Embed Size (px)
Citation preview
MIH
A M
AR
CO
LA
2
014
MA
GIS
TR
SK
A N
AL
OG
A
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA MANAGEMENT
MIHA MARCOLA
KOPER, 2014
MAGISTRSKA NALOGA
Koper, 2014
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA MANAGEMENT
VPLIV RAVNI IN STRUKTURE JAVNIH
IZDATKOV NA GOSPODARSKO RAST
Miha Marcola
Magistrska naloga
Mentor: doc. dr. Tanja Kosi Antolič
III
POVZETEK
Naloga analizira stanje in trende na področju javnih financ v izbranih evropskih državah ter
empirično preverja vpliv ravni in strukture javnih izdatkov na rast realnega bruto domačega
proizvoda na prebivalca. Slovenija med letoma 2008 in 2011 beleži trend rasti relativnih
javnih izdatkov in, kot nekatere druge države, presega maastrichtske kriterije glede dovoljene
višine letnega proračunskega primanjkljaja. Neuravnoteženost javnih financ v zadnjih nekaj
letih povečuje zadolženost večine opazovanih držav in posredno vpliva na gospodarstvo v teh
državah. Več različic regresijskega modela, ocenjenega na panelnih podatkih za 28 evropskih
držav in za obdobje 1999–2011, kaže negativne učinke prekomerne ravni (celotnih) javnih
izdatkov na gospodarsko rast. V padec gospodarske aktivnosti vodi zlasti povečevanje javnih
izdatkov za zdravstvo in socialni transferi. Javno zagotavljanje varnosti in zaščite ljudi pa
nasprotno pospešuje gospodarsko rast.
Ključne besede: javni izdatki, gospodarska rast, teorije gospodarske rasti, panelni podatki,
regresijska analiza.
SUMMARY
The master's thesis analyses the state and trends in the field of public finances in selected
European countries and empirically assesses the effects of the level and structure of public
expenditure on the growth of real gross domestic product per capita. In the period 2008–2011
Slovenia records growth in relative public expenditures and, like some other countries,
exceeds the Maastricht criteria concerning the acceptable level of annual budget deficit. The
public finance imbalances in the past few years have increased public debt in most of the
observed countries and have indirectly affected the economies of these countries. Several
variants of the regression model, estimated on panel data for 28 European countries over the
period 1999–2011, show negative effects of the excessive levels of (total) public expenditure
on economic growth. Decline in economic activity is caused particularly by increased public
expenditure on health care and social transfers. Public provision of safety and protection of
the people on the other hand stimulates economic growth.
Keywords: public expenditure, economic growth, theories of economic growth, panel data,
regression analysis.
UDK: 330.35:336.5(043.2)
V
VSEBINA
1 Uvod ..................................................................................................................................... 1
1.1 Opredelitev obravnavanega problema in teoretičnih izhodišč ..................................... 1
1.1.1 Obravnavani problem ...................................................................................... 1
1.1.2 Teoretična izhodišča ........................................................................................ 2
1.2 Namen in cilji raziskave ............................................................................................... 3
1.3 Temeljna teza in hipoteze ............................................................................................. 4
1.4 Predvidene metode raziskovanja .................................................................................. 5
1.5 Predvidene predpostavke in omejitve pri obravnavanem problemu ............................ 5
2 Stanje in trendi na področju javnih financ ...................................................................... 7
2.1 Osnovni pojmi in vloga javnih financ .......................................................................... 7
2.1.1 Osnovni javnofinančni pojmi .......................................................................... 8
2.1.2 Pomen in vloga javnih financ .........................................................................11
2.2 Prihodki sektorja država............................................................................................. 12
2.2.1 Raven prihodkov sektorja država – stanje in trendi....................................... 13
2.2.2 Struktura prihodkov sektorja država – stanje in trendi .................................. 16
2.3 Izdatki sektorja država ............................................................................................... 19
2.3.1 Raven izdatkov sektorja država – stanje in trendi ......................................... 20
2.3.2 Struktura izdatkov sektorja država – stanje in trendi ..................................... 24
2.4 Proračunski saldo in dolg sektorja država .................................................................. 28
2.4.1 Proračunski saldo – stanje in trendi ............................................................... 29
2.4.2 Dolg sektorja država – stanje in trendi .......................................................... 32
3 Javne finance in gospodarska rast .................................................................................. 36
3.1 Teorija gospodarske rasti in javne finance ................................................................. 36
3.2 Empirične raziskave o vplivu javnih izdatkov na gospodarsko rast .......................... 41
3.2.1 Vpliv ravni javnih izdatkov na gospodarsko rast .......................................... 41
3.2.2 Vpliv strukture javnih izdatkov na gospodarsko rast .................................... 45
4 Analiza vpliva ravni in strukture javnih izdatkov na gospodarsko rast ..................... 50
4.1 Zapis regresijskega modela in opredelitev ključnih spremenljivk ............................. 51
4.2 Opisna statistika ......................................................................................................... 53
4.3 Ocenjevanje regresijskega modela ............................................................................. 55
4.3.1 Medsebojna povezanost pojasnjevalnih spremenljivk .................................. 56
4.3.2 Izbor primernih spremenljivk ........................................................................ 57
4.3.3 Metoda ocenjevanja ....................................................................................... 58
4.3.4 Ocene regresijskega modela in interpretacija rezultatov ............................... 59
4.3.5 Preverjanje temeljne teze in testiranje hipotez .............................................. 62
5 Sklep ................................................................................................................................... 65
Literatura ................................................................................................................................ 69
Viri ........................................................................................................................................... 72
Priloge ...................................................................................................................................... 75
VI
SLIKE
Slika 1: Delež prihodkov sektorja država v BDP v članicah EU in OECD
leta 2011......................................................................................................... 13
Slika 2: Gibanje deleža prihodkov sektorja država v BDP v EU-15, EU-27
in Sloveniji, 1995–2011 ................................................................................. 14
Slika 3: Struktura prihodkov sektorja država v članicah EU in OECD
leta 2011......................................................................................................... 17
Slika 4: Povprečna struktura prihodkov sektorja država v EU-27 v letih 1995
in 2011 ........................................................................................................... 18
Slika 5: Struktura prihodkov sektorja država v Sloveniji v letih 1995 in 2011 .......... 19
Slika 6: Delež izdatkov sektorja država v BDP v članicah EU in OECD
leta 2011......................................................................................................... 21
Slika 7: Gibanje deleža izdatkov sektorja država v BDP v EU-15, EU-27
in Sloveniji, 1995–2011 ................................................................................. 22
Slika 8: Struktura izdatkov sektorja država v članicah EU in OECD leta 2011 ......... 25
Slika 9: Povprečna struktura izdatkov sektorja država v EU-15 v letih 1995
in 2011 ........................................................................................................... 26
Slika 10: Struktura izdatkov sektorja država v Sloveniji v letih 1995 in 2011 ............. 28
Slika 11: Delež proračunskega salda v BDP v članicah EU in OECD leta 2011 ......... 30
Slika 12: Dolg sektorja država v BDP v članicah EU in OECD leta 2011 ................... 32
Slika 13: Dejavniki in vrste teorij gospodarske rasti .................................................... 37
PREGLEDNICE
Preglednica 1: Prihodki sektorja država po vrstah za Slovenijo v letih med 2008
do 2011 ........................................................................................................ 13
Preglednica 2: Sprememba deleža prihodkov sektorja država v BDP v članicah
EU in OECD, 1995–2011 ........................................................................... 16
Preglednica 3: Izdatki sektorja država po vrstah za Slovenijo v letih med 2008
do 2011 ........................................................................................................ 20
Preglednica 4: Sprememba deleža izdatkov sektorja država v BDP v članicah
EU in OECD, 1995–2011 ........................................................................... 23
Preglednica 5: Proračunski saldo in dolg sektorja država za Slovenijo v letih med
2008 do 2011 ............................................................................................... 29
Preglednica 6: Povprečni deleži proračunskega salda v BDP v članicah EU in
OECD, 1995–2011 ...................................................................................... 31
VII
Preglednica 7: Sprememba dolga sektorja država v BDP v članicah EU in
OECD, 1995–2011 ...................................................................................... 34
Preglednica 8: Vpliv skupnih javnih izdatkov na gospodarsko rast ................................... 43
Preglednica 9: Vpliv ravni agregatnih kazalnikov fiskalne politike na gospodarsko rast
v članicah EU in OECD, 1980–2005 .......................................................... 44
Preglednica 10: Opredelitev javnih izdatkov po funkcionalni klasifikaciji in
njihov vpliv na gospodarsko rast ................................................................ 47
Preglednica 11: Vpliv izbranih javnih izdatkov na gospodarsko rast v članicah EU
in OECD ...................................................................................................... 48
Preglednica 12: Opisna statistika spremenljivk, vključenih v regresijski model .................. 54
Preglednica 13: Povezanost spremenljivk ............................................................................ 56
Preglednica 14: Regresijske ocene vseh primernih spremenljivk po modelu
fiksnih učinkov............................................................................................ 60
Preglednica 15: Vpliv ravni in strukture javnih izdatkov na gospodarsko rast
v izbranih državah EU in OECD, 1999–2011 ............................................ 63
VIII
KRAJŠAVE
BDP bruto domači proizvod
EUR evro
EU Evropska unija
EU-15 petnajsterica držav članic Evropske unije (ki so bile članice že pred letom 2004)
EU-27 sedemindvajseterica držav članic Evropske unije (ki so postale članice leta 2007
ali prej)
RS Republika Slovenija
ZDA Združene države Amerike
OECD Organisation for Economic Co-operation and Development (Organizacija za
ekonomsko sodelovanje in razvoj)
G-7 Group Of Seven (Skupina sedmih industrijsko najrazvitejših držav sveta)
MDS Mednarodni denarni sklad
ESA-95 European System of Accounts (Evropski sistem računov iz leta 1995)
EDP Excessive deficit procedure (postopki v zvezi s čezmernim proračunskim
primanjkljajem)
COFOG Classification of the Funcions of Government (funkcionalna klasifikacija javnih
izdatkov)
ADS Anketa o delovni sili
FE fixed effects (fiksni učinki)
RE random effects (slučajni učinki)
GLS generalized least squares (posplošeni najmanjši kvadrati)
OLS ordinary least squares (navadni najmanjši kvadrati)
SEZNAM UPORABLJENIH SPREMENLJIVK IN STATISTIK
BDPpcgr letna stopnja rasti realnega bruto domačega proizvoda na prebivalca
totexp delež celotnih javnih izdatkov v bruto domačem proizvodu
exptypej delež j-te vrste javnih izdatkov v bruto domačem proizvodu
j (indeks) javni izdatek
contk k-ta pojasnjevala (kontrolna) spremenljivka
k (indeks) kontrolna spremenljivka
i (indeks) država
t (indeks) leto
α, β, γ, δ regresijski koeficienti
ε parameter, ki označuje slučajne vplive
izob javni izdatki za izobraževanje
r_r javni izdatki za raziskave in razvoj
inv_jav javni izdatki za investicije (javne investicije)
varn javni izdatki za varnost in zaščito ljudi
IX
zdra javni izdatki za zdravstvo
soci javni izdatki za socialne transfere oziroma zaščito
upr javni izdatki za izvajanje storitve javne uprave
gosp javni izdatki za ekonomske dejavnosti
ekol javni izdatki za varstvo okolja
urba javni izdatki za stanovanjsko dejavnost in urejanje okolja
rkr javni izdatki za rekreacijo, kulturo in religijo
pop_rast rast (celotnega) prebivalstva
akt_pop_rast rast aktivnega prebivalstva oziroma delovne sile
clo_kap človeški kapital
odp odprtost gospodarstva oziroma mednarodne trgovine
inv_zas investicije zasebnega sektorja (zasebne investicije)
saldo saldo sektorja država oziroma proračunski saldo
dolg dolg sektorja država
r korelacijski koeficient
x splošna oznaka za pojasnjevalno oziroma neodvisno spremenljivko v regresijskem
modelu (oziroma regresijski enačbi)
P točna stopnja značilnosti
H oznaka za hipotezo oziroma domnevo
1
1 UVOD
V uvodnem poglavju magistrskega dela bomo predstavili aktualno javnofinančno
problematiko ter teoretične osnove obravnavanega področja. Pojasnili bomo namen
raziskovanja javnofinančnih in makroekonomskih gibanj ter cilje, ki jih z nalogo želimo
doseči. Sledila bosta opredelitev temeljne teze in hipotez ter predstavitev metodologije
raziskovanja. Uvodno poglavje bomo sklenili s predpostavkami in omejitvami raziskovanja.
1.1 Opredelitev obravnavanega problema in teoretičnih izhodišč
Poglavje začenjamo s pregledom najaktualnejših javnofinančnih težav in dilem območja
Evropske unije (EU), z njihovimi razsežnostmi in predlaganimi rešitvami. Problematiko
navezujemo na izvajanje temeljnih vlog javnih financ, opredelitvijo pogojev za dosego
njihove kakovosti in povezanost z gospodarsko rastjo.
1.1.1 Obravnavani problem
V nalogi se lotevamo poučevanja vpliva tako ravni kakor tudi strukture javnih izdatkov na
gospodarsko rast. Podatki Eurostata (2012b) kažejo, da se je povprečni delež javne porabe v
bruto domačem proizvodu (BDP) za območje sedemindvajset držav članic EU povzpel s 46,6
odstotka BDP v letu 2002 na 50,6 odstotka BDP v letu 2010. Trend rasti deleža javnih
izdatkov v BDP je najbolj izrazit na Irskem, kjer so se javnofinančni izdatki povzpeli s 33,0
odstotka BDP v letu 2002 na 66,6 odstotka BDP v letu 2010. Nekoliko bolj umirjeno
tendenco rasti javne porabe pa smo opazili v Estoniji, Litvi, Romuniji in na Slovaškem. V
omenjenih državah javna poraba v letu 2010 ni presegla 41,0 odstotkov ustvarjenega BDP. V
strukturi javnih izdatkov v državah EU prevladujejo socialni transferi (v letu 2010 so v
povprečju dosegali 19,9 odstotka BDP), zdravstvene storitve (7,5 odstotka BDP), storitve
javne uprave (6,5 odstotka BDP) in izobraževanje (5,5 odstotka BDP) (Eurostat 2013a).
Kljub ratificiranemu Paktu stabilnosti in rasti1 iz leta 1997 posameznim državam članicam
EU (v obdobju med letoma 2009 in 2011) ni uspelo zajeziti javnofinančne porabe in
konsolidirati2 javnih financ. Kriza na finančnih trgih in splošen upad gospodarske dejavnosti
po drugi strani negativno vplivata na javnofinančne prihodke, kar vodi v resne fiskalne težave.
Zaradi vse večjih težav z javnofinančnim neravnotežjem so države članice EU marca 2012
1 Pakt stabilnosti in rasti določa, da mora biti raven proračunskega primanjkljaja v posameznih državah članicah EU pod 3 odstotki BDP, dolg sektorja države pa ne sme preseči 60 odstotkov BDP. 2 Pri konsolidaciji javnih financ gre za izvajanje ukrepov, s katerimi se ureja stanje javnih financ države. To pomeni, da nosilci fiskalne politike izberejo najboljše instrumente, ki bodo znižali ravni proračunskega primanjkljaja oziroma se približali dovoljeni ravni ter zaustavili kopičenje dolga sektorja država (Horvat 2010, 5).
2
podpisale medvladni sporazum oziroma fiskalni pakt3 o uvedbi zlatega fiskalnega pravila v
nacionalne zakonodaje držav članic EU. Ta še zaostruje javnofinančne predpise, ki
predvidevajo ustvarjanje strukturnega suficita ali zelo majhnega letnega strukturnega deficita
sektorja država4, ki ne sme preseči pol odstotka BDP (Fiskalni svet Republike Slovenije 2012,
12).5 Z izvajanjem predlagane proračunske politike, ki bo neposredno posegala na raven,
posredno pa tudi na strukturo javnih izdatkov, se bomo morali soočiti tudi člani gospodinjstev
in ostali ekonomski subjekti, posledice pa se bodo (vsaj kratkoročno) odrazile tudi v stopnji
gospodarske rasti.
1.1.2 Teoretična izhodišča
Musgrave in Musgrave (1988, 251) pišeta o treh temeljnih funkcijah javnih financ, in sicer o
alokacijski, prerazdelitveni in stabilizacijski. Prerazdelitvena funkcija je namenjena korekciji
normativno nesprejemljivih rezultatov tržne razdelitve dohodkov po načelu mejne
produktivnosti proizvodnih dejavnikov. Alokativna funkcija naj bi korigirala
mikroekonomske neuspehe trga. S stabilizacijsko funkcijo pa se korigirajo makroekonomske
pomanjkljivosti trga, predvsem visoka cikličnost gospodarskih gibanj (Aristovnik idr. 2010,
90–91). Upad gospodarske dejavnosti oziroma recesija je običajno povezana z ustvarjanjem
proračunskega primanjkljaja in rastjo dolga sektorja država.6
Gospodarska rast je ključen pokazatelj zdravega in uspešnega narodnega gospodarstva.
Najlažje jo je meriti z rastjo realnega BDP. Kot mera gospodarske rasti pa se pogostno
uporablja tudi rast realnega BDP na prebivalca (Senjur 2002, 6–7). Afonso in drugi (2005, 5)
so na osnovi pregleda teorije in rezultatov empiričnih raziskav prišli do ugotovitev, da so
javne finance kakovostne in pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, le če so izpolnjeni
naslednji pogoji:
– obstaja institucionalni okvir, ki spodbuja gospodarsko rast in zdrave javne finance;
3 Polno ime sporazuma je Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. 2. marca 2012 so jo podpisale vse države članice EU razen Češke in Velike Britanije (Evropski svet 2012). V veljavo pa je stopil s 1. januarjem 2013, saj je omenjeno pogodbo do tedaj ratificiralo zadostno število (tj. 12) držav članic območja evra (Finska, Avstrija, Ciper, Nemčija, Estonija, Španija, Francija, Grčija, Italija, Irska, Portugalska in Slovenija) (Valenčič 2013). 4 Sektor država institucionalno zajema poleg štirih javnofinančnih blagajn (državni in občinski proračuni, obvezno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje) še javne sklade (kapitalska in odškodninska družba) in javne agencije (Kondža 2011). Če so ti/te pod javnim nadzorom in manj kot 50 odstotkov svojih stroškov pokrivajo s tržnimi dejavnostmi, potem predstavljajo osnovo zajetja enot, na podlagi katerih se oblikujejo podatki o višini proračunskega primanjkljaja oziroma dolga sektorja države, izračunanega po metodologiji Evropskega sistema računov iz leta 1995 (Hren in Flajs 2011). 5 Pojasnila o teh in drugih javnofinančnih terminih (npr. primarni deficit) najdete v podpoglavju 2.1.1
Osnovni javnofinančni pojmi. 6 V magistrski nalogi bomo uporabljali podatke o primanjkljaju sektorja država (kar izmenično poimenujemo tudi proračunski primanjkljaj) in dolgu sektorja država, ki so izračunani po metodologiji Evropskega sistema računov iz leta 1995.
3
– obveznosti države so omejene na najbolj temeljne z vidika zagotavljanja javnih dobrin in
storitev;
– obstajajo spodbude za gospodarsko aktivnost zasebnega sektorja in za učinkovito rabo
javnih sredstev;
– državne in (kjer je primerno tudi) zasebne storitve se financirajo z učinkovitim in
stabilnim davčnim sistemom;
– vzdržne in stabilne javne finance podpirajo makroekonomsko stabilnost.
Raven javnih izdatkov in gospodarska rast
Wagnerjev zakon predstavlja osnovo, na kateri temeljijo študije, ki proučujejo (ekspanzivno)
rast skupnega obsega javnih izdatkov v BDP skozi čas (Stanovnik 2008, 257–258). S
preverjanjem te teze so se ukvarjali številni ekonomisti (npr. Akitoby idr. 2004, 11–16;
Kolluri, Panik in Wahab 2000, 1062; Wahab 2004, 2132). Njihovo področje raziskovanja pa
je preseglo zgolj te okvirje in se je poglabljalo tudi v iskanje povezav med javnimi financami
in gospodarskimi aktivnostmi. V nadaljevanju naloge7 tako podrobno obravnavamo
neposredne učinke (skupnih) javnih izdatkov (absolutno in relativno glede na BDP) na
gospodarsko rast.
Struktura javnih izdatkov in gospodarska rast
S proučevanjem pomena strukture oziroma učinkov posameznih kategorij javnih izdatkov na
gospodarsko rast so se ukvarjali mnogi ekonomisti (npr. Barro 1991, 430–432; Kamps 2006,
121; Poterba 1994, 40–44). Njihova raziskovalna vprašanja so se dotikala področij varnosti in
zaščite ljudi, socialne oskrbe, zdravstva, izobraževanja, raziskav in razvoja, investiranja ter
ostalih storitev javne uprave. Kot metodološka pojasnila raziskavam se je pri nekaterih
študijah (npr. Pitlik in Schratzenstaller 2011, 12) uporabljala ločnica med produktivnimi in
neproduktivnimi javnimi izdatki. Za druge (npr. Aristovnik idr. 2010, 93) je bila
pomembnejša funkcijska pripadnost (tj. alokacijska, stabilizacijska in prerazdelitvena).
Največkrat (npr. Bleaney, Gemmell in Kneller 2001, 55) pa je opredelitev javnofinančnih
kategorij izhajala iz funkcionalne klasifikacije, tj. klasifikacije javnih izdatkov glede na njihov
namen. Ugotovitve empiričnih študij obravnavanega področja povzemamo v nadaljevanju
naloge8.
1.2 Namen in cilji raziskave
Namen naloge je v prvem delu predstaviti pojem in vloge javnih financ, temeljne
javnofinančne kategorije ter stanje in glavne trende na področju javnih financ v državah EU in
7 Glejte podpoglavje 3.2.1 Vpliv ravni javnih izdatkov na gospodarsko rast. 8 Glejte podpoglavje 3.2.2 Vpliv strukture javnih izdatkov na gospodarsko rast.
4
izbranih državah Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD, angl.
Organisation for Economic Co-operation and Development). Ta del je pomemben za
razumevaje drugega dela, ki bo predstavljal pomen javnih financ z vidika teorije gospodarske
rasti in rezultate empiričnih raziskav o vplivu javnih financ na gospodarsko rast. V tretjem,
empiričnem delu, pa z regresijsko analizo preverjamo vpliv ravni in strukture javnofinančnih
izdatkov na gospodarsko rast v izbranih državah EU in OECD.
V nalogi tako želimo doseči naslednje cilje:
– predstaviti stanje in trende na področju javnih financ v državah EU in drugih izbranih
državah OECD;
– predstaviti pomen javnih financ z vidika teorije gospodarske rasti;
– povzeti rezultate empiričnih raziskav o vplivu ravni in strukture javnofinančnih izdatkov
na gospodarsko rast;
– z oceno regresijskega modela preveriti rezultate raziskav iz predhodne alineje.
1.3 Temeljna teza in hipoteze
Raven (oziroma delež v BDP) javnih izdatkov v razvitih državah vpliva na gospodarsko rast,
a je smer vpliva odvisna od vrste javni izdatkov oziroma od strukture celotnih javnih
izdatkov. To temeljno tezo bomo preverili z empiričnim testiranjem več hipotez.
V okviru izvedene kvantitativne analize vpliva ravni javnih izdatkov na gospodarsko rast
bomo testirali hipotezo 1, ki se glasi: Prekomerna raven (celotnih) javnih izdatkov negativno
vpliva na gospodarsko rast.9 Gospodarsko rast bomo merili z rastjo realnega BDP na
prebivalca. Izdatki bodo izraženi relativno, in sicer kot delež v BDP.
V zvezi z vplivom posameznih vrst javnih izdatkov, pa bomo preverili trditve, ki smo jih
oblikovali na podlagi prevladujočih ugotovitev pregledanih raziskav10:
– Hipoteza 2: Javni izdatki za izobraževanje pozitivno vplivajo na gospodarsko rast.
– Hipoteza 3: Javni izdatki za raziskave in razvoj pozitivno učinkujejo na gospodarsko rast.
– Hipoteza 4: Javni izdatki za investicije pozitivno učinkujejo na gospodarsko rast.
– Hipoteza 5: Javni izdatki za varnost in zaščito ljudi pozitivno učinkujejo na gospodarsko
rast.
– Hipoteza 6: Javni izdatki za zdravstvo pozitivno vplivajo na gospodarsko rast.
– Hipoteza 7: Javni izdatki za socialne transfere negativno vplivajo na gospodarsko rast.
– Hipoteza 8: Javni izdatki za izvajanje storitev javne uprave negativno učinkujejo na
gospodarsko rast.
9 Barrios in Schaechter (2008, 11–12) sta na podlagi pregleda ekonometričnih raziskav izbranih držav EU in OECD ugotovila, da je zgornja meja javnofinančne porabe, ki še omogoča pozitivne učinke na gospodarsko rast, v majhnih odprtih gospodarstvih na ravni 35 odstotkov BDP, v velikih odprtih gospodarstvih pa se ta meja pomakne na raven 40 odstotkov BDP. 10 Glejte podpoglavje 3.2.2 Vpliv strukture javnih izdatkov na gospodarsko rast.
5
1.4 Predvidene metode raziskovanja
Prvi del naloge, ki bo predstavljal temeljne pojme s področja javnih financ ter stanje in trende
na tem področju, bo temeljil na pregledu literature s področja javnih financ in metodoloških
pojasnil Evropske komisije v zvezi z metodologijo Evropskega sistema računov iz leta 1995
(ESA-95, angl. European System of Accounts) ter osnovni statistični analizi javnofinančnih
podatkov (tj. izračun povprečij, strukturnih deležev in stopenj rasti). Analiza podatkov bo
izvedena za države EU in izbrane države OECD na osnovi podatkov Eurostata (2012a).
V drugem delu naloge se bomo osredotočili na pregled literature, ki preučuje/pojasnjuje
povezavo in vplive med javnimi financami in gospodarsko rastjo.
V tretjem, empiričnem delu naloge bomo z regresijsko analizo ocenili vpliv ravni in strukture
javnih izdatkov na gospodarsko rast. Regresijski model, ki pojasnjuje rast realnega BDP na
prebivalca, bo poleg ravni in strukture javnofinančnih izdatkov kot pojasnjevalne
spremenljivke vključeval še druge spremenljivke, ki so se v predhodnih empiričnih raziskavah
pokazale kot pomembne za gospodarsko rast. Podatke za spremenljivke bomo pridobili iz
različnih virov, predvsem Eurostata (2012b, 2013a, 2013b), Trading Economics (2013),
UNDP (2013), UNCTAD (2013) in AMECO (European Commission 2013). Analiza bo
izvedena za izbrane članice EU in države OECD, za obdobje 1999–2011.
1.5 Predvidene predpostavke in omejitve pri obravnavanem problemu
Z osredotočenostjo na gospodarsko rast lahko zaobidemo številne druge družbene cilje, kot
sta na primer pravičnost in enakomerna porazdelitev dohodka na eni strani ter negativne
eksternalije na okolje na drugi strani, kar je ena glavnih vsebinskih omejitev naloge.
Pomembna metodološka omejitev empiričnega dela naloge je povezana z dostopnostjo
javnofinančnih podatkov potrebnih za ocenjevanje vpliva (ravni in strukture) javnih izdatkov
na gospodarsko rast. Navkljub dejstvu, da že nekaj let na ravni EU deluje posebna delovna
skupina, ki se ukvarja s kakovostjo javnih financ in v tej luči skuša pridobiti ustrezne podatke
o javnofinančnih vlaganjih in njihovih učinkih (Aristovnik idr. 2010, 93), dopuščamo
možnost manjših metodoloških odstopanj med državami in merskih napak. Metodološkim ali
merskim pomanjkljivostim so lahko izpostavljene tudi nekatere druge (tj. kontrolne)
spremenljivke, ki jih bomo uporabljali pri analizi. Obstaja možnost, da vsi podatki ne kažejo
nujno popolnoma realne ali povsem mednarodno primerljive slike na obravnavnem področju.
6
Ostale omejitve – ki se nanašajo na ocenjevanje regresijskega modela – pa so podrobneje
predstavljene v empiričnem delu naloge.11 Tukaj zgolj omenimo, da so glavne omejitve
empiričnega dela sledeče:
– nezmožnost vključitve vseh relevantnih vplivov na gospodarsko rast v regresijski model,
kar je vezano na že omenjeno težavo z dostopnostjo podatkov;
– osredotočenje na linearne povezave med spremenljivkami in uporaba osnovne regresijske
analize panelnih podatkov;
– preverjanje enosmernega vpliva javnih izdatkov na gospodarsko rast, čeprav obstaja
možnost, da je smer povezanosti (tudi) v obratni smeri.
Zadnja od navedenih omejitev je vezana na predpostavko o eksogenosti (posameznih vrst)
javnih izdatkov oziroma o njihovi neodvisnosti od stopnje rasti realnega BDP (na prebivalca).
Ta predpostavka je torej ena pomembnejših omejitev empirične analize.
11 Glejte podpoglavje 4.3.2 Izbor primernih spremenljivk in uvodna odstavka podpoglavja 4.3.4 Ocene
regresijskega modela in interpretacija rezultatov.
7
2 STANJE IN TRENDI NA PODROČJU JAVNIH FINANC
V uvodu tega poglavja bomo spoznali osnovne javnofinančne pojme, njihovo vlogo in pomen
ter se seznanili z metodologijo ESA-95. Teoretično spoznavanje obravnavanega področja
bomo sklenili s predstavitvijo členitve ključnih javnofinančnih kategorij. To bo predstavljalo
osnovo za analizo javnofinančnega stanja in trendov za izbrane države članice EU in OECD,
ki sledi v nadaljevanju poglavja. Pri tem nas bosta zanimali tako raven, kakor tudi struktura
analizirane javnofinančne kategorije.12
2.1 Osnovni pojmi in vloga javnih financ
Javne finance lahko opredelimo kot enega izmed (pomembnejših) instrumentov izvajanja
ekonomske (natančneje fiskalne) politike. Pri razumevanju vloge in pomena javnih financ v
širšem smislu je treba tradicionalno ekonomsko teorijo (ki vlogo javnih financ deli na
stabilizacijsko, alokativno in prerazdelitveno) dopolniti s sodobnimi koncepti njenega
izvajanja, ki upoštevajo, da so odločitve ekonomske politike rezultat vplivov številnih
interesnih skupin in drugih pomembnejših družbenih akterjev (Šušteršič in Pinterič 2009, 49).
Nekateri ekonomisti (Stanovnik 2008, 1) razumejo vlogo javnih financ ožje, in sicer kot
instrument za financiranje in delovanje javnega sektorja, pri čemer je poudarek na
proučevanju le ene plati javnega sektorja – tj. prihodkovne strani državnega proračuna
oziroma njegovega financiranja. Pri tem pa razumejo, da je nemogoče povsem ločeno
obravnavati prihodkovno in odhodkovno stran javnih financ. Z besedo javni sektor, ki je
največje »podjetje« v državi (Kranjec 2003, 19), tako lahko pojmujemo državo in njene
institucije, katerih delovanje ima vpliv na naša življenja od rojstva do smrti (prilagojeno po
Stiglitz 2000, 45):
– rodimo se v javnih bolnišnicah, ki se financirajo z javnimi sredstvi, naše rojstvo se prijavi
javni instituciji, brez rojstnega lista pa ne moremo biti državljani nobene države;
– ko obiskujemo vrtec, osnovno šolo, srednje šole in (javne) univerze, so to praviloma
javne institucije, ki se financirajo iz davkoplačevalskega denarja;
– zaposleni smo lahko v javni upravi, javnih podjetjih ali privatnih podjetjih, ki prejemajo
sredstva iz državnega proračuna;
– vsakodnevno plačujemo davke pri nakupih, pa tudi davke in prispevke na zaslužek in na
premoženje, ki ga imamo;
– če smo brezposelni ali bolni, nam javni zavodi in zavarovalnice na osnovi vplačanih
prispevkov zagotavljajo sredstva za preživetje, po upokojitvi nam pokojnino izplačuje
javna institucija;
12 Ko govorimo o ravni javnofinančnih kategorij, nas zanimajo njihovi deleži v BDP. Struktura
javnofinančnih kategorij pa nam kaže deleže izbranih javnofinančnih kategorij v celotnih javnofinančnih prihodkih ali odhodkih.
8
– potujemo po cestah, ki jih je (posredno) zgradila država, in po železniških tirih, ki so jih
financirali davkoplačevalci;
– država ponekod tudi sama, v svojih podjetjih, proizvaja – pogosto ne preveč uspešno –
blago, ki naj bi ga kupovali;
– številne državne agencije predpisujejo pravila obnašanja državljanov in delovanje
zasebnih podjetij (npr. kdaj se lahko zbiramo na javnih mestih, kje se lahko kopamo,
kakšen hrup lahko povzročamo);
– država naj bi nam zagotavljala pravno varnost in varnost pred notranjim in zunanjim
nasiljem.
