UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

MARINA HRABAR

KONTRABANT – NEKOČ JUNAŠTVO, DANES LE SPOMIN: KONTRABANT ČEZ ITALIJANSKO-JUGOSLOVANSKO MEJO V 20.

STOLETJU

MAGISTRSKO DELO

Koper, 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

MARINA HRABAR

Kontrabant – nekoč junaštvo, danes le spomin: Kontrabant čez italijansko-jugoslovansko mejo v 20. stoletju

Magistrsko delo

Študijski program: Zgodovina-geografija, dvopredmetni pedagoški program

Mentorica: doc. dr. Dragica Čeč

Koper, 2016

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem doc. dr. Dragici Čeč za mentorstvo, strokovno pomoč, spodbudne

besede pri pisanju magistrskega dela, predvsem pa za veliko mero potrpežljivosti.

Zahvaljujem se tudi svoji družini in moževi družini, ker so mi stali ob strani pri nastajanju

tega dela in me spodbujali.

Posebna in največja zahvala pa gre možu Mateju, ki me je podpiral in prenašal tudi, ko mi

pisanje magistrskega dela ni šlo najbolje od rok, verjel v mene in me nenehno spodbujal.

Hvala vsem!

Povzetek

Kontrabant – nekoč junaštvo, danes le spomin: Kontrabant čez italijansko-

jugoslovansko mejo v 20. stoletju

V magistrskem delu je predstavljen kontrabant oziroma tihotapstvo prepovedanih dobrin čez

italijansko-jugoslovansko mejo. Delo je razdeljeno na tri dele, in sicer je v prvem delu

predstavljen potek kontrabanta v času med obema svetovnima vojnama. Tu so opisane poti,

kjer je potekala dejavnost; akterji, ki so to dejavnost opravljali in dobrine, ki so prehajale čez

mejo. Drugi del magistrskega dela se nanaša na tihotapstvo dobrin v času po drugi svetovni

vojni. Tudi v tem delu so predstavljene poti, osebe in pretihotapljene dobrine. Ta del pa se

razlikuje od prvega po tem, da so vanj vključena pričevanja ljudi, ki so se ukvarjali s to

dejavnostjo. V tretjem delu je podana kratka primerjava prvih dveh delov; opisane skupne

točke ter razlike dveh različnih obdobij. Magistrsko delo zajema čas od leta 1920 do leta

1990.

Ključne besede: kontrabant, tihotapstvo, italijansko-jugoslovanska meja, rapalska meja.

Abstract

The contraband – once a heroism, today just a memory. Contraband across the Italian-

Yugoslav border in 20th century

In this master's thesis the contraband or smuggling of banned goods across Italian -Yugoslav

border is discussed. The thesis is divided in three sections. The first section describes the

process of contraband in the time between the two world wars, the paths where the activities

took place, the agents that were involved in this and the goods that were smuggled across the

border. The second section is about contraband of goods after the Second World War, its

paths and its agents, but it is different from the first section because testimonies of people

involved in contraband are included. The third section shortly compares the first two,

common points and differences between the two periods. This master's thesis covers the

period from 1920 to 1990.

Key words: contraband, smuggling, Italian-Yugoslav border, Rapallo border.

KAZALO

1 UVOD ..................................................................................................................................... 1

1.1 Namen in cilj .................................................................................................................... 2

1.2 Metodološki in hipotetični del .......................................................................................... 2

2 KONTRABANT ALI TIHOTAPLJENJE? KAJ JE PRAVILNO? ........................................ 5

3 KONTRABANT MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA ............................................ 7

3.1 Rapalska meja ................................................................................................................... 7

3.2 Gospodarske okoliščine, ki so spodbujale odločitev za tihotapljenje ............................ 12

3.3 Tihotapstvo kot način preživetja ali izkoriščanje možnosti preživetja ........................... 17

3.4. Družbene skupine, iz katerih so izhajali tihotapci ......................................................... 18

3.5 Načini tihotapljenja ......................................................................................................... 21

3.6 Varovanje meje in kazni za tihotapce ............................................................................. 28

3.7 Kontrabant kot element literarne fikcije ......................................................................... 33

4 TIHOTAPLJENJE DOBRIN PO DRUGI SVETOVNI VOJNI ........................................... 35

4.1 Politične razmere in meja med Jugoslavijo in Italijo po letu 1945 ................................ 35

4.2 Gospodarske okoliščine .................................................................................................. 36

a) Gospodarstvo med leti 1945 in 1948 ali posnemanje sovjetske družbene ureditve .. 36

b) Zlato desetletje gospodarstva Jugoslavije (1950–1960) ............................................ 44

c) Obdobje stagnacije oziroma gospodarsko nazadovanje (1960–1970) ...................... 45

d) Obdobje potrošniške mrzlice (1970–1980) ............................................................... 49

e) Krizna osemdeseta leta (1980–1991) ........................................................................ 51

4.3 Tihotapstvo po drugi svetovni vojni ............................................................................... 53

a) Med leti 1945–1950 ................................................................................................... 53

b) Med leti 1950–1960 ................................................................................................... 54

c) Med leti 1960–1970 ................................................................................................... 58

d) Med leti 1970–1980 ................................................................................................... 59

e) Med leti 1980–1991 ................................................................................................... 60

5 PRIČEVANJA LJUDI .......................................................................................................... 62

5. 1 Podoba »prostora nakupovanja« »v inozemstvu« pri informatorjih in v znanstveni

literaturi ................................................................................................................................ 62

5.2 Pričevanja o tihotapstvu iz Italije ................................................................................... 65

6 PRIMERJAVA OBEH OBDOBIJ KONTRABANTA ......................................................... 77

7 ZAKLJUČEK ........................................................................................................................ 79

8 VIRI IN LITERATURA ....................................................................................................... 82

9 PRIČEVALCI ....................................................................................................................... 85

10 GRAFIČNE PRILOGE ....................................................................................................... 86

10.1 Slike .............................................................................................................................. 86

1

1 UVOD

Skozi življenje se ves čas srečujemo z mejami - bodisi z državnimi ali z moralnimi, z mejami

okrog hiše in parcel ali s katerimi drugimi. Pri večini ljudi prevladuje prepričanje, da človek

meje potrebuje, ker na ta način ve, kdaj in kje se mora ustaviti. Tu pa ne mislim samo na

državno mejo, po kateri vsak človek ve, koliko velika je država, v kateri živi in kateremu

področju pripada. Za primer lahko vzamemo postavljanje meja pri vzgajanju otrok, saj otroci

potrebujejo meje, da vedo, kako se pravilno obnašati. Meje imamo tudi v vsakdanjem

življenjskem prostoru - bodisi v hiši, stanovanju, okrog hiše, da vemo, do kam lahko gremo

oziroma do kje je naše ozemlje in kje se začne sosedovo. Vse meje pa niso vedno pravične.

Marsikatera državna meja je bila določena v korist ene države ali naroda in v škodo druge

države oziroma naroda. Takšna je bila rapalska meja, ki je odrezala številne Slovence od

matične domovine in ob kateri je bilo življenje zelo težko.

Rapalska meja, na katero danes spominjajo ostanki številnih kavern in utrdb, je pustila pri

nekaterih še živečih ljudeh grenak priokus. Ob tej meji se je razvil kontrabant ali tihotapstvo.

Številni viri, ki sem jih pregledala, navajajo, da je ta nastal predvsem iz potrebe po boljšem

življenju, ker ljudje niso imeli denarja in jim je ta posel predstavljal edini vir zaslužka.

V svojem magistrskem delu sem pod drobnogled vzela kontrabant na italijansko-

jugoslovanski meji, in sicer v obdobju med obema svetovnima vojnama ter v obdobju po

drugi svetovni vojni. Časovno sem se osredotočila na čas od leta 1920 do 1990. V delu sem

raziskala in predstavila, na kakšne načine so ljudje tihotapili med vojnama in po drugi

svetovni vojni ter opisala, kje so bistvene razlike v načinu tihotapljenja med obema vojnama

in po drugi svetovni vojni.

Za pisanje o tej tematiki sem se odločila zato, ker prihajam iz Ilirske Bistrice, naselja pod

Snežnikom. To območje je z rapalsko mejo pripadalo italijanski strani, na kar nas še danes

spominjajo številni ostanki, kot so kaverne, ki se nahajajo v snežniških gozdovih; razni zapisi,

pričevanja ljudi, ki so v tistem času živeli pod Italijo in še veliko drugih stvari.

Eden od razlogov za obravnavo te tematike je bil tudi ta, da se mi kontrabantarji zdijo

zanimivi ljudje, ki so se izpostavljali nevarnosti, pa ne zato da bi obogateli temveč zgolj

zaradi preživetja.

2

1.1 Namen in cilj

V magistrskem delu želim predstaviti kontrabant oziroma tihotapstvo in raziskati, ali obstajajo

kakšne razlike med medvojnim in povojnim tihotapstvom; v čem so te razlike in kje

podobnosti te dejavnosti.

Pri pisanju magistrskega dela so mi bila v pomoč naslednja vprašanja:

· Kaj je kontrabant?

· Kje se je razvil?

· Kdo se je ukvarjal s tihotapljenjem?

· Na kakšne načine so tihotapili?

· Kaj so tihotapili?

· S kakšnimi težavami in nevarnostmi so se srečevali?

· Kdaj in kje so tihotapili?

· Zakaj so tihotapili?

· Kakšno je bilo tihotapljenje po drugi svetovni vojni?

· Ali obstajajo kakšne razlike med povojnim tihotapljenjem in tihotapljenjem med

obema svetovnima vojnama?

1.2 Metodološki in hipotetični del

Prvi del magistrskega dela, ki zajema čas do druge svetovne vojne, je napisan na podlagi

monografskih publikacij, medtem ko so v drugi del poleg monografij vključena še številna

pričevanja ljudi in veliko člankov, objavljenih na medmrežju ter v časopisju. Vse raziskave in

monografije kot tudi članki pa niso zgodovinski, saj nekateri sodijo tudi na druga

humanistična področja, kot je na primer delo Milana Trobiča, ki je narejeno z metodologijo

etnologije. Tu je treba omeniti tudi to, da je bilo pri pregledovanju različnih člankov,

objavljenih na medmrežju, pa tudi pri ostalih tekstih potrebno paziti na številne metodološke

pasti, saj so nekateri članki slabo dokumentirani. Tu mislimo predvsem na to, da so določene

vsebine površno zapisane. Nekateri podatki v člankih so zapisani napačno; številni pa so

zapisani po spominu. Prav tako je treba biti previden pri pričevalcih, saj spomin lahko zbledi

oziroma je vse odvisno od tega, kako je pričevalec doživljal neko spremembo v takratnem

času. Če je bila zanj pozitivna, je o tem veliko povedal, če pa je bila negativna, je raje vse

3

zamolčal ali o tem pripovedoval z grenkobo. Pri zbiranju in zapisovanju podatkov je treba biti

objektiven in natančen, ter paziti na nedoslednost avtorjev.

Pri ustni zgodovini je treba biti zelo previden, saj je ta v veliki meri odvisna od občutka

pričevalca, ne smemo pa zanemariti vloge tistega, ki ga intervjuja, zlasti, če postavlja vodena

vprašanja. Ali kot citira Paul Thompson intervjuji ustne zgodovine priskrbijo pogled na

prenos vrednot skozi generacije in podajajo boljši vpogled v kulturne vzorce ter občutke

posameznika. Glede na to da se drugi del magistrskega dela nanaša na čas, ki je vsem mojim

pričevalcem precej blizu, so želeli ostati anonimni. Ko sem se z njimi pogovarjala in jih

vprašala zakaj, so mi pojasnili, da govorijo o nedavnih dogodkih, ki so se dogajali dobrih 30

let nazaj in ne želijo, da bi jih med prebiranjem tega dela prepoznali prijatelji, ki so jim

pomagali pri dejanjih oziroma si ne želijo biti izpostavljeni. To je popolnoma razumljivo, saj

dejanja, ki so jih storili, niso bila v skladu z zakoni, ki jih je takrat predpisala država. Pri ustni

zgodovini moramo biti pozorni na to, da se je treba postaviti v obravnavani čas, ne pa soditi o

nečem v sedanjosti, a sedanjost vpliva na intervjuvance in njihove interpretacije dogodkov v

času, ko jih posredujejo izpraševalcu. Nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, se je zgodilo

zaradi takratne situacije in ne moremo to situacijo vrednotiti z vidika današnjih razmer. O

tem, kako težko ljudje govorijo o tihotapstvu, opozarja Ozebek:

Tihotapljenje ima določene zakonitosti tudi glede tega, kako se tihotapci obnašajo in koliko

želijo čez leta o tem povedati. Poznamo pričevalce, ki o tem zelo veliko vedo, a zaradi zelo

različnih vzrokov niso pripravljeni spregovoriti. Za nekatere je to prepovedana, za druge

boleča tema. Poznam gospo, ki o tem nerada govori, ker je v otroštvu zaradi tega doživljala

velike travme. S to dejavnostjo se je ukvarjala njena mama, ona pa je kot otrok trpela in

občutila sramoto, ko so v hišo prišli karabinjerji. Imamo pa seveda tudi priče, ki so ponosne,

kako so ukanile stražnike in o tem rade govorijo. Raziskovanje tihotapstva ni enostavno, je pa

vsaj z našega stališča zelo zabavno,« pripoveduje Terpinova in dodaja, da danes na vse skupaj

gledamo malce s humorjem, a da so bile posledice tega ilegalnega dejanja za nekatere kaj

usodne, tihotapci so za »prešvercan« kilogram moke plačali tudi z življenjem. (Ozebek 2014)

Glavni metodi raziskovanja v magistrskem delu sta bili analiza in interpretacija obstoječe

znanstvene literature. Ostale metode raziskovanja pa so bile zbiranje in proučevanje virov in

literature ter pričevanja ljudi.

4

Magistrsko delo je bilo torej napisano na podlagi monografskih publikacij, znanstvenih

člankov, časopisnih prispevkov, člankov v zbornikih, prispevkov v tiskanih revijah,

posnetkov televizijskih oddaj, drugih spletnih virov in pričevanja ljudi. Razlikovala sem med

članki, ki so zapisani kot znanstveni prispevki, od tistih, ki so zgolj strokovni prispevki. Eden

takih je članek Janeza Jerama. Nekateri članki niso avtorska dela zgodovinarjev ampak zapisi

znanstvenikov drugih humanističnih področij. Takšno je delo etnologa Milana Trobiča.

Magistrsko delo je napisano tudi na podlagi zapisov spominov v znanstveni literaturi, ki sta

jih objavila Martin Premk in Robert Fonda, ali na podlagi zapisov spominov na spletnih

straneh in v dnevnem časopisju (Robert Fonda, NR, Miroljub Mijušković). Spomine

pričevalcev pa so zbirali tudi publicisti, kot je Janez Zrnec.

Poudariti je potrebno tudi to, da ohranjenih pisnih virov o kontrabantu ni veliko. Tisti

zapisniki, ki so ohranjeni, pa so zapisniki policije in vojske. Ti poročajo o spodletelih dejanjih

in zalotenih tihotapcih. Ob zbiranju literature sem bila nekoliko presenečena, saj monografij

na tematiko tihotapstva ni veliko; nekaj več pa je člankov. O tem, kako težko ljudje govorijo o

tihotapstvu, opozarja Ozebek:

Tihotapljenje ima določene zakonitosti tudi glede tega, kako se tihotapci obnašajo in koliko

želijo čez leta o tem povedati. Poznamo pričevalce, ki o tem zelo veliko vedo, a zaradi zelo

različnih vzrokov niso pripravljeni spregovoriti. Za nekatere je to prepovedana, za druge

boleča tema. Poznam gospo, ki o tem nerada govori, ker je v otroštvu zaradi tega doživljala

velike travme. S to dejavnostjo se je ukvarjala njena mama, ona pa je kot otrok trpela in

občutila sramoto, ko so v hišo prišli karabinjerji. Imamo pa seveda tudi priče, ki so ponosne,

kako so ukanile stražnike in o tem rade govorijo. Raziskovanje tihotapstva ni enostavno, je pa

vsaj z našega stališča zelo zabavno,« pripoveduje Terpinova in dodaja, da danes na vse skupaj

gledamo malce s humorjem, a da so bile posledice tega ilegalnega dejanja za nekatere kaj

usodne, tihotapci so za »prešvercan« kilogram moke plačali tudi z življenjem. (Ozebek 2014)

Hipoteze, ki so me vodile skozi pisanje magistrskega dela, so naslednje:

§ Pri tihotapljenju so sodelovali večinoma moški.

§ Tihotapili so posamezno ali v skupini po tri, večje skupine pa ne.

§ S tihotapljenjem so se ljudje ukvarjali le v določenih mesecih oziroma v

določenem času v letu (npr. spomladi).

5

§ Tihotapili so zgolj zaradi preživetja.

§ Kontrabant je drugo poimenovanje za medvojno tihotapljenje.

§ Način tihotapljenja se je po drugi svetovni vojni spremenil.

2 KONTRABANT ALI TIHOTAPLJENJE? KAJ JE PRAVILNO?

Če pogledamo v slovar slovenskega knjižnega jezika, pod pojmom kontrabant najdemo

razlago, da je to tihotapljenje. Pod pojmom tihotapiti pa se nahaja razlaga skrivaj, na

nedovoljen način prenašati, spravljati čez državno mejo (Bajec 1995).

Pri Trobiču (2005) sem zasledila drugačno pojasnjevanje tega pojma. Avtor v svoji

monografiji navaja, da gre za dve ločeni skupini oziroma kategoriji ljudi, ki se ukvarjata s

podobno ali enako dejavnostjo. So pa kontrabantarji za ljudi in skupnost sprejemljivi, medtem

ko so tihotapci pogosto zavrnjeni in jih enačijo s kriminalci ter organiziranim kriminalom, pri

katerem gre za uporabo nasilnih sredstev. Tako o kontrabantarjih in tihotapcih menijo eni,

medtem ko drugi trdijo, da je bila to ista skupina ljudi, ki se je ukvarjala z različnimi

dejavnostmi - od preprodaje saharina do prodaje živine (Trobič 2005, 157). Kakšna je razlika

med enim in drugim poimenovanjem, nam avtor razloži v naslednjih vrsticah:

Kontrabant je med ljudmi sprejemljiv, medtem ko je pri tihotapstvu zadeva drugačna.

Tihotapstvo smatrajo kot nekaj negativnega, saj tihotapci stremijo le za čim večjim zaslužkom,

medtem ko so kontrabantarji to počeli le zaradi ekonomske in socialne stiske, da so lahko

plačevali državne davke in v kriznih časih preživeli svoje družine. Za tihotapce naj bi bil

značilen pohlep, za kontrabantarje želja po preživetju. (Trobič 2005, 16)

Trobič (2005) navaja opis tihotapstva tudi brez strogega ločevanja na kontrabant in

tihotapstvo. Vir sta mu Enciklopedija Slovenije in Slovenski etnološki atlas, ki izraz

tihotapstvo opisujeta tako:

Tihotapstvo je skriven, nezakonit in kazniv prenos ali prevoz blaga mimo trgovske nadzorne

postojanke ali čez državno mejo. Na Slovenskem obstaja od antike in zlasti od nastanka

najstarejših tržnih točk, mercata, in mest ter z njimi povezanih pristojbin. V tem času je za

tihotapstvo veljal vsak prenos blaga, ki ni spoštoval mitninskega reda oziroma se je opravljal

brez plačila mitnine. Razširilo se je posebej s kmečko trgovino, zlasti s trgovanjem z morsko

soljo. Po obsegu in vrsti blaga se je tihotapstvo povečalo v bojih za tako imenovane svobodne

6

poti med Benečani in Habsburžani ob koncu srednjega veka in nato z monopolizacijo prodaje

soli v roke velikih zakupnikov do razglasitve Trsta za svobodno pristanišče oziroma do

propada Beneške republike 1797. Deželni knezi so poskušali zavrti tihotapstvo z raznimi

ukrepi, zlasti s prisilnimi potmi, boletami o plačani mitnini in oboroženimi mitninskimi hlapci,

iblajtarji, ki so varovali poslovanje in lovili tihotapce, tako v Martinu Krpanu kot

literariziranem izročilu. Od obsežnega prekupčevalskega tihotapljenja je bilo v novem veku

razširjeno zlasti tihotapljenje morske soli, ker so Habsburžani vsiljevali svojo rudniško sol in

zaradi solnih trgovskih monopolov. V simbol tihotapstva je bil povzdignjen Martin Krpan. Za

kršitelje so veljale stroge kazni odvzema tihotapskega blaga; del so ga dobili za nagrado

ovaduhi. Po izoblikovanju centralizirane uradniške države se je tihotapstvo ohranilo zaradi

izogibanja plačevanju carine na državni meji. Zajelo je zlasti blago, pri katerem je imela

monopol država, tobak, sol, alkoholne pijače, ali blago, ki ga je bilo prepovedano uvažati. V

sodobnem svetu se je tihotapstvo razvilo v obsežno nedovoljeno trgovino z orožjem, mamili,

dragocenostmi in drugim blagom«. (Trobič 2005, 158 po Enciklopedija Slovenije 1999, 252)

Tihotapstvo, kontrabant (iz it. contrabbando, tihotapstvo) šverc (nem. schwarzen, tihotapiti),

skrivno in kaznivo prenašanje dobrin prek državne ali drugih teritorialnih meja oz. mimo

mitnic in carinskih postaj, da bi se izognili prepovedanim dajatvam. Tihotapstvo nastaja zlasti

zaradi teritorialnih razlik v vrsti, ceni in dostopnosti blaga oz. zaradi monopolnih trgovskih

pravic in omogoča dober zaslužek. S stališča oblasti je to prekršek ali zločin; ljudje ga

marsikdaj odobravajo ali štejejo za junaštvo. Vrste tihotapskega blaga so številne, po obdobjih

različne. Drobno osebno trgovanje se je razvilo z naraščanjem potovanj od sredine 19. stoletja.

To je bila marsikdaj stranska dejavnost tovornikov, furmanov, zdaj mornarjev, železničarjev,

tovornjakarjev, sprevodnikov in letalskih uslužbencev. Družbeni red po drugi svetovni vojni je

uvedel številne prepovedi in strog nadzor nad vsem, kar je prehajalo državno mejo; zaradi tega

je velika večina potnikov tihotapila na drobno. Od začetka 90. let 20. stoletja je obsežnejše

tihotapljenje orožja, mamil (pogosto v povezavi z avtoprevozništvom) in celo ljudi«. (Trobič

2005, 158 po Slovenski etnološki atlas, 2004, 630)

O tem ali obstaja razlika med izrazom kontrabant in izrazom tihotapstvo Trobič (2005) navaja

naslednje podatke:

Opredelitvi v obeh primerih ne omenjata kontrabanta kot drugačnega oziroma milejšega

nedovoljenega trgovanja, ampak samo tihotapstvo, ki ga najdemo v vseh oblikah – od kmečke

trgovine, kontrabanta soli in nedovoljene trgovine z orožjem. Informatorji na terenih, kjer so to

doživljali in pri tem sodelovali, zadeve jemljejo večplastno in ločijo med kontrabantom in

7

tihotapstvom. To je bilo značilno za vsa tista mejna področja, kjer se je taka menjava dobrin

izplačala, ne glede na zgodovinske, politične ali kakšne druge momente. (Trobič 2005, 159)

Po ugotovitvah avtorja Trobiča lahko zaključimo, da ljudje, ki so se ukvarjali s kontrabantom,

ločijo med izrazoma tihotapstvo in kontrabant, ostali pa ta dva izraza enačijo oziroma

uporabljajo en ali drugi izraz za nedovoljen prenos blaga preko državne meje.

Če se vprašamo, kaj je tihotapstvo pravzaprav bilo, si lahko pomagamo z odgovorom, ki nam

ga je podal Premk (2001), ko je zapisal, da je tihotapstvo nova »ilegalna gospodarska

dejavnost«, ki jo je prinesla meja in po kateri je tudi zaslovela (Premk 2001, 18).

Sama sem v magistrskem delu uporabljala oba izraza in sicer izraz kontrabant za prvi del

magistrskega dela, izraz tihotapstvo pa za drugi del magistrskega dela, kateri se nanaša na čas

po drugi svetovni vojni. Oba izraza pa sta mi enakovredna. Moji pričevalci so za čas po drugi

svetovni vojni uporabljali izraz »šverc«, v literaturi pa sem zasledila, da se izraz kontrabant v

večini primerov nanaša na nedovoljen prenos blaga preko državne meje v času med obema

svetovnima vojnama, izraz tihotapstvo pa za obdobje po drugi svetovni vojni.

3 KONTRABANT MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA

3.1 Rapalska meja

Prva svetovna vojna in novo razmerje moči v mednarodni politiki, ki se je vzpostavilo po

njem, je na obravnavano ozemlje vplivalo negativno. Italija je ob začetku prve svetovne vojne

razglasila nevtralnost, nato pa svoji formalni zaveznici Nemčijo in Avstro-Ogrsko izsiljevala.

Za vstop v vojno je v zameno zahtevala nekatera avstro-ogrska ozemlja. Antantne sile so ji

ponudile več (Repe 2007, 37) in tako se je njim pridružila 26. aprila 1915 ter podpisala

Londonski pakt. Italijanski ministrski svet je 1. maja 1915 sklenil, da se Italija odpove

članstvu v trojni zvezi z Nemčijo in Avstro-Ogrsko. Po Londonskem paktu oziroma

sporazumu naj bi Italija v primeru zmage antantnih sil dobila Tirolsko do Brennerja, Trst,

Goriško, Gradiško in Trbiško kotlino, del tedanje Kranjske (po črti Triglav-Snežnik-Jadransko

orje), Istro do Voloske, otoke Cres in Lošinj z bližnjimi otoki, severno Dalmacijo do Ploč z

vsemi pomembnejšimi otoki, Saseno, Valono, otoke Dodekaneze ob maloazijski obali (ki jih

je sicer že zasedla od leta 1911) in ustrezen delež pri morebitnih ozemeljskih pridobitvah v

8

Mali Aziji in Afriki (povečanje italijanskih kolonij, turškega ozemlja) (Nečak in Repe, 2005,

103). 8. januarja 1918 je Woodrow Wilson, tedanji ameriški predsednik predstavil svojih 14

točk v poslanici ameriškemu kongresu, ki so predvidevale odprte mirovne pogodbe brez tajnih

dodatkov, svobodno plovbo po morjih zunaj teritorialnih meja, odpravo gospodarskih zapor,

omejeno oborožitev držav, nepristransko ureditev kolonialnih vprašanj, popravke italijanskih

meja po jasno razpoznavnih nacionalnih mejah, pravico avstro-ogrskim narodom do

avtonomnega razvoja in ustanovitev mednarodne združbe narodov, ki naj bi skrbela za

politično neodvisnost in ozemeljsko nedotakljivost velikih in malih držav (Repe 2007, 56).

Stvarnost je postala t. i. versajska Evropa, katere temelje so bili postavili na pariški mirovni

konferenci. Mnogi narodi so versajski mir sprejeli z razočaranjem, ker ni izpolnil obljub o

samoodločbi narodov ali le deloma. Poleg sklenitve miru z Nemčijo je bila glavna naloga

mirovne konference določitev meja (Nečak in Repe 2005, 231). Zaradi zapletenosti in dolžine

jugoslovansko-italijanske meje je reševanje potekalo po etapah. Jugoslovanska delegacija je

vztrajala pri stari avstro-ogrski meji proti Italiji, ki se je v glavnem pokrivala z etnično mejo ()

od 0 do 35 kilometrov zahodno od Soče). Pri taki rešitvi bi bila Trst in Gorica jugoslovanska.

Za Trst pa je bila možna tudi kombinacija, da bi dobil status svobodnega mesta, a sta se tako

Velika Britanija kot Francija zavzemali za to, da pripade Italiji. Američani so predlagali

vmesno rešitev, t. i. Wilsonovo črto: Karavanke-Učka-Raša-morje, ker so bili mnenja, da se v

Trstu, Primorski, Istri in Gorici, ne more upoštevati ne etnografske ne londonske meje. A

predlog je propadel, in o meji naj bi se dogovorili obe državi sami, kar se je tudi zgodilo, 12.

novembra 1920 v Rapallu (Nečak in Repe 2005, 246).

Na podlagi sporazuma, sklenjenega med tedanjo Kraljevino SHS in Italijo v Rapallu 12.

novembra 1920, je Italija v zadovoljila svoje teritorialne aspiracije nasproti vzhodu, ki jih je

dala vnesti v Londonski pakt iz leta 1915 kot pogoj in plačilo za svoj vstop v vojno na strani

Velike Britanije, Francije in tedanje carske Rusije. (Čermelj 1965, 11)

Medtem ko je bila Jugoslavija osamljena, saj se je njen glavni zaščitnik predsednik ZDA

umaknil s prizorišča, je imela Italija odločilne prednosti, ki so ji olajšale uresničitev njenih

zahtev. S tem ko je priznala Albaniji status iz leta 1913, je pridobila v mednarodni javnosti

velik ugled ter dobila podporo Francije in Anglije. Poleg tega je bilo zahtevano ozemlje že

dve leti zasedeno z italijanskimi četami, kar je v določenem smislu pomenilo izvršeno dejanje.

Italijanski zunanji minister Carlo Sforza je zahteval mejo na Snežniku, čeprav je na tem

predelu presegla črto londonske pogodbe in je bil pri tem nepopustljiv. Potem ko sta se

9

Anglija in Francija uradno postavili na stran italijanskih zahtev in pritiskali na beograjsko

vlado, obenem pa je predsednik ZDA Woodrow Wilson izgubil na volitvah, je 10. novembra

1920 jugoslovanska delegacija popustila. Tako je bila 12. novembra podpisana pogodba, s

katero je Italija dobila vse, kar je zahtevala. Za Jugoslavijo so pogodbo podpisali Milenko

Vesnić, Ante Trumbić in Kosta Stojanović, za Italijo pa Giovanni Giolitti, Carlo Sforza in

Ivanoe Bonomi (Kacin-Wohinz 1972, 374).

Kraljevini Italiji je po pogodbi pripadla celotna dotedanja Goriško-Gradiščanska s površino

291.697 ha in z 260.749 prebivalci po zadnjem avstrijskem štetju iz leta 1910 (oziroma z

253.670 prebivalci po prvem italijanskem štetju iz leta 1921), mesto Trst in okolica s 9589 ha

in z 229.510 (oziroma 238.655) prebivalci, Istra (brez dela občine Kastav in otoka Krka, ki sta

pripadla Jugoslaviji) z 443.693 ha in s 371.470 (oziroma 339.037) prebivalci, politični okraj

Postojna iz dežele Kranjske, sodni okraj Idrija iz političnega okraja Logatec (brez občine Žiri)

in manjši deli občin Grčarevec, Planina ter Logatec s 127.350 ha in 57.325 (57.414)

prebivalci. S Senžermensko mirovno pogodbo z Avstrijo 10. septembra 1919 se je Italiji

priključila Kanalska dolina iz Koroške (politični okraj Trbiž in del občine Podklošter),

povečana z občino Bela peč, in del občine Rateče iz radovljiškega okraja na Kranjskem s

3643 ha in z 8992 (oziroma 8224) prebivalci (Čermelj 1965, 11).

Meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, imenovana rapalska meja, je potekala po

razvodju med Črnim in Jadranskim morjem: Vršič, Lepena, Bogatin, Porezen, Godovič,

Hrušica, Planina, Javorniki, Snežnik, Reka, Kvarner. (Čuček 2005, 771 po Mlakar 1996)

K zgornjemu zapisu je potrebno pripomniti, da trditev, ki pravi, da je rapalska meja potekala

po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem ne drži popolnoma. Namreč rapalska meja je

potekala po črti Peč, Jalovec, Triglav, Možic, Porezen, Črni vrh nad Cerknim, Bevkov vrh,

Hotedršica, Planina, Javorniki nad Cerknico, Bička gora, Snežnik, Kastav, vzhodno od

Matuljev in se vzhodno od Reke spustila do morja. V zgornjem delu, torej v Julijskih Alpah,

je dejansko potekala po razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem, medtem ko pa v

spodnjem delu to pravilo ni veljalo, saj je Italija dobila celotno postojnsko območje in je tako

z vojaško zasedbo in z rapalsko pogodbo dobila na današnjem ozemlju Republike Slovenije

več, kot ji je bilo obljubljeno v Londonu, kar se tiče obljubljenega ozemlja v celoti, pa manj,

saj bi po Londonskem sporazumu morala dobiti tudi celo Dalmacijo, a je dobila le Zadar, ter

otoka Lastovo in Palagružo (Naglič 2006).

