Knez čosvoboditelj Srbije .

Zgodovinska povest .

Iz nemškega preloži l

Ivan Urbance t.

–+–•! . Drugi natis •! .--+-

V Ljubljani .

Založil in prodaja Janez Giontini .

1900 .

68 b

Tiskala R . Miliceva tiskarna v Ljubljani.

Prvo poglavje .

Požgana vas.Srbski kneževini je odvzel samostalnos t

turški sultan Murad I .Po prijaznej svobodi je nastopil čas sra-

mote in suž'nosti .Nikdar ni bilo mogoče gospódi v Carigradu

zadostiti, terjali so vedno veči davek . In vseto so morale plačati podjarmljene dežele !

Ponosni Srbi so uvideli, da se približuj enjihovej deželi pogin ; celó plemenitaši inbogati knezi so postali časoma berači .

Turški uradniki so izgulili slednji vina riz mošnje reveža, in ljudstvo napravilo s ije bilo nastopno prislovico :

',Kar nam pusti paša, vzame bej ; karta noče, vzame aga ; kar pa ta noče vzeti ,požre janičar, in kar potem ostane — tozavrže celó peklenšček!"

Bilo je leta 1790 .Po ozke] stezici gorovja, med katerim

leži srbska vas Topola, ,je korakal mlad možproti ravnini, kjer leži méstece Kragujevac .

4

Zarki vshajajočega pomladanjega solncaso razsvetljevali mesto .

Bil je mož visoke, čvrste rasti pleme-nitega obraza, ali koža m.0 je bila zagorela,h katerej so pa raale črne oči in jednak ona pleča padajoči lasje prav dobro pristojal LSiroka brada je kazala nevstrašenost, in scelega obraza senu je bralo skrivno so-vraštvo . Pri pasu, ki mu je segal do polo-vice prs, privezano je imel mošnjo, več pišto l*n handžar, a na plečih nosil je dolgo puško .

Kara* Petrovič -- tako se je imenovalta mladi Srb — je bil namenjen v mesto ,da plača agi janjičarjev dačo za svojegaočeta in sosede.

Marljivost enega celega dolzega in truda-polnega leta je bila komaj zadosti, zmočitisto svoto, katero je zahteval aga od nje-gove vasi .

Ko bi ne bila do jutri visoka dača pla-čana, bila bi Topola v nevarnosti, da j onapadejo krvoločni in roparski jartji~ar iTa misel pa je vzbudila v Kari strah, Ikajti pričakovati je bilo, da, če napadejo t ikrvoločn.iki pod poveljništvom divjega Alijanjegovo vas, bi ne bilo le premoženje nje-

*) Kara bi se reklo po naše : „črn” — torej : » Črn iPetrovič" ali „Črni Jurij” (Žorže) .

5

govega očeta, temveč tudi njegova nevesta ,lepa Milenka, v nevarnosti .

Ta misel je provzročila, da je mladi Srbhitreje korakal, da doseže prej ko mogoč esvoj namen .

Kraj je bil zeló prijazen. Visoke gor eso se vzdigovale pred njim na desne] i nlevej strani ; nad njimi so plavali orlijastrebi, pod njimi pa je ležala rodovitn aravnina s svojimi mesti in. vasmi., kot po-doba miru in bogatstva, ali Kara je dobroznal, da tu vlada le stok in revičina .

„Uboga domovina”, vzdihne Srb globoko,kako si propala! Kje so dela tvoje pre-

teklosti Kje je junaka moč tvojih sinov ?Proč, vse je proč!"

Steza se je zavila ravno proti ravnini .Na glavnej cesti, proti katerej je držala mal asteza, zapazi Kara poditi se trume divjihkonjikov, kateri so prišli oči-vidno iz Kra-gujevca, da dovršijo roparsk čin .

Oči Srbove čudno zaleskečejo, kajti spo-znal je, da je vodja trume poznani mu . Alij .

Nehoté prime Kara za handžar .' ,Paglavec", zaškriplje z zobmi, „varuj

se, dotakniti Petroviča!”Jezdeci se drvijo hitro naprej, mlad i

kmet pa koraka proti določenemu kraju, d okaterega pride v enej uri .