2.1.1 Osnovni javnofinančni pojmi
Javnofinančni tokovi se delijo na javnofinančne prihodke in odhodke, njuno medsebojno
razliko pa predstavlja javnofinančni saldo (primanjkljaj oziroma deficit ali presežek oziroma
suficit). Če je saldo negativen in se akumulira iz leta v leto, potem se ustvarja in povečuje
javnofinančni dolg (Šušteršič in Pinterič 2009, 50). Pojmovanje omenjenih javnofinančnih
kategorij pa se lahko razlikuje glede na uporabo metodologije. V naši magistrski nalogi se
bomo (kot že navedeno) osredotočili na podatke po metodologiji ESA-95, ki jo je treba
upoštevati pri določanju višine proračunskega primanjkljaja in dolga sektorja države pri
poročanju Evropski komisiji.13 Omenjena, ne pa tudi posebej obravnavana, bo tudi
metodologija Mednarodnega denarnega sklada (MDS). To za izkazovanje javnofinančnih
tokov uporablja, vzporedno z metodologijo ESA-95, tudi Ministrstvo za finance Republike
Slovenije.
Med javnofinančne prihodke se uvrščajo davki, prispevki in druge obvezne dajatve, katerih
plačevanje in obračunavanje nadzirajo državni organi (npr. davčni urad ali carinski urad).
Denarna sredstva iz tega naslova so prihodek prejemnikov sredstev, ki jih v Republiki
Sloveniji (RS) predstavljajo: proračun RS, proračuni občin, krajevne skupnosti, Zavod za
pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, Zavod za zdravstveno zavarovanje RS,
Stanovanjski sklad RS, javni sklad in Slovenska odškodninska družba (Uprava Republike
Slovenije za javna plačila 2012). Po metodologiji ESA-95 med t. i. prihodke sektorja država14
uvrščamo: prihodke od prodaje proizvodov in storitev na trgu, davke na proizvodnjo in uvoz,
13 Po metodologiji ESA-95 finančni računi torej prikazujejo stanja in tokove, ki jih imajo posamezni institucionalni sektorji v posameznih finančnih instrumentih kot terjatve in kot obveznosti. Finančni račun torej prikazuje, kako se razporedi presežek oziroma pokriva primanjkljaj s transakcijami finančnih sredstev (terjatev) in obveznosti (Banka Slovenije 2011). Za poenostavitev postopka določanja višine proračunskega primanjkljaja oziroma dolga sektorja država je Banka Slovenije (2011) oblikovala osnovna načela metodologije ESA-95. V okviru teh je izpostavila da: (1) se sredstva in obveznosti vrednotijo po tekoči tržni vrednosti; (2) predstavljajo razliko med finančnimi sredstvi in obveznostmi, t. i. neto finančna sredstva; (3) predstavlja razliko med celotnimi sredstvi (finančnimi in nefinančnimi) in obveznostmi, t. i. neto vrednost; (4) predstavljata neto vrednost in kapital, t. i. lastne sklade. 14 Analiza teh sledi v podpoglavju 2.2 Prihodki sektorja država.
9
prihodke od lastnine, tekoče davke na dohodke, premoženje itn., socialne prispevke, druge
tekoče transferje, davke na kapital in kapitalske transferje. Ti so (v tekočih cenah) v skupni
vrednosti leta 2011 na območju Slovenije znašali 16 milijard evrov (EUR) (Flajs 2012).
Šušteršič in Pinterič (2009, 50) pa poudarjata, da spreminjanje prihodkov ne učinkuje samo na
prilive denarja v proračun, ampak tudi na doseganje želenih sprememb v obnašanju
ekonomskih subjektov, ki bi bile v skladu s cilji ekonomske politike. Davki namreč vplivajo
na razpoložljivi dohodek zasebnega sektorja, kar ima učinek na agregatno povpraševanje in v
končni fazi vpliva na raven BDP, zaposlenosti in cen. Teoretični učinki znižanja davčnih
stopenj so (v izolaciji od ostalih ukrepov) glede na smer delovanja podobni kot učinki
(avtonomnega) povečanja državnih izdatkov. Znižanje davčnih stopenj namreč poveča
razpoložljivi dohodek zasebnih ekonomskih subjektov (podjetij in gospodinjstev), kar
povzroči povečanje zasebne potrošnje, povečanje agregatnega povpraševanja in končno
povečanje BDP in zaposlenosti (Žižmond idr. 2005, 261).
Javnofinančni odhodki predstavljajo vse izdatke sektorja države, ne glede na njihov namen
(Šušteršič in Pinterič 2009, 50). Skladno z metodologijo ESA-95 se med t. i. izdatke sektorja
država15
uvrščajo: izdatki za vmesno potrošnjo, sredstva za zaposlene, drugi davki na
proizvodnjo, subvencije, odhodki od lastnine, tekoči davki na dohodke, premoženje itn.,
socialna nadomestila v denarju in naravi, drugi tekoči transferji, kapitalski transferji, bruto
investicije in nabave minus prodaje neproizvedenih nefinančnih sredstev. Izdatki sektorja
država (v tekočih cenah) so leta 2011 v Sloveniji znašali 18,3 milijarde EUR (Flajs 2012). Z
mikroekonomskega vidika so javni izdatki vir zagotavljanja tistih dobrin in storitev, ki jih trg
ne more v celoti ponuditi. Javni izdatki naj bi tako (do določene stopnje) pospeševali
gospodarske aktivnosti in v tej luči zasledovali cilje makroekonomske stabilnosti in rasti,
katerih učinki se kažejo v rasti BDP in stopnji zaposlenosti.
Javnofinančni saldo je najpomembnejši kazalnik fiskalnega položaja države. Zapišemo ga z
naslednjo matematično enačbo (Stanovnik 2008, 261):
NPNSJFOJFPsaldočniJavnofinan --=_ , (1)
kjer veljajo naslednje oznake: JFP – javnofinančni prihodki; JFO – javnofinančni odhodki;
NPNS – neto pridobitve nefinančnih sredstev.
Če je javnofinančni saldo negativen, govorimo o fiskalnem deficitu oziroma neto izposojanju.
Če pa je javnofinančni saldo pozitiven, potem govorimo o fiskalnem suficitu oziroma neto
posojanju (Stanovnik 2008, 261).
Fiskalni deficit se lahko pokriva bodisi iz presežnega domačega varčevanja zasebnega
sektorja (tj. z zadolževanjem doma) ali z neto zadolževanjem v tujini. Zadolževanje doma, ki
vključuje zadolževanje pri gospodinjstvih in pri finančnih ter nefinančnih podjetjih, se 15 Analiza teh sledi v podpoglavju 2.3 Izdatki sektorja država.
10
največkrat izvaja z izdajo državnih obveznic. Zadolževanje v tujini, ki predstavlja tuja
posojila javnemu sektorju, pa se izvaja v obliki izdaje državnih obveznic ali kreditov
(Stanovnik 2008, 260–264).
Fiskalni deficit je med drugim odvisen od stanja, v katerem se nahaja nacionalno
gospodarstvo16. Če nas zanima le del fiskalnega deficita, ki je neodvisen od nihanj agregatne
ekonomske aktivnosti, pa je treba izračunati strukturni deficit. Ta predstavlja ciklično
prilagojeni negativni saldo javnih financ, ki ne upošteva t. i. enkratnih transakcij (v skladu z
metodologijo ESA-95). Ciklično prilagojeni saldo javnih financ nam pokaže, kakšen
javnofinančni rezultat bi dosegli samo zaradi učinkovanja ukrepov fiskalne politike, to je brez
vpliva konjunkturnih dejavnikov (UMAR 2012a, 19). Z izrazom primarni deficit pa nosilci
ekonomske politike opredeljujejo (konvencionalni) deficit, zmanjšan za plačila obresti za
javni dolg.17 Na drugi strani pa pod pojmom operativni deficit razumemo fiskalni deficit,
zmanjšan za inflacijsko komponento plačila obresti za javni dolg (Stanovnik 2008, 267).
Po metodologiji ESA-95 fiskalni deficit imenujemo primanjkljaj sektorja država. Če pa je
javnofinančni saldo pozitiven, po ESA-95 govorimo o presežku sektorja država. Primanjkljaj
sektorja država je eden od maastrichtskih konvergenčnih kriterijev, po katerem delež
primanjkljaja sektorja država v BDP ne sme preseči vrednosti 3 odstotkov (Kondža 2011).
Tem kriterijem se je morala Slovenija prilagoditi še pred vstopom v EU. S polnopravnim
članstvom pa je Slovenija dobila tudi nove zadolžitve. Ena teh se nanaša na Poročilo o
primanjkljaju in dolgu sektorja država, v okviru t. i. poročanja v zvezi s čezmernim
primanjkljajem18, ki ga mora dvakrat letno posredovati Evropski komisiji (Kondža 2011).
S tem ko se akumulira primanjkljaj sektorja država, nastaja dolg sektorja država. Ta zajema
dolg institucionalnega sektorja država na določen dan (konec leta, tj. 31. 12.), izražen v
nominalni vrednosti in konsolidiran med in znotraj treh podsektorjev države: centralna raven
države, lokalna raven države in skladi socialnega zavarovanja (Caprirolo 2011). Dolg sektorja
država predstavlja enega od dveh maastrichtskih konvergenčnih kriterijev, po katerem le-ta ne
sme preseči 60 odstotkov BDP (Kavalar 2005, 11–12).
Pogosto se uporablja tudi termin javni dolg, a v zvezi s tem pojmom obstajajo nejasnosti.
Terminološka zmeda je posledica dejstva, da pojem javni dolg ne definirata noben statistični
sistem oziroma relevantna metodologija (npr. ESA-95 ali MDS) (Kavalar 2005, 9).
16 V času recesije se zmanjša prihodkovna stran državnega proračuna zaradi manjših dohodkov ekonomskih subjektov, ki državi odvajajo nižje davke in prispevke. V tem obdobju je država prisiljena povečati javnofinančne izdatke za transfere prebivalstvu. V času ekspanzije je stanje ravno nasprotno: večji dohodki gospodarskim subjektom omogočajo plačevanje kumulativno večjih davčnih obveznosti in s tem večje prilive v državni proračun (Stanovnik 2008, 267). 17 Če plačila obresti za javni dolg po velikosti presegajo (konvencionalni) deficit, pomeni, da nosilci fiskalne politike ustvarjajo primarni suficit, kar kaže na to, da imajo sposobnost z javnofinančnimi prihodki odplačati del obresti za javni dolg (Stanovnik 2008, 267). 18 Angl. excessive deficit procedure (EDP).
11
Stanovnik (2008, 272) pojasnjuje, da javni dolg predstavlja obveznosti javnega sektorja
(države in javnih podjetij). Treba pa je razumeti, da jamstva (tj. obveznosti zasebnega
sektorja, za katere jamči država) ne sodijo v javni dolg, ampak gre le za potencialni del
oziroma povečanje (javnega) dolga. Ko govorimo o javnem dolgu, imamo vedno v mislih
bruto javni dolg, medtem ko je neto javni dolg enak bruto javnemu dolgu, zmanjšanemu za
terjatve, ki jih ima javni sektor do zasebnega sektorja (Stanovnik 2008, 272).
Stanovnik (2008, 273–274) navaja različne delitve javnega dolga, in sicer:
1. delitev glede na upnika;
– notranji dolg, kjer je upnik domača pravna ali fizična oseba;
– zunanji dolg, kjer je upnik tuja pravna ali fizična oseba;
2. delitev po vrstah instrumentov;
– obveznice;
– krediti;
– garancije oziroma jamstva;
3. delitev po valutni sestavi dolga.
Upoštevaje sprejeta določila Pakta o stabilnosti in rasti Stanovnik (2008, 273–274) ugotavlja,
da so državam članicam EU postavljene takšne fiskalne omejitve, da postajata proračunski
primanjkljaj in dolg sektorja države vse bolj eksogeni količini, ne pa več endogeni, kot je bilo
to v preteklosti. To pa pomeni, da postajata proračunski primanjkljaj in dolg sektorja država
cilja, katerima morajo nosilci ekonomske (fiskalne) politike prilagoditi strategijo, ki bo
uresničevala ciljano velikost salda in dolga sektorja država.
2.1.2 Pomen in vloga javnih financ
Z zgoraj opredeljenimi instrumenti izvajanja ekonomske politike njeni nosilci (vlada,
centralna banka, sindikati itn.) dosegajo družbeno-ekonomske cilje. V skladu z delitvijo
teorije ekonomske politike na normativno in pozitivno, obstajata dve vrsti ciljev, ki jih nosilci
ekonomske politike želijo doseči. Po normativnem pristopu želijo nosilci ekonomske politike
doseči splošno sprejete družbene cilje, kot so gospodarska blaginja, pravična porazdelitev
dohodka, visoka gospodarska rast in nizka stopnja brezposelnosti.19 Na drugi strani pa je
temeljno sporočilo pozitivnega pristopa v tem, da ekonomska politika, zlasti pa njeni nosilci,
ne maksimirajo (prej navedenih imaginarnih) družbenih ciljev, temveč lastne (Šušteršič in
Pinterič 2009, 50–53).
19 Pri tem se normativni pristop ne ukvarja z vprašanjem, na kakšen način se določijo družbeni cilji, ki jim vlada in ostali nosilci ekonomske politike sledijo, temveč enostavno predpostavi, da nam izvedena ekonomska analiza (ki se nanaša na iskanje posameznikovih preferenc) posreduje informacije, s katerimi se lahko ob uporabi instrumentov izvajanja ekonomske politike dosežejo tista stanja, pri katerih so maksimirane družbene preference (Šušteršič in Pinterič 2009, 50–53).
12
V povezavi z doseganjem želenih družbeno-ekonomskih ciljev (opredeljenih zlasti po
normativnem pristopu) opravljajo javne finance tri osnovne funkcije, in sicer (Stanovnik
2008, 1–2):
– alokacijo proizvodnih dejavnikov in finančnih virov, pri čemer ne gre le za usmerjanje
virov v proizvodnjo javnih in zasebnih dobrin, temveč tudi nadaljnje razporejanje znotraj
skupine javnih dobrin;
– prerazdelitev dohodka, s čimer javne finance praviloma popravljajo tržne izide, in to tako
da se pogosto prerazporeja dohodek od premožnejših k manj premožnim;
– stabilizacijo gospodarstva, ki jo država izvaja s primernimi instrumenti fiskalne in
(ponekod tudi) monetarne politike ter pri tem zasleduje makroekonomske cilje, kot so
nizka stopnja brezposelnosti, nizka stopnja inflacije, stabilna gospodarska rast.
Obstaja pa tudi četrta funkcija javnih financ, ki dejansko ni samostojna, temveč bi jo lahko
uvrstili v alokacijsko funkcijo. Gre za regulatorno funkcijo, s katero država ureja delovanje
inštitucij in zagotavlja pravni red, kar je potrebno za nemoteno delovanje zasebnega sektorja.
Je pa res, da regulatorna funkcija praviloma ni deležna posebne pozornosti javnih financ, kar
pa ne pomeni, da ni pomembna (Stanovnik 2008, 2).
2.2 Prihodki sektorja država
Spodnja preglednica prikazuje prihodke sektorja država po metodologij ESA-95. Iz
preglednice 1 je tako razvidno, da so prihodki sektorja država (v tekočih cenah) v Sloveniji
leta 2008 znašali 15,8 milijarde EUR. Tri leta pozneje pa se je – kljub upadu gospodarske
dejavnosti – vrednost teh povečala na 16 milijard EUR.
Po strukturi prihodkov sektorja država so v Sloveniji (v letih 2008 do 2011) najbolj izstopali
davki na proizvodnjo in uvoz (ki so se gibali med 31,8 in 33,0 odstotka) ter socialni prispevki
(ki so se gibali med 33,7 in 35,2 odstotka). Na drugi strani pa so pobrani davki na kapital
predstavljali najmanjši delež v strukturi prihodkov sektorja država in niso presegli 0,1
odstotka v analiziranem obdobju.
Izračunali smo, da so se prihodki sektorja država, izraženi kot delež v BDP, v Sloveniji med
letoma 2008 in 2011 gibali med 42,2 in 44,5 odstotka.
13
Preglednica 1: Prihodki sektorja država po vrstah za Slovenijo v letih med 2008 do 2011
Prihodki sektorja država v tekočih cenah
(v milijon EUR)
Leto
2008 2009 2010 2011
Prihodki od prodaje proizvodov in
storitev na trgu
996,0 999,0 1.046,0 1.157,0
Davki na proizvodnjo in uvoz 5.225,0 5.002,0 5.098,0 5.095,0
Prihodki od lastnine 331,0 194,0 299,0 294,0
Tekoči davki na dohodke, premoženje
itn.
3.320,0 2.931,0 2.908,0 2.848,0
Socialni prispevki 5.326,0 5.388,0 5.495,0 5.537,0
Drugi tekoči transferji 515,0 678,0 880,0 1.035,0
Davki na kapital 11,0 11,0 14,0 12,0
Kapitalski transferji 85,0 127,0 108,0 65,0
Skupaj 15.809,0 15.328,0 15.848,0 16.042,0
Vir: Flajs 2012.
2.2.1 Raven prihodkov sektorja država – stanje in trendi
Spodnja slika prikazuje raven prihodkov sektorja država (izraženih v deležih BDP) v članicah
EU in OECD v letu 2011.
Slika 1: Delež prihodkov sektorja država v BDP v članicah EU in OECD leta 2011*
* Deleži za EU-27 in EU-15 so izračunani kot tehtano povprečje, pri čemer so kot uteži uporabljeni BDP-ji držav.
Vir: Eurostat 2012b.
14
Slika 1 kaže, da se je delež prihodkov sektorja država leta 2011 gibal med 31,9 odstotki BDP
(v Litvi) in 58,2 odstotki BDP (na Norveškem). Med državami, ki so izstopale po najvišjem
tovrstnem deležu, so bile poleg Norveške še Danska, Madžarska, Švedska, Francija in Finska,
kjer so prihodki sektorja država presegali 50,0 odstotkov BDP. Na drugi strani so najnižjo
raven prihodkov sektorja država v BDP v letu 2011 poleg Litve beležile še Bolgarija,
Romunija in Slovaška, kjer prihodki sektorja država niso presegli 34 odstotkov BDP. Delež
prihodkov sektorja država v BDP je na območju sedemindvajseterice držav članic EU (EU-
27)20 leta 2011 znašal 44,7 odstotka BDP, medtem ko je bil na območju petnajsterice držav
članic EU (EU-15)21 nekoliko višji (nekoliko nad 45 odstotkov BDP). Precej blizu (tehtanega)
povprečja EU-27 se je gibal tudi delež prihodkov sektorja država v Sloveniji, ki je leta 2011
dosegel 44,3 odstotka BDP. Popolni pregled podatkov o deležu prihodkov sektorja država v
BDP za posamezno članico EU in izbrane članice OECD za obdobje med letoma 1991 in
2011 lahko najdete v Prilogi 1.
Slika 2 prikazuje gibanje (povprečnega) deleža prihodkov sektorja država v BDP v starih
članicah EU (EU-15), v EU-27 in v Sloveniji od leta 1995 do leta 2011.
Slika 2: Gibanje deleža prihodkov sektorja država v BDP v EU-15, EU-27 in Sloveniji,
1995–2011
Vir: Eurostat 2012b.
20 EU-27 predstavljajo naslednje države: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska, Velika Britanija, Bolgarija, Romunija, Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovenija in Slovaška (EU 2012). 21 EU-15 predstavljajo naslednje države: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska in Velika Britanija (EU 2012).
15
Iz slike 2 je razvidno, da je bil povprečen delež prihodkov sektorja država v BDP v EU-15 ves
čas opazovanega obdobja (1995–2011) za nekaj desetink odstotne točke višji kot v EU-27.
Sicer pa se je delež v obeh skupinah držav gibal usklajeno. Do leta 1999 je delež prihodkov
sektorja država v BDP naraščal, temu je sledilo strmo padanje do leta 2002. Obdobje po letu
2004 pomeni začetek ponovne gospodarske rasti22, katere fiskalne posledice so vidne v rasti
deleža prihodkov sektorja država v BDP. Po začetku nastopa gospodarske krize (od leta 2008
dalje) pa krivulji dobita obliko črke U, kar pomeni, da se delež prihodkov sektorja država v
BDP najprej zniža (kar utemeljujemo z nižjimi vplačili davčnih obveznosti), potem pa sledi
ponovna, a lahko tudi samo začasna, rast deleža prihodkov sektorja država v BDP (ko države
tudi na račun ekspanzivne fiskalne politike23 iščejo izhode iz gospodarske krize, nekatere pa v
depresiji izkazujejo nizko raven BDP, kar povečuje deleže prihodkov v BDP tudi brez
povečevanja nominalnih vrednosti prihodkov).
Delež prihodkov sektorja država v BDP v Sloveniji ni dosegel povprečja EU-15 niti v enem
letu analiziranega obdobja (1995–2011). Še najbližje je bil leta 2010, ko je realizirani delež
prihodkov sektorja držav prvič presegal povprečje EU-27.
Krivulja gibanja deleža prihodkov sektorja država v Sloveniji (v obdobju 1995–2010)
izkazuje podobo črke W. To utemeljujemo tako s padanjem (v obdobju 1995–1997 in 2005–
2007), kakor tudi z rastjo (v obdobju 1998–2002 in 2008–2009) deleža prihodkov sektorja
država v BDP, kar je odraz cikličnih gibanj na makroekonomskih trgih. Zabeležen delež v
Sloveniji se je – kakor kaže slika 2 – skoraj celotno obdobje gibal neusklajeno v primerjavi z
območjem EU-15 oziroma EU-27.
Podatki v preglednici 2 kažejo na naslednje trende deleža prihodkov sektorja država v BDP
med letoma 1995 in 2007:
– krčenje v višini 0,2 odstotne točke na območju držav EU-27;
– stagniranje na območju držav EU-15;
– znižanje za 1,6 odstotne točke v Sloveniji;
– znatna zvišanja na Cipru (za 12,3 odstotne točke), na Islandiji (za 7,9 odstotne točke) in
na Portugalskem (za 4,6 odstotne točke);
– znatna znižanja na Slovaškem (za 12,8 odstotne točke), v Estoniji (za 6,0 odstotne točke)
in na Švedskem (za 3,1 odstotne točke).
22 Pod pojmom gospodarska rast ali ekspanzija razumemo tisti del poslovnega cikla, v okviru katerega se poveča raven BDP, zaposlenost in dohodki prebivalstva (Samuelson in Nordhaus 2002, 433–434). 23 S pojmom ekspanzivna fiskalna politika razumemo povečanje javnih izdatkov, kar (v največji meri) učinkuje na dvig (krivulje) agregatnega povpraševanja (zaradi neposrednega učinka državne potrošnje in posrednega učinka potrošnje ekonomskih subjektov) in s tem kratkoročnega povišanja vrednosti BDP. Sicer pa takšnim fiskalnim ukrepom običajno sledi dvig davčnih bremen, s katerimi se pokriva pretirana javna poraba preteklega obdobja (Žižmond idr. 2005, 257).
16
Preglednica 2: Sprememba deleža prihodkov sektorja država v BDP v članicah EU in
OECD, 1995–2011
Država Obdobje
1995–2007
(odstotne
točke)
Obdobje
2008–2011
(odstotne
točke)
Država Obdobje
1995–2007
(odstotne
točke
Obdobje
2008–2011
(odstotne
točke)
EU-27 –0,2 0,0 Luksemburg –2,2 –0,7
EU-15 0,0 0,0 Madžarska –1,5 8,4
Belgija 0,5 0,7 Malta 4,3 0,4
Bolgarija 2,8 –6,5 Nizozemska –1,8 –1,3
Češka 0,1 0,9 Avstrija –2,8 –0,3
Danska –0,8 1,2 Poljska –3,0 –1,0
Nemčija –1,7 0,5 Portugalska 4,6 3,9
Estonija –6,0 2,7 Romunija 3,2 –1,3
Irska –1,9 –0,8 Slovenija –1,6 1,9
Grčija 4,0 1,6 Slovaška –12,8 0,4
Španija 3,9 –1,3 Finska –2,7 0,3
Francija 1,0 0,9 Švedska –3,1 –2,6
Italija 1,2 0,2 Velika Britanija 3,4 –1,9
Ciper 12,3 –3,3 Islandija 7,9 –2,2
Latvija –1,3 0,1 Norveška 3,4 –0,4
Litva 0,7 –2,1 Švica 0,1 0,3
Vir: Eurostat 2012b.
Konec leta 2008 območje EU ohromi gospodarska kriza. Ker ta povzroči krčenje ravni BDP,
zaposlenosti in dohodka prebivalstva, se posledično spremenijo tudi javnofinančne razmere
(Samuelson in Nordhaus 2002, 433–434). V tem kontekstu se znižajo vplačila davčnih
obveznosti, kar povzroči krčenje prihodkov sektorja država.
Podatki iz preglednice 2 kažejo, da se je po letu 2008 najbolj skrčil delež prihodkov sektorja
država v BDP v Bolgariji (za 6,5 odstotne točke), na Cipru (za 3,3 odstotne točke) in na
Islandiji (za 2,2 odstotni točki). Nekaterim državam pa je – v času trajanja gospodarske krize
– uspelo tudi povečati deleže prihodkov sektorja država v BDP, kar pa lahko izhaja tudi ali
predvsem iz padca ravni BDP. Med temi državami so se znašle Estonija (za 2,7 odstotne
točke), Portugalska (za 3,9 odstotne točke) in Madžarska (za 8,4 odstotne točke). Tovrstni
delež se (v obdobju 2008–2011) na območje EU-15 oziroma EU-27 ni spremenil. Nosilci
slovenske fiskalne politike pa so po drugi strani med letoma 2008 in 2011 uspeli povečati
delež prihodkov sektorja država za 1,9 odstotne točke.
2.2.2 Struktura prihodkov sektorja država – stanje in trendi
Spodnja slika prikazuje deleže posameznih vrst prihodkov sektorja država (po metodologiji
ESA-95) v celotnih prihodkih sektorja država.
17
Slika 3: Struktura prihodkov sektorja država v članicah EU in OECD leta 2011
Vir: Eurostat 2012b.
Iz slike 3 je razvidno, da so na območju EU-27 leta 2011 v strukturi prihodkov sektorja
država izstopali: socialni prispevki (31,1 odstotka), davki na proizvodnjo in uvoz (29,4
odstotka) ter tekoči davki na dohodke, premoženje itn. (28,2 odstotka). Preostale deleže
prihodkov sektorja država (11,9 odstotka) pa tvorijo: prihodki od prodaje proizvodov in
storitev na trgu (5,8 odstotka), prihodki od lastnine (2,3 odstotka), drugi tekoči transferji (1,8
odstotka), kapitalski transferji (1,4 odstotka) in davki na kapital (0,6 odstotka).
Med prihodki sektorja država v večini članic EU-27 leta 2011 torej prevladujejo socialni
prispevki. Najvišje deleže socialnih prispevkov v prihodkih sektorja država tako beležijo
Češka (38,8 odstotka), Francija (37,0 odstotka) in Španija (36,9 odstotka). Tudi v Sloveniji
delež socialnih prispevkov v prihodkih sektorja država (34,5 odstotka) presega povprečje EU-
27. Izjemi z nizkimi deleži socialnih prispevkov v prihodkih sektorja država sta Danska (z
3,5-odstotnim deležem) in Islandija (z 9,8-odstotnim deležem).
Davki na proizvodnjo in uvoz so leta 2011 v EU-27 predstavljali drugi najpomembnejši vir
polnjenja proračunov sektorja država. V Švici (19,2 odstotka) in na Norveškem (20,1
odstotka) ta delež ne dosega povprečja EU. Povprečje EU-27 pa je bilo preseženo v Litvi
(36,3 odstotka), na Cipru (36,5 odstotka) in v Bolgariji (43,2 odstotka). V Sloveniji so leta
2011 davki na proizvodnjo in uvoz predstavljali 31,8 odstotka celotnih prihodkov sektorja
država, kar je za 2,4 odstotne točke več od povprečja EU-27.
18
Tekoči davki na dohodke, premoženje itn. so v EU-27 leta 2011 dosegali 30 odstotkov
celotnih prihodkov sektorja država. Gre torej za tretjo najpomembnejšo kategorijo
proračunskih prihodkov v EU-27. Od povprečnega deleža v EU-27 so precej navzdol
odstopali deleži na Madžarskem (11,9 odstotka), v Litvi (13,8 odstotka) in v Bolgariji (14,6
odstotka). Od povprečja EU-27 je za dobrih 10 odstotnih točk navzdol odstopal tudi delež
tovrstnih prihodkov v Sloveniji. Deleži tekočih davkov na dohodke, premoženje itn. na
Islandiji (41,7 odstotka), v Švici (43,5 odstotka) in na Danskem (53,3 odstotka) pa so precej
presegali povprečni delež EU-27.
Ostalih prihodkov sektorja država, katerih deleži v celotni strukturi so nizki in (v povprečju)
zavzemajo vrednosti med 0,5 in 6 odstotki, na tem mestu ne obravnavamo podrobno.
Slika 4 kaže primerjavo med povprečno strukturo prihodkov sektorja država skozi čas v EU-
27, natančneje njihovo strukturo v letih 1995 in 2011.
Slika 4: Povprečna struktura prihodkov sektorja država v EU-27 v letih 1995 in 2011
Vir: Eurostat 2012b.
Zgornja slika kaže, da je med letoma 1995 in 2011 prišlo do povečanja deleža davkov na
proizvodnjo in uvoz za 2,4 odstotne točke in do znižanja deleža socialnih prispevkov za 2,8
odstotne točke. Opaziti pa je bilo tudi znižanje deleža prihodkov od lastnine za 0,9 odstotne
točke. Deleži ostalih kategorij prihodkov sektorja država v tem času niso izkazali večjih
sprememb.
Precej bolj očitne spremembe v strukturi prihodkov sektorja država med letoma 1995 in 2011
opažamo za Slovenijo. Slika 5 tako kaže, da se je v proučevanem obdobju znižal delež
socialnih prispevkov (za 4,0 odstotne točke) in davkov na proizvodnjo in uvoz (za 3,1
19
odstotne točke). Na drugi strani pa opazimo povečanje deleža drugih tekočih transferjev (za
3,6 odstotne točke) in tekočih davkov na dohodke, premoženje itn. (za 2,3 odstotne točke).
Spremembe v deležih ostalih kategorij prihodkov sektorja država niso bile višje od 0,7
odstotne točke.
Slika 5: Struktura prihodkov sektorja država v Sloveniji v letih 1995 in 2011
Vir: Eurostat 2012b.
2.3 Izdatki sektorja država
Izdatki sektorja država po metodologiji ESA-95 obsegajo: izdatke za vmesno potrošnjo,
sredstva za zaposlene, druge davke na proizvodnjo, subvencije, odhodke od lastnine, tekoče
davke na dohodke, premoženje itn., socialna nadomestila v denarju in naravi, druge tekoče
transferje, kapitalske transferje, bruto investicije ter nabave minus prodaje neproizvedenih
nefinančnih sredstev (Flajs 2012).24
Preglednica 3 kaže, da so izdatki sektorja država (v tekočih cenah) v Sloveniji leta 2008
dosegli 16,5 milijarde EUR. Tri leta za tem se je njihova vrednost povišala na 18,3 milijarde
EUR. Kumulativna stopnja rasti v tem obdobju tako znaša 11,1 odstotka.
24 Empirično testiranje hipotez o vplivu določenih vrst javnih izdatkov (sektorja država) na gospodarsko rast (poglavje 4) bo temeljilo na funkcionalni klasifikaciji javnih izdatkov po metodologiji ESA-95, ki je nekoliko drugačna od tukaj predstavljene. Več o funkcionalni delitvi javnih izdatkov (sektorja država) sledi v poglavju 4.
20
Preglednica 3: Izdatki sektorja država po vrstah za Slovenijo v letih med 2008 do 2011
Izdatki sektorja država v tekočih cenah
(v milijon EUR)
Leto
2008 2009 2010 2011
Izdatki za vmesno potrošnjo 2.245,0 2.301,0 2.418,0 2.511,0
Sredstva za zaposlene 4.112,0 4.399,0 4.500,0 4.616,0
Drugi davki na proizvodnjo 71,0 9,0 9,0 9,0
Subvencije 594,0 745,0 814,0 486,0
Odhodki od lastnine 416,0 479,0 581,0 693,0
Tekoči davki na dohodke, premoženje itn. 14,0 4,0 4,0 8,0
Socialna nadomestila v denarju in naravi 6.192,0 6.632,0 6.909,0 7.168,0
Drugi tekoči transferji 729,0 776,0 737,0 806,0
Kapitalski transferji 452,0 441,0 406,0 730,0
Bruto investicije 1.665,0 1.643,0 1.597,0 1.306,0
Nabave minus prodaje neproizvedenih
nefinančnih sredstev
21,0 27,0 –81,0 16,0
Skupaj 16.511,0 17.456,0 17.894,0 18.349,0
Vir: Flajs 2012.
V strukturi izdatkov sektorja država v Slovenji (v letih med 2008 do 2011) najbolj izstopajo
socialna nadomestila v denarju in naravi (ki – vključujejo tudi pokojnine in – so se gibala med
37,5 in 39,1 odstotki) in sredstva za zaposlene (ki so se gibala med 24,9 in 25,2 odstotki).
