UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MAJA VORNŠEK

MATERIALNA IN FORMALNA OBRAMBA

OBDOLŢENCA

Diplomska naloga

Maribor, 2015

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MAJA VORNŠEK

MATERIALNA IN FORMALNA OBRAMBA

OBDOLŢENCA

Diplomska naloga

ŠTUDENT: MAJA VORNŠEK

ŠTEVILKA INDEKSA: 71162901

ŠTUDIJSKI PROGRAM: UNI-PRAVO

ŠTUDIJSKA SMER: KAZENSKO PRAVO

MENTOR: dr. Zlatko Deţman

KOMENTOR: Miha Šošić

Maribor, 2015

Beatus homo qui invenit sapientiam!

Blagor človeku, ki najde modrost!

(Latinski izrek)

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju dr. Zlatanu Deţmanu in komentorju Mihi Šošiću za vso

strokovno pomoč in usmeritve pri moji diplomski nalogi.

Posebna zahvala gre moji druţini in sorodnikom, ki so mi ves študijski čas stali ob

strani in nudili finančno podporo. Še posebej pa bi se rada zahvalila moji materi za vso

vzpodbudo in razumevanje, ki ga je imela vsa leta učenja.

Hvala vam iz srca!

POVZETEK

Naš sodoben kazenski postopek v Republiki Sloveniji obdolţencu, kot domnevnemu

storilcu kaznivega dejanja, zagotavlja številne pravice tako na ustavni kot

mednarodnopravni ravni. V boju proti kriminaliteti, ki je v interesu vsake druţbe, noben

zakon ne omogoča toliko posegov v ustavno varovane človekove pravice in temeljne

svoboščine kot Zakon o kazenskem postopku. Večina načel je povzetih iz Ustave

Republike Slovenije, Mednarodnega pakta o drţavljanskih in političnih pravicah in

Evropske konvencije o človekovih pravicah.

V slovenskem kazenskem postopku velja pravilo, da je oseba nedolţna, dokler ji krivda

ni dokazana s pravnomočno odločbo sodišča. To je ena izmed temeljnih človekovih

pravic, ki se kot ovrgljiva domneva lahko ovrţe na nepristranskem, objektivnem in z

zakonom ustanovljenim sodiščem, ki ima pred seboj nalogo oziroma cilj presoditi ali je

oseba, ki je v kazenskem postopku, nedolţna ali kriva, ter določiti kazensko sankcijo za

storitev kaznivega dejanja. Sodišče, ki ima predvsem nalogo ločiti krive od nedolţnih,

dejstva in posledično tudi sodbo, podkrepi z dokazi, ki so lahko v prid ali škodo

obdolţenca. V kazenskem postopku ima obdolţenec pravico do zagovornika, ki si ga

sam izbere, ali pa mu ga izbere sodišče, če je to določeno z zakonom. Prav tako

obrambo obdolţencu omogoča tudi sodišče, drţavni toţilec in policija, tako da obramba

z zagovornikom, ki omogoča da sta drţavni toţilec in obdolţenec enakopravni strank, ni

podana samo z strani obdolţenca, ampak tudi iz nasprotne stranke in sodišča samega.

Pred sodiščem vsak obdolţenec, glede na njegovo naravo, teţo kaznivega dejanja in

mnenja odvetnika ubere svojo taktiko zagovora. Poznamo 3 temeljne strategije

obrambe: zagovor, v katerem obdolţenec priznava kaznivo dejanje, zagovor, v katerem

ga zanika in obrambo z molkom. Tekom kazenskega postopka lahko obdolţenec svojo

strategijo tudi zamenja.

Obdolţenec je subjekt kazenskega postopka, njegova izjava pa dokazno sredstvo na

sodišču. Novela ZKP-K je prinesla sedanji kazenski postopek nove spremembe in sicer

predobravnalni narok, na katerem se obdolţenec izjavi o obtoţbi, moţnost pogajanj in

sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter odpoved določenim procesnim jamstvom.

Ključne besede: obdolţenec, domneva nedolţnosti, zagovornik, obramba, molk,

priznanje, zanikanje.

ABSTRACT

Modern criminal proceedings in the Republic of Slovenia provide the defendant as the

alleged perpetrator a number of rights on both the constitutional and the international

level. In the fight against crime, which is in the interest of every society, no other law

allows as much interference in the constitutionally protected human rights and

fundamental freedoms as the Criminal Procedure Act (Zakon o kazenskem postopku).

Most of the principles are extracted from the constitution of the Republic of Slovenia,

the International Covenant on Civil and Political Rights and the European Convention

on Human Rights.

Slovenian criminal procedures follow the rule that a person is innocent until proven

guilty by a final decision of the court. This is one of the fundamental human rights and

being a rebuttable presumption, it may be rebutted in an impartial, objective and

legally constituted court which has the task or the goal to determine whether the

person in the criminal proceeding is innocent or guilty, and to establish a criminal

sanction for committing the offense. With the primary task of separating the guilty

from the innocent, the court supports the facts and consequently the decision by

evidence which may be for or against the defendant. In criminal proceedings, the

defendant has the right to a lawyer of his choice or a lawyer may be appointed to the

defendant by the court if this is required by law. Defense of the accused is also

provided by the court, the public prosecutor and the police so that a defense with a

counsel, which allows the public prosecutor and the defendant to be equal parties, is

not carried out only by the defendant but also by the opposing party and the court

itself.

Based on his personal characteristics, the seriousness of the offense and the opinion of

the lawyer, every defendant has the right to establish a defense strategy. There are 3

basic defense strategies: defense by recognizing the offense, defense by denying the

offense, and silence as a defense. Over the course of the criminal proceeding, the

defendant may choose to change his defense strategy.

The defendant is the subject of the criminal proceeding and his statement is treated as

evidence in court. The amendment K to the Criminal Procedure Act (ZKP-K) introduces

certain changes to the current criminal procedure, namely pre-trial hearing which

provides the defendant's statement on the indictment; the possibility of plea bargaining

and conclusion of an agreement on the recognition of guilt; and the possibility of

denunciation of the available procedural guarantees.

Key words: defendant, presumption of innocence, counsel, defense, silence,

recognition, denial.

Vsebina

1 UVOD ............................................................................................................ 1

1.1 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE ........................................................ 2

2 OBDOLŢENEC V KAZENSKEM POSTOPKU IN NAČELO NEDOLŢNOSTI .................. 3

2.1 POJEM OBDOLŢENCA V KAZENSKEM POSTOPKU ........................................ 4

2.2 PRAVICE OBDOLŢENCA V KAZENSKEM POSTOPKU ..................................... 8

2.3 PRAVICA DO OBRAMBE ........................................................................... 10

3 MATERIALNA OBRAMBA OBDOLŢENCA ............................................................ 12

3.1 DOKAZ ................................................................................................... 14

3.1.1 VRSTE DOKAZOV ............................................................................. 15

3.1.2 EKSKLUZIJA DOKAZOV ..................................................................... 16

3.2 PROCESNA OBRAMBA ............................................................................. 21

3.3 KAZENSKA OBRAMBA .............................................................................. 21

4 FORMALNA OBRAMBA .................................................................................... 22

4.1 "ENAKOST OROŢIJ" ................................................................................ 23

4.2 OBLIGATORNA FORMALNA OBRAMBA ...................................................... 23

4.3 FAKULTATIVNA FORMALNA OBRAMBA ...................................................... 24

4.4 OBRAMBA SIROMAŠNIH .......................................................................... 24

5 STRATEGIJE OBRAMBE .................................................................................. 25

5.1 OBRAMBA Z MOLKOM ............................................................................. 25

5.2 ZAGOVOR, V KATEREM OBDOLŢENEC PRIZNAVA KAZNIVO DEJANJE .......... 27

5.3 ZAGOVOR, V KATEREM OBDOLŢENEC ZANIKA KAZNIVO DEJANJE .............. 30

6 ZAGOVORNIK ................................................................................................ 32

6.1 PROCESNI POLOŢAJ OBDOLŢENČEVEGA ZAGOVORNIKA ............................ 33

6.2 POSTAVITEV ZAGOVORNIKA IN NJEGOVE PRAVICE ................................... 33

6.3 DISCIPLINSKA ODGOVORNOST ZAGOVORNIKA ......................................... 35

7 SKLEP ........................................................................................................... 36

8 LITERATURA IN VIRI ..................................................................................... 38

1

1 UVOD

Ubi societas - ubi ius - Kjer je družba, tam je pravo

Naša sodobna druţba je urejena z zakonskimi pravili, ki jih morajo subjekti prava

(fizične in pravne osebe) upoštevati, da ne bi postala njihova dejanja predmet

pravnega sankcioniranja. Pravila v druţbah so obstajala ţe od nekdaj, le da so bila ta

različna in so svoje pripadnike različno sankcionirala. Včasih je pravo poznalo veliko

bolj iracionalne momente v zvezi z določanjem prepovedanih dejanj in sankcioniranjem

njihovih posledic.

Z Ustavo Republike Slovenije1, v nadaljevanju URS, kot najvišjim pravnim aktom v

drţavi, smo upravičeni do številnih pravic in tudi dolţnosti, ki nam jih ta daje. Ena od

njih je tudi pravica do obrambe, za posameznike, zoper katere teče preiskava, oziroma

zoper katere je vloţena obtoţnica, ker jim je očitano, da so storili določeno kaznivo

dejanje. Ta pravica je zelo povezana z načelom domneve nedolţnosti, saj vsak

obdolţenec, velja za nedolţnega, dokler mu kaznivo dejanje ni dokazano z

pravnomočno sodbo sodišča. Za bi morala obstajati trdni in verodostojni obremenilni

dokazi, ki lahko posamezniku ne bi bila v prid, in bi tako bil obsojen storitve kaznivega

dejanja.

Pravice, ki so obdolţencu dane, ga opredeljujejo kot procesni subjekt, medtem ko pa

dolţnosti, ki jih obdolţenec ima, opredeljujejo kot objekt kazenskega postopka.

