LITERARNE POSLASTICE - oshjh-staritrg.siŒ_2015_2.-del.pdf · Potem grem na avtobus, včasih pa se z mamico odpeljem v šolo. Po pouku grem domov ali pa grem na krožek. V šoli sem

LETNIK 2014/15 STRAN 1

LITERARNE POSLASTICE

ŽUPAN ŽUŽEK ŽIGA

NAŠ ŽUPAN JE ŽUŽEK ŽIGA ,

KI MUZIKO VSAK DAN NAŽIGA.

A KO SLIŠI IGRANJE NA VIOLINO,

SE JEZI NA ŽOLNO ŽIVO.

ŽOLNA ŽIVA PA MU PRAVI,

DA POMAGA STARI ŽABI.

STARA ŽABA MU PA PRAVI,

DA ODIDE NAJ K ŽIRAFI.

TA ŽIRAFA PA MU REČE,

NAJ DA MIR IN GLODA SVOJ ŽIR.

ZIMA

Prišla je zima,

saj se dobro rima.

Sneg je zunaj bel,

sem ga kidat šel.

Lučke še postavim,

potem pa še nazdravim.

Anja Antončič, 4. b

Čarobna dežela

Nekoč je bila čarobna dežela. Čarobna je bila

zato, ker je imela drevesa v obliki lizik, hiše pa

so bile čokoladne. Tu so živeli majhni ljudje in

še manjše živali. Imeli so svojo šolo, otroci so

bili pridni in radi so se učili. Kadar je sijalo

sonce, so bili v naravi, igrali so se ob potoku

ali pa so pomagali staršem. Nekega dne pa se

je čokolada začela topiti. Nihče ni vedel, kaj

narediti. Naenkrat se je pojavil palček Smuk.

Začelo je pihati, pooblačilo se je in ohladilo.

Čokolada se je strdila in spet je bilo vse v

redu. Palček Smuk jih je rešil in vsi so se mu

zahvaljevali.

Tine Zabukovec, 2. r.

Volk in koze

Nekega dne se je na travniku pasel kozli-

ček. Naenkrat je pridirjal volk in ga je

hotel požreti. Kozliček ga je prosil, naj ga

pusti in ga poje drugo leto. In res, volk je

prišel naslednje leto. Kozliček pa je v tem

času tako zrasel, da se ga je volk ustrašil,

pobegnil in se ni več vrnil.

Črtomir Žnidaršič, 2. r.



Mogočni zmaj

Živel je zmaj Direndaj. Bil je močan in strašen. Bil je tako močan, da je porušil

grad. Pobil je tudi veliko ljudi. Bruhal je močan ogenj. Stanoval je v veliki jami.

Kdor se ga je lotil, ni ostal živ. V gozdu je velikokrat zanetil ogenj. Jedel je trupla

poginulih živali. V jami je čuval svoj zaklad. Nekoč pa je prišel v deželo vitez, ki

je premagal zmaja s čarobnim mečem. Vsi so bili veseli in srečni.

Martin Seljak, 2. r.

Čarobna roža

Nekega dne je na travniku zrasla čarobna roža. Ta roža je začarala drevo v govo-

reče drevo. Vsi so se zbirali okoli njega, ker je vsakomur znala svetovati in pove-

dati marsikaj zanimivega. Nekoč je roža zbolela. Ni imela več čarobne moči in

nihče več se ni ustavil pri njej. Edino palček jo je tolažil in se preselil k njej. Tako

sta živela do konca svojih dni.

Ažbe Cimprič, 2. r.

Vitez na kravi

Nekoč je živel vitez, ki ni imel konja, ampak kravo. Imel jo je rad tudi zato, ker si

je lahko vedno na poti pomolzel mleko in ga pil. Zgodilo se je, da je krava imela

telička in vitez si je moral sposoditi konja. Vitez z njim ni bil zadovoljen in je

komaj čakal na kravico.

Bine Istinič, 2. r.

Srečal sem Marsovčka

V gozd sem šel kurit ogenj. Videl sem pošast. Bal sem se je, ampak

sem spoznal, da ni strašna. To je bil Marsovček. Z mano je šel k meni

domov. Doma sva se gugala in igrala s kockami. Šla sva še k njemu

domov. Videl sem njegovega brata. Njegov brat mi je pokazal čarobni

prah in njegovo sobo. Pogostila sta me z nenavadnimi jedmi. Ko sem

prišel domov, sem dogodivščino povedal staršem.

Klemen Mihelčič, 3. r. PŠ Iga


PESMICE – Nejc Modec, 3. r.

PŠ Iga vas

JEŽ

Boter jež, kam pa greš?

MLEČNI RIŽ

Mlečni riž, mlečni riž,

za večerjo ga dobiš.

SNEŽINKA

Lahka je in bela,

majhna in vesela,

rada pleše, se vrti,

ko je toplo,

se stopi.

PIKAPOLONICA

Pikapolonica krila zloži,

pike prešteje, spet odleti.

KOS

Mojster petja, črni kos

nima čevljev, skače bos.

KRESNICE

Vse že spijo travne bilke,

ko kresnice vžigajo svetilke.

ŽAFRAN

Prvi žafran, prvi žafran,

jutri iz zemlje bo zlezel na

plan.

KUŽA

Hov, hov, hov,

kuža gre na lov.

SNEG

Bela, bela, bela je ravnina,

nanjo pada beli puh ves dan.

Sandi Žnidaršič,

8. b


Če bi se izgubil/-a v gozdu, bi

se zelo prestrašil,

se orientiral s kompasom,

kričal in klical na pomoč,

se orientirala po vetru in šla naprej,

se orientirala po soncu in mahu,

se spomnil, kje je pot za nazaj,

klical očita,

se stisnil med drevesa in počakal, da bo minila noč,

poklical na pomoč po telefonu,

si naredila hiško in prenočila,

poklicala policijo.

Bine Sterle, Miha Rupar, Žak Žnidaršič, Anže Mlakar, Daniel Savić, Mirjam

Troha, Lovro Škulj, Megi Frank Porok, Žan Zabukovec, Ema Tušar, Julija

Žnidaršič Svenšek, 2. r.

Butalske novice – Micka je izginila

Butalec Jurček je ženo Micko za rojstni dan želel razvedriti. Poklical je v cvetličar-

no in naročil, naj ženi pošljejo najbolj posebno rastlino, kar jih imajo.

Cvetličar je nekaj časa razmišljal, nato pa rekel, da bo poslal veliko mesojedko.

Ko je poštar dostavil presenečenje, ga je Jurček postavil zraven vhodnih vrat.

Tako bi ga žena zagledala takoj, ko bi vstopila v stanovanje. Jurček se je skril za

vrata in čakal. Ko je žena vstopila, je zagledala darilo, ga hitro odvila in Butalec

Jurček je slišal samo še ženin krik, nato pa je izginila. Vsi butalski detektivi so

iskali Micko. Najpametnejši detektiv Butko je rekel, da ženi darilo verjetno sploh

ni bilo všeč in je zato odšla.

Vendar Jurček tega ni verjel, zato še danes išče svojo ženo Micko.

Kara Drobnič, 5. r


OGLAS ZA BUTALSKO ŠOLO!

Dragi Butalci in drage Butalke!

V mesto je prišla Butalska šola. Mali Butalčki se bodo v njej samo zabavali. Redili

jih bomo kot pujse in imeli bomo tekmovanje :

»KDO VEČ POJE?!«

Tisti, ki bo zmagal, bo diplomiral! Zato vas vabim, da svoje Butalčke vpišete v

BUTALSKO ŠOLO!!

KDAJ SE BO DOGAJALO? Vsako pustno nedeljo!

KJE SE BO DOGAJALO? 5 ur hoda za pustno nedeljo!

KDO JE VABLJEN? Butalčki od 6 do 7 let (starši niso zaželeni)!

Ravnateljica Butalske šole

Francka Butalovska

Hana Zabukovec, 5. r Bolan cigan

Včeraj je cigan,

ki bil je bolan,

nadel si kravato

in šel po solato.

