Embed Size (px)
Citation preview
DAVKI
MATJAŽ KOVAČ
Višješolski strokovni program: Ekonomist
Učbenik: Davki
Gradivo za 2. letnik
Avtor:
mag. Matjaž Kovač, univ. dipl. prav.
B2 d.o.o.
Višja strokovna šola, Ljubljana
Strokovna recenzentka:
mag. Katja Gorjup, univ. dipl. prav.
Lektorica:
Nataša Colja, prof. slov. jezika
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
336.22(075.8)(0.034.2)
KOVAČ, Matjaž, 1972-
Davki [Elektronski vir] : gradivo za 2. letnik / Matjaž Kovač. -
El. knjiga. - Ljubljana : Zavod IRC, 2010. - (Višješolski
strokovni program Ekonomist / Zavod IRC)
Način dostopa (URL): http://www.zavod-irc.si/docs/Skriti_dokumenti/
Davki-Kovac.pdf. - Projekt Impletum
ISBN 978-961-6824-35-4
251893504
Izdajatelj: Konzorcij višjih strokovnih šol za izvedbo projekta IMPLETUM
Založnik: Zavod IRC, Ljubljana.
Ljubljana, 2010
Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje je na svoji 124. seji dne 9. 7. 2010 na podlagi 26.
člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 16/07-ZOFVI-UPB5, 36/08 in
58/09) sprejel sklep št. 01301-4/2010 / 11-2 o potrditvi tega učbenika za uporabo v višješolskem izobraževanju.
© Avtorske pravice ima Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije.
Gradivo je sofinancirano iz sredstev projekta Impletum ‘Uvajanje novih izobraževalnih programov na področju višjega strokovnega
izobraževanja v obdobju 2008–11’.
Projekt oz. operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo RS za šolstvo in šport. Operacija se
izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete ‘Razvoj človeških virov in
vseživljenjskega učenja’ in prednostne usmeritve ‘Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja’.
Vsebina tega dokumenta v nobenem primeru ne odraža mnenja Evropske unije. Odgovornost za vsebino dokumenta nosi avtor.
I
KAZALO VSEBINE
PREDGOVOR ....................................................................................................................................................... 3 1 DAVČNI SISTEM ......................................................................................................................................... 5
1.1 SPLOŠNO O DAVČNEM SISTEMU ................................................................................................... 5 1.1.1 Načela obdavčevanja ......................................................................................................................... 7
1.1.1.1 Davčno finančna načela ........................................................................................................... 7 1.1.1.2 Ekonomsko davčna načela ....................................................................................................... 7 1.1.1.2 Socialno politična načela ......................................................................................................... 8 1.1.1.4 Pravno administrativna načela ................................................................................................. 8
1.1.2 Davčni subjekt ................................................................................................................................... 8 1.1.3 Davčni objekt ..................................................................................................................................... 9 1.1.4 Davčna osnova ................................................................................................................................... 9 1.1.5 Davčna stopnja .................................................................................................................................. 9 1.1.6 Cilji davčnega sistema ..................................................................................................................... 11
1.2 SISTEM NEPOSREDNEGA IN POSREDNEGA OBDAVČEVANJA ............................................. 12 1.2.1 Sistem neposrednih davkov ............................................................................................................. 12
1.2.1.1 Obdavčitev dohodkov fizičnih oseb (dohodnina) .................................................................. 12 1.2.1.2 Obdavčitev dohodka pravnih oseb ......................................................................................... 12 1.2.1.3 Poseben davčni režim v ekonomskih conah ........................................................................... 12
1.2.2 Sistem posrednih davkov .................................................................................................................... 12 1.2.2.1 Davek na dodano vrednost ..................................................................................................... 13 1.2.2.2 Trošarine ................................................................................................................................ 13 1.2.2.3 Davek na motorna vozila ....................................................................................................... 13 1.2.2.4 Davki na mednarodno trgovino .............................................................................................. 14 1.2.2.5 Davek na promet z nepremičninami ....................................................................................... 14 1.2.2.6 Davek na posest stavb ............................................................................................................ 16 1.2.2.7 Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč ............................................................................ 16 1.2.2.8 Davek na dediščine in darila .................................................................................................. 17 1.2.2.9 Davek na dobitke od iger na srečo ......................................................................................... 18
1.2.3 Financiranje socialnega zavarovanja ............................................................................................... 18 1.2.4 Organi pristojni za pobiranje davkov, carin in drugih javnih dajatev .............................................. 18
1.2.4.1 Davčna uprava RS .................................................................................................................. 18 1.2.4.2 Carinska uprava RS ................................................................................................................ 19
2 DOHODNINA .............................................................................................................................................. 21 2.1 SUBJEKTI OBDAVČEVANJA Z DOHODNINO ............................................................................. 21 2.2 VIRI OBDAVČEVANJA Z DOHODNINO ........................................................................................ 22
2.2.1 Dohodek iz zaposlitve...................................................................................................................... 23 2.2.2 Dohodek iz dejavnosti ..................................................................................................................... 27 2.2.3 Dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti .................................................................. 28 2.2.4 Dohodek iz oddajanja premoženja v najem ..................................................................................... 29 2.2.5 Dohodek iz prenosa premoženjske pravice ...................................................................................... 29 2.2.6 Dobiček iz kapitala ......................................................................................................................... 30
2.3 DAVČNE OLAJŠAVE ........................................................................................................................ 31 3 DAVEK OD DOHODKA PRAVNIH OSEB ............................................................................................. 36
3.1 SPLOŠNO O KORPORACIJSKEM DAVKU (DAVEK OD DOHODKOV PRAVNIH OSEB) ...... 36 3.2 ZAVEZANCI ZA DAVEK IN DAVČNA OBVEZNOST .................................................................. 37 3.3 DAVČNA OSNOVA ........................................................................................................................... 37 3.4 DAVČNI ODTEGLJAJ ....................................................................................................................... 37 3.5 REZERVACIJE IN PREVREDNOTENJE ......................................................................................... 38 3.6 DAVČNO PRIZNANI PRIHODKI ..................................................................................................... 39 3.7 DAVČNO NEPRIZNANI ODHODKI ................................................................................................ 40 3.8 AMORTIZACIJA ................................................................................................................................ 42 3.9 IZGUBA .............................................................................................................................................. 42 3.10 OBDAVČEVANJE POSLOVNIH DOBIČKOV ................................................................................ 42 3.11 PRENOSNE (TRANSFERNE) CENE ................................................................................................ 43 3.12 OBDAVČITEV PRI PRENOSU PREMOŽENJA ............................................................................... 45 3.13 OBDAVČITEV PRI ZAMENJAVI KAPITALSKIH DELEŽEV ....................................................... 46 3.14 OBDAVČITEV PRI ZDRUŽITVAH IN DELITVAH ........................................................................ 46 3.15 DAVČNE OLAJŠAVE ........................................................................................................................ 47
II
4 DAVEK NA DODANO VREDNOST ........................................................................................................ 52 4.1 SPLOŠNO O DDV............................................................................................................................... 52 4.2 DAVČNI ZAVEZANEC ZA DDV ...................................................................................................... 54 4.3 PREDMET OBDAVČITVE Z DDV ................................................................................................... 54 4.4 KRAJ OBDAVČITVE Z DDV ............................................................................................................ 55 4.5 OPROSTITVE PLAČILA DDV ......................................................................................................... 57 4.6 OBRAČUNAVANJE IN PLAČEVANJE DDV .................................................................................. 57 4.7 POSEBNOSTI PRI POSTOPKIH OBDAVČEVANJA Z DDV ......................................................... 59
4.7.1 Mali zavezanci ................................................................................................................................. 59 4.7.2 Potovalne agencije ........................................................................................................................... 59 4.7.3 Dragocenosti in umetniški izdelki .................................................................................................... 59 4.7.4 Plačana realizacija............................................................................................................................ 60
4.8 PRIMERI KNJIŽENJ DDV ................................................................................................................. 60 5 DAVČNI POSTOPEK ................................................................................................................................. 65
5.1 SPLOŠNO O DAVČNEM POSTOPKU .............................................................................................. 65 5.2 DAVČNA OBVEZNOST .................................................................................................................... 67 5.3 NAČIN IZPOLNITVE DAVČNE OBVEZNOSTI .............................................................................. 68 5.4 DAVČNI POSTOPEK ......................................................................................................................... 73 5.5 ODMERA DAVKA ............................................................................................................................. 74 5.6 PRAVNA SREDSTVA ........................................................................................................................ 77 5.7 DAVČNA IZVRŠBA ........................................................................................................................... 78 5.8 SAMOPRIJAVA .................................................................................................................................. 79
6 LITERATURA ............................................................................................................................................. 81 6.1 Literatura .............................................................................................................................................. 81 6.2 Pravni viri ............................................................................................................................................. 82
Davki
3
PREDGOVOR
Gloria discipuli, gloria magistri
(Slava učenca je slava učitelja)
Dragi študentje/ke!
Pred vami je prva izdaja gradiva za predmet davki. Med pripravo gradiva me je vodila
predvsem želja po čim bolj preprosti in razumljivi vsebini tega zelo kompleksnega pravnega
področja.
Moderen in uspešen ekonomist mora dandanes v splošnih okvirih poznati celotno področje
delovanja poslovne organizacije, kateri pripada. Velik del le-te zavzemajo tudi odločitve na
področju davkov. Pametne, preudarne, hitre in koristne odločitve na poslovnem področju so
lahko gonilna sila nekega poslovnega sistema. Pri tem ima poznavanje davčnih zakonitosti
tako materialnih kot tudi procesnih eno od odločilnih vlog v boju s konkurenco na
ekonomskem in finančnem trgu.
Za pristop k članstvu Republike Slovenije v EU je bilo treba prevzeti pravni red EU tudi na
področju javnih financ in davčnega prava. V obsegu davčne reforme obdavčevanja fizičnih
oseb je bila izpostavljena globalna razbremenitev zavezancev v nižjih dohodkovnih razredih,
preglednejša davčna obravnava dohodkov in enakomernejša razporeditev davčnih bremen ter
širitev davčne osnove. Davčna reforma obdavčevanja pravnih oseb pa je obsegala razširitev in
zaščito davčne osnove, enakopravnost obravnavanja subjektov na trgu ter vzpostavitev
sistema za odpravo mednarodne dvojne obdavčitve dohodkov in premoženja. Poleg zgoraj
omenjenih sprememb obdavčevanja je bilo potrebno tudi spremeniti sistem obdavčevanja z
DDV predvsem evropskega elementa (intrakomunitarna prodaja). Na sistemskem področju se
je spremenil Zakon o davčnem postopku, ki je na novo uredil določene segmente postopka
odmere davka in podal davčnim oblastem nove zadolžitve v okviru davčne reforme.
Za konec vam, dragi študentje/ke, želim veliko uspehov ob prebiranju gradiva in osvajanju
znanj, ki so za življenje še kako pomembna.
V Mariboru, marca 2010 mag. Matjaž Kovač
Davki
4
Davki
5
1 DAVČNI SISTEM
TEMELJNI CILJI POGLAVJA
Študent v prvem delu tega gradiva osvoji temeljne pojme davčnega sistema kot so; davčni
objekt, davčni subjekt, davčna osnova, davčna stopnja in dohodkovna izravnava med
centralnimi in lokalnimi oblastmi. Poudarek je na splošnem razumevanju delovanja davčnega
sistema z upoštevanem davčnih načel. V nadaljevanju poglavja študent spozna temeljne oblike
obdavčevanja, ki jih bo natančneje predelal v nadaljnjih poglavjih tega gradiva.
Davki so zgodovinska kategorija, znaniso od takrat, ko obstaja država. So sredstvo za
pridobivanje dohodkov države in lokalnih skupnosti. Temeljna značilnost davkov je prisila
pri plačevanju, saj je zavezanec za davek sankcioniran, če ne izpolni davčne obveznosti.
Davki so derivatni prihodki države, pobirajo se v javnem interesu. Pojavlja se ime donum
(dajatev), kasneje precarium (prošnja). V teh poimenovanjih davek še ni bil obvezna dajatev.
S pretvorbo davka v obveznos,t se spremeni tudi njegovo ime (duty, impot, imposta). V starem
veku so davki bremenili tujce, zlasti podložne narode. Davki se hitreje razvijajo predvsem v
državah, kjer se tudi državna oblast hitreje organizira (Francija, Velika Britanija). Z
razvojem meščanske države postanejo davki splošna zakonita, prisilna dajatev.
1.1 SPLOŠNO O DAVČNEM SISTEMU
Davčni sistem predstavlja skupek vseh možnih davčnih oblik neke države. Pod davčne oblike
se podrazumevajo vsi davki, takse, dotacije, subvencije in nadomestila, ki jih država dobiva
ali daje. Davčni sistem bi moral biti terminološko sestavljen kot skladen odnos med elementi,
vendar praksa kaže, da se obdavčevanje v mnogih državah odvija preko različnih davčnih
instrumentov, od katerih ima vsak svoje cilje in načine. Glede na metodo obdavčevanja lahko
odkrijemo določene posredne cilje davčnega sistema, ki imajo svoje korenine v ekonomskih,
političnih, zgodovinskih in socialnih odnosih. Poleg standardnih davčnih oblik (davek na
dohodek fizičnih oseb, davek na dobiček pravnih oseb, prometni davki…itd.), se v davčni
praksi pojavljajo tudi določene specifične oblike obdavčevanja, katerih izdatnost je sicer
majhna, vendar pa so bili uvedeni v davčni sistem zaradi neke posebne namere. Poleg
razmejevanja na splošne in posebne dajatve je potrebno tudi natančno določiti mehanizme
dohodkovne izravnave.
Davčni sistem ni zasnovan na vnaprej definiranih načelih in znanstvenih principih, ampak je
odraz kompromisa različnih političnih sil, ki so podvržene zgodovinskemu razvoju in željam
po uvajanju novih dajatev, ki bi bile izdatnejše za državo in ekonomsko ugodnejše za
posameznike. V nekaterih državah so se lotili reševanja tega problema z zakonodajne strani.
Uvedli so posebni sistemski zakon, ki v svojih določbah urejuje splošna davčno finančna
razmerja, tako da je število konfliktnih primerov znižano na minimum.
Zelo pomemben element uspešnega delovanja davčnega sistema je oblika dohodkovne
izravnave ali sistematično razporejanje javnih sredstev med državo in teritorialnimi enotami.
Glede na različnost pri razporejanju javnih nalog med posameznimi javnopravnimi telesi se
upoštevajo tudi razlike pri financiranju nalog in ukrepov javnopravne narave. V primeru
organiziranja samostojnosti teritorialnih enot se zahteva določena horizontalna enakost.
Razlogi za horizontalno enakost se kažejo predvsem v enakomernosti razporejanja davčnega
bremena, neobstoja kvantitativnih in kvalitativnih razlik pri zadovoljevanju posameznih
Davki
6
potreb v delih države in zmanjševanju razlik ustvarjenega narodnega dohodka po
prebivalstvu.
Poznamo več vrst dohodkovnih izravnav. Horizontalna finančna izravnava označuje
urejanje finančnih razmerij v okviru enega javnopravnega telesa, medtem ko pri vertikalni
finančni izravnavi opazujemo finančne odnose med ožjimi in širšimi javnopravnimi telesi.
Domača finančna izravnava obravnava razmerja med domačimi finančnimi telesi, medtem
ko mednarodna finančna izravnava pomeni omejevanje finančne suverenosti v korist
medsebojnega skupnega urejanja finančnih razmerij.
Po načinu razdeljevanja dohodka ločimo med aktivno in pasivno finančno izravnavo. Aktivna
finančna izravnava ureja razporeditev javnih prihodkov med teritorialnimi enotami. Ta
razporeditev prihodkov lahko nastane na podlagi pravice do določanja virov in vrst davščin,
pravice do razpolaganja z vsemi prihodki oziroma delom in pravice do odmere in pobiranja
davkov določene lokalne skupnosti. Razporeditev dohodkov med širšimi in ožjimi lokalnimi
skupnostmi imenujemo vertikalna aktivna finančna izravnava. Pri tem ločimo sistem lastnih
izvirnih prihodkov, sistem skupnih prihodkov in mešani sistem.
Sistem lastnih izvirnih prihodkov se lahko deli v sistem vezane separacije, kjer izključno
najširša teritorialna enota razporeja davčne prihodke na ožje teritorialne enote po vnaprej
določenih merilih in sistem skupne separacije, kjer vsaka enota zase hkrati obdavčuje isti
davčni objekt in z zbranimi sredstvi financira naloge iz svoje pristojnosti. V sistemu skupnih
prihodkov ni finančne avtonomije posameznih teritorialnih enot, saj je pravica urejanja
davščin dana samo eni teritorialni enoti, ostale pa so lahko udeležene pri teh prihodkih,
oziroma se jim od skupnega prihodka odmeri določen znesek. Mešani sistem razporejanja
dohodkov je kombinacija obeh zgoraj omenjenih sistemov. Tudi pri njem se oblikujeta dve
obliki sistema. Pri kvotnem sistemu pripada pravica urejanja obdavčitve samo eni oblasti
(navadno širši), medtem ko ožje teritorialne enote sodelujejo samo v določeni kvoti. Drugi
sistem je sistem dopolnilne obdavčitve, ki določa upravičenje urejanja davščin samo najvišji
politično teritorialni enoti, medtem ko imajo ožje teritorialne enote pravico dopolnilne
obdavčitve.
Pri horizontalni aktivni finančni izravnavi razporejamo davčne dohodke tako, da
zmanjšujemo razlike med določenimi teritorialnimi enotami. To lahko storimo tako, da z
neposrednim prenosom sredstev revnejšim teritorialnim enotam zagotovimo potrebna
finančna sredstva preko vertikalne finančne izravnave, kjer se z prerazporejanjem sredstev
lahko zmanjšujejo razlike davčne moči posameznih teritorialnih enot.
S pasivno finančno izravnavo razporejamo naloge in ukrepe povezane z javnimi izdatki med
teritorialnimi enotami oziroma lokalnimi skupnostmi. Pri tem ima velik pomen stopnja
centralizacije in decentralizacije v posameznih državah.
Davki
7
1.1.1 Načela obdavčevanja
1.1.1.1 Davčno finančna načela
Glede na dejstvo da se javni prihodki ravnajo po javnih odhodkih so davčno finančna načela
na najvišji stopnji hierarhije načel obdavčevanja. V primeru kolizije se najprej upoštevajo
davčno finančna načela, šele po tem se lahko uporabijo za nastali primer ostala davčna načela.
Načelo izdatnosti označuje, da morajo davki z ostalimi javnimi dajatvami omogočiti sredstva,
ki so neobhodno potrebna za pokritje planiranih odhodkov. To načelo mora biti v popolnosti
zadovoljeno, če želimo imeti pozitivni proračunski saldo. V širšem smislu to načelo nima
absolutne prednosti pred ostalimi načeli, saj se širina javnih odhodkov določa preko
ekonomskih, socialnih ter političnih posledic.
Načelo elastičnosti zahteva, da se davki časovno in vsebinsko prilagodijo spremembam v
višini javnih izdatkov. Načelo elastičnosti je varianta načela izdatnosti, kar pomeni, da je to v
bistvu načelo izdatnosti, ki ni obravnavano v nekem časovnem obdobju (proračunsko leto),
ampak obravnava trenutno dogajanje glede proračunskega ravnovesja.
1.1.1.2 Ekonomsko davčna načela
Obdavčevanje vpliva na makroekonomske in mikroekonomske efekte. Davek zmanjšuje
ekonomsko moč posameznika in s tem spreminja njegovo ekonomsko sfero. Makroekonomski
vpliv davkov se kaže glede na velikost agregatne potrošnje. Davčni prihodki oscilirajo z
konjukturnimi gibanji nacionalnega dohodka, spremembe v davčnih stopnjah pa lahko
vplivajo na gospodarsko aktivnost posameznih subjektov.
Načelo uporabnosti zahteva, da so davki postavljeni tako, da najmanj vplivajo na ekonomske
odločitve gospodarskih subjektov. Nedistorzivni so tisti davki, ki upoštevajo efekt dohodka,
kar pomeni, da zmanjšujejo zavezančev dohodek s tem, da ne spreminjajo subjektovega
obnašanja na trgu, saj se davka ne da zmanjšati niti obiti. Distorzivni davki pa delujejo preko
efekta substitucije, kar pomeni da davčni zavezanec zmanjšuje svojo davčno zavezo s
spreminjanjem obnašanja na trgu.
Načelo umerjenosti davčne obveznosti zahteva umerjenost v pogled višine obdavčevanja.
Določanje višine obdavčevanja lahko pozitivno in negativno vpliva na delovno sposobnost
posameznika in razvijanje njegove ekonomske dejavnosti.
Načelo izbora davčnega vira določa, da je potrebno obdavčevati le tiste dohodke davčnega
zavezanca, ki so dinamični, kar pomeni, da se v časovnem obdobju obnavljajo. Statično
premoženje posameznika je lahko predmet obdavčevanja le v posebnih zakonsko določenih
primerih.
Načelo stabilnosti davčnega sistema določa, da je potrebno vzpostaviti takšen davčni sistem,
ki se tekom nekega daljšega časovnega obdobja ne bo spreminjal, saj vsako spreminjanje
davčnega sistema lahko bistveno vpliva na pogoje proizvodnje in ekonomske moči
posameznika. Davčne reforme morajo biti politično, socialno in ekonomsko pogojene.
Davki
8
Načelo identitete davčnega destinatarja in nosilca davčne obremenitve posega v zakonsko
določeno dolžnost plačnika davčnega dolga in vpliva davčnega sistema na prevaljitev davkov.
Pri tem je potrebno natančno določiti subjekt obdavčevanja in vse posledice, ki izhajajo iz
določitve le tega.
1.1.1.2 Socialno politična načela
Pravičnost davkov je eden od osnovnih elementov vsakega naprednega davčnega sistema.
Pojem pravičnosti obdavčevanja se spreminja glede na časovno obdobje, socialno strukturo in
s pripadnostjo določeni šoli razlage davčnega sistema. Pravično naj bi bilo tisto obdavčevanje,
ki je splošno in enakomerno razporejeno med vse davčne zavezance.
Načelo splošnosti davkov določa, da morajo vsi davčni subjekti sodelovati pri plačevanju
davkov. Rezidenti držav so dolžni plačevati davke na svoj svetovni dohodek, medtem ko so
nerezidenti dolžni plačevati samo tisti davek, ki se nanaša na teritorialni vir obdavčevanja.
Splošnost predstavlja formalni pogoj pravičnosti.
Medtem ko splošnost predstavlja formalni pogoj pravičnosti, pomeni načelo enakomernosti
plačevanja davkov
možnost plačevanja dajatev glede na subjektivno ekonomsko moč
posameznika. Subjekti z isto ekonomsko močjo morajo plačati isto višino davkov, medtem ko
naj bi subjekti z večjo ekonomsko močjo, plačevali višjo dajatev. Načelo enakomernosti
plačevanja davkov velikokrat prihaja v kolizijo z načelom splošnosti davkov.
1.1.1.4 Pravno administrativna načela
Smisel pravno administrativnih načel je, da se ugotovi pravno razmerje med davčnim
organom in davčnim zavezancem in da se davčna zaveza izpolni na najhitrejši in
najpopolnejši način, z najmanj stroški in z vsemi ugodnostmi za posameznika.
Načelo zakonitosti davkov določa, da je mogoče samo z ustavo in zakoni ustanoviti, potrditi
in spreminjati davke in ostale javne dajatve. To načelo je v davčnem sistemu tako pomembno,
da ga nekatere države sprejemajo kot ustavno načelo in ga implementirajo v svoje ustave.
Pravne značilnosti tega načela so oblikovane v petih zahtevah, in sicer:
samo zakon lahko predpisuje izvor davčnega prava,
tolmačenje davčnih norm je mogoče samo v restriktivnem okviru,
mogoča je analogija davčnih norm, vendar v omejenem obsegu,
nedopustna je retroaktivnost in
vsi davki morajo biti zakonsko jasni in natančno definirani.
Načelo minimiziranja administrativnih stroškov se nanaša na zahtevo po ekonomičnosti
obdavčevanja, kar pomeni, da morajo biti stroški pobiranja davkov minimalni. V primeru, da
je razlika med bruto plačilom davkov in neto plačilom davkov minimalna, se to načelo v
celoti uporablja in udejanja. Če so administrativni stroški večji od razlike med neto in bruto
osnovo, to posledično vpliva na proračunsko ravnovesje, saj se pojavi proračunski deficit.
1.1.2 Davčni subjekt
Davčni subjekt je lahko fizična ali pravna oseba, ki ji davčno pravo priznava lastnost pravne
osebe in je nosilec pravic in dolžnosti v davčno pravnem razmerju. V davčnem sistemu imamo
vedno dva davčna subjekta. Aktivni davčni subjekti so tiste osebe, ki predpisujejo
Davki
9
obdavčevanje in pridobivajo na zakonskem temelju davčne prihodke, pasivni davčni subjekti
pa so tiste osebe, ki so obenem tudi davčni zavezanci (plačujejo davčne dajatve). Aktivni
davčni subjekti uvajajo davčno razmerje, v katerega vstopajo pasivni davčni subjekti. Zato
imajo aktivni davčni subjekti večje pravice, pasivni davčni subjekti pa večje dolžnosti.
Lastnosti aktivnih davčnih subjektov prenehajo s prenehanjem zakonsko določenih pravic,
lastnosti pasivnih davčnih subjektov pa prenehajo z izpolnitvijo pogojev, ki temeljijo na
zakonskem dejanskem stanu davčno pravnega razmerja.
1.1.3 Davčni objekt
Davčni objekt lahko proučujemo z dveh gledišč in sicer s finančnega in s pravnega. Finančna
znanost obravnava davčni objekt kot materialno osnovo za obdavčevanje oziroma
manifestacijo ekonomske moči davčnega zavezanca. Pravna znanost davčni objekt predstavlja
kot nekatera objektivna dejstva, katera imajo za posledico nastanek davčne obveznosti. Ta
objektivna dejstva, na katera pravo veže dolžnost davčne obveznosti, so lahko: eksistenca
fizične osebe, pravo, denar, transakcije ter vse mogoče manifestacije ekonomske moči
posameznika. Da bi nastala davčna obveznost, je potrebno, da se zgodi nek dogodek, kar
pomeni, da pride do spremembe ekonomske moči posameznika. Ta dogodek mora biti
podvržen zakonskemu dejanskemu stanu, kar pomeni, da je abstraktna slika konkretnega
dejanskega dogajanja. Poleg tega je potrebna tudi povezava s subjektivnim dejanskim stanjem
(oz. davčnim zavezancem). Ta vzročna zveza nam dokazuje odnos med objektivnim in
subjektivnim dejanskim stanjem. Od davčnega objekta je potrebno ločiti davčni vir, ki
predstavlja vse dobrine, iz katerih davčni zavezanec črpa ekonomsko moč za plačilo davka
1.1.4 Davčna osnova
Najvažnejši element obdavčevanja je davčna osnova, ki se definira kot v vrednosti izražen
davčni objekt..
Vrednost davčnega dolga nastane, če se na davčno osnovo določi davčna
stopnja. V primeru, da imamo na davčno osnovo vezanih več davčnih stopenj za določeno
vrednost davčnega objekta, se lahko davčna osnova deli glede na vrednost davčne osnove, ki
zapade pod določeno davčno stopnjo.
Stvarna davčna osnova se določa na osnovi podatkov, ki odražajo stvarno ekonomsko moč
davčnega zavezanca, medtem ko se predpostavljena davčna osnova določa na osnovi
predpostavke, da je davčni zavezanec ustvaril oziroma mogel ustvariti določeni prihodek, ali
da poseduje premoženje določene vrednosti. Višina davčne osnove se lahko določi preko
posebnih metod ugotavljanja davčne osnove .
1.1.5 Davčna stopnja
Odnos davka glede na davčno osnovo določa davčna stopnja. Če ugotavljamo razmerje med
gibanjem davčne stopnje in gibanjem davčne osnove, so lahko davčne stopnje proporcionalne,
progresivne in degresivne.
Pri proporcionalnih stopnjah odnos med davčnim dolgom in davčno osnovo ostaja vedno
isti, saj se z večanjem davčne osnove davčna stopnja ne spreminja. Progresivna davčna
stopnja ima pri povečanju davčne osnove za posledico povečanje davčne stopnje. Progresija
je lahko enakomerna, rastoča ali padajoča. Povečevanje stopnje ne more iti v neskončnost, saj
na določenem nivoju davčne osnove preide progresivna stopnja v proporcionalno.
Davki
10
Obdavčevanje s progresivnimi davčnimi stopnjami je mogoče preko direktne in indirektne
progresije. Direktna progresija se pojavlja v dveh metodah. Pri metodi globalne progresije se
sistematika obdavčevanja deli na dva dela. Na eni strani je davčna osnova razdeljena v
enakomerne skupine (razrede). Te razrede je potrebno upoštevati za določeno davčno stopnjo.
Tudi pri drugi metodi, metodi razčlenjene progresije, se davčna osnova razdeli na posamezne
razrede. Razlika se kaže pri določanju davčne stopnje. Po tej metodi se davčna stopnja določi
za najnižjo vrednost davčne osnove določenega razreda v absolutni vrednosti, vsaka višja
vrednost davčne osnove določenega razreda pa upošteva absolutno vrednost in odstotkovno
vrednost tistega dela davčne osnove določenega razreda, ki je višji od najnižje vrednosti
davčne osnove določenega razreda.
Indirektna progresija predstavlja način obdavčevanja, kjer davčne stopnje niso progresivne,
vendar se progresivni učinek dobi preko odbitkov, s katerimi se zmanjšuje zavezančev
dohodek pri postopku ugotavljanja davčne osnove. Bistvo degresivnih davčnih stopenj je
zmanjševanje le teh pri povečevanju davčne stopnje.
