile izbranemu muzejskemu osebju, da preseli

najvrednejše predmete na varno ali jih zavaruje z vrečami s peskom.201

Delo je potekalo zelo

počasi, med drugim zato, ker v zgradbi ni bilo dvigala, s katerim bi lahko preselili večje

kose.202

Hkrati je iraško kulturno ministrstvo razdelilo celotnemu muzejskemu osebju vojaške

uniforme in orožje, s katerim naj bi branili muzej pred plenilci.203

Vendar pa so se uslužbenci

muzeja kmalu po začetku spopadov uniform znebili, saj so zaradi njih postali potencialne

vojaške tarče.204

Medtem ko so se ameriške vojaške kolone že prebijale v Bagdad, je večina

uslužbencev odvrgla orožje in zapustila muzej.205

199

Več o zmedi, ki je vladala v ameriški administraciji med planiranjem invazije na Irak v: L. Rothfield, THE

RAPE OF MESOPOTAMIA (2009), str. 21 – 80. 200

Ibid., str. 56 – 80. Potrebno je opozoriti, da so si nekatera izmed omenjenih združenj bolj kot za zaščito

kulturnih spomenikov prizadevala za povojno rahljanje iraških zakonov o izvozu antikvitet, ki so bili med

najstrožjimi na Bližnjem vzhodu (str. 43). 201

Ibid., str. 73 – 74. 202

Ibid, str. 74. 203

Ibid., str. 73 – 74. 204

Ibid., str. 86. 205

Ibid., str. 87

32

Nato so skoraj zapuščeni muzejski kompleks zasedle iraške vojaške enote in ga spremenile v

utrdbo, kar predstavlja očitno kršitev 4. člena konvencije.206

Ko se je muzeju približala

ameriška tankovska četa, se je nanjo takoj usul sovražni ogenj iz muzeja. Četa je odgovorila z

ognjem in se nato umaknila. Ta manever je verjetno rešil muzej, saj bi bil v primeru

direktnega napada najverjetneje hudo poškodovan ali uničen. Zaradi spopadov, ki so v okolici

muzeja trajali do 11. aprila, in zaradi visokega zidu, ki je obdajal muzej, se ameriški tankisti

niso mogli dovolj približati, da bi videli, kaj natančno se dogaja v muzeju.207

Če bi se lahko,

bi imeli kaj videti.

10. aprila se je namreč pred muzejem zbrala množica 300 do 400 ljudi in vdrla v muzej.208

Nekateri plenilci so bili izkušeni profesionalci, opremljeni z »nakupovalnimi« seznami

artefaktov, po katere so prišli. V množici so bili tudi mnogi običajni Iračani, ki so izkoristili

priložnost – tako kot nekateri zaposleni v muzeju.209

Ropanje je trajalo tri dni, do 12. aprila.

Nekaterim članom muzejskega osebja se je tega dne skozi kaotični Bagdad uspelo vrniti v

muzej, kjer so naleteli na opustošenje. Člani osebja so nato s svojimi življenji branili muzej

pred roparji do 16. aprila, ko so se do muzeja prebili najprej svetovni mediji, nato pa še

ameriške enote, ki so dokončno zavarovale muzej.210

Ali je bila dolžnost ameriških sil, da zaščitijo Iraški nacionalni muzej? Kljub temu da ZDA

leta 2003 še niso ratificirale Haaške konvencije, so v praksi upoštevale vsa njena pravila211

, še

posebno tista ki so bila odraz običajnega prava.212

Med njimi sta tudi 4. in 5. člen konvencije.

Vprašanje uporabe 5. člena konvencije je tesno povezano z vprašanjem začetka okupacije. 42.

člen Haaškega pravilnika definira stanje okupacije od trenutka, ko je: »oblast nad teritorijem

dejansko prešla v roke okupanta.« Sam obstoj izoliranih točk odpora ne izniči stanja

okupacije.213

Poročila o trenutku začetka okupacije Bagdada se razlikujejo. Režim Sadama

Huseina je 9. aprila praktično prenehal obstajati. Kot rečeno, boji v okolici muzeja so potekali

vse do 11. aprila. V vsakem primeru je bil Bagdad okupiran vsaj od 12. aprila dalje.214

206

M. Bogdanos, Thieves of Baghdad, v: THE DESTRUCTION OF CULTURAL HERITAGE IN IRAQ

(2008), str. 110 – 111. 207

Ibid., str. 112 - 113. 208

Ibid., str. 101. 209

Ibid., str. 116. 210

Ibid., str. 102. 211

D. Jackson, Cultural Property Protection in Stability Operations, The Army Lawyer, (2008), str. 47. 212

Ibid., str. 68. 213

J. C. Johnson, Under New Management: The Obligation to Protect Cultural Property During Military

Occupation, Military Law Review, 190/191 (2006 – 2007), str. 149. 214

Ibid., str. 150.

33

Mnenje (predvsem) ameriške pravne teorije je razdeljeno glede vprašanja, ali je okupant med

okupacijo dolžan upoštevati le 5. člen (katerega naslov je Okupacija)215

ali pa ga obvezuje

tudi tretji odstavek 4. člena, ki govori o preprečevanju plenjenja.216

Vprašanje je pomembno,

saj ima v skladu s 5. členom okupant dolžnost ohraniti poškodovane kulturne dobrine na

zasedenem ozemlju le v primeru, ko tega niso sposobni storiti pristojni državni organi. Med

tistimi, ki zagovarjajo tezo, da med okupacijo veljata oba člena, ostaja odprto vprašanje, ali

člena obvezujeta okupanta, da varuje kulturne dobrine le pred plenjenjem državnih akterjev

ali tudi tretjih oseb. Ameriška vojaška doktrina načeloma zagovarja prvo možnost.217

Ne glede na to, za katero razlago se odločimo, pa je očitno, da je bil Bagdad od 12. aprila

okupiran in da je imela ameriška vojska po 5. členu dolžnost zaščititi muzej, še posebno, ko je

postalo očitno, da tega ne morejo storiti iraški državni organi. Donny George, eden od

direktorjev muzeja, je 13. aprila osebno prosil lokalnega ameriškega vojaškega poveljnika za

pomoč pri varovanju muzeja. Ta je prišla šele tri dni kasneje, po posredovanju Britanskega

muzeja in zaradi medijskega pritiska. 218

Zadnje vprašanje, ki nam je še preostalo, je, ali bi ameriške sile lahko zaščitile muzej pred 12.

aprilom. Bi lahko tankovska četa v bližini posredovala bolj odločno? Donny George je

poročal, da so uslužbenci muzeja med ropanjem prosili omenjeno četo, naj jim pomaga

pregnati roparje, vendar se vojaki niso odzvali.219

Iraški nacionalni muzej je ogromen kompleks, ki zaseda več kot 4000 kvadratnih metrov.

Vsakršen napad na tako velik objekt bi po vojaški doktrini zahteval več kot le tankovsko četo.

Kljub svoji veliki bojni moči se lahko tank v mestnem okolju brez pehotne podpore hitro

spremeni v smrtonosno past za svojo posadko.220

Tudi v primeru, če bi četa uspešno zasedla

muzej, bi bila verjetno nemočna proti množici roparjev. Ameriški vojaški priročnik

prepoveduje uporabo smrtonosne sile za zaščito objektov, ki niso ključni za dosego vojaškega

cilja.221

Bi lahko vojaki s streli v zrak razgnali množico? Verjetno ne. Tedanja ameriška

Pravila bojevanja222

so eksplicitno prepovedovala opozorilne strele v zrak, saj lahko ti

razbesnijo množico, padajoče strelivo pa lahko resno poškoduje mimoidoče.223

Ameriški

215

Ibid., str. 147 – 148; D. Jackson, op. cit., str. 51. 216

E. Varner, op. cit., str. 1226 – 1227. 217

Ibid., str. 1212 - 1215 218

D. George, The Looting of the Iraq National Museum, v: THE DESTRUCTION OF CULTURAL

HERITAGE IN IRAQ (2008), str. 102 – 103. 219

Ibid., str. 101. 220

M. Bogdanos, op. cit., str. 114. 221

E. Varner, op. cit., str. 1230. 222

Ang.: Rules of Engagement (ROE) 223

M. Bogdanos, op. cit, str. 114.

34

tankisti niso bili opremljeni z opremo za obvladovanje množice (gumijasti metki, solzilec

ipd.), zato bi lahko njihovo posredovanje le poslabšalo situacijo.224

Roparji so iz iraškega muzeja odnesli več kot 15.000 predmetov.225

Do danes so pristojni

organi zasegli več kot polovico ukradenih predmetov. Od 40 največjih znamenitosti se jih je v

muzej vrnilo 16.226

Kdo je torej kriv za dogodke med 9. in 16. aprilom? Iraške oblasti so kršile svojo dolžnost

zaščititi kulturne dobrine v mirnem času, saj niso poskrbele za pravočasno premestitev

umetnin iz muzeja v zaklonišča. Iraška vojska, ki je med spopadom muzej spremenila v

vojaški objekt, je verjetno kršila prepoved uporabe muzeja za vojaške namene. S tem so

onemogočili ameriškim silam, da bi se približale muzeju in raziskale poročila o ropanju. Za

to, da je bil muzej od 12. do 16. aprila popolnoma brez zaščite, so v celoti krive ameriške sile,

ki so s tem kršile 5. člen, verjetno pa tudi tretji odstavek 4. člena. Pomanjkanje ustreznih

načrtov in priprav za zavarovanje kulturnih dobrin je prispevalo k temu, da so bile ameriške

enote na terenu popolnoma nepripravljene za naloge ohranjanja miru. S tem je bil kršen 7.

člen Haaške konvencije.227

Razhajanja in različni pogledi pravno – vojaške stroke glede

dolžnosti, ki sledijo iz Haaške konvencije, niso pripomogli k zmanjšanju zmede, ki je vladala

na tem področju.

Ogorčenje svetovne in strokovne javnosti je pripomoglo k edini pozitivni zgodbi sicer

žalostnega zgodovinskega poglavja: ameriški senat je 25. septembra 2008 končno ratificiral

Haaško konvencijo. ZDA so s tem postale 122. država pogodbenica konvencije.228

3.7.1. Prvi protokol

Med drugo svetovno vojno je nacistična Nemčija na okupiranih ozemljih zaplenila velikansko

število umetnin. Zaplembe so bile pogosto zavite v plašč zakonitosti z izsiljenimi pogodbami,

s katerimi so uradnim lastnikom umetniških del izplačali le majhen del njihove vrednosti.

Veliko umetniških del je po vojni končalo v zasebnih zbirkah, nekateri restitucijski postopki

pa še vedno niso zaključeni.229

Ti dogodki so vodili pripravljavce konvencije, da uredijo izvoz

224

L. Rothfield., op. cit., str. 92. 225

D. George, op. cit., str. 102. 226

Ibid., str. 119 – 121. 227

Ibid., str. 115. 228

US Senate Finally Ratifies 1954 Hague Convention, dostopno na: http://culturalpropertyobserver.blogspot.

com/2008/09/us-senate-finally-ratifies-1954-hague.html. 229

K. D. Walton, Leave No Stone Unturned: The Search for Art Stolen by the Nazis and the Legal Rules

Governing Restitution of Stolen Art, Fordham Intellectual Property Media & Entertainment Law Journal, 9

(1999), str. 550 – 551.

