Kolobarniki (Annelida) - sc-s.si¾ival.-kolob.-GR.pdf · Kolobarniki (Annelida) •telo kolobarnikov je valjasto, črvasto in segmentirano (razdeljeno v podobne člene- metamere);

Kolobarniki (Annelida)

• telo kolobarnikov je valjasto, črvasto in

segmentirano (razdeljeno v podobne člene-

metamere);

• posamezni členi vsebujejo preproste organe, ki se v

vsakem segmentu ponovijo;

• zunanjost telesa prekriva tanki sloj pokožnice v kateri

so krožno-vzdolžne mišice, ki omogočajo premikanje

telesa;

• povrhnjico pogosto pokrivajo ščetine;

• na prednjem delu telesa so usta, ki se nadaljujejo v

dolgo, ravno črevo in končajo z zadnjično odprtino;

nekatere vrste imajo okrog ust venec peresastih lovk s

katerimi precejajo vodo;

• izločala so v večini primerov parne srednje ledvice

(metanefridiji), ki se ponovijo v vsakem segmentu;

• krvožilje je delno zaprto, žile potekajo vzdolž telesa

na hrbtni in trebušni strani;

• kopenske vrste dihajo skozi kožo;

• živčevje je v 'glavi' skoncentrirano v možganskih

ganglijih, poteka pa vzdolž telesa po trebušni strani

(trebušna struna) ob črevesju.;

• nekatere vrste imajo spole ločene, večina pa jih je

obojespolnih z dobro razvitimi spolnimi organi; pri

morskih kolobarnikih se v razvoju pojavi vmesni

stadij ličinke (trohofora), pri ostalih vrstah poteka

razvoj direktno;

• kolobarnike najdemo tako v morskih in celinskih

vodah, kot v vlažnih tleh. Znanih je čez 11.000 vrst.

Metamerizacija

• je proces členjenja telesa oz. pomnoževanja telesnih

delov;

• vsak člen ima tudi organe, ki se nahajajo v členu

pred njim in za njim (npr. živčne vozle, nefridije,

krvožilje, segmentirano črevo, dihala), tako so

pomnoženi tudi notranji organi;

• členjen je celoten trup, medtem ko glava in zadek

ostajata nečlenjena;

• domnevajo, da se je metamerizacija pojavila kot

prilagoditev na premikanje.

Razdelitev kolobarnikov v skupine

1. mnogoščetinci (Polychaeta),

2. maloščetinci (Oligochaeta),

3. pijavke (Hirudinea).

Mnogoščetinci (Polychaeta),

Morske strige (Nereis sp.) Predstavniki rodu Glycera

Vir: mnogoščetinci; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7877

Mnogoščetinci-značilnosti • v glavnem so morski kolobarniki, ki imajo na

vsakem segmentu poseben par krajših izrastkov, ki jih

imenujemo parapodiji ('stranske nožice'), ki

sodelujejo pri premikanju in vkopavanju v substrat;

na njih so ponavadi tudi ščetine (hete), ki so dale ime

skupini;

• skupina prosto živečih mnogoščetincev je postala v

večini primerov plenilska;

• lahko so prosto plavajoče (pelaške) vrste, ki plavajo

z izmeničnim sukanjem telesa in so povečini

brezbarvni plenilci;

• mnoge vrste se vkopavajo v morska tla in se

hranijo z organskimi ostanki v tleh;

• nekatere vrste živijo v cevkah, ki si jih zgradijo s

sluzjo, ki jo izločajo skozi kožo, cevke utrdijo z

drbonimi kamenčki ali drugimi materiali; ti 'cevasti

črvi' imajo na glavi pogosto dolge izrastke ali

peresaste lovke s katerimi lovijo plen ali precejajo

vodo.