10

Meje skozi zgodovino niso predstavljale zgolj ovire ampak tudi priložnosti. V. Rožac–

Darovec je zapisala:

Meja je vseskozi ponujala plodna tla za razvoj tihotapstva in predstavljala pomemben vir

preživetja, zato o tihotapstvu v Istri govorimo kot o fenomenu dolgega trajanja. Tako kot so

npr. v Franciji tihotapili sol, v Angliji čaj, v Furlaniji tobak, v Posočju živino itd., so v Istri

skozi zgodovino tihotapili sol, olje, vino, soljene ribe, živino in razno drugo blago na drobno,

da so si lahko zagotovili preživetje in bili hkrati kos davkom in dajatvam. (Rožac–Darovec

2006, 59)

Podoben fenomen se je razvil tudi drugod ob novi meji. Po prvi svetovni vojni, ko je

Notranjsko presekala jugoslovansko-italijanska meja, ki je tekla jugozahodno od Cerkniškega

polja in Loške doline, in sicer:

Prek Javornikov in Snežnika je stekla rapalska meja, ki je med drugim razdelila slovensko

narodno telo med dve državi. Območje Zgornje Pivke in presihajočih jezer je pripadlo

Kraljevini Italiji in tako postalo mejno ozemlje, na katerem se je v zelo kratkem času

skoncentriralo veliko število italijanskih vojakov. Da bi zavarovala mejo pred Jugoslavijo, je

Italija pričela z gradnjo Alpskega zidu in ostale vojaške strukture. To ozemlje je med obema

vojnama zaznamoval fašizem, ki ga je spremljajo potujčevanje, nasilje nad domačini in

ilegalno prehajanje v Jugoslavijo. Gospodarska kriza pa je povzročila množično izseljevanje v

tujino in prepovedan način trgovanja – kontrabant. (Čuček 2005, 770 po Čuček 2004)

Javorniki in velik del Snežnika so pripadli Italiji, zato je večina krajev na jugoslovanski strani

imela gozdno posest v Italiji. Jugoslovanske oblasti so dvolastnikom izdajale prepustnice, s

katerimi jim je bil omogočen prehod meje na več manjših prehodih zunaj obeh glavnih mejnih

prehodov v Planini in Hotedršici (Gabrovec 1999).

Trobič (2005) meni, da so tihotapci svoje posle najlažje sklenili na meji med Italijo in

Jugoslavijo. Navaja, da je bil prehod čez mejo lahek, saj je bilo v gostih gozdovih veliko stez

in skrivališč. 150 km dolgo mejo je stražilo le 900 financarjev in 20 častnikov. Od teh jih je

bila le tretjina v redni službi, tako da so prišle na 6 km po 3 straže. Po mnenju Italijanov je

bila meja slabo zavarovana, zato so tihotapci kar v trumah hodili čez mejo in v vrečah nosili

kavo, tobak in sladkor. Italijanski finančni minister je poročal, da od 20 tihotapcev straže

ulovijo le enega, 19 jih pobegne čez mejo, zaradi česar so želeli narediti mejo z železno

11

mrežo, kot so to storili Švicarji. Bila naj bi 4 metre visoka in dolga 150 km. To pa je bil zelo

drag projekt, za katerega se niso odločili, ampak so okrepili finančno stražo; najeli straže v

civilnih oblekah, stražarnice pa opremili s telefoni. Povečali so tudi kazni za tihotapce, s

čimer so želeli tihotapce pregnati z meje (Trobič 2005, 176).

Po koncu prve svetovne vojne se je marsikatero nedolžno otroško igranje končalo na grozen

način, in sicer z ločevanjem na dve strani. Tako Janez Jeram opisuje, kaj se je med ljudmi in

otroki dogajalo v tistem času:

Našo in sosedovo hišo sta ločili le majhna košenica in njiva. Na obronku te njive sva se s

sosedovim sinom igrala vojno. Kopala sva jarke, kot sva si jih po pripovedovanju

predstavljala. Pravkar se je končala prva svetovna vojna, ki je vtisnila svoj pečat tudi otrokom,

da so celo svoje igre prilagajali vojnemu vzdušju. Najino skupno igro pa je nekega dne

pretrgala višja sila ter naju tako skoraj za vedno ločila. Vsaj igrala se nisva skupaj nikoli več.

Sivega poznojesenskega dne je prispela večja skupina v sivozelene uniforme oblečenih

vojakov. Na lesenih drogovih so nosili velike zvitke bodeče žice. S sosedovim sinom sva bila

tako zatopljena v igro, da prišlekov niti opazila nisva, dokler niso začeli tik ob nama zabijati v

zemljo železen drog ter nanj pripenjati bodečo žico. Takrat ni bilo časa za razmišljanje.

Zbežala sva vsak na svojo stran ter pustila na mestu vse najine igrače. Sosedov sin je bežal

proti svojemu domu, ki je v tem trenutku ostal na jugoslovanski strani, jaz pa proti svojemu, ki

je bil od tega časa v Italiji. Prav takrat se je rojevala nova državna meja, ki je prekinila najino

igro in ločila tisoče Slovencev od njihove matične države, ki je šele nastajala. Bodeča žica je

ločevala njive in travnike in tako razdvajala sosede, prijatelje in znance. (Jeram 1969, 230)

Repe (2007) o tem, kje je potekal kontrabant, pravi tako:

Ko je bila določena rapalska meja, se je ob njej začelo donosno tihotapstvo ali trabant, kot so

ga imenovali. Dobro organizirane in oborožene skupine so čez mejo pretihotapile vsako noč,

včasih tudi podnevi, po več ton blaga (v Italijo tobak, kavo, čaj, moko, sladkor, ker je bilo vse

to v Jugoslaviji cenejše, in žganje, ker je bila žganjekuha v Italiji prepovedana; v Jugoslavijo

pa predvsem vino, riž in še nekatere izdelke). Skupaj s kontrabanti so čez mejo prehajali tudi

ljudje, ki so bežali pred fašizmom ali so tihotapili knjige, propagandni material, orožje za

TIGR ter druge slovenske in hrvaške organizacije, ki so se na različne načine upirale

italijanskemu fašizmu in poitalijančevanju. (Repe 2007, 123)

12

3.2 Gospodarske okoliščine, ki so spodbujale odločitev za tihotapljenje

Slovenski narod je v novo državno tvorbo na Balkanskem polotoku vstopil zelo nepripravljen.

Od slovenske vlade je pričakoval veliko, na koncu pa je bil razočaran. Karađorđevićeva

Jugoslavija je bila monarhija pod vodstvom stare srbske dinastije, mnogi srbski politiki so jo

razumeli kot razširjeno Srbijo. Ustava sprejeta 28. junija leta 1921 je določala strogo

centralizirano državo in velika kraljeva pooblastila. Do 6. januarja leta 1929 je živela v

parlamentarizmu. V ustavi iz leta 1931 je zapisano, da brez kraljevega soglasja v državi ni

mogoče storiti ničesar. Slovenska politika je bila razpeta med bojem za nacionalno identiteto

in avtonomijo slovenskega dela države. Ta čas je zaznamovala hitra industrializacija,

prevladovali so mali obrati z nekaj deset zaposlenimi, velikih tovarn je bilo malo. Velika

gospodarska kriza je ob prehodu v trideseta leta zajela tudi Jugoslavijo, zaposlenost je začela

padati. Kljub težavam zaradi unitaristične politike, so Slovenci vstop v novo južnoslovansko

državo ocenili kot velik narodno emancipacijski korak (Dolinar in sodelavci 2011, 162).

Iz naslednjega zapisa lahko vidimo, kakšno je bilo življenje ter gospodarstvo v Kraljevini

SHS in kasneje Jugoslaviji. Tako lahko razumemo, zakaj so se ljudje ukvarjali s

kontrabantom. Tudi Kraljevino SHS je po koncu prve svetovne vojne zajela gospodarska

kriza. Državna oblast se je odločila za prosto trgovino, delavski in srednji sloj pa je ceno

prehoda v novo državo plačal z veliko draginjo, nizkimi mezdami, minimalnim socialnim in

zdravstvenim skrbstvom, množično brezposelnostjo ter poenotenjem valute, saj so krone,

perperje in leve zamenjali v dinar (Repe 2007, 95–98).

Najpomembnejši gospodarski ukrepi v Jugoslaviji, kot pretežno kmetijski državi po prvi

svetovni vojni, sta bili agrarna reforma in odprava fevdalnih, polfevdalnih ter kolonatskih

odnosov. Reforma se je izvajala počasi, zemljiški maksimum se je stalno povečeval s 57 na

288 ha. Agrarno reformo je oblast izkoristila za brezplačno delitev zemlje vojnim

prostovoljcem in s tem za srbsko kolonizacijo v Vojvodini, Slavoniji, Makedoniji itd., pri

čemer je diskriminirala narodne manjšine. 77 odstotkov prebivalstva je v tridesetih letih

živelo od kmetijstva, zaradi nerazvite industrije je nezaposleno prebivalstvo životarilo. Od

industrije je živelo 10 odstotkov ljudi, te je bilo največ na severu in severozahodu države,

prevladovala pa so majhna industrijska in obrtna podjetja, topilnice in rudniki, v katerih je bil

prisoten tuji kapital. Prometne povezave med severom in jugom so bile slabe, menjave

ministrov zelo pogoste, vlada je najemala zunanja posojila, zapravljala denar iz reparacij,

neprestano zviševala davke. Gospodarsko najstabilnejše obdobje je bilo v letih 1925–1931, ko

13

je gospodarstvo napredovalo, državni proračun je bil uravnotežen, Narodna banka je bila

večinski lastnik borze, dinar pa je postal konvertibilen. V tem času je tudi tuji kapital začel

pritekati. A žal je v prvi polovici tridesetih let državo zajela huda gospodarska kriza in

številna podjetja so propadla, kmetijski pridelki pa so od leta 1929 povsem izgubili ceno.

Nezaposlenost je narasla, kmečki dolgovi pa ravno tako. Krizo je izkoristila Nemčija in

povečala svoj izvoz ter delež svojega kapitala v Jugoslaviji. Druga polovica tridesetih let je

proizvodnjo oživela, a je druga svetovna vojna ponovno vse uničila. V državi so si neprestano

nasprotovale srbska buržoazija, ki se je okoriščala s krediti, investicijami, državnimi podjetji,

vojnimi posojili, hrvaška, ki je skušala obvladovati finančni kapital, ter slovenska, ki je pridno

izrabljala velik jugoslovanski trg in poceni surovine za svojo predelovalno industrijo. Kljub

vsemu pa je ostala Jugoslavija precej agrarna država, 54 odstotkov njenega izvoza so namreč

sestavljali kmetijski pridelki, 14 odstotkov pa izvoz lesa (Repe 2007, 95–98).

Velika gospodarska kriza je prisilila malega človeka, da se je znašel po najboljših načinih in

tako se je razmahnil kontrabant. Pravijo, da človek začne plavati tedaj, ko mu voda seže do

grla, in tako so tudi ljudje začeli s tihotapstvom služiti za preživetje, saj razmere za življenje

niso bile idealne. Najhujši posledici velike gospodarske krize v letih 1929–1933 sta bili velika

in dolgotrajna brezposelnost ter splošno osiromašenje velikega dela prebivalstva. V Italiji je

leta 1929 število brezposelnih naraslo na 1 milijon, v Jugoslavij pa je leta 1933 število

brezposelnih znašalo 309.354 oseb. Industrijsko razvite države (npr. ZDA) so za

premagovanje brezposelnosti in gospodarsko oživitev ter za javna dela in podpiranje

brezposelnosti vložile velika finančna sredstva. Zgolj javna sredstva brez angažiranja privatne

podjetniške iniciative niso zadoščala. Investicije v javna dela niso prinašale želenih

gospodarskih učinkov, zmogljivost finančnih sredstev pa je bila omejena, zato je zagon

upadel. V Jugoslaviji je bilo leta 1932 v ta namen odobrenih 60 milijonov dinarjev kredita in

2 milijona dotacij, vsega skupaj 1 odstoten državnega proračuna (Kresal 1999, 77–95).

Pred krizo je bila cena dela približno enaka v evropskih industrijskih državah, kot so bile

Avstrija, Italija, Francija, Velika Britanija, Nizozemska, Belgija…v Jugoslaviji pa so bile urne

mezde za 2/3 manjše. Med krizo so se razlike v mezdah še povečale, predvsem v Italiji in

Avstriji pa so se mezde znižale. Mesečni zaslužek je bil odvisen tudi od dolžine delovnega

časa, ki ni bil povsod enak. Cena potrebne količine hrane in drugih nujnih življenjskih

potrebščin je zmanjševala delavski zaslužek. V Jugoslaviji so porabili za hrano več kot

tretjino mesečnega zaslužka, v Italiji pa skoraj polovico. Za lažje razumevanje nam je v

pomoč izračun ur za nakup osnovnih živil za leto 1934. Za 1 kilogram kruha je bilo v

14

Jugoslaviji in Italiji potrebno delati skoraj eno uro, v Avstriji dve, v Švici pa samo pol ure.

Krompir je bil najdražji v Italiji in Jugoslaviji, tudi svinjska mast ni bila poceni, meso je bilo

najdražje v Italiji. Sladkor je bil v tistih časih v Jugoslaviji in Italiji razkošje, ne pa del

vsakodnevne prehrane, ker je bil zelo drag, saj so za 2 kilograma morali odšteti celodnevni

zaslužek. V Jugoslaviji je bilo potrebno za 3 tone premoga delati 2 meseca, v Italiji pa 5

mesecev. So pa v Italiji rabili manj kurjave, v Jugoslaviji pa so raje uporabljali cenejša drva.

V Jugoslaviji je bil petrolej 7-krat dražji kot v Britaniji, Švici, Avstriji, za liter petroleja je bilo

potrebno delati 2 uri, v Italiji pa uro in četrt (Kresal 1999, 77–95).

Gospodarski zastoj, nazadovanje proizvodnje, dolgotrajna gospodarska depresija, poslabšanje

življenjskih razmer vsega prebivalstva, vse to je povzročilo veliko odpuščanje delavcev ter

njihovo dolgotrajno brezposelnost. Iz industrijsko nerazvitih predelov in s kmečkega

podeželja je bil precejšen pritisk nekvalificirane delovne sile v mesta in industrijska središča,

kar je še dodatno privedlo k povečanemu številu brezposelnih. Kar tretjina kmetij je bila

zadolženih, brezposelnost pa so skušali omiliti z javnimi deli. Gospodarstvo je postalo

odvisno od državnih intervencij. Omejeno je bilo devizno poslovanje, zaradi česar je začelo

primanjkovati deviznega blaga. Tečaj dinarja se je zmanjšal za 23 odstotkov; denar je obtičal

v nogavicah, v gospodarstvu pa ga je primanjkovalo, zato so bile v Jugoslaviji stvari cenejše

(Kresal 1999, 77–95). V nadaljevanju Kresal (1999) navaja, da je gospodarska kriza trajala 5

let, gospodarski zastoj pa je povzročil zmanjšanje zunanje in notranje trgovine, zlom denarnih

zavodov, zadolženost, nesposobnost vračanja dolgov. To je imelo za posledico upad

proizvodnje, propad trgovskih, obrtnih in industrijskih podjetij, obubožanje kmečkega

prebivalstva. Trgovina se je zmanjšala za tretjino, še bolj pa je bila prizadeta zunanja trgovina,

ki je bila omejena z uvajanjem uvoznih in izvoznih kontingentov. Plačilni promet z devizami

je zamenjal klirinški, ki je oviral svoboden razmah uvoza in izvoza. Glavni izvozni artikli so

bili gradbeni les, baker, cement, pšenica, koruza, sveže meso, živina in lesni izdelki (Kresal

1999, 77–95).

Gospodarstvo, v katerega je zarezala že prva svetovna vojna, je spremenila tudi italijanska

zasedba Primorske in Notranjske. Z mejo so bile postavljene nove meje gospodarske

dejavnosti. V primerjavi z drugimi italijanskimi pokrajinami so bili že zaradi vojne v slabšem

in podrejenem položaju glede na druge pokrajine v Italiji. Avtor navaja tri dejavnike, ki so v

času med obema svetovnima vojnama vplivali na gospodarski razvoj Primorske in

Notranjske. Ti so bili: strateški položaj ozemlja, načrtna italijanska kolonizacija ter meja in

mejne povezave. V letih 1918 in 1941 so velik del jugoslovanskega blaga izvažali v Italijo po

15

prometnih poteh postojnskega okraja, ki so predstavljale povezavo z industrijo v severni Italiji

(Prinčič 2009, 171).

Na delu, ki ga je zasedla italijanska vojska, in ki je bilo z Rapalsko pogodbo priključeno

Italiji, se je začelo negotovo obdobje. Po razpadu habsburške monarhije je bilo ozemlje

poznejše Julijske krajine izločeno iz gospodarske celote. Postavljene so bile nove politične

meje in nove meje gospodarske dejavnosti; odprla se je nova pot proti JZ, stara pot proti S pa

se je zaprla. Za območje, v katerem je temelj gospodarske dejavnosti predstavljalo kmetijstvo,

je bil premik gospodarskega težišča slaba rešitev. S privilegiranega položaja glede kmetijske

pridelave (sadje, zgodnja zelenjava, vino, krompir) in obmorskega turizma (prej je bila

najjužnejša pokrajina Avstro-Ogrske) je prišla v podrejen položaj, v primerjavi z drugimi

pokrajinami v Italiji. Njeno kmetijstvo je postalo nekonkurenčno, omejeno na prodajo na

domačem trgu ter na zniževanje cen kmetijskim pridelkom. Podoben udarec je doživela tudi

industrija, ki je bilo odrezana od dotedanjih tržišč, ter imela malo možnosti za obstoj ob

konkurenčnim italijanskim tovarnam. Druga okoliščina, ki je vplivala na gospodarski razvoj

Julijske krajine, je bila gospodarska politika italijanske vlade, saj ta ni hotela upoštevati

potreb in značilnosti priključenega ozemlja, zlasti dejstva, da se je njegova prej prednostna

lega glede na gospodarsko organiziranost nenadoma spremenila v neugodno. Ta si je

prizadevala v čim večji meri izkoristiti gospodarske danosti ter sistematično oslabiti

gospodarsko moč slovenskega prebivalstva. Pri sprejemanju ekonomskih pa tudi drugih

ukrepov, je prednost nudila načrtnemu ustvarjanju pogojev za celotno izkoriščanje

gospodarskih danosti, pri čemer je na priključenem območju postavila v ospredje politični

interes, njegov namen pa je bilo raznarodovanje, ki je vključeval sistematično slabitev

gospodarske moči slovenskega prebivalstva. Vlada v Rimu je najprej omejila zamenjavo

denarja le na krone, ki so se nahajale v Julijski krajini, izključila pa ves denar, ki je ostal

onstran črte premirja. Na ta način je oslabila ali celo uničila slovenske denarne ustanove, saj

je večina slovenskih denarnih zadrug, ki so v preteklosti omogočale preživetje slovenskim

prebivalcem, imele naložen denar v Ljubljani ali Celju. Vlada je tudi zavlačevala z

izplačevanjem vojne odškodnine in vojnega posojila, oškodovance pa je prizadela tudi s tem,

da je obnovo prizadetih objektov zaupala privatnim italijanskim družbam, ki so gledale le na

svoj dobiček. Vlada je zagrenila življenje ljudem v Julijski krajini tudi z omejitvami

lastninske pravice na italijanski vzhodni meji. Posestniki so lahko krčili gozd, sadili drevje,

gradili ali porušili poslopja le z odobritvijo pristojnih vojaških oblasti. Vpeljala je tudi nove

davke in nov način njihove izterjave, ki je bila sicer v domeni zaupnikov, a so ti delovali

16

brezobzirno. Res je, da je italijanska vlada na različne načine skušala olajšati slabo

gospodarsko stanje kmečkega prebivalstva, ki je predstavljalo steber države. Tako je

podeljevala agrarne kredite, ustanovila nekaj posebnih agrarnih ustanov, katerih naloga je

bila, da pomagajo povečati kmetijsko pridelavo, a vsi ti načini niso bili namenjeni kmetom na

priključenih ozemljih, torej slovenskim in hrvaškim kmetom, saj je tu država izvajala načrt

raznarodovanja, z zaseganjem slovenske zemlje, in kolonizacijo, z naseljevanjem italijanskih

družin. To nalogo so izvajali italijanski denarni zavodi, saj so bila posojila z visokimi

obrestmi dolgoročna in so velikokrat presegla vrednost kmetovega posestva. Nezadostna

zemljiška renta ob majhni posesti, ekstenziven način obdelovanja zemlje in zaostala

živinoreja so dolžnikom preprečili, da bi lahko pravočasno vrnili posojilo. Posojilna politika

je pognala na dražbo posestva, ki so jih nato kupili italijanski kreditni zavodi. Tako je

posojilna politika postala odlično sredstvo politike načrtne kolonizacije Slovenskega Primorja

in Istre, s katero bi večja mesta ob italijansko-jugoslovanski meji dobila italijanski etnični

značaj. S prihodom fašistov na oblast se je razlaščanje slovenskega gospodarstva še

poslabšalo. Italijanski naložbeni interesi na priključenih območjih so bili usmerjeni na razvoj

cestnega omrežja, na utrdbena dela na meji ter na razvoj posameznih industrijskih panog.

Vložena sredstva v netipično industrijo (industrija, ki nima surovin doma, najde pa poceni

delovno silo), so bila velika, niso pa pripomogla k večjemu zaposlovanju slovenskega

prebivalstva. Ko je Italija zasedla Primorsko, so številne jeklarne ugasnile, pomen Trsta se je

zmanjševal. S prihodom fašistov, pa so ga industrializirali in razvili v industrijsko bazo. Italiji

je postal pomemben tudi rudnik živega srebra v Idriji, druga podjetja, kot so cementarne,

opekarne, kamnolomi pa so ali propadli ali pa zmanjšali obseg poslovanja (Prinčič 2009, 172–

175). Od industrijskih panog je bila najpomembnejša lesna industrija, sledile so še industrija

gradbenega materiala (opekarne, kamnolomi, apnenice), industrija predelave rib,

ladjedelništva, ribolova in solinarstva, ki so bile osredotočene na obalni pas, ki je bil tudi

industrijsko najrazvitejši predel Primorske. Prebivalstvo je živelo od prodaje kmetijskih

pridelkov v industrijska središča, od zaposlitve v teh središčih, pa tudi obrt in industrija sta

bili usmerjeni tja (Zagradnik 1999, 155–171). Tudi lesna industrija je nazadovala, slabe letine,

nekonkurenčne cene kmečkih izdelkov in visoki davki so prisilili ljudi na izseljevanje (Prinčič

2009 , 172–175).

17

3.3 Tihotapstvo kot način preživetja ali izkoriščanje možnosti preživetja

Večina avtorjev, ki želi prikazati tihotapstvo med obema vojnama, tega povezuje s težkimi

gospodarskimi okoliščinami na obeh straneh meje, ki se v celotnem medvojnem času zaradi

različnih okoliščin niso bistveno izboljšale. Čuček (2005) opozarja tako:

Gospodarstvo je doživljalo krizo, saj je območje, ki je prišlo pod Italijo, pretrgalo nekdanje

stike s Kranjsko, Trst pa kot sekundarno pristanišče ni več služilo enako kot prej. Revščino so

nekateri premagovali s sezonskim delom v Trstu, drugi so se znašli po svoje in začeli tihotapiti

blago prek meje z Jugoslavijo. (…) Organizacija je bila brezhibna. Vanjo so bili vpleteni

moški in ženske, gozdarji, ki so najbolj poznali gibanje obmejnih straž, podkupljeni

»financarji« in skoraj ves nižji uradniški aparat. (Čuček 2005, 772 po Fatur 1975)

Drugi avtorji poleg gospodarskih okoliščin opozarjajo tudi na okoljske razmere in slabe

kmetijske tehnike. Trobič opozarja zlasti na nerodovitno zemljo na Krasu in v Istri, pa tudi v

zaledju Reke,1 ki ni omogočala lahkega preživetja, zato je bil kontrabant dejavnost, ki je

omogočala mnogim drznim možem in ženam preživetje (Trobič 2005, 159, 201).

V. Rožac–Darovec (2006) pa poleg omenjenih dejavnikov opozori še na iskanje dopolnilnih

virov preživetja družin, ki je fenomen dolgega trajanja in ki izhaja tako okoljskih dejavnikov

(nerodovitne zemlje in slabih kmetijskih tehnik) kot gospodarskih okoliščin:

Tihotapljenje je bil fenomen dolgega trajanja, ki se je razvil zaradi iskanja dopolnilnih virov

preživetja ali izboljšanja življenja brez da bi človek živel na eksistenčnem minimumu in je

posledica različnih dejavnikov, kot so skromne obdelovalne površine, restriktivna davčna

politika vsakokratnih oblastnikov in vsesplošna revščina ter nenazadnje spreminjajoče se

državne in administrativne meje (Rožac–Darovec, 2006, 58). Območje so namreč pestili

nezaposlenost, razdrobljena posest in zaostalost kot posledice vsesplošne gospodarske krize.

Istra je poleg tega zamujala v modernizaciji in industrializaciji in je kot taka predstavljala

zgolj zaostalo zaledje hitro razvijajočega se Trsta. (Rožac–Darovec 2006, 59)

Avtorica nam pojasnjuje, zakaj so se ljudje ukvarjali s kontrabantom, pri tem pa moramo

omeniti, da je Istra vse do leta 1947 spadala pod Italijo, med mestom Trst in podeželjem pa je

1 Tihotapski predel je predstavljal tudi več kilometrski pas med Reko, Sušakom in Kastavom Tu naj bi bilo

tihotapstvo najbolj razvito, saj je območje 1925 presekala nenaravna meja, zato so bile posamezne vasice razdeljene na dve državi. (Trobič 2005, 201).

18

bil uveden nadzor trgovine. V Istri se je v prvi polovici 20. stoletja tihotapilo skoraj vse,

živina ali meso, olje, vino, tobak, kava, sol, sladkor itd.

Nekateri avtorji ob spodbudah za razmah tihotapljenja posebej opozorijo, da ilegalna trgovina

navkljub njenemu razmahu ni bila dobičkonosna, a so mnenja o tem med raziskovalci

različna. Ozebek (2014) v svojem intervjuju s kustosinjo v Mestnem muzeju Idrija, gospo

Marijo Terpin Mlinar, navaja, da tihotapljenje nikoli ni bilo namenjeno temu, da bi ljudje

obogateli, temveč zgolj njihovemu preživetju (Ozebek 2014). Po drugi strani, zlasti za

tihotapljenje konj Trobič trdi, da so tihotapci poslom zaslužili lepe denarje in marsikdo si je z

njimi lahko popravil hlev, postavil hišo, kupil kos zemlje ali kakšno glavo živine več, nekateri

pa so vse zapili (Trobič 2005, 175). Poleg tega pa opozarja na moralni propad posameznikov,

ki ga je najti tako v virih kot pri pričevalcih; tihotapstvo naj bi mnoge zasvojilo in celo

uničilo. Poleg smrtnih žrtev kot posledice ubojev ob varovanju meje, je bil med tihotapci

posebej razširjen alkoholizem. Posamezni avtorji pa opozarjajo tudi na drugačen moralen

propad, predvsem na predrugačen odnos do dela:

Poslovanje je cvetelo do vojne. Vseeno pa ljudje pridobljenega dobička od kontrabanta niso

znali dobro unovčiti in so se odvadili trdega dela. V poznih tridesetih letih, v času abesinske in

španske državljanske vojne, je tihotapstvo s konji doseglo višek in se je razvilo v skoraj

zakonito trgovino. Po pripovedovanju je bilo v eni noči skozi Jurjevo dolino na skrivaj

pretihotapljenih devetdeset konj. Pri tem so sodelovali tudi financarji, ki so celo pomagali

odvračati pozornost fašistov. Prekupčevanje je Italiji pomagalo prebroditi in obiti gospodarsko

osamitev, ki ji jo je namenilo Društvo narodov. (Čuček 2005, 772, 773 po Fatur 1975)

3.4. Družbene skupine, iz katerih so izhajali tihotapci

Izhajajoč iz vzrokov in spodbud za tihotapljenje tako v zgodovinskih delih pogosto najdemo

trditve, da tihotapce in kontrabantarje najdemo v vsaki pokrajini, mestu, vasi ali zaselku. Tudi

socialne razlike pri tem niso bile ovira, saj so kontrabantali in tihotapili vsi - od premožnejših

slojev, posestnikov, do revnih delavskih družin. Izjema niso bili niti uradniki, bankirji,

žandarji, cariniki in mnogi drugi. Tihotapili so stari, mladi, ženske, možje, otroci (Trobič

2005, 196). Po nastanku rapalske meje so se s tihotapstvom in kontrabantom ukvarjali

praktično vsi. Velikokrat so bili to posamezniki iz socialno šibkih družin, ki so čez mejo nosili

moko, suho meso, svinjino in zaslužili zaradi razlik v ceni (Trobič 2005, 175). Tihotapile so

zelo pisane skupine - od najmlajših do najstarejših, posamezniki, včasih po trije, včasih po pet

19

ali celo po 50 skupaj (Trobič 2005, 170). Podobno meni tudi V. Rožac–Darovec (2006):

Tihotapili so skoraj vsi, ne le razbojniške skupine, temveč tudi posamezniki, skupine kmetov,

meščanov, družine in cele vasi. Tihotapstvo je bilo tako razširjeno in tako intenzivno, po drugi

strani pa tako dobro organizirano, da je bilo kljub razširjenosti relativno malo tistih, ki so jih

ujeli karabinjerji in guardiafinanca. (Rožac–Darovec 2006, 59 po Dukovski 1997, 139)

V. Rožac–Darovec (2006) opozarja, da so historični viri o tihotapskih dejavnostih skromni,

tisti, ki obstajajo, pa govorijo predvsem o moških kot glavnih akterjih tihotapljenja, čeprav so

pri tem sodelovale tako ženske kot otroci. Te podatke navaja avtorica Darovec tako:

Čeprav nam arhivski viri govorijo predvsem o moški tihotapski dejavnosti, lahko zlasti s

pomočjo ustnih virov ugotovimo, da so se s tihotapstvom ukvarjale tudi ženske. O ženskem

tihotapstvu sicer obstajajo le drobne dokumentarne sledi in doslej je bil pojav bolj predmet

literarnih predelav kot pa resnih zgodovinopisnih osvetlitev. (Rožac–Darovec 2006, 58)

V Istri so tihotapile prodajalke kruha, jajc in mleka, tu pa jih omenjam zato, ker nam služijo

kot še en dokaz, da se s tihotapstvom niso ukvarjali samo moški (Rožac–Darovec 2006, 58).

Pavšič (1999) pa v nasprotju trdi, da so kontrabant najbolj množično izvajale ravno ženske in

mladostniki. Ženske in otroci, zlasti mladoletni fantje in dekleta, so v poletnem času v dvoje,

troje, včasih pa v trumah oblegali obmejne gozdove in po bolj ali manj skrivnih poteh

prihajali do trgovin (Pavšič 1999, 14). Vmes so bili večkrat tudi otroci, ki so šli čez mejo le

zaradi radovednosti in brez izkaznic ter služili za oglednike, ki so tvegali samo to, da so jih

varuhi meje pretepli in poslali nazaj domov (Trobič 2005, 170).

V nadaljevanju Trobič (2005) navaja, da so ravno dekleta in žene hodile po megli in dežju,

tudi do 7 ur, da so zaslužile 15 ali 20 dinarjev od mesa, jaja, mleka ali cikorije, da so si lahko

z zasluženim denarjem kupile svilo v Postojni. Veliko jih je bilo takih, ki jih je mamil denar.