35

in uvoz kulturnih dobrin z okupiranih območij. Ker večina določil posega v zasebnolastninska

razmerja, v katera nekatere države niso hotele posegati, so se pripravljavci odločili, da ta

vprašanja uredijo v posebnem protokolu, saj niso želeli odvrniti držav od podpisa

konvencije.230

Protokol in konvencija sta bila sprejeta sočasno, protokol pa sta do danes

podpisali in ratificirali 102 državi.231

ZDA niso pogodbenice protokola iz strahu, da protokol

nalaga obveznost mirovnim silam (v katerih pogosto sodelujejo ameriške enote), da preprečijo

izvoz kulturnih dobrin na območjih pod njihovim nadzorom in s tem dodatno obremenjuje že

tako preobremenjene in številčno podhranjene mirovne operacije.232

Prvi člen države pogodbenice obvezuje, da preprečijo izvoz kulturnih dobrin z okupiranega

območja, zasežejo vse kulturne dobrine, ki so bile uvožene na njeno ozemlje bodisi posredno

ali neposredno s katerega koli zasedenega ozemlja, ter jih po prenehanju sovražnosti vrnejo

pristojnim oblastem prej zasedenega ozemlja. Država pogodbenica, ki je bila dolžna preprečiti

izvoz kulturnih dobrin z ozemlja, ki ga je zasedla, mora plačati odškodnino dobrovernim

imetnikom kulturnih dobrin, ki jih je treba vrniti.

Drugi člen pa od pogodbenic zahteva, da kulturne dobrine z ozemlja ene od držav pogodbenic

ki so jih zaradi varstva pred nevarnostjo oboroženega spopada shranile na ozemlju drugih

držav pogodbenic, po prenehanju sovražnosti vrnejo pristojnim oblastem ozemlja, s katerega

so dobrine prišle.

Primer: Kuvajtski muzej

Meja med zakonitim izvozom umetnin za potrebe varovanja in ropanjem je lahko zelo tanka,

kar nam kaže zgodba kuvajtskih muzejev med sedemmesečno iraško okupacijo Kuvajta med

prvo zalivsko vojno leta 1990. V tem času je iraška vojska poslala v Irak več kot 17

tovornjakov z umetniškimi deli iz kuvajtskih muzejev. Prva poročila so govorila o

organiziranem ropanju izbranih umetnin, ki jim je sledil požig muzejev; domnevno zato, da

bi se prikrile sledi ropanja. Po vojni je Irak v skladu z resolucijama Varnostnega sveta

Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju VS OZN) 686 in 687 začel vračati zaplenjene

predmete. V vojni naj bi bilo uničenih oz. izgubljenih okoli deset odstotkov zaseženih

umetnin233

, ki naj bi se kasneje pojavile na mednarodnih črnih trgih.234

230


Seznam držav pogodbenic dostopen na: http://www.icrc.org/applic/ihl/ihl.nsf/States.xsp?xp_viewStates=X

Pages_NORMStatesParties&xp_treatySelected=410. 232

G. D. Solis, op. cit., str. 563. 233

H. E. Oyer, op. cit., str. 58 – 59.

36

Na prvi pogled pomeni ravnanje iraških sil očitno kršitev 5. člena Haaške konvencije. Skupina

ameriških strokovnjakov za Mezopotamijo pa je predstavila drugačno različico dogodkov.

Trdijo namreč, da se je iraški urad za antikvitete v skladu z zahtevami 5. člena konvencije in

Prvega protokola z vednostjo UNESCO odločil za transport vsebine kuvajtskih muzejev na

varno v Bagdad. Umetnine v kuvajtskih muzejih so bile fotografirane, katalogizirane in

zavarovane proti poškodbam med prevozom. Da bi v Iraškem nacionalnem muzeju naredili

prostor za kuvajtske umetnine, so v regionalne muzeje v Kirkuku, Mosulu in Hatri preselili

veliko iraških zbirk (ironično je bilo veliko iraških umetnin v omenjenih muzejih kasneje

uničenih v povojnih nemirih). Kuvajt je po vojni od Iraka zahteval vrnitev le 2500 predmetov,

Irak pa je v skladu z zahtevami Prvega protokola vrnil kar 25.000 predmetov. Vrnitev je

potekala pod mednarodnim nadzorom inšpektorjev OZN. Večina zaplenjenih predmetov se je

nepoškodovana vrnila v Kuvajt konec leta 1991.235

Na voljo imamo dve razlagi dogodkov. Po prvi različici je Irak zavestno kršil določila 5. člena

konvencije. Po drugi pa je Irak zelo natančno spoštoval določila tako Haaške konvencije kot

2. člena Prvega protokola.236

3.8. Ukrepi vojaške narave

Večina določil pogodbe se nanaša na pripadnike oboroženih sil. Konvencija zato v 7. členu

zavezuje pogodbenice, da že v mirnodobnem času ustrezno pripravijo svoje oborožene sile za

primer oboroženega spopada, in sicer z izdajo primernih navodil in vojaških priročnikov, z

ustreznim izobraževanjem osebja, z ustanovitvijo posebnih služb ali strokovnega osebja z

nalogo skrbeti za spoštovanje kulturnih dobrin in sodelovanjem s civilnimi oblastmi,

pristojnimi za zavarovanje teh dobrin.

3.8.1. Personalni vidiki

Različne države so uporabile različne pristope pri implementaciji 7. člena. Nekatere države so

v ta namen ustanovile posebne vojaško – policijske oddelke. Že leta 1969 je Italija ustanovila

posebno enoto karabinjerjev za zaščito kulturne dediščine, ki je med drugim posredovala tudi

234

The Impact of War on Iraq˙s Cultural Heritage, Operation Desert Storm, dostopno na: http://www.cemml.

colostate.edu/cultural/09476/chp04-11iraqenl.html. 235

H. E. Oyer, op. cit., str. 60 – 61. 236

Ibid., str. 61.

37

v Iraku in na drugih mirovnih misijah.237

Avstrija ima v vseh vejah svojih oboroženih sil

zaposlene (rezervne) častnike, zadolžene izključno za varovanje kulturne dediščine238

, v

švicarskih oboroženih silah pa to nalogo opravljajo aktivni častniki, ki imajo posebna znanja s

področja ohranjanja kulturne dediščine.239

V Slovenski vojski (v nadaljevanju SV) nimajo

strokovnjakov, ki bi se ukvarjali izključno s tematiko zaščite kulturnih dobrin. Še najbolj se z

njo ukvarjajo uslužbenci Vojaškega muzeja SV in določeni posamezniki, zaposleni v pravnih

službah Generalštaba SV ter Ministrstva za obrambo. Problematiko varstva kulturne dediščine

za pripadnike SV obravnava Pravilnik o muzejski dejavnosti v Slovenski vojski z dne 16. 11.

2006, ki pa ga je potrebno posodobiti, zato bodo v Vojaškem muzeju SV v kratkem pričeli s

pripravo ustreznih aktov.240

Ko so ZDA med drugo svetovno vojno ustanovile Monuments, Fine Arts and Archives

section (»Monuments Men«), vojski zaradi splošne mobilizacije ni primanjkovalo mladih

častnikov z znanjem umetnostne zgodovine, arheologije, konzervatorstva in arhivistike.

Oborožene sile 21. stoletja pa so profesionalne in številčno manjše, zato večino časa delujejo

na robu svojih zmogljivosti. V njih težko najdemo ljudi z znanji, ki niso ključna za osnovne

vojaške aktivnosti.241

Pomembno vprašanje, s katerim se srečujejo oborožene sile, je, kako

vključiti civilne strokovnjake (arheologe, akademike ipd.) v svoje (vojaško) okolje, ki je po

naravi zelo specifično. Ukrepe za spoštovanje konvencije največkrat izvajajo civilni

strokovnjaki, ki so vključeni v oborožene sile skozi enote za civilno – vojaško sodelovanje.242

V njih so po navadi zaposleni rezervisti, saj imajo oborožene sile dolgo tradicijo vključevanja

rezervistov s posebnimi znanji (pravniki, zdravniki ipd.) Prav tako je veliko lažje izuriti npr.

arheologa v vojaka kot vojaka izobraziti v arheologiji.243

Slovenija je za zdaj edina članica

NATO, v kateri so člani enote za civilno – vojaško sodelovanje civilisti (t. i. civilni

funkcionalni strokovnjaki). Druge države članice se odločijo za civiliste le v primeru, če v

rezervni sestavi ni primernih kadrov.244

237

U. Zottin, Italian Carabineers and the Protection of Iraqi Cultural Heritage, v: THE DESTRUCTION OF

CULTURAL HERITAGE IN IRAQ (2008), str. 235 – 236. 238

F. Schipper in ostali, Cultural Property Protection in the Event of Armed Conflict - Austrian Experiences, v:

ARCHEOLOGY, CULTURAL PROPERTY AND THE MILITARY (2010), str. 151 – 152. 239

Ibid., str. 162. 240

Major Zvezdan Markovič, Vojaški muzej SV (osebna komunikacija po elektronski pošti, 9.12. 2013). 241

J. Radcliffe, The UK`s Training and Awareness Programme, v: ARCHEOLOGY, CULTURAL PROPERTY

AND THE MILITARY (2010), str. 29. 242

Civil – Military Cooperation (CIMIC) v oboroženih silah držav članic zveze NATO oz. Civil Affairs v vojski

ZDA; J. Kila, op. cit., str. 41. 243

Ibid., str. 30. 244

J. Vuga, B. Gregorič, Slovenski pogled na civilno-vojaško sodelovanje v operacijah v podporo miru: Študija

primera slovenskih kontingentov na Kosovu, Bilten Slovenske vojske, 11 (2009) 1, str. 218.

38

Vključevanje civilnih strokovnjakov preko sistema rezervistov pa ima svoje pomanjkljivosti.

Da bi lahko privabili ustrezne kadre, jim morajo oborožene sile ponuditi vsaj enake dohodke,

kot jih prejemajo v civilni službi. V vojski je plača povezana s činom, kar pomeni, da

pridobijo civilni strokovnjaki že v samem začetku zelo visok čin. S tem lahko pridejo v

konflikt s profesionalnimi vojaki, ki težko sprejmejo dejstvo, da imajo rezervisti »specialisti«

enak ali višji čin kot oni, čeprav niso ustrezno vojaško usposobljeni.245

Po drugi strani pa

prihaja tudi v znanstveni skupnosti do nasprotovanja sodelovanju z oboroženimi silami.

Razlogi so večinoma moralno etični, vojska ZDA je namreč v preteklosti večkrat sodelovala z

znanstveniki družboslovnih smeri (antropologi, sociologi) pri načrtovanju vojaških strategij

(denimo boja proti upornikom). Arheologe, ki sodelujejo z oboroženimi silami v okviru

zaščite kulturne dediščine, so tako večkrat obtožili izgube nepristranskosti.246

3.8.2. Izobraževanje pripadnikov oboroženih sil

7. člen konvencije zahteva od držav pogodbenic, da ustrezno izobrazijo svoje vojaško osebje

in jih pripravijo na uresničevanje konvencije. Takšno izobraževanje je lahko formalno ali

neformalno. Formalno izobraževanje lahko poteka v obliki seminarjev, predavanj in

praktičnih vaj na terenu.247

V ameriškem vojaškem oporišču Fort Drum, kjer se vojaki

pripravljajo na misije v tujini, so postavili repliko tipičnih arheoloških najdišč, na kakršne

lahko vojaki naletijo na Bližnjem vzhodu. Takšne poligone uporabljata tako pehota kot

letalstvo, na njih pa vadijo bojno delovanje, s katerim bi povzročili čim manj škode.248

Fort

Drum ponuja tudi svojevrstno »arheološko« najdišče. Med širitvijo oporišča med drugo

svetovno vojno so namreč iz treh zgodovinskih vasi izselili prebivalstvo, hiše pa prepustili

zobu časa. Na njihovih ruševinah lahko danes vojaki vadijo pravilno obnašanje na

občutljivem zgodovinskem kraju in tehnike ohranjanja arheološkega najdišča.249

Oborožene sile lahko svoje pripadnike o pomembnosti ohranjanja kulturnih dobrin

izobražujejo tudi na neformalen način. Eden takšnih je izdelava posebnih igralnih kart, ki se

jih razdeli vojakom na terenu. Na nekaterih kartah so fotografije pomembnih objektov

kulturne dediščine, na drugih pa kratka in jasna navodila vojakom, kako ravnati v bližini

takšnih objektov. Vsak paket kart ponuja 52 različnih sporočil, ki vplivajo na vojake, medtem

245


Ibid., str. 52 247

Ibid., str. 74. 248

Ibid., str. 90. 249

Ibid., str. 91 – 92.