Maloščetinci (Oligochaeta),

Vir: maloščetinci; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7878

• maloščetinci nimajo posebnih stranskih nožic (parapodijev);

• njihova koža mišičnica pokrita z redkimi ščetinami;

• živijo v vodi in na kopnem.; • njihovo telo lahko zraste tudi do nekaj metrov, kot

npr. avstralski zemeljski črv (Megascolides).; • v glavnem so obojespolniki, v segmentih, v

zadnjem delu telesa, se nahajajo testisi in le v enem segmentu par jajčnikov.;

• tipičen predstavnik je navadni deževnik (Lumbricus terrestris), ki ima med 23. in 27. segmentom posebno kožno tvorbo imenovano sedlo (clitellum);

• podobno kot polži, si tudi deževniki izmenjajo semenčeca;

• v sladkih, organsko bolj nasičenih vodah, lahko na dnu pogosto opazimo rdeče, stalno gibajoče se tubifekse (Tubifex);

• v gnoju in odpadlih materialih živi gnojni črv (Eisenia foetida), ki se prehranjuje kot večina maloščetincev z razpadajočimi organskimi snovmi.

Gnojni črv (Eisenia foetida),

Vir: gnojni črv; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.fugleognatur.dk/artsbeskrivelse.asp?ArtsID=4665

Vzajemna oploditev – kopulacija

Vir: deževnika v fazi kopulacije; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.naturephoto-tone.com/index.php/2011/09/dezevnik/

Pijavke (Hirudinea).

Vir: medicinska pijavka (Hirudo medicinalis); pridobljeno 13. 1. 2013;

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7879

Pijavke- značilnosti

• po videzu so podobne maloščetincem; od njih se razlikujejo po tem, da imajo na spodnji strani glave, okrog ust, velik prisesek, drugega pa ob zadnjični odprtini;

• njihovo telo je sploščeno s hrbtne strani in mnogo bolj mišično prožno, kot pri drugih kolobarnikih;

• nimajo ščetin, niti parapodijev (stranske nožice); • večina znanih vrst je sladkovodnih, nekaj je

kopenskih (živijo v deževnih gozdovih), redke pa so morske vrste;

• večinoma so aktivni plenilci ali pa se prisesajo s priseskom na gostitelja, s pomočjo ostrih čeljusti mu predrejo kožo in se hranijo z njegovo krvjo, zato je njihovo črevesje bolj preprosto kot pri drugih kolobarnikih;

• medicinska pijavka (Hirudo medicinalis) je v preteklosti veljala kot običajno sredstvo za puščanje krvi bolnikom; še dandanes jo uporabljajo v medicini na ranah, kjer so prisotne notranje krvavitve za preprečevanje gangrene in odmiranja tkiv.

• slina pijavk preprečuje strjevanje krvi zato iz njih še danes izdelujejo zdravila, ki preprečujejo nastajanje krvnih strdkov;

• večina vodnih vrst zajeda ribe ali vodne ptice. Nevarne so v primeru, ko prenašajo bolezni ali druge zajedalce. Pijavke so dvospolniki, njihovo parjenje poteka podobno kot pri deževnikih.

Ekološki pomen kolobarnikov

Vir: kolobarniki; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7881

V ekosistemih imajo kolobarniki različno vlogo, ker se pojavljajo kot:

- PLENILCI drugih nevretenčarjev; predvsem iz vrst prosto plavajočih mnogoščetincev in pijavk,

- PARAZITI; vrste, ki zajedajo predvsem vretenčarje, so glavni prenašalci nekaterih tropski bolezni in drugih zajedalcev,

- RAZKROJEVALCI; največjo ekološko vlogo imajo kopenski maloščetinci, ker se prehranjujejo z odmrlimi organskimi odpadki, ki jih predelajo v mineralne snovi - mineralizatorji tal.

- FILTRATORJI MORSKE VODE –precejanje, delno prezračenje in očiščenje; mnogi morski 'pahljačasti črvi' (rodovi Serpula, Sabelia, Pomatoceros),

- RAHLJANJE, ZRAČENJE in BOGENJE TAL; pomembna vloga kolobarnikov,

- HRANA drugim plenilcem; predvsem ribam, pticam, žužkojedom in žuželkam in so pomemben člen v prehranjevalnem spletu.