Moral je v gozd,

čez velik most,

tam je bil volk

in zavladal je molk.

Laura Mahne, 4. b

LOKOSTRELEC

Sem lokostrelec zaspan,

a streljam vsak dan.

Streljam z dobrim lokom,

puščice nosim s tokom.

Uspehi nosijo medalje

in jaz trudim se dalje.

Nik Razdrih, 4. b.



MOJ OPIS

Jaz sem Neja. Pišem se Antončič. Stara sem

sedem let. Obiskujem drugi razred. Živim v

Danah. Sem majhna in suha. Imam okrogel

obraz in rjave oči. Lase imam dolge in svetlo

rjave. Rada sem oblečena v črne pajkice,

pisane majice in obuta v roza copate.

Neja Antončič, 2. r.

Ime mi Anja. Stara sem osem

let. Sem močnejše postave.

Imam zelene oči in svetlo rjave

dolge lase. Poleg staršev imam

še brata Luka, ki hodi v peti

razred. Rada imam glasbo.

Obiskujem glasbeno šolo, v

kateri se bom naučila igrati kla-

vir.

Anja Poje, 2. r.

Maruša Srpan,

6. a

Ime mi je Mark, pišem se Mla-

kar. Hodim v drugi razred.

Živim na Babnem Polju. Imam

temno rjave lase in zeleno

modre oči. Sem suh in visok.

Oblačim se v modro kratko

majico in modre hlače. Ukvar-

jam se s pletenjem zapestnic iz

elastik. Rad se igram z lego

kockami.

Mark Mlakar, 2. r.


Neža Mlakar,

6. a

Huda lisica

Lisica huda zvita,

zakaj si vedno skrita?

Včeraj sem te iskal

in veselo vriskal.

Videl sem te včeraj,

srečen bil za zmeraj.

pokazala si mi jeziček,

mimo prišel je še kozliček.

Ti si ponorela,

loviti ga začela,

bežal sem še jaz,

postalo mi je mraz.

Prišel sem na vas,

zakričal na ves glas,

rešil sem se te,

ker ustrašila si se.

Rok Drobnič, 4. b

SRAKA

Nad vodo sraka leti

in zazdi se ji, da vidi zlato.

A to ni bilo zlato,

videla je le vodó.

Sraka tega ni vedela,

zato je v morje pogledala.

Tako v morje je planila in se hitro utopila.

Zato nauk te basni je:

ni vse zlato, kar sveti se.

Klara Mlakar, 7. b


Kons: α

Topi.

letala.

Hitler.

Stalin.

Bojni plini.

Kraljevina Jugoslavija.

Italija pade.

Pade še Nemčija.

Simona Drobnič, 9. a

Buča

Zunaj vse šumi in poje.

Sprašuješ se, kdo dela te glasove?

Pomisli malo s to svojo bučo,

kaj slišal si s prisluškovalno napravo?

Prideš v hišo in slišiš glasbo.

Spet se sprašuješ, kdo jo ustvarja?



Ko prideš v Ljubljano vse trobi in bobni.

Kdo to povzroči?



Torej kaj je s to našo bučo?

Včasih je samo za okras.

Vendar kot vsaka buča

tudi naša rabi svoj čas.

Zato pomisli malo s to svojo bučo,

kaj slišal si s to prisluškovalno napravo.

Ema Zgonec, 7. b


Ema Zgonec,

7. b


JANKO IN MARJETKA (Zamešana pravljica)

Nekoč so živeli Marjetka, Janko, dedek in teta. Nekega dne so se odpravili v

lunapark. Po poti domov sta se Janko in Marjetka izgubila v mestu. Prišla sta do

velike stolpnice in potrkala. Ven je prišla županja in ju povabila v pisarno. Jan-

ka je zaprla v ptičjo kletko in ga redila, da bi imel okroglo postavo za predsedni-

ka, Marjetka pa je morala vsak dan plačevati položnice. Proti koncu meseca je

županja Marjetko povabila v sprejemno pisarno, da bi plačala posebno položni-

co. Vendar županja se je hotela Marjetke znebiti. Ko pa je Marjetka to izvedela,

je županjo porinila naravnost skozi okno. Marjetka je šla hitro rešit bratca, pob-

rala sta ves županjin denar in se vrnila v lunapark. Tam sta se igrala vsak dan

in srečno živela konca svojih dni.

Zaspan Martin Krpan

Martin Krpan

je bil zaspan,

namesto da je dvignil sekiro,

je zabrenkal na liro.

Ko je zajtrkoval,

je globoko zazehoval,

hotel je vzeti sladko marmelado,

vzel pa je le – grenko čokolado!

Skremžil se je 'fuj',

in še zavzdihnil 'uj-uj'.

Filip Avsec, 4. b

Jure Kraševec,

8. b


MOJ DELOVNI DAN

Zjutraj vstanem ob 6.20, se preoblečem in grem jest zajtrk. Potem grem na

avtobus, včasih pa se z mamico odpeljem v šolo. Po pouku grem domov ali pa

grem na krožek. V šoli sem 5 ur, če je krožek, pa 6 ur. Ko pridem domov,

pojem kosilo. Potem napišem domačo nalogo in počakam starše, da grem na

klavir v glasbeno šolo. Ko pridejo ostali domov, se igram ali pa gremo ven.

Potem grem vadit klavir vsaj 20 minut. Potem grem še brat vsaj 10 minut. Vča-

sih pripravim večerjo, ki je ob 20.00. Po večerji se oblečem v pižamo in si umi-

jem zobe. Vsak večer molimo in gremo spat.

Klemen Mihelčič, 3. r. PŠ Iga vas

Zjutraj me zbudi ati. Potem se oblečem, kar mi je pripravila mami. Nato gre ati

v službo. Jaz pa v dnevni sobi gledam televizijo, se obujem in oblečem. Ob sed-

mi uri odidem na avtobusno postajo. Ko pridem v šolo, si obujem copate in

grem v učilnico, kjer počakam učiteljico. Ko pride učiteljica, imamo pouk, ki tra-

ja od osmih do dvanajstih. Potem grem z avtobusom ali peš do mame v Iga

vas, kjer imam kosilo. Naredim tudi domačo nalogo in počakam starše. V popol-

danskem času obiskujem glasbeno šolo in angleščino. V prostem času igram

diatonično harmoniko. Ob sedmi uri večerjam, se umijem in oblečem pižamo.

Za naslednji dan si pripravim šolsko torbo in se odpravim v posteljo spat.

Nejc Modec, 3. r. PŠ Iga vas

Zjutraj vstanem in se oblečem. Ata in mama me odpeljeta v šolo. Ko pridem v

šolo, se malo igram. Potem se začne pouk. Čez eno uro in pol je malica. Ko je

konec pouka, grem na podaljšano bivanje. Tam naredim nalogo. Mama me pri-

de iskat. Ob treh pride oči. Z očijem se voziva s kolesi. Zvečer se oblečem v

pižamo in pogledam risanko. Ko je ura devet, grem spat.

Nejc Ožbolt, 3. razred PŠ Iga vas


Ob pol sedmih mi zazvoni budilka, ki me spomni, da moram

v šolo. Vstanem, se umijem in preoblečem. Ko je ura 7.15,

grem v šolo. V šoli sem do 12. ure. Po končanem pouku

grem z avtobusom domov. Doma me čaka kosilo. Po kosilu

napišem domačo nalogo in se kaj učim. Potem imam malo

prostega časa. Ta čas porabim za risanje in izdelovanje

različnih izdelkov. Ob 18.00 uri z mamico glasno berem 10

minut. Potem imam večerjo. Do 21.00 gledam TV ali sem na

računalniku. Potem pa grem spat.

Gerbec Lara, 3. razred PŠ Iga vas

MOJ ZIMSKI DAN

Najprej se oblečem zimske hlače in obujem zimske čevlje. Potem grem ven,

vzamem sani in grem na hrib. S hriba se spuščam, dokler se ne utrudim. Potem

grem ves utrujen domov.

