16. 6. 2010 številka: 2 ; leto: 1

LITERATIinternetni časnik Slovenskega bonsaj kluba

LITERATI stran 1

UVODNIK

LITERATI, internetni časnik SBK

številka 2, leto 1

avtorji člankov in fotografij:Andrej Osterman,Tomaž Kovšca,

Matej Planinc, Aleš Zavodnik,Tomaž Hafner

časopis izhaja 4-krat letno

kakršnokoli kopiranje ali nepooblaščenoreproduciranje celote ali dela časopisa

je najstrožje prepovedano!

urednik:Tomaž Kovšca

16. 6. 2010

VSEBINA

Uvodnik 14. mednarodna razstava bonsajev 2Intervju: Enrico Savini 5

Princesa Grahka 8Konvencija za zgodovino 11Zbrane misli - gnojenje 15Koledar 17

TOMAŽ KOVŠCA, predsednik Slovenskega bonsaj kluba

Pa le ni ostalo zgolj pri poizkusu. Pred vami je druga številka časnikaLiterati in že zdaj lahko rečem, da več kot opravlja svoje poslanstvo!Izhaja tik pred poletjem, ko se bodo bonsajske dejavnosti bolj ali manjzožile na eno samo dejavnost: zalivanje. Toda kakšna pomlad je za na-mi! Izjemno uspešna 4. Mednarodna razstava bonsajev v Monsu, ki je bila najkvalitetnejša doslej; še večji korak naprej pa smo najbrž stori-li z uspešno kandidaturo za evropsko konvencijo. Da, na zasedanju ge-neralne skupščine EBA v Zuerichu v Švici, so nam zaupali organiza-cijo konvencije Evropske bonsajske zveze leta 2012! Še pred nekaj letisi na kaj takšnega ne bi upali niti pomisliti ...... Še pred nekaj leti v Sloveniji niti nismo vedeli, kaj je pravi bonsaj.Ko me kdo vpraša, koliko časa se že ukvarjam z bonsaji, sem veliko-

krat v zadregi: je to res 20 let, takrat sem namreč začel s prvimi nebogljenimi poizkusi, ali pa je to morda le zadnjih 7 let, od ustanovitve Slovenskega bonsaj kluba sem, ko smo pri nas začeli z resnim bonsajizmom? Dejstvo je, da je pra-vo znanje o bonsaju v Slovenijo leta 2003 prinesel Adriano Bonini. Pred tem smo bili bolj ali manj samouki, ki smo ses pravim bonsajem zgolj spogledovali. Od takrat naprej pa je sledil bliskovit razvoj. In kot rečeno, čez dve leti bomo vSloveniji gostili konvencijo EBA z najlepšimi drevesi iz 19-ih držav članic. Seveda bomo poskrbeli, da bo na razstavinajveč slovenskih in prepričan sem, da bodo po kvaliteti povsem enakovredna ostalim.Tudi sam sem začel svojo bonsajsko zgodovino šteti na novo: s pravimi drevesi se ukvarjam zadnjih 7 let. Od prvih po-izkusov pred 15-mi in več leti mi je ostal zgolj en primerek, ki me spominja na to, kako smo takrat začenjali. Dandanes imajo začetniki veliko srečo: s pomočjo inštruktorjev se lahko izognejo vsem slepim ulicam in predvsem veliki in nepo-trebni izgubi časa. Poleg vsega imajo zdaj na voljo tudi bonsajski časopis! Še na mnoga leta!

Prva delavnica z Adrianom Boninijem 24. januarja 2004

LITERATIstran 2

IV. MEDNARODNA RAZSTAVAreportaža:

Pravzaprav ni minilo niti deset minut, ko so čestitke že deževale z vseh strani. Presenečenje vidno na obrazih gostov, ki niso pričakovali tako visokega nivoja razstave, je bil balzam za dolgotrajne priprave in trdo delo organizatorjev. "Vaša prireditev je na nivoju razstave v Arcu, čestitam," je v roko predsednika SBK takoj po uradni otvoritvi segel predstavnik kluba Giar-dino delle Nove Nebbie iz italijanskega Vidma. Arco sodi med njihove najelitnejše razstave... Na 4. mednarodni razstavi bonsajev v Monsu je bilo na ogled nekaj več kot 60 vrhunskih dre-ves osmih klubov iz štirih držav. Dobra polovica je bila slovenskih. V dveh dneh je z obisko-valci svoje znanje delilo 8 demonstratorjev, za nami je odličen konec tedna!

Že takoj, ko so bile razstavne police v kongresnem centru hotela Mons v Ljubljani popolnjene in je predsednik SBK Tomaž Kovšca uradno odprl 4. mednarodno razstavo, je bi-lo jasno, da tako kvalitetne razstave v Sloveniji še ni bilo. Da na enem mestu pri nas še nikoli ni bilo moč občudovati tako dobrih bonsajev. Takoj po sprehodu mimo bogate prodajne ponudbe in vhodu v razstavno dvorano, kjer je Valter Škabar uredil čudovit zen vrt, je pozornost vzbudil izjemni rdeči bor Enrica Savi-nija. Mojstrovina svetovnega razreda, najboljši bonsaj te vrste v Evropi. Opazovanje tega drevesa se je zlahka spre-menilo v pravo meditacijo. Kvaliteta se je nadaljevala tudi na drugih policah, vse do prostora, ki je bil namenjen de-monstracijam. Če se je še ob izbiranju slovenskih dreves pred razstavo zdelo, da pri nas nimamo prav veliko dobrih dreves, je že prvi pogled na police to demantiral. V dveh le-tih od zadnje razstave, je bonsajizem v Sloveniji spet na-pravil velik korak naprej! Dobra domača drevesa so lepo dopolnjevali tuji bonsaji, po kvaliteti so izstopali primerki prijateljev s Poljske.