Členonožci (Arthropoda)

• členonožci so ena najbolj obsežnih skupin živali z vsaj 750.000 vrstami, nekateri strokovnjaki pa ocenjujejo, da obstaja gotovo čez milijon vrst;

• živijo v vseh znanih okoljih, od morij, puščav, tropskih gozdov do zasneženih vrhov gora;

• predniki členonožcev naj bi se razvili iz mnogoščetincev - členjeno telo in segmenti, ki nosijo organe za premikanje (tri do več parov členjenih nog);

• telo večine členonožcev lahko v grobem razdelimo na glavo z usti, nato na členjen trup ali oprsje in na zadek, katerega zadnji člen nosi zadnjično odprtino ali anus;

• telo členonožcev je obdano z zunanjim skeletom

(eksoskelet), ki je iz hitina; oklep ne raste skupaj z živaljo, zato se morajo odrasli osebki leviti (znebijo se starega oklepa in čez čas se jim pojavi nov, večji oklep);

Telesna zgradba členonožca

Vir: telesna zgradba členonožca; pridoblčjeno 13. 1. 2013;


Levitev členonožca

Vir: levitev členonožca; pridobljeno 13. 1. 2013;


Členonožec- čeljustni organi

Vir: čeljustni organi; pridobljeno 13. 1. 2013;


• ob ustih imajo pogosto razvite kompleksne obustne organe - sestavljene čeljusti;

• črevesje je dobro razvito in deljeno v več predelov; • krvožilni sistem je odprt, v njem se navadno nahaja

hemolimfa; • dihanje omogočajo bodisi listaste škrge, ki so

nameščene zunaj telesa (vodni členonožci), ali pa razvejan sistem cevk, ki jih imenujemo traheje (kopenski členonožci);

• izločala členonožcev so pogosto t.i. Malpighijeve cevke;

• živčevje navadno poteka po trebušni strani in je v glavi skoncentrirano v možganske ganglije;

• osebki so ločenih spolov in se razmnožujejo spolno, navadno se razvije vmesni stadij ličinka, lahko tudi buba, nekateri pa odrastejo, ko se večkrat zapored levijo.

Razmnoževanje členonožcev

• samci in samice se ločijo le po spolnih organih - precej podobni.;

• oploditev je pri kopenskih vrstah notranja , pri vodnih pa je lahko notranja ali zunanja;

• večina členonožcev ima kompleksno zgrajene spolne organe, posebej še samci;

• jajčeca so bogata z rumenjakom in samice odložijo po več deset ali sto jajčec naenkrat; iz oplojenih jajčec se razvijejo ličinke (pri žuželkah in rakih) ali mladi osebki (pajkovci, strige);

• parjenje nekaterih skupin (pajki, žuželke) je kompleksno in vključuje zapletene paritvene vzorce; mnoge samice po odlaganju jajčec poginejo nekatere pa varujejo jajčeca ter jih v posebnih kokonih nosijo s seboj; pri nekaterih samicah členonožcev nosijo in varujejo mladiče (pajkovci, stenice), pri mnogih vrstah pa so mladi osebki oz. ličinke prepuščene same sebi;

• pri žuželkah se lahko pojavi vmesni stadij med ličinko in odraslo žuželko, to je buba – t. i. preobrazba ali metamorfoza. Preobrazba je popolna, če je prisotna buba, če bube ni govorimo o nepopolni preobrazbi;

• nekatere skupine se razmnožujejo tudi s partenogenezo (listne uši)- iz neoplojenega jajčeca običajno razvijejo mlade samice.

Preobrazba ali metamorfoza

Sistemska delitev členonožcev

Členonožci so zelo raznolika skupina, z največjim številom vrst. Najbolj znane skupine členonožcev so: 1. raki (Crustacea), 2. pipalkarji (Chelicerata), 3. žuželke (Insecta).