Tabela 1: Proporcionalna stopnja
Davčni
zavezanec
Davčna osnova Davčna stopnja
v %
A 50.000 20
B 100.000 20
C 150.000 20
Tabela 2: Navadna progresija
Davčni
zavezanec
nad do Davčna stopnja
v %
A - 500 4
B 500 1000 6
C 1000 1500 10
D 1500 2500 15
E 1500 5000 25
Tabela 3: Stopničasta progresija
nad do Davek
- 428.000 17 %
428.000 856.000 72.000 + 35 % nad 428.000
856.000 1.285.000 222.000 + 37 % nad
856.000
Tabela 4: Degresivna stopnja
Davčni
zavezanec
Davčna osnova Davčna stopnja
v %
A 50.000 12
B 100.000 9
C 150.000 6
Davki
11
1.1.6 Cilji davčnega sistema
Davčni sistem ima lahko ekonomske, socialne in politične cilje. Ekonomski cilji se delijo na
mikroekonomske in makroekonomske cilje. Mikroekonomski cilji lahko preko davčnega
sistema:
favorizirajo določene gospodarske veje,
povečujejo delovno vsebino pri davčnih zavezancih,
stimulirajo tuja vlaganja,
povečujejo razvoj nerazvitih delov države,
pospešujejo investicijske primere.
Makroekonosmki cilji vplivajo na odnose osnovnih makroekonomskih agregatov. Stabilnost
cen in polna zaposlenost se dosega z delovanjem davka na spremembe agregatne ponudbe
(davek na potrošnjo). Kadar s povečanjem davčne obveznosti želimo agregatno ponudbo
zmanjšati, pomeni, da restriktivno vplivamo na davčno politiko. Restriktivna davčna politika
lahko vodi do zniževanja cen v primeru, ko na trgu nastane višek agregatnega povpraševanja
nad agregatno ponudbo, kar vodi do pojava inflacije. V obratnem primeru mora davčna
politika delovati ekspanzivno, kar pomeni, da mora dvigniti agregatno povpraševanje, tako da
vpliva na davčni sistem v smislu večanja dohodka davčnega zavezanca. To se lahko ustvari z
ukinjanjem davkov, zniževanjem davčnih stopenj in uveljavljanjem davčnih olajšav. Pri
ravnovesju plačilne bilance se preko davkov vpliva na zunanjetrgovinsko bilanco.
Mednarodna menjava se bo pozitivno spremenila, če se bo pri obdavčevanju upoštevalo
načelo namembne države in ne načelo države izvora blaga.
Socialni cilji davčnega sistema se nanašajo na odpravljanje razlik v materialnem položaju
davčnih zavezancev. Davki morajo imeti svojo redistribucijsko funkcijo. Davek na dohodek je
največkrat tisti davek, ki se pojavlja kot progresiven, kar pomeni, da vpliva na ekonomsko
moč tistih davčnih zavezancev, katerih davčna osnova je večja. Socialno politični cilji se
lahko dosežejo na različne načine:
z diferenciranim obdavčevanjem prometa,
s standardnim odbitkom glede na eksistenčni minimum,
z možnostjo odbitka stroškov zdravljenja od davčne osnove davka na dohodek,
z izvzemanjem od obdavčevanja prejemkov socialnopolitične osnove,
z oprostitvijo od obdavčevanja premoženja nepremičnin malih vrednosti.
Politični cilji obdavčevanja se v modernih tržnih gospodarstvih redko formirajo. Ostali cilji se
lahko upoštevajo na temelju zdravstvene, kulturne in demografske politike. Zaradi globalne
davčne politike mora država vedno omogočiti dovolj sredstev za financiranje javnih
odhodkov, zato so fiskalni cilji vedno primarni. Načelo nevtralnosti javnih dajatev vpliva na
nosilce ekonomske politike, da uveljavljajo določene proračunske subvencije, saj le preko njih
lahko uveljavljajo tiste cilje, ki bi jih lahko ustvarili preko obdavčevanja. Pri tem
ekstrafiskalni cilji niso nepomembno sredstvo uravnavanja davčne politike, vendar se oblikuje
mnenje, da bo ekonomski razvoj posamezne države mnogo bolj uspešen, če se vse manj
vpliva na tržno alokacijo resursov. Dolgoročna ekonomska stagnacija ima svoje korenine v
progresivnem obdavčevanju, ki zmanjšuje delo in investiranje. Nevtralno obdavčevanje bo
imelo za posledico dvig ekonomske rasti in razdelitev dohodka med prebivalstvo v takšni
meri, da bo siromašno prebivalstvo dobilo večji delež dohodka.
Davki
12
1.2 SISTEM NEPOSREDNEGA IN POSREDNEGA OBDAVČEVANJA
1.2.1 Sistem neposrednih davkov
1.2.1.1 Obdavčitev dohodkov fizičnih oseb (dohodnina)
Dohodnina je davek, ki se plačuje od dohodkov fizičnih oseb, pridobljenih v posameznem
koledarskem letu. Dohodnina je prihodek državnega proračuna in proračunov samoupravnih
lokalnih skupnosti. Dohodnino bomo spoznali v nadaljevanju gradiva.
1.2.1.2 Obdavčitev dohodka pravnih oseb
Obdavčitev dohodka pravnih oseb bomo podrobneje obravnavali v posebnem poglavju.
1.2.1.3 Poseben davčni režim v ekonomskih conah
Zakon o ekonomskih conah določa pogoje in način ustanavljanja ekonomskih con ter vrste
dejavnosti v njih in pogoje za njihovo opravljanje. Določen je tudi poseben davčni režim. V
skladu in pod pogoji zakona lahko davčni zavezanec, uporabnik v ekonomski coni, uveljavlja
davčne ugodnosti zaradi:
začetnih investicij v dejavnostih, ki jih opravlja oziroma jih namerava opravljati v
ekonomski coni ter zagotavljanja novih delovnih mest, povezanih z začetno investicijo,
zagotavljanja novih delovnih mest, ki niso povezana z začetno investicijo.
Oblike davčnih ugodnosti so:
stopnja davka na dobiček pravnih oseb, določena z zakonom, ki ureja obdavčitev dobička
pravnih oseb, se zniža, vendar ne sme biti nižja od 10 %;
znižanje davčne osnove za davek od dobička pravnih oseb za znesek vlaganj v osnovna
sredstva, vendar to znižanje ne sme preseči 50 % vlaganja v koledarskem letu;
znižanje davčne osnove za davek od dobička pravnih oseb za znesek izplačanih plač
zaposlenih pripravnikov in drugih delavcev, ki jih je zaposlil v koledarskem letu in so bili
pred sklenitvijo delovnega razmerja najmanj šest mesecev prijavljeni pri Zavodu RS za
zaposlovanje, vendar to znižanje ne sme preseči 50 % tega zneska.
1.2.2 Sistem posrednih davkov
Posredni davki ali davki na potrošnjo so javne dajatve, ki se plačujejo od različnih vrst blaga
ali storitev, in sicer posredno ob nabavi in potrošnji tega blaga in storitev. Lahko so splošni,
kar pomeni, da se plačujejo za vse blago ali storitve, razen tistih, ki jih zakon izrecno izvzema
(na primer davek na dodano vrednost), ali specifični, kar pomeni, da se plačujejo le za tisto
blago oziroma tiste storitve, ki so z zakonom izrecno navedene (na primer trošarine, davek od
motornih vozil, davek na promet zavarovalnih poslov itd.). Stopnje posrednih davkov so
lahko določene ad valorem (tj. v odstotku od vrednosti blaga ali storitve, ki se obdavčuje: na
primer DDV) ali ad rem (tj. v absolutnem znesku na enoto proizvoda ali na mersko enoto: na
primer trošarine ali okoljske dajatve). V slovenskem davčnem sistemu imamo uvedeno eno
vrsto splošnega posrednega davka, tj. davek na dodano vrednost in več vrst specifičnih
posrednih davkov. Med slednjimi so najpomembnejše trošarine, davek na motorna vozila,
davek na promet nepremičnin in okoljske dajatve, poznamo pa še davek od prometa
Davki
13
zavarovalnih poslov in davek od iger na srečo. Vsi posredni davki so prihodek državnega
proračuna, razen davka na promet nepremičnin, ki je prihodek lokalne skupnosti na območju,
kjer nepremičnina leži.
1.2.2.1 Davek na dodano vrednost
Sistem DDV v Sloveniji temelji na potrošni obliki davka na dodano vrednost, s katero se
dejansko obdavčuje le končna potrošnja blaga in storitev. Sistem DDV nadalje temelji na
ozemeljskem načelu, kar pomeni, da se z DDV obdavčuje promet blaga in promet storitev, ki
je opravljen na ozemlju Slovenije in uvoz blaga v Slovenijo. Ta sistem obdavčevanja prometa
blaga in storitev je Slovenija uvedla leta 1999 in pri oblikovanju sistema uporabila izhodišča,
ki za to davčno obliko obstojijo v okviru Evropske unije (v nadaljevanju: EU). Eden od
pogojev včlanitve Slovenije v EU je namreč tudi uveljavitev sistema, ki temelji na skupno
določenih izhodiščih sistema davka na dodano vrednost. Temeljni predpis, ki uvaja sistem
DDV je Zakon o davku na dodano vrednost. Tudi ta davčni vir bo podrobneje obrazložen v
nadaljevanju.
1.2.2.2 Trošarine
Trošarina je davek, ki se plačuje ob trošenju izdelkov in je namenjen predvsem financiranju
države, šele v drugi vrsti se preko trošarin uresničujejo tudi druge politike (na primer
zdravstvena, itd.). Trošarina velja za fiskalno izredno pomemben davek, s katerim se običajno
obdavčujejo izdelki, za katere je značilno, da jih načeloma ni mogoče nadomestiti z drugimi
podobnimi izdelki in je povpraševanje po teh izdelkih relativno togo. Tako kot v državah EU,
tudi v Sloveniji trošarine temeljijo na naslednjih splošnih opredelitvah:
da je to davek na porabo;
da temelji na načelu “namembnega kraja”;
da se pretežno plačuje v absolutnih zneskih (le v primeru cigaret in nekaterih alkoholnih
pijač v % od davčne osnove);
da dopušča odlog plačila, a pod restriktivnimi pogoji (trošarinsko dovoljenje, trošarinsko
skladišče, trošarinski dokument, zavarovanje za izdelke na poti v višini 100 % trošarine).
Trošarinski zavezanec je proizvajalec ali uvoznik trošarinskih izdelkov. Plačnik trošarine pa
je oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, hrani, proda ali kupi trošarinske izdelke, oseba, ki
ima na zalogi trošarinske izdelke, za katere se spremeni višina trošarine, oproščeni uporabnik,
ki nenamensko uporabi trošarinske izdelke ter mali proizvajalec vina in žganja (fizična oseba,
ki ima v lasti oz. uporabi opremo in surovine za proizvodnjo vina in žganja).
Nadzor nad izvajanjem zakona o trošarinah opravlja Carinska uprava RS.
1.2.2.3 Davek na motorna vozila
Cestna motorna vozila so v slovenskem davčnem sistemu obremenjena z več vrstami dajatev.
Tako se od prometa motornih vozil plačujeta davek na dodano vrednost in davek na motorna
vozila. Posredno lahko kot obvezno dajatev na motorna vozila štejemo tudi letno povračilo za
ceste (plačuje se vsako leto ob registraciji vozila) in cestnino (uporabnina za avtocesto).
Večina držav članic EU ima poleg davka na dodano vrednost uvedene posebne, dodatne
prometne davke od motornih vozil. Tako tudi Slovenija dodatno (poleg DDV) obdavčuje
motorna vozila, kar določa Zakon o davkih na motorna vozila. Davek od motornih vozil se
Davki
14
plačuje po progresivni lestvici od prodajne cene vozila. Davek od motornih vozil (DMV) se
ne plačuje od priklopnih, tirnih, vodnih in zračnih vozil oziroma plovil.
Glej internetni vir: Zakon o davkih na motorna vozila
http:// zakonodaja.gov.si/rpsi/ r06/predpis_ZAKO1276.html
1.2.2.4 Davki na mednarodno trgovino
Z dnem, ko je RS pristopla k EU, je carinsko področje urejeno kot carinska unija. Tako so s
članstvom RS v EU carinski predpisi RS, razen zakona o carinski službi, prenehali veljati in
se neposredno uporablja carinska zakonodaja EU. Vendar se dejansko izvajanje carinske
zakonodaje EU še ni pričelo, zato se še vedno smiselno uporabljajo carinski zakoni RS. Tako
mora biti v skladu s carinskimi predpisi za carinsko blago po vnosu na carinsko območje
izbrana ena od carinsko dovoljenih rab ali uporab blaga, kar pomeni:
da mora biti izbran eden od carinskih postopkov,
blago mora biti vneseno v carinsko cono,
izvršen mora biti ponovni izvoz,
blago mora biti uničeno pod carinskim nadzorom ali pa prepuščeno carinskim organom v
prosto razpolaganje.
Izbira ene od zgoraj navedenih rab ali uporab je prosta in oseba izbere katero koli v skladu s
svojimi potrebami, pri čemer pa morajo biti izpolnjeni tudi predpisani pogoji za njeno
odobritev s strani carinskih organov.
Carinski dolg pri uvozu nastane pri sprostitvi blaga v prost promet in pri začasnem uvozu z
delno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev. Višina carinskega dolga je odvisna od vrednosti
blaga, ki se določa v skladu z mednarodno sprejetimi načeli, količine in carinske stopnje, ki je
predpisana v carinski tarifi oz. podzakonskih aktih ter od porekla blaga. Če gre pri uvozu za
blago po poreklu iz držav, s katerimi je Slovenija podpisala sporazum o prosti trgovini, se pri
obračunu carinskega dolga uporablja preferencialna carinska stopnja kot je predpisana v
konkretnem sporazumu. Le-te so za industrijsko blago na ravni »prosto«, za kmetijsko blago
pa so posebej določena znižanja in kvote.
Carinska zakonodaja ureja tudi oprostitve plačila uvoznih dajatev za določeno blago. Le-to je
v zakonu taksativno našteto kot na primer: predmeti za osebno uporabo, ki jih nosijo potniki s
seboj; predmeti za potrebe diplomatsko konzularnih predstavništev ter diplomatskih misij;
predmeti, ki jih fizične osebe, ki se selijo v RS, prinašajo s seboj kot svoje premoženje,
gorivo in mazivo v rezervoarjih vozil, blago namenjeno za brezplačno razdelitev osebam,
potrebnim pomoči itd.
1.2.2.5 Davek na promet z nepremičninami
Področje obdavčitve posedovanja nepremičnin v Sloveniji opredeljuje en sam davčni zakon,
in sicer zakon o davkih občanov, s katerim se odmerja davek od premoženja fizičnih oseb.
Premoženje pravnih oseb v obstoječi davčni zakonodaji neposredno ni obdavčeno. V
veljavnem pravnem sistemu pa s teoretičnega vidika obstaja nekaj različnih dajatev, ki imajo
vlogo davka na nepremičnine oziroma dopolnjujejo obstoječ davčni sistem. To sta predvsem
nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, ki ga tako za fizične kot pravne osebe predpisuje
zakon o stavbnih zemljiščih, posredno pa tudi pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest, ki jo
predpisuje zakon o gozdovih in predstavlja neke vrste davek na gozdna zemljišča z dostopno
infrastrukturo v lasti fizičnih in pravnih oseb. S praktičnega vidika lahko kot pravi dajatvi na
Davki
15
posedovanje nepremičnin štejemo le davek od premoženja oziroma njegov del, ki določa
davek na posest stavb ter nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč.
Zgled 1: Davek na promet nepremičnin
Poglejmo si delovanje davka na promet z nepremičninami na primeru. Pred dvemi leti smo
kupili trisobno stanovanje za vrednost 80.000 evrov. Ker smo se odločili za nakup hiše, smo
stanovanje prodali po prodajni ceni 105.000 evrov. Zanima nas, koliko davka bomo morali
kot prodajalci odvesti glede na obdavčitev prometa nepremičnin. Najprej je treba izračunati
davčno osnovo, ki je razlika med prodajno in nakupno vrednostjo nepremičnine (v našem
primeru je to 105.000 € – 80.000 € = 25.000 €). Tako dobljeno davčno osnovo pomnožimo z
davčno stopnjo (ki je v primeru davka na promet z nepremičninami 2 % od davčne osnove) in
dobimo davčno breme.
Glej internetni vir: Zakon o davku na promet nepremičnin
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/ r09/predpis_ZAKO4709.html
Davki
16
1.2.2.6 Davek na posest stavb
Davek na posest stavb je v bistvu davek na določene nepremičnine. Obdavčene so le
stanovanjske stavbe in deli stavb, garaže in prostori za počitek in rekreacijo in to le v
primeru, da so v lasti oziroma uporabi fizičnih oseb. Zavezanec za davek na posest stavb je
lastnik oziroma uživalec, ne glede na to, ali ga uporablja zavezanec sam ali ga daje v najem.
Osnova za davek je vrednost stavb oziroma delov stavb, ugotovljena po merilih republiškega
upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska
skupščina. To konkretno pomeni, da se vrednost določi po sistemu točkovanja, ki je enotno
določen za vso državo, vrednost točke pa določi vsaka občina samostojno.
Z zakonom so določene progresivne davčne stopnje glede na vrednost (različne glede na
namen uporabe). Za stavbe je predpisana davčna stopnja v višini od 0,10 % do 1 %, za
prostore za počitek in rekreacijo od 0,20 % do 1,50 % in za za poslovne prostore od 0,15 %
do 1,25 %. Za poslovne prostore, ki se ne uporabljajo za opravljanje dejavnosti in niso dani v
najem, se davčna stopnja poveča za 50 %. Davčna obveznost za davek na posest stavb
nastane, ko je sklenjena pogodba o prodaji oziroma za novogradnjo z izdajo uporabnega
dovoljenja ali z dejanskim pričetkom uporabe. Davek se odmeri na podlagi napovedi, ki jo
mora vložiti zavezanec ob nastanku davčne obveznosti, in sicer z odločbo enkrat letno.
Z zakonom o financiranju občin je davek od premoženja določen kot prihodek občin, na
območju katerih stavbe in prostori za počitek ter rekreacijo ležijo. Zaradi obsežnih olajšav pa
je davek od premoženja relativno skromen prihodkovni vir.
1.2.2.7 Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč
V RS se v skladu z zakonom o stavbnih zemljiščih plačuje nadomestilo za uporabo stavbnih
zemljišč. Ime dajatve izhaja iz bivšega ekonomskega sistema, v katerem so bila stavbna
zemljišča družbena lastnina, na kateri pravne in fizične osebe lastništva niso mogle pridobiti,
lahko pa so na takih zemljiščih posedovale pravico uporabe. Zakon določa, da se nadomestilo
plačuje za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča na območjih z dostopnostjo do
komunalne infrastrukture in električnega omrežja. Nadomestilo za uporabo nezazidanega
stavbnega zemljišča se plačuje od površine zemljišča, nadomestilo za uporabo zazidanega
stavbnega zemljišča pa od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe.
Zakon omogoča oprostitev in sicer za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe,
za objekte tujih držav, ki jih uporabljajo tuja diplomatska in konzularna predstavništva ali v
njih stanuje njihovo osebje, za objekte mednarodnih in meddržavnih organizacij in za stavbe,
ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost. Nadomestila je na zahtevo za
dobo 5 let lahko oproščen občan, ki je kupil novo stanovanje ali zgradil, dozidal ali nadzidal
družinsko stanovanjsko hišo. Oprostitev ali delna oprostitev je možna tudi za občane z nižjimi
dohodki. Zavezanec za plačila nadomestila je neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe
ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma
poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice).
Določanje višine nadomestila, določanje zavezancev za plačilo nadomestila ter območij, za
katera se nadomestilo plačuje, je v pristojnosti občin. V praksi za večino občin v Sloveniji
nadomestilo pobira davčni organ in to na enak način kot davek od premoženja. Tudi
nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč je izključni prihodek občin in eden
Davki
17
najpomembnejših samostojnih virov, saj v povprečju prispeva okoli 16 % vseh prihodkov
občin v Sloveniji.
1.2.2.8 Davek na dediščine in darila
Zavezanci za davek na dediščine in darila so v Sloveniji v skladu z zakonom o davkih
občanov fizične osebe, ki premoženje podedujejo, dobijo v dar ali prejmejo preko pogodbe o
dosmrtnem preživljanju premoženje, zavezanci za davek od iger na srečo pa fizične osebe, ki
v RS pri igrah na srečo zadenejo dobitek. Davčna zakonodaja torej posebej ureja te vrste
dajatev le za fizične osebe. Za pravne osebe se tovrstni prejemki, predvsem darila, štejejo kot
del njihovega poslovnega rezultata in so praviloma obdavčeni skozi zakon o davku od
dobička pravnih oseb
Za premoženje po poglavju o davku na dediščine in darila zakona o davkih občanov se štejejo
nepremičnine in pravice na nepremičninah ter premično premoženje, razen podedovanega
ali podarjenega užitka na nepremičnini, če skupna vrednost premičnega premoženja presega
višino povprečne letne plače zaposlenih v RS. Za določitev davčne osnove se šteje skupna
vrednost, prejeta od iste osebe.
Davčna obveznost nastane z dnem pridobitve darila oziroma po pravnomočnosti odločbe o
dedovanju. Osnova za davek je prometna vrednost podedovanega ali v dar prejetega
premoženja, zmanjšana za morebitne dolgove, stroške in druga bremena.
Davka so oproščeni dediči in obdarjenci prvega dednega reda, za stanovanja pa tudi drugih
dednih redov, če nimajo drugega stanovanja ter kmetje po zakonu o kmetijskih zemljiščih za
kmetijska zemljišča ali kmetijo.
Davčne stopnje so različne in progresivne glede na dedni red in prometno vrednost in se
gibljejo za drugi dedni red od 5 do 14 %, za tretji dedni red od 8 do 17 % in za vse druge od
12 do 39 %. Davek na dediščine in darila se odmeri z odločbo na podlagi pravnomočnega
sklepa sodišča ali prijave zavezanca.
Davek na dediščine in darila je v skladu z zakonom o financiranju občin opredeljen kot
izključni vir proračuna občine, v kateri ima zavezanec stalno prebivališče oziroma v primeru,
da gre za podedovano ali podarjeno nepremičnino občine, na območju katere se nepremičnina
nahaja.
Zgled 2: Davek na dediščine in darila
Pa poglejmo, kako bi na primeru razložili to obliko davka. Peter je po starih starših
podedoval manjše stanovanje v Mariboru, ocenjeno na 80.000 evrov. Kot študent še nima
lastnih dohodkov, zato sprašuje ali in koliko davka bo moral plačati na dediščino.
Ugotavljamo, da je dedič drugega dednega reda. Glede na ocenjeno vrednost stanovanja, ki
naj bi ga podedoval, zapade v tretji razred drugega dednega reda, ki se razteza od 50.000
evrov do 100.000 evrov. Davek se izračuna tako, da statičnemu znesku davčnega razreda ( v
našem primeru je to 2.900 evrov) prištejemo znesek nad mejo razreda, ki se določi tako, da
najprej izračunamo, za koliko se razlikuje ocenjena vrednost od mejnega zneska davčnega
razreda (v našem primeru je to 80.000 € – 50.000 € = 30.000 €), ter to vrednost pomnožimo z
davčno stopnjo davčnega razreda (v našem primeru je to 7 %). Tako dobljen znesek
predstavlja davčno obremenitev za drugi dedni red.
Davki
18
Glej internetni vir: Zakon o davku na dedišine in darila
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/ r05/predpis_ZAKO4705.html
1.2.2.9 Davek na dobitke od iger na srečo
Zavezanec za ta davek je fizična oseba, ki zadene dobitek. Osnova za davek je vsak
posamezni dobitek oziroma njegov celotni znesek, če njegova vrednost ne presega z zakonom
določenega limita. Če je dobitek stvar ali storitev, je osnova njena prometna vrednost v času
zadetka. Davek se obračuna ob izplačilu dobitka. Tudi davek na dobitke od iger na srečo
pripada občini, na območju katere ima prejemnik dobitka stalno prebivališče.
Glej internetni vir: Zakon o davku od iger na srečo
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/ r05/predpis_ZAKO1275.html
1.2.3 Financiranje socialnega zavarovanja
S prispevki za socialno varnost se financira sistem obveznega socialnega zavarovanja v
Sloveniji. Sistem socialnega zavarovanja temelji na obveznem vključevanju oseb, ki so v
določenem statusu oziroma v določenem razmerju (npr. zaposleni, samozaposleni, kmetje) ter
na veliki stopnji solidarnosti. Pravice iz zavarovanja temeljijo predvsem na plačilu
prispevkov ne glede na vplačano višino (npr. zavarovanec s polno pokojninsko dobo ne more
imeti nižje pokojnine od minimalne ali obseg zdravstvenih storitev je neodvisen od višine
plačanih prispevkov). V Sloveniji sistem obveznega socialnega zavarovanja obsega štiri vrste
zavarovanja za socialno varnost, in sicer:
pokojninsko in invalidsko zavarovanje;
zdravstveno zavarovanje;
zavarovanje za primer brezposelnosti;
zavarovanje za starševsko varstvo.
Obvezne prispevke za socialno varnost plačujejo delodajalci in zaposlene osebe. Delodajalci
jih odtegnejo in plačajo mesečno od plač zaposlenih oseb. Samozaposlene osebe in druge
osebe, ki nimajo plač, same plačujejo obvezne prispevke. Prispevki za pokojninsko in
invalidsko zavarovanje se plačujejo ZPIZ, prispevki za zdravstveno zavarovanje ZZZS,
prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti in za zavarovanje za starševsko varstvo pa
neposredno v državni proračun. Prispevki se plačujejo od bruto plače ali druge zavarovalne
osnove določene z zakonom v skupnem odstotku: zaposleni 22,10 %, delodajalec 16.10 %.
1.2.4 Organi pristojni za pobiranje davkov, carin in drugih javnih dajatev
1.2.4.1 Davčna uprava RS
Davčna uprava RS je organ v sestavi Ministrtsva za finance. Sedež Davčne uprave RS je v
Ljubljani. Davčno upravo RS sestavljajo Glavni urad, 14 davčnih uradov, ustanovljenih za
posamezno območje, in Posebni davčni urad. Davčni uradi imajo izpostave kot dislocirane
notranje organizacijske enote. Davčna uprava RS opravlja naloge na področjih odmerjanja,
obračunavanja in pobiranja davčnih obveznosti, prispevkov in drugih obveznih dajatev,
davčne kontrole, davčnega inšpiciranja, izterjave davčnih obveznosti, kazni in drugih
obveznih dajatev oziroma vodenja drugih davčnih postopkov, vodenja in vzdrževanja
davčnega registra in davčnih evidenc, evidentiranja plačevanja davkov in drugih dajatev,
Davki
19
napovedovanja, analiziranja in statistike davkov, organiziranja in vodenja davčnega
informacijskega sistema, priprave in izvajanja programov izpopolnjevanja in usposabljanja
delavcev davčne uprave, izobraževanja davčnih zavezancev in promoviranja plačevanja
davkov.
Glej internetni vir: http://www.durs.gov.si
1.2.4.2 Carinska uprava RS
Naloge in organizacija carinske službe so opredeljeni v zakonu o carinski službi. Ta zakon
ureja in opredeljuje naloge in organizacijo carinske službe, pooblastila, zbiranje, varstvo in
zavarovanje podatkov, posebnosti delovnih razmerij, posebnosti disciplinske in odškodninske
odgovornosti, priznanja in prekrške. Naloge carinske službe opravlja Carinska uprava RS kot
upravni organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance.
Upravo sestavljajo carinski organi, in sicer generalni carinski urad, 9 carinskih uradov kot
območnih organizacijskih enot uprave, ustanovljenih za posamezno območje in izpostave kot
notranje organizacijske enote carinskih uradov. Carinska uprava RS opravlja naloge izvajanja
carinskih in trošarinskih predpisov ter odkrivanja in preprečevanja kaznivih ravnanj v zvezi s
kršitvijo teh predpisov in drugih predpisov, za izvajanje katerih je pristojna carinska služba, ki
opravlja naloge na področjih odmerjanja, obračunavanja in pobiranja carinskih dajatev,
trošarin in drugih obveznih dajatev in carinski, trošarinski nadzor ter kontrolo in naloge
carinskega inšpiciranja. Opravlja tudi kontrolo vnosa, iznosa in tranzita blaga, za katerega so
predpisani posebni ukrepi, prepovedi in omejitve plačilnih sredstev, ter izvaja ukrepe,
predpisane z drugimi predpisi in mednarodnimi akti.
Glej internetni vir: http://www.curs.gov.si
POVZETEK POGLAVJA
Davčni sistem predstavlja skupek vseh možnih davčnih oblik neke države. Pod davčne oblike
se podrazumevajo vsi davki, takse, dotacije, subvencije in nadomestila, ki jih država dobiva
ali daje. Glede na dejstvo, da se javni prihodki ravnajo po javnih odhodkih so davčno
finančna načela na najvišji stopnji hierarhije načel obdavčevanja. V primeru kolizije se
najprej upoštevajo davčno finančna načela, šele po tem se lahko uporabijo za nastali primer
ostala davčna načela.
Davčni subjekt je lahko fizična ali pravna oseba, ki ji davčno pravo priznava lastnost pravne
osebe in je nosilec pravic in dolžnosti v davčno pravnem razmerju. V davčnem sistemu imamo
vedno dva davčna subjekta. Davčni objekt lahko proučujemo z dveh gledišč s finančnega in s
pravnega. Finančna znanost obravnava davčni objekt kot materialno osnovo za obdavčevanje
oziroma manifestacijo ekonomske moči davčnega zavezanca. Pravna znanost davčni objekt
predstavlja kot nekatera objektivna dejstva, katera s podmeno pod zakonski dejanski stan
imajo za posledico nastanek davčne obveznosti. V vrednosti izražen davčni objekt je davčna
osnova, odnos davka glede na davčno osnovo pa določa davčna stopnja.
Makroekonomski cilji vplivajo na odnose osnovnih makroekonomskih agregatov. Stabilnost
cen in polna zaposlenost se dosega z delovanjem davka na spremembe agregatne ponudbe
(davek na potrošnjo). Mikroekonomski cilji lahko preko davčnega sistema favorizirajo
določene gospodarske veje, povečujejo delovno vsebino pri davčnih zavezancih, stimulirajo
tuja vlaganja, povečujejo razvoj nerazvitih delov države in pospešujejo investicijske primere.