39

ko ti kartajo v svojem prostem času.250

Ameriškim vojakom v Iraku in Afganistanu so

razdelili več kot 100.000 paketov kart; podobne karte so pripravili tudi za nizozemske

oborožene sile.251

Pripadniki SV morajo vsako leto opraviti dopolnilno funkcionalno vojaško izobraževanje in

usposabljanje iz individualnih veščin. V programu izobraževanja so zajete tudi vsebine iz

mednarodnega prava oboroženih spopadov, med katerimi je tudi mednarodnopravno varstvo

kulturnih dobrin. S to tematiko se obrobno srečajo tudi v okviru priprav na sodelovanje v

mednarodnih mirovnih operacijah. V Vojaškem muzeju SV bodo v prihodnjih mesecih podali

pobudo o pripravi posebnega programa, ki bo namenjen usposabljanju pripadnikov SV na

temo mednarodnega varstva kulturnih dobrin in implementacije Haaške konvencije s

protokoloma v praksi.252

3.9. Posebno in razširjeno varstvo

Režim posebnega varstva, ki je bil prvotno zamišljen kot najpomembnejši del konvencije, je

ostal mrtva črka na papirju.253

Razlika med običajnim varstvom, ki ga nudi 4. člen, in

posebnim varstvom, ki je opisano v drugem poglavju konvencije, je presenetljivo minorna,

postopek za pridobitev varstva pa izjemno zapleten.254

Z Drugim protokolom so režim

posebnega varstva poskusili nadomestiti s sistemom razširjenega varstva.

3.9.1. Režim posebnega varstva

Do posebnega varstva naj bi bilo upravičeno omejeno število zaklonišč za premične kulturne

dobrine, spomeniška središča in druge zelo pomembne nepremične kulturne dobrine, vendar

le pod dvema pogojema: da so dovolj oddaljene od pomembnih strateških objektov, ki bi v

vojni lahko postali tarča bombardiranja (velika industrijska središča, letališča, glavne

prometne zveze itd.), in da ne bodo uporabljene za vojaški namen.255

Kulturne dobrine

postanejo upravičene do zaščite z vpisom v Mednarodni register kulturnih dobrin pod

posebnim varstvom.256

250

Ibid., str. 75. 251

J. Kila, op. cit., str. 203 – 204. 252

Major Zvezdan Markovič, Vojaški muzej SV (osebna komunikacija po elektronski pošti, 9.12. 2013). 253


Ibid. str. 141. 255


Šesti odstavek 8. člena Haaške konvencije.

40

Pogoj o zadostni oddaljenosti je verjetno najpomembnejši razlog, zakaj režim posebnega

varstva ni zaživel. Niti konvencija niti Pravilnik ne definirata kriterija »dovolj oddaljen«.

Pomembna kulturna središča so po navadi tudi politični in industrijski centri, skoznje pa

potekajo pomembne komunikacijsko – prometne povezave.257

Poljski delegat je na medvladni

konferenci v Haagu cinično pripomnil, da bodo zaradi teh omejitev do posebnega varstva

upravičene le piramide v Egiptu.258

Težava se pojavi tudi pri definiciji strateškega objekta, saj

ga je danes, glede na definicijo vojaškega cilja v 52. členu DP I, težko definirati vnaprej.

Ključno letališče danes je lahko potrata streliva jutri.259

9. člen dobrinam pod posebnim varstvom zagotavlja imuniteto pred oboroženim napadom. Ta

imuniteta pa ni absolutna. Dobrina lahko izgubi varstvo v dveh primerih. Prvič, če

pogodbenica prekrši dolžnosti, ki jih je prevzela po 9. členu (če, denimo, uporablja dobrino za

vojaške namene). Nasprotna stranka je ves čas trajanja kršitve odvezana svoje dolžnosti, da

zagotovi imuniteto prizadeti dobrini.260

Dolžnosti, ki jih prevzamejo države, so vzajemne.

Potrebno pa je poudariti, da morajo države tudi v primeru kršitev pravil o posebnem varstvu

spoštovati določila konvencije o splošnem varstvu, še posebno 4. člen.261

Drugič, kulturni

dobrini pod posebnim varstvom je mogoče odvzeti imuniteto tudi v izjemnih primerih

neizogibne vojaške nujnosti, in sicer samo tako dolgo, dokler traja ta nujnost. To nujnost pa

lahko ugotovi samo vodja formacije, ki je po pomembnosti enaka diviziji ali pa je višja.262

Kriterij »v izjemnih primerih neizogibne vojaške nujnosti« ni definiran263

, vsekakor pa je ožji

kot kriterij »neizogibne vojaške nujnosti«, opisan v drugem odstavku 4. člena. Glede na

nedefiniranost obeh standardov bi težko rekli, da ima semantična razlika med obema

kriterijema praktične posledice.264

Bolj pomembna je zahteva konvencije po dovolj visoki

ravni, na kateri se lahko sprejme odločitev. Teoretično naj bi tako pri odločitvi sodelovali bolj

izkušeni poveljniki, po možnosti v sodelovanju s civilnimi strokovnjaki.265

V Registru kulturnih dobrin pod posebnim varstvom so navedena le štiri zaklonišča za

kulturne objekte (tri na Nizozemskem in eno v Nemčiji) ter Vatikan kot spomeniško

središče.266

257


Ibid., str. 144. 259

Ibid., str. 147. 260



Drugi odstavek 11. člena Haaške konvencije 263

Ang.: »in exceptional cases of unavoidable military necessity« 264

R. O`Keefe, op. cit., str. 158 265

Ibid., str. 159. 266

Ibid., str. 141.

41

3.9.2. Režim razširjenega varstva

Z Drugim protokolom k Haaški konvenciji so poskušale države pogodbenice popraviti napake

režima posebnega varstva, zato so ga nadomestile z režimom razširjenega varstva. Drugi

protokol je umaknil zahtevo po zadostni oddaljenosti dobrine od možnih vojaških ciljev.267

Da bi bila kulturna dobrina lahko deležna režima razširjenega varstva, mora izpolnjevati tri

kriterije: kulturna dediščina mora biti izrednega pomena za človeštvo (ang.: cultural heritage

of the greatest importance for humanity); varovana mora biti z ustreznimi notranjepravnimi in

upravnimi ukrepi, ki priznavajo njeno izjemno kulturno in zgodovinsko vrednost in ji

zagotavljajo najvišjo raven varstva; ne sme se uporabljati v vojaške namene ali kot ščit za

vojaške položaje, pogodbenica, ki ima nadzor nad kulturnimi dobrinami, pa je dala izjavo, ki

potrjuje, da jih ne bo uporabljala v ta namen.268

Vpis v seznam kulturnih dobrin pod

razširjenim varstvom odobri Odbor za varstvo kulturnih dobrin v primeru oboroženega

spopada. Sestavlja ga dvanajst pogodbenic, ki so izvoljene na sestanku pogodbenic.269

Na

seznamu je v tem trenutku pet lokacij, tri na Cipru, ena v Italiji in ena v Latviji.270

Belgija je

predlagala vpis še enajstih lokacij, vendar o njenem predlogu odbor še ni odločal.271

Tudi režim razširjenega varstva poskuša določiti tanko mejo med varovanjem

najpomembnejših kulturnih zakladov človeštva in realnostjo vojne. 12. člen zagotavlja

nedotakljivost kulturnih dobrin pod razširjenim varstvom. Strani v spopadu ne smejo določati

zavarovanih dobrin za cilj napada ali uporabiti dobrine oz. njihove neposredne okolice v

podporo vojaškemu delovanju. Potrebno pa je poudariti, da sama uporaba okolice kulturne

dobrine še ne dovoljuje napada nanjo (uporabljena mora biti kulturna dobrina neposredno).

Kljub temu se uporaba neposredne okolice kulturne dobrine pod razširjenim varstvom v

podporo vojaškemu delovanju šteje za hujšo kršitev protokola.272

Pogoji, pod katerimi je možno napasti zavarovano kulturno dobrino, so določeni zelo

natančno. Kulturna dobrina pod razširjenim varstvom izgubi varstvo v dveh primerih.273

Prvič, če ji Odbor za varstvo kulturnih dobrin začasno odvzame ali odpravi status razširjenega

varstva.274

Odbor lahko to stori v primerih, ko dobrina ne izpolnjuje več kvalitativnih

267


10 . člen Drugega protokola. 269


Ciper: ostanki neolitskega naselja v Choirokoitiji, poslikane cerve v regiji Troodos in ostanki antičnega

naselja v Phaposu; Italija: grad Castel del Monte; Latvija: arheološko najdišče Kernavé, kjer so našli ostanke

človeške poselitve od paleolitika do srednjega veka; seznam dostopen na: http://www.unesco.org/new/en/

culture/themes/armed-conflict-and-heritage/protection-of-cultural-property/enhanced-protection/. 271

Seznam dostopen na: http://www.unesco.org/new/en/culture/themes/armed-conflict-and-heritage/ protection-

of-cultural-property/tentative-list/tentative-list-belgium/#c1331955 272

Točka (b) 15. člena Drugega protokola; K. Chamberlain, op. cit., str. 203. 273

13. člen Drugega protokola 274

Točka a prvega odstavka 13. člena Drugega protokola.

42

kriterijev, zaradi katerih je bila sploh upravičena do statusa (opisani so v 10. členu) oz. v

primeru hude kršitve nedotakljivosti kulturnih dobrin pod razširjenim varstvom, se pravi v

primeru uporabe teh dobrin v podporo vojaškemu delovanju.275

Kulturna dobrina lahko izgubi

svoj zaščiteni status tudi v primeru, če in dokler so take dobrine zaradi uporabe postale

vojaški cilj.276

Dodatni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni pred napadom (razen če

to preprečijo okoliščine, ki zahtevajo takojšnjo samoobrambo), določajo, da je napad edini

možni način za prenehanje vojaške uporabe dobrin, da so pri izbiri sredstev in metod napada

zagotovljeni vsi možni previdnostni ukrepi, zato da se preneha s tako uporabo in da se

prepreči ali vsaj zmanjša škoda na kulturnih dobrinah, da se povelje za napad izda na najvišji

operativni ravni poveljstva, da se nasprotnim silam da učinkovito vnaprejšnje opozorilo, ki

zahteva prenehanje uporabe, in da se da nasprotnim silam dovolj časa, da spremenijo svoj

položaj.277

Primer: Samostan na gori

Kot primer upravičenega napada na kulturno dobrino pod razširjenim varstvom lahko

navedemo primer srednjeveškega samostana, ki stoji nad dolino, ki predstavlja edino možnost

za vojaški prodor. V samostanu so nameščeni opazovalci in usmerjevalci topniškega ognja z

izjemnim pregledom nad dolino. Kljub temu da je napadalec nad samostanom odvrgel letake,

s katerimi jih poziva k umiku, opazovalci ostanejo v samostanu. Samostan je postal vojaški

cilj, druga možnost kot napad na samostan ne obstaja, nasprotnik pa je bil ustrezno opozorjen.