Rak, pajek, muha

Vir: rak, pajek, muha; pridobljeno 13. 1. 2013;


Raki (Crustacea)

• so raznolika skupina vodnih in delno kopenskih členonožcev;

• na glavi imajo dva para tipalnic (anten), v katerih so čutila s katerimi zaznavajo okolico (žuželke in stonoge imajo le en par, pajkovci pa anten nimajo);

• ustni organi so sestavljeni iz treh parov čeljusti;

• pri večini rakov sta zadnji del glave in oprsja združena v t.i. prsni koš (karapaks), ki ščiti oprsne člene kjer je pet parov hodilnih nog;

• zadek je tudi členjen in v njem so po segmentu nameščene nožice, ki navadno sodelujejo pri dihanju;

• raki imajo razvite sestavljene oči, ki so navadno na pecljih, nekatere vrste pa imajo le eno osrednje oko (navplij); navplij je prosto plavajoča ličinka rakov, ki ima le tri pare izrastkov (obe tipalnici in čeljusti);

• pod prsnim košem se nahajajo listaste škrge, ki so dobro prekrvavljene;

• mnogi raki so plenilci ali pa se prehranjuje z mrhovino; nekateri rakci so precejevalci;

Rake delimo v več razredov

1. listonožci (Branchiopoda),

2. dvoklopniki (Ostracoda),

3. ceponožci (Copepoda),

4. vitičnjaki (Cirripedia),

5. višji raki (Malacostraca).

Raki listonožci (Branchiopoda)

• so majhni, sladkovodni rakci, med katerimi so najbolj znane vodne bolhe (rod Daphnia);

• so prosto plavajoči, saj so njihove noge preoblikovane v listaste, sploščene izrastke, po čemer so dobili tudi ime;

• prsni koš vodnih bolh obdaja skoraj celo telo, le glava je prosta;

• prvi par anten je skoraj zakrnel, drug par pa je peresasto razrasel in omogočajo, da vodne bolhe plavajo;

• na glavi imajo eno samo veliko sestavljeno oko;

• vodne bolhe hranijo jajčeca v hrbtnem delu prsnega koša, v posebni zarodni kamrici, iz katerih se razvijejo mlade vodne bolhe;

• solinski rakci (družina Artemiidae) in škrgonožci (družina Branchipodidae) imajo podolgovato telo, mnogo bolj podobno tipičnim rakom; prilagojeni so na vlažna in sušna obdobja. Predvsem puščavske vrste listonožcev se v času visokih voda izredno hitro razvijejo iz jajčec, ki so bila v času suše skrita v pesku.

Vodne bolhe (Daphnia sp.)

Vir: Vodne bolhe (Daphnia sp.); pridobljeno 22. 1. 2013;


Raki vitičnjaki (Cirripedia)

• od ostalih rakov se močno razlikujejo; pritrjeni so na podlago in po zgradbi niso dvobočno simetrični, temveč navidezno zvezadsto somerni;

• v grobem jih lahko delimo na: 1. 'nepecljate' vitičnjake (Balanomorpha), 2. 'pecljate' loparjevce (Lepadomorpha);

• zunanje ogrodje se je zaradi sesilnega (pritrjenega) načina življenja spremenilo v več, med seboj prekrivajočih se hitinastih plošč;

• spominjajo na majhne školjke z odprtino na vrhu skozi katero moli le 6 parov listastih nožic, imenovani ciriji, po katerih je skupina dobila ime; z njimi lovijo majhne organske delce.

• sorodni loparji spominjajo na školjke s peclji; telo je obdano z apnenimi ploščami, ki so nameščene na prožen pecelj imenovan pedunkul.;

• dejansko so na glavo obrnjeni raki, ki so se pritrdili na substrat z antenami, s pomočjo nožic, ki jih molijo iz hitinastih plošč, pa filtrirajo vodo in se tako prehranjujejo;

• vitičnjaki so se razvili tako, da jim je pecelj zakrnel • bivališče; naselijo se na večje morske živali, kot so

kiti, želve in ribe ali na skalah v pasu bibavice in preraščajo razbitine.