Davki
20
Socialni cilji davčnega sistema se nanašajo na odpravljanje razlik v materialnem položaju
davčnih zavezancev.
VPRAŠANJA ZA PONAVLJANJE
1. Kaj so temeljni cilji davčnega sistema?
2. Katere oblike dohodkovne izravnave poznamo?
3. Kakšna je razlika med horizontalno in vertikalno finančno izravnavo?
4. Kakšna je razlika med pasivno in aktivno finančno izravnavo?
5. Katera načela označujejo skupino ekonomsko davčnih načel davčnega sistema?
6. Katero davčno načelo je najpomembnejše in zakaj?
7. Pojasnite pojem davčnega objekta.
8. Kako se obnaša davčna obremenitev pri proporcionalnih, degresivnih in progresivnih
stopnjah?
9. Kaj je davčna osnova in katere metode določitve davčne osnove poznamo?
Davki
21
2 DOHODNINA
TEMELJNI CILJI POGLAVJA
V tem poglavju študent spoznava temeljne značilnosti davka na dohodek fizičnih oseb. Pri tem
pridobiva znanje o obdavčevanju z dohodnino tako na globalni ravni kot tudi obdavčitve
posameznih dokodkov, ki so obdavčeni kot akontacija dohodnine. Študent spoznava izračune
pri obdavčevanju odpravnin, bonitet, avtorskih honorarjev in obdavčevanja vodstvenih
delavcev.
Davek na dohodek fizičnih oseb je poleg prometnih davkov eden od najpomembnejših davčnih
oblik vsakega davčnega sistema. Pomen tega davka se ne kaže samo v veliki finančni
izdatnosti, temveč tudi v njegovi uporabi kot instrument ekonomske in socialne politike. Ta
davek se je pojavil relativno pozno, prvič šele leta 1789, ko ga je vpeljala Anglija, ki je bila
takrat v vojni s Francijo. Davek na dohodek fizičnih oseb se je pobiral na podlagi obdavčitve
skupnega prihodka, ki ga je davčni zavezanec dobil iz različnih virov, in sicer iz kmetijstva,
gospodarskih dejavnosti, svobodnih poklicev, zakupov in najemov, kapitala in zaslužkov. Na
davek so bile vpeljane številne davčne olajšave in oprostitve. Značilnosti davka na dohodek
fizičnih oseb so predvsem v tem, da je davek z vpeljavo različnih davčnih oprostitev in olajšav
zavestno vplival na materialni položaj davčnega zavezanca in njegove družine, zato ga
smatrajo za pravičnega.
V nadaljevanju je podan primer izračunavanja dohodnine. Zaposleni ima na obračunskem
listu plače izkazane in obračunane dohodke, in sicer bruto plačo, boniteto v obliki plačila
zavarovalne premije, regres za prehrano in prevoz na delo. Prispevke za socialno varnost
plačujeta delojemalec in delodajalec, oba od iste osnove. Osnova za obračun je vse, kar
predstavlja plačo oziroma dohodek. V našem primeru je to plača in boniteta. Najprej je
potrebno ugotoviti davčno osnovo. Pri dohodkih iz zaposlitve ZDoh-2 določa, da je davčna
osnova bruto znesek zmanjšan za obračunane prispevke za socialno varnost. Seveda
upoštevamo prispevke delojemalca, ker zanj obračunamo dohodnino. Za obračun mesečnih
akontacij dohodnine za dohodke iz zaposlitve se uporablja letna lestvica, ki je preračunana
na mesec (1/12). Glede na preračun uvrstimo znesek v dohodninsko lestvico. Dohodnina se
izračuna tako, da se stalna osnova v dohodninskem razredu sešteje z vrednostjo nad mejo
razreda. Vrednost nad mejo razreda se izračuna tako, da se najprej izračuna razlika med
davčno osnovo in spodnjim zneskom v razredu, nato dobljeno razliko pomnožimo z odstotkom
razreda. Ko imamo izračun dohodnine, lahko izračunamo neto plačo zaposlenega.
2.1 SUBJEKTI OBDAVČEVANJA Z DOHODNINO
Davčni status fizičnih oseb se označuje preko rezidentstva. Rezidentsvo se določa glede na
stalno oziroma začasno bivališče fizične osebe. Oseba, ki ima stalno oziroma začasno
bivališče na območju neke države, je rezident, medtem ko je nerezident oseba, ki tega
bivališča na tem ozemlju nima.
Davčni subjekti (rezidenti) so neomejeno davčno zavezani za plačilo davka na dohodek ne
glede na vir nastanka prihodka, medtem ko so nerezidenti vezani omejeno in sicer samo na
plačilo davka na dohodek, ki je nastal na ozemlju države rezidenta. Rezidentstvo je širši
pojem od prebivališča in ga definiramo kot stalno ali začasno prisotnost subjekta na nekem
ozemlju. Davčno rezidentstvo fizičnih oseb se določa na osnovi dolžine bivanja nekega
Davki
22
subjekta tekočega fiskalnega leta. Poleg zgoraj omenjenega pogoja je potrebno ugotoviti tudi
dejstvo, da subjekt, ki določeno obdobje biva na določenem ozemlju države obdavčitve, ima
dejansko tudi namen bivati na tem ozemlju.
Zavezanci za plačilo davka na dohodek fizičnih oseb so rezidenti, ki imajo svoj vir dohodkov
v Republiki Sloveniji in tudi izven nje. Določitev fizične osebe kot rezidenta je omejena na
določene kriterije, in sicer:
opraviti mora uradno prijavo v skladu z notranjo zakonodajo kot rezident RS;
potrebna je zaposlitev osebe s strani državnih in drugih organov, organov lokalnih
skupnosti ali upravnih organov in organizacij v sestavi ministrstev, ki biva izven RS;
oseba mora izpolnjevati določene dejanske kriterije, ki kažejo na osebni in ekonomski
interes delovanja v RS.
Lokacija ekonomskih in socialnih interesov kot kriterij za rezidentstvo RS se določa na
podlagi večjih dejanskih kriterijev, ki pa med seboj niso odločilni, in sicer:
lokacija stalnega doma;
kraj bivanja zakonca, otrok in drugi sorodnikov;
kraj, kjer oseba dela;
lokacijo, iz katere oseba upravlja svoje finančne in poslovne interese;
stalna poslovna enota ali stalno poslovno mesto;
kraj, kjer ima davčni zavezanec večino svojih finančnih računov in premoženja.
V primeru, da oseba ne izpolnjuje zgoraj omenjenih kriterijev rezidentstva in je fizično
prisotna v RS več kot 183 dni, se obravnava kot rezident RS.
Za plačilo dohodnine so zavezani tudi nerezidenti, in sicer za plačilo dohodnine od dohodkov,
ki imajo vir v RS. Iz rezidentstva RS so izključeni tuji diplomatski in konzularni predstavniki,
skupaj z njihovimi zakonci in vzdrževanimi družinskimi člani, če bivajo v RS. Pod pogojem,
da niso državljani RS so iz rezidentstva izključene tudi osebe, ki so zaposlene kot
funkcionarji, strokovnjaki ali uslužbenci mednarodnih organizacij, saj so navedene osebe
zaposlene s strani določenih mednarodnih organizacij, ki se financirajo iz mednarodnih
sredstev. Z namenom olajševanja zaposlovanja tujih strokovnjakov, za dela za katera ni
dovolj strokovnega kadra v RS, se določene osebe obravnavajo kot nerezidenti za davčne
namene. Le ti morajo izpolnjevati naslednje pogoje:
oseba bo bivala v RS izključno zaradi zaposlitve kot tuj strokovnjak za dela, za katera ni
dovolj ustreznega kadra;
oseba ni bila rezident RS v kateremkoli času petih let pred prihodom v RS;
oseba ni lastnik nepremičnine v RS in
bo v RS bivala skupno manj kot 365 dni.
2.2 VIRI OBDAVČEVANJA Z DOHODNINO
Zakon o dohodnini (Uradni list RS št. 117/2006 in dopolnitve – ZDoh-2) določa natančnejša
pravila, kdaj se šteje, da je dohodek dosežen v Republiki Sloveniji in kdaj izven nje. Tudi ko
zaposlitve ali storitve niso opravljene na ozemlju Republike Slovenije, in oseba, ki prejme
dohodek, ne izvaja dejavnosti v Republiki Sloveniji, so pa bili dohodki izplačani s strani
izplačevalca v Republiki Sloveniji, se takšen dohodek povezuje z virom v Republiki
Sloveniji. Pravilo vira se uporablja vedno, ko je izplačevalec dohodka rezident ali je lociran v
Republiki Sloveniji v položaju dolžnika ali zastopnika dolžnika. V tem primeru se uporabita
Davki
23
dva kriterija, in sicer lokacija izplačevalca dohodka in odbitna postavka pri izračunu davčne
osnove izplačevalca obdavčljivega dohodka v Republiki Sloveniji.
Prvi kriterij je izpolnjen, ko je oseba, ki izplačuje dohodek, rezident Republike Slovenije,
oziroma ko poslovna enota nerezidenta v Republiki Sloveniji izplača dohodek, medtem ko je
drugi kriterij izpolnjen, če se izplačani dohodek odšteje pri izračunu obdavčljivega dohodka
izplačevalca v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da zmanjšuje davčno obveznost izplačevalca
v Republiki Sloveniji.
Z dohodnino so obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v
davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na
vrsto. Za dohodek se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v
kateri je izplačan oziroma prejet. Dohodek, ki je prejet v naravi, se določi na podlagi
primerljive tržne cene. Dohodek je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je
prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na
razpolago fizični osebi. V primeru transakcij in izplačil dohodkov med povezanimi osebami
se kot podlaga za ugotovitev višine dohodka uporabljajo primerljive tržne cene. Metode za
določanje primerljive tržne cene so določene z zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih
oseb.
2.2.1 Dohodek iz zaposlitve
Za dohodek iz zaposlitve se šteje dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve.
Za zaposlitev se šteje vsako odvisno pogodbeno razmerje, v katerega vstopa fizična oseba pri
opravljanju fizičnega ali intelektualnega dela, vključno z opravljanjem storitev in
ustvarjanjem ali izvedbo avtorskega dela, ne glede na čas trajanja. Za zaposlitev se šteje tudi
opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev ter opravljanje funkcije na podlagi
imenovanja in izvolitve v državni ali drug organ. Dohodek iz zaposlitve vključuje vsako
izplačilo in boniteto, ki sta povezani z zaposlitvijo. Boniteta je vsaka ugodnost v obliki
proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu
članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo, pri čemer se za zaposlitev
šteje vsako odvisno razmerje, ne le delovno razmerje. Elemente odvisnosti lahko porazdelimo
na sledeče:
nadzor in navodila glede opravljanja dejavnosti;
osebni element opravljanja dejavnosti;
zagotavljanje sredstev in pogojev opravljanja dejavnosti;
prevzemanje tveganj;
način opravljanja dela in plačilo;
odstop od pogodbe in prevzemanje odgovornosti
udeležba na dobičku.
Bonitete se lahko upoštevajo samo, če so dane v naravi. V primerih, ko so dane v denarju, se
upoštevajo kot samostojni dohodki in se kot taki obdavčujejo. Vsak prejemek je treba za
potrebe obdavčitve preračunati v bruto znesek, če zavezanec pri izplačilu dohodka v naravi
nima drugega dohodka, prejetega v denarju ali če dohodek v denarju ni zadosten, da bi se od
njega lahko odtegnil davčni odtegljaj od dohodka v naravi. Poleg tega je potrebno opozoriti,
da se bonitete ne vštevajo v pokojninsko osnovo. ZDoh-2 primeroma določa kot bonitete
fizičnih oseb:
uporabo osebnega avtomobila za zasebne namene;
Davki
24
nastanitev;
posojilo brez obresti ali posojilo z nižjo obrestno mero od tržne;
popuste pri prodaji blaga in storitev, pri katerih so mišljeni popusti delojemalcem;
izobraževanje delojemalca in njegovega družinskega člana;
zavarovalne premije in podobna plačila;
darila, ki jih zagotovi delodajalec na podlagi ali zaradi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu
ali bodočemu delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu;
pravico delojemalca do cenejšega nakupa delnic ali pravica do pridobitve drugega
premoženja;
Zgled 3: Izračun bonitet
Primer: Boniteta uporabe službenega vozila v zasebne namene
Delojemalec ima bruto plačo 2.500,00 € ter uporablja službeni avto tako v službene kot tudi
zasebne namene. Delojemalec prevozi mesečno 450 km v zasebne namene, kar pomeni, da se
nabavna vrednost avtomobila pri izračunu bonitete prepolovi (zakonsko določena meja je 500
km v zasebne namene). Gorivo plačuje delodajalec. Delojemalec ima enega vzdrževanega
družinskega člana.
Bruto plača: 2.500,00 €
Izračun bonitete za službeno vozilo
Nabavna vrednost starega vozila: 10.500,00 €
Zasebno prevoženi kilometri/mesec : 450
Izračun: Drugo leto uporabe avta – 15 % (0,85) zmanjšanje davčne osnove
Davčna osnova: 10.500,00 € × 0,85 = 8.925,00 € / 2 = 4.462,50 € (zmanjšanje davčne osnove
zaradi prevoženih km v zasebne namene)
Davčna stopnja: 1,5 %
Boniteta: 4.462,50 € × 0,015 = 66,90 €
Izračun neto plače
Davčna osnova – odtegljaj
Plača + boniteta: (2.500 € + 66,90 €) 2.566,90 €
Prispevki zaposlenega (22,1 %): 567,30 €
Prispevki delodajalca (16,1 %): 413,30 €
Splošna olajšava 246,63 €
Vzdrževani družinski član 181,98 €
SKUPAJ 1.570,10 €
Akontacija dohodnine:
257,56 € + 41 % nad 1.197,93 € = 257,56 € + 41 % od 373,06 € = 257,56 € + 152,95 € =
410,51 €
Davki
25
Pokojnina je dohodek, prejet na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega
zavarovanja, obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in
prostovoljnega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skladu z zakonom o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem pokojninskem skladu
Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb in vključuje tudi
državno pokojnino, odpravnino in oskrbnino vdovi ali vdovcu, letni dodatek in pokojnino v
obliki mesečne pokojninske rente.
Osnova za dohodnino (v nadaljnjem besedilu: davčna osnova) od dohodka iz delovnega
razmerja je zgoraj določen dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki
jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec. Zavezanec, ki prejema
dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za
stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela, glede na dejansko prisotnost
na delovnem mestu v tujini.
Zgled 4: Obdavčevanje odpravnin
Primer 1: Ne plača socialnih prispevkov in davka
Povprečna plača v RS 1.187,50 €
Povprečna mesečna stopnja obdavčitve 20 %
Povprečna tromesečna plača delavca je 1.125,00 €. Delavec je zaposlen 10 let. Po 109 členu
ZDR mu pripada odpravnina v višini četrtine povprečne plače za vsako leto zaposlitve
oziroma za 10 let 2,5 plače kar znaša 2.812,50 €. Desetkratnik povprečne plače delavca znaša
11.250,00 €, desetkratnik povprečne plače v RS pa 11.875,00 €. Ker odpravnina ne dosega
desetkartnika povprečne plače delavca niti destekratnika povprečne plače na zaposlenega v
RS, se pri odpravnini ne obračunajo socialni prispevki niti davek.
Primer 2: Ne plača socialnih prispevkov, plača davek
Zelo nedosledno popravljeno.
Povprečna plača v RS 1.187,50 €
Povprečna mesečna stopnja obdavčitve 20 %
Povprečna tromesečna plača delavca je 1.375,00 €. Za 35 let dela mu pripada po 109. členu
ZDR odpravnina v višini tretjine povprečne plače za vsako leto zaposlitve oziroma 11,6 plač,
kar znaša 15.950,00 €. Po kolektivni pogodbi lahko pridobi samo desetkratnik povprečne
plače kar znese 13.750,00 €. Ker odpravnina ne presega zneska po 109. členu ZDR se mu
socialni prispevki ne obračunajo, plačati pa mora davek in sicer na razliko med desekratnikom
povprečne plače in desetkratnikom povprečne plače na zaposlenega v RS (13.750,00 € –
11.875,00 € = 1.875,00 € davek 20 % = 375,00 €). Delavec dobi izplačilo (13.750,00 € –
375,00 € = 13.375,00 €).
Primer 3: Plača socialne prispevke in davek
Povprečna plača v RS 1.187,50 €
Povprečna mesečna stopnja obdavčitve 20 %
Davki
26
Povprečna tromesečna plača delavca je 3.125,00 €. Za 30 let delovne dobe mu pripada po 109.
členu ZDR tretjina povprečne plače za vsako leto zaposlitve oziroma 10 plač, kar znaša
31.250,00 €. Po individualni pogodbi se lahko delavcu izplača odpravnina 15 plač, kar znaša
46.875,00 €, kar je več kot desetkratnik njegove povprečne plače (31.250,00 €). Od
odpravnine mora biti odtegnjen tako socialni prispevek delodajalca in delojemalca kot tudi
davek. Vendar je osnova za davek posebej izračunana.
Izračun:
Prispevki za delodajalca 16,1 % od 46.875,00 € = 7.546,90 €
Prispevki za delojemalca 22,1 % od 46.875,00 € = 10.359,40 €
Osnova za davek 46.875,00 € – 10.359,40 € – 11.666,60 € = 24.640,60 €
Davek 20 % od 24.640,60 € = 4.928,10 €
ODPRAVNINA; 46.875,00 € – 10.359,40 € – 4.928,10 € = 31.587,50 €
Primer 4: Odpoved pogodbe zaradi krivdnih razlogov
Povprečna tromesečna plača delavca je 1.458,30 €. Za 3 leta delovne dobe mu pripada po 109.
členu ZDR petina povprečne plače za vsako leto zaposlitve oziroma 3/5 plač, kar znaša
875,00 €. Obračun odpravnine posega samo na odbitke za socialne prispevke, in sicer:
Prispevki za delodajalca 16,1 % od 875,00 € = 140,90 €
Prispevki za delojemalca 22,1 % od 875,00 € = 193,40 €
ODPRAVNINA; 875,00 € – 193,40 € = 681,60 €
Dohodek iz drugega pogodbenega razmerja vključuje vsak posamezni dohodek za
opravljeno delo ali storitev. Za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja se šteje tudi
dohodek, prejet za stvaritev avtorskega dela in dohodek za izvedbo avtorskega ali folklornega
dela, ne glede na vrsto pogodbe, ki je podlaga za izplačilo navedenih dohodkov. Za dohodek
iz drugega pogodbenega razmerja se šteje tudi dohodek verskih delavcev iz naslova razmerja
z versko skupnostjo, ki nima vseh elementov delovnega razmerja, v višini, ki ga določi Vlada
Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), pri čemer dohodek ne sme biti manjši od
zneska, ki zagotavlja socialno varnost v Sloveniji in ne večji od zneska minimalne plače v
skladu z zakonom, ki ureja minimalno plačo. Davčna osnova od dohodka iz drugega
pogodbenega razmerja je vsak posamezni dohodek, zmanjšan za normirane stroške v višini 10
% dohodka. Poleg normiranih stroškov je mogoče uveljavljati tudi dejanske stroške prevoza
in nočitev v zvezi z opravljanjem dela ali storitev. Priznajo se na podlagi dokazil pod pogoji
in do višin, ki jih določi vlada.
Zgled 5: Izračun neto dohodka iz drugega pogodbenega razmerja
Davčni zavezanec je v mesecu januarju pridobil 2.300 € bruto dohodka iz pogodbe o delu.
Zanima nas neto vrednost tega dohodka.
Bruto dohodek 2.300,00 €
Normirani stroški (10 %) 230,00 €
Davčna osnova 2.070,00 €
Davčna stopnja 25 %
Davek 517,50 €
Neto dohodek (2.300,00 € – 517,50 €) 1.782,50 €
Davčni koficient (1.782,50 € / 2.300,00 €) 0,775
Davki
27
2.2.2 Dohodek iz dejavnosti
Za dohodek iz dejavnosti se šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem
dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Opravljanje dejavnosti
pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti
ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in
premoženjskih pravic. Za dohodek iz dejavnosti se ne šteje dohodek iz osnovne kmetijske in
osnovne gozdarske dejavnosti, razen če se davčna osnova od dohodka iz osnovne kmetijske in
osnovne gozdarske dejavnosti ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali na
podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov.
Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki
in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Za ugotavljanje prihodkov in
odhodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb, če ni z ZDoh-2
drugače določeno.
Obvezni prispevki za socialno varnost, ki se nanašajo na socialno zavarovanje zavezanca in
jih zavezanec plačuje v skladu s posebnimi predpisi, se priznajo kot odhodek. Obvezni
prispevki za socialno varnost, ki so primerljivi z obveznimi prispevki za socialno varnost v
Sloveniji in jih zavezanec plačuje v sklad, priznan za davčne namene v katerikoli drugi državi,
se priznajo kot odhodek pod pogojem, da zavezanec ni bil rezident Slovenije neposredno pred
začetkom opravljanja dejavnosti v Sloveniji in je v tem času že prispeval v navedeni sklad.
Stroški, ki se nanašajo izključno na zavezanca, se priznajo pod pogoji in do višin, ki jih za
delojemalce določi vlada.
Pri ugotavljanju davčne osnove zavezanca iz dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja se
upoštevajo normirani odhodki v višini 25 % ustvarjenih prihodkov.
Če je davčna osnova negativna, zavezanec izkaže izgubo. Izgubo lahko zavezanec pokriva z
zmanjšanjem davčne osnove od dohodka iz dejavnosti v naslednjih letih. Pokrivanje izgube se
prizna največ do višine davčne osnove od dohodka iz dejavnosti. Pri zmanjšanju davčne
osnove od dohodka iz dejavnosti na račun izgub iz preteklih let se davčna osnova od dohodka
iz dejavnosti najprej zmanjša za izgubo starejšega datuma. Izgube ni mogoče prenesti na
novega zasebnika oziroma pravno osebo, kadar zavezanec preneha z opravljanjem dejavnosti.
Zavezanec lahko uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 20 % zneska, ki predstavlja
vlaganja v raziskave in razvoj v davčnem letu, vendar največ v višini davčne osnove.
Zavezanec, ki zaposluje invalida po zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in
zaposlovanje invalidov, lahko uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 50 % izplačane
plače te osebe, zavezanec, ki zaposluje invalida s 100 % telesno okvaro ali gluho osebo, pa v
višini 70 % izplačane plače te osebe. Zavezanec, ki zaposluje invalide nad predpisano kvoto
in katerih invalidnost ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pri istem delodajalcu
po zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, lahko uveljavlja
znižanje davčne osnove v višini 70 % izplačanih plač za te osebe.
Zavezanec, ki je invalid po zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje
invalidov, in ne zaposluje delavcev, lahko uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 30 %
povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji, zavezanec invalid s 100 % telesno okvaro
Davki
28
ali zavezanec – gluha oseba pa v višini 60 % povprečne mesečne plače zaposlenih v
Sloveniji za vsak mesec opravljanja dejavnosti.
Zavezanec, ki sprejme vajenca, dijaka ali študenta po učni pogodbi za izvajanje praktičnega
dela v strokovnem izobraževanju, lahko uveljavlja znižanje davčne osnove v višini plačila tej
osebi, vendar največ v višini 20 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji za vsak
mesec izvajanja praktičnega dela posamezne osebe v strokovnem izobraževanju.
Zavezanec (delodajalec), ki financira pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja in
izpolnjuje pogoje iz 302. do 305. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju
(Uradni list RS, št. 104/05 – uradno prečiščeno besedilo in 69/06), lahko za premije
prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jih delno ali v celoti plača v korist
delojemalcev – zavarovancev izvajalcu pokojninskega načrta s sedežem v Sloveniji ali v drugi
državi članici EU, po pokojninskem načrtu, ki je odobren in vpisan v poseben register v
skladu s predpisi, ki urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
uveljavlja davčno olajšavo za leto, v katerem so bile premije plačane, vendar največ do
zakonsko določenega zneska.
Zavezanec lahko uveljavlja znižanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in v naravi za
humanitarne, invalidske, socialno varstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojno
izobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke in religiozne namene, in sicer le za
takšna izplačila rezidentom Slovenije in rezidentom drugih držav članic EU, razen poslovnim
enotam rezidentov držav članic EU, ki se nahajajo izven držav članic EU, ki so po posebnih
predpisih ustanovljeni za opravljanje navedenih dejavnosti, kot nepridobitnih dejavnosti, do
zneska, ki ustreza 0,3 % obdavčenega prihodka zavezanca v davčnem letu. Zavezanec lahko
uveljavlja poleg znižanja davčne osnove dodatno znižanje davčne osnove do zneska, ki
ustreza 0,2 % obdavčenega prihodka zavezanca v davčnem letu, za znesek izplačil v denarju
in v naravi za kulturne namene in za takšna izplačila prostovoljnim društvom, ustanovljenim
za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki delujejo v javnem interesu za te namene
in sicer le za takšna izplačila rezidentom Slovenije in rezidentom drugih držav članic EU,
razen poslovnim enotam rezidentov držav članic EU, ki se nahajajo izven držav članic EU, ki
so po posebnih predpisih ustanovljeni za opravljanje navedenih dejavnosti, ki ni pridobitna.
Zavezanec lahko uveljavlja tudi znižanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in naravi
političnim strankam, vendar največ do zneska, ki je enak trikratni povprečni mesečni plači
na zaposlenega pri zavezancu.
Od dohodkov, od katerih se v skladu z zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb,
izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj, se izračunava, odteguje in plačuje davčni
odtegljaj, če jih v okviru opravljanja dejavnosti dosega zavezanec po ZDoh-2.
2.2.3 Dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti
Za dohodke iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se štejejo vsi dohodki v
zvezi z osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnostjo na kmečkem gospodinjstvu. Kot
kmečko gospodinjstvo se šteje skupnost oseb, ki niso najeta delovna sila in imajo na dan 30.
junija v davčnem letu skupno stalno oziroma začasno prebivališče in so prijavljeni kot eno
gospodinjstvo, ter imajo na ta dan v uporabi najmanj toliko kmetijskih in gozdnih zemljišč, da
znaša njihov skupni katastrski dohodek najmanj 200 €, ali imajo v uporabi najmanj 40
čebeljih panjev, evidentiranih v registru čebelnjakov po predpisih o kmetijstvu. Davčna
Davki
29
osnova od dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti je za pridelavo na
zemljiščih katastrski dohodek, ki vključuje tudi druge dohodke, pripisane zemljiščem, ki je
ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka na dan 30. junija leta, za katero
se dohodek ugotavlja.
2.2.4 Dohodek iz oddajanja premoženja v najem
Dohodek iz oddajanja premoženja v najem je dohodek, dosežen z oddajanjem nepremičnin
in premičnin (v nadaljnjem besedilu: premoženja) v najem. Za oddajanje premoženja v najem
se šteje:
vsako oddajanje premoženja na podlagi pogodbe ali na drugi pravni podlagi, s katero
najemodajalec prepusti najemniku določeno premoženje v uporabo ali mu prepusti pravico
do uporabe premoženja, najemnik pa mu je zato dolžan plačati ustrezno najemnino ali
drugo nadomestilo;
drugi primeri uporabe premoženja: kadar tisti, katerega premoženje uporablja nekdo drug
ima pravico, da od njega zahteva opustitev določenih dejanj, ki bi jih imel sicer pravico
izvrševati na svojem premoženju, prejme ustrezno nadomestilo.
Kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem se obdavčuje najemnina in druga
nadomestila v zvezi z oddajanjem premoženja v najem.
Davčna osnova je dohodek iz oddajanja premoženja v najem, zmanjšan za normirane stroške
v višini 40 % od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem. Zavezanec lahko
namesto normiranih stroškov uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja premoženja, kar
ohranja uporabno vrednost premoženja (v nadaljnjem besedilu: dejanski stroški vzdrževanja),
če jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Dejanski
stroški vzdrževanja se priznajo na podlagi računov.
Zgled 6: Izračun neto dohodka iz oddajanja premoženja v najem
Davčni zavezanec je v mesecu januarju pridobil 2.500,00 € bruto dohodka iz najema
poslovnih prostorov. Zanima nas neto vrednost tega dohodka.
Bruto dohodek 2.300,00 €
Normirani stroški (40 %) 1.000,00 €
Davčna osnova 1.500,00 €
Davčna stopnja 25 %
Davek 375.00 €
Neto dohodek (2.500,00 € – 375,00 €) 2.125,00 €
Davčni koficient (2.125,00 € / 2.500,00 €) 0,85
2.2.5 Dohodek iz prenosa premoženjske pravice
Dohodek iz prenosa premoženjske pravice vključuje dohodek, dosežen z odstopom uporabe
oziroma izkoriščanja ali odstopom pravice do uporabe oziroma pravice do izkoriščanja:
materialne avtorske pravice in materialne pravice izvajalca,
izuma, videza izdelka, znaka razlikovanja, tehnične izboljšave, načrta, formule, postopka,
podobne pravice oziroma podobnega premoženja in informacij glede industrijskih,
komercialnih ali znanstvenih izkušenj, ne glede na to, ali so zavarovani po zakonu,
Davki
30
osebnega imena, psevdonima ali podobe, na podlagi pogodbe ali druge pravne podlage, po
kateri imetnik premoženjske pravice za njen prenos prejme določeno nadomestilo.
Kot dohodek iz prenosa premoženjske pravice se obdavčuje vsak dohodek, prejet kot
nadomestilo za prenos premoženjske pravice, ki vključuje zlasti nadomestilo za uporabo,
izkoriščanje ali odstop pravice do uporabe oziroma pravice do izkoriščanja premoženjske
pravice. Davčna osnova je dohodek iz prenosa premoženjske pravice, zmanjšan za normirane
stroške v višini 10 % od dohodka, doseženega s prenosom premoženjske pravice.
Zgled 7: Izračun neto dohodka iz prenosa premoženjskih pravic
Davčni zavezanec je v mesecu januarju pridobil 5.000,00 € bruto dohodka iz licenčnin.
