KONSERVATORSKO RAZMIŠLJANJE O POSEGIH N A POZNORIMSKODOBNIH NAJDIŠČIH SLOVENIJE

V ZADNJIH DVAINDVAJSETIH LETIH

D a v o r i n V u g a

POVZETEK

Pisec sintezno zastavlja razmišljanje o poznorimskih najdiščih na Slovenskem v zadnjih 22-tih letih in sicer s stališča arhitekturnih ostalin, njih valorizacije, prezentacije in tudi delne revitalizacije. Predlaga osredotočenje arheološko-kon-servatorskih moči v obnovo poznorim-ske višinske utrjene postojanke Vranje kot vzorčno akcijo, zaradi izrednih kva-litet najdišča in tradicije raziskovanja.

CONSERVATOR'S REFLECTIONS UPON INTERVENTIONS IN LATE-ROMAN FINDS IN SLOVENIA FOR THE LAST 22 YEARS

The author gives a synthetical reflection concerning the late-Roman finds in Slo-venia during the past 22 years from the point of architectural remains, their eva-luation, presentation, and also partial re-vitalization. He suggests the concentra-tion of the archeological and conserva-tional powers on the renewal of the la-te-Roman, elevated stronghold at Vra-nje as the model activity because of the extreme qualities of the site and tradi-tions of the research.

Ni naključje, da smo si za raziskavo izbrali prav obdobje poznega rim-skega imperija in sočasnega velikega preseljevanja ljudstev, saj so izkopavanja in reševalni posegi na najdiščih iz tega časa najbolj intenzivni.* Po eni strani

* Posebno mesto pri doslej opravljenih raziskavah ima, kot smo že omenili, ve-ličastni sistem dolgih zidov na vzhodnih italskih mejah, nad Julijskimi Alpami in Kvarnerjem. Od teh utrjenih bojnih linij so bili izkopani odseki pri Benetah pri Cerknici (VS 17—19/1), Dolinski poti pri Vrhniki (VS 15, 148 s. VS 17—19/1, 125), na Hrušici nad Colom (VS 17—19/1, 129 s. VS 21, 219—222. VS 23, 270 s. VS 25, 251 s), Lanišču pri Kalcah (VS 9, 146. V S 10, 199 s. V S 23, 171 s, si. 93—95), Rakitni (VS 9, 152), Strmici nad Vrhniko (VS 9, 185 s), Martinjem hribu pri Logatcu (VS 9, 192) m pri Cesarski hiši pri Vrhniki (ANSl). Od utrjenih naselij za limesom so bili raz-iskani Ajdovščina — Fluvio Frigido oziroma Cstra (upravno središče vojne kraji-ne) (VS 9, 175; VS 10, 197; VS 13—14, 155 ss. VS 21, 198—202, si. 49—52. VS 22, 278), Štanjel (VS 17—19/1, 176), Sv. Katarina nad Novo Gorico (Situla 17), Planina nad Vipavo (VS 10, 202) Povir pri Sežani (VS 21, 243 s, si. 109—110), Sv. Pavel nad Vrto-vinom (VS 11, 129; VS 21, 272 s, si. 141—143) in Rodnik pri Kozini (VS 21, 260 s) Od zgodnjih poznorimskih kastelov, postavljenih pred poznejšo prvo bojno linijo Clau-stra, sta bila raziskana Hrib na Vrhniki — Nauportus (VS 9, 159, 187) in Zalog pri Ljubljani (VS 11, 131; VS 13—14, 172), prav tako tudi manjša utrdba Turnovse nad Vrhniko (VS 22, 123 ss). Daleč največ se je kopalo na utrjenih višinskih pribežališčih sirom po slovenskem prostoru izven prve bojne linije zapornih zidov, in sicer na Ajdni nad Potoki (VS 21, 195-198, si. 38-48; V S 23, 266-269, si. 90-92. V S 24, 188