6

Agova hiša mu je bila dobro znana,stopi torej naravnost v njo .

V prednjej sobi je ležal na mehkej bla-zini noge navskriž držeč nižji uradnik .

Poleg njega ležale so napolnjene mošnje,pred njim pa je stala števnica .

Na zadnjem konci sobe je ležal aga raz-tegnen na turškem divanu, le redkokedajvstopajoče pogledu jé .

' ,Za koga hočeš plačati, kmet?" vprašatajnik Karo Petroviča.

' ,Za vas Topolc)", odgovori od jeze za-rudeli Srb .

' ,To je pri mojej veri bogato gnezdo",odgovori prejemnik dače .

kaj imaš ?"' ,Pet sto pijastrov", odgovori Kara, i n

položi denar na števnico .Uradnik pregleda svoto in v naglici vrže

del v mošnjo, katera je visela za desko .' ,To ne zadostuje, sto pijastrov manjka, "

pravi uradnik pogledujé Srba, kateri je opa-zil sleparstvo .

Ves razkačen pogleduje Petrovič Turka .„Premalo je, me H razumeš ?” ponovi

tajnik .„Odpri mošnjo ; boljše pa je, da mi jo

daš semkaj, da jo preiščem sam” .

7

' ,Pet sto pijastrov sem položil na štev-nico", odgovori Kara tresočim glasom, „ka rje v mošnji ostalo, je moje, za to moramkupiti smodnika in svinca” .

Ves začuj en pogleda uradnik Srba .' ,Smodnika in svinca vam kmetom pač

ni treba", pravi zaničljivo Turek, „potrebu-jemo pa ju mi, da nam je mogoče od ter-mastih davkoplačavcev izterjati dačo in pod-ložne kaznovati . Mošnjo mi daj semkajmladenič, da jo preiščem!”

Kara Petrovič izvleče sto pijastrov ,jih položi na 'tevnico ter reče : „Tu imatedenar in dajte mi pobotnico!”

„mošnjo hočem imeti!” kriči uradnik tervstane.

' ,Kaj se kmet prepira?" krikne aga izzadnje sobe, „vklenite ga in namažite m ujih, če ne uboga! ”

Več janičarjev stopi v sobo in obskočiSrba .

Kara Petrovič takoj izprevidi, da mupreti nevarnost . Prostost mu je bila ljubšanego denar dá jim torej mošnjo, v katerejje bilo nad sto cekinov potem še le naprav itajnik pobotnico, katero Petrovič vzame inhoče oditi .

„Vzemite ošabnemu kmetu tudi orožje ! ”zapové aga .

8

Divji vojaki potegnejo mu puško ra zpleč, kakor tudi pikolo izza pasa, pote mpa oropanega zasmehljivo odpusté .

Strašno jezo je zakril Kara Petrovičkajti vedel je, da ima starega očeta, da im asestro in pred vsem — lepo Milenko ; vedelje pa tudi, da bi mu vsako obotavljanje za-moglo vzeti prostost .

Ves bled zapusti Petrovič roparsko kočo .Zasmehovanje janičarjev ga spremlja .

Razkačen vzdigne desnico, potem pahiti ves razburjen naprej .

Kmalu pride iz -ulic Kragujevca, napotise proti domačim goram, in mrzel veter, ka-teri mu naproti pihlja, hladi mu gorko kri .

Ozre se še enkrat na kraj, kjer je bi ltako močno razžaljen, njegove oči so bileognjene, gledajoč blišče& streh'é Kragujevcana katerih je bil videti polumesec ; ali kmaluse uleže srditost njegova, ko misli zopet nasvoj doni .

Preselite se hočem z Milenko na siv egore," mrmra sam s seboj .

' ,Srbija je izgubljena, kajti duh našihpradedov je izginil iz ljudstva" .

S seboj poluglasno govoreč je koraka lKara Petrovič tik gore, ko pride do necegaskalovja .

9

S tega je zamogel videti nekaj višje le -Že~o Topolo.

Otrpel postaji, kajti grič,, na katerem j evas ležala, je bil poln dima .

