UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

Seminarska naloga

Spori, ki niso primerni za reševanje z mediacijo

Študent: Anton Gajšak

Vpisna številka: 71115875

Mentor: dr. Tomaž Keresteš

Maribor, maj 2011

KAZALO

1. UVOD.................................................................................................................................3

2. KAJ JE MEDIACIJA IN PRIMERJAVA S PORAVNAVO, SOJENJEM?...............3

3. VRSTE MEDIACIJE........................................................................................................4

4. JE MEDIACIJA PRIMERNA ZA VSE GENERACIJE?.............................................6

5. MEDIACIJA V SLOVENIJI............................................................................................6

6. ZAKONSKA UREDITEV MEDIACIJE V SLOVENIJI..............................................76.1. Mediacija na sodiščih do začetka uporabe ZARSS......................................................86.2. Mediacija na sodiščih po začetku uporabe ZARSS.....................................................86.1.1. Zunajsodna mediacija....................................................................................................8

7. SPORI, KI NISO PRIMERNI ZA REŠEVANJE Z MEDIACIJO.............................10

8. ZAKLJUČEK..................................................................................................................12

9. LITERATURA IN VIRI....................................................................................................13

2

1. UVOD

Nesoglasja in nasprotja so sestavni del slehernega življenja človeka, lahko pa so tudi

priložnost za korak naprej. Največkrat se zaplete, ker se večina ljudi reševanja sporov loti

napačno - takoj pomislijo, da mora imeti zadnjo besedo sodnik. Toda spor je mogoče rešiti

precej hitreje, ceneje, preprosteje in predvsem brez poražencev. Civilizacijsko gledano bo

sodni spor vedno najvišji način reševanja sporov. Vedno bolj se uveljavljajo tudi mirne,

mehkejše oblike, imenovane metode alternativnega reševanja sporov (ARS). Ena takšnih

metod je mediacija. Pri mediaciji je zelo pomembno, da ni poraženca. Drugače kot pri sodnih

sporih, pri mediaciji običajno obe stranki pridobita, obe sta zmagovalca. Uporaba metod ARS

v Sloveniji ni omejena samo na reševanje sporov na slovenskih sodiščih, ampak se rešujejo

spori tudi zunaj sodišč. Čeprav zakon predvideva reševanje več vrst sporov z mediacijo, se v

praksi vedno pogosteje uporablja za reševanje družinskih, sosedskih, gospodarskih sporov in

sporov povezanih z avtorsko pravico. Zagovorniki mediacije zastopajo stališče, da je z

mediacijo možno rešiti vsak spor, če so le stranke pripravljene za dogovor, obstajajo spori, ki

niso primerni za reševanje z mediacijo.

2. KAJ JE MEDIACIJA IN PRIMERJAVA S PORAVNAVO, SOJENJEM?

V mediaciji, ki je neformalen, zaupen in prostovoljen postopek, se osredotočijo na ozadje

spora. Ne piše se zapisnik kot pri sodnih obravnavah. Stranke v sporu, se ob podpori

nepristranskega posrednika (mediatorja) sporazumejo, da bodo iskali tako rešitev spora, ki bo

ustrezala interesom vseh udeleženih. Mediatorjev je lahko več, zlasti pri reševanju družinskih

sporov je zaželjeno, da sta mediatorja dva (moški in ženska), da se stranki ne počutita

ogrožena po spolu. Mediatorja v teh sporih sta strokovnjaka iz različnih področij. Stranki

lahko na skupnem ali ločenem sestanku mediatorju zaupata zgornjo ali spodnjo mejo

ponudbe, kar pred sodnikom ni mogoče. Tudi ko gre za poravnalni narok, stranki ne moreta

povsem prosto povedati vsega. Predvsem zato ne, ker bo sodnik, če poravnava ne uspe, moral

razsoditi. Zato se ljudje bojijo povedati kakšne skrivnosti, saj bi ob neuspešni poravnavi to

kasneje vplivalo na odločitev sodišča. Pri mediaciji mediator ne razsoja, lahko pa mediator

3

ves čas mediacije podaja predloge za rešitev spora. Rešitve ki jih ponuja mediator za stranke

niso obvezujoče. Velika razlika med poravnavo in mediacijo je tudi v tem, da se mediator s

strankami lahko sestaja ločeno in zaupno, sodnik tega ne more. Sodnik je vezan na ustavo,

zakon in ustaljeno sodno prakso, zato ne more in ne sme odločati o drugih stvareh, držati se

mora tožbenega zahtevka. Mediator se ukvarja z življenjskim problemom strank in to vse do

meje do koder stranki dopustita. Sodba po drugi strani, lahko spor še poglobi. Poraženec

večkrat čaka naslednjo priložnost, da vrne udarec, kar zaneti nova nesoglasja. Pri nekaterih

razsodbah sta lahko celo obe stranki nezadovoljni, odnosi pa se še poslabšajo.