Najnižje deleže v strukturi celotnih izdatkov sektorja država pa dosegajo tekoči davki na
dohodke, premoženje itn. (pod 0,1 odstotka). Spremljanje gibanj strukture izdatkov sektorja
država skozi čas nas pripelje do ugotovitve, da so se v analiziranem obdobju najbolj povišali
deleži socialnih nadomestil v denarju in naravi, in sicer za 1,6 odstotne točke, najbolj pa so se
znižali deleži bruto investicij, in sicer za slabe 3 odstotne točke.
Med letoma 2008 in 2011 se je v Sloveniji raven izdatkov sektorja država v BDP gibala med
44,3 in 50,7 odstotki. Glede na medletno gibanje velja izpostaviti rast tega deleža v letu 2009
(za 4,8 odstotne točke), kar je delno povezano z opaznim padcem BDP.
2.3.1 Raven izdatkov sektorja država – stanje in trendi
Slika 6 prikazuje ravni izdatkov sektorja država v članicah EU in OECD leta 2011. Kot je
razvidno iz spodnje slike, raven izdatkov sektorja država merimo relativno, in sicer kot delež
v realiziranem BDP.
21
Slika 6: Delež izdatkov sektorja država v BDP v članicah EU in OECD leta 2011*
* Deleži za EU-27 in EU-15 so izračunani kot tehtano povprečje, pri čemer so kot uteži uporabljeni BDP-ji držav.
Vir: Eurostat 2012b.
Slika 6 kaže, da se je delež izdatkov sektorja država leta 2011 gibal med 33,8 odstotka BDP
(v Švici) in 58,0 odstotka BDP (na Danskem). Poleg Danske so po najvišjem tovrstnem
deležu izstopale še Francija, Finska in Belgija, kjer so izdatki sektorja država presegali 53
odstotkov BDP. Najnižje relativne ravni izdatkov pa so v analiziranem letu, poleg Švice,
izkazovale še Bolgarija, Litva, Romunija in Slovaška, kjer izdatki sektorja država niso
presegli 38,3 odstotka BDP. Tehtano povprečje za EU-27 je znašalo 49,0 odstotka BDP za
EU-15 pa 49,7 odstotka BDP. Raven izdatkov sektorja država v Sloveniji se ja približala 51
odstotkom BDP in je tako za skoraj 2 odstotni točki presegla povprečje EU-27.
Slika 7 prikazuje gibanje (povprečnega) deleža izdatkov sektorja država med letoma 1995 in
2011 v EU-15, EU-27 in Sloveniji. Podatke o deležih izdatkov sektorja država v BDP v
posameznih državah tega obdobja pa najdete v Prilogi 2.
22
Slika 7: Gibanje deleža izdatkov sektorja država v BDP v EU-15, EU-27 in Sloveniji,
1995–2011
Vir: Eurostat 2012b.
Zgornja slika kaže precej usklajeno gibanje povprečnega deleža izdatkov sektorja država v
BDP v EU-15 in EU-27. V letih med 1995 in 2000 opazimo izrazito padanje deleža izdatkov
sektorja država, nato sledi rast z vrhom v letu 2003. V obdobju gospodarske rasti (2005–
2007) se delež izdatkov sektorja država (v EU-15 in EU-27) postopno znižuje in lokalni
minimum doseže sredi leta 2007, na kar se začne pregreto gospodarstvo postopno ohlajati in
Evropa zaide v recesijo. Slednje se odrazi v rasti deleža izdatkov sektorja država v BDP za
več kot 4 odstotne točke (tako v EU-15 kot v EU-27). V tem času pa so se povečevale tudi
nominalne vrednosti izdatkov sektorja država, zlasti za vmesno potrošnjo, subvencije,
socialna nadomestila in druge tekoče transfere. Navedeno pojasnjujemo z ukrepi izvajanja
ekspanzivne fiskalne politike, ki so vplivali na stabilizacijo makroekonomskih razmer. K
temu pa so v tistem obdobju pripomogla tudi ciklična gibanja. Doseženim (začasnim)
ukrepom makroekonomske stabilizacije sledi (v letih 2009 do 2011) postopno krčenje
izdatkov (sektorja država), kar lahko utemeljujemo s težnjami po konsolidaciji javnih financ
območja EU.
Delež izdatkov sektorja država v Sloveniji je v letu 1996 doživel strm padec (več kot 8
odstotnih točk). Naslednje obdobje (1996–2001) zaznamuje rast deleža izdatkov sektorja
država v BDP z vrhom leta 2001. Obdobje gospodarske rasti (2005–2007) zaznamuje krčenje
deleža izdatkov sektorja država v BDP (v višini 2,8 odstotnih točk), z dnom sredi leta 2007
(pri 42,5 odstotka BDP, kar je za 3 odstotne točke manj kot v EU-27). Recesija (2008–2011)
23
v Sloveniji povzroči dvig deleža izdatkov sektorja država v BDP, ki leta 2010 presežejo mejo
50 odstotkov in hkrati povprečni delež v EU-27. Videti je, da je večini držav EU že uspelo
stabilizirati makroekonomska ravnovesja in oblikovati smernice konsolidacije javnih financ,
medtem ko se Slovenija še vedno sooča z rastjo deleža izdatkov sektorja država v BDP.
Preglednica 4 kaže spremembe deleža izdatkov sektorja država v BDP v posameznih državah
med letoma 1995 in 2007. Ugotavljamo, da je v tem obdobju prišlo do naslednjih sprememb
deleža izdatkov sektorja država v BDP:
– v EU-27 se je znižal za 6,5 odstotne točke, v EU-15 pa za 6,4 odstotne točke;
– v Sloveniji se je, tako kot v večini opazovanih držav, znižal, in sicer za kar 9,8 odstotne
točke;
– najvišji padec tega deleža so zabeležili na Slovaškem (za 14,4 odstotne točke), na
Finskem (za 14,1 odstotne točke), na Švedskem (za 13,9 odstotne točke) in na Češkem
(za 12,0 odstotne točke);
– zvišanja tega deleža pa so zabeležili na Cipru (za 7,9 odstotne točke), v Romuniji (za 4,1
odstotne točke), na Malti (za 2,9 odstotne točke), na Portugalskem (za 2,5 odstotne
točke), v Grčiji (za 1,9 odstotne točke), v Veliki Britaniji (za 0,3 odstotne točke) in v
Litvi (za 0,2 odstotne točke).
Preglednica 4: Sprememba deleža izdatkov sektorja država v BDP v članicah EU in
OECD, 1995–2011
Država Obdobje
1995–2007
(odstotne
točke)
Obdobje
2008–2011
(odstotne
točke)
Država Obdobje
1995–2007
(odstotne
točke)
Obdobje
2008–2011
(odstotne
točke)
EU-27 –6,5 1,9 Luksemburg –3,4 4,9
EU-15 –6,4 2,2 Madžarska –5,1 –0,5
Belgija –3,9 3,6 Malta 2,9 –1,5
Bolgarija –5,6 –3,1 Nizozemska –11,1 3,9
Češka –12,0 2,3 Avstrija –7,7 1,2
Danska –8,5 6,5 Poljska –5,5 0,4
Nemčija –11,4 1,6 Portugalska 2,5 4,1
Estonija –7,3 –1,4 Romunija 4,1 –1,4
Irska –4,3 5,3 Slovenija –9,8 6,7
Grčija 1,9 –0,5 Slovaška –14,4 3,3
Španija –5,2 2,1 Finska –14,1 5,0
Francija –1,8 2,6 Švedska –13,9 –0,4
Italija –4,6 1,3 Velika Britanija 0,3 1,1
Ciper 7,9 4,0 Islandija –0,4 –11,5
Latvija –2,6 0,0 Norveška –10,6 4,7
Litva 0,2 0,2 Švica –2,7 1,7
Vir: Eurostat 2012b.
24
Območje EU konec leta 2008 zaznamuje začetek recesije, ki se odrazi v krčenju ravni BDP,
zaposlenosti in dohodkov prebivalstva. V skladu s stabilizacijsko funkcijo javnih financ, ki
poskuša vzpostaviti (ponovna) makroekonomska ravnovesja, nastopi aktivna vloga države v
gospodarstvu. V tej luči se izvajajo ustrezni ukrepi fiskalne politike, ki učinkujejo (zlasti
preko agregatnega povpraševanja) na (kratkoročno) umiritev razmer na makroekonomskih
trgih. Uporaba teh instrumentov pa vpliva med drugim tudi na spremembo deleža izdatkov
sektorja država (prilagojeno po Žižmond idr. 2005, 255–261). Slednje potrjujejo podatki o
gibanju nominalnih vrednosti izdatkov sektorja država in njihovih deležev v BDP med letoma
2008 in 2011, katerih vrednosti so prikazane v preglednici 4. Ti kažejo na rast deleža izdatkov
sektorja država v večni opazovanih držav. Izstopajo pa rasti zabeležene v Sloveniji (za 6,7
odstotne točke), na Danskem (za 6,5 odstotne točke), na Irskem (za 5,3 odstotne točke) in na
Finskem (za 5,0 odstotne točke). Nasprotno pa je v času gospodarske krize nekaterim
državam celo uspelo znižati delež izdatkov sektorja država v BDP (kljub pritiskom na sklade
socialnih zavarovanj). Izstopajoče države so Islandija (–11,5 odstotne točke), Bolgarija (–3,1
odstotne točke), Malta (–1,5 odstotne točke), Estonija (–1,4 odstotne točke), Romunija (–1,4
odstotne točke), Madžarska (–0,5 odstotne točke), Grčija (–0,5 odstotne točke) in Švedska
(–0,4 odstotne točke). V povprečju pa je bil v EU med letoma 2008 in 2011 zabeležen porast
relativnih izdatkov (v EU-15 za 2,2 odstotne točke in v EU-27 za 1,9 odstotne točke), ki pa ni
presegal rasti, zabeležene v Sloveniji (6,7 odstotne točke).
2.3.2 Struktura izdatkov sektorja država – stanje in trendi
V nadaljevanju prikazujemo strukturo izdatkov sektorja država v članicah EU in izbranih
članicah OECD leta 2011. Pri tem velja izpostaviti dvoje vrst omejitev. Prva se nanaša na
dosežene negativne vrednosti komponente izdatkov sektorja država, ki ustrezajo opredelitvi
nabav minus prodaj neproizvedenih nefinančnih sredstev.25 Druga se nanaša na
nerazpoložljivost določenih javnofinančnih podatkov. Tako so iz analize za Bolgarijo izostali
davki na proizvodnjo in uvoz, za Romunijo tekoči davki na dohodke, premoženje itn. in za
Švico nabave minus prodaje neproizvednenih nefinančnih sredstev. Upoštevaje njihove
zanemarljive vrednosti, ki pri drugih državah dosegajo nekaj desetink odstotka, je naš prikaz
stanja korekten in kaže precej realno sliko leta 2011.
Slika 8 kaže, da so po deležu med vsemi izdatki sektorja država v EU-27 leta 2011
izstopala/-i: socialna nadomestila v denarju in naravi (43,4 odstotka), sredstva za zaposlene
(22,1 odstotka) in izdatki za vmesno potrošnjo (13,6 odstotka). Ostali izdatki sektorja država
(20,9 odstotka) pa so se porazdelili med: odhodke od lastnine (6,0 odstotka), bruto investicije
25 Nabave minus prodaje neproizvedenih nefinančnih sredstev so izkazovale negativne vrednosti in (posledično tudi) deleže v večini držav, vključenih v naš izbor. Med temi sta leta 2011 izstopali Estonija (–3,7 odstotka) in Češka (–1,9 odstotka). V večini ostalih opazovanih držav so se negativni deleži gibali med 0,1 odstotka in 0,9 odstotka. Med izjemami s pozitivno vrednostjo te kategorije pa je tudi Slovenija (0,09 odstotka) (Eurostat 2012b).
25
(5,1 odstotka), druge tekoče transferje (4,8 odstotka), subvencije (2,4 odstotka), kapitalske
transferje (2,3 odstotka), druge davke na proizvodnjo (0,5 odstotka), tekoče davke na
dohodke, premoženje itn. (0,04 odstotka) ter nabave minus prodaje neproizvedenih
nefinančnih sredstev, ki pa so (kot že predstavljeno) izkazovale negativne deleže (0,2
odstotka).
Slika 8: Struktura izdatkov sektorja država v članicah EU in OECD leta 2011
Vir: Eurostat 2012b.
Socialna nadomestila v denarju in naravi so v EU-27 leta 2011 predstavljala več kot 40
odstotkov vseh razporejenih proračunskih sredstev. Od tega povprečja je občutno odstopal
delež na Islandiji, ki ni presegel 18,0 odstotka. Še večji delež proračunskih izdatkov, kot se jih
je v povprečju (za te namene) namenilo v EU-27, so zabeležili v Nemčiji (53,9 odstotka), v
Avstriji (48,6 odstotka) in na Slovaškem (48,4 odstotka). Delež socialnih nadomestil v
denarju in naravi v vseh proračunskih izdatkih v Sloveniji leta 2011 (okrog 39 odstotkov) ni
dosegel povprečja EU-27.
Sredstva, namenjena za plače javnih uslužbencev, so leta 2011 v povprečju predstavljala
petino vseh izdatkov sektorja država v EU-27. Nižje deleže so dosegli na Češkem, v Nemčiji,
na Slovaškem, v Avstriji in v Luksemburgu, kjer tovrstni izdatki niso presegli 19,0 odstotkov.
Višje deleže proračunskih sredstev pa so za plače javnih uslužbencev porabili na Norveškem
(30,6 odstotka), na Islandiji (30,7 odstotka), na Malti (31,7 odstotka), na Danskem (32,0
odstotka) in na Cipru (34,9 odstotka). V Sloveniji so plače javnih uslužbencev leta 2011
26
dosegle 25,2 odstotka celotnih izdatkov sektorja država, kar je za dobre 3 odstotne točke več,
kot je znašalo povprečje za EU-27.
Pomemben izdatek sektorja država v EU-27 je tudi vmesna potrošnja, ki je leta 2011
predstavljala 13,6 odstotkov izdatkov sektorja država. Deleže, nižje od 10 odstotkov, so istega
leta beležile Belgija (6,9 odstotka), Avstrija (8,6 odstotka), Luksemburg (8,7 odstotka), Grčija
(9,1 odstotka), Portugalska (9,5 odstotka) in Francija (9,8 odstotka). Na Finskem, na Islandiji
in v Veliki Britaniji so se ti deleži gibali nad 20 odstotki izdatkov sektorja država. Delež v
Sloveniji (13,7) je bil v ravni povprečja EU-27.
Deleži ostalih izdatkov v celotnih izdatkih sektorja država v EU-27 v letu 2011 (kot prikazuje
slika 8) so se gibali med zgolj 0,04 in 6 odstotki, zato jih ne analiziramo podrobneje.
Na sliki 9 primerjamo povprečno strukturo izdatkov sektorja država v EU-15 med letoma
1995 in 2011. To nadomešča povprečno strukturo izdatkov sektorja država v EU-27, ki je ni
bilo mogoče sestaviti za analizirano obdobje in na način, kot smo ga prikazali na strani
prihodkov sektorja država. Razloge za to iščemo v manjkajočih vrednostih kapitalskih
transferjev in nabavah minus prodajah neproizvedenih nefinančnih sredstev območja EU-27
iz leta 1995.
Slika 9: Povprečna struktura izdatkov sektorja država v EU-15 v letih 1995 in 2011
Vir: Eurostat 2012b.
Zgornja slika kaže, da so se v EU-15 med letoma 1995 in 2011 najbolj povišali deleži
socialnih nadomestil v denarju in naravi (za 4,0 odstotne točke), izdatkov za vmesno
potrošnjo (za 2,9 odstotne točke) in drugih tekočih transferjev (za 1,7 odstotne točke). Rast
27
deležev ostalih kategorij izdatkov sektorja država v tem času ni presegla odstotne točke.26 V
celotnih proračunskih izdatkih pa sta se v analiziranem obdobju nekoliko znižala deleža
kapitalskih transferjev (za 4,7 odstotne točke) in odhodkov od lastnine (za 3,9 odstotne točke).
Znižanje deležev ostalih izdatkov sektorja država ni preseglo 0,6 odstotne točke.27
V Sloveniji opazimo precej izrazitejše spremembe v deležih izdatkov sektorja država. Kot
prikazuje slika 10, se je med letoma 1995 in 2011 najbolj povečal (podobno kot v EU-15)
delež socialnih nadomestil v denarju in naravi (za več kot 6 odstotnih točk). Nekoliko nižjo
rast je zabeležil delež sredstev za zaposlene, ki se je povišal za 3,6 odstotne točke.28 Rast
deležev ostalih izdatkov sektorja država pa ni presegla 2,5 odstotne točke.29 So se pa (na drugi
strani) v proučevanem obdobju občutno znižali deleži kapitalskih transferjev, in sicer za 12,3
odstotne točke (padec bi bil še večji, a je v letih 2010 in 2011 prišlo do pokrivanja izgub v
javnih podjetjih)30. Zniževanje deležev ostalih kategorij izdatkov sektorja država pa ni
preseglo 1,5 odstotne točke.31
26 Minimalno rast tovrstnih struktur so na območju EU-15 predstavljala še sredstva za zaposlene (za 0,8 odstotne točke) in drugi davki na proizvodnjo (za 0,3 odstotne točke). 27 V EU-15 so se v analiziranem obdobju tako znižali tudi deleži subvencij (za 0,6 odstotne točke), bruto investicij (za 0,2 odstotne točke) ter nabav minus prodaj neproizvedenih nefinančnih sredstev (za 0,1 odstotno točko). 28 Na rast deležev sredstev za zaposlene (v Sloveniji) je vplivala (med mnogimi dejavniki) tudi reorganizacija delovanja Slovenskih železnic. Ta se je med letoma 2010 in 2011 razdelila na štiri samostojne enote, pri čemer sta bili dve enoti (tj. potniški promet in infrastruktura) vključeni v sektor centralne ravni država (Flajs 2012). 29 V Sloveniji so se v tistem času povišali tudi deleži drugih tekočih transferjev (za 2,4 odstotne točke), izdatkov za vmesno potrošnjo (za 1,0 odstotne točke) in bruto investicij (za 1,0 odstotne točke). 30 Povzeto po Flajs (2012). 31 V Sloveniji sta se v tistem obdobju znižala tudi delež subvencij (za 1,5 odstotne točke) in delež odhodkov od lastnine (0,3 odstotne točke).
28
Slika 10: Struktura izdatkov sektorja država v Sloveniji v letih 1995 in 2011
Vir: Eurostat 2012b.
2.4 Proračunski saldo in dolg sektorja država
Proračunski saldo definiramo kot razliko med prihodki in odhodki sektorja država. Če je
razlika pozitivna, govorimo o presežku, v nasprotnem primeru pa o primanjkljaju sektorja
država (kar izmenično poimenujemo proračunski primanjkljaj). S precejšnjim proračunskim
primanjkljajem se v zadnjih letih ubadajo tudi nosilci izvajanja fiskalne politike v Sloveniji, ki
jim v obdobju zadnjih štirih let ni uspelo zajeziti javne porabe in konsolidirati javnih financ.
Proračunski primanjkljaj Slovenije (v tekočih cenah) se je (kot prikazuje preglednica 5) med
letoma 2008 in 2011 povzpel z 0,7 milijarde EUR na 2,3 milijarde EUR, kar pomeni
3,3-kratno nominalno povečanje.32 Največ ustvarjenega proračunskega primanjkljaja je
odpadlo na centralno raven države, katere deleži so se po letih gibali med 67,4 odstotki in
99,5 odstotki. Na drugi strani pa so skladi socialne varnosti izkazovali deleže pod desetinko
odstotka. Relativni proračunski primanjkljaj se je med letoma 2008 in 2011 gibal med 1,9 in
6,4 odstotka BDP. Bolj kot neupoštevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev bode v oči
tendenca rasti relativnega (letnega) proračunskega primanjkljaja; v letu 2009 je (letna) rast
tako presegla kar 4 odstotne točke.
32 Razloge tovrstne rasti, zlasti pa tiste iz leta 2011, iščemo v specifičnih transakcijah, ki so v skladu s poročanjem v zvezi s čezmernim primanjkljajem Evropski komisiji prikazane kot tekoči transfer kapitala. Ta pa se je v tem času namenjal za pokrivanje izgub v državnih podjetjih (npr. NLB, Adria Airways, Peko, Nafta Lendava), prepoznavanje terjatev državnih podjetij (npr. Slovenske železnice) in plačila zapadlih državnih poroštev (npr. INFRA) (Flajs 2012).
29
Medletna akumulacija proračunskega primanjkljaja je povzročila povečevanje dolga sektorja
država. Iz preglednice 5 tako vidimo, da je ta (v tekočih cenah) leta 2008 še dosegal 8,2
milijarde EUR, leta 2011 pa je že bil 2,1-krat tolikšen in je tako presegel 16,9 milijarde EUR.
Povprečna letna rast dolga sektorja država v Sloveniji med letoma 2008 do 2011 je tako
znašala 27,8 odstotka.33 Največ dolga sektorja država (med 96,1 in 97,3 odstotki) je odpadlo
na centralno raven države, a ta delež rahlo upada. Najnižji delež (pod pol odstotka) dolga
sektorja država pa so ustvarili skladi socialne varnosti. Dolg sektorja država v ustvarjenem
BDP se je (v obdobju 2008–2011) povečal z 22,0 na 46,9 odstotka BDP in še ustreza
maastrichtskim konvergenčnim kriterijem. Upoštevajoč tendenco rasti relativnega dolga iz
zadnjih štirih let (ko je ta znašala slabih 25 odstotnih točk) pa bo meja 60 odstotkov (tudi
uradno) kmalu dosežena oziroma presežena tudi v Sloveniji.
Preglednica 5: Proračunski saldo in dolg sektorja država za Slovenijo v letih med 2008
do 2011
Temeljni agregati in kategorije sektorja
država v tekočih cenah (v milijon EUR)
Leto
2008 2009 2010 2011
Prihodki sektorja država 15.809,0 15.328,0 15.848,0 16.042,0
Izdatki sektorja država 16.511,0 17.456,0 17.894,0 18.350,0
Proračunski saldo –702,0 –2.127,0 –2.046,0 –2.307,0
Centralna raven država –473,0 –1.791,0 –1.774,0 –2.295,0
Lokalna raven država –240,0 –202,0 –146,0 –17,0
Skladi socialne varnosti 11,0 –135,0 –125,0 4,0
Dolg sektorja država 8.180,0 12.449,0 13.737,0 16.954,0
Centralna raven država 8.092,0 12.110,0 13.204,0 16.347,0
Lokalna raven država 354,0 523,0 626,0 685,0
Skladi socialne varnosti 3,0 3,0 52,0 52,0
Konsolidirani dolg med podsektorji –268,0 –187,0 –146,0 –130,0
Vir: Flajs 2012; UMAR 2012b, 97.
2.4.1 Proračunski saldo – stanje in trendi
Analizo proračunskega salda začenjamo s prikazom stanja v državah članicah EU in OECD
leta 2011.
Kot kaže slika 11, je proračunski presežek leta 2011 uspelo ustvariti zgolj Norveški (13,6
odstotka BDP), Madžarski (4,3 odstotke BDP), Estoniji (1,1 odstotka BDP) in Švedski (0,4
odstotka BDP). Na drugi strani je večina opazovanih držav (EU in OECD) zabeležila
proračunski primanjkljaj, ki se je gibal med 0,3 odstotka BDP v Luksemburgu in
13,4 odstotka BDP na Irskem. Po proračunskem primanjkljaju v letu 2011 gre izpostaviti
33 Razloge izkazovane rasti dolga sektorja država v Sloveniji (v obdobju 2008 do 2011) iščemo v zadolževanju države (s katerim je ta pokrivala nastali dolg iz preteklih obdobij) in financiranju povečanega (tekočega) primanjkljaja (UMAR 2012b, 96).
30
poleg Irske še Grčijo (9,4 odstotka BDP), Španijo (9,4 odstotka BDP), Veliko Britanijo (7,8
odstotka BDP), Slovenijo (6,4 odstotka BDP), Ciper (6,3 odstotka BDP), Litvo (5,5 odstotka
BDP), Romunijo (5,5 odstotka BDP) in Francijo (5,2 odstotka BDP), ki so močno presegle
maastrichtske konvergenčne kriterije. EU-27 je v povprečju dosegla proračunski primanjkljaj
v višini 4,4 odstotka BDP, kar je za 2 odstotni točki manj od proračunskega primanjkljaja v
Sloveniji.
Slika 11: Delež proračunskega salda v BDP v članicah EU in OECD leta 2011*
* Delež nad abscisno osjo označuje proračunski presežek v BDP, delež pod abscisno osjo pa označuje proračunski primanjkljaj v BDP.
Vir: Eurostat 2012b.
Na podlagi preglednice 6 in podatkov v Prilogi 3 ugotavljamo, da je velika večina
obravnavanih držav med letoma 1995 do 2007 v povprečju zabeležila negativni proračunski
saldo. Ta se je gibal med –1,1 odstotka BDP (v Belgiji in v Latviji) in –6,5 odstotka BDP (na
Madžarskem). Poleg Madžarske so po relativno visokem tovrstnem deležu izstopale tudi
Malta (–5,9 odstotka), Slovaška (–5,6 odstotka) in Grčija (–5,4 odstotka). Neuravnoteženosti
blagajn javnega financiranja se ni moglo izogniti niti območje EU-27, ki je ustvarilo
proračunski primanjkljaj v višini 1,8 odstotka BDP. Slovenija pa je po povprečnem
primanjkljaju (2,7 odstotka BDP) presegla povprečje EU. V proučevanem obdobju pa je
nekaterim državam uspelo ustvariti proračunski presežek. Med temi izstopata Norveška (s
13,2 odstotka BDP) in Islandija (s 5,5 odstotka BDP). V preostalih državah se je povprečni
delež proračunskega presežka gibal med 0,6 in 2,5 odstotka BDP.
31
Preglednica 6: Povprečni deleži proračunskega salda v BDP v članicah EU in OECD,
1995–2011*
Država Obdobje
1995–2007
(delež v BDP)
Obdobje
2008–2011
(delež v BDP)
Država Obdobje
1995–2007
(delež v BDP)
Obdobje
2008–2011
(delež v BDP)
EU-27 –1,8*a
–5,1 Luksemburg 2,5 0,3
Belgija –1,1 –3,5 Madžarska –6,5 –2,1
Bolgarija 0,6*b –1,9 Malta –5,9 –3,7
Češka –4,6 –4,0 Nizozemska –1,3 –3,7
Danska 1,3 –1,0 Avstrija –2,2 –3,0
Nemčija –2,9 –2,0 Poljska –4,2 –6,0
Estonija 0,7 –0,9 Portugalska –4,2 –7,0
Irska 1,2 –16,4 Romunija –2,8 –6,8
Grčija –5,4*c –11,4 Slovenija –2,7 –5,0
Španija –1,3 –8,7 Slovaška –5,6 –5,7
Francija –3,0 –5,8 Finska 2,0 –0,3
Italija –3,5 –4,1 Švedska 0,1 0,6
Ciper –2,9 –4,2 Velika Britanija –2,0 –8,7
Latvija –1,1 –6,4 Islandija 5,5*d –9,5
Litva –2,7 –6,4 Norveška 13,2*e 13,6
* Negativen predznak ustreza povprečnemu deležu letnega proračunskega primanjkljaja v BDP, pozitiven predznak pa povprečnemu deležu letnega proračunskega presežka v BDP. *a Povprečni delež proračunskega salda v BDP obdobja 1997–2007. *b Povprečni delež proračunskega salda v BDP obdobja 1998–2007. *c Povprečni delež proračunskega salda v BDP obdobja 2000–2007. *d Povprečni delež proračunskega salda v BDP obdobja 2005–2007. *e Povprečni delež proračunskega salda v BDP obdobja 2001–2007.
Vir: Eurostat 2012b.
V obdobju od leta 2008 do leta 2011 opazimo znake krčenja gospodarstva na območju večine
držav članic EU in izbranih članic OECD. Skladno z ekonomsko teorijo naj bi se nosilci
fiskalne politike odzvali s povečanjem izdatkov države ali znižanjem davkov, kar bi
spodbudilo gospodarsko aktivnost. Oboje vodi v poslabšanje stanja v blagajnah javnega
financiranja (Žižmond idr. 2005, 255–261).
Teoretična izhodišča se ujemajo s podatki iz preglednice 6. Ti kažejo, da je večina držav EU
in izbranih držav OECD med letoma 2008 do 2011 beležila negativni proračunski saldo. Ta se
je gibal med –0,3 odstotki BDP na Finskem in –16,4 odstotki BDP na Irskem. Poleg Irske so
izstopale, po relativno visokem povprečnem deležu proračunskega primanjkljaja v BDP, še
Grčija (11,4 odstotka), Islandija (9,5 odstotka), Velika Britanija (8,7 odstotka), Španija (8,7
odstotka) in Portugalska (7,0 odstotka). Območje EU-27 je, glede na preteklo obdobje (1995–
2007), beležilo povečanje deleža proračunskega primanjkljaja na 5,1 odstotka BDP. Temu se
je približalo povprečje Slovenije s proračunskim saldom v višini –5,0 odstotka BDP. Redke
države, ki so v tem času uspele obdržati pozitivne ravni proračunskega salda, so Luksemburg
(0,3 odstotka BDP), Švedska (0,6 odstotka BDP) in Norveška (13,6 odstotka BDP). Ostale
32
države, ki so v preteklem obdobju (1995–2007) še uspele beležiti proračunski presežek, v
času recesije ne uspevajo konsolidirati javnih financ. Poleg Bolgarije, Danske, Estonije in
Finske gre izpostaviti zlasti še Irsko in Islandijo. Obe državi se namreč v času gospodarskega
stagniranja spopadata z zelo visokim povprečnim deležem proračunskega primanjkljaja v
BDP.
2.4.2 Dolg sektorja država – stanje in trendi
Analizo javnofinančnih kategorij zaključujemo s pregledom stanja in trendov dolga sektorja
država med letoma 1995 in 2011 v članicah EU oziroma izbranih članicah OECD.
Slika 12: Dolg sektorja država v BDP v članicah EU in OECD leta 2011
Vir: Eurostat 2012b.
Zgornja slika kaže, da se je dolg sektorja država v BDP leta 2011 gibal med 6,1 odstotka
(v Estoniji) in 170,6 odstotka (v Grčiji). Po nadpovprečno visokih ravneh dolga v BDP so
poleg Grčije izstopale še Italija (120,7 odstotka), Portugalska (108,1 odstotka) in Irska (106,4
odstotka). V teh državah so izkazane relativne ravni dolga sektorja država občutno presegle
maastrichtski konvergenčni prag 60 odstotkov BDP.
Naraščajoče breme dolga za gospodarstvo seje paniko med vlagatelji, ki začno dvomiti v
plačilno sposobnost teh držav. Predstavljeno lahko privede do nevarne spirale, v okviru katere
tem državam začne (nenadzorovano) naraščati cena zadolževanja (tj. obrestna mera za novo
izdane državne obveznice). Višje obrestne mere še dodatno povečajo breme dolga sektorja
država, saj morajo nosilci fiskalne politike z vsako novo emisijo obveznic za poplačila obresti
izposojenega dolga nameniti več sredstev. To pa lahko povzroči začarani krog, v okviru
33
katerega se nenehno povečujeta tako dolg kakor tudi cena njegovega zadolževanja. Črn
scenarij pripelje do situacije, ko države na finančnih trgih niso več sposobne pridobivati
sredstev za refinanciranje (starega) dolga (Rant 2011).
Povsem drugačno javnofinančno stanje leta 2011 opazimo v Estoniji (z dolgom države v
višini 6,1 odstotka BDP), v Bolgariji (z dolgom države v višini 16,3 odstotka BDP) in v
Luksemburgu (z dolgom države v višini 18,3 odstotka BDP). Te države z izpolnjevanjem
zavez maastrichtskih konvergenčnih kriterijev o višini dolga sektorja država nimajo težav. Na
drugi strani je povprečni dolg sektorja država v BDP v EU-27 leta 2011 presegal 80
odstotkov, kar je bilo za 1,8-krat več kot v Sloveniji (47 odstotkov).
Ravni dolga sektorja država v posameznih državah EU oziroma v izbranih članicah OECD za
obdobje 1995–2011 so prikazane v Prilogi 4. Na osnovi teh podatkov in podatkov v
preglednici 7 za obdobje med letoma 1995 in 2007 ugotavljamo sledeče:
– Raven dolga sektorja država se je v EU-27 v tem času skrčila za slabih 11 odstotnih točk,
medtem ko se je v Sloveniji v tistem času povečala za 4,5 odstotne točke.
– Najvišje dvige relativnega dolga države so zabeležile: Malta (za 26,6 odstotne točke),
Norveška (za 22,3 odstotne točke), Češka (za 13,9 odstotne točke) in Grčija (za 10,4
odstotne točke).
– Do najbolj opaznega znižanja relativnega dolga države je prišlo v Bolgariji (za 91,1
odstotne točke), na Irskem (za 55,4 odstotne točke), v Belgiji (za 46,2 odstotne točke), na
Danskem (za 45,5 odstotne točke), na Švedskem (za 32,6 odstotne točke), na
Nizozemskem (za 30,8 odstotne točke), v Španiji (za 27,0 odstotne točke) in na Finskem
(za 21,4 odstotne točke).