je vzrok tega nekakšna »modnost« tega strokovno zanimivega in v prejšnjih obdobjih slovenske arheologije ne dovolj raziskanega problema naselitve slo-venskih tal, saj se je s prvimi odkritji sakralnih zgodnjekrščanskih objektov na utrjenih pribežališčih ali refugijih (castella) kar tekmovalo pri osvetljevanju materialnih ostalin tik pred prihodom Slovencev. Po drugi strani so posegi v mestnih in primestnih regijah kot po pravilu zadevali ob poznorimske starine, kot zadnje v večstoletni bogati in večplastni prisotnosti antike v naših krajih. Tu je treba omeniti še velike cestne gradbene projekte, ki so prerezali Slove-nijo po dolgem in počez in zadevali ob rimske stavbe, komunikacije in cimite-rialno arhitekturo, tudi iz dobe poznega imperija. Na podlagi velikopotezno zastavljenega projekta raziskovanja limesa so se Claustra pokazala v povsem novi luči. Prav poznorimske zapore so načele tudi problematiko konservacije, restavracije in celo anastiloze rimskih oziroma poznoramskih stavbarskih ozi-roma fortifikacijskih ostalin. Logično se je pri odkrivanju pozne antike zade-valo na materialne ostaline velikega barbarskega preseljevanja v poznoram-skem arhitekturnem kontekstu; zato ločevanje praviloma ni mogoče, razen pri grobovih, ki pa jih v naši raziskavi ne zajemamo. Seveda je obdobje dvain-dvajsetih let dovolj veliko, da lahko povzamemo nekatere zakonitosti ohranje-nega spomeniškega fonda iz zgoraj omenjenega obdobja in njegovo mesto v

ss, si. 56—57. VS 25, 255 s), Ajdovskem gradcu pri Vranju (VS 17—19/1, 115. VS 25, 261. VS 26, 276 s), Gradcu pri Prapretnem (VS 23, 269 s), Gradišču nad Pivko pri Naklem (VS 12, 100 s), Homu pri Šentrupertu (VS 24, 184), Kučarju pri Podzemlju (VS 21, 241 s, si. 107. VS 23, 272 s, si. 97), Polhograjski gori (VS 21, 242 s. VS 22, 292, si. 41. VS 23, 275, si. 101 s. VS 25, 255, si. 79—80), Rifniku (VS 9, 161 ss, 184 s, 188 s. VS 17—19/1, 145—149, si. 72—80. VS 21, 255—260, si. 116—128), Svetih gorah na Bi-zeljskem (VS 17—19/1, 165 s. VS 21, 295, si. 173—175), v Šumeju pri Podturnu (VS 23, 274 s, si. 99), na Tinju pri Zusmu (VS 17—19/1, 160. VS 24, 185), Trbincu (VS 23, 276 s), Velikem Korinju (VS 21, 277. VS 25, 258—261, si. 81—83. VS 26, 273—276, si. 80—82) in Sv. Lovrencu nad Bašljem (VS 21, 188 s, si. 28—29. VS 24, 181 ss, si. 48); rekognosciranja so prinesla novo dragoceno drobno gradivo na Gradišču nad Bašljem (VS 25, 250 s), Limberku pri Veliki Račni (VS 26, 268—271, si. 79), Pristavi nad Stično (VS 26, 268, si. 75—76) in Repu (VS 25, 256—258, si. 85—86). Od mest (kolonij, mu-nicipijev) in manjših naselij (pretorijev, mansio [prenočevališč,] mutatio fprepre-gališč]) ob itinerarskih cestah so bili raziskovani Drnovo — Neviodunum (VS 9, 192. VS 11, 123. VS 15, 152), Ljubljana — Emona (VS 9, 179 s, 193, 195. VS 10, 200. VS 13—14, 162 s. VS 17—19/1, 133. VS 21, 232—234. VS 22, 286—288), Ptuj — Poetovio (VS 9, 183 s. VS 11, 126 s. VS 13—14, 165. VS 21, 251 ss, si. 112—115. VS 22, 295—309, slike), Trebnje — Pretorium Latobicorum (VS 9, 197), Trojane — Atrans (VS 11, 130) in Vrhnika — Nauportus (VS 13—14, 172). Od primestnih zaselkov oziroma ruralne arhitekture so prišli na svetlo novi izsledki o Sp. Hajdini (VS 13—14, 170), Biljah (VS 21, 203), Dolgi vasi pri Lendavi (VS 13—14, 161), Kosezah pri Ljubljani (VS 15, 156 s), Mostah (VS 24, 185 ss, si. 51—52), Novi Gorici (VS 21, 236—238, si. 93—98), Predloki pri Črnem Kalu (VS 21, 245 s. VS 24, 185. VS 25, 252 ss, si. 76), Slovenski Bistrici (VS 17—19/1, 152. VS 21, 262—264, si. 131—132), Sp. Bitnjah (VS 26, 268, si. 77—78) in Sp. Grušovju pri Slovenskih Konjicah (VS 17—19/1, 156). Jamsko prebi-vališče je bilo ugotovljeno v Previsu pod Jamarskim vrhom pri Begunjah (VS 24, 183 s, si. 49). Kot rečeno, barbarskih ostalin iz 5. in 6. stoletja ni opaziti v ohranjeni poznorimski arhitekturi, čeprav so se germanska ljudstva v Vzhodnih Alpah s pri-dom okoriščala z obstoječimi fortifikacijami oziroma so bila zainteresirana za po-novno utrditev nekaterih ključnih točk na življenjsko pomembni vpadnici med Pa-nonijo in Italijo. Vsekakor je germanska navzočnost iz časa velikega preseljevanja ljudstev izpričana v sestavi poznorimskih arhitekturnih ostalin v Biljah, Ajdovščini, Ljubljani, na Sv. Gorah, v Velikem Korinju in Vranju.