Razstavo je spremljal bogat prodajni program

Opazovanje bonsajev lahko postane meditacija

Slovenska drevesa niso zaostajala za tujimi

Izbor demonstratorjev je bil posrečen: vrhunski mojster, zmagovalec Noelanders Trophyja 2010 Italijan Enrico Savini; zabavni, dobrovoljni Poljak, ki se je pravkar vrnil s trimesečnega izobraževanja na Japonskem Marek Gaj-da; njegov rojak, razvijajoči se Piotr Czerniachowski in prvič na mednarodni sceni trije slovenski demonstrato-rji, inštruktorji SBK: Aleš Zavodnik, Vid Novak in Nik Rozman s svojimi asistenti. V dveh dneh so vsi demonstratorji pokazali veliko, na ze-lo različnih materialih so obiskovalci spoznavali osnovne in napredne tehnike oblikovanja, različne sloge, pred nji-hovimi očmi so se drevesa iz neurejenih grmov spreminja-la v umetnine. Kongresni center hotela Mons v Ljubljani je za razstavo bonsajev zelo primeren. To se je pokazalo tudi tokrat: vsa tehnična podpora in svetloba sijajen vtis, ki ga ob obisku dobi opazovalec, le še oplemeniti. To dokazujejo tudi za-pisi v knjigi vtisov: škoda, da ni bila uvedena že ob prvi razstavi pred šestimi leti!

stran 3LITERATI

Vrhunsko urejene razstavne police

Podrobna analiza mojstrovine

Na sobotni gala večerji je predsednik SBK Tomaž Kovšca v sproščenem vzdušju razglasil rezultate izbora najboljših dreves na razstavi. Že po tradiciji sta bili razglašeni najle-pše drevo po izboru obiskovalcev in najboljše drevo po izbo-ru strokovne komisije, tokrat pa je komisija podelila še pet priznanj za kakovost. Priznaja za kakovost so prejeli: Nik Rozman za korejski gaber, Marek Gajda za kitajski brin, Rajko Podgornik-Reš za japonski beli bor, Piotr Czernia-chowski za macesen in Matej Planinc za grahasto pacipre-so. Obiskovalci so za najlepše drevo na razstavi razglasili kitajski brest Aleša Zavodnika, strokovna žirija, sestavlja-li so jo demonstratorji Enrico Savini, Marek Gajda, Piotr Czerniachowski, Vid Novak in Aleš Zavodnik, pa je za najboljše drevo 4. mednarodne razstave razglasila kitajski brin Piotra Czernijakovskega. Piotr Czerniachowski je po svojem izboru posebno priznanje za najboljši jamadori po-delil izjemnemu rdečemu boru Enrica Savinija, ki je na raz-stavi sodeloval izven konkurence. Morda najpomembnejše dejanje večera pa je bila izmenjava listin o pobratenju in sodelovanju med Slovenskim bonsaj klubom in koroškim klubom Austrian Bonsai Freunde, ki sta jih podpisala oba predsednika. S tem je dolgoletno prijateljstvo in sodelova-nje med kluboma doživelo uradni epilog.

Za demonstracije je bilo veliko zanimanja

Marek Gajda v značilni opravi ...

Piotr Czerniakowski v akciji

Seveda tudi razstava v Monsu ni bila popolna. Enrico Sa-vini je opozoril na nekoliko previsoke razstavne police, pre-dvsem pa lahko še veliko storimo na kvaliteti dreves. Male-nkost manjši obisk kot v preteklih letih, lahko pripišemo po-manjkanju sredstev za promocijo, a vsi, ki so v Mons prišli, so prišli na svoj račun. "Ne grem noter, to me ne zanima," je na recepciji starejši gospod prepričeval svojo ženo, ki ga je nekaj minut kasneje le prepričala v obisk razastave. Že nekaj metrov naprej, ob prodajnem pultu, je omenjeni gospod prepričeval svojo življe-njsko sopotnico, da se z razstave ne bo vrnil brez drevesa. No pa ga je gospa spet prepričala, da sta prišla le na ogled ...

LITERATIstran 4

To je le ena od anekdot, ki so se spletle v dveh dneh druženja, prijateljevanja in uživanja v lepoti. Obiskovalci so lahko spo-znali, mnogi tudi začutili, kaj je to pravi bonsaj. In to je tudi glavni namen razstave: da ljudje končno spoznajo, da je bon-sajizem umetnost in ga kot takega tudi priznajo. Čez dve leti bomo v Sloveniji organizirali konvencijo Evropske bonsajske zveze. 100 najlepših evropskih bonsajev iz 19-ih držav. Se sliši mamljivo? Gotovo; in takrat se v Monsu spet vidimo!