V Republiki Sloveniji poznamo materialno in formalno obrambo obdolţenca, ki se

uporabljata kumulativno in ne alternativno. Medtem ko materialna obramba pomeni

pravico obdolţenca, da se izjasni o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo,

formalna obramba pomeni pravico, da se obdolţenec brani s strokovno pomočjo

zagovornika2. Obdolţenec se lahko pred sodiščem brani, saj mu to pravico daje ţe

sama URS3. Brani se lahko na različne načine: z molkom, z zagovorom, v katerem

zanika kaznivo dejanje in z zagovorom, v katerem priznava kaznivo dejanje. Seveda

ima ves čas pravico, da mu pri tem pomaga zagovornik, ki mu svetuje, katero

strategijo obrambe naj ubere.

1 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 2 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Zaloţba, Ljubljana 2003, str. 359 3 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991

2

Diplomska naloga je nastala po študiju številne literature, člankov in sodnih odločb.

Uporabila sem deskriptivno metodo ter deloma historično metodo. Predmet diplomske

naloge je predstaviti materialno in formalno obrambo obdolţenca, zraven pa sem

dodala še novosti, ki jih je prinesel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o

kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP-K4. Celotno diplomsko delo je razdeljeno na

več poglavij in podpoglavij. V jedru sem ţelela pojasniti, kakšen kazenski postopek

velja za Republiko Slovenijo, kako je postopek razdeljen ter kdo je obdolţenec v

kazenskem postopku in kako vpliva načelo domneve nedolţnosti na celoten postopek.

Srţ problema, ki sem ga ţelela raziskati je obramba obdolţenca, ki sem ga obogatila še

s strategijami obrambe, ki se jih da uporabiti na sodišču. Ker je celotno diplomsko delo

namenjeno obrambi obdolţenca, sem za zaključek navedla še, kdo je lahko zagovornik

v slovenskem kazenskem postopku, njegove pravice in dolţnosti, procesnopravni

poloţaj zagovornika ter disciplinsko odgovornost zagovornika.

1.1 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE

V diplomski nalogi bom ugotovila, kako se lahko obdolţenec brani v Republiki Sloveniji

in katere strategije obrambe obdolţenec lahko uporabi pred nepristranskim in

objektivnim sodiščem. Skušala bom ugotoviti, kdo je lahko obdolţenčev zagovornik in

njegove pravice in dolţnosti ter kako se branijo tisti, ki si zagovornika, glede na

gmotne razmere ne morejo privoščiti.

4 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, UL št. 91/11 stran 11840 z dne 14.11.2011, Ljubljana 2011

3

2 OBDOLŽENEC V KAZENSKEM POSTOPKU IN NAČELO

NEDOLŽNOSTI

Verbis legis tenaciter inhaerendum - Besed zakona se je treba trdno držati

V evropskem pravnem redu velja mešani (akuzatorno-inkvizitorni) postopek5, ki je

zmes akuzatornega in inkvizitornega postopka6. Ta postopek je razdeljen na 3 faze:

faza preiskovanja

faza obtoţevanja in morebitno kontrolo obtoţbe

faza glavne obravnave7.

Cilj mešanega kazenskega postopka je varstvo človekovih pravic in učinkovitost

kazenskega postopka. Tako naj bi mešani kazenski postopek zdruţeval načelo iskanja

materialne resnice in aktivnost sodne funkcije ter objektivnost postopanja ter pasivnost

sodne funkcije. Uveljavila se je teza, da je narava mešanega kazenskega postopka

protislovna. Zagovorniki te teze pravijo, da je potrebno najti neko kompromisno pot8.

Ţrtvovati je potrebno učinkovitost postopka in deloma človekove pravice na račun

resnice9. Razlagalci pravijo, da se cilja ne moreta srečati, in da je potrebno najti neko

sredino. To pa pomeni, da cilja nista v celoti doseţena, saj se med seboj izključujeta.

Ali ne pomeni pristanek na model mešanega postopka kršitev človekovih pravic? Če je

potrebno pristati na dva nasprotujoča si cilja, potem se implicitno prizna, da se vsaj

deloma v njem kršijo človekove pravice. Šugmanova trdi, da si temeljna cilja nista

nasprotna. V današnjih razmerah ni mogoče doseči popolno učinkovitost postopka, ne

da bi se pri tem kršile človekove pravice10.

Značilno za mešani postopek je, da se začne na predlog drţavnega organa, torej po

uradni dolţnosti ter da sta funkciji pregona in sojenja ločeni. V pripravljalnem postopku

se obdolţencu da moţnost obrambe, ki se preizkusi. V fazi glavne obravnave pa se

5 Prototip mešanega postopka je francoski Code d´instructioncriminelle iz leta 1808. 6 V akuzatornem sistemu prevladuje teţnja po varovanju pravic obdolţenca, tudi če gre to na škodo drţave (primer izločitev dokazov; zaradi njih se mora drţava celo odreči dokazom, ki jih je pridobila s kršenjem človekovih pravic. Prevladujejo interesi posameznika, v inkvizitornem postopku pa gre za prevlado interesov drţave. Prisiljevanje, ki so ga nekoč izsiljevali s torturo, se nadomesti v dolţnost obdolţenca, da govori resnico. 7 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Zaloţba Ljubljana 2003, str. 99-101 8 Prim: Šuman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex Zaloţba, Ljubljana 2000, str. 49, 50 9 Krapac predstavlja cilj kazenskega postopka kot:"rezultanto dveh nasprotujočih si teţenj: po učinkovitosti in teţnje, da se prepreči neupravičen kazenski pregon in obsodba nedolţne osebe." Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex zaloţba, Ljubljana 2000, str. 49 10 Prim: Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex Zaloţba, Ljubljana 2000, str. 52

4

ugotavlja dejansko stanje, pri katerem stranka navaja dokaze, na katera opira svoja

pravna stališča11.

Zakon o kazenskem postopku12, v nadaljevanju ZKP ni zgrajen na čisto akuzatorno-

kontradiktornem konceptu, saj je eno njegovih temeljnih načel načelo iskanja resnice

(17. člen), po katerem se dejstva ne ugotavljajo samo na predlog strank, temveč tudi

po uradni dolţnosti.

2.1 POJEM OBDOLŽENCA V KAZENSKEM POSTOPKU

Quis, Quid, ubi, quibus, auxilis, cur, quomodo, quando? Kdo, kaj, kje, s čigavo pomočjo, zakaj, kako, kdaj?

Obdolţenec je "splošni izraz za fizično osebo, zoper katero teče kazenski postopek".13

Ker kazenski postopek teče skozi fazo preiskave, vmesnega obtoţnega postopka ter

glavne obravnave in pravnomočnosti sodbe, ga zakon v vsaki fazi kazenskega postopka

različno imenuje.14

Torej obdolţenec mora, da je subjekt v kazenskem postopku, biti obdolţen da je storil

kaznivo dejanje. Velja načelo "nullum crimen, nulla poena sine lege", oziroma 2. člen

Kazenskega zakonika RS15, v nadaljevanju KZ-1, pravi, da "Nikomur ne sme biti

izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot

kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana

kazen."16 To načelo zakonitosti je zapisano v številnih mednarodnih aktih, v ustavi in

kazenskem zakoniku.

Obdolţenec ne more biti oseba, ki je duševno prizadeta in oseba, ki ni dopolnila 14. let

starosti. Da se zoper osebo sploh lahko začne kazenski postopek, morajo biti izpolnjene

2 predpostavki:

da je oseba procesno sposobna in

11 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Zaloţba, Ljubljana 2003, str. 100 12 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 13 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Zaloţba, Ljubljana 2003, str. 327 14 Osumljenec je "oseba, zoper katero se vodi predkazenski postopek, ker so podani razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje" (prva alineja 144. člena ZKP). Obdolţenec je "oseba, zoper katero teče preiskava ali zoper katero je vloţena obtoţnica, obtoţni predlog ali zasebna toţba, ker je podan utemeljen sum, da je storila očitano ji kaznivo dejanje" (druga alineja 144. člena ZKP). Obtoţenec je "oseba, zoper katero je postala obtoţnica pravnomočna" (tretja alineja 144. člena ZKP). Obsojenec pa je "oseba, za katero je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je kazensko odgovorna za določeno kaznivo dejanje" (četrta alineja 144. člena ZKP) Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Zaloţba, Ljubljana 2003, str. 327 15 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 16 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013

5

da oseba ni izvzeta iz jurisdikcije - da oseba nima politično-administrativne

imunitete ali mednarodno-pravne imunitete17

V Republiki Sloveniji je lahko obdolţenec tako fizična kot pravna oseba. "Obdolţenec

ima poloţaj stranke in s tem tudi subjekta v tistih stadijih kazenskega postopka, ki

formalno omogočajo medsebojno nasprotovanje toţilca in obdolţenca pred

sodiščem."18 Med preiskavo ima obramba prav tako pravico prisostvovati številnim

procesnim dejanjem.

Danes skoraj ni demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, ki ne bi

opredeljeval načelo domneve nedolţnosti.19 Domneva nedolţnosti izvira iz angleškega

prava (akuzatorni postopek).