3. VRSTE MEDIACIJE

Mediacijo je možno izvajati v postopku, ki je ločen od sodnih postopkov (zunajsodna

mediacija), v nekaterih primerih pa tudi v okviru že začetega postopka na sodišču (sodišču

pridružena mediacija). Če je postopek zunajsodne mediacije neuspešen, torej, če stranke ne

dosežejo dogovora, še vedno lahko za ta isti spor sprožijo ustrezen postopek pred sodiščem.

Poznamo več vrst mediacije, glede na področje spora:

- mediacija v gospodarskih, delovnopravnih in civilnih sporih : mediacija predstavlja na tem

področju alternativo sodnemu reševanju sporov - je hitrejša, cenejša, strankam

prijaznejša, posredno pozitivno vpliva na zmanjševanje sodnih zaostankov;

- okoljska mediacija : pri reševanju konfliktov s področja varstva okolja;

- čezmejna mediacija : mediacija v reševanju konfliktov z mednarodnim elementom (npr.

med posamezniki, skupinami, organizacijami, podjetji ... iz različnih držav);

- mediacija v skupnosti : mediacija v sferi civilne družbe, gre za reševanje konfliktov med

različnimi interesnimi skupinami, na različnih nivojih, stanovanjskih skupnostih, lokalnem

okolju ...

- družinska mediacija : upravljanje s konflikti v družini in reševanje družinskih sporov,

primerna ob razvezi zakona;

- šolska in vrstniška mediacija : učinkovita metoda reševanja konfliktov, ki se poraja na šoli

med učenci, učenci in učitelji, učitelji, učitelji in starši, šolo in okoljem; v šolski prostor

4

vnaša dialolg, zmanjšuje nasilje, vzgaja mladostnike za kritično razmišljanje in jih uči

mirnega soočanja z razlikami in drugačnostjo.1

Mediacija se uporablja tudi v lažjih kazenskopravnih zadevah, v zvezi s spori v krajevni

skupnosti ter za razreševanje konfliktov upravne in socialne narave. Na podlagi vloge

mediatorja je mogoče ločiti med pasivno (mediator zgolj vodi mediacijski postopek) in

aktivno mediacijo (mediator je strokovnjak za področje, s katerega izvira spor in pomaga k

sklenitvi dogovora), kakor tudi podporno (mediator strankama pomaga poiskati rešitev spora,

ne da bi jima dajal priporočila), vrednostno (mediator daje priporočila in nasvete glede izida

spora in tako pomembno vpliva nanj) in preobrazbeno mediacijo (njen primarni cilj ni iskanje

rešitve, temveč izboljšanje komunikacije med strankama in usposabljanje strank, da

samostojno rešujejo spore). Po številu mediatorjev, ki vodijo postopek ločimo individualno in

komediacijo. Glede na organizacijo sestankov govorimo o periodični mediaciji (poteka na

časovno ločenih sestankih), maratonski (celoten postopek se izpelje na enem samem sestanku)

in krizni mediaciji (v kriznih situacijah skuša mediator stranke povesti iz krize in reševanje

spora preložiti na za reševanje spora ugodnejši čas), poznamo pa tudi skupno in ločeno

mediacijo, kar pomeni, da se mediator s strankama sestaja na skupnih ali na ločenih srečanjih.

Glede na metodo izvajanja je mogoče govoriti o obvezni in prostovoljni mediaciji, o

preventivni (preprečuje nastanek posledic) in o kurativni mediaciji (odstranitev oz. ureditev že

nastalih posledic), omenja pa se tudi shuttle mediacija (v primeru geografske ločenosti

strank), peer mediacija (mediator ima enake značilnosti kot stranki) in spletna mediacija

(poteka s pomočjo računalniške tehnologije).