' ,Kaj se je zgodilo?" vsklikne .Spomni se janičarjev, ki so ga zjutraj

srečali .„O sveti Mihajl, to je delo Alijevo! ”Srbu se je brala z obraza obupnost ;

glavo, katero je vedno tako ponosno nosil ,je povesil, kakor tisti, katerega je zadel onajvečje zlo .

Kakor besen se spusti proti gorečej To -poli v beg, do katere dospé v eni uri . .

Plameni. švigajo na gromadi, ali živeduše ni videti ni blizu daleč. Tu intam se privali na pol osmojeno truplo izžarjavice ; ves obupan leta Petrovič po po -gorišči, toda nikogar ne more najti, kater ibi mu povedal o usodi Milenke, očeta, bra-tov in sester . Mnogokrat prehodi. ulice, al ivedno brez uspeha . Nazadnje postane tersi ruje črne lasé . Z njegovih ustnic pa s ezačuje strašen krik žalosti, kateri stoteroodmeva od bližnjega skalovja.

Zdi se Petroviču, da čuje klicati svoj eime. Ves začujen se ozre ter spozna srb-skega dečka, bližajočega se mu od skalovja .

Kara mu hiti naproti .

10

Kje je tvoja sestra Milenka ?" ga vpraša .' ,Kako čem vedeti?" odgovori deček, k i

je bil karih šestnajst let star ."Kmalu. po tvojem odhodu napadli s o

janičarji vas, pomorili in oropali vse, potempa jo zažgali . Ravno v pravem času zbežimv skalovje, s katerega mi je bilo mogoč eopaziti, da je velik Turek mojo sestro, ka-tera je omedlela, posadil na svojega konj ater se z njo in svojo trumo podal v beg" .

O Janko !" zavpije Petrovič, „in to pri-poveduješ tako mrzlo in brezsrčno ?

Da bi bil imel orožje”, odgovori mlad iSrb, „bi se bil bojeval . Zakaj si bil pri zadnjejskuSčini zoper to, da bi smel tudi priti vvrsto bojevalcev? Kaj nisem zadosti močanda bi zamogel nositi puško in rabiti ban-džar? Mar nisem zadnjikrat medvedu po tpokazal, ko je hotel napasti moje ovc e

' ,Milenka me je prosila, da proti tvojem uvsprejemu glasujem, ker si premlad!” od -govori Kara.

Janko pa otožno pogleduje k tlom .Kaj se je zgodilo z mojim očetom?"

povpraša Kara čez nekaj časa . -' ,Ubit je, ker se je hotel roparjem v

bran postaviti", odgovori deček z vedno vtla vprtimi očmi .

l l

„In moji bratje in sestre?” vpraša dalj ePetrovič .

Mrtvi, vsi so mrtvi!" odgovori Jank omidva, Kara, in moja sestra smo edin i

ostali živi od prebivalcev Topole" .„Da bi bila tudi Milenka usmrtena !” zdi-

huje Petrovič .Janko ga ves zaè'ujen pogleda, zaslišavši

te besede.Kako si to tolmaèTš Kara?" vpraša ga

čez nekaj časa .„Bolje bi bilo za njo, da bi bila me d

pokojniki, kakor pa da je v Alijevih rokah” ,odgovori Petrovič otožno.

, 7 Milenka bode že našla pot na drugi svet ,ako hoče častno dalje živeti!" ročni Janko .

V tem trenutku švigne iz žarjavice o dvetra razvneti požar iz pogorele vasi i nrazsvetli večerno nebo .

„Poslušaj me, Janko!” prične Petrovič .„Midva oba sva zapuè'ena ; najine starše ,

najino vas, domačijo, vse, kar nama je bil odrago, so uničili janičarji . Prisezi mi, da sipripravljen, maščevati se z menoj nad onim ipobalini, krvavo maščevati!”

"Prisezam", prikima deček ter vzdign edesnico proti rdečemu večernemu nebu .

Dokler Milenke ne iztrgava iz rok hu-dobnežev, ne smeva mirovati !" nadaljuje Kara .

e prej!" pristavi Janko .Rdeča žrjavica zopet zgine ; kajti megla

je uničila svetlobo, Topola pa je bila videkak9r pogorela razvalina .