Tvegale so izgubo zaslužka petih poti, če so jim samo enkrat zasegli blago. Na zunaj so nosili

vsi isto - nepomembne stvari, ki jih je dopuščal zakon. Pri večini pa so se pod tem skrivale

cigarete, kava in vse, kar je bilo na drugi strani dražje in zanič. Tako na eni kot na drugi strani

so vsi kadili jugoslovanski tobak - od vojakov do čuvajev italijanskih mejnikov. Ljudje, ki so

ga prenašali, pa so tvegali najmanj to, da so jim Italijani pobrali vse - od izkaznice do denarja

in cigaret. Ljudje, ki so hodili skupaj, večinoma niso bili prijatelji, ampak jih je skupaj držal

20

občutek zanesljivosti, ki izvira iz skupnosti in koristi, če bi jih lovili financarji, saj je bilo v

množici lažje pobegniti. Mimo jugoslovanskih straž ni bilo težko priti. Po navadi so

pregledovali samo izkaznice ali pa še teh ne. Če se jim je kdo zdel sumljiv, so pregledali

tovore. Nevarne stvari so nosila dekleta, ki so računala na erotično prevaro, saj so šla lažje

mimo straž, ker so hitro pritegnila njihovo pozornost. Ko skupina prečkala mejo ponoči,

navadno ni bilo nevarnosti, da bi jo kdo ustavil, razen če so jo zaznali psi, ki so jih imele vse

italijanske straže. Tudi podnevi so stražarje velikokrat obšli, saj se skupine ni dalo

pregledovati, še posebej če so bili to ljudje, ki so večkrat prečkali mejo in so bili nanje

navajeni. Če so jih ustavili, se je zgodilo dvoje: ali so se tihotapci ustavili, počakali na pregled

in nato šli naprej ali pa so zbežali, se skrili in iskali nove poti za prehod čez mejo (Trobič

2005, 170). Čuček (2005) pa opozori na določene poklicne skupine - gozdarje, ki so najbolje

poznali gibanje obmejnih straž, podkupljeni financarji ter skoraj ves nižji uradniški aparat

(Čuček 2005, 772 po Fatur 1975).

Nekateri od raziskovalcev so predstavili posamezne življenjske usode tihotapcev in njihove

taktike tihotapljenja. Fonda (2009) nam na primeru dveh žensk predstavi, kako je nastala

trgovina s prepovedanim blagom; kako se je razcvetela in utonila v pozabo. Ena od akterk je

odprla trgovino leta 1918 v svoji hiši na jugoslovanski strani meje v Koprivniku. Leta 1930 je

nastopila gospodarska kriza. V Italiji je bilo hudo pomanjkanje hrane, odprli pa so mejo med

Italijo in Jugoslavijo. Ta meja je bila prosto prehodna samo iz italijanske smeri. Tisti, ki so

živeli na jugoslovanski strani, pa so za prestop meje potrebovali prepustnice. Blago, ki ni

sodilo v nujne prehrambne izdelke, je bilo podvrženo carini in ga je bilo prepovedano

prenašati čez mejo. Tako se je razvil kontrabant, kateremu se ni mogla upreti niti glavna

akterka v članku Malka Kacin, saj ji je prinašal dober zaslužek (Fonda 2009, 18–20).

O tihotapcih iz Goriških Brd oziroma Bricih nam ponuja nekaj informacij tudi Jeram (1969),

ki pravi:

Prvi tihotapci, nasledniki Martina Krpana, ki so se pojavili na novi meji, so bili Brici. Ti so bili

tihotapstva vajeni že izpred vojne, saj je tekla avstro-ogrska meja z Italijo v neposredni bližini

Goriških Brd. Prihajali so v temnih nočeh v skupinah po 10 do 15, pripravljeni na vse, tudi na

boj. Italijanski stražniki so se jih bali, zato so jih rajši pustili pri miru. Kmalu pa so tudi

domačini »pogruntali«, da je tihotapstvo donosen posel. Tega so se potem tako privadili, da se

jim je zdelo neobhodno potrebno, čeprav domačini ob meji niso nikdar postali posebni mojstri

tihotapstva; preveč so bili na očeh obmejnih stražnikov. Več so prinašali čez mejo za lastne

21

potrebe kot za preprodajo. Mejo pa so ilegalno prestopali konji in druga živina. (Jeram 1969,

232)

3.5 Načini tihotapljenja

Kontrabant je bil dejavnost, ki se ni zgodila kar čez noč. Posamezniki se niso kar spomnili, da

bi lahko čez eno uro odšli preprodati blago. Potrebne so bile veze in poznanstva, da so lahko

prišli do prepovedanega blaga. Bil pa je potreben tudi pogum. Ko je posameznik v svoji glavi

razmislil, v kakšno dejanje se zapleta s tem, ko bo prenesel preko državne meje določeno

količino prepovedanega blaga; na kakšne težave lahko naleti in kakšne so lahko posledice, če

mu dejanje ne uspe, se je začel kontrabant. Veliko jih je bilo takšnih, ki niso bili pogumni in

so se kontrabantu izogibali. Bili pa so tudi takšni, ki so jih izkušeni kontrabantarji z lahkoto

prepričali na ta način, da so jim dopovedali, koliko zemlje ali drv bodo lahko kupili, s

pridobljenim denarjem.

V tem poglavju so opisani načini, na katere so kontrabantarji prenašali blago, vrste blaga, ki je

romalo preko meje in bilo prepovedano. Tu se nahajajo tudi podatki o tem, kje so

kontrabantarji to blago dobili. Nekaj podatkov je tudi o tem, kdaj so delo opravljali ter kakšne

težave in kazni so jih doletele na meji. V nadaljevanju je predstavljenih več tipov tihotapstva

in sicer kontrabant konj, kontrabant lesa, tihotapstvo saharina in kokaina, ter drugi.

Prvi način oziroma tip tihotapstva je kontrabant konj. Največji zaslužek je tihotapcem

prinašalo ravno tihotapljenje konj. Takšen tip tihotapstva je bil značilen za južni del rapalske

meje na Javornikih, ker je bil teren primernejši. Za razliko od drugih vrst tihotapljenja so

pogosto tihotapili v skupinah (Ozebek 2014). Par konj je v Jugoslaviji stal 4000 do 5000

dinarjev, v Italiji pa prav toliko lir. Razmerje med dinarjem in liro je bilo takrat 1 proti 2,3 do

3,5. Kmetje dvolastniki so velikokrat prodajali konje v Italiji kar z vprego vred in se mimo

graničarske stražnice vrnili peš. Včasih so se tihotapci čez mejo zapeljali z dvema konjema in

se vrnili z enim. Ukane so obmejni organi hitro spregledali, zato so začeli nadzorovati stalež

živine in jo označevati s posebnimi oznakami oziroma plombami, a so si tihotapci sproti

izmišljevali nove zvijače. Tako so na primer živini na ušesa natikali plombe iz moke nularice,

ki so bile podobne pravim. V tistem času je bila živahna tudi trgovina s konji iz Hrvaške.

Nekaj hrvaških konj je ostalo pri notranjskih kmetih, večino pa so prek Loža in skozi

snežniške gozdove usmerili proti Sežani na sejme ter naprej v Italijo. Prodajali so jih

italijanski vojski ali kmetom za vprego. Nemalokrat se je zgodilo, da so prodane konje ponoči

kontrabantarji ukradli in jih ponovno prodali. Domačini so bili o pošiljki s »financarji« že

22

vnaprej dogovorjeni (Čuček 2005, 772, 773 po Fatur 1975). Pogosto so čez mejo peljali tudi

deset konj naenkrat. Tak podvig je bil precej tvegan. Zahteval je temeljite priprave, izkupiček

pa je bil na koncu, če se je vse posrečilo, več kot odličen. Za prehod meje je bilo treba

podkupiti obmejne organe, a to vedno ni uspelo. Podkupljeni komandirji so dobili za prehod

enega konja od 300 do 500 dinarjev. Da konji ne bi delali prevelikega hrupa, so jim kopita

zavili v žakljevino. Za prehod meje so tihotapci izbrali dobre vodnike. V predhodnici so bili

najslabši konji, kar jim je pomenilo nekakšno zaščito oziroma varovalo, če bi se kaj

ponesrečilo. Redko so tihotapili vole in prašiče, v Italiji pa so visoko ceno imeli odojki. Te so

pred prenosom čez mejo nakrmili s kruhom, ki so ga namočili v vino ali žganje, da so med

potjo spali. Enemu tihotapcu pa se je zgodilo, da se je prašič prebudil in začel cviliti, kar so

slišali italijanski stražniki, ki so planili za takšnim lopovom (Gabrovec 1999).

Janez Zrnec je opravil intervju z enim od kontrabantarjem, ki mu je posredoval naslednje

informacije o tem, kako je potekal ta posel. Njegov informator je načine tihotapljenja konj

opisal podobno kot Trobič, ki trdi, da so jih poklicni švercarji pripeljali iz različnih krajev

Slovenije in Hrvaške. Čez mejo je živino spravil kakšen domačin, ki je bolje poznal prehode,

na drugi strani pa so že čakali kupci (Trobič 2005, 175). Zrnec pa iz zgodbe svojega

kontrabantarja izpostavi to, kako so nekateri domačini sami kmalu izvedli cel posel:

Začel sem kot petnajstleten fantič, neke sobote, ko sta šla oče in mati na romanje k Novi Štifti.

V vas je prišel Jernejček - Kosmaček iz Starega trga s čredo konj in spraševal, kje bi lahko

dobil kakega trajbarja (gonjača), ki bi mu pomagal gnati živali čez mejo. »Grem pa jaz,« sem

mu rekel. V soboto zvečer smo šli, srečno prignali čez in v nedeljo opoldne smo se sestali s

trgovci na Debeli gori. V nedeljo zvečer sem bil doma in Kosmaček mi je za pomoč plačal 350

dinarjev - pol toliko kot je stala krava. Potem sem spet iskal priliko, da bi šel. Ponudil mi jo je

Lekšanov Jože s Klancev, ki je bil nekak vodja v okolišu. Zaslužil sem toliko, da sva šla z

očetom na Hrvaško in kupila lep par konj. Ko me je prihodnjič Lekšanov vprašal, ali bi šel

spet gonit, sem mu odvrnil, da bom raje gnal svoje. In res, zvečer, ko naj bi po večerji molili,

sem se izmuznil, oče je nekaj zasumil in tekel z laterno za menoj in konji po vasi … No, po

tistem sva šla z očetom spet po konje na Hrvaško … (Zrnec 1995)

Ravno to dejanje, tihotapljenje živine, je bil resnično velik posel a tudi tvegano početje, saj je

bil predpogoj za to operacijo, da so bili tihotapci vnaprej dogovorjeni tako s kupcem kot s

stražarjem, in da so morali že na začetku imeti dovolj denarja, da so lahko najprej kupili

konje, nato pa podkupili še stražnike, da se v času dejanja niti po naključju niso pojavili v

23

bližini (Ozebek 2014). Če so financarji bili nepodkupljivi, pa se je zgodilo, da so tihotapce

aretirali (Trobič 2005, 189). Zrnec (1995) navaja, kaj vse se je lahko na meji pripetilo:

Ko sva ob neki priliki s Francetom tesala tam blizu meje, pride k nama sam kapo fašistov in

pravi, da me pozna, da me je videl pri kontrabantu. Izvijal sem se, da o tem nimava pojma,

fašist pa kar naravnost ponudi, da naj mu nekaj plačamo, pa bo on poskrbel, da bomo varno

gnali čez mejo … In potem sem mu vsakič, ko je bila »pošiljka« srečno čez, nesel njegov

delež lir. Okrog prinesti pa se ga ni dalo, saj je v grmovju skrit opazoval in štel, koliko konj je

šlo čez mejo. Se spominjam, ko sva šla čez z Matijem Taličem iz Žerovnice in možu ni bilo

jasno, zakaj ga vlečem čez mejo poleg italijanske kasarne. Kljub »častni fašistični«, da bo vse

»sigurno« in »davka«, s katerim si je fašistični kapo zviševal osebne dohodke, pa se le ni

vedno najbolje izteklo. Na Kršljikovcu, tam od Bača sem, sem enkrat naletel na financarje, ki

so me čakali. Psa, ki se mi je pognal za vrat, sem se otresel s palico, potem pa je pokalo in

žvižgalo za menoj vse do Blinske ravni. Takrat je bila sreča, saj sem se že vračal domov in

nisem imel nobene živine. Ob Italijanih pa so svoj piskrček pristavljali še jugoslovanski

graničarji, od katerih je bil prava zverina, tudi po neandertalskem videzu, neki Zubović. Mene

je v Češnjevcevem talu streljal, da me bo spodbil, pa je zadel v hojo poleg, da je lubje

odletelo. Ušel sem mu čez mejo, vendar je šel dedec za menoj in še vedno streljal. Potem pa je

po gostilnah okrog govoril, da me bo ob prvi priliki ubil. Taisti Zubović je tudi počakal

Lekšanovega v zasedi in ga ustrelil. Zaradi tega smo šli potem v Grahovo h graničarskemu

kapetanu, naj tega norega Zubovića odstrani iz naših krajev. Potem se je Drobnič, za katerega

naj bi iz Lašnika vozil les, s kapetanom dogovoril, da se moram vsakič oglasit v graničarski

baraki. Tam se je Zubović spravil nadme z vrvjo in me kar rinil v zid, dokler ga ni kaplar z

njim razumljivim jezikom – p.. ti m…- ukrotil. Vendar je še kar lazil za menoj po gozdu in ko

se mi je voz s hlodi prevrnil, ga je on zagrabil in postavil na kolesa, taka zverina je bil …

Zuboviča so enkrat pozneje premestili na Dolnje Jezero, kjer pa je tik pred vojno preganjal

štiri mlade fante, jih obstrelil, in ko so ranjeni ležali po tleh, jih je zaklal z bajonetom. Ob

začetku vojne so ga tam doli tudi pobili. Kakor je uspešen kontrabant nosil kupe denarja, pa je

neuspešen v najslabšem primeru lahko stal življenje, ki pa tistikrat tam ob meji res ni bilo

dosti vredno. Na Pangretovega Petra, ki je iz čolna na črno lovil ribe, so streljali žandarji in

mu prestrelili koleno, da je bil mož potem kruljav do smrti. Kadar pa so se srečali s tihotapci,

je seveda zapokalo tudi z »neuradne« strani…«Jaz nikoli nisem imel s seboj orožja,« je dejal

Janez Avsec in dodal, da so nekateri imeli pištole za obrambo. Vendar so bili graničarji večji

norci. Našega Franceta, ki je padel v zasedo, je Italijan streljal v glavo z dveh metrov, da je

ves krvav pribežal iz gozda. Krogla ga je na srečo zgrešila, ga je pa osmodil ogenj iz cevi …

Če je bila zaseda uspešna, so pobrali kontrabantarjem vso živino, nekateri, ki so riskirali, so

bili včasih tudi od dva para konj naenkrat. Na Dolenjem jezeru, kjer so kontrabantarjem enkrat

24

pripravili obojestransko zasedo, pa so zasegli okrog devetdeset konj. Ko se je končala vojna in

je Primorska postala spet naša, je bilo konec tudi z javorniškim kontrabantom. Meni pa žilica

ni dala miru. Z živino se je še vedno dalo zaslužiti, le da jo je bilo treba dostaviti v Sežano, od

tam pa so jo že drugi spravili na italijansko stran. No, čeprav me tudi tistikrat niso ujeli »na

delu«, pa me je potunkal tisti, od katerega sem kupil živino! (Zrnec 1995)

Drugi tip kontrabanta predstavi Gabrovec, in sicer tihotapljenje organiziranih prekupčevalcev

čez mejo. Manjši prekupčevalci, kot jih je sam poimenoval, so preko Javornikov hodili v

Italijo prodajat dovoljene pridelke, kot sta bila moka in kruh in nedovoljene pridelke, na

primer meso; iz Italije pa so prinašali južno sadje, zelenjavo in vino (Gabrovec 1999). Če

Gabrovec govori o tihotapljenju čez Javornike, pa se je podobno tihotapljenje odvijalo po

celotni Rapalski meji, menijo drugi avtorji (Jeram, Ozebek,…). Fonda (2009) pa sklicujoč se

na razmere na idrijsko – cerkljanskem delu meje meni, da je bila trgovina organizirana, saj naj

bi vključevala mrežo posrednikov: iz Jugoslavije naj bi različne izdelke na skrivaj, običajno

ponoči, dostavljali vse do meje, kjer ni bilo graničarjev, tam pa so jo Primorci prevzeli in

pretovorili ter odpeljali na svojo stran. Večje tovore so prevažali s konji, da pa teh ni bilo

slišati, so jim obvezali kopita (Fonda 2009, 20).

Ko so tihotapci srečno prečkali mejo in se prebili čez mejne ovire ter prišli v vasi onkraj meje,

so začeli hoditi od hiše do hiše in ponujati svoje blago. Večinoma so vsi imeli stalne

odjemalce, a lahko se je zgodilo, da je hišo obiskal kdo, ki je ponujal blago bolj poceni in je

zamudnik moral svoje blago odnesti drugam. Italijanska oblast je tihotapcem zagrenila

prodajo še na ta način, da je bilo trgovanje dovoljeno le brez posrednikov, kazni za

prestopnike pa so bile več 1000 lir, kar je pri revnem sloju prebivalstva pomenilo, da niso

želeli tvegati in si delati zalog. Na ta način tihotapci vsega svojega blaga niso mogli prodati le

enemu kupcu in so morali iskati druge odjemalce. A vsak tihotapec je gledal, da je prinesel kaj

blaga tudi domov, vendar je bilo to težje kot nositi čez mejo na prodaj in se je posrečilo le

najbolj zvitim (Trobič 2005, 172).

Poleg živine so pretihotapili veliko cigaret. Za to delo so bile primernejše ženske, ker so

moškim onstran meje nosile kosila in so skrile nekaj zavojčkov, tako da so si pri krilu

odparale rob in noter všile prepovedano blago. S cigaretami so zaslužile kar nekaj denarja, z

njim pa kupile paradižnikovo mezgo, ki je doma niso mogle kupiti ali pa aluminijaste lonce.

Te so malo osmodile, da so izgledali kot rabljeni in jih odnesle domov (Trobič 2005, 175).

25

O tem kdaj se je tihotapilo nam Čuček ponudi odgovor:

Tihotapljenje se je odvijalo dokaj pogosto - enkrat ali celo večkrat na teden. Na jugoslovansko

ozemlje je prehajalo italijansko blago: riž, svila, paradižnik, testenine, vino »chianti«, dežniki

in ženske nogavice. V nasprotni smeri pa so tihotapili jugoslovanski tobak, cigarete, saharin,

meso, moko in drugo. S kontrabantom so se ukvarjali predvsem prebivalci obmejnih vasi:

Planina, Žeje, Slovenska vas, Trnje, Palčje, Jurišče in Bač. V Žejah so celo ponarejali denar.

Podkupnine so bile tajne. (Čuček 2005, 773 po Fatur 1975)

Utrdboslovec Aleksander Jankovič Potočnik, ki ga navaja Ozebek (2014) meni, da je za časa

rapalske meje bilo tihotapstvo velik posel. Na Idrijskem so ženske večinoma tihotapile kavo,

maslo, moko in podobne stvari za preživetje. Nam pa avtorica v svojem članku predstavi tudi

gospo Jelko Žejn z Medvedjega Brda pri Rovtah, ki ji je povedala, kako je nekoč mimo

italijanskih vojakov pod pazduho in na drugih kočljivih mestih čez rapalsko mejo spravila štiri

kilograme masla. Ker je bila mlada in še brez pravih oblin, si je z dveh hlebčkov masla

naredila umetne prsi in s tem pri italijanskih stražnikih požela veliko občudovanje. Ti so se ji

muzali in govorili: »Come bella signorina?« Verjeli so, da čez mejo ne nosi ničesar, gospa

Jelka pa je na ta račun velikokrat prenesla tudi kavo in saharin (Ozebek 2014).

V Italijo se je tako »švercalo« kavo, saharin, kokain, živalsko krzno, suhe gobe. Iz Italije pa je

prihajala svila (cenjene so bile kombineže), nogavice, varikina, sadje (jabolka) idr. Avtor

navaja tudi podatke o tem, kje so blago dobili in kako so ga prenesli čez mejo. Te podatke

opisuje tako:

- Kava se je dobavljala iz Jugoslavije (Vrhnika). V Italiji takrat kave niso imeli. Surovo

(nepraženo), da je ni bilo moč zavohati, so preko meje prenašali v posebej narejenih

vrečkah iz blaga, ki so si jih ženske privezale okrog pasu in čez oblačila. V manjših

količinah so jo prenašali tudi v krušnih štrucah, ki so jim najprej odstranili sredico.

- Ustrojene lisice za okrog vratu so priskrbeli lovci. Čez mejo pa so jih ženske nosile

okrog vratu eno po eno.

- Posušene gobe so čez mejo prodajali kot začimbo (Fonda 2009, 20).

26

Gospodarska soodvisnost Trsta in njegovega zaledja pa je spodbudilo nekoliko drugačno

tihotapstvo v Istri. Trst je v svojem razcvetu zalednemu kmečkemu prebivalstvu ponujal

možnosti za neagrarne vire dohodkov. V mestu so prodajali kmetijske pridelke, delali in

nakupovali. Ko je po prvi svetovni vojni prišla Istra pod Italijo, je nova oblast uvedla kontrolo

nad trgovanjem med mesti in podeželjem in v ta namen vpeljala dovoljenja za trgovanje, ali

kot so jih domačini imenovali ličence. Te so ljudje morali kupiti, a ker se jim zaradi

premajhnih dobičkov ni izplačalo, so tihotapili. Tako so ženske preprodajale jajca, mleko in

zelenjavo, s katero so oskrbovale tržnice. Politične razmere po prvi svetovni vojni so odprle

tudi nove možnosti tihotapljenja. Reka je zaradi svojega posebnega položaja (svobodna cona

od 1918 do 1924) omogočala nakupe živeža po nižjih cenah kot doma (Rožac–Darovec 2006,

59). V reški »svobodni coni«, je bilo blago veliko cenejše kot v Istri. A možnost zaslužka je

ostala tudi po priključitvi Reke k Italiji leta 1924. Pri tej vrsti tihotapljenja je šlo za preprodajo

blaga in služenje v razliki v ceni. Na skrivaj so hodili v »cono« in kupovali moko, sladkor,

kavo, olje in petrolej v Opatiji, Ičičih in Lovranu, ki so bili del te cone. Šverc iz t. i. cone

libere je potekal po celotni Istri in Brkinih. Blago so prodali v bližnje vasi npr. Gračišče.

Velikokrat pa se je zgodilo, da so ga druge ženske prišle iskat in ga odnesle na območje

Kopra. Na poti so tihotapkam ljudje pomagali tako, da so jim ponekod nudili prenočišče,

drugod so dobile topel čaj ali kaj za pod zob. Iz tega lahko sklepamo, da so bili tihotapci v

našem primeru gre za tihotapke in njihovo početje, ne glede na nezakonitost v družbi sprejeti.

V coni so imele tudi svoje stalne postojanke. Vedno so prespale pri isti družini, v zahvalo pa

so jim prinesle krompir, klobase. Peš so hodile, da so se lažje izognile nadzoru. Večinoma so

hodili v skupinah in predvsem ponoči. Nemalokrat so jih na poti prijeli financarji in jih

odpeljali na policijsko postajo, imenovano kazermo. Tam so jim odvzeli blago, včasih pa

koga tudi oglobili in zaprli (Rožac–Darovec 2006, 61).

Zanimiva mi je bila zvijača gospe Jolande, ki jo V. Rožac–Darovec (2006) opisuje v svojem

članku. Gospo je prijela finančna policija. Hujši kazni se je izognila na ta način, da je

izkoristila svojo mladoletnost, in ker ni imela osebne izkaznice, se je predstavila pod lažnim

imenom. Ko je prišel nekega dne financar s pozivom za na sodišče, je v vasi niso mogli najti,

saj ženske s tem imenom ni bilo, tudi župan je potrdil, da te ženske ni v vasi. Srečo pa je

imela, da je to bilo pred kapitulacijo Italije, drugače bi jo našli in obsodili na kar nekaj let

zapora (Rožac–Darovec 2006, 61).

27

V številnih pripovedovanjih, ki jih je zapisala V. Rožac–Darovec zasledimo, kako so bili

ljudje iznajdljivi. Tako je na primer stari oče Emilije Miklavčič v Istri kupil vole, jih nekaj

časa redil, nato pa prodal v Sežani Furlanom in dobro zaslužil. Njena stara mama je kupovala

jajca v Čičariji in jih nosila prodajati v Trst. Velikokrat so se ljudje odpravili v Furlanijo, tam

nakupili živež in ga odnesli prodat v Trst. Nato so se ponovno napotili v Furlanijo in z

zasluženim denarjem kupili stvari, ki so jih potrebovali doma. Pričevalci v članku opisujejo,

da jih je bilo precej strah, a niso imeli izbire. Morali so opraviti to dejavnost (Rožac–Darovec

2006, 62).

Zelo pomembno je bilo tudi tihotapljenje lesa, ki je tretji tip tihotapstva. Za les se je v Italiji

dalo iztržiti petkratno ceno. Za posebno obliko tihotapstva gre zato, ker je bilo potrebno

posebno načrtovanje, saj se blaga ni dalo skriti. Jugoslovanski lastniki javorniških gozdov v

Italiji so imeli pravico les prodajati v Italijo, vendar vzdolž Javornikov ni bilo prevoznih poti,

zato so les morali voziti preko jugoslovanskega ozemlja. Italijani so izvajali strog nadzor z

žigosanjem lesa in izpolnjevanjem obrazcev, a domačini so si izmislili številne zvijače. Tako

so na primer rezali žigosana mesta in s ponarejenim kladivom ponovno žigosali debelejše

hlode ter tako spravili v Italijo več lesa (Gabrovec 1999).

Četrti tip tihotapstva je bilo tihotapstvo saharina in kokaina, Kot poseben tip smo ga definirali

zato, ker je bila njegova prodaja v Italiji dana pod monopol. Tega so tihotapci dobili od

prekupčevalcev iz Avstrije in ga nato tihotapili v Italijo (Gabrovec 1999). Saharin je bil, kot

trdi Fonda (2009), hranjen v majhnih okroglih rdečih škatlicah po 100 tabletk. Ženske so jih

skrivale pod spodnjicami, ovite okrog stegen, v štrucah kruha, ki so jim odstranili sredico,

izdolbli luknjo in zavili v papir. Saharin je spadal med najbolj prepovedano blago na seznamu

italijanskih obmejnih organov, zato je bilo trgovanje z njim najbolj tvegano obenem pa je

prinašalo največje dobičke. Pri tihotapljenju saharina so bili tihotapci iznajdljivi, tako da so v

lesene dele voza zvrtali luknje, vanje natresli saharin in nato zvrtana mesta spretno zakrili.

Tihotapski posel je bil zelo nevaren. Z njim se je med svetovnima vojnama ukvarjala več kot

polovica obmejnega notranjskega prebivalstva. Številne ujete tihotapce so odpeljali v zapore.

Nekaj jih je v njih preživelo več let. Obmejni stražniki so na tihotapce velikokrat tudi streljali,

zato je bilo tudi nekaj smrtnih žrtev (Gabrovec 1999). Poleg saharina je bilo tihotapstvo

kokaina ravno tako zelo tvegan a dobičkonosen posel. Ta se je dobavljal iz Zagreba in se po

skritih poteh prodajal čez mejo v Gorico. Tiste čase pa je služil v zdravstvene namene (Fonda

2009, 20).

28

Peri tip tihotapstva je tihotapstvo dvolastnikov. Za dvolastnike so se šteli vsi prebivalci

Kraljevine SHS in Italije, ki so živeli v carinskem pasu 10 kilometrov ob državni meji in so

imeli poljedelska zemljišča (t. i. dvolastna posestva), ki jih je delila meja. Definiral in

omejeval jih je carinski postopek, ki je bil sprejet 15. julija 1923. leta in je nadomestil začasna

postopka o obmejnem prometu z dne 18. septembra 1920 in 26. maja 1921. Ta je dovoljeval

lastnikom takšnih zemljišč od sončnega vzhoda do zahoda promet čez mejo brez rednih

carinskih formalnosti in brez pristojbin. Lastnikom je bil prehod dovoljen zaradi obdelovanja

svojih posestev skupaj s svojimi zadrugarji, družinskimi člani, delavci, zato je bilo tudi

tihotapljenje najmanj nevarno. Mejo so lahko prečkali tudi izven carinskih poti po stranskih

poteh, s potrebnimi vozili ali peš, z vprežno in tovorno živino, lahko pa so gonili živino na

pašo. Dvolastniki so vsako leto morali pri carinarnici dati prošnjo za dvolastniško prehodnico,

na kateri je bilo zabeleženo število ljudi, ki smejo čez mejo, kje bodo hodili in zakaj. Mejne

carinarnice obeh držav so se lahko dogovorile o skupnem obrazcu za dovolilnico. Dvolastniki

in ostali so se za prehod meje morali javiti le mejnim stražarjem (graničarjem) in jim

pokazati dovolilnico. Če so prečkali mejo v druge namene, ne pa zaradi obdelave posestva, se

je to štelo za mejni prekršek. Dvolastnik je dovolilnico izgubil, če je posest onkraj meje

prodal ali v primeru, da je bil obsojen tihotapstva, umora, tatvine in drugih hudodelstev.

Dovolilnico je izgubil tudi v primeru, če sta bili dve osebi od navedenih na dovolilnici za

prehod meje (delavci, člani družine in zadrugarji) ulovljeni pri tihotapstvu. Večina

prebivalcev Loške doline je pravilnik o dvolastnikih uporabljala, saj so imeli parcele,

predvsem gozdove, v Javornikih na drugi strani meje (Premk 2001, 23). Dvolastnikom je bilo

dovoljeno prinašati iz Jugoslavije do 10 kg moke, na kar posebej opozarjajo informatorji na

idrijsko-cerkljanskem delu meje. Ni bilo določeno, kolikokrat mesečno lahko prinesejo moko,

kar si je razlagal vsak po svoje (Jeram 1969). Nekaj let pred drugo svetovno vojno pa je

tihotapstvo moke doseglo tak razmah, da obmejni stražniki niso bili več temu kos. Le redkim

so še zaplenili pretihotapljeno moko, čeprav so jo na manjšem področju prenesli celo več ton

dnevno (Jeram 1969).

3.6 Varovanje meje in kazni za tihotapce

Rapalska meja je bila označena z betonskimi mejniki, ki so bili na eni strani označeni s črko

»I« (Italija), na drugi strani pa s črkami »SHS« (kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) ter z

letnico 1920. Ti so stali oddaljeni drug od drugega okrog 100 metrov, odvisno od členovitosti

29

terena. Črke SHS so kasneje zalili z betonsko maso ter vrezali v mejnike črko »J«

(Jugoslavija) (Jeram 1969). Meja je bila na obeh straneh varovana tudi vojaško in policijsko.

Na italijanski strani so jo varovali gafovci, financi in fašisti, na jugoslovanski graničarji in

financarji. Prvi (gafovci in graničarji) so mejo varovali vojaško, drugi (financi in financarji)

pred kontrabantom, tretji (fašisti) pa politično (Naglič 2006).

Slika 1: Mejni kamen oziroma mejnik (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/30219/).

Sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja je Mussolini pričel zunanjepolitično ekspanzijo proti

Balkanu. Začel je obkroževati Jugoslavijo in v ta namen je ob vsej meji s Kraljevino

Jugoslavijo, od Triglava do Reke, začel graditi obrambni sistem, imenovan Vallo Alpino

oziroma Alpski zid. Ta obrambni sistem z utrdbami, nastanitvenimi objekti za enote, skladišči

streliva, urejenimi položaji, oskrbovalnimi potmi in celo letališči (Rakitna) naj bi varoval

italijansko vzhodno mejo pred Jugoslavijo. Za obrambo meje, ki je bila organizirana v

pasovih, je bila leta 1934 ustanovljena posebna vojaška enota Guardia alla frontiera (kratica

30

GAF), nekakšnih graničarjev. Dobila je alpinsko obleko s klobukom in peresom. Ta enota ni

poznala polkov in bataljonov. Razporejena je bila po sektorjih, ki so se delili v podsektorje in

so imeli skupine utrjenih postojank (gruppi di caposaldi), kot so jih diktirale okoliščine same

meje. Sektorji so imeli poleg imena kraja še rimsko številko, podsektor pa še dodano oznako s

črkami a, b, c (Čuček 2005, 773, 774, Pavšič 1999, 34–36 po Juvančič 1968, 168). Za lažje

razumevanje kako so se delili sektorji in podsektorji, nam je v pomoč zapis pri Pavšiču, in

sicer sektor Idrija je imel podsektoje Cerkno, Idrija in Črni Vrh; sektor Tolmin so sestavljali

podsektorji Bovec, Poljubin in Podbrdo, itd. (Pavšič 1999, 36–38).

Slika 2: Jugoslovanski graničar in italijanski financar na cesti Žiri-Idrija med mejnikoma

39/XXIX in 39/XXXX

(vir:http://rutars.net/sr_01_stefan_rutar/sr_2700_razlctekst/sr_27009_rapallmeja/ziri.htm).