34
Preglednica 7: Sprememba dolga sektorja država v BDP v članicah EU in OECD,
1995–2011
Država Obdobje 1995–2007 (odstotne
točke)
Obdobje 2008–2011 (odstotne
točke)
Država Obdobje 1995–2007 (odstotne
točke)
Obdobje 2008–2011 (odstotne
točke) EU-27 –10,9
*a 20,3 Luksemburg –0,7 3,9
Belgija –46,2 8,6 Madžarska –18,6 8,4
Bolgarija –91,1*b 2,6 Malta 26,6 8,9
Češka 13,9 12,1 Nizozemska –30,8 7,0
Danska –45,5 13,2 Avstrija –8,0 8,6
Nemčija 9,6 13,7 Poljska –4,0 9,3
Estonija –4,5 1,6 Portugalska 9,2 36,4
Irska –55,4 61,9 Romunija 6,2 20,0
Grčija 10,4 57,7 Slovenija 4,5 24,9
Španija –27,0 29,1 Slovaška 7,5 15,4
Francija 8,7 17,8 Finska –21,4 15,1
Italija –17,6 14,6 Švedska –32,6 –0,4
Ciper 7,0 22,2 Velika Britanija –7,0 32,7
Latvija –6,1 22,4 Islandija 2,5*c 28,5
Litva 5,3 23,0 Norveška 22,3*d –19,2
*a Sprememba dolga sektorja država v BDP obdobja 1996–2007. *b Sprememba dolga sektorja država v BDP obdobja 1997–2007. *c Sprememba dolga sektorja država v BDP obdobja 2005–2007. *d Sprememba dolga sektorja država v BDP obdobja 2001–2007.
Vir: Eurostat 2012b.
Države EU oziroma OECD so se po letu 2007 soočile z rastjo dolga sektorja država. Temu se
ni mogla izogniti niti Slovenija. K tej rasti so leta 2009 prispevala predvsem povišana državna
jamstva (ki so presegla 2 milijardi EUR), namenjena reševanju (prezadolženega) bančnega
sektorja. Dodatne težave, ki so omejevale poizkuse zniževanja ravni dolga sektorja država, so
povzročile objave bonitetnih ocen agencij Moody's, Fitch in Standard & Poor's za Slovenijo
konec leta 2012. Njihove razlage so slonele na slabih razmerah slovenskega bančnega
sistema, prepočasni konsolidaciji javnih financ in poslabšanju konkurenčnosti Slovenije.
Posledice tovrstnih ocen so (in bodo) dodatno otežile konsolidacijo slovenskih javnih financ.
Pričakovati je namreč dražje zadolževaje, zlasti za refinanciranje starih dolgov (UMAR
2012b, 20).
Na osnovi podatkov v preglednici 7 ugotavljamo, da se je v obdobju med letoma 2008 in
2011 povečala raven dolga sektorja država v večini opazovanih držav. Po nadpovprečnem
povečanju izstopajo Irska (za 61,9 odstotne točke), Grčija (za 57,7 odstotne točke),
Portugalska (za 36,4 odstotne točke) in Velika Britanija (za 32,7 odstotne točke). Slovenija je
v analiziranem obdobju izkazala rast dolga sektorja država v BDP za slabih 25 odstotnih točk.
To je bila nekoliko višja rast, kot velja za povprečje EU-27 (20,3 odstotne točke). Na drugi
35
strani pa je uspelo Norveški (za 19,2 odstotne točke) in Švedski (za 0,4 odstotne točke) z
ustreznimi fiskalnimi ukrepi celo znižati ravni dolga sektorja država.
36
3 JAVNE FINANCE IN GOSPODARSKA RAST
V tem poglavju predstavljamo osnove teorij gospodarske rasti in osvetljujemo pomen javnih
financ z vidika teh teorij. Nadaljujemo s povzemanjem rezultatov (empiričnih) raziskav
domačih in tujih ekonomistov o vplivu javnih financ na gospodarsko rast. Zanimali nas bodo
tako učinki skupnega obsega javnih izdatkov na gospodarsko rast kot tudi pomen strukture
oziroma posameznih kategorij javnih izdatkov za gospodarsko rast.
3.1 Teorija gospodarske rasti in javne finance
Gospodarska rast predstavlja povečanje potencialnega agregatnega proizvoda oziroma BDP,
meri pa se največkrat kot (realna) rast BDP na prebivalca, ki dolgoročno vodi v dvig
življenjskega standarda. Med temeljne dejavnike gospodarske rasti sodijo (Samuelson in
Nordhaus 2002, 518–520):
– človeški viri, ki so sestavljeni iz števila delavcev oziroma delovnih ur ter spretnosti in
njihove usposobljenosti za delo;
– obdelovalna zemlja, nafta, plin, gozdovi, voda in mineralni viri, ki so najpomembnejši
naravni viri;
– stvarni kapital, ki vključuje postavljene objekte, med katere sodijo elektrarne, oprema,
tovornjaki, računalniki, zaloge in podobno, vse bolj pomembno vlogo pa dobiva tudi
socialni kapital, ki je povezan z javnim zdravjem, šolstvom in širšo infrastrukturo (npr.
cestno, železniško, vodovodno in drugo infrastrukturo);
– tehnologija, ki omogoča spremembe v procesu proizvodnje oziroma uvedbo novih
proizvodov ali storitev. V ta koncept vključujemo znanost, inženirstvo, management,
podjetništvo in podobno, ki prispevajo k odkrivanju inovacij in spodbujajo podjetniško
miselnost.
Gospodarska rast ni sama po sebi umevna. Določena skupina ekonomistov namreč poudarja
pomen naložb v fizični kapital za gospodarsko rast. Druga skupina izpostavlja zlasti pomen
ukrepov, ki spodbujajo raziskave in razvoj ter tehnološke spremembe. Tretja skupina pa
poveličuje vlogo izobraženih delavcev oziroma človeških virov (Samuelson in Nordhaus
2002, 521–522). Predstavljeno osvetljuje spodnja shema (slika 13), ki kaže vpliv različnih
(proizvodnih) dejavnikov na gospodarsko rast ter časovno sosledje razvoja teorij gospodarske
rasti.34 Tako vidimo, da so se teorije gospodarske rasti po klasični teoriji (1) (ki je razcvet
dosegla med letoma 1776 in 1870) razvijale v dveh smereh. Po časovnem sosledju se je
najprej (po letu 1930) pojavila keynesianska teorija (2), kasneje (po letu 1955) pa še
neoklasična (novoklasična) teorija (3), in sicer sprva kot model eksogene rasti (3), po letu
34 Teorije gospodarske rasti se torej ločujejo glede na uporabo različnih (proizvodnih) dejavnikov, ki omogočajo njihovo transformacijo v proizvode ter s tem skušajo doseči maksimalne (proizvodne) učinke, ob dani količini (proizvodnih) dejavnikov (Snowdon 2002, 69).
37
1980 pa še kot model endogene rasti (4). Ključne značilnosti predstavljenih teorij v
nadaljevanju povezujemo še s konceptom javnih financ.
Slika 13: Dejavniki in vrste teorij gospodarske rasti
Vir: Prilagojeno po Sušjan 2011.
Zgodnja predstavnika klasične teorije Adam Smith in Thomas R. Malthus sta poudarjala
osrednjo vlogo naravnih virov pri spodbujanju gospodarske rasti (povzeto po Samuelson in
Nordhaus 2002, 522). »Smithovo zlato obdobje« je temeljilo na prosti uporabi zemlje. Zaradi
možnosti njene obdelave so se ljudje (pri rasti prebivalstva) razširili na več hektarjev
obdelovalnih površin, kar je spodbujalo proizvodne procese, zemlja ali drugi naravni viri pa
niso omejevali (gospodarske) rasti. Ker kopičenja kapitala niso poznali, je narodni proizvod z
rastjo prebivalstva tudi sam (enako hitro) rastel. Zaradi prostosti zemlje plačila najemnin
(rent) niso bila potrebna. Tako se je celotni narodni dohodek prelil v plače. »Malthusova
mračna znanost« pa je izpostavljala problematiko rastočega prebivalstva in njegovega
učinkovanja na proizvodne procese. Sklepal je, da plače nad preživitvenimi vodijo v rast
prebivalstva, nižje pa v umrljivost in padec števila prebivalstva. Ob prekomerni rasti so se
ljudje tako začeli drenjati in zemlja je postala omejena oziroma preobremenjena, kar je
povzročilo manjši obseg proizvodnje (na prebivalca) ter dvig rent. Te so porastle, da so
racionirale zemljo med različne možne uporabe (Samuelson in Nordhaus 2002, 522–523).
Relativna redkost naravnih virov (predvsem obdelovalne zemlje) in rast prebivalstva – z
vidika narodnega obsega proizvodnje (padajoči mejni proizvod) in potrošnje (padanje realnih
plač) – dolgoročno nista bila vzdržana. Iskati in razvijati so se začele alternative obstoječim
proizvodnim dejavnikom. Na tej osnovi je bil na prehodu iz 18. v 19. stoletje spoznan pomen
38
človeških virov, ki – prek usposobljenih, discipliniranih in spretnih delavcev – začno
spodbujati gospodarsko rast. Prva industrijska revolucija je tako uvedla nove proizvodne
procese (Samuelson in Nordhaus 2002, 521–622). Z delitvijo dela in specializacijo pa se je
izboljšala produktivnost (samega) dela (Steinbacher in Steinbacher 2005, 11). Presežna
proizvodnja pa po mnenju J. B. Saya in drugih ekonomistov (Davida Ricarda in Johna S.
Milla) že po naravi ni bila mogoča, saj so potrošniki lahko kupili, kar so tovarne lahko
proizvedle (povzeto po Samuelson in Nordhaus 2002, 622). Upoštevajoč to tezo (poznano
tudi kot Sayev zakon trgov) klasični ekonomisti dopuščajo le kratka in začasna odstopanja od
polne zaposlenosti oziroma polne izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti. Iz tega za popolni
tržni sistem velja odsotnost dolgih in vztrajnih recesij ter teza, da je brezposelnost začasen
problem. Skladno s klasično teorijo ukrepi spodbujanja agregatnega povpraševanja tako
(zaradi navpične krivulje agregatne ponudbe) ne morejo vplivati na brezposelnost in realni
BDP. Lahko pa namesto tega nosilci denarne in proračunske politike vplivajo (samo) na raven
cen in na sestavo realnega BDP (Samuelson in Nordhaus 2002, 623). Z vidika javnih financ
klasična teorija predlaga, da se del javnofinančnih sredstev – ki bi se sicer uporabil za
stabilizacijo makroekonomskih neravnovesij – privarčuje oziroma potroši za druge namene.
Tako so smernice konsolidacije javnih financ lažje uresničljive.
Po klasičnem obdobju spremljamo dvotirni razvoj teorij gospodarske rasti. Po časovnem
sosledju se najprej pojavi keynesianska šola (2), nekoliko pozneje pa še neoklasična
(novoklasična) teorija, in sicer sprva kot model eksogene rasti (3), kasneje pa še kot model
endogene rasti (4). Z vidika več temeljnih predpostavk in izhodišč pa je neoklasična teorija
blizu klasični makroekonomski šoli (Samuelson in Nordhaus 2002, 632).
Keynesianska teorija je ovrgla klasično predpostavko prilagodljivosti cen in plač, po kateri je
krivulja agregatne ponudbe navpična. Uvedla je predpostavko neprilagodljivih cen in plač ter
naraščajoče krivulje agregatne ponudbe. Takšna oblika agregatne ponudbe ne ustvarja
lastnega povpraševanja, zato se raven realnega BDP (lahko) oblikuje daleč pod potencialnim,
kar ima za posledico visoko (neprostovoljno) brezposelnost. V takšnih okoliščinah
zagovorniki keynesianske teorije ne verjamejo v samoregulatorni mehanizem z možnostjo
hitre vzpostavitve makroekonomskega ravnovesja na potencialni ravni. Rešitve tako iščejo v
ukrepih ekonomske politike. Njeni nosilci z izbiro ustreznih instrumentov (prek agregatnega
povpraševanja) spodbujajo gospodarske procese in tako ohranjajo visoko raven BDP ter
zaposlenosti (Samuelson in Nordhaus 2002, 623–624).35 Takšen primer predstavlja
korigiranje varčevalne stopnje v Harrod-Domarjevem modelu36
(Kešeljević 2006, 117). Ta
35 Ekonomisti »klasičnih načel« pa pišejo, da takšno vodenje ekonomske politike (s pritiski na povečevanje agregatnega povpraševanja) vodi v rastočo inflacijo in upočasnjuje dolgoročno gospodarsko rast. Posledično tako prihaja do neuravnovešenih javnih financ, kar pa (lahko) odvrača zasebne investicije v realnem sektorju (Samuelson in Nordhaus 2002, 625). 36 Cilj Domarjevega modela je odkriti pogoje, v katerih se lahko obdrži ravnotežje v gospodarstvu. Išče se torej stopnjo (gospodarske) rasti, po kateri se mora gospodarstvo širiti, da bi ostalo v nenehnem stanju polne zaposlenosti. To pa se zgodi tedaj, ko so proizvodne zmogljivosti gospodarstva enake
39
temelji na predpostavki, da je gospodarska rast odvisna od mejne nagnjenosti k varčevanju in
mejnega kapitalskega količnika37; višja kot sta, višja bo gospodarska rast (Domar 1947, 35–
41).
Po keynesianski teoriji konsolidacija javnih financ, h kateri strmijo sedanji ukrepi EU,
poslabšuje gospodarska gibanja in otežuje približevanje proizvodnih zmogljivosti
potencialnim ravnem. Po drugi strani pa odzivi nekaterih vlad, ki skladno s keynesiansko
teorijo v boju zoper recesijo povečujejo javnofinanče izdatke, dodatno obremenjujejo državno
blagajno. Nižji javnofinančni prihodki, ki so odraz padanja ekonomske aktivnosti v državi
in/ali zniževanja davčnih stopenj, pa povzročajo dodatno težavo v procesu konsolidacije
javnih financ. Predstavljeno osvetljuje koncept vodenja (izrazito) proticiklične fiskalne
politike. Ta, z namenom oživitve gospodarskih aktivnosti, v obdobju recesije povzroča
prekomerno javno porabo, da bi zgladila gospodarski cikel in odpravila/zmanjšala
makroekonomska neravnovesja (npr. visoko stopnjo brezposelnosti). Nosilcem fiskalne
politike zato v času recesij pogosto ne uspeva uravnovešati javnih financ (Akitoby idr. 2004,
3–4).
Dilema Harrod-Domarjevega modela38, nerazumevanje tehnološkega napredka in
izključevanje znanja, so vodile v iskanje alternativnih modelov (teorij) gospodarske rasti
(Kešeljević 2006, 118). K temu je prispevalo tudi (z današnjega vidika gledano) pomanjkljivo
razumevanje gospodarske rasti klasičnih ekonomistov, ki so (gospodarsko) rast pojasnjevali
zlasti z dejavniki naravnih in človeških virov. Industrijski razvoj z začetka 19. stoletja je še
izboljšal produktivnost dela, uvedla se je masovna proizvodnja, razvila sta se železniški in
pomorski promet itn. Začele so torej prevladovati drugačne sile, ki so spodbujale dolgoročno
rast (Samuelson in Nordhaus 2002, 524–525). Temeljne dejavnike le-te sta (prva) začela
pojasnjevati Rober M. Solow in Trevor W. Swan, t. i. pionirja neoklasične (novoklasične)
teorije gospodarske rasti (povzeto po Kešeljević 2006, 118). Ta se po vsebini deli na modele
eksogene in endogene rasti ter poudarja pomen kapitala in tehnologije (oziroma tehnološkega
napredka) kot (novih) gradnikov gospodarskega razvoja (Samuelson in Nordhaus 2002, 525).
Model Solow-Swan se je uporabljal kot osnova za razumevanje gospodarske rasti razvitih
držav med letoma 1960 in 1980 in je – skladno s teorijo klasikov – izhajal iz predpostavke
polne zaposlenosti. Kot ključen dejavnik gospodarske rasti takrat razvitih držav sta avtorja
modela izpostavila akumulacijo kapitala, ki je odvisna od ravni varčevanja (Korošec 2001,
družbenemu dohodku oziroma je potencialni družbeni proizvod enak realnemu. Harrod pa najprej izpelje dejansko stopnjo rasti, šele nato pa definira njeno potencialno rast, imenovano tudi naravna stopnja rasti (Senjur 2002, 101, 104). Zaradi metodoloških podobnosti (izpeljave enačbe stopnje rasti) pogosto uporabljamo kar (skupni) izraz Harrod-Domarjev model (Kešeljević 2006, 117). 37 Ta nam pove, koliko dodatnih enot kapitala (oziroma investicij) se potrebuje za povečanje obsega proizvoda za enoto (Knez 2006, 95). 38 Ta predpostavlja, da je mejni kapitalski količnik ključen dejavnik dolgoročne gospodarske rasti (Knez 2006, 95).
40
1379). Posebno vlogo je v tem modelu dobil tudi tehnološki razvoj39 kot novi produkcijski
faktor, ki pa je ostal eksogen oziroma določen z dejavniki zunaj gospodarskega sistema
(Korošec 2001, 1379; Kešeljević 2006, 118). Slednje pomeni, da nosilci ekonomske politike
nanj nimajo neposrednega vpliva. Kritika modela Solowa se tako ozira na zunanjo določenost
(eksogenost) produkcijskega faktorja, ki kar najbolje opredeljuje dolgoročno gospodarsko rast
(Snowdon 2002, 76–87).40 Ker ostaja tehnološki napredek nepojasnjen znotraj modela, teorija
Solowa v realnosti ni dala pričakovanih rezultatov, zato model eksogene rasti (v tem smislu)
ponuja izredno malo (Senjur 2002, 160; Korošec 2001, 1380; Kešeljević 2006, 118). Ker je
obseg proizvodnje določen kot funkcija dela in kapitala (ob eksogeni tehnologiji), se rast
pospešuje s poglabljanjem kapitala, kar predstavlja povečevanje količine kapitala na delavca
(npr. uvedba mehanizacije v kmetijstvu). Učinki tega se izražajo skozi povečan obseg
proizvodnje (na delavca), rast realnih plač ter zniževanje kapitalske donosnosti (Samuelson in
Nordhaus 2002, 525–526). Tako prihaja tudi do spremembe v strukturi proračunskih postavk.
Na prihodkovni strani so te vidne v rasti davčnih prihodkov (učinek rasti realnih plač), na
odhodkovni strani pa skozi krčenje socialnih transferov (učinek makroekonomskega
ravnovesja pri polni zaposlenosti).
Upoštevajoč kritiko modela Solowa se je razvila teorija endogene gospodarske rasti,
imenovana tudi nova teorija gospodarske rasti (Knez 2006, 96). Avtorja osnovnih različic
modelov (endogene teorije) rasti, Robert Lucas in Paul Romer, izpostavljata pomen
tehnološkega napredka − ki se je endogeniziral skozi proces učenja z delom, z vlaganji v
raziskave in razvoj ter s človeškim kapitalom − kot ključnega dejavnika gospodarske rasti
(povzeto po Korošec 2001, 1380; Kešeljević 2006, 119). Ob tem pa opozarjata, da
gospodarskega razvoja ni mogoče pospešiti brez ustrezne zaščite pravic intelektualne lastnine
inovatorjev, za kar morajo poskrbeti nosilci ekonomske politike (prilagojeno po Samuelson in
Nordhaus 2002, 529). Glavni prispevek nove teorije je torej prikaz novih in širših možnosti
ekonomske politike, da lahko vpliva na gospodarsko rast (Korošec 2001, 1380). Romer
izpostavlja, da tehnološki razvoj posamezne države predstavlja ločnico v življenjskem
standardu oziroma gospodarskem razvoju med državami (povzeto po Samuelson in Nordhaus
2002, 529). Naloga ekonomske politike je torej ustvarjati pogoje za inovativnost in tako
poskuša znižati razlike v gospodarski razvitosti med državami. Uresničitev tega je pogojena
(na eni strani) z varčevanjem in izobraževanjem ter (na drugi strani) z uvedbo: davčnih
olajšav za zasebno raziskovanje, protimonopolne izjeme za raziskovalna skupna vlaganja,
dejavnosti multinacinalnih družb, transparentnih postopkov izvedbe javnih naročil, povezave
med gospodarstvom in univerzami itn. (Samuelson in Nordhaus 2002, 529). Pomen
izobraževanja pa v modelu (endogene) gospodarske rasti izpostavlja tudi Lucas.
39 Tehnološki razvoj, kot dejavnik gospodarske rasti, predstavlja večjo težo pri dojemanju modelov endogene rasti. 40 Analiza produkcijske funkcije, izvedena na območju Združenih držav Amerike (ZDA) (v obdobju 1909–1949), je tako pokazala, da je bilo le 12,5 odstotka rasti BDP pojasnjene s kapitalom in delom, preostanek pa je pripisan eksogenemu tehnološkemu napredku (Solow 1957, 320).
41
Izobraževanje (formalno ali neformalno) prispeva k oblikovanju človeškega kapitala, ki tako
postaja eden izmed gonilnih silnic gospodarske rasti. Lucasov model tako vzpostavi vzajemni
odnos med človeškim kapitalom in rastjo produktivnosti (Steinbacher in Steinbacher 2005,
13, 19). Aghion (2008, 28–30) pa vidi možnost krepitve človeškega kapitala z zagotavljanjem
javnega izobraževanja in zdravstvenih storitev. Ukrepi ekonomske politike tako spodbujajo
tehnološki razvoj in vplivajo na povečevanje potencialnih zmogljivosti (narodnega)
gospodarstva, kar se odraža tudi na makroekonomskih trgih.41 Vendar v gospodarstvu − kljub
upoštevanju »klasičnega« koncepta prilagodljivosti cen in plač, ki omogoča vzpostavitev
ravnovesja pri polni zaposlenosti in obsega proizvodnje na potencialni ravni − še vedno
prihaja do cikličnih nihanj (Samuelson in Nordhaus 2002, 622–623). Nekateri ekonomisti
(Kydland in Prescott) razloge tega iščejo v investicijskih časovnih odmikih. Romerjeve
empirične ugotovitve pa temeljijo na nezadostni količini človeškega kapitala, angažiranega v
raziskovalni dejavnosti (povzeto po Steinbacher in Steinbacher 2005, 17, 25).
3.2 Empirične raziskave o vplivu javnih izdatkov na gospodarsko rast
Pregled empiričnih raziskav začenjamo pri pomenu in vlogi ravni javnih izdatkov,
proračunskega salda in dolga sektorja države z vidika gospodarske rasti. Sledi pregled
empiričnih raziskav o vplivu strukture javnih izdatkov na gospodarsko rast.
3.2.1 Vpliv ravni javnih izdatkov na gospodarsko rast
Na področju proučevanja ravni javnih izdatkov je eden temeljnih postulatov Wagnerjev
zakon. Ta zakon pravi, da se delež javne porabe v BDP iz leta v leto povečuje (Stanovnik
2008, 257–258). Pred prvo svetovno vojno je tako javna poraba v BDP predstavljala med 10
in 15 odstotki, danes ta delež za območje držav članic EU-27 dosega raven 50 odstotkov
(Eurostat 2012b). Kranjec (2003, 260–261) razloge ekspanzivne rasti javnih izdatkov v BDP
išče v:
– odločitvah političnega sistema, ki so lahko povezane s kupovanjem naklonjenosti
volivcev na način, da koalicijske partnerice popuščajo sindikalnim zahtevam dvigovanja
plač oziroma socialnih transferov ter spodbujajo različne investicijske projekte;
– ekonomskih razmerah, kar se lahko odraža kot pozitiven vpliv dviga dohodka
prebivalstva oziroma izboljšanja tehnologije na povpraševanje po javnih dobrinah (npr.
po sodobnih laboratorijih ali urejenem javnem potniškem prometu);
41 Potencialne zmogljivosti (narodnega gospodarstva) predstavljajo maksimalen obseg proizvodnje, ki še dopušča vzdržne inflacijske pritiske. Potencialne zmogljivosti so sestavljene iz omejene količine zemlje, dela, kapitala in tehnologij. Zlasti inovacije in tehnološki napredek pa so tiste, ki ob omejeni količini ostalih produkcijskih faktorjev povečujejo raven (narodnega obsega) proizvodnje. To pa učinkuje na premik krivulje (oziroma povečanje) agregatne ponudbe, zato prihaja do makroekonomskih sprememb (Žižmond idr. 2005, 125–128).
42
– družbeni ureditvi, pod katero razumemo porast prebivalstva, spremembo starostne
strukture, urbanizacijo in podobno. Navedeno spremljajo potrebe po večjem in
učinkovitejšem zagotavljanju javnih dobrin in storitev (npr. zdravstvenih, izobraževalnih
in storitvah socialnega varstva).
Skladno z zapisanim se ekonomska vloga države v gospodarstvu iz leta v leto povečuje.
Slednje sta (med drugimi) preverjala tudi Barrios in Schaechter (2008, 9–10). Na vzorcu
držav članic EU in izbranih držav članic OECD sta za obdobje med letoma 2003 in 2007
empirično potrdila točnost Wagnerjevega zakona. S korelacijsko analizo in razsevnim
diagramom sta pokazala pozitivno smer povezave med realnim BDP na prebivalca (v
milijonih dolarjev) in deležem celotnih javnih izdatkov v BDP. Izrazito močna povezava se je
pokazala za države članice OECD. S preverjanjem Wagnerjevega zakona so se ukvarjali tudi:
– Akitoby in drugi (2004, 11–16), ki so na vzorcu 51 razvitih držav za obdobje med letoma
1970 in 2002 potrdili točnost Wagnerjevega zakona;
– Kolluri, Panik in Wahab (2000, 1062), ki so omenjeni zakon empirično potrdili na vzorcu
sedmih industrijsko najrazvitejših držav sveta (G-7, angl. Group Of Seven)42 za obdobje
med letoma 1960 in 1993;
– Wahab (2004, 2132), ki pa je z analizo podatkov štiriindvajsetih držav članic OECD za
obdobje med letoma 1950 in 2000 zavrnil omenjeni zakon.
Številni ekonomisti so se nadalje ukvarjali z iskanjem vpliva ravni javnih izdatkov na
gospodarsko rast. Obsežno študijo te povezave, ki je vključevala obdobje med letoma 1960 in
2000 in se je nanašala na 24 izbranih držav OECD, sta izvedla Tanzi in Schuknecht (2003,
180–190). Z regresijsko analizo sta za proučevano obdobje potrdila močno negativno
povezavo med ravnjo celotnih javnih izdatkov v BDP in stopnjami rasti realnega BDP na
prebivalca. To kaže na to, da je rast skupnih javnih izdatkov (v odstotkih BDP)
kontraproduktivno učinkovala na gospodarske procese. Statistično značilen negativen vpliv
javnih izdatkov na gospodarsko rast je za isto skupino držav članic OECD potrdila
Heitgerjeva (2001, 15) raziskava. Analiza, ki jo je opravil De Gregorio (1996, 40–42) in se je
nanašala na enaindvajset držav članic OECD, pa je pokazala negativni učinek celotnih javnih
izdatkov na gospodarsko rast, vendar ta vpliv ni bil statistično značilen. Nekoliko drugačne
rezultate pa najdemo v študiji Agella, Lindha in Ohlssona (1997, 33–52). Izvedena analiza za
območje triindvajsetih držav članic OECD je namreč pokazala, da skupni obseg javnih
izdatkov niti pozitivno niti negativno ne učinkuje na gospodarsko rast. Ugotovitve preostalih
študij so objavljene v preglednici 8.
42 To skupino sestavljajo ZDA, Velika Britanija, Francija, Nemčija, Italija, Kanada in Japonska (Investopedia 2013).
43
Preglednica 8: Vpliv skupnih javnih izdatkov na gospodarsko rast
Avtor(ji) in leto objave raziskave
Območje raziskave
Učinek na gospodarsko rast
Neodvisna spremenljivka z
vidika javnih financ
Ostale neodvisne spremenljivke (t. i. kontrolne spremenljivke)
Uporabljena metodologija
Barro in Sala-i-
Martin (1995)
90 držav
sveta
Statistično značilen
negativni vpliv
Delež javnih
izdatkov v BDP
/ /
Lee (1995) 16 držav
OECD
Negativen vpliv
brez statistične
značilnosti
Skupni obseg
javnih izdatkov
/ /
Folster in
Henrekson
(1999)
21 držav
OECD
Statistično značilen
negativen vpliv
Skupni obseg
javnih izdatkov
Demografske značilnosti Regresijska analiza
panelnih podatkov
Bassanini,
Scarpetta in
Hemmings
(2001)
21 držav
OECD
Statistično značilen
negativen vpliv
Skupni obseg
javnih izdatkov
Kapital, človeški viri, rast
prebivalstva, zunanje
trgovinska dejavnost
Regresijska analiza
panelnih podatkov
Dar in
Khalkahali
(2002)
19 držav
OECD
Statistično značilen
negativen vpliv
Skupni obseg
javnih izdatkov
Bruto investicije v osnovna
sredstva, izvoz in
produkcijski faktor delo
/
De Avila in
Strauch (2003)
Države
EU-15
Statistično značilen
negativen vpliv
Skupni obseg
javnih izdatkov
/ Regresijska analiza
panelnih podatkov
Garcia-
Escribano in
Mehrez (2004)
18 držav
OECD
Statistično značilen
negativen vpliv
Skupni obseg
javnih izdatkov
Proračunski saldo, socialni
transferi, subvencije,
človeški kapital
Regresijska analiza
panelnih podatkov
Evropska
komisija (2006)
Države
OECD
Statistično značilen
negativen vpliv
Skupni obseg
javnih izdatkov
Odprtost gospodarstva,
vlaganja v investicije,
vlaganja v raziskave in
razvoj, ekonomska svoboda
Regresijska analiza
panelnih podatkov
Afonso in
Furceri (2008)
28 držav
OECD in
države EU
Statistično značilen
negativen vpliv
Skupni obseg
javnih izdatkov
Delež investicij, človeški
kapital, stopnja rasti
prebivalstva, odprtost
gospodarstva
Regresijska analiza
panelnih podatkov
Vir: Barrios in Schaechter 2008, 11; Afonso idr. 2005, 23.
Empirične študije iz preglednice 8 so v glavnem slonele na uporabi regresijskega modela,
ocenjevanega na panelnih podatkih, ki je kot neodvisno spremenljivko največkrat izpostavljal
skupni obseg javnih izdatkov (pogosto izražen kot delež BDP). Rezultati pa so z izjemo Lee-
jeve analize potrjevali statistično značilen negativen vpliv ravni javnih izdatkov na
gospodarsko rast. Afonso in drugi (2005, 23–24) zgornje rezultate (preglednica 8)
utemeljujejo s pretiranimi javnofinančnimi spodbudami, ki v državah članicah OECD
presegajo meje produktivnosti, in tako povzročajo »oportunitetne izgube« zasebnemu
sektorju, ki bi sicer lahko proizvajal dobrine, za katere »neučinkovito« skrbi javni sektor. To
pa vodi v pretirano javno porabo, ki v povezavi z nerealiziranimi potencialnimi zmogljivostmi
zasebnega sektorja negativno učinkuje na gospodarske procese.
Nekaj študij (npr. Tanzi in Schuknecht 2000, 120–130) pa preverja in potrjuje negativne
učinke povečevanja deleža skupnih javnih izdatkov preko določene stopnje v BDP na
gospodarsko rast (Aristovnik idr. 2010, 87). Tanzi in Schuknecht (2000, 120–130) v okviru
empirične študije ugotavljata, da postane povečevanje skupnih javnih izdatkov
44
kontraproduktivno približno na ravni 35 odstotkov BDP. Razloge pripisujeta padajoči mejni
produktivnosti izdatkov, delno pa k temu prispevajo tudi negativni gospodarski učinki višjih
davkov, ki so potrebni za financiranje višjih javnih izdatkov. Nekoliko drugačen pristop k
ugotavljanju neposrednega državnega vpliva na gospodarske procese sta uporabila Barrios in
Schaechter (2008, 30–31). V analizi sta za večje število držav ugotavljala povezave med
(povprečnimi) deleži javnih izdatkov, proračunskega salda in dolga sektorja država v BDP ter
gospodarsko rastjo v daljših časovnih obdobjih.43 Države iz območja EU in OECD z višjo
gospodarsko rastjo so v obdobju 1990–2005 beležile nižje povprečne deleže skupnih javnih
izdatkov v BDP kot države iz istega območja z nižjo gospodarsko rastjo. Ostali podatki v
preglednici 9 za obdobje 1990–2005 pričajo tudi o višji gospodarski rasti držav pri doseženih
nižjih povprečnih deležih proračunskega primanjkljaja in dolga sektorja država v BDP; česar
pa ne moremo potrditi za obdobje 1980–1989. Takrat so države članice EU-15 in OECD z
višjo gospodarsko rastjo beležile relativno višji (povprečni) dolg sektorja država v BDP kot
pa države iz tega območja z nižjo rastjo. Z leti se je to razmerje spremenilo, tako da je bila
visoka gospodarska rast pogojena z nižjim dolgom sektorja država v BDP. Podobno lahko
zatrdimo tudi glede učinkovanja ravni proračunskega primanjkljaja na gospodarsko rast.