Se enkrat se ozre Kara -tja, kjer je pre-živel svojo mladost, in na kraj, kjer je živelpred kratkim časom še srečno, — potempa hiti v noč naprej proti skalovji, kater oje mejilo proti vzhodu pogorišče .

Janko pa gre za svojim starejšim pri-jateljem, in kmalu izgineta Srba v temnej noči .

Na upepeljenej vasi pa ugasne tudi žrja-vica polagoma .

Drugo poglavje .

Izdajalčevo plačilo .Njegov govor je bil lažnjiv ;Na kar je mislil, bil — odpad ,Njegova laž imela vpliv ,Je vselej slab rodila sad .

Hudobije janičarjev so presegale že vsemeje. Po vsej Srbiji je vladala obupnost .Kar se nakrat začuje, da je razvil KaraPetrovič zastavo vstaje . *

*) Da bodo bralci pričujočo povest bolje omeli, poda-j emo jim na konci kratek obris srbske vstaje .

13

' , Kdo je oni Kara?" vprašujejo nekateri .„Svoje rodbine in imetja oropani Srb” ,

odgovarjajo drugi .„Hajdimo, udarimo i” kričé hrabri možj e

in žene ter zgrabijo za orožje .V kratkem ima Petrovič zbrano neure-

jeno ali zeló razkačeno četo .Kmalu se stvar predrugači, kajti poprej

so se požigale srbske hiše, sedaj pa so go -rele turke, in sicer v bližini glavnega mest aBelega grada .

Blizu tega mesta je bila vas Sibnic akaterej je stanoval prejemnik dače .

Kara s svojci plane kot blisk v tomesto, mnogo stotin Turkov potolčejo, koč ozopernega uradnika vzemó z naskokom, i zstrehe pa se prikaže kmalu rdeč petelin .

Janičarji so bili vsi razkačeni . Obljubilise veliko nagrado tistemu, ki bi vzel glav otemu sovražniku ter njegovemu pomočnikuimenom Janko, kajti vedeli so dobro, dasta ta dva duši vstanku. Vstaja od dnédo dné bolj narašča, celo plemenitaši, knezi ,katerim so janičarji še nekoliko prizanaš e-vali, so se je vdeležili in se jej stavili načelo .

Kmalu uvidijo Turčini, da so tepeni te rse umaknejo v svoje glavno mesto, močnotrdnjavo Beli grad .

14

Ko izprevidijo, da ne dobé nikakršn epomoči od zunaj, ponudijo Srbom spravo .Povabijo torej vodje vstašev v bližinoBelega grada, in tamkaj se zberó tudi vsiknezi .

Ze se vršé dotične obravnave . Na enejstrani stojé vodje janičarjev in zopet n adrugej oni Srbov ; med zadnjimi je bil tudiKara Petrovič, mož n.ároda .

Temale njegove oči, polne skrivnostn ejeze, so bile vprte na Alija, glavarja jani-čarjev, kateri je vodil obravnave .

Napravimo mir, Srbi!" pravi zadnji ,kajti tudi mi smo siti vednega prepira in

želimo mir" .„Kaj nam hočete dati ?” vpraša Teodozij ,

najplemenitejši Srbov .Mi hočemo z vami dobro ravnati, in

svoboda se vam ne bode več kratila", od -govori Alij .

Za naš narod bi bilo to dobro", prav iknez, „kaj pa imate za nas?”

Vsakemu izmed vas damo deset tiso čpijastrov in prostost dače, če spravite ljudstvodomóv", reče glavar janičarjev .

Pri tej ponudbi obrne se Teodozij ksvojim, in videč, da predlog odobravajo ,pravi : „obro, napravimo zapisnik potempa prisezimo!”

1 5

Kara Petrovič doslej ni zinil niti besedice .mož, katerega je poslal národ in kateri j eto boljšo spremembo za národ provzročil ,je zrl temno k tlom .

Eden pisarjev prične pogoje sestavljati ,ko pa vstane in hoče prvi paragraf prečitati ,pristopi Petrovič k njemu .

podmitlji.va duša!" mu zapové .Knezi in janičarji so jeli vsled tega go-

drnjati .' ,Kaj hoče ta kmet? povprašujejo ne-

kateri izmed prvih .„To je Kara-Žorže!” kri& slednji ter

pograbijo za krive sablje .Cemu se mešaš v naše razprave? "

vpraša ga Teodozij, ko hrup nekoliko po-tihne .