31

Slika 3: Mejni prehod Hotedršica pred letom 1929

(vir:http://rutars.net/sr_01_stefan_rutar/sr_2700_razlctekst/sr_27009_rapallmeja/hotidersica.h

tm).

V zaledju utrdb je bilo treba graditi vojašnice, ki niso spodrinile prejšnjih, kjer so ostali alpini

oziroma pehota. Tako so npr. kraji Bovec, Tolmin, Idrija poleg prejšnjih vojašnic dobili še

nove graničarske. Obmejne »karavle« in »caserme« so domačini poimenovali kar »kasarne«.

Ob meji je postajal režim vedno strožji (Jeram 1969). Gafovci ob stari jugoslovansko-

italijanski meji so bili podrejeni poveljstvu pristojnih armadnih zborov. Sektorjem so

poveljevali polkovniki, izjemoma pa podpolkovniki. Podsektorjem so bili na čelu majorji in

kapetani. Leta 1941 je bilo na meji 15.000 gafovcev (Čuček 2005, 773, 774, Pavšič 1999, 34–

36 po Juvančič 1968, 168). Poleg njih so mejo varovali tudi finančni stražniki, za katere se je

pri ljudeh uveljavilo ime financarji, ki so bili na meji zaradi preprečevanja kontrabanta. Ime

so dobili po rumenih našitkih na ovratnikih, in sicer Fiamme gialle ali rumeni plameni. Mejo

so varovali tudi fašisti, pripadniki MVSN (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale), ki

je bila prostovoljna oborožena milica državne varnosti. Te enote so bile sestavljene iz dobro

plačanih ter zagrizenih prostovoljcev. Enota je skrbela za politično vlogo, s svojimi

kasarnami, ki so mogočno stale na najvišjih in najbolj vidnih vrhovih meje. Jugoslovanski

strani so kazale, kdo je gospodar meje (»Muzej Žiri«, http://muzej-

ziri.si/portfolio/pozdravljeni-ljubitelji-utrdb/). Po spominih, ki jih je zbral Jeram, ta trdi, da so

32

financarji napravili preiskave po hišah ob meji. Premetali so vso opremo, dvignili vse pode in

s tem dali mizarju nekaj dni dela. Vse to se je dogajalo na italijanski strani. Če danes

opazujemo promet na mejnih prehodih, si ne moremo predstavljati, da na takratnih prehodih

ni bilo skoraj nobenega prometa. Le redko se je dvignila zapornica; izjema so bili le

železniški prehodi (Jeram 1969).

Tudi druga stran je organizirala nadzor meje. Graničarjem so rekli grenčerji, karavle pa so

imenovali barake (Pavšič 1999, 50). O jugoslovanskih graničarjih piše Jurca:

Ob meji so bile karavle in v njih stražarji - graničarji. V karavli jih je bilo od osem do deset,

glavni je bil kaplar, ki je imel precejšnjo odgovornost. Skoraj vsi so bili iz Srbije – da bi imeli

čim manj znanstev s civilisti in seveda zato, ker so bili najbolj zavedni Jugoslovani. Svoje

stražnice so postavili na zelo vidnih krajih, zračna razdalja med njimi je znašala dva do tri

kilometre. (Pavšič 1999, 51 po Jurca 1992)

Avtor je pripisal, da se z vojaških zemljevidov iz tega časa v merilu 1 : 50.000 da razbrati, da

so bile te barake oziroma karavle postavljene blizu mejnikov ali prehodov (Pavšič 1999, 50).

Na jugoslovanski strani meje so bili graničarji in financarji. Karavle so bile delno zidane,

večji del pa lesene, zato so jim domačini rekli barake, njihovi stanovalci pa karavle, kar je

srbska različica za turško besedo za stražnico. Na spletni strani mestnega muzeja Žiri najdemo

enake podatke, kot jih povzema Pavšič po Jurci, in sicer da so bili graničarji v glavnem Srbi,

financarji, ki so skrbeli za finančno kontrolo, pa najprej ukrajinski vranglovci, ruski

belogardisti pod poveljstvom generala Wrangla, ki so se pred Rdečo armado umaknili na

Krim in bili tu do konca potolčeni. Preživele so rešile britanske in francoske ladje. Del teh

ubežnikov je sprejela Jugoslavija in jih kot dobro izobražene in izvežbane vzela v državno

službo. Pozneje so bili graničarji Slovenci (»Muzej Žiri«, http://muzej-

ziri.si/portfolio/pozdravljeni-ljubitelji-utrdb/) in (Naglič 2006).

Italijanski policijski zakon je določal ostre kazni za nedovoljen prehod meje. Trobič je povzel

po Čermelju naslednje podatke:

Kdor je brez potne listine ali druge, po mednarodnih dogovorih veljavne listine prekoračil ali

skušal prekoračiti državno mejo, se kaznuje z zaporom najmanj treh let in z globo najmanj

20.000 lir, če je bil razlog za prehod političnega značaja. Enaka kazen je predvidena za vse

tiste osebe, ki so pomagale pri begu ali poskusu bega. V vseh drugih primerih se vsakdo, ki

skuša emigrirati brez potnega lista, kaznuje z zaporom najmanj šestih mesecev in z globo

33

najmanj 20.000 lir. Vsak nedovoljen prehod meje je zelo nevaren, kajti omenjen zakon je

dovoljeval stražam na meji uporabo orožja, da preprečijo nedovoljeno prekoračenje meje na

prepovedanih krajih. (Trobič 2005, 191 po Čermelj 1965). Obstajale pa so nekatere izjeme.

Jeram opozarja, da so vaščanom Kladij pri Cerknem dovolili, obiskovati verske obrede v

bližnji Novi Oselici. Tega pa je bilo konec, ko je neki župnik med pridigo omenil, da bo tudi

Mussolini »šel po gobe«. To je prišlo na uho italijanskim stražnikom, ki so prehode za take

prilike takoj prepovedali. (Jeram 1969)

Medtem ko se je na eni strani med tihotapkami in obmejnimi stražniki vnela ljubezen, so se

po drugi strani na meji dogajale tudi tragedije. Obmejni stražniki na obeh straneh meje so tik

pred drugo svetovno vojno dobili dovoljenje za uporabo strelnega orožja proti vsakomur, ki bi

ilegalno prestopil mejo. Pod streli je padlo mnogo tihotapcev in drugih prestopnikov. To so

bile prve žrtve bližajoče se vojne (Jeram 1969).

3.7 Kontrabant kot element literarne fikcije

Fenomen medvojnega tihotapstva je postal motiv dveh literarnih del, ki pa sta bili objavljeni

šele, ko je tihotapstvo zamrlo. Povojno tihotapljenje potrošniških dobrin iz zahodnih držav pa

še ni postalo predmet literarnega dela. Čeprav literarna dela vsebujejo elemente in motive, ki

jih do določene mere ugotavlja tudi stroka, v fikciji presegajo meje tistega, kar sem zasledila v

znanstveni literaturi. Motiv, ki ga je najti zlasti v literarnih delih, je motiv ljubezni med

Slovenko in Italijanom. Čadež (1988) nam prikaže ljubezenske odnose med domačimi dekleti

in Italijani. Ti so jim kupovali vse, samo da bi bile njihove (Čadež 1988, 55).

… »le kako naj bom vesela, ker vsi mislite, da hodim z Italijani zato, ker mi prinašajo kavo,

moko, sladkor in druge dobrote. Pa ni res, moraš mi verjeti. Ko bi ti vedel, kako znajo ljubiti.

Moj največji užitek je, če se mi nekdo, pa čeprav le za trenutek, čisto preda, ne da bi pomislil

na posledice« (Čadež 1988, 20). Iz zgoraj navedenih vrstic lahko razberemo, da so nekatere

ženske imele z Italijani lep odnos, pa ne zaradi dobrin, temveč ljubezni, ki je od domačih

fantov niso dobile. Medtem, ko so se njihovi vaščani z Italijani grdo gledali, so one uživale z

njimi, pa tudi pridobile določene dobrine, medtem ko so jih drugi morali tihotapiti. Če pa se je

kakšen domačin zapletel v odnos s takšno žensko, ga je okolica sprejela na zelo nevljuden

način: »Ti pa zgini, pestunja italijanska« (Čadež 1988, 25). Nekateri posamezniki so bili

mnenja: »Če bi bili domači fantje malo manjše mevže, ne bi Italijani nikdar dobili v roke naše

34

lepe Jurke«, medtem ko so si vaščani ustvarili mnenje, »da dekle, ki se druži z Italijani, ni

vredno, da bi se še komu zdela lepa« (Čadež 1988, 27).

Da so ljudje sovražili italijansko oblast, priča mnenje nekaterih: »Grabnarjev Janez je dvignil

roko in vzkliknil: »Najbolje bi bilo vse gozdove onkraj meje posekati, prodati les, pa naj

imajo poseke, prekleti volkovi fašistični in kraljevski« (Hace 1964, 14).

Z obstoječo znanstveno literaturo se naslednjih podatkov ne da potrditi, ravno tako ne vem od

kod take ideje avtorju, a zanimivo mi je bilo prebirati vrstice o tem, kako so se tihotapci med

seboj varali v zvezi z denarjem. Namreč, v našem primeru je Bergantov Tone varal svoje

prijatelje. Samo on se je pogovarjal z graničarji o ceni konj, nato pa prijateljem prenesel višjo

ceno, razliko pa spravil v svoj žep. Nekaj časa so ga prijatelji prenašali, je pa kmalu tudi njim

postalo jasno, da to ni pošteno. Prelisičili so ga na ta način, da so sami odšli čez mejo ter

konje prodali, o čemer njemu niso ničesar povedali, če pa je izvedel, so se izmislili, da so jim

konje zasegli, ter ga prosili, če jim lahko posodi kakšen dinar za v gostilno (Hace 1964, 103–

105).

Velikokrat so se kontrabantarji neprijetnih srečanj s financarji rešili tako, da so bili oblečeni v

italijanske pelerine, ki so bile prav takšne kot pelerine financarjev, in ti niti pomislili niso, da

so kontrabantarji, saj je bila noč, pa še po italijansko so jih kontrabantarji pozdravili (Čadež

1988, 40). Ljudje so blago skrivali na različne načine - moški v razne skrite žepe nahrbtnikov.

Tihotapili so tudi s pomočjo lesa oziroma hlodov na ta način, da so na voz natovorili nekaj

hlodov. V spodnjemu hlodu so izdolbli sredico. Na vsaki strani košček hloda odžagali in ga

kasneje skrbno pritrdili nazaj z lesenimi žeblji, ki so bili videti kot okleščene vejice; v

izdolbeno sredico hloda pa vstavili kavo, ki so jo pred tem zavili v nepropustne vreče zaradi

vonja, saharin in druge drobnarije ter se odpravili čez mejo. Na meji se varuhi v gozdarska

opravila niso veliko razumeli, zato možje niso imeli težav pri prehodu in so prenesli tudi do

100 kilogramov kave ter nešteto drobnih škatlic saharina (Čadež 1988, 114–117).

Omeniti moram to, da nikjer v pregledani literaturi nisem našla bolj podrobnih zapisov o času

tihotapljenja, kot ga je opisala Ivanka Čadež v svojem romanu. Čeprav je delo literarnega

značaja in plod domišljije, nam je lahko v pomoč pri ustvarjanju predstave o tem, v kakšnem

času se je opravljal ta posel. »Martin je tisto popoldne pred praznikom svetega Jožefa pridno

vozil hlode čez mejo« (Čadež 1988, 114). Kontrabantarji so se odpravili čez mejo ne glede na

vremenske razmere. Velikokrat je bliskalo in grmelo z vseh strani ter močno deževalo.

Večkrat se je usula tudi toča, a nič ni preprečilo kontrabantarjem, da bi izvedli svoj načrt.

35

Velikokrat so kontrabantarji ob viharnih večerih natovorjeni kot osli in premočeni do kosti šli

mimo kakšne domačije, kjer so jim ženske postregle topel čaj, čeprav je bilo prav tako

nevarno biti na strani kontrabantarjev kot sam kontrabantati. Moškim so kontrabantarji dali v

žep zavojček ali dva najboljšega jugoslovanskega tobaka (Čadež 1988, 36,37).

Čadež (1988) v svojem delu slikovito orisuje življenje tihotapcev. V delu navaja, kdo vse se je

ukvarjal s kontrabantom. Opisuje prizore, kako so starši prosili in rotili svoje sinove, naj se ne

spuščajo v takšna dejanja, a jim mladostniška norost in pogum nista dala miru. V delu

avtorica opisuje tudi prizore, ko so številna mlada dekleta iz Goriških Brd hodila čez mejo in

prodajala sadje. Na poti so se srečevala z mladimi fanti, ki so imeli v srajcah skrite zavojčke

jugoslovanskega tobaka. To pa je za dekleta pomenilo večji zaslužek, če so v daljna Brda

uspela pretihotapiti nekaj zavojčkov jugoslovanskih cigaret, kot če so od doma prinesla težak

koš zrelega sadja (Čadež 1988, 31, 70–73, 146–152).

4 TIHOTAPLJENJE DOBRIN PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

4.1 Politične razmere in meja med Jugoslavijo in Italijo po letu 1945

Meja na območju nekdanje Julijske krajine se je spreminjala vse do leta 1975. Za lažje

razumevanje teh sprememb si v nadaljevanju najprej na kratko poglejmo, kaj se je med leti

1945 in 1975 na meji med Italijo in Jugoslavijo dogajalo.

Jugoslovanska zasedba slovenskega in hrvaškega ozemlja, ki ga je Italija dobila po prvi

svetovni vojni, predvsem pa Trsta in Julijske krajine maja 1945, je sprožila reakcijo Britancev

in Američanov, ki so zagrozili z napadom. Jugoslavija je popustila in se 12. junija 1945

umaknila iz Trsta. 20. junija 1945 je bila z devinskim sporazumom Julijska krajina razdeljena

po t. i. Morganovi liniji na dve coni, in sicer cono A (pod britansko-ameriško vojaško upravo)

in cono B (pod upravo Jugoslovanske armade). Mirovna pogodba, ki je bila podpisana 10.

februarja 1947, pravnomočna pa postala 15. septembra, je Jugoslaviji dodelila celotno cono B,

iz cone A pa še Kras, del Vipavske doline do Gorice, Soško dolino do Bovca in Predela, Brda

in Breginjski kot. Na spornem ozemlju Trsta in zaledja je nastalo Svobodno tržaško ozemlje,

ki je bilo razdeljeno na dve coni in sicer cona A STO ter cona B STO. Odnosi med

Jugoslavijo in Italijo so se zaradi meje poslabšali. Kriza je bila rešena s podpisom

londonskega memoranduma, znanega kot Spomenica o soglasju, 5. oktobra 1954, s katero je

36

cona A STO pripadla k Italiji (Trst in okolica), cona B STO pa Jugoslaviji (koprski in bujski

okraj). Dokončno sta obe državi meje potrdili z osimskimi sporazumi 10. novembra 1975

(Repe 2007, 213–215).

4.2 Gospodarske okoliščine

a) Gospodarstvo med leti 1945 in 1948 ali posnemanje sovjetske družbene ureditve

Če hočemo razumeti, zakaj so po drugi svetovni vojni ljudje tihotapili dobrine preko državne

meje, ki je potekala med Italijo in Jugoslavijo, si moramo pogledati, kako se je gospodarstvo

po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji razvijalo.

Nacionalizacija, industrializacija, administrativni socializem

Prinčič (1997) nam v delu Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji predstavi, kaj se je po

drugi svetovni vojni dogajalo z gospodarstvom v Jugoslaviji. Gospodarsko življenje se je v

Jugoslaviji po koncu druge svetovne vojne kljub precejšnji vojni škodi dokaj hitro obnavljalo

in normaliziralo (Repe 2007, 242, Borak in sodelavci 2005, 874).

Slika 4: Plakat Osvobojeni gradimo iz leta 1945 (vir: Drnovšek, Marjan in Drago Bajt. 2008. Slovenska kronika XX. stoletja 1941-1995. Ljubljana: Nova revija).

37

Dobilo je novo podobo, težišče in cilje in se v naslednjih desetletjih razvijalo drugače kot v

preteklosti. Komunisti so sledili sovjetski razvojni teoriji in praksi, ki je učila, da politični fazi

revolucije, v kateri partija izrine buržoazno-kapitalistično oblast z vrha in sama prevzame

oblast, sledi ekonomska faza revolucije, v kateri je partija morala uničiti kapitalistične

proizvodne odnose, vplive in moč. To je partija dosegla tako, da je razlastila zasebno lastnino;

priprave so potekale že med drugo svetovno vojno, dejanska nacionalizacija pa se je začela po

sprejetju ustave FLRJ februarja 1946. Decembra 1946 so nacionalizirali vsa večja podjetja,

aprila 1948 pa še ostala podjetja in kulturne, prometne ter zdravstvene ustanove. Proces

nacionalizacije se je končal 1958, ko so nacionalizirali še zasebne hiše, stanovanja in

poslovne prostore, ki so presegali določen lastniški maksimum (Repe 2007, 242, Borak in

sodelavci 2005, 874). Zasebno lastnino je partija preoblikovala v splošno ljudsko-državno in

zadružno-kolhozno lastnino, ter uvedla sistem planskega gospodarstva, ki je bil centralistično

urejen in administrativno voden. Naslednji korak partije je bila tehnična revolucija, za katero

je bila značilna neprestana krepitev materialne baze. Najpomembnejši del materialne baze je

bila industrija, krepitev baze pa je v bistvu pomenila nenehno industrializacijo. Stalna

industrializacija, se je – po sovjetskem zgledu - začela z naraščanjem industrijskih panog, in

sicer panog, ki so ustvarjale energetske vire, polizdelke ter proizvajalna sredstva (stroje,

orodje, tovarniške stavbe in naprave, prometna sredstva, surovine). Med vodilnimi panogami

je prednjačila težka industrija, njeno jedro pa je bila strojna industrija. Tako kot sovjeti, so

tudi jugoslovanski komunisti bili mnenja, da je od hitrosti industrializacije odvisen obstoj

socialistične države in njenega gospodarskega sistema. Zato sta imela industrija in njen hiter

razvoj posebno mesto v vseh razvojnih načrtih. Prvo obdobje v povojnem gospodarskem

razvoju je bilo obdobje gospodarske obnove, v katerem sta si republiško in državno vodstvo

prizadevala za obnovitev gospodarskega življenja, pripravo za vpeljavo načrtnega

gospodarstva ter pripravo za začetek pospešene industrializacije države. To je bilo zahtevno

delo, saj je bilo potrebno zbrati podatke in pripraviti študije za izdelavo petletnega načrta,

vpeljati nove organizacijske oblike, itd. To obdobje se je zaključilo leta 1946, naslednjega leta

pa se je začelo obdobje prve petletke. Razvojni načrti so predvideli hitrejši razvoj kmetijstva,

gozdarstva, obrti in ostalih gospodarskih panog. Če bi izpolnili celoten prvi petletni

gospodarski načrt, bi država v naslednjih petih letih napredovala do te mere, da bi se

približala srednje razvitim državam, a se je zaradi notranjih in zunanjih razlogov težišče

razvojne gospodarske politike premaknilo na t. i. kapitalno graditev - graditev novih in

posodobitev starih zmogljivosti v elektrogospodarstvu, rudarstvu in težki industriji. To

obdobje se je uradno končalo leta 1952, a je trajalo še naslednja tri leta. Kar zadeva slovensko

38

gospodarstvo, so gradbena podjetja morala odpreti gradbišča po vsej državi, pošiljati skupine

strokovnjakov na druga gradbišča, industrija je morala proizvodnjo prilagoditi potrebam

široke porabe, uvoza in izvoza ter kapitalne graditve za vso državo. Podjetja so morala

odstopiti večji ali manjši del svojih osnovnih sredstev podjetjem iz drugih republik, ter se

odreči delu narodnega dohodka (republiška vlada ga je v obliki davščin usmerjala v zvezne

sklade). Gradnja kapitalnih objektov zveznega pomena je imela prednost pri preskrbi z

gradbenim materialom, domačo in tujo strojno opremo, delovno silo itn. Vlaganja v

republiško in lokalno gospodarstvo pa so bila omejena (Prinčič 1997, 5–13).

Racionirana preskrba

Državna oblast je imela v povojnem obdobju osrednji problem preskrbe prebivalstva, ki je bil

tesno povezan s kmetijsko politiko. Načrtno razdeljevanje in potrošnja vseh predmetov, za

katere se je pokazala potreba, je bila poglavitna značilnost smotrne in umne preskrbe

prebivalstva. Za ta način preskrbe prebivalstva z živili, oblačili, obutvijo in tehničnim blagom

sta bila značilna pomanjkanje blaga in karte. Karte oziroma t. i. nakaznice so bile za celotno

jugoslovansko ozemlje uvedene konec julija 1945 in so ostale v uporabi do konca leta 1952.

Pogoj, da je posameznik dobil legitimacijo za preskrbo, je bil kraj njegovega stalnega

bivališča oziroma značaj tega kraja. Glavni pogoj je bil, da se večina prebivalstva določenega

kraja ni ukvarjala s kmetijstvom. Drugo merilo za pridobitev kart je bila težavnost dela, ki ga

je nekdo opravljal. Porabniki racionirane preskrbe so bili razvrščeni v potrošniške razrede, za

vsak razred je bila določena količina živil, ki so jih lahko dobili na svoje karte. Preskrba je

bila načrtovana in administrativno vodena s strani zveznega ministrstva za trgovino in

preskrbo, ki je nadzorovalo tudi proizvodnjo, saj so ga podjetja morala vsakodnevno

obveščati o količini izdelanega blaga. Tak način preskrbe so sprva imenovali racionirana

preskrba, od leta 1948 pa zagotovljena preskrba. Na začetku je bil načrt mišljen kot začasen, a

je ostal v veljavi do začetka petdesetih let, zaradi prilagajanja porabe nezadostni proizvodnji

ter zaradi zaščite trga in porabnikov pred špekulantskim dvigovanjem cen. Ta način preskrbe

je predstavljal pridobivanje kmetijskih pridelkov za zagotavljanje preskrbe prebivalstva v

mestnih naseljih. Ta je bila organizirana z obveznimi oddajami in odkupi kmetijskih pridelkov

(Borak in sodelavci 2005, 893). Na vaseh je bil uveden prisilni odkup, saj so kmetje morali

oddati pridelke v obsegu, ki jim je bil določen (če so imeli 2–3 ha zemlje so morali oddati od

10 do 20 odstotkov presežka), v zameno pa so dobivali živila, kot so olje, sol, sladkor in

nekatere druge izdelke. Veliko je pri prehrani pomagala tudi UNRRA s paketi hrane in

drugimi oblikami pomoči, npr. s kmetijsko mehanizacijo, zdravstveno opremo, oblekami ter

39

izobraževalnimi programi (Repe 2007, 244). Za racionirano preskrbo so bili določeni vsi

živilski izdelki, tobačni izdelki, vžigalice, tkanine in izdelki iz njih, obutev, usnje, tekstilne

surovine, drva, stavbni, jamarski les ter les za pohištvo, premog, železo, kovine, polizdelki iz

teh materialov, elektrotehnični izdelki, nafta in naftni derivati ter drugi kemični izdelki.

Določene so bile cene blaga, pa tudi kdo ga lahko kupuje in prodaja. Tako se je prodaja

izvajala v trgovskih lokalih, ki so bili za to določeni in opremljeni, kmetijske pridelke pa je

bilo dovoljeno prodajati na tržnicah, a je bila tudi količina blaga, ki so jo porabniki lahko

kupili, dokaj omejena. Kdaj in kaj bodo trgovci prodajali na karte, je bilo objavljeno na

plakatih, v časopisih. Racionirana živila so izdajali ob določenem času, ki ga je določil ljudski

odbor. Od leta 1947 je bila poleg racionirane preskrbe mogoča tudi prosta prodaja, iz nje pa

so bili izvzeti tobačni izdelki, vžigalice, sol, petrolej, svinčniki, papir in britvice. Kljub prosti

prodaji pa trg ni deloval »svobodno«. Še vedno je bilo blago možno prodajati v posebnih

prodajalnah, cene izdelkov v prosti prodaji pa so bile znatno višje; 1 kg sladkorja je v prosti

prodaji stal trikrat več, kot je bila enotna cena (Borak in sodelavci 2005, 893–900).

Slika 5: Živilska nakaznica (vir: Drnovšek, Marjan in Drago Bajt. 2008. Slovenska kronika XX. stoletja 1941-1995. Ljubljana: Nova revija).

40

Urejanje mejnih vprašanj

Sporazum, ki je bil podpisan med Jugoslavijo in Italijo, 20. junija 1945 v Devinu, je med

drugim določil, da izraz Julijska krajina obsega italijanske pokrajine Gorico, Trst, Reko

(Kvarner) in Pulj iz leta 1939, in da se deli na coni A in B. Cono A je upravljala anglo-

ameriška Zavezniška vojaška uprava (ZUV), cono B pa Vojaška uprava Jugoslovanske

armade (VUJA) (Borak in sodelavci 2005, 910). Črta, ki je ločevala cono A in B, je tekla po t.

i. Morganovi liniji, od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko

planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca. Obenem je ta črta bila del železne zavese, ki je

ločevala dva svetovna vojaška, politična in ideološka bloka (Borak in sodelavci 2005, 910).

Po konferenci v Potsdamu, ki je trajala od 17. julija do 2. avgusta 1945, na kateri so se sestale

velike tri sile in po vse večjem vključevanju Sovjetske zveze v vprašanje o Julijski krajini je t.

i. tržaško vprašanje postalo eno izmed svetovnih vprašanj. Na konferenci v Potsdamu je bil

ustanovljen Svet zunanjih ministrov, ki je 15. septembra 1945 v Londonu od vlade

Demokratične federativne Jugoslavije prejel predlog memoranduma o Julijski krajini in Trstu,

z obširno zemljepisno, zgodovinsko, etnografsko in gospodarsko argumentacijo. V njej je

vlada zahtevala nekdanjo avstro-ogrsko-italijansko mejo z nekaterimi popravki in za mesto

Trst predlagala položaj ene od jugoslovanskih federalnih enot oz. poznejših republik, tržaško

pristanišče pa bi dobilo status svobodnega pristanišča ter olajšave v železniškem tranzitu.

Tako jugoslovanska kot italijanska stran sta usmerjali vodo na svoj mlin, odločilno besedo pa

so imeli strokovnjaki štirih velikih sil, in sicer ZDA, Velike Britanije, Francije in Sovjetske

zveze, ki so na terenu preučevali narodnostna razmerja. Med vsemi predlogi je Svet zunanjih

ministrov 2. julija 1946 sprejel rahlo spremenjeni predlog francoskega zunanjega ministra

Georgesa Bidaulta, ta pa je bil pozneje vključen tudi v mirovno pogodbo z Italijo. Po njem je

Jugoslaviji pripadlo območje vzhodno od francoskega predloga mejne črte, območje zahodno

od nje pa je bilo razdeljeno na dva dela, ki ju je ločevala črta vzdolž izliva Timava v morje.

Severni del je ostal Italiji, na južnem pa so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje. Predstavniki

21 držav so 10. februarja 1947 v Parizu podpisali mirovno pogodbo z Italijo, s tem podpisom

pa je bila mejna črta med Italijo in Jugoslavijo spremenjena v jugoslovansko in s tem tudi

slovensko korist (Borak in sodelavci 2005, 912).

Cona A, cona B ter Svobodno tržaško ozemlje

Dogajanje spomladi leta 1945, natančneje 20. aprila 1945, je Primorsko zaradi ozemeljskega

spora med Jugoslavijo in Italijo pripeljalo do začasnega zaprtja v okupacijsko cono, za njeno

upravljanje pa je skrbela Vojaška uprava Jugoslovanske armade. To je za gospodarsko

41

življenje Primorske predstavljalo osamitev, posledica pa je bila ohromitev ter zastoj

gospodarskega življenja (Rogoznica 2011, 196–200). Cono B je od Jugoslavije ločevala

rapalska meja, ki jo je bilo mogoče prestopiti le s posebnimi dovoljenji, od Cone A pa

Morganovo linijo, kjer je bil prehod mogoč z osebno izkaznico (Borak in sodelavci 2005,

918). Gospodarstvo je na ta način bilo v coni B iztrgano iz italijanskega, zlasti odrezanost od

Trsta in Gorice sta pokrajino prizadela, ni pa bilo vključeno v jugoslovansko gospodarsko

celoto. Odrezanost od upravnih središč je bila obremenitev za vsa področja življenja

(upravnega, gospodarskega, itd.). Najhujša oblika osamitve Cone B se je pokazala v preskrbi

prebivalstva, saj je primanjkovalo osnovnih življenjskih potrebščin (Rogoznica 2011, 196–

200).

Dogajanje v coni B Julijske krajine je bilo povezano z dogajanji v novi Jugoslaviji. Po

nemškem umiku z območja Julijske krajine, (predvsem iz večjih centrov Trst, Gorica, Reka),

so glavno vlogo in ključne politične položaje prevzeli komunisti, ki so izvajali direktive

Centralnega komiteja oz. CK KP Slovenije in CK KP Hrvaške. Komunisti so začeli

uveljavljati razredna načela o revolucionarnem spreminjanju ekonomske družbene ureditve.

Po zgledu Sovjetske zveze je to pomenilo vzpostavitev državnega lastninskega monopola, je

pa ta prehod lastništva potekal s prilagajanji, saj je KP imela le pravico do začasne uporabe in

uživanja italijanskega premoženja in javnopravnih ustanov, to pa vse zato, da ne bi bil

ogrožen jugoslovanski zunanjepolitični ugled glede na obmejno vprašanje (Rogoznica 2011,

20, 21).

Kmalu po razdelitvi Julijske krajine na dve coni, je vrh jugoslovanske vojaške uprave jasno

sporočil organom civilne oblasti, da cona B ne bo mogla računati na izdatno jugoslovansko

gospodarsko pomoč, ter da bo za svoje preživetje morala aktivirati lastna sredstva. Civilne

oblasti so urejale lokalne zadeve, življenje so začele urejati glede na objektivne razmere po

novih ideoloških predpostavkah o socialni družbi. Na proizvodne zmogljivosti industrije in

kmetijstva so sprva gledali optimistično, kar se je kasneje izkazalo za napačno. Življenjske

razmere v coni B so bile izredno težke, saj je primanjkovalo hrane, ki je zaradi zastarelega

kmetijstva niso mogli proizvesti v dovolj velikih količinah za preskrbo prebivalstva,

primanjkovalo je tudi industrijskih dobrin, denarnih sredstev, zaradi česar je prihajalo do

zaostankov pri izplačilih delavcem, ti pa so začeli groziti s stavkami. Obrati, ki so se ukvarjali

z lesno industrijo, so že po kapitulaciji Italije zmanjšali obseg proizvodnje, po priključitvi k

Jugoslaviji pa so določeni svoja vrata celo zaprli, zaradi pomanjkanja lesa. Razen podjetij v

obalnih mestih, je večina drugih svoje delo ustavila, bodisi zaradi pomanjkanja surovin bodisi

42

zaradi uničenja, ki ga je povzročilo zavezniško bombardiranje. VUJA si je na področju

gospodarstva prilastila široke pristojnosti. Skrbela naj bi za usklajevanje dela med organi

ljudske oblasti in organi vojaške oblasti ter sprejemala ukaze za področja financ, carine in

prometa. A je VUJA dobrine, predvsem naravne, kot so sol, boksit, les, opredeljevala kot

lastno premoženje, prodaja vsake večje količine pa naj bi potekala pod njenim nadzorom in v

njeno korist. Imela je nadzor nad gospodarskimi objekti, ustanovila inšpektorate za vodenje

ključnih gospodarskih sektorjev, kot so železnice, pomorstvo, oskrba in monopol ter nekatere

druge, ki so vodili preskrbo in obnovo. Preskrbo cone B je prevzela vlada FLRJ in s tem je

bila cona izenačena z jugoslovanskimi upravnimi enotami. VUJA je novembra 1945

ustanovila inšpektorat za preskrbo prebivalstva, ta pa je deloval do konca leta 1946, ko je bila

preskrba vključena v preskrbovalni načrt LR Slovenije oz. Hrvaške. Lokalne oblasti so

omejile promet z blagom, uredile preskrbo prebivalstva s kmetijskimi pridelki. Uvedle so

obvezen odkup posameznih pridelkov in kmetijskih proizvodov, rejo in oddajo določene

živine, pa tudi način in količino prodaje prebivalstvu (Rogoznica 2011, 126–130).