Urban Peček, 2. razred PŠ Iga vas

Z očkom sva naredila iglu. Očka je šel po čaj. Sedela sva na snegu. Potem sva

šla noter in pojedla kosilo. Nato sva šla spet ven.

Kristjan Antončič, 2. razred PŠ Iga vas

Čez noč je zapadlo veliko snega. Atika sem prosil, da bova šla smučat. Vzel sem

smučke, čelado in očala. Odšli smo na smučišče in smučali cel dan. Bilo nam je

lepo.

Žak Antončič, 2. razred PŠ Iga vas

Bila je sobota. Zunaj je bilo veliko snega. Odločila sem se, da bom naredila iglu.

Oči mi je naredil okno. Ko je bilo narejeno, je mami prinesla vroč čaj in piškote.

Mami me je pohvalila.

Tanina Gucič, 2. razred PŠ Iga vas

MOJ DELOVNI DAN


Čez noč je zapadlo veliko snega. Oblekel sem kombinezon, na glavo sem dal

kapo. Odšel sem na sneg. Vzel sem smuči in šel na najbližji hrib. S hriba sem se

spustil navzdol. Potem so prišli prijatelji. Skupaj smo se igrali. Ko je bil večer,

smo vsi utrujeni odšli domov.

Jakob Šebenik, 2. razred PŠ Iga vas

Bila je nedelja. Pogledala sem skozi okno in videla sneg. Hitro sem se oblekla in

pozajtrkovala. Stekla sem na sneg, vzela sani in se sankala. Potem sem naredi-

la snežaka in šla noter na čaj.

Zala Mele, 2. razred PŠ Iga vas

Eva Peček,

8. a



MOJ ZIMSKI DAN

Ko sem se zbudil, je zapadlo veliko snega. Zelo sem se ga razveselil. Hitro

sem stekel v kuhinjo in pojedel zajtrk. Očka sem prosil, če grem lahko smu-

čat. Šel sem ven. Pripravil sem smučarske palice in smuči. Potem sem se

začel smučati.

Maks Martinčič, 2. razred PŠ Iga vas

Nekoč, ko sem se zbudila, sem pogledala skozi okno in videla veliko snega.

Tako sem se začudila in stekla k Maticu. Oblekla sva bundo, kombinezon in

škornje. Ko sva prišla ven, sva naredila iglu, snežaka in angelčka.

Manca Pavlič, 2. razred PŠ Iga vas

Ko sem prišel iz šole, sem doma videl veliko snega. Hitro sem se preoblekel in

šel ven. Zunaj je bilo toliko snega, da sva z mamo naredila ogromen iglu.

Potem je prišla sestra Pia. Videla je velik iglu. V njem sva pila čaj in jedla

piškote.

Kristian Lenarčič, 2. razred PŠ Iga vas

Ko sem se zbudila, sem videla veliko snega. Razveselila sem se in hitro pojed-

la zajtrk. Potem sem se preoblekla. Oblekla sem majico, pulover in bundo.

Okrog vratu sem si dala šal. Na glavo pa kapo. Očka mi je dal krožnik za spu-

ščanje. Bilo je tako zabavno, da sem šla kar petkrat. Potem mi je mami dala

še sani in smuči. Prišla je še Klavdija. Skupaj sva se igrali. Potem sva šli sku-

paj noter. Za nagrado sva popili vročo čokolado in vsi skupaj smo se igrali

igre do večera.

Lučka Štefančič, 2. razred PŠ Iga vas


Če mucek gre v mesto,

si tam kupi presto.

Ko ga spet pogledaš, jo že gloda,

joj, ta prismoda.

Če pride v Ljubljano,

kupi si salamo.

Ko ga pogledaš, jo že reže,

potem pa konje vpreže.

Trnuljčica

(narobe pravljica)

Nekoč, za devetimi gorami, za devetimi vodami je na gori Snežnik stal preču-

dovit grad. Tam sta živela kralj in kraljica, ki sta imela 6 sinov. Želela pa sta

si deklico.

Kraljica je med nosečnostjo poslala po grajskega jasnovidca. On ji je napove-

dal, da se bo 7. otrok zastrupil in umrl. Ko so to prerokbo slišale kuharice, so

bile zgrožene. Ena je urok omilila – dete ne bo umrlo, samo zbolelo bo za tre-

bušno virozo in zelo zraslo. Kuhinjo so zaradi uroka iz previdnosti zaprli. Ko se

dete rodi, doživi 18. leto življenja. Hudobni škrati so mu skuhali napoj, ki ga

je deklica popila, čez noč zbolela in preveč zrastla. Dobri jasnovidec je nato

uspaval vse mesto.

Medtem je prišla na grad popotnica Hana in naredila napoj iz vrtnic. Deklica

se je čudežno povrnila v običajno velikost. Stkala so se nova prijateljstva, vsi

so živeli srečno do konca svojih dni.

Hana Obreza, 4. b

Se pripelje v dolino

in popije vse vino.

Karin Špeh 4. b

ČE MUCEK GRE V MESTO


Pepelka in polnoč

(narobe pravljica)

Nekoč je živela deklica po imenu Pepelka. Mimogrede, jaz sem Rihard. V tej

pravljici sem vse slišal, ker sem vse skrivaj opazoval. No, dovolj o meni, saj

jaz tukaj nisem glavna oseba. Glavna oseba je Pepelka. Njeni polsestri sta

hoteli biti najlepši na svetu. Da bi bili najlepši, sta se šemili, šminkali, lišpali …

Nekoč je princ priredil zabavo in povabljeni so bili vsi, ki so bili urejeni. Seveda

sta polsestri želeli na to zabavo, zato je morala Pepelka delati dvakrat več.

Potem je prišla botrica in ji rekla, naj prinese podgano, kumaro in dva plastič-

na policaja. Botrica je vse začarala. Kumara se je spremenila v limuzino, pod-

gana v voznika, dva plastična policaja pa sta postala varnostnika, na las podo-

bna policaju. Potem so se odpeljali v grad, še prej pa je botrica Pepelko spre-

menila v pravo lepotico. V gradu je bilo lepo, dokler ni prišel škrat. Pepelko je

začaral v kokoš. Polsestri nista prav nič sumili, da je bila to Pepelka. Potem je

odbila polnoč. Pepelka je tekla do limuzine in ugotovila, da se je spremenila v

kokoš. Prišel je princ in spraševal stražo, kje je mladenka. Straža pa je odgo-

vorila, da sta našla samo njen čeveljček. Princ je ukazal, naj ga pomeri vsaka

deklica v njegovem kraljestvu. In to se je res zgodilo. Prišli so do Pepelkine

hiše. Čeveljček je padel pred kokoš. Kokoš je stopila vanj in - čisto prav ji je

bil. Stražarji so se spraševali, ali se bo princ oženil s kokošjo. Tega si ni nihče

želel, zato so pomirjali naprej. Ker pa čevlja ni mogel obuti nihče drug, se je

princ res poročil s kokošjo.

Na svatbi pa se je kokoš spremenila v čudovito deklico. In živela sta srečno do

konca svojih dni.

Rihard Mlakar, 4. b

MLADA MUCKA

Mlada mucka se pritepla

k stari mami kar en dan,

doma svojega ni našla,

vračala se je vsak dan.

Male miške je lovila,

ptičke rada je strašila,

dva mladička je dobila,

mleka dosti je popila.

Rada je pri nas doma,

saj se vsak rad z njo igra.

Karla Levec, 4. a Neža Lekšan,

8. b


PRIJATELJICE

Tija, Vita, Zoja, Špela

prijateljice so najboljše!

Pojejo, plešejo, se smejijo,

najraje pa norijo.

Pridne so učenke

in dobre manekenke,

rajši so princeske

kot pišejo v zvezke.

Špela Bajc 4. a

Kraljevo slavje

Sonce je čez goro posijalo,

in kmeticam delo dalo.

Se cela vas je veselila,

tudi ptico je novica razveselila,

da kralj priredil bo zabavo,

kjer se pilo bo in plesalo.