V imenu našega kmeta razglasim tospravo za izdajstvo Srbije !" odgovori Kara .

' ,Zakaj ? govori, nesramni svinjski pastir ! "se je čelo več glasov .

Teodozij napravi mir ter ukaže svobodo-borilcu, da se opraviči .

Kdo je Srbijo oprostil?" pravi z ne -ustrašenim glasom .

' ,Mar ne mi, svinjski pastirji? — kako rnas navadno imenujete ; kdo je zagrabil prviza orožje maščevanja? Mar -nismo bili mi,gorski prebivalci ? Vi knezi zgrabili ste le

za orožje, videvši da je Bog z nami, tisti Bog ,ki je sovražnik tlačenju in ki dá blagoslo vpogumnemu.. — Sedaj pa sklepate mir skrvoločniki, od katerih se mora obrnitivsako pravo srbsko srce ! Niti besedice nise mčul govoriti o tistih, kateri so priborili zmago ,niti ene črke o tem, da bi oni kak sadzato imeli . Jaz sem tu namestnik národov ,v imenu tega govorim, in to, kar jaz govorim ,je volja Srbije! Proč s častilci polumeseca ,proč s krvoločniki! Niti eden, ki nosi turbanin časti polumesec, ne sme hoditi naprejpo našej domačej zemlji! "

Ko je Kara to govoril, se mu približajoz ene strani oboroženi mladi Srbi, na čel ujim čisto mlad deček ; bil je Janko .

Janiéarji jih zapazijo ter se vrnejo zAlijem v svoji sredini v Beli grad .

Za nekaj trenutkov je bil ves prosto rpoln oborožencev . Razprave so se razbile, inknezi so bili primorani, se zopet vstankupridružiti, kateri je imel na-men, iztrebiti ja-ničarje iz Srbije .

Zberejo se toraj plemenitaši, da si ured évlado ter jej izvolijo glavarja .

Teodozij, knez Oraifmcki., je bil prvo.-mestnik ; tisti, kateri se za osvobojenj eSrbije prav nič ni brigal, je imel prvobesedo!

1 7

Prijatelji moji!" prične po n.ekolikempremiqevanji — „ta trenotek je jako važenin poln nevarnosti za našo domovino . Poddobrohotnim vladanjem Spahijev* je vživalaSrbija mir . Toda prišli so janičarji, kater iso jeli ropati ter so vedno hudo nadlegoval iposebno nižji stan, namreč kmetsko ljudstvo .Pod poveljništvom fare ste zgrabili zaorožje in Bog je blagoslovil vaše podjetje .uničili ste janičarje, ko smo se pridružili va mtudi mi. Toda ni trdna naša svoboda,mi potrebujemo še kmetov, in bojevati semoramo skupno nekaj časa . Da si pa pri -dobimo pri teh zaupanje, predlagam, daimenujemo Petroviča poveljnikom Srbije!”

Od vseh strani se slišijo glasovi za'éujenja .Ta je kmet, bivši pandur —," se čuj e

od vseh strani še le z veli'eim trudom s eposreči. Teodoziju napraviti mir .

' ,Prijatelji! Vaše mnenje odobravam tud ijaz!" pravi, ko nemir zopet utihne. ,,Ali ,ne uèé naši popje, da naj bodemo pre-kanjeni kot lisica ? Vstanek še ni povsodsrečno dognan, Beli grad, naše glavno mesto ,je še vedno v rokah janičarjev in če tudipade v naše roke, kaj mar ne živi še mo-gočni pádišah, kateri se sicer veseli pobitj a

*) Spahije so bili turški posestniki zemlj eČrni Jurij .

1 8

svojih divjih vojakov, ali noče nič vedeti o.n.asei prostosti .

Ce postavimo izmed nas katerega na čelobi moral žrtvovati svoje življenje ; komu pabi to dopalo? Tudi če se posreči vstavek ,nimamo pričakovati nič dobrega, kajti zope tzna priti tlaèiteljstvo .