Opozoriti pa še velja, da so uspele države članice EU in OECD z visoko gospodarsko rastjo
ravni proračunskega primanjkljaja oziroma dolga sektorja država (z izjemo prvega obdobja,
1980–1989) obdržati znotraj maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. To kaže na njihovo
upravičenost in zavrača kritike Pasinettija (1998, 104), Papadopoulosa in Sidiropoulosa
(1999, 295) ter Fatasa in Mihova (2003, 128–130), da so ta merila plod politične
motiviranosti brez resnih fiskalnih in makroekonomskih učinkov.
Preglednica 9: Vpliv ravni agregatnih kazalnikov fiskalne politike na gospodarsko rast
v članicah EU in OECD, 1980–2005*
Makroekonomski in fiskalni
kazalniki
EU-15 in OECD
(1980–1989)
EU-15 in OECD
(1990–2005)
EU-27
(1990–2005)
Gospodarska rast držav** Nizka Visoka Nizka Visoka Nizka Visoka
Povprečni delež skupnih javnih
izdatkov v BDP
41,0 40,1 40,8 37,8 48,6 42,1
Povprečni delež proračunskega
salda v BDP
–3,8 –3,9 –3,1 –0,1 –3,2 –3,0
Povprečni dolg sektorja država v
BDP
50,6 63,2 73,8 57,3 65,0 49,8
* Izbrane članice OECD, vključene v analizo, so: Avstralija, Kanada, Islandija, Japonska, Južna Koreja, Nova Zelandija, Norveška, Švica in ZDA.
** Kot mera gospodarske rasti se uporablja rast realnega BDP na prebivalca.
Vir: Barrios in Schaechter 2008, 31.
43 Rezultati te analize so prikazani v preglednici 9.
45
Z iskanjem neposrednega vpliva drugih fiskalnih kazalnikov na gospodarsko rast so se
ukvarjali tudi Bleaney, Gemmell in Kneller (2001, 44). Na vzorcu držav članic OECD so za
obdobje med letoma 1970 in 1995 ugotovili statistično značilen negativen vpliv
proračunskega primanjkljaja in dolga sektorja država na gospodarsko rast.
Predstavljene empirične ugotovitve o (pretežno) negativnih učinkih previsokih ravni
(celotnih) javnih izdatkov, proračunskega primanjkljaja in dolga sektorja država na
gospodarsko rast kažejo na nujnost uravnoteženja javnih financ in z njimi povezanega
vodenja ustrezne fiskalne politike. Aristovnik in drugi (2010, 88) vidijo rešitve v zniževanju
pretirane ravni javnih izdatkov, odpravi proračunskega primanjkljaja ter temu ustreznem
znižanju davčnih stopenj, kar naj bi na daljši rok pozitivno učinkovalo na gospodarsko rast;
pri čemer še opozarjajo, da se pri zniževanju ravni javnih izdatkov velja opreti rezultatov
in/ali priporočil (že) izvedenih (sorodnih) empiričnih raziskav. S tega vidika se nosilci
fiskalne politike lažje odločijo, katere skupine izdatkov znižati bolj in katere manj. Zapisano
osvetljuje koncept t. i. kakovosti javnih financ (angl. quality of public finances), ki temelji na
spodbudah dolgoročne gospodarske rasti in je – tam kjer je to potrebno – tudi finančno podprt
iz proračunskih sredstev. Pri tem pa morajo biti vzpostavljeni pogoji dolgoročne vzdržnosti in
stabilnosti javnih financ (Barrios in Schaechter 2008, 7).
3.2.2 Vpliv strukture javnih izdatkov na gospodarsko rast
Na področju proučevanju vpliva (izbranih vrst) javnih izdatkov na gospodarsko rast obstaja
veliko empiričnih raziskav. Avtorji teh so z ocenjevanjem regresijskih modelov za države EU
in OECD prišli do različnih ugotovitev. Le redki (npr. Devarajan, Swaroop in Zou 1996, 320–
338; Bleaney, Gemmell in Kneller 2001, 55; Pitlik in Schratzenstaller 2011, 12) so pri tem
uporabili ločnico med produktivnimi in neproduktivnimi javnimi izdatki. Spet drugi (npr.
Afonso in Furceri 2008, 17) so analize izvajali z vidika opredeljevanja ožjih kategorij javne
porabe (npr. plače, subvencije in investicije). Tretji (npr. Aristovnik idr. 2010, 93) pa so v
svojih analizah opredelili javne izdatke po njihovi funkcijski pripadnosti (tj. alokacijska,
stabilizacijska in prerazdelitvena). Rezultati teh raziskav pogosto kažejo, da je za dolgoročni
gospodarski razvoj nujno potrebna selekcija javnih izdatkov. Socialni transferi, ki so na
območju EU-27 leta 2011 predstavljali 19,6 odstotka BDP (Eurostat 2013a), po izvedeni
raziskavi Afonsa in Furcerija (2008, 6) sicer kažejo statistično značilen pozitiven vpliv na
gospodarsko rast, a le na območju držav članic EU. Obstajajo pa tudi analize (De Avila in
Strauch 2003, 23), ki potrjujejo negativne učinke socialnih transferov pri dosegi gospodarske
rasti. Pitlik in Schratzenstaller (2011, 13) sta mnenja, da nekaterih javnih dobrin (varnost,
zaščita in ostale storitve javne uprave), ki se zagotavljajo v okviru delovanja državnega
aparata, ni mogoče nadomestiti z zasebnim financiranjem. Po drugi strani pa Kamps (2006,
121) ocenjuje, da ima pretirano javno financiranje neposrednih naložb v promet in
infrastrukturo lahko tudi negativne posledice za dolgoročno gospodarsko rast. Kot alternativo
zato predlaga zasebne naložbe. Poterba (1994, 40–44) pa meni, da mora država zagotavljati
46
(in/ali financirati) zgolj osnovne zdravstvene storitve in izobraževanje. Javno financiranje
izobraževalnega in zdravstvenega sistema pa, po mnenju Devarajana, Swaroopa in Zoua
(1996, 326), negativno učinkuje na gospodarske aktivnosti. Do podobnih ugotovitev so prišli
tudi Cincera, Czarnitzki in Thorwarth (2009, 2, 12–13), ki sicer poudarjajo pomen dolgoročne
(gospodarske) rasti, sloneče na (pretežno) zasebnih vlaganjih v raziskave in razvoj.
Na podlagi rezultatov pregledanih empiričnih raziskav so Aristovnik in drugi (2010, 89)
oblikovali grobo tipizacijo (delitve) javnih izdatkov z vidika zagotavljanja gospodarske rasti:
– v prvo skupino so umestili javne izdatke, za katere obstaja velika verjetnost, da je vpliv
na gospodarsko rast pozitiven (izdatki za izobraževanje);
– v drugo skupino so umestili javne izdatke, ki pozitivno vplivajo na gospodarsko rast ob
izpolnjenem še katerem drugem pogoju. Tukaj velja izpostaviti izdatke za raziskave in
razvoj, če so le zasnovani na način, da omogočajo/zagotavljajo dodatne naložbe
zasebnega sektorja v raziskave in razvoj ter javne izdatke za investicije, katerih učinki na
gospodarsko rast so odvisni od vrste in namena investicij ter od začetne stopnje razvoja
infrastrukture;
– v tretjo skupino so umestili javne izdatke, katerih učinki na gospodarsko rast so nejasni,
saj niso statistično potrjeni (izdatki za zdravstvo in ostale javne storitve, na primer za
varnost in zaščito ljudi);
– v zadnjo skupino so umestili javne izdatke, za katere obstaja velika verjetnost
negativnega učinkovanja na gospodarsko rast (izdatki za delovanje državnega aparata in
javno prerazdeljevanje dohodka prek sistema socialnih transferjev).
Izsledki empiričnih raziskav potrjujejo predvsem endogene modele gospodarske rasti, po
katerih gospodarska rast sloni na inovacijah, tehnološkem razvoju in človeškem kapitalu.
Rezultati pa nudijo (nekoliko) manj podpore eksogenim modelom, kjer je glavni vir
gospodarske rasti akumulacija kapitala, ki sloni na varčevanju in investicijah (Aristovnik idr.
2010, 89). V preglednici 10 pa (nadalje) prikazujemo ugotovitve empiričnih raziskav (Pitlik in
Schratzenstaller 2011, 12; Bleaney, Gemmell in Kneller 2001, 55), ki javne izdatke delijo na
produktivne in neproduktivne. Opredelitev posameznih kategorij javnih izdatkov tudi tukaj
sloni na funkcionalni klasifikaciji, ki jo bomo podrobneje predstavili v uvodu poglavja 4.
47
Preglednica 10: Opredelitev javnih izdatkov po funkcionalni klasifikaciji in njihov vpliv
na gospodarsko rast
Javni izdatki Vloga in pomen Vpliv na gospodarsko rast*
Javna uprava Zagotavlja pogoje demokracije in ostale storitve
državnega aparata (npr. prijava stalnega bivališča).
+
Javni red in varnost Zagotavlja delovanje policije, sodišč, tožilstva itn. +
Obramba Preprečuje zunanje grožnje. +
Ekonomska dejavnost Spodbuja investicije v transport, komunikacijo in
druge infrastrukturne projekte.
+
Stanovanjska
dejavnost in urejanje
okolja
Zagotavlja lokalno infrastrukturo (vodovod,
kanalizacija, odlagališča odpadkov itn.).
+
Varstvo okolja / +
Izobraževanje Omogoča in pospešuje produktivnost dela. +
Zdravstvo Omogoča in pospešuje produktivnost dela. +
Socialna zaščita Izboljšuje učinkovitost trga dela in zmanjšuje
socialne razlike.
–
Rekreacija, kultura in
religija
Izboljšuje zdravje ljudi. –
* Pozitiven (+) vpliv na gospodarsko rast opredeljuje kategorijo produktivnih javnih izdatkov, negativen (–) vpliv na gospodarsko rast pa kategorijo neproduktivnih javnih izdatkov.
Vir: Pitlik in Schratzenstaller 2011, 12; Bleaney, Gemmell in Kneller 2001, 55.
Glede na ugotovitve iz preglednice 10 povzemamo, da večina dobrin in storitev, ki se
(so)financirajo iz proračunskih postavk, pospešuje (+) gospodarsko rast. Pitlik in
Schratzenstaller (2011, 60) to utemeljujeta z vstopom teh javnih izdatkov v produkcijsko
funkcijo zasebnih podjetij.44 Vseeno pa priporočata, da se za nekatere storitve (npr.
izobraževanje in zdravstvo) v določenih primerih izvede substitucija javnega z zasebnim
(so)financiranjem. Za tiste javne dobrine, ki negativno učinkujejo na gospodarske procese, pa
velja razmisliti o njihovi smotrnosti oziroma deležu državnega (so)financiranja. Pitlik in
Schratzenstaller (2011, 60–61) tako še opozarjata, da se raven socialnih transferjev iz leta v
leto povečuje45, zato se konstantno negativni vplivi teh javnih izdatkov na gospodarske
aktivnosti v zadnjih 60-ih letih praktično niso spremenili.
V nadaljevanju širimo zgoraj predstavljeni koncept delitve javnih izdatkov na produktivne in
neproduktivne. Tako funkcionalno klasifikacijo dopolnjujemo s smernicami naše magistrske
naloge. V okviru tega povzemamo ugotovitve različnih avtorjev o učinkovanju posameznih (v
hipotezah izpostavljenih) kategorij javnih izdatkov na gospodarsko rast. Na podlagi zapisov iz 44 Tiste skupine javnih izdatkov, ki vstopajo v produkcijsko funkcijo zasebnih podjetij in povečujejo njihovo produktivnost, se imenujejo produktivni javni izdatki. Skupine javnih izdatkov, ki zavirajo produktivnost, pa so poimenovane neproduktivni javni izdatki (Pitlik in Schratzenstaller 2011, 11–12). Podjetniška učinkovitost se nadalje zrcali skozi narodni obseg proizvodnje. Od tod potem izhaja, da produktivni javni izdatki pospešujejo (+) gospodarsko rast, neproduktivni pa jo zavirajo (–). 45 Socialni transferi so na območju EU-27 leta 2002 predstavljali 18,2 odstotka BDP. Devet let kasneje pa se je delež teh povzpel na 19,6 odstotka BDP (Eurostat 2013a).
48
preglednice 11 tako sklepamo, da se je večina avtorjev ukvarjala s proučevanjem učinkov
državnega (so)financiranja izobraževanja in z državnimi spodbudami za investicije zasebnega
sektorja. Pri tem prevladujejo ugotovitve o pozitivnih učinkih omenjenih kategorij javne
porabe na gospodarsko rast. Precej manj pa so se ekonomisti ukvarjali s proučevanjem
smotrnosti in učinkovitosti (so)financiranja javnih dobrin, kot so zaščita in varnost ljudi,
socialna oskrba ter druge storitve v domeni državnega aparata. Če so ugotovitve avtorjev
glede vloge javnih izdatkov za varnost in zaščito ljudi razdeljene na pol – prva polovica piše o
pozitivnih, druga polovica pa o negativnih učinkih na gospodarsko rast – pri (so)financiranju
socialne oskrbe in drugih storitev javne uprave velja poenoteno mnenje o negativnih učinkih
na gospodarske aktivnosti. Glede javnih izdatkov za raziskave in razvoj ter zdravstvo pa
prevladujejo mnenja o pozitivnih učinkih na gospodarske procese. Pri tem so rezultati glede
pozitivnih učinkov javnega (so)financiranja zdravstva precej bolj prepričljivi kot pozitivni
učinki javnega (so)financiranja raziskav in razvoja. Glede slednjega so mnenja precej bolj
deljena.
Preglednica 11: Vpliv izbranih javnih izdatkov na gospodarsko rast v članicah EU in
OECD
Avtor(ji)
raziskave
Javni izdatki
Izobraževanje Raziskave
in razvoj
Investicije Varnost in
zaščita ljudi
Zdravstvo Socialna
varnost
Storitve
javne
uprave
Afonso in drugi
(2005, 10–27)
Negativen
vpliv
Negativen
vpliv
Pozitiven
vpliv
/ Pozitiven
vpliv
/ /
Afonso in
Furceri (2008,
6–12)
Pozitiven
vpliv
Pozitiven
vpliv
Negativen
vpliv*
/ / Pozitiven
vpliv**
/
Barrios in
Schaechter
(2008, 14–20)
Pozitiven
vpliv
Pozitiven
vpliv
Pozitiven
vpliv
Pozitiven
vpliv
Pozitiven
vpliv
/ Pozitiven
vpliv
Barro (1991,
430–432)
Negativen
vpliv
/ Negativen
vpliv
Negativen
vpliv
/ / /
Bergh in
Henrekson
(2011, 2–8)
Pozitiven
vpliv
Pozitiven
vpliv
Pozitiven
vpliv
/ Pozitiven
vpliv
Negativen
vpliv
Negativen
vpliv
De Avila in
Strauch (2003,
4–26)
Pozitiven
vpliv
/ Pozitiven
vpliv
/ Pozitiven
vpliv
Negativen
vpliv
Negativen
vpliv
Devarajan,
Swaroop in Zou
(1996, 315–326)
Negativen
vpliv
/ Pozitiven
vpliv
Negativen
vpliv
Negativen
vpliv
/ /
De Wulf in
drugi (2010,
17–18)
Pozitiven
vpliv
Negativen
vpliv
Pozitiven
vpliv
Pozitiven
vpliv
Pozitiven
vpliv
Negativen
vpliv
Negativen
vpliv
* Potrjeno le za območje držav članic EU. ** Potrjeno le za območje držav članic EU.
49
Če sklepamo iz zgornjih ugotovitev, potem naj bi nosilci ekonomske politike (so)financirali
večino (v preglednici 11 navedenih) javnih dobrin. Z vidika gospodarske aktivnosti, skladno z
raziskavami, to namreč pozitivno učinkuje na rast. Pri tem pa so nekateri rezultati bolj
prepričljivi od drugih. Enotno mnenje ekonomistov velja tudi na področju javnega
(so)financiranja socialne oskrbe in storitev javne uprave, toda za razliko od predhodnih
rezultatov ti kažejo na zavirajoč vpliv na gospodarsko aktivnost. Glede vpliva javnih izdatkov
za varnost in zaščito ljudi na gospodarsko aktivnost pa rezultati empiričnih študij ne dajejo
enotnega odgovora.
Prevladujoče ugotovitve (predhodno) predstavljenih raziskav o vplivu izbranih kategorij
javnih izdatkov na gospodarsko rast so sledeče:
– Javni izdatki za izobraževanje pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, kar potrjuje večina
pregledanih empiričnih raziskav.
– Javni izdatki za raziskave in razvoj pozitivno učinkujejo na gospodarsko rast, čeprav
rezultati analiz glede tega vpliva niso dovolj skladni in prepričljivi.
– Javni izdatki za investicije pozitivno učinkujejo na gospodarsko rast, kar je kljub
pomanjkanju trdnih dokazov prevladujoče mnenje med avtorji raziskav.
– Javni izdatki za varnost in zaščito ljudi pozitivno učinkujejo na gospodarsko rast, čeprav
so ugotovitve ekonomistov glede tega precej razdvojene.
– Javni izdatki za zdravstvo pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, kar potrjuje večina
pregledanih raziskav.
– Javni izdatki za socialne transfere negativno vplivajo na gospodarsko rast, kar kažejo
razlage večine pregledanih raziskav.
– Javni izdatki za izvajanje storitev javne uprave negativno učinkujejo na gospodarsko rast,
čeprav rezultati analiz glede tega vpliva niso dovolj prepričljivi.
Izhajajoči iz teh (tj. v zgornjih alinejah navedenih) ugotovitev bomo zasnovali regresijsko
analizo za razvite države, s katero želimo dodatno – na osnovi najnovejših podatkov –
preveriti oziroma podkrepiti njihovo veljavnost.
50
4 ANALIZA VPLIVA RAVNI IN STRUKTURE JAVNIH IZDATKOV NA
GOSPODARSKO RAST
V tem poglavju bomo iskali vplive tako ravni (oziroma skupnega obsega) kakor tudi strukture
(oziroma deležev posameznih kategorij) izdatkov sektorja država (v nadaljevanju javni
izdatki)46 na gospodarsko rast. V tej luči bomo empirično testirali uvodoma postavljene
hipoteze ter tako preverili temeljno tezo. To bomo uresničili z regresijsko analizo panelnih
podatkov47 območja izbranih članic EU in držav OECD za obdobje 1999–2011. Tako bomo
preverili oziroma dodatno podkrepili veljavnost prevladujočih ugotovitev empiričnih raziskav
o povezavi med ravnjo in strukturo javnih izdatkov ter gospodarsko rastjo. Regresijski model,
ki pojasnjuje rast realnega BDP na prebivalca, bo poleg ravni in strukture48 javnofinančnih
izdatkov kot pojasnjevalnih spremenljivk vključeval še druge kontrolne spremenljivke, ki so
se v predhodnih empiričnih raziskavah pokazale kot pomembne za gospodarsko rast.
Opredeljevanje izbranih vrst javnih izdatkov bo temeljilo na funkcionalni klasifikaciji
(COFOG, angl. Classification of the Funcions of Government). Ta prikazuje namenske
razvrstitve javnih izdatkov po posameznih funkcijah v posameznih časovnih obdobjih,
največkrat izražene kot deleži v BDP (Knapič Navarrete 2009; Kranjec 2003, 339). COFOG
tako razvršča javne izdatke po naslednjih področjih (Knapič Navarrete 2009; Eurostat 2013a):
– javna uprava, ki zagotavlja delovanje izvršilnih in zakonodajnih organov ter tako skrbi za
finančne in davčne zadeve, zunanje zadeve, gospodarsko pomoč tujini, splošne zadeve,
temeljne raziskave in splošne transferje med različnimi ravnmi države;
– obramba, ki zagotavlja vojaško in civilno zaščito, pomoč tujini ter izvaja raziskave in
razvoj na tem področju;
– javni red in varnost, ki zagotavlja policijsko in reševalno dejavnost, delovanje sodišč,
zaporov in drugih pravosodnih organov ter izvaja raziskave in razvoj na tem področju;
– ekonomske dejavnosti, ki (finančno) podpirajo kmetijstvo, ribištvo, lov, energetiko,
rudarstvo, predelovalno dejavnost, gradbeništvo, transport, komunikacijo ter izvajajo
raziskave in razvoj na tem področju;
46 Poglavje 4 temelji na funkcionalni klasifikaciji, zato je poimenovanje posameznih javnih izdatkov temu prilagojeno in je nekoliko drugačno od tistega v poglavju 2. Funkcionalna razvrstitev javnih izdatkov pa ne spreminja metodologije naloge, saj ta še vedno temelji na ESA-95. 47 Panelni podatki predstavljajo sklop podatkov za izbrane spremenljivke, ki pokrivajo določeno (lahko daljše) časovno obdobje za posamezne presečne enote (v našem primeru države) (Wooldridge 2002, 10–11). Slednje pomeni, da opazujemo vrednost izbranih spremenljivk (npr. deleža celotnih javnih izdatkov v BDP) v več državah v različnih letih. Podatki imajo tako presečno kot časovno dimenzijo, kar je treba upoštevati pri izbiri pristopa k ocenjevanju regresijske enačbe. 48 Raven predstavlja deleže celotnih (oziroma skupnih) javnih izdatkov v BDP za posamezno državo v izbranem letu, struktura pa izraža deleže posameznih (oziroma izbranih) kategorij javnih izdatkov v BDP. Razumevanje pojma »struktura« se tukaj nekoliko razlikuje od tistega v poglavju 2, kjer se je (pod tem pojmom) opredeljevalo deleže posameznih (oziroma izbranih) javnofinančnih kategorij v celotnih javnofinančnih prihodkih ali odhodkih.
51
– varstvo okolja, ki skrbi za ravnanje z odpadki in odpadno vodo, namenja sredstva za
zmanjševanje onesnaženosti okolja, spodbuja varstvo biološke raznovrstnosti in krajine
ter izvaja raziskave in razvoj na tem področju;
– stanovanjske dejavnosti in urejanje okolja, ki načrtujejo prostorski razvoj, zagotavljajo
oskrbo z vodo in javno razsvetljavo ter izvajajo raziskave in razvoj na tem področju;
– zdravstvo, ki namenja sredstva za medicinski proizvod, pripomočke in opremo,
zagotavlja (zunaj) bolnišnične storitve in javno zdravstvo ter izvaja raziskave in razvoj na
tem področju;
– rekreacija, kultura in religija, ki omogoča športne in kulturne storitve, zagotavlja
delovanje javnega radia in televizije ter izvaja raziskave in razvoj na tem področju;
– izobraževanje, ki omogoča izvedbo primarnega, sekundarnega in terciarnega
izobraževanja ter izvaja raziskave in razvoj na tem področju;
– socialna zaščita, ki nudi podporo najšibkejšim (tj. upokojencem, invalidom in
brezposelnim), zagotavlja druge oblike socialne izključenosti ter izvaja raziskave in
razvoj na tem področju.
COFOG se uporablja tudi za mednarodne primerjave, saj prikaz po funkcijah nevtralizira
vpliv organizacijskih razlik javnega sektorja med državami (Kranjec 2003, 339). Še vedno pa
zasleduje smernice metodologije ESA-95.
4.1 Zapis regresijskega modela in opredelitev ključnih spremenljivk
Z uporabo panelnih podatkov bomo za izbrane države EU in OECD ocenili sledeč regresijski
model:
åå==
+´+´+´+=K
k
itkitk
J
j
jitjitit conttypetotBDPpcgr1
,
1
,expexp edgba , (2)
pri čemer: BDPpcgr označuje letno stopnjo rasti realnega BDP na prebivalca in tako izraža
mero gospodarske rasti; totexp predstavlja delež celotnih javnih izdatkov v BDP;49 exptypej
označuje delež j-te vrste javnih izdatkov v (odstotkih) BDP;50 contk pa predstavlja k-to
pojasnjevalno (t. i. kontrolno) spremenljivko. Indeks i (i = 1, 2, 3, …, 28) označuje državo,
indeks t (t = 1999, 2000, 2001, …, 2011) pa leto, na katero se nanaša posamezni podatek.
Parametri α, β, γ in δ so regresijski koeficienti, ki jih bomo ocenjevali. Pri tem bomo
upoštevali, da se lahko zaradi uporabe panelnih podatkov parameter α razlikuje med državami
(takrat zapišemo αi). Če bo analiza to potrdila, bomo model ocenjevali tako, da bomo
upoštevali prisotnost teh fiksnih učinkov po državah. Naposled, parameter ε označuje slučajne
vplive na gospodarsko rast, ki jih z modelom ne bomo mogli pojasniti. V primeru prisotnosti
49 V okviru te spremenljivke bomo preverili hipotezo 1 o negativnih učinkih (pre)visokih ravni (celotnih) javnih izdatkov na gospodarsko rast. 50 V okviru te spremenljivke bomo preverili vpliv posameznih javnih izdatkov (v večini primerov opredeljenih po COFOG) na gospodarsko rast ter tako testirali hipoteze 2 do 8.
52
slučajnih učinkov ima parameter ε dve komponenti (ui in νit), pri čemer se le νit obnaša
pravilno, ui pa je specifična za države in je morebiti povezana s pojasnjevalnimi
spremenljivkami. Če slednje drži, je treba izbrati model slučajnih učinkov (prilagojeno po
Torres Reyna 2012, 10, 25).
Med posamezne kategorije javnih izdatkov bomo v model vključili tiste, ki so namenjeni za:
izobraževanje (izob), raziskave in razvoj (r_r)51, investicije (inv_jav)52, varnost in zaščito ljudi
(varn)53, zdravstvo (zdra), socialne transfere oziroma zaščito (soci) in izvajanje storitve javne
uprave (upr). Na tej osnovi bomo preverili uvodoma postavljene hipoteze o vplivu izbranih
javnih izdatkov na gospodarsko rast. Natančnejši vpliv spremenljivke exptypej na gospodarsko
rast pa bomo pojasnili z vključitvijo (v regresijski model) še preostalih kategorij javnih
izdatkov (opredeljenih po COFOG), ki se namenjajo za: ekonomsko dejavnost (gosp), varstvo
okolja (ekol), stanovanjsko dejavnost in urejanje okolja (urba), rekreacijo, kulturo in religijo
(rkr). Tako bomo lažje preverili in/ali potrdili povezavo med strukturo javnih izdatkov in
gospodarsko rastjo.
Pri pregledu povzetkov empiričnih študij pa smo ugotovili, da na gospodarsko rast vplivajo še
številne druge spremenljivke. Prisotnost teh učinkov na gospodarsko rast v našem modelu
upoštevamo z vključitvijo t. i. kontrolnih spremenljivk, med katere uvrščamo:
– rast (celotnega) prebivalstva (pop_rast), izračunano kot letno stopnjo rasti celotnega
prebivalstva (povzeto po regresijskem modelu Afonsa in Alegreja (2008, 37));
– rast aktivnega prebivalstva54 oziroma delovne sile (akt_pop_rast), izračunano po anketnih
podatkih (ADS – Anketa o delovni sili) kot letno stopnjo rasti aktivnega prebivalstva
(povzeto po regresijskem modelu Afonsa in Alegreja (2008, 37));
– človeški kapital (clo_kap), merjen s povprečnim številom let šolanja prebivalstva, starega
25 let ali več (povzeto po regresijskem modelu Afonsa in Furcerija (2008, 32));
– odprtost gospodarstva oziroma mednarodne trgovine (odp), izražen z deležem (seštevka)
izvoza in uvoza v BDP (povzeto po regresijskem modelu Afonsa in Furcerija (2008, 32));
51 Javne izdatke za raziskave in razvoj bomo dobili s seštevkom posameznih kategorij javnih izdatkov, opredeljenih po COFOG, ki (v podsistemu) vsebujejo opredeljena sredstva, namenjena raziskavam in razvoju. 52 Analiza javnih izdatkov za investicije bo (z vidika numeričnih vrednosti) slonela na uporabi bruto investicij (po »klasični« metodologiji ESA-95, opredeljenimi v podpoglavju 2.3 Izdatki sektorja
država), saj klasifikacija COFOG eksplicitno ne opredeljuje teh javnih izdatkov. Ti torej predstavljajo delež javnih (oziroma državnih) investicij (v BDP), ki skupaj z zasebnimi tvorijo investicijski obseg narodnega gospodarstva. 53 Javne izdatke, s katerimi državni organi zagotavljajo varnost in zaščito ljudi, bomo (z metodološkega vidika) dobili s seštevkom javnih sredstev, namenjenih za obrambo in zagotavljanje javnega reda in varnosti, ki ju ločeno opredeljuje COFOG. 54 Aktivno prebivalstvo je sestavljeno iz delovno aktivnega prebivalstva (tj. tistih, ki opravljajo kakršno koli delo za plačilo) in brezposelnih oseb (tj. tistih, ki niso zaposlene in ne opravljajo nikakršnega dela za plačilo) ter tako predstavlja delovno silo narodnega gospodarstva (Žižmond in Novak 2005, 54). Če pa k aktivnemu prištejemo še neaktivno prebivalstvo (otroke, študente, invalide in upokojence), dobimo celotno populacijo oziroma prebivalstvo (Žižmond idr. 2005, 185).
53
– investicije zasebnega sektorja (inv_zas), izražene v odstotkih BDP (povzeto po
regresijskem modelu avtorjev Bose, Haque in Osbor (2007, 551));
– druge javnofinančne tokove, ki so jih v primerljivih regresijskih modelih kot kontrolne
spremenljivke upoštevali drugi avtorji (npr. Bose, Haque in Osbor 2007, 546) – tj. delež
salda (saldo) in dolga (dolg) sektorja država v BDP.
Podatke za spremenljivke smo pridobili iz različnih virov, in sicer Eurostata (2012b, 2013a,
2013b), Trading Economics (2013), UNDP (2013), UNCTAD (2013) in AMECO (European
Commission 2013). Analiza panelnih podatkov bo izvedena za območje izbranih članic EU
(Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg,
Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska, Velika Britanija, Bolgarija, Romunija, Češka,
Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Slovenija in Slovaška) in dveh držav
OECD (Norveška in Islandija) za obdobje med letoma 1999 in 2011.
4.2 Opisna statistika
Analiza panelnih podatkov (oziroma panelov) bo izvedena za 28 držav (i = 1, 2, 3, …, 28) za
obdobje 13 zaporednih let (t = 1999, 2000, 2001, …, 2011). Značilnosti izbranih spremenljivk
za omenjene države v proučevanem obdobju pa predstavljamo v okviru opisne statistike
(preglednica 12), ki opredeljuje: ime in oznako spremenljivke, enoto mere, število opazovanj,
povprečno vrednost, standardni odklon, minimalno in maksimalno vrednost (Strašek, Nastav
in Kodrič 2009, 35–36, 42–43).
Iz preglednice 12 je razvidno, da za dve spremenljivki (r_r in clo_kap) velja krajše število
opazovanj kot za večino ostalih. Pokritost s podatki javnih izdatkov, ki se namenjajo za
raziskave in razvoj, je bila zagotovljena v 22 državah za obdobje 12 let. Število opazovanj za
izbrano spremenljivko (r_r) je tako znašalo 264. Minimalna vrednost je dosegla 0,0 odstotka
BDP, maksimalna pa 0,8 odstotka BDP. Povprečna vrednost je tako znašala 0,3 odstotka
BDP. Še nekoliko manj opazovanj (223) imamo za drugo spremenljivko (clo_kap). Pokritost
podatkov za človeški kapital je bila sicer zagotovljena v vseh (28) izbranih državah, a le za
obdobje slabih 8 let. Prebivalci tega območja, stari 25 let ali več, so se (v opazovanem
obdobju) tako v povprečju šolali 10,6 let; pri čemer sta minimalno oziroma maksimalno
vrednost dosegali (na eni strani) Portugalska (v letu 2000) s 6,8 leti šolanja in (na drugi strani)
Češka (v letu 2005) z dobrimi 13 leti šolanja.
Za ostale spremenljivke, vključene v regresijski model, so dostopna opazovanja za vse
proučevane države (presečna dimenzija) in za celotno proučevano obdobje (časovna
dimenzija). Za vzorec 28 (izbranih) držav EU in OECD ter zaporedje 13 let (obdobje 1999–
2011) imamo tako na razpolago 364 opazovanj posamezne spremenljivke.