SI. 61. Posegi na najdiščih iz obdobja poznega imperija in velikega preseljevanja ljudstev, opravljeni v letih 1962—1984 Legenda: 1 Ajdna nad Potoki, 2 Ajdovski Gradec pri Vranju, 3 Ajdovščina, 4 Benete pri Cerknici, 5 Bilje, 6 Dolga vas pri Lendavi, 7 Dolinska pot pri Vrhniki, 8 Drnovo, 9 Gradec pri Prapretnem, 10 Gradišče nad Bašljem, 11 Gradišče nad Pivko pri Naklem, 12 Hom pri Šentrupertu, 13 Hrušica nad Colom, 14 Koseze pri Ljubljani, 15 Kučar pri Podzemlju, 16 La . nišče pri Kalcah 17, Limberk pri Veliki Račni, 18 Ljubljana, 19 Moste, 20 Nova Gorica, 2!l Pla-nina nad Vipavo, 22 Polhograjska gora, 23 Povir pri Sežani, 24 Predloka pri Črnem Kalu, m Previs pod Jamarskim vrhom pri Begunjah, 26 Pristava nad Stično, 27 Ptuj, 2!8 Rakitna, 29 Rep 30 Rifnik, 31 Rodik pri Kozini, 32 Slovenska Bistrica, 33 Spodnje Bitnje, 34 Spodnje Grušovje pri Slovenskih Konjicah, 35 Spodnja Hajdina, 36 Strmica nad Vrhniko, 37 Sv. Lov-renc nad Bašljem, 38 Sv. Pavel nad Vrtovinom, 39 Svete gore na Bizeljskem, 40 Sumeje pri Podturnu, 41 Tin je pri Zusmu, 42 Trbinc, 43 Trebnje, 44 Trojane, 45 Veliki Korinj, 46 Vrhni-ka, 47 Zalog pri Ljubljani, 48 Gradišče pri Martinj hribu pri Dolenjem Logatcu, 49 Štanjel, 50 Sv. Katarina nad Novo Gorico, 51 Cestarska hiša pri Vrhniki, 52 Turnovše nad Vrhniko. — S črnim znakom so označene konservacije, rekonstrukcije oziroma predstavitve spome-nikov in situ

Fig 61 Interventions on the sites originating from the late Roman Empire period and from the peoples which were carried out in the years 1962—1984. The black mark indicates conser-vations, reconstructions, or presentations of the monument »in situ«.

valorizaciji ter hkrati razmišljamo o čim ustreznejši in kompleksnejši predsta-vitvi objektov in situ kot marsikje zadnji priči velikopoteznosti rimske urba-nizacije mest in podeželja.