Zategadelj je najbolje, da postavimo Pe-troviča na čelo .

S tem si pridobimo kmete, in ako j estvar dovršil dobro, \ pa mu rečémo : dovrši lsi, idi z Bogom! Cloveka nizkega stani]pogreši zgodovina hitro, Kara pa bode iz-previdel kmalu, da je poprej pasel svinje! "

"'Dobro, izvrstno, blagi knez!" pritrdemu plemenitaši .

„Naj pride torej Petrovič semkaj !” ukažeTeodozij .

Eden mlajših knezov gre Petroviča iskatkaterega najde sredi skupščine, ki jo jeimelo oboroženo ljudstvo.

Kara se poda s knezom .Ves razjarjen prekorači vrste knezov.Nekateri izmed njih ga pogledujejo z a

vidljivo, zopet drugi pa ga spodbujajo .Stopi pred Teodozija ter ga -vpraša :' ,Kaj mi imate povedati, blagi knez

Orašaeki ?"

19

Kara Petrovič, imenovan. Žorže, ta pre-imenitna skupščina imenovala vas je ravno -kar poveljnikom Srbije !" odgovori Teodozij .

„Sprejmete li vam izkazano dostojnost? ”To odlikovanje sprejmem", odgovor i

Kara z močnim glasom, „ako mi obljubit enepogojno pokorščino pa bodo knezi tudiizvrševali moja povelja, dokler bom to služboopravljal?”

Bodemo!" odgovori skupščina .„Potem hodite z manoj do zmage ali v

smrt !” dé Kara pogumno in potegne sabljo .Udarimo jo torej proti Belemu gradu ! "

zavpije, videč, da so tudi navzoči navdušen iin da posnemajo njega .

„Najdimo, udarimo!” razlega se po ve-licem. taboru .

Krdela Srbov pa se zbirajo in hité nakraje zunaj Belega grada, na meje kater eso imeli še jani~aiji v rokah .

Na meji sedanje avstrijske Bosne st abili dve trdnjavi z imenom : Sabac in Poža-revac, kateri so napadniki v kratkem dobil iv svojo last, in ž njimi tudi vplenili mnog oorožja in konj. S tem se podajo proti Be-lemu gradil. .

Prične se divji boj . Kara Petrovič na-pade s svojci nasipe s strašnim vrišem. Očinjegove so iskale smrtnega sovražnika, ro-

20

parja njegove neveste, čm.ernega Alija. Bilje sredi trume janičarjev .

Zdajci se zažene na njega, skoro ga do -seže in že suka sabljo nad glavo svojegasovražnika, toda v tem trenutku napravij oturški vojaki zopet red v svojih vrstah te rzaženó krik zmage.

„Zgrabite Karo Žorže, Alah ga je na mdal v roke! Glejte, da ne uide!”

Taki klici so se čeli od vseh strani .Petroviču je bilo sedaj treba sebe braniti,kajti stal je sam sredi sovražnikov .

Junaško je sukal svojo sabljo in marsi-kateremu Tul-činu je odletela glava na tla ;toda na svojo rešitev ni mogel več Mislite .

V tej največji nevarnosti na nič druzegamisleč, kot svoje življenje kakor najdražjeprodati, ga navduši v njegovi srbski vojsk irazlegajoč se jnriak krik : „Hajdimo, uda-rimo !” Janko videč svojega prijatelja v ve -like] nevarnosti, hitro zbere tiste Srbe okoli"sebe, ki so priplezali na višine nasipov .S temi napade janičarje, s katerimi se j ePetrovič kakor lev bojeval .

Vrste janičarjev so bile v kratkem pro-drte .

Hajdim.o, hajdimo!" so kri.čali zmageveseli Srbi ter podili Turčine po ulicah vbeg . Kara pa objame svojega mladega pri-

2 1

jatelja in mu reče : „Domovi.na

je hvaledolžna za današnji dan !

Potem pa jo vdereta oba za Alijem .Od vseh strani se &ujejo veseli glasi

zmage. Kajti Beli grad je bil zopet v roka hSrbov, le trdnjavica, v katero je Alij uše lsè svojimi bežečimi krdeli, je bila še v ob -lasti'. Turkov .