Zanima nas neto vrednost tega dohodka.
Bruto dohodek 5.000,00 €
Normirani stroški (10 %) 500,00 €
Davčna osnova 4.500,00 €
Davčna stopnja 25 %
Davek 1.125,00 €
Neto dohodek (2.300,00 € – 517,50 €) 3.875,00 €
Davčni koficient (1.782,50 € / 2.300,00 €) 0,775
2.2.6 Dobiček iz kapitala
Dobiček iz kapitala je dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Za kapital se štejejo
nepremičnina, vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah
organiziranja ter investicijski kuponi. Dohodnine se ne plača od dobička iz kapitala,
doseženega pri odsvojitvi kapitala po 20 letih imetništva. Davčna osnova od dobička iz
kapitala je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.
Kadar je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala v času pridobitve
negativna (izguba), se lahko v letu, za katero se odmerja dohodnina, za navedeno izgubo
zmanjšuje pozitivna davčna osnova za dobiček iz kapitala po tem poglavju, vendar ne več kot
znaša pozitivna davčna osnova.
Obresti so obresti od posojil, obresti od dolžniških vrednostnih papirjev, obresti od denarnih
depozitov pri bankah in hranilnicah ter drugih podobnih finančnih terjatvah do dolžnikov,
dohodek iz oddajanja v finančni najem in dohodek iz življenjskega zavarovanja ter dohodek,
ki ga zavezanec doseže na podlagi delitve prihodkov vzajemnega sklada v obliki obresti. Kot
obresti se obdavčuje vsako nadomestilo, ki ne predstavlja vračila glavnice iz finančno
dolžniškega razmerja, vključno z nadomestili za tveganje ali za zmanjšanje vrednosti glavnice
iz finančno dolžniškega razmerja zaradi inflacije.
Dividende so dividende in drugi dohodki, doseženi na podlagi lastniškega deleža. Za lastniški
delež se šteje vsak delež, ki ga ima fizična oseba (v nadaljnjem besedilu: imetnik deleža) na
podlagi vloženih sredstev v gospodarski družbi, zadrugi in drugih oblikah organiziranja,
vključno s premoženjskim vložkom tihega družbenika v podjetje nosilca tihe družbe in
premoženjskim vložkom fizične osebe v katerokoli drugo obliko organiziranja, ki ima
pretežno naravo lastniškega kapitala (v nadaljnjem besedilu: plačnik). Kot dividenda se
obdavčuje vsaka razdelitev dohodka imetniku deleža iz premoženja plačnika oziroma
povezane osebe plačnika na podlagi njegovega lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja
Davki
31
zmanjšanja njegovega lastniškega deleža, vključno z razdelitvijo v obliki delnic ali
zamenljivih obveznic ter pripisom dobička kapitalskemu deležu družbenika. Kot dividende se
obdavčuje tudi:
prikrito izplačilo dobička, določeno v zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb;
dobiček, ki se razdeli v zvezi z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki zagotavljajo udeležbo
v dobičku plačnika;
dohodek, ki ga zavezanec doseže na podlagi delitve čistega dobička vzajemnega sklada ali
delitve prihodkov vzajemnega sklada,
Davčna osnova je dosežena dividenda, če ni z Zdoh-2 drugače določeno. Davčna osnova se
pri prikritem izplačilu dobička določi na podlagi primerljive tržne cene.
2.3 DAVČNE OLAJŠAVE
Splošna davčna olajšava se prizna vsakemu rezidentu kot zmanjšanje letne davčne osnove
pod pogojem, da drug rezident za njega ne uveljavlja posebne olajšave za vzdrževanega
družinskega člana. Poleg splošne olajšave se rezidentu, katerega skupni dohodek iz naslova
dohodka iz zaposlitve, dohodka iz dejavnosti, dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne
gozdarske dejavnosti, dohodka iz oddajanja premoženja v najem in prenosa premoženjske
pravice ter drugih dohodkov (razen dohodka, ki je oproščen plačila dohodnine oziroma se ne
všteva v davčno osnovo) v letu, za katero se odmerja dohodnina, ki ne presega zakonsko
določenega zneska, prizna zmanjšanje letne davčne osnove.
Kot osebne olajšave ZDoh-2 določa sledeče:
rezidentu, invalidu s 100 % telesno okvaro, se prizna zmanjšanje letne davčne osnove,
če mu je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči, na podlagi odločbe Zavoda za
pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Centra za socialno delo ali
upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov. Rezidentu po
dopolnjenem 65. letu starosti se prizna zmanjšanje letne davčne osnove.
rezidentu, prejemniku pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega
zavarovanja, se prizna zmanjšanje dohodnine v višini 13,5 % odmerjene pokojnine iz
obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
rezidentu, ki prejema nadomestilo iz obveznega invalidskega zavarovanja kot delovni
invalid po predpisih, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v
Sloveniji, se prizna zmanjšanje dohodnine v višini 13,5 % odmerjenega nadomestila.
Rezidentu, ki samostojno opravlja specializiran poklic na področju kulturne dejavnosti in je
vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, se pod pogojem, da gre za poklic, ki je značilen
samo za področje kulturne dejavnosti in pod pogojem, da nima sklenjenega delovnega
razmerja in ne opravlja druge dejavnosti, prizna zmanjšanje davčne osnove od dohodka iz
dejavnosti v višini 15 % prihodkov letno, do zneska 25.000 € njegovih prihodkov iz
dejavnosti v letu, za katero se odmerja dohodnina. Rezidentu, ki samostojno opravlja
novinarski poklic in je vpisan v razvid samostojnih novinarjev, se pod pogojem, da nima
sklenjenega delovnega razmerja in ne opravlja druge dejavnosti, prizna zmanjšanje davčne
osnove od dohodka iz dejavnosti v višini 15 % prihodkov letno, do zneska 25.000 € njegovih
prihodkov iz dejavnosti v letu, za katero se odmerja dohodnina. Rezidentu, ki samostojno
opravlja poklic športnika in je vpisan v razvid poklicnih športnikov, se pod pogojem, da nima
sklenjenega delovnega razmerja in ne opravlja druge dejavnosti, prizna zmanjšanje davčne
osnove od dohodka iz dejavnosti v višini 15 % prihodkov letno, do zneska 25.000 € njegovih
prihodkov iz dejavnosti v letu, za katero se odmerja dohodnina.
Davki
32
Za vzdrževanega družinskega člana zavezanca se šteje zakonec, ki ni zaposlen ter ne opravlja
dejavnosti, nima lastnih sredstev za preživljanje ali so ta manjša od višine posebne olajšave za
vzdrževanega družinskega člana, in razvezani zakonec zavezanca, če mu je s sodbo oziroma
dogovorom, sklenjenim po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, priznana
pravica do preživnine, ki jo plačuje zavezanec. Za zakonca se šteje oseba, ki živi z
zavezancem v zakonski zvezi. Za zakonca se šteje tudi zunajzakonski partner, ki živi z
zavezancem najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.
Zgled 8: Primer izračuna dohodka in akontacije dohodnine
1. Mesečni izračun
Tabela 5: Mesečna akontacija dohodnine
Če znaša neto mesečna
davčna osnova v eurih Znaša dohodnina v eurih
Nad Do
598,97 16 %
598,97 1.197,93 95,84 + 27 % nad 598,97
1.197,93 257,56 + 41 % nad 1.197,93
Vir: http://www.durs.gov.si
Tabela 6: Splošna olajšava (mesečno)
Če znaša mesečni bruto dohodek iz
delovnega razmerja v eurih Znaša splošna olajšava v eurih
Nad Do
691,67 413,30
691,67 800,00 329,97
800,00 246,63
Vir: http://www.durs.gov.si
Tabela 7: Olajšava za vzdrževanega družinskega člana (mesečno)
Za prvega vzdrževanega otroka 181,98
Za vzdrževanega otroka, ki
potrebuje posebno nego in
varstvo
659,39
Za drugega vzdrževanega otroka 197,83
Za tretjega vzdrževanega otroka 329,96
Za četrtega vzdrževanega otroka 462,08
Za petega vzdrževanega otroka 594,21
Vir: http://www.durs.gov.si
Davki
33
Mesečna bruto osnova 3.500,00 €
Prispevki (22,1 %) 773,50 €
Splošna olajšava 246,63 €
Olajšava za vzdrževanega družinskega člana 181,98 €
Neto davčna osnova 1 2.297,89 €
Akontacija dohodnine:
257,56 € + 41 % nad 1.197,93 € = 257,56 € + 41 % od 1.099,96 € = 257,56 € + 450,98 € =
708,54 €
Neto dohodek:
3.500,00 € – 773,50 € – 708,54 € = 2.017,96 €
2. Letni izračun
Tabela 8: Letna tabela dohodnine
Če znaša neto letna
davčna osnova v eurih Znaša dohodnina v eurih
Nad Do
7.187,60 16 %
7.187,60 14.375,20 1.150,02 + 27 % nad 7.187,60
14.375,20 3.090,67 + 41 % nad 14.375,20
Vir: http://www.durs.gov.si
Tabela 9: Splošna olajšava (letno)
Če znaša skupni dohodek v eurih Znaša splošna olajšava v eurih
Nad Do
8.300,00 4.959,60
8.300,00 9.600,00 3.959,60
9.600,00 2.959,60
Vir: http://www.durs.gov.si
Tabela 10: Olajšava za vzdrževanega družinskega člana (letno)
Za prvega vzdrževanega otroka 2.183,76
Za vzdrževanega otroka, ki
potrebuje posebno nego in
varstvo
7.912,70
Za drugega vzdrževanega otroka 2.374,02
Za tretjega vzdrževanega otroka 3.959,52
Za četrtega vzdrževanega otroka 5.545,02
Za petega vzdrževanega otroka 7.130,52
Vir: http://www.durs.gov.si
Davki
34
Mesečna bruto osnova (3.500,00 € *12) 42.000,00 €
Prispevki (22,1 %) (773,50 € *12) 9.282,00 €
Akontacija dohodnine (708,54 € * 12) 8.502,48 €
Splošna olajšava 2.959,60 €
Olajšava za vzdrževanega družinskega člana 2.183,00 €
Neto davčna osnova 1 27.574,64 €
Akontacija dohodnine:
3.090,67 € + 41 % nad 14.375,20 € = 3.090,67 € + 41 % od 13.199,44 € = 3.090,67 € +
5.411,77 € = 8.502,48 €
Neto dohodek:
42.000,00 € – 9.282,00 € – 8.502,48 € = 24.215,52 €
Koeficijent obremenitve:
24.215,52 € / 42.000,00 € = 0,576 ali 57,60 %
Glej internetni vir – Zakon o dohodnini –
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ZAKO4697.html
POVZETEK POGLAVJA
Dohodnina je davek, ki se plačuje od dohodkov fizičnih oseb, pridobljenih v posameznem
koledarskem letu. Dohodnina je prihodek državnega proračuna in proračunov samoupravnih
lokalnih skupnosti. Dohodnina se odmerja od šestih skupin dohodkov.
Rezidenti so zavezanci za davek od dohodkov, doseženih v Sloveniji in od dohodkov,
doseženih v tujini. Fizična oseba je ne glede na državljanstvo rezident Slovenije, če ima stalno
prebivališče v Sloveniji. Rezidenti so dolžni oddati napoved za odmero dohodnine.
Nerezidenti so zavezanci za davek od določenih dohodkov, doseženih v Sloveniji. Nerezidenti,
ki bivajo na območju Slovenije nepretrgoma najmanj šest mesecev, morajo oddati napoved za
odmero dohodnine.
Dohodnina se odmerja na letni ravni na podlagi napovedi za odmero dohodnine, s katero
fizične osebe napovejo svoje dohodke, dosežene v posameznem koledarskem letu. Med letom
se plačujejo davki od posameznih vrst dohodkov. V primeru, koje delodajalec oziroma
izplačevalec osebnih prejemkov oziroma drugih dohodkov, od katerih se plačuje davek od
vsakega posameznega dohodka, pravna oseba ali zasebnik, je ta oseba dolžna za davčnega
zavezanca obračunati in plačati davek po odbitku, če ni za posamezno vrsto davka z zakonom
o davčnem postopku drugače določeno. V ostalih primerih mora davčni zavezanec sam
napovedati posamezno vrsto dohodka in plačati davek, odmerjen na podlagi napovedi.
Med letom plačani davki od posameznega dohodka se odštejejo od odmerjene dohodnine. V
primeru, da je odmerjena dohodnina višja od med letom plačanih davkov od posameznih
dohodkov, je davčni zavezanec dolžan doplačati razliko. V nasprotnem primeru, ko med letom
plačani davki presegajo odmerjeno dohodnino, zavezanec dobi vračilo razlike.
Dohodninska obveznost zavezancev se izračuna tako, da se davčne osnove različnih skupin
dohodka, doseženega v davčnem letu, izračunajo ločeno in nato seštejejo. Osnova za
dohodnino se izračuna po odštetju določenih osebnih olajšav, obveznih prispevkov za
Davki
35
socialno varnost ter določenih stroškov. Od tako določene osnove se odmeri dohodnina po
progresivnih stopnjah. Letna davčna lestvica se vsako leto uskladi glede na rast povprečne
plače zaposlenih v Sloveniji.
VPRAŠANJA ZA PONAVLJANJE
1. Kdo so lahko zavezanci za dohodnino?
2. Naštejte vire obdavčevanja z dohodnino.
3. Katere oprostitve plačila dohodnine poznamo?
4. Kaj se šteje v dohodek iz zaposlitve?
5. Kaj se vključuje v dohodek iz delovnega razmerja?
6. Kaj je dohodek iz drugega delovnega razmerja in kako je dohodninsko obravnavan?
7. Katere vrste obdavčevanja bonitet poznamo?
8. Iz česa je sestavljena pokojnina?
9. Kako se pri dohodku iz dejavnosti v davčnem smislu obravnava izguba?
10. Katere oprostitve obdavčevanja pri dohodku iz dejavnosti poznamo?
11. Kaj je davčna osnova pri dohodku iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti?
12. Kako se določa dohodek iz oddajanja premoženja v najem?
13. Kako se izračunava obdavčitev pri dohodku iz oddajanja premoženja v najem?
14. Na kaj moramo paziti pri obravnavi obdavčevanja dohodka iz prenosa premoženjskih
pravic?
15. Kaj se šteje v davčno osnovo dobička iz kapitala?
16. Kako se obdavčujejo obresti fizičnih oseb?
17. Kako se obdavčujejo dividende fizičnih oseb?
18. Naštejte vse davčne olajšave pri dohodnini in jih na kratko opiši.
Davki
36
3 DAVEK OD DOHODKA PRAVNIH OSEB
TEMELJNI CILJI POGLAVJA
V tem delu gradiva študent spoznava korporacijsko obdavčevanje, ki je izjemnega pomena za
razumevanje poslovanja podjetij tako na domačem kot tudi na tujem trgu. Srečevali se bodo s
pojmi; rezident, nerezident, stalna poslovna enota, davčno priznani in davčno nepriznani
dohodki, amortizacija, prevrednotenja, davčni odtegljaj, statusne spremembe in vpliv le teh
na obdavčevanje dohodka pravnih oseb ter prenosne oziroma transferne cene.
Davek na dohodek pravnih oseb je ena od davčnih oblik, ki jo uporabljajo davčni sistemi vseh
sodobnih držav. Razlogi za vpeljavo tega davka so različni, vendar jih lahko razdelimo na dve
temeljni skupini. Finančno politična zasnova ima svoje korenine v miselnosti, da je davek
izdaten vir dohodka državnega proračuna, kakor tudi prednosti, ki jih ima ta davek za
gospodarstvo. Pravne osebe z vpeljavo tega davka težijo k modernizaciji proizvodnje,
spodbujanju izvoza, zagotavljanju večanja investicij, izboljšujejo organsko sestavo kapitala,
zagotavljajo vsem davčnim subjektom enake pogoje za razvoj…itd. Socialno politična zasnova
pa vidi v davku instrument, ki zagotavlja oživitev načela pravičnosti obdavčitve. Pravičnost se
kaže tudi v tem, da je splošno sprejeto stališče, da je davek na dohodek pravnih oseb neke
vrste porok za plačilo davka na dohodke fizičnih oseb, saj bi ob odsotnost tega davka lahko
fizične osebe vlagale kapital samo v pravne osebe in bi se dohodek vključeval v premoženje te
družbe, s čimer ne bi bil obdavčen in bi lahko prišlo do izpada velikega dela proračunskih
sredstev.
Poglejmo delovanje davka na dohodke pravnih oseb na primeru. Družba A bo v letu 2008
izkazovala v izkazu poslovnega izida izkazovala prihodke od prodaje, odprave rezervacij in
prihodke od dobljenih dividend. Odhodki v poslovnem izidu pa so stroški plač, reprezentance
in ostali upravni stroški. Družba A je v letu 2008 nabavila raziskovalno opremo.
V davčnem obrazcu se najprej določijo davčno priznani prihodki, nato davčno priznani
odhodki, potem davčna osnova in izračun davčne obveznosti. Najprej seštejemo vse prihodke
in vse odhodke. Nato popravimo prihodke na davčno sprejemljivo raven. Dividende niso
obdavčljivi prihodek. Odprava rezervacij ni obdavčljiva v celoti, ker so bile rezervacije ob
oblikovanju obdavčene v višini 50 % oblikovanih rezervacij ( ni bil v celoti davčno priznan
strošek), zato so tudi sedaj obdavčene v višini 50 % teh prihodkov. Tudi odhodke popravimo
na davčno sprejemljivo raven. Stroški reprezentance so davčno priznani v višini 50 %.
Ugotovimo razliko med davčno priznanimi prihodki in odhodki. To razliko je potrebno
povečati še za 5 % vrednosti dividend, ki smo jih izločili iz prihodkov. Davčno osnovo
zmanjšamo za olajšave (20 % vrednosti vlaganj v raziskovalno opremo). Osnovo za davek
pomnožimo s stopnjo obdavčitve in dobimo davčno obveznost.
3.1 SPLOŠNO O KORPORACIJSKEM DAVKU (DAVEK OD DOHODKOV
PRAVNIH OSEB)
V Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS št.117/2006 in dopolnitve: v
nadaljevanju ZDDPO-2) sorazmerno obsežen del besedila predstavljajo določbe, s katerimi se
v nacionalno zakonodajo povzema v smislu ureditve skupnega sistema obdavčenja, ki je
določena z evropskima direktivama. Izhodišče pri pripravi nacionalnih zakonodaj so, poleg
Davki
37
zgoraj navedenih direktiv, določene rešitve, izoblikovane v skladu z načeli in prakso v EU
državah, pa tudi določene smernice in modeli obdavčenja, oblikovani v okviru OECD.
Nacionalne davčne zakonodaje imajo sicer veliko skupnega, hkrati pa se lahko tudi precej
razlikujejo po posameznih davčnih institutih (pri določanju davčne osnove, stopnjah,
oprostitvah in olajšavah ipd.). Sistemi obdavčitve dohodkov pravnih oseb so v posameznih
državah rezultat razvitosti gospodarstva in politike, ki se vodi v državi v zvezi s tem. Davčna
stopnja v povezavi z drugimi davčnimi ukrepi pomembno vpliva na davčno obremenitev
zavezancev.
3.2 ZAVEZANCI ZA DAVEK IN DAVČNA OBVEZNOST
Zavezanec za davek je pravna oseba domačega in tujega prava ter združenje oseb po tujem
pravu, ki je brez prave osebnosti in ni davčni zavezanec v skladu z zakonom, ki ureja
dohodnino. Republika Slovenija, samoupravna lokalna skupnost in Banka Slovenija niso
davčni zavezanci. Rezidentstvo davčnega zavezanca se določi po registriranem sedežu ali pa
po kraju, kjer ima sedež dejanska uprava. Kraj dejanske uprave se določa glede na poslovno
mesto, iz katerega se izvaja poslovodenje oziroma upravljanje poslovanja zavezanca. Rezident
je neomejeno davčno zavezan, kar pomeni, da mora plačevati davke od vseh dohodkov, ki
imajo svoj vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir izven Republike
Slovenije (načelo svetovnega dohodka).
Nerezidenti, ki v Republiki Sloveniji nimajo registriranega sedeža družbe, hkrati pa njihovo
dejansko upravljanje poslovanja poteka v tujini, lahko v celoti ali delno opravljajo aktivnosti
v Republiki Sloveniji le v poslovni enoti ali preko poslovne enote, kjer lahko dosegajo
aktivne in pasivne dohodke. Obstoj poslovne enote nerezidenta na območju države daje
pravico tej državi, da obdavči dohodke, ki jih je ta poslovna enota ustvarila na njenem
območju.
V predmet obdavčitve segajo vsi dohodki davčnega zavezanca, ki jih doseže v davčnem
obdobju koledarskega leta. Davčni zavezanec lahko izbere obdobje, ki se razlikuje od
koledarskega leta in ne sme presegati obdobja 12 mesecev. Izbranega davčnega obdobja ni
dovoljeno spreminjati 3 leta.
3.3 DAVČNA OSNOVA
Davčna osnova je znesek, od katerega se z uporabo davčne stopnje določi višina davčne
obveznosti. Davčna osnova rezidenta in nerezidenta je dobiček za poslovne aktivnosti, ki jih
opravlja v poslovni enoti ali preko nje. Dobiček je opredeljen kot presežek prihodkov nad
odhodki. Prihodki in odhodki se priznavajo v izkazu poslovnega izida, oziroma letnem
poročilu, ki temelji na izkazu poslovnega izida. Dobiček v davčnem smislu se ugotavlja s
primerjavo davčno priznanih prihodkov in odhodkov. Poleg računovodskih izkazov moramo
za določitev davčnega dobička upoštevati tudi davčne predpise.
3.4 DAVČNI ODTEGLJAJ
Davek se izračuna, odtegne in plača po stopnji 15 % od dohodkov rezidentov in nerezidentov,
razen dividend in dohodkov podobnih dividendam, izplačanih preko poslovne enote
Davki
38
nerezidenta v Sloveniji, ki imajo vir v Sloveniji. Davek se ne izračuna, odtegne in plača od
dohodkov, plačanih zavezancu (rezidentu), ki izplačevalcu sporoči svojo davčno številko;
Prav tako se davek ne izračuna zavezancu (nerezidentu), ki je zavezan za davek od dohodkov,
ki jih dosega z dejavnostjo oziroma posli v poslovni enoti ali preko poslovne enote v Sloveniji
in izplačevalcu sporoči svojo davčno številko, če gre za dohodke, plačane tej poslovni enoti.
Davka se ne odtegne od plačil dividend in dohodkov, podobnih dividendam, ki se razdelijo
osebam, ki imajo eno od oblik, za katere se uporablja skupen sistem obdavčenja, ki velja za
matične družbe in odvisne družbe iz različnih držav članic EU, če ima prejemnik najmanj 10
% vrednosti ali števila delnic ali deležev v delniškem kapitalu, osnovnem kapitalu ali
glasovalnih pravicah osebe, ki deli dobiček.
3.5 REZERVACIJE IN PREVREDNOTENJE
Zakonsko se pri ugotavljanju davčne osnove in priznavanju prihodkov in odhodkov
oblikovanje rezervacij ne upošteva, razen v primeru bank in zavarovalnic. V skladu s
slovenskimi računovodskimi standardi se rezervacije ločijo na rezervacije na račun odloženih
prihodkov ter rezervacije na račun dolgoročno vnaprej vračunanih stroškov oziroma
odhodkov. Odprava in poraba rezervacij se upoštevata na način, da se prihodki izvzemajo,
odhodki pa priznavajo tako, da v davčno osnovo niso še enkrat vključeni. Kot oblikovanje
rezervacij se obravnava tudi njihov popravek na sedanjo vrednost. Dolgoročne rezervacije se
ne prevrednotujejo, vendar mora zavezanec ob koncu obračunskega obdobja preveriti, ali je
znesek rezervacij še ustrezen. Če višina dolgoročnih rezervacij ne omogoča pokritja
prihodnjih stroškov, se le te morajo povečati (povečanje finančnih odhodkov). Če pa je višina
oblikovanih finančnih rezervacij višja od pričakovanih prihodnjih stroškov, se le te zmanjšajo.
(povečanje finančnih prihodkov).
Prevrednotenje je definirano kot sprememba prvotno izkazane vrednosti gospodarskih
kategorij. Prevrednotenje zaradi okrepitve sredstev oziroma oslabitve dolgov ni obvezno,
medtem ko je prevrednotenje zaradi oslabitve sredstev in okrepitve dolgov obvezno. Poznamo
več načinov prevrednotenja, in sicer:
prevrednotenje, ki je posledica spremembe kupne moči domače valute;
prevrednotenje, ki je posledica sprememb cen gospodarskih kategorij – okrepitve in
oslabitve sredstev in dolgov.
Pri ugotavljanju davčne osnove se prevrednotenje na podlagi spremembe kupne moči
domače valute ne priznava, medtem ko se prevrednotenje sprememb cen gospodarskih
kategorij ne priznava v času njihovega oblikovanja, ampak se priznavajo ob odsvojitvi
sredstev ali odtujitvi dolgov. Izjema so odhodki zaradi prevrednotenja dolgov, terjatev in
finančnih naložb, ki se prevrednotijo zaradi spremembe tečaja in vplivajo na ugotavljanje
davčne osnove že v času njihovega oblikovanja. Ob okrepitvi sredstev ali oslabitvi dolgov se
ne povečujejo prihodki, ampak se ta transakcija evidentira kot povečanje prevrednotovalnega
kapitala glede teh sredstev in dolgov. V primeru oslabitve sredstev se zmanjšanje sredstev
upošteva kot zmanjšanje predhodno oblikovanega prevrednotovalnega popravka kapitala,
medtem ko se v primeru okrepitve dolgov, povečanje vrednosti dolga upošteva kot povečanje
prevrednotovalnih odhodkov. Prihodki se izvzemajo tako, da v davčno osnovo sploh niso
vključeni, če so predhodno povečali davčno osnovo preko prevrednotovalnih prihodkov iz
naslova krepitev sredstev. Če oslabitev sredstev povzroča prevrednotovalne odhodke, odprava
oslabitve povzroča nastanek prevrednotovalnega prihodka, ki se ne vključi v davčno osnovo.
Davki
39
Glede sprememb valutnega tečaja se dolgoročne in kratkoročne finančne naložbe v tuji valuti
na dan bilanciranja preračunajo po srednjem tečaju Banke Slovenije. V tem primeru
povečanje vrednosti finančnih naložb povečuje finančne prihodke v zvezi s finančnimi
naložbami. Nasprotno je z zmanjšanjem vrednosti finančnih naložb.
3.6 DAVČNO PRIZNANI PRIHODKI
Pri določanju davčne osnove zavezanca, ki prejme dividende oziroma druge deleže iz
dobička, se te dividende oziroma drugi deleži iz dobička izvzemajo iz davčne osnove, če:
je prejemnik udeležen v kapitalu oziroma pri upravljanju osebe, ki deli dobiček za
dividende tako, da je imetnik poslovnega deleža, delnic ali glasovalnih pravic v višini
najmanj 25 %, in
znaša čas trajanja udeležbe v kapitalu oziroma pri upravljanju izplačevalca najmanj 24
mesecev, in
je izplačevalec zavezanec za davek, ter ni rezident države, v primeru poslovne enote pa se
ta ne nahaja v državi, z ugodnejšim davčnim okoljem, kot je država, v kateri je splošna,
povprečna, nominalna stopnja obdavčitve dobička družb nižja od 12,5 % in
zavezanec za davek po ZDDPO-2; ali
za davčne namene rezident v državi članici EU v skladu s pravom te države in se v skladu
z mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, sklenjene z državo
nečlanico EU, ne šteje kot rezident izven EU in je poleg tega zavezanec za enega od
davkov, v zvezi s katerimi se uporablja skupen sistem obdavčenja, ki velja za matične
družbe in odvisne družbe iz različnih držav članic EU, in jih določi minister, pristojen za
finance, kjer se za zavezanca ne šteje družba, ki je davka oproščena ali ima možnost izbire
obdavčitve.
Za prejemnika nerezidenta se uporabljajo zgoraj navedene določbe, če je njegova udeležba v
kapitalu oziroma upravljanju osebe, ki deli dobiček, povezana z aktivnostmi, ki jih
nerezident opravlja v poslovni enoti v Sloveniji oziroma preko poslovne enote v Sloveniji.
Prejemnik, ki še ne izpolnjuje tega pogoja, izpolnjuje pa druge pogoje, lahko izvzame
dividende iz davčne osnove pod pogojem, da izroči pristojnemu davčnemu organu ustrezno
bančno garancijo za znesek davka, ki bi ga moral plačati, če jih ne bi izvzel. Davčni organ
lahko unovči garancijo, če se pogoj ne izpolni. Garancija poteče z dnem, ko se pogoj izpolni.
Šteje se, da je pogoj izpolnjen, če je izplačevalec:
oseba, ki ima eno od oblik, za katere se uporablja skupen sistem obdavčenja, ki velja za
matične družbe in odvisne družbe iz različnih držav članic EU, in jih določi minister,
pristojen za finance;
za davčne namene rezident v državi članici EU v skladu s pravom te države in se v skladu
z mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, sklenjene z državo
nečlanico EU, ne šteje kot rezident izven EU;
zavezanec za enega od davkov, v zvezi s katerimi se uporablja skupen sistem obdavčenja,
ki velja za matične družbe in odvisne družbe iz različnih držav članic EU, in jih določi
minister, pristojen za finance, kjer se za zavezanca ne šteje družba, ki je davka oproščena
ali ima možnost izbire obdavčitve.
Pri določanju davčne osnove se odhodki, ki se nanašajo na udeležbo, ne priznajo. Za
ustrezno bančno garancijo se šteje bančna garancija banke s sedežem v Sloveniji ali v državi
članici EU, s katero se banka nepreklicno zavezuje, da bo na prvi poziv pristojnega davčnega
organa ter brez ugovorov, davčnemu organu izplačala znesek davka, z rokom veljavnosti do
dneva izpolnitve pogoja glede časa trajanja udeležbe. Pri določanju davčne osnove zavezanca
Davki
40
se prihodki iz opravljanja dejavnosti, ki ni pridobitna, ter dejanski ali sorazmerni stroški te
dejavnosti izvzemajo iz davčne osnove.