V 27. členu URS20 in 3. členu ZKP21 in v številnih mednarodnopravnih dokumentih je

določeno načelo, da obdolţenec "velja za nedolţnega, dokler mu z pravnomočno

sodbo, ni dokazana krivda oziroma dokler mu ni s pravnomočno sodbo sodišča

dokazano, da je storil očitano mu kaznivo dejanje"22. Torej obdolţenca se na sodišču

do pravnomočno izdane sodbe tretira kot nedolţnega, saj bi v nasprotnem primeru

prišlo do kršenja človekovih temeljnih pravic in svoboščin. Ker oseba, zoper katero je

stekel postopek, velja za nedolţno, mora tisti, ki trdi da je kriva, dokazati nasprotno; s

svojimi obremenilnimi dokazi ovrţe domnevo do stopnje verjetnosti, ki jo pravila

dokaznega prava zahtevajo za izrek obsodilne sodbe. Dokazati mora tisti, ki trdi, ne

tisti, ki zanika. Ei incumbit porabatio, qui dicit, non qui negat23. Obdolţenec, kot

subjekt kazenskega postopka, je nosilec pravic in obveznosti v kazenskemu postopku v

kolikor opravlja svoja procesna dejanje s svojo svobodno voljo, v nasprotnem primeru

pa je objekt kazenskega postopka24. Načelo nedolţnosti je izhodišče dokazovanje in se

prepleta s številnimi dokaznimi pravili. Tesno je povezana s pravico do molka in

prepovedjo izsiljevanja izpovedi. Obdolţenec je v postopku lahko popolnoma pasiven,

kar se povezuje s privilegijem zoper samoobtoţbo. Domneva nedolţnosti zavezuje vse

drţavne organe, velja pa tudi zunaj kazenskega postopka. Ta domneva je bila vnesena

17 Kazenski zakonik Republike Slovenije, člen 4., 5., 6. KZ-1; UL RS št. 50/2012 z dne 29.6.2012, Ljubljana 2012 18 Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 72 19 Evropsko sodišče za človekove pravice presoja, če je prišlo do kršitve načela nedolţnosti po dveh merilih:

prvo presodi, ali je sploh načelo nedolţnosti dopustno uporabiti (domneva ne velja, kadar je bila ţe ugotovljena krivda ter se odloča zgolj o kazni)

ali je prišlo do kršitve domneve nedolţnosti. Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex zaloţba, Ljubljana 2000, str. 150

20 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 21 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 22 Turk, Lampe, Bošnjak, Teršek, Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Legalia zaloţba, Ljubljana 2004, str. 80 23 Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex zaloţba, Ljubljana 2000, str. 150-151 24 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Zaloţba, Ljubljana 2003, str. 379

6

za preprečitev zastrašujočih inkvizitornih izkušenj, ki je izhajal iz domneve krivde25.

Domneva nedolţnosti ima tri pomembne posledice za dokazno pravo:

dokazno breme je na strani toţilca in ne na strani obdolţene osebe;

načelo in dubio pro reo (ta povzroči, da lahko sodišče izreče samo dve vrsti

meritornih odločb: obsodilno sodbo, s katero se hipoteza toţilca potrdi in

oprostilno sodbo, s katero se hipoteza toţilca zavrne)

sodišče mora, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolţeno osebo oprostiti.26

Nekateri avtorji pravijo, da je posledica domneve nedolţnosti tudi t.i. dokazno

tveganje. To razlagajo tako, da če tistemu, ki zatrjuje, ne uspe, potem obvelja

nasprotnikova teza; dokazno tveganje je na strani toţilca. V širšem pomenu pa je pri

domnevi nedolţnosti dodan še drug element, tj. prepoved sojenja o isti zadevi (ne bis

in idem).27

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin28, v

nadaljevanju EKČP pojasnjuje, kaj je to sploh domneva nedolţnosti:

"nanjo se lahko sklicuje le oseba, ki je obtoţena kaznivega dejanja;

z obtoţencem je treba ravnati, kakor da ni storil kaznivega dejanja;

obtoţenca se sme pridrţati v preiskovalnem priporu samo, ko obstajajo

preprečljivi dokazi;

drţava mora dokazati obtoţenčevo krivdo in vsak dvom razlagati v njegovo

korist;

obtoţencu ni treba odgovarjati na vprašanja in ni dolţan predloţiti dokazov

zoper sebe;

njegovega premoţenja se ne sme zaseči brez ustreznega postopka"29

Domneva nedolţnosti je relativna procesna predpostavka, saj se lahko ovrţe. V

nasprotnem primeru se kazenski postopek sploh ne bi mogel začeti. Šugmanova govori

o kaskadni domnevi nedolţnosti, saj se v kazenskem postopku domneva nedolţnosti

postopoma ovrţe, da se zadosti določenemu dokaznemu standardu in zakonskim

pogojem, izreku sodbe pa pravi katarzični trenutek, ki domnevo nedolţnosti bodisi v

25 Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex zaloţba, Ljubljana 2000, str. 151-152 26 Prim: Zbornik, Preiskovanje in dokazne prepovedi, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana 2013, str. 97 27 Prim: Šugman Stubbs, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV zaloţba, Ljubljana 2011, str. 60 28 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994) 29 Zbornik, Preiskovanje in dokazne prepovedi, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana 2013, str. 98

7

celoti potrdi ali pa jo ovrţe30. Posledica obsodilne sodbe je poseg v hierarhično najvišjih

človekovih pravic (pravica do svobode gibanja, zasebnosti...), zato mora biti sodnik za

kazensko obsodbo res prepričan, da je obdolţenec storil kaznivo dejanje.

Namen dokaznih standardov je predvsem v varovanju poloţaja obdolţenca in ne v

izpodbijanju domneve nedolţnosti.31

30 Prim: Šugman Stubbs, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV zaloţba, Ljubljana 2011, str. 149-165 31 Šugman Stubbs, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV zaloţba, Ljubljana 2011, str. 62

8

2.2 PRAVICE OBDOLŽENCA V KAZENSKEM POSTOPKU

Quilibet praesumitur bonus, usque dum probetur contrarium - Za vsakega velja domneva, da je dober, dokler

ni dokazano nasprotno

1. odstavek 6. člena EKČP32 (pravica do poštenega sojenja) določa: "Vsakdo ima

pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenskih

obtoţbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in

nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče". Torej ni dovoljeno, da bi bilo sodišče

pristransko, oz. da bi sodišče obdolţenca ocenjevalo na podlagi subjektivnih kriterijev,

ampak mora sodišče delovati objektivno in neodvisno od vsakršnih dejavnikov.

3. odstavek 6. člena EKČP33 določa, da kdor je obdolţen kaznivega dejanja ima

naslednje pravice:

"da ga takoj seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtoţbe, ki ga

bremeni"

"da ima primeren čas in moţnost za pripravo svoje obrambe"

"da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev

za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi

pravičnosti"

"da zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseţe navzočnosti in zaslišanje

razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče"

"da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali govori jezika, ki se

uporablja pred sodiščem"34

Če so posamezniku kršene pravice, predvsem pravica do učinkovitega pravnega

sredstva, pa ima pravico do "učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi,

četudi je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju sluţbene dolţnosti."35

32 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994), Ljubljana 1994 33 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994), Ljubljana 1994 34 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994), Ljubljana 1994 35 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994), Ljubljana 1994

9

ZKP36 določa, da je treba vsakomur, ki je obdolţen storitve kaznivega dejanja zagotoviti

pravico:

"da je seznanjen z vsemi okoliščinami, dejstvi in dokazi, ki ga obremenjujejo

(5. člen ZKP)

da je poučen o svojih pravicah in jih uresničuje v jeziku, ki ga razume (8. člen

ZKP)

da se mu ni treba zagovarjati in odgovarjati na posamezna vprašanja (3.

odstavek 5. člena ZKP)

do vpogleda v spis (128. člen ZKP)

določen čas za pripravo svoje obrambe (tretji odstavek 439. člena ZKP)

do strokovne pomoči zagovornika (67. člen ZKP)

do ekskluzije nedovoljenih dokazov (83. člen ZKP)

do rednih in izrednih pravnih sredstev (485. - 488. člen ZKP)"37

Poleg tega pa ima obdolţenec tudi dolţnosti. Dve temeljni procesni dolţnosti sta:

dolţnost odzvati se vabilu

dolţnost da dopusti, da je predmet dokazovanja.38

Da bi zagotovili ustrezno ločenost strank v kazenskem postopku, se obdolţencu ni

potrebno izpovedati zoper sebe, svoje bliţnje ali priznati krivde. Govorim o privilegiju

zoper samoobtoţbo. Poudariti ţelim, da privilegij zoper samoobtoţbo ne začne veljati

ob vloţitvi obtoţnice, temveč ob vsakem stiku osebe z represivnim organom (policijo),

ki sumi, da je ta oseba storilec kaznivega dejanja.39 Privilegij zoper samoobtoţbo je

podkrepljen s pravico do zagovornika, s pravico da se izve za razloge postopka zoper

njega in s pravico, da o tem izvedo njegovi bliţnji.40

36 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 37 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 38 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 383 39 Da bi se obdolţenčev poloţaj ustrezno zavaroval, mora represivni organ osumljenca poučiti o njegovih temeljnih pravicah in dolţnostih - Miranda rule (Miranda proti Arizoni). Vsakdo mora biti poučen:

o razlogih za odvzem prostosti da ni dolţan ničesar izjaviti da ima pravico do takojšnje pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere da je pristojen organ na njegovo zahtevo dolţan obvestiti njegove bliţnje. Turk, Lampe, Bošnjak, Teršek,

Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Legalia zaloţba, Ljubljana 2004, str. 78 40 Prim: Turk, Lampe, Bošnjak, Teršek, Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Legalia zaloţba, Ljubljana 2004, str. 78

10

2.3 PRAVICA DO OBRAMBE

Obdolţenec mora imeti moţnost, da čim bolje pripravi svojo obrambo. Od trenutka, ko

izve za obtoţbo, do trenutka, ko se bo ta obravnavala, mora imeti dovolj časa, da se

lahko pripravi. Pomemben ni samo časovni vidik, ampak tudi tehnični vidik obrambe.

Obdolţenec mora imeti na voljo moţnost pregledovati kazenski spis in drugo

dokumentacijo, material, ki bi mu lahko bila kot razbremenilni dokaz oz. bi ga lahko

uporabil kot izpodbijanje obremenilnih dokazov.41 Pravica do priprave na obrambo je

zapisana v prvi alineji 29. člena URS42. Obdolţenec mora imeti moţnost, da se mu sodi

v navzočnosti (druga alineja 29. člena URS43). V EKČP44 je zapisana tudi pravica do

brezplačne pomoči tolmača, če ne razume ali govori jezika, ki se uporablja pred

sodiščem (tretja točka e tretjega odstavka 6. člena EKČP45).