Večja kolonija loparjevcev

Vir: Večja kolonija loparjevcev; pridobljeno 22. 1. 2013;


Vitičnjaki

Vir: Na skalo pritrjeni vitičnjaki; pridobljeno 22. 1. 2013;


Višji raki (Malacostraca) • v to skupino uvrščamo čez 18.000 različnih vrst kozic,

rakovic, morskih bogomolk, jastogov, rarogov, škampov in drugih rakov;

• velik prsni koš obdaja 8 členov na katerih je več parov hodilnih nog in pogosto 1 par 'škarij' (močnejše, v škarje oblikovan prvi par nog), daljši zadek pa tvori 6 členov, na katerih je navadno 5 parov manjših nožic in končni segment imenovan uropod;

• rakovice imajo velik koš, ki obdaja celotno telo, zadek pa je majhen in spodvit pod telo;

• drug par tipalnic (anten) je navadno zelo dolg, le pri rakovicah kratek;

Višji raki

Vir: Višji raki: pridobljeno 22. 1. 2013;


• morske bogomolke (Squillidae) imajo zelo močne škarje s katerimi lahko povzročijo zelo hude udarce; so izjemno barviti raki z dobrim vidom (sestavljene oči) in so plenilci;

• večina rakov pripada skupini deseteronožci (Decapoda);

• kozice (Natantia) so navadno do nekaj dm veliki raki, pogosto tudi prozorni, ki imajo prednji del glavoprsja izrazito podaljšan v rožiček (rostrum); koš obdaja celotno oprsje; veliko kozic ima vlogo čistilcev:

• večina desetoronožnih rakov se izleže v posebno ličinko imenovano zoeja;

• večina predstavnikov rakov enakonožcev (Isopoda) in postranic (Amphipoda) živijo v celinskih vodah;

• mokrice (Isopoda) so najbolj razviti raki in nekatere vrste so poselile tudi kopenske habitate, npr. pozidni prašički (Onischus asellus), ki živijo pod trohnečim lesom ali v listju in nimajo koša;

• v Sloveniji živi tudi redka vrsta jamskega kozlička (Asellus cavaticus).

Rakovica, pozidni prašiček

Vir: višji raki; pridobljeno 22. 1. 2013;


Ekološki pomen rakov • pomembni pri kroženju snovi, saj se nekateri

prehranjujejo z mrhovino in razpadajočimi organskimi snovmi, ter jih tako delno spreminjajo v mineralne snovi;

• večina rakov je plenilcev;

• nekateri se prehranjujejo s precejanjem vode;

• rakci imenovani krili, ki živijo v antarktičnih vodah so pomembna hrana vosatim kitom;

• sladkovodni raki sodelujejo pri razgradnji talnega drobirja in s tem sodelujejo pri čiščenju voda;

• so hrana mnogim drugim plenilcem, ribam, vodnim ptičem, sesalcem;

• njihova jajčeca in ličinke pa predstavljajo ogromen delež makroskopskega zooplanktona.

Pipalkarji (Chelicerata)

• so prastara skupina živali, ki izhaja iz ordovicija in so prvi, ki so vdihavali atmosferski zrak;

• od ostalih členonožcev se ločijo po tem, da nimajo tipalnic (anten) in da sta prva par obustnih okončin spremenjena v t.i. pipalke (prvi par imenujemo helicere, po katerih je skupina dobila ime, drugi par pa pedipalpi).;

• telo je deljeno v dva odseka in sicer v glavoprsje in zadek.

• glavoprsje pogosto prekriva poseben hitinast ščit (karapaks), ki dodatno varuje telo pred poškodbami;

• za pipalkami se nahajajo štirje pari členjenih nog s katerimi se premikajo;

• večina pipalkarjev se hrani z živim plenom, le redki se prehranjujejo tudi z odmrlimi organskimi ostanki.

Delitev v tri večje skupine

1. praskrluparji (Merostomata), med katerimi je še edini živeči predstavnik ostvar (Limulus polyphemus),

2. pajkovci (Arachnida), med vsemi pipalkarji najbolj številčna skupina,

3. morski pajki (Pantopoda), živijo v morskih globinah.