Le kaj se kralju je zgodilo,

da priredil nam bo gostijo?

So vrči polni vina, ki

izpili ga bomo v slavo njegovega sedmega sina.

S seboj pripeljal bo devet otrok,

brez katerih bi kralj prav dolgočasen bil.

Peli, pili in plesali bomo tri noči,

dokler imeli bomo dovolj moči.

Karin Antončič, 9. b


ZIMA IN JAZ

Zunaj sneži,

pripravim sani.

Pokrijem si kapo,

ovijem si šal,

toplo se oblečem,

da vedno bom zdrav.

Na hrib pohitim,

se doli spustim

in ves čas se

na glas smejim.

Jure Mlakar, 4. a

Trije prašički

(narobe pravljica)

Nekoč so živeli trije prašički s svojo mamo. Mama je

bila revna, zato jih je poslala naj odidejo v svet in

jim naročila, naj si zgradijo hiše.

Prvi prašiček je naredil hišo iz jesenskega listja,

drugi hišo iz odej, tretji pa si je zgradil hišico na

drevesu. Tam mimo se je sprehajal mali volk, ki je

bil še mladič. Bil je zelo prehlajen. Po gozdu je hodil

počasi in previdno. Počutil se je osamljenega, zato

se je odločil poiskati prijatelje. Prišel je do hiše

prvega prašička. Želel ga je pozdraviti in ogovoriti,

pa ga je v tistem trenutku požgečkalo po smrčku in

je močno kihnil. Hišico iz listja je odpihnilo. Prvi

prašiček se je močno ustrašil, saj je mislil, da ga

hoče volk pojesti. Stekel je k drugemu prašičku.

Volk je ves zaspan prišel do njune hiše. Pozdravil je

prašička in ju želel povabiti k igri. Še preden je kaj

povedal, mu je začelo teči iz smrčka, zato je brž

pograbil blazine in si z njimi brisal nos. Prašička sta zbežala, saj sta mislila, da

ju hoče napasti. Vsa prestrašena sta stekla k tretjemu bratu. Hitro so dvignili

lestev, ki je vodila v hišico na drevesu.

Volk je žalosten obsedel pod drevesom. Še enkrat jim je poskušal razložiti, da

si želi postati njihov prijatelj. Prašički so mu končno verjeli, spustili lestev in ga

povabili v hišico. Ponudili so mu sirup iz smrekovih vršičkov. Mali volk je ozdra-

vel in s prašički so postali najboljši prijatelji.

Mark Truden, 4. b


Volk in sedem prašičkov

(narobe pravljica)

Nekoč je na Kuclju živelo sedem prašičkov skupaj z mamo pujso.

Nekega dne je šla mama pujsa na trgatev. Pujskom je naročila, naj pospravijo

hišo, v kateri so živeli. Ko je mamica odšla, je prišel volk. Prašički so se hoteli

igrati z njim, vendar niso mogli priti ven iz hiše, ker so izgubili ključe od vhodnih

vrat. Bili so premajhni, da bi odprli okno. Najmanjši se je spomnil na pručko, ki so

jo podstavili in največji je odprl okno. Volka so povabili v hišo na piškote.

Takoj ko je volk prišel v hišo, jih je polovil in vse požrl. Šele takrat so prašički

ugotovili, da se ni prišel samo igrat z njimi. Razmišljali so, kako bi se rešili. Naj-

pametnejši od njih se je nekaj spomnil. Vsem je ukazal, naj brcajo in tepejo, da

bo volka začelo boleti v trebuhu in bo začel bruhati. Vsi so začeli skakati in brcati

v volkovem želodcu in volk jih je izbruhal. Ko so bili vsi zunaj, so prijeli kuhalnice

in ga natepli. Volk je zbežal v gozd in se nikoli več ni vrnil.

Ko je mama pujsa prišla domov, so bili prašički že rešeni in hiša pospravljena.

Mami nikoli niso povedali, kaj se je zgodilo, saj jih nikoli več ne bi pustila samih

doma. Če pa so bili sami doma, so se vedno zelo zabavali.

Marko Zakrajšek, 4. b

Kokoš in trije aligatorji

Živeli so trije bratje aligatorji. Prvi je živel na prostem v močvirju, drugi v

jami, tretji pa globoko v jami in še hišo je imel v blato izkopano. Nekega dne

pa se domači piščanec odloči nadlegovati te strašne aligatorje.

Odpravil se je v močvirje. Tam je bil aligator, ki se je kopal v blatu. Kokoš je

začela kokodakati. Aligator jo je ignoriral. Začela je kokodakati še glasneje.

Aligator jo je ignoriral in si zatiskal ušesa. Kokoš je kokodakala še glasneje,

on, aligator pa jo je popihal k starejšemu bratu v jamo. Kokoš mu je sledila v

jamo. Kokoš je kokodakala zelo glasno. Kokodakala je še glasneje in aliga-

torja sta si mašila ušesa. Ko je kokoš kokodakala še glasneje, sta aligatorja


zbežala k bratu v blatno hišo. Sledila jima je. Kokodakala je tako glasno, da se

je tresla jama. Prišli so ven in jo vprašali zakaj tako tuli. Odgovorila jim je, da

bo nehala, če bodo nehali krasti kokoši iz kokošnjaka.

Obljubili so, da bodo nehali in kokoš je odšla domov in živeli so srečno do konca

svojih dni, kdo ve morda še danes.

Filip Avsec, 4. b Jakob Ješelnik,

6. a

Miška in trije prašički

Nekoč so živeli trije prašički. Bili so

bratje. Nekega dne jim je miška

zagrozila, da naj jim dajo jesti. Bali so

se je, ker je lahko bruhala ogenj.

Prašički so pograbili material in začeli

so graditi nebotičnike, da bi se skrili

pred miško. Prvi je vzel kamen, drugi

železo in tretji diamant. Ko so končali,

je prišla miška in zarjovela kot zmaj.

Bruhnila je ogenj in kamnit nebotičnik

se je podrl. Prvi brat je zbežal k dru-

gemu bratu. Miška je pokazala zobe

in železni nebotičnik je bil že

preglodan. Nebotičnik se je v hipu podrl, prašička pa sta bila že pri tretjem bratu.

Miška je bruhnila ogenj, toda nebotičnik se ni podrl. Poskusila jo je preglodati, a

ji ni uspelo. Pograbila je bager, prašički pa so bežali iz nebotičnika, miška pa ga je

podrla. Miška se jim je približevala, prašički pa so ji vsi prestrašeni nudili hrano,

toda miška je ni hotela .

Potožila je, da si želi prijateljev. Prašički so z veseljem postali njeni

prijatelji in skupaj so srečno živeli do konca svojih dni.

Edvin Strle 4. b


RDEČA KAPICA

(moderna pravljica)

Bilo je lepo sončno jutro, ko se je Rdeča kapica odpravila v trgovino po

kokakolo in potico. Z motorjem se je odpeljala k babici.

Ko je prišla do babičinega dvorca, jo je stražar pospremil do njenega naj-

ljubšega bazena. Babica je stopila iz bazena in pozdravila svojo vnukinjo, ki ji je

predala vrečko s potico in kokakolo. Babica je zavpila, da hoče še denar. Rdeči

kapici se je to zdelo nenavadno. Hitro je ugotovila, da ima babica lasuljo. Zasli-

šala je neko kričanje, ki je prihajalo iz babičine sobe. Rdeča kapica se je odpravi-

la proti sobi. Soba je bila zaklenjena. Rdeča kapica je vedela, kje je rezervni

ključ. Vzela je ključ in odklenila sobo. V njej je bila zaklenjena prava babica. Še

sreča, da je v žepu nosila telefon. Skupaj sta poklicali policijo.

Policista sta ugotovila, da sta stražar in

njegova pomočnica želela oropati babico.

Za uspešno rešen primer, sta bila polici-

sta nagrajena. Rdeča kapica se je odloči-

la, da se bo preselila k babici.

Melita Iljazi, Nina Franković,

Nika Harambašić, Martin Gerbec,

5. r

Dominika Urbiha,

8. b


Rdeča kapica

(moderna

pravljica)

Rdeča kapica je postala polnoletna.