Tekst: TOMAŽ KOVŠCA Foto: ANDREJ OSTERMAN

Enrico Savini med demonstracijo

Naj drevesa IV. Mednarodne razstave bonsajev:

Kitajski brest Aleša Zavodnika, najlepše drevo po izboru obi-skovalcev (levo zgoraj)

Kitajski brin Piotra Czerniakowskega, najboljši bonsaj poizboru strokovne komisije (desno zgoraj)

Rdeči bor Enrica Savinija, brez konkurence

LITERATI stran 5

NE UČIM UMETNOSTIintervju: ENRICO SAVINI

Enrico Savini sodi med najbolj uveljavljene evropske bonsajske mojstre novega vala. Že leta 2003 je bil nagrajen z Ben Oki International Design Award, letos je v Belgiji osvojil še prestižni Noelanders Trophy. V Montevegliu je ustanovil šolo Progetto Futuro, ki je ena od treh s strani UBI uradno priznanih italijanskih šol in ki bo jeseni dobila podružnico tudi v Sloveniji. Savinija smo gostili že lani na delavnici na Vrhniki, letos pa smo ga lahko občudovali ob demonstracijah na 4. mednarodni razstavi bonsajev v Ljubljani.

Vedno je zanimivo slišati, kako se je nekdo začel ukvarjati z bonsaji. Kakšna je tvoja zgodba?

Začel sem z 10-mi leti. Hmmm … Ja, deset sem bil star, ko sem začel s prvimi eksperimenti. Srečal sem tudi nekaj mojstrov, ampak prava zgodba se je začela, ko sem osvojil naslov novega talenta. To v Italiji zelo veliko pomeni. Z naslovom v žepu sem prišel v Studio botanico Salvatoreja Liporaceja. Dejal mi je: „Morda imaš talent, a to še nič ne pomeni!“ In me postavil na trdna tla. Začela sva znova, najprej me je znova učil osnovnih tehnik. V dveh-treh letih sem se veliko naučil. Potem sem odprl svojo šolo in iz leta v leto napredujem.

Kako bi opisal svoj slog? Večkrat govoriš o italijanskem slogu, kakšen slog je to?

Italijanski slog je zelo čist. Veliko poudarka je na definiciji krošnje, obliki. Pozna se vpliv novega vala japonskih mojstrov. To je glavna razlika v primerjavi z slogi v drugih državah, kjer morda zagovarjajo bolj naraven slog. Ne trdimo, da je to najboljši slog, vendar je naš. Italijanski slog je tudi vsakodnevno delo na drevesih. Poleg tega vedno iščemo nekaj novega: nove tehnike, nove rešitve, vedno smo na poti učenja. V zadnjih letih veliko delamo na jama-dorijih in ta drevesa zahtevajo nove tehnike. Spoštujemo začetnike evropskega bonsajizma, toda gremo svojo pot. Smo nova generacija, avantgarda.

Enrico Savini je na lanskidelavnici na Vrhniki prite-gnil tudi pozornost televi-zije

Italija velja za najbolj razvito bonsajsko deželo v Evropi. Jo tudi ti dojemaš tako?

V umetnosti imamo dolgo tradicijo, to je zgodovinsko dejstvo. Na zadnji konvenciji Italijanske bonsajske zveze je priznanje za najboljši bonsaj po svojem izboru podelil tudi italijanski minister za kulturo. To je na Japonskem sicer že običaj, v Evropi pa se je to zgodilo prvič. In to je prvi korak k temu, da se bonsajizem končno prizna kot umetnost. To je zelo pomembno. Imamo veliko vrhunskih mojstrov, ki delajo na visokem nivoju. In to pomeni tudi veliko konkurence. To ni vedno prijazno okolje, a ker si vedno prizadevamo, da bi bili boljši kot drugi, napredujemo. Od zunaj vidite samo naša drevesa, naše šole, inštruktorje. Toda gre za veliko tekmovanja. Vedno moraš iskati nove tehnike, nove pristope. Zato sem na demonstraciji danes delal na pripravljenem uvoženem drevesu. V zadnjih letih se običajno dela le na jamadorijih. Jaz pa sem hotel pokazati, da se tudi iz običajnega materiala da ustvariti lep bonsaj. Neverjetno je, ampak drevesa uvožena z Japonske stanejo manj, kot naši jamadoriji. Poleg tega za delo na jamadoriju potrebuješ več znanja, kot za delo na kupljenem materialu. Mnogi delajo enako z rdečim borom kot z ruševjem. Pa je velika razlika. Delo na jamadoriju je višja stopnica.

stran 6 LITERATI

Bil si že na mnogih razstavah po svetu. Zdaj si preživel dva dni v Ljubljani, kakšno je tvoje mnenje o naši razstavi?

Imate zelo zelo dober prostor in kot sem lahko opazil, ste izjemno homogena, močna skupina, ki lahko doseže mars-ikaj in to ste dokazali z izjemno organizacijo. To je tudi princip moje šole – vse delamo skupaj, izmenjujemo mnenja in skupaj iščemo rešitve. Tudi v Ljubljani na moji demonstraciji ste lahko videli, da nisem delal sam. To je koncept, ki ga zelo podpiram. Imate dobra drevesa, ki jim manjka le še malo definicije. Seveda sem opazil tudi pomankljivosti, ampak te najdeš na čisto vsaki razstavi v vsaki državi. Prva stvar, ki sem jo opazil, je bila višina razstavnih polic. Bila je nekoliko previsoka. Drevesa moramo opazovati v višini oči, tu pa smo jih gledali že malce navzgor. Naš standard na razstavah UBI je 75 cm.