Pipalkarji

Vir: pipalkarji; pridobljeno 22. 1. 2013;


Pajkovci (Arachnida) • poznamo čez 60.000 vrst pajkovcev, ki poseljujejo

cel planet;

• helicere oz. prvi par pipalk so pri pajkovcih preobražene v 'nadomestne čeljustne dele', s katerimi trgajo oz. sesajo hrano.; drug par pipalk oz. pedipalpi je pogosto večji od helicer in preoblikovan v 'klešče', podobno kot pri rakih; značilno za škorpijone in paščipalce;

• imajo enostavno živčevje, ki poteka po trebušni strani; čutila so razvita na osnovi čutilnih dlačic ali trihobotrijev, ki so nameščene po nogah in spodnjem delu telesa; omogočajo zaznavo najmanjših tresljajev;

• oči so pikčaste, pri pajkih jih je do 8 in so slabo razvite (zaznavajo svetlobo in grobe obrise);

• prebavni trakt je deljen v sprednji, srednji in zadnji del, konča pa se z zadnjično odprtino.;

• v zadnji del srednjega črevesja se vraščajo Malpighijeve cevke, ki so glavna izločala pajkovcev.;

• dihajo s pomočjo listastih ali cevastih vzdušnic (trahej), nekatere vrste pa dihajo s celotnim telesom;

• krvožilni sistem je odprt, srce leži v posebni votlinici, osrčniku (perikard);

• večina je ločenih spolov, gonade so parne in se nahajajo v zadku.

Najbolj znani redovi pajkovcev

• ščipalci ali škorpijoni (Scorpiones),

• pajki (Aranea),

• paščipalci (Pseudoscorpiones),

• suhe južine (Opiliones),

• pršice (Acarina), ki pa jih mnogi uvrščajo celo v svoj razred.

Ščipalci (Scorpiones) in paščipalci

(Pseudoscorpiones) • so talne živali toplih krajev;

• v glavnem so nočni plenilci, zanje so značilne velike, škarjasto oblikovane druge pipalke (pedipalpi); z njimi lovijo in držijo plen; njihov zadek je navidezno členjen v 'dolg rep', ki se konča s strupenim želom; na glavi imajo par oči, s katerimi lahko zaznavajo le svetlobo;

• čutilne dlačice (trihobotriji) so občutljive na dražljaje, predvsem na tresljaje;

• škorpijoni so ena najstarejših kopenskih živali, verjetno so bili prvi, ki so osvojili kopno.

• v Sloveniji živijo tri vrste iz roda Euscorpius; živijo tudi v notranjosti države (Kozjansko, Kras), pogostejši pa so na Primorskem;

• škorpijonom podobni, vendar mnogo manjši in brez 'členjenega repa', so paščipalci; pogosto jih lahko opazimo na starih zidovih, največ pa jih živi v trhlem listju, kjer plenijo majhne členonožce; strupenega žela nimajo, pedipalpi pa so kot pri škorpijonih preoblikovani v večje škarje. Pri nas živi okrog 25 vrst.

Škorpijon in paščipalec

Vir: škorpijon in paščipalec; pridobljeno 22. 1. 2013;


Pajki (Aranea)

• večina pajkov je kopenskih, nekatere vrste lahko živijo tudi pod vodo;

• glavoprsje je navadno manjše od napihnjenega, nečlenjenega zadka;

• na glavoprsju imajo štiri pare dolgih nog in dva para krajših pipalk;

• vsi pajki so plenilci; manjši plen usmrtijo s strupom, ki se izloči skozi votle pipalke (helicere) in povzroča razpad notranjih organov; strup nekaterih pajkov, kot je črna vdova, povzroči razpad rdečih krvničk in zadušitev;

• veliko vrst ima na zadku t.i. predilne bradavice skozi katere izločajo lepljive niti;

• najbolj spretni pletilci mrež so pajki iz družine križevcev (Araneidae); vsi pajki pa ne pletejo mrež. Veliko jih svoj plen lovi, npr. volkci (Lycosidae), rakovičarji (Thomisidae), skakači (Salticidae), ali pa se skrijejo v izkopano jamico, kot npr. lijakarji (Ageleneidae), od koder prežijo na plen;

• tropski ptičji pajki so eni največjih pajkov in merijo skoraj 20 centimetrov.