Uspešno je opravila vozniški izpit in od

staršev dobila avto.

Nekega dne se je s ferarijem odpeljala

v trgovino. Zelo hitro je nakupila piško-

te in ostala živila za babico, ki je živela

v gozdu. Odšla je v avto in krenila na

pot. Na poti je srečala volka, ki je što-

pal. Bil je namenjen domov. Ker je imel

pokvarjen avto, mu je Rdeča kapica

ponudila pomoč. V prtljažniku je imela rezervne dele in volku popravila avto. Pri-

jazno sta se pogovarjala in volk je izvedel, kam je namenjena. Tudi sam se je

odpravil k babici. Bil je hitrejši od Rdeče kapice. Potrkal je na babičina vrata in se

zlagal, da prodaja jabolka. Babica mu je verjela in odprla vrata. Volk jo je prijel

pod pazduho, jo omamil in stlačil v prtljažnik. Iz sobe je vzel lepo okrašeno skrin-

jo. Čez čas je prišla Rdeča kapica. Babico je iskala po celi hiši. Ker je v hiši ni

bilo, je šla na vrt. Tam je videla volka, ki se je smejal, medtem ko je brskal po

babičini skrinji zakladov.Takoj je ugotovila, da je nekaj storil babici. Poklicala je

specialca in ta je z mercedesom pridrvel na babičin naslov. S posebnimi prejemi

je premagal volka in mu vzel avtomobilske ključe. Volka je vklenil in ga stlačil v

mercedes. Takrat pa je Rdeča kapica slišala glasove iz volkovega avta. Odklenila

je prtljažnik in ven je skočila babica. Bila je še malo omamljena, a srečna, da jo je

vnukinja našla.

Volk je pristal v zaporu, ostali udeleženci dogodka pa so imeli pojedino in zabavo.

Matevž Žnidaršič, Anže Truden, Timi Žnidaršič Svenšek,

Hana Zabukovec, 5. r

Rebeka Kvaternik,

6. a

Ajša Dobrin,

6. a


POMLADNI DAN

Pomlad je dan,

vesel in razigran,

s soncem obsijan,

z veseljem obdan.

Čakamo jo vsi,

mladi in veliki,

saj to so dnevi,

sreče veliki.

Naj bo marec,

april ali maj,

vsak dan je lep,

pa naj bo sončen,

deževen ali gorak.

Zala Žnidaršič, 8. b

Na pomoč

(domišljijski spis)

Bila je lepa deževna noč in sam pri sebi sem razmišljal, da bo ta noč mirna in

brez požarov. Brezskrbno sem se zavil v toplo in dišečo odejo ter se z nasme-

hom na ustih potopil v sladke sanje.

"Drrr, drrr." Vrglo me je pokonci. Nisem vedel, ali sanjam ali se to res dogaja.

Preden sem se zavedal, da zvoni moj telefon, je minilo kar nekaj časa. Kot


blisk sem se pognal proti kuhinji in pograbil telefon. Najraje bi ga vrgel skozi

okno, a pomislil sem, da mogoče kdo potrebuje pomoč, zato sem se oglasil.

"Na pomoč, na pomoč!" sem zaslišal glas nemočne gospe. Trajalo je kar nekaj

časa, da sem starko pomiril in mi je lahko zaupala naslov. Hitro sem sklical člane

našega gasilskega društva in kmalu smo bili vsi v uniformah. Nemudoma smo

poskakali v gasilsko vozilo. Vključili smo sireno in zdivjali do starkine hiše. Skočili

smo iz vozila in opazili smo, da je naselje zelo mirno. Nikjer nobenega ognja.

Čudno! Ali smo na pravem naslovu? Mogoče smo v naglici zavili v napačno ulico.

Ne, naslov je pravi! Šli smo do hišnih vrat, pozvonili in vrata so se nemudoma

odprla. Zagledali smo objokano starko. "Pridite, moj Bine je v življenjski nevar-

nosti!" Hitro smo stekli v zgornje nadstropje, a človeka, potrebnega pomoči, nis-

mo našli. Za nami je prisopihala gospa. S prstom je pokazala skozi okno. Sedaj

smo spoznali, da bomo morali pomagati nekomu, ki je obtičal zelo visoko in je v

smrtni nevarnosti. Starka je stopila bližje k oknu in le s težavo izustila: " Tam

na drevesu." Vozniku gasilcu smo naročili, naj prižge žaromete in jih usmeri na

drevo. Zaslišali smo nekaj, kar bi lahko bilo podobno otroškemu joku. Zavedali

smo se, da je zdaj pomembna vsaka minuta, saj otrok lahko vsak čas zgrmi z

drevesa. Kljub vsemu pa smo morali ugotoviti, kje se natančno nahaja. Z očmi

smo preiskali vsako vejico. In takrat ... Smo ga zagledali. Majhnega in nemočne-

ga, predvsem pa močno prestrašenega Bineta. Sedaj šele nam je postalo jasno,

da ne bomo reševali otroka, ampak mucka. Reševalna akcija je bila hitra in

uspešna, gospa nam je bila hvaležna.

To je bila le ena izmed mnogih reševalnih akcij, v katerih sem sodeloval. Prva

naloga gasilcev je mogoče res gašenje požarov. Najpomembnejša naloga pa je,

da pomagamo vsem živim bitjem v stiski.

Jurij Mlakar, 5. r


Pomoč starejšim

(doživljajski spis)

Živim v majhni vasici Dolenje Poljane nad Loško dolino. V vasi je enajst prebi-

valcev. Med njimi sta tudi dve starejši sosedi, tretja pa je žal pred časom odšla

v dom za starejše občane. Z vsemi se zelo dobro razumem in jih vsak dan obiš-

čem. Posebno dobro se razumem s sosedo Ivanko, ki je pred nedavnim dopol-

nila 84 let. Z njo se zelo rada pogovarjam in ji pomagam pri lažjih opravilih.

Zelo me ima rada.

Bilo je vroče poletno popoldne. Poležavala sem v senci in postalo mi je dolgčas.

Usedla sem se na kolo in se zapeljala po vasi. Ker se ni nič dogajalo, sem se

zapeljala do sosede Ivanke. Vstopila sem v hišo, pozdravila, vendar odgovora

ni bilo. Pogledala sem v kuhinjo, dnevno sobo, odšla v drvarnico, v kokošnjak,

a Ivanke ni bilo. Nazadnje sem jo našla na njivi. Okopavala je česen. Takoj sem

ji priskočila na pomoč. Po končanem delu sva se odpravili proti domu. Potarnala

mi je, da ji nekaj čudno šumi v glavi. Njiva je bila ograjena s trakom proti div-

jadi. Splezala sem pod trakom, Ivanki pa je postalo slabo, zapletla se je v trak

in padla. Nekako sem ji pomagala vstati, vendar je po nekaj korakih spet pad-

la. Nisem je mogla več pobrati. Prosila me je, naj grem poklicat sina Lojzeta.

Na srečo sem ga hitro našla pri sosedu. S skupnimi močmi sva jo dvignila in

pripeljala v sobo do postelje. Dala sva ji vodo in zdravila in jo položila v postel-

jo. Nato sem namesto nje nakrmila kokoši in pometla pred hišnim pragom. Ko

sem naslednje jutro prišla k njej, me je močno stisnila v objem in rekla: »Ana,

ti si moj angel varuh.«

Po tem dogodku še pogosteje odhajam k njej, saj me skrbi, da se ji ne bi kaj

hudega pripetilo.

Ana Baraga 4. b

Karmen Troha,

6. a


Nepozabna noč

Minilo je že mnogo let. Princ in Pepelka sta z leti ostarela. Preselila sta se v dom

za ostarele. Bila sta zelo srečna, ker sta stanovala skupaj. Princ se je najraje

igral igro »potapljanje ladjic«. Pepelka pa je najraje risala.