54
Preglednica 12: Opisna statistika spremenljivk, vključenih v regresijski model
Ime spremenljivke Oznaka
spremenljivke
Enota mere Število
opazovanj
Povprečna
vrednost
Standardni
odklon
Minimalna
vrednost
Maksimalna
vrednost
Letna stopnja rasti realnega
BDP na prebivalca
BDPpcgr Odstotek 364 2,2 3,8 –16,4 12,2
Celotni (oziroma skupni) javni
izdatki v BDP
totexp Odstotek 364 44,9 6,2 31,2 65,4
Javni izdatki za izobraževanje izob Odstotek v BDP 364 5,5 1,2 2,7 8,6
Javni izdatki za raziskave in
razvoj
r_r Odstotek v BDP 264 0,3 0,2 0,0 0,8
Javni izdatki za investicije
(javne investicije)
inv_jav Odstotek v BDP 364 3,2 1,1 0,7 6,6
Javni izdatki za varnost in
zaščito ljudi
varn Odstotek v BDP 364 3,2 0,9 1,1 5,6
Javni izdatki za zdravstvo zdra Odstotek v BDP 364 6,1 1,4 2,5 8,9
Javni izdatki za socialne
transfere oziroma zaščito
soci Odstotek v BDP 364 15,8 4,2 7,6 25,3
Javni izdatki za izvajanje
storitev javne uprave
upr Odstotek v BDP 364 6,4 2,2 2,7 12,8
Javni izdatki za ekonomske
dejavnosti
gosp Odstotek v BDP 364 4,9 1,9 –0,4 25,0
Javni izdatki za varstvo okolja ekol Odstotek v BDP 364 0,7 0,4 –0,3 2,0
Javni izdatki za stanovanjsko
dejavnost in urejanje okolja
urba Odstotek v BDP 364 0,9 0,5 0,0 3,2
Javni izdatki za rekreacijo,
kulturo in religijo
rkr Odstotek v BDP 364 1,3 0,6 0,2 3,8
Rast (celotnega) prebivalstva pop_rast Letna stopnja
rasti (v odstotkih)
364 0,4 1,0 –8,3 2,9
Rast aktivnega prebivalstva
oziroma delovne sile (po ADS)
akt_pop_rast Letna stopnja
rasti (v odstotkih)
364 0,8 1,9 –11,2 10,2
Človeški kapital clo_kap Število let
šolanja*
223 10,6 1,1 6,8 13,1
Odprtost gospodarstva
oziroma mednarodne trgovine
odp Odstotek (izvoza
in uvoza) v BDP
364 82,1 37,2 28,3 192,2
Investicije zasebnega sektorja
(zasebne investicije)
inv_zas Odstotek v BDP 364 18,4 3,7 6,8 31,3
Saldo sektorja država oziroma
proračunski saldo**
saldo Odstotek v BDP 364 –1,9 4,9 –30,8 18,8
Dolg sektorja država dolg Odstotek v BDP 364 50,9 28,7 3,7 170,3
* Prebivalstva, starega 25 let ali več. ** Negativen predznak ustreza deležu letnega proračunskega primanjkljaja v BDP, pozitiven predznak pa deležu letnega proračunskega presežka v BDP.
Vir: Eurostat 2012b; Eurostat 2013a; Eurostat 2013b; Trading Economics 2013; UNDP 2013; UNCTAD 2013; European Commission 2013.
Iz zgornje preglednice je razvidno, da je realni BDP na prebivalca v povprečju dosegel 2,2-
odstotno letno stopnjo rasti (kar kaže povprečna vrednost spremenljivke BDPpcgr). Rast
realnega BDP na prebivalca je bila (z 12,2-odsotno letno stopnjo rasti) najvišja v Latviji leta
55
2006. Tri leta pozneje pa je Latvija zabeležila strm padec gospodarske aktivnosti. Realni BDP
na prebivalca se je na letni ravni skrčil za kar 16,4 odstotka.
Celotni (oziroma skupni) javni izdatki so v povprečju dosegali 44,9 odstotka BDP.
Porazdelitev tega deleža med posamezne kategorije javnih izdatkov (v večini primerov
opredeljenih po COFOG) pa kaže, da (se) je v povprečju:
– za izobraževanje namenilo 5,5 odstotka BDP;
– na (javne) investicije odpadlo 3,2 odstotka BDP;
– za varnost in zaščito ljudi namenilo 3,2 odstotka BDP;
– financiranje zdravstvenih storitev državno blagajno obremenilo za 6,1 odstotka BDP;
– za socialno varnost (oziroma zaščito) potrošilo 15,8 odstotka BDP;
– za izvajanje storitve javne uprave namenilo 6,4 odstotka BDP;
– spodbujanje gospodarskih aktivnosti državo stalo 4,9 odstotka BDP;
– za stanovanjsko dejavnost, urejanje in varovanje okolja namenilo nekaj manj kot 2,0
odstotka BDP. Še nekoliko manj javnih sredstev (1,3 odstotka BDP) pa se je potrošilo za
rekreacijo, kulturo in religijo.
Opisno statistiko zaključujemo s predstavitvijo izstopajočih vrednosti t. i. kontrolnih
spremenljivk v našem regresijskem modelu. Kot prvo spremenljivko izpostavljamo rast
(celotnega) prebivalstva, ki je bila (z 2,9-odstotno letno stopnjo rasti) najvišja na Malti leta
2001, najnižja (z 8,3-odstotnim letnim padcem) pa v Litvi leta 2011. Del celotne populacije,
imenovan aktivno prebivalstvo oziroma delovna sila, se je (na opazovanem vzorcu) v
povprečju povečal za 0,8 odstotka letno.
Seštevek izvoza in uvoza v BDP – kot indikator odprtosti gospodarstva oziroma mednarodne
trgovine – je v bil (s 192,2 odstotki) najvišji na Malti leta 2008, najnižji (z 28,3 odstotki) pa v
Grčiji leta 2002. Investicije zasebnega sektorja pa so (na opazovanem vzorcu) v povprečju
dosegle 18,4 odstotka BDP.
Države, zajete v vzorec, so v opazovanem obdobju v povprečju (še) izpolnjevale
maastrichtske konvergenčne kriterije glede proračunskega salda (ki je v povprečju znašal –1,9
odstotka BDP) in dolga sektorja država (ki je v povprečju znašal 50,9 odstotka BDP).
Ekstremni vrednosti (minimalna in maksimalna) opazovanih spremenljivk (saldo in dolg) pa
sta krepko presegli dovoljene javnofinančne omejitve. Tako je delež proračunskega
primanjkljaja na Irskem leta 2010 presegel mejo 30 odstotkov BDP. Slabo javnofinančno
stanje pa je izražal tudi grški dolg (sektorja država), ki se je leta 2011 povzpel prek 170
odstotkov BDP.
4.3 Ocenjevanje regresijskega modela
Z namenom proučitve povezav med pojasnjevalnimi spremenljivkami, vključenimi v
regresijski model (enačba 2), najprej predstavljamo rezultate enostavne korelacijske analize.
56
Ti rezultati nam bodo v pomoč pri izbiri primernih spremenljivk, ki jih bomo vključili v
posamezno različico regresijskega modela. Sledi ocenjevanje regresijskega modela z
interpretacijo rezultatov. Ob zaključku pa bomo potrjevali/zavračali hipoteze, ki smo jih
zastavili v uvodnem poglavju, ter tako preverili temeljno tezo.
4.3.1 Medsebojna povezanost pojasnjevalnih spremenljivk
Med pojasnjevalnimi spremenljivkami, ki so vključene v regresijski model, (lahko) obstaja
precejšnja medsebojna povezanost oziroma korelacija. V primeru multiple regresijske
analize55 lahko povezanost dveh pojasnjevalnih (oziroma neodvisnih) spremenljivk povzroča
težavo z multikolinearnostjo. Moč in smer povezave med spremenljivkama izraža korelacijski
koeficient (r), ki zaseda vrednosti v razponu med –1,00 in 1,00. Razsevni diagram pa je
grafičen prikaz moči in smeri povezave med spremenljivkama (Strašek, Nastav in Kodrič
2009, 13–14, 17, 43).
Preglednica 13: Povezanost spremenljivk
Moč povezave Absolutna vrednost korelacijskega koeficienta
Zelo šibka povezava 0,00 < r < 0,10
Šibka povezava 0,10 < r < 0,30
Srednje močna povezava 0,30 < r < 0,50
Močna povezava 0,50 < r < 0,70
Zelo močna povezava 0,70 < r < 0,90
Znanstvena fantastika r = 1,00
Vir: Prilagojeno po Strašek, Nastav in Kodrič 2009, 17.
Pri regresijski analizi je treba zagotoviti, da pojasnjevalne spremenljivke medsebojno niso
preveč povezane. Močna povezava med dvema pojasnjevalnima spremenljivkama (katerih
enostavni korelacijski koeficient je visok) ne more natančno določiti vpliva izbrane
pojasnjevalne spremenljivke na odvisno (Strašek, Nastav in Kodrič 2009, 43).
Povezanost parov pojasnjevalnih spremenljivk, vključenih v naš regresijski model,
prikazujemo v matriki enostavnih korelacijskih koeficientov (Priloga 5). Iz te je razvidno, da
obstaja srednje močna do močna povezanost celotnih javnih izdatkov (izraženih v deležih
BDP) s: socialnimi transferi (r = 0,70), zdravstvenimi storitvami (r = 0,54) in storitvami javne
uprave (r = 0,50). Razloge za to pripisujemo sorazmerno velikemu deležu omenjenih vrst
javnih izdatkov v celotnih javnih izdatkih. Skupni javni izdatki pa so še srednje močno do
močno povezani na eni strani z dolgom sektorja država v BDP (r = 0,59) in na drugi strani z
deležem proračunskega salda v BDP (r = –0,50). To utemeljujemo kot posledico prekomerne
javne porabe in nezmožnosti uravnoteženja javnih financ. Med ostalimi pari pojasnjevalnih
55 Multipla (oziroma multivariantna) regresija v model vključuje več pojasnjevalnih (oziroma neodvisnih) spremenljivk, kar omogoča boljšo specifikacijo modela in s tem tudi večjo pojasnjevalno moč modela (Strašek, Nastav in Kodrič 2009, 39).
57
spremenljivk, vključenimi v regresijski model, velja izpostaviti še srednje močno do močno
povezanost med:
– javnimi investicijami in dolgom sektorja država (r = –0,50);
– javnimi izdatki za raziskave in razvoj ter javnimi izdatki za zdravstvo (r = 0,58);
– javnimi izdatki za izobraževanje ter javnimi izdatki za rekreacijo, kulturo in religijo
(r = 0,60);
– rastjo celotnega prebivalstva in rastjo delovne sile (r = 0,67).
Zelo močna povezanost (r = 0,73) pa je prisotna med javnimi izdatki za storitve javne uprave
in dolgom sektorja država. To lahko razumemo kot posledico zadolževanja (sektorja država)
tudi za potrebe financiranja delovanja javne uprave.
4.3.2 Izbor primernih spremenljivk
Opisna statistika (preglednica 12) kaže na (popolno) pokritost s podatki izbranega območja
(i = 28) in obdobja (t = 13) za večino spremenljivk, vključenih v regresijski model. Izjemo
predstavljata spremenljivki, javni izdatki namenjeni raziskavam in razvoju (r_r) ter človeški
kapital (clo_kap). Omenjeni spremenljivki tako ne dosegata pokritosti panela, ki za izbrano
(uravnoteženo) spremenljivko štejeta 364 opazovanj. Zaradi proučevanja učinkov strukture
javnih izdatkov na gospodarsko rast, v naboru primernih spremenljivk, ohranjamo izdatke za
raziskave in razvoj, človeški kapital pa izločamo iz nadaljnje analize.
Ob pogledu na matriko enostavnih korelacijskih koeficientov (Priloga 5) lahko opazimo
srednje močno do močno povezanost med posameznimi pari pojasnjevalnih spremenljivk. V
izogib težavam z (popolno) multikolinearnostjo med pojasnjevalnimi spremenljivkami bomo
v posamezno različico ocene regresijskega modela (enačba 2) tako (skupaj) vključevali, poleg
(izbranih) kontrolnih spremenljivk (contk) in celotnih javnih izdatkov (totexp), le po eno
kategorijo izdatkov (npr. izob). Pri tem se bomo omejili na tiste vrste izdatkov, ki so
vsebovani v hipotezah magistrskega dela, ostale (gosp, ekol, urba in rkr) pa bomo zanemarili.
Iz posamezne različice regresijskega modela bo izvzeta tudi katera izmed kontrolnih
spremenljivk. Za to se bomo odločili takrat, ko bi vključenost posamezne kontrolne
spremenljivke v regresijsko enačbo lahko poslabšala specifikacijo modela oziroma bi
povzročala težave s kolinearnostjo s katero izmed drugih spremenljivk. Končna kombinacija
pojasnjevalnih spremenljivk, vključenih v posamezne različice modelov, je razvidna iz
preglednice 14.
58
4.3.3 Metoda ocenjevanja
Vse različice zapisanega regresijskega modela (enačba 2) bomo ocenjevali kot:
– Model fiksnih učinkov (FE, angl. fixed effects), ki vsebuje državno-specifične koeficiente
αi (parametru α je dodan indeks i, ki označuje državo) in tako reši opaženo problematiko
povezanosti pojasnjevalnih spremenljivk (x) s slučajnimi napakami (ε), ki je pri panelnih
podatkih nemalokrat prisotna. Model FE upošteva obstoj fiksnih učinkov po državah (tj.
časovno nespremenljive vrednosti odvisne spremenljivke BDPpcgr), ki niso pojasnjeni z
vključenimi pojasnjevalnimi spremenljivkami (prilagojeno po Torres Reyna 2012, 9–10;
Wooldridge 2002, 441–442).
– Model slučajnih učinkov (RE, angl. random effects), ki se lahko uporabi takrat, ko imamo
panelne podatke, a ne zaznamo problema povezanosti pojasnjevalnih spremenljivk (x) z
ostankom oziroma slučajnimi vplivi, ki imajo obliko εit (εit = ui + νit). En del ostanka (νit)
se obnaša po predpostavkah linearne regresijske analize, drugi, časovno-nespremenljivi
del (ui), pa se med državami razlikuje in povzroči težave z medsebojno odvisnostjo ter
heteroskedastičnostjo ostankov. Prednost tega modela v primerjavi z modelom FE je
manjše število vključenih spremenljivk, saj nabora nepravih spremenljivk (tj. fiksnih
učinkov) ne vključimo, kar omogoča natančnejšo oceno regresijskih koeficientov. Slabost
modela RE pa je, da so v primeru kršenja predpostavke o nepovezanosti pojasnjevalnih
spremenljivk (x) z ostankom (ε) ocene regresijskih koeficientov nekonsistentne
(prilagojeno po Torres Reyna 2012, 25–26; Wooldridge 2002, 442, 449, 453, 455).
Modeli RE se bodo v nalogi ocenjevali po metodi posplošenih najmanjših kvadratov (GLS,
angl. generalized least squares), modeli FE pa z metodo »znotraj skupinskih« najmanjših
kvadratov (angl. within groups least squares). Ocenjevanje modelov FE bomo izvajali tako, da
bomo najprej od vrednosti spremenljivk posamezne države odšteli povprečno vrednost
spremenljivk za te države (tj. izvedemo »within« transformacijo), nato pa bomo tako
transformirani model ocenili po metodi navadnih najmanjših kvadratov (OLS, angl. ordinary
least squares) (prilagojeno po Torres Reyna 2012, 18, 27). Kateri od posameznih modelov
(FE ali RE) bo za posamezno različico regresijske enačbe (2) ustreznejši, pa bomo preverili s
pomočjo Hausmannovega testa (Wooldridge 2002, 453). Ničelna domneva pri tem testu
pravi, da ni opazne povezave med pojasnjevalnimi spremenljivkami (x) in slučajnimi
napakami (ε), kar pomeni, da so ocene modela RE konsistentne in je zato model RE zaradi
svoje učinkovitosti (tj. nizkih standardnih napak) prava izbira. Alternativna domneva pravi
nasprotno (da je opazna poveza med pojasnjevalnimi spremenljivkami in slučajnimi
napakami) in predlaga model FE. Če Hausmannov test pokaže statistično značilno razliko56
(P < 0,05) med ocenami koeficientov modela RE in FE, potem pri stopnji značilnosti
(α = 0,05) zavrnemo ničelno domnevo (da model RE daje konsistentne ocene) in sprejmemo
sklep pod alternativno domnevo (tj. izberemo model FE). Če pa test pokaže, da razlika ni 56 Razlika (pri dvostranskem testu) je statistično značilna, ko je točna stopna značilnosti (P) manjša od mejne stopnje značilnosti (α = 0,05) (Strašek, Nastav in Kodrič 2009, 20).
59
statistično značilna57 (P > 0,05), pri stopnji značilnosti (α = 0,05) ne moremo zavrniti ničelne
domneve in smatramo model RE kot boljšo izbiro (prilagojeno po Torres Reyna 2012, 29;
Strašek, Nastav in Kodrič 2009, 22–23).
4.3.4 Ocene regresijskega modela in interpretacija rezultatov
V spodnji preglednici podajamo ocene izbranih različic regresijskega modela, ki je opisan z
enačbo (2). Rezultati panelne regresije so tako prikazani kot ocene 7 različic modela
(preglednica 14). Vsaka različica modela poleg celotnih javnih izdatkov (totexp) in večine
kontrolnih spremenljivk (contk) vključuje še eno kategorijo/vrsto javnih izdatkov (exptypej), ki
je vsebovana v eni od hipotez te naloge. Podoben pristop sta uporabila tudi Afonso in Alegre
(2008, 31, 51) pri proučevanju vpliva izbranih javnih izdatkov na gospodarsko rast območja
EU-15 v obdobju 1990–2006. Večina različic regresijskega modela temelji na uravnoteženih
panelnih podatkih, ki za izbrano spremenljivko šteje 364 opazovanj. Izjemo predstavlja druga
različica modela, ki vključuje neuravnoteženo spremenljivko r_r. Nepokritost s podatki tako
predstavlja ključno slabost te (druge) različice modela.
Različice regresijskega modela (enačba 2) smo ocenjevali ob upoštevanju prisotnosti fiksnih
učinkov (model FE) in, alternativno, slučajnih učinkov (model RE). Hausmannov test je za
vse različice potrdil večjo primernost uporabe rezultatov modela FE. Ker so se rezultati,
pridobljeni z modelom RE, izkazali kot nekonsistentni, jih (v spodnji preglednici) ne
navajamo. Regresijske ocene, izhajajoče iz preglednice 14, tako temeljijo na upoštevanju
fiksnih učinkov po državah. Statistika rho nam pri posameznih različicah modela pokaže, da
je med 39 in 69 odstotki variance odvisne spremenljivke (BDPpcgr) pojasnjene s fiksnimi
učinki po državah. Vse različice modela pa izkazujejo statistično značilnost (kar preverjamo s
F-testom) in so (kot celota) primerni.
57 Razlika (pri dvostranskem testu) ni statistično značilna tedaj, ko je točna stopnja značilnosti (P) višja od mejne stopnje značilnosti (α = 0,05) (Strašek, Nastav in Kodrič 2009, 20).
60
Preglednica 14: Regresijske ocene vseh primernih spremenljivk po modelu fiksnih
učinkov
BDPpcgr*a Model 1 Model 2 Model 3 Model 4 Model 5 Model 6 Model 7
Pojasnjevalne
spremenljivke
Koef.*b
P > |t| *c
Koef. P > |t| Koef. P > |t| Koef. P > |t| Koef. P > |t| Koef. P > |t| Koef. P > |t|
Konstanta*d 18,24 0,015 16,10 0,033 13,69 0,053 11,09 0,089 18,68 0,007 13,77 0,028 18,16 0,002
totexp –0,47 0,007 –0,50 0,005 –0,47 0,007 –0,60 0,002 –0,46 0,005 –0,57 0,002 –0,27 0,062
izob –0,92 0,359 / / / / / / / / / / / /
r_r / / –2,68 0,218 / / / / / / / / / /
inv_jav / / / / –0,51 0,209 / / / / / / / /
varn / / / / / / 2,05 0,027 / / / / / /
zdra / / / / / / / / –1,01 0,011 / / / /
upr / / / / / / / / / / 0,47 0,121 / /
soci / / / / / / / / / / / / –0,86 0,010
pop_rast –0,99 0,009 –1,83 0,000 –1,06 0,002 –1,08 0,002 –0,99 0,004 –1,01 0,004 –0,89 0,001
akt_pop_rast 0,08 0,472 0,15 0,098 0,11 0,327 0,07 0,504 0,07 0,551 0,09 0,414 / /
inv_zas 0,36 0,000 0,35 0,000 0,41 0,001 0,36 0,000 0,33 0,001 0,38 0,000 0,32 0,001
odp 0,02 0,063 0,04 0,006 0,03 0,037 0,03 0,002 0,03 0,027 0,03 0,009 0,02 0,102
saldo –0,01 0,928 –0,19 0,112 –0,01 0,957 –0,01 0,924 –0,05 0,755 –0,04 0,789 / /
dolg 0,04 0,284 0,00 0,923 0,04 0,349 0,04 0,239 0,03 0,394 0,03 0,464 0,05 0,133
Število
opazovanj
364 / 264 / 364 / 364 / 364 / 364 / 364 /
Število držav
(i)
28 / 22 / 28 / 28 / 28 / 28 / 28 /
Število let (t) 13 / 12 / 13 / 13 / 13 / 13 / 13 /
F-test*e 21,77 / 26,15 / 21,30 / 35,26 / 28,01 / 21,64 / 44,31 /
Prob > F / 0,000 / 0,000 / 0,000 / 0,000 / 0,000 / 0,000 / 0,000
Rho*f
0,50 / 0,68 / 0,39 / 0,62 / 0,55 / 0,45 / 0,69 /
r (ε in x)*g –0,78 / –0,85 / –0,72 / –0,86 / –0,84 / –0,77 / –0,87 /
*a BDPpcgr predstavlja odvisno spremenljivko v regresijskem modelu, katere (povprečno) spremembo (oziroma vrednost) določa ocena (posameznega) regresijskega koeficienta, pripadajoča izbrani pojasnjevalni spremenljivki. *b Regresijski koeficienti (β, γ in δ) nam povedo (povprečno) spremembo odvisne spremenljivke (BDPpcgr) v primeru spremembe (povečanja ali zmanjšanja) pojasnjevalne spremenljive (npr. totexp) za 1 enoto, ob pogoju »ceteris paribus« oziroma nespremenjenih ostalih pojasnjevalnih spremenljivkah (Strašek, Nastav in Kodrič 2009, 51). *c Če je P-vrednost (pripadajoča izbranemu regresijskemu koeficientu) pri dvostranskem (t) testu nižja od 0,05, je vpliv izbrane pojasnjevalne spremenljivke na odvisno spremenljivko (BDPpcgr) statistično značilen, v nasprotnem primeru (P > 0,05) pa ni (Torres Reyna 2012, 19). *d Konstanta nam pove oceno odvisne spremenljivke (BDPpcgr) v primeru, ko so vrednosti ostalih pojasnjevalnih spremenljivk (vključene v regresijski model) enake 0 (Strašek, Nastav in Kodrič 2009, 51). *e F-test nam pove, ali je regresijski model (kot celota) primeren za ocenjevanje – ali vključuje vsaj eno (primerno) pojasnjevalno spremenljivko s statistično značilnim vplivom na odvisno spremenljivko (BDPpcgr). Ta pogoj je izpolnjen, ko je značilnost F-statistike (Prob > F) manjša od 0,05. V nasprotnem primeru pa model ni primeren za ocenjevanje in ga je treba zavreči (Strašek, Nastav in Kodrič 2009, 45; Torres Reyna 2012, 19). *f Statistika rho pojasnjuje variiranje odvisne spremenljivke (BDPpcgr) zaradi linearnega vpliva fiksnih učinkov po državah (αi), ob uporabi panelnih podatkov (Torres Reyna 2012, 19). *g Korelacijski koeficient (r) izraža povezavo med slučajnimi napakami (ε) in pojasnjevalnimi spremenljivkami (x) (Torres Reyna 2012, 19).
61
Po pričakovanjih je v vseh različicah modela vpliv celotnih javnih izdatkov, izraženih kot
delež v BDP, na gospodarsko rast negativen. Regresijski koeficienti za spremenljivko totexp
so pri vseh različicah regresijske enačbe (2) (konstantno) negativni in izkazujejo statistično
značilne vplive na BDPpcgr. Takšen rezultat pripisujemo prekomerni javni porabi v večini
opazovanih držav. Na opazovanem vzorcu (preglednica 12) celotni javni izdatki (v povprečju)
dosegajo 44,9 odstotka BDP in tako presegajo zgornjo mejo oziroma raven, ko je njihovo
povečevanje še produktivno. Po mnenju nekaterih ekonomistov (npr. Barrios in Schaechter
2008, 11–12) namreč postane povečevanje skupnih javnih izdatkov kontraproduktivno
približno na ravni med 35 in 40 odstotki BDP.
Med posameznimi kategorijami javnih izdatkov, izraženimi v deležih BDP (exptypej), jih je le
nekaj takih, za katere lahko potrdimo njihove učinke na gospodarsko rast. Najbolj prepričljivi
so rezultati za spremenljivko varn. Povišanje deleža izdatkov za varnost in zaščito ljudi v
BDP za eno odstotno točko vodi v dvig letne stopnje rasti realnega BDP na prebivalca (v
povprečju) za 2,05 odstotne točke (»ceteris paribus«). To kaže na pomembne
makroekonomske učinke javnega zagotavljanja in (so)financiranja tistih dobrin, ki jih trg ne
more (v celoti) ponuditi. Prispeva pa tudi k doseganju drugih družbeno-ekonomskih ciljev
(npr. pravna država).
Regresijska koeficienta, pripadajoča javnim izdatkom za zdravstvene storitve in socialno
varnost, sta negativna in (še) izkazujeta statistično značilne vplive teh spremenljivk (zdra in
soci) na odvisno spremenljivko (BDPpcgr). Sklepamo, da je to odraz na eni strani
dobrodušnega sistema socialnega varstva v številnih državah (breme katerega gospodarstvo
težko nosi/financira brez posledic na gospodarsko rast) in na drugi strani netransparentnega
delovanja zdravstvenega sistema. Iz rezultatov bi sklepali, da zdravstveni sistem izvaja
storitve, ki bi jih bilo bolje v večjem delu prepustiti zasebnikom, financirati pa bi se morale
tudi iz zasebnih skladov (npr. dodatna zdravstvena zavarovanja). Tako pa prihaja do presežnih
ravni izdatkov, ki se za izkazovani kategoriji skupaj gibljejo okoli 50 odstotkov celotne javne
porabe, in ne dajejo več pričakovanih gospodarskih učinkov. Višjo javno porabo je namreč
treba uravnotežiti z javnofinančnimi prihodki. To pa zlasti obremenjuje realni sektor, ki
namesto vlaganja v razvoj odvaja višje davke (Tanzi in Schuknecht 2000, 120–130).
Za ostale kategorije javnih izdatkov, vključene v katero izmed različic regresijskega modela,
ne moremo potrditi njihovega vpliva na gospodarsko rast. Pripadajoči regresijski koeficienti
namreč izkazujejo statistično neznačilne vplive (izbrane) pojasnjevalne spremenljivke (izob,
r_r, inv_jav in upr) na odvisno spremenljivko (BDPpcgr).
Na gospodarsko rast pa vplivajo tudi drugi dejavniki, ki smo jih v regresijski model vključili
kot t. i. kontrolne spremenljivke (contk). Pri dveh statistično značilnih (kontrolnih)
spremenljivkah (odp in inv_zas) so pripadajoči regresijski koeficienti (konstantno) nizki, a še
vedno izkazujejo pozitivne vplive na odvisno spremenljivko (BDPpcgr). To, skladno z
drugimi raziskavami, potrjuje pozitivne makroekonomske učinke mednarodne trgovine (odp),
62
izraža pa tudi gospodarsko rast, podprto z zasebnimi investicijami (inv_zas). Velik poudarek
alternativnim (tj. zasebnim) virom financiranja naložbenih aktivnosti je zaslediti tudi v
primerljivih študijah (npr. Kamps 2006, 121).
Nekoliko presenetljive rezultate pa dobimo glede vpliva rasti celotnega prebivalstva
(pop_rast) na gospodarsko rast. V vseh različicah modela so regresijski koeficienti statistično
značilni in negativni, kar pomeni, da se z rastjo populacije znižuje gospodarska rast.
Ekonomskih učinkov drugih agregatnih kazalnikov fiskalne politike (tj. proračunskega salda
in dolga sektorja država) ter rasti delovne sile z empirično analizo nismo potrdili. Regresijski
koeficienti, pripadajoči tem spremenljivkam (akt_pop_rast, saldo in dolg), so namreč
statistično neznačilni, kar ne potrdi vpliva teh spremenljivk na odvisno spremenljivko
(BDPpcgr).
4.3.5 Preverjanje temeljne teze in testiranje hipotez
Ob zaključku regresijske analize panelnih podatkov preverjamo temeljno tezo, in sicer tako,
da empirično testiramo uvodoma postavljene hipoteze (H). Rezultate teh testiranj
predstavljamo v preglednici 15.
Upoštevati moramo, da smo pri preverjanju Hausmannovega testa, določanju statistične
značilnosti vpliva izbrane pojasnjevalne spremenljivke na odvisno in ugotavljanju primernosti
različic modelov kot celot, upoštevali dvostranski test in pripadajočo celotno P-vrednost.
Tako sta bili ničelna domneva (H0) in alternativna domneva (HA) podani dvostransko
(H0 : Γ = Γ0 oziroma HA : Γ ≠ Γ0). Pri uvodoma postavljenih hipotezah pa se srečujemo s
preverjanjem pozitivnih oziroma negativnih učinkov posameznih kategorij javnih izdatkov na
gospodarsko rast. Kritično območje zavračanja in sprejemanja tako ni podano na obeh
straneh. V tem primeru moramo uporabiti enostranski (t) test, kjer sta ničelna domneva (ki jo
skušamo zavrniti) in alternativna domneva (ki jo skušamo potrditi oziroma sprejeti) zapisani
enostransko (H0 : Γ ≤ Γ0 oziroma HA : Γ > Γ0). Točna stopnja značilnosti (P-vrednost) je pri
enostranskem (t) testu na eni strani, zato moramo upoštevati njeno polovično vrednost (P/2),
ne pa celotno (P) kot pri testiranju dvostranskih hipotez. Če enostranski (t) test pokaže
statistično značilno razliko (P/2 < 0,05), potem pri stopnji značilnosti (α = 0,05) zavrnemo
ničelno domnevo (H0 : Γ ≤ Γ0) in sprejmemo sklep o pravilnosti alternativne domneve
(HA : Γ > Γ0). Če pa enostranski (t) test pokaže, da razlika ni statistično značilna
(P/2 > 0,05), potem pri stopnji značilnosti (α = 0,05) ne moremo zavrniti ničelne domneve
(H0 : Γ ≤ Γ0) in jo obravnavamo kot veljavno (prilagojeno po Strašek, Nastav in Kodrič 2009,
11–13, 19–23).
63
Preglednica 15: Vpliv ravni in strukture javnih izdatkov na gospodarsko rast v izbranih
državah EU in OECD, 1999–2011
Celotni
javni izdatki
(H1)
Posamezne kategorije javnih izdatkov*
Izobraževanje
(H2)
Raziskave in
razvoj
(H3)
Investicije
(H4)
Varnost in
zaščita ljudi
(H5)
Zdravstvo
(H6)
Socialna
zaščita
(H7)
Storitve
javne
uprave
(H8)
Statistično
značilen
negativen
vpliv
Vpliv ni
statistično
značilen
Vpliv ni
statistično
značilen
Vpliv ni
statistično
značilen
Statistično
značilen
pozitiven
vpliv
Statistično
značilen
negativen
vpliv
Statistično
značilen
negativen
vpliv
Statistično
značilen
pozitiven
vpliv**
* Preverjamo vpliv samo tistih kategorij javnih izdatkov, ki so z vsebinskega vidika smiselne – torej predstavljajo del uvodoma postavljenih hipotez – in za katere imamo izvedene regresijske ocene, ostale kategorije, opredeljene po COFOG (gosp, ekol, urba in rkr), pa ignoriramo. ** Pri upoštevanju dvostranskega (t) testa je bil vpliv izbrane spremenljivke (upr) na odvisno spremenljivko (BDPpcgr) statistično neznačilen. Z izvedbo enostranskega (t) testa in upoštevanjem polovične P-vrednosti pa se je vpliv izkazal kot »rahlo« statistično značilen (P/2 = 0,06).
S preverjanjem hipoteze 1 želimo preveriti domnevo o negativnih učinkih prekomerne ravni
(celotnih) javnih izdatkov na gospodarsko rast. Regresijski koeficienti pripadajoči
spremenljivki totexp so pričakovano negativni in (ob upoštevanju enostranskega t-testa) v
vseh različicah regresijske enačbe (2) tudi statistično značilni. Povečanje deleža celotnih
javnih izdatkov v BDP za eno odstotno točko tako znižuje letno stopnjo rasti realnega BDP na
prebivalca (v povprečju) za 0,5 odstotne točke (»ceteris paribus«). Sklepamo torej, da vpliv s
kvantitativnega vidika ni nezanemarljiv. Hipotezo 1, tudi ob upoštevanju kvantitativne
presoje, potrjujemo.
Regresijski koeficienti za spremenljivke izob, r_r in inv_jav so (nepričakovano) negativni, a
ker ne izkazujejo statistične značilnosti, ne moremo potrditi njihovega (negativnega) vpliva na
odvisno spremenljivko (BDPpcgr). Hipotez 2, 3 in 4 – v okviru katerih predvidevamo
pozitivne učinke javnih izdatkov za izobraževanje, raziskave in razvoj ter (javne) investicije
na gospodarsko rast – tako ne moremo potrditi.
Predznak regresijskega koeficienta, pripadajoč spremenljivki varn, je pričakovan, tj.
pozitiven. Rezultat regresije tako izraža statistično značilen (pozitiven) vpliv javnih izdatkov
za varnost in zaščito ljudi na gospodarsko rast. Glede na to da so rezultati sorodnih študij s
tega vidika mešani, lahko naš rezultat prispeva k boljši razjasnitvi vloge in pomena teh
izdatkov. Hipotezo 5 o pozitivnih učinkih javnih izdatkov za varnost in zaščito ljudi na
gospodarsko rast torej potrjujemo.