URS46 določa zagotovitev sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter

pravico do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena URS47). Pravica do

sodnega varstva je opredeljena v 23. členu URS48, ki določa da "ima vsak posameznik

pravico, da o njegovih pravicah, dolţnostih in obtoţbah odloča neodvisno,

nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče"49. Neodvisnost sodišča je mogoče

zagotoviti, če je drţavna oblast deljena na zakonodajno, izvršilno in sodno.

125. člen URS50 določa, da je formalno neodvisno le tisto sodišče, ki je vezano na

ustavo in zakon, ne pa na katerakoli navodila. Govoriti je moţno tudi o vsebinski

neodvisnosti. Temu so namenjena različna pravila, ki določajo način nastopa na

sodniško funkcijo (način izvolitve sodnikov). Ločiti je potrebno tudi sodnikovo

nepristranskost. Sodnik, ki nima kakovosti, kako biti v določeni zadevi nepristranski,

mora biti izločen.51

Pravica do obrambe je pravica, ki jo določa ţe URS52 in mednarodni-pravni akti, ki

določajo subjektu kazenskega postopka moţnost, da obrambo izvaja sam (materialna

obramba), ali pa s pomočjo zagovornika (formalna obramba). Ta pravica izhaja iz

41 Turk, Lampe, Bošnjak, Teršek, Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Legalia zaloţba, str. 80-81 42 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 43 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 44 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994), Ljubljana 1994 45 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994), Ljubljana 1994 46 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 47 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 48 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 49 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 50 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 51 Prim: Turk, Lampe, Bošnjak, Teršek, Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Legalia zaloţba, str. 83-84 52 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991

11

pravice do poštenega sojenja. Vsak obdolţenec ima pravico do poštene in javne

obravnave v razumnem času pred neodvisnim in nepristranskim ter z zakonom

ustanovljenim tribunalom. To določa prvi stavek prvega paragrafa 6. člena EKČP53. Ţe

sama EKČP54 je poudarila, da se materialna in formalna obramba obtoţenca nista

alternativi, ki bi jih obdolţenec uporabil pred sodiščem, ampak da se uporabljata

kumulativno, torej skupaj.55

Pravica do obrambe temelji na načelu nedolţnosti in jo določa ţe URS56 v 29. členu in

obdolţencu omogoča da aktivno deluje v svojo korist in s tem zavrača obtoţbe.

Člen 22. URS57 daje obdolţencu enak pravni poloţaj, kot ga ima nasprotna stranka v

postopku58, se pravi toţilec. Določba 29. URS59 pa še dopolnjuje določbi 22. in 23. ter

določa:

"Vsakomur, ki je obdolţen kaznivega dejanja, morajo biti v popolni enakopravnosti

zagotovljene naslednje pravice:

da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom

da ima primeren čas za in moţnosti za obrambo

da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist

da ni dolţan izpovedati zoper sebe ali svoje bliţnje ali priznati krivde."60

Pravici do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča je

pridruţena še pravica do sojenja brez potrebnega odlašanja (23. člen URS61).

Na pravice, povezane s kakovostnim sojenjem, se navezuje tudi pravica do javnega

sojenja. URS62 v 24. členu določa, da so sodne obravnave javne, da se sodbe izrekajo

javno in da izjeme določa zakon.

53 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994), Ljubljana 1994 54 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994), Ljubljana 1994 55 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 359 56 Ustava Republike Slovenije, UL RS, št 33/91, Ljubljana 1991 57 Ustava Republike Slovenije, UL RS, št 33/91, Ljubljana 1991 58 "Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi drţavnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolţnostih ali pravnih interesih." Ustava Republike Slovenije, UL RS, št 33/91, Ljubljana 1991 59 Ustava Republike Slovenije, UL RS, št 33/91, Ljubljana 1991 60 Ustava Republike Slovenije, UL RS, št 33/91, Ljubljana 1991 61 Ustava Republike Slovenije, UL RS, št 33/91, Ljubljana 1991 62 Ustava Republike Slovenije, UL RS, št 33/91, Ljubljana 1991

12

3 MATERIALNA OBRAMBA OBDOLŽENCA

Pojem materialne obrambe je zajet v drugem odstavku 5. člena ZKP63 in sicer:

materialna obramba je "pravica obdolţenca, da se po principu kontradiktornosti izjasni

o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, ter navede vsa dejstva in dokaze, ki so

mu v korist."64 Poznamo procesno in kazensko obrambo, ki jo bom opisala kasneje.

Materialno obrambo predstavljajo vsa obdolţenčeva procesna dejanja:

zagovor obdolţenca

navzočnost pri procesnih dejanjih

izjava o vseh dejstvih, ki ga obremenjujejo

navajanje vseh dejstev

pregled spisov

predloţitev dokazov

ugovor obtoţbi

vlaganje pravnih sredstev65

Materialno obrambo izvaja obdolţenec sam, za obdolţenca pa delujejo tudi sodišče in

drţavni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku po uradni dolţnosti (prvi odstavek

12 člena ZKP66 in drugi odstavek 17. člena ZKP67). Zakon določa, da mora sodišče in

drugi drţavni organi preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolţenca obremenjujejo,

kakor tudi dejstva, ki ga razbremenjujejo68. Materialna obramba tako ni samo stvar

obdolţenca. V okviru materialne obrambe so toţilstvo, policija in sodišče dolţni:

povedati obdolţencu, katerega kaznivega dejanja je obtoţen;

obdolţena poučiti, da se ni dolţan zagovarjati, odgovarjati na vprašanja ter da

ni dolţan izpovedati zoper sebe in svoje bliţnje;

obdolţencu dati primeren čas za svojo obrambo;

obdolţencu omogočiti, da se izjasni o dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo

in ki so mu v korist;

omogočiti obdolţencu pregled spisov in dokaznih predmetov;

preveriti obdolţenčevo priznanje;

ugotoviti dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe;

63 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 64 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 65 Prim: Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, Bonex zaloţba, Ljubljana 1999, str. 93 66 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 67 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 68 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013

13

opraviti obdolţenčevo zaslišanje ob spoštovanju njegove osebnosti;

upoštevati prepoved izsiljevanja izjav;

obdolţenca soočiti s soobdolţenci in pričami;

omogočiti sodelovanje obdolţencu in zagovornika;

obdolţenca seznaniti z rezultati procesnih dejanj, pri katerih ni bil navzoč, ker je

bil zaradi motenja kazenskega postopka odstranjen;

upoštevati prepoved upreti sodbo sodišča na tiste dokaze, ki so bili pridobljeni s

kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.69

Pravica obdolţenca, da se v postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika

je temeljna človekova pravica, ki je določena z URS70 (druga alineja 29. člena URS71), z

Mednarodnih paktom o drţavljanskih in političnih pravicah72, v nadaljevanju MPDPP

(točka d tretjega odstavka 14. člena MPDPP73) in v EKČP74 (točka c tretjega odstavka 6.

člena EKČP75)

V naslednjem podpoglavju bom opisala, kaj so sploh dokazi, v naslednjem podpoglavju

pa se dotaknila teme ekskluzije dokazov kot novejšega pravnega instituta.

69 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 360-363 70 Ustava Republike Slovenije, UL RS, št 33/91, Ljubljana 1991 71 Ustava Republike Slovenije, UL RS, št 33/91, Ljubljana 1991 72 Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah, UL RS, št 35/92 - MP, št. 9/92, Ljubljana 1992 73 Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah, UL RS, št 35/92 - MP, št. 9/92, Ljubljana 1992 74 Ekonomska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994), Ljubljana 1994 75 Ekonomska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, UL RS (28.2.1994) - MP, št. 3-20/1994 (RS 11/1994), Ljubljana 1994

14

3.1 DOKAZ

Ius ex facto oritur - Pravo izvira iz dejstev

"Sodba je zakonita, če je v dejanskem pogledu pravilna in če sta na pravilno

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeni kazensko materialno in procesno

pravo."76 Sodnik mora ugotoviti vsa dejstva, na katera so vezane posledice kazenskega

procesnega in materialnega prava. Ugotavljanje pravno relevantnih dejstev je

najdelikatnejše procesno dejanje, kajti ni dovolj, da jih sodnik le spozna, temveč jih

mora dokazati na način, ki bo sprejemljiv tako za stranki, kot za javnost.77

Kaznivo dejanje je dejanje, storjeno v preteklosti, zato zahteva razjasnitev in končno

sodbo v določenem trenutku. Ţe Bentham mnenja, "da je umetnost sojenja v

kazenskih zadevah umetnost uporabe dokazov."78

Organi za notranje zadeve imajo funkcijo odkrivanja kaznivih dejanj, toţilstvo ima

funkcijo pregona kaznivih dejanj, sodišče pa sojenja. Ti organi med seboj sodelujejo v

enotnem procesu in vsi teţijo k skupnem - "po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva

pomembna za izdajo zakonite in pravilne sodbe".79 Po mnenju Grubiše lahko ugotavlja

dejstva v kazenskem postopku le sodišče pod pogoji strogo določenimi pogoji in v

predpisani obliki. Bayer in Krapac pa sta mnenja, da dejstva v kazenskem postopku ne

ugotavlja le sodišče, temveč tudi drţavni toţilec, obdolţenec in njegov zagovornik.

Velja pravilo, da v postopku ugotavljanja dejstev sodelujejo vsi temeljni in vzporedni

procesni subjekti, ugotovi pa jih sodišče80. Zato ZKP81 določa, da so "predmet

dokazovanja vsa dejstva, za katera sodišče meni, da so pomembna za pravilno

razsojo"82 (2. odstavek 329. člen ZKP83).