Vojaško poveljstvo se zato odloči za bombardiranje samostana. Samostan je tako popolnoma

zakonito spremenjen v prah in pepel. Gre seveda za primer samostana Monte Cassino, razlika

je v tem, da so bila obveščevalna poročila, ki jih je imel na voljo zavezniški poveljnik, general

Fryberg, napačna.278

Primer nam jasno kaže, da bodo kljub šestdesetletni evoluciji

mednarodnega prava na tem področju in izjemno natančnim določilom, pod katerimi pogoji

so lahko kulturne dobrine napadene, nekateri spomeniki kljub vsemu obsojeni na uničenje,

kajti tudi najboljša mednarodnopravna pravila lahko le omilijo uničenje, ki je sestavni del

vojne, ne morejo pa ga povsem preprečiti.

275


Točka (b) prvega odstavka 13. člena Drugega protokola. 277

Drugi odstavek 13. člena Drugega protokola. 278

G. D. Solis, op. cit., str. 565.

43

3.10. Prevoz kulturnih dobrin

Tretje poglavje konvencije ureja zaščito kulturnih dobrin med prevozom. Konvencija je

predvidela dva načina varovanja prevoza kulturnih dobrin: prevoz pod posebnim varstvom in

mednarodnim nadzorom279

ter nujni prevoz280

.

Prevoz pod posebnim varstvom je namenjen premestitvi kulturnih dobrin znotraj države ali v

drugo državo, po zemlji, zraku ali vodi. Prevoz uživa absolutno zaščito pred vsakršnimi

sovražnostmi in ima imuniteto pred zasegom, zaplembo in odvzemom281

. Prevozna sredstva

morajo biti označena z znakom modrega ščita, ki se trikrat ponovi. Pri prevozu na drug kraj je

za pridobitev zaščite pred prevozom treba vložiti zahtevo pri generalnem komisarju, osebi, ki

jo skupaj izbereta država pogodbenica in ena od sil zaščitnic, ki predstavlja sovražno državo

(glej poglavje Izvrševanje konvencije). Generalni komisar nato imenuje inšpektorje, ki bodo

spremljali prevoz in potrdili, da so dobrine prispele na svoj cilj.282

Ker je postopek za pridobitev zaščite po 12. členu dolgotrajen in zapleten, lahko država v

nujnih primerih prevoz vseeno označi s spoznavnim znakom (trikrat ponovljeni modri ščit).

Kolikor je mogoče, je treba o tej premestitvi obvestiti nasprotne stranke, te pa morajo, kolikor

je le to mogoče, sprejeti vse potrebne varnostne ukrepe, da bi preprečile sovražnosti,

naperjene proti prevozu.

Postopek prevoza kulturnih dobrin, kot so si ga zamislili pripravljavci konvencije, ni bil še

nikoli formalno uporabljen, so pa med vojaškim spopadom Kambodže in Vietnama leta 1972

(med katerim konvencija sicer ni veljala, saj je bila država pogodbenica le Kambodža, ne pa

tudi Vietnam) v konvojih, označenih z modrim ščitom, prepeljali več umetnin iz templja

Angkor Wat na varno v kamboško prestolnico Phnom Penh.283

V vsakem primeru pa je že leta

1962 skupina strokovnjakov na sestanku držav pogodbenic podprla načelo zavarovanja

umetnin na kraju samem.284

3.11. Pristojno osebje

Konvencija določa, da je potrebno osebje, ki je določeno za varstvo kulturnih dobrin,

spoštovati in mu, kolikor to dopuščajo varnostne razmere, dovoliti, da še naprej opravlja svoje

naloge tudi, če je prišlo pod oblast nasprotne strani. Člen je povzet po 24. in 26. členu prve

279

12. člen Haaške konvencije. 280




Ibid., str. 162. 284

Ibid., str. 163.

44

ženevske konvencije, ki določa podobno zaščito za zdravstvene delavce, vojaške kaplane in

pripadnike Rdečega križa, vendar je dolžnost spoštovanja v primeru osebja, zadolženega za

kulturne dobrine, omejena z varnostnimi razlogi. Kdo sestavlja omenjeno osebje, konvencija

ne pove. Prav tako ne pove, ali gre za vojaške ali civilne osebe. Za vojaško osebje veljajo

določila tretje, za civiliste pa četrte ženevske konvencije.285

Primer oboroženih in

uniformiranih civilnih uslužbencev Iraškega muzeja nam kaže, da je lahko razlikovanje na

terenu samem izjemno težavno.

3.12. Nadzor nad spoštovanjem obveznosti

Prepričanje, da je bilo uničevanje in plenjenje kulturnih dobrin v prvi in drugi svetovni vojni

posledica neobstoja ustreznega nadzornega mehanizma, je vodilo pripravljavce konvencije, da

so v Haaško konvencijo vključili inovativen tripartitni sistem mednarodnega nadzora nad

spoštovanjem konvencije.286

V primeru mednarodnega oboroženega spopada naj bi vsaka stran v konfliktu imenovala

svojega predstavnika za kulturno dediščino.287

Sila zaščitnica (nevtralna država v spopadu)

naj bi imenovala svoje predstavnike (načeloma člane svojega diplomatskega osebja), katerih

naloga naj bi bila spremljati in beležiti kršitve konvencije, posredovati v primeru kršitev in

obveščati generalna komisarja.288

Tretja institucija v tej tripartitni zgradbi naj bi bila dva

generalna komisarja, ki bi ju izbrali državi v konfliktu (oz. država, v kateri naj bi generalni

komisar deloval, in sila zaščitnica, ki zastopa nasprotno stran) s seznama primernih oseb, ki

ga na pobudo držav pogodbenic pripravi generalni direktor UNESCO. Naloga generalnih

komisarjev je ukrepati v zvezi z vsemi zadevami, ki zadevajo uporabo konvencije.289

Generalna komisarja sta bila imenovana le med šestdnevno vojno med Izraelom in arabskimi

državami leta 1967. Zamišljeni sistem nadzora je nepraktičen, okoren in zastarel. Za njegovo

uspešno implementacijo je potrebna dobra organizacija, upoštevati je treba veliko birokratskih

formalnosti, predvsem pa izvedba zahteva veliko časa, kar je v primeru modernih vojaških

konfliktov nerealno pričakovati. Poleg tega je sistem nadzora zelo intruziven do držav, države

v konfliktu pa se danes veliko lažje za pomoč obrnejo na mednarodne organizacije, kot sta

UNESCO in MORK.290

285



2. člen Pravilnika. 288

2., 3. in 5. člen Pravilnika. 289

2., 4. in 6. člen Pravilnika. 290

R. O`Keefe, op. cit., str. 167 – 168.

45

Med pripravo konvencije so pripravljavci zavestno omejili vlogo UNESCO glede nadzora nad

izvrševanjem konvencije - v poskusu, da bi s tem k podpisu konvencije pritegnili tudi države

nečlanice UNESCO.291

Vloga UNESCO je tako omejena na tehnično pomoč pri organizaciji

varstva svojih kulturnih dobrin, za katero lahko zaprosijo pogodbenice, organizacija pa jim

lahko na lastno pobudo daje o tem predloge.292

Generalni direktor UNESCO je, na primer,

leta 1970 na prošnjo Kambodže, ki je pričakovala vietnamsko invazijo, v državo poslal

skupino strokovnjakov s posebno opremo, ki so svetovali in pomagali pri zavarovanju in

prevozu premičnih kulturnih dobrin v Angkorju in Nacionalnem muzeju v Phnom Penhu.293

Zaradi opisanih težav nadzorni mehanizem ni nikoli zaživel, njegovo vlogo pa je

samoiniciativno in s tiho privolitvijo držav članic prevzel UNESCO. V skoraj vseh

oboroženih spopadih je države v konfliktu pozval k spoštovanju določil konvencije, ne glede

na to, ali so bile države podpisnice konvencije ali ne.294

Sankcijam za kršitve konvencije je posvečen 28. člen, s katerim so se države podpisnice

zavezale, da bodo v okviru svojega kazenskopravnega sistema sprejele vse potrebne ukrepe za

pregon in kazensko ali disciplinsko kaznovanje ne glede na to, katere narodnosti so osebe, ki

so kršile ali odredile kršitev konvencije. Glede na to, da je konvencija nastala v časih, ko je

bilo mednarodno kazensko pravo še v povojih, je člen 28. zelo splošen. Člen ne odgovori na

vprašanja, kot so, katere so tiste kršitve, ki naj bi jih države preganjale, kakšne naj bodo

sankcije, na kakšen način so lahko kazniva dejanja izvedena (poskus, sokrivda…), niti kakšen

je potrebni psihični element kaznivega dejanja (naklep ali malomarnost).295

Pomanjkljivosti je

v svojem 5. poglavju končno uredil Drugi protokol.

Pripravljavci so kot osnovo vzeli člen 85(4)(d) DP I, ki kot hudo kršitev navaja tudi napad na

zavarovane kulturne spomenike in člen 8(2)(b)(ix) Statuta Meddržavnega kazenskega sodišča,

ki kot »vojno hudodelstvo« definira tudi naklepni napad na kulturno dediščino, če ta ni

postala vojaški cilj.296

Protokol našteva pet kaznivih dejanj, ki jih v naslovu člena opiše kot

»Hude kršitve protokola«. To so: določitev kulturne dobrine pod razširjenim varstvom za cilj

napada, uporaba kulturne dobrine pod razširjenim varstvom ali njihovo neposredno okolico v

podporo vojaškemu delovanju, obsežno uničevanje ali prilaščanje kulturnih dobrin, varovanih

po konvenciji ali protokolu, določitev kulturne dobrine, varovane po konvenciji ali protokolu

291

Ibid., str. 172. 292





K. Chamberlain, op. cit., str. 206 – 207.

46

za cilj napada in tatvina, ropanje ali nezakonito prilaščanje zavarovanih kulturnih dobrin ali

izvajanje vandalizma nad njimi.

47

4. OBIČAJNO PRAVO ZAŠČITE KULTURNIH DOBRIN

Pravilo, da civilni objekti (mednje spadajo tudi kulturne dobrine) v vojni ne smejo postati

tarča napada, ki je eno od temeljnih načel vojskovanja297

, je splošno sprejeto pravilo

mednarodnega običajnega prava298

. Težje vprašanje je, ali običajno pravo vzpostavlja višje

standarde zaščite za kulturne dobrine kot za civilne. Generalna konferenca UNESCO je na

svojem 27. zasedanju razglasila, da so »temeljna načela varovanja in ohranjanja kulturnih

dobrin v primeru oboroženega spopada lahko štejejo za del mednarodnega običajnega

prava.«299

Študija MORK o običajnem humanitarnem pravu tako navaja štiri pravila

običajnega prava, ki se nanašajo izključno na kulturne dobrine. Med njimi, na primer, ni

dolžnosti izvajati ukrepe za zavarovanje kulturnih dobrin v času miru, kot ga predvideva 3.