Finančna sredstva so bila osnovna težava pri obnovi, bančni promet med conami pa je bil

ustavljen. Kot lahko vidimo pri Rogoznici, se je v bančnih trezorjih v Slovenskem primorju

ob osvoboditvi nahajalo 30 milijonov lir, do avgusta 1945 pa naj bi za kritje osnovnih potreb

cone B Julijske krajine bilo danih v obrok 250 milijonov lir, ki so nekontrolirano odtekale v

Italijo. VUJA in organi ljudske oblasti so načrtovali uvedbo posebne okupacijske lire za cono

B, z uvedbo nove valute pa so želeli preprečiti, da bi jih zavezniki v coni A prehiteli, obenem

pa bi zamenjava v coni B omogočila ureditev tečajne vrednosti lirskega bona glede na liro.

Oktobra 1945 je Gospodarska banka za Istro, Reko in Slovensko primorje začela izdajati

jugoslovanski okupacijski denar, t. j. B liro oziroma jugoliro. Ta je VUJI omogočila

izboljšavo denarne likvidnosti, nadzor nad denarno-blagovnimi tokovi ter prelom z

italijanskim denarnim sistemom, a sta njena inflacija in zaščita njene kupne vrednosti za

oblast predstavljali finančno breme v celotnem obdobju veljave. Zaradi obvladovanja

trgovske mreže, so oblasti ustanavljale velika državna trgovinska podjetja in jim dale

pooblastilo za odkup in razdeljevanje dobrin. S takšnim namenom je za področje Slovenskega

primorja bilo ustanovljeno državno podjetje Prerad (Rogoznica 2011, 131, 132).

Tudi na področju cone B STO je jugoslovanska stran usmerila vse moči v preskrbo teritorija,

saj je bilo sprejeto stališče, da se tako iz političnih kot tudi propagandnih razlogov

prebivalstvu omogoči višji življenjski standard. V začetnih letih obstoja cone B STO sta

okraja Koper in Buje, kot rodovitni področji, do začetka petdesetih let sama krila potrebe

43

prebivalstva po kmetijskih proizvodih. Struktura obstoječe privatne trgovske mreže pa se na

območju Slovenskega primorja do leta 1948 ni spremenila, saj je grosistična trgovina, ki je

takrat nastala, skrbela za oskrbo trgovske mreže na drobno z industrijskimi izdelki in živili.

Do 1947 je bil za vse Slovensko primorje edini grosist za živila in industrijske izdelke že

omenjeno podjetje Prerad s sedežem v Pivki. Območje je oskrbovalo z žitom in žitnimi

proizvodi, železnino, tekstilom, obutvijo, kožami, gospodinjskimi potrebščinami itd. Zaradi

uskladitve oskrbe na območju B STO, so lokalni organi predlagali, da bi oskrba obeh okrajev

potekala preko Zveznega ministrstva za trgovino in preskrbo, ki bi neposredno pošiljalo

blago, delil pa bi ga skupni organ oz. VUJA (Zagradnik 1999, 155–171).

V nadaljevanju Zagradnik (1999) še navaja, da so si oblastni organi jugoslovanske

okupacijske cone prizadevali izboljšati preskrbo in vnesti v trgovino urejeno delovanje.

Vojaška uprava Jugoslovanske armade je prepovedala izvoz žita, goveda, lesa, kmetijskih in

industrijskih izdelkov, ki so bili potrebni gospodarstvu Cone B. Navedeno blago so lahko

izvozili le z dovoljenjem vojaške uprave. Območje obeh okupacijskih con je predstavljalo

zaokroženo gospodarsko celoto, ekonomski interesi pa so prisilili obe strani k vzpostavitvi

sodelovanja in izmenjavi blaga. Tako je Cona A v Coni B nabavljala premog, drva, sol, seno,

sadje, Cona B pa v Coni A riž, bombaž, volno, reprodukcijski material in opremo. A vsi ti

ukrepi niso zagotavljali preživetja, zato je jugoslovanska vlada odredila neposredno oskrbo

Cone B iz Jugoslavije. LR Slovenija, ki je takrat nosila dokajšnje breme pomoči Primorski, se

je prek Ministrstva za trgovino in preskrbo obrnila na Ministrstvo za finance FLRJ s

predlogom, naj Jugoslavija ukine carinsko mejo s Cono B. Zaradi pomanjkanja surovin in

reprodukcijskega materiala je trpela industrija, saj je bila ohromljena proizvodnja. Omeniti pa

je potrebno tudi finančno krizo, v katero je padla Cona B, saj je redno morala nakazovati Coni

A stroške za električno energijo, bolnice, zdravila, itd., ti stroški pa so bili visoki. Finančni

zlom je Jugoslavija reševala z ustanovitvijo Gospodarske banke za Istro, Reko in Slovensko

Primorje (Zagradnik 1999, 155–171).

Pomlad leta 1948 je bila v Jugoslaviji obarvana v črnino, saj so vzhodne države proti njej

uvedle popolno gospodarsko blokado, Zahod pa ji tudi ni hitel na pomoč, zato se je država

znašla na robu gospodarskega in političnega zloma (Borak in sodelavci 2005, 931). Začeli so

se tudi spopadi na vzhodni meji. V tem času je vprašanje meje z Italijo postajalo vse bolj

zapleteno, jugoslovanski komunisti so doživljali napade sovjetske komunistične partije (Repe

2007, 244). Zaradi močnega jugoslovanskega komunističnega partizanskega gibanja, ki je bilo

naklonjeno Sovjetski zvezi, je tržaško vprašanje postalo globalno politično-strateško

44

vprašanje v odnosih med Vzhodom in Zahodom (Rogoznica 2011, 101). Jugoslavija se je

znašla na robu vojne s Sovjetsko zvezo in njenimi vzhodnoevropskimi sateliti, vzrok za t. i.

spor z Informbirojem pa je bil v tem, da je Sovjetska zveza vztrajala pri socialističnem bloku,

kjer bi imela sama glavno besedo, Tito in jugoslovansko vodstvo pa so vztrajali pri

enakopravnih odnosih med socialističnimi državami in partijami (Repe 2007, 244).

Prebivalstvu je grozila lakota, obstajala je resna grožnja oboroženega posega z Vzhoda, zato

je jugoslovansko vodstvo začelo počasi navezovati stike z Zahodom (Borak in sodelavci

2005, 933).

b) Zlato desetletje gospodarstva Jugoslavije (1950-1960)

V letih 1951–52 je bil uveden nov gospodarski sistem, razlog za spremembo je bil v tem, da je

centralistični planski sistem odpovedal, ko je bilo treba premagati težave, nastale zaradi

gospodarske blokade vzhodnih držav in neurejenih odnosov z zahodnimi državami. Partijsko

vodstvo je doumelo, da brez sprememb ne bo mogoče povečati industrijske proizvodnje, ni pa

se bilo pripravljeno odreči vodilni vlogi pri oblikovanju razvojne politike in razdeljevanju

narodnega dohodka. Spremenil naj bi se lastnik proizvajalnih sredstev, s čimer država ne bi

več nastopala kot njihova neomejena lastnica. Upravljanje sredstev je prepustila delavskim

svetom, kar je pomenilo, da se je gospodarstvo ločilo od državne uprave, državni organi pa so

organizacijsko, operativno in plansko vlogo prepustili delavskim svetom in trgu, obdržali pa

so vlogo socialističnega usmerjevalca narodnega gospodarstva. Nov gospodarski sistem je

pripomogel k gospodarski rasti, ki se je začela 1953 in stopnjevala do leta 1960. Država je po

eni strani podpirala gradnjo kapitalnih objektov (skrbela za elektrogospodarstvo in težko

industrijo), po drugi strani pa zanemarila druge panoge, kot je to na primer kmetijstvo. Tako

so nastali zagovorniki in nasprotniki te politike, ki je zaradi dveh strani, dveh različnih struj

privedla do tega, da sta se osebni in družbeni standard dvigala zelo počasi, kar je povečevalo

nezadovoljstvo prebivalstva. Jeseni 1955. leta je Josip Broz spoznal, da je treba končati

obdobje boja za industrializacijo države in začeti mirnejši in vsestranski gospodarski razvoj.

Tako so konec istega leta sprejeli resolucijo o novi gospodarski politiki, v kateri so poudarili,

da je treba investicijsko porabo uskladiti z gospodarskimi možnostmi ter njeno sestavo

spremeniti tako, da se bodo zmanjšale gospodarske naložbe in investicije v vodilne panoge,

povečala pa negospodarska vlaganja in naložbe v panoge, ki so zaostale v razvoju, kot so bile

kmetijstvo, trgovina, obrt, gostinstvo in turizem. Partijski vrh se je z resolucijo tudi obvezal,

da bo poskrbel za večjo proizvodnjo, storilnost, hitrejšo rast osebne porabe in življenjske

45

ravni. Centralna oblast se je v letih 1956–57 posvetila dvema nalogama, in sicer ustalitvi in

uravnoteženosti gospodarskih gibanj. Konec 1957 je zvezna skupščina sprejela drugi petletni

gospodarski načrt. V primerjavi s prvo petletko je bil plan bolj stvaren in otipljiv, njegovi

gospodarski cilji pa so bili rast proizvodnje, osebne porabe, družbenega standarda, zmanjšanje

zunanjetrgovinskega primanjkljaja ter hitrejši razvoj nerazvitih območij v državi. Pri

razdelitvi kreditov so prednost dobili kmetijstvo, promet in gradbeništvo ter trgovina in

stanovanjsko komunalna graditev. V industriji je bilo težišče na naložbah, ki so zagotavljale

boljšo izrabo obstoječih zmogljivosti ter večjo proizvodnjo za izvoz. Drugo petletko so

končali predčasno, leta 1960 (Prinčič 1997, 5–13).

c) Obdobje stagnacije oziroma gospodarsko nazadovanje (1960–1970)

Če so v 50. letih gospodarske in politične razmere omogočile pretok ljudi čez meje in tudi

določeno potrošnjo, se je v 60. letih gospodarstvo soočilo z novimi izzivi. V letu 1961 se je

zgodilo nekaj, kar ima pomembno mesto v gospodarski zgodovini. Država se je znašla v

gospodarski krizi. Težave so se začele leta 1959, ko je bila poraba večja od tistega, kar je bilo

gospodarstvo sposobno ustvariti. Poraba in uvoz sta rasla hitreje kot proizvodnja, izvoz in

storilnost. Posledica so bile višje cene, višji življenjski stroški in zunanjetrgovinski

primanjkljaj (Prinčič 1997, 5–13). Namesto, da bi se zunanjetrgovinski primanjkljaj zmanjšal,

je narastel, tekoča industrijska proizvodnja je postala popolnoma odvisna od uvoza

reprodukcijskega in drugega materiala, z izvozom pa niso mogli pokriti uvoznih presežkov,

zato so najeli tuja posojila, ki so od leta 1957 postala najpomembnejše sredstvo za pokrivanje

zunanjetrgovinskega primanjkljaja. Velik uvoz porabnega blaga je pokazal, da domača

industrija tako po kakovosti kot ceni ni kos tujim izdelkom (Prinčič 1999, 61). Pojavile so se

težave pri zaposlovanju nove delovne sile; Jugoslavija in z njo Slovenija je svetu odprla svoje

meje, v času, ko se je zvišal standard in je potni list postal dosegljiv večini ljudi, brez

administrativnih težav, vizumi pa so bili za sosednje države postopoma ukinjeni. Posledica

tega so bili množični odhodi ljudi na delo v Avstrijo in Nemčijo, ti pa so ob prihodu domov

(ob praznikih) s seboj prinašali zahodne izdelke. Modni nakupovalni trend v tujini tako niso

bile več le kavbojke, kozmetika in pralni praški (Repe 2011a). Z odprtjem meje se je obenem

pospešil množičen odhod domače delovne sile v druge razvite države (Prinčič 1999, 61),

državo pa je poleti 1961 prizadela še slaba letina, zaradi česar je bilo potrebno uvoziti več kot

milijon ton pšenice. Tako je zvezni izvršni svet julija 1961 predlagal zvezni skupščini

sprejetje stabilizacijskega programa, v katerem so prevladovali ukrepi za povečanje

46

proizvodnje, oblikovanje rezerv ter uskladitev porabe z dejanskimi možnostmi. Ukrepi so bili

učinkoviti, saj se je gospodarska rast obnovila že v naslednjem letu. Partijsko vodstvo je bilo

prisiljeno resneje razmišljati, da se bo gospodarstvo razvijalo hitreje le, če se bo bolj vključilo

v mednarodno trgovino. Za ta korak je bilo treba omejiti posredovanje države in omogočiti

večjo samostojnost podjetij, zagotoviti svobodnejše delovanje tržnih zakonitosti, notranja

censka razmerja pa prilagoditi potrebam čim večjega izvoza. Zvezna ljudska skupščina je

sprejela zakon o spremembah na področju dohodka, proračunskega financiranja in

oblikovanja cen ter zunanjetrgovinskega, deviznega, kreditnega in bančnega sistema. V

Sloveniji so največ pričakovali od devizne reforme, saj je omejila pristojnost zveznih organov

pri administrativnem razdeljevanju deviz, pridobljenih z izvozom, in določila realnejši tečaj

vrednosti dinarja v razmerju do dolarja (Prinčič 1997, 5–13).

Preden nadaljujemo s tem, kako se je gospodarstvo v Jugoslaviji razvijalo, se moramo na

kratko ustaviti pri devizah. Mrak (2002) pravi, da je eden osnovnih problemov, s katerim se

srečuje ekonomska politika vsake države, v tem, da mora najti rešitev, kako rešiti konflikte,

povezane z doseganjem notranjega in zunanje ekonomskega ravnotežja, pri čemer notranje

ravnotežje pomeni visoka stopnja gospodarske rasti in polna zaposlenost, zunanje ravnotežje

pa je izenačenost povpraševanja in ponudbe po devizah na deviznem trgu. Devizni tečaj nam

pove, po kakšni ceni se ena valuta zamenja za drugo, sprememba deviznega tečaja pa vpliva

na ključne segmente narodnega gospodarstva. S spremembo deviznega tečaja se ustvari nov

sklop ekonomskih odnosov v gospodarstvu, spremenijo se učinki na plačilno bilanco države

ter odnosi med ponudbo in povpraševanjem po devizah (Mrak 2002, 43). Devize so za državo

pomembne, saj predstavljajo njeno dobroimetje. Jugoslavija je potrebovala devize oziroma

tuje konvertibilne valute, te pa so priskrbeli izvozniki blaga in storitev. Na spremembe

deviznega tečaja vpliva več indikatorjev, tako Mrak izpostavlja naslednje in sicer: razlike v

stopnjah inflacije, razlike v obrestnih merah, razlike v ravni dohodka, pričakovanja in drugi

faktorji (Mrak 2002, 58–63).

V nadaljevanju si bomo pogledali, kaj so zakoni, ki jih je Zvezna ljudska skupščina sprejela,

pravzaprav bili. Kot je bilo že omenjeno, so največ pozitivnega napredka v Sloveniji

pričakovali od novega deviznega in zunanjetrgovinskega režima, se pravi od ukinitve sistema

količnikov in premij, ki so najbolj ovirali »liberalizacijo« blagovne menjave s tujino. Temelj

nove zakonodaje je bil novi obračunski tečaj dinarja v plačilnem prometu s tujino, ki je znašal

750 din za ameriški dolar (Prinčič 1999, 130, 131). Pri izvozu naj bi kratek čas še dopustili

nekakšno odstopanje od enotnega obračunskega tečaja, tako da bi določili zgornjo mejo, do

47

katere bodo smele iti razlike med domačimi in tujimi cenami, razliko od določene zgornje

meje pa bi pokrivali z občasnimi izvoznimi premijami. Ohranitev premij pa ni pomenila, da bi

izvažal kdor koli, ampak samo tisti, ki bi se vključil v dano maksimalno raven premij na

podlagi proizvodnih stroškov, najvišja stopnja premije pa bi se določila od dosežene vrednosti

izvoza oz. nižje, kot je bil takratni trenutni izvozni koeficient. Uvoz blaga so uravnavale

uvozne carine ter v predhodnem obdobju štiri vrste uvoza, in sicer prosti uvoz, uvoz na

podlagi liberalnega dovoljenja, uvoz na podlagi generalnega dovoljenja do določenega zneska

deviz in kontingentirani uvoz. Opustili so sestanke deviznih krogov, na katerih so se podjetja

dogovarjala o razdelitvi deviz, ki jih je dala na razpolago Narodna banka; v prihodnje naj bi

podjetja devizna sredstva, ki so jih potrebovala za nakup opreme, kupila z lastnimi sredstvi pri

bankah. Gospodarski načrtovalci so pričakovali, da bo uvedba carinskih stopenj in premij

omejila uvoz izdelkov, ki so jih že sami izdelovali doma in s tem zaščitila industrijo, ki ni bila

še dovolj konkurenčna tujim trgom, podjetjem pa olajšala izvoz. Pri preureditvi bančnega in

kreditnega sistema oziroma pri oblikovanju osnutka zakona o bankah in kreditih ter drugih

bančnih posojilih, si je Zvezni izvršni svet zastavil pet ciljev in sicer decentralizacijo sistema

razdeljevanja kreditov, okrepitev poslovnosti v kreditnem in bančnem poslovanju, ustanovitev

enotnih poslovnih skladov podjetij in izenačitev osnovnih in obratnih sredstev, za svoje

naložbe so si morali družbeni investicijski skladi sami zagotoviti potrebna osnovna in obrtna

sredstva, sistem družbenega knjigovodstva in kontrole pa je bilo treba izpopolniti (Prinčič

1999, 130, 131). Z gospodarsko reformo so poskusili rešiti stanje v državi a niso bili uspešni.

Še vedno so ostala nerešena vprašanja, kot so nestabilen trg, slaba povezanost med

posameznimi panogami, rast negospodarskih vlaganj, slaba storilnost in velik primanjkljaj v

plačilni bilanci. Leta 1965, natančneje 24. julija 1965, so začeli z gospodarsko reformo, njene

cilje pa je predstavil Boris Kraigher (Prinčič in Borak 2006, 127). Cilji reforme so bili utrditev

dinarja in uskladitev censkih razmerij, tako na domačem trgu kot v menjavi s tujino,

posodobitev proizvodnje ter okrepitev poslovnega sodelovanja, večja samostojnost

gospodarsko uspešnih podjetij, vrnitev porabe v okvire danih materialnih možnosti, povezava

rasti osebnih dohodkov z rastjo storilnosti, razdeljevanje posojil za naložbe po gospodarskih

merilih, večja izraba notranjih rezerv. V prvih dveh letih je reforma bila zelo uspešna, prinesla

je ustalitev cen in življenjskih stroškov, zmanjšala se je vloga države pri odločanju o

razdeljevanju dohodkov podjetij, povečali sta se storilnost in raven povprečnih osebnih

dohodkov, začelo se je uvajanje nove tehnologije. Reformna prizadevanja so bila kasneje

upočasnjena in zastavljeni cilji niso bili doseženi. Uspel ni niti poskus preoblikovanja tistih

delov gospodarskega sistema, ki so oteževali prehod iz ekstenzivnega v intenzivnejše

48

gospodarjenje ter enako vrednejšo blagovno menjavo z razvitimi državami. Največja ovira so

bili delitev dohodka med podjetji in državo, plačani zunanjetrgovinski in devizni sistemi,

prosto oblikovanje cen, kreditiranje obratnih sredstev ter razpolaganje z amortizacijo (Prinčič

1997, 5–13).

Za obdobje med leti 1960 in 1970 v Sloveniji je značilno, da je bila industrijska proizvodnja

upočasnjena, železniški promet je zaostajal, cestni pa je nadaljeval s hitrim vzponom. Kar

zadeva trgovino je potrebno omeniti, da so se trgovska podjetja začela bolje organizirati in

ustanovljena so bila številna nova podjetja (Emona, Petrol, itd.). Dogajala so se tudi večja

vlaganja v turistične in gostinske objekte, k boljšemu poslovanju omenjenih dejavnosti sta

pripomogla tudi odprava vizumov, sprostitev formalnosti na mejnih prehodih, devalvacija

dinarja, izboljšave nekaterih prometnih poti ter odprtje brniškega letališča. Vse to so bili

razlogi, ki so privabili tuje goste. Zvišal se je osebni in družbeni standard ter življenjska raven

prebivalstva. Povečala se je tudi osebna poraba, razlog za to je bilo pomanjkanje osnovnih

življenjskih dobrin prebivalstva. Bila je odvisna od višine osebnega dohodka. Začeli so

kupovati gospodinjske aparate, hladilnike in pralne stroje, stanovanjsko opremo in televizorje.

To je bil tudi čas motorizacije in številni so si kupovali zastavo 750 ali fička, kot so ga

ljubkovalno imenovali. Poleg večje porabe so se od leta 1967 zviševale tudi plače, obenem pa

so začeli ljudje tudi bolj varčevati. V tem času se je pojavilo zanimanje za nakup deviz.

Jugoslovanski državljani so lahko od leta 1962 enkrat letno legalno kupili določeno vsoto

deviznih sredstev, ta možnost pa je bila v začetku sedemdesetih let odpravljena, zato se je

pojavil črni trg. Omeniti pa je potrebno tudi stanovanjsko politiko. Konec leta 1955 je država

uvedla splošni stanovanjski prispevek, ki so ga plačevali vsi zaposleni iz svojih dohodkov,

občine pa so na podlagi teh sredstev ustanovile kreditne sklade za graditev stanovanjskih hiš

ter tako zagotovile vir za financiranje graditve stanovanj. Najemnine za stanovanja so bile

zaupane družbenemu nadzoru in so bile del socialne politike in urejanja življenjske ravni.

Stroški za stanovanja so bili razmeroma nizki, ugodna potrošniška posojila pa so bila mnogim

motivacija za gradnjo hiš. Konec šestdesetih let je imela televizijske sprejemnike polovica

gospodinjstev v mestih, četrtina v mešanih gospodinjstvih in desetina v kmečkih (Borak in

sodelavci 205, 1081-1093).

49

d) Obdobje potrošniške mrzlice (1970–1980)

Slika 6: Mejni prehod v Sežani sredi šestdesetih let (vir: Repe, Božo. 2007. Sodobna zgodovina : zgodovina za 4. letnik gimnazij. Ljubljana: Modrijan).

V tem času se je nadaljevalo zviševanje osebnega standarda, ugodna posojila najeta v tujini so

v veliki meri omogočala ugodne razmere, po drugi strani pa so se zaradi teh posojil povečali

državni dolgovi (Borak in sodelavci 2005, 1134). Sedemdeseta leta, so za Jugoslavijo, kar

zadeva standard, bila najboljša v vsem povojnem obdobju. To se je kazalo pri nakupih v

sosednjih državah, saj so v avtomobilskih prtljažnikih in prikolicah čez mejo romali različni

gradbeni materiali, ki so bili boljši ali cenejši od domačega ali pa se jih doma sploh ni dalo

dobiti (Repe 2011a).

Jugoslavija je postala primer socialistične potrošniške družbe. Potrošništvo v Jugoslaviji so

spodbujale tudi številne reklame, Patterson (2011) med drugim navaja revijo Jano, v kateri so

se nahajale reklame, ki so dajale nakupovalne napotke za nakup tako v Italiji kot tudi v

Avstriji. Nakupovanje in tihotapljenje sta bila del potrošniške mrzlice (Patterson 2011).

A kljub vsemu je do konca 70. let gospodarstvo brezskrbno in optimistično gledalo v

prihodnost. Tako so na primer leta 1972 ugotovili, da se sistem »za enako delo enako plačilo«

ni prijel, saj se podjetja niso držala sporazuma, kar je imelo za posledico prevelike osebne

dohodke in prevelik razpon v osebnih dohodkih med posameznimi panogami. Zaradi višjih

50

izdatkov za osebne dohodke pa je zmanjkalo denarja za nagrajevanje najbolj prizadevnih

delavcev in strokovnjakov (Prinčič in Borak 2006, 252).

Zaradi ekonomske liberalizacije sredi šestdesetih let so Jugoslovani začeli živeti preko svojih

možnosti in trošiti več, kot so proizvajali. Poraz liberalizma pa ni napotil ljudi k varčevanju,

temveč nasprotno, v letih 1969-1978 je osebna potrošnja rasla za 6 odstotkov hitreje od

družbenega bruto dohodka. Nadpovprečna rast realnih osebnih dohodkov glede na

produktivnost dela je pospešila inflacijo, posledica njenega zvišanja pa bil višji primanjkljaj v

plačilni bilanci (Pirjevec 1995, 352–356, 367–368).

Določene okoliščine so že v 70. letih napovedovale krizo. Leta 1973 je izbruhnila

gospodarska kriza, ki so jo sprožile arabske države s podražitvijo nafte, naftni šok pa je

prizadel tudi Jugoslavijo, saj so se cene vrtoglavo vzpele in brezposelnost se je povečala.

Skok cene nafte je zasul države izvoznice z dolarji, ki so jih naložile v evropske in ameriške

banke. Postalo je preprosto dobiti posojilo, to pa so na veliko izrabila jugoslovanska podjetja.

Leta 1971 je bila Jugoslavija zadolžena v tujini za 2,7 milijarde dolarjev, leta 1975 pa že 5

milijard. Dotok tujega kapitala je kmalu presegel rast bruto narodnega proizvoda. Leta 1978 je

sledil drugi naftni šok, čemur so se pridružile višje cene za nafto in rast obresti za posojila v

tujini. Leta 1979 je inflacija znašala 18 odstotkov, primanjkljaj v plačilni bilanci pa 3.400.000

dolarjev. Vlada je ukrepala tako, da je zamrznila cene in sama določala, katera podjetja lahko

najamejo kredite. Šibko jugoslovansko gospodarstvo je imelo zastarelo tehnologijo in slabo

kakovost proizvodov in storitev, zato je drvelo v prepad (Pirjevec 1995, 352–356, 367–368).

H gospodarskemu polomu je bistveno prispevalo tudi samoupravljanje s poveličevanjem

egalitarizma, z varnostjo delovnega mesta in majhno delovno mobilnostjo. Pomanjkanje

delovne vneme je povzročilo padec dohodkov, zato so mnogi poiskali dodaten vir zaslužka.

Gospodarsko propadanje je postalo vse bolj očitno leta 1979, takrat je pričel usihati dotok

tujega kapitala, slaba letina pa je prisilila oblast k velikemu uvozu hrane. Gospodarski propad

je bil neustavljiv; brezposelnost, inflacija, naraščajoče razlike med regijami in še druge

težave, kot so stavke zaposlenih, so vodile državo v propad. Vse te težave so poskusili rešiti s

politiko zategovanja pasu, ki je zajemala prepoved uvoza dragih zdravil, visoke carine za

vrsto dobrin in takse za prestop meje (da bi zajeli odtok tujih valut, ki so jih Jugoslovani v

višini 2 milijard dolarjev letno trošili v tujini). Največ protestov je povzročila odločitev vlade

o centralizaciji deviz. S to odločitvijo so podjetja, ki so izvažala na zahodne trge, morala 76

51

odstotkov svojih deviz prenesti v Narodno banko, ki je z njimi gospodarila po svojih kriterijih

(Pirjevec 1995, 352–356, 367–368).

e) Krizna osemdeseta leta (1980–1991)

Za razliko od sedemdesetih, so bila osemdeseta leta za Jugoslavijo krizna leta. Standard je

padel na raven sredine šestdesetih let, na trgu ni bilo vrste artiklov ali pa so se dobili na bone,

kot na primer bencin (pri uporabi bencina najprej omejitve vožnje glede na registrsko številko

po t. i. sistemu par-nepar leta 1979, nato pa delitev na bone leta 1982, s katerim je vsak lastnik

avtomobila dobil bon za nakup 40 litrov bencina na mesec (Štorman 1996, 78–79)); olje,

sladkor, pralni prašek, južno sadje. Tako so bili nakupi osredotočeni na živilske artikle, saj si

Jugoslovani ob naraščajoči inflaciji, ki je sredi osemdesetih let prešla v hiperinflacijo, niso

mogli veliko privoščiti. Slovenci so si zaradi svoje geografske lege pomanjkanje lahko blažili

s tedenskimi nakupi čez mejo (Repe 2011a). Repe nadaljuje, da so jugoslovanske vlade

skušale krizo rešiti tudi z uporabo tečajne in obrestne politike ter politike zategovanja pasu

(opuščanje nadzora nad cenami, omejevanje plač in kreditov, znižanje stroškov javnega

sektorja) (Repe 1999, 191–218).

Slika 7: Prazni nakupovalni vozički 1981. preskrba je bila vse slabša, primanjkovalo je tudi najosnovnejših živil in predmetov (od olja in moke do straniščnega papirja in otroških plenic.) (vir: Drnovšek, Marjan in Drago Bajt. 2008. Slovenska kronika XX. stoletja 1941-1995.

Ljubljana: Nova revija).

52

Težave so po smrti Josipa Broza prerasle v gospodarsko krizo. Inflacija, dolgovi v tujini in

brezposelnost so vrtoglavo naraščali, širil se je gospodarski kriminal, standard in izvoz sta

padala, spremembe v gospodarskem sistemu so bile neučinkovite, razlike med regijami so se

poglobile, dogovorov ni spoštoval nihče. Kljub opisanim problemom je Slovenija vse do

začetka 90. let ostala najrazvitejša jugoslovanska republika in se je glede na družbeno

bogastvo uvrščala med srednje razvite države Evrope (Prinčič 1997, 5–13).

Konec sedemdesetih let je inflacija presegla 20 odstotkov, jugoslovanska vlada pa je z

najemanjem tujih kreditov krizo skrivala vse do smrti Tita. Kazalec krize v začetku

osemdesetih let je bila devalvacija dinarja za 30 odstotkov (razvrednotiti dinar, da se spodbudi

izvoz); sprememba tečaja dinarja je imela za nalogo preusmeriti proizvodnjo v izvoz, kar je

sovpadalo s prednostnim dostopom do posojil, ki so bila subvencionirana. Spremenjena je bila

tudi devizna ureditev oziroma razporejanje deviz. Omejitve uvoza so imele glavno vlogo pri

uvozu in investicijah, saj je omejevanje uvoza zmanjšalo ponudbo blaga in storitev na

domačem trgu. Ker je bil del domače proizvodnje odvisen od uvoza blaga za reprodukcijo, so

uvozne omejitve dodatno zmanjšale domačo proizvodnjo (Prinčič in Borak 2006, 439). V

nadaljevanju Repe navaja, da so bili kazalci krize poleg že omenjenih tudi energetska kriza

(uvoz nafte zadostoval le za 290 dni v letu) in restrikcije uvoza, zlasti t. i. »luksuznega« blaga

(revije, časopisi, južno sadje). Leta 1980 je stopnja zadolženosti jugoslovanske države

presegla 40 odstotkov deviznega priliva, življenjski standard pa je padel na raven iz

šestdesetih let. Jugoslovanske vlade so krizo neuspešno poskušale reševati z zadolževanjem; o

tem Prinčič in Borak (2006) navajata, da so povečani stroški zadolževanja v tujini ter

zmanjšana dostopnost do tujega denarja in povečani stroški uvoznih vložkov zaradi

razvrednotenja dinarja dodatno slabšali finančni položaj mnogih podjetij (Prinčič in Borak

2006, 439). Slovenski izvršni svet se je ukvarjal z usmerjanjem slovenskega gospodarstva na

Zahod, z zagotavljanjem osnovnih življenjskih artiklov, s preprečevanjem odlivanja deviz v

tujino, z zagotavljanjem sredstev za odplačevanje dolgov. Hujše kot gospodarske pa so bile

politične ovire, ki so Jugoslavijo vezale na socializem enopartijskega tipa, gospodarstvo, ki ni

želelo reform, pa ni moglo funkcionirati (Repe 1999, 191–218).