Pri določanju davčne osnove zavezanca rezidenta in nerezidenta, ki opravlja dejavnost
oziroma posle v poslovni enoti ali preko poslovne enote v Sloveniji, ki ustvari dobiček iz
odsvojitve lastniških deležev v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah
organiziranja, se 50 % tega dobička izvzame iz davčne osnove zavezanca, če je bil zavezanec,
ki ustvari dobiček, udeležen v kapitalu oziroma pri upravljanju druge osebe tako, da je
imetnik poslovnega deleža, delnic ali glasovalnih pravic v višini najmanj 8 % in znaša čas
trajanja te udeležbe v kapitalu oziroma upravljanju gospodarske družbe, zadruge ali druge
oblike organiziranja najmanj 6 mesecev in je v tem obdobju nepretrgoma za poln delovni čas
zaposloval vsaj eno osebo.
3.7 DAVČNO NEPRIZNANI ODHODKI
Med davčno nepriznane odhodke se štejejo tisti odhodki, ki so glede poslovanja davčnega
zavezanca nepotrebni, neupravičeni oziroma niso običajni za poslovanje. Med neobičajne
odhodke štejem vse tiste odhodke, ki imajo značaj neobičajnosti pri poslovanju v posamezni
dejavnosti in se nanašajo na pretekle izkušnje in primerjavo z drugimi dejavnostmi. Med te
odhodke ne smemo šteti odhodke, ki so posledica izrednih in nepogostih dogodkov. V
ZDDPO-2 se davčno nepriznani odhodki davčnega zavezanca določajo predvsem na osnovi:
ekonomske upravičenost pridobivanja dobička;
povezanosti z obdavčenimi prihodki;
poslovne potrebnost;
značaja privatnosti in
skladnosti z običajno poslovno prakso.
Kot davčno nepriznani odhodki se štejejo tudi stroški, ki so neposredno povezani z
upravljanjem naložbe kot tudi stroški, ki so neposredno povezani z izplačevanjem dividend
in deležev v dobičku. Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški glede zasebnega
življenja lastnikov in povezanih oseb, kot tudi stroški glede zasebnega življenja drugih oseb,
ki niso delavci. To so predvsem stroški za oddih, šport, zabavo in rekreacijo, s pripadajočim
DDV, če gre za brezplačno uporabo. V primeru, ko se te storitve plačujejo, se štejejo kot
davčno nepriznani odhodki, stroški, ki presegajo takšno plačilo. Plačilo stroškov poslovnemu
partnerju lahko pripomore k povečanju obdavčljivih prihodkov. Poleg zgoraj omenjenih, se v
davčni izkaz ne upoštevajo tudi stroški za izobraževanje, če so plačani za pridobitev izobrazbe
oziroma znanj, ki niso neposredno potrebna za poslovanje. V tem primeru je treba natančno
interpretirati, kateri so stroški, ki so povezani z izobrazbo ter kateri so stroški, ki so
neposredno vezani na poslovanje davčnega zavezanca. Pri tem je treba imeti v obziru, da je
Slovenija usmerjena k širjenju intelektualne lastnine, zato je treba tudi preko davčnega
sistema podpirati pridobivanje znanja. Za delodajalca je to kratkoročno lahko velik strošek,
vendar se morajo investicije v intelektualno lastnino vrednotiti predvsem dolgoročno. Tudi
stroški sredstev v lasti ali finančnem najemu, nastali za privatne namene, so davčno
nepriznani odhodki, razen če se takšna uporaba plačuje, saj se takrat upoštevajo davčno
nepriznani odhodki kot stroški, ki presegajo plačilo.
Iz davčnega izida se izločijo tudi posebne ugodnosti, ki jih delodajalec zagotavlja
delojemalcem, kot so:
premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in druge zavarovalne premije;
subvencionirani ali brezplačni oziroma s popustom dani proizvodi oziroma storitve;
Davki
41
nastanitve, nepovezane z delom;
članarine poklicnim združenjem;
članarine in drugi stroški privatnega namena;
druge ugodnosti.
Glede premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in druge zavarovalne
premije veljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Nobene razlike
ni v primeru, ko je davčna osnova pozitivna, če pa je 0 oziroma negativna, omenjene
ugodnosti ne moremo izkoristiti, saj se ne povečujejo davčne izgube, ki se pokrivajo z davčno
osnovo v nadaljnjih petih letih.
Kot davčno nepriznani odhodki iz naslova obresti se štejejo obresti na prejeta posojila, ki
nimajo narave posojil in obresti na posojila, uporabljena za financiranje deleža v kapitalu.
Poleg vseh zgoraj omenjenih kategorij, se za davčno nepriznane odhodke štejejo tudi plačila
lastnikom, ki so bila plačana samo zaradi udeležbe v kapitalu, stroški prisilne izterjave davkov
ali drugih dajatev, ter plačila pravnim ali fizičnim osebam zaradi ekonomičnosti poslovanja in
hitrosti delovanja. Odbitna postavka v davčnem izidu je tudi davek od dobička pravnih oseb
kot tudi davek na dodano vrednost, ki ga je davčni zavezanec uveljavil kot odbitek davka v
skladu z zakonom o DDV.
Stroški se ne priznajo, če gre za brezplačno uporabo, če pa se te storitve oziroma ugodnosti
plačujejo, se le ti priznajo, vendar največ do višine takšnega plačila oziroma povračila. Stroški
sredstev v lasti ali najemu zavezanca, ki se nanašajo na privatno življenje, nastali v času
uporabe teh sredstev za privatno rabo, se ne priznajo. Kot odhodki se priznajo v višini 50 %
stroški reprezentance in stroški nadzornega sveta. Odpis terjatve se prizna kot odhodek, ko je
odpis terjatve evidentiran v poslovnih knjigah, če je bil znesek terjatve že vključen v
prihodke, in so bila opravljena vsa dejanja, ki bi jih s skrbnostjo opravil dober
gospodarstvenik za dosego poplačila dolga.
Porabljene oziroma prodane zaloge se priznajo kot odhodek v obračunanem znesku, vendar
največ do zneska, ki se ugotovi v skladu z izbrano metodo vrednotenja zalog. Zavezanec ne
sme spreminjati izbrane metode vrednotenja zalog najmanj 5 let. Kot odhodek se ne priznajo
obresti od posojil, razen pri posojilojemalcih bankah in zavarovalnicah, ki so prejeta od
delničarja oziroma družbenika, ki ima kadarkoli v davčnem obdobju neposredno ali posredno
v lasti najmanj 25 % delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic v zavezancu, če
kadarkoli v davčnem obdobju ta posojila presegajo štirikratnik zneska deleža tega delničarja
oziroma družbenika v kapitalu zavezanca, ugotovljene glede na znesek in obdobje trajanja
presežka posojil v davčnem obdobju. Za posojila delničarja oziroma družbenika se štejejo tudi
posojila tretjih oseb, za katera jamči ta delničar oziroma družbenik in posojila banke, če so
dana v zvezi z depozitom tega delničarja oziroma družbenika v tej banki. Znesek deleža
delničarja oziroma družbenika v kapitalu prejemnika posojila se določi za davčno obdobje kot
povprečje na podlagi stanja vplačanega kapitala, prenesenega čistega dobička in rezerv na
zadnji dan vsakega meseca v davčnem obdobju.
Plače, nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta in zaradi
drugih odsotnosti z dela delavcev se priznajo kot odhodek v obračunanem znesku v skladu s
kolektivnimi pogodbami na ravni države. Plače, nadomestila plače za čas odsotnosti z dela
zaradi izrabe letnega dopusta in zaradi drugih odsotnosti z dela poslovodnih delavcev,
prokuristov in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi se priznajo kot odhodek v
Davki
42
obračunanem znesku v skladu z zakonom oziroma s pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi
osebami.
3.8 AMORTIZACIJA
Amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih dolgoročnih sredstev se kot
odhodek prizna v obračunanem znesku, vendar največ do zneska, obračunanega z uporabo
metode enakomernega časovnega amortiziranja ter najvišje letne amortizacijske stopnje. Pri
opredmetenem osnovnem sredstvu, katerega doba uporabnosti je daljša od leta dni in
katerega posamična nabavna vrednost ne presega vrednosti 500 €, se kot odhodek ob prenosu
v uporabo prizna odpis celotne nabavne vrednosti.
3.9 IZGUBA
Izgubo v davčnem obdobju lahko zavezanec pokriva z zmanjšanjem davčne osnove v
naslednjih davčnih obdobjih. Pri zmanjšanju davčne osnove na račun izgub iz preteklih
davčnih obdobij se davčna osnova najprej zmanjša za izgubo starejšega datuma. Zmanjšanje
davčne osnove zaradi izgub iz preteklih davčnih obdobij je dovoljeno največ do višine davčne
osnove davčnega obdobja.
3.10 OBDAVČEVANJE POSLOVNIH DOBIČKOV
Pri obravnavanju obdavčevanja podjetij je treba upoštevati merilo stalne poslovne enote.
Stalna poslovna enota je mesto poslovanja, v katerem se v celoti ali delno odvijajo posli
določenega dela multinacionalne družbe. Ta del multinacionalne družbe je ločen od matičnega
dela in predstavlja navadno pravno osebo, ki je glede na matično družbo, nerezident. Pri
določanju stalne poslovne enote je treba upoštevati sledeča merila:
1. obstoj poslovnega mesta, ki se nanaša na katerokoli opredmeteno osnovno sredstvo, kar
ima za posledico, da iz davčnega pogleda zadostuje že, da ima pravni subjekt dano na
razpolago določeno področje na območju države pogodbenice;
2. stalnost poslovnega mesta, kar se povezuje z dejstvom, da je takšen prostor lokacijsko in
organizacijsko ločen od registriranega sedeža rezidenta in
3. dejstvo, da preko stalnega poslovnega mesta pravni subjekt delno ali v celoti opravlja
storitve, ter sklepa posle, ki spadajo v okvir njegove dejavnosti, ki jo ima registrirano
zunaj območja države pogodbenice.
Za vprašanje obdavčevanja poslovnih dobičkov multinacionalnih družb je pomembno
upoštevati tista merila, ki določajo vrste dobičkov, na katera mora stalna poslovna enota
plačati davek. Splošno priznano načelo obdavčevanja poslovnih dobičkov multinacionalnih
družb je, da ni dovoljeno obdavčevanje dobička rezidentne družbe v nerezidentni državi,
razen v primeru, da rezidentna družba posluje v nerezidentni državi preko tam ustanovljene
stalne poslovne enote. Na osnovi ustanovitve stalne poslovne enote pridobi rezidentna družba
možnost sodelovanja v gospodarskem sistemu nerezidentne države, kar ima za posledico,
obdavčevanje poslovnih dobičkov stalne poslovne enote s strani nerezidentne države.
Davki
43
3.11 PRENOSNE (TRANSFERNE) CENE
Pri ugotavljanju prihodkov zavezanca se upoštevajo transferne (prenosne) cene s povezanimi
osebami za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi, ter storitve, vendar prihodki
najmanj do višine, ugotovljene z upoštevanjem cen takih ali primerljivih sredstev ali
storitev, ki se v primerljivih okoliščinah dosežejo ali bi se dosegle na trgu med
nepovezanimi osebami. Primerljive tržne cene se določijo z eno od naslednjih metod ali s
kakršnokoli kombinacijo naslednjih metod:
metoda primerljivih prostih cen;
metoda preprodajnih cen;
metoda dodatka na stroške;
metoda porazdelitve dobička;
metoda stopnje čistega dobička;
metoda neto razlike v ceni.
Metoda primerljivih prostih cen je osnovana na primerjavi cenovnih ekonomskih faktorjev
med povezanimi družbami in cenovnih ekonomskih faktorjev med nepovezanimi družbami.
Metoda preprodajnih cen temelji na predpostavki, da povezana družba nabavi blago po
običajni nabavni ceni in nato to isto blago proda nepovezani družbi, pri tem pa je cena pri
prodaji nepovezani družbi zmanjšana za maržo.
Pri metodi dodatka na stroške je treba upoštevati ceno stroškov storitev in pravic dobavitelja
v prometu s povezanimi družbami, z namenom, da se ugotovi dobiček. Dobiček se primerja z
dobičkom, ki bi bil dosežen pri poslovanju v običajnih tržnih razmerah.
Metoda razdelitve dobička se nanaša na oceno dobička iz transakcij med povezanimi
družbami in oceno dobička med nepovezanimi družbami. Tako dobljen dobiček se nato na
osnovi ekonomskih meril razdeli med povezane družbe in se primerja z dobičkom glede na
običajne tržne pogoje na podlagi analize aktivnosti davčnih zavezancev.
Metoda stopnje čistega dobička je osnovana na načelu, da se bodo davčni zavezanci, ki se
nahajajo v podobnem položaju trudili, da ustvarijo podobne prihodke v razumnem časovnem
roku.
Z metodo neto razlike v ceni se preučuje razlika v ceni v odvisnosti od relevantnih stroškov
medsebojnih transakcij med povezanimi družbami. Zaradi dejstva, da na delež stroškov, plač
in sredstev v odvisnosti od razlike v ceni, manj vplivajo spremembe cen, so deleži razlike v
ceni stabilen podatek za primerjavo transakcij.
Zgled 9: Izračun prenosnih (transfernih) cen
Cena kupljenega blaga (hčerinska družba) = 400 d.e.
Prodajna cena (matična družba) = 1000 d.e.
Davki
44
Tabela 11: Transferna cena = 600 d.e.
Hčerinska družba (d.e.) Matična družba (d.e.) Skupaj (d.e.)
Dobiček pred obdavčitvijo 200 400 600
Davčna stopnja 25 45
Davek 50 180 230
Dobiček po obdavčitvi 150 220 370
Tabela 12: Transferna cena = 880 d.e.
Hčerinska družba (d.e.) Matična družba (d.e.) Skupaj (d.e.)
Dobiček pred obdavčitvijo 480 120 600
davčna stopnja 25 45
Davek 120 54 174
Dobiček po obdavčitvi 360 66 426
V zgoraj podanem primeru je bila najprej transferna cena med povezanimi družbami 600 d.e.
V tem primeru je hčerinska družba plačala davek 50 d.e., matična pa 180 d.e. Odstotek davka
hčerinske družbe glede na celotni dobiček po obdavčitvi je 13,5 % (50/370), odstotek davka
matične družbe pa 48,6 % (180/370). Odstotek dobička po obdavčitvi hčerinske družbe glede
na celotni dobiček po obdavčitvi je 40,5 % (150/370), matične družbe pa 59,4 % (220/370).
Dosežen dobiček po obdavčitvi dosega 37 % (370/1000) prodajne cene.
Transferno ceno zvišamo za 280 d.e., tako da ima vrednost 880 d.e. V tem primeru je
hčerinska družba plačala davek 120 d.e., matična pa 54 d.e. Odstotek davka hčerinske družbe
glede na celotni dobiček po obdavčitvi je 28,2 %, odstotek davka matične družbe pa 12,7 %.
Odstotek dobička po obdavčitvi hčerinske družbe glede na celotni dobiček po obdavčitvi je
84,2 %, matične družbe pa 15,5 %. Dosežen dobiček po obdavčitvi dosega 42,6 % prodajne
cene. S povišanjem transferne cene za 46,6 % (iz 600 d.e. v 880 d.e.), se poveča dobiček po
obdavčitvi glede na prodajno ceno za 15,1 % (iz 370 d.e. v 426 d.e.).
Tabela 13: Transferna cena = 1000 d.e.
Hčerinska družba (d.e.) Matična družba (d.e.) Skupaj (d.e.)
Dobiček pred obdavčitvijo 600 0 600
Davčna stopnja 25 45
Davek 150 0 150
Dobiček po obdavčitvi 450 0 450
Transferno ceno zvišamo na vrednost prodajne cene matične družbe. V tem primeru hčerinska
družba plača davek 150 d.e., matična pa 0 d.e. Odstotek davka hčerinske družbe glede na
celotni dobiček po obdavčitvi je 33,3 %, matična družba pa ne plača davka. Odstotek dobička
po obdavčitvi hčerinske družbe glede na celotni dobiček po obdavčitvi je 100 %. Dosežen
dobiček po obdavčitvi dosega 21,6 % prodajne cene. S povišanjem transferne cene za 13,6 %
(iz 880 d.e. v 1000 d.e.), se poveča dobiček po obdavčitvi za 5,6 % (iz 426 d.e v 450 d.e.).
Davki
45
Tabela 14: Transferna cena = 1500 d.e.
Hčerinska družba (d.e.) Matična družba (d.e.) Skupaj (d.e.)
Dobiček pred obdavčitvijo 1100 –500 600
Davčna stopnja 25 45
Davek 275 –225 50
Dobiček po obdavčitvi 825 – 75 550
Transferno ceno zvišamo za 500 d.e., kar pomeni, da je vrednost transferne cene presegla
prodajno ceno. V tem primeru hčerinska družba plača davek 275 d.e., matična pa prikaže
izgubo v kategoriji davek za 225 d.e. Odstotek davka hčerinske družbe glede na celotni
dobiček po obdavčitvi je 50 %, matična družba pa prikaže izgubo v vrednosti 40,9 %.
Odstotek dobička po obdavčitvi hčerinske družbe glede na celotni dobiček po obdavčitvi je
150 %, vendar je izguba matične družbe 50 %. Dosežen dobiček po obdavčitvi dosega 55 %
prodajne cene. S povišanjem transferne cene za 50 % (iz 1.000 d.e. v 1.500 d.e.), se poveča
dobiček po obdavčitvi za 22,2 % (iz 450 d.e v 550 d.e.). Skupni dobiček povezanih družb se
je zaradi različne obravnave transfernih cen povečal za 48,6 % (iz 370 d.e v 550 d.e).
3.12 OBDAVČITEV PRI PRENOSU PREMOŽENJA
Za prenos premoženja se šteje transakcija, s katero družba (v nadaljnjem besedilu: prenosna
družba), ne da bi prenehala, prenese enega ali več obratov na drugo že ustanovljeno družbo ali
na družbo, ki jo ustanovi (v nadaljnjem besedilu: prevzemna družba), v zamenjavo za izdajo
ali prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo deleže v kapitalu prevzemne družbe, prenosni
družbi. Za obrat se šteje premoženje (vsa sredstva in obveznosti), ki se lahko pripiše delu
družbe, ki je s poslovno organizacijskega vidika sposobno tvoriti neodvisno poslovanje, in je
subjekt, ki je zmožen poslovati z lastnim premoženjem. Pri prenosu obrata:
je prenosna družba oproščena davka v zvezi z dobički, ki nastanejo pri prenosu
sredstev in obveznosti, ki pripadajo prenesenemu obratu ali obratom;
prenosni družbi niso priznane izgube, ki nastanejo pri prenosu sredstev in obveznosti,
ki pripadajo prenesenemu obratu ali obratom;
je prenosna družba dolžna ovrednotiti prejete vrednostne papirje prevzemne družbe
po njihovi tržni vrednosti na dan prenosa.
Prevzemna družba je upravičena do:
prevzema rezervacij, ki jih je oblikovala prenosna družba, ki se lahko pripišejo
prenesenemu obratu ali obratom, in do prevzema davčnih upravičenj in pogojev v
zvezi s temi rezervacijami, kot bi veljali za prenosno družbo, če prenos ne bi bil
izvršen;
prevzema davčnih izgub, ki se lahko pripišejo prenesenemu obratu ali obratom, pod
pogoji, kot bi veljali za prenosno družbo, če prenos ne bi bil izvršen.
Prevzemna družba je dolžna ovrednotiti prevzeta sredstva in obveznosti, amortizirati prevzeta
sredstva ter izračunavati dobičke ali izgube v zvezi s prevzetimi sredstvi in obveznostmi ob
upoštevanju njihovih davčnih vrednosti na dan prenosa pri prenosni družbi oziroma na način,
kot če prenos ne bi bil izvršen.
Davki
46
3.13 OBDAVČITEV PRI ZAMENJAVI KAPITALSKIH DELEŽEV
Za zamenjavo kapitalskih deležev se šteje transakcija, s katero pridobi obstoječa ali na novo
ustanovljena družba (v nadaljnjem besedilu: prevzemna družba) vrednostne papirje druge
družbe (v nadaljnjem besedilu: prevzeta družba) v zamenjavo za izdajo ali prenos lastnih
vrednostnih papirjev (v nadaljnjem besedilu: vrednostni papirji prevzemne družbe)
družbenikom prevzete družbe, v zamenjavo za vrednostne papirje, ki jih imajo ti družbeniki v
prevzeti družbi (v nadaljnjem besedilu: vrednostni papirji prevzete družbe), pod pogojem, da
po zamenjavi kapitalskih deležev prevzemna družba pridobi, ali z nadaljnjo pridobitvijo
kapitalskih deležev obdrži najmanj večino glasovalnih pravic v prevzeti družbi. Prevzem, ki
ga opravi prevzemna družba preko priznane borze, se šteje kot en posel, če je izvršen v
obdobju šestih mesecev. Poleg izdaje ali prenosa vrednostnih papirjev lahko prevzemna
družba družbenikom prevzete družbe opravi plačilo v denarju do 10 % nominalne vrednosti
oziroma če te vrednosti ni, najmanjšega skupnega emisijskega zneska izdanih ali prenesenih
vrednostnih papirjev. Plačilo v denarju se lahko v celoti ali delno opravi manjšinskim
družbenikom prevzete družbe namesto izdaje ali prenosa vrednostnih papirjev, toda največ v
višini 5 % nominalne vrednosti oziroma, če te vrednosti ni, najmanjšega skupnega
emisijskega zneska izdanih ali prenesenih vrednostnih papirjev.
3.14 OBDAVČITEV PRI ZDRUŽITVAH IN DELITVAH
Pri združitvah in delitvah je prenosna družba oproščena davka v zvezi s skritimi rezervami
oziroma v zvezi z dobički in ji niso priznane izgube, ki jih je možno pripisati prenesenim
sredstvom in obveznostim. Dobiček oziroma izguba se izračuna kot razlika med pošteno in
davčno vrednostjo sredstev in obveznosti na obračunski dan združitve in delitve na način, kot
da bi bila sredstva in obveznosti na obračunski dan združitve oziroma delitve odtujena
nepovezani osebi za plačilo. Prevzemna družba pri združitvah in delitvah je upravičena:
do prevzema rezervacij, ki jih je oblikovala prenosna družba, in do prevzema davčnih
upravičenj in pogojev v zvezi s temi rezervacijami, ki bi veljali za prenosno družbo, če
prenos ne bi bil izvršen;
do prevzema davčnih izgub prenosne družbe pod enakimi pogoji, ki bi veljali za prenosno
družbo, če prenos ne bi bil izvršen;
do oprostitve davka v zvezi z dobički, ki jih doseže ob prenehanju udeležbe v kapitalu
prenosne družbe, če je imela pred združitvijo oziroma delitvijo udeležbo v kapitalu
prenosne družbe.
Prevzemna družba je dolžna ovrednotiti prevzeta sredstva in obveznosti, amortizirati
prevzeta sredstva ter izračunavati dobičke ali izgube v zvezi s prenesenimi sredstvi in
obveznostmi ob upoštevanju njihovih davčnih vrednosti pri prenosni družbi na obračunski
dan združitve in delitve oziroma na način, kot če prenos ne bi bil izvršen. Družbenik
prenosne družbe, ki pri združitvi ali delitvi zamenja vrednostne papirje prenosne družbe za
vrednostne papirje prevzemne družbe, je oproščen davka v zvezi z dobičkom oziroma mu ni
priznana izguba, ki nastane ob zamenjavi vrednostnih papirjev prenosne družbe, razen če
prejme plačilo v denarju. Če prejme plačilo v denarju, je družbenik zavezan za davek v
deležu, ki ustreza plačilu v denarju, pri čemer se dobiček ali izguba, v sorazmernem delu,
pripiše gotovinskemu plačilu in pošteni vrednosti vrednostnih papirjev prevzemne družbe.
Družbenik ovrednoti prejete vrednostne papirje prevzemne družbe po davčni vrednosti, ki so
jo imeli vrednostni papirji prenosne družbe pri njem v času združitve ali delitve.
Davki
47
3.15 DAVČNE OLAJŠAVE
Zavezanec lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 20 % zneska, ki predstavlja
vlaganja v raziskave in razvoj v tem obdobju, vendar največ v višini davčne osnove. Vlaganja
se nanašajo na notranje raziskovalno-razvojne dejavnosti zavezanca, vključno z nakupom
raziskovalno-razvojne opreme, ki se izključno in stalno uporablja pri izvajanju raziskovalno-
razvojne dejavnosti zavezanca in nakup raziskovalno-razvojnih storitev.
Zavezanec lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 30 % zneska, ki predstavlja
vlaganja v raziskave in razvoj, če ima sedež in opravlja svojo dejavnost na področjih države,
ki imajo bruto domači proizvod na prebivalca nižji od poprečja države do 15 %, in v višini
40 % zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj, če ima sedež in opravlja svojo
dejavnost na področjih države, ki imajo bruto domači proizvod na prebivalca nižji od poprečja
države za več kot 15 %, vendar največ v višini davčne osnove (v nadaljnjem besedilu: regijska
olajšava).
Zavezanec lahko za neizkoriščen del davčne olajšave v davčnem obdobju zmanjšuje davčno
osnovo v naslednjih petih davčnih obdobjih. Pri zmanjšanju davčne osnove na račun
neizkoriščenega dela davčne olajšave iz preteklih davčnih obdobij se davčna osnova najprej
zmanjša za neizkoriščen del davčne olajšave starejšega datuma. Zmanjšanje davčne osnove
zaradi neizkoriščenega dela davčne olajšave iz preteklih davčnih obdobij je dovoljeno največ
do višine davčne osnove davčnega obdobja.
Zavezanec, ki zaposluje invalida, po zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in
zaposlovanje invalidov, lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 50 % plač te
osebe, vendar največ v višini davčne osnove, zavezanec, ki zaposluje invalidno osebo s 100 %
telesno okvaro in gluho osebo, pa v višini 70 % plač te osebe, vendar največ v višini davčne
osnove. Zavezanec, ki zaposluje invalide nad predpisano kvoto in katerih invalidnost ni
posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pri istem delodajalcu po zakonu, ki ureja
zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, lahko uveljavlja zmanjšanje davčne
osnove v višini 70 % plač za te osebe, vendar največ v višini davčne osnove.
Zavezanec, ki sprejme vajenca, dijaka ali študenta po učni pogodbi za izvajanje praktičnega
dela v strokovnem izobraževanju, lahko uveljavlja znižanje davčne osnove v višini plačila tej
osebi, vendar največ v višini 20 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji za vsak
mesec izvajanja praktičnega dela posamezne osebe v strokovnem izobraževanju.
Zavezanec (delodajalec), ki financira pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja in
izpolnjuje pogoje iz 302. do 305. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju
(Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo), lahko uveljavlja zmanjšanje davčne
osnove za premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jih delno ali v
celoti plača v korist delojemalcev (zavarovancev), izvajalcu pokojninskega načrta s sedežem v
Sloveniji ali v državi članici EU po pokojninskem načrtu, ki je odobren in vpisan v poseben
register v skladu s predpisi, ki urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko
zavarovanje, za leto, v katerem so bile premije plačane, vendar največ do zakonsko
določenega zneska.
Zavezanec lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in v naravi
za humanitarne, invalidske, socialno varstvene, dobrodelne, znanstvene,
vzgojnoizobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke in religiozne namene, in
sicer le za takšna izplačila rezidentom Slovenije in rezidentom države članice EU, razen
Davki
48
poslovnim enotam rezidentov države članice EU, ki se nahajajo izven države članice EU, ki
(če) so po posebnih predpisih ustanovljeni za opravljanje navedenih dejavnosti, kot
nepridobitnih dejavnosti, do zneska, ki ustreza 0,3 % obdavčenega prihodka davčnega
obdobja zavezanca, vendar največ do višine davčne osnove davčnega obdobja.
Zavezanec lahko uveljavlja, poleg zgoraj navedenega zmanjšanja davčne osnove, dodatno
zmanjšanje davčne osnove do zneska, ki ustreza 0,2 % obdavčenega prihodka davčnega
obdobja zavezanca, za znesek izplačil v denarju in v naravi za kulturne namene in za takšna
izplačila prostovoljnim društvom, ustanovljenim za varstvo pred naravnimi in drugimi
nesrečami, ki delujejo v javnem interesu za te namene, in sicer le za takšna izplačila
rezidentom Slovenije in rezidentom države članice EU, razen poslovnim enotam rezidentov
države članice EU, ki se nahaja izven države članice EU, ki (če) so po posebnih predpisih
ustanovljeni za opravljanje navedenih dejavnosti, kot nepridobitnih dejavnosti, vendar največ
do višine davčne osnove davčnega obdobja.
Zavezanec lahko uveljavlja tudi zmanjšanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in
naravi političnim strankam, vendar največ do zneska, ki je enak trikratni povprečni mesečni
plači na zaposlenega pri zavezancu, vendar največ do višine davčne osnove davčnega
obdobja.