Glede na obliko izvajanja poznamo zasebno (ponujajo jo zasebni ponudniki), sodno (izvaja se

v okviru sodišča in je sestavni del sodnega postopka) in sodišču pridruženo mediacijo

(sodišče strankama ponudi mediacijo, ju na le-to napoti). V okviru družinske mediacije glede

na njen cilj ločimo še rekonstruktivno mediacijo (za reševanje družinskih sporov med

partnerjema, ki želita nadaljevati skupno življenje) in ločitveno (za razreševanje sporov v

zvezi z ločitvijo ali razvezo zakonske zveze), glede na njen obseg pa se lahko uporabljata še

child-centred mediacija (osredotočena je na otroka in pomaga staršem razrešiti vprašanja o

prebivališču in stikih z otroki) in t.i. obširna mediacija (vključuje tudi obravnavo

premoženjskopravnih vprašanj).

1 Korenjak-Kramar, Mediacija kot pomoč zagovorništvu, 2008, str. 95

4. JE MEDIACIJA PRIMERNA ZA VSE GENERACIJE?

Z mediacijo lahko uredimo tudi kakšno drugo zapleteno življenjsko situacijo, ki zadeva širši

krog ljudi. V šali bi lahko rekli: »mediacija v vsako vas«. S tem bi spore v družbi prestregli,

že ko se pojavijo in bi jih takoj reševali. Prevladuje mnenje, da kadar sta dva sprta, nihče ne

predlaga mediacije, saj velja, da je tisti ,ki jo predlaga že šibkejši, zato je dobro, da v tem

smislu poseže vmes nekdo tretji, zunanji. V takšnih sporih mora običajno mediacijo predlagati

nekdo, ki ima avtoriteto, je cenjen v družbi, uživa zaupanje in ga ljudje spoštujejo. Po drugi

strani pa bodo stranke od take osebe gotovo prej sprejele ponudbo. Smiselno je, da se začne

že v šoli.

Tako pravi Gordana Ristin, mediatorka, višja sodnica in vodja oddelka za mediacijo pri

Višjem sodišču v Ljubljani. Ristinova priporoča, da bi imele vse občine in lokalne skupnosti

mediacijske centre. Prav tako navaja, da bi bilo potrebno še bolj razviti mediacijo v

predkazenskem postopku in po pravnomočnosti obsodbe, da bi se žrtev in storilec, če to oba

želita pogovorila, kjer bi oškodovanec lahko tistemu, ki ga je poškodoval, povedal, kako se

počuti in kaj misli. Pogoj pri tej obliki mediacije je, da je obsojenec sposoben sočutja, sicer je

mediacija brez pomena. Mediacijo je možno uporabiti tudi v primeru, kjer je potrebno

pridobiti širši družbeni konsenz, kot je na primer sprejetje pokojninske reforme. Na srečanjih,

ki bi bile po regijah, bi ljudje mediatorjem povedali kaj je za njih sprejemljivo in kaj ne.

Morda bi s takšnim načinom komuniciranja izpodrinili ali precej razredčili število

referendumov, ki so se nam v zadnjem času zgodili in se nam obetajo v prihodnosti. Vloga

mediatorja je v tem, da nikogar ne sooča in ne zahteva medsebojnega razumevanja, le

pozorno posluša in si zapisuje želje. Delo mediatorjev je pomagati ljudem kot nevtralna tretja

oseba, da najdejo rešitev pravnega spora, ki je zanje sprejemljiva.2

5. MEDIACIJA V SLOVENIJI

Mediacija v Sloveniji ni zakoreninjen način reševanja sporov, slovenci imamo raje pravde na

sodiščih, kar dokazuje veliko število sodnih zadev in s tem sodnih zaostankov. Dodatna ovira

2 Mitja Felc, Delo, kronika, 11.04.20116

pri nekaterih ljudeh pa je napačna predstava, kaj mediacija sploh je. Mediacija ni svetovanje

ali psihoterapija, prav tako je zgrešena primerjava z družinsko terapijo. Mediator ni

psihoterapevt, nekateri pa mediatorje primerjajo ali celo enačijo s svetovalci v centrih za

socialno delo. Problem mediacije je tudi v tem, da nekateri vidijo v mediaciji priložnost za

lahek zaslužek s tem, da si mediacijo razlagajo po svoje in ljudem prodajajo kvazi družinsko

svetovanje ali celo kvazi psihoterapijo. Na ta problem opozarjajo pri Društvu mediatorjev