Težave v državi je leta 1988 poskusil rešiti novi zvezni premier, Ante Marković. Reform se je

lotil korenito. Ob pomoči zahodnih držav in s podporo tujih finančnih ustanov je do konca

leta 1990 že dosegel nekaj uspehov, saj se je zunanja likvidnost Jugoslavije popravila, devizne

rezerve so dosegle 5,8 milijarde dolarjev, skupni dolg pa je bil zmanjšan na 16,2 milijarde

dolarjev. Repe navaja ostale uspešne poteze Markoviča:

53

Celovit Markovićev program bi moral zagotoviti kar najpopolnejše funkcioniranje trga blaga,

kapitala in dela, za kar pa bi bilo treba izvesti tudi politične reforme in vzpostaviti pravno

državo (med drugim razdelitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno). Reforma naj bi

zagotovila enakopravnost vseh oblik lastnine, opredelila naslovnika lastnine in omogočila

transformacijo ene oblike lastnine v drugo. Monetarna politika naj bi se ločila od fiskalne in

kreditne funkcije. Zato bi morali doseči samostojnost NBJ in njenega guvernerja pri vodenju

monetarne politike, enoten davčni sistem in osnove davčne politike na ravni federacije. Plače

naj se ne bi povečevale. Ker je najhujši problem gospodarske politike ostajala inflacija, ki je v

tistem času znašala okrog 2700 odstotkov, je Marković izvedel denominacijo in tečaj dinarja

vezal na nemško marko v razmerju 1 : 7, zaradi česar je postal najbolj priljubljen

jugoslovanski politik. Tako je tudi vrnil nekaj dostojanstva Jugoslovanom, ki so s

konvertibilnim dinarjem nekaj mesecev lahko znova množično kupovali v tujini. Hkrati je tudi

zamrznil cene v elektrogospodarstvu, naftni industriji, črni in barvni metalurgiji, železniškem

transportu, cene premoga, PTT-storitev, zdravil in komunalne infrastrukture (Repe, 2011b).

4.3 Tihotapstvo po drugi svetovni vojni

a) Med leti 1945–1950

S tihotapstvom po drugi svetovni vojni se prvič srečamo v času obstoja cone A in cone B torej

v letih od 1945 do 1947. Oskrba z artikli široke porabe je bila v coni B zadovoljiva, oskrba z

industrijskimi izdelki in surovinami pa precej slabša. Gradbeni material je bil dobavljiv v

majhnem deležu glede na potrebe, preskrba s tekstilom in obutvijo ni bila redna. Zaradi

premajhnih dobav predmetov široke porabe in artiklov za obrtnike, se je razširila ilegalna

trgovina med okrožjem in Trstom, to pa je negativno vplivalo na tečaj jugolire, ki se je s 3:1

znižal na 1:1 (Rogoznica 2011, 196–200). V nasprotju s trditvami Rogoznice, pa Zagradnik

(1999) trdi, da kljub rodovitnemu področju kmetijstvu cone B ni uspelo pridelati dovolj hrane,

saj je bilo zaostalo, tako je primanjkovalo žita, kvalitetnega semena, živine, krompirja. Enotne

živilske nakaznice, ki so jih začeli deliti avgusta 1945, so težavo s preskrbo nekoliko ublažile,

a preskrba še vedno ni bila dobra, dobava Unrre pa neredna. Prometne povezave so bile slabe,

prometne poti so bile usmerjene proti Trstu in Gorici, posamezni predeli so bili težko

dostopni. Zalog za oskrbo Cona B ni imela, saj še sprotna oskrba ni funkcionirala, zato je

prebivalstvo trpelo lakoto in pomanjkanje. Na področju trgovine je nastal nered. Razmahnila

sta se špekulacija in anarhično postavljanje cen. Razmejitvena črta je trgovinsko mrežo

raztrgala, zato ni prišlo do trgovine na debelo. Pokrajina je imela majhne zasebne trgovine,

trgovci pa so robo nabavljali vsak po svoje, najraje v Coni A, kjer so prodajali izdelke iz Cone

54

B, čeprav je teh primanjkovalo v drugih predelih Cone B. Zato se je razmahnilo tihotapstvo

(Zagradnik 1999, 155–171).

Z Devinskim sporazumom, ki je predvidel neovirano prehajanje razmejitvene črte, naj bi bil

nadzor tolikšen, da bi preprečeval nedovoljen prenos živil oziroma tihotapstvo (Zagradnik

1999, 155–171).

Črna borza je postala vsesplošen pojav. Z njo so se ukvarjali trgovci in posamezniki. Pogosto

vzrok za tihotapstvo ni bila težnja po bogatenju, ampak borba za preživetje. V prvih mesecih

po končani vojni so dobili prebivalci severnih predelov Primorske le po 20 dag soli na osebo.

Ljudje so nosili v Trst in Gorico maslo in ga tam zamenjevali za sol, ki jo je Cona A uvažala

iz Piranskih in Strunjanskih solin. Nedovoljen promet s soljo pa je potekal tudi s Slovenijo.

Prebivalci so nosili sol zlasti na območje Krškega in Brežic in jo tam zamenjevali za

perutnino. Črna borza je bila problem, ki ga oblastni organi niso uspeli zatreti ves čas obstoja

okupacijskih con. Poročilo Odseka za notranje zadeve Okraja Koper z dne 1.avgusta 1946

navaja: »Najtežji kriminalni problem v našem okraju je tihotapstvo. Tihotapstvo je obenem v

najtesnejši zvezi s socialnimi gospodarskimi prilikami v okraju, skoro vsak dan imamo priliko

opaziti, da se lotijo tega posla ljudje, ki poprej niso nikoli zašli na krivo pot, toda živijo v

najtesnejših prilikah, npr. vdove z otroki, itd. le malo pa je bilo doslej ujetih tihotapcev z večjo

količino blaga…Tihotapstvo se opravlja na demarkacijski črti po morju, tihotapi pa se

večinoma cigarete, denar, sladkor in jajca. V naš okraj prihajajo tihotapci skoraj iz vse

Hrvaške Istre, hoteč prekoračiti linijo v območju našega okraja…Skupno število prijav od

1.1.1946 do 31.7.1946 je 944, od teh poslanih javnemu tožilcu 126, 892 pa je rešil oziroma

obravnaval Odsek za notranje zadeve v lastni presoji. 80 do 85% vseh prijav se nanaša na

tihotapstvo odnosno špekulacijo, ostalo na druga kazniva dejanja…V času od 1.1. do

31.7.1946 je bilo zaplenjenih 1.104.372 komadov cigaret, 81 kg tobaka in večje količine

sladkorja, soli itd«. (Zagradnik 1999, 160)

b) Med leti 1950–1960

Oblasti so si v Sloveniji od sredine petdesetih let 20. stoletja, torej v času sprejema druge

petletke, prizadevale, da bi tako družbeni kot tudi osebni standard približale sosednjima

kapitalističnima državama, t. j. Italiji in Avstriji. Je pa sistem, kljub nekaterim kapitalističnim

elementom, v osnovi ostal socialističen. Temeljil je na polni zaposlenosti, na egalitarizmu,

veliki socialni zaščiti, specifični socialistični ideologiji in morali. V Sloveniji se je tako

ustvarilo nenavadno kulturno ozračje, ki je bilo posledica mešanice socialističnega sistema in

posnemanja zahodnih kapitalističnih vplivov. Ljudje so verjeli v Tita, samoupravljanje in v

neuvrščenost, pa tudi v hladilnike, pralne stroje, televizorje in druge aparature potrošniške

55

družbe. Proizvodnja se je zelo počasi prilagajala potrebam kupcev in modnim trendom, ker so

tržne zakonitosti in tekmovalnost prihajale do izraza le delno. Posledica tega je bila ta, da so

bili nakupi v tujini za Slovence v petdesetih in tudi še v šestdesetih in sedemdesetih letih edini

stik s potrošništvom zahodnega tipa, ki so ga izkoriščali na veliko in z velikim veseljem. Za

Slovence in Jugoslovane je bila Italija prvo okno v svet (Repe 2011a).

Gibanje čez mejo je olajšalo več okoliščin. Italija je z Jugoslavijo sklenila več sporazumov o

maloobmejnem prometu, ki smo jih delno omenili že v prejšnjih poglavjih. Prvi tak sporazum

je bil sklenjen leta 1949, t. i. prvi Videmski sporazum, ki je zajel ozemlje severno od Trsta in

se nanašal na dvolastnike, katerim je omogočal obdelavo zemlje na drugi strani meje.

Londonski memorandum iz leta 1954 je zavezoval Italijo in Jugoslavijo, da skleneta sporazum

o maloobmejnem prometu. Tudi ta je bil podpisan leta 1955 v Vidmu in je veljal v 10-

kilometrskem pasu vzdolž meje (Nečak 2011). Tretji sporazum o maloobmejnem prometu pa

je bil podpisan leta 1962 in je veljal do leta 1982, ko je bilo s podpisom Osimskih

sporazumov območje maloobmejnega pasu povečano na 15-50 kilometrov (Nečak 2011).

Prebivalci izven obmejnega pasa so za prehod meje lahko dobili potni list (osebni, družinski

ali skupinski.). Te so izdajali sekretariati za notranje zadeve v posameznih okrajih, prošnjo za

potni list pa so lahko zavrnili brez obrazložitve, tako na primer niso izdali potnih listov

moškim, ki niso odslužili vojnega roka. Za vse države je bil potreben vizum, za odhod v

tujino pa tudi garancijsko pismo iz države, v katero je državljan potoval. Zaradi vseh teh

pravno-administrativnih okoliščin je bilo pridobivanje potnih listov težko. Tudi zato so bila

potovanja do začetka šestdesetih let redka, poleg administrativnih ovir pa je k majhnemu

obsegu potovanj botroval tudi nizki standard (Repe 2011a).

Napetosti, ki so se pojavljale med Jugoslavijo in Italijo od leta 1947 pa vse do 1954, so

vplivale na to, da so bili vse do srede petdesetih let prehodi meje redki. Pravico do njih so

imeli ljudje, ki so živeli v stometrskem obmejnem pasu, in dvolastniki, ki so imeli zemljo na

obeh straneh meje. Dvolastniki so lahko šli po najkrajši poti na svojo zemljo, niso pa smeli v

večje kraje, a kljub strogemu nadzoru na obeh straneh meje, so to vseeno počeli. Repe v

svojem članku navaja, da je bil med iznajdljivejšimi tihotapci poznan primer človeka, ki je

preko meje postavil skrivno žičnico ter z njo uspešno prenašal blago, a so ga na koncu odkrili

in obsodili na dve leti zapora. Prvi kupci zahodnega blaga so bili obmejni prebivalci in ravno

oni so blago tihotapili v Slovenijo. Druga polovica petdesetih let je bila navkljub vsem

težavam zelo ugodna za tihotapski posel z modnimi artikli, zlasti t. i. šuškavci - šumečimi

56

dežnimi plašči iz umetnega materiala. Tudi v tem času so bili tihotapski posli tvegani, a

obenem tudi zelo donosni, saj si je marsikdo iz obmejnih krajev v prvih povojnih letih s

tihotapstvom prislužil denar za postavitev cele hiše (Repe 2011a).

Avtorica V. Rožac–Darovec nam v svojem članku, ki se sicer nanaša na Istro, pojasni, kaj se

je po drugi svetovni vojni dogajalo s kontrabantom na tistem območju. Območje, ki je

pripadalo Italiji do leta 1947 in je nato prišlo pod oblast Jugoslavije, se je zelo spremenilo.

Ljudje so se morali boriti za preživetje, zakaj pa avtorica pojasni tako:

Po letu 1954 je Trst dokončno pripadel Italiji in istrsko prebivalstvo odrezal od

najpomembnejšega gospodarskega središča, na katerega so bili ekonomsko tesno vezani celo

stoletje. Nova meja je boleče zarezala v funkcionalno enoten prostor in odrezala istrsko

podeželje od mestnega središča, kar je poleg spremembe režima in države nedvomno vplivalo

na to, da se povojnega obdobja spominjajo kot najbolj travmatičnega v svojem življenju.

(Rožac–Darovec 2006, 63)

To je spremenilo tudi nakupovalne navade in s tem spodbudilo tihotapstvo. Obmejni

prebivalci so zlasti po letu 1955, ko je bil podpisan Videmski sporazum, s katerim je bila

pravica prehoda meje razširjena na vse obmejno prebivalstvo v krogu 10 km in so prehodi

meje postali številčnejši, zelo radi obiskovali sejme, saj so tam na stojnicah kupovali poceni

blago (Repe 2011a). Tudi v nadaljevanju nam V. Rožac–Darovec poda jasne odgovore na

vprašanje, zakaj so se ljudje s kontrabantom ukvarjali:

Jugoslovanske oblasti so tiho dopuščale to dejavnost, saj so vsi dobro vedeli, kaj počnejo, pa

so kljub temu zamižali na eno oko in na ta način vzdrževali socialno ravnovesje. Italijani so

navidezno sicer preganjali tihotapstvo, vendar so jim pogosto pogledali skozi prste, saj je bil

nenazadnje tudi Trst s postavitvijo nove meje odrezan od svojega naravnega zaledja in

pridelkov, ki so običajno polnili tržaške stojnice. (Rožac–Darovec 2006, 65)

Dodaten element spodbude za nakupe, pa je bila televizija, ki je leta 1958, v Sloveniji, začela

redno oddajati, šele v šestdesetih pa postala množična (Repe 2011a). Televizijski sprejemnik

si je privoščila le peščica gospodinjstev, gledanje pa je tako postalo kolektivno; bodisi v

gostilnah ali pa kulturnih domovih (Borak in sodelavci 2005, 1092). Slovenci so gledali

kakšnega od italijanskih televizijskih programov, ter se na osnovi reklam odločili za nakupe v

tujini, italijanski trgovci (zlasti slovenskega rodu) pa so postopoma začeli oglaševati tudi v

slovenskih časopisih in na radiu (Repe 2011a).

57

Za najbolj priljubljen artikel so takrat; po letu 1955 veljale t. i. bambole. To so bile velike

otroške punčke v pisanih oblekicah, ki so služile kot okras na sredini zakonskih postelj.

Ljudje so v Italiji kupovali tudi konfete za poroke, žvečilne gumije ter tipične italijanske

sladkarije (Repe 2011a).

Slika 8: Bambola (vir: http://www.muzej-nz.si/sl/news.php?id_news=162).

Slika 9: Bambole naprodaj (vir: http://ilpiccolo.gelocal.it/trieste/cronaca/2014/10/14/news/in-

mostra-lo-shopping-di-ponterosso-1.10114884?refresh_ce#gallery-slider=undefined).

58

c) Med leti 1960–1970

Podobno in skladno z novimi sporazumi ugotavlja tudi V. Rožac–Darovec za istrski prostor:

Po letu 1965 so ženske ponovno začele hoditi v Trst in preprodajati meso, žganje, cigarete,

jajca in druge drobnarije. Ker je moževa delavska plača komajda zadoščala za preživetje, so

ženske pridobivale dodaten zaslužek s tihotapljenjem, ki naj bi bil celo večji od tistega, ki bi

ga prejemale v tovarnah. (Rožac–Darovec 2006, 63). Najbolj donosna tihotapska artikla v tem

času sta bila meso in žganje. Meso so Istrijani dobili v Pazinu, Žminju in kilogram mesa v

Trstu prodali po dvojni ceni. Čez mejo je bilo dovoljeno nesti kilogram mesa in liter žganja na

osebo. Ženske so na različne načine spravile čez mejo tudi 10 in več kilogramov mesa. Meso

so skrile v različne žepe v torbah, položile čez jajca, nekatere so se z njim obložile po celem

telesu, dodale še kakšno steklenico žganja vmes in tako prečkale mejo. Italijanski karabinjerji

so včasih naredili racijo in marsikateri odvzeli meso ter naložili kazen. Nekateri cariniki so bili

bolj popustljivi in torb niso gledali, spet druge je bilo potrebno podkupiti. So pa ženske

carinike na meji dobro poznale in sproti prilagajale strategije tihotapljenja čez mejo. Dogajalo

pa se je, da jih je policija zalotila pri prodaji v Trstu in jim naložila visoke kazni, 40.000 lir ali

pa če je imela katera ženska veliko blaga tudi 300.000 lir kazni. Jugoslovanski cariniki

tihotapcev pri prehodu meje niso ovirali, čeprav so vedeli za njihovo početje. V Trstu so

večino mesa prodajali stalnim strankam. Nekatere so imele odjemalce v gostilnah, ti so žganje

prodajali »pod pultom«. Ko so prodale svoje blago, so ženske pri povratku pomagale

Dalmatinkam pretihotapiti kavbojke in drugo blago iz Trsta v Jugoslavijo. Za te usluge so jim

Dalmatinke nekaj malega tudi plačale. V Čičarijo so iz Trsta nosile tudi pralni prašek, milo,

kavo, kavbojke itd. Zaslužile pa so tudi pri zamenjavi valut, to je lir v dinarje, na črnem trgu.

Paziti so morale, da jih ne primejo jugoslovanski cariniki, saj bi jim pobrali ves denar. Večina

žensk je švercala, torej tihotapila, trikrat na teden so odhajale v Trst, saj jim je zaslužek

predstavljal edini vir dohodka, tiste najbolj uspešne pa so si z njim prislužile dobro mesečno

plačo in se zaradi tega niso odločile za delo v tovarni. (Rožac–Darovec 2006, 64)

Zakaj so tihotapili tudi po drugi svetovni vojni, nam ista avtorica ponudi še odgovor da je

tihotapstvo po eni strani narekovala socialna stiska, po drugi pa obmejna lega. Ne smemo pa

pozabiti na pomembnost Trsta, ki je nase vedno vezal okoliško prebivalstvo, ker je nudil

možnost neagrarnih virov dohodkov (Rožac–Darovec 2006, 66) in zaključi:

Ta dejavnost je bila torej del tradicije, ki se še danes kaže v množičnem delu Slovenk na črno

po tržaških domovih, ki skorajda ni preganjano in sankcionirano, saj imajo od tega korist vsi.

59

d) Med leti 1970–1980

Odprtost državnih meja za zasebna potovanja državljanov v tujino in splošni način

razmišljanja so, kot smo opozorili že uvodoma, spodbudila potrošništvo. Množični nakupi so

bili posledica t. i. osimskih sporazumov, ki sta jih Jugoslavija in Italija podpisali leta 1975. Z

njimi je meja med Jugoslavijo in Italijo postala najbolj odprta meja med kakšno kapitalistično

in socialistično državo (Repe 2011a). Ker je potni list lahko dobil vsak državljan, je ljudi

zajela nakupovalna mrzlica v obmejnih krajih Italije in Avstrije. Zaposlenost je bila visoka, s

prejemki, ki so jih zaposleni dobili, pa so si lahko v tujini tudi kaj privoščili. Tako so kupovali

proizvode, ki jih doma niso mogli, ker jih ni bilo ali pa jih je primanjkovalo, kot na primer

sladkor, kavo, riž, limone, tja pa so tihotapili meso, jajca, maslo in žganje, ter na ta način

zaslužili. To je bil obenem tudi čas, za katerega se je uveljavilo ime čas nakupovalnega

turizma. Poleg Slovencev so tudi ostali prebivalci Jugoslavije, brez vstopnih vizumov, s

potnimi listi in relativno visokimi osebnimi dohodki nakupovali tako v Avstriji kot Italiji

(Borak in sodelavci 2005, 1134).

Iz pogovora z gospo, ki je želela ostati anonimna, sem jo pa poimenovala pričevalka I.I., sem

izvedela, da je kot majhna deklica gledala, kako se gradi njihova hiša. Material so nabavljali v

Italiji, ker ga v Jugoslaviji ni bilo ali pa je bil dražji, njena mati pa je prosila vodjo gradbenih

del, da ji spotoma iz Italije prinese malo kave, da jo lahko skuha delavcem. Cene se gospa ne

spomni, mi je pa zaupala, da je bila v tistem času precej draga in dodala, da so vsako

skodelico kave zelo cenili, ne kot danes, ko je imamo na pretek (pričevalka I.I.).

Najpopularnejši nabavni artikli so bile italijanske ploščice za kopalnice, pipe in pohištvo,

vrtno in drugo orodje, zelo so bili iskani bela tehnika, obleka in obutev, živila, žgane pijače

ter stvari, ki se jih v Sloveniji ni dalo dobiti zaradi ideoloških razlogov (obhajilne in

birmanske obleke, venčki, beli čevlji in torbice, ipd). Na tisoče in tisoče kupcev iz Jugoslavije

je kupovalo kič in poceni blago na tržaškem trgu Ponterosso. Kupovali so vsakršno, tudi manj

kakovostno blago, saj je pri ljudeh prevladovalo prepričanje, da so v tujini in je treba

izkoristiti priložnost in kupiti čim več, da se bo pot splačala, Tržačani pa so bili zadovoljni,

kljub temu, da so za množico ostajali kupi smeti (prazne konzerve in steklenice slivovke).

Ponterosso je v sedemdesetih letih veljal za simbol potrošniške miselnosti, ki je bila

prilagojena socialističnim kupcem s plitvimi žepi. Skrivanje blaga pred cariniki, dovoljen

uvoz blaga brez carine je bil do sto dolarjev, je v sedemdesetih letih postal eden

najpopularnejših jugoslovanskih športov. Najpogosteje izrečeno vprašanje na mejah: »Kaj

imate za prijaviti?« je dobilo odgovor: »Nič.« (Repe 2011a).

60

Slika 10: Trg Ponterosso (vir: http://secanja.com/wp-content/uploads/2012/07/Treste.jpg).

e) Med leti 1980–1991

Repe (2007) navaja, kaj se je s tihotapstvom dogajalo po letu 1980:

Po izbruhu jugoslovanske gospodarske krize leta 1980 so se nakupi v tujini, še zlasti pa

tihotapljenje, ki je bilo že od šestdesetih let dalje vsakdanjost, tako razmahnili, da je morala

vlada sprejeti vrsto omejitev za potovanja čez mejo (tudi plačilo posebnega depozita). Z

uvedbo tega depozita, se nakupovalni val iz Jugoslavije prične počasi zaključevati (Nečak

2011). Večina ljudi je tihotapila stvari za svoje potrebe, delovale pa so tudi organizirane

skupine. Tihotapili so južno sadje, kavo, žgane pijače, obleko, tehnične predmete. Iznajdljivost

ljudi je bila neizmerna. Za tihotapljenje so uporabili vse skrite dele avtomobilov in

tovornjakov ter železniških vagonov. (Repe 2007, 265)

Zelo odmeven ukrep jugoslovanske politike je bilo t. i. plačilo depozita za vsakega državljana,

ki je potoval v tujino oziroma depozit za prestop državne meje. Ta depozit naj bi država vrnila

po enem letu od prestopa meje, a se v resnici to ni nikoli zgodilo. Je pa to bil ukrep, s katerim

so hoteli omejiti nakupovalno potovanje v tujino, predvsem v Italijo in Avstrijo. Višina

depozita je bila v primerjavi s plačami delavcev zelo visoka, zato so ljudje začeli mejo

prestopati ilegalno. Glavni artikel nakupovanja in nato preprodajanja pa je bila kava (Štorman

61

1996, 78-79). Kavčič (1988) je iz prvega osnutka izjave zveznega izvršnega sveta, s katero je

le ta hotel utemeljiti razlog za uvajanje depozita za prehod meje, zapisal takole:

Ne, dragi državljani samoupravne in demokratične Jugoslavije, ne boste več hodili na tuje

menjavat našo veličastno valuto, prodajat svoje duše in kupovat cingelj-tongelj blago. Ne

boste se več drenjali po avtobusih in izrednih vlakih. Ne boste več posedali po tržaških ulicah,

jedli našo čebulo in onesnaževali mediteranski zrak. In vi, zdomci, nič več ne boste prinašali

in pošiljali domov svojim sorodnikom in znancem drugorazredno ali celo že obrabljeno robo.

Svojega nimamo - tujega nočemo. To je naše patriotično in revolucionarno geslo. Kdor je

zaveden in pošten, ne sili na tuje. Kdor je pameten, ne potuje. Preko meje hodijo samo fakini,

tihotapci in vohuni. No, včasih mora preko meje tudi pošten državljan, če namreč potuje

službeno, to se pravi obvezno, prisiljen in zaradi višjih interesov naše drage domovine. Tak

človek potuje, ker mora, in hrepeni noč in dan, da bi bil čimprej nazaj. Vsi drugi pošteni

državljani, za katere ni nevarnosti, da bi morali po službeni dolžnosti itd., pa so lahko srečni in

zadovoljni, da jih je njihova vlada rešila vseh skušnjav, nevarnosti in nepotrebnih stroškov, ki

jih prinašajo potovanja v inozemstvo. (Kavčič 1988, 436)

DOGAJANJE NA BISTRIŠKEM OBMOČJU

Pričevalci magistrskega dela prihajajo iz mesta Ilirska Bistrica, pa tudi iz okolice, zato je prav,

da nekaj vrstic posvetim virom njihovega dohodka, ki so jim omogočali, da so se lahko podali

na pot čez mejo v Italijo, ter mi na ta način zaupali številne zanimive zgodbe, ki sem jih

vključila v svoje delo ter ga tako še dodatno ovrednotila. Tako kot je gospodarska politika

urejala življenje na splošno v Jugoslaviji, ga je tudi na republiški ravni. Industrializacija

bistriškega območja je potekala v obdobju prve petletke in je tako kod drugod temeljila na

razvoju gospodarstva. Na območju Ilirske Bistrice se je leta 1946 začelo življenje obračati v

pozitivno smer. Številne industrije in različna podjetja so odprla svoja vrata in zaposlila

številne delavce.

Spomladi leta 1946 je bila ustanovljena lesno-kemična industrija Lesonit, ki je proizvajala

različne vezane plošče (lakirne, dekorativne plastične laminate, impregniran papir). Podjetje

je uspešno delovalo in od leta 1946, ko je imelo 100 zaposlenih, do leta 1969 prišlo na 550

zaposlenih. Leta 1990 je prišlo v last italijanskega kupca Grupo Fantoni, ki je proizvodnjo

moderniziral a obdržal izdelavo (Simčič 2011, 177, 178).

62

Podjetje TIB Transport Ilirska Bistrica je bilo ustanovljeno aprila 1947. Predmet poslovanja

so bili avtošpedicijska služba, prevoz s tovornimi in osebnimi avtomobili ter popravila

motornih vozil. Podjetje je imelo poslovne enote po vsej Jugoslaviji. Po letu 1991 je podjetje

izgubilo velik del tržišča in moralo zmanjšati obseg voznega parka za 30 odstotkov (Simčič

2011, 180).

Trgovsko podjetje Ilirija Ilirska Bistrica je bilo ustanovljeno julija 1947. Podjetje se je

ukvarjalo z grosistično in maloprodajno trgovino na celotnem območju občine Ilirska Bistrica,

poslovanje pa je segalo tudi na Hrvaško ter v druge občine. Imelo je številne samopostrežne

trgovine, hotel, kavarno in svoj največji uspeh beležilo okrog leta 1975. Po letu 1990 je

podjetje zašlo v težave ter kasneje propadlo (Simčič 2011, 181).

Kot sem zapisala že v uvodu, sem na terenu s povpraševanjem ljudi izvedela številne

zanimive informacije o tem, kako so tihotapili različne dobrine in zakaj. Te informacije sem

dopolnila s časopisnimi članki in internetnimi viri, kar navajam v nadaljevanju.

5 PRIČEVANJA LJUDI

5. 1 Podoba »prostora nakupovanja« »v inozemstvu« pri informatorjih in v znanstveni literaturi

Trst je imel v letih od 1960 do 1990 v nakupovalnem smislu različen pomen za različno

oddaljene prebivalce Slovenije in Jugoslavije. Za obmejno prebivalstvo je pomenil osrednji

kraj, kjer so obiskovali trgovine, kulturne ter izobraževalne dejavnosti, denar pa so si

pridobivali s prodajo agrarnih proizvodov v mestu, na primer s pršutom, vinom, žganjem in

perutnino meni D. Nečak (Nečak 2011). Iz pričevanj sem ugotovila, da so ljudje iz obmejnih

krajev Slovenije, Trst obiskovali zaradi nakupa določenih vrst blaga, predvsem oblačil, kot mi

je to potrdila pričevalka F. F. ko mi je pripovedovala o tem, da v Trst niso hodili zelo pogosto,

a ko so šli, so kupili kavbojke, čevlje in bunde. O tem mi je pričal tudi pričevalec A.A. Za

nakupe ostalih stvari kot so rezervni deli za avtomobile, vijaki, žeblji, orodja in hrana, pa so

ljudje iz obmejnih krajev obiskovali Opčine. Kot mi je dejal pričevalec B.B.: »Ma prow za

vsako malenkost smo mogli jt na Opčine.« (B.B. 2015). Enako kot pričevalec B.B. mi je

povedal tudi pričevalec A.A., a mi je pričevalka F.F. dodala še, da je veliko hodila nakupovati

v trgovino »pri Džidžotu« na Opčine. Tam je kupovala predvsem hrano. Še danes se ta

63

trgovina nahaja na isti lokaciji, v bližini državne meje. Dodala pa je, da so bili primorani iti

kupovati čez mejo, ker doma stvari niso mogli kupiti ker jih ni bilo, ob tem pa se niso počutili

neke junake, ravno nasprotno, počutili so se kot nekakšni berači, cigani, kot je sama rekla

(F.F. 2015).

Slika 11: Nakupi v Trstu (vir: http://www.primorske.si/Zanimivo/Zanimivosti/Kako-smo-

hodili-v--Trst-po-kavbojke).

Za prebivalce iz notranjosti Slovenije je bil Trst mesto večjih nakupov tistih izdelkov, ki jih

doma ni bilo mogoče kupiti ali pa so bili tu bistveno cenejši. Za prebivalce Jugoslavije pa je

Trst pomenil nakupovalno središče, v katerem so lahko kupili velike količine poceni stvari, ki

so jih potrebovali tudi za prekupčevanje. Ti ljudje so bili najpomembnejši nosilci tihotapstva

prek italijansko-jugoslovanske meje. Zaslužki so bili veliki, saj je na primer par kavbojk v

Beogradu stal dva- do trikrat toliko kot v Trstu. Za prebivalce Beograda je obisk Trsta

predstavljal dolgo potovanje, ki ni bilo poceni. Od tu tudi vzrok za velike nakupe in

64

prekupčevanje. Italija in Trst sta bila za nakupovalce privlačna tudi zato, ker je bila meja na

več krajih lahko prestopna (Nečak 2011).

Konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja bo ostal v spominu kot

zlato obdobje trgovinske dobe v prelepem italijanskem mestu Trst (Mijušković 2015). Trst je

bil za Jugoslovane most, ki je Jugoslavijo povezoval z zahodom oziroma prva postaja revnih

Jugoslovanov na zahodu. V Trst se je odhajalo kupovati italijanska oblačila, ker je v

Jugoslaviji prevladovala sivina socialističnega dizajna. Sedemdeseta leta so bila zlata leta

»šverca« oziroma tihotapstva (Neznan avtor 2007). Leta 1978 je potekala železniška

povezava na relaciji Beograd–Benetke, ljudje pa so v Trst odhajali tudi z avtomobili in

avtobusi preko mejnih prehodov Fernetiči in Škofije. Na glavni železniški postaji v Trstu so

se vagoni praznili s svetlobno hitrostjo. Do takrat utrujeni potniki so hitro postali spočiti in

hiteli menjavati dinarje v marke ali lire, da bi lahko na Ponterossu kupili oblačila (Mijušković

2015). V Trst so hodili po oblačila, ker so bila trikrat cenejša kot v Beogradu, predvsem pa

zaradi večje izbire. Tihotapilo se je vse, česar ni bilo v SFRJ - največ pa kavbojke, ki so za

socialistično državo predstavljale simbol svobode (Neznan avtor 2007). Prebivalci takratne

SFRJ so v letih 1977 in 1978 pri kupcih v Trstu, za katere se je pojavilo poimenovanje

»tržaški jeansinarji«, kupili 60.000 do 65.000 kavbojk na teden oziroma 3 milijone kavbojk na

leto (Mijušković 2015).

V nadaljevanju Nečak (2011) navaja, da so nakupovalci v Trstu kupovali tekstil (kavbojke,

perilo), usnjene izdelke, igrače, zlatnino, kozmetiko, prehrambne artikle (predvsem kavo),

fotooptiko, tehnične predmete in rezervne dele za avte (Nečak 2011).

Da so v Trst po nakupih odhajali navadni ljudje, torej preprosti prebivalci takratne

Jugoslavije, ni nič nenavadnega. Zanimivost, ki sem jo odkrila med prebiranjem literature in

različnih virov, je bila ta, da je med drugim v Trst po nakupih zahajala tudi gospa Jovanka

Broz. »Nekoč je prišla Jovanka v Trst nakupovat, pa sem jo hotel skrivaj fotografirati. Ko je

stopila iz trgovine, me je zagledala in se obrnila. Slika ni bila dobra.« Tako je komentiral

gospod Mario Magajna, tržaški fotograf, ko so ga vprašali glede njegovega dela (Simoneta

2003).

Jugoslovani so ob sobotah preplavili center Trsta, še posebej Trg Ponterosso, kjer so bile

številne stojnice. V Trst so najpogosteje šli po kavbojke, najlonke, pralni prašek, kavo, otroške

igrače, pa tudi elektromaterial, dele za avtomobile in drugo. Trst je bil tudi pravi kraj za nakup

oblačil za posebne priložnosti. (NR 2014)

65

Trst in Gradec pa nista bila kraja samo za nakupovanje oblačil, temveč tudi za nakup olja,

pralnega praška, testenin, plenic, salam, sirov, mil in drugih dobrin. Kot otrok je GM

velikokrat odhajala s starši po nakupih v Trst. Spominja se, kako je mama v nakupovalni

voziček odlagala živila, ki jih ni bilo v Jugoslaviji (GM 2011).

GM (2011) v nadaljevanju pravi, da je že sam pogled na Jugoslovane in njihova oblačila

povedal zelo veliko o stanju v državi. Če si se cenil, si oblekel oblačila tujih znamk, kupljena

v Trstu ali Gradcu in ne »domačo robo«, kot avtorica navaja v članku, saj je to bilo sramotno.

Po načinu oblačenja so ljudje ugotovili, iz katerega sloja izhajaš. Če si se oblačil v oblačila

domače proizvodnje, je to pomenilo, da pripadaš najnižjemu sloju prebivalstva Kot je zapisala

GM (2011), po nakupih v Trst in Gradec niso hodili nenehno, kadarkoli jim je kakšnega živila

zmanjkalo. Živila so dobili tudi v Jugoslaviji, samo da so za njih morali odpreti oči in napeti

ušesa ter se pozanimati, kdaj je kaj na razpolago in nato čakati v vrsti. Spontanega

nakupovanja ni bilo. V vrsti je bilo treba čakati na točno določeno živilo tudi več ur. Soseda je

izvedela, da prihaja olje in priložnosti nista smeli zamuditi: «Jutri pride sladkor, potrebno je

narediti zalogo, kdo ve kdaj bo spet prišel.« Včasih se je zgodilo, da so v vrsti stali po več ur

in sploh niso vedeli, katero živilo bodo kupili, vendar pa to niti ni bilo pomembno, saj je bilo

živilo, ki so ga gotovo potrebovali (GM 2011).

5.2 Pričevanja o tihotapstvu iz Italije

Intervjuji ki so nastali s številnimi pričevalci 2, niso bili vodeni, zato so pričevalci o

tihotapstvu povedali tisto, kar jim je najbolj ostalo v spominu. Večinoma so pripovedovali o

tihotapljenju iz Italije, niti enega pričevanja ni o tihotapljenju iz Avstrije. Pričevanja različnih

anonimnih pričevalcev sem zato razdelila v različne tematske sklope in sicer; v prvi sklop

smo umestili tihotapljenje, ki ga je omogočal poklic. V drugem sklopu se nahaja tihotapljenje

zaradi pomanjkanja določenih vrst blaga, tretji sklop opisuje spomine na uspešne in manj

uspešne prehode meje ter načine tihotapljenja. V četrti sklop so uvrščena pričevanja o

motivih, spodbujevalnih faktorjih in »prisilah«, zaradi katerih so se posamezniki odločili za

tihotapstvo. Zadnji oziroma peti sklop zajema anekdote tihotapcev, ki so jih pričevalci

doživeli oziroma so jim bili priča. Pričevanja ljudi sem dopolnila z različnimi članki in

internetnimi viri.

2 Vsi pričevalci so želeli ostati anonimni, zato sem jih označila z namišljenimi kraticami.

66

Pa se vrnimo k informatorjem. Prvi tematski sklop pričevanj, povezanih s tihotapljenjem je

bilo tihotapljenje, ki ga je omogočal poklic. O tem, kako so ljudje tihotapili dobrine čez meje,

mi je pripovedovala oseba, ki sem jo poimenovala A. A. Zaposlena je bila v podjetju TIB

Transport. Iz pričevanja sem dobila informacije, da so vozniki tovornih vozil tihotapili kavo s

cisternami, ki so prevažale težke in lahke naftne derivate, kemikalije, pline, praškaste tovore

iz tujine, npr. iz Francije v Italijo. Ko so se vozniki vračali iz Italije v Slovenijo, s praznimi

cisternami, so izkoristili priložnost, nakupili nekaj kilogramov kave in jo pretihotapili čez

mejo. Dovoljeno je bilo prenesti 1 kilogram kave po osebi, vozniki cistern pa so prenesli tudi

nekaj deset kilogramov. V prazno cisterno so na kaveljček, ki je visel na koncu zračne

inštalacije, ki je služila za hitrejše razkladanje tovora v cisterni, obesili vrečko s kavo.

Cariniki večinoma niso gledali v cisterne, pa tudi če so pogledali v notranjost, niso videli

blaga, ker je bilo levo ali desno od odprtine. Kavo so zavili v več vrečk, da ne bi prevzela

vonja po tovoru. Ko so prispeli domov, so jo prodali ali pa darovali prijateljem.

Pričevalec A.A. se spomni tudi, kako je kot pripravnik na podjetju TIB leta 1979, ob

popravilu karamboliranega kamiona v kabini, pri montaži armaturne plošče našel skrit denar.

Bilo ga je 300.000 dinarjev, kar je znašalo takrat eno šofersko plačo. Lastnik tovornjaka za

denar ni vedel, oziroma je nanj pozabil, in ker se ni javil, si je pričevalec denar razdelil s

svojim mentorjem, vsak je dobil polovico (A.A. 2015).

Pričevalec H. H., ki je bil ravno tako zaposlen na podjetju TIB Transport, mi je razložil, kako

so imele cisterne, ki so prevažale nafto, bencin in podobne reči, na zadnjem delu, 30 cm v

globini, dodaten sloj. »Veš, na kwonci cisterne je blu pršrawfanu sz šrawfi en kws pleha, ma

narejenu taku, da je zgljdalu ku original cisterna in tom so djnli šoferji poličke in na njh vozili

kafje in cigarete.« (H.H. 2015).

V drugi tematski sklop pričevanj smo uvrstili spomine na različne proizvode, ki se jih je

tihotapilo zaradi pomanjkanja določenih vrst blaga ali njihove slabe kvalitete. Eden od

artiklov, ki jih v Jugoslaviji ni bilo moč kupiti je bila kava, ki je veljala za nekakšno črno

zlato, je bila ključ do odprtja vseh vrat. Glede kave mi je pričevalec A. A. povedal, da so

tihotapili kavo znamke Amigos. Bili sta dve vrsti, in sicer rdeča ter modra. Cene se pričevalec

ne spomni, spomni pa se, da je bila rdeča dražja. Tihotapili so tudi cigarete Marlboro in hlače

iz jeansa oziroma kavbojke. A. A. mi je povedal, da so bile najboljše kakovosti tiste znamke

Karera. Za razliko od pričevalca A. A. mi je D. D. povedal, da je bila kava, ki je odpirala vsa

vrata, Cremcafe. Ko sem ga vprašala za kavo znamke Amigos pa mi je dejal, da je bila dobra

67

kava Amigos v rdeči embalaži, medtem ko v modri ne toliko. Tudi glede kavbojk se

pričevalca nista ujela, D. D. mi je povedal, da so vrata poleg kave odpirale tudi kavbojke, in

sicer so bile najboljše Levis, za Srbijo pa so bile odlične tudi tiste z znamko Rifle (A.A in

D.D. 2015).

Slika 12: Kavbojke znamke Rifle (vir: http://secanja.com/wp-

content/uploads/2012/07/rifle.png).

Pralni prašek, sredstvo, ki ga danes dobimo skoraj povsod, je v Jugoslaviji pogosto

primanjkovalo. Ko mi je pričevalec D. D. pripovedoval o težavah povezanih s pralnim

praškom, sem bila kar presenečena. Velikokrat so v paketih skupaj s pralnim praškom bile

kakšne igrače, kot na primer vokman, prenosni mini predvajalnik za kasete. Težava pa je bila

v tem, da je skupna vrednost praška in igrače lahko presegla dovoljeno vrednost za uvoz blaga

brez carine; namreč ta je znašala 100 dolarjev, zato ni bilo mogoče tega izdelka prenesti čez

mejo. Danes bi rekli stvar, da gre za malenkost, v tistih časih, pa je povzročala težave (D.D.

2015).

Pričevalka F. F. mi je povedala, da je nekoč z možem kupila dva viskija in zaradi strahu mu je

zaupala: »Veš kaj, ma če nom najdejo viski, ga bwmo pa lih tle spila!«. O viskiju sem

zasledila zanimivost v monografiji Simčiča (2007), ki je napisal:

Pri nas je viski dokaj drag, zato ga ljudje množično kupujejo v Trstu. Samo za nakup viskija je

lani šlo v Trst več kot osem milijard dinarjev. V Sežani je takšna gneča avtobusov in

avtomobilov iz vse Jugoslavije, da ne moreš prečkati ceste. Lani (mišljeno je leto 1978) je bilo

80 milijonov prehodov meje z Italijo. Kako se jim izide, da kupijo avtobusno karto, pridejo z

drugega konca države, v Italiji ponavadi še prespijo in se vrnejo? Edini način, da to

preprečimo, je realnejši tečaj dinarja, potem se to ne bo več izšlo,« je menil Popit. »Zato sem

68

zasovražil viski,« je odvrnil Tito, kot bi se počutil krivega, »in ga ne pijem več.« (Simčič

2007, 33)

Pri Repe (2011a) zasledimo, da so glavni artikli tihotapljenja bili sladkor, kava, riž, limone,

zdravila, milo, fotografski aparati in drugo blago, ki ga je v Sloveniji primanjkovalo, kot tudi

modra galica, uporabna pri vzgoji trte, sirkove krtače in metle. Pri nakupih je šlo v glavnem

za blagovno menjavo, saj so v Italijo tihotapili meso, žganje, jajca, maslo (Repe 2011a).

Avtorici članka Jesmo li u Jugoslaviji doista življeli bolje? je v spominu na posebnem mestu

ostalo eno živilo kupljeno v Italiji, ki jo je posebej navduševalo- to je bil sadni jogurt - 500-

gramski z velikimi koščki sadja. Ko je postala najstnica, se ji po nakupih s starši ni več dalo

hoditi, a ko so jo vprašali, kaj si želi iz Trsta, je njen odgovor vedno bil isti: »Kupite mi sadni

jogurt in filmski časopis Ciak,« ki je bil tiskan na gladek papir, kakšnega v Jugoslaviji ni bilo.

Zanjo je bil sadni jogurt iz Trsta nekaj neprecenljivega, saj je bil jugoslovanski jogurt vodnat,

z umetnim okusom in brez koščkov sadja, zato ga večina ni marala (GM 2011).

Jugoslovani so kavbojke kupljene v Trstu preprodajali Čehom, Slovakom in Madžarom, ti pa

so jih plačali kot suho zlato. Najbolj se je tihotapilo kavbojke znamk Lee, Super Rifle,

Madres, Wrangler in Levis 501. Celo Titovi pionirji so se ločevali po znamkah kavbojk, ki so

jih nosili. Na Ponterossu pred Nacionalno banko dela se je na stojnicah dalo kupiti tudi

kavbojke manj znanih znamk, superge znamke Star, jakne »tankerice« in »vietnamke« (jakne

olivno zelene barve), »šuškavce«, pletene puloverje, športne majice z velikimi napisi

ADIDAS, srajce, čevlje, ure, žvečilne gumije, cigarete, viskije, kavo, pralni prašek, zložljive

dežnike, glasbene plošče in vžigalnike znamke Zippo. V Trstu so se kupovale tudi obleke za

svečane priložnosti, poročne obleke, usnjene jakne, tehnično blago, avtomobilski deli, igrače

za otroke, večina pa je prihranila nekaj denar za nakup bambol (Mijuškovič 2015). V Trst so

Jugoslovani nosili salamo znamke Gavrilović in Rubinov vinjak (žganje) (Neznan avtor

2007).

V tretji sklop smo umestili spomine na uspešne in manj uspešne prehode meje ter načine

tihotapljenja. A.A. mi je povedal, da si mejo lažje prečkal, če si imel prijatelja carinika, saj si

ga lahko obvestil, kdaj boš na meji. Če pa nisi imel prijatelja carinika, si se moral znajti na

drugačen način. Eden od teh je bil ta, da si kupljeno blago pustil pri obmejnih prijateljih na

Opčinah, kot so jih takrat poimenovali ljudje, in ko je kakšen voznik iz zgoraj omenjenega

podjetja šel mimo, je blago pretihotapil (A.A. 2015).

69

Pričevalec B.B. mi je opisal skrivališče za tihotapsko blago: »Ja švercali smo taku, da smo

stvari dali u prtljažnik. Odspwodej smo dali unu kr ne bi smeli wozt - ne vem, na primer 3

kile kafjeta. Eno kilo si lohku njsu čjz. Na tu pa smo gwor dali rezervne dele za avte, na

primer luči, in pwol od zgoraj še spežo.« B.B. se spomni, da je nekoč potreboval dva blatnika

za avtomobil, in da bi se izognil carini, jih je zložil tako, da sta izgledala, kot da gre zgolj za

enega. Tihotapili so tudi tako, da so se s prodajalci dogovorili, da jim je ta naredil dva računa,

na meji pa so pokazali samo enega in potem bili oproščeni carine. Problem je bil, ker je bilo

več carinikov in včasih se je zgodilo, da je eden namenoma spregledal, drugi pa našel

prepovedano blago. V takem primeru ljudi niso spustili čez mejo in so morali iti nazaj. Ljudje

so to rešili tako, da so poskusili iti preko drugega mejnega prehoda. Kakšne večje kazni ni

nikoli dobil, da se je izognil težavam s tihotapljenjem kave, jo je največkrat naročil

sodelavcem, voznikom in ti so mu jo tudi pripeljali. Spomni se, da cariniki v glavnem niso

veliko pregledovali, vprašali so jih, če imajo kaj za prijaviti in jih spustili naprej. Veliko je

potoval v Luksemburg, Nemčijo, Francijo, Rusijo, ZDA in nikoli ni imel nobenih težav.

Obenem mi je povedal, da so na meji, ko so videli potni list, dejali: »A Tito gud, gud.« (B.B.

2015).

Naslednja pričevalka je bila z informacijami nekoliko zadržana, poimenovala sem jo C. C.

Zaupala mi je, da je veliko hodila v Trst nakupovati oblačila. Za prehod meje je uporabila

zvijače, tako da je več novih kosov oblekla nase in na ta način prečkala mejo. Ker je imela

sorodnike v Nemčiji; ljudje so med leti 1964-1969 organizirano odhajali delati v Nemčijo in v

Avstrijo, preko zavodov za zaposlovanje, saj so potni listi postali dosegljivi večini ljudi, brez

administrativnih zapletov, pa tudi vizumi za sosednje države so bili ukinjeni (Repe 2011a), ki

so ji vsake toliko poslali kakšno darilce in nekaj denarja, je imel precej nemških mark, te pa je

prodajala znancu, saj je pri njem dobila več, kot če bi jih zamenjal na banki (C.C. 2015).

Pričevalec z namišljenimi kraticami D. D. mi je povedal zanimivo zgodbo o soočenju s

cariniki. S svojo takrat bodočo ženo, zaročenko, je leta 1983 nameraval obiskati njenega

brata, ki je služil vojaški rok v Kraljevu v Srbiji. Ker je v tistem času vladalo veliko

pomanjkanje bencina, je bilo potrebno pot dobro načrtovati. S poklicnimi vozniki iz podjetja

TIB Transport, ki so takrat vozili po Jugoslaviji cisterne, se je pogovarjal o tem, kje in kako bi

lahko dobil bencin, ti pa so mu svetovali, naj s seboj nese kakšen kilogram kave in par kavboj,

in da potem ne bo težav. Nekaj mesecev pred tem je prišel iz Iraka, kjer je preko podjetja

Primorje na terenu gradil objekte in je imel pri sebi devize, zaradi inflacije pa je bila slaba

menjava dinarja. Kdor je šel v Trst sam, je bil malo sumljiv, če pa je bil avtomobil poln, ni

70

bilo to nič nenavadnega. Zato je s seboj v Trst vzel poleg zaročenke še sestro in njenega moža

in vsi skupaj so odšli po nakupih. V domačem kraju je izvedel za novico, da so na mejni

prehod v Sežani, kjer so vedno prečkali mejo, prišli novi cariniki iz Srbije, in da opravljajo

zelo natančne preglede avtomobilov, zato se je pričevalec odločil, da bo prečkal mejo v

Gorici, oziroma Rožni dolini, ker so bili tam cariniki že ustaljeni in ni bilo težav. Na manjših

prehodih je bilo vedno težava v tem, ker je bilo manj prometa in so imeli cariniki veliko časa

za natančen pregled, medtem ko so na večjih prehodih manj pregledovali. Tako se je

pričevalec odpravil v Gorico, policaj ga je spustil, carinik pa je bil doma iz Kraljeva, torej iz

kraja kamor je bil pričevalec namenjen oditi na obisk k zaročenkinemu bratu po opravljenem

nakupu v Italiji. V potnem listu je opazil žig Iraka, zato ga je vprašal, ali ima kaj deviz.

Pričevalec je odgovoril, da ima 300 ameriških dolarjev (to je takrat bila ena dobra mesečna

plača). Prepovedano je bilo prenesti to vsoto čez mejo, moral si imeti potrdilo, da gre za plačo

in ne kakšen šverc, in ker pričevalec potrdila ni imel, mejo pa tudi ni smel prestopiti, ker bi

mu jih drugače carinik vzel, se je odločil, da jih odloži pod kamen, ker drugače bi mu trgovine

zaprli in bi bila pot narejena zaman. Vzel je nekaj malega deviz, točnega zneska ne ve, in

dinarje, preostali denar pa pustil pod kamnom in se odpravil po nakupih. Carinik je imel v

ustih cigaret, nenehno je nekaj godrnjal, bil je aroganten, a ker mu je pričevalec povedal, da

gre v Kraljevo, ta pa je bil Srb, je bil nekoliko bolj prijazen. Pričevalec je kupil prepovedano

količino kave, dovoljen je bilo 1 kilogram na osebo, kupil je 4 pare kavbojk, pralni prašek in

ostale nepomembne stvari, s katerimi je lahko prekril prepovedane stvari. Kavo in kavbojke je

skril bodisi pod sedež bodisi na polico zadaj pod okno in pokril z majico, v prtljažnik pa

odložil stvari, kot so testenine in podobne reči za gospodinjstvo, česar v Jugoslaviji ni mogel

kupiti. Ko so se vračali iz Italije, je bilo na meji vedno: »Otvori havbu!«. Če je imel kaj več,

kot je bilo dovoljeno, so mu blago vzeli ali pa je moral plačati carino. Med 12.00 in 15.00 uro

so bile trgovine zaprte, odprle so se ob 15.00 in delale do 18.00, 19.00 ure, odvisno od letnega

časa, po zaprtju trgovin pa je na meji nastala gneča in cariniki niso utegnili podrobno

pregledati avtomobilov, pa tudi Italijani so se jezili zaradi gneče. Med potjo v Italijo so denar

skrivali v spodnje hlače, nogavice, ženske v modrčke, in če bi cariniki hoteli najti, bi te morali

pretipati, česar v glavnem niso počeli, obstajale pa so izjeme. V denarnici je vedno imel

pripravljenega toliko denarja, kot je bilo dovoljeno za prenos čez državno mejo in denarnico

je carinikom tudi pokazal. Pričevalec se je odpravil domov v največji gneči. Ko je prispel na

mejo, je bil carinik ponovno nek Srb in mu je dejal: »Aha, ti si tisti, ki greš v Kraljevo, tam

imaš denar, pojdi iskat in poglej če je vse tam.« Glede na to, da sta bila oba carinika Srba in

sta bila vesela, ker gre pričevalec v njihovo republiko, sta ga pustila na miru. Pričevalec D. D.

71

mi je dejal, da so cariniki moškemu pred njim pobrali vse in tistemu za njim ravno tako.

Posebej so pregledovali tiste, ki so prišli od daleč, saj so vedeli, da so prišli zaradi šverca.

Za tihotapljenje dobrin preko državne meje je moralo biti vse v naprej dobro preračunano,

včasih so se ljudje raje pred mejo obrnili in odšli nazaj domov, kot pa, da bi tvegali prehod z

nedovoljenimi dobrinami. Pričevalca nikoli niso prijeli pri tem prepovedanem delu. Mejo je

bilo potrebno prečkati ob pravem času, najbolje takrat, ko je bila največja gneča, na primer,

ko so se trgovine zaprle ali pa ob praznikih. Moral si imeti točno toliko denarja, kot si ga

lahko nesel čez mejo, če si imel več, so ti denar pobrali. Stvari, ki so bile nedovoljene, je

pričevalec skril v notranjost avtomobila, ne v prtljažnik. Če so te odkrili, da tihotapiš, si moral

plačati kazen, najhuje pa je bilo to, da so ti avto zasegli, ga razstavili na kose in si se sam

moral znajti naprej.

Pričevalec se je po vrnitvi iz Italije odpravil s svojo zaročenko v Kraljevo. Pred Beogradom

mu je zmanjkalo bencina oziroma nafte. V avtomobilu je imel s seboj majhno posodo z nafto,

a vsega skupaj premalo. Na bencinski postaji je kolona vozil stala, saj jim uslužbenci niso

dovolili natočiti nafto. Pričevalec je prišel do uslužbenca, mu dal ½ kilograma kave, ta pa je

nato umaknil celo kolono vozil vključno s tovornjaki, da je lahko pričevalec prišel bližje in si

natočil gorivo. Za ½ kg kave si je natočil poln rezervoar goriva, takrat je vozil golf 1, za

drugega ½ kilograma kave pa so mu dali še 40 litrov nafte. Ostalim na bencinski postaji niso

dali ničesar, zato se je pričevalec hitro usedel in odpeljal naprej. Ko sta z zaročenko prispela v

vojašnico, jima niso dovolili, da bi videla brata, nakar je pričevalec ponudil vratarju ½

kilograma kave in ta jima je dovolil obisk 10 minut. Pričevalec ne ve, kaj bi se zgodilo tisti

trenutek, ko bi nadrejeni videli, da sta bila delavec na bencinski črpalki in vratar v vojašnici

podkupljena, rekel pa mi je, da se ne bi dobro izšlo, vendar je bil mnenja, da so si

najverjetneje dobiček delili.

Pričevalec D. D. mi je povedal, da je nekoč pretihotapil izpušno cev („auspuh“) znamke

Marving. Dal ga je na polico zadnjega stekla v avtomobilu ter ga pokril z majico. Na carini so

mislili, da je cev za vodo in brez težav je odšel čez mejo. V Italijo so hodili tudi po

pnevmatike za avtomobile. Te so malo popeljali bo blatu, pesku, da so izgledale kot stare in

prešli čez mejo. Enako so storili z novimi rezervnimi deli za avtomobile, malo so jih umazali,

odstranili originalno embalažo in šli čez mejo brez težav. Pričevalec D. D. je svojo zgodbo

zaključil z izpovedjo, da se je carinikov rešil tako, da jim je začel naštevati: »Imam par cevi,

malu pašte, sej veste otrwoci mworjo jst, pa ene čingume sm jm kupu,« in potem so rekli:

72

»Dobro, dobro vozi to.« Pričevalec se spomni kako mu je enkrat carinik odgovoril: »Ale, je …

se ti in čingumi, vozi.«Na meji so vedno vprašali: »Šta imaš?«, ker drugega jezika razen

srbohrvaščine niso znali (D.D. 2015).

Pričevalka F. F. se spomni, kako je šla z možem v Italijo po nakupih, natančneje na Opčine, s

fičkom. Ko sta se vračala nazaj proti meji, ji je mož nenehno govoril, da je kupila preveč

stvari, in da ju bodo zanesljivo pregledali, zato jo je nenehno ošteval. Ona se je ujezila,

pobrala škatlo pralnega praška, vzela še par stvari in se peš odpravila čez mejni prehod. Na

meji je nihče ni nič vprašal, na kar se je nekaj metrov stran od mejnega prehoda usedla na

škatlo praška in dobre pol ure čakala na moža, ki ni mogel hitro prečkati meje zaradi gneče.

Pripomnila mi je, da jo je bilo zelo strah, ampak bi zaradi živčnosti še carinikom povedala

kakšno krepko. Povedala mi je tudi o tem, kako je z možem, bratom in bratovo ženo odšla po

nakupih v Italijo. Ker sta bili dekleti neučakani, sta stopili iz avtomobila v natikače; pod

stopala sta si vstavili šop lir; vzeli potni list in peš prečkali mejni prehod. Ob tej pripovedi se

je zelo nasmejala, ker še sama ni vedela, kako jima je to uspelo, ne da bi jima denar padel ven,

v smehu pa nadaljevala z zgodbo, o tem, kako se ji je enkrat zgodilo, da ji je carinik na meji

iztresel celo torbico in ji zelo podrobno pregledal higienski vložek, ker so cariniki vedeli, da

so si ženske v vložke tlačile denar. Našel ni ničesar (F.F. 2015).

Pričevalka G. G. se spominja, kako so odšli v Italijo kupiti pralni stroj, kjer so razvili še eno

taktiko, s katero so legalno zaobšli zakonodajo, ki je omejevala prenos deviz iz Jugoslavije.

Ker si lahko čez mejo prenesel samo 20.000 dinarjev, se je čez mejo odpravila z možem ter

prijateljem in njegovo ženo. Vsak je lahko prenesel 20.000 dinarjev, kar je zadostovalo za

nakup pralnega stroja. Dejala mi je, da so poleg tega ob povratku domov morali plačati še

carino. Ker pa v Italijo niso hodili vsak dan, si je nekaj denarja zavila v kuhinjsko krpo in jo

spravila med noge, da je izgledalo kot vložek (G.G. 2015).

Pričevalec H.H. se spomni, kako so nekoč ob prečkanju meje njegovega očeta odpeljali v

kabino, ga slekli do golega in pregledali, ali ima kaj denarja, cigaret itd. Smešno in zanimivo

pa mu je bilo to, ker je sam takrat pretihotapil troje hlač, pet majic in eno bundo. Vse to je

imel oblečeno na sebi, a njega niso pregledali, njegovega očeta pa temeljito. Dejal mi je, da si

je njegova sestra v notranjost plašča zašila dodaten žep in kar nekajkrat prečkala mejo, ne da

bi cariniki to opazili. Se ji je pa enkrat to ponesrečilo in eden od carinikov ji je ta žep odkril.

Rekel mi je, da je šel enkrat z očetom iz Kopra v Trst z ladjo. Pripomnil pa je, da cariniki tam

niso tako natančno pregledovali (H.H. 2015).

73

Pričevalec K. K. mi je pripovedoval, da je poznal nekega mesarja. Ta je tihotapil meso tako,

da si je v prtljažniku naredil še en dodaten prtljažnik. Tako je imel prtljažnik z dvojnim dnom.

In ko so cariniki pogledali v prtljažnik, niso videli ničesar. V spodnjem delu prtljažnika pa je

mesar vozil meso in različne izdelke (K.K. 2015).

Pričevanja mojih informatorjev so zelo podobna objavljenim spominom. Tudi Repe (2011a)

nam poda nekaj podatkov o načinu tihotapljenja, ko navaja, da so blago skrivali v kolesa ali

pod obleko. Tako v času med obema svetovnima vojnama kot tudi v času po drugi svetovni

vojni, so nekateri tihotapci sodelovali s policijo in pomagali oblastem pri nabavi pisarniškega

materiala, pisalnih strojev in podobnega (Repe 2011a).

Tudi znana pevka nekdanje Jugoslavije Lepa Brena je tihotapila kavbojke iz Trsta. Svojo

anekdoto je povedala tako:

Prijatelj me je prosil naj grem z njim v Trst, po nekakšne stvari in rekla sem si super, si bom

spotoma kupila kakšne kavbojke. V tistem času se je veliko tihotapilo in prepričal me je, naj

nase oblečem 3, 4 pare kavbojk. Spomnim se, da se nisem mogla usesti v avtomobil, to sem

prvič v življenju naredila. To je bilo tako grozno, občutek sem imela kot da sem oblekla

nekakšno potapljaško obleko. (Neznan avtor 2014)

O tem kako so blago skrivaj nosili čez mejo, so mi pripovedovali tudi moji informatorji, nam

pa Mijuškovič (2015) navaja še nekaj drugih primerov prenosa prepovedanega blaga čez

državno mejo. Avtor pravi, da so nekateri tihotapci hodili v Tržič in se tam usedli na vlak za

Beograd ter odvili predel v stropu vagona in vanj postavili kupljeno blago. Še večji tihotapci

pa so imeli posebne kanale, o katerih žal v članku ne piše ničesar. Pomanjkanje kave v

Jugoslaviji so ljudje reševali s tihotapljenjem te dobrine. V prodajalnici Cremcaffe na trgu

Goldoni v Trstu (še danes je tam) so kupovali istoimensko kavo. Bila je pakirana v zeleno-

rdečih vrečkah po ½ kilograma, do železniške postaje pa so jo ljudje nosili v torbah na hrbtu.

Včasih so jo pošiljali tudi po pošti v malih paketkih, ker se jih ni pregledovalo na carini.

Pošiljka je morala biti lažja od ½ kilograma (Mijušković 2015).

Pri GM (2011) zasledimo, da so Italijani Jugoslovane žaljivo poimenovali, in sicer »maladetti

schiavi«, kar pomeni »prekleti sužnji«, in jih gledali, kako nakupovalne vozičke do vrha

polnijo v takratnem svetišču, kot so mu pravili v enem izmed marketov v Trstu. Tudi na meji

niso bili prav nič prijazni ampak ravno nasprotno, z dvignjeno glavo so jih spustili domov.

Jugoslovani pa so vsi v strahu razmišljali, ali bo carinik ugotovil, da so kupili nove čevlje ali

74

ne. Zato so velikokrat stare vrgli v smetnjak, nove pa malo umazali, da so izgledali kot stari.

Čevlje in ostalo blago so kupili z denarjem, ki je bil skrivaj prenesen v Italijo, saj se čez mejo

ni smelo prenašati denarja po želji. Plače so bile nekje med 200 in 400 markami, v času

Anteja Markoviča pa okoli 600 ali 700 mark. Treba je vedeti, da se ni dalo kupiti veliko, saj je

bila inflacija del vsakdanjega življenja Jugoslovanov. Avtorica se spominja bankovcev z

veliko ničlami in uličnih preprodajalcev, ki so zelo ugodno zamenjali jugoslovanske dinarje v

marke, ker se ni vedelo, kakšen bo menjalni tečaj do večera. (GM 2011).

V četrti sklop pričevanj o tihotapljenju smo uvrstili motive in okoliščine, ki jih posamezniki

bolj obširno opisujejo kot povode ali opravičevanje za tihotapljenje. Ta pričevanja bi lahko

umestili tudi med tihotapljenj, ki jih je pogojeval poklic, so pa na tem mestu zato, ker je bila

pričevalka v ta dejanja na nek način prisiljena. Pričevalka E. E. mi je povedala zanimivo

zgodbo. Pri pripovedovanju je bila nekoliko v strahu, ko je omenila kakšno osebo, je vedno

dodala: »Ah sej ta je že umru!«, kar mi je dalo misliti, da je tematika precej občutljive narave.

Ko je bila stara 15 let, ji je umrl stric. Ta je zapustil ženo s petimi otroki v velikih dolgovih,

ker je bil upnik nekega človeka za veliko vsoto denarja. Točnih podatkov se ne spomni. Ve

samo, da je teta ostala s petimi otroki v velikih dolgovih in bila primorana živeti naprej.