člen Haaške konvencije, saj ne obstajajo zadostni dokazi ustrezne prakse držav in opinio

iurisa, ki bi to potrjevali.300

4.1. Prepoved napada na kulturne dobrine

Študija MORK se sklicuje na vojaške priročnike301

in zakonodajo številnih držav302

, ki

izrecno prepovedujejo in kaznujejo napad na kulturne dobrine. Ker gre večinoma za države

pogodbenice Haaške konvencije, to ni najbolj ilustrativno, saj je za vzpostavitev opinio iurisa

veliko bolj zanimiva praksa držav, ki niso pogodbenice.303

ZDA so tako v času, preden so

postale pogodbenica, sicer sledile načelom Haaške konvencije, vendar so uporabljale takšno

permutacijo pravil, ki je služila njihovemu razumevanju vojaške nujnosti.304

Verjetno

najmočnejši dokaz, da običajno pravo ne pozna višjega standarda zaščite v zvezi z napadi na

kulturne dobrine, je proces sprejemanja Drugega protokola, kjer je večina držav nasprotovala

predlogu, da bi bil kot edini razlog za napad na kulturno dobrino priznana le uporaba dobrine,

ne pa tudi narava, namen in lokacija. Težko je verjeti, da so si vse te države prizadevala za

odmik od običajnega prava.305

Prav tako bi težko našli dokaze, da ima 53. člen DP I, ki

297

Legality of a Threat or Use of Nuclear Weapons, Advisory Opinion, ICJ Reports 1996, p. 226, § 78. 298

Prosecutor v. Strugar, Jokić and others, IT-01-42-AR72, Appeals Chamber Decision on Interlocutory Appeal,

22 November 2002, §§ 9, 10. 299

Records of the General Conference, 27th

Session, 27 C/Resolution 3.5, preamble, recital (b). 300


J.-M. Henckaerts, L. Doswald-Beck, CUSTOMARY INTERNATIONAL HUMANITARIAN LAW -

VOLUME II: PRACTICE (2005), str. 730 – 745. 302

Ibid., str. 746 – 755. 303


D. A. Meyer, op. cit., str. 373. 305

Kot kompromis je bila kasneje izbrana beseda funkcija; R. O`Keefe, op. cit., str. 322.

48

prepoveduje napade na kulturne dobrine, ob tem pa ne omenja izjeme vojaške nujnosti,

veljavo običajnega prava - kljub velikemu številu pogodbenic DP I. V členu je namreč izrecno

zapisano, da ne posega v določbe Haaške konvencije (in druge mednarodnopravne

dokumente); s tem so mišljene določbe o vojaški nujnosti.306

Sklenemo lahko, da v skladu z

običajnim pravom kulturne dobrine v primeru napada ne uživajo večje stopnje zaščite od

civilnih objektov. To velja tako za mednarodne kot nemednarodne oborožene spopade.307

4.2. Prepoved uporabe kulturnih dobrin

Haaška konvencija je bila prva pogodba v zgodovini, ki je prepovedala uporabo kulturnih

dobrin za namene, ki bi jih v primeru oboroženega spopada lahko izpostavili uničenju ali

poškodovanju.308

Kulturne dobrine pa je dovoljeno uporabiti v primerih, ko to neizogibno

zahteva vojaška nujnost. Običajnopravni status pravila potrjujejo številni vojaški priročniki

tako pogodbenic kot nepogodbenic konvencije.309

4.3. Prepoved zaplembe, naklepnega uničenja in vandalizma zoper kulturne dobrine

Prepoved plenjenja nasprotnikove lastnine med oboroženim spopadom je eno od splošno

sprejetih pravil vojnega prava. Pravilo najdemo v skoraj vseh mednarodnih pogodbah o

vojnem pravu310

; s statutom Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu pa je pravilo

dobilo status običajnega prava.311

Vojaška sodišča so nato obsodila več oseb zaradi

naklepnega plenjenja kulturne dediščine med drugo svetovno vojno.312

Prav tako je del običajnega prava prepoved naklepnega uničevanja in vandalizma nad

kulturnimi dobrinami. Prepoved je zapisana v velikem številu mednarodnih pogodb313

,

resolucij VS OZN314

in vojaških priročnikov315

, primere uničevanje kulturnih dediščine pa je

večkrat obsodila tudi mednarodna skupnost.316

Pravilo velja tudi za nemednarodne oborožene

306

Ibid., str. 320. 307

Ibid., str. 326. 308

Ibid., str. 324. 309

J.-M. Henckaerts, L. Doswald-Beck, supra 294, str. 782 – 786. 310

Točka (g) 23. člena in 56. člen Haaškega pravilnika, tretji odstavek 4. člena Haaške konvencije, 33. člen

Četrte ženevske konvencije. 311

Točka (b) 6. člena statuta Mednarodnega vojaškega sodišča. 312

Lingenfelder case, Pemanent Military Tribunal at Metz, Judgement, 11 March 1947; Von Leeb (The High

Command Trial), Military Tribunal at Nürnberg, Judgement, 28 October 1948, Von Weizsaecker case, Military

Tribunal at Nürnberg, 14. April 1949. 313

43. člen Haaškega pravilnika, tretji odstavek 4. člena Haaške konvencije. 314

Resolucija VS OZN 1483 (2003) in 1546 (2004). 315

J.-M. Henckaerts, L. Doswald-Beck, supra294, str. 793 – 796. 316

Ibid., str. 799 – 800.

49

spopade. UNESCO je obsodil uničenje ducata kipov v Nacionalnem afganistanskem muzeju v

Kabulu in bamijanskih Bud317

, Generalna skupščina OZN pa je pozvala sprte strani v

afganistanski državljanski vojni, da zavarujejo kulturne dobrine pred poškodbami, plenjenjem

in vandalizmom318

.

Okupant je prav tako v skladu z mednarodnim običajnim pravom dolžan preprečiti ropanje in

vandalizem nad kulturnimi dobrinami na okupiranem območju, pri tem pa mora sodelovati s

pristojnimi nacionalnimi organi. Primer za to lahko najdemo v ravnanju ameriških

okupacijskih oblasti v zasedeni Nemčiji po drugi svetovni vojni, ki so posameznim

okupacijskim enotam ukazale, da pomagajo nemškim organom pri zaščiti kulturne dediščine,

in v ravnanju izraelskih okupacijskih oblasti na zasedenem Sinajskem polotoku, ki so v

sodelovanju z egiptovskimi organi zaprosile za pomoč UNESCO pri zaščiti samostana Sv.

Katarine, čeprav v tistem času Izrael ni bil pogodbenica Haaške konvencije.319

V primeru, da

pristojni organi na okupiranem območju ne delujejo več, je dolžnost okupanta, da sam

uveljavi ustrezne ukrepe. To dolžnost je potrdilo Izraelsko vrhovno sodišče v več primerih, v

katerih so okupacijske sile na zasedenem Zahodnem bregu uporabile svoja vojaška sodišča, da

so sodila ljudem, ki so bili v skladu z jordanskim zakoni o antikvitetah obtoženi poškodovanja

zaščitene kulturne dediščine320

in preprečila gradnjo na arheološko občutljivih lokacijah321

. V

obeh primerih se je sodišče sklicevalo na pravila običajnega prava.322

4.4. Prepoved nezakonitega izvoza kulturnih dobrin iz okupiranih območij

Običajno pravo zahteva od okupanta, da naredi vse, kar je v njegovi moči, da vzpostavi javni

red in mir na okupiranem območju, pri čemer pa mora upoštevati, razen kadar je to

popolnoma nemogoče, zakone, ki so v veljavi v državi.323

Okupant je dolžan preprečiti

ropanje in nelegalen izvoz kulturnih dobrin, pri tem pa mora upoštevati zakone o zaščiti

kulturne dediščine, arheoloških izkopavanjih in trgovini s kulturnimi dobrinami.324

Kjer

takšna zakonodaja ne obstaja, mora okupant upoštevati pravila običajnega prava, ki

prepovedujejo nelegalen izvoz kulturnih dobrin. Ta pravila lahko najdemo v Haaški

317

UNESCO, Press Release No. 2001-27 (26. 2. 2001), Press Release No. 2001-38 (12. 3. 2001). 318

Resolucije GA OZN 53/203A (1998), § 21, 54/189A (1999), § 30, 55/174A (2000), § 30. 319

1967 UNESCO Reports, str. 8, 1970 UNESCO Reports, str 7; O`Keefe, op. cit., str. 341. 320

Sikhrur v. Military Commander of the Judeia and Samarria Region, 44(2) PD 233 (1990). 321

Candu v Minister of Defence, 43(1) PD 738 (1989). 322

R. Lapidoth, M. Hirsch, The Practice and Case Law of Israel in Matters Related to International Law, Israel

Law Review, 27 (1993), str. 517 – 518. 323

43. člen Haaškega pravilnika; D. Türk, TEMELJI MEDNARODNEGA PRAVA (2007), str. 573 – 574. 324

O`Keefe, op. cit., str. 340.

50

konvenciji325

, Prvem protokolu, Drugem protokolu326

in Konvenciji o ukrepih za prepoved in

preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice

na njih327

, ki ima 125 pogodbenic328

. Obstoj pravila potrjujejo tudi državne zakonodaje in

izjave različnih držav ter njihovi vojaški priročniki.329

Nasprotna praksa ne obstaja.330

Pravilo

o prepovedi izvoza je komplementarno s pravilom o vrnitvi nezakonito izvoženih kulturnih

dobrin. Primeri vključujejo ravnanje Nemčije po drugi svetovni vojni in Iraka po prvi zalivski

vojni, ki je ravnal v skladu z resolucijami VS OZN (glej poglavje 3.7.1. Prvi protokol).331

325



2. in 11. člen Konvencije o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih

dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih. 328

Seznam držav pogodbenic dostopen na: http://www.unesco.org/eri/la/convention.asp?KO=13039&language

=E&order=alpha#1. 329

J.-M. Henckaerts, L. Doswald-Beck, supra294, str. 805 – 806. 330

J.-M. Henckaerts, L. Doswald-Beck, supra159, str. 136. 331

Ibid., str. 137.

51

5. OCENA STANJA

Naslednje leto bomo praznovali 60. obletnico sprejema Haaške konvencije in Prvega

protokola ter 15. obletnico sprejema Drugega protokola. Minilo je dovolj časa, da lahko

kritično ocenimo obstoječe stanje na področju varstva kulturnih dobrin.

Sam delim mnenje strokovnjakov, da je s sprejemom Drugega protokola pravo varstva

kulturnih dobrin med oboroženimi spopadi doživelo vrhunec razvoja in da je sedaj predvsem

potreben čas za implementacijo dogovorjenega.332

Bojim pa se, da je že zdaj jasno, da bodo

nekatere določbe Drugega protokola sledile usodi nedelujočih in pozabljenih določb

konvencije. Med njimi so gotovo določbe o razširjenem varstvu. Čeprav so bile napake

režima posebnega varstva s protokolom popravljene, so se za vpis svojih dobrin v Seznam

kulturnih dobrin pod razširjenim varstvom odločile le 3 države, med katerimi je le Ciper

zaradi nerešenega statusa Severnega Cipra na potencialno ogroženem območju. Države, za

katere je verjetno, da bodo v bližnji prihodnosti udeležene v oboroženem spopadu, si očitno

ne želijo zavezati rok.