76 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 517 77 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţbe, Ljubljana 2003, str. 537 78 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 518 79 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 531 80 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, str. 533 81 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 82 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 83 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013

15

Dokaz je kot "vir spoznanja o kakšnem pomembnem dejstvu."84 sredstvo, s katerim se

določeno pravno dejstvo potrdi.85 Sinonim dokazu so dokazna sredstva (priče, listine,

ogledi, lahko tudi procesno dejanje). Na sodišču se dokazi izvajajo v dokaznem

postopku, ki je predpisan z zakonom.

3.1.1 VRSTE DOKAZOV

Osebni (personalni) dokazi in stvarni dokazi - vrste osebnih oz.

personalnih dokazov so obdolţenčev zagovor, izpovedbe priče, izvid in mnenje

izvedenca. Stvarni dokazi pa so npr. predmeti, na katerih je bilo kaznivo dejanje

storjeno, sredstva, s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, prsni odtisi itd. ,

Neposredni (direktni) in posredni (indirektni) dokazi- neposredni dokazi

so obdolţenčevo priznanje, izpovedbe priče, neposredni dokazi pa kaţejo na

odločilna pravna dejstva s pomočjo indicev oz z logičnim sklepanjem.

Izvirni (originarni, primarni) dokazi in izvedeni (sekundarni) dokazi -

Izvirni dokazi so priče dogodka, ogled kaznivega dejanja, predmetov ipd.,

izvedeni dokazi pa so dokazi, ki posredno kaţejo na obstoj pomembnega

dejstva.

Obremenilni in razbremenilni dokazi- obremenilni dokazi so dokazi, ki

obdolţenca obremenjujejo, razbremenilni dokazi pa so dokazi, ki ga

razbremenjujejo.86

84 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 539 85 Bayer in Krapac delita dejstva na 3 kategorije:

pravno relevantna dejstva (ki jim pravo daje odločilen pomen) indici (s katerimi je moţno sklepati o obstoju ali neobstoju kakšnega pravno relevantnega dejstva) pomoţna dejstva (s katerimi preverjamo verodostojnost in zanesljivost virov spoznanja o pravno relevantnih

dejstvih ali dejstvih indicih. Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 519

Grubiša dejstva deli na: pravno odločilno dejstva (na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in formalnega kazenskega

zakona v določeni zadevi) indici (posredna relevantna dejstva) kontrolna dejstva (ustrezajo zakonskemu pojmu pomembna dejstva). Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno

pravo Republike Slovenije, Ljubljana, GV zaloţba, 2003 str. 520 86 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003 str. 539-540

16

Sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena formalna dokazna pravila, ampak

sodišče prosto presoja, katere dokaze bo uporabilo. Sodišče je le vezano na to, na

kakšen način je treba izvesti določen dokaz.87 Načelo proste presoje dokazov tudi ne

dopušča arbitrarnega in samovoljnega ravnanja sodišča glede dokazanosti posameznih

dejstev. Vsako odločitev mora sodišče utemeljiti skrbno, na logičnem sklepanju in na

ţivljenjskih izkušnjah ter biti obrazloţena tako, da ne obstaja noben dvom o njegovi

razsoji. Sodišče tudi ni zavezano sprejeti vsak dokazni predlog in izvesti vsak dokaz, ki

ga predlaga obramba, temveč mora uravnoteţeno in nepristransko, na predlog strank

ali po uradni dolţnosti, skrbeti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.88

Za izdajo sodbe mora biti sodišče prepričano - subjektivno gotovo89, da je oseba

storila določeno kaznivo dejanje, kar izključuje utemeljeno verjetnost ali drugačne

odločitve.90

3.1.2 EKSKLUZIJA DOKAZOV

Institut izločitve (ekskluzija) dokazov izvira iz adversarnega postopka in je danes

najbolj poznan v ZDA. Od tam so ga prevzele tudi druge drţave. Temelji tega pravila

so vidni v primeru Boyd v U.S., 116 U. S. iz leta 1886. Sodišče je v tej zadevi odločilo,

da je nezakonito odkritje inkriminirajočih papirjev kršilo IV. amandma in da jih zato

toţilstvo ne more uporabiti na sojenju nasproti Boydu. Pravilo pa se je dokončno

izoblikovalo v zadevi Weeks v. U.S., 232 U.S. 383 iz leta 1914. Obtoţeni je ugovarjal,

da bi se uporabili nezakonito pridobljeni dokazi pri hišni preiskavi, ki so bili posledica

nezakonitega ravnanja. Najprej so to pravilo uporabljali v povezavi z IV. amandmajem

(nezakonite preiskave in zasegi), po sprejetju XIV. amandmaja (prepoved odvzema

ţivljenja, prostosti, premoţenja brez dolţnega pravnega postopanja) pa se je postavilo

vprašanje, ali se to pravilo povezuje tudi s pojmom dolţnega pravnega postopanja. V

87

Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 543

Dokazni postopek teče skozi 4 faze: odkrivanje dokazov, zavarovanje dokazov, sprejemanje dokazov in izvajanje dokazov preizkus oziroma ocenitev dokazov (preizkus njihove verodostojnosti oziroma neverodostojnosti, ali določeno

dejstvo obstoji ali neobstoji.) Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana, 2003, str. 540-541

88 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 543 89 Resnica, kateri teţi sodišče je odvisna od kvantitete in kvalitete dokazov, ki morajo biti ustrezno interpretirani, da bi bil poseg v človekove pravice dopusten - DOKAZNI STANDARDI:

razlogi za sum (če policija pride do obvestila, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; storilec je neznan, policija pa išče drţavnemu toţilcu nasprotno stranko)

utemeljeni razlogi za sum (morajo temeljiti na določenih dejstvih, na konkretnih okoliščinah, stopnja verjetnosti pa mora biti takšna, da se pribliţa utemeljenemu sumu)

utemeljen sum (visoka verjetnost, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; Zupančič pravi, da je to "most, prek katerega se prenaša pristojnost s policije na sodišče") Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003

subjektivna gotovost oz prepričanje o resničnosti ugotovljenih dejstev (izključuje utemeljeno verjetnost). Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 545-552

90 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 552-553

17

zadevi Mapp v. Ohio, 367 U. S. 642 iz leta 1961 pa je sodišče razsodilo, da tudi sodišča

zveznih drţav ne smejo uporabiti nobenega dokaza, ki je pridobljen s protiustavnimi

preiskavami in zasegi.91

Imamo dva načina pojmovanja ekskluzije:

načelna

utilitaristična (insturmentalna)

Načelna teorija pravi, da je ekskluzija dokazov temeljna pravica obdolţenca in je

bistvenega pomena za pošten postopek. Utilitaristična teorija pa pravi, da je ekskluzija

"sredstvo za preventivni vpliv na delo policije, ki zahteva da se opravi tehtanje (cost-

benefit analiza)"92 med smiselnostjo izločitve dokaza in vplivom analize na delo

policije.93

Ekskluzija dokazov je institut, ki toţilstvu preprečuje, da bi na sodišču uporabilo

nezakonite dokaze. Na nezakonit način pridobljeni dokazi morajo biti izločeni iz

dokaznega gradiva in se na sojenju ne smejo uporabiti. Tisti sodniki, ki sodijo, sploh

nimajo vpogleda v izločene dokaze, in sploh ne smejo vedeti, da obstajajo. V

akuzatornem postopku je do teh dokazov obstajalo radikalno stališče in je vsako

nezakonito dejanje pri pridobivanju dokazov povzročilo pravno izničenje tega dokaza.94

Sodnik Brandais pravi: "Sposobnost, varnost in svoboda v enaki meri zahtevajo, da so

drţavni uradniki podvrţeni istim pravilo, ki zavezujejo drţavljane. Če vladajo zakoni, bo

obstoj drţave v nevarnosti, če ne bo brezpogojno spoštovala prava. Naša drţava je

mogočen in vseprisoten učitelj. Dobro ali slabo, vse ljudi uči s svojim primerom. Zločin

je kuţen. Če drţava postane prestopnik, s tem spodbuja nespoštovanje zakona; vabi

vsakega človeka, da postane zakon za sebe; poziva k anarhiji."95

Če izhajamo iz delitve kazenskih postopkov na inkvizitone in akuzatone in če na grobo

posplošimo prve na iskanje resnice in drugega na kontradiktornost, lahko razumemo,

91 Šugman Stubbs, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV zaloţba, Ljubljana 2011, str. 267 92 Deţman,Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba Ljubljana, 2003, str. 605 93 Prim: Deţman,Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana, 2003, str. 605 94 Prim: Šugman Stubbs, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, Ljubljana 2011, GV zaloţba, str. 265 95 Gorkič, Šugman, Praktikum za kazensko procesno pravo, GV zaloţba, Ljubljana 2007, str. 308 Zadeva Olmstead v. UnitedStates, 277 U.S . 438(1928) V tem primeru je šlo za nezakonito prisluškovanje, ki jih je večina sodnikov dopustila na sojenju. Menili so, da prisluškovanje ne predstavljajo uradne preiskave, saj ni šlo za zaseg predmetov ali osebe obdolţenca, niti ni prišlo do vdora v njegovo hišo ali dvorišče. Sodnik Brandais je zavzel stališče, da gre za pravico, da ga nihče ne bi vznemirjal (right to be let alone) in da je bila kršena s prisluškovanjem. Gorkič, Šugman, Praktikum za kazensko procesno pravo, GV zaloţba, Ljubljana 2007, str. 308 v opombah

18

da je sam obstoj ekskluzijskega pravila ključen in hkrati najbolj boleč odklon napram

inkvizitornim sestavinam in inkvizicijski maksimi.96

Glavni namen tega instituta je preprečevanje nezakonitih preiskav in zasegov,

zagotoviti drţavljanom da drţava ne bi imela koristi od svojega nezakonitega ali

protiustavnega ravnanja, in da sodniki ne bi postali soudeleţeni pri namernih kršitvah

ustave.97

Po naši zakonodaji dokaze izloča preiskovalni sodnik. To izhaja iz 83. člena ZKP98.