Zgled 10: Obračun davka od odhodkov pravnih oseb
Podatki za podjetje XX (v 000 €)
Čisti prihodki od prodaje 1.532.000
Sprememba vrednosti zalog proizvodov in nedokončane
proizvodnje
110.500
Usredstveni lastni proizvodi in storitve 4.000
Stroški blaga, materiala in storitev 730.600
Nabavna vrednost blaga ter stroški porabljenega materiala 583.000
Stroški storitev 147.600
Stroški dela 466.600
Stroški plač 330.000
Stroški socialnih zavarovanj 84.900
Drugi stroški del 51.700
Odpis vrednosti 91.100
Amortizacija 41.100
Prevrednotovalni poslovni odhodki pri obratnih sredstvih 50.000
Drugi poslovni odhodki 12.400
Finančni prihodki iz deležev 700
Finančni prihodki iz deležev v podjetjih v skupini razen v
pridruženih podjetjih
500
Drugi finančni prihodki iz deležev 200
Finančni prihodki iz kratkoročnih terjatev 8.300
Finančni prihodki iz obresti in kratkoročnih terjatev do podjetij v
skupini razen do pridruženih podjetij
2.500
Drugi finančni prihodki iz obresti in kratkoročnih terjatev 5.800
Finančni odhodki za obresti in druge obveznosti 26.000
Finančni odhodki za obresti in iz drugih obveznosti do podjetij v
skupini razen do pridruženih podjetij
200
Davki
49
Drugi finančni odhodki za obresti in iz drugih obveznosti 25.800
Čisti poslovni izid iz rednega delovanja 107.800
Izredni prihodki 6.000
Izredni odhodki 4.000
Poslovni izid zunaj rednega delovanja 2.000
Davek iz dobička 25.200
Drugi davki 10.000
Čisti poslovni izid obračunskega obdobja 94.600
OBRAČUN DAVKA OD DOHODKOV PRAVNIH OSEB za obdobje od
……… do ………….
PRIHODKI, ugotovljeni po računovodskih predpisih 1.440.500.000
Popravek prihodkov na raven davčno priznanih prihodkov –
zmanjšanje
500.000
Izvzem prihodkov od udeležbe na dobičku 500.000
Popravek prihodkov na raven davčno priznanih prihodkov –
povečanje
15.000
Povečanje prihodkov od obresti na dana posojila povezanim osebam 15.000
DAVČNO PRIZNANI PRIHODKI 1.440.015.000
ODHODKI, ugotovljeni po računovodskih predpisih 1.330.700.000
Popravek odhodkov na raven davčno priznanih odhodkov –
zmanjšanje
75.964.400
Zmanjšanje odhodkov za odhodke prevrednotenja sredstev in dolgov (razen odhodkov prevrednotenja dolgov, terjatev, finančnih naložb, denarnih terjatev, ki se po SRS prevrednotujejo zaradi spremembe valutnega tečaja) in za odhodke zaradi uporabe kapitalske metode vrednotenja
54.000.000
Nepriznani odhodki za donacije 2.000.000 Nepriznani odhodki v višini 50 odstotkov stroškov reprezentance 1.000.000
Nepriznani odhodki v višini 50 odstotkov stroškov nadzornega sveta 1.500.000
Popravek odhodkov na raven davčno priznanih odhodkov –
povečanje
14.000.000
Povečanje odhodkov za odpis celotne nabavne vrednosti za opredmetena osnovna sredstva
14.000.000
DAVČNO PRIZNANI ODHODKI 1.268.735.600
RAZLIKA med davčno priznanimi prihodki in odhodki 171.279.400
Znesek dohodkov, od katerih je bil odtegnjen davek 100.000 Povečanje davčne osnove za dohodke, od katerih je bil odtegnjen davek, vključno z davčnim odtegljajem
100.000
Povečanje davčne osnove 300.000 Znesek izkoriščene davčne olajšave za znesek investicij, zaradi razporeditve dobička za udeležbo v dobičku
Znesek izkoriščene davčne olajšave za znesek investicij, zaradi prodaje oziroma odtujitve ali prenosa sredstev izven RS ali zaradi izgube pravice do uporabe opredmetenega osnovnega sredstva pri finančnem najemu
300.000
DAVČNA OSNOVA 171.579.400 Zmanjšanje davčne osnove in davčne olajšave 70.779.400
Olajšava za investirani znesek v opredmetena osnovna sredstva in v neopredmetena dolgoročna sredstva, od tega:
45.779.400
Davki
50
Olajšava za investicije v opredmetena osnovna sredstva in v neopredmetena dolgoročna sredstva
6.000.000
Olajšava za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje 17.000.000 Olajšava za donacije – izplačila za humanitarne, dobrodelne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, športne, kulturne, ekološke in religiozne namene
2.000.000
OSNOVA ZA DAVEK 100.800.000
DAVEK 25.200.000 Odbitek tujega davka 1.750
DAVČNA OBVEZNOST 25.198.250 Zmanjšanje davčne obveznosti za plačani znesek odtegnjenega davka
Vplačane akontacije 15.400.000
OBVEZNOST ZA DOPLAČILO DAVKA 9.798.250
OSNOVA ZA DOLOČITEV AKONTACIJE DAVKA 100.800.000
Akontacija 25.200.000
Mesečni obrok akontacije 2.100.000
Glej internetni vir: Zakon o davku na dohodek pravnih oseb
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ZAKO4687.html
POVZETEK POGLAVJA
Obdavčitev dobička pravnih oseb ureja zakon o davku od dohodkov pravnih oseb in na
njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. V Sloveniji je uveljavljen klasičen sistem
obdavčitve dobička pravnih oseb, kar pomeni, da je dobiček pravnih oseb obdavčen na ravni
pravne osebe, dividende in drughi deležev v dobičku pa pri delničarjih oziroma lastnikih
deležev. Če je davčni zavezanec (rezident RS), ki izplačuje dividende in druge deleže v
dobičku obračunal in plačal davek od dobička pravnih oseb, se te dividende in drugi deleži v
dobičku izvzemajo iz davčne osnove prejemnika dividend in drugih deležev v dobičku
rezidenta. Prav tako pa v tem primeru izplačevalcu dividend in drugih deležev v dobičku ni
potrebno obračunati in plačati posebne akontacije za davek od dobička pravnih oseb za
pravne osebe (rezidente RS).
VPRAŠANJA ZA PONAVLJANJE
1. Kdo so zavezanci za davek od dohodkov pravnih oseb?
2. Naštejte dohodke, ki imajo svoj vir v Republiki Sloveniji in se vežejo na dohodek
pravnih oseb.
3. Kaj je davčna osnova davka na dohodek pravnih oseb?
4. Naštejte oblike davčnega odtegljaja pri davku od dohodkov pravnih oseb.
5. Katere oblike prevrednotenja po ZDDPO-2 poznamo?
6. Naštejte davčno priznane prihodke.
7. Katere oblike davčno nepriznanih odhodkov po ZDDPO-2 poznamo?
8. Kaj je amortizacija?
9. Kako upoštevamo v davčni bilanci izgubo?
10. Kaj je merilo stalne poslovne enote?
11. Kako se obdavčujejo dobički stalne poslovne enote?
12. Kaj so prenosne cene?
Davki
51
13. Naštejte metode za določanje primerljivih tržnih cen.
14. Kaj moramo upoštevati pri spremembah premoženja glede davka na dohodek pravnih
oseb?
15. Katere davčne olajšave po ZDDPO-2 poznamo?
Davki
52
4 DAVEK NA DODANO VREDNOST
TEMELJNI CILJI POGLAVJA
Davek na dodano vrednost je ena od najizdatnejših davčnih oblik davčnega sistema. Študent v
tem poglavju spozna predvsem elemente obdavčevanja z DDV: kraj obdavčitve, predmet
obdavčitve, struktura obdavčitve, obdavčevanje in plačevanje DDV ter nekatere posebnosti
obdavčevanja z DDV; mali zavezanci, plačana realizacija, turistične agencije, umetnine in
investicijsko zlato.
Davek na dodano vrednost oziroma DDV uvrščamo med davke na potrošnjo. DDV je vsefazni
in posredni davek na promet blaga in storitev, saj se plačuje v vsaki fazi proizvodno-
distribucijske verige. Samo ime davka nam pove, da se v vsaki fazi oziroma pri vsakem
posameznem prometu istovrstnega blaga in storitve obdavči le vrednost, ki je bila blagu ali
storitvi dodana v tej fazi prometa. Pri DDV vsak udeleženec v verigi obračuna davek na
dodano vrednost v tej fazi, hkrati pa od tega zneska DDV odšteje DDV, ki je bil vsebovan v
produkcijskih faktorjih v prejšnjih fazah. Tako dejansko plača v proračunsko blagajno le
razliko med davkom, ki ga je zaračunal pri naslednji fazi ali končnemu potrošniku, ter
davkom, ki je bil njemu zaračunan pri nabavi. Zavezanec za DDV torej obračuna in plača le
davek, ki bremeni vrednost, dodano v njegovi fazi proizvodnje ali prodaje. Ena od bistvenih
lastnosti davka na dodano vrednost je zagotovitev davčne nevtralnosti med davčnimi
zavezanci. Nevtralnost za davčnega zavezanca, kupca blaga in storitev, pomeni pravico, da od
davčne obveznosti v davčnem obdobju odšteje vstopni davek, ki so mu ga zaračunali
dobavitelji.
Primer izračuna vstopnega in izstopnega DDV: Družba A je v preteklem mesecu opravila
obdavčljiv promet in izdala račune za prodajo blaga za znesek 200.000 € in prodajo storitev
za znesek 100.000 €. Družba A je v preteklem mesecu prejela račune za nabavljeno blago in
storitve in sicer za nabavo blaga v vrednosti 100.000 €; nabavo knjig v vrednosti 10.000 €;
nabavo storitev v vrednosti 100.000 € in pridobitev blaga iz EU v vrednosti 200.000 €.
Družba A je na svojih izstavljenih računih izkazala 60.000 € DDV a je morala obračunati še
40.000 € DDV od pridobljenega blaga, ker na računu (DDV) ni bil izkazan in zato tudi ne
obračunan v državi članici, od koder je blago prišlo. Obveznost za obračun DDV nastane v
državi, kjer je bilo blago pridobljeno. Tako je izstopnih davkov 100.000 €.
Pri vstopnih davkih je družba A lahko vse zaračunane davke na prejetih računih upoštevala
kot odbitne, ker je nabavila le blago in storitve, od katerih zakon dovoljuje odbijati DDV. Ker
pridobljeno blago iz EU uporablja za poslovne namene, lahko obračunani DDV od te
pridobitve upošteva tudi kot odbitni davek. Vstopni davki znašajo 80.850 €.
4.1 SPLOŠNO O DDV
Davek na dodano vrednost je davčna oblika, ki lahko na daljši rok bistveno prispeva k
preoblikovanju gospodarstva glede učinkovitosti in konkurenčnosti na mednarodnem trgu.
Omogoča usmeriti davčno politiko v večjo obdavčitev končne potrošnje in manjšo obdavčitev
proizvodnje ter daje jasne in nevtralne fiskalne signale. Specifičnost davka na dodano
vrednost (v nadaljevanju DDV) je dejstvo, saj ta davek predstavlja kompromis med
enofaznim in večfaznim bruto prometnim davkom. DDV ne obdavčuje v vsaki stopnji
Davki
53
gospodarskega procesa skupne vrednosti blaga, temveč samo dodano vrednost v posameznih
stopnjah. Metode obdavčevanja z DDV ločimo na dva načina, in sicer na način neposredne
obdavčitve in način posredne obdavčitve.
Pri neposredni obdavčitvi je dodana vrednost v določeni fazi proizvodnje ali prometa
istočasno tudi davčna osnova. Poznamo dva sistema neposredne obdavčitve in sicer metodo
seštevanja, ko seštejemo vse elemente cene, ki oblikujejo dodano vrednost in metodo
odštevanja, pri kateri se obdavčeni promet prejšnje faze odšteje od skupnega prometa v fazi
obdavčitve.
Tabela 15: Neposredna obdavčitev
Faze prometa Cena brez
DDV
Dodana
vrednost
Stopnja davka
v %
Znesek davka
Faza 1 5.000 5.000 10 500
Faza 2 10.000 5.000 10 500
Faza 3 25.000 15.000 10 1500
Faza 4 27.500 2500 10 250
Faza 5 32.500 5000 10 500
Pri posredni metodi obdavčitve je skupni bruto promet posamezne faze hkrati tudi davčna
osnova. Od tako ugotovljenega zneska davka, pa odbijemo znesek davka, plačan v prejšnji
fazi prometa ali proizvodnje.
Tabela 16: Posredna obdavčitev DDV
Faze prometa Cena brez
DDV
Stopnja DDV
v %
Znesek DDV Plačilo DDV
Faza 1 500 10 50 50
Faza 2 1000 10 100 50
Faza 3 2500 10 250 150
Faza 4 2750 10 275 25
Faza 5 3520 10 3250 50
Glede investicij in investicijske politike imamo pri obdavčitvi z DDV dve različici. Po prvi, ki
se imenuje potrošna metoda, investicijske naložbe odštevamo od dodane vrednosti v obdobju,
ko smo investirali, pri čemer je skupna dodana vrednost enaka skupni prodajni ceni finalnega
proizvoda v fazi prodaje na drobno. Druga različica, ki se imenuje dohodkovna metoda, pa ne
priznava odštevanja investicijskih naložb, ampak samo odštevanje amortizacije, kar ima za
posledico, da v dodano vrednost vštevamo tudi investicije ob odbitku amortizacije.
Temeljno načelo davčne politike je zagotovitev davčne nevtralnosti, kar pomeni vpliv davka
na konkurenčnost med podjetji. DDV zagotavlja visoko nevtralnost, saj pri gospodarjenju
nikomur ne daje oziroma ne jemlje konkurenčne prednosti.
Nevtralnost DDV povzroča njegovo asocialnost, saj je obseg obdavčitve pri dodani vrednosti
veliko večji kot pri prejšnjem prometnem davku, število stopenj pa omejeno. Največje davčno
breme nosijo subjekti z manjšimi dohodki. Države skušajo nevtralizirati veliko davčno breme
šibkejših slojev prebivalstva z velikimi razlikami v davčnih stopnjah in z večjim številom
davčnih stopenj, kar pa narava obdavčevanja z DDV ne dopušča.
Davki
54
Osnovni pravni vir obdavčevanja z DDV je Zakon o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS št.
117/2006 in dopolnitve; v nadaljevanju ZDDV-1) in na njegovih določbah sprejeti pravilniki
in podzakonski akti.
4.2 DAVČNI ZAVEZANEC ZA DDV
Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki deluje neodvisno in samostojno, opravlja katerokoli
dejavnost, opravlja dejavnost ne glede na namen (ustvarjanje dobička ni pogoj).
Za davčne zavezance se, ne glede na to, da njihov letni promet ne preseže 25.000 €, štejejo
tudi osebe, ki občasno dobavijo novo prevozno sredstvo v drugo državo članico EU, vendar se
jim za namene DDV ni treba identificirati. Poleg davčnih zavezancev, ki na ozemlju Slovenije
dobavljajo blago ali opravljajo storitve, se morajo za namene DDV identificirati tudi druge
osebe, kot na primer osebe, ki niso davčni zavezanci, pridobivajo pa blago znotraj Skupnosti.
Te osebe so: kmet pavšalist, davčni zavezanec, ki opravlja izključno dobave blaga ali storitev,
pri katerih ni pravice do odbitka vstopnega DDV, in pravna oseba, ki ni davčni zavezanec,
kadar skupni znesek njihovih pridobitev znotraj Skupnosti v tekočem in preteklem
koledarskem letu presega 10.000 € ali se prostovoljno odločijo za obdavčitev (ne glede na
limit 1.500.000 € oziroma 5.000.000 €). Poleg navedenih se morajo za namene DDV
identificirati tudi davčni zavezanci, ki na ozemlju Slovenije pridobivajo blago, zaradi njihovih
transakcij, ki so povezane z opravljanjem dejavnosti izven ozemlja Slovenije. Identifikacija za
namene DDV pa ni potrebna pri davčnih zavezancih, ki občasno dobavijo novo prevozno
sredstvo, in pri davčnih zavezancih, ki dobavljajo blago ali opravljajo storitve, za katere je
plačnik DDV izključno naročnik ali prejemnik blaga oziroma storitev.
4.3 PREDMET OBDAVČITVE Z DDV
DDV se obračunava in plačuje od prometa blaga in storitev, ki ga davčni zavezanec v okviru
svoje dejavnosti opravi na ozemlju Slovenije za plačilo (tudi od dobav blaga v druge države
članice), uvoza blaga v Skupnost, pridobitve blaga od davčnega zavezanca s sedežem v drugi
državi članici EU, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV
kot mali davčni zavezanec in zanj ne velja ureditev, po kateri je blago glede kraja obdavčitve
obdavčeno v drugi državi članici.
Uvoz blaga pomeni vsak vnos blaga v Skupnost, ki v skladu s carinskimi predpisi nima
statusa blaga Skupnosti ali blaga, ki je uvoženo iz tretje države, pa znotraj Skupnosti ni
sproščeno v prosti promet v skladu s carinskimi predpisi. Uvoz blaga je tudi vsak vnos blaga v
Skupnost s tretjega ozemlja.
Pridobitev blaga znotraj Skupnosti pomeni pridobitev lastninske pravice na premičninah, ki
jih prejemniku odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam
prejemnik ali druga oseba za račun enega od njiju.
Dobava blaga kmetu pavšalistu ali davčnemu zavezancu, ki opravlja izključno dobave blaga
ali storitev, pri katerih ni pravice do odbitka vstopnega DDV, ali pravni osebi, ki ni davčni
zavezanec, če skupni znesek njihovih pridobitev znotraj Skupnosti v tekočem in preteklem
letu ne presega 10.000 € v tolarski protivrednosti, je obdavčena v državi prodajalca. Če pa je
ta limit presežen, je dobava obdavčena v državi kupca kot pridobitev blaga znotraj Skupnosti.
Davki
55
Trošarinski izdelki so predmet obdavčitve v Sloveniji kot pridobitev blaga znotraj Skupnosti,
če so izpolnjeni naslednji pogoji:
promet je opravljen za plačilo,
prodajalec je iz druge države članice,
trošarinski izdelek je pridobljen na ozemlju Slovenije,
pridobitelj je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV.
4.4 KRAJ OBDAVČITVE Z DDV
Za kraj dobave blaga glede obdavčevanja z DDV se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se
začne odpošiljanje ali prevoz, kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava, če se blago ne
odpošilja ali prevaža oziroma kraj, kjer se prevoz potnikov začne, če se dobava blaga opravi
na krovu plovila, zrakoplova ali na vlaku. Če se blago ne odpošilja ali prevaža, se šteje za
kraj obdavčitve kraj, kjer se blago nahaja, ko je opravljena dobava. Če se blago odpošilja ali
prevaža, se šteje za kraj obdavčitve kraj, kjer se blago nahaja, ko se odpošiljanje začne.
V zvezi z določitvijo kraja obdavčitve pri prometu blaga znotraj Skupnosti veljajo nekatere
posebnosti. Pri prometu blaga oziroma storitev, ki ga opravi davčni zavezanec, identificiran za
namene DDV, iz ene države članice davčnemu zavezancu, ki je identificiran za namene DDV
v drugi državi članici, veljajo posebna pravila: kraj obdavčitve se vedno prenese v tisto državo
članico, v kateri je zavezanec, dejanski prejemnik storitve oziroma blaga, identificiran za
namene DDV. Prenos kraja obdavčitve ni mogoč le pri storitvah na nepremičninah.
O »prodaji blaga na daljavo« govorimo, kadar je to prodaja blaga fizičnim osebam, kmetom
pavšalistom, davčnim zavezancem, ki opravljajo samo dobave blaga ali storitev, pri katerih ni
pravice do odbitka vstopnega DDV, ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci.
Glede obdavčevanja storitev velja splošno pravilo, da se za kraj opravljene storitve šteje kraj,
kjer ima sedež ali stalno poslovno enoto davčni zavezanec, ki opravi storitev, razen pri
storitvah na nepremičninah, pri prevoznih storitvah, pri pomožnih storitvah pri prevozu, pri
storitvah s področja kulture, umetnosti …itd, cenitvah in pri storitvah na premičninah.
Zgled 11: Nekateri tipični primeri določitve kraja obdavčitve z DDV
1. Plačilo davka na dodano vrednost za storitve avtomobilskega servisa, opravljene v
tujini
Storitve servisa se obdavčijo glede na kraj, kjer so dejansko opravljene, saj po ZDDV-1
spadajo med storitve na premičnih stvareh. Torej se storitve avtomobilskega servisa, ki so
opravljene v tujini, ne obdavčijo s slovenskim davkom na dodano vrednost.
2. Plačilo obresti za dospeli kredit, ki se plačuje tujemu dobavitelju opreme
V teoriji so obresti nadomestilo za finančno storitev, ki je v tem primeru ne daje banka,
temveč podjetnik. Kadar tuji podjetnik kreditira domačega podjetnika, se to-vrstne obresti kot
storitev kreditiranja ne obdavčijo, saj gre za finančno-kreditno storitev, ki je obdavčljiva glede
na sedež ponudnika storitve, se pravi v tujini.
3. Obdavčljivost obresti, ki jih domači podjetnik plačuje tuji banki
Davki
56
Zakon o davku na dodano vrednost določa kot bančne storitve liste sloritve, ki so obdavčljive
glede na prejemnika storitve. Vendar so plačila davka na dodano vrednost oproščene bančne,
finančne, zavarovalne in pozavarovalne storitve (razen najema trezorjev). Tako vse storitve
bank in drugih navedenih organizacij ne podlegajo plačilu davka na dodano vrednost, ne glede
na to, kdo je uporabnik njihovih storitev. Če torej tuja banka opravi storitev za slovenskega
podjetnika, se ta storitev ne obdavči, saj je pri nAs oproščena obdavčenja.
4. Plačilo davka na dodano vrednost na znesek računa tujega podjetja, v katerem je
obračunan strošek prihoda tujega serviserja v Slovenijo, stroški montiranja, znanja (know-
how), kar na primer tuji partner posebej fakturira
V tem primeru je strošek prihoda tujega serviserja nadomestilo za storitev, ki jo tuje podjetje
fakturira. Storitev serviserja spada med storitve, ki se obdavčijo glede na kraj, kjer je storitev
dejansko opravljena, saj spadajo med storitve na premičnih stvareh. Ker je storitev opravljena
doma, se obdavči z davkom na dodano vrednost. Na računu tujega podjetja je treba prikazati
davčno osnovo, jo pomnožiti z ustreznimi davčnimi odstotki in tako dobimo znesek davčne
osnove. Znesek davka je treba vplačati na predpisani račun in prikazati v davčni prijavi.
5. Oglaševanje tujega naročniku v slovenskem tisku
Storitve oglaševanja v tisku praviloma spadajo med reklamne storitve. Če jih opravi domači
podjetnik za tujca, niso obdavčljive, saj so to storitve, ki se obdavčijo po prejemniku storitve,
v tem primeru je to tujina. Če pa oglaševanje nima reklamnega namena, na primer oglaševanje
raznih natečajev, se nadomestilo za takšno oglaševanje obdavči doma, tako je domači
podjetnik dolžan zaračunati davek na dodano vrednost. Če ga ne zaračuna posebej v računu,
izstavljenem tujemu podjetniku, je dolžan na podlagi skupno ustvarjenega plačila izračunati
ustrezen znesek davka in ga vplačati na predpisani račun.
6. Najem razstavnega prostora v tujini
Kot kraj opravljene storitve oziroma kraj obdavčitve se po davku na dodano vrednost pojmuje
kraj, kjer se nahaja nepremičnina, če gre za storitve, povezane z nepremičnino, tudi pri
najemu in zakupu. Storitve, povezane z nepremičninami, med drugim zajemajo tudi storitve,
ki se opravljajo s pomočjo nepremičnin (oddajanje hiš, stanovanj, sob, hotelskih sob,
apartmajev, za več kot 60 dni, oddajanje zemljišč v najem (na primer parkirnih prostorov,
igrišč za tenis, kegljišč, vzdrževanje dvigal in ogrevalnih naprav, zelenih površin, čiščenje
zgradb, oddajanje razstavnih površin na sejmih v najem itd.) Kot kraj obdavčitve je mogoče
šteti kraj, kjer se nahaja nepremičnina, oziroma kraj, kjer je sejem. Glede na povedano je
mogoče skleniti, da se račun s sejma v tujini ne obdavči z davkom na dodano vrednost v
Sloveniji.
7. Opravljanje reklamnih storitev za domači izvozni izdelek v tujini
Nobenega dvoma ni, da reklamne storitve spadajo med storitve, ki se obdavčujejo z davkom
na dodano vrednost glede na prejemnika storitve, ki je v tem primeru domači podjetnik.
Domači podjetnik mora na računu tujega podjetnika obračunati davek na dodano vrednost, ga
plačati in odbiti kot vstopni davek.
8. Skladiščenje v tujini
Davki
57
Če gre za pomožne storitve v transportu (natovarjanje, raztovarjanje, skladiščenje) je mogoče
šteti kot kraj obdavčevanja tisti kraj, kjer je storitev dejansko opravljena, torej se skladiščenje
blaga v tujini ne obdavči s slovenskim davkom na dodano vrednost.
9. Oblikovanje embalaže za tujca
Kot kraj opravljanja storitve se lahko pojmuje sedež podjetja, ki opravlja storitev oziroma
kraj, kjer se te storitve zmeraj opravljajo. Če storitev opravi poslovna enota, se kot kraj
opravljanja storitve šteje sedež poslovne enote oziroma (če takšnega kraja ni) kraj, kjer ima
podjetnik, ki storitev opravlja, svoje stalno prebivališče. V skladu s povedanim omenjena
storitev, ki jo opravi tuji podjetnik, ne podlega obdavčitvi z davkom na dodano vrednost,
razen v primeru, kadar jo lahko uvrstimo na področje avtorskega prava - v tem primeru se
obdavči glede na kraj prejemnika storitve.
4.5 OPROSTITVE PLAČILA DDV
Plačila DDV so še vedno oproščene določene dejavnosti, ki so v javnem interesu, transakcije
(finančne storitve), najemi in zakupi nepremičnin, igre na srečo in druge, določen uvoz ter
izvoz blaga. Dodane so tudi določbe o oprostitvah plačila DDV v zvezi z izvozom iz
Skupnosti, z dobavami blaga znotraj Skupnosti in s pridobitvami blaga znotraj Skupnosti.
Plačila DDV so oproščene dobave blaga davčnim zavezancem identificiranim za DDV, če je
blago preneseno v drugo državo članico. Oprostitev ne velja, če je dobava blaga opravljena
davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitev znotraj
Skupnosti ni predmet DDV. Plačila DDV so pod določenimi pogoji oproščene tudi dobave
novih prevoznih sredstev in dobave trošarinskih izdelkov.
Posebej so opredeljene oprostitve plačila DDV za blago, če je promet opravljen med
davčnimi zavezanci znotraj Skupnosti. Plačila DDV je oproščena pridobitev blaga znotraj
Skupnosti:
če bi bila dobava tega blaga na ozemlju države v vsakem primeru oproščena plačila DDV,
če bi bil uvoz tega blaga v vsakem primeru oproščen plačila DDV,
če bi oseba, ki pridobi blago, v vsakem primeru imela pravico do vračila celotnega DDV.
ZDDV-1 določa še druge oprostitve plačila DDV pri pridobitvah blaga znotraj Skupnosti, ki
jih opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, identificiran pa je za namene DDV v
drugi državi članici in takšno blago pridobiva za nadaljnjo prodajo v Sloveniji. Pogoj za
oprostitev je, da dobavitelj blaga odpošlje blago neposredno kupcu, prejemniku blaga, v
Slovenijo in ne v državo članico pridobitelja blaga.
4.6 OBRAČUNAVANJE IN PLAČEVANJE DDV
Davčni zavezanec mora obračunavati davčno obveznost v davčnem obdobju. Davčno obdobje
je po ZDDV-1 določeno za koledarski mesec. Za davčnega zavezanca, ki je v preteklem
koledarskem letu dosegel promet blaga oziroma storitev v vrednosti do vključno 210.000 €, je
davčno obdobje koledarsko trimesečje. Kadar davčni zavezanec šele začne opravljati
obdavčljivo dejavnost, je, ne glede na vrednost pričakovanega prometa, prvih 12 mesecev
davčno obdobje koledarski mesec. V primeru uvedbe likvidacijskega in stečajnega postopka,
se davčno obdobje zaključi z dnem začetka likvidacijskega ali stečajnega postopka. Ob
Davki
58
zaključku likvidacijskega ali stečajnega postopka se davčno obdobje zaključi z datumom
sklepa o zaključku likvidacijskega ali stečajnega postopka
Davčni zavezanec obračunava DDV na podlagi zneskov na izdanih računih za opravljen
promet blaga oziroma storitev v davčnem obdobju. Davčna obveznost za davčno obdobje
dospe v plačilo zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
Pravica do odbitka vstopnega DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV.
Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV, vendar ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem
je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za
uvoženo blago. Od svoje davčne obveznosti sme davčni zavezanec odbiti DDV, ki ga je
dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve
uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (v nadaljnjem
besedilu: vstopni DDV). Za uveljavljanje svoje pravice do odbitka vstopnega DDV mora
davčni zavezanec:
imeti račun;
imeti uvozni dokument, na katerem je naveden kot prejemnik ali uvoznik in na katerem je
naveden znesek oziroma omogoča izračun zneska dolgovanega davka;
izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance;
če je dolžan plačati DDV kot naročnik ali kupec, izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše
minister, pristojen za finance;
za odbitke izkazane v obračunu DDV imeti podatek o znesku DDV, ki ga dolguje za
blago, ki ga je pridobil znotraj Skupnosti in račun.
Davčni zavezanec pavšalist lahko odbije kot vstopni DDV znesek pavšalnega nadomestila v
davčnem obdobju, v katerem je pavšalno nadomestilo plačal.
Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano
davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica
do odbitka, ne sme pa odbiti tega višjega zneska kot vstopni DDV, ne glede na to, da je bil
DDV plačan. Davčni zavezanec, ki opravlja obdavčeno in oproščeno dejavnost, določi
znesek vstopnega DDV, ki se nanaša na obdavčeno in oproščeno dejavnost, v zvezi s katero
ima pravico do odbitka vstopnega DDV z odbitnim deležem, razen če v svojem knjigovodstvu
ali izven knjigovodske evidence zagotovi podatke o vstopnem DDV in znesku vstopnega
DDV, za katerega mu je priznana pravica do odbitka vstopnega DDV.