Ce analiziramo okoliščine posegov v poznorimsko spomeniško celoto, vidi-mo, da so potekala raziskovalna izkopavanja na Claustra (Hrušica, Lanišče), nato na refugijih Vranje, Ajdna, Veliki Korinj, Rifnik, Tinje, Sv. Gore, na utrjenem naselju Rodik, na ruralni naselitveni izpostavi (villa rustica) v Pred-loki in v municipiju Neviodunum. Sondažna raziskovanja so bila opravljena spet na Claustra (odseki pri Strmici, Benetah, Martinjem hribu, Cesarski hiši), dalje na refugijih Trbinc, Hom pri Šentrupertu, Gradec pri Prapretnem, utrje-nih naseljih Sv. Pavel nad Vrtovinom, Sv. Katarina nad Novo Gorico, Planina

nad Vipavo, ruralnih zaselkih Sp. Bitnje in Moste in na kastelu Hrib na Vrhniki; kot rečeno, so bila rekognosciranja (vštevši manjše podpovršinske kope) opravljena na Repu, Limberku, Pristavi nad Stično in Gradišču nad Bašljem. Vsa ostala kopanja, od velikih na Ptuju do manjših npr. na Dolinski poti nad Vrhniko, so bila zaščitnega značaja; prav to priča o veliki ogrože-nosti poznorimskih arhitekturnih ostalin v zadnjih dvaindvajsetih letih, ne glede na to, ali so najdišča na dosegu pospešene urbanizacije sodobnih mestnih jeder (Ptuj) ali pa so na navidezno neogroženem podeželju (npr. Povir). Vse-kakor se je ta negativna težnja v zadnjih nekaj letih le ustavila, in sicer zaradi zmanjšanih oziroma sploh zamrznjenih gradbenih posegov tako družbenega sektorja kot zasebnikov (zmanjšanje števila črnih gradenj), kar je tesno po-vezano s sedanjimi gospodarskimi težavami.

Za sistematično ohranjevanje in raziskovanje spomeniške dediščine je nujno potrebno njeno dobro poznavanje in potrebni sta preglednost in raz-vrstitev problematike, vendar pa ugotavljamo na tem področju velike pomanj-kljivosti. Predvsem manjka popis vseh najdišč z vrisanimi dosedanjimi posegi, zlasti pa s tlorisi arhitekture in vidnih fortifikacij (v tem oziru je častna iz-jema le 1. zvezek Claustra Alpium Iuliarum) v enotnem merilu. Tako bi lahko natančneje določili vrednost posameznih spomenikov oziroma načrtovali nji-hovo raziskovanje in predstavitev. Ta pomanjkljivost se je kazala zlasti v raz-iskovalni sferi, kljub dobro zastavljenemu programu sondiranj oziroma iskanj utrjenih višinskih točk, ki ni bil nikoli v celoti uresničen. Pri raziskovalnih posegih se je dvakrat, tudi trikrat opravljalo enako delo (kar je sicer dalo nove poglede na problematiko jugovzhodnoalpskega prostora v času poznega imperija), vendar na tak način nismo znali teamsko raziskati niti enega sa-mega arhitekturnega objekta (castella itd.). Pri raziskovanju urbanizacije in zlasti pri proučevanju najmlajše rimske gradbene faze so prišli, poleg Ljub-ljane, še najdlje na Ptuju (zaradi večjega obsega je urbanizem Poetovione dosti bolj poučen), kjer obenem z mestno topografijo nastaja preverjeni raster rim-skega mesta na podlagi vseh doslej opravljenih del, vštevši vse arhitekture. Za višinske postojanke je prvi pogoj dobra topografija, ki v zadnjih letih daje lepe rezultate prav v okviru dolgoletne raziskave mag. Slavka Ciglenč-kega. Ostali elementi poznoantične prisotnosti pri nas, in sicer arhitekturni, razen limesa, še čakajo globalne obdelave tako v luči sintezne predstavitve starih dejstev kot sprotnega upoštevanja novih vedenj, pridobljenih topograf-sko in z reševalnimi posegi.

Pri valorizaciji spomeniške dediščine iz poznega imperija poleg najvišje ovrednotenih ostalin vojaškega značaja (Claustra, kohortni kasteli, komunika-cije) stopata v ospredje dve značilnosti, ki sta pomembni tako kulturno-zgodo-vinsko kot spomeniško-varstveno. Iz starejšega obdobja poznorimske prisot-nosti (4. in deloma 5. stoletje), torej še iz časa stabilnega upravno-političnega sistema, so dragocene urbane celote mestnih naselbin (Emona, Poetovio, Ce-leia, Neviodunum) in manjših naselij, saj pomenijo konec rimske arhitekturne visokopoteznosti; zaradi življenjske pomembnosti za obrambo Italije so pozno-antična mesta na slovenskih tleh po svoji zasnovi in vojaških fortifikacijskih dodatkih zanimiva tudi za širši evropski prostor (Neviodunum in Poetovio sicer nimata obzidja, zato pa je pomembna strateška in taktična vrednost bližnjih utrjenih vzpetin ob rečnih prehodih čez Krko in Dravo, to je Velikih Malenc