Nekega večera je bila Pepelka še posebej srečna. V domu so imeli tekmovanje v

igri bingo. Igra je bila dolga in napeta. Končno je padla odločilna številka sedem.

To je bila Pepelkina zmagovalna številka. Za nagrado je dobila dve vstopnici za

rock koncert. Bila je zelo vesela. Odločila se je, da bo povabila tudi princa. Žal

pa jima vodstvo doma ni dovolilo nočnega izhoda na koncert. Najprej jima je

padlo na pamet, da bi na koncert pobegnila, vendar kaj ko je bil dom zvečer

zaklenjen. Naslednje jutro pa sta se domislila nekaj bolj pametnega. Koncert bi

bil lahko kar v njihovem domu. Poklicala sta organizatorja koncerta, ki je bil nad

njuno idejo navdušen. Naslednji dan sta na skrivaj obvestila stanovalce doma o

nočnem presenečenju. Ko se je stemnilo,

se je začelo. Člani rock skupine so v dom

prišli skozi okno v pritličju. Ob polnoči se

je začela najbolj nora zabava vseh časov.

Plesali so rokenrol, hip–hop … Nekateri

plesalci so bili na posteljah, drugi na inva-

lidskih vozičkih, tretji z berglami. Pepelka

in princ pa sta sedela za svojo mizo in

»potapljala ladjice« . Plesati nista mogla,

ker je princa dva dni nazaj močno zagrabi-

lo v križu. Po končani zabavi so vsi utruje-

ni odšli k počitku.

Vodstvu doma se zjutraj ni niti sanjalo, kaj

se je dogajalo ponoči. Le čudno se jim je

zdelo, ker so v času zajtrka še vsi spali.

Od tistega leta naprej se je koncert odvijal

vsako leto in je postal tradicionalen.

Ana Baraga 4. b

Bojana Kovač,

6. a


NA POMOČ!


Na lep poletni večer sva z gasilcem Edvinom odšla na gasilsko postajo v nočno

izmeno.

Umirjeno sva igrala karte. Ko je bila igra najbolj napeta, je zazvonil znan zvok

zvonca. Dobila sva sporočilo, da je v neposredni bližini gradu Snežnik požar in

da gori stanovanjska hiša. V nekaj sekundah sva se oblekla v protipožarno

obleko. Že na poti sva videla ognjene zublje. Ko sva prispela, je gasilec Edvin

začel gasiti požar. Pridrveli so še ostali gasilci. Kljub močnemu ognju sem si

nadel zaščitno masko in vstopil v gorečo stavbo. Najprej sem odstranil jeklen-

ke in prekinil električno napetost. Razgledal sem se po pritličju, a razen goste-

ga dima in neznosne vročine, ni bilo ničesar. Po stopnicah sem se povzpel v

prvo nadstropje. Ravno na predzadnji stopnici so se le-te zrušile, vendar sem

se rešil. Pogledal sem vse stanovanjske prostore. V kopalnici sem našel one-

moglo žensko in otroka, ki je jokal.

Zaradi pomanjkanja kisika se je ženska

zgrudila, vendar razen hujših opeklin ni

bila poškodovana. Otrok pa je bil v tuš

kabini zavit v mokre brisače. Žensko

sem si nadel na rame in jo nesel do

okna in otroka ravno tako. Skočili smo

skozi okno na blazino, ki so jo pripravili

gasilci. Reševalci so ženski in otroku

nudili prvo pomoč in ju odpeljali v bol-

nišnico. Na požarišču je ostala dežurna

požarna straža. Drugi pa smo odšli


NA POMOČ!


Neke noči me je zbudil gasilski alarm. Hitro sem vstala in pogledala na pozivnik,

kjer je pisalo, da gori blizu Podgore. Oblekla sem gasilski kombinezon in odhite-

la v gasilski dom. Skupaj z ostalimi gasilci smo se odpeljali na mesto požara.

Na pašniku, kjer so se pasle koze in ovce, je bil velik požar. Razvili smo cevi, jih

pripeli na hidrant ter začeli gasiti. Šla sem skozi ogenj in hitela reševati živali.

Ogenj je bilo težko pogasiti, ker je gorela suha trava. Gasili smo zelo dolgo

časa. Proti jutru nam je končno uspelo. Na kraj požara so prišli policisti in lastnik

živali. Lastnik se mi je zahvalil, ker sem rešila ovce in koze. Policisti so si poga-

šeni pašnik ogledali in ocenili škodo. Lahko smo se vrnili v gasilni dom. Pospra-

vili smo opremo in odšli vsak na svoj dom. Bili smo zelo utrujeni. Bila sem vese-

la, ker nam je uspelo pogasiti požar ter rešiti živali. Ponosna sem bila na svojo

ekipo.

Po naporni noči sem se utrujena ulegla na posteljo in zaspala. Naslednji dan so

o hudem požaru poročali tudi na televiziji. Vzroka požara policisti žal niso odkrili,

vendar menijo, da je bil požar podtaknjen.

Anja Antončič, 4. b

nazaj na gasilsko postajo. Kljub obsežni in zahtevni akciji ni bil od gasilcev nihče

poškodovan.

Ob občinskem prazniku je nočna izmena prejela zlati grb občine za zasluge in

požrtvovalnost pri reševanju. Vsi smo bili veseli tega priznanja. Hkrati smo dobili

še veliko spodbude za nadaljnje delo.

Teo Baraga, 4. b


Kako so nam pomagali gasilci

(doživljajski spis)

Zgodilo se je v mesecu januarju. Bila je deževna nedelja. Začelo se je po kosi-

lu, ko je šel očka v spodnje prostore, da naloži drva v peč. V garaži in v vseh

drugih prostorih je zagledal veliko vode.

Poklical je mamico, naj umakne avto. Potem sta prihiteli še sestri in seveda

tudi jaz. Očka je na pomoč poklical gasilce in jim povedal, kaj se pri nas doga-

ja. Obuli smo škornje, prijeli lopate, metle in odrivali vodo ven iz hiše. Gasilci

so prišli hitro. Preverili so, če je potrebno pripeljati črpalko. Ugotovili so, da je

voda za uporabo črpalke prenizka. Na pomoč so prišli tudi sorodniki in fantje iz

vasi, ki so prostovoljni gasilci. Skupaj smo vodo odrivali ven, ta pa nikakor ni

nehala pritekati.

Prestrašen sem stal na stopnicah in tiho opazoval dogajanje. Vsi so begali sem

ter tja. Žalosten sem se umaknil v stanovanje, saj zaradi neprimerne obutve

nisem mogel pomagati. Začeli so umikati stvari in iskati, od kod voda sploh pri-

haja. Takrat se je eden izmed gasilcev spomnil, da razbijejo beton, naredijo luk-

njo in tam namestijo manjšo črpalko, ki so jo prinesli s seboj. Prijeli so kramp,

izmerili globino in luknjo izkopali. Črpalko so čez čas uspešno namestili, a imeli

so kar nekaj težav, saj se jim je neprestano mašila z izkopanim peskom. Začeli

so črpati vodo in šele po sedmih urah se je pritok vode začel umirjati.

Bil je že večer, ko smo vsi utrujeni, in še vedno presenečeni od vsega dogajanja

v hiši, končali delo. Gasilcem in prijateljem smo se zahvalili za pomoč. S strahom

smo se odpravili spat.

Naslednje dni je še vedno deževalo, vendar je bila količina padavin majhna.

Voda ni več vdirala v hišo in prostori so se začeli počasi sušiti.

Kadar dežuje, nam misli uhajajo k tistemu dnevu. Takrat večkrat preverimo ali

je spet prišla voda. Upam, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Mark Truden, 4. b

Žiga

Zabukovec,

6. a


NA POMOČ!


Bila je temna in viharna noč. Nebo so parale strele in močno je grmelo. Že v

tako nemirni noči me je zbudil oster zvok pozivnika. Vedela sem, da se je pri-

petilo nekaj groznega.

Hitro sem se oblekla in se odpeljala v gasilni dom. Tam smo prejeli podatke o

kraju požara. Gorel je največji in najstarejši senik v vasi. Z ekipo smo odhiteli

na kraj požara.