Savini med delom na japonskem boru meddemonstracijo na med-narodni razstavi majav Ljubljani

Na razstavi smo lahko občudovali tvoj rdeči bor imenovan Piton. Kakšna je njegova zgodba?

Gre za enega najstarejših jamadorijev v Italiji. V začetku osemdestih prejšnjega stoletja ga je izkopal moj dober prijatelj Valerio Gianotti. Po dolgih letih in potem, ko ga je Gianotti prvič oblikoval, je drevo pred sedmimi leti našlo pot v moj vrt in spravil sem ga na sedanji nivo. Bilo je dolgo in težko delo, saj so veje zelo stare in nefleksi-bilne. Pri zvijanju sem moral biti izjemno pazljiv. Dolgo je trajalo tudi ustvarjanje kompaktne krošnje. Uporabil sem tehniko zvijanja, čeprav bi bilo mogoče bolje, če bi veje porezal in počakal na nove brste. Toda v tistem času je bil to edini način, ki smo ga poznali. Tudi za rast bi bilo bolje. V naravi, v hribih, lahko vidiš drevesa z zelo skrivenčenim deblom, toda mlade veje so vedno relativno ravne, ker iščejo svetlobo. In še nekaj – enostavnost je velikokrat lepša kot baročna polnost. Toda vseeno gre za izjemno kvalitetno drevo, nisem še srečal boljšega rde-čega bora. Gre za zelo staro drevo z izjemnim karakterjem. Z ogljikovo metodo smo ugotovili, da je star 300 let. Ivo (zraven je za mizo sedel Ivo Saporiti), ti je všeč Piton?- To je najboljše drevo, ki ga imaš … :-)

Tudi sam koplješ jamadorije?

Včasih. Toda nimam ravno veliko časa. Pa tudi če grem, se domov ne vrnem vedno z drevesom. Ne kopljem samo zaradi kopanja. Iščem drevesa, ki se me res dotaknejo.

stran 7LITERATI

Kaj pa praviš na kritike oz. teorijo, da naj bi bonsajisti razstavljali le drevesa, ki so jih ustvarili od začetka do konca. Torej od izkopa do končnega izgleda? Da se na razstavah ne bi smeli kititi s tujim perjem?

Če bi bilo tako, potem niti eden od japonskih mojstrov ne bi razstavljal. To je moj odgovor. Mojstri moramo vsako leto pokazati nekaj novih del. To od nas pričakujejo. Seveda so v naših zbirkah tudi jamadoriji, ki smo jih mi izkopali in delamo na njih. Japonci delijo bonsajiste na zbiralce, torej tiste, ki jamadorije kopljejo, na pripravljalce, to so tisti, ki za drevesa skrbijo dolga leta in jih pripravijo na zadnji korak, in umetnike. Umetniki iz pripravljenega materiala ustvarijo mojstrovino in jo razstavijo. To je običajna pot. Za umetnike bi bilo enostavno nemogoče opravljati vse po vrsti: kopati jamadorije, jih pripravljati, ustvarjati mojstrovine, jih razstavljati – enostavno nemogoče. Čeprav veliko ljudi misli tako, pa po moje to ni pravi način razmišljanja.

Piton na razstavni polici 4. mednarodne razstave bonsajev v Ljubljani

Jeseni podružnico svoje šole Progetto Futuro odpiraš tudi v Sloveniji. Kakšni so tvoji načrti?

Slovenija je v bonsajizmu nova država. Toda imate izjemno voljo in odlične pogoje. Vidim, da bonsaji zanimajo tudi mlade ljudi, kar je zelo dobro. Rad pa bi povedal, da v moji šoli ne učimo umetnosti. Ker je to nemogoče. Mi učimo samo tehnike, s katerimi lahko umetnost ustvarjamo. Nikomur ne morem obljubiti, da bo pod mojim vodstvom po-stal umetnik. To je nemogoče. Umetnost mora oseba nositi v sebi. S skupnimi močmi pa jo bomo spustili na prostost. Veselim se dela v Sloveniji!