V hipotezi 6 trdimo, da javni izdatki za zdravstvo pozitivno vplivajo na gospodarsko rast.
Hipotezo smo oblikovali na podlagi (prevladujočih) mnenj drugih avtorjev. Izkazalo pa se je,
da je regresijski koeficient za spremenljivko zdra negativen in statistično značilen. Hipotezo 6
tako zavračamo, saj rezultat kaže na statistično značilne negativne vplive spremenljivke zdra
64
na odvisno spremenljivko (BDPpcgr). Povečanje javnih izdatkov za zdravstvo tako vodi v
gospodarski padec.
Večina pregledanih študij dokazuje negativni vpliv socialnih transferov na gospodarsko rast,
kar je vsebina hipoteze 7. Regresijski koeficient, pripadajoč spremenljivki soci, je
pričakovano negativen in statistično značilen. Ob povečanju deleža javnih izdatkov za
socialno zaščito v BDP za eno odstotno točko se letna stopnja rasti realnega BDP na
prebivalca (v povprečju) zmanjša za 0,86 odstotne točke (»ceteris paribus«). S kvalitativnega
vidika pa to ne more omajati vsebine, izhajajoče iz hipoteze 7, ki jo potrjujemo.
Avtorji primerljivih študij si niso enotni glede učinkov (javnih) izdatkov za javno upravo na
gospodarsko rast. S hipotezo 8 vseeno preverjamo domnevo, da ta kategorija izdatkov
negativno učinkuje na gospodarsko rast. Predznak regresijskega koeficienta, pripadajoč
izbrani spremenljivki (upr), je nepričakovano pozitiven. Ob upoštevanju enostranskega
t-testa pa se je vpliv spremenljivke upr na BDPpcgr izkazal kot šibko statistično značilen.
Hipotezo 8 tako zavračamo, saj rezultat nakazuje, da povečanje javnih izdatkov za delovanje
javne uprave celo pospešuje gospodarsko rast.
Pa povzemimo zgornje ugotovitve: prekomerna raven (celotnih) javnih izdatkov je v izbranih
državah EU in OECD v obdobju 1999–2011 zavirala gospodarsko rast. K stagnaciji
gospodarske aktivnosti so prispevale tudi posamezne kategorije izdatkov. Nam je uspelo
potrditi negativne učinke javnih izdatkov za zdravstvo in javnih izdatkov za socialne
transfere. Po drugi strani je kvantitativna analiza pokazala, da javni izdatki za varnost in
zaščito ljudi ter izdatki za javno upravo pozitivno vplivajo na gospodarsko rast. Učinkov
ostalih kategorij javnih izdatkov pa s panelno regresijo nismo potrdili.
65
5 SKLEP
Pričujoča naloga predstavlja stanje in trende na področju javnih financ ter empirično preverja
vpliv ravni in strukture javnih izdatkov na gospodarsko rast. Na osnovi pregleda teorij
gospodarske rasti (v povezavi s pomenom javnih financ) in empiričnih raziskav drugih
avtorjev smo oblikovali hipoteze, ki smo jih z ocenjevanjem regresijskih modelov za države
članice EU in izbrane države OECD testirali v empiričnem delu naloge.
Podatki s področja javnih financ za države EU in izbrane članice OECD za obdobje 1995–
2011 kažejo sledeče vzorce:
– Raven prihodkov sektorja država se je leta 2011 na območju EU in OECD gibala med
31,9 in 58,2 odstotka BDP. V Sloveniji je leta 2011 delež prihodkov v BDP dosegel 44,3
odstotka, kar je bilo na ravni (tehtanega) povprečja EU. Sprememba deleža prihodkov
sektorja država v BDP je v obdobju 1995–2007 izražala stagnacijo na območju držav
EU-15 oziroma krčenje na območju držav EU-27 (za 0,2 odstotni točki) ter Slovenije (za
1,6 odstotne točke). Med letoma 2008 in 2011 se trend padanja deleža prihodkov sektorja
država v BDP v večini opazovanih držav ustavi in ponekod je opazna rast. Ta je najbolj
izrazita na Madžarskem (povečanje za 8,4 odstotne točke), Portugalskem (za 3,9 odstotne
točke) in v Estoniji (za 2,7 odstotne točke). V strukturi prihodkov sektorja država so po
deležu na območju EU-27 leta 2011 izstopali: socialni prispevki (31,1 odstotka), davki na
proizvodnjo in uvoz (29,4 odstotka) ter tekoči davki na dohodke, premoženje itn. (28,2
odstotka).
– Raven izdatkov sektorja država se je leta 2011 na območju EU in OECD gibala med 33,8
in 58,0 odstotka BDP. Tehtano povprečje EU je leta 2011 preseglo 49 odstotkov BDP in
je bilo – za slabi 2 odstotni točki – manjše od deleža relativnih izdatkov, zabeleženega v
Sloveniji. V večini opazovanih držav med letoma 1995 in 2007 spremljamo trend
zmanjševanja deleža izdatkov sektorja država v BDP. Ta je najbolj izstopal na Slovaškem
(znižanje za 14,4 odstotne točke), Finskem (za 14,1 odstotno točko), Švedskem (za 13,9
odstotne točke) in Češkem (za 12,0 odstotne točke). Po letu 2008 pa v kar nekaj državah
EU in OECD opazimo preobrat smeri gibanja relativne ravni izdatkov sektorja država.
Trend rasti v obdobju 2008–2011 je bil najizrazitejši prav v Sloveniji (kjer se je delež
izdatkov v BDP povečal za 6,7 odstotne točke) in je krepko presegel spremembo
(tehtanega) povprečja EU (povečanje za 2 odstotni točki). V strukturi izdatkov sektorja
država so po deležu na območju EU-27 leta 2011 izstopala socialna nadomestila v
denarju in naravi (43,4 odstotka), sredstva za zaposlene (22,1 odstotka) in izdatki za
vmesno potrošnjo (13,6 odstotka).
– Proračunski primanjkljaj Slovenije (v tekočih cenah) se je povzpel z 0,7 milijarde EUR
leta 2008 na 2,3 milijarde EUR leta 2011, kar pomeni nominalno rast za 230 odstotkov.
Norveška, Madžarska, Estonija in Švedska so leta 2011, kljub gospodarski krizi,
ustvarjale proračunski presežek. Nasprotno pa so takrat Irska, Grčija, Španija, Velika
Britanija, Ciper, Litva, Romunija, Francija in Slovenija izkazovale precejšne proračunske
66
primanjkljaje, katerih relativne ravni so krepko presegle maastrichtski konvergenčni prag
3 odstotkov BDP.
– Raven dolga sektorja država je v Sloveniji leta 2011 presegla 46,9 odstotka BDP. Kljub
(zaenkrat še) izpolnjenim maastrichtskim konvergenčnim kriterijem pa tendenca rasti, ki
je v obdobju 2008–2011 dosegla slabih 25 odstotnih točk, kaže na nujnost reform in
konsolidacijo javnih financ. Z zadolženostjo se spopadajo tudi druge evropske države.
Leta 2011 so se ravni dolga gibale med 6,1 odstotka BDP (v Estoniji) in 170,6 odstotka
BDP (v Grčiji). Relativne ravni dolga sektorja država v obdobju 1995–2007 izkazujejo
ponekod (Malta, Norveška, Češka in Grčija) tendenco rasti, v drugih evropskih državah
(Bolgarija, Irska, Belgija, Danska, Švedska, Nizozemska, Španija in Finska) pa tendenco
padanja. Gospodarska kriza je še poslabšala javnofinančno stanje marsikatere države. Z
izjemo Švedske in Norveške vse opazovane države med letoma 2008 in 2011 tako
beležijo porast dolga sektorja država v BDP.
Z regresijsko analizo panelnih podatkov smo v empiričnem delu preverili vpliv ravni in
strukture javnih izdatkov na gospodarsko rast na območju 28 izbranih držav EU in OECD za
obdobje 1999–2011. S testiranjem hipoteze 1 smo potrdili napoved o negativnih učinkih
prekomerne ravni (celotnih) javnih izdatkov na gospodarsko rast. Regresijski koeficienti so
bili za celotne javne izdatke (izražene v deležih BDP) v vseh različicah modela (konstantno)
negativni ter so izkazovali statistično značilne vplive na gospodarsko rast. Takšen rezultat
pripisujemo prekomerni javni porabi, ki je na opazovanem vzorcu (v povprečju) dosegla 44,9
odstotka BDP in je tako presegla zgornjo mejo oziroma raven, ko – po mnenju nekaterih
ekonomistov (npr. Barrios in Schaechter 2008, 11–12) – povečevanje izdatkov že ni več
produktivno.
Med posameznimi kategorijami javnih izdatkov, vključenimi v katero izmed različic
regresijskega modela, pa je bilo le nekaj takih, za katere potrjujemo vpliv na gospodarsko rast.
Rezultati so bili še najbolj prepričljivi za javne izdatke, namenjene varnosti in zaščiti ljudi, in
so pokazali, da povečevanje deleža te kategorije izdatkov v BDP za eno odstotno točko vodi v
dvig letne stopnje rasti realnega BDP na prebivalca (v povprečju) za 2,05 odstotne točke
(»ceteris paribus«). Navedeno potrjuje hipotezo 5, da javno (so)financiranje varnosti in zaščite
(ljudi) pospešuje gospodarsko rast, prispeva pa tudi k boljši razjasnitvi vloge in pomena te
kategorije izdatkov, saj so mnenja drugih avtorjev o tem precej deljena. Rezultati so po drugi
strani potrdili, da povečevanje javnih izdatkov za zdravstvene storitve in socialno varnost vodi
v gospodarski padec. Razloge tega pripisujemo (na eni strani) dobrodušnemu sistemu socialne
varnosti v številnih državah in (na drugi strani) netransparentnemu delovanju zdravstvenega
sistema. Z ocenami regresijskega modela smo tako potrdili vsebino hipoteze 7 o negativih
vplivih socialnih transferov na gospodarsko rast – kar je skladno z rezultati večine
pregledanih študij (npr. De Wulf idr. 2010, 17–18) – in ovrgli hipotezo 6, v okviru katere smo
– na podlagi prevladujočih mnenj drugih avtorjev (Bergh in Henrekson 2011, 2–8) –
predpostavili, da javni izdatki za zdravstvo pozitivno vplivajo na gospodarsko rast. Rezultati
67
regresijske analize so še pokazali, da na gospodarsko rast statistično značilno vplivajo tudi
(javni) izdatki za javno upravo. A ker je predznak pripadajočega regresijskega koeficienta
(nepričakovano) pozitiven, smo hipotezo 8 – ki predvideva negativen učinek izdatkov za
javno upravo na gospodarsko rast – zavrnili.
Rezultate regresijske analize lahko povežemo s sodobno teorijo endogene gospodarske rasti,
ki gospodarsko rast pripisuje endogenemu tehnološkemu napredku. Ta se absorbira v
proizvodne procese z razvojem in inovacijami. Endogenost tehnološkega napredka pomeni,
da je ta podprt in grajen tudi s prispevki nosilcev ekonomske politike, ki ustvarjajo pogoje za
njegovo implementacijo. In kako bi lahko na tehnološki napredek (pozitivno) vplivali javni
izdatki za varnost in zaščito (ljudi) oziroma (javni) izdatki za delovanje javne uprave, kot to
narekujejo rezultati regresijske analize? Sodišča in drugi pravosodni organi – v okviru
zagotavljanja varnosti in zaščite (ljudi) – izboljšujejo institucionalni okvir države in
vzpostavljajo pogoje za delovanje pravne države. Tako se zagotavlja pravno varstvo inovacij
(patenti) in sankcionira njihovo nezakonito uporabo (kršenje avtorskih pravic). Storitve javne
uprave pa po eni strani (lahko) ustvarjajo pogoje za inovativnost prek učinkovitega
izvrševanja administrativnih nalog, sistema davčnih olajšav za (zasebno) raziskovanje in
investiranje ter spodbujanja povezovanja (javnih) univerz z gospodarstvom, po drugi strani pa
pomenijo zaposlitev za večje število ljudi in spodbujajo njihovo trošenje.
Na podlagi rezultatov regresijske analize priporočamo nosilcem ekonomske politike krčenje
ravni (celotnih) javnih izdatkov, ki so v proučevanih državah v povprečju na tako visoki
ravni, da zavirajo gospodarsko rast marsikatere države. Glede na rezultate primerljivih študij
(npr. Tanzi in Schuknecht 2000, 120–130) bi bilo treba raven (celotnih) javnih izdatkov v
bodoče zmanjšati pod mejo 40 odstotkov BDP. Za uresničitev tega cilja je smotrno najprej
izvesti selekcijo/redukcijo tistih kategorij izdatkov, ki ne dajejo pričakovanih gospodarskih
učinkov. Izhajajoč iz regresijskih ocen bi bilo priporočljivo del (manj nujnih) zdravstvenih
storitev zagotavljati in financirati na trgu (npr. nenujni ambulantni prevozi), pri socialnih
transferih pa bi se veljalo racionalneje obnašati in dohodke prerazdeljevati samo med socialno
ogrožene. V prid izkoreninjenju anomalij v sistemu socialne varnosti se mora (dodatno)
okrepiti regulatorna vloga države. Pri prehodu na tržni sistem zagotavljanja dela (nenujnih)
zdravstvenih storitev pa morajo nosilci ekonomske politike predhodno vzpostaviti pogoje za
transparentno delovanje zasebnikov (koncesionarjev). Učinkovitost realnega sektorja – ki ga
na opazovanem vzorcu potrjujejo pozitivni gospodarski učinki naložbenih aktivnosti
zasebnikov in njihova zunanjetrgovinska usmerjenost – opravičuje prehod na tržni sistem
zagotavljanja tistih dobrin, za katere neučinkovito skrbi javni sektor. Javna reprodukcija pa je
dopustna samo za tiste dobrine, ki jih trg (v celoti) ne more ponuditi. To pa opravičuje
povečevanje javnih izdatkov za varnost in zaščito ljudi, kar vodi v gospodarsko rast.
Empirični del naloge ima nekaj omejitev. Prva je omejen dostop do (daljše časovne serije)
primerljivih javnofinančnih podatkov za večje število držav. Presečno in časovno dimenzijo
68
panelne regresije smo morali prilagoditi razpoložljivosti podatkov katere od uporabljenih
podatkovnih baz (Eurostat, UNDP, UNCTAD, AMECO in Trading Economics). Druga
omejitev je vezana na predpostavko, da smer povezanosti med javnimi izdatki in gospodarsko
rastjo teče od izdatkov k rasti in da so pri tem javnih izdatki eksogeni (tj. neodvisni od
gospodarske rasti). Ker je ta predpostavka najšibkejši član naše analize, bi jo veljalo preučiti v
prihodnjih analizah.
Ne glede na omenjene omejitve pa imajo (najtrdnejši) rezultati analize pomembno
informativno vrednost, ko jih povežemo z rezultati primerljivih raziskav. S priporočili, ki smo
jih izpeljali na podlagi upoštevanja naše in drugih raziskav, želimo prispevati k izboljšanju
vloge in pomena javnih financ pri dosegi gospodarske rasti. Tako poudarjamo pomen
kakovostnih javnih financ, ki temeljijo na dolgoročni vzdržnosti in stabilnosti, in – kjer je to
nujno potrebno – podpirajo gospodarske aktivnosti.
69
LITERATURA
Afonso, A. in J. G. Alegre. 2008. Economic growth and budgetary components: a panel
assessment for the EU. Zbirka ECB Working Paper, št. 848. Frankfurt: European Central Bank.
Afonso, A., W. Ebert, L. Schucknecht in M. Thone. 2005. Quality of public finances and
growth. Zbirka ECB Working Paper, št. 438. Frankfurt: European Central Bank.
Afonso, A. in D. Furceri. 2008. Government size composition, volatility and economic
growth. Zbirka ECB Working Paper, št. 849. Frankfurt: European Central Bank.
Agell, J., T. Lindh in H. Ohlsson. 1997. Growth and the public sector: a critical review essay. European Journal of Political Economy 13 (1): 33–52.
Aghion, P. 2008. Higher education and innovation. Perspektiven der Wirtschaftspolitik 9 (maj): 28–45.
Akitoby, B., B. Clements, S. Gupta in G. Inchauste. 2004. The cyclical and long-term
behaviour of goverment expenditures in developing countries. Zbirka IMF Working Paper, št. 202. Washington: International Monetary Fund.
Aristovnik, A., J. Šušteršič, S. Setnikar Cankar, M. Klun, M. Novak, P. Pevcin, J. Seljak, M. Glažar, E. Jongen, M. Novak in V. Petkovšek. 2010. Vzpostavitev sistemov merjenja
učinkovitosti in uspešnosti javnega sektorja v Sloveniji na mikro in makro nivoju: končno
poročilo raziskave projekta vodenega pod šifro V5-0403. Ljubljana: Fakulteta za upravo; Koper: Fakulteta za management.
Barrios, S. in A. Schaechter. 2008. The quality of public finances and economic growth. Zbirka Economic Papers, št. 337. Brussels: European Commission.
Barro, R. J. 1991. Economic growth in a cross section of countries. The Quarterly Journal of
Economics 106 (2): 407–443.
Bergh, A. in M. Henrekson. 2011. Government size and growth: a survey and interpretation
of the evidence. Zbirka IFN Working Paper, št. 858. Stockholm: Research Institute of Industrial Economics.
Bleaney, M., N. Gemmell in R. Kneller. 2001. Testing the endogenous growth model: public expenditure, taxation and growth over the long run. Canadian Journal of Economics 34 (1): 36–57.
Bose, N., M. E. Haque in D. R. Osborn. 2007. Public expenditure and economic growth: a disaggregated analysis for developing countries. The Manchester School 75 (5): 533–556.
Caprirolo, G. 2011. Dolg sektorja države. Poročilo o razvoju – Metodološki listi. Http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/pr/2011/SRS/1/ML/dolg%20sektorja%20drzava.pdf (4. 12. 2012).
Cincera, M., D. Czarnitzki in S. Thorwarth. 2009. Efficiency of public spending in support of
R&D activities. Zbirka Economic Papers, št. 376. Brussels: European Commission.
De Avila, D. R. in R. Strauch. 2003. Public finances and long-term growth in Europe –
evidence from a panel data analysis. Zbirka ECB Working Paper, št. 246. Frankfurt: European Central Bank.
De Gregorio, J. 1996. Inflation, growth and central banks: theory and evidence. Zbirka Policy Research Working Paper, št. 1575. Washington: The World Bank.
70
Devarajan, S., V. Swaroop in H. Zou. 1996. The composition of publice expenditure and economic growth. Journal of Monetary Economics 37 (februar): 313–344.
De Wulf, L., L. Coutinho, C. Sassanpour in S. Florez. 2010. Study on quality of public
finances in support of growth in the Mediterranean partner countries of the EU. Zbirka CASE Network Reports, št. 94. Warsaw: Center for Social and Economic Research.
Domar, E. D. 1947. Expansion and employment. The American Economic Review 37 (1): 34–55.
Fatas, A. in I. Mihov. 2003. On constraining fiscal policy discretion in EMU. Oxford Review
of Economic Policy 19 (1): 112–131.
Flajs, A. 2012. Temeljni agregati sektorja država, Slovenija, 2008–2011. Http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5025 (1. 12. 2012).
Heitger, B. 2001. The scope of government and its impact on economic growth in OECD
countries. Zbirka Kiel Working Paper, št. 1034. Kiel: Kiel Institute of World Economics.
Horvat, M. 2010. Konsolidacija javnih financ v času gospodarske recesije. Diplomsko delo, Pravna fakulteta, Univerza v Mariboru.
Hren, K. in A. Flajs. 2011. Pojasnilo o računanju podatkov o dolgu in primanjkljaju sektorja
država v skladu z ESA 1995. Http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3688 (2. 9. 2012).
Kamps, C. 2006. New estimates of government net capital stock for 22 OECD countries, 1960–2001. IMF Staff Papers 53 (1): 120–150.
Kavalar, A. 2005. Metodološka vprašanja spremljanja javnega dolga v Republiki Sloveniji. Diplomska naloga, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Kešeljević, A. 2006. Vloga in pomen znanja v teoriji rasti. Naše gospodarstvo 52 (3–4): 115–124.
Knapič Navarrete, B. 2009. Javnofinančni izdatki po namenih (COFOG). Poročilo o razvoju – Metodološki listi. Http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/pr/2009/ml/3/ML-Izdatki_po_namenih__COFOG__2009__Knapic_.pdf (26. 12. 2012).
Knez, L. 2006. Postkeynesianska teorija endogene rasti: vzpostavljanje alternative neoklasični makroekonomski analizi rasti. Naše gospodarstvo 52 (5–6): 94–109.
Kolluri, B. R., M. J. Panik in M. S. Wahab. 2000. Government expenditure and economic growth: evidence from G-7 countries. Applied Economics 32 (8): 1059–1068.
Kondža, J. 2011. Saldo sektorja država. Poročilo o razvoju – Metodološki listi. Http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/pr/2011/SRS/1/ML/saldo%20sektorja%20drzava.pdf (3. 12. 2012).
Korošec, L. 2001. Kultura in ekonomska rast. Ekonomski pregled 52 (11–12): 1378–1399.
Kranjec, M. 2003. Davki in proračun. Ljubljana: Fakulteta za upravo.
Musgrave, R. A. in P. B. Musgrave. 1988. Public finance in theory and practice. New York: McGraw-Hill.
Papadopoulos, A. P. in M. G. Sidiropoulos. 1999. The sustainability of fiscal policies in the European Union. International Advances in Economic Research 5 (3): 289–307.
71
Pasinetti, L. L. 1998. The myth (or folly) of the 3% deficit-GDP Maastricht »parameter«. Cambridge Journal of Economics 22 (1): 103–116.
Pitlik, H. in M. Schratzenstaller. 2011. Growth implications of structure and size of public
sectors. Zbirka WIFO Working Papers, št. 404. Vienna: Oesterreichisches Institut für Wirtschaftsforschung.
Poterba, J. M. 1994. Government intervention in the markets for education and health care:
how and Why? Zbirka NBER Working Paper, št. 4916. Cambridge, Massachusetts: National Bureau of Economic Research.
Rant, V. 2011. Komentar o javnem dolgu: zadolževanje je potrebno pravočasno omejiti. Http://www.mladina.si/54489/o-javnem-dolgu/ (24. 1. 2013).
Samuelson, P. A. in W. D. Nordhaus. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV Založba.
Senjur, M. 2002. Razvojna ekonomika: teorije in politike gospodarske rasti in razvoja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Snowdon, B. 2002. Converstions on growth, stability, and trade: an historical perspective. Cheltenham: Edward Eldgar.
Solow, R. M. 1957. Tecnical change and the aggregate production function. The Review of
Economics and Statistics 39 (3): 312–320.
Stanovnik, T. 2008. Javne finance. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Steinbacher, M. in M. Steinbacher. 2005. Dinamični modeli gospodarske rasti. Zbirka Delovni zvezki ICK – ekonomska serija, št. 4. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.
Stiglitz, J. E. 2000. Economics of the public sector. New York: W. W. Norton & Company.
Strašek, R., B. Nastav in B. Kodrič. 2009. Statistika v ekonomiji in financah. Študijsko gradivo za interno uporabo – izročki predavanj, Fakulteta za management, Univerza na Primorskem.
Sušjan, A. 2011. Teorija gospodarske rasti. Izročki predavanj pri predmetu politična ekonomija 2010/2011. Http://miha.ef.uni-lj.si/_dokumenti3plus2/195099/PE2011-1.pdf (12. 7. 2013).
Šušteršič, J. in U. Pinterič. 2009. Institucionalna ujetost države: javne politike in javne
finance. Ljubljana: Vega.
Tanzi, V. in L. Schuknecht. 2000. Public spending in the 20th century: a global perspective. Cambridge: Cambridge University Press.
Tanzi, V. in L. Schuknecht. 2003. Public finances and economic growth in European countries. V Fostering Economic Growth in Europe, 31st Economics Conference, ur. G. Thonabauer, 178–196. Zbornik prispevkov. Vienna: Oesterreichische Nationalbank.
Torres Reyna, O. 2012. Panel data analysis fixed & random effects: using stata 10.x. Http://dss.princeton.edu/training/Panel101.pdf (17. 9. 2013).
Valenčič, G. 2013. Fiskalni pakt je začel veljati. Http://www.rtvslo.si/evropska-unija/fiskalni-pakt-je-zacel-veljati/299286 (3. 2. 2013).
Wahab, M. 2004. Economic growth and government expenditure: evidence from a new test specification. Applied Economics 36 (19): 2125–2135.
72
Wooldridge, J. M. 2002. Introductory econometrics: a modern approach 2 e. Cincinnati, Ohio: South-Western College Publishing.
Žižmond, E., P. Dolenc, A. Delakorda in M. Novak. 2005. Uvod v ekonomijo: zapiski
predavanj. Koper: Fakulteta za management.
Žižmond, E. in M. Novak. 2005. Ekonomsko okolje podjetja: zapiski predavanj. Koper: Fakulteta za management.
VIRI
Banka Slovenije. 2011. Metodologija in proces sestave finančnih računov. Http://www.bsi.si/library/includes/datoteka.asp?DatotekaId=2194 (9. 9. 2012).
EU (Evropska unija). 2012. Države: imena držav. Http://europa.eu/about-eu/countries/index_sl.htm (11. 12. 2012).
European Commission. 2013. Economy and financial affairs: AMECO. Http://ec.europa.eu/economy_finance/ameco/user/serie/SelectSerie.cfm (1. 8. 2013).
Eurostat. 2012a. Economy and finance. Http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/statistics/themes (2. 5. 2012).
Eurostat. 2012b. Government finance statistics. Http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/government_finance_statistics/data/database (7. 10. 2012).
Eurostat. 2013a. Government finance statistics: COFOG. Http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/government_finance_statistics/data/database (1. 8. 2013).
Eurostat. 2013b. Statistcs by theme. Http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/statistics/themes (1. 8. 2013).
Evropski svet. 2012. Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in
monetarni uniji. Http://european-council.europa.eu/media/639158/20_-_tscg.sl.12.pdf (18. 6. 2012).
Fiskalni svet Republike Slovenije. 2012. Mnenja št. 1-2012 o fiskalni politiki Slovenije 2011–2012. Http://www.fiskalnisvet.si/fs/fssi.nsf/0/B92DD4974B9197C6C12579E6002AB289/$FILE/FS%20Mnenja%201-2012.pdf (17. 6. 2012).
Investopedia. 2013. Definition of »group of seven – G-7«. Http://www.investopedia.com/terms/g/g7.asp (22. 4. 2013).
Trading Economics. 2013. Indicators: government debt to GDP. Http://www.tradingeconomics.com/indicators (1. 8. 2013).
UMAR (Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj). 2012a. Ekonomski
izzivi 2012. Ljubljana: Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj.
UMAR (Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj). 2012b. Poročilo o
razvoju 2012. Ljubljana: Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj.
73
UNCTAD (United Nations Conference on Trade and Development). 2013. Stat: economic
trends – national accounts. Http://unctadstat.unctad.org/ReportFolders/reportFolders.aspx?sCS_referer=&sCS_ChosenLang=en (1. 8. 2013).
UNDP (United Nations Development Programme). 2013. International human development
indicators: mean years of schooling (of adults) (years). Http://hdrstats.undp.org/en/indicators/103006.html (1. 8. 2013).
Uprava Republike Slovenije za javna plačila. 2012. Javnofinančni prihodki – JFP. Http://www.ujp.gov.si/dokumenti/dokument.asp?id=13 (1. 12. 2012).
75
PRILOGE
Priloga 1 Prikaz podatkov o deležu prihodkov sektorja država v BDP v članicah EU in
OECD, obdobja med letoma 1991 in 2011
Priloga 2 Prikaz podatkov o deležu izdatkov sektorja država v BDP v članicah EU in
OECD, obdobja med letoma 1991 in 2011
Priloga 3 Prikaz podatkov o deležu proračunskega salda v BDP v članicah EU in OECD,
obdobja med letoma 1995 in 2011
Priloga 4 Prikaz podatkov o dolgu sektorja država v BDP v članicah EU in OECD, obdobja
med letoma 1995 in 2011
Priloga 5 Prikaz matrike enostavnih korelacijskih koeficientov med pari pojasnjevalnih
spremenljivk
Pri
log
a 1
Preg
led
nic
a P
-1:
Del
ež p
rih
odk
ov s
ekto
rja
drž
ava
v B
DP
v č
lan
icah
EU
in O
EC
D, ob
dob
ja m
ed l
eto
ma
1991 i
n 2
011
Vir
: E
uro
stat
20
12b
.