Kritiki obstoječega stanja režima zaščite kulturnih dobrin naštevajo več razlogov za

neučinkovitost. Številna določila konvencije in njenih protokolov so vsebinsko prazna, jezik,

ki ga uporabljajo, pa je preohlapen. Število pogodbenic konvencije in protokolov je

premajhno, države pogodbenice pa svojih obveznosti ne jemljejo dovolj resno, kar se kaže že

iz dejstva, da le slaba četrtina pogodbenic redno izpolnjuje svojo dolžnost poročanja

UNESCO, ta poročila pa so v najboljšem primeru zelo površinska. Konvencija in protokola

prav tako ne vsebujeta dovolj močnega mehanizma, ki bi zagotovil spoštovanje konvencije.

Tripartitni sistem nadzora nad izvrševanjem, ki ga predvideva Haaška konvencija, ni bil nikoli

zares uporabljen, Drugi protokol pa ne uvaja drastičnih sprememb na tem področju. In ne

nazadnje, tako države pogodbenice kot nepogodbenice ne vidijo smisla oz. se ne želijo

zavezati k porabi znatnih sredstev za zaščito kulturnih dobrin v vojni ali miru.333

Te kritike so v veliki meri upravičene. Še posebej skrbi dejstvo, da so države, ki so namenile

ogromno energije za diplomatska pogajanja o novem mednarodnem dokumentu, nanj pozabile

v trenutku, ko je bil ta končno sprejet in je bilo treba operacionalizirati posamezne določbe

(denimo uvrstiti svoje kulturne dobrine na Seznam dobrin pod razširjenim varstvom). Ne

morem pa se strinjati s stališčem, da je mednarodnopravni sistem zaščite kulturnih dobrin

332


E. Posner, The International Protection of Cultural Property: Some Skeptical Observations, Chicago Journal

of International Law, 8 (2007) 1, str.218 -221.

52

»polomija«.334

Drugi protokol je prinesel nujno potrebne popravke in posodobitve 50 let stare

konvencije na enak način, kot sta to storila dodatna protokola k ženevskim konvencijam. Prav

tako trdim, da se stanje na področju varstva kulturnih dobrin med oboroženimi spopadi

izboljšuje. V zadnjem velikem mednarodnem oboroženem spopadu, invaziji na Irak leta 2003,

so koalicijske sile posvetile ogromno pozornosti procesu izbire tarč, da ne bi med letalskimi

napadi poškodovale ali uničile izjemno bogate iraške kulturne dediščine. Iz poročil o poteku

invazije izhaja, da med samim spopadom ni bil poškodovan niti en pomemben spomenik.335

Žal pa ameriške sile niso pokazale podobne skrbnosti med načrtovanjem povojne okupacije.

Poglavitni razlog, da so kulturne dobrine po vsem svetu še vedno žrtev nasilja, tako ne leži v

pomanjkljivosti mednarodnih pravil, pač pa v pomanjkanju politične volje in motiva držav

pogodbenic. Posner denimo trdi, da bi ameriška okupacijska vojska v Iraku tudi v primeru

jasne pravne dolžnosti zaščite kulturnih dobrin (ZDA v času invazije na Irak ni bila

pogodbenica konvencije) svoja omejena sredstva v vsakem primeru namenila zagotavljanju

splošne varnosti, zaščiti iraških ministrstev, obnovi naftovodov, elektrarn itd. in tako zavestno

kršila mednarodne zaveze.336

Takšno stališče je izrazito napačno. V postmodernem svetu 21. stoletja, svetu vojne proti

terorizmu in mirovnih operacij, je zaščita kulturnih dobrin lahko ključ do uspeha na bojišču.

Vojne se ne zmagujejo več na bojnem polju, temveč na področju odnosov z javnostmi,

zmagovalec pa je tisti, ki mu uspe pridobiti »razum in srce«337

prebivalstva. Razumevanje

pomena kulturne dediščine, ki je združeno z njeno spoštljivo obravnavo, lahko deluje kot

»multiplikator bojne moči«.338

Skrb za kulturne dobrine je pomembno postkonfliktno orodje,

ki lahko zelo pripomore k ponovni vzpostavitvi občutka identitete, ki je velikokrat prva žrtev

oboroženega konflikta.339

Vsako uničenje pomembnih zgodovinskih spomenikov (tako

načrtno kot zaradi malomarnosti) prav tako izjemno negativno odmeva v svetovni javnosti.

Ropanje Iraškega nacionalnega muzeja je preraslo v simbol katastrofalne ameriške okupacije

Iraka in njihove popolne nemoči preprečiti vsesplošni kaos. Poročila o škodi, ki jo je ameriška

vojska povzročila s postavitvijo vojaške baze na ruševinah starodavnega Babilona, pa gotovo

334

Ibid., str. 214. 335

D. Jackson, op. cit., str. 48. 336

E. Posner, op. cit., str. 221. 337

Ang.: “hearts and minds”. 338

Multiplikator bojne moči (ang. Force multiplier) je vojaški izraz, ki se nanaša na lastnost ali kombinacijo

lastnosti, ki določeni sili omogočajo, da bistveno poveča svoj bojni potencial. Primeri takšnega multiplikatorja so

morala, tehnologija, strategija, vreme ipd.; vir: DOD Dictionary of Military Terms, dostopno na

http://www.dtic.mil/doctrine/dod_dictionary/data/f/8037; J. Kila, op. cit., str. 28. 339

J. Kila, op. cit., str. 26 – 27, J. Petrovic, op. cit., str. 43.

53

ni pripomoglo k izboljšanju ameriškega ugleda.340

Poenostavljeno rečeno, uničevanje

kulturnih dobrin se preprosto ne splača. Pomenljivo je, da so bili krivci za nekatere od najbolj

odmevnih napadov na kulturno dediščino v zadnjih 15 letih (recimo Talibani v Afganistanu,

tuareški uporniki v Maliju, ki so se znesli nad starodavnimi mavzoleji v Timbuktuju,

zavarovanimi spomeniki Unescove svetovne kulturne dediščine341

), vrženi z oblasti v manj

kot enem letu po tem, ko so izvršili napade342

. Krivci za bombardiranje Dubrovnika in

uničenje mostarskega mosta so bili pred ICTY obsojeni na dolgoletne zaporne kazni343

.

Skrb za kulturne dobrine med vojaškimi operacijami ima tudi povsem praktične posledice.

Vse več in več poročil potrjuje povezavo med nelegalno trgovino z artefakti in financiranjem

uporniških in terorističnih skupin.344

Spomeniki kulturne dediščine so pomembni za turizem,

ta pa je lahko pomemben generator prihodkov in pomaga pri obnovi in stabilizaciji z vojno

prizadetih območij.345

Ob vznožju gradu Krak des Chevaliers, na primer, stoji vas Al-Husn, v

kateri se večina od 9000 prebivalcev preživlja s turizmom. V primeru popolnega uničenja

gradu bi ti ljudje izgubili vso ekonomsko osnovo za svoje preživetje.

Če obstaja toliko razlogov, ki podpirajo večjo skrb za kulturne dobrine med oboroženimi

spopadi, zakaj potem oborožene sile še vedno namenjajo tako malo pozornosti temu

vprašanju? Odgovor leži v sami strukturi in načinu delovanja oboroženih sil. Oborožene sile

razvitih držav so veliki in kompleksni mehanizmi, ki jih sestavlja ogromno podsistemov

(ministrstvo za obrambo, vojska,) vsak s svojo agendo, ki velikokrat delujejo drug proti

drugemu.346

Rothfield denimo opisuje, s kakšnimi težavami so se spopadali ameriški

arheologi, ko so hoteli opozoriti vojaške načrtovalce napada na Irak v Pentagonu na

pomembnost varovanja iraške kulturne dediščine. Ne glede na to, da so poslali natančne

koordinate posameznih iraških kulturnih spomenikov (med njimi tudi Iraškega nacionalnega

muzeja) tako Pentagonu kot ameriškemu zunanjemu ministrstvu, Beli hiši in posameznim

visokim oficirjem in funkcionarjem, te niso prišle do bojnih enot, ki so imele velike težave z

340

Pritisk javnost zaradi ropa Iraškega nacionalnega muzeja je bil tako močan, da je Senat ZDA moral

ratificirati Haaško konvencijo, ki je s tem postala eno od redkih mednarodnih pogodb humanitarnega prava,

katere pogodbenica so tudi ZDA. 341

Glej na: http://www.unesco.org/new/en/media-services/single-view/news/damage_to_timbuktus_cultural_

heritage_worse_than_first_estimated_reports_unesco_mission/#.UpiVgsTuKX8. 342

S tem seveda ne trdim, da so dogodki neposredno povezani med sabo temveč, da so imeli izjemno negativen

vpliv na javno mnenje zahodnih držav in delno pripomogli k vojaškim akcijam, s katerimi sta bila režima

zamenjana. 343

Za bombardiranje Dubrovnika je bil Miroslav Jokić obsojen na 7, Pavle Strugar pa na 7 let in pol zapora. Za

uničenje mostarskega mosta (in za druga vojna hudodelstva) pa sta bila Slobodan Praljak in Milivoj Petković

obsojena na 20 let zapora, vir: http://www.icty.org/cases. 344

M. Bogdanos, op. cit., str. 124. 345


J. Kila, op. cit., str. 42 – 45.

54

lociranjem muzeja.347

Druga značilnost oboroženih sil je, da gre večinoma za zelo zaprte,

skoraj plemensko organizirane sisteme, zveste svojim vrednotam in tradicijam. Zaposleni

izjemno spoštujejo hierarhijo, sovražijo pa tveganje in spremembe, zato se nove ideje zelo

težko uveljavijo. Nepisano pravilo namreč pravi, da bo nalogam, ki niso del splošne kulture

organizacije, posvečeno veliko manj energije in sredstev kot nalogam, ki so del te kulture.

Najpomembnejši člen Haaške konvencije tako po mojem mnenju ni niti 4. niti 5. člen, temveč

7. člen, ki nalaga dolžnost državam, da določila konvencije vključijo v delovanje svojih

oboroženih sil. Spremembe morajo priti od zgoraj navzdol, obrazložene pa morajo biti tako,

da bodo pripadniki oboroženih sil v njih videli koristi. Haaška konvencija je lahko dobra

spodbuda in učinkovito orodje za začetek prepotrebnih sprememb vojaške miselnosti. Številni

seminarji, delovne skupine in izobraževanja kažejo, da do sprememb že prihaja, vendar je

proces še vedno prepočasen,. predvsem zaradi premajhnih sredstev za te namene.348

Zanimiv

primer je zgodba ameriškega marinca Matthewa Boulaya, ki je opazil, da v vojaškem oporišču

v Iraku, kjer je bil nameščen, lokalni prebivalci z vednostjo vodstva oporišča prodajajo

vojakom arheološke artefakte. Ko je dogodek prijavil svojemu nadrejenemu, so mu

prepovedali, da bi o dogajanju v oporišču kogarkoli obvestil. Svojo zgodbo je dokazal tako,

da je sam kupil majhen kipec in ga nato ob vrnitvi v ZDA brez težav pripeljal domov, kjer je

o tem obvestil arheologe. Ti so potrdili, da je kipec pristen in vreden več tisoč dolarjev.349

Bi

vojska ravnala enako, če bi se zavedali, da s takšno prodajo neposredno financirajo iraške

upornike?

Nekateri kritiki napake sistema zaščite vidijo v tem, da je konvencija zgrajena na napačni

predpostavki, in sicer, da so kulturne dobrine nekaj posebnega, več vrednega, in zaradi tega

upravičene do posebne zaščite. Kot edino rešitev ponujajo kar ukinitev Haaške konvencije.