Odbitni delež za tekoče leto se začasno določi na podlagi podatkov o prometu preteklega leta
(v nadaljnjem besedilu: začasni odbitni delež). Če podatkov o prometu preteklega leta ni, ali
če so v znesku neznatni, začasni odbitni delež določi davčni organ na podlagi napovedi
davčnega zavezanca. Odbitek vstopnega DDV, ki ga je davčni zavezanec izvršil, se mora
ustrezno popraviti, če se naknadno ugotovi, da je bil odbitek vstopnega DDV obračunan v
višjem ali nižjem znesku, kot je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen
oziroma, če se po davčnem obračunu izkaže, da so se spremenili dejavniki za izračun
odbitnega zneska vstopnega DDV.
Davki
59
4.7 POSEBNOSTI PRI POSTOPKIH OBDAVČEVANJA Z DDV
4.7.1 Mali zavezanci
Davčni zavezanec, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev ne preseže oziroma ni verjetno, da bo
presegel 25.000 € obdavčljivega prometa, ne sme obračunavati DDV, na izdanih računih ne
sme izkazovati DDV, nima pravice do odbitka vstopnega DDV in mu ni treba voditi
posebnega davčnega knjigovodstva.
Davčni zavezanec, predstavnik gospodinjstva, ki opravlja dejavnost kmetijstva in gozdarstva,
za katero se plačuje davek od dohodka po katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih
zemljišč, ne obračunava DDV, če skupni katastrsti dohodek vseh članov gospodinjstva za
zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 €. Tak davčni zavezanec ne sme obračunavati DDV,
na izdanih računih ne sme izkazovati DDV, nima pravice do odbitka vstopnega DDV in mu ni
treba voditi knjigovodstva. Ob dobavi kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in
gozdarskih storitev, ki so rezultat dejavnosti, za katero se plačuje davek od dohodka po
katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč, pridobi davčni zavezanec pravico do
pavšalnega nadomestila vstopnega DDV. Pravico do pavšalnega nadomestila imajo le tisti
davčni zavezanci, ki opravijo promet blaga in storitev davčnim zavezancem, ki morajo
obračunavati in plačevati DDV. Kupci blaga oziroma naročniki storitev so dolžni plačilu za ta
promet prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 8 % od odkupne vrednosti. Davčni
zavezanci imajo pravico, da pavšalno nadomestilo odbijejo kot vstopni DDV, če so predhodno
pridobili dovoljenje davčnega organa. Imetnik dovoljenja mora za obdobje veljavnosti
dovoljenja sestaviti obračun pavšalnega nadomestila in ga predložiti davčnemu organu do 31.
januarja tekočega leta za preteklo koledarsko leto.
4.7.2 Potovalne agencije
Potovalna agencija in organizator potovanja (v nadaljnjem besedilu: potovalna agencija), ki
deluje v svojem imenu in pri zagotavljanju ponudbe za določene storitve, povezane z izvedbo
potovanja, zaupa v izvedbo drugim davčnim zavezancem, obračunava in plačuje DDV tako,
da se vse storitve, ki jih opravi potovalna agencija v zvezi s potovanjem, štejejo za eno
storitev potovalne agencije potniku. Potovalna agencija obračuna DDV od zneska, ki
predstavlja razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik, v katerega ni vključen DDV, in
dejanskimi stroški potovalne agencije za storitve, ki jih opravijo drugi davčni zavezanci, če je
neposredni uporabnik teh storitev potnik.
4.7.3 Dragocenosti in umetniški izdelki
Davčni zavezanec, ki v okviru opravljanja svoje dejavnosti kupuje ali pridobiva ali uvaža
rabljeno blago in/ali umetniške predmete, zbirke ali starine z namenom nadaljnje prodaje (v
nadaljnjem besedilu: preprodajalec), ne glede na to, ali ta davčni zavezanec deluje za lasten
račun ali za račun druge osebe v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na
nakup ali prodajo, obračunava DDV. Rabljeno blago je premična stvar, ki je primerna za
nadaljnjo uporabo, takšna kot je, ali po popravilu, razen umetniških predmetov, zbirk ali starin
ter plemenitih kovin in dragega kamenja. Davčna osnova za promet blaga je razlika v ceni, ki
jo doseže preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni. Razlika
Davki
60
v ceni je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna preprodajalec za navedeno blago, in
nabavno ceno.
4.7.4 Plačana realizacija
Davčni zavezanec, ki v zadnjih 12 mesecih ni presegel 400.000 € obdavčenega prometa brez
DDV, in ni verjetno, da bo ta znesek presegel v naslednjih 12 mesecih, sme obračunavati in
plačevati DDV na podlagi prejetih plačil za opravljene dobave blaga in storitev (v
nadaljevanju: posebna ureditev po plačani realizaciji). Obveznost obračuna DDV za davčnega
zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, nastane na dan, ko prejme
plačilo. Pravica do odbitka vstopnega DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno
ureditev po plačani realizaciji, nastane na dan, ko izvrši plačilo. Pri povezanih osebah se šteje
znesek, ki ga vse povezane osebe dosežejo skupaj. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so
kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih ali fizičnih oseb.
4.8 PRIMERI KNJIŽENJ DDV
4.8.1 Plačilo preko transakcijskega računa
Dobavitelj zaračuna kupcu dobavljen material v vrednosti 1.200,00 € (DDV = 200 €), z
rokom plačila 8 dni po opravljeni storitvi. Kupec plača račun dobavitelju 20. dan po
opravljeni dobavi preko transakcijskega računa. Za čas zamude mora kupec plačati zamudne
obresti, za kar mu dobavitelj izstavi račun v višini 100,00 €. Kupec plača obresti v višini
100,00 € preko transakcijskega računa
Tabela 19: Knjiženje pri dobavitelju
v evrih
Vsebina V breme Konto V dobro
Prodaja kupcu:
-znesek računa (kratkor. terj. do kup.) 1.200,00 12
-poslovni prihodki 76 1.000,00
-obveznosti za obračunani DDV 260 200,00
Kupčevo plačilo:
-plačilo računa 12 1.200,00
-plačilo preko TRR 1.200,00 11
Obračun zamudnih obresti:
-znesek računa 100,00 12
-prihodki od obresti 770 100,00
Plačilo obresti:
-plačilo računa za obresti 12 100,00
-plačilo preko TRR 100,00 11
Davki
61
Tabela 20: Knjiženje pri kupcu
v evrih
Vsebina Konto V breme V dobro
Nabava:
-znesek računa (kratkor. obvez. do dob.) 22 1.200,00
-zaloge (vrednost) surovin in materiala 31(30) 1.000,00
-terjatve za vstopni DDV 160 200,00
Plačilo dobavitelju:
-plačilo računa 22 1.200,00
-plačilo preko TRR 11 1.200,00
Prejeti račun za zamudne obresti:
-znesek računa 22 100,00
-obresti 451 100,00
Plačilo zamudnih obresti:
-plačilo računa za obresti 22 100,00
-plačilo preko TRR 11 100,00
4.8.2 Plačilo s kreditno (plačilno) kartico
V trgovini kupec nabavi material v vrednosti 1.200,00 € (DDV = 200,00 €), ki ga poravna s
kreditno (plačilno) kartico. Za navedeni znesek računa prejme dobavitelj (trgovina) račun za
provizijo od izdajatelja kreditne kartice v znesku 100,00 €; izdajatelj kreditne kartice tudi
nakaže gotovino za znesek računa v višini 1.200,00 €.
Tabela 21: Knjiženje pri dobavitelju
v evrih
Vsebina Konto V breme V dobro
Prodaja kupcu:
-znesek računa (zaračunana prodaja) 102 1.200,00
-poslovni prihodki 76 1.000,00
-obveznosti za obračunani DDV 260 200,00
Plačilo:
-prejem računa za provizijo izdajatelja kreditne kartice 102 100,00
-stroški drugih storitev 419 100,00
-plačilo računa (nakazilo izdajatelja kreditne kartice) 102 1.200,00
-plačilo preko TRR 110 1.200,00
V trgovini kupec nabavi material v vrednosti 1.200,00 € (DDV = 200,00 €), ki ga poravna s
kreditno (plačilno) kartico. Za navedeni znesek računa izdajatelj kreditne kartice obremeni
kupčev transakcijski račun.
Davki
62
Tabela 22: Knjiženje pri kupcu
v evrih
Vsebina Konto V breme V dobro
Nabava (prejem):
-plačilo s kreditno kartico (ostale kratkoročne obveznosti) 285 1.200,00
-stroški materiala 406 1.000,00
-terjatve za vstopni DDV 160 200,00
Kupčevo plačilo:
-plačilo izdajatelju kreditne kartice 285 1.200,00
-plačilo preko TRR 110 1.200,00
4.8.3 Terjatve in obveznosti za DDV
Podjetje beleži v davčnem obdobju za 1.200,00 € terjatev do kupčev na osnovi prodaje, za
katero znaša obračunani DDV 200,00 €. V istem davčnem obdobju beleži podjetje za
2.400,00 € obveznosti do dobaviteljev, za katere znaša vstopni DDV v prejetih računih 400,00
€. Podjetje izdela obračun DDV za davčno obdobje, iz katerega je razvidno, da znaša
kumulativni vstopni DDV v prejetih računih za davčno obdobje 400,00 €, kumulativni
obračunani DDV pri prodaji pa 200,00 €. Zaradi presežka vstopnega DDV nad obračunanim
za 200,00 € podjetje oblikuje terjatev za vračilo razlike
Tabela 23: Terjatve in obveznosti za DDV
v evrih
Vsebina Konto V breme V dobro
Zaračunana prodaja proizvodov, blaga in storitev:
-terjatve 12, 14 1.200,00
-prihodki od prodaje 76 1.000,00
-DDV, obračunan pri prodaji 260 200,00
Računi dobaviteljev za proizvode, blago in storitve:
-obveznosti 22, 24 2.400,00
-prevzemi proizvodov, blaga in storitev 0, 3, 4, 6 2.000,00
-vstopni DDV v prejetih računih 160 400,00
Obračun DDV za davčno obdobje:
-vstopni DDV v prejetih računih 160 400,00
-DDV, obračunan pri prodaji 260 200,00
-terjatev za vračilo razlike med vstopnim in obračunanim
DDV
16 200,00
-obveznost za razliko med obračunanim in vstopnim DDV 26 X
Vračilo razlike po obračunu:
-terjatve za vračilo razlike med vstopnim in obračunanim
DDV
16 200,00
-obveznost za razliko med obračunanim in vstopnim DDV 26 X
Glej internetni vir: Zakon o DDV
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_ZAKO4701.html
POVZETEK POGLAVJA
Davki
63
Pri obdavčitvi prometa blaga sistem DDV temelji na obdavčitvi po načelu namembnega
kraja, na podlagi katerega je blago obdavčeno tam, kjer je porabljeno oziroma uporabljano, s
čimer je zagotovljena enakopravna obravnava uvoženega blaga in na davčnem območju
proizvedenega blaga, hkrati pa je izvoz blaga oproščen plačila DDV. Pri prometu storitev se
kot osnovno načelo obdavčitve uporablja sistem obdavčitve po načelu porekla, kar pomeni, da
se storitev obdavči tam, kjer ima sedež davčni zavezanec, ki opravlja storitev, razen pri točno
določenih storitvah, kjer se kraj opravljene storitve določi glede na druge okoliščine (kraj,
kjer nepremičnina leži, dejanski kraj opravljene storitve, kraj sedeža prejemnika storitve).
Zavezanec za DDV je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja obdavčljivo
dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Obveznost prijavljanja za
namene DDV se nanaša na vse tiste, katerih obdavčljiv promet je v obdobju zadnjih 12
mesecev presegel oziroma je verjetno, da bo presegel 25.000 €. V primeru opravljanja
dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, za katero se plačuje davek od dohodka po katastrskem
dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč, je določen prag obdavčitve v znesku 7.500 €.
Načeloma je potrebno DDV obračunati takrat, ko je blago dobavljeno, vneseno v Slovenijo
oziroma, ko so storitve opravljene. Praviloma je to takrat, ko je izdan račun. V kolikor je bilo
plačilo deloma oziroma v celoti izvršeno predhodno, se DDV obračuna na dan prejema
plačila.
Osnovo za DDV predstavlja celotno plačilo, ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel za
opravljen promet blaga oziroma storitev, vključno z drugimi dajatvami, če so predpisane. Pri
uvozu blaga je davčna osnova vrednost blaga, določena v skladu s carinskimi predpisi,
povečana za trošarine in druge davke, takse in druge dajatve, ki se plačujejo izven Slovenije
in tiste dajatve, ki se plačujejo pri uvozu.
Uveljavljena je splošna stopnja DDV v višini 20 %, ki velja za vse blago in storitve, ki so
predmet DDV, razen za tisto blago in storitve, za katere je izrecno predpisana znižana
stopnja v višini 8,5 % ali oprostitev plačila DDV.
Davčni zavezanec je dolžan za vsak promet blaga oziroma storitev izdati račun. Davčno
obveznost mora davčni zavezanec obračunavati v davčnem obdobju, ki je praviloma
koledarski mesec, za zavezance z manjšim obsegom poslovanja pa koledarsko trimesečje
oziroma koledarsko polletje. O davčni obveznosti mora davčni zavezanec po koncu davčnega
obdobja sestaviti davčni obračun. Davčno obveznost zavezanec izračunava po kreditni
metodi, kar pomeni, da sme pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan
ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, pri
uvozu blaga ter kot prejemnik blaga oziroma storitve (odbitek DDV). Odbitek DDV lahko
zavezanec uveljavlja le, če je to blago oziroma storitve uporabil za namene opravljanja svoje
obdavčene dejavnosti. Davčna obveznost dospe v plačilo zadnjega delovnega dne naslednjega
meseca po poteku davčnega obdobja.
Posebni postopki obdavčevanja so predvideni v primerih opravljanja kmetijske in gozdarske
dejavnosti (t.i. pavšalno nadomestilo), opravljanja turistične dejavnosti ter opravljanja
prometa rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, investicijskega zlata ter
plačane realizacije.
Davki
64
VPRAŠANJA ZA PONAVLJANJE
1. Katere so splošne značilnosti DDV?
2. Kakšna je razlika med neposredno in posredno obdavčitvijo z DDV?
3. Kakšna je razlika med potrošno in dohodkovno metodo upoštevanja investicij pri
DDV?
4. Kaj pomeni nevtralnost DDV?
5. Kdo je lahko davčni zavezanec za DDV?
6. Kaj vse se obdavčuje z DDV?
7. Čemu je pomemben kraj obdavčitve z DDV?
8. Katere oprostitve obdavčevanja z DDV poznamo?
9. Kaj je vstopni DDV?
10. Kako se obračunava vstopni DDV?
11. Katere značilnosti mora imeti račun za davčnega zavezanca za DDV in katere za
nezavezanca za DDV?
12. Kako se obdavčujejo mali zavezanci?
13. Kakšen je vstopni prag za prehod na obračunavanje z DDV pri plačani realizaciji?
14. Kaj je pavšalno nadomestilo?
15. Kakšni so postopki vračila DDV?
Davki
65
5 DAVČNI POSTOPEK
TEMELJNI CILJI POGLAVJA
Vsaka pravna panoga ima poleg materialnih predpisov tudi procesne predpise. Davčni
zavezanec mora plačati davek, pa če to želi ali ne. Eden od ameriških politikov Williem
Franklin je nekoč izjavil: “Človek je primoran umreti in plačevati davke, vse ostalo je v
njegovi svobodni volji!” Študent bo v tem poglavju spoznal predvsem tiste institute davčnega
postopka, ki olajšajejo davčnemu zavezancu plačilo davka. V nadaljevanju je predstavljen
davčni postopek od davčne napovedi do samega plačila davka oziroma davčne izvršbe v
primeru, ko davčni zavezanec ne plača davčne obveznosti.
Kot uvod v to poglavje gradiva je predstavljen primer poteka plačila dohodnine: Davčni
zavezanec je imel v davčnem letu dohodke iz zaposlitve in dohodke iz premoženjskih pravic
(avtorski honorarji, pogodba o delu). Do 31. januarja je s pošto dobival obvestila o prejetih
dohodkih v preteklem letu, ki so jih pošiljali njegovi naročniki oziroma delodajalec. Konec
meseca apirla je davčni zavezanec dobil informativni izračun dohodnine, ki je bil pravno
veljavno vročen 20 dan od dneva zapisanega na informativnem izračunu. Davčni zavezanec
mora v tridesetih dneh od dneva vročitve informativnega izračuna dohodnine preveriti
podatke na njem in v primeru neskladij z dokumentacijo davčnega zavezanca, znotraj tega
roka ugovarjat. Drugače velja informativni izračun dohonine po preteku tega roka kot davčna
odločba, ki je pravnomočna.
Davčni zavezanec je pri pregledu svoje dokumentacije z navedbami in informativnega
izračuna ugotovil določena odstopanja. Zato je v zakonitem roku vložil ugovor zoper
informativni izračun dohonine. Davčni urad je po prejemu ugovora ponovno preveril sporne
podatke in pozval davčnega zavezanca, da dostavi tisto dokumentacijo, ki naj bi označevala
spornost ugotovitev iz informativnega izračuna dohonine.Davčni zavezanec je to storil in
davčni urad jedo konca meseca septembra izdal davčno odločbo za plačilo dohodnine. Ker je
davčni zavezanec ugotovil, da je davčno breme doplačila dohodnine tako veliko, da ga ne
more plačati v enkratnem znesku, je vložil pri davčnem uradu prošnjo za obročno plačilo
davčnega dolga. Davčni urad je davčnemu zavezancu v roku trideste dni od prejema vloge
ugodil obročno plačevanje in sicer v treh mesečnih obrokih.
5.1 SPLOŠNO O DAVČNEM POSTOPKU
Zakon o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 117/2006 in dopolnitve: v nadaljevanju ZDavP-2)
ureja pobiranje davkov, pravice in obveznosti zavezancev za davek, varovanje podatkov,
medsebojno upravno pomoč pri pobiranju davkov in izmenjavi podatkov med državami
članicami Evropske skupnosti in izvajanje mednarodnega sodelovanja na področju pobiranja
davkov. Davčni postopek je poseben upravni postopek, ki vsebuje le posebne določbe,
potrebne za pobiranje davkov. Za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z mednarodno
pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, z ZDavP-2, zakonom,
ki ureja davčno službo, zakonom, ki ureja carinsko službo, ali zakonom, ki ureja inšpekcijski
nadzor, se uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št.
22/05 – UPB1 in dopolnitve: v nadaljevanju ZUP). Tako se na primer v davčnem postopku v
celoti uporabljajo določbe ZUP o izločitvi, o jeziku v postopku, o vročanju, o vrnitvi v
prejšnje stanje, o delu organa prve stopnje v zvezi s pritožbo itd.
Davki
66
V primerih, ko je s posebnim postopkom drugače urejeno le posamezno procesno pravilo
znotraj določenega instituta, se upošteva drugačna ureditev le dela tega procesnega instituta,
medtem ko se v ostalem delu uporabljajo pravila ZUP. Takšen primer je npr. pritožba v
davčnem postopku, kjer za razliko od ZUP, vložena pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
Posebnost v tem primeru pomeni nesuspenzivnost pritožbe, medtem ko se za vse druge
elemente instituta pritožbe uporabljajo pravila ZUP.
Drugače je v primeru, ko posebni upravni postopek uredi celoten procesni institut (npr.
celotna izvršba). Če poseben upravni postopek določeno vprašanje posebej ureja, to davčnemu
organu ne dovoljuje, da bi postopal po ZUP. V takem primeru je celoten splošen institut,
nadomeščen s posebno ureditvijo v ZDavP-2, ki ureja davčni postopek kot poseben upravni
postopek.
Davčni organ mora vedno, kadar odloča o pravicah in obveznosti subjektov v davčnem
postopku in kadar daje pomoč pri pobiranju davkov oziroma izmenjavi podatkov ali kadar
izvaja mednarodno pogodbo, postopati po ZDavP-2.
Davek je po ZDavP-2 vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske
skupnosti ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za
opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o
obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov
o obdavčenju. Kot davek se obravnavajo tudi obresti, stroški postopka pobiranja davkov ter
denarne kazni in globe (pripadajoče dajatve). Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davke,
veljajo tudi za:
uvozne in izvozne dajatve, predpisane s predpisi Evropske skupnosti;
prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje;
prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje;
prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo.
Pojem zavezanca za davek, kakor je opredeljen v ZDavP-2, je izrazito širok in zajema vse, ki
so potencialno zavezani za izpolnitev celotne ali dela davčne obveznosti. Davčni zavezanec je
oseba, katere dohodek, premoženje ali pravni posli so neposredno predmet obdavčitve.
Plačnik davka je oseba, ki je zavezana za izračunavanje davka oziroma odtegovanje davka od
davčnih zavezancev in ki ta davek prenese na ustrezen račun prejemnikom. Plačnik davka ima
enake pravice in obveznosti kakor davčni zavezanec.
V ZDavP-2 je uveden poseben institut, ki se nanaša na zavezujočo informacijo. Generalni
davčni urad oziroma Generalni carinski urad lahko izda zavezancu za davek pisno informacijo
o davčni obravnavi njegovih nameravanih transakcij oziroma nameravanih poslovnih
dogodkov Zavezanec za davek zahteva izdajo zavezujoče informacije z vlogo, ki mora poleg
drugih sestavin vsebovati tudi:
natančen opis nameravane aktivnosti,
izjavo zavezanca za davek o tem, ali je oziroma je bilo katerokoli vprašanje, povezano z
zahtevo za izdajo zavezujoče informacije pri zavezancu za davek ali pri z njim povezani
osebi,
dokumentacijo, ki predstavlja podlago ali na katero se sklicuje zavezanec za davek,
zahtevo za izdajo zavezujoče informacije.
Davki
67
5.2 DAVČNA OBVEZNOST
Davčna obveznost je dolžnost zavezanca za davek, da plača znesek davka na način in pod
pogoji, ki jih določa zakon. Davčno obveznost, njeno spremembo ali prenehanje lahko
predpiše le zakon, ne pa podzakonski predpis. S tem se izpeljuje določba 147. člena Ustave
Republike Slovenije, ki določa, da se lahko davki, carine in druge dajatve predpišejo le z
zakonom.
Izpolnitev davčne obveznosti je temeljna obveznost davčnega zavezanca, ki jo mora izpolniti
ne glede na svoje druge obveznosti. Zavezanec za davek je zavezan za izpolnitev davčne
obveznosti od trenutka, ko je davčna obveznost nastala, v skladu z ZDavP-2. Davčna
obveznost, za izpolnitev katere se znesek davka izračunava po koncu časovnega obdobja, za
katero se davek ugotavlja, nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek
ugotavlja. To obveznost lahko izpolni tudi oseba, ki ni zavezanec za davek, vendar je v teh
primerih to prostovoljno plačilo. S tem dejanski plačnik davka ne pridobi pravic zavezanca za
davek. Zavezanec za davek ne more enostransko zavrniti ali enostransko odložiti izpolnitve
davčne obveznosti. Davčna obveznost se izpolni s plačilom davka v zakonsko predpisanem
roku po nastanku davčne obveznosti in preneha z izpolnitvijo, ko se ta obveznost odpiše ali pa
zastara.
ZDavP-2 ureja tudi solidarno davčno obveznost. Pri solidarni obveznosti je vsak od
solidarnih dolžnikov zavezan k izpolnitvi celotne obveznosti, zato lahko davčni organ zahteva
izpolnitev kateregakoli od njih. Velja pa tudi narobe: ko eden od solidarnih zavezancev za
davek v celoti izpolni davčno obveznost, ta obveznost preneha nasproti vsem zavezancem za
davek. Zakon ne posega v razmerja med solidarnimi dolžniki, ker je to predmet civilnopravnih
razmerij med njimi.
Terjatve iz naslova davkov pravnega prednika mora izpolniti tudi univerzalni pravni
naslednik. Načelo dednega prava je, da dedič ne more odgovarjati za zapustnikove dolgove
nad višino vrednosti zapuščine, kar velja tudi v davčnem postopku. Iz tega izhaja tudi, da z
dedičevo odpovedjo dediščini v korist države ali samoupravne lokalne skupnosti preneha tudi
davčna obveznost v celoti ali sorazmerno z odpovedanim deležem. V nekaterih primerih mora
za premoženje fizičnih oseb skrbeti neka druga oseba (npr. za opravilno nesposobne ali osebe,
razglašene za pogrešane). Oseba, ki upravlja to premoženje, mora za račun tega premoženja
izpolnjevati tudi davčne obveznosti oseb, katerih premoženje upravlja. Z dnem smrti
zapustnika prenehajo teči zamudne obresti in se ne obračunavajo do dospelosti davčne
obveznosti, ki jo prevzame dedič, za dediča. V tem obdobju se zaračunavajo obresti po
slovenski medbančni obrestni meri za ročnost 12 mesecev, ki velja na dan smrti zapustnika.
Načelo ekonomičnosti postopka je v tem institutu izpeljano tako, da se davčna obveznost ne
prenaša na dediče in se odpiše, če na dan smrti zapustnika ne presega 80 euro. Odpiše se tudi
davčna obveznost v zakonskem znesku, če presega davčno obveznost, katero morajo izpolniti
dediči.
Davki
68
Slika 1: Vloga za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka
Vir: http://www.durs.gov.si
5.3 NAČIN IZPOLNITVE DAVČNE OBVEZNOSTI
Vsak davčni zavezanec mora izpolniti svojo davčno obveznost. Davčni zavezanec sam
izračuna davek, ki ga mora plačati, na podlagi ugotovljene davčne osnove, davčnih olajšav in
stopenj. Obveznost za izračun davka se sme prenesti na davčni organ ali na plačnika davka.
Na tej podlagi so določeni trije načini plačevanja davka:
davčni obračun – davčni zavezanec sam izračuna in plača davek;
obračun davčnega odtegljaja – davek izračuna, odtegne in plača plačnik davka;
odločba o odmeri davka, s katero davčni organ ugotovi davek – davek plača davčni
zavezanec.
Če davčni zavezanec sam izračuna davek, ga izračuna v davčnem obračunu. Davčni obračun
mora predložiti tudi davčni zavezanec, ki je oproščen plačila davka, ter davčni zavezanec, ki
ugotovi, da davčna obveznost in terjatev iz naslova davka, nista nastali, saj davčnemu organu
služi v funkciji nadzora nad pravilnostjo teh ugotovitev. Ker obračun davka ni upravni akt, je
posebej urejeno popravljanje morebitnih pomot v davčnem obračunu in predlaganje davčnega
obračuna organu po izteku predpisanega roka. V praksi se lahko zgodi, da davčni zavezanec
predloži davčni obračun, kasneje pa ugotovi, da vsebuje formalne pomanjkljivosti oziroma
očitne pomote (v imenih, številkah, pisne in računske pomote). V teh primerih lahko take
pomote tudi popravi, vendar le do izteka roka za plačilo oziroma vračilo davka. Če davčni
zavezanec take pomanjkljivosti ugotovi potem, ko je že izpolnil davčno obveznost, lahko te
napake popravi v 8 dneh od predložitve obračuna davčnemu organu. Na dan, ko predloži
popravljen davčni obračun, mora tudi doplačati premalo plačani del obveznosti ali zahtevati
Davki
69
vračilo preveč plačanega zneska. Tak popravljen davčni obračun pa učinkuje od takrat, ko
učinkuje prvotni obračun, ki je bil popravljen. Enake pravice kot davčnemu zavezancu v tem
primeru pripadajo tudi njegovemu univerzalnemu pravnemu nasledniku.
Za določene vrste davkov je predpisano, da se plačujejo na podlagi obračuna davčnega
odtegljaja. Za to gre v primerih, ko plačnik davka za davčnega zavezanca izračuna davek na
podlagi ugotovljene davčne osnove, davčnih olajšav in davčne stopnje ter ta davek odtegne
davčnemu zavezancu in ga tudi plača. Obračun davčnega odtegljaja, ki ne sme vsebovati
neresničnih in nepravilnih podatkov ter podatkov, ki bi spravili davčni organ v zmoto, mora v
predpisanih rokih plačnik davka predložiti davčnemu organu kot tudi davčnemu zavezancu, za
katerega je naredil obračun. Glede popravljanja pomanjkljivosti in zamude roka za vložitev
zaradi opravičenih razlogov velja za obračun davčnega odtegljaja enako kot za davčni
obračun. Plačnik davka, ki izračuna davek v obračunu davčnega odtegljaja, mora ta davek
tudi plačati v predpisanem roku. Davčna obveznost davčnega zavezanca se zmanjša za višino
odtegnjenega davka po obračunu davčnega odtegljaja. Če plačnik davka po tem, ko je davek
davčnemu zavezancu že odtegnil, ne plača davka, se le-ta izterja od njega. Kadar pa davka ne
odtegne od davčnega zavezanca, bremeni davek njega.
Plačnik davka je tista pravna oseba, združenje oseb ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ki
izplača dohodek, od katerega se odteguje in plačuje davčni odtegljaj. Pojem fizične osebe, ki
opravlja dejavnost, zajema vse fizične osebe, ki so kot take vpisane v določene registre.
Plačniki davka pa niso tiste pravne osebe, ki so v skladu z davčnimi predpisi nerezidenti
Slovenije in nimajo poslovne enote nerezidenta v Sloveniji v skladu s temi predpisi. Ravno
tako niso plačniki davka diplomatsko konzularna predstavništva tujih držav in
predstavništva mednarodnih organizacij v Sloveniji, če se le-ti sami tako ne odločijo in o
tem obvestijo pristojni davčni organ. Obveznost plačila davka nastane že na podlagi dejstva,
da osebo dohodek bremeni, tudi če ga ni dejansko izplačala. Zaradi specifičnih situacij, ki
nastanejo v praksi, v katerih sicer davek ne bi mogel biti pobran, so določene izjeme od tega
pravila, saj se lahko zgodi, da nekdo dohodek izplača, čeprav ga ne bremeni, saj sredstva zanj
priskrbi nekdo tretji.