Drž
ava
/ Let
o 1
99
1
199
2
199
3
199
4
199
5
199
6
199
7
199
8
199
9
200
0
200
1
200
2
200
3
200
4
200
5
200
6
200
7
200
8
200
9
201
0
201
1
EU
-27
/ /
/ /
44
,9
45
,5
45
,4
45
,3
45
,7
45
,3
44
,6
44
,0
44
,0
43
,9
44
,3
44
,7
44
,7
44
,7
44
,2
44
,1
44
,6
EU
-15
/ /
/ /
45
,1
45
,7
45
,7
45
,6
46
,0
45
,6
45
,0
44
,3
44
,3
44
,2
44
,6
45
,2
45
,1
45
,2
44
,7
44
,6
45
,2
Bel
gij
a 4
7,4
4
6,9
4
8,8
4
8,8
4
7,6
4
8,4
4
8,9
4
9,4
4
9,5
4
9,0
4
9,5
4
9,6
5
0,9
4
8,9
4
9,3
4
8,8
4
8,1
4
8,8
4
8,1
4
8,9
4
9,5
Bolg
arij
a /
/ /
/ 3
7,5
3
7,8
3
3,7
4
0,7
4
0,1
4
0,7
4
1,7
3
8,4
3
8,7
4
0,4
3
8,3
3
6,2
4
0,9
4
0,0
3
6,3
3
4,3
3
3,1
Češ
ka
/ /
/ /
40
,2
38
,5
39
,0
38
,1
38
,6
38
,0
38
,3
39
,1
43
,3
40
,4
39
,8
39
,6
40
,3
38
,9
39
,1
39
,3
40
,3
Dan
ska
53
,1
54
,5
56
,3
56
,8
56
,4
56
,9
56
,1
56
,2
56
,8
55
,8
55
,4
54
,8
55
,0
56
,4
57
,8
56
,6
55
,6
54
,8
55
,2
55
,1
56
,0
Nem
čija
4
3,4
4
4,7
4
5,1
4
5,5
4
5,4
4
5,7
4
5,5
4
5,7
4
6,6
4
6,2
4
4,5
4
4,1
4
4,3
4
3,3
4
3,6
4
3,7
4
3,7
4
4,0
4
4,9
4
3,6
4
4,7
Est
onij
a /
/ /
/ 4
2,4
3
9,1
3
9,6
3
8,5
3
6,7
3
5,9
3
4,7
3
6,0
3
6,5
3
5,6
3
5,2
3
6,1
3
6,4
3
6,5
4
3,2
4
0,9
3
9,2
Irsk
a /
/ /
/ 3
8,9
3
9,1
3
7,9
3
6,6
3
6,5
3
5,9
3
4,0
3
3,1
3
3,6
3
4,9
3
5,4
3
7,2
3
6,7
3
5,5
3
4,7
3
5,2
3
5,3
Grč
ija
/ /
/ /
36
,7
37
,4
39
,0
40
,5
41
,3
43
,0
40
,9
40
,3
39
,0
38
,1
39
,0
39
,2
40
,8
40
,7
38
,2
39
,7
40
,9
Špa
nija
/
/ /
/ 3
7,2
3
7,7
3
7,6
3
8,0
3
8,7
3
8,2
3
8,1
3
8,7
3
8,0
3
8,8
3
9,7
4
0,7
4
1,1
3
7,0
3
5,1
3
6,3
3
5,1
Fra
nci
ja
47
,7
47
,4
48
,6
48
,6
48
,9
50
,5
50
,9
50
,1
50
,8
50
,2
50
,0
49
,6
49
,3
49
,6
50
,6
50
,6
49
,9
49
,9
49
,2
49
,5
50
,7
Ital
ija
42
,4
44
,7
46
,0
44
,2
44
,8
45
,2
47
,2
46
,0
45
,9
45
,0
44
,5
44
,0
44
,4
44
,0
43
,4
45
,0
46
,0
45
,9
46
,5
46
,0
46
,1
Cip
er
/ /
/ /
32
,5
32
,2
31
,4
32
,5
32
,3
34
,7
35
,7
35
,6
38
,0
38
,3
40
,7
41
,4
44
,8
43
,1
40
,1
41
,1
41
,2
Lat
vij
a 3
2,6
2
4,3
3
7,3
3
7,1
3
7,0
3
6,6
3
7,8
4
0,2
3
8,0
3
4,8
3
3,0
3
3,7
3
3,3
3
4,9
3
5,4
3
7,8
3
5,6
3
4,9
3
4,7
3
5,7
3
5,6
Lit
va
/ /
/ /
32
,9
33
,1
37
,9
37
,1
37
,1
35
,7
33
,1
32
,7
31
,8
31
,7
32
,7
33
,0
33
,6
33
,9
34
,3
33
,7
32
,0
Luk
sem
burg
4
4,7
4
5,5
4
7,1
4
7,4
4
2,1
4
2,3
4
4,3
4
4,4
4
2,6
4
3,6
4
4,2
4
3,6
4
2,2
4
1,5
4
1,5
3
9,9
3
9,9
4
0,1
4
2,2
4
1,6
4
1,4
Mad
žars
ka
/ /
/ /
47
,1
46
,9
44
,3
43
,6
44
,0
44
,7
43
,7
42
,5
42
,4
42
,6
42
,2
42
,7
45
,6
45
,5
46
,9
45
,2
52
,9
Mal
ta
/ /
/ /
35
,5
34
,4
35
,3
33
,1
35
,3
34
,4
36
,0
36
,7
37
,5
40
,5
41
,7
41
,5
40
,4
39
,5
39
,7
39
,5
40
,2
Niz
oze
msk
a 5
2,3
5
1,5
5
2,9
5
0,0
4
7,2
4
7,5
4
6,3
4
5,8
4
6,4
4
6,1
4
5,1
4
4,1
4
3,9
4
4,3
4
4,5
4
6,1
4
5,4
4
6,7
4
6,0
4
6,2
4
5,5
Avst
rija
4
9,7
5
1,4
5
2,0
5
1,2
5
0,4
5
1,7
5
1,5
5
1,2
5
1,0
5
0,1
5
1,1
4
9,8
4
9,7
4
9,2
4
8,2
4
7,5
4
7,6
4
8,3
4
8,7
4
8,1
4
7,9
Polj
ska
/ /
/ /
43
,3
46
,1
41
,8
40
,1
40
,4
38
,1
38
,5
39
,3
38
,5
37
,2
39
,4
40
,2
40
,3
39
,5
37
,2
37
,5
38
,5
Port
ugal
ska
/ /
/ /
36
,5
37
,6
37
,9
37
,6
38
,4
38
,3
38
,3
39
,6
40
,9
41
,4
40
,1
40
,6
41
,1
41
,1
39
,6
41
,4
44
,7
Ro
mu
nij
a /
/ /
/ 3
2,1
2
9,6
3
0,2
3
2,3
3
4,8
3
3,9
3
2,7
3
3,0
3
2,0
3
2,3
3
2,4
3
3,3
3
5,3
3
3,6
3
2,1
3
3,4
3
2,5
Slo
ven
ija
/ /
/ /
44
,0
43
,0
42
,2
43
,0
43
,1
42
,8
43
,4
43
,8
43
,6
43
,5
43
,8
43
,2
42
,4
42
,4
43
,2
44
,2
44
,5
Slo
vašk
a /
/ 4
7,6
5
1,7
4
5,2
4
3,8
4
2,6
4
0,5
4
0,7
3
9,9
3
8,0
3
6,8
3
7,4
3
5,3
3
5,2
3
3,3
3
2,4
3
2,8
3
3,5
3
2,4
3
3,4
Fin
ska
56
,2
57
,0
56
,6
56
,9
55
,4
56
,7
55
,3
54
,6
53
,4
55
,4
53
,1
53
,2
52
,8
52
,5
53
,0
53
,3
52
,7
53
,6
53
,3
52
,7
53
,2
Šve
dska
/
/ 6
0,5
6
0,5
5
7,6
5
9,6
5
9,0
5
9,7
5
8,9
5
8,7
5
6,1
5
4,1
5
4,4
5
4,6
5
5,8
5
4,9
5
4,5
5
3,9
5
4,0
5
2,4
5
1,4
Vel
ika
Bri
tanij
a 3
9,3
3
8,1
3
6,7
3
7,2
3
7,5
3
7,7
3
8,1
3
9,2
3
9,8
4
0,4
4
0,7
3
9,3
3
8,8
3
9,6
4
0,4
4
1,3
4
1,0
4
2,9
4
0,1
4
0,2
4
0,8
Isla
ndij
a 4
0,0
4
1,0
3
9,1
3
8,7
3
9,8
4
0,6
4
0,7
4
0,9
4
3,2
4
3,6
4
1,9
4
1,7
4
2,8
4
4,0
4
7,1
4
8,0
4
7,7
4
4,1
4
1,0
4
1,5
4
1,7
Nor
vešk
a 5
4,6
5
3,9
5
3,2
5
4,0
5
4,2
5
4,8
5
4,5
5
2,4
5
3,7
5
7,7
5
7,4
5
6,3
5
5,5
5
6,2
5
6,8
5
8,3
5
7,6
5
8,6
5
7,4
5
6,7
5
8,4
Švi
ca
30
,4
31
,2
31
,7
32
,4
33
,0
33
,6
32
,7
33
,9
34
,1
35
,2
34
,5
34
,7
34
,3
33
,8
34
,1
33
,8
33
,1
34
,0
34
,9
34
,0
34
,3
Pri
log
a 2
Preg
led
nic
a P
-2:
Del
ež iz
dat
kov
sek
torj
a d
ržav
a v
BD
P v
čla
nic
ah E
U i
n O
EC
D, ob
dob
ja m
ed l
eto
ma
1991 i
n 2
011
Vir
: E
uro
stat
20
12b
.
Drž
ava
/ Let
o 1
99
1
199
2
199
3
199
4
199
5
199
6
199
7
199
8
199
9
200
0
200
1
200
2
200
3
200
4
200
5
200
6
200
7
200
8
200
9
201
0
201
1
EU
-27
/ /
/ /
52
,1
49
,7
48
,1
47
,2
46
,8
44
,8
46
,2
46
,7
47
,2
46
,8
46
,8
46
,3
45
,6
47
,1
51
,0
50
,5
49
,0
EU
-15
/ /
/ /
52
,3
49
,9
48
,3
47
,4
46
,9
44
,9
46
,3
46
,8
47
,4
47
,1
47
,1
46
,5
45
,9
47
,5
51
,6
51
,2
49
,7
Bel
gij
a 5
5,1
5
5,3
5
6,5
5
4,1
5
2,1
5
2,4
5
1,2
5
0,4
5
0,1
4
9,1
4
9,1
4
9,8
5
1,0
4
9,2
5
1,9
4
8,5
4
8,2
4
9,8
5
3,7
5
2,8
5
3,4
Bolg
arij
a /
/ /
/ 4
5,4
4
4,0
3
2,9
3
9,4
4
0,0
4
1,3
4
0,6
3
9,6
3
9,1
3
8,6
3
7,3
3
4,4
3
9,8
3
8,3
4
0,7
3
7,4
3
5,2
Češ
ka
/ /
/ /
53
,0
41
,7
42
,6
43
,0
42
,2
41
,6
43
,9
45
,6
50
,0
43
,3
43
,0
42
,0
41
,0
41
,1
44
,9
44
,1
43
,4
Dan
ska
56
,1
57
,1
60
,2
60
,2
59
,3
58
,9
56
,7
56
,3
55
,5
53
,7
54
,2
54
,6
55
,1
54
,6
52
,8
51
,6
50
,8
51
,5
58
,0
57
,8
58
,0
Nem
čija
4
6,3
4
7,2
4
8,1
4
7,8
5
4,9
4
9,1
4
8,2
4
8,0
4
8,2
4
5,1
4
7,6
4
7,9
4
8,5
4
7,1
4
6,9
4
5,3
4
3,5
4
4,0
4
8,1
4
7,9
4
5,6
Est
onij
a /
/ /
/ 4
1,3
3
9,4
3
7,4
3
9,2
4
0,1
3
6,1
3
4,8
3
5,8
3
4,8
3
4,0
3
3,6
3
3,6
3
4,0
3
9,7
4
5,5
4
0,7
3
8,3
Irsk
a /
/ /
/ 4
0,9
3
8,9
3
6,5
3
4,4
3
3,9
3
1,2
3
3,0
3
3,4
3
3,1
3
3,5
3
3,8
3
4,3
3
6,6
4
2,8
4
8,6
6
6,2
4
8,1
Grč
ija
/ /
/ /
45
,7
44
,1
44
,9
44
,3
44
,4
46
,7
45
,3
45
,1
44
,7
45
,5
44
,6
45
,2
47
,6
50
,6
53
,8
50
,2
50
,1
Špa
nija
/
/ /
/ 4
4,4
4
3,2
4
1,6
4
1,1
3
9,9
3
9,2
3
8,7
3
8,9
3
8,4
3
8,9
3
8,4
3
8,4
3
9,2
4
1,5
4
6,3
4
5,6
4
3,6
Fra
nci
ja
50
,7
52
,0
55
,1
54
,1
54
,4
54
,5
54
,2
52
,8
52
,6
51
,7
51
,7
52
,9
53
,4
53
,3
53
,6
53
,0
52
,6
53
,3
56
,8
56
,6
55
,9
Ital
ija
53
,7
55
,0
56
,0
53
,2
52
,2
52
,2
50
,0
48
,9
47
,9
45
,9
47
,7
47
,1
48
,1
47
,5
47
,9
48
,5
47
,6
48
,6
51
,9
50
,4
49
,9
Cip
er
/ /
/ /
33
,4
35
,4
36
,5
36
,7
36
,7
37
,1
38
,0
40
,0
44
,6
42
,4
43
,1
42
,6
41
,3
42
,1
46
,2
46
,2
46
,1
Lat
vij
a 2
6,8
2
4,7
3
5,1
3
8,5
3
8,6
3
6,9
3
6,3
4
0,2
4
1,9
3
7,6
3
5,0
3
6,0
3
4,9
3
5,9
3
5,8
3
8,3
3
6,0
3
9,1
4
4,4
4
3,9
3
9,1
Lit
va
/ /
/ /
34
,4
36
,4
49
,6
40
,1
39
,9
38
,9
36
,6
34
,6
33
,0
33
,2
33
,2
33
,5
34
,6
37
,2
43
,7
40
,8
37
,4
Luk
sem
burg
4
3,9
4
5,7
4
5,5
4
4,5
3
9,7
4
1,1
4
0,7
4
1,1
3
9,2
3
7,6
3
8,1
4
1,5
4
1,8
4
2,6
4
1,5
3
8,6
3
6,3
3
7,1
4
3,0
4
2,4
4
2,0
Mad
žars
ka
/ /
/ /
55
,8
51
,4
49
,9
51
,2
49
,2
47
,8
47
,8
51
,5
49
,7
49
,1
50
,1
52
,2
50
,7
49
,2
51
,4
49
,5
48
,7
Mal
ta
/ /
/ /
39
,7
42
,6
43
,0
43
,0
43
,1
40
,3
42
,4
42
,6
46
,7
44
,8
44
,6
44
,2
42
,6
43
,8
43
,3
42
,5
42
,3
Niz
oze
msk
a 5
4,9
5
5,7
5
5,7
5
3,5
5
6,4
4
9,4
4
7,5
4
6,7
4
6,0
4
4,2
4
5,4
4
6,2
4
7,1
4
6,1
4
4,8
4
5,5
4
5,3
4
6,2
5
1,5
5
1,2
5
0,1
Avst
rija
5
2,6
5
3,4
5
6,4
5
6,0
5
6,3
5
5,9
5
3,5
5
3,7
5
3,4
5
1,9
5
1,3
5
0,7
5
1,3
5
3,8
5
0,0
4
9,1
4
8,6
4
9,3
5
2,9
5
2,6
5
0,5
Polj
ska
/ /
/ /
47
,7
51
,0
46
,4
44
,3
42
,7
41
,1
43
,8
44
,3
44
,7
42
,6
43
,4
43
,9
42
,2
43
,2
44
,5
45
,4
43
,6
Port
ugal
ska
/ /
/ /
41
,9
42
,4
41
,6
41
,4
41
,5
41
,6
43
,2
43
,1
44
,7
45
,4
46
,6
45
,2
44
,4
44
,8
49
,8
51
,3
48
,9
Ro
mu
nij
a /
/ /
/ 3
4,1
3
3,2
3
4,6
3
5,5
3
9,2
3
8,6
3
6,2
3
5,0
3
3,5
3
3,6
3
3,6
3
5,5
3
8,2
3
9,3
4
1,1
4
0,1
3
7,9
Slo
ven
ija
/ /
/ /
52
,3
44
,2
44
,5
45
,4
46
,2
46
,5
47
,3
46
,2
46
,2
45
,7
45
,3
44
,6
42
,5
44
,2
49
,3
50
,3
50
,9
Slo
vašk
a /
/ 7
8,8
5
7,8
4
8,6
5
3,7
4
8,9
4
5,8
4
8,1
5
2,1
4
4,5
4
5,1
4
0,1
3
7,7
3
8,0
3
6,5
3
4,2
3
4,9
4
1,5
4
0,0
3
8,2
Fin
ska
57
,1
62
,4
64
,9
63
,6
61
,5
60
,1
56
,6
52
,9
51
,7
48
,3
48
,0
49
,0
50
,3
50
,2
50
,3
49
,2
47
,4
49
,2
56
,1
55
,5
54
,2
Šve
dska
/
/ 7
1,7
6
9,6
6
4,9
6
2,9
6
0,7
5
8,8
5
8,1
5
5,1
5
4,5
5
5,6
5
5,7
5
4,2
5
3,9
5
2,7
5
1,0
5
1,7
5
4,9
5
2,5
5
1,3
Vel
ika
Bri
tanij
a 4
2,4
4
4,6
4
4,6
4
3,9
4
3,4
4
1,9
4
0,2
3
9,3
3
8,9
3
6,8
4
0,2
4
1,4
4
2,2
4
3,0
4
3,8
4
4,0
4
3,7
4
7,9
5
1,5
5
0,4
4
9,0
Isla
ndij
a 4
2,9
4
3,8
4
3,6
4
3,4
4
2,7
4
2,2
4
0,7
4
1,3
4
2,0
4
1,9
4
2,6
4
4,3
4
5,6
4
4,0
4
2,2
4
1,6
4
2,3
5
7,6
5
1,0
5
1,6
4
6,1
Nor
vešk
a 5
4,5
5
5,8
5
4,6
5
3,7
5
0,9
4
8,5
4
6,8
4
9,1
4
7,7
4
2,3
4
4,1
4
7,1
4
8,2
4
5,1
4
1,8
4
0,0
4
0,3
3
9,8
4
6,7
4
5,5
4
4,5
Švi
ca
31
,6
33
,8
34
,9
34
,9
34
,8
35
,2
35
,3
35
,4
34
,7
35
,6
34
,8
36
,9
36
,3
35
,9
35
,2
33
,2
32
,1
32
,1
34
,1
33
,8
33
,8
Pri
log
a 3
Preg
led
nic
a P
-3:
Del
ež p
rora
čun
skeg
a sa
lda v
BD
P v
čla
nic
ah E
U i
n O
EC
D, ob
dob
ja m
ed l
eto
ma
1995 i
n 2
011
Vir
: E
uro
stat
20
12b
.
Drž
ava
/ Let
o 1
99
5
199
6
199
7
199
8
199
9
200
0
200
1
200
2
200
3
200
4
200
5
200
6
200
7
200
8
200
9
201
0
201
1
EU
-27
/ /
–2,7
–1
,9
–1,0
0
,6
–1,5
–2
,6
–3,2
–2
,9
–2,5
–1
,5
–0,9
–2
,4
–6,9
–6
,5
–4,4
Bel
gij
a –4
,5
–4,0
–2
,2
–0,9
–0
,6
0,0
0
,4
–0,1
–0
,1
–0,1
–2
,5
0,4
–0
,1
–1,0
–5
,5
–3,8
–3
,7
Bolg
arij
a /
/ /
1,2
0
,1
–0,5
1
,1
–1,2
–0
,4
1,9
1
,0
1,9
1
,2
1,7
–4
,3
–3,1
–2
,0
Češ
ka
–12
,8
–3,1
–3
,6
–4,8
–3
,6
–3,6
–5
,6
–6,5
–6
,7
–2,8
–3
,2
–2,4
–0
,7
–2,2
–5
,8
–4,8
–3
,3
Dan
ska
–2,9
–2
,0
–0,6
0
,0
1,3
2
,3
1,5
0
,4
0,1
2
,1
5,2
5
,2
4,8
3
,2
–2,7
–2
,5
–1,8
Nem
čija
–9
,5
–3,4
–2
,8
–2,3
–1
,6
1,1
–3
,1
–3,8
–4
,2
–3,8
–3
,3
–1,6
0
,2
–0,1
–3
,1
–4,1
–0
,8
Est
onij
a 1
,1
–0,3
2
,2
–0,7
–3
,5
–0,2
–0
,1
0,3
1
,7
1,6
1
,6
2,5
2
,4
–2,9
–2
,0
0,2
1
,1
Irsk
a –2
,0
–0,1
1
,1
2,4
2
,7
4,7
0
,9
–0,4
0
,4
1,4
1
,7
2,9
0
,1
–7,4
–1
3,9
–3
0,9
–1
3,4
Grč
ija
/ /
/ /
/ –3
,7
–4,5
–4
,8
–5,6
–7
,5
–5,2
–5
,7
–6,5
–9
,8
–15
,6
–10
,7
–9,4
Špa
nija
–7
,2
–5,5
–4
,0
–3,0
–1
,2
–0,9
–0
,5
–0,2
–0
,3
–0,1
1
,3
2,4
1
,9
–4,5
–1
1,2
–9
,7
–9,4
Fra
nci
ja
–5,5
–4
,0
–3,3
–2
,6
–1,8
–1
,5
–1,5
–3
,1
–4,1
–3
,6
–2,9
–2
,3
–2,7
–3
,3
–7,5
–7
,1
–5,2
Ital
ija
–7,4
–7
,0
–2,7
–2
,7
–1,9
–0
,8
–3,1
–3
,1
–3,6
–3
,5
–4,4
–3
,4
–1,6
–2
,7
–5,4
–4
,5
–3,9
Cip
er
–0,9
–3
,2
–5,1
–4
,2
–4,3
–2
,3
–2,2
–4
,4
–6,6
–4
,1
–2,4
–1
,2
3,5
0
,9
–6,1
–5
,3
–6,3
Lat
vij
a 0
,0
–0,4
1
,5
0,0
–3
,9
–2,8
–2
,0
–2,3
–1
,6
–1,0
–0
,4
–0,5
–0
,4
–4,2
–9
,8
–8,1
–3
,4
Lit
va
–1,5
–3
,2
–11
,7
–3,0
–2
,8
–3,2
–3
,5
–1,9
–1
,3
–1,5
–0
,5
–0,4
–1
,0
–3,3
–9
,4
–7,2
–5
,5
Luk
sem
burg
2
,4
1,2
3
,7
3,4
3
,4
6,0
6
,1
2,1
0
,5
–1,1
0
,0
1,4
3
,7
3,2
–0
,8
–0,8
–0
,3
Mad
žars
ka
–8,8
–4
,4
–6,0
–8
,0
–5,5
–3
,0
–4,1
–9
,0
–7,3
–6
,5
–7,9
–9
,4
–5,1
–3
,7
–4,6
–4
,4
4,3
Mal
ta
–3,8
–8
,2
–7,7
–1
0,0
–7
,2
–5,8
–6
,4
–5,8
-9
,2
–4,7
–2
,9
–2,8
–2
,3
–4,6
–3
,9
–3,6
–2
,7
Niz
oze
msk
a –9
,2
–1,9
–1
,2
– 0,9
0
,4
2,0
–0
,2
–2,1
–3
,1
–1,7
–0
,3
0,5
0
,2
0,5
–5
,6
–5,1
–4
,5
Avst
rija
–5
,8
–4,0
–1
,8
–2,4
–2
,3
–1,7
0
,0
–0,7
–1
,5
–4,4
–1
,7
–1,5
–0
,9
–0,9
–4
,1
–4,5
–2
,5
Polj
ska
–4,4
–4
,9
–4,6
–4
,3
–2,3
–3
,0
–5,3
–5
,0
–6,2
–5
,4
–4,1
–3
,6
–1,9
–3
,7
–7,4
–7
,9
–5,0
Port
ugal
ska
–5,4
–4
,9
–3,7
–3
,9
–3,1
–3
,3
–4,8
–3
,4
–3,7
–4
,0
–6,5
–4
,6
–3,1
–3
,6
–10
,2
–9,8
–4
,4
Ro
mu
nij
a –2
,0
–3,6
–4
,4
–3,2
–4
,4
–4,7
–3
,5
–2,0
–1
,5
–1,2
–1
,2
–2,2
–2
,9
–5,7
–9
,0
–6,8
–5
,5
Slo
ven
ija
–8,3
–1
,1
–2,3
–2
,4
–3,0
–3
,7
–4,0
–2
,4
–2,7
–2
,3
–1,5
–1
,4
0,0
–1
,9
–6,0
–5
,7
–6,4
Slo
vašk
a –3
,4
–9,9
–6
,3
–5,3
–7
,4
–12
,3
–6,5
–8
,2
–2,8
–2
,4
–2,8
–3
,2
–1,8
–2
,1
–8,0
–7
,7
–4,9
Fin
ska
–6,1
–3
,4
–1,3
1
,7
1,7
7
,0
5,1
4
,2
2,6
2
,5
2,9
4
,2
5,3
4
,4
–2,5
–2
,5
–0,6
Šve
dska
–7
,4
–3,2
–1
,5
0,7
0
,9
3,6
1
,5
–1,3
–1
,0
0,6
2
,2
2,3
3
,6
2,2
–0
,7
0,3
0
,4
Vel
ika
Bri
tanij
a –5
,9
–4,3
–2
,2
–0,1
0
,9
3,6
0
,5
–2,1
–3
,4
–3,5
–3
,4
–2,7
–2
,8
–5,1
–1
1,5
–1
0,2
–7
,8
Isla
ndij
a /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ 4
,9
6,3
5
,4
–13
,5
–10
,0
–10
,1
–4,4
Nor
vešk
a /
/ /
/ /
/ 1
3,5
9
,3
7,3
1
1,1
1
5,1
1
8,5
1
7,5
1
8,8
1
0,6
1
1,2
1
3,6
Pri
log
a 4
Preg
led
nic
a P
-4:
D
olg
sek
torj
a d
ržav
a v
BD
P v
čla
nic
ah E
U i
n O
EC
D, ob
dob
ja m
ed l
eto
ma
1995 i
n 2
011
Vir
: E
uro
stat
20
12b
.
Drž
ava
/ Let
o 1
99
5
199
6
199
7
199
8
199
9
200
0
200
1
200
2
200
3
200
4
200
5
200
6
200
7
200
8
200
9
201
0
201
1
EU
-27
/ 6
9,9
6
8,3
6
6,4
6
5,8
6
1,9
6
1,0
6
0,5
6
1,9
6
2,3
6
2,8
6
1,6
5
9,0
6
2,2
7
4,6
8
0,0
8
2,5
Bel
gij
a 1
30
,2
127
,2
122
,5
117
,2
113
,6
107
,8
106
,5
103
,4
98
,4
94
,0
92
,0
88
,0
84
,0
89
,2
95
,7
95
,5
97
,8
Bolg
arij
a /
/ 1
08
,3
77
,6
77
,6
72
,5
66
,0
52
,4
44
,4
37
,0
27
,5
21
,6
17
,2
13
,7
14
,6
16
,2
16
,3
Češ
ka
14
,0
11
,9
12
,6
14
,5
15
,8
17
,8
23
,9
27
,1
28
,6
28
,9
28
,4
28
,3
27
,9
28
,7
34
,2
37
,8
40
,8
Dan
ska
72
,6
69
,4
65
,4
61
,4
58
,1
52
,4
49
,6
49
,5
47
,2
45
,1
37
,8
32
,1
27
,1
33
,4
40
,6
42
,9
46
,6
Nem
čija
5
5,6
5
8,5
5
9,8
6
0,5
6
1,3
6
0,2
5
9,1
6
0,7
6
4,4
6
6,2
6
8,5
6
8,0
6
5,2
6
6,8
7
4,5
8
2,5
8
0,5
Est
onij
a 8
,2
7,6
7
,0
6,0
6
,5
5,1
4
,8
5,7
5
,6
5,0
4
,6
4,4
3
,7
4,5
7
,2
6,7
6
,1
Irsk
a 8
0,2
7
1,7
6
3,1
5
2,6
4
6,6
3
5,1
3
5,1
3
1,9
3
0,7
2
9,4
2
7,2
2
4,5
2
4,8
4
4,5
6
4,9
9
2,2
1
06
,4
Grč
ija
97
,0
99
,4
96
,6
94
,5
94
,0
103
,4
103
,7
101
,7
97
,4
98
,6
100
,0
106
,1
107
,4
112
,9
129
,7
148
,3
170
,6
Špa
nija
6
3,3
6
7,4
6
6,1
6
4,1
6
2,4
5
9,4
5
5,6
5
2,6
4
8,8
4
6,3
4
3,2
3
9,7
3
6,3
4
0,2
5
3,9
6
1,5
6
9,3
Fra
nci
ja
55
,5
58
,0
59
,2
59
,4
58
,9
57
,3
56
,9
58
,8
62
,9
64
,9
66
,4
63
,7
64
,2
68
,2
79
,2
82
,3
86
,0
Ital
ija
120
,9
120
,2
117
,4
114
,2
113
,0
108
,5
108
,2
105
,1
103
,9
103
,4
105
,7
106
,3
103
,3
106
,1
116
,4
119
,2
120
,7
Cip
er
51
,8
53
,1
57
,4
59
,2
59
,3
59
,6
61
,2
65
,1
69
,7
70
,9
69
,4
64
,7
58
,8
48
,9
58
,5
61
,3
71
,1
Lat
vij
a 1
5,1
1
3,9
1
1,1
9
,6
12
,5
12
,4
14
,1
13
,6
14
,7
15
,0
12
,5
10
,7
9,0
1
9,8
3
6,7
4
4,5
4
2,2
Lit
va
11
,5
13
,8
15
,4
16
,5
22
,7
23
,6
23
,0
22
,2
21
,0
19
,3
18
,3
17
,9
16
,8
15
,5
29
,3
37
,9
38
,5
Luk
sem
burg
7
,4
7,4
7
,4
7,1
6
,4
6,2
6
,3
6,3
6
,1
6,3
6
,1
6,7
6
,7
14
,4
15
,3
19
,2
18
,3
Mad
žars
ka
85
,6
72
,4
62
,9
60
,9
60
,8
56
,1
52
,7
55
,9
58
,6
59
,5
61
,7
65
,9
67
,0
73
,0
79
,8
81
,8
81
,4
Mal
ta
35
,3
40
,1
48
,4
53
,4
57
,1
54
,9
60
,5
59
,1
67
,6
71
,7
69
,7
64
,0
61
,9
62
,0
67
,6
68
,3
70
,9
Niz
oze
msk
a 7
6,1
7
4,1
6
8,2
6
5,7
6
1,1
5
3,8
5
0,7
5
0,5
5
2,0
5
2,4
5
1,8
4
7,4
4
5,3
5
8,5
6
0,8
6
3,1
6
5,5
Avst
rija
6
8,2
6
8,1
6
4,1
6
4,4
6
6,8
6
6,2
6
6,8
6
6,2
6
5,3
6
4,7
6
4,2
6
2,3
6
0,2
6
3,8
6
9,2
7
2,0
7
2,4
Polj
ska
49
,0
43
,4
42
,9
38
,9
39
,6
36
,8
37
,6
42
,2
47
,1
45
,7
47
,1
47
,7
45
,0
47
,1
50
,9
54
,8
56
,4
Port
ugal
ska
59
,2
58
,2
55
,5
51
,8
51
,4
50
,7
53
,8
56
,8
59
,4
61
,9
67
,7
69
,4
68
,4
71
,7
83
,2
93
,5
108
,1
Ro
mu
nij
a 6
,6
10
,6
15
,0
16
,8
21
,7
22
,5
25
,7
24
,9
21
,5
18
,7
15
,8
12
,4
12
,8
13
,4
23
,6
30
,5
33
,4
Slo
ven
ija
18
,6
21
,9
22
,4
23
,1
24
,1
26
,3
26
,5
27
,8
27
,2
27
,3
26
,7
26
,4
23
,1
22
,0
35
,0
38
,6
46
,9
Slo
vašk
a 2
2,1
3
1,1
3
3,7
3
4,5
4
7,8
5
0,3
4
8,9
4
3,4
4
2,4
4
1,5
3
4,2
3
0,5
2
9,6
2
7,9
3
5,6
4
1,0
4
3,3
Fin
ska
56
,6
57
,0
53
,9
48
,4
45
,7
43
,8
42
,5
41
,5
44
,5
44
,4
41
,7
39
,6
35
,2
33
,9
43
,5
48
,6
49
,0
Šve
dsk
a 7
2,8
7
3,3
7
1,2
6
9,9
6
4,3
5
3,9
5
4,7
5
2,5
5
1,7
5
0,3
5
0,4
4
5,3
4
0,2
3
8,8
4
2,6
3
9,5
3
8,4
Vel
ika
Bri
tanij
a 5
1,2
5
1,3
4
9,8
4
6,7
4
3,7
4
1,0
3
7,7
3
7,7
3
9,1
4
1,0
4
2,2
4
3,3
4
4,2
5
2,3
6
7,8
7
9,4
8
5,0
Isla
ndij
a /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ 2
6,0
2
7,9
2
8,5
7
0,3
8
7,9
9
3,1
9
8,8
Nor
vešk
a /
/ /
/ /
/ 2
9,2
3
6,1
4
4,3
4
5,6
4
4,5
5
5,4
5
1,5
4
8,2
4
3,5
4
3,7
2
9,0
Pri
log
a 5
Preg
led
nic
a P
-5:
Matr
ika
en
ost
avn
ih k
ore
laci
jsk
ih k
oef
icie
nto
v m
ed p
ari
poja
snje
valn
ih s
pre
men
ljiv
k
Ozn
aka
spre
men
ljiv
ke
tote
xp
izob
r_r
inv_
jav
varn
zd
ra
soci
u
pr
gosp
ek
ol
urb
a
rkr
pop
_ra
st
akt
_p
op
_ra
st
clo_ka
p
odp
inv_
zas
sald
o
do
lg
tote
xp
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
izob
0,2
0
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/
r_r
0,3
8
0,1
2
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
inv_
jav
–0,3
0
0,2
1
–0,2
1
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/
varn
0
,15
0,0
5
–0,1
0
–0,0
046
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
zdra
0
,54
0,0
5
0,5
8
–0,2
9
–0,0
8
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/
soci
0
,70
–0,2
2
0,3
7
–0,4
9
0,0
4
0,4
6
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
upr
0,5
0
0,0
2
–0,1
6
–0,3
0
0,2
4
–0,1
3
0,2
0
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
/
gosp
0
,30
0,1
7
0,0
2
0,2
7
–0,2
5
0,1
4
–0,2
0
–0,0
8
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
/ /
eko
l –0
,06
–0,2
4
0,3
0
0,1
8
–0,1
3
0,1
8
–0,0
5
–0,2
8
0,1
2
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
/
urb
a
0,0
2
0,1
3
–0,1
2
0,1
5
0,2
0
–0,2
5
–0,1
6
0,1
8
–0,0
5
–0,1
1
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/ /
rkr
–0,0
6
0,6
0
0,1
8
0,4
1
–0,2
8
–0,0
1
–0,4
0
–0,1
9
0,2
8
0,0
1
–0,0
6
1,0
0
/ /
/ /
/ /
/
pop
_ra
st
–0,0
7
0,0
6
0,0
5
0,0
7
–0,2
0
0,0
2
–0,1
4
0,0
2
0,0
1
0,0
4
0,2
0
0,0
7
1,0
0
/ /
/ /
/ /
akt
_p
op
_ra
st
–0,3
5
–0,0
5
–0,0
8
0,0
4
–0,1
5
–0,2
4
–0,2
9
0,0
0
–0,1
6
–0,0
2
0,1
9
0,0
0
0,6
7
1,0
0
/ /
/ /
/
clo_ka
p
–0,0
6
–0,1
7
–0,0
3
0,2
2
–0,1
5
0,0
8
0,0
5
–0,3
3
0,1
8
0,0
5
–0,0
8
0,0
7
–0,1
6
–0,1
6
1,0
0
/ /
/ /
odp
–0,2
1
–0,0
3
0,0
5
0,3
4
–0,2
3
–0,1
9
–0,1
8
–0,3
1
0,2
5
0,3
5
–0,2
3
0,2
1
–0,2
6
–0,1
4
0,4
6
1,0
0
/ /
/
inv_
zas
–0,4
5
–0,0
5
–0,0
4
0,2
9
–0,0
7
–0,1
6
–0,3
4
–0,3
1
–0,1
2
–0,0
8
–0,0
7
0,2
0
0,0
0
0,2
5
–0,0
1
0,1
2
1,0
0
/ /
sald
o
–0,5
0
–0,0
6
–0,0
8
–0,0
4
–0,2
8
–0,1
5
–0,1
0
–0,3
2
–0,4
7
–0,1
4
–0,1
6
0,0
3
0,1
3
0,3
0
0,2
3
0,0
2
0,3
4
1,0
0
/
do
lg
0,5
9
–0,2
0
0,0
8
–0,5
0
0,2
4
0,3
1
0,3
6
0,7
3
0,0
3
–0,0
3
–0,0
1
–0,3
5
–0,0
9
–0,2
0
–0,3
0
–0,4
3
–0,4
5
–0,4
7
1,0
0