Preiskovalni sodnik dokaze izloča samo takrat, kadar drţavni toţilec zahteva preiskavo.

Če je vloţena neposredna obtoţnica, potem preiskovalni sodnik izloči dokazen takrat,

ko odloča o tem, ali bo podal neposredni obtoţnici svoje soglasje. V skrajšanem

postopku je za izločitev zadolţen sodeči sodnik.99

Kateri dokazi se izločajo je določeno v 83. členu ZKP100. ZKP101 določa, da se sodna

odločba ne more opreti na:

podatke, pridobljene s posebnimi metodami in sredstvi (150. člen in 151. člen

ZKP102) če so bili ti pridobljeni brez odredbe preiskovalnega sodnika.

izjavo osebe, ki ji je bila odvzeta prostost , pa ji preiskovalni sodnik ni dal pouka

po 4. členu ali pa pouk ni bil zapisan (204. člen ZKP103)

dokaze, pridobljene med hišno preiskavo ali osebno preiskavo, opravljeno brez

pisne odredbe sodišča (razen v pogojih prvega in četrtega odstavka 218. člena

ZKP104)

dokaze, pridobljene med hišno ali osebno preiskavo, opravljeno brez naloga, v

nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena ZKP105,

96 Gorkič, Šugman, Praktikum za kazensko procesno pravo, GV zaloţba, Ljubljana 2007, str. 309 Ekskluzija izvira iz ZDA in je bila tako predmet čaščenja in predmet krititke. D. V. MacDougall " Perhaps no American legal doctrine has raise passions to such a height as the exclusionary rule." Šugman, Gorkič, Praktikum za kazensko procesno pravo, GV zaloţba, Ljubljana 2007, str. 309 v opombah V ZDA razlikujejo dve vrsti ekskluzije:

kršitev 5 amandmaja k Ustavi ZDA (pravica iz Mirande oz. privilegija zoper samoobtoţbo), kjer avtomatično sledi ekskluzija pridobljenih dokazov.

kršitev 5 amandmaja (zahteve po zakonitih preiskavah in zasegih); namen ekskluzije "nastopi samo, če bo preventivno vplivala na preprečevanje policijskih preiskav in zasegov." Deţman, Eerbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 605-606

97 Šugman Stubbs, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV zaloţba, Ljubljana 2011, str. 269 98 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 99 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 613 100 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 101 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 102 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 103 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 104 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 105 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013

19

dokaze, pridobljene s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin ali dokazi,

pridobljeni na podlagi teh dokazov (drugi odstavek 18. člena ZKP106)

izjava, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP107 oseba, za

katero se kasneje izkaţe, da je obdolţenec, absolutno privilegirana priča (235.

člen ZKP108), relativno privilegirana priča, ki se kasneje odreče pričevanju (236.

člen ZKP109) ter izjava, ki ne bi smela biti postavljena za izvedenca (251. člen

ZKP110)

izločajo se tudi materialni dokazi, zapisniki o hišni in osebni preiskavi in

predmeti, posnetki, sporočila, in druga dokazila, ki so bila pridobljena v

nasprotju s 155. in 219. členom ZKP111.112

Drugi odstavek 18. člena URS113 določa, "Sodišče ne sme opreti sodne odločbe na

dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih

svoboščin, kot tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega

postopka in je zanje v tem zakoniku določeno, da se odločba nanje ne sme opirati, ali

ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza."114 Govorim o "doktrini

sadeţev zastrupljenega drevesa".

Pomensko lahko razdelimo dokaze v 3 kategorije:

dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in

temeljnih svoboščin,

dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ZKP115

dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza iz prve ali druge

alineje.116

V zadnjem primeru gre za posredno nedovoljene dokaze, ki jih procesna teorija

imenuje "zastrupljeni plodovi" oziroma "sadeţi zastrupljenega drevesa" (fruit of a

poisonous tree). Če gre za dokaze, ki so bili nezakonito pridobljeni, potem, je njihova

uporaba enako prepovedana ne glede na to, zoper koga so bili pridobljeni.117 V

106 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 107 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 108 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 109 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 110 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 111 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 112 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 113 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 114 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 115 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 116 Šugman Stubbs, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV zaloţba, Ljubljana 2011, str. 277 117 Prim: Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex zaloţba, Ljubljana 2000, str. 283

20

ameriški sodni praksi pa je dopustna samo zoper osebo, ki so ji bile kršene ustavne

pravice.118

Glede na to, da je pri nas institut izločitve dokazov razmeroma nov (iz leta 1967), je v

tem obdobju bil pozitivno sprejet in so za večino toţilcev primeri, ko obstajajo

nezakonito pridobljeni dokazi na internetnih bazah, postali nesprejemljivi. In tako so

teţave z uvajanjem tega novega instituta ţe prebolene.119

118 V ZDA poznajo izjemo zbledelega madeţa, doktrino neodvisnega vira, izjemo neogibnega odkritja, izjemo dobre vere. Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Zaloţba, Ljubljana 2003, str. 624-626 119 Prim: Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex Zaloţba, Ljubljana 2000, str. 285

21

3.2 PROCESNA OBRAMBA

Procesna obramba je obramba, s katero se uveljavlja kršitev procesnih določb.120. Če je

prišlo pri postopku do kršitve procesnih določb, lahko to obdolţenec uveljavlja v svojo

korist, npr. da sodišče sodbo opre na dokaze, ki so bili pridobljeni na nedovoljen,

protiustaven način.

Ţe ko sem pisala o materialni obrambi, sem navedla, da materialna obramba ni samo

obramba obdolţenca, temveč tudi obramba s strani toţilstva, sodišča in policije, ki jo ti

izvajajo tako, da imajo s strani zakona predpisane določene dolţnosti. Če pride do

kršitve teh dolţnosti, ali katerekoli druge kršitve procesnih določb, potem se

obdolţenec lahko na te procesne določbe sklicuje in jih navede v svojo obrambo.

3.3 KAZENSKA OBRAMBA

Je obramba, s katero se "izpodbija vsebina kazenskopravnega zahtevka ter trdi, da niso

izpolnjene vse predpostavke kaznivosti oz., da oseba ni storila kaznivega dejanja, ker

ni vseh znakov kaznivega dejanja (protipravnost, krivda,..)"121

Kaznivo dejanje je pojav odklonskosti, deviantnosti v druţbi. Odločilno za status

kaznivega dejanja ni vprašanje, ali je dejanje zlo samo po sebi (mala in se), ampak

dejstvo, da je dejanje zakonodajalec razglasil za kaznivo dejanje. V 16. členu

Kazenskega zakonika Republike Slovenije, v nadaljevanju KZ-1122 je določeno, da je

"kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva

vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa znake in ter kazen za krivega

storilca."123 Torej, če neko dejanje ni zapisano kot odklonsko, ni prepovedano.

Prepovedanost je ţe prvi objektivni element zgorajšnje definicije. Ostala dva, ki

izhajata iz zgorajšnje definicije pa sta nevarnost in določenost v zakonu (vključno z

določenostjo zakonskih znakov).

To niso edini opredelilni elementi kaznivega dejanja. Ostala dva elementa sta še:

izvršitveno dejanje in

krivda.124

Torej, če povzamemo, da je neko dejanje lahko protipravno oziroma kaznivo, mora biti

podanih 5 elementov: protipravnost, nevarnost, določenost v zakonu, izvršitveno

120 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 359 121 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003. str. 359 122 Kazenski zakonik Republike Slovenije, UL RS št. 50/2012 z dne 29.6.2012, Ljubljana 2012 123 Kazenski zakonik Republike Slovenije, UL RS št. 50/2012 z dne 29.6.2012, Ljubljana 2012 124 Prim: Selinšek, Kazensko pravo, GV zaloţba, Ljubljana 2007, str. 96

22

dejanje in krivda. Če eden izmed teh elementov manjka, ni prišlo do storitve kaznivega

dejanja. Na te elemente oz. če manjka katerikoli teh elementov, se obdolţenec lahko

sklicuje pri kazenski obrambi.

4 FORMALNA OBRAMBA

Formalna obramba je obramba s strokovno pomočjo zagovornika. Zagovornika si

obdolţenec lahko izbere sam izmed odvetnikov, ali pa mu ga postavi sodišče, če si ga

ne vzame sam, če je to določeno z zakonom, da je obramba obvezna.125 Zagovornika

pa smejo obdolţencu najeti tudi zakoniti zastopnik, zakonec, krvni sorodnik v ravni

vrsti, posvojitelj, brat, sestra in rejnik (tretji odstavek 67. člena ZKP126). Zagovornik je

lahko le odvetnik ali odvetniški kandidat po vseh oblikah zastopanja.127 Zagovornika

sme imeti obdolţenec ves čas, ko teče kazenski postopek. Iz primera Brennan v.

Zdruţeno kraljestvo, Eur. Court H.R., 16.10.2001, a. no. 39846/98 pa izhaja dopustitev

Evropskega sodišča za človekove pravice kratkoročne odloţitve dostopa do

odvetnika.128 Kršitev določb o navzočnosti zagovornika na glavni obravnavi ima za

posledico absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter razveljavitev

sodbe, pri drugi procesnih dejanjih, kjer bi zagovornik lahko bil navzoč, pa pomeni to

relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.129 Formalna obramba

pripomore k temu, da je kazenski postopek bolj kontradiktoren130 in da je sodišča samo

organ sojenja, ne pa tudi preiskovanja.