Takoj sem vedela, da nas čaka težko in nevarno delo. Pod senikom je bilo veli-

ko kmetijskih strojev, ki bi lahko zagoreli in eksplodirali. Streho senika je že

zajel ogenj, zato smo morali pohiteti z gašenjem. Stekla sem v ogenj, ker sem

zaslišala nežen otroški glasek. Prejšnji večer so imeli vaščani zabavo za noč

čarovnic. Ko se je vnel požar, so vsi od groze stekli ven, na malo deklico pa so

pozabili, ker je spala. Za mano se je podrl steber, a se nisem ustrašila. Prebila

sem se do male deklice

in jo vzela v naročje.

Moja ekipa naju je

pomagala rešiti iz ognja,

ker bi meni skoraj zma-

njkalo kisika. Vse smo

uspešno pogasili in rešili

večino strojev.

Ko sem prišla domov,

sem se odpravila v pos-

teljo in sladko zaspala.

Hana Obreza, 4. b


TRETJE VESOLJE

Nekoč so v nekem kraljestvu živele Zelena kraljica in njene sorodnice. Njihovo

kraljestvo se je imenovalo Tretje vesolje. Posebnost tega kraljestva pa je bila,

da so v njem živele le ženske. Le na en dan v letu je bil tudi moškim dovoljen

vstop v Tretje vesolje.

Toda ne kar katerimkoli moškim. Prišli so lahko zgolj tisti, ki so verjeli v femini-

zem in spoštovali ženske ter njihove pravice in želje. Ta dan so imenovali Veliki

pok.

Nekega dne se je na dvoru Zeleni kraljici rodil prelep deček, ki so ga poimeno-

vali Okar. Bil je modrook rjavolasec. Vsi so bili očarani nad njegovo lepoto.

Kot je bila navada, je za dečka skrbela dojilja. Bila je zelo mlada in prijazna

ženska. Okarja je takoj vzljubila in ga imela kot za svojega. Deček je hitro ras-

tel in se učil. Bil je zelo prikupen, zato ga je imel rad cel dvor. Vse ženske so

mu pomagale, mu dajale nasvete in se igrale z njim, ko je bil zdolgočasen. Toda

najbolj ga je imela rada Zelena kraljica. Nemalokrat je pustila vse svoje delo in

ga šla opazovat. Bila je zelo ponosna nanj in na vse uspehe, ki jih je dosegel.

Tudi Okar jo je imel zelo rad, še posebej pa je užival v njuni igri dame, ki sta jo

igrala vsako soboto.

Veljalo pa je pravilo, da morajo vsi fantje pri desetih letih zapustiti Tretje vesol-

je, in sicer na dan Velikega poka. Ta dan se je za Okarja nezadržno bližal in

dečka je bilo tega zelo strah. Tudi vse njegove skrbnice so bile zelo zaskrbljene

in žalostne. Na dečka so se zelo navezale in že samo ob misli, da ga ne bodo

več videle vsak dan, jih je stisnilo pri srcu in preplavil jih je občutek samote in

osamljenosti.

Na dan pred Velikim pokom je Zelena kraljica Okarja poklicala k sebi. Ko je

vstopil v sobo, mu je rekla: »Sedi in odigraj še zadnjo partijo dame z mano.«

Okar se je usedel in igral. Nobenega od njiju ni zanimala igra.


Figure sta premikala po spominu, ne da bi vrgla pogled na igralno polje. Str-

mela sta drug v drugega in na koncu igre se je Okar zlomil in stekel h mami v

naročje. Kraljica ga je objela in ga začela božati po laseh. Ni imelo smisla, da

bi ga tolažila, samo tesno ga je privila k sebi. Po licu ji je spolzela solza.

Naslednji dan je Okar vstal že navsezgodaj zjutraj. Naredil je obhod po dvoru

in se poslovil od vseh žena. Le ene ni našel. Njegove dojilje ni bilo nikjer na

spregled. Nazadnje se je odločil, da se bo še zadnjič sprehodil po vrtu. Prišel je

do jezera in se usedel na klopco. Nenadoma je na svoji rami začutil močno

roko. Bila je dojilja. Okarja je zvlekla v grm, kjer mu je razložila svoj načrt:

»Poslušaj Okar. Skupaj z ostalimi ženskami smo se odločile, da te ne bomo

pustile oditi. Točno ob dvanajstih bo prišla ena izmed umrlih zvezd. Mi jih ime-

nujemo tudi Črne luknje, saj vase vlečejo vse, kar je okoli njih. Iz ljudi izčrpajo

vso energijo in vse pozitivne misli. Okar, če bi te odpeljali, bi v enem mesecu

postal prazen, žalosten deček. Ne bi se več veselil življenja in verjetno nikoli

več ne bi občutil sreče. Zato te bomo skrile, ko bo prišla Umrla zvezda. Rekle

bomo, da si odšel že veliko prej, pred Velikim pokom, ker si želel stran. Ko bo

videla, da te ni tu, bo odšla, ti pa boš ostal tukaj, z nami. Zavarovale te bomo.

»Okar je bil nad predlogom zelo presenečen in začuden: »Ampak, to je proti

pravilom! Noben fant, ki je starejši od deset let, ne sme živeti v Tretjem vesol-

ju!« Dojilja je hitela s pojasnili: »To ni pomembno. Pravila bomo spremenili!«

Deček je vztrajal: »Kaj pa mama pravi o tem?« Dojilja se je obotavljala: »Ona

ne ve za ta načrt. Toda ne skrbi, gotovo ne bi imela nič proti.« Okarju to sicer

ni bilo všeč, a ni ugovarjal.

Ob dvanajstih je v kraljestvo prispela Umrla zvezda. Okarja niso našli nikjer.

Zeleno kraljico pa je začelo močno skrbeti. Ker Umrla zvezda Okarja ni prejela

v eni uri, se je odločila, da ga bo poiskala. Šla je v park in ga našla, kako je

tičal v grmu z dojiljo. Iztrgala ga je iz njenih rok in ga začela vleči k izhodu iz

Tretjega vesolja. V tistem trenutku je na klopco priletel ptič smrti. Začel je peti

pesem, ki je bila namenjena Okarju.

Zgodba o sidru (literarno poustvarjanje ob slikanici D. Stepančiča)

Nekoč je v majhni trgovini delal starec, ki v otroštvu ni imel veliko igrač,

zato je za današnje otroke izdeloval igrače.

Nekega dne je izdelal zelo lepo ladjo, ki je izgledala kot Titanik. Bila je tako

lepa, da jo je obdržal zase.

Odnesel jo je v morje in jo z majhnim sidrom zasidral ob obalo. Tam jo je

pustil čez noč. Ko je zjutraj spet prišel do nje, je bila večja kot jo je izdelal.


Nemočni deček se je zgrudil na tla in umrl. Umrla zvezda se je spremenila v

prah in odšla iz Tretjega vesolja, ptič je odletel, dojilja pa je ostala sama z maj-

hnim truplom.

Spoznala je, da je bila ona kriva, da to malo telo ni več dihalo. Bila je sebična,

prav tako kot ostale ženske z dvora, ki so želela Okarja obdržati zase kljub stro-

gim pravilom, ki so morala biti upoštevana, da je lahko sistem med kraljestvi

deloval. Za kazen je vesolje poslalo ptiča smrti Okarju zapeti poslednjo pesem.

Mrtev jih ne bo mogel obiskati niti na Veliki pok. Sedaj je spoznala, da moramo,

če nam nekdo ni namenjen, to osebo pustiti, da odide, ne glede na naše želje

in občutke.

Žalostna vest o Okarjevi smrti se je razširila po kraljestvu hitreje kot kuga. Nas-

lednji dan so priredili pogreb in se od Okarja za vedno poslovili. Njegovo truplo

so odnesli ptiči smrti na nebo.

Od takrat naprej Zelena kraljica žaluje. Vsak dan se odpravi k jezeru in opazuje

Zvezde. Ena izmed njih je namreč Okar, ki sveti tako močno, da ga vsi prebival-

ci Tretjega vesolja lahko vidijo.