in Gradu). V kontekstu velikega pomena štirih poznorimskih urbanih centrov pri nas je treba razumeti tudi vse novejše raziskovalno-zaščitne posege v nji-hovih ruševinah. Ruralna arhitektura pozne antike je še preslabo raziskana, da bi bila mogoča ustreznejša valorizacija. Najpomembnejša je velika villa rustica mediteranskega tipa v Predloki, ki se edina lahko uvršča med evropsko pomembne ostaline takšne arhitekture, vendar je ohranjenost kompleksa kljub raziskavam nejasna, tudi zaradi sekundarne gradbene izrabe zemljišča (cerkev, zgodnjesrednjevški grobovi, vinogradi). Seveda je toliko zanimivejši kuriozum jugovzhodnih Alp s konca 5. in 6. stoletja pisana pahljača višinskih postojank (pred bojno črto limesa) in utrjenih naselij — vicus (za operativnim območjem zapornih zidov), saj je glede na druga ozemlja imperija naš prehodni prostor, vzdolž vpadnice v Italijo, dosti bolj napoljnjen s takšnimi, sicer razmeroma primitivnimi arhitekturami vojaško-posvetno-sakralnega značaja, vendar pred-vsem ključnih jeder ostankov antičnega življenja v alpski regiji. Prav sakralni spomeniki na castella oziroma refugijih in utrjenih vici dajejo spomeniškemu fondu izredno vrednost evropskega pomena. Prepletanje elementov zgodnje-srednjeveške barbarske civilizacije daje tem najpoznejšim klasičnim izposta-vam še poseben čar in mik; še bolj so takšne točke zanimive za nacionalno zgo-dovino in arheologijo, saj so bile žive tik pred prihodom Slovencev (ti so videli postojanke staroselcev kot take, večino so jih tudi uničili). Ob tolikšnem šte-vilu postojank, sicer neznatnih samih po sebi, se utrinja misel o konkretni administrativno-civilno-konfesionalni hierarhiji, o kulturnih jedrih koine, vse-rimske miselnosti in pripadnosti, pred zlomom na začetku srednjega veka, pa tudi v kontinuiteti in simbiozi s slovanskimi prišleki.

Boleča točka upravljanja spomeniškega fonda poznega imperija so pred-stavitve (prezentacije). Pogled na zemljevid (si. 61.) nazorno pokaže, da je bilo daleč največ restavratorsko-konservatorskih del opravljenih na objektih Clau-stra, nato na višinskih castella (Rifnik, Vranje) in v Vipavski regiji sami. Vse ostalo, z le nekaj častnih izjem, se ni ne obnavljalo ne prezentiralo; zlasti ža-lostna je bila usoda objektov zaščitnih izkopavanj, ki so večji del propadli (ali pa še bodo, npr. veličastni sakralno-administrativni kompleks na Kučarju). Tu bi omenili, da nismo niti znali izkoristiti vseh lokalnih pobud za delno prezentacijo izkopanih antik, npr. sakralnih ostalin na Velikem Korinju, pač iz strahu pred finančnim bremenom prihodnjih vzdrževalnih del. Opozorili bi, da enkrat obnovljen oziroma deloma rekonstruiran spomeniški objekt niti ne potrebuje tolikšne nege, kot si predstavljamo, zlasti če je bil izveden z dobršno mero improvizacije (npr. stolp na prvi bojni liniji Claustra na Dolinski poti). Dosti pomembnejši je pedagoško-kulturni učinek, ki ga naredi urejena antična ruševina na obiskovalca; kljub trenutni finančni krizi bi to morali imeti še posebno pred očmi! Kazalo bi opozoriti še na najcenejši način predstavitve arheoloških spomenikov iz poznorimskega časa in velikega preseljevanja (pa tudi drugih, zlasti iz železne dobe), in sicer s tabelami, najosnovnejšimi podat-ki in z obveznim tlorisom (zlasti utrdb in višinskih postojank) ter seveda z uradno označbo objekta, kar je zelo pogosto npr. v Nemčiji, Anglij i . Še velike možnosti imamo tudi glede informiranja obiskovalcev o začasno zasutih, pa vendar izredno pomembnih arhitekturah (npr. o cerkvi na Velikem Korinju; tudi če bo zaradi naše ravnodušnosti največja poznorimska dvoranska cerkev

na Kučarju padla, bi kazalo nekje na vznožju hriba, morda ob cesti, postaviti pano z informacijami in opozoriti na kučarsko kulturno dragocenost).