Tekst in foto: TOMAŽ KOVŠCA, inštruktor Slovenskega bonsaj kluba

LITERATIstran 8

PRINCESA GRAHKAMatej Planinc se z bonsaji ukvarja šele tri leta. Na 4. mednarodni razstavi bonsajev v Ljub-ljani je njegova grahasta pacipresa (Chamaecyparis pisifera 'Boulevard') osvojila eno od pe-tih priznanj za kakovost. Grahasta pacipresa je pri nas zelo priljubljen material za učenje: dostopna in poceni, vzdržljiva in dobro se odziva na oblikovalne posege. Očitno pa se da v kratkem času z njo doseči tudi dobre rezultate:Zgodba sive grahaste paciprese, ki vam jo bom predstavil, se začnja v letu 2008. Pomlad je bila na vrhuncu, jaz pa sve-že zastrupljen z bonsajizmom. Poln elana in znanja prido-bljenega na začetniškem tečaju Slovenskega bonsaj kluba sem v vsakem prostem trenutku požiral vse dostopne infor-macije o bonsajih. Žal pa prostega časa, ki bi ga lahko name-nil bonsajem, ni bilo na pretek, začenjalo se je namreč ob-dobje maturitetnih izpitov. Ravno v tistem času je Tomaž Kovšca začel z individualnimi tečaji. Nekaj časa sem samo spremljal njegov blog in cedil sline. Vendar prav dolgo to ni trajalo. Matura gor ali dol, moram na ta tečaj! Tako sem se odločil, kjub negodovanju domačih, in še danes mi ni žal. Poklical sem Tomaža, dogovorila sva se za termin in kmalu sem poln pričakovanja stal pred njegovim pragom. Pustolovščina se je začela. Odpravila sva se v drevesnico, kjer so imeli odličen materijal za začetne tečaje, kot je povedal Tomaž. Vsak bon-sajist skozi čas razvije zmožnost, da si lahko predstavlja kon-čno obliko drevesa že ob samem pogledu na začetni mate-rijal. Vendar to za sivo grahasto pacipreso ne drži. Vsak, ki je kdaj videl grm v prvotni obliki, mi bo pritrdil. V vrsti so bili po-stavljeni dober meter in pol veliki grmi, zaraščeni tako, da de-blo, ne samo da ni bilo vidno ampak sploh ni bilo dostopno. Ob tem pogledu me je obšel dvom. »Iz tega naj bi do popol-dneva nastal moj prvi pravi bonsaj?« Ampak ni bilo videti, da bi se Tomaž zaradi stanja grmov kaj vznemirjal. Tudi način iz-bire je bil precej nenavaden, sploh za začetnika. Ubrala sva tehniko najdebelejšega debla. Zaradi hude zaraščenosti si z očmi nisva mogla kaj prida pomagati in sva pač tipala. To-maž mi je vztrajno zatrjeval, da se iz vsakega drevesa da na-rediti spodoben bonsaj, jaz pa sem se počutil kot da kupu-jem vrečko presenečenja, kjer nikdar ne veš, kaj dobiš, hkrati pa veš, da tisto, kar bo notri, ne bo nič prida. Venda sem se pošteno uštel. Ko sva se lotila dela in očistila deblo, izkopala nebari in izbrala uporabne veje, sva enega za drugim odkri-vala »sladkorčke«. Deblo je imelo gibanje in lepo oženje proti vrhu, ko sva zakopala se je pokazal spodoben nebarij. Vsa skepsa je v trenutku izpuhtela in smejalo se mi je kar samo od sebe. Po večih urah žičenja in krivljenja sva bila oba z re-zultatom zelo zadovoljna. Še zadnji nasveti za oskrbo, vrši-čkanje in že sem poln nepopisnih občutkov hitel domov.

Začetni materijal, po delnem čiščenju

Po prvemoblikovanju

Doma je pacipresa dobila častno mesto. Vendar se ta-krat nisem zavedal, da se pravi bonsajizem šele zače-nja. Prvi meseci so bili polni skrbi. Se bo žica zajedla v lubje, bo drevo preživelo, kako vršičkati, če sploh, kako zalivati, kako gnojiti, koliko sonca.... Čakanje je posta-jalo vedno težje, vendar na mojo in pacipresino srečo, nisem bil dovolj gotov, da bi se nadaljnih posegov lote-val sam, tako da sem v jeseni zgolj odstranil žico. Čez zimo sem po nasvetih forumašev drevo pustil zunaj. Ker je bilo to moje prvo prezimovanje dreves, sem bil za pacipreso, ki mi je do takrat že pošteno prirasla k srcu, v skrbeh. Pozimi sem doživel prvo bonsajistično absti-nenčno krizo. Končno je prišla pomlad in s tem po na-svetih iz vseh možnih virov čas vršičkanja. Vendar sem bil zaradi preveč različnih informacij zmeden. Po teme-ljitem premisleku sem se lotil zadeve. Prebral sem, da se vršička tako, da odtrgaš vršiček. To bom pa že znal sam. In sem začel. Dela je bilo veliko, ampak v dobre pol ure sem uspel potrgati vse vršičke. Poseg, ki bi lahko bil usoden, ampak k sreči je bilo drevo dovolj močno in je preneslo moje neznanje. Ker sem kmalu spoznal, da sem pretiraval in da drevo ni v taki kondiciji, kot bi mo-ralo biti, sem ga do konca leta pustil povsem pri miru, tako da si je k sreči opomoglo.

LITERATI stran 9

Čez zimo sem začel izbirati prvo posodo. Po pregleda-nih številnih revijah in spletnih straneh sem se odločil, kakšna posoda bi mu najbolj ustrezala. Ovalna, rde-čkasto rjava, s poudarjenim zgornjim robom. Kot po čudežu je bila posoda, kakršno sem si zamislil, na vo-ljo v vrtnariji Reš. Brez pomislekov sem jo kupil in bil neznansko ponosen sam nase. Prvič izbiram posodo, pa sem že tako dobro našel. Moje zadovoljstvo se je nadaljevalo tudi doma, ko sem pomerjal ali bo odgo-varjala ali ne. Spomladi sem se s Tomaževo pomočjo lotil presajanja. Kot pa vsi veste, je prvo presajanje vedno polno prese-nečenj. V posodi polni ilovice, v katero je bila pacipresa posajena, je bilo vse polno drobnih korenin. Bilo jih je toliko, da sva jih kljub resnemu krajšanju in redčenju komaj stlačila v posodo. Ko je bilo vse opravljeno, se je pokazalo, da je posoda pregloboka. Drevo me je zo-pet postavilo na trdna tla realnosti. Vendar sem se to-lažil, da v nižjo posodo sajenje v nobenem primeru ne bi bilo mogoče, saj bi lahko ponovno ogrozil zdravje drevesa.