Živela je v Kastvu na Hrvaškem v takratni coni B in imela majhen vinograd ter se začela

ukvarjati s proizvodnjo vina. Odprla je tudi majhno gostilno. To vino je v sodih vozila v Trst,

ga tam prodajala, med potjo nazaj pa v njih prevažala kavo. Oče pričevalke E. E. je nenehno v

pogovoru z ženo govoril o tihotapljenju, zato ga je nekoč pričevalka vprašala, kaj to sploh je,

on ji je odgovoril: »Otrok, to je nepoštena trgovina, nepošteno delo, nikoli se ne loti česa

takega, ker to povleče za seboj naslednike.«

Tako je izvedela, kaj je to »šverc«. Sama se tega dela ni nikoli lotila, je pa bila v to delo na

nek način prisiljena. Delala je v trgovini podjetja »Obuča Beograd«. Ko je njena nadrejena

odšla v pokojnino, je ona zasedla njeno mesto. To podjetje je imelo trgovine po celi

Jugoslaviji. Nekega dne, leta 1988, je prejela klic nadrejenih iz Beograda in dobila navodila,

naj pride s svojim avtomobilom (takrat je imela »fička«, kot je dejala, oziroma zastavo 750) v

Tržič v Italijo. Tako so res prispeli nadrejeni iz Beograda, eden od njih ji je dal torbo s paketki

in ji rekel, da je to najverjetneje denar, ni pa prepričan. Rekli so ji, naj ona vozi pred njimi,

oni pa bodo peljali za njo, ker je Slovenka in zato ne bo imela težav na meji. In ker je v

tistem času veljalo geslo »naređenje- izvršenje«, je to pričevalka tudi storila. Ni vedela, kaj

vozi. Od nje je bilo odvisno, ali bo paketke skrila ali ne. Šele kasneje je izvedela, da se je v

paketih skrivala velika količina denarja. Ona je bila prva s fičkom, drugi pa so šli za njo z

75

golfom. Cariniki so bili zelo pozorni na avtomobile z reško tablico, ker so delali nerede. Zato

je ona vozila prva, ker je imela slovensko tablico, njeni nadrejeni pa so šli za njo z

avtomobilom z reškimi tablicami, ker je bil eden od nadrejenih šefov doma v okolici Reke. Na

mejnem prehodu v Krvavem Potoku so prečkali mejo. Naročili so ji, naj vozi do Bazovice in

tam najde kakšno primerno mesto za postanek, ki je malo bolj prikrito. Ko je prispela na

carino, so jo vprašali, ali ima kaj za prijaviti. Odgovorila je, da nima in brez težav prešla

mejo. Pakete je skrila pod sedež in upala, da bo vse v redu. Na Bazovici so imeli njeni

nadrejeni pripravljen še en avto, v katerega so se presedli ter s seboj vzeli pričevalko in

pakete. Odpravili so se v Tržič, nakupovali stvari zase, pričevalki dali en kasetnik in ji

naročili, naj na meji reče, da si je samo to kupila. Ob povratku so na Bazovici ponovno sedli v

prvotne avtomobile, prečkali mejo in se odpravili v Beograd.

Čez nekaj časa so jo ponovno poklicali in ji naročili, naj gre s čeki v Italijo in kupi prevleke

za avtomobile, kar je tudi storila. S seboj je vzela enega sodelavca in tako sta čez mejo

prepeljala vsak polovico dobrin. Spomni se tudi, kako ji je direktor podjetja naročil, naj gre v

Trst po superge All star za njegovega sina, ker je bližje Trstu kot on.

Vedno, ko so jo nadrejeni poslali v Italijo, je dobila dela prost dan, nobenih težav ni bilo za

dobiti prost dan, samo da je njim priskrbela vse, kar so si želeli, drugače pa sama od tega ni

imela nič.

Zanimiva mi je bila pripoved o kavi. Pričevalka E.E. je mejo vedno prestopala v Krvavem

Potoku. Enkrat se je odpravila v Lipico in naletela na carinika, ki je v Ilirski Bistrici kupoval

čevlje in jo je prepoznal ter se začudil, češ da gre ravno tu čez mejo. Njen fičko je dišal po

kavi, in ko jo je vprašal, po kaj je šla čez mejo, mu je hladnokrvno rekla: »Po kafje, kaj vam

ne diši moj fičo?« Ni vedela, kaj se bo zgodilo.Imela je 10 kilogramov kave pri sebi. Carinik

se je na njen odgovor le nasmehnil in začel pogovor o tem, kako bo prišel v Ilirsko Bistrico

kupit neke čevlje in bosta takrat šla na kavo. Vprašala ga je, ali gresta takoj, a carinik ni imel

časa. Bila mu je pripravljena povedati , da to vse počne, ker so ji nadrejeni tako naročili in ne

zato, ker bi imela kakšne koristi od tega.

Čez nekaj mesecev je pričevalka E.E. šla z možem v Italijo po radiatorje čez mejni prehod

Lipica, kjer je ponovno naletela na istega carinika in ga ogovorila, zakaj ni prišel po čevlje, pa

tudi na kavo nista šla. On ji je na to odgovoril, češ da tudi ona redko pride. Ni vedela, ali je on

z »bando iz Beograda«, kot je poimenovala svoje šefe, povezan ali ne, nakar mu je pogumno

dejala, da je imela zadnjič 10 kilogramov kave pri sebi. On pa ji je dejal: »Je v redu, lahko bi

76

tudi 20 kilogramov, saj gre vse za nas.« Na koncu pripovedovanja mi je dejala: »No, kaj sem

tela narjest?«

Pričevalka E.E. je v Italiji kupila tudi plinski štedilnik. Zanj je plačala carino. Ljudje so

pogosto kupovali belo tehniko, ker je bila kakovostnejša in cenejša. Spomni se, da je moral

tisti, ki so koga odkrili, plačati kazen in potem so ga nenehno kontrolirali. 100.000 dinarjev.

»Uni rjdč bankowc, sej veš,« mi je dejala, so lahko nesli čez mejo, ampak v drobižu v več

manjših bankovcih. Kdor pa je imel več denarja in so mu ga našli, je denar izgubil.

Bila je primorana hodit čez mejo in „švercat“, drugače bi ostala brez službe. Ko je končno po

sedmih letih zbrala pogum in napisala odpoved, ji je šef dejal: »A zašto? Šuti i radi.« (E.E.

2015).

V peti sklop pričevanj o tihotapljenju smo umestili anekdote povezane s tihotapljenjem. Pri

pričevalcu A.A. sem dobila zanimivo anekdoto o gospe, ki je živela ob meji in imela na

svojem kolesu košarico. V tej košarici je vozila 10 kilogramov mivke, ki jo je kupila v Italiji,

na Opčinah. V mivko je skrila 2-3 kilograma kave, in ko jo je carinik vprašal, ali ima kaj za

prijaviti, je odgovorila, da je šla iskat samo nekaj žakljev mivke, za popravilo v stanovanju.

Cariniki so jo spustili brez pregleda tovora (A.A. 2015).

Pri pričevalcu J. J. sem bila sama malce zadržana, ker nisem vedela, kako naj pristopim k

njemu in ga povprašam o stvareh, ki so me zanimale. Naključje pa je naneslo, da je kar sam

od sebe dejal: »Veš Marina mwoj woče je biw švercer. Doma je jmu eno veliko omaro in ku si

jo wotpru, je blu na eni strani amigosplaw, na drugi amigosrdjč, gwor pa je bla ena polička

in so bli čiki Marlboro.« Ko sem želela izvedeti še več informacij, se je pričevalec ustavil, me

pogledal in rekel: »Ne zamjri, ma vječ njebi goworu.« (J.J. 2015)

Pričevalci so mi povedali, da so bili cariniki na meji Srbi ali Bosanci. Nihče od pričujočih pa

mi ni ničesar povedal o depozitu za prestop meje. Cen za posamezne izdelke se večina ni

spomnila kot tudi točnega zneska denarja, ki so ga lahko prenesli v Italijo.

77

6 PRIMERJAVA OBEH OBDOBIJ KONTRABANTA

Na podlagi pregledanih monografij, znanstvenih in časopisnih člankov, pričevanj ljudi in

internetnih virov sem naredila primerjavo dveh različnih časovnih obdobij. V pomoč so mi

bila naslednja vprašanja:

Ø Kako se je spreminjal način tihotapljenja?

Ø So vedno tihotapili iste dobrine?

Ø Primerjava področij, kjer se je kontrabant oziroma tihotapljenje odvijalo.

Iz vseh zbranih podatkov lahko povzamem naslednje:

- S kontrabantom med obema vojnama in po drugi svetovni vojni so se ukvarjali tako

moški kot ženske. Zlasti pri predstavitvah tihotapljenja med obema vojnama so bili moški

predstavljeni kot najbolj tipični predstavniki tihotapcev, ker naj bi bilo to početje zaradi

prevladujoče družbene podobe moškega kot pogumnega in neustrašnega bolj primerno zanje.

Številna pričevanja pa dokazujejo enako zastopanost obeh spolov. Le pri tihotapljenju konj se

kot tihotapci pojavljajo predvsem moški.

- V obeh preučevanih obdobjih tihotapstva so ljudje z zvijačami hodili čez mejo.

Podatki, ki so na voljo, ne omogočajo zaključka, ali so tihotapljenje med obema vojnama huje

kaznovali kot po drugi svetovni vojni. Razlika je le v tem, da se v obdobju med vojnama

večkrat omenja uboje in smrtne žrtve, saj so imeli čuvaji pravico do streljanja na osebe, ki so

nezakonito prečkale mejo. Natančnih podatkov o žrtvah pa ni. Za obdobje po drugi svetovni

vojni nisem zasledila spomina na žrtve.

- Razlika med obdobjema se kaže v blagu, ki se je tihotapilo. V času med obema

svetovnima vojnama prevladovalo tihotapljenje lesa in konjev. Po drugi svetovni vojni pa

lahko čas tihotapljenja razdelimo na več faz. V prvi fazi, času takoj po vojni, ko se ni veliko

tihotapilo, saj prehodi meje niso bili množični zaradi zapletov s pridobivanjem potnih listov;

na čas šestdesetih let, ko se je meja odprla, zato so v tem obdobju postali značilni množični

nakupi čez mejo (najbolj so tihotapili t. i. šuškavce); ter na zadnjo fazo povojnega

tihotapstva, ki predstavlja čas osemdesetih let, ko so zaradi pomanjkanja potrošniških dobrin

v Jugoslaviji ljudje tihotapili predvsem kavbojke in rezervne dele za avtomobile. Kava,

cigarete, tobak, sladkor in še kaj bi našli, so bile dobrine, ki so se tihotapile ves čas.

78

- Če primerjamo obe obdobji, vidimo razliko tudi v krajih, kjer je potekalo tihotapljenje.

V času med obema svetovnima vojnama so tihotapili kjerkoli čez državno mejo največkrat po

gozdu, po drugi svetovni vojni pa so tihotapili čez mejne prehode po cesti.

- Razlika je tudi v načinu tihotapljenja. Med obema svetovnim vojnama so to počeli

največkrat peš, včasih tudi s konji ali vozovi, redko z javnim prevozom. Po drugi svetovni

vojni pa z avtomobili, avtobusi in vlaki.

- Razlika med obravnavanima obdobjema je tudi v tem, da so ljudje v času med

svetovnima vojnama, bili na nek način vsaj del ljudi primoran tihotapiti, zaradi ekonomske

nuje in ne zaradi prestiža. Ljudje v času po drugi svetovni vojni, pa so se s tihotapljenjem

začeli ukvarjati zato, ker se je povečala kupna moč, saj so se odpirale tovarne in z njimi se je

večalo zaposlovanje. Kupna moč in z njo povezana želja po potrošniških produktih sta

spodbujali tihotapstvo. Določenih produktov v Jugoslaviji zaradi političnih in drugih

okoliščin ni bilo mogoče kupiti in to je bil dodaten razlog za tihotapstvo. Ljudje so želeli

dobiti in imeti določene artikle. V magistrski nalogi sem za čas po drugi svetovni vojni našla

samo eno pričevanje o tihotapljenju, ki ga je spodbujala ekonomska nuja.

79

7 ZAKLJUČEK

Na vsa zastavljena vprašanja, ki so mi bila v pomoč pri pisanju magistrskega dela, sem skozi

celotno delo tudi odgovorila.

Svojo prvo hipotezo, ki trdi, da so pri tihotapljenju sodelovali večinoma moški in drugo

hipotezo, ki trdi, da so tihotapili posamezno ali v skupini po tri, večje skupine pa ne,

popolnoma zavračam.

Tihotapce in kontrabantarje najdemo v vsaki pokrajini, mestu, vasi ali zaselku. Tudi socialne

razlike pri tem niso bile ovira, saj so se s kontrabantali in tihotapili vsi, od premožnejših

slojev, posestnikov do revnih delavskih družin tako na podeželju kot v mestu (Trobič 2005,

196, Rožac–Darovec 2006, 59 po Dukovski 1997, 139). Pri V. Rožac–Darovec in Fondi

najdemo trditve, da so se s kontrabantom ukvarjale tudi ženske. Rožac Darovec prikaže

primer sedmih žensk (Rožac–Darovec 2006, 59), Fonda (2009) pa na primeru dveh žensk

predstavi, kako je trgovina s prepovedanim blagom nastala, se razcvetela in zatonila. Razvil

se je kontrabant, kateremu se niti glavna akterka v članku Malka Kacin, ni mogla upreti, saj je

kontrabant prinašal dober zaslužek (Fonda 2009, 18-20), Pavšič pa celo trdi, da je bilo med

tihotapci največ žensk in otrok (Pavšič 1999, 14). V. Rožac–Darovec navaja, kako so viri o

tihotapskih dejavnostih skromni, tisti, ki pa so, govorijo predvsem o moških, kot glavnih

akterjih tihotapljenja, čeprav so v tem sodelovale tako ženske kot tudi otroci (Rožac–Darovec

2006, 58).

Tretja hipoteza, ki trdi, da so se s tihotapljenjem ljudje ukvarjali le v določenih mesecih

oziroma določenem času v letu npr. le spomladi, ravno tako popolnoma zavračam, ker sem iz

pregledane literature in virov zasledila, da so se s to dejavnostjo ukvarjali ne glede na letni čas

in vremenske razmere.

Četrto hipotezo, tihotapili so zgolj zaradi preživetja, potrjujem le deloma in sicer zgolj za čas

med obema vojnama. Ljudje, ki so v času med obema vojnama opravljali kontrabant, so si z

denarjem, ki so ga pridobili, plačevali stroške, ki so nastajali v vsakdanjiku, ter kupovali

hrano. Po drugi svetovni vojni, še posebej v zadnji fazi povojnega tihotapstva, pa so ljudje

preko meje nosili prepovedano blago, zato, ker ga doma niso imeli. Ne moremo pa trditi, da

so bili npr. kavbojke ali šuškavci nujni za preživetje.

80

Svojo peto hipotezo, kontrabant je drugo poimenovanje za medvojno tihotapljenje, ne morem

niti potrditi, niti zavrniti. Kaj je prav kontrabant ali tihotapstvo? Opredelitvi v obeh primerih

ne omenjata kontrabanta kot drugačnega oziroma milejšega nedovoljenega trgovanja, ampak

samo tihotapstvo, ki ga najdemo v vseh oblikah – od kmečke trgovine, kontrabanta soli in

nedovoljene trgovine z orožjem. Informatorji na terenih, kjer so to doživljali in pri tem

sodelovali, zadeve jemljejo večplastno in ločijo med kontrabantom in tihotapstvom. To je bilo

značilno za vsa tista mejna področje, kjer se je taka menjava dobrin izplačala, ne glede na

zgodovinske, politične ali kakšne druge momente. (Trobič 2005, 159)

Svojo šesto hipotezo o načinih tihotapljenja, za katere sem domnevala, da se po drugi

svetovni vojni spremenijo, popolnoma potrjujem. Po drugi svetovni vojni, so začeli tihotapiti

preko državne meje drugačne dobrine in na drugačne načine. Medtem ko so med obema

svetovnima vojnama tihotapili živino in les, so po drugi svetovni vojni tihotapili rezervne dele

za avtomobile, kavbojke. Prej so to počeli preko meje v gozdovih, peš ali z vozovi, kasneje pa

so tihotapili preko mejnih prehodov, z avtomobili, vlaki.

»Tihotapljenje oziroma kontrabant ob nekdanji zahodni meji je v različnih družbenih

okoliščinah obstajal že od nekdaj. V 17. stoletju so iz Idrije tihotapili živo srebro in čipke.

Pravi razcvet je tihotapstvo doživelo s postavitvijo rapalske meje v 30. letih prejšnjega

stoletja, pred drugo svetovno vojno pa je zamrlo, a ne za dolgo. V času socializma se je

uveljavil izraz »tihotapski turizem«. »Se še spomnite, kako ste iz Italije prihajali z dvojnimi

ali celo več kavbojkami na riti« (Ozebek 2014)?

Ob rapalski meji in kasneje državni meji med Jugoslavijo in Italijo se je razvila dejavnost, ki

ni bila dovoljena oziroma legalna. Razvila pa se je zgolj zaradi tega, da so si lahko ljudje

privoščili osnovne stvari oziroma dobrine. Nekateri posamezniki so si sicer privoščili malo

več, a teh je bilo precej manj. Ta dejavnost kontrabant ali tihotapstvo pa ljudem vsekakor ni

prinesla obogatitve, ampak je kakšni družini prinesla še zgubo, ko so financarji na meji

določenega fanta ustrelili ali zaprli za več let. Te dobrine, ki so jih prenašali ilegalno preko

meje, se nam danes zdijo malenkostne, saj jih dobimo lahko povsod na zelo enostaven način,

a včasih jih ni bilo mogoče dobiti.

Zaradi vseh razlogov, navedenih v tem magistrskem delu, so se ljudje morali znajti po svoje

in si sami pomagati pri zagotavljanju preživetja. Lahko rečemo, da so bili iznajdljivi. Šla sem

81

tudi na teren in povprašala ljudi o tem, ali so kdaj kakšno stvar pretihotapili čez mejo. Priznati

moram, da so bili na začetku pogovora vsi zelo zgovorni. Ko sem jim povedala, da bi se o

stvareh rada bolj podrobno pogovorila in pogovor posnela ter vse to zapisala v svojem

magistrskem delu, in da potrebujem njihove osebne podatke, je nastopil trenutek, ki sem ga

pričakovala. Rekli so mi, da mi o stvareh lahko povedo vse podrobnosti in me prosili, da

ostanejo anonimni. Njihovo prošnjo sem seveda spoštovala. Informacije sem si zabeležila,

pogovorov pa nisem posnela. V magistrskem delu nisem navedla njihovih osebnih podatkov.

Poudariti pa moram tudi to, da se nekaterih podrobnosti pričevalci ne spomnijo, kot na primer

cen izdelkov, vsote denarja itd.

Tema magistrskega dela zajema vidike, ki jih obravnava tako zgodovina kot tudi geografija. K

tema dvema strokama pa lahko priključimo še literarne vede.

Zelo zanimivo se mi je zdelo tudi to, da sem svoje pričevalce z vprašanji o življenju v

Jugoslaviji spomnila na to, kako so nekdaj živeli, pri čemer so se od srca nasmejali, saj so že

malo pozabili, da včasih nekaterih dobrin niso imeli, danes pa jih mečemo v koš. Poleg tega

so poudarili, da so tudi oni že marsikaj pozabili, zato ni mogoče pričakovati, da bi današnja

mladina te stvari vedela.

82

8 VIRI IN LITERATURA

Bajec, Anton. 1995. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS.

Baš, Angelos. 2004. Slovenski etnološki atlas. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Borak, Neven, Zdenko Čepič, Ervin Dolenc, Jasna Fischer, Aleš Gabrič, Bojan Godeša,

Nataša Kandus, Žarko Lazarevič, Jurij Perovšek, Mateja Rihtaršič, Igor Zemljič. 2005.

Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega

priznanja Republike Slovenije 1848-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Čuček, Martina. 2004. »Vplivi spreminjanja zgodovinskega in regionalno-geografskega

položaja Pivške kotline v različnih razvojnih obdobjih«. Diplomsko delo. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Čuček, Martina. 2005. »Strateška lega zgornje Pivke in presihajočih jezer po uveljavitvi

Rapalske pogodbe«. V: Acta carsio logica, 34 (3), ur. Znanstvenoraziskovalni center

SAZU, 768-783. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Čermelj, Lavo. 1965. Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama. Ljubljana:

Slovenska matica.

Čadež, Ivanka. 1988. Kontrabant - roman iz drugih časov. Ljubljana: ČZP Kmečki glas.

Dolinar, France M., Aleš Gabrič, Boris Golec, Miha Kosi, Tomaž Nabergoj, Mateja Rihtaršič, Drago Bajt, Marko Vidic, Niko Grafenauer, Vanda Babič, Peter Štih, Vasko Simoniti, Stane Berzelak, Mateja Režek. 2011. Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova

revija.

Drnovšek, Marjan in Drago Bajt. 2008. Slovenska kronika XX. stoletja 1941-1995. Ljubljana:

Nova revija.

Dukovski, Darko. 1997. Svi svjetovi istarski: ili još ne povijest Istre prve polovice XX.

stolječa. Histria Croatica. Pula: C. A. S. H.

Enciklopedija Slovenije. 1999. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Fatur, Silvo. 1975. »Pivka med obema vojnama«. V: Ljudje in kraji ob Pivki, ur. Rado

Gospodarič, 208–245. Postojna: Kulturna skupnost Postojna.

Fonda, Robert. 2009. »Mati in hči - trgovki ob Rapalski meji«. V: Drevesa časopis

slovenskega rodoslovnega društva (16): 16–24.

Http://www.hawlina.com/Drevesa/Drevesa%20letnik%2016-2.pdf.

Gabrovec, Matej. 1999. »Tihotapstvo prek Javornikov«. V: Slovenija - pokrajine in ljudje, ur.

Drago Preko in sodelavci, 341. Ljubljana: Mladinska knjiga.

G. M. 2011. »Jesmo li u Jugoslaviji doista življeli bolje«? Http://www.fizzit.net/vijesti-i-

politika/komentari-i-kolumne/1420-jesmo-li-u-jugoslaviji-doista-zivjeli-bolje.

83

Hace, Matevž. 1964. Tihotapci. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Hepe, Boštjan, Katarina Janjič, Stanislav Mikuž, Ivan Živko. 2011. Zgodovina carine na

Slovenskem od antike do slovenske osamosvojitve. Ljubljana: Carinska uprava

Republike Slovenije.

Jeram, Janez. 1969. »Meja«. Idrijski razgledi 14(4): 230-234. URN:NBN:SI:DOC-

A4GNFQEY z www.dlib.si.

Jurca, Rado. 1992. »Spomini na kontrabant«. V: Žirovski občasnik: zbornik za vsa vprašanja

na Žirovskem, 141–144. Žiri: Krajevna skupnost Žiri.

Juvančič, Ivo. 1968. »Mussolinijev utrdbeni pas prek naših gora in planin«. V: Kronika:

časopis za slovensko krajevno zgodovino, 168–174. Ljubljana: Zgodovinsko društvo

za Slovenijo.

Kacin-Wohinz, Milica. 1972. Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921.

Maribor: Založba Obzorja.

Kavčič, Stane. 1988. Dnevnik in spomini: (1972 - 1987). Ljubljana: Časopis za kritiko

znanosti.

Kresal, France. 1999. »Gospodarska kriza 1929–1933.« V: Gospodarske krize in Slovenci, ur.

Neven Borak in Žarko Lazarević, 77–95. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino :

Zveza ekonomistov Slovenije.

Mlakar, Gojmir. 1996. Meje, posestne in državne. Nazarje: Epsi.

Mrak, Mojmir. 2002. Mednarodne finance. Ljubljana : GV Založba.

Mijušković, Miroljub. 2015. »Sečanje na zlatno doba farmerki iz Trsta«.

Http://www.politika.rs/rubrike/Srbija/Secanje-na-zlatno-doba-farmerki-iz-

Trsta.lt.html.

»Muzej Žiri«. 2015. Http://muzej-ziri.si/portfolio/pozdravljeni-ljubitelji-utrdb/.

Naglič, Miha. 2006. »Četrt stoletja tisočletne meje«.

Http://www.gorenjskiglas.si/article/20060101/C/301019916/1082/cetrt-stoletja-

tisocletne-meje.

Nečak, Dušan in Božo Repe. 2005. Prelom: 1914-1918. Svet in Slovenci v 1. svetovni vojni.

Ljubljana: Sophia.

Nečak, Dušan. 2011. »Trst, mesto nakupov«.

Http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/internet/Za_medije/Sporocila_za_medij

e/2012/Trst__mesto_nakupov_predavanje_dr._Dusana_Necaka.pdf.

N. R. 2014. »Kako smo hodili v Trst po kavbojke«?

Http://www.primorske.si/Zanimivo/Zanimivosti/Kako-smo-hodili-v--Trst-po-

84

kavbojke.

Ozebek Bucik, Nataša. 2014. »Z maslenimi prsmi očarala stražnike«. Članek v časopisu.

Http://www.dnevnik.si/1042654745/magazin/aktualno/z-maslenimi-prsmi-ocarala-

straznike.

Patterson Patrick Hyder. 2011. Bought and Sold: living and losing the good life in socialist

Yugoslavia. Ithaca ; London : Cornell University Press.

Pavšič, Tomaž. 1999. Ob stari meji: pričevanja in spomini. Idrija: Bogataj.

Pirjevec, Jože. 1995. Jugoslavija. Nastanek, razvoj in razpad Karadjordjevićeve in Titove

Jugoslavije. Koper: Lipa.

Premk, Martin. 2001. »Meja v Javornikih in življenje v Loški dolini med vojnama«. V: Obrh-

javno glasilo Občine Loška dolina 5: 18-19, 22-23.

Premk, Martin. 2003. »Kmalu ne bo več poštenega konja ali goveda pri nas: nekaj podatkov o

tihotapstvu čez Javornike«. V: Zgodovina za vse: vse za zgodovino,10 (2): 55-65.

Prinčič, Jože. 1997. Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji. Ljubljana: Modrijan.

Prinčič, Jože. 1999. V začaranem krogu: slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike

do velike reforme: 1955-1970. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Prinčič, Jože in Neven Borak. 2006. Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970-

1991. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Prinčič Jože. 2009. »Primorsko in postojnsko gospodarstvo v času med obema svetovnima

vojnama«. V: Prispevki za novejšo zgodovino, ur. Zdenko Čepič in sodelavci, 171-

184. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.

Repe, Božo. 1999. »Slovenska gospodarska politika v osemdesetih letih in v času

osamosvajanja«. V: Gospodarske krize in Slovenci, ur. Neven Borak in Žarko

Lazarević, 191-218. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino : Zveza ekonomistov

Slovenije.

Repe, Božo. 2007. Sodobna zgodovina : zgodovina za 4. letnik gimnazij. Ljubljana: Modrijan.

Repe, Božo. 2011a. »Prehodi meje po drugi svetovni vojni«.

Http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/internet/Za_medije/Sporocila_za_medij

e/2012/Prehodi__meje_po_2._svetovni_vojni_predavanje_dr._Boza_Repeta.pdf.

Repe, Božo. 2011b. »Zadnji Jugoslovan, Ante Marković«. Mladina 48.

Http://www.mladina.si/107234/zadnji-jugoslovan-ante-markovic/.

Rogoznica, Deborah. 2011. Iz kapitalizma v socializem. Gospodarstvo cone B Svobodnega

tržaškega ozemlja 1947-1954. Koper: Pokrajinski arhiv.

Rožac–Darovec, Vida. 2006. »Tihotapstvo Istrank v 20. stoletju v kontekstu njihovih

85

življenjskih zgodb«. V: Annales : anali za istrske in mediteranske študije, 57-68.

Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.

Rožac–Darovec, Vida. 2006. »Metodološki in teoretični problemi ustne zgodovine«. V:

Actahistriae, 447-467. Koper; Milje: Zgodovinsko društvo za Južno Primorsko.

Simčič, Ivan. 2011. Občina Ilirska Bistrica. Ilirska Bistrica: Občina.

Simčič, Miro. 2007. Tito brez maske. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Simoneta, Biserka. 2003. »Tito je bil zadovoljen«. Mladina 50.

Http://www.mladina.si/96534/tito-je-bil-zadovoljen/.

Škodič, Dušan. 2010. Po tihotapskih poteh na Žirovskem. http://www.gore-

ljudje.net/novosti/30219/.

Štorman Adolf. 1996. Meinkampf, 1. del. Nekoliko drugače o slovenski demokraciji. Velenje:

samozaložba.

Thompson, Paul Richard. 2000. The voice of the past: oral history. Oxford; New York:

Oxford University Press.

Trobič, Milan. 2005. Po Krpanovih sledeh. Logatec: Amata.

Zagradnik, Maruša. 1999. »Gospodarska ohromitev Slovenskega primorja v času

okupacijskih con (1945-1954)«. V: Gospodarske krize in Slovenci, ur. Neven Borak in

Žarko Lazarević, 155-171. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: Zveza

ekonomistov Slovenije.

Zrnec, Janez. 1995. »Kontrabant je le še spomin«. Slovenske novice, 30. 8. 1995. 16.

Zupan, Špela. 2011. »Nekoč smo po kavbojke hodili v Trst.«

Http://www.24ur.com/novice/slovenija/nekoc-smo-po-kavbojke-hodili-v-trst.html.

Neznani avtor. 2007. Http://vukajlija.com/trst/635806.

Neznani avtor. 2014. »Verovali ili ne Brena je nekada švercovala farmerke.«

Http://www.blic.rs/Zabava/Vesti/457954/Veovali-ili-ne-Brena-je-nekada-svercovala-

farmerke.

9 PRIČEVALCI

1. Pričevalec A.A. 2015. A.A., rojen ?. Pisni zapis pri avtorici.

2. Pričevalec B.B. 2015. B.B., rojen 1939. Pisni zapis pri avtorici.

3. Pričevalec C.C. 2015. C.C., rojen 1959. Pisni zapis pri avtorici.

4. Pričevalec D.D. 2015. D.D., rojen 1959. Pisni zapis pri avtorici.

5. Pričevalec E.E. 2015. E.E., rojen ?. Pisni zapis pri avtorici.

86

6. Pričevalec F.F. 2015. F.F., rojen 1958. Pisni zapis pri avtorici.

7. Pričevalec G.G. 2015. G.G., rojen 1936. Pisni zapis pri avtorici.

8. Pričevalec H.H. 2015. H.H., rojen 1953. Pisni zapis pri avtorici.

9. Pričevalec I.I. 2015. I.I., rojen 1951. Pisni zapis pri avtorici.

10. Pričevalec J.J. 2015. J.J., rojen 1973. Pisni zapis pri avtorici.

11. Pričevalec K.K. 2015. K.K., rojen 1957. Pisni zapis pri avtorici.

10 GRAFIČNE PRILOGE

10.1 Slike

Slika 1: Mejni kamen oziroma mejnik (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/30219/). ...... 29

Slika 2: Jugoslovanski graničar in italijanski financar na cesti Žiri-Idrija med mejnikoma

39/XXIX in 39/XXXX

(vir:http://rutars.net/sr_01_stefan_rutar/sr_2700_razlctekst/sr_27009_rapallmeja/ziri.ht

m). ................................................................................................................................. 30

Slika 3: Mejni prehod Hotedršica pred letom 1929

(vir:http://rutars.net/sr_01_stefan_rutar/sr_2700_razlctekst/sr_27009_rapallmeja/hotid

ersica.htm). ................................................................................................................... 31

Slika 4: Plakat Osvobojeni gradimo iz leta 1945 (vir: Drnovšek, Marjan in Drago Bajt. 2008.

Slovenska kronika XX. stoletja 1941-1995. Ljubljana: Nova revija). ......................... 36

Slika 5: Živilska nakaznica (vir: Drnovšek, Marjan in Drago Bajt. 2008. Slovenska kronika

XX. stoletja 1941-1995. Ljubljana: Nova revija). ........................................................ 39

Slika 6: Mejni prehod v Sežani sredi šestdesetih let (vir: Repe, Božo. 2007. Sodobna

zgodovina : zgodovina za 4. letnik gimnazij. Ljubljana: Modrijan). ........................... 49

Slika 7: Prazni nakupovalni vozički 1981. preskrba je bila vse slabša, primanjkovalo je tudi

najosnovnejših živil in predmetov (od olja in moke do straniščnega papirja in otroških

plenic.) (vir: Drnovšek, Marjan in Drago Bajt. 2008. Slovenska kronika XX. stoletja

1941-1995. Ljubljana: Nova revija). ............................................................................ 51

Slika 8: Bambola (vir: http://www.muzej-nz.si/sl/news.php?id_news=162). .......................... 57

Slika 9: Bambole naprodaj (vir: http://ilpiccolo.gelocal.it/trieste/cronaca/2014/10/14/news/in-

mostra-lo-shopping-di-ponterosso-1.10114884?refresh_ce#gallery-slider=undefined).

...................................................................................................................................... 57

87

Slika 10: Trg Ponterosso (vir: http://secanja.com/wp-content/uploads/2012/07/Treste.jpg). .. 60

Slika 11: Nakupi v Trstu (vir: http://www.primorske.si/Zanimivo/Zanimivosti/Kako-smo-

hodili-v--Trst-po-kavbojke). ......................................................................................... 63

Slika 12: Kavbojke znamke Rifle (vir: http://secanja.com/wp-

content/uploads/2012/07/rifle.png). ............................................................................. 67