Pajki

Vir: pajki; pridobljeno 22. 1. 2013;


Suhe južine (Opiliones)

• so podobni pajkom, vendar se od njih ločijo po številnih lastnostih: njihov zadek je sestavljen iz 5 do 6 členov, noge imajo zelo tanke in dolge, ki hitro odpadejo in se lahko obnovijo; na glavoprsju imajo en par oči, ki se nahaja na majhnem očesnem hribčku, imenovanem tudi okularni tuber;

• mnogi predstavniki suhih južin imajo telo poraslo s trnastimi izrastki;

• večina je talnih živali, živijo pa v senčnih mestih, med skalovjem in zidovjem, jamah, odpadlem listju in kleteh

• tudi suhe južine so plenilci; nimajo razvitih Malpigihijevih cevk, temveč posebne kolčne žleze s katerimi dihajo; pogosto se branijo s smrdljivimi izločki; znane so vrste, ki se oglašajo na podoben način kot črički (z drgnjenjem nožice čez določen organ povzročijo zvok kar imenujemo stridulacija);

• predilnih bradavic nimajo razvitih

• v Sloveniji živi več vrst, med njimi je najpogostejša vrsta pozidni matija (Opilio parietinus).

Suha južina

Vir: suha južina; pridobljeno 22. 1. 2013;


Pršice (Acarina = Acari)

• so majhni, do nekaj mm veliki pipalkarji, ki jih nekateri prištevajo med pajkovce, spet drugi pa v samostojen razred;

• velikokrat je njihovo telo različno členjeno, zato je tudi sistem pršic zelo neenoten in kompleksen;

• pipalke so navadno preoblikovane v sesala ali majhne klešče, odvisno od načina življenja

• veliko pršic, med njimi klopi (Ixodidae) in srbci (Acaridioidea) so zunanji zajedavci na vretenčarjih; veliko pršic zajeda tudi nevretenčarje, celo najbližje sorodnike - pajkovce;

• nekatere skupine, kot npr. žametne pršice (Trombidiidae), imajo telo pokrito s kratkimi ščetinicami, kar daje videz žameta;

• številne vrste povzročajo rastlinske bolezni;

• za človeka je klop (Ixodes ricinus) najbolj nevaren, saj je zelo razširjen in v svojih izločkih prenaša hude bolezni kot so klopni meningitis, borelioza in lymska bolezen;

• nedorasle klope lahko spoznamo po tem, da imajo 3 pare nog in ne 4;

• srbec (Acarus siro), ki se naseli med dlačicami na spolnih organih, pa povzroča garje ali srab.

Pršice

Vir: pršice; pridobljeno 22. 1. 2013;


Ekološki pomen pipalkarjev

• zavzemajo pomembno mesto v prehranjevalni verigi; v glavnem so plenilci manjših kopenskih nevretenčarjev, so pa tudi zajedalci in prenašalci različnih obolenj; pršice so pomembne pri razkrajanju odmrlih organskih snovi;

• število pajkov v enem kvadratnem metru travnika lahko doseže enako število kot število vseh žuželk v istem kvadratnem metru;

• pajki so pomembni plenilci žuželk, ki bi se sicer preveč razmnožile. Kot živali, ki so prve osvojile kopno, so z evolucijskega vidika pajkovci izjemnega pomena;

• po videzu in načinu življenja so mnogim ljudem zoprni in povzročajo določene tesnobe (npr. arahnofobija = strah pred pajki), a življenja brez pajkov, škorpijonov, pršic in suhih južin ne bi mogli predstavljati: ravnovesje v naravi bi se brez njih porušilo.

Pajek in klop

Vir: Pajek in klop; pridobljeno 22. 1. 2013;


Documents

Kolobarniki (Annelida) - sc-s.si¾ival.-kolob.-GR.pdf · Kolobarniki (Annelida) •telo kolobarnikov je valjasto, črvasto in segmentirano (razdeljeno v podobne člene- metamere);