V ilovnati zemlji se je skrivalo ogromno korenin

Pacipresa po prvem presajanju

S posodo sem se počasi sprijaznil in po nekaj mesecih mi-rovanja, ko je drevo pokazalo, da je dodobra okrevalo sem se lotil ponovnega oblikovanja. Grobo sem ožičil in skušal obnoviti v prvem oblikovanj postavljen skelet. Po oprav-ljenem delu sem bil zelo zadovoljen, vendar drevo na sliki nikakor ni hotelo izgledati tako dobro kot se mi je zdelo v živo. Tako ožičeno in presajeno je drevo pričakalo zimo in jo tokrat brez nepotrebnih skrbi preživelo na svojem običaj-nem mestu. Prišla je pomlad letošnjega leta, v katerem je Slovenski bonsaj klub organiziral 4. Mednarodno razstavo bonsajev. Po tihem sem upal, da bom uspel, ob dobrem sodelovanju paciprese, le to pripraviti tako, da bi bila morda sprejeta na razstavo. Z natančnim žičenjem in čiščenjem čez zimo od-mrlih iglic sem začel že v začetku marca. Delo je bilo za-mudno in v mrazu, ki je takrat še kar pritiskal precej na-

porno. Vendar ni bilo zaman. pogled na »sveže sfrizirano« pacipreso je dovoljšnja nagrada. Sledilo je napeto čakanje, kdaj bo začela odganjati. Žica je bila preveč vidna, da bi tako drevo lahko razstavil. Datum za prijavo dreves se je približeval, pacipresa pa še nič. Tomaž je na forumu že no-rel, ker ni bilo prijavljenih dovolj dreves. Tako, da ni bilo več mogoče odlašati. Odstranil sem velike žice, uredil sub-strat in posadil mah, odstranil še nekaj mrtvih iglic, foto-grafiral, poslal in upal. Kamlu je bila odločitev žirije znana. Pacipresa je sprejeta! Veselje je bilo nepopisno. Da je tvo-je drevo v katerega si vložil toliko truda, lahko razstavlje-no med mojstrovinami mednarodno priznanih tujih in do-mačih mojstrov je največja nagrada. Hkrati pa me je začel najedati dvom. Je pacipresa dovolj dobra? Vsak dan sem na njej opazil kakšno novo napako in tik pred razstavo me je bilo že pošteno strah, kako bo vse skupaj izgledalo.Napočil je veliki dan in kot da bi vedela, da jo čaka nekaj velikega, je v tistih dneh pognla veliko lepih majhnih po-ganjkov in tako zažarela v zanjo značilnem srebrnem tonu. Razstava je bila postavljena jaz pa pomirjen. Skupaj s kra-snim zvitkom, ki mi ga je posodil Tomaž, sta se zlila v lepo kompozicijo. Zame je bilo vse skupaj že skoraj pravljično. Vendar je sledilo novo popolnoma nepričakovano presene-čenje. Strokovna žirija 4. Mednarodne razstave je moji pa-cipresi podelila eno izmed petih plaket kakovosti! Zgodba moje paciprese je lep dokaz, kaj se da v bonsaji-zmu storiti v zgolj treh letih. S pravilno oskrbo se ne bom hvalil, ker sem v tem času naredil marsikatero napako, ki mi jo je drevo k sreči oprostilo. Vendar sem izhajal iz trd-nega temelja, ki mi ga je dal Tomaž (Hvala!). Upam pa, da ta zgodba še ni končana in bo pacipresa z leti postajala boljša. Ne delam si utvar, da bo iz takega materijala kdaj bonsaj vrhunske kvalitete. Vendar je to drevo zame in za mojo bonsajistično pot prav tako pomembno, tako z učne-ga vidika, predvsem pa, ker so rezultati dela, za razliko od v naravi izkopanih dreves, že vidni. Zelo se že veselim vseh dogodivščin, ki naju še čakajo.Tekst: MATEJ PLANINC

LITERATIstran 10

V pripravi (zgoraj) in na razstavni polici mednarodne razstave v Monsu

stran 11LITERATI

KONVENCIJA ZA ZGODOVINOSlovenija bo leta 2012 gostila konvencijo Evropske bonsajske zveze. To je zdaj tudi uradno. Za povrh je Raje v švici na vrhunsko pripravljeni razstavi osvojil še prvo nagrado za najbolj-ši uvoženi bonsaj. Dva nova prelomna, če že ne zgodovinska dogodka v razvoju našega klu-ba in slovenskega bonsajizma. Valter nas je po svojih najboljših močeh zastopal na tekmova-nju novih talentov. Vse ostalo pa: čim prej za pozabo ... Ampak vseeno se bomo konvencije EBA v Zuerichu vedno z veseljem spominjali!