Slovenije.3

Te nevarnosti ni, če gre za sodišču pridruženo mediacijo, kjer je mediator lahko izbran ali

imenovan iz seznama mediatorjev, na katerega se uvrstijo tisti, ki izpolnjuje pogoje po zakonu

o alternativnem reševanju sporov in pravilniku o mediatorjih pri sodiščih. Na Okrožnem

sodišču v Ljubljani mediatorja ni možno izbrati, v tujini (na primer v Nemčiji, Italiji,

Nizozemski, Hrvaški) pa je to praksa. Ni pogoj, da je mediator pravnik, je pa to lahko

problem, kajti spor se naj bi končal z zapisom poravnave, ki je včasih zahtevno pravno delo,

zato, da se ne povzročijo novi spori. Negativna stran mediacije je tudi v tem, da ni cilj

mediacije odkriti resnico, ali ugotoviti popolnega dejanskega stanja, temveč dejstva, ki so

pomembna za stranke, doseči dobre medsebojne odnose, sporazumno rešitev spora in

nadaljnje sodelovanje med strankama. Pri mediaciji je pomembno, da se stranke »odprejo« ,

mediator pa mora preprečiti stranki, da bi »lovila informacije«. Ristinova meni, da je

najpomembnejša lastnost mediatorja ta, da se zna vživeti v stranke spora, ne da bi pri tem

zdrsnil v njihovo čustvo, kar imenujemo sočutje.

6. ZAKONSKA UREDITEV MEDIACIJE V SLOVENIJI

Za mediacijo na sodiščih pomeni sprejetje Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov

(ZARSS) pomembno prelomnico. ZARSS je pričel veljati 15. 12. 2009, uporabljati pa se je

začel 15. 06. 2010 (Ur. l. RS, št. 97/2009).4

3 http://www.slo-med.si/4 http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200997&stevilka=4248

7

6.1. Mediacija na sodiščih do začetka uporabe ZARSS

Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ)5, sprejet leta 2008 ne nalaga

obveznosti izvajanja postopkov mediacije, ne sodiščem, ne drugim organom. Tako je bilo

pred sprejetjem ZARSS prepuščeno odločitvi predsednikov posameznih sodišč, ki so

oblikovali programe in se tudi sami odločili, v katerih zadevah bodo mediacijo ponudili

strankam in v katerih ne. Prvi tovrstni program je bil uveden pri Okrožnem sodišču v

Ljubljani že leta 2001. Leta 2009 je take programe izvajalo deset sodišč. Programi teh sodišč

so se med seboj nekoliko razlikovali glede vrste zadev, v katerih je bila mediacija strankam

ponujena.

6.2. Mediacija na sodiščih po začetku uporabe ZARSS

Na podlagi ZARSS bo mediacija strankam po polni uveljavitvi zakona dostopna na vseh

okrajnih, okrožnih, delovnih, višjih sodiščih, kot tudi na Višjem delovnem in socialnem

sodišču. Skupaj na 64 sodiščih.

Prvostopenjska sodišča so programe morala oblikovati in pričeti z njihovim izvajanjem do

začetka uporabe zakona (15. 06. 2010), drugostopenjska pa v dveh letih od začetka uporabe

zakona (15. 06. 2012).

Programe mediacije sodišča izvajajo v sporih iz gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih

civilnopravnih razmerij v zvezi z zahtevki, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo in se

glede njih lahko poravnajo.

6.1.1. Zunajsodna mediacija

Razvoj sodišču pridružene mediacije je v Sloveniji spodbudilo tudi razvijanje mediacije, ki ni

v nobeni zvezi s sodnimi postopki. Društvo mediatorjev Slovenije, ustanovljeno leta 2006,

šteje že skoraj 400 članov. Organizacije, ki delujejo na področju mediacije pa so se povezale v

združenje MEDIOS.6

Svet Evrope je na področju mediacije izdal štiri priporočila.7 Izdelano je bilo priporočilo

CEPEJ(European Commision for the Efficiency of Justice), o učinkih teh štirih priporočil na

mediacijo. Komisija EU je pripravila »Belo knjigo« o alternativnem reševanju sporov na

5 http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200856&stevilka=23396 http://www.medios.si/7 http://ec.europa.eu/civiljustice/adr/adr_int_sl.htm

8

področju civilnega in gospodarskega prava, kjer so opredeljene metode ARS. Prav po tem

vzoru so v Društvu mediatorjev Slovenije v letu 2008 predstavili predlog Bele knjige o

mediaciji.