Na mestu je vprašanje, ali te kritike bolj skrbi zaščita kulturnih dobrin ali le liberalizacija trga

umetnin. Mednarodna trgovina z umetninami je več stomilijonski posel, zato je potrebno biti

zelo previden, da za takšnimi kritikami ne stojijo močne lobistične skupine preprodajalcev

umetnin, kot je bilo to v primeru določenih združenj, ki so poskušala vplivati na ameriške

načrtovalce med pripravami na iraško vojno.350

Legitimno vprašanje je tudi, čemu potrebujemo posebno konvencijo, glede na to, da zaščita

kulturnih dobrin načeloma ni močnejša, kot je zaščita civilnih objektov (seveda ob

upoštevanju predpostavke, da dodatni režimi za zaščito kulturnih dobrin, kot sta posebno in

347

Zgodba je še toliko bolj bizarna, saj Iraški nacionalni muzej stoji na – Muzejskem trgu. Več v: L. Rothfield,

op. cit., str. 56 – 80, 93 in 118. 348

J. Kila, op. cit., str. 206 – 210. 349

L. Rothfield, op. cit., str. 139 – 140. 350

Ibid., str. 43.

55

razširjeno varstvo ter sistemi nadzora nad delovanjem konvencije ne delujejo). Najboljši

odgovor po mojem mnenju podaja kar britanski vojaški priročnik, ki o Haaški konvenciji

pravi: »Poglavitna prednost tega, da imamo posebna pravila o kulturnih dobrinah, je v tem, da

se zaradi njih poveljniki v boju bolj zavedajo obstoja kulturnih dobrin, še posebej, če so te

ustrezno označene oz. uvrščene na sezname, ki so dostopni poveljniku.«351

Cilj konvencije bo

vsekakor dosežen, če bodo vojaški poveljniki med izbiro svojih tarč v svoje premisleke

vključili tudi skrb za kulturne dobrine.352

Kljub temu, da menim, da je režim zaščite dobro zasnovan, to ne pomeni, da se ga ne bi dalo

še izboljšati. Več sredstev bi bilo potrebno nameniti programom za ozaveščanje pripadnikov

oboroženih sil o prednostih in strategijah zaščite kulturnih dobrin. Oborožene sile bi morale v

ta namen ustanoviti posebne oddelke in poskrbeti za ustrezno urjenje. Pri tem lahko zelo

pomaga UNESCO, ki bi moral delovati veliko bolj proaktivno. Zaščita kulturnih dobrin je

drag in zahteven proces, ki ga mnoge revnejše države ne zmorejo, zato bi moral UNESCO več

narediti pri pridobivanju sredstev za Sklad za varstvo kulturnih dobrin v primeru oboroženega

spopada. Znova velja poudariti, da največja nevarnost kulturnim dobrinam v 21. stoletju ne

grozi s strani pripadnikov oboroženih sil, temveč s strani roparjev in plenilcev kulturnih

dobrin, se pravi civilistov, ki niso neposredno podvrženi vojnemu pravu. Boj proti temu

pojavu bo zahteval poglobljeno mednarodno sodelovanje in strog sistem nadzora.353

Na boj

proti ropanju kulturnih dobrin pa se morajo pripraviti tudi oborožene sile. Ukrepi v ta namen

lahko vključujejo visokotehnološke rešitve, kot je nadzor nad ogroženimi arheološkimi

najdišči s pomočjo satelitov in brezpilotnih letal354

, ali pa preprosta in poceni sredstva, s

katerimi so opremljeni vojaki na terenu. Vojske že imajo v svojih orožarnah ustrezne

priprave, kot so recimo pločevinke s posebno spolzko peno, s katero lahko poškropijo vhode v

ogrožene muzeje, ki postanejo spolzki in nevarni, ropanje pa je zato močno ovirano. Druga

možnost je tudi uporaba smrdljivih min, ki se aktivirajo v primeru nepooblaščenega dostopa

in začnejo oddajati izjemno neprijeten vonj.355

Na koncu bi se rad vrnil k bombardiranju gradu Krak des Chevaliers. Bi mednarodno pravo

njegovo uničenje lahko kakorkoli preprečilo? Verjetno ne. Vse podrobnosti o dogajanju na

gradu niso znane, vendar obstaja resna možnost, da je bil napad na grad popolnoma zakonit in

v skladu s Haaško konvencijo.

351


G. D. Solis, op. cit., str. 567. 353


Več o tem v: S. Parcak, Preserving Global Heritage from Space in Times of War, ARCHEOLOGY,

CULTURAL PROPERTY AND THE MILITARY (2010), str. 167 – 176. 355

L. Rothfield, op. cit., str. 92 – 93.

56

Hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić je v svojem eseju o porušenem mostarskem mostu

zapisala naslednjo misel: »Kakšne vrste ljudje ne potrebujejo tega mostu? Edini odgovor, do

katerega sem lahko prišla, je, da takšnega mostu ne potrebujejo tisti, ki ne verjamejo ne v

svojo prihodnost ne v prihodnost svojih otrok. ... Zato bi rekla, da ti ljudje – kdorkoli že so -

ne pripadajo tej civilizaciji, civilizaciji, zgrajeni na ideji časa, civilizaciji, ki temelji na ideji

prihodnosti.«356

Ko varujemo kulturne dobrine, ne varujemo svoje preteklosti, temveč svojo prihodnost.

356

S. Drakulić, Falling Down, A Mostar Bridge Elegy, The New Republic (13. 12.1993), dostopno na: http://h-

net.msu. edu/cgi-bin/logbrowse.pl?trx=vx&list=h-islamart&month=0811&week=b&msg=ltVciwbhxCCxvN1//

tgsag&user =&pw=.

57

6. SEZNAM VIROV

6.1. Monografije in zbirke esejev

1. Bogdanos, Matthew: Thieves of Baghdad, v: THE DESTRUCTION OF CULTURAL

HERITAGE IN IRAQ, (ur. Peter G. Stone, Joanne Farchakh Bajjaly), The Boydell

Press, Woodbridge 2008, str. 109 – 134.

2. Chamberlain, Kevin: WAR AND CULTURAL HERITAGE, Institute of Art and

Law, Leicester 2004.

3. DeVries, Kelly, MEDIEVAL MILITARY TECHNOLOGY, Broadview Press,

Peterborough, Orchard Park 1992.

4. George, Donny: The Looting of the Iraq National Museum, v: THE DESTRUCTION

OF CULTURAL HERITAGE IN IRAQ, (ur. Peter G. Stone, Joanne Farchakh

Bajjaly), The Boydell Press, Woodbridge 2008, str. 97 – 108.

5. Grotius, Hugo: DE JURE BELLI AC PACIS, (prev. P. Pradier-Fodéré, ur. D. Alland

in S. Goyard-Fabre), Presses Universitaires de France, Paris 2005.

6. Henckaerts, Jean-Marie in Doswald-Beck, Louise: CUSTOMARY

INTERNATIONAL HUMANITARIAN LAW, VOLUME I: RULES, Cambridge

University Press, Cambridge 2010.

7. Henckaerts, Jean-Marie in Doswald-Beck, Louise: CUSTOMARY

INTERNATIONAL HUMANITARIAN LAW, VOLUME II: PRACTICE,

Cambridge University Press, Cambridge 2010.

8. Kila, Joris: HERITAGE UNDER SIEGE: MILITARY IMPLEMENTATION OF

CULTURAL PROPERTY PROTECTION FOLLOWING THE 1954 HAGUE

CONVENTION, Brill, Leiden, Boston 2012.

9. Moussa, Mariam Umram: The Damages Sustained to the Ancient City of Babel as a

Consequence of the Military Presence of Coalition Forces in 2003, v: THE

DESTRUCTION OF CULTURAL HERITAGE IN IRAQ, (ur. Peter G. Stone, Joanne

Farchakh Bajjaly), The Boydell Press, Woodbridge 2008, str. 143 – 150.

10. O˙Keefe, Roger: THE PROTECTION OF CULTURAL PROPERTY IN ARMED

CONFLICT, Cambridge University Press, Cambridge, New York 2010.

11. Parcak, Sarah: Preserving Global Heritage from Space in Times of War, v:

ARCHEOLOGY, CULTURAL PROPERTY AND THE MILITARY (ur. Laurie

Rush), The Boydell Press, Woodbridge 2010, str. 167 - 176.

12. Petrovic, Jadranka: THE OLD BRIDGE OF MOSTAR AND INCREASING

RESPECT FOR CULTURAL PROPERTY IN ARMED CONFLICT, Martinus

Nijhoff Publishers, Leiden, Boston 2013.

13. Radcliffe, Julian: The UK`s Training and Awareness Programme, v:


Rush), Boydell Press, Woodbridge 2010, str. 28 – 33.

14. Rothfield, Lawrence: THE RAPE OF MESOPOTAMIA: BEHIND THE LOOTING

OF THE IRAQ MUSEUM, The University of Chicago Press, Chicago, London 2009.

15. Rush, Laurie: Dealing the Heritage Hand: Establishing the United States Department

of Defense Culture Property Protection Program for Global Operations, v:

58


Rush), The Boydell Press, Woodbridge 2010, str. 86 – 97.

16. Schipper, Friederich in ostali: Cultural Property Protection in the Event of Armed

Conflict - Austrian Experiences, v: ARCHEOLOGY, CULTURAL PROPERTY

AND THE MILITARY (ur. Laurie Rush), The Boydell Press, Woodbridge 2010, str.

145 - 157.

17. Solis, Gary D.: THE LAW OF AREMD CONFLICT: INTERNATIONAL

HUMANITARIAN LAW IN WAR, Cambridge University Press, Cambridge, New

York 2010.

18. Spyridowicz, Krysia: Rescuing Europe`s Cultural Heritage: The Role of Allied

Monuments Officers in World War II, v: ARCHEOLOGY, CULTURAL

PROPERTY AND THE MILITARY (ur. Laurie Rush), Boydell Press, Woodbridge

2010, str. 15 – 27.

19. Türk, Danilo: TEMELJI MEDNARODNEGA PRAVA, GV Založba, Ljubljana,

2007.

20. Zottin, Ugo: Italian Carabineers and the Protection of Iraqi Cultural Heritage, v: THE

DESTRUCTION OF CULTURAL HERITAGE IN IRAQ (2008), v: THE

DESTRUCTION OF CULTURAL HERITAGE IN IRAQ, (ur. Peter G. Stone, Joanne

Farchakh Bajjaly), The Boydell Press, Woodbridge 2008, str. 235 – 240.

6.2. Članki

1. Cunning, Andrea: The Safeguarding of Cultural Property in Times of War & Peace,

Tulsa Journal of Comparative & International Law, 11 (2003), str. 211 - 238.

2. Forrest, Craig J. S.: The Doctrine of Military Necessity and the Protection of Cultural

Property During Armed Conflicts, California Western International Law Journal, 37

(2007) 2, str. 177 – 219.

3. Frakes, Jennifer: The Common Heritage of Mankind Principle and the Deep Seabed,

Outer Space, and Antarctica: Will Developed and Developing Nations Reach a

Compromise?, Wisconsin International Law Journal, 21 (2003), str. 409 - 434.

4. Francioni, Francesco in Lenzerini, Federico: The Destruction of the Buddhas of

Bamiyan and International Law, v: European Journal of International Law, 14 (2004)

4, str. 619 - 651.

5. Jackson, Dick: Cultural Property Protection in Stability Operations, The Army

Lawyer, (2008), str. 47.

6. Johnson, John C.: Under New Management: The Obligation to Protect Cultural

Property During Military Occupation, Military Law Review, 190/191 (2006 – 2007),

str. 111.