Muzej oblikovanja v strogem središču Zuericha (o cenah v tem delu sveta ne velja izgubljati besed) smo v četrtek proti večeru našli brez težav; našli že našli, toda vožnja po tem švicarskem mestu je eno samo ustavljanje. Petse-kundni intervali na semaforjih, gneča, težave s parkiran-jem. Drevesa smo hitro predali organizatorjem in se od-pravili počivat v našo bazo približno 30 km iz mesta. Obetali smo si lepo razstavo z vrhunskimi demonstra-torji, predvsem pa smo stavili na pregovorno švicarsko pedantnost in natančnost; težav z organizacijo torej ne bi smelo biti. V teoriji res ne, a v resnici je bilo vse popolnoma drugače. Najprej težave ob registraciji našega kandidata za nove-ga talenta, nakupu vstopnic, slab vtis se je kasneje le stop-njeval. Švicarski organizatorji so že z otvoritvijo v petek zamujali za več kot uro! A ko smo se končno lahko sprehodili po razstavnem pro-storu, nas je slaba volja vsaj začasno minila: vrhunsko urejen razstavni prostor narejen po merah posameznega drevesa. Takoj je bilo tudi jasno, zakaj organizacija na vseh drugih področjih šepa: Švicarji so vsa sredstva in energijo vložili v pripravo razstavnega prostora. Na 1000 kvadratnih metrih so bili na ogled vrhunski bonsaji držav članic EBA. Tokonome, razstavne police, razsvetljava, veliko praznega prostora. Skoraj preveč popolno. A kma-lu smo razočarani ugotovili, da tudi tu organizatorji dela niso dokončali: manjkali so napisi k drevesom, za boljše vzdušje je manjkalo tudi glasbeno ozadje. Do konca raz-stave so potem le dodali tudi napise ...Drevesa so navdušila. Le dva ali trije primerki niso bili dostojni nivoju; uravnovešeno razmerje listavci-iglavci, veliko jamadorijev. Nekaj umetnin smo že videli tudi na drugih razstavah, nekateri bonsaji pa so bili predstavljeni prvič. Užitek za oko in duha. Na koncu je nagrada za naj-

Značilna panorama Zuericha

Muzej oblikovanja v Zuerichu, prizorišče dogajanja

Razstavni prostor je bil vrhunsko urejen

boljše drevo letošnje konvencije pripadla Ivu Saporitiju, njegova tisa z izrazitim šarijem in klasično krošnjo je ko-misijo najbolj navdušila. A svoj delež smo tokrat odnesli tudi Slovenci. Raje je s svojim japonskim belim borom os-vojil prvo nagrado med uvoženimi bonsaji, torej drevesi, ki izvirajo izven Evrope. Ker nas na sobotni gala večerji ni bilo zraven, je Raje za nagrado izvedel šele v nedeljo: "Bil sem popolnoma šokiran. Ko mi je Vaclav Novak spo-ročil novico, sem najprej mislil, da se šali. Kasneje me je zajela evforija. Lani sem na tekmovanje novih talentov v Lorco odšel z namenom zmagati in bil na koncu razočaran. Tokrat nagrade nisem pričakoval, pa je prišla! Potrditev, da sem s svojim delom na pravi poti. Boru sem v zadnjih dveh letih, od kar se ukvarjam z njim, vdihnil dušo, ki je prepričala!" Raje je z nagrado dosegel največji uspeh SBK doslej. Ka-kšna vzpodbuda za nadaljne delo!

reportaža:

LITERATIstran 12

Nekaj umetnin že dobro poznamo

Na ogled so bile vrhunsko opremljene tokonome

stran 13LITERATI

Zmagovalna tisa Iva Saporitija

Raje s svojim borom slavi zmago v kategoriji uvoženih dreves

stran 14 LITERATI

Blamaža organizatorjev se je nadaljevala z demon-stracijami. V petek so Enrico Savini, Roman Bona in Rene De Boni nastopili pred prazno dvorano. Brez moderatorja, sami zase. Še dobro, da je bila v Zuerichu naša delegacija, demonstracije smo imeli tako povsem zase! Zanimivo je tudi to, da so Švi-carji pošteno zasolili vstopnice za razstavo, demon-stracije vrhunskih bonsajistov pa so bile brezplačne ... Naslednji dan so več zanimanja med gledalci skuša-li vzpodbuditi z selitvijo v šotor pred muzej. A v tak-šnem neuglednem okolju spremljati mojstrovine ene-ga najboljših v Evropi Marca Noelandersa in Mic-hela Andolfa je milo rečeno nedostojno ... V sosednjem šotoru so se stiskali prodajalci z skro-mnejšo ponudbo, kot smo je vajeni, za povrh pa jih je obiskala še švicarska carina in tistim, ki niso im-eli urejenih papirjev, zaračunala visoke kazni. Pa je šel popust!

Demonstratorji pred prazno dvorano

V soboto se nam je v Zuerichu pridružila Vesna Lešnik, vo-dja kongresnega centra hotela Mons v Ljubljani. Že nekaj minut ogledovanja je bilo dovolj, da je Vesna ugotovila: "Konvencijo na takšnem nivoju lahko organiziramo že jut-ri ..." Vesna je poskrbela za vrhunsko predstavitev naše kan-didature na nedeljski generalni skupščini EBA in skupščina je enoglasno organizacijo konvencije za leto 2012 zaupala Slo-veniji. Ekipa hotela Mons bo ob našem svetovanju gotovo stvar zastavila na povsem drugačnem nivoju kot Švicarji! V soboto nas je na tekmovanju novih talentov zastopal Val-ter. Po Tomažu, Niku in Rajetu četrti slovenski predstavnik, ki se je v vrhunski konkurenci iz tokrat 13-ih držav pomeril za naslov najboljšega v Evropi. Začel je nekoliko živčen, a se po-tem sprostil in na koncu užival. Po odločitvi sodnikov je na koncu zmago odnesel predstavnik Monaka Sebastien Dalbe-ra. Konvencija v Zuerichu je torej končana. V Slovenijo se vračamo z vtisi odlične razstave in slabe organizacije. Na nas je, da bo leta 2012 v Ljubljani vse drugače!