Davek lahko ugotovi davčni organ z odločbo o odmeri davka. Odločbo o odmeri davka izda
davčni organ na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca ali v postopku davčnega
nadzora. Davek, izračunan v odmerni odločbi, mora biti plačan v 30 dneh od vročitve
odločbe. Zavezanec za davek mora v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za
odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za
identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec
uveljavlja določeno davčno ugodnost. K vložitvi davčne napovedi morajo biti davčni
zavezanci pozvani z javnim pozivom, če ni s tem zakonom drugače določeno. Poziv k vložitvi
davčne napovedi davčni organ objavi najpozneje 60 dni pred iztekom roka za vložitev davčne
napovedi. Zavezanec za davek mora vložiti davčno napoved pri pristojnem davčnem organu
na način in v zakonskih rokih. Davčni organ ugotovi davek v odmerni odločbi, ne da bi bila
davčna napoved vložena, če gre za davke, ki se odmerjajo od letne osnove.
Davčna napoved, ki je vložena v dveh mesecih po roku za vložitev davčne napovedi, se šteje
za nepravočasno vloženo. Zavezanec za davek, ki je iz opravičljivih razlogov zamudil rok za
predložitev davčne napovedi, lahko pri pristojnem davčnem organu vloži predlog za naknadno
predložitev davčne napovedi. V predlogu mora obrazložiti razloge za zamudo in predložiti
dokaze za svoje navedbe. Priložiti mora tudi davčno napoved, ki ni bila vložena v roku,
oziroma navesti rok, v katerem jo bo lahko predložil. Predlog za naknadno predložitev davčne
napovedi mora biti vložen v osmih dneh po prenehanju opravičljivih razlogov, vendar
najpozneje v treh mesecih po izteku roka za predložitev davčne napovedi. Če je zamujen še
Davki
70
rok za naknadno predložitev, se zaradi zamude tega roka ne more vložiti predloga za
naknadno vložitev davčne napovedi. Davčna napoved, vložena naknadno v skladu z
dovoljenjem davčnega organa, se šteje za pravočasno vloženo. Za opravičljive razloge se
štejejo utemeljeni razlogi, ki jih zavezanec za davek ni mogel predvideti oziroma odvrniti, in
preprečujejo sestavo oziroma vložitev davčne napovedi v predpisanem roku. Zavezanec za
davek lahko popravi davčno napoved do poteka roka za vložitev davčne napovedi.
Zgled 11: Napoved za odmero dohodnine
Zavezanci bodo na dom po navadni pošti najpozneje do 31. maja xxx prejeli informativni
izračun dohodnine za leto xxxx, ki bo pod določenimi pogoji štel za odločbo o odmeri
dohodnine.
Davčni organ bo informativni izračun dohodnine sestavil na podlagi podatkov, s katerimi
razpolaga na podlagi uradnih evidenc in podatkov o dohodkih in vzdrževanih družinskih
članih, ki jih bodo davčni upravi do 31. januarja xxx posredovali izplačevalci in zavezanci.
KDO ne prejme informativnega izračuna za dohodnino
Informativnega izračuna ne bodo prejeli rezidenti, ki niso zavezanci za dohodnino:
če njihovi dohodki, od katerih se plačuje dohodnina, ne presegajo splošne olajšave,
če njihovi dohodki, od katerih se plačuje dohodnina, poleg pokojnine, od katere v
skladu z zakonom ni bila odtegnjena ali plačana akontacija dohodnine in davčni
zavezanec pri akontaciji dohodnine ni uveljavljal posebne olajšave za vzdrževane
družinske člane, ne presegajo 80 €.
Informativnega izračuna ne bodo prejeli zavezanci za dohodnino:
če DURS od izplačevalcev dohodkov ne bo prejel podatkov za odmero dohodnine. V
tem primeru morajo zavezanci napoved vložiti sami, najpozneje do 30. junija 2009.
Obrazec je dostopen na vseh davčnih uradih oziroma izpostavah in na spletni strani
DURS.
KAJ mora zavezanec storiti
Naloga zavezanca po prejemu informativnega izračuna
Zavezanci pregledajo informativni izračun in preverijo:
o ali so vpisani podatki pravilni (osebni podatki, podatki o dohodkih, podatki o
vzdrževanih družinskih članih itn.) oziroma ali se ujemajo s podatki, s katerimi
razpolaga sam,
o ali je informativni izračun dohodnine pravilen
Če se bodo z informativnim izračunom strinjali, jim ne bo potrebno storiti ničesar,
saj bo v 15 dneh po vročitvi avtomatično postal odločba.
Če se z izračunom ne bodo strinjali, lahko v 15 dneh od vročitve podajo ugovor. V tem
primeru bo davčni organ preveril navedbe zavezanca in na podlagi svojih podatkov in
podatkov davčnega zavezanca izdal odločbo.
Davki
71
VLOGA – obrazec in navodilo
UGOVOR zoper informativni izračun dohodnine
Informativni izračun dohodnine za leto xxx
Napoved za odmero dohodnine za leto xxx
Zahtevek za uveljavljanje davčnih olajšav za rezidente držav članic EU in EGP
Seznam upravičencev do donacij za leto xxx
Zavezanci lahko napoved vložijo tudi v elektronski obliki prek sistema eDavki na spletni
naslov http://edavki.durs.si/.
TESTNI IZRAČUN DOHODNINE
Program za testni izračun dohodnine je objavljen na spletni strani eDavki.
PRILOGE k obrazcu napovedi za odmero dohodnine
Dokumentacije, s katero se potrjuje resničnost navedb v napovedi, ni treba prilagati, razen
kadar je to pri posamezni vrsti dohodka posebej navedeno (npr. pri tujih davkih; pri
uveljavljanju dejanskih stroškov).
Dokumentacijo, ki ima vpliv na davčno obveznost zavezanca, je treba hraniti najmanj pet let
po poteku leta, za katerega se nanaša.
KJE IN KAKO vložiti napoved za odmero dohodnine
Če zavezanec ne bo prejel informativnega izračuna do 31. maja xxx, mora napoved vložiti
najpozneje do 30. junija xxx. Obrazec je dostopen na vseh davčnih uradih oziroma
izpostavah in na spletni strani DURS.
Zavezanci lahko vložijo napoved za odmero dohodnine osebno pri pristojnem uradu oziroma
izpostavi davčnega urada ali pri krajevnih uradih, ki so organizirani kot notranje
organizacijske enote ali kot način dela upravnih enot in opravljajo naloge enotnih vstopnih
točk. Napoved se lahko tudi pošlje po pošti (s pripisom: "Napoved za odmero dohodnine").
Vsaka napoved mora biti poslana posamično.
Napoved se lahko vloži tudi prek sistema eDavki na spletni naslov: http://edavki.durs.si/.
SANKCIJE
Z globo 200 € se kaznuje za prekršek posameznik, če v nasprotju z zakonom ne vloži davčne
napovedi.
Z globo od 400 do 1.200 € se kaznuje za prekršek posameznik, če v davčni napovedi navede
neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto.
ODMERA DOHODNINE (ODLOČBA)
Dohodnina mora biti odmerjena do 31. oktobra za preteklo leto. Odločbo izda davčni organ
na podlagi napovedi ali ugovora zoper informativni izračun davčnega zavezanca do 31.
Davki
72
oktobra za preteklo leto. Če dohodnina do tega roka ni odmerjena, še ne pomeni, da davčni
organ po poteku tega roka ne more več izdati odločbe o odmeri dohodnine.
VROČANJE INFORMATIVNEGA IZRAČUNA IN ODLOČBE O ODMERI
DOHODNINE
Informativni izračun in odločba o odmeri dohodnine se vroča z navadno vročitvijo. Šteje se,
da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme. Podatek, kdaj je datum odpreme odločbe,
bo zapisan na kuverti, v kateri bo odločba poslana zavezancem, da si bodo lahko zavezanci
sami izračunali, kdaj se bo štelo, da je bila odločba vročena.
Le v primeru, da zavezanec ne plača davka v roku, se mu odločba vroči z osebno vročitvijo,
po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku.
PLAČILO IN VRAČILO DOHODNINE
Vračilo dohodnine
Preveč plačana dohodnina bo zavezancu nakazana na transakcijski račun, ki je naveden v
informativnem izračunu dohodnine oziroma v odločbi za odmero dohodnine. S posebno
nakaznico bo davčni organ vrnil preveč plačano dohodnino tistim zavezancem, ki nimajo
odprtega transakcijskega računa oziroma je le ta napačen. Vračilo dohodnine s posebno
nakaznico nad 150 € je možno le pri banki oziroma hranilnici, kjer ima zavezanec že odprt
račun oziroma ga bo moral v ta namen odpreti.
Davčnemu zavezancu, kateremu je potekel rok za plačilo drugih davkov, bo vrnjen preveč
plačani znesek dohodnine, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila.
Doplačilo dohodnine
Ob doplačilu dohodnine mora davčni zavezanec odmerjeno dohodnino plačati v 30 dneh od
vročitve odločbe, in to s posebno položnico, ki je priložena informativnemu izračunu oziroma
odločbi. Če odmerjena dohodnina ni plačana v predpisanem roku, začnejo teči zamudne
obresti, davčni organ pa uvede postopek davčne izvršbe.
PRITOŽBA
Zoper odločbo, ki jo je izdal organ prve stopnje (davčni organ), je dovoljena pritožba na
Ministrstvo za finance v 15 dneh od dneva vročitve odločbe. Pritožba se vloži pisno ali ustno
na zapisnik pri pristojnem davčnem uradu, kjer je davčni zavezanec vpisan v davčni register
ob vložitvi napovedi.
Pri tem je treba opozoriti, da vložitev pritožbe ne zadrži izvršitve odločbe. To pomeni, da
mora zavezanec davek plačati, drugače bo davčni organ po poteku 30-dnevnega roka za
prostovoljno plačilo kljub vloženi pritožbi davek izterjal.
TAKSA
Na podlagi 4. točke 28. člena Zakona o upravnih taksah – ZUT (Uradni list RS, št. 42/07 –
UPB3, 126/07) so dokumenti in dejanja v zvezi s postopki pred davčnim organom takse
prosti.
Davki
73
DAVČNA IZVRŠBA
Zoper dolžnika, ki zapadlega davka ne plača v predpisanem roku, se začne postopek davčne
izvršbe z izdajo sklepa o davčni izvršbi.
Slika 2: Napoved za odmero dohodnine
Vir: http://www.durs.gov.si
5.4 DAVČNI POSTOPEK
Davčni postopek začne davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Davčni
postopek se začne po uradni dolžnosti, ko davčni organ prejme davčno napoved, carinsko
deklaracijo ali drug dokument, ali ko davčni organ opravi kakršnokoli procesno dejanje z
namenom uvedbe davčnega postopka. V davčnih zadevah, v katerih je za začetek postopka
potrebna zahteva stranke, sme davčni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva
podana. Davčni postopek na zahtevo stranke se začne z dnem vložitve zahteve stranke, razen
če davčni organ zahtevo zavrže.
Davčna uprava Republike Slovenije je stvarno pristojna za odločanje v davčnem postopku na
prvi stopnji. Carinska uprava Republike Slovenije je prav tako stvarno pristojna za odločanje
Davki
74
v davčnem postopku na prvi stopnji (npr: trošarine), poleg tega pa je še stvarno pristojna za
odločanje v upravnih postopkih v carinskih zadevah. Za odločanje na drugi stopnji je v prej
navedenih zadevah stvarno pristojno Ministrstvo za finance.
Stvarna pristojnost drugih organov, ki postopajo po ZDavP-2, je predpisana z zakoni, ki
urejajo njihovo delovanje. Za odločanje v postopkih izvajanja mednarodnih pogodb o
izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki obvezujejo Slovenijo, je stvarno pristojno Ministrstvo
za finance, v postopkih izvajanja drugih mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Slovenijo, pa
organ, ki je določen z mednarodno pogodbo ali aktom o ratifikaciji. Stvarna pristojnost tujih
davčnih organov je določena z mednarodno pogodbo, ki jo je Slovenija uveljavila z zakonom.
Za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji je v primerih, ko je stvarno pristojna
Davčna uprava Republike Slovenije, pristojen davčni urad, pri katerem je zavezanec za davek
vpisan v davčni register ali na območju katerega je nastala oziroma bi lahko nastala davčna
obveznost.
Zavezanec za davek mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Zavezanec
za davek mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša.
Dokazila mora predložiti v roku, ki ga davčni organ določi s sklepom. Nasprotno pa mora
davčni organ dokazati dejstva, kadar trdi, da na njihovi podlagi davčna obveznost nastane ali
ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša. Praviloma se vsa dejstva v davčnem postopku
dokazujejo s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, lahko pa
zavezanec za davek predlaga tudi druga dokazna sredstva.
Če se z nekim dejanjem ali ravnanjem krši zakon, s katerim se prepoveduje ali nalaga neko
dejanje ali ravnanje, nastanejo pa gospodarske (ekonomske) posledice, to ne vpliva na
obdavčenje. Če je pravni posel neveljaven ali postane neveljaven, to ne vpliva na obdavčenje,
če gospodarske (ekonomske) posledice tega pravnega posla kljub njegovi neveljavnosti
nastanejo in obstojijo. Navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni
posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Z
izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o
obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna
obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih
(ekonomskih) dogodkov.
Za kontrolo davčne obveznosti se lahko vzpostavi davčni nadzor. Davčni nadzor obsega
nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov o obdavčenju in ZDavP-2. Za
vprašanja v zvezi z davčnim inšpekcijskim nadzorom se subsidiarno uporabljajo določbe
Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS št. 56/02). Davčni nadzor se lahko izvaja v obliki
davčnega nadzora davčnih obračunov pri davčnem organu, davčnega inšpekcijskega
nadzora ali davčne preiskave.
5.5 ODMERA DAVKA
Davčni organ mora pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza
posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa
dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo ter omogočiti strankam, da
zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese. Odmerno odločbo lahko izda brez
posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in
Davki
75
pravilni ali če sam ima ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo tako, da ni
potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov.
Če davčni organ oceni, da podatki, ki jih je bil davčni zavezanec dolžan predložiti na ustrezen
način na podlagi zakona o obdavčenju in ZDavP-2, ne ustrezajo dejanskemu stanju ali jih
davčni zavezanec ni predložil na ustrezen način, pa bi jih moral, ugotovi predmet obdavčitve s
cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek.
Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova
lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v
ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem, njegovimi družinskimi člani in povezanimi
osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz
zaposlitve, prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah, nabavah in storitvah, vrednosti
premoženja in drugih zunanjih znakov posedovanja premoženja, proizvodnih kapacitetah
oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih in stanovanjskih prostorov, številu najemnikov
ter obdobju oddajanja v najem. Če davčni organ nima na razpolago podatkov, oceni davčno
osnovo z uporabo podatkov pri davčnih zavezancih, ki so v istem davčnem obdobju in v
podobnih okoliščinah opravljali enako ali podobno dejavnost oziroma opravljali enake ali
podobne dobave in storitve oziroma dosegali primerljive vrste dohodkov. V tem primeru
davčni organ odmeri davek za davčno obdobje kot je določeno z zakonom o obdavčenju od
ocenjene davčne osnove.
Zaključna faza davčnega postopka je izdaja odmerne odločbe. Odmerna odločba je upravni
akt, ki mora vsebovati vse zakonsko določene dele. Izrek odmerne odločbe mora vsebovati:
davčnega zavezanca oziroma plačnika davka, če sta različni osebi;
vrsto davka;
davčno osnovo;
davčno stopnjo;
znesek odmerjenega davka in obresti, izračunane do dneva izdaje odločbe;
znesek morebitnih(e) plačanih(e) akontacij(e) davka;
rok plačila davka in obresti,
račun, na katerega se plača,
navedbo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe,
navedbo, da bo davek v primeru, če ne bo plačan v določenem roku, prisilno izterjan.
V izreku odmerne odločbe se odloči tudi o stroških postopka. Če davčni organ v odmerni
odločbi ugotovi, da je treba vrniti določen znesek davka, mora izrek odločbe, poleg podatkov,
vsebovati tudi znesek davka, ki se vrne, in rok ter način vračila davka. Izrek odločbe v
enostavnih zadevah, v katerih davčni organ pri odločanju v celoti upošteva davčno napoved,
uradne podatke ali ugodi strankini zahtevi, lahko vsebuje le davčno osnovo, stopnjo davka in
znesek odmerjenega oziroma vrnjenega davka.
V enostavnih zadevah, v katerih davčni organ pri odločanju v celoti upošteva podatke iz
davčne napovedi, obračuna davka, carinske deklaracije, drugega dokumenta ali uradne
podatke ali ugodi strankini zahtevi, lahko vsebuje obrazložitev odločbe samo kratko
obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na predpise, na podlagi katerih je bilo o stvari
odločeno. V enostavnih zadevah lahko vloga oziroma dokument predstavlja odločbo, kar
davčni organ ugotovi ali odmeri z odtisom štampiljke na tej vlogi oziroma dokumentu in
navede predpise, na podlagi katerih je bilo v zadevi odločeno. Poleg štampiljke mora
vsebovati tudipodpis pooblaščene osebe. Če je glede na okoliščine primera potrebno, lahko
davčni organ izda začasno odločbo na podlagi podatkov, ki so znani do dneva izdaje odločbe.
Davki
76
V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna. Začasno odločbo lahko davčni organ
razveljavi in nadomesti z glavno odločbo najkasneje v roku enega leta od dneva izdaje
začasne odločbe. Če začasne odločbe ne razveljavi in nadomesti z glavno odločbo v tem roku,
se šteje, da je začasna odločba glavna.
Davčni organ izda odmerno odločbo na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora najpozneje
v 30 dneh od dneva prejema pripomb na zapisnik oziroma od dneva, ko je iztekel rok za
pripombe. O pripombah se mora davčni organ izjaviti tudi v odločbi.
Vse odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, razen odločb,
sklepov in drugih dokumentov, ki se izdajo v postopku davčnega nadzora in v postopku
davčne izvršbe, se vročajo z navadno vročitvijo. Šteje se, da je vročitev opravljena 20. dan od
dneva odprave. Če davčni zavezanec ne plača davka v roku oziroma v roku ne izpolni druge
obveznosti, mu davčni organ vroči odločbo, sklep ali drug dokument z osebno vročitvijo.
Slika 2: Informativni izračun dohodnine
Vir: http://www.durs.gov.si
Davki
77
5.6 PRAVNA SREDSTVA
Pravna sredstva v davčnem postopku so lahko redna ali izredna. Redno pravno sredstvo je
pritožba, medtem ko je izredno pravno sredstvo lahko odprava in razveljavitev odločbe po
nadzorstveni pravici oziroma obnova davčnega postopka. Pritožba se lahko vloži v roku 15
dni od vročitve odločbe in ne zadrži izvršitve odmerne odločbe. Davčni organ po uradni
dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče
ugoditi. Za čas, ko je zavezancu za davek odložena izvršba, se zaračunajo obresti po slovenski
medbančni obrestni meri za ročnost glede na čas, za katerega je bil odobren odlog davčne
izvršbe, ki velja na dan izdaje odločbe, če se pritožbi ne ugodi.
Davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je
bila odločba vročena zavezancu za davek, če jo je izdal stvarno nepristojen organ oziroma če
je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače
rešena. Odmerno odločbo lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali
jo spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo
prekršen materialni zakon.
Če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki
bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne
odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku,
lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva,
ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od
vročitve odločbe stranki, se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti.
Če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko
odmerjen davek, davčni organ tako odločbo razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na
zahtevo stranke oziroma na zahtevo njenih pravnih naslednikov. Če davčni organ ugotovi, da
odločbe ni treba spremeniti, o tem obvesti stranko oziroma njene pravne naslednike.
Razveljavitev oziroma sprememba odločbe učinkuje samo na davčno obdobje, na katero se
prvotna odločba nanaša. Če spremenjena davčna obveznost vpliva tudi na davčno obveznost
v davčnih obdobjih, ki sledijo davčnemu obdobju, na katero se razveljavitev ali sprememba
odločbe nanaša, davčni organ v novi odločbi odloči tudi o spremembi davčne obveznosti v teh
davčnih obdobjih. Pritožba zoper novo odločbo je dovoljena le, če jo je izdal organ prve
stopnje. Če je odločbo izdal organ druge stopnje, oziroma če je odločba organa prve stopnje
dokončna, je zoper njo mogoč upravni spor.
Davki
78
Slika 3: Ugovor na informativni izračun dohodnine
Vir: http://www.durs.gov.si
5.7 DAVČNA IZVRŠBA
Z davčno izvršbo se prisilno posega v premoženje in premoženjske pravice dolžnikov. Pri
tem lahko davčni organ vstopa v poslovne in druge prostore dolžnika, ter tudi v zasebne
prostore dolžnika – fizične osebe, kar so vse ustavno varovane kategorije. Iz tega razloga
ZDavP-2 vsebuje vrsto konkretnih določb, ki omejujejo pravice davčnega organa, in tudi
nekatere določbe, ki na načelni ravni ščitijo dolžnika. Prvo načelo je načelo sorazmernosti,
po katerem je davčni organ dolžan izbrati tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na
okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati. Po drugem načelu mora
davčni organ upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika
Davki
79
čim manj neugodna. To načelo se lahko upošteva tako, da se prvenstveno izbere primeren
način oziroma sredstvo izvršbe. Najprej se torej izvaja na prejemke, terjatve ali denarna
sredstva dolžnika, šele potem na premičnine dolžnika.
Davčni organ začne s postopkom davčne izvršbe, če dolžnik v roku ne plača davka. Pred
začetkom davčne izvršbe mora obvestiti dolžnika o neplačanem davku in ga opozoriti, naj
davek plača. Opozori ga lahko tudi po telefonu, ter o tem napravi uradni zaznamek. Obvestilo
pa ni potrebno v primerih, ko se izterjujejo denarne nedavčne obveznosti, kadar bi lahko
dolžnik z odhodom in zaradi prebivanja v tujini onemogočil izvršbo. Izpolnitev in plačilo
davčne obveznosti je lahko še pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev davčnega
obračuna zavarovano s katerim od instrumentom zavarovanja. Instrumente zavarovanja lahko
ločimo na dve vrsti: tiste, ki jih predloži sam zavezanec ali tretja oseba (npr. bančna garancija,
garantno pismo zavarovalnice, cirkulirani certificirani ček, itd.), ter na začasni sklep za
zavarovanje, ki ga izda sam davčni organ, in s katerim npr. naloži zavezančevi banki, da
določenega zneska zavezancu ne izplača. V teh primerih davčni organ ne začne davčne
izvršbe, ampak unovči instrument zavarovanja. Davčna izvršba se ne začne, če znesek davka
po enem izvršilnem naslovu na dan zapadlosti ne presega 10 €.
5.8 SAMOPRIJAVA
V ZDavP-2 je določen poseben institut samoprijave. Davčni zavezanec lahko vsak trenutek,
vendar najpozneje do vročitve sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do
začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka, predloži davčni obračun oziroma
popravljen davčni obračun. Na posebni prilogi, ki je sestavni del tako predloženega davčnega
obračuna, prikaže tudi premalo obračunane davke skupaj z obrestmi in hkrati plača tako
izkazan davek. Pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki
samostojno opravlja dejavnost, od premalo plačanega oziroma neplačanega davka mora
obračunati in plačati obresti po slovenski medbančni obrestni meri za čas od poteka roka za
plačilo, do predložitve davčnega obračuna na podlagi samoprijave, za ročnost enega leta, v
višini, ki je veljala na dan poteka roka za vložitev davčnega obračuna, povečani za:
1 %, če predloži podatke po enem mesecu po preteku roka za vložitev davčnega obračuna;
2 %, če predloži podatke po šestih mesecih po preteku roka za vložitev davčnega
obračuna;
3 %, če predloži podatke po enem letu po preteku roka za vložitev davčnega obračuna;
4 %, če predloži podatke po preteku roka iz prejšnje alinee.
Samoprijavo lahko vloži tudi davčni zavezanec ki ni vložil napovedi oziroma podatki v
napovedi niso bili pravilni ali popolni ali resnični. Davčni zavezanec lahko vsak trenutek
predloži novo davčno napoved, vendar najpozneje do izdaje odmerne odločbe oziroma do
vročitve sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o
prekršku oziroma kazenskega postopka.
Glej internetni vir: Zakon o davčnem postopku
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_ZAKO4703.html
Davki
80
POVZETEK POGLAVJA
V davčnem postopku kot posebnem upravnem postopku je potrebno upoštevati temeljna
načela upravnega postopka, ki jih ureja splošni upravni postopek. Dodatno so zaradi
zagotavljanja temeljnih pravic zavezancev za davek v ZDavP-2 na enem mestu urejena načela
davčnega postopka, ki omogočajo in olajšujejo presojo pravilnosti in zakonitosti dela
davčnega organa pri uporabi predpisov in jamčijo strankam sodelovanje v postopku pri
uveljavljanju in varstvu njihovih pravic in pravnih koristih.
VPRAŠANJA ZA PONAVLJANJE
1. Naštejte elemente davčnega postopka.
2. Kaj pomeni institut zavezujoče informacije?
3. Kdaj nastane davčna obveznost?
4. Kateri so načini izpolnitve davčne obveznosti?
5. Kako se predloži davčni obračun?
6. Kdo je plačnik davka?
7. Kako se odda davčna napoved?
8. Kdaj se začne davčni postopek?
9. Kako poteka davčni inšpekcijski nadzor?
10. Katere postopke cenitve davčne osnove poznamo?
11. Kako je sestavljena odmerna odločba?
12. Katera pravna sredstva ima davčni zavezanec v davčnem postopku?
13. Kdaj se uvede davčna izvršba?
14. Kaj je samoprijava?
Davki
81
6 LITERATURA
6.1 Literatura
Antunović, P. Finance podjetja: Teorija in praksa. Brdo pri Kranju: Center Brdo, Sklad za
razvoj managementa, 1999.
Djanani, C. Internationales Steuerrecht: 2. uberarbeitete Auflage. Wien: Linde, 1998.
Doernberg, L. R. International Taxation. St. Paul, Minn: West Publishing Co., 1989.
Gottsche, M. Wohnsitz: Verlagerung naturlicher Personen ins Ausland. Neuwied: Kriftel:
Berlin: Luchterhand, 1997.
Herrmann, W., et.al. Einkommensteuer und Korperschaftsteuergesetz Kommentar. Koln KG:
Verlag Dr. Otto Schmidt, 1999.
Jeffcote, B. UK/Netherlands double taxation treaty. A practical guide, Deventer: Kluwer,
Cambridge: Ernst & Young, 1992.
Jelčič, B. in Lončarič-Horvat, O. Nauka o finansijama. Zagreb: Pravni fakultet, 1981.
Jeličić, B., et al. Financijsko pravo posebni dio, 2. izminjeno i dopunjeno izdanje. Zagreb:
Birotehnika, 1996.
Kovač, M. Davki od A do Ž. Ljubljana: Založniška hiša Primath d. o .o., 2008.
Kovač, M. Obdavčevanje svetovnega dohodka. Maribor: Davčni inštitut d. o .o., 2003.
Lang, M. Multilateral tax treaties: New developments in international tax law. London, The
Hague, Boston: Kluwer, Wien: Linde, 1998.
Melville, A. Taxation, Finance Act 1999. London: Financial Times, Prentice Hall, 1999.
Pernek, F. Finančno pravo in javne finance, posebni del. Maribor: Univerza v Mariboru,
Pravna fakulteta, 1999.
Pernek, F., in Škof, B. Javne finance in finančno pravo. Maribor: Univerza v Mariboru,
Pravna fakulteta, 1996.
Philipp, A. Internationales Steuerrecht: 2. erweiterte und ubrearbeiterte Auflage mit 15. Lief.
Wien: Manz, 1996.
Popović, D. Nauka o porezima i poresko pravo. Beograd: Open Society
Institute/Constitutional and Legislative Policy Institute, 1997.
Popović, D. Poreski sistem. Beograd: Univerzitet u Beogradu, Pravni fakultet, Dosije, 1999.
Davki
82
Ruppe, H-G. Osterrich und das EG Steuerrecht. Wien: Verein fur Sozial und
Wirtschaftsforschung, 1988.
Schaumburg, H. Internationales Steuerrecht:, Aussensteuerrecht, Doppelbesteuerungsrecht.
Koln: Verlag, Dr. Otto Schmidt, 1998.
Terra, B., in Wattel, P. European Tax Law: Second Edition. London: Kluwer Law
International, 1997.
Tipke, K., in Lang, J. Steuerrecht. 15. Auflage, Koln: Verlag Dr. Otto Schmidt, 1996.
6.2 Pravni viri
Zakon o davčnem postopku (ZdavP-2) (Ur.l. RS, št. 117/2006, 24/2008-ZDDKIS, 125/2008,
20/2009-ZDoh-2D, 47/2009 Odl.US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.))
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_ZAKO4703.html
Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) (Ur.l. RS, št. 117/2006, 33/2009, 85/2009)
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_ZAKO4701.html
Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-1) (Ur.l. RS, št. 117/2006, 90/2007,
56/2008, 76/2008, 92/2008, 5/2009)
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ZAKO4687.html
Zakon o dohodnini (ZDoh-2) (Ur.l. RS, št. 117/2006, 33/2007 Odl.US: U-I-198/05-12,
45/2007 Odl.US: U-I-260/04-28, 90/2007, 10/2008, 78/2008, 92/2008, 125/2008, 20/2009)
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ZAKO4697.html
Zakon o davkih na motorna vozila (ZDMV) Ur.l. RS, št. 52/1999 2/2004-ZPNNVSM,
42/2004, 97/2004-UPB1, 47/2006, 72/2006-UPB2, 9/2010,
http:// zakonodaja.gov.si/rpsi/r06/predpis_ZAKO1276.html
Zakon o davku na promet nepremičnin (ZDPN-2) Ur.l. RS, št. 117/2006
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r09/predpis_ZAKO4709.html
Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) Ur.l. RS, št. 117/2006
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO4705.html
Zakon o davku od iger na srečo (ZDIS) Ur.l. RS, št. 57/1999, 85/2001
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO1275.html
Projekt Impletum
Uvajanje novih izobraževalnih programov na področju višjega strokovnega izobraževanja v obdobju 2008–11
Konzorcijski partnerji:
Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo RS za šolstvo in
šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013,
razvojne prioritete Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja in prednostne usmeritve Izboljšanje
kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja.