Komisija Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL) je sprejela

vzorčni zakon o mediaciji v gospodarskih zadevah.8

8 http://www.uncitral.org/english/workinggroups/wg_arb/wp-115-e.pdf9

7. SPORI, KI NISO PRIMERNI ZA REŠEVANJE Z MEDIACIJO

Za mediacijo so neprimerni spori:

1. Stranke ne morejo skleniti veljavnega sporazuma ali pogodbe

Smiselno je, da se mediacijski postopek zaključi s sporazumom strank in da je za stranki

zavezujoč. Sporazum se sklene kot sodna poravnava ali pa se zapiše v obliki notarskega

zapisa. Osebe, ki nimajo poslovne sposobnosti ali jim je bila odvzeta oziroma niso sposobne

za razsojanje in posledično, niso sposobne razumeti bistvenih načel in pravil postopka so

neprimerne za mediacijo. Neprimerne so tudi stranke, ki se izogibajo medsebojni

komunikaciji in soočenju.9

2. Spori, povezani z ustavnimi pravicami ali pravicami javnega reda

Kadar se stranka sklicuje na ustavne pravice ali gre za vprašanje javnega reda ali kadar gre za

pravice in obveznosti, s katerimi stranki ne moreta razpolagati, je za rešitev spora potrebna

dokončna odločba, ki jo izda pristojni organ. V teh sporih stranki ne moreta sami oblikovati

rešitve v postopku mediacije.

3. Spori v katerih je potrebna začasna odredba sodišča

Izvršljivo začasno odredbo za trenutno - nujno ureditev razmerij med strankama lahko izda le

sodišče. Če je potrebno izdati začasno odredbo, da se začasno uredi razmerje med strankama,

bo mediacija za reševanje spora neprimerna. Stranki pa se lahko ob začetku postopka

mediacije dogovorita o začasni ureditvi njunega razmerja.

4. Spor je neprimeren za mediacijo, če gre za pravna vprašanja

Mediacija je neprimerna za reševanje sporov, glede pravnih vprašanj. O vsebini prava naj

odloča sodišče.

5. Stranka je prepričana, da bi na sodišču zmagala

Stranka, ki je prepričana, da bo v sodnem postopku zmagala, bo težje prepričati v mediacijo,

ker ne bo pripravljena sklepati kompromise in s tem popuščanja.

9 Folberg, Milne, Divorce mediation 1988, str.1710

6. Nekateri mediatorji pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pravijo, da za mediacijo niso

primerni spori v kompleksnih in težkih zadevah ali v katerih nastopa kot ena stranka država.

Pravila, ki jih morajo upoštevati stranke pri mediaciji, ker se drugače ob kršenju teh pravil

mediacija prekine oz. zaključi kot neuspešna:

- ohranjanje dostojanstva in spoštovanje nasprotne strani;

- stranka mora biti tiho, ko govori druga stranka in je ne prekinjamo;

- enakopravnost v pogovoru;

- odsotnost nasilja, sovražnosti, groženj in žalitev.

Mediacija ni primerna, če je med strankama podana spolna zloraba ali nasilje v družini.

Zmotno je pričakovati, da bi žrtev s storilcem iskala skupno in sporazumno rešitev spora. Sam

element nasilja ne pomeni gotovosti, da je podana neprimernost mediacije. Zato mora

mediator ali sodnik vsak primer posebej preučiti ter preveriti vpliv nasilja na razmerje med

strankama ter vpliv nasilja na potek mediacijskega postopka.10 Priporoča se, da se družinski

spori ne rešujejo z mediacijo takoj po vložitvi tožbe, saj so čustva takrat še zelo močna in

stranke še niso pripravljene na oblikovanje rešitve. V civilnih zadevah naj sodnik po pregledu

spisa presodi, kdaj naj se zadeva rešuje v mediaciji. Ne glede na vrsto spora pa z mediacijo ni

primerno reševati spora, če bi mediator svojo nevtralnost ogrozil s tem, da bi med samim

postopkom, ki teče povsem neformalno, vsiljeval strankam svoje ideje in predstave.