Valter in Vesna sproščena po nastopu

Nad predstavitvijo slovenske kandidature sta bilanavdušena tudi predsednik EBA Reginald Boltonin tajnik EBA Detlef Mostler

Tekst: TOMAŽ KOVŠCA Foto: TOMAŽ KOVŠCA in TOMAŽ HAFNER

LITERATI stran 15

ZBRANE MISLI - GNOJENJE

Gnojenje bonsajev se prav v ničemer ne razlikuje od gnojenja ostalih rastlin. Naj bodo to lončnice ali rastline v vrtu. Če ne gnojimo, drevo ne ostane majhno, ampak postane šibko in bolno.

Gnojilo naj bi vsebovalo: - tri glavne makroelemente NPK - ostali makroelementi, ki so kalcij, magnezij in žveplo - 7 mikroelemntov: železo, cink, baker, mangan, kobalt, nikel in molibden.

N - dušik : - pomemben za zelene dele, kot so listi, stebla... - zelo pomemben pri novi rasti - deluje predvsem na velikost listov in medlistno razdaljo - da rastlinam zdravo temno zeleno barvo

P – fosfor: - pomemben za rast korenin - vzpodbuja razvoj celic - nujno potreben je pri cvetenju in razvoju plodov

K – kalij: - daje drevesu moč in ga krepi, tako je rastlina odpornejša na bolezni in škodljivce - zelo pomemben konec poletja in jeseni - pomemben pri razvoju cvetov in plodov

NPK razmerje: - 20 20 20, pomeni da gnojilo vsebuje 20% dušika, 20% fosforja in 20% kalija. Gnojilo z NPK 20 20 20 je bolj koncentrirano kot NPK 10 10 10. Bolj koncen- trirano gnojilo je potrebno bolj razredčiti, da dobimo željeno koncentracijo pripravljene mešanice. Raz- merja med elementi pri tem ostanejo enaka.

Kemična gnojila (na sliki desno):- gnojimo približno vsake dva tedna - za običajno gnojenje upoštevajmo navodila proiz- vajalca - za povečano gnojenje lahko uporabimo do 1,5 pri- poročenega odmerka - za listno gnojenje uporabimo 0,5 priporočenega od- merka - za gnojenje bolnih rastlin uporabimo maksimalno 0,5 priporočenega odmerka - za gnojenje pravkar presajenih dreves uporabimo 0,5 priporočenega odmerka

Še nekaj pravil pri gnojenju:

Gnojimo od zgodnje pomladi do sredine jeseni. Gnojimo skozi celo rastno sezono. Mlada drevesa potrebujejo več gnojila, kot starejša. Ko drevo presadimo gnojimo manj samo z organskimi gnojili ali celo en mesec ne gnojimo. Pripo-ročeno je uporabljati skupaj organska in kemična gnojila, vendar zmanjšajmo količine. Bolna drevesa gnojimo manj. V hudi poletni vročini je priporočljivo začasno prenehati z gnojenjem. Nikoli ne gnojimo s kemičnimi gnojili, če je sub-strat suh, najprej zalijemo z vodo. Pozimi ne gnojimo. Preveč gnojila lahko poškoduje korenine in v skrajnosti ubije drevo. Kemična gnojila natančneje doziramo kot organska. Na prevelik odmerek gnojila moramo predvsem paziti pri gnojenju s kemičnimi gnojili.

stran 16 LITERATI

Organska gnojila (zgoraj): Organska gnojila v peletih moramo menjati na vsake 4 tedne.

Priporočila: Uporabimo večji delež fosforja za cvetoče rastline (NPK - 10 20 20 ali NPK - 10 10 20). Enake dele NPK uporabimo zgodaj spomladi, ter skozi rastno sezono (NPK – 14 14 14). Starejše rastline potrebujejo manj dušika (NPK - 3 10 10). Uporabimo večji delež dušika v rastni sezoni za iglavce (NPK - 10 5 5). Zimzelene rastline ponavadi zahteva-jo več dušika (NPK - 10 5 5). Jeseni uporabimo gnojilo brez ali z zelo malo dušika (NPK - 6 20 20 ali NPK - 0 10 10).

Primera normalnega gnojenja (zgoraj)

KOLEDAR DOGODKOV

Slovenski bonsaj klub vsako leto organizira veliko srečanj, delavnic, strokovnih ekskurzij. Tu je pregled prvega delasezone 2010:

23.-24. 1. - XI. Noelanders Trophy (BEL)

19.-21. 3. - sejem Flora 2010, Celje

10. 4. - tečaj za začetnike, vrtnarija Reš, Mošnje

17. 4. - klubska delavnica na Vrhniki

8.-9. 5. - IV. MEDNARODNA RAZSTAVA, Hotel Mons, Ljubljana

22. 5. - klubska delavnica v Tržiču

11.-13. 6. - konvencija EBA, Zuerich, (ŠVI)

VABLJENI V NAŠO DRUŽBO!

LITERATI stran 17

Primera povečanega gnojenja (spodaj)

Tekst in foro: ALEŠ ZAVODNIK, inštruktor SBK