Preden sklenemo naša razmišljanja, naj na kratko spregovorimo o mož-nostih za organiziranje velike raziskovalno-prezentacijske akcije (vštevši po-izkus anastiloze) na objektu iz časa zatona imperija — Vranju. Dosedanji raziskovalni team je že dosegel lepe uspehe, kaže jih nadaljevati z razširitvijo območja raziskovanja tudi v neposredno bližino Ajdovskega Gradca in s pri-tegovanjem novih sodelavcev specialistov. Ugledna zgodovina raziskovanj (od 1901, Riedl) je eden izmed vzrokov, da ima Vranje prvo mesto med našimi poznorimskimi postojankami, veliko težo imajo tudi moderna izkopavanja dr. Petra Petruja, ki se jim imamo zahvaliti za konkretno predstavo o tem sakralno-administrativnem centru na podeželju v mejah celejanskega episkopata. Želeli bi samo, da bi v prihodnjih nekaj letih Ajdovski Gradec raziskali do popol-nosti; idealno bi bilo, da bi ga nato popolnoma obnovili in pozidali nekatere objekte (npr. vodni stolp, zgornjo cerkev, morda ves sakralni kompleks). Sploh bi morali dati Vranju in okolici poseben strokovno-konservatorsko-populariza-cijski poudarek, ki bi se kazal zlasti v turizmu, kulturnem, izletniškem in kmečkem (lepote narave okoli Vranja, vinorodne lege, sprehajalne poti). Tu bi bilo potrebno pravo dolgoročno vlaganje v turistično infrastrukturo z edin-stveno kulturno-zgodovinsko ponudbo. Seveda bi morali nekatere objekte na Gradcu pozidati do originalne, zdaj žal le hipotetične višine, jih prekriti s streho in revitalizirati, tudi z ureditvijo manjše muzejske zbirke, kot npr. na Štalenskem vrhu na Koroškem. Seveda je to drzna misel, tako močno poseči v ohranjeno okolje nekega arheološkega spomenika, vendar so s problemom anastiloze marsikje v kulturnih deželah že zdavnaj opravili.2 Pri poskusu re-vitalizacije nekega arheološkega spomenika, tudi z »drznimi« obnovami, se bije usodna bitka za pridobivanje javnega mnenja, za zbujanje zanimanja in ljubezni za neko spomeniško dediščino; ugoden razplet takšne dolgoročne strategije lahko le koristi, ne le arheologiji in ostankom rimske civilizacije!

OPOMBI

1. Del terenskih preverjanj in opažanj smo opravili v sklopu raziskovalne na-loge Valorizacija naselij iz arheoloških obdobij pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani. — 2. Predstavitev Vranja v dogovorjeni sedanji obliki, z naj-nujnejšo nadzidavo izkopanih ostalin in njihovo utrditvijo (v sestavi sakralnega kompleksa bazilik in baptisterija), je plod odločitve posebne strokovne komisije. Z našim razmišljanjem nikakor ne želimo razvrednotiti dosedanjih strokovnih pri-zadevanj in odločitev, ampak hočemo prispevati k prikazovanju vranjske proble-matike v neki drugi, širši luči. Seveda so nam pri takšni viziji bleščeč zgled in vodnik predstavitve zgodnjekrščanskih sakralnih arhitektur, npr. apside z mozaičnim po-dom v sestavi cimiterialne bazilike v Teurniji (St. Peter in Holz), drzno izvedenih »betonskih« zidov nad bornimi ostanki cerkva na Gori sv. Heme (Hemaberg), »mo-zaične« praznine (starokrščanski nivo mozaikov) v sedanji ureditvi velikega sakral-nega (episkopalnega) kompleksa v srednjeveški oglejski baziliki. Stroka v bistvu prenese marsikaj, da se arheološki spomenik lahko izrazi v vsem svojem (tudi nek-danjem) bistvu!