Temeljno vprašanje vsakega kazenskega postopka je, kdaj ima oseba pravico do

zagovornika. Dokler so veljala stališča, da je kazenski postopek šele sodni postopek, je

imel obdolţenec pravico do posveta in navzočnosti zagovornika šele od začetka

sodnega postopka dalje. Vedno bolj prevlada stališče, da ima posameznik pravico do

zagovornika ţe od začetka preiskovanja dalje. Če je namreč osumljenec ţe pri prvem

125 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 363-364 126 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 127 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 365 128 Zaradi prijetja sostorilcev je policija za 24 ur odloţila dostop do odvetnika. Sodišče je menilo, da ni prišlo do kršitve Konvencije. Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 366 129 Odločba ustavnega sodišča RS št UP-143/97 z dne 19.6.1997 pravi, da onemogočanje materialne in formalne obrambe pomeni absolutno kršitev, v zakonsko določenih primerih pa se sodba na dokaze, pridobljene na način, ki ne upošteva določenih pravic do obrambe, ne sme opirati (zaslišanje obdolţenca brez zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe) Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 366, v opombah 130 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 367 Načelo kontradiktornosti pomeni pravico procesne stranke, da se izjavi o navedbah in procesnih dejanjih nasprotne stranke, preden sodišče, ki vodi postopke, na osnovi procesnih dejanj ali zaradi njih izda odločbo. V širšem smislu pa pomeni načelo kontradiktornosti pravico strank, da same, mimo sodišča, zbirajo in izvajajo dokaze, preizkušajo dokaze nasprotne stranke, sodišče pa je pri tem povsem pasivno; ta le ocenjuje dokaze in na kocu tudi razsodi. Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 243-244

23

zaslišanju pred policijo brez zagovornika, mu pravica do zagovornika prav malo

pomaga. Če se lahko še njegove izjave uporabijo na glavni obravnavi, je potem pravica

do zagovornika le še krinka.131

4.1 "ENAKOST OROŽIJ"

S formalno obrambo se obdolţencu zagotavlja večja enakopravnost z nasprotno

stranko tj. drţavnim toţilcem, zato ta pripomore do uveljavljanja pravice do poštenega

sojenja.132 Kazenski postopek ne more biti pošten, če obema strankam v postopku ni

zagotovljena "enakost oroţij". Kljub temu, da naj bi bile obe stranki enakopravni (prvi

odstavek 16. člena ZKP133), je obdolţenec v primerjavi z drţavnim toţilcem dejansko

šibkejša stranka . Dejanska enakost v postopku se mu zagotavlja z obrambo s pomočjo

zagovornika. "Šele z obstojem pravice do zagovornika dobi obdolţenec moţnost izraţati

se v pravnem svetu s pravnim jezikom in postati svojemu nasprotniku strokovno

enak."134

4.2 OBLIGATORNA FORMALNA OBRAMBA

Obvezna (obligatorna) formalna obramba pomeni, da obdolţenec mora imeti

zagovornika.135

V tem primeru si ga vzame sam, ali pa mu ga po uradni dolţnosti postavi predsednik

sodišča. Nadaljnje bom opisala, kdaj je obramba obvezna.

Obramba obdolţenca je obvezna, kadar:

zaradi osebnih lastnosti obdolţenca; ker je ta nem, gluh, nezmoţen, da se sam

brani. Takrat mora imeti zagovornika ţe na prvem zaslišanju.

zaradi teţe kaznivega dejanja; če teče zoper obdolţenca kazenski postopek, pri

katerem sme sodišče izreči kazen 20 let zapora, mora imeti ta zagovornika ţe

pri prvem zaslišanju, po vloţitvi obtoţnice zaradi kaznivega dejanja, za katerega

sem sodišče izreči kazen 8 let zapora ali kakšna hujša kazen, pa mora imeti

obdolţenec zagovornika ţe ob vročitvi obtoţnice.

zaradi odvzema prostosti in privedbe k preiskovalnemu sodniku

zaradi sojenja v nenavzočnosti136

131 Prim: Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex zaloţba, Ljubljana 2000, str. 199 132 Prim: Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex zaloţba, Ljubljana 2000, str. 198 133 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 134 Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex zaloţba, Ljubljana 2000, str. 198 135 Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 73 136 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 368-369

24

Tujec mora imeti zagovornika, če gre za kaznivo dejanje, za katero je obramba

obvezna, ali če je zoper tujca odrejen pripor (peti odstavek 524. člena ZKP137).

Mladoletnik mora imeti zagovornika ţe od samega začetka pripravljalnega postopka, če

teče zoper njega kazenski postopek, za katerega je predpisana kazen zapora nad 3

leta.138

4.3 FAKULTATIVNA FORMALNA OBRAMBA

Fakultativna formalna obramba pomeni, da sme obdolţenec imeti zagovornika ves čas,

ko teče kazenski postopek.139 Obdolţenca je potrebno poučiti pred prvim zaslišanjem,

da si ima pravico vzeti zagovornika in da je ta lahko navzoč pri njegovem zaslišanju.

Po ZKP140 ima osumljenec v predkazenskem postopku pravico do zagovornika. Lahko

ga ima ves čas, ko traja preiskava in tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Za

zagovornika si sme vzeti samo odvetnika, ki je vpisan v Odvetniško zbornico Republike

Slovenije, tega pa lahko nadomešča tudi odvetniški kandidat, ne pa odvetniški

pripravnik.141

4.4 OBRAMBA SIROMAŠNIH

"O obrambi siromašnih govorimo, kadar ni pogojev za obvezno obrambo, obdolţenec

pa si glede na svoje gmotne razmere ne more zagotoviti zagovornika sam, zato mu ga

na njegovo zahtevo in na svoje stroške zagotovi drţava."142

Ker je pravica do zagovornika temeljna človekova pravica, in je zagovornik orodje

temu, da sta si obdolţenec in drţavni toţilec po znanju enakovredni stranki, je sodišče

dolţno, če si obdolţenec sam glede na gmotne razmere ne more privoščiti zagovornika,

obdolţencu postaviti zagovornika. To je sodišče dolţno, kadar zakon predpisuje, da je

obramba z zagovornikom obvezna.143

Pri dodelitvi zagovornika obdolţencu je treba upoštevati premoţenjske razmere,

zapletenost kazenske zadeve in moţnost obrambe glede na obdolţenčeve osebne

lastnosti.144

137 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 138 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 370 139 Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, Bonex zaloţba, Ljubljana 1999, str. 74 140 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 141 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 365 142 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 371 143 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 375 144 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 372

25

5 STRATEGIJE OBRAMBE

Quilibet verborum suorum optimus interpres - Vsak je najboljši razlagalec svojih besed

V vsakem kazenskem postopku so s strani obdolţenca uporabljene določene taktike, s

katerimi postopa proti sodišču in s katerimi ţeli obdolţenec doseči svoj cilj - zlasti

oprostilno sodbo. Katero strategijo bo obdolţenec ubral, je odvisno predvsem od

narave obdolţenca, nasveta odvetnika in vrste kaznivega dejanja. Pri tem je novela

ZKP-K145 prinesla nove spremembe in sicer predobravnalni narok, na katerem se

obdolţenec izjavi o obtoţbi, moţnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju

krivde, ter odpoved določenim procesnim jamstvom.146

Obdolţenčeva izpovedba je dokazno sredstvo na sodišču, vendar pa obdolţenec ni

dolţan odgovarjati na zastavljena vprašanja.

5.1 OBRAMBA Z MOLKOM

Qui tacet, ubi loqui debuit et potuit, consentire videtur - Kdor molči, ko bi mogel in moral govoriti, se zdi, da

soglaša

Pravica do molka je ena izmed temeljnih procesnih pravic obdolţenca. Organi ne smejo

na noben z zakonom prepovedan način obdolţenca pripraviti do tega, da izpoveduje

proti svoji volji, sam obdolţeni pa ima pravico, da v lastni zadevi ne daje nobenih

izjav.147 Ţe v starem Rimu je veljalo pravilo, da kdor molči, ničesar ne zatrjuje, res pa

je bilo tudi, da ničesar ne zanika. Qui tacet, non utique fatetur. To načelo danes ne

velja več.148

Bistveno novost v našo procesno ureditev je prinesel 4. člen ZKP149, ki določa, da

"osebi, ki ji je vzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume,

takoj obveščena o razlogih za odvzem prostosti. Takoj mora biti poučena, da ni dolţna

ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga

svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolţan o odvzemu

prostosti obvestiti njene najbliţje"150. Pravica do molka torej pripada posamezniku ţe

od trenutka odvzema prostosti dalje in ne šele od formalnega začetka kazenskega

postopka, kot je veljalo v prejšnji ureditvi.

145 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, UL št. 91/11 stran 11840 z dne 14.11.2011, Ljubljana 2011 146 Prim: Strategija obdolţenčeve obrambe in njena dokazna presoja, Maribor 2012, str. 32 147 Prim: Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex zaloţba, Ljubljana 2000, str. 166 148 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 571 149 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 150 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013

26

Izoblikovali sta se dve stališči:

molk je predmet proste presoje sodišča

molka ni mogoče šteti v breme obdolţenca.151

Ločimo popolni molk, ko obdolţenec kot strategijo obrambe uporabi molk in delni

molk, ko obdolţenec ne odgovarja le na posamezna vprašanja.

Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. Up-134/97 z dne 14.2.2002 v deseti točki

navedlo, da je: "bistvo privilegija zoper samoobtoţbo v povezavi s prepovedjo

izsiljevanja izpovedb v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolţencu

pustiti, da je povsem pasiven oziroma, da se sam zavestno in razumno in predvsem

prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval, ali ne."152

Med drugim pa ta odločba navaja še, da mora drţavni toţilec dokazovati vse prvine

obtoţnice in obdolţencu ni treba storiti prav ničesar v svojo obrambo. S tega vidika je

pravica do molka element ustavne pravice iz 27. člena URS153 (domneva nedolţnosti),

zato mora drţavni toţilec dokazati vse elemente kaznivega dejanja, da prepriča

sodišče, tudi če ostane obdolţenec popolnoma pasiven. Domneva nedolţnosti pomeni,

da je breme dokazovanja na strani drţavnega toţilca. Pravica do molka pa je tisto, kar

preprečuje, da se breme dokazovanja prenese na obdolţenca.154

Novela ZKP-K155 v okviru novosti prinaša tudi spremembe na področju pravice do

molka. Obdolţenec se namreč odpove pravici do molka kot temeljnemu procesnemu

jamstvu, v zameno za niţjo kazen. Obljuba niţje kazni torej močno vpliva na njegovo

prostovoljno odločitev v smeri odpovedi pravici do molka. Ko torej pride do obljube

niţje zaporne kazni, obdolţenec teţje uporabi pravico do molka kot obrambno

strategijo.156

151 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 571 152 Strategija obdolţenčeve obrambe in njena dokazna presoja, Maribor 2012, str. 38 153 Ustava Republike Slovenije, UL RS št. 33/91 z dne 28.12.1991, Ljubljana 1991 154 Strategija obdolţenčeve obrambe in njena dokazna presoja, Maribor 2012, str. 38 155 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, UL št. 91/11 stran 11840 z dne 14.11.2011, Ljubljana 2011 156 Prim: Strategija obdolţenčeve obrambe in njena dokazna presoja, Maribor 2012, str. 38

27

5.2 ZAGOVOR, V KATEREM OBDOLŽENEC PRIZNAVA KAZNIVO DEJANJE

Confessio est regina probationum - Priznanje je kraljica dokazov

O priznanju govorimo, ko obdolţenec prizna, da je storil očitano mu kaznivo dejanje.

Poznamo veliko načinov, kako obdolţenec prizna, da je storil kaznivo dejanje. Lahko se

izrazi na različne načine, s kretnjami, ustno, pisno ali grafično. Nadaljnje lahko

popolnoma prizna tj. prizna vsa pravno relevantna dejstva, ali pa deloma prizna, da je

storil kaznivo dejanje tj. prizna le nekatera pravno relevantna dejstva. Poznamo tudi

priznanje v oţjem pomenu besede tj. "izjava obdolţenca, da je storil kaznivo dejanje v

objektivnem in subjektivnem pogledu - krivdni pogled, če pa prizna samo objektivni

dejanski stan, ne gre za pravo priznanje."157 in priznanje v širšem pomenu besede tj.

priznanje določenega dejstva, ki ima za obdolţenca v procesualnem smislu škodljive

posledice"158.

Glede na procesni učinek, ki ga imajo priznanja ločimo priznanja na:

konstitutivna priznanja - kadar je priznanje edino dokazno sredstvo. Takšna

priznanja so redka in iz določb 232. in 330. člena ZKP159 je mogoče sklepati, da

konstitutivno priznanje v našem kazenskem postopku nima procesnopravnih

učinkov.

deklaratorno priznanje - priznanje, v katerem obdolţenec priznava kaznivo

dejanje, čeprav mu je popolnoma dokazano z drugimi dokazi. To je lahko

olajševalna okoliščina pri odmeri kazni.

supletorno priznanje - priznanje, ki dopolnjuje dokaze, ki za obsodbo ne bi

zadostovali.160

Priznanje za presojo kaznivega dejanja do sprejetja novele ZKP-K161 ni moglo biti

odločilno, saj je moralo sodišče še naprej iskati in zbirati dokaze.

V preteklosti je tudi veliko prihajalo do laţnih priznanj, s katerimi so se posamezniki

skušali ali razbremeniti pritiska postopa ali pa je obdolţenec laţno priznal, da je storil

kaznivo dejanje zaradi duševnih motenj, nagrade, zaščite druţine, prijateljev... Da ne bi

prihajalo do laţnih priznaj, so se v našem kazenskem procesnem pravu uvedle številne

157 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 571 158 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 571 159 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 32/2012 z dne 4.5.2012, Ljubljana 2012 160 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 572 161 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, UL št. 91/11 stran 11840 z dne 14.11.2011, Ljubljana 2011

28

varovalke: načelo nedolţnosti, ekskluzija dokazov, privilegij zoper samoobtoţbo, načelo

iskanje resnice.162

Obdolţenec lahko prizna storitev kaznivega dejanja sodno ali zunajsodno. Sodno

priznanje je priznanje, ki je bilo podano sodišču, zunajsodno pa je bilo podano

odvetniku, policistom ali tretjim osebam.163

Priznanje mora biti resnično in prostovoljno. Domneva se, da je bilo priznanje

policistom resnično, če je bil obdolţenec seznanjen z pravico do molka in pravico do

zagovornika (miranda rule). Če obdolţencu pravni pouk ni bil dan, ima njegovo

priznanje le spoznavno in ne dokazne vrednosti.164

Če je bilo priznanje dano na predobravnavanem naroku, kjer sodišče njegovo priznanje

bodisi sprejme, bodisi zavrne. Če ga sprejme, se izda sodna odločba brez glavne

obravnave. Če na predobravnavanem naroku obdolţenec zanika storitev kaznivega

dejanja, se razpiše glavna obravnava. Tam se obdolţenec izjasni o obtoţbi. Novost, ki

jo prinaša novela ZKP-K165 se nanaša na fazo glavne obravnave. Spremenjen je 330.

člen ZKP166, ki določa, da se v primeru obdolţenčeve priznanja krivde po obtoţbi med

glavno obravnavo in sprejetja tega s strani senata, glavna obravnava nadaljuje

smiselno z uporabo členov 285.c. in 285 č. ZKP167. Sodišče tako izvaja le dokaze, ki so

pomembni za izrek kazenske sankcije.168

Do sprejetja novele ZKP-K169 je obdolţenčevo priznanje ni imelo večjega pomena kot

drugi dokazi. Po načelu proste presoje dokazov, je bilo izenačeno z drugimi dokazi. Po

sprejetju novele ZKP-K170 pa ima priznanje dokazni pomen, če je resnično in

prostovoljno. Institut priznanja z novelo ZKP-K171 dobiva povsem novo vlogo. Sodišče, v

primeru priznanja storitve kaznivega dejanja, izda obsodilno sodbo, ne da bi izvajalo

162 Prim: Strategija obdolţenčeve obrambe in njena dokazna presoja, Maribor 2012, str. 46 163 Prim: Strategija obdolţenčeve obrambe in njena dokazna presoja, Maribor 2012, str. 46 164 Prim: Strategija obdolţenčeve obrambe in njena dokazna presoja, Maribor 2012, str. 46 165 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, UL št. 91/11 stran 11840 z dne 14.11.2011, Ljubljana 2011 166 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 167 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 168 Prim: Strategija obdolţenčeve obrambe in njena dokazna presoja, Maribor 2012, str. 47-48 169 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, UL št. 91/11 stran 11840 z dne 14.11.2011, Ljubljana 2011 170 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, UL št. 91/11 stran 11840 z dne 14.11.2011, Ljubljana 2011 171 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, UL št. 91/11 stran 11840 z dne 14.11.2011, Ljubljana 2011

29

druge dokaze zaradi ugotavljanja krivde (omejena je instrukcijska maksima). V tem

primeru ni več dolţno pravilno in popolno ugotavljati dejansko stanje.172

172 Prim: Strategija obdolţenčeve obrambe in njena dokazna presoja, Maribor 2012, str. 48-50

30

5.3 ZAGOVOR, V KATEREM OBDOLŽENEC ZANIKA KAZNIVO DEJANJE

"Zanikanje je izjava obdolţenca, da kaznivega dejanja ni storil."173 Poznamo golo

zanikanje, ki se presoja, kot se presoja molk obdolţenca, in argumentirano

zanikanje, ki ga lahko klasificiramo kot zanikanje s sklicevanjem na dokaze, ki

odvračajo očitek obtoţbe. Ker je v primeru argumentiranega zanikanja teţko ugotoviti,

ali obdolţenec govori resnico, mora sodišče preveriti še naslednja vprašanja:

o okoliščinah, ki jih v zagovoru ni omenil;

natančnejša vprašanja, ker se ni natančneje izjasnil o okoliščinah, ki jih je

navedel;

vprašanja, ki bi mu lahko bile v korist, vendar je potrebno paziti, da ne gre za

sugestivna vprašanja;

kontrolna vprašanja, s katerimi se preverja zanesljivost njegovih izjav.174

Pogosto se obdolţenec posluţuje strategije zanikanja z laganjem oziroma da laţno

zanika storitev kaznivega dejanja. Ta strategija je dopustna, če seveda ne škodi

drugim.175

Če so določena vprašanja sporna, lahko pride do soočenja (confrontatio) na sodišču.

Določilo prvega odstavka 229. člena ZKP176 določa, da se sme obdolţenca soočiti s

pričo ali z drugim obdolţencem, če se njune izpovedbe ne ujemajo v pomembnih

dejstvih. To procesno dejanje poteka tako, da se najprej zasliši vsakega izmed

soočencev posebej, nato pa se jih sooči (le dve osebi). Tako sodišče presoja

verodostojnost obdolţenčevega zagovora ter obdolţencu predloţi dejstva, v katerih se

njegov zagovor razhaja.177

Laţi, kot sredstvo obrambe, se lahko posluţi tako kriv obdolţenec ali pa kot sem ţe

omenila nedolţen obdolţenec. Zato je dokazna presoja zagovora zanikanja za sodnika

še precej občutljiva. Da ne bi prišlo do podajanja neresničnih izpovedb, sodišče ţe med

obdolţenčevim zagovorom postavlja dodatna vprašanja ter nato temeljito presodi

verodostojnost obdolţenčevega zagovora v skladu z drugim odstavkom 355. člena

173 Deţman, Erbeţnik,Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 573 174 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 573 175 Prim: Strategija obdolţenčeve obrambe in njena dokazna presoja, Maribor 2012, str. 39 176 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 177 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV zaloţba, Ljubljana 2003, str. 573

31

ZKP178, kjer vsak dokaz vrednoti najprej posebej, nato pa z drugimi dokazi in se nato

napravi sklep ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne.179

178 Zakon o kazenskem postopku, UL RS št. 47/2013 z dne 23.5.2013, Ljubljana 2013 179 Prim: Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije,