MAGISTRSKO DELO

Obveščevalno-varnostna dejavnost v procesu prodaje

državnih podjetij

Februar, 2017 Jernej Gosenar

MAGISTRSKO DELO

Obveščevalno-varnostna dejavnost v procesu prodaje

državnih podjetij

Februar, 2017 Jernej Gosenar

Mentor: red. prof. dr. Iztok Podbregar

Zahvala

Za strokovno pomoč, usmerjanje in potrpežljivost se zahvaljujem mentorju, red.

prof. dr. Iztoku Podbregarju. Zahvala gre tudi vsem, ki so kakorkoli pomagali pri

nastanku magistrskega dela.

Zahvaljujem se tudi družini in sošolcem za spodbudo pri študiju in nastanku

magistrskega dela.

3

Kazalo

1 Uvod ............................................................................................ 7

1.1 Opredelitev tez ........................................................................ 8

2 Metode raziskovanja ........................................................................ 9

3 Obveščevalno-varnostna dejavnost .................................................... 10

3.1 Delitev obveščevalno-varnostne dejavnosti ...................................... 10

3.2 Naloge obveščevalno-varnostne dejavnosti ...................................... 12

3.3 Obveščevalni ciklus .................................................................. 13

4 Obveščevalno-varnostna dejavnost na gospodarskem področju .................. 16

4.1 Obveščevalno-varnostne službe v Republiki Sloveniji .......................... 18

4.1.1 Slovenska obveščevalno-varnostna agencija ................................ 18

4.1.2 Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva za obrambo RS .............. 19

4.1.3 Uprava kriminalistične policije ............................................... 20

5 Nacionalna varnost in gospodarstvo .................................................... 22

6 Državna podjetja .......................................................................... 25

6.1 Slovenski državni holding ........................................................... 26

7 Prodaja državnih podjetij ................................................................ 31

7.1 Neupravičeno dostopanje do zaupnih podatkov državnega podjetja ......... 32

7.2 Neodgovorna prodaja državnih podjetij .......................................... 34

7.3 Prodaja državnih podjetij v tujini ................................................. 36

8 Raziskava z usmerjenimi intervjuji .................................................... 39

8.1 Predstavitev intervjuvancev ........................................................ 39

8.2 Ugotovitve raziskave ................................................................. 40

8.3 Razprava ............................................................................... 45

9 Sklepne ugotovitve ........................................................................ 47

10 Uporabljeni viri ............................................................................ 49

11 Priloga – usmerjeni intervju in vprašalniki ............................................ 52

4

Kazalo slik

Slika 1: Obveščevalni ciklus .................................................................... 15

Slika 2: Organizacijska struktura SDH ........................................................ 29

Slika 3: Predlog organizacijske strukture SDH .............................................. 30

5

Povzetek

V Republiki Sloveniji ima Slovenska obveščevalno-varnostna agencija kot ena izmed

treh obveščevalno-varnostnih služb med drugim tudi nalogo, da zagotavlja informacije,

povezane z gospodarskimi interesi države, in dejavnosti, ki bi lahko ogrozile njeno

nacionalno varnost.

Slovenski državni holding, d. d., kot upravljavec lastnih kapitalskih naložb in naložb

Republike Slovenije upravlja in sodeluje pri prodaji državnih podjetij. Ocenjujemo, da

je prodaja državnih podjetij slabo obveščevalno-varnostno podprta, saj prihaja do

neupravičenega dostopanja do zaupnih podatkov teh podjetij, s tem pa tudi

zmanjšanja njihove vrednosti, kar slabi gospodarsko stanje in posledično ogroža

nacionalno varnost. Prav tako se pred prodajo državnih podjetij ne ugotavlja dejanskih

namer kupcev, ki se po izvedenih prodajah večkrat izkažejo kot škodljive za državno

premoženje.

Tudi v Republiki Sloveniji se je zgodilo, da je oseba iz kriminalnih vrst brez večjih težav

dostopala do zaupnih podatkov državnega podjetja Elan, ki je bilo v fazi prodaje. Po

proučevanju Slovenskega državnega holdinga, d. d., ki je nosilec upravljanja

kapitalskih naložb države, smo, da bi se v prihodnosti izognili takšnim dogodkom, kot

predlog v njegovo organizacijsko strukturo umestili obveščevalno-varnostni oddelek.

Ključne besede: obveščevalno-varnostna dejavnost, nacionalna varnost, prodaja

državnih podjetij

6

Summary – Intelligence and security activities in the

process of selling state-owned enterprises

Within the Republic of Slovenia, the Slovene Intelligence and Security Agency, as one

of three intelligence and security services in the country, is responsible, amongst other

tasks, for providing information about the economic interests of the country and

activities which could threaten the national security of the state.

Slovenian Sovereign Holding, as the manager of state owned capital investments and

investments of the Republic of Slovenia, manages and participates in the selling of

state-owned enterprises. We are of the opinion that the sale of state-owned enteprises

is poorly supported by intelligence and security efforts, as there is evidence of

unauthorised access to confidential information about these companies, which can

cause a lower valuation of the enterprises, which consequently leads to weaker

economic conditions and a threat to national security. Additionally, before the sale of

state-owned enteprises, the actual intention of the buyers, who after a particular sale

has gone through have oftentimes shown themselves as harmful to state assets, is not

properly scrutinized.

Even in the Republic of Slovenia there have been cases, where a person with a criminal

background has, without much effort accessed confidential information on Elan, a

state holding which was in the process of being sold. As per the analysis of the

Slovenian Sovereign Holding, which is responsible for the management of capital

investments in the country, we have suggested, in an attempt to avoid the reoccurence

of such events in the future, to place an intelligence and security department within

their organizational structure.

Keywords: intelligence and security activity, national security, selling of state-owned

enterprises

7

1 Uvod

Namen magistrskega dela je predstaviti obveščevalno-varnostno dejavnost kot

pomemben dejavnik v procesu prodaje državnih podjetij, posledično pa tudi v vlogi

zaščite nacionalnih interesov države, predvsem z gospodarskega vidika.

Prodajo državnih podjetij v Republiki Sloveniji lahko spremljamo že od časov

osamosvojitve države, posebej pa prodaja državnih podjetij vzbuja pozornost javnosti

v zadnjem času. Ob poskusih zmanjšanja stroškov države in vsesplošnega varčevanja

je javnost postala še toliko bolj pozorna na vsa ravnanja z državnim premoženjem,

tudi in predvsem na gospodarno ravnanje z državnimi podjetji.

V procesu prodaje državnih podjetij se razpolaga z zaupnimi podatki, ki lahko

postanejo predmet zanimanja za domače ali tuje posameznike in organizacije.

Razkritje in zloraba zaupnih podatkov lahko resno škoduje državnim podjetjem.

Neupravičen dostop in zloraba zaupnih podatkov državnih podjetij ne povzroča samo

ranljivosti teh podjetij, ampak ima lahko za posledico tudi veliko bolj črne scenarije -

zmanjšanje vrednosti podjetij, prenehanje delovanja podjetij, odpuščanje zaposlenih,

naraščanje nezaposlenosti, zmanjšanje prihodkov države z naslova davčnih prispevkov

podjetij in kot končni rezultat vsega tega slabitev gospodarskega stanja v državi.

Posledica tega so lahko socialni in družbeni nemiri, kar se stopnjuje v slabšanje

nacionalne varnosti. Tudi Šaponja (Šaponja, 1999) navaja, da je gospodarstvo

posamezne države s stališča nacionalne varnosti zelo pomembno.

V Sloveniji je bil že omogočen dostop do zaupnih podatkov podjetij v državni lasti

osebam sumljivega porekla. V podjetju Elan je zainteresirani tuji kupec z lahkoto prišel

do podatkov podjetja, tudi zaupnih (pogodbe z dobavitelji, plače zaposlenih, bančna

posojila pri bankah, tožbah, patentih ipd.) (Modic, 2014).

Zaščita zaupnih podatkov v državnih podjetjih mora biti ustrezno vzpostavljena in tudi

izvajana. Ker je v preteklosti oseba sumljivega porekla neupravičeno dostopala do

zaupnih podatkov državnega podjetja, ki je bil v procesu prodaje, bomo v magistrskem

delu iskali ustrezne rešitve za preprečevanje tovrstnih dejanj v prihodnosti.

Slovenski državni holding kot krovna družba, ki upravlja z državnim premoženjem,

torej tudi upravlja in prodaja državna podjetja, ima razvejano organizacijsko

strukturo. Ali je v tej strukturi tudi morebitna služba ali posameznik, ki obveščevalno-

varnostno deluje za zaščito zaupnih podatkov družbe in podjetij, ki jih Slovenski

državni holding upravlja ali vodi njihovo prodajo, bomo preverili v magistrskem delu.

8

Proučili bomo obveščevalno-varnostne službe v Republiki Sloveniji in ugotavljali,

katere izmed njih imajo ali nimajo pooblastila za delo na področju gospodarskih

interesov države.

1.1 Opredelitev tez

V magistrskem delu smo postavili tri teze, ki jih bomo z raziskovalnim delom in s

pomočjo virov, analize, metode in intervjuja potrdili ali ovrgli.

Teza 1: Slovenska obveščevalno-varnostna agencija ima pooblastila za delo na

področju prodaje državnih podjetij.

Teza 2: Obveščevalna dejavnost je pri prodaji državnih podjetij pomembna za

nacionalno varnost.

Teza 3: Upravljanje in prodaja državnih deležev v podjetjih sta obveščevalno in

protiobveščevalno zaščiteni.

9

2 Metode raziskovanja

Za izdelavo magistrskega dela bomo uporabili različne metode zbiranja podatkov, in

sicer:

sistematično zbiranje virov,

analizo literature,

deskriptivno metodo,

usmerjeni intervju.

Z metodo sistematičnega zbiranja virov bomo zbrali in pregledali pisne in internetne

vire, ki nam bodo dali podatke o obveščevalno-varnostni dejavnosti na ekonomskem

področju, procesih prodaje državnih podjetij, pooblastilih Slovenske obveščevalno-

varnostne agencije, pomenu nacionalne varnosti in obveščevalni in protiobveščevalni

zaščiti pri prodaji državnih deležev. Zbrano pisno in internetno literaturo bomo

analizirali.

Nadalje bomo z deskriptivno metodo opisali primer dostopa do zaupnih podatkov

podjetja v državni lasti osebe sumljivega porekla. Ob koncu magistrskega dela bomo

opravili usmerjene intervjuje z različnimi deležniki.

10

3 Obveščevalno-varnostna dejavnost

Obveščevalno-varnostni sistem lahko v okviru nacionalno-varnostnega sistema

Republike Slovenije štejemo za podsistem na področju obveščevalne in varnostne

dejavnosti (Šifrer, 2008).

Poskus opredelitve obveščevalno-varnostne dejavnosti zajema širok spekter različnih

opredelitev, ki se nanašajo tako na same obveščevalne organizacije kot tudi na

dejavnost ali na celotne obveščevalne sisteme posameznih držav (Podbregar, 2008).

Na kratko lahko označimo obveščevalno-varnostno dejavnost kot celoto obveščevalne

in varnostne dejavnosti, torej zbiranje podatkov in ukrepanje (Purg, 2002).

Različni avtorji so neenotni pri vsebinskih opredelitvah obveščevalne,

protiobveščevalne in varnostne dejavnosti. V Sloveniji se je udomačil pojem

obveščevalno-varnostna dejavnost ali obveščevalno-varnostne službe. Poimenovanje

izhaja iz dveh obveščevalno-varnostnih služb, ki ju imamo v Sloveniji, to sta Slovenska

obveščevalno-varnostna agencija kot 'civilna' obveščevalno-varnostna služba in

Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo RS kot 'obrambna'

obveščevalno-varnostna služba (Črnčec, 2009).

Glede na pogostost rabe izraza obveščevalno-varnostna služba bomo v magistrskem

delu ta izraz uporabljali za obveščevalne službe, varnostne službe in obveščevalno-

varnostne službe.

3.1 Delitev obveščevalno-varnostne dejavnosti

Pri raziskovanju virov z obravnavanega področja smo zasledili delitev obveščevalne

dejavnosti na posamezne zvrsti domačega avtorja Vladimirja Šaponje, in sicer na:

obveščevalno, protiobveščevalno, varnostno in vojaško (Šaponja, 1999).

Obveščevalna zvrst se uporablja za raziskovanje zunanjega okolja, ki deluje na državo.

Podatke o njej se zbira v tujini, doma pa le tiste, ki so tesno povezani z dogajanjem v

tujini. Je informativne narave, v primerjavi z drugimi zvrstmi se izvaja na vseh

področjih, posebej tistih, na katerih se oblikuje politika države in kjer morajo

odgovorni sprejemati odločitve. Če gre za uporabo v pristojnosti države, zbira in

analizira podatke skoraj za vsa ministrstva in državne službe. Obveščevalna dejavnost

11

v širšem smislu pa se vedno bolj uporablja v gospodarskih in drugih nevladnih

organizacijah. Obveščevalna zvrst šteje za temeljno obliko obveščevalne dejavnosti. V

njej poteka obveščevalni ciklus na svoj najbolj izvirni način (Šaponja, 1999).

Protiobveščevalna zvrst se uporablja za odkrivanje, spremljanje, onemogočanje

izvajanja obveščevalnih služb tujih držav in je represivne narave. Ima preventivno in

varnostno funkcijo. Tako država kot tudi zasebna organizacija, ki morata skrbeti za

varovanje svojih skrivnosti, sprejemata zaščitne ukrepe na podlagi njenih ugotovitev

(Šaponja, 1999).

Varnostna zvrst se uporablja za klasične notranjevarnostne naloge kot so odkrivanje,

preiskovanje, odvračanje in preprečevanje notranjih groženj nacionalni varnosti.

Namenjena je za boj zoper organizirani kriminal, terorizem, nedovoljeno trgovino in

proizvodnjo mamil ter sredstva za množično uničevanje in orožje. Uporabna je tudi za

odkrivanje in preprečevanje različnih oblik kot so politični ekstremizem in radikalizem,

katerih cilj je rušenje ustavne ureditve s pomočjo nasilja. Ta zvrst ima represivno

naravo. Primarno jo izvajajo varnostne službe katerih značilnost je, da imajo tudi

preiskovalna pooblastila (Šaponja, 1999).

Vojaška zvrst ali taktična vojaška obveščevalna dejavnost je namenjena odločanju pri

izvedbi vodenja in poveljevanja v oboroženih silah. Za svoje potrebe si zagotavlja

podatke od drugih obveščevalnih zvrsti (Šaponja, 1999).

Za izvajanje obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne dejavnosti z namenom

pridobivanja podatkov so v uporabi naslednje discipline: pridobivanje podatkov iz

javno dostopnih virov OSINT (Open Source Intelligence), pridobivanje podatkov s

pomočjo človeških virov HUMINT (Human Intelligence), pridobivanje podatkov na

podlagi proučevanja zajete opreme in oborožitve TECHINT (Technical Intelligence),

pridobivane podatkov z elektronskim prestrezanjem SIGINT (Signals Intelligence),

pridobivanje podatkov iz slikovnih virov IMINT (Imagery Intelligence), pridobivanje

podatkov s pomočjo merjenja MASINT (Measurement and Signatures Intelligence),

pridobivanje podatkov s pomočjo merjenja zvočnih valovanj (Acoustic Intelligence),

pridobivanje podatkov s pomočjo optičnih naprav OPTINT (Optical Intelligence),

pridobivanje podatkov s pomočjo IR-sevanja IRINT (Infrared Intelligence), pridobivanje

podatkov iz epidemioloških (virusnih in bakterioloških) raziskav MEDINT (Medical

Intelligence), pridobivanje podatkov s pomočjo geoprostorskih slik in meritev GEOINT

(Geospatial Intelligence), pridobivanje podatkov s pomočjo meteoroloških meritev

12

(Meterology Intelligence), pridobivanje podatkov z izvidniškim delovanjem

(Reconnaissance & Surveillance), pridobivanje podatkov s pomočjo radarjev (Radar

Intelligence) in še druge discipline (Miklavčič in Osterman, 2012).

Kot je razvidno, se za izvajanje obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne

dejavnosti uporabljajo mnoge discipline, upamo pa si napovedati, da bo teh v

prihodnosti še več glede na hitrost razvoja človeka in njegove dejavnosti.

3.2 Naloge obveščevalno-varnostne dejavnosti

Cilji, namen uporabe ali naloge obveščevalne dejavnosti so lahko informativne,

represivne ali varnostno-preventivne narave (Šaponja, 1999).

V ožjem smislu je obveščevalna dejavnost organizirana kot proces v katerem se zbira,

analizira in posreduje podatke državnim odločevalcem in oblikovalcem politike.

Potrebna je za sprejemanje odločitev in je najpomembnejši dejavnik v procesu

odločanja. Selekcionira in postavlja podatke v kontekst časa in prostora ter vedenja o

določenem predmetu, osebi, pojavu in dogodku. Predvidevanje prihodnjih dogodkov

oziroma razvoj določenih procesov, ki lahko bistveno vplivajo na uporabnikov položaj,

sodi med njene najpomembnejše naloge in poslanstvo, kar ji omogoča sprejemanje

pravočasnih odločitev v njegovo korist. Obveščevalna dejavnost se odvija v krogu, gre

za tako imenovani obveščevalni ciklus. Je interdisciplinarna in intelektualna dejavnost.

Kot dejavnost v ožjem smislu je njena uporaba omejena na specializirane državne

organizacije, njihovo delovanje pa je urejeno z zakoni ali drugimi predpisi. Njena

dejavnost je zbiranje podatkov in izvajanje prepovedanih aktivnosti (Šaponja, 1999).

V širšem smislu je obveščevalna dejavnost zavesten in organiziran način pridobivanja

novega znanja in informacij tako o dogodkih, kot tudi o pojavih ali pa procesih v

bivalnem okolju, naravi, družbi. Če povzamemo - o vsem, kar se dogaja okrog nas. Za

vsakodnevno odločanje potrebujemo informacije in novo znanje. Ta dejavnost se v

širšem smislu ne omejuje samo na državne, specializirane organizacije, temveč je

dostopna vsem (Šaponja, 1999).

Obveščevalna dejavnost je podmnožica širše kategorije informacij v hierarhiji

sodobnega upravljanja znanja, je tudi korak v verigi ustvarjanja vrednosti, ki se začne

s podatki, ki vodijo do informacije, nato pa z znanjem doseže vrhunec v modrosti. Služi

politiki in ji je tudi podrejena (Geneva Centre for the Democratic Control of Armed

Forces [DCAF], 2003).

13

Poleg delujočega gospodarstva, uspešne zunanje, obrambne in varnostne politike so

ključni dejavnik za suverenost države tudi dobre obveščevalne službe (Črnčec, 2009).

Obveščevalne službe obstajajo v večini držav, pridobivajo tudi na pomenu, posledice

zaradi njihovega delovanja so mnogostranske, tudi protislovne, nemalokrat tudi

nepredvidljive in neobvladljive. Njihova vloga in pomen skozi čas nihata, kar se

navzven odraža v različnih aferah, navznoter pa je povezano predvsem s kvalitetnimi

in učinkovitimi odločitvami ustreznih organov (Purg, 1995).

Obveščevalne službe obstajajo, to je nesporno dejstvo, se razvijajo, občasno

preoblikujejo in imajo glede na svoje temeljne funkcije in pomen zagotovljen tudi

nadaljnji razvoj (Purg, 1995).

Ofenzivna protiobveščevalna dejavnost protiobveščevalnih služb in dejavnost

obveščevalnih služb imata podobnosti, a se razlikujeta v ciljih. Cilj obveščevalne

službe je pridobiti obveščevalne podatke in informacije, cilj protiobveščevalne službe

pa z vdorom v tujo obveščevalno službo tako v tujini kot tudi doma locirati tiste, ki

delajo za obveščevalno službo nasprotnika (Črnčec, 2009).

Varnostno dejavnost opravljajo policija ter druge varnostne službe in predstavlja tako

preprečevanje kot tudi preiskovanje in odpravljanje določenih oblik ogrožanja

varnosti, največkrat države. Proti obveščevalni dejavnosti, ki pomeni zbiranje

podatkov, njihovo analiziranje in obveščanje, je varnostna dejavnost oziroma

zagotavljanje varnosti zlasti ukrepanje, večinoma na način, z metodami in sredstvi, ki

so različni od načina ter metod in sredstev obveščevalne dejavnosti (Purg, 1995).

3.3 Obveščevalni ciklus

Praktično gledano je model obveščevalnega ciklusa (Slika 1) značilni koncept, ki ga

lahko najdemo pri vseh službah. V obliki obveščevalnega ciklusa se izvajajo vsi procesi

obveščevalne dejavnosti. Ne le za dejavnost profesionalnih služb držav, ta koncept je

značilen za vsako obliko obveščevalne dejavnosti (Jelen, 2008).

Pravzaprav vse definicije obveščevalne dejavnosti temeljijo na obveščevalnem ciklusu.

Tako v teoriji največkrat zasledimo delitev obveščevalnega ciklusa na štiri stopnje, in

sicer (Šaponja, 1999):

14

načrtovanje – strateško, operativno in taktično,

zbiranje podatkov,

analiziranje in izdelava končnih izdelkov obveščevalne dejavnosti,

posredovanje izdelkov (rezultatov) obveščevalne dejavnosti uporabniku.

Praktično se na vseh štirih stopnjah izvaja načrtovanje, na stopnji zbiranja podatkov

se v določeni meri izvaja analiziranje, analitična stopnja pa v omejenem obsegu tudi

zbira podatke (Šaponja, 1999).

Področja, na katerih obveščevalne službe zbirajo, dokumentirajo, analizirajo ter

izdelujejo končne obveščevalne izdelke, so (Šaponja, 1999):

zunanja in notranja politika posameznih držav, regij, celin in sveta kot celote,

politika in dejavnosti različnih mednarodnih organizacij, državnih zvez in

zavezništev vseh vrst,

gospodarstvo posameznih držav, območij, celin in svetovnega gospodarstva,

raziskovanje mednarodnih gospodarskih tokov,

znanost in tehnologija,

obrambno strateško področje,

vojaška industrija, industrija z orožjem za množično uničevanje, bojni strupi,

atomsko orožje in njegove komponente,

jedrska energija.

15

Slika 1: Obveščevalni ciklus (vir: Šaponja, 1999)

Sklepamo lahko, da obveščevalno-varnostne službe obveščevalni ciklus uporabljajo

tudi za delovanje na gospodarskem področju. Gre za ciklus, ki se vedno znova ponavlja.

Načrtovanje 1. stopnja

Zbiranje podatkov 2. stopnja

Analiziranje 3. stopnja

Izdelava in posredovanje končnih izdelkov

obveščevalne dejavnosti 4. stopnja

UPORABNIK

16

4 Obveščevalno-varnostna dejavnost na gospodarskem

področju

Obveščevalna dejavnost na ekonomskem in industrijskem področju je posledica hitrega

industrijskega in tehničnega razvoja v svetu. Tukaj ne gre samo za zbiranje podatkov

ekonomske narave o neki drugi državi, ampak gre tudi za zaščito interesov lastne

države. Tako je zbiranje obveščevalnih podatkov z gospodarskega področja pomembno

za nacionalno varnost in tudi za tiste, ki nosijo odgovornost za njeno nacionalno

politiko, saj imajo ekonomski dejavniki ključen pomen za vojaško moč neke države,

vodenje zunanje politike ter njen politični razvoj (Purg, 1995).

Ekonomska in industrijska obveščevalna dejavnost se je v zgodovini razvila v povezavi

z zbiranjem podatkov o izdelovanju porcelana in svile, v 18. stoletju pa s parnim

strojem in kavčukom (Purg, 2002).

Padec Berlinskega zidu je pustil vtis, da ima obveščevalna dejavnost prihodnost samo

na področju ekonomije. A s pojavom mednarodnega terorizma in kriznih žarišč so se

začeli pojavljati tudi novi viri ogroženosti, kar je imelo za posledico intenzivno

angažiranje obveščevalnih služb. Dejstvo je, da lahko štejemo ekonomijo kot

najpomembnejšo sfero, informacije pa kot najpomembnejši vir moči (Jelen, 2008).

Ekonomija temelji na podatkih. Ob pojavu socialne države je postalo pomembno tudi

načrtovanje. Država načrtuje zdravstveno in socialno politiko, načrtujejo pa tudi

korporacije, za kar potrebujejo podatke. Če napovedi temeljijo na podatkih, je

učinkovitost lahko večja, stroški so obvladljivi in dobiček je večji. Uspeh v današnjem

času doseže tisti, ki razpolaga s podatki o uporabnikih, ki lahko služi z oglasi in analizo

potrošniških referenc (Petrovec, 2015).

Obveščevalna dejavnost na gospodarskem področju se je razvijala od prvih začetkov

velikih finančnih in gospodarskih korporacij. Manj je bila uveljavljena na državni ravni,

prevladovala pa je v zasebnem sektorju. V zadnjem času sta se razvoj in uporaba te

dejavnosti razširila tudi na državno raven. Obstaja več razlogov za to. Država izkazuje

potrebo po dobrih in pravočasnih podatkih za boljše pogajalske položaje pri pogajanjih

tako med državami kot tudi med mednarodnimi organizacijami. Zbiranje podatkov na

gospodarskem področju je pomembno za nacionalno varnost, saj sta gospodarska

stabilnost in napredek ključnega pomena za politično in vojaško moč države, s tem pa

17

tudi temelja njene nacionalne varnosti. Obveščevalna dejavnost tako omogoča

proučevanje moči drugih držav, iskanje njihovih šibkih točk, hkrati pa ustvarjalcem

politike omogoča sprejeti pravočasne makroekonomske ukrepe za zaščito domačega

gospodarstva. Tako ima posredno vlogo pri njegovem prilagajanju na nove razmere.

Razlog, da so se obveščevalne službe usmerile na to področje, lahko najdemo v koncu

hladne vojne, ki je narekovalo iskanje novih področij dela za obveščevalne službe

(Šaponja, 1999).

Obveščevalna dejavnost na gospodarskem področju je doživela intenzivne spremembe.

Preusmeritev na to področje je značilna za nedavno obdobje. O tem priča tudi

predstavitev poglavitnih programskih smeri novega direktorja ameriške obveščevalne

službe CIA leta 1991, ki je posebej poudaril, da bo njegova služba usmerjena predvsem

na zbiranje podatkov na ekonomskem področju (Purg, 2002).

Ekonomska obveščevalna dejavnost je širši pojem, ki vključuje ekonomsko vohunstvo

v ožjem pomenu. Obveščevalne službe prispevajo k obrambi nacionalne varnosti in

blagostanja države ter njenih državljanov. Povedano drugače, službe varujejo vitalne

interese držav, kar velja tako za obrambno in varnostno kot tudi politično in ekonomsko

področje. Slednje je, poleg boja proti mednarodnemu terorizmu, vedno bolj v središču

pozornosti (Jelen, 2008).

S procesi lastniškega umikanja držav iz gospodarstva in z razraščanjem

multinacionalnih korporacij se ekonomska obveščevalna dejavnost ne le krepi, ampak

tudi spreminja. Vlogam nacionalnih držav postajajo enakovredne vloge

multinacionalnih korporacij. Posledica je, da se v obveščevalnem soočanju z

obveščevalnimi službami pogosto ne soočajo druge države s svojim obveščevalnim

aparatom, ampak korporacije ali nevladne organizacije (Jelen, 2008).

Obveščevalno-varnostna dejavnost na gospodarskem področju ima torej dolgoletno

zgodovino in od konca hladne vojne hitro pridobiva pomen. Gospodarstvo je nedeljiv

dejavnik človekovega razvoja in obstoja, zato sklepamo, da bo tudi v prihodnosti

predmet zanimanja obveščevalno-varnostnih služb.

18

4.1 Obveščevalno-varnostne službe v Republiki Sloveniji

Čeprav ob srečanju s pojmi obveščevalne, varnostne, obveščevalno-varnostne,

protiobveščevalne službe in podobnimi izrazi nekateri izražajo pomisleke o obstoju teh

služb, je dejstvo, da so potrebne za učinkovito delovanje države. Te službe dajejo za

to upravičenim osebam v državi potrebne informacije, ki postanejo orodje za lažje

sprejemanje odločitev v okviru njihovih pristojnosti.

Republika Slovenija ima dve obveščevalno-varnostni službi, Slovensko obveščevalno-

varnostno službo in Obveščevalno-varnostno službo Ministrstva za obrambo RS. Obe

opravljata tako obveščevalno kot tudi protiobveščevalno in varnostno dejavnost

(Črnčec, 2009).

4.1.1 Slovenska obveščevalno-varnostna agencija

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija je samostojna vladna služba, ki opravlja z

Zakonom o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji določene naloge (Zakon o

Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, 2006). Je osrednja civilna obveščevalno-

varnostna služba (Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, n. d.).

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija pridobiva in vrednoti podatke ter

posreduje informacije (Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, 2006: 2.

člen):

iz tujine, pomembne za zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih

interesov države,

o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo dejavnostjo iz tujine ali v

povezavi s tujino ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost države in

njeno ustavno ureditev.

Iz prve alineje izhaja, da omogoča Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji 'klasično'

obveščevalno dejavnost, druga alineja pa prinaša uradno podlago za delovanje doma

ali znotraj države z omejitvijo, da grožnja prihaja z dejavnostjo iz tujine ali v povezavi

s tujino. Takšno dejavnost lahko označimo za obveščevalno ali v najboljšem primeru

ofenzivno protiobveščevalno dejavnost, ne more pa biti to podlaga za klasično

protiobveščevalno dejavnost (Črnčec, 2009).

19

Pri preverjanju ter posredovanju podatkov, pomembnih za varnost določenih oseb,

delovnih mest, organov, objektov in okolišev, Slovenska obveščevalno-varnostna

agencija sodeluje s pristojnimi državnimi organi in službami. Na podlagi Zakona o

Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji opravlja naloge v skladu s prednostnimi

nalogami, ki jih določi vlada katera ima za podlago nacionalnovarnostni program, ki ga

sprejme Državni zbor RS (Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, 2006).

4.1.2 Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva za obrambo RS

Obveščevalno-varnostno službo Ministrstva za obrambo RS štejemo za klasično

obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno službo, omejeno na obrambno področje

(Črnčec, 2009).

Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva RS za obrambo opravlja obveščevalne in

protiobveščevalne naloge, ki obsegajo zbiranje, dokumentiranje in analiziranje

informacij ter podatkov, ki so pomembni za obrambne interese države oziroma

varovanje takih podatkov, zlasti pa (Zakon o obrambi, 2004: 32. člen):

ugotavljanje in ocenjevanje vojaških in političnovarnostnih razmer ter

vojaških zmogljivosti zunaj države, ki so posebnega pomena za njeno varnost,

zbiranje in ocenjevanje podatkov o razmerah na območjih, na katerih med

izvrševanjem obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah, oziroma pri

opravljanju vojaške službe delujejo tudi pripadniki Slovenske vojske,

odkrivanje in preprečevanje dejavnosti obveščevalnih služb vojaških

organizacij ter drugih organov in organizacij, ki ogrožajo obrambne interese

države, Slovensko vojsko ali ministrstvo.

Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva RS za obrambo opravlja tudi varnostne

naloge z obrambnega področja, te pa so (Zakon o obrambi, 2004: 32. člen):

odkrivanje, preiskovanje in preprečevanje ogrožanja varnosti določenih oseb,

delovnih mest, objektov in okolišev, ki jih uporabljata ministrstvo in Slovenska

vojska v državi ali zunaj nje ter podatkov o razvoju ali proizvodnji določenega

vojaškega orožja ali opreme,

preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom,

proučevanje in predlaganje rešitev za fizično in tehnično varovanje,

20

operativno varovanje določenih oseb, delovnih mest, objektov in okolišev, ki

so posebnega pomena za obrambo,

varnostno preverjanje oseb v skladu s predpisi,

usmerjanje dela vojaške policije pri opravljanju določenih varnostnih nalog v

skladu s tem zakonom.

Iz navedenih obveščevalno-varnostnih nalog je razvidno, da je delokrog Obveščevalno-

varnostne službe Ministrstva RS za obrambo izrazito obrambni. Na podlagi tega lahko

sklepamo, da ta služba ne deluje na področju gospodarskih interesov države.

Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva RS za obrambo pri opravljanju svojih nalog

sodeluje z ministrstvom, ki je pristojno za notranje zadeve, Policijo in Slovensko

obveščevalno-varnostno agencijo ter z njimi izmenjuje obveščevalne informacije

(Zakon o obrambi, 2004).

Na podlagi tega sklepamo, da podatke z ekonomskega področja, ki so v interesu

Slovenije, posreduje Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, ki je v skladu z

Zakonom o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji stvarno pristojna za to področje.

4.1.3 Uprava kriminalistične policije

Specializirana služba za boj proti kriminalu je kriminalistična policija. V vrhu te službe

je uprava kriminalistične policije, ki s pomočjo različnih sektorjev vodi, koordinira,

kot tudi spremlja, analizira in ocenjuje stanje na področju kaznivih dejanj. Prav tako

s sodnimi in drugimi državnimi organi ter pristojnimi organi v tujini skrbi za učinkovito

in zakonito opravljanje nalog na različnih področjih kriminalitete (Policija, n. d.).

Policija ima sledeče naloge (Zakon o nalogah in pooblastilih Policije, 2013: 4. člen):

varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi,

preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov,

odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih

ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom, zbiranje

dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev

premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov,

vzdrževanje javnega reda,

21

nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so

v uporabi za javni promet,

nadzor državne meje,

naloge, povezane z gibanjem in prebivanjem tujcev,

varovanje določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, in če z

zakonom ni določeno drugače, varovanje določenih delovnih mest in tajnosti

podatkov državnih organov,

naloge ob naravnih in drugih nesrečah,

druge naloge, določene v tem zakonu in drugih predpisih v skladu z zakonom.

Iz naštetih nalog Policije sklepamo, da Policija oziroma Uprava kriminalistične policije

deluje predvsem na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih

dejanj ter odkrivanja in prijemanja storilcev kaznivih dejanj.

Iz tega sledi, da Uprava kriminalistične policije kot ena izmed obveščevalno-varnostnih

služb v Sloveniji opravlja varnostne naloge, ne pa klasične obveščevalne dejavnosti v

širšem pomenu. Gotovo pa pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj s področja

gospodarskih kaznivih dejanj izvaja svojo obveščevalno dejavnost.

22

5 Nacionalna varnost in gospodarstvo

Temeljni razvojno-usmerjevalni dokument s področja nacionalne varnosti je Resolucija

o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije. Z njo se opredeljujejo tako

nacionalni interesi kot tudi nacionalnovarnostni cilji Republike Slovenije, analizira se

varnostno okolje in vire ogrožanja varnosti ter varnostna tveganja države, določa se

tudi izhodišča politike odzivanja Republike Slovenije na posamezne varnostne grožnje

in tveganja ter tudi določa najširše sistemsko-organizacijske rešitve celovitega

delovanja države pri zagotavljanju nacionalne varnosti (Resolucija o strategiji

nacionalne varnosti Republike Slovenije, 2010).

Poleg političnega, ekonomsko-finančnega, kulturnega, socialnega in

mednarodnopravnega predstavlja nacionalna varnost v vsaki državi tudi enega izmed

najpomembnejših temeljev za njeno nemoteno delovanje, predvsem pa zagotavlja

varno okolje za razvoj slovenske družbe (Čaleta, 2015).

Vsaka država mora imeti jasno opredeljene nacionalne interese, ki jih zelo skrbno

uveljavlja v razmerju do drugih držav ali mednarodnih integracij, pri tem pa uporablja

vse državne mehanizme. Med temi njimi ima zelo pomembno vlogo nacionalni varnostni

sistem (Čaleta, 2015).

Neustrezne analize in ključni podatki za doseganje nacionalnih interesov vsakokratno

vlado potisnejo v podrejeni položaj in jo prepustijo brezobzirnemu izkoriščanju in

popuščanju vsakokratnemu nacionalnemu in mednarodnemu subjektu, ki poseže vanje.

Z nerazumevanjem potrebe po učinkovitem delovanju nacionalnega varnostnega

sistema vlada svoje državljane namerno ali nenamerno izpostavlja višji stopnji

varnostnega tveganja, kot če bi to ob skrbnem delovanju lahko pričakovali (Čaleta,

2015).

V kriznih situacijah različnih oblik se lahko zelo hitro znajdemo, v te pa smo privedeni

takrat, ko nam spodleti pri zagotavljanju nacionalne varnosti (Šifrer, 2008).

Naš odnos do nacionalne varnosti Republike Slovenije v zadnjem obdobju nam razkriva

dogajanje, povezano s prodajo državnega premoženja – primer Telekoma Slovenije.

Omenjeni primer je vrh ledene gore odnosa političnih elit do nacionalne varnosti, ki je

osnovni temelj zagotavljanja državnosti in samostojnosti (Čaleta, 2015).

23

Za vire ogrožanja in tveganja globalnega značaja je poleg tega, da imajo globalno

poreklo in univerzalne ter lokalne posledice svojega delovanja značilno, da imajo

zaradi lastnega multiplikatorskega značaja vpliv na nastanek drugih, tako varnostnih

tveganj kot tudi groženj, kar ima za posledico povečanje njihovih učinkov in posledic.

Med temi viri prepoznavamo tako podnebne spremembe kot tudi gospodarska, socialna

in finančna tveganja ter tudi krizna žarišča (Resolucija o strategiji nacionalne varnosti

Republike Slovenije, 2010).

Globalna tveganja na finančnem in gospodarskem področju lahko privedejo v obsežno

krizo ali celo v socialno krizo splošnega značaja, če imajo za posledico zmanjšanje

števila zaposlenega prebivalstva. Če bi prišlo do globalne gospodarske in finančne

krize, ki bi trajala dlje časa, bi izvedba socialnih, gospodarskih in ostalih reform na

različnih področjih v Republiki Sloveniji in v širšem (mednarodnem) okolju privedla do

konfliktov in družbenih napetosti. Posledica bi bila oteženo in učinkovito obvladovanje

varnostnih tveganj in groženj, tako nadnacionalnih kot nacionalnih. Vse to bi še

dodatno povzročilo slabitev nacionalne varnosti Republike Slovenije. Finančna,

gospodarska in socialna tveganja v globalnem smislu lahko nevarno ogrozijo slovenske

gospodarske interese v tujini, s tem pa sprožijo povečanje nevarnosti prihoda tujega

kapitala sumljivega ali spornega izvora v državo. Takšna tveganja lahko posredno

izzovejo tudi druge grožnje in še bolj zmanjšujejo blaginjo in nacionalno varnost

Republike Slovenije (Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije,

2010).

Republika Slovenija si bo v globalni finančni in gospodarski krizi prizadevala usmerjeno

ublažiti posledice te krize, ki se jo bo lotila zlasti z izvajanjem ukrepov za povečano

zaupanje finančnim institucijam, ohranjanjem delovnih mest in izboljšanjem

likvidnosti gospodarskih družb, s fiskalnim vzpodbujanjem za preprečitev

upočasnjevanja padanja gospodarske rasti, z vzpodbudo konkurenčnosti in povečanimi

izdatki za razvoj, izobraževanje in raziskave (Resolucija o strategiji nacionalne

varnosti Republike Slovenije, 2010).

Republika Slovenija bo vodila gospodarsko politiko, ki bo imela za temelj enakovredno

obravnavanje gospodarske, okoljske in socialne razsežnosti blaginje in trajnostnem

razvoju. Prizadevala si bo za preseganje povprečne ravni gospodarske razvitosti v

Evropski uniji in za izboljšanje kakovosti življenja svojih prebivalcev. Zagotavljala bo

trajnostni razvoj tako na gospodarskem kot tudi na socialnem področju ter tudi

spodbujala ustvarjalno in odprto družbo (Resolucija o strategiji nacionalne varnosti

Republike Slovenije, 2010).

24

Da je zagotavljanje nacionalne varnosti lahko uspešno, so zelo pomembni subjekti

policija, obveščevalne in varnostne službe, državno tožilstvo, inšpekcijski, pravosodni

ter drugi organi (Šifrer, 2008).

Obstoj obveščevalnega sistema je usmerjen v podporo oblikovanja politike, njen edini

namen pa je pomagati oblikovalcem politik pri vprašanjih, povezanih z nacionalno

varnostjo (Shulsky in Schmitt, 2002).

Ugotavljamo, da sta nacionalna varnost in gospodarstvo neločljivo povezana in da

imata zelo pomembno vlogo za obstoj in delovanje države.

25

6 Državna podjetja

Definicija državnih podjetij se razlikuje glede na vrsto institucij, za katere se meni,

da so podjetja v državni lasti. Vsako korporacijo, ki jo nacionalna zakonodaja priznava

kot podjetje in v kateri ima država lastniški delež, bi bilo treba obravnavati kot državno

podjetje. V to so vključene tako delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo kot

komanditne delniške družbe. Poleg z zakonom določenih družb sem spadajo tudi

določene družbe s posebno zakonodajo, ki bi jih bilo treba prav tako obravnavati kot

podjetja pod okriljem državnega lastništva, če je njihova dejavnost ali del njihove

dejavnosti v pretežnem delu ekonomske narave (Organization for Economic Co-

operation and Development [OECD], 2015).

Za podjetja v državni lasti štejemo (Vlada Republike Slovenije, 2009):

gospodarske družbe, ki so ustanovljene po zakonu, ki ureja gospodarske

družbe in ima v njih Republika Slovenija finančno naložbo,

javne zavode in podjetja, ustanovljene po zakonu, ki ureja gospodarske javne

službe, in vsebujejo finančno naložbo, sredstva v upravljanju ali drugo obliko

finančnega premoženja Republike Slovenije,

druge osebe javnega prava (javne agencije, javni zavodi, javni skladi), v

katerih ima država v upravljanju svoja sredstva.

Gospodarske družbe so pravne osebe, ki na trgu samostojno opravljajo pridobitno

dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Za pridobitno dejavnost se šteje vsaka

dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička (Zakon o gospodarskih

družbah, 2006).

Zakon o gospodarskih družbah (2006) določa organiziranost gospodarskih družb, ki so

lahko:

osebne družbe: družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba in tiha

družba,

kapitalske družbe: družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba,

komanditna delniška družba in evropska delniška družba.

26

Navedene družbe se štejejo za gospodarske družbe, tudi če v celoti ali deloma

opravljajo dejavnost, ki ni pridobitna. Družbo ali gospodarsko interesno združenje

lahko ustanovi vsaka fizična ali pravna oseba, če zakon ne določa drugače. Podjetnik

je po zakonu lahko fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost

v okviru organiziranega podjetja (Zakon o gospodarskih družbah, 2006).

Podjetja v državni lasti morajo delovati na odgovoren način in v javnem interesu ter v

skladu z načeli gospodarnosti, uspešnosti, učinkovitosti in preglednosti. Ne smejo

delovati v interesu zasebnih ciljev političnih strank kot tudi ne v zasebnem interesu

koalicij, poslovodstev, organov nadzora ali drugih zasebnih interesnih skupin. Dobro

upravljanje podjetij, ki so v državni lasti je maksimiranje vrednosti premoženja in

njihovo čim bolj gospodarno upravljanje, saj so ustanovljena za zagotavljanje storitev

v javnem interesu (Vlada Republike Slovenije, 2009).

Sklepamo lahko, da so državna podjetja tista, v katerih ima Republika Slovenija

finančni delež in za katera mora skrbeti v duhu dobrega gospodarja ter v korist

Republike Slovenije.

6.1 Slovenski državni holding

Z dnem uveljavitve Zakona o Slovenskem državnem holdingu je nastal Slovenski državni

holding (SDH), ki je prevzel pristojnosti in obveznosti Slovenske odškodninske družbe.

Slovenski državni holding tako nadaljuje upravljanje kapitalskih naložb v lasti

Slovenskega državnega holdinga in Republike Slovenije. Poleg nalog skladno z Zakonom

o Slovenskem državnem holdingu uresničuje vsa svoja pooblastila, pristojnosti, pravice

in obveznosti Slovenske odškodninske družbe (SOD) pred preoblikovanjem (Slovenski

državni holding, n. d. A).

V Sloveniji z državnimi podjetji upravljata Slovenski državni holding in Kapitalska

družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Prav tako Slovenski državni holding

upravlja z drugimi naložbami Republike Slovenije (Zakon o Slovenskem državnem

holdingu, 2014).

Zakon o Slovenskem državnem holdingu določa, da upravljanje naložb obsega

pridobivanje naložb, razpolaganje z naložbami in uresničevanje pravic delničarja ali

družbenika ali vsa druga pravna dejanja skladno z zakonom, ki ureja gospodarske

27

družbe, in drugimi predpisi. Za cilje upravljanja naložb določa povečevanje vrednosti

naložb, zagotavljanje čim višjega donosa za lastnike ali lastnice in uresničevanje

drugih morebitnih strateških ciljev v naložbah, ki so opredeljene kot strateške z akti

upravljanja (Zakon o Slovenskem državnem holdingu, 2014).

Zelo pomembno se nam zdi določilo Zakona o Slovenskem državnem holdingu, ki

določa, da mora Slovenski državni holding kot zaupne varovati vse podatke, dejstva in

okoliščine o posamezni družbi s kapitalsko naložbo države ne glede na to, kako jih

pridobi. Posebej določa, da za zaupne podatke štejejo načrti in namere o razpolaganju

s posamezno kapitalsko naložbo države (Zakon o Slovenskem državnem holdingu,

2014).

Zakon o Slovenskem državnem holdingu določa tudi, da člani organov Slovenskega

državnega holdinga, njegovi zaposleni ali druge osebe, ki so jim prek njihovega dela v

Slovenskem državnem holdingu kakor koli dostopni zaupni podatki o Slovenskem

državnem holdingu, teh podatkov ne smejo nepooblaščeno sporočiti tretjim osebam,

niti jih uporabiti sami ali omogočiti, da bi jih uporabile tretje osebe. Izjema je, če te

podatke potrebuje agencija, pristojna za nadzor trga vrednostnih papirjev ali drug

nadzorni organ zaradi nadzora, ki ga opravlja v skladu s svojimi zakonskimi

pristojnostmi (Zakon o Slovenskem državnem holdingu, 2014).

V Zakonu o Slovenskem državnem holdingu zasledimo pomembno določilo, ki

opredeljuje, da mora Slovenski državni holding tekoče sestavljati sezname družb s

kapitalsko naložbo države, o katerih je pridobil zaupne podatke ali podatke, ki imajo

značilnost notranje informacije, skladno z zakonom, ki ureja trg finančnih

instrumentov. Prav tako določa, da mora seznam poleg podatka o kapitalski naložbi

vsebovati tudi podatke, na podlagi katerih je mogoče ustrezno identificirati osebe,

seznanjene z notranjimi informacijami. Vsi zaposleni in druge osebe, ki v Slovenskem

državnem holdingu opravljajo naloge, povezane z upravljanjem naložb, morajo biti

seznanjeni z vsebino seznama (Zakon o Slovenskem državnem holdingu, 2014).

Iz organizacijske strukture Slovenskega državnega holdinga je razvidno, da ta nima

osebe ali službe, ki bi bila zadolžena za ustrezno obveščevalno-varnostno dejavnost v

družbi (slika 2).

Glede na obliko organizacijske strukture Slovenskega državnega holdinga in način

organizacije dela domnevamo, da se vse ključne informacije, posledično pa tudi zaupni

podatki, stekajo v kabinet uprave. Za zaščito zaupnih podatkov in celotnega procesa

28

prodaje državnih podjetij vidimo kot ustrezno dopolnitev organizacijske strukture

umestitev obveščevalno-varnostnega oddelka, ki bi organizacijsko spadal neposredno

v kabinet uprave (slika 3).

V predlaganemu oddelku bi delovali zaposleni z ustreznim znanjem in izkušnjami z

obveščevalno-varnostnega področja. Glede na zakonsko področje razdelitve

obveščevalno-varnostnega dela v Republiki Sloveniji vidimo kot eno izmed rešitev

zaposlitev kadrov iz Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Tako bi dobili

ustrezno strokovno podkovane in izkušene osebe z obveščevalno-varnostnega področja,

torej tudi in predvsem za gospodarsko področje, ki bi upravi Slovenskega državnega

holdinga nudile obveščevalno-varnostno podporo pri njenih nalogah in odločitvah.

Najpomembneje pa je, da bi dvignili tudi nivo protiobveščevalnega dela.

29

Slika 2: Organizacijska struktura SDH (vir: Slovenski državni holding, n. d. B)

UPRAVA DRUŽBE

Notranja revizija

Pomočnik uprave za upravljanje in prestrukturiranje

kapitalskih naložb

Oddelek za upravljanje področja

prometa

Oddelek za upravljanje področja

gospodarstva

Pooblaščenec za skladnost

poslovanja in

integriteto

Sekretariat

Oddelek za upravljanje področja

energetike

Oddelek za upravljanje področja

financ

Oddelek za pravne zadeve

in

denacionalizacijo

Oddelek za finančno

upravljanje

SDH

Oddelek za razpolaganje in

pridobivanje

kapitalskih naložb

Oddelek za informacijsko

tehnologijo

30

Slika 3: Predlog organizacijske strukture SDH (prirejeno po: Slovenski državni holding, n. d. B)

Obveščevalno-varnostni

oddelek UPRAVA DRUŽBE

Notranja revizija

Pomočnik uprave za upravljanje in prestrukturiranje

kapitalskih naložb

Oddelek za upravljanje področja

prometa

Oddelek za upravljanje področja

gospodarstva

Pooblaščenec za skladnost

poslovanja in

integriteto

Sekretariat

Oddelek za upravljanje področja

energetike

Oddelek za upravljanje področja

financ

Oddelek za pravne zadeve

in

denacionalizacijo

Oddelek za finančno

upravljanje

SDH

Oddelek za razpolaganje in

pridobivanje

kapitalskih naložb

Oddelek za informacijsko

tehnologijo

31

7 Prodaja državnih podjetij

Vsako podjetje ima pri svojem poslovanju zaupne podatke, ki jih želi ohraniti zase, ker

bi njihovo razkritje škodilo poslovanju. Kako uspešna so pri tem posamezna podjetja,

lahko ugibamo. Kljub temu smo v preteklosti v medijih lahko zasledili podatke o

nekaterih podjetjih, katerih zaupni podatki o poslovnih skrivnostih so bili tarča dostopa

nepooblaščenih oseb.

Kot pri večini zadev tudi tukaj obstaja sivo ali celo črno polje. Obstajajo podjetja, ki

nepooblaščenega razkritja zaupnih podatkov nočejo posredovati javnosti, ker bi jim to

prineslo slab sloves, upad zaupanja strank in poslovnih partnerjev. Še bolj neprijetno

pa je to pri tistih podjetjih, ki se niti ne zavedajo, da njihovi zaupni podatki niso več

skrivnost, ker tega še ne vedo ali za to izvedo veliko pozneje.

Tudi v Sloveniji je v preteklosti že prišlo do dostopanja do zaupnih podatkov državnih

podjetij, ki so bila v procesu prodaje, kar je nedopustno z vidika odgovornosti do

družbenega premoženja. Eden izmed primerov se je zgodil med prodajo podjetja Elan.

Pred postopkom prodaje državnih podjetij je potrebna skrbna priprava za izvedbo

prodaje. Potrebna je dobra obveščevalno-varnostna priprava prodajalca, ki vključuje

primerno protiobveščevalno zaščito, kar zajema maksimalno zaščito zaupnih podatkov,

upoštevanje v današnjih časih že splošno znanega načela 'need to know', preverjanje

ustrezne kapitalske podlage zainteresiranih kupcev in njihovih namenov z državnimi

podjetji po morebitnem prevzemu.

Posebej je treba pridobiti informacije o namenih novega lastnika, o nadaljevanju

obstoječe dejavnosti podjetja, morebitni selitvi lokacije podjetja v tujino, zmanjšanju

števila zaposlenih v podjetju in morebitnemu načrtovanemu izčrpavanju podjetja. Vse

prej naštete nujno potrebne dejavnosti prodajalca – države so bile neizvedene ali niso

bile izvedene v celoti.

V Sloveniji smo v zadnjih letih v obdobju intenzivne prodaje državnih podjetij, če

naštejemo samo podjetja Aerodrom, Adria Airways, Nova KBM in Helios (Slovenski

državni holding, n. d. C).

Izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti podjetij velja za enega izmed najpomembnejših

ciljev politike privatizacije (Organization for Economic Co-operation and Development

[OECD], 2003).

32

7.1 Neupravičeno dostopanje do zaupnih podatkov državnega

podjetja

V Sloveniji se je pojavil finski vlagatelj, ki se je dokopal do zaupnih podatkov o

poslovanju Elana, katerega so na Finskem iskali zaradi poslovne goljufije. Zanimal se

je za vlaganje v številna podjetja, medtem ko so v drugih evropskih državah za njim

ostali prevarani upniki (Modic, 2014).

Finski vlagatelj se je zadnji hip vmešal v prodajo Elana in se tako brez večjih težav

dokopal do zaupnih podatkov o poslovanju podjetja kot uveljavljenega izdelovalca

smuči in plovil, drugod pa ga je iskala policija zaradi suma poslovne goljufije in

pridobitve večje premoženjske koristi (Modic, 2014).

V tistem obdobju so nesojenega kupca Elana Jarija Roberta Koivula sprejeli z odprtimi

rokami tudi prodajalci več drugih pomembnih podjetij v državi. Koivula se je izdajal

za resnega igralca na evropskem naložbenem parketu in za seboj puščal jezne upnike,

ne le na Finskem, kjer so za njim razpisali tiralico. Viri blizu finske policije so potrdili,

da je Koivula deloval tudi na Švedskem, v Veliki Britaniji, Franciji, Italiji in Srbiji. Ob

navedenem se dodatno zastavlja vprašanje zaščite skrivnosti Elana, posledično tudi

odgovornost uprave Elana, ki je vodila prodajni postopek, ter tudi podjetja KF Finance,

ki je svetovalo pri prodaji (Modic, 2014).

Da je Jari Robert Koivula v poslovnem svetu veljal za popolno neznanko, gre pripisati

temu, da je od leta 2000 do 2011 presedel v enem od finskih zaporov. Zaradi uboja in

ropa je bil leta 2000 obsojen na 13-letno zaporno kazen. V tistem času je uporabljal

ime Jari Robert Jansi, pred tem pa Ari Juha Ilmari Penninkilampi. Po predčasnem

prihodu na prostost se je podal v poslovni svet in v bližnjih državah začel iskati lahke

prevzemne tarče in naivne vlagatelje. Za pomoč pri takšnih naložbah je v Londonu

odprl podjetje Innovation Water Ltd., za naložbo v Elan pa podjetje Borvazo Ltd. Tudi

njegovo srbsko podjetje Aurenti je imelo takrat prazne račune (Modic, 2014).

Eden izmed njegovih podvigov, verjetno ne zadnjih, je bil tudi Elan. Čeprav je šlo za

človeka brez referenc s podjetji v Londonu, ki so domovala na naslovu družbe, ki se je

poklicno ukvarjala z ustanavljanjem podjetij, je brez težav prepričal vodstvo Elana,

prodajalce in svetovalce, da so mu omogočili skrbni pregled in vpogled v drobovje

skupine, ki je takrat ustvarila 65 milijonov evrov letnega prihodka. S pismom o nameri,

33

vprašljivim potrdilom o milijonih na računih in obljubo o plačilu 35 milijonov za Elan

mu je skozi zadnja vrata uspelo vstopiti v postopek prodaje Elana. Tako je prišel do

strogo varovanih skrivnosti Elana, nato pa se je po nekaj dneh umaknil iz posla (Modic,

2014).

Finec je tako brez težav dostopal do podatkovne sobe, ki je vsebovala izčrpne podatke

o poslovanju in načrtih Elana, kopije pomembnih pogodb, dogovorov z dobavitelji in

podobno. Ob tem si utemeljeno postavljamo vprašanje o odgovornosti uprave Elana in

KF Finance. Uprava Elana je bila v razmeroma neugodnem položaju, saj je morala

varovati občutljive podatke in hkrati omogočati nemoteno prodajo, uprava KF Finance

pa bi morala zavarovati interese Elana in ne bi smela verjeti obljubam finskega

poslovneža. Podjetje KF Finance je bilo po zaslugi domnevno izredno ugodnih cen, ki

jih je ponujalo v tistem času, pogosto izbrano za finančno svetovanje tudi v drugih

privatizacijskih postopkih. Spomnimo, da je pri prodaji podjetja naloga svetovalcev

zaščita interesov podjetja, ki je naprodaj. Sem sodi tudi varovanje zaupnosti podatkov

(Modic, 2014).

Takšen ponudnik bi pri vsaki resni transakciji težko prešel prvo sito – svetovalca pri

prodaji, še manj pa dostop do podatkovne sobe. Svetovalci, ki so izbrani največkrat že

na začetku, sestavijo seznam morebitnih ponudnikov, ki vsebuje vse mogoče strateške

kupce in finančne sklade. Če se za nakup podjetja zanima kdo zunaj tega kroga, je

naloga svetovalcev temeljito preverjanje, za koga natanko gre, ali ima reference in ali

ima za seboj financerje, ki jih navaja ponudnik (Modic, 2014).

Koivula je moral pred vstopom v podatkovno sobo Elana podpisati sporazum o

nerazkrivanju podatkov. V primeru odtekanja zaupnih podatkov h konkurenci ali k

nepooblaščenim osebam bi verjetno težko dokazali, kdo jih je posredoval, težko bi

tudi iztožili povzročeno škodo. V tistem času uprava podjetja PDP, ki je bila večinski

lastnik Elana, na novinarsko vprašanje, ali bodo kakor koli ukrepali zoper KF Finance,

ni dajala izjav (Modic, 2014).

Zgodba Koivule se ni končala le pri Elanu. Po informacijah novinarja se je zanimal tudi

za nakup še večjega podjetja – Letrike. Pri družbi KPMG, ki je bila izbrana za

svetovanje pri prodaji Letrike, je podpisal sporazum o nerazkrivanju podatkov. V

družbo KPMG so ga napotili iz podjetja KF Finance, ki je imela prostore v isti stavbi v

Ljubljani. Vendar ni znano, ali je tudi v tem primeru prišel do zaupnih podatkov o

družbi, ki ima letno 250.000,00 milijonov evrov prihodkov (Modic, 2014).

34

Obstajala je tudi informacija, da je Koivula po prihodu v Slovenijo začel poizvedovati

za vsakim podjetjem, ki je bilo takrat v prodaji. Med njimi so bili Cinkarna Celje, Svea

Lesna industrija Zagorje, Grand hotel Union in še eno podjetje v skupini Aha, ki se je

ukvarjalo s prodajo pohištva. Obisk v podjetju iz skupine Aha je potrdila tudi njegova

solastnica (Modic, 2014).

Ob vstopu v podatkovno sobo Jarija Roberta Koivulija so mu Elanovi prodajalci

omogočili dostop do vseh podatkov o pogodbah z dobavitelji, plačah zaposlenih v

Elanu, tudi njegove uprave, bančnih posojilih pri državnih bankah, sponzorskih

pogodbah, tožbah in patentih (Modic, 2014).

Opisani primer neupravičenega dostopanja do zaupnih podatkov Elana kot podjetja v

državni lasti bi moral pomeniti alarm za vsa ostala podjetja v državni lasti. Ravno

nasprotno pa je Finec svoj pohod nadaljeval tudi z zanimanjem za mnoga druga

podjetja, tudi Letriko. Primer kaže na popolno odsotnost varnostne kulture in temu

primernih ukrepov odgovornih s ciljem zavarovanja dostopanja nepooblaščenim do

zaupnih podatkov posameznih podjetij.

Tudi opisani primer kaže, da je treba še veliko narediti za skrb nad zaupnimi podatki

podjetij v državni lasti z vidika obveščevalno-varnostne zaščite v Sloveniji , da se

stanje spravi v okvirje normalnega in dopustnega. Za rešitev obstoječega stanja bi bila

primerna umestitev kvalificiranega kadra z obveščevalno-varnostnimi izkušnjami v

organizacijsko strukturo državnih podjetij, ki bi nudili potrebno obveščevalno-

varnostno zaščito pri upravljanju in morebitni prodaji podjetij.

Stanje lahko opišemo kot novo poglavje v zgodbi o netransparentnem reševanju

slovenskih podjetij (Modic, Morozov in Cirman, 2014).

7.2 Neodgovorna prodaja državnih podjetij

Helios je bil leta 2013 prodan avstrijskemu podjetju Ring, čeprav je lastniška struktura

slednjega nejasna ali celo sporna. Kljub navedenemu dejstvu so v Slovenskem

državnem holdingu dovolili izpeljavo prodaje. Šele pozneje se je izvedelo, po objavi

prevzemnega prospekta, ki ga je moral objaviti Ring, da sta resnična financerja iz

ozadja ameriška sklada Templeton in Blackstone. Oba sta med največjimi na svetu in

se ukvarjata s tveganimi nakupi. V povezavi s tem nakupom se je začel tudi

predkazenski postopek zaradi suma, da je bilo Heliosovo premoženje zastavljeno s

strani Ringa, preden je bil Helios sploh prevzet (Mekina, 2016).

35

Pred prodajo Heliosa se je v časopisu pojavila izjava direktorja Ringa, ki je propagiral

večje prihodke, večji dobiček in več zaposlenih, če bi Ring kupil Helios. Resnica po

izvedeni prodaji Heliosa Ringu je bila povsem drugačna. Prihodki od prodaje so v dveh

letih padli za 15 odstotkov, število zaposlenih se je znižalo za kar 30 odstotkov.

Zanimivo pa je, da je v tem času Helios povečal dobiček s 4 milijonov evrov na 17

milijonov evrov, kar dokazuje, da so podjetje izčrpavali (Mekina, 2016).

V navedeni zgodbi so bili največja žrtev delavci, slovenski državljani, ki so pomagali

Ringu pri prevzemu Heliosa, pa so bili dobro nagrajeni z delovnimi mesti v upravi in v

posameznih oddelkih Heliosa. Tako so bili visoki dobički predvsem posledica prodaje

premoženja in zniževanja stroškov, če bi šlo za pravega strateškega partnerja, pa bi

moral ta poskrbeti predvsem za nove zamisli, izdelke in pridobivanje novih trgov. Novih

trgov pa Helios ni pridobival, ampak jih je celo izgubljal (Mekina, 2016).

Izkazalo se je, da Ring ni bil noben strateški partner. Po zgolj dveh letih so Avstrijci

Helios prodali. Slovenija je oktobra 2013 Helios prodala Ringu za 144,8 milijona evrov,

avstrijski lastniki pa so Helios s pripojenim avstrijskim podjetjem Rembrantin, ki je le

manjše podjetje v primerjavi s Heliosom, prodali za 572 milijonov evrov japonskemu

podjetju Kansai Paint Group (Mekina, 2016).

Skupina prizadetih podjetij ni majhna, največje med njimi je Mercator. Manjše in bolj

zadolženo podjetje Agrokor je kupilo večji Mercator. Tudi pri tem nakupu se je glavno

financiranje odvilo pod okriljem ameriškega sklada Blackstone, ki je poznan po

tveganem kapitalu. V obdobju od začetka leta 2014 do konca leta 2016 je število

zaposlenih v skupini Mercator manjše za 2300 zaposlenih. Slovenski proizvajalci hrane

so na stranskih policah, posledično so pod večjim pritiskom in se borijo proti padanju

prodaje. Poleg tega Agrokor že odprodaja posamezne blagovne znamke znotraj

Mercatorja, pa tudi trgovine, ki jih nato najema nazaj (Mekina, 2016).

Po Agrokorjevem prevzemu Mercatorja promet podjetja upada, in sicer je padel za pet

odstotkov, število zaposlenih je manjše za 10 odstotkov, čisti dobiček, ki ga lastnik

potrebuje za poplačilo kreditov, pa se je podvojil. Mercator po prevzemu Agrokorja ni

dobil stabilnega lastnika v skladu z napovedmi, ampak začasnega, ki bo, kot kaže,

podjetje izčrpal. Na koncu je v pogodbi o nakupu Mercatorja še celo predvidena

odprodaja Mercatorja z javno ponudbo delnic, lastniku pa v skladu z dogovorom ne bo

več treba spoštovati slovenske zakonodaje, ki opredeljuje socialni dialog, kot je bil

zapisan v prodajni pogodbi (Mekina, 2016).

36

Tudi področje slovenskega letalstva meji na ironijo. Slovenija je leta 2013 začela

postopek prodaje Aerodroma Ljubljana in Adrie Airways. Takratna predsednica vlade

je v parlamentu v razpravi o 15 podjetjih, ki so bila predmet privatizacije, govorila o

skupnemu stremenju k povečanju števila potnikov na letališču. Še pomembnejše se ji

je zdelo stremenje k povečanju letalskih destinacij z letališča in obratno. Država je

letališče prodala Fraportu, nemškemu državnemu podjetju, Adrio Airways pa

špekulativnemu kapitalu, ki se imenuje K4. Adria Airways je bila pred tem deležna še

vložka treh milijonov evrov od države (Mekina, 2016).

Zadnje polletno poročilo Fraporta navaja, da je Aerodrom Ljubljana beležil 4,5-

odstotni upad prepeljanih potnikov. Tudi za naslednja leta Fraport pričakuje postopen

padec potnikov v Ljubljani. Kljub temu Fraport pričakuje višje dohodke in letališče v

Ljubljani spreminja v regionalno cono transportno-industrijskega namena. Tako bodo

potovalne potrebe prebivalcev Slovenije vse manj v interesu Fraporta, bodo pa v

ospredju interesi za transportne potrebe Fraporta (Mekina, 2016).

Tudi usoda Adrie Airways je neverjetna. Podarjene tri milijone evrov je sklad K4, ki jih

je prejel ob nakupu Adrie Airways, že zapravil. Ob tem je zmanjšal število poletov na

tri destinacije, na dveh destinacijah pa popolnoma ukinil vse polete. Prodali so tudi

zadnje letalo Adrie Airways, obstajajo pa tudi informacije, da je predmet prodaje tudi

sama blagovna znamka. Ko je bila Adria Airways prodana špekulativnemu skladu K4, je

ta obljubljal razvoj, po zadnjih informacijah pa išče kupca in zanjo ponuja 20 milijonov

evrov. Namesto prodaje Adrie Airways špekulativnemu skladu bi država lahko sama

izvedla njeno likvidacijo (Mekina, 2016).

Nova KBM je bila v prvi polovici leta 2016 prodana Apollu, to je ameriški investicijski

sklad s sedežem v Bruslju, in sicer za 250 milijonov evrov. Po devetmesečnem poročilu

sodeč bo Nova KBM leto 2016 zaključila z več kot 50 milijoni dobička, leto pred tem pa

ga je bilo za polovico manj. Ob takemu donosu Nove KBM bo kupnina lastnikom

povrnjena v manj kot petih letih. Takšna donosnost pa ni plod modrosti novih lastnikov,

ampak v veliki meri sproščanje oslabitev in rezervacij, kar pomeni izčrpavanje kapitala

iz banke, ki je bila predhodno napolnjena z državnim denarjem (Mekina, 2016).

7.3 Prodaja državnih podjetij v tujini

Ko je Slovenija prodajala podjetja skladom tveganega kapitala, se je v Franciji odvijala

popolnoma nasprotna zgodba. Zasebno podjetje Bouygues SA je ameriškemu podjetju

General Electrics prodajalo Alstom. Čeprav je šlo za zasebni posel, je intervenirala

francoska vlada, ki je ocenila, da bo prišlo do odpuščanja francoskih delavcev s strani

37

General Electricsa. Prodajo je pogojevala s povečanjem števila zaposlenih v Franciji.

Predstavnik francoske vlade je ob tem dejal, da Francija tujim korporacijam ne bo

dovolila plenjenja francoskih podjetij. Predsednik francoske vlade je omenil

zavarovanje francoskih nacionalnih interesov in 18.000 delovnih mest v Franciji. Pri

francoskih politikih ni bilo mogoče zaslediti, da bi takrat govorili, kot so slovenski

politiki, in sicer da bi bilo postavljanje pogojev s strani države za ščitenje delavcev

nedovoljena državna pomoč in tudi izkrivljanje konkurence. Po pojasnjevanju

Slovenskega državnega holdinga gre pri nakupu državnih podjetij za 'davčno

optimizacijo' kot legitimno in utemeljeno obliko (Mekina, 2016).

V podjetju General Electrics so se leta 2016 po predvidevanju odločili za odpuščanje,

in sicer skupaj 6500 delavcev v Nemčiji, Švici in Veliki Britaniji, v Franciji pa bodo v

naslednjih treh letih zaposlili 1000 oseb (Mekina, 2016).

Iz navedenega francoskega primera lahko ugotovimo, da je s potrebno podporo državne

politike v veliki meri mogoče zavarovati državno lastnino pri prodaji državnih podjetij.

V Sloveniji smo prevečkrat priča pasivnosti odgovornih do tega vprašanja, zlasti

političnih odločevalcev, ki bi morali v prvi vrsti braniti nacionalne interese države, še

posebej pri prodaji državnega premoženja. Ni dovolj samo hitra prodaja državnega

podjetja, potreben je širši in dolgoročni pogled na posledice prodaje, s tem mislimo

predvsem na ohranitev delovnih mest in posledično stabilnega gospodarskega in

socialnega stanja v državi.

Skladi špekulativnega kapitala se ne vznemirjajo, če s svojimi dejanji uničujejo

delovna mesta ljudi. Delujejo 'anonimno', in ko 'opravijo svoje delo', se napotijo k

naslednji žrtvi. Tako so govorili v Nemčiji že pred leti. Nemška podjetja, kot je

Siemens, so bila predmet zanimanja skladov BC Partners, Carlyle Group, Advent

International, Permira, CVC Capital Partners, Saban Capital Group in Blackstone.

Tedanja politična struktura v Nemčiji se je uprla pričakovanemu opustošenju skladov.

Posledica je bil sprejem posebne zakonodaje v letu 2008, s katero so uspeli zajeziti

špekulativne nakupe. Tako so omejili preprodajo nakupov in tudi obremenitev

prevzetih podjetij (Mekina, 2016).

Tudi v Slovenijo so pred leti prišli isti skladi. Slovenski državni holding je zavzel

stališče, da v skladu s pravili Evropske unije ni dovoljeno razlikovati med strateškimi

in špekulativnimi investitorji. Tudi vmešavanje politike v postopke privatizacije se jim

je zdelo nedovoljeno. Posamezni sindikati so želeli v prodajne pogodbe vgraditi

posebno zaščito delavcev, a se jim je to zdelo kršitev pravil konkurence. Tako so bila

38

podjetja Mercator, Helios, Nova KBM, Adria Airways, Fotona prodana finančnim

špekulantom, tudi podjetje Telekom je bilo blizu takšni prodaji, a se je temu na koncu

izognilo (Mekina, 2016).

Takšni skladi ali 'kobilice' nimajo lastnega denarja, ampak si ga sposojajo, največkrat

od velikih pokojninskih skladov, ki pa so pasivni. V vmesnem času, ko kupijo podjetja,

so upravičeni do letne provizije, ki znaša dva odstotka premoženja, ki ga imajo v

upravljanju. Zanje je to simbolična žepnina, saj jih glavni dobiček čaka na koncu, ko

običajno dobijo 20 odstotkov od razlike v ceni po prodaji podjetja. V nekaj letih

podjetja 'stisnejo kot limono' (Mekina, 2016).

Ravno v tem času je v postopku prodaje podjetje Cimos, za katerega je nakazal

zanimanje za nakup sklad Palladio Finanziaria (Šuligoj, 2016). Vidimo, da se prodaje

državnih podjetij skladom nadaljujejo, ali se bodo ponovile zgodbe s špekulativnimi

skladi, pa bo pokazal čas. Vsekakor se nam poraja tudi vprašanje, ali je bil kupec pred

prodajo ustrezno varnostno-obveščevalno preverjen s strani državnega podjetja,

Družbe za upravljanje terjatev bank, d. d., ki je bilo zadolženo za izvedbo prodaje.

39

8 Raziskava z usmerjenimi intervjuji

Za potrebe magistrskega dela smo izvedli raziskavo, v sklopu katere so bili izvedeni

usmerjeni intervjuji. Želeli smo dobiti mnenja oziroma razmišljanje oseb, ki so bile ali

so še vedno v krogih obveščevalno-varnostnih služb in državnih podjetij, in tako dobiti

čim bolj neposreden vpogled v dogajanje na obravnavanem področju.

Ker gre za občutljivo področje, na željo intervjuvanih oseb teh nismo navajali z

določljivimi podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njihovo identiteto. Za

tak način smo se poleg njihove želje odločili tudi iz hvaležnosti, ker so bili pripravljeni

na sodelovanje, predvsem pa zaradi tako imenovane 'varnostne higiene', ki je v

slovenskem prostoru sicer primanjkuje.

Pri nekaterih intervjuvanih osebah je bilo čutiti nezaupanje ali previdnost zaradi

področja, ki je bilo predmet našega zanimanja, saj je delo obveščevalno-varnostnih

služb in obravnavanje tajnih podatkov že v osnovi občutljivo. To sta tudi razloga, da

je bilo težko pridobiti intervjuvance in jih prepričati za sodelovanje. Prav tako lahko

razumemo previdnost predvsem tistih, ki so še aktivno zaposleni, pred morebitnimi

diskreditacijami.

Nekaterih oseb iz državnih podjetij pa v sodelovanje nismo uspeli prepričati.

Sklepamo, da na sodelovanje niso bili pripravljeni iz že navedenih razlogov.

8.1 Predstavitev intervjuvancev

Usmerjeni intervjuji so bili izvedeni s petimi osebami, vsaki smo postavili pet vprašanj.

Intervjuvance smo poiskali med uslužbenci na Ministrstva za infrastrukturo RS, na

Kontroli zračnega prometa, d. o. o., Družbi za upravljanje terjatev bank, d. d., in med

nekdanjimi uslužbenci Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.

Intervju št. 1 je bil izveden z nekdanjim uslužbencem Slovenske obveščevalno-

varnostne agencije. Naloge je opravljal na operativni ravni.

Intervju št. 2 je bil izveden z uslužbencem na Ministrstvu za infrastrukturo RS. Naloge

opravlja na strateški ravni.

40

Intervju št. 3 je bil izveden z uslužbencem na Kontroli zračnega prometa Slovenije, d.

o. o. Naloge opravlja na strateški ravni.

Intervju št. 4 je bil izveden z uslužbencem na Družbi za upravljanje terjatev bank, d.

d. Naloge opravlja na operativni ravni.

Intervju št. 5 je bil izveden z nekdanjim uslužbencem Slovenske obveščevalno-

varnostne agencije. Naloge je opravljal na operativni ravni.

8.2 Ugotovitve raziskave

Z odgovori deležnikov na zastavljena vprašanja smo dobili vpogled v njihovo

razmišljanje o obravnavani tematiki. Vsebinsko odgovori ustrezajo profilu

posameznega deležnika glede na njegove dosedanje izkušnje in delo, ki ga opravlja ali

ga je opravljal. Nekoliko skromnejši so odgovori pri intervjuju št. 4, kar si lahko

razlagamo kot previdnost in nezaupanje glede na občutljivost tematike in delovno

mesto, ki ga intervjuvanec zaseda.

Menite, da ima Republika Slovenija ustrezno službo za obveščevalno in

protiobveščevalno zaščito pri upravljanju in prodaji državnih deležev v podjetjih?

S postavljenim vprašanjem smo želeli izvedeti, ali sta upravljanje in prodaja državnih

deležev v Republiki Sloveniji ustrezno obveščevalno in protiobveščevalno podprta.

Intervjuvanci so večinoma menili, da je delovanje obveščevalno-varnostnih služb

Republike Slovenije na področju njenih gospodarskih interesov, pri upravljanju in

prodaji državnih deležev v podjetjih skromno in slabo, intervju št. 1 (osebni intervju,

4. 5. 2016), ter nezadovoljivo in nekoordinirano, intervju št. 5 (osebni intervju, 7. 11.

2016).

Intervjuvane osebe ocenjujejo, da je Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni

agenciji pomanjkljiv, je pa agencija tista služba, ki bi morala biti prva vključena v ta

proces, intervju št. 2 (osebni intervju, 20. 6. 2016).

Intervjuvanci tudi opozarjajo, da politika kot prejemnica obveščevalno-varnostnih

informacij te podatke lahko upošteva ali tudi ne, intervju št. 1 (osebni intervju, 4. 5.

41

2016), hkrati pa se v luči posameznih dogodkov lahko vprašamo, kako usklajeno s

političnim vodstvom in enotno je delovanje obveščevalno-varnostnih služb, intervju št.

3 (osebni intervju, 31. 5. 2016).

Kakšno obveščevalno dejavnost potrebujemo v Republiki Sloveniji v podporo

privatizaciji?

Domnevali smo, da je obveščevalna dejavnost v podporo privatizaciji v Republiki

Sloveniji nujno potrebna, zato nas je zanimalo mnenje intervjuvancev o tej dejavnosti,

v povezavi s privatizacijo.

Obveščevalno-varnostne službe niso same sebi namen in naročnik (politika) mora biti

sposoben definirati svoje zahteve po obveščevalno-varnostni podpori. Temu morajo

slediti obveščevalno-varnostne službe, ki morajo biti sposobne zbrati in ovrednotiti

podatke in informacije, ki lahko pripomorejo k uspešnejši privatizaciji, intervju št. 1

(osebni intervju, 4. 5. 2016). Te službe morajo biti torej usposobljene in usmerjene v

realno oceno različnih groženj, intervju št. 2 (osebni intervju, 20. 6. 2016).

Pogoj za to je seveda upoštevanje poročil obveščevalno–varnostnih služb, ki lahko

zberejo veliko ključnih podatkov, ki odločevalcem olajšajo sprejemanje odločitev, kot

so odkrivanje dejanskih kupcev, izvor kapitala, vzroki za investiranje in tako dalje,

intervju št. 1(osebni intervju, 4. 5. 2016).

V vsakem primeru potrebujemo takšno obveščevalno dejavnost, ki bo znala naročniku

(politiki) podati ustrezne informacije in strokovna mnenja in ali sploh je smiselno

izpeljati proces privatizacije posameznega državnega podjetja, intervju št. 3 (osebni

intervju, 31. 5. 2016).

Kako ocenjujete povezavo obveščevalne dejavnosti z nacionalno varnostjo pri

upravljanju ali prodaji državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

S postavljeno tezo, da je obveščevalna dejavnost pri prodaji državnih podjetij

pomembna za nacionalno varnost, smo želeli preveriti tudi odziv intervjuvancev na to

tezo.

42

Obveščevalna dejavnost v povezavi z nacionalno varnostjo je pri upravljanju ali prodaji

državnih podjetij ustrezno normirana v Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti,

intervju št. 1 (osebni intervju, 4. 5. 2016), ponovno pa se opaža pomanjkljivost Zakona

o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, intervju št. 2 (osebni intervju, 20. 6.

2016).

Temelj Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji je, da gospodarskih

interesov države ni mogoče ogrožati iz Slovenije, ampak samo iz tujine. Ker gre za čas

globalizacije in liberalizacije gospodarstva ter agresivnega delovanja multinacionalk,

se to zrcali v popolni odsotnosti strokovnosti državniškega duha tako predlagateljev

kot tudi zakonodajalca, intervju št. 2 (osebni intervju, 20. 6. 2016).

Po mnenju posameznega intervjuvanca pa je delovanje obveščevalne skupnosti in

nacionalnovarnostnega sistema na najvišji ravni ter usklajeno s političnim vodstvom,

kar se tiče upravljanja posameznih podjetij oz. prodaje državnega premoženja.

Dopušča pa možnost, da znotraj posamezne službe lahko prihaja do različnih mnenj,

intervju št. 3 (osebni intervju, 31. 5. 2016).

Takšna povezava je smiselna pri posameznih ključnih dejavnostih oziroma strateških

podjetjih, intervju št. 4 (osebni intervju, 1. 7. 2016).

Aktivnosti obveščevalnih služb pri upravljanju in prodaji deležev države v podjetjih bi

bilo smiselno prilagoditi sprejeti strategiji Vlade Republike Slovenije o klasifikaciji

državnih naložb na pomembne strateške in portfeljske. Pomen podjetij za državni

proračun, ekonomsko varnost ter nacionalno varnost bi bilo treba spoštovati, intervju

št. 5 (osebni intervju, 7. 11. 2016).

Kako ustrezno se vam zdi ravnanje z zaupnimi podatki pri upravljanju ali prodaji

državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

V preteklosti je bilo mogoče zaupne podatke večkrat zaslediti v javnosti, zlasti v

medijih. Tudi področje prodaje državnih podjetij ni nobena izjema pri tem. Od

intervjuvancev smo hoteli pridobiti razmišljanje o zaupnih podatkih v povezavi s

prodajo državnih podjetij.

43

Splošna ocena večina intervjuvanih oseb je, da je ustreznost ravnanja z zaupnimi

podatki pri upravljanju ali prodaji državnih podjetij v Republiki na zelo nizki ravni.

Posebej nedopustno je, da se taki podatki znajdejo v medijih.

Zaupne podatke zasledimo v medijih, uporabljajo se tudi za medsebojna

obračunavanja ključnih deležnikov v boju za kapital in položaje. Splošno stanje v

družbi je, da je dovoljeno vse, tudi neustrezno ravnanje z zaupnimi podatki, brez skrbi

pred sodnim preganjanjem za takšna dejanja, intervju št. 1 (osebni intervju, 4. 5.

2016).

V Republiki Sloveniji nimamo ustrezne zakonodaje, v postopkih s tega področja

odločajo osebe brez ustreznih izkušenj, za svetovalce imajo tujce, ki že zaradi narave

stvari ne morejo poznati slovenske zakonodaje in praks, niti javnega interesa. Zaradi

navedenega bi bilo treba na regulativni in izvajalski ravni sprejeti ustrezne ukrepe. Za

varovanje uradnih in poslovnih skrivnosti bi bilo treba zagotoviti tudi ustrezno

usposabljanje državnih uradnikov in funkcionarjev, intervju št. 2 (osebni intervju, 20.

6. 2016).

Pri procesu prodaje državnega deleža se je treba držati mednarodnih standardov in

zagotavljati transparentnost, odločevalci (Ministrstvo za gospodarski razvoj in

tehnologijo RS, Ministrstvo za finance RS, Slovenski državni holding, d. d.) pa morajo

na osnovi pridobljenih podatkov obveščevalnih služb sprejemati sklepe, ki so

klasificirani z ustrezno stopnjo tajnosti, intervju št. 5 (osebni intervju, 7. 11. 2016).

Kako ocenjujete umestitev posameznika ali službe z obveščevalno-varnostnim

profilom v organizacijsko strukturo podjetja, ki upravlja in prodaja državne deleže

v podjetjih v Republiki Sloveniji?

Slovenski državni holding kot nosilec prodaje državnih podjetij v svoji organizacijski

strukturi nima obveščevalno-varnostnega elementa, zato se nam bi njegova umestitev

vanj zdela potrebna. Z vprašanjem smo želeli izvedeti, ali so tudi intervjuvanci

naklonjeni temu.

Že dolgo je v sodobnem poslovnem okolju navzoča korporativna varnost, ker se

odločevalci zavedajo pomena zaščite lastnih konkurenčnih prednosti in obveščevalnih

produktov. To jim omogoča uspešno strukturiran obveščevalno-varnostni segment,

intervju št. 1 (osebni intervju, 4. 5. 2016).

44

Umestitev take dejavnosti v družbo, ki upravlja in prodaja državne deleže v podjetjih

v Republiki Sloveniji, bi bila smiselna. Ob dejstvu, da gre za državne deleže, bi državni

obveščevalno-varnostni subjekti morali imeti poglavitno vlogo na tem področju, saj gre

za strateške interese Republike Slovenije, intervju št. 1 (osebni intervju, 4. 5. 2016).

Z umestitvijo posameznika ali službe z obveščevalno-varnostnim profilom v

organizacijsko strukturo podjetja se v Republiki Sloveniji počasi, vendar vztrajno

povečuje potreba po profilu korporativne varnosti, kar je v mednarodnem okolju že

jasen standard. Iz navedenega razloga bi bilo treba na vodstvene položaje v

Slovenskem državnem holdingu, d. d., imenovati izkušene osebe in slovenske

državljane. K državnemu premoženju se bi smelo dovoliti le osebnostim, ki razumejo

javni interes, z vizijo koriščenja državnega premoženja v trajno korist, intervju št. 2

(osebni intervju, 20. 6. 2016).

Pomembno je, da družba, ki prodaja državno podjetje, predhodno pridobi vse

potrebne informacije tako s strani obveščevalno-varnostnih služb kot tudi drugih

akterjev nacionalnovarnostnega sistema. Seveda mora tudi razumeti njihova stališča

in jih upoštevati pri odločitvah. Tako ni nujno, da gre za posameznika ali službo, ki bi

bila neposredno umeščena v družbo, ki upravlja ali prodaja državne deleže, intervju

št. 3 (osebni intervju, 31. 5. 2016).

Za upravljanje podjetij z državnim deležem je pomemben ustrezen dotok informacij,

povezanih s portfeljem podjetij, ki jih taka družba upravlja. Za svoje potrebe lahko že

same družbe iz takega portfelja izvajajo ekonomsko oziroma poslovnoobveščevalno

dejavnost. Pri tem je seveda nujno tudi poznavanje ukrepov za zaznavanje in

preprečevanje gospodarskega vohunjenja ali izdaje poslovne skrivnosti, intervju št. 3

(osebni intervju, 31. 5. 2016).

Kapacitete obveščevalnih služb v Republiki Sloveniji za osnovno izvajanje nalog na

področju gospodarstva bi bilo treba dvigniti na višji nivo, kar pomeni dodatno

izobraževanje operativcev in analitikov na gospodarskem področju, njihov neposredni

stik z odločevalcem v privatizaciji pa bi bil nujen, intervju št. 5 (osebni intervju, 7.

11. 2016).

45

8.3 Razprava

Ustreznost zakonodaje na področju obveščevalno-varnostne dejavnosti pri prodaji

državnih podjetij je deloma ustrezna. Resolucija o strategiji nacionalne varnosti

zasleduje ogrožanja na področju gospodarskih interesov Slovenije iz tujine (Resolucija

o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, 2010), prav tako tudi Zakon o

Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji dovoljuje izvajanje nalog in ukrepov samo v

povezavi s tujino (Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, 2006).

Prodaja državnih podjetij ni mogoča samo tujim kupcem, ampak tudi domačim. Seveda

se lahko za njimi skriva tudi tuji kapital, a če gre v osnovi za domačega kupca, je to

morebitna notranja grožnja, in v tem je tudi razlog, da bi bilo treba pooblastila

Slovenske obveščevalno-varnostne agencije razširiti tudi na delovanje zoper grožnje

znotraj Slovenije.

Bojazen, da bi Slovenska obveščevalno-varnostno agencija zlorabila pooblastila zoper

lastne državljane, izhaja iz preteklosti in se nam zdi v današnjih časih neosnovana, saj

so vzpostavljeni ustrezni mehanizmi nadzora nad njenim delom. Širitev njenih

pooblastil za delovanje zoper notranje vire ogrožanja vsekakor odtehta namen, saj je

slabitev nacionalne varnosti s slabo izvedenimi prodajami državnih podjetij posledica

zmanjšane ekonomske moči države. To pa pomeni manjšo blaginjo in višje življenjske

stroške za vse njene državljane.

Kot ustrezna dopolnitev se nam zdi, da bi se izognili slabim izvedbam prodaje

državnega premoženja, tudi predlagana rešitev, da se v procese prodaje poleg

Slovenske obveščevalno-varnostne agencije vključi tudi Komisija za preprečevanje

korupcije, ki bi morala imeti pristojnost nadzora pravnih in ekonomskih svetovalcev,

tako kot tudi vseh drugih oseb, vključenih v te procese, intervju št. 2 (osebni intervju,

20. 6. 2016).

Strinjamo se z intervjuvanci, da je potrebna obveščevalno-varnostna podpora pri

upravljanju in prodaji državnih podjetij. To dejavnost lahko izvajajo obstoječe

obveščevalno-varnostne službe ali so uslužbenci teh služb organizacijsko umeščeni v

podjetja, ki upravljajo in prodajajo državna podjetja. Slednja rešitev se nam zdi

ustreznejša. Neposredna navzočnost pri upravljavcih državnih podjetij je gotovo boljša

46

kot sodelovanje z distance. Z neposredno prisotnostjo je obveščevalni ciklus bolj

razumljiv in laže izvedljiv, tako za naročnika kot izvajalca, posledici pa sta seveda

produktivno sodelovanje in dober končni rezultat.

Postavlja se seveda vprašanje, kakšno je danes sodelovanje na obravnavanem

področju. Ker obveščevalno-varnostne službe delujejo na konspirativen način, javnost

ne more vedeti obsega in rezultatov njihovega dela. Tudi tega ne, kakšen je odnos med

njimi in naročnikom, kot sta Vlada RS ali Ministrstvo za gospodarstvo RS. Ključno

vprašanje pri tem pa seveda ostaja, ali naročniki znajo pravilno uporabiti obveščevalne

informacije.

Uslužbenci Slovenske obveščevalno-varnostne agencije so gotovo kvalificirani za

potrebno obveščevalno-varnostno delo v državnih podjetjih, saj imajo ustrezne

kompetence zanj. Tako bi nedvomno upravičili svoje delo kot zaposleni v državnem

podjetju, kot je na primer Slovenski državni holding, in opravljali potrebne

obveščevalno-varnostne naloge pri upravljanju in prodaji državnih podjetij. Vsekakor

pa se ne sme pozabiti na njihovo izobraževanje, da postanejo še boljši na svojem

področju.

47

9 Sklepne ugotovitve

V magistrskem delu smo s pomočjo zbiranja virov, analize literature, uporabe

deskriptivne metode in usmerjenega intervjuvanja proučili obveščevalno-varnostno

dejavnost, povezano s prodajo državnih podjetij v Sloveniji.

V Republiki Sloveniji delujejo Slovenska obveščevalno-varnostna agencija,

Obveščevalno varnostna služba Ministrstva RS za obrambo in Uprava kriminalistične

policije (Policija). Iz opisa njihovih nalog smo ugotovili, da je za izvajanje

obveščevalno-varnostnih nalog na gospodarskem področju pristojna Slovenska

obveščevalno-varnostna agencija. Prav tako lahko na podlagi zbranih virov in analize

literature sklepamo, da Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva RS za obrambo in

Uprava kriminalistične policije obveščata Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo

o obveščevalnih oziroma varnostnih zadevah z gospodarskega področja, kadar pri

svojem delu naletita nanje. Iz navedenih dejstev lahko potrdimo prvo tezo.

Z analizo literature in usmerjenih intervjujev ugotavljamo, da je obveščevalna

dejavnost zelo pomembna za nacionalno varnost. Že Čaleta (Čaleta, 2015) navaja, da

je nacionalna varnost v vsaki državi eden izmed najpomembnejših temeljev za

nemoteno delovanje države in da zagotavlja varno okolje za razvoj slovenske družbe.

Tudi v Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije zasledimo, da

lahko gospodarska tveganja prerastejo v obsežno ali splošno (socialno) krizo. Takšna

tveganja zmanjšujejo nacionalno varnost Republike Slovenije in posredno izzovejo tudi

druge grožnje (Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, 2010).

Kot zelo pomemben subjekt za uspešno zagotavljanje nacionalne varnosti so poleg

drugih organov tudi obveščevalne in varnostne službe (Šifrer, 2008). Tudi iz odgovorov

intervjuvancev v usmerjenih intervjujih je mogoče sklepati, da je obveščevalna

dejavnost pri prodaji državnih podjetij nedvomno pomembna in povezana z nacionalno

varnostjo. Tako lahko upravičeno potrdimo drugo tezo.

Upravljanje in prodaja državnih deležev v podjetjih je odgovorno delo, saj imajo lahko

neupravičeni dostopi do občutljivih podatkov podjetij ali podatkov podjetij kot takih

v prezgodnji fazi izrazito škodljive posledice za podjetje, posebej če je v fazi prodaje,

saj se mu zaradi tega znižuje vrednost. V Sloveniji je v preteklosti že prišlo do

neupravičenega dostopanja do občutljivih podatkov podjetja v državni lasti v fazi

48

prodaje, ko je zainteresirani kupec iz tujine brez posebnih naporov dostopal do

zaupnih podatkov (primer Elan). V tem primeru je prišlo do popolne odpovedi

protiobveščevalne zaščite podjetja.

V slovenskem medijskem prostoru prepogosto zasledimo politična obračunavanja

političnih akterjev, ki kot primerno sredstvo s pridom uporabljajo tudi državna

podjetja (primer Telekom), ki so v procesu prodaje. Ravno takšna dejanja so 'rak rana'

v državi. Politični akterji, ki bi morali biti prvi branik državnega interesa pri prodaji

državnih podjetij, so namreč vse prevečkrat zadnji branik državnega interesa.

Prav tako smo na primeru podjetja Elan videli odsotnost protiobveščevalne zaščite

podjetja v fazi prodaje. Iz zbranih virov, analize literature in usmerjenih intervjujev

lahko sklepamo, da upravljanje in prodaja državnih deležev v podjetjih obveščevalno

in protiobveščevalno ni zaščitena, zato tretje teze ne moremo potrditi.

Iz analizirane literature ugotavljamo, da pri prodaji državnih podjetij v Sloveniji ni bilo

ustrezne politične volje in niso bili izvedeni nadaljnji odločni ukrepi na zakonodajni in

operativni ravni, ki bi preprečili mačehovsko prodajo državnih podjetij, kar ima za

posledico oškodovanje državnega premoženja, večanje števila brezposelnih in

navsezadnje tudi slabšanje nacionalne varnosti.

Kljub vsemu se nam zdi pomembno, da predsednik Vlade Republike Slovenije

prepoznava dejavnosti Slovenske obveščevalno-varnostne službe kot posebej

pomembne tudi na področju zapletenih privatizacijskih postopkov (Premier Cerar …,

2016). To nam daje upanje, da ima tudi politika kot nosilka odgovornega ravnanja z

družbenim premoženjem, Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo za uporabno

'orodje' v procesih prodaje državnega premoženja in da bo tudi v prihodnosti koristila

njeno uporabno funkcijo.

49

10 Uporabljeni viri

Čaleta, D. (8. 4. 2015). Nacionalna varnost kot temelj državnosti. Delo.si. Pridobljeno

na http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/nacionalna-varnost-kot-temel

j-drzavnosti.html

Črnčec, D. (2009). Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi. Ljubljana: Defensor

d.o.o.

Geneva Centre for the Democratic Control of Armed Forces. (2003). Intelligence

Practice and Democratic Oversight – a Practitioner's View. Pridobljeno na

www.dcaf.ch/content/download/34926/525069/file/op03_intelligence-practi

ce.pdf

Jelen, L. (2008). Ekonomsko vohunstvo in upravljanje tveganj. V I. Podbregar (ur.),

Vohunska dejavnost in gospodarstvo (str. 185-302). Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede.

Miklavčič, M. in Osterman, A. (2012). Obveščevalno-varnostna dejavnost na

obrambnem področju. V I. Podbregar (ur.), Obveščevalno-varnostna dejavnost:

procesi, metode, nadzor (str. 303-379). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Mekina, B. (2016). Kobilice odhajajo. Mladina, (49). Pridobljeno na http://www.

mladina.si/177741/kobilice-odhajajo/

Modic, T. (9. 4. 2014). Do Elanovih skrivnosti mednarodni goljuf. Dnevnik.si.

Pridobljeno na https://www.dnevnik.si/1042645612/posel/novice/do-elanovih

-skrivnosti-mednarodni-goljuf

Modic, T., Morozov, S. in Cirman, P. (8. 4. 2014). Preprečil prodajo Elana, dobil zaupne

podatke in odšel. Dnevnik.si. Pridobljeno na https://www.dnevnik.si/10426454

34/posel/novice/preprecil-prodajo-elana-dobil-zaupne-podatke-in-odsel

Organization for Economic Co-operation and Development. (2015). OECD Guidelines on

Corporate Governance of State-Owned Enterprises. Pridobljeno na http://www

.oecd.org/daf/ca/OECD-Guidelines-Corporate-Governance-SOEs-2015.pdf

50

Organization for Economic Co-operation and Development. (2003). Privatising State-

owned Enterprises: An Overview of Policies and Practices in OECD Countries.

Pridobljeno na http://www.apec.org.au/docs/10_tp_pfi%204/privatising%20so

es.pdf

Petrovec, K. (7. 12. 2015). Ko mi prisluškujejo, nič ne šumi in poka. Dnevnik, str. 24.

Podbregar, I. (2008). Nekateri elementi obveščevalne dejavnosti. V I. Podbregar (ur.),

Vohunska dejavnost in gospodarstvo (str. 21-71). Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede.

Policija. (n. d.). Uprava kriminalistične policije. Pridobljeno na

http://www.policija.si/index.php/generalna-policijska-uprava/171

Premier Cerar še vedno zaupa direktorju Sove Zoranu Klemenčiču. (23. 8. 2016). Siol

NET. Pridobljeno na http://siol.net/novice/slovenija/premier-cerar-se-vedno-

zaupa-direktorju-sove-zoranu-klemencicu-424518

Purg, A. (1995). Obveščevalne službe. Ljubljana: Enotnost.

Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Visoka policijsko-

varnostna šola.

Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije. (2010). Uradni list RS,

(27/2010).

Shulsky, A. N. in Schmitt, G. J. (2002). Silent warfare (3rd ed.). Dulles: Potomac Books,

Inc.

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija. (n. d.). Slovenska obveščevalno-varnostna

agencija. Pridobljeno na http://www.sova.gov.si

Slovenski državni holding. (n. d. B). Organizacijska struktura. Pridobljeno na http://

www.sdh.si/sl-si/o-druzbi/organizacijska-struktura

Slovenski državni holding. (n. d. A). Osebna izkaznica. Pridobljeno na http://www.sdh.

si/sl-si/o-druzbi/osebna-izkaznica

51

Slovenski državni holding. (n. d. C). Zaključeni postopki. Pridobljeno na http://www.

sdh.si/sl-si/privatizacija/zakljuceni-postopki

Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalno-varnostnih služb. Ljubljana: Visoka

policijsko-varnostna šola.

Šifrer, J. (2008). Obveščevalna dejavnost v procesu kriznega upravljanja. V I.

Podbregar (ur.), Vohunska dejavnost in gospodarstvo (str. 151-184). Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

Šuligoj, B. (14. 10. 2016). Palladio Finanziaria za 100.000 evrov kupil Cimos. Delo.si.

Pridobljeno na http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/palladio-finanziari

a-za-100-000-evrov-kupil-cimos.html

Vlada Republike Slovenije. (2009). Politika upravljanja podjetij v državni lasti.

Pridobljeno na: http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/Fina

n%C4%8Dno_premo%C5%BEenje_in_poro%C5%A1tva/Kapitalske_nalo%C5%BEbe_

RS/Politika_upravljanja_podjetij_v_dr%C5%BEavni_lasti/sprejeta_politika_upr

avljanja_podjetij.pdf

Zakon o gospodarskih družbah. (2006). Uradni list RS (42/2006).

Zakon o nalogah in pooblastilih Policije. (2013). Uradni list RS (15/2013).

Zakon o obrambi. (2004). Uradni list RS (103/2004).

Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. (2006). Uradni list RS (81/2006).

Zakon o Slovenskem državnem holdingu. (2014). Uradni list RS (25/2014).

52

11 Priloga – usmerjeni intervju in vprašalniki

Intervju številka 1: Nekdanji uslužbenec Slovenske obveščevalno-varnostne

agencije (intervju opravljen 4. 5. 2016)

1. Kako ocenjujete delovanje obveščevalno-varnostnih služb Republike Slovenije

na področju njenih gospodarskih interesov, posebej pri upravljanju in prodaji

državnih deležev v podjetjih?

Za dajanje konkretne ocene delovanja bi morali imeti vpogled v zbrane podatke, kar

pa seveda zaradi narave dejavnosti ni mogoče. Na podlagi trenutnih dogajanj okoli

upravljanja in prodaje državnih deležev v Sloveniji bi lahko rekli, da je delovanje

obveščevalno-varnostnih služb na tem področju zelo skromno, če že ne slabo. Vendar

je treba imeti ob tem v vidu tudi dejstvo, da to še ne pomeni dejanskega stanja, saj

namreč politika kot prejemnica obveščevalno-varnostnih informacij te lahko upošteva

ali ne, obveščevalno-varnostne službe pa svojih ugotovitev ne posredujejo širšemu

krogu. V celoti gledano bi lahko ocenili, da nacionalnovarnostni sistem države v tem

delu ne deluje.

2. Kakšno obveščevalno dejavnost potrebujemo v Republiki Sloveniji v podporo

privatizaciji?

Obveščevalno varnostne službe niso same sebi namen. Potrebujejo jasno naročilo, kaj

država in njeno gospodarstvo potrebujeta in pričakujeta od njih. Prvi je torej naročnik,

ki mora biti sposoben opredeliti svoje zahteve po obveščevalno-varnostni podpori.

Temu mora slediti obveščevalno-varnostna služba, ki mora biti sposobna zbrati in

ovrednotiti podatke in informacije, ki lahko pripomorejo k uspešnejši privatizaciji.

Seveda se ponovno vračamo na prvo vprašanje – pogoj je upoštevanje poročil

obveščevalno–varnostnih služb. Te namreč lahko zberejo veliko ključnih podatkov, ki

bi odločevalcem olajšali sprejemanje odločitev (odkrivanje dejanskih kupcev, izvor

kapitala, vzroki za investiranje …).

3. Kako ocenjujete povezavo obveščevalne dejavnosti z nacionalno varnostjo pri

upravljanju ali prodaji državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

Kot smo omenili že v prejšnjih odgovorih, kvalitetne ocene brez vpogleda v konkretne

podatke ni mogoče podati. Na splošno, iz javno dostopnih podatkov in poročanja

medijev o vseh bolj ali manj propadlih oziroma neuspešnih privatizacijah bi lahko

53

sklepali, da je obveščevalna podpora procesom privatizacije zelo šibka. Kot smo že

omenili, nacionalnovarnostni sistem v tem delu zelo slabo deluje, če sploh. Menimo,

da problem ni v slabem normiranju, saj Resolucija o strategiji nacionalne varnosti v

točki 4.1.2 - Globalna finančna, gospodarska in socialna tveganja med drugim navaja,

da lahko globalna gospodarska, finančna in socialna tveganja povzročijo nevarno

ogrožanje slovenskih gospodarskih interesov v tujini, povečajo pa tudi nevarnost za

prihod tujega kapitala sumljivega ali sicer spornega izvora v državo. Takšna tveganja

lahko posredno izzovejo še druge grožnje in tako še bolj manjšajo blaginjo in tudi

nacionalno varnost Republike Slovenije. Torej je razloge za slabo delovanje treba iskati

drugje. Ali so upravljavci državnega premoženja sposobni in pripravljeni postaviti jasne

potrebe po obveščevalnih produktih? Ali so jih obveščevalni subjekti sposobni

uresničiti? Ali so jih upravljavci pripravljeni upoštevati? Torej ponovno ocena, da gre

za nedelovanje sistema.

4. Kako ustrezno se vam zdi ravnanje z zaupnimi podatki pri upravljanju ali prodaji

državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

Na splošno je varnostna kultura, kamor sodi tudi ravnanje z zaupnimi podatki, na dokaj

nizki ravni. Pomembne strateške podatke in usmeritve pogosto zasledimo v medijih,

kamor ne spadajo. Še bolj pereče je, da se taki podatki znajo uporabiti tudi za

medsebojna obračunavanja ključnih deležnikov v boju za položaje in kapital. Res je to

tudi ogledalo splošnega stanja v družbi, kjer je dovoljeno vse, tudi neustrezno ravnanje

z zaupnimi podatki brez skrbi, da bi bil za to sodno preganjan.

5. Kako ocenjujete umestitev posameznika ali službe z obveščevalno-varnostnim

profilom v organizacijsko strukturo podjetja, ki upravlja in prodaja državne deleže

v podjetjih v Republiki Sloveniji?

V sodobnem poslovnem okolju je že dolgo časa navzoča tako imenovana korporativna

varnost, saj se odločevalci zavedajo pomena obveščevalnih produktov in zaščite lastnih

konkurenčnih prednosti, kar jim omogoča uspešno strukturiran obveščevalno-varnostni

segment. Manjša podjetja take usluge najemajo na trgu, kjer je obilo podjetij, ki se

ukvarjajo s tako imenovano 'business intelligence' ali 'competitive intelligence'.

Pridobivanje pomembnih podatkov o konkurenci in zaščita lastnih konkurenčnih

prednosti je postala pomemben poslovni proces znotraj gospodarskih družb. Vsekakor

bi bila na mestu umestitev take dejavnosti v družbo, ki upravlja in prodaja državne

deleže v podjetjih v Republiki Sloveniji. Glede na to, da gre za državne deleže, bi

54

poglavitno vlogo na tem področju morali imeti državni obveščevalno-varnostni

subjekti, saj gre za strateške interese Republike Slovenije. Nacionalnovarnostni sistem

bi moral zagotoviti vso potrebno podporo.

55

Intervju številka 2: Uslužbenec, zaposlen na Ministrstvu za infrastrukturo RS

(intervju opravljen 20. 6. 2016)

1. Kako ocenjujete delovanje obveščevalno-varnostnih služb Republike Slovenije

na področju njenih gospodarskih interesov, posebej pri upravljanju in prodaji

državnih deležev v podjetjih?

Vlada RS bi morala uporabiti vire in usposobljenost obveščevalno-varnostnih služb, ki

imajo pristojnosti, na podlagi pozitivne zakonodaje v RS, da varujejo interese

državljank in državljanov RS. Danes je konkurenčna tekma na globalnem tržišču taka,

da ne dopušča delovanja po načelu sreče, saj je čas od trenutka, ko se podjetje

oziroma država znajde v situaciji izpostavljenosti celemu nizu groženj, do trenutka,

ko je delovanje podjetja oziroma države resno ogroženo, iz dneva v dan krajši. V takem

mednarodnem okolju visoke izpostavljenosti vsem vrstam tveganja pa so pravočasne,

kvalitetne in ažurne informacije obveščevalno-varnostnih služb neprecenljive

vrednosti.

Ne glede na to, da je zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji pomanjkljiv,

bi morala biti v ta proces v prvi vrsti vključena Slovenska obveščevalno-varnostna

agencija. Vzporedno z njo bi te procese morala nadzorovati Komisija za preprečevanje

korupcije, ki bi morala imeti v tem smislu pristojnost nadzora tudi pravnih in

ekonomskih svetovalcev ter vseh drugih oseb, ki so vključene v te procese.

2. Kakšno obveščevalno dejavnost potrebujemo v Republiki Sloveniji v podporo

privatizaciji?

Obveščevalna dejavnost v podporo privatizaciji v Republiki Sloveniji mora biti

usposobljena in usmerjena v realno oceno različnih groženj s sistemskim in logističnim

pristopom z upoštevanjem etike soodvisnosti, interdisciplinarnega sodelovanja in

uravnoteženim ter sorazmernim pristopom pri zbiranju, urejanju, analizi in poročanju

zainteresiranim deležnikom.

Dosedanji primeri privatizacije kažejo, da so nekateri podatki nenadzorovano odtekali

in da postopki niso bili izpeljani transparentno. Obstaja velika verjetnost, da so se

favorizirali določeni ponudniki.

56

3. Kako ocenjujete povezavo obveščevalne dejavnosti z nacionalno varnostjo pri

upravljanju ali prodaji državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji lahko ocenimo kot pomanjkljivega,

saj njegov sprejem ni sledil cilju, ki bi zagotavljal varstvo javnih interesov in subjektov

Republike Slovenije. Sprejet je bil z namenom preprečevanja zlorabe Slovenske

obveščevalno-varnostne agencije v namene politike, to pa je posledica političnih

strahov iz preteklosti in pričakovanja temu primernega obnašanja akterjev iz

političnega in gospodarskega področja v prihodnosti. Temelj zakona napačno domneva,

da gospodarskega ogrožanja ni mogoče izvajati iz Slovenije, kar se vidi pri Slovenski

obveščevalno-varnostni agenciji, saj ta lahko tako pridobiva kot tudi vrednoti podatke

ter posreduje informacije, pomembne za zagotavljanje varnostnih, političnih in

gospodarskih interesov države le, če so iz tujine (prvi odstavek 2. člena Zakona o

Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji). Globalizacija in liberalizacija

gospodarstva, agresivno delovanje multinacionalk (s predznaki držav) in ukinjanje

državnih meja so pokazatelj odsotnosti duha državnosti tako predlagateljev kot tudi

zakonodajalca. Izpostavljenost državljanov in subjektov Republike Slovenije

morebitnim grožnjam – varnostnim, političnim, ekonomskim, socialnim, gospodarskim,

kulturnim ipd. ima žal prednost pred strogim kaznovanjem tistih, ki se poslužujejo

zlorabe institutov obveščevalno-varnostnega sistema.

4. Kako ustrezno se vam zdi ravnanje z zaupnimi podatki pri upravljanju ali prodaji

državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

Ustreznost ravnanja z zaupnimi podatki pri upravljanju in prodaji državnih podjetij v

Republiki Sloveniji je neustrezna in je sistemske narave. Po moji oceni v Republiki

Sloveniji nimamo ustrezne zakonodaje in v teh postopkih odločajo osebe brez ustreznih

državnih izkušenj, svetujejo jim tujci (celo pravne osebe), ki ne morejo poznati narave

stvari, slovenske zakonodaje in praks, kaj šele javnega interesa.