Nenazadnje bi ga takšno dejanje pripeljalo do nevarnosti zlorabe oblasti. V družinsko pravnih

sporih tudi obstaja nevarnost, da bi mediator svojo zgodovino projeciral na zgodovino strank

in lastne probleme poskušal reševati na tujem objektu namesto problemov strank.11 Mediacija

ni nadomestilo za ustrezno komuniciranje v organizaciji ali za menedžersko delo in

odgovornost. V primerih diskriminacije ali nadlegovanja, ki zahteva poglobljeno raziskavo ali

celo sodno obravnavo, mediacija ni primerna za rešitev takšnega problema. Prav tako

mediacija ne sme zmanjševati pravice, ki gredo stranki iz kolektivne pogodbe ali zakona, ker

je lahko nezakonita. Postavlja se vprašanje smiselnosti mediacije v primerih, ko zahteva

stranke ni sporna (izplačilo in višina regresa, itd.). Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je v

10 Kraljić, Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru št. 1/2009.11 Več o tem Lina Colarič, Vloga mediatorja v družinskopravnih sporih, Diplomsko delo, Maribor 2010.

11

svojem priročniku Mediacija (2009) opredelila primernost mediacije za reševaje delovnih

sporov.12 13

V šoli z mediacijo ni primerno reševati sporov, ki so posledica vandalizma, kraje, hujših

pretepov, ki imajo za posledico različne poškodbe in do katerih pride zaradi izkazovanja

moči, ustrahovanja in izživljanja nad šibkejšim, spolnega nasilja, izsiljevanja in kadar skupina

izvaja nasilje nad posameznikom.14

8. ZAKLJUČEK

Mediacija ni iznajdba današnjega časa, temveč je prilagoditev nečesa, kar je že obstajalo v drugih kulturah in drugih časovnih obdobjih. Kljub temu, da je prve ideje o uvedbi mediacije v naš pravni sistem zaslediti v letu 1995 in da so prvi mediacijski projekti stekli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kot ena izmed oblik reševanja sporov, pa so vsi videli v mediaciji priložnost za zmanjšanje sodnih zaostankov. Res je, da mediacija v Sloveniji nima dolgoletne zgodovine in da ni primerna za reševanje vseh vrst sporov ima pa nesporne prednosti in kvaliteto, ki jih nima nobena druga metoda reševanja sporov.

12 Srebre Ana, Mediacija kot način reševaja delovnih sporov, Diplomsko delo, Ljubljana 2010 13 http://mediacija.zsss.si/uploads/b3/0L/b30LFAxgVsca0VQneE6ekQ/Mediacija-prirochnik.pdf14 Več o tem Vzgojni načrt OŠ Velika Dolina 2010/2011

12

9. LITERATURA IN VIRI

MONOGRAFIJE IN ČLANKI

1. KORENJAK KRAMAR, Mediacija kot pomoč zagovorništvu 2008, str. 9

2. FELC Mitja, Delo, kronika, 11. 04. 2011.

3. COLARIČ Lina, Vloga mediatorja v družinskopravnih sporih, Diplomsko delo,

Maribor 2010

4. KRALJIĆ Suzana, Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru, št. 1/2009.

5. SREBRE Ana, Mediacija kot način reševanja delovnih sporov, Diplomsko delo,

Ljubljana 2010.

6. Vzgojni načrt OŠ Velika Dolina 2010/2011

7. FOLBERG, MILNE, Divorce mediation 1988, str.17

INTERNETNI VIRI

1. Društvo mediatorjev Slovenije

http://www.slo-med.si/

2. Organizacije, ki so se povezale v društvo MEDIOS

http://www.medios.si/

3. Priročnik Mediacija za reševanje sporov na delovnem mestu po mirni poti

http://mediacija.zsss.si/uploads/b3/0L/b30LFAxgVsca0VQneE6ekQ/Mediacija-prirochnik.pdf

4. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), Ur. l. RS, št. 97/2009

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200997&stevilka=4248

13

5. Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ)

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200856&stevilka=2339

6. Priporočila Sveta Evrope o mediaciji

http://ec.europa.eu/civiljustice/adr/adr_int_sl.htm

7. UNCITRAL vzorčni zakon o mediaciji v gospodarskih zadevah

http://www.uncitral.org/english/workinggroups/wg_arb/wp-115-e.pdf

PRAVNI VIRI

1. Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991-I s spremembami, Ljubljana 1991

2. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), Ur. l. RS, št. 97/2009

3. Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ), Ur. l.RS, št.56/2008

4. Zakon o pravdnem postopku (UPB-3), Ur. l. RS, 73/2007 s spremembami, Ljubljana

2007

14