Ozrite se to noč v nebo in morda boste Okarja videli tudi vi.

Vesna Petrič, 8. b

Bila je tako velika, da je starec nanjo lahko stopil. Vžgal je motorje. Ladijski

vijak pa je bil tako velik, da ladje ni poganjal po morju, pač pa jo je

ponesel v zrak. Ladja je dobesedno letela čez nebo. Starec se je razgledoval,

gledal skozi okna in ko je ugotovil, da leti z ladjo, bi ga skoraj zadela kap. Šel

je po daljnogled in opazoval. Ugotavljal in

razmišljal je, kje in kako naj pristane.

Ladja je letela že nad mestom. Nedaleč

stran od leteče ladje je stala hiša, v kate-

ri je spal desetleten deček. Ladijski hrup

ga je zbudil in začel je gledati skozi okno.

Videl je ladjo, ki je letela nad ljubljanskim

gradom. Starec je opazil priložnost. Začel

je spuščati sidro in ladja je letela niže in

niže in na koncu letela že tako nizko nad

tromostovjem, da se je skoraj dotikala

ograje. Ko je ladja letela nad mestnim

trgom, je starec sidro dokončno spustil. Z

nje je po lestvi odkorakal z zemljevidom.

Odšel je v hišo, kjer je živel deček, kajti bil je

njegov dedek. Z vnukom sta sedla na poste-


Naslovnica Zgodbe o sidru

Vir: http://www.bukla.si/?

action=books&book_id=4009

ljo in gledala zemljevide. Na zemljevidu mu je starec pokazal, kje sta zdaj in

kje je ljubljanski grad. Zelo sta se zabavala, dokler ni deček skozi okno zagle-

dal nekaj strašnega. Zloben zmaj je vlekel za sidro in veriga se je strgala. Sta-

rec je le za las še ujel lestev in z ladjo sta se podala v nebo. Deček je hotel

oditi z dedkom, toda njega in ladje ni bilo več.

Vseeno pa mu je ostal lep spomin na dedka. Na mestnem trgu je namreč osta-

lo velikansko sidro.

Zala Mohar, 6. a


OTOK ZAKLADOV

Na otoku so bili sami.

Na otoku so oni bili

in uživali sončne dni.

Kapitani so po zaklad šli

in ptico srečali.

Ladjo so razbili

in se na otok vselili.

Ptiči ukradli so vse zlato

oni pa rekli so:

»Pobrali so nam vse zlato.«

Sandi Urbiha, Lovro Urbiha, Kristjan

Truden, Martin Debeljak, Jan Sterle ,

David Zabukovec, Jakob Kandare, 6. b

Lucijan

Sterle,

1. r

Gašper

Krajnc,

1. r

Olgica

Angelova,

1. r


NA OTOKU ZAKLADOV

Na otok zakladov prišel je mož,

ki s seboj je imel velik nož.

Tam srečal je opico, ptiča in leva,

in slišal veliko svojega odmeva.

Začeli so se igrati s prijatelji,

in pogovarjati z možakarji.

Takrat zagledali so zaklad,

ki velik je bil kot orjak.

Zaklad so odprli,

in se na ves glas drli.

Prinčeva ladja po morju pluje,

in gusarjeve težave rešuje.

Ko princ reši težave,

si vsi privoščijo banane.

Andreja Kočevar, Tristjan Pavlič, Naja

Mahne, Doroteja Prevec, Elizej Sterle, 6. b

MAČKA IN KRT

Muca se na pot odpravi,

ko zagleda ga na travi.

Črni krt trdo zaspi,

a ga muca prebudi.

Kod me pot zanaša,

ga zaskrbljeno muca vpraša.

Tja v prelepo to dolino,

kjer imam jaz svojo votlino.

Muca na dom mu je stopila,

krta je močno užalila.

Rekla muca mu je mijau,

res za hiško mi je žal.

Nastasja Popovič, 8. a


Kako je Krjavelj z Uršulo opravil


Poleg Valvasorja je tudi Krjavelj rad obiskoval našo Notranjsko, ali kakor ji tudi

on rad reče – Kranjsko. Pred nekaj dnevi smo se odločili, da si tudi naša družina

ogleda lepote in znamenitosti naše dežele. Tako nas je pot zanesla tudi na Cer-

kniško jezero. Odpravili smo se na sprehod ob njem.

Tam pa glej ga zlomka! Uganite, koga zagledam čofotati v plitvini?! Samega

Krjavlja! Spomnim se, kako nevarno je lahko jezero, zato sklenem, da možička

opozorim:

»Dan, stric Krjavelj!«

»Bogdej, zali deklič!«

»Stric Krjavelj, pojdite prosim ven iz vode. Ali veste, da je to presihajoče jezero

in vas vsak trenutek lahko potegne v temne globine.«

»Kaj bi ne vedel! Saj sem vendar Krjavelj, ki dobro ve, kako je jezero nastalo.

Vem tudi, kako je nastala Križna gora, Križna jama, Mrzla jama, pa tudi tale

hrib tukaj čez – Slivnica! Strašno Uršulo pa sem osebno poznal. To ti je bila

coprnica!«

»Kaj? Uršulo ste poznali? Kje pa je zdaj?«

»Kaj ne veš?! Tega hudiča coprniškega sem jaz, Krjavelj, sklatil z neba. En

večer, ko se je odpravila, da poleti s svojo metlo na coprniški zbor na Klek, jo

takole, čisto natančno tam okoli polnoči in še malo, zagledam leteti nad Križno

goro. Prilika pa taka! Lahko bi jo skoraj z roko za metlo prijel, a zlomek je za

mišjo dlako letel previsoko!«

»Kaj ste pa potem storili? Najbrž je bila zelo huda!«


»Huda pa, huda! Strašna je bila! Takoj se je na svoji metli obrnila okoli in me

hotela zgrabiti! Jaz pa vzamem prvi kamen, ki sem ga dosegel, ga položim v

fračo, z vso močjo napnem elastiko, pomerim – in ustrelim. S to fračo sem jo,

prav tole, ki jo imam vedno za pasom.«

»Ah dajte no, stric Krjavelj! Pa menda ja je niste zadeli?!«

»Zadel sem jo, zadel! Najprej je ona treščila na tla, malo zatem pa še metla.«

»Kako ste pa vedeli, da je treščila na tla?«

»Kako bi ne vedel! Najprej je naredilo bumf-tresk, nato pa še bumf-bumf-

tresk!«

»Potem bo pa najbrž res držalo, da ste jo sklatili.«

»Kaj bi ne držalo? Poglej, ko je Uršula priletela ob tla, se je tako zarila v zem-

ljo, da je nastala Križna jama. Nos se ji je odlomil in kamor je priletel, je nas-

tala Mrzla jama. Ko je pa metla padala, je vse drevje polomila. Ljudje pa se še

dandanes pogovarjajo, da ga je žled polomil. Ampak jaz Krjavelj vem, da temu

ni tako. Torej deklič, zdaj veš tudi ti to zgodbo.«

Krjavelj si obuje svoje ponošene čevlje, pobere klobuk in suknjo, ter se pripra-

vlja na odhod.

»Kam greste pa zdaj, stric Krjavelj?«

»Ja, kam? Vandrat in pobirat smolo po teh kranjskih jelovih gozdovih, potem

pa do Kozarišč in Snežnika. Grem pogledat, kaj gospoda delajo. Mogoče dobim

kaj za pod zob in frakeljček žganega. Zbogom, deklica zala!«

»Nasvidenje, stric Krjavelj. Upam, da se kmalu spet srečava in mi poveste še

kakšno zgodbo«, mu rečem in pomaham v slovo.

Zala Mohar, 6. r.

Documents

LITERARNE POSLASTICE - oshjh-staritrg.siŒ_2015_2.-del.pdf · Potem grem na avtobus, včasih pa se z mamico odpeljem v šolo. Po pouku grem domov ali pa grem na krožek. V šoli sem