7. Kastenberg, Joshua E.: The Legal Regime for Protecting Cultural Property During

Armed Conflict, The Air Force Law Review, 42 (1997), str. 277 – 302.

8. Keane, David: The Failiure to Protect Cultural Property in Wartime, DePaul Journal of

Art & Entertainment Law, 14 (2004), str. 1 – 38.

9. Lapidoth, Ruth, Hirsch, Moshe: The Practice and Case Law of Israel in Matters

Related to International Law, Israel Law Review, 27 (1993), str. 515.

59

10. Merryman, John Henry: Two Ways of Thinking About Cultural Property, v: American

Journal of International Law, 80 (1986) 4, str. 831 – 853.

11. Meyer, David A.: The 1954 Hague Cultural Property Convention and its Emergence

into Customary International Law, Boston University International Law Journal, 11

(1993), str. 349 – 389.

12. Nafziger, James A. R.: UNESCO - Centered Management of International Conflict

over Cultural Property, The Hastings Law Journal, 27 (1976), str. 1051.

13. Oyer, Harvey E.: The 1954 Hague Convention for the Protection of Cultural Property

in the Event of Armed Conflict - Is It Working? A Case Study: The Persian Gulf War

Experience, v: Columbia-Vla Journal of Law & the Arts, 23 (1999), str. 49 – 65.

14. Strati, Anastasia: Deep Seabed Cultural Property and the Common Heritage of

Mankind, International Law & Comparative Law Quarterly, 40 (1991), str. 859 - 894.

15. Varner, Elizabeth: The Art of Armed Conflicts: An Analysis of The United States'

Legal Requirements Towards Cultural Property Under the 1954 Hague Convention,

Creighton Law Review, 44 (2011) 1185, str. 1185.

16. Vuga, Janja, Gregorič, Bojan: Slovenski pogled na civilno-vojaško sodelovanje v

operacijah v podporo miru: študija primera slovenskih kontingentov na Kosovu,

Bilten Slovenske vojske, 11 (2009) 1, str. 211.

17. Walton, Kelly Diane: Leave No Stone Unturned: The Search for Art Stolen by the

Nazis and the Legal Rules Governing Restitution of Stolen Art, Fordham Intellectual

Property Media & Entertainment Law Journal, 9 (1999), str. 549.

6.3. Pravni viri

6.3.1. Mednarodne pogodbe

1. Četrta Haaška konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem z dne 18. oktobra

1907. Dostopna na: http://www.icrc.org/applic/ihl/ihl.nsf/Treaty.xsp?documentId=

4D47F92DF396 6A7EC12563C D002D6788&action=openDocument (4. 10. 2013)

2. Deveta Haaška konvencija o bombardiranju s strani pomorskih sil v času vojne z dne

18. oktobra 1907. Dostopna na http://www.icrc.org/applic/ihl/ihl.nsf/Treaty.xsp?

action=openDocument&documentId=F13F9FFC628FC33BC12563CD002D6819 )4.

10. 2013)

3. Washingtonska pogodba o varstvu umetniških in znanstvenih ustanov in zgodovinskih

spomenikov z dne 15. aprila 1935 (Roerichov pakt). Dostopna na: http://www.icrc.org

/applic/ihl/ihl.nsf/Treaty.xsp?documentId=EE57F295093E44A4C12563CD002D6A3

F&action=openDocument (4. 10. 2013)

4. Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada z dne 14. maja

1954, s Pravilnikom za njeno izvrševanje in protokolom, Ur. l. FLRJ MP št. 4/56, Ur.

l. RS, št 54/1992.

5. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu, Ur. l. SFRJ MP št. 30/72, Ur. l. RS št.

35/1992.

6. Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, Ur. l. SFRJ št. 56/74,

Ur. l. RS, št. 54/1992.

60

7. Konvenciji o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza

kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih, Ur. l. SFRJ MP, št. 50/73, Ur.

l. RS št. 7/1993.

8. Dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev

mednarodnih oboroženih spopadov, Ur. l. SFRJ MP 16/78, Ur. l. RS št. 14/1992.

9. Dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev

oboroženih spopadov, ki nimajo mednarodnega značaja, Ur. l. SFRJ MP 16/78, Ur. l.

RS 14/1992.

10. Drugi haaški protokol o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada z

dne 29. marca 1999, Ur. l. RS MP št. 22/2003.

6.3.2. Zakonodaja

1. Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih

pogodb o zračnem prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij

mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih

mednarodnih večstranskih pogodb, Ur. l. RS, št 54/1992.

2. Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), Uradni list RS št. 16/08, 123/08, 8/11,

30/11 Odl.US: U-I-297/08-19, 90/12.

6.3.3. Statuti mednarodnih sodišč

1. Statut Mednarodnega vojaškega sodišča – Aneks k Sporazumu o pregonu in

kaznovanju poglavitnih nacističnih vojnih zločincev (Londonski sporazum), 8. avgust

1945, 82 U.N.T.S. 280.

2. Statut Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo, 32 ILM 1159 (1993).

3. Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, 2187 U.N.T.S. 90 (2012).

6.4. Judikatura

6.4.1. Meddržavno sodišče

1. Rights of Nationals of the United States of America in Morocco (France v. United

States), ICJ Reports 1952, p. 176.

2. Delimitation of the Maritime Boundary in the Gulf of Maine (Canada/United States of

America, ICJ Reports 1984, p. 246.

3. Maritime delimitation in the area between Greenland and Jan Mayen (Denmark v.

Norway), ICJ Reports 1993, p. 38.

4. Legality of a Threat or Use of Nuclear Weapons, Advisory Opinion, ICJ Reports

1996, p. 226.

6.4.2. Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu

1. Judgement of 1 October 1946

2. Lingenfelder case, Pemanent Military Tribunal at Metz, Judgement, 11 March 1947

61

3. Von Leeb (The High Command Trial), Military Tribunal at Nürnberg, Judgement, 28

October 1948

4. Von Weizsaecker case, Military Tribunal at Nürnberg, 14. April 1949

6.4.3. Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo

1. Prosecutor v. Tadić, IT-94-1, Appeals Chamber Decision of Defence Motion for

Interlocutory Appeal on Jurisdiction, 2 October 1995

2. Prosecutor v. Strugar, Jokić and others, IT-01-42-AR72, Appeals Chamber Decision

on Interlocutory Appeal, 22 November 2002.

3. Prosecutor v. Prlić, et al, IT-04-74-T, Second Amended Indictment, 11 June 2008.

6.4.4. Odločitve nacionalnih sodišč

1. Candu v Minister of Defence, 43(1) PD 738, 1989, Supreme Court of Israel.

2. Sikhrur v. Military Commander of the Judeia and Samarria Region, 44(2) PD 233,

1990, Supreme Court of Israel.

3. Hass v. Commander of the IDF in the West Bank, HCJ 10356/02, HCJ HCJ 10497/02,

Judgment, 2004, Supreme Court of Israel.

6.4.5. Arbitražne odločitve

1. Partial Award: Western Front, Aerial Bombardment and Related Claims 1, 3, 5, 9 –

13, 14, 21, 25 and 26, Eritrea Etiopia Claims Comission, 19 December 2005, Reports

Of International Arbitral Awards, 26 (2009), str. 291.

6.5. Dokumenti mednarodnih organizacij

6.5.1. UNESCO

1. Information on the Implementation of the Convention for the Protection Of Cultural

Property in the Event of Armed Conflict (1967), SHC/MD/1; 67-68 CLT.


Property in the Event of Armed Conflict (1970), SHC/MD/6.


Property in the Event of Armed Conflict (1989), CC/MD/11.


Property in the Event of Armed Conflict (1995), CLT.95/WS/13.

5. Records of the General Conference, 27th Session (1993), 27 C/Reports.

6.5.2. Varnostni svet OZN

1. Resolucija Varnostnega sveta 686 (1991)




62

6.5.3. Generalna skupščina OZN

1. Resolucija Generalne skupščine 53/203A (1998)



6.6. Spletne strani

1. Uradna spletna stran MORK: www.icrc.org

2. Uradna spletna stran ICTY: www.icty.org

3. Uradna spletna stran UNESCO: www.unesco.org

4. Department of Defence Dictionary of Military Terms:

http://www.dtic.mil/doctrine/dod_dictionary/

6.7. Drugo

1. Osnutek Pravil o zračnem bojevanju (1923). Dostopen na: http://lawofwar.org/hague_

rules_of_air_warfare.htm (16. 9. 2013)

2. Phillips, Michael M.: Learning a Hard History Lesson in 'Talibanistan', Wall Street

Journal (14. 5. 2009). Dostopno na: http://online.wsj.com/news/articles

/SB124224652409516525 (20. 10. 2013)

3. UK Ministry of Defence: THE MANUAL OF THE LAW OF ARMED CONFLICT,

Oxford University Press, Oxford, New York 2004.

4. The Impact of War on Iraq˙s Cultural Heritage, Operation Desert Storm. Dostopno na:

http://www.cemml. colostate.edu/cultural/09476/chp04-11iraqenl.html (23. 10. 2013)

5. Cunliffe, Emma: DAMAGE TO THE SOUL: SYRIA’S CULTURAL HERITAGE

IN CONFLICT. Dostopno na: http://ghn.globalheritagefund.com/uploads/documents/

document_2107.pdf (6. 11. 2013)

6. UNESCO condemns the Taliban’s destruction of the Buddhas of Bamiyan which has

been confirmed by UNESCO Special Envoy Mr. Pierre Lafrance, UNESCO Press

Release No. 2001-38 (12. 3. 2001).

7. UNESCO appeals for the preservation of cultural heritage landmarks in Afghanistan,

UNESCO Press Release No. 2001-27 (26. 2. 2001).

8. Drakulić, Slavenka: Falling Down, A Mostar Bridge Elegy, The New Republic (13.

12.1993), dostopno na: http://h-net.msu. edu/cgi-bin/logbrowse.pl?trx=vx&list=h-

islamart&month=0811&week=b&msg=ltVciwbhxCCxvN1// tgsag&user =&pw= (28.

11. 2013)

9. US Senate Finally Ratifies 1954 Hague Convention, dostopno na:

http://culturalpropertyobserver.blogspot.com/2008/09/us-senate-finally-ratifies-1954-

hague.html (15. 10. 2013)

63

7. PRILOGA

Spoznavni znak Roerichovega pakta

Spoznavni znak Haaške konvencije iz leta 1954

64

IZJAVA O SAMOSTOJNEM DELU

Podpisani/a ______________________ se zavedam, da mora biti diplomska naloga rezultat

samostojnega dela, raziskovanja in preučevanja, ter da je vsak poskus, da tuje delo predstavim

kot lastno, v nasprotju z akademsko etiko in s pričakovanimi moralnimi prepričanji pravnika.

Potrjujem tudi, da sem seznanjen/a z navodili o navajanju, ki jih določa Pravilnik o diplomski

nalogi.

Zavedam se, da je plagiatorstvo težja kršitev dolžnosti študentov.

S svojim podpisom zato jamčim, da je predložena diplomska naloga plod mojega

samostojnega dela in da sem pri njenem pisanju upošteval/a določbe Pravilnika o diplomski

nalogi.

Ljubljana, ______________ Podpis:______________

Documents

Mednarodnopravna zaščita kulturnih dobrin v primeru ... · – v funkciji vojaške utrdbe. Junija 2013 je bil na spletnem portalu YouTube objavljen posnetek, ki prikazuje, kako