Zaradi navedenega bo treba sprejeti ustrezne ukrepe na regulativni in na izvajalski

(osebni) ravni. Vsekakor bi veljalo v sistemu javne uprave in nosilcev javnih pooblastil

uvesti institut uradne skrivnosti, v predpisih o gospodarskih družbah bi bilo smiselno

bolj določno opredeliti poslovne skrivnosti (sedaj te izhajajo iz gospodarskega

subjekta, ne pa tudi iz interesa njegovega lastnika; 39. in 40. člen Zakona o

gospodarskih družbah), pooblastila Slovenske obveščevalno-varnostne agencije urediti

57

primerljivo s podobnimi agencijami v državah članicah EU, Policiji pa omogočiti

izvajanje notranjih obveščevalnih aktivnosti. Sočasno je treba na področju kazenske

zakonodaje ustrezno sankcionirati zlorabe varstva uradne in poslovne skrivnosti, zlasti

s strani uradnih in odgovornih oseb. Na področju nadzora dela Slovenske obveščevalno-

varnostne agencije in Policije je treba strokovno podpreti tudi pristojno parlamentarno

telo.

Seveda je treba zagotoviti tudi ustrezno usposabljanje državnih uradnikov (in

funkcionarjev) za varovanje uradnih in poslovnih skrivnosti.

5. Kako ocenjujete umestitev posameznika ali službe z obveščevalno-varnostnim

profilom v organizacijsko strukturo podjetja, ki upravlja in prodaja državne deleže

v podjetjih v Republiki Sloveniji?

V Republiki Sloveniji se počasi, a vztrajno povečuje umeščanje posameznikov ali službe

z obveščevalno-varnostnim profilom v organizacijsko strukturo podjetja. V

mednarodnem okolju je to že jasen standard.

Zaradi navedenega je treba na vodstvene položaje v SDH, d. d., verjetno ali pa še bolj

tudi v DUTB, d. d., po jasnih javnih izbirnih pogojih in postopkih, imenovati izkušene

osebe brez kakršnegakoli dvoma o njihovih strokovnih in delovnih kompetencah in

slovenske državljane. V SDH, d. d., in v DUTB, d. d., je lahko tujec le tehnični

sodelavec, če že takih v Sloveniji ne premoremo, o čemer pa lahko dvomimo, saj je

lahko edini kredibilni kriterij za prodajo višina kupnine.

K državnemu premoženju se sme pustiti le osebnosti (politične in gospodarske), ki

razumejo javni interes in imajo vizijo koriščenja državnega premoženja v trajno javno

korist. Te kadre je treba načeloma črpati iz industrijskega okolja, saj je le v njem

navzoča potrebna logika materialnega ustvarjanja in napredka.

Namesto odtekanja informacij je treba demokratizirati gospodarstvo, ki naj služi

družbenim potrebam in mora biti zato tudi pod družbenim nadzorom. To pa pomeni

vpeljavo odprtih knjig in drugih načel ekonomske demokracije.

58

Intervju številka 3: Uslužbenec, zaposlen v Kontroli zračnega prometa Slovenije,

d. o. o. (intervju opravljen 31. 5. 2016)

1. Kako je ocenjujete delovanje obveščevalno-varnostnih služb Republike

Slovenije na področju njenih gospodarskih interesov, posebej pri upravljanju in

prodaji državnih deležev v podjetjih?

Funkcija obveščevalno-varnostne dejavnosti v najširšem pomenu je vsekakor služiti

interesom države. V današnjem času nenehnega tehnološkega napredka in nezadržne

globalizacije pa je obveščevalna dejavnost vpeta tudi na ekonomsko oziroma

gospodarsko področje. Načeloma velja, da je funkcija obveščevalnih služb v določeni

meri odvisna tudi od političnega sistema in da le-ta diktira način delovanja

obveščevalno-varnostnih služb. Tako velja sklepati, da obveščevalno-varnostne službe

s svojim delom pomagajo pri sprejemanju odločitev političnega vodstva tako glede

gospodarskih interesov kot tudi pri upravljanju oz. prodaji državnih deležev v

podjetjih. S svojim delom zagotavljajo dotok potrebnih informacij, s katerimi

razpolagajo, hkrati pa podajajo posamezne strokovna mnenja o npr. smiselnosti

prodaje posameznih podjetij v luči zagotavljanja delovanja nacionalnovarnostnega

sistema, delovanja kritične infrastrukture ipd. Se pa verjetno ob posameznih dogodkih

lahko vprašamo, kako usklajeno s političnim vodstvom in enotno je delovanje

obveščevalno-varnostne skupnosti.

2. Kakšno obveščevalno dejavnost potrebujemo v Republiki Sloveniji v podporo

privatizaciji?

V vsakem primeru tako, ki bo znala političnemu vodstvu podati ustrezne informacije

in strokovna mnenja, kaj, kdaj, na kakšen način in ali sploh je smiselno izpeljati proces

privatizacije posameznega državnega podjetja. In takšno, ki bo znala predvideti

posledice privatizacije za širšo družbo.

3. Kako ocenjujete povezavo obveščevalne dejavnosti z nacionalno varnostjo pri

upravljanju ali prodaji državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

Po mojem mnenju je delovanje obveščevalne skupnosti in nacionalnovarnostnega

sistema na najvišji ravni, kar se tiče upravljanja posameznih podjetij oz. prodaje

državnega premoženja, usklajeno s političnim vodstvom. Dopuščam pa seveda

možnost, da znotraj posamezne službe lahko prihaja do različnih mnenj.

59

4. Kako ustrezno se vam zdi ravnanje z zaupnimi podatki pri upravljanju ali prodaji

državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

Načeloma je ustrezno. Tako kot povsod po svetu pa tudi pri nas obstajajo posamezni

primeri, v katerih je prišlo do razkritja določenih informacij kupcu ali interesentu,

posledično pa se je razkritje informacij zaradi 'javnega interesa'pojavilo še v medijih.

Moramo se zavedati, da v večini takšnih primerov prodaje državnih podjetij 'naša stran'

ni edina, ki jo zanima pridobivanje podatkov oziroma informacij.

Kot rečeno, stanje, vsaj po mojem mnenju, ni tako neustrezno, kot se morda poskuša

kdaj prikazati.

5. Kako ocenjujete umestitev posameznika ali službe z obveščevalno-varnostnim

profilom v organizacijsko strukturo podjetja, ki upravlja in prodaja državne deleže

v podjetjih v Republiki Sloveniji?

Ni nujno, da gre za posameznika ali službo, ki sta neposredno umeščana v podjetje, ki

upravlja oz. prodaja državne deleže, navsezadnje gre za organ, ki je ustanovljen s

strani države s točno določenim ciljem (upravljanja državnega premoženja) in mu

ostali državni organi lahko nudijo potrebno podporo. Predvsem je pomembno, da ta

družba, če govorimo o prodaji nekega državnega podjetja, predhodno pridobi vse

potrebne informacije, mnenja s strani obveščevalno-varnostnih služb in drugih

akterjev nacionalnovarnostnega sistema ter razume njihova stališča in jih upošteva pri

svojem odločanju. Za samo upravljane podjetij je prav tako pomemben ustrezen dotok

informacij, povezanih s portfeljem podjetij, ki jih taka družba upravlja. Posamezne

družbe iz takega portfelja lahko že same izvajajo tako imenovano ekonomsko/poslovno

obveščevalno dejavnost za svoje potrebe. Nujno je tudi poznavanje ukrepov za

zaznavanje in preprečevanje gospodarskega vohunjenja ali izdaje poslovne skrivnosti.

60

Intervju številka 4: Uslužbenec, zaposlen v Družbi za upravljanje terjatev bank, d.

d. (intervju opravljen 1. 7. 2016)

1. Kako ocenjujete delovanje obveščevalno-varnostnih služb Republike Slovenije

na področju njenih gospodarskih interesov, posebej pri upravljanju in prodaji

državnih deležev v podjetjih?

S tem nismo seznanjeni. Njenega delovanja pri svoji dejavnosti nismo zaznali.

2. Kakšno obveščevalno dejavnost potrebujemo v Republiki Sloveniji v podporo

privatizaciji?

Predpostavljamo, da državni organi potrebujejo določene informacije z vidika državne

varnosti pri ključnih dejavnostih oziroma strateških podjetjih, pri ostalih privatizacijah

pa ni potrebna.

3. Kako ocenjujete povezavo obveščevalne dejavnosti z nacionalno varnostjo pri

upravljanju ali prodaji državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

Mogoče je takšna povezava smiselna pri posameznih ključnih dejavnostih oziroma

strateških podjetjih.

4. Kako ustrezno se vam zdi ravnanje z zaupnimi podatki pri upravljanju ali prodaji

državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

Zelo slabo.

5. Kako ocenjujete umestitev posameznika ali službe z obveščevalno-varnostnim

profilom v organizacijsko strukturo podjetja, ki upravlja in prodaja državne deleže

v podjetjih v Republiki Sloveniji?

O tem nimam mnenja.

61

Intervju številka 5: Nekdanji uslužbenec Slovenske obveščevalno-varnostne

agencije (intervju opravljen 7. 11. 2016)

1. Kako ocenjujete delovanje obveščevalno-varnostnih služb Republike Slovenije

na področju njenih gospodarskih interesov, posebej pri upravljanju in prodaji

državnih deležev v podjetjih?

Po 2. členu Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji je naloga Agencije

pridobivanje, vrednotenje in posredovanje informacij iz tujine, pomembnih za

gospodarski interes države. Delovanje obveščevalno-varnostnih služb (Sove, tudi OVS)

je na obravnavanem področju opredeljeno kot nezadovoljivo in ni koordinirano.

Obstoječe kapacitete obeh služb so sicer majhne, vendar pravilno usmerjene.

2. Kakšno obveščevalno dejavnost potrebujemo v Republiki Sloveniji v podporo

privatizaciji?

Privatizacija, ki jo izvajamo, velja izključno za podjetja oziroma poslovne sisteme, ki

so v državni lasti oziroma v delni državni lasti. Glede na zakon o Sovi mora biti povsod

navzoč element tujine to je navzočnost tujega kapitala.

Vlada RS oz. SDH kot upravljavec premoženja v državni lasti oziroma delni državni lasti

bi vsekakor potrebovala podatke o smotrnosti prodaje podjetja tujemu kupcu.

Pomembna je realna ocena likvidnosti podjetja, ali gre za podjetje, ki prispeva

oziroma prinaša v proračun presežek ali gre za kroničnega 'izgubaša', ki zahteva

permanentno črpanje sredstev iz državnega proračuna. Nadalje je pomembna ocena,

ali je podjetje sposobno, po minimalni intervenciji države, uspešno poslovati ali gre za

neko nedokončano kritje izgub. Pomembna je tudi ocena, ali vodstvo podjetja ravna v

skladu z interesi lastnika, to je Vlade RS. V primerih prodaje bi bilo treba pri kupcu iz

tujine ugotavljati njegove resnične namene (ali gre za špekulativni nakup, povezan z

domačo vodstveno strukturo, ali je v ozadju sorodna dejavnost, katere interes je

uničenje konkurence - našega podjetja, ali je v ozadju umazana tehnologija, ali je v

ozadju preselitev tehnologije iz Slovenije (primer Fotone).

3. Kako ocenjujete povezavo obveščevalne dejavnosti z nacionalno varnostjo pri

upravljanju ali prodaji državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

62

Glede upravljanja in prodaje deležev države v podjetjih bi bilo smiselno aktivnosti

obveščevalnih služb prilagoditi sprejeti strategiji Vlade RS o klasifikaciji državnih

naložb na pomembne strateške in portfeljske. Spoštovati bi bilo treba pomen podjetij

za državni proračun, ekonomsko varnost ter nacionalno varnost. Kot primer lahko

navedemo sledeče:

stečaj koprskega Cimosa - namesto vstopa tujega kapitala bi rezultiral v hudo

socialno stisko ter posledično hud pritisk na državni proračun,

prodaja Telekoma je zaradi specifičnega opravljanja storitev pomembna za

nacionalno varnost,

prodaja Mercatorja prezadolženemu hrvaškemu Agrokorju vodi v ekonomsko

stisko slovenskih dobaviteljev, predvsem prehrambnih.

Glede strateških podjetij, kot sta Luka Koper, drugi tir Divača–Koper, bi bilo treba

ugotavljati ne le investicijske apetite iz tujine, temveč tudi konkurenčne aktivnosti v

lukah Reka, Trst in Monfalcone, ki v povezavi z italijansko in hrvaško politiko vplivajo

na poslovanje Luke Koper in zalednih železniških povezav.

Ravno tako bi bilo treba spremljati poskuse vplivanja iz tujine na energetske

kapacitete naše države. Obveščevalne službe bi bilo smiselno usmeriti v podporo

slovenskim podjetjem pri doseganju konkurenčnih prednosti na tujih trgih npr.:

namesto da hrvaška skupina Adris Grup s svojo skupino Croatia Osiguranje poskuša

lastniniti našo zavarovalnico Sava Re, bi lahko naša zavarovalnica vzpostavila poslovni

primat na Balkanu.

V primeru konkretne prodaje državnega deleža v posameznem podjetju bi

obveščevalne službe lahko pridobivale podatke o subjektih, ki želijo investirati v RS

(preverjali bi njihovo resnično finančno ustreznost, namen npr. preprodaja,

odpuščanje, uničenje podjetja, da bi se drugemu omogočila konkurenčna prednost).

Ugotavljati bi morali tudi posledice prevzema s strani tujca za okolje oziroma podjetja

v RS (množično odpuščanje, brezposelnost, okoljski standardi - umazana tehnologija).

Razmere na tem področju trenutno niso institucionalno urejene, sodelovanje je

odvisno od trenutnih odločevalcev. Treba bi bilo zagotoviti, ne glede na aktualno

oblast, stike med gospodarskimi strokovnjaki v Sovi in strokovnim kadrom, ki upravlja

s premoženjem države (SDH).

63

Sova bi morala spremljati ravnanje podjetij v tuji lasti na ozemlju RS. Na primer

naklepe Todorića oz. Agrokorja, naklepe ameriškega lastnika Fotone, ki je ukinil

razvojni program laserjev ter jo preselil v ZDA, naklepe ruskega lastnika SIJ itd. V

interesu RS bi moralo biti permanentno spremljanje interesov tujih lastnikov na

ozemlju RS (npr. namere francoskega lastnika podjetja Lafarge itd.).

4. Kako ustrezno se vam zdi ravnanje z zaupnimi podatki pri upravljanju ali prodaji

državnih podjetij v Republiki Sloveniji?

Pri klasifikaciji podatkov se je pri procesu prodaje državnega deleža treba držati

mednarodnih standardov in zagotavljati transparentnost (omogočiti skrben pregled

zavezujočih in nezavezujočih ponudb...). Odločevalci (Ministrstvo za gospodarstvo RS,

Ministrstvo za finance RS, Slovenski državni holding) pa sprejemajo sklepe na osnovi

podatkov, pridobljenih od obveščevalnih služb, ki so klasificirani s stopnjo zaupnosti

tajno.

5. Kako ocenjujete umestitev posameznika ali službe z obveščevalno-varnostnim

profilom v organizacijsko strukturo podjetja, ki upravlja in prodaja državne deleže

v podjetjih v Republiki Sloveniji?

Obstoječe kapacitete obveščevalnih služb v RS za osnovno izvajanje nalog na področju

gospodarstva bi bilo treba dvigniti na višji nivo (dodatno izobraževanje operativcev in

analitikov na gospodarskem področju). Nujno bi bilo zagotoviti neposredni stik z

odločevalcem v privatizaciji, v tem primeru z državnim sekretarjem za privatizacijo na

Ministrstvu za finance RS.