V pravem času so pridi mestni prebi-valci svojim rojakom na pomoč .

Po celi. Srbiji se je radi osvojitve glav -nega mesta razlegal glas neizrečenega veselja .

Ime „Kara” se je čulo imenovati odvseh strani, zvali so ga za „osvoboditelj adomovine”, ljudstvo pa ga je navdušeno po-zdravljalo .

Topolski krnet pa je bil vzlic temu o dvseh krajev mu izkazanemu odlikovanj uvedno tih in ponižen . „Mnogo imam oposla”, je pravil tistim, ki so mislili, da j edomovina že za zmirom osvobojena . In nise motil ; kajti kmalu_ po osvojitvi Belegagrada pride poslanec turškega padišaha zjako važnim poročilom v glavno mesto Srbije .

Plemenitaši se zberó k posvetovanju ,pri katerem bi jim imel poslanec naznanitiukaze sultanove .

Pri tem posvetovanju je bil tudi povelj-nik navzoč.

22

Srpo je zrl osvoboditelj k tlom, obra ze imel Sten, duh njegov pa je bil nemiren .

Teodozij, knez Orašacki je vodil kako rnavadilo, obravnavo .

' ,Izvolite, paša, govoriti," dé visokem uturškemu častniku, pred katerim se prvigloboko prikloni .

Paša stopi pred skupščino, izvleče ko spapirja izpod plašča ter prične čitati :

imenu namestnika Mohamedovega ,v imenu vzvišenega cesarja in pravoverniko vsultanovih! "

Jedva je te besede izustil, se že odkrijej ovsi knezi. .

Samo eden obsedi mirno in se tudi neodkrije, in to je bil kmet Petrovim .

Paša slednjega in njegovega vedenj amenda ni zapazil ter čita dalje :

Z veseljem sem začul, jaz premogočn icesar, da ste vi, dragi Srbi, uničili janičarje .Davno sem že mislil na to, da vas oprostimtoda vi ste me prehiteli .

Alah pa naj bode 'éeščen, ker je blago-slovil vaše orožje .

Gnjusilo se je vsakemu pravovernikupočetje janičarjev, teh divjih otrok Mu-hamedovih, in jaz hočem zato skrbeti, d aoni ne bodo več gospodarili v vaši deželi .

23

Ob jednem pa vas opominjam, da sepodaste v svoja mesta in vasi na dom .

Beki'', moj odposlanec je vaš načelnik ,njemu prisezite zvestobo, njega imate kakormene samega ubogati, potem pa bodete de-ležni moje milosti in dobrote! "

Ko paša pr&,'ita ta najvišji ukaz knezom ,gre zopet na svoj prostor, potem pa pričneTeodozij :

',Naš veliki gospod padišah v Carigrad uželi nam dobro . Vojska je končana, prise-zimo torej paši zvestobo in udarnost! "

Ze so hoteli vzdigniti knezi desnice, ž eje hotel prečitati Teodozij dotiéno prisego ,ko se prikaže naenkrat Kara Petrovič .

Obraz njegov je bil bled kakor zid, oč injegove pa so se mu bliskale od jeze.

„Ni preteklo mesec dni”, prične zmočnim glasom, „odkar me je ta slavnaskupščina imenovala poveljnikom Srbije .

Ta skupščina se pa hoče sedaj uklanjatitrinogu, kateri svojih puntarskih vojako vsam -ukrotiti ne more prisegli ste mi., knezi,pokorščino in da ne odložite orožja tolik očasa, dokler ni utrjena svoboda našega na-roda”.

„Saj je utrjena!” odgovori Teodozij .„Janičarji so premagani in dežela je osvo-bojena” .

24

,epa svoboda je to", odgovori povelj-nik, „èe nas bije tlačitelj po hrbtu !

Takrat bode Srbija osvobojena, kedarbode vladal narod sam ter si knez združens kmetom, delal postave . ”

„Od danes naprej nisi. več poveljnik,Petrovič!” zakliče mu Teodozij jezn omeneči se za odgovor kmetov .

„Poveljništvo traja toliko časa, doklermi ga ne odvzame srbski narod”, odvrn eKara knezu Orašackemu .

',Jaz te ne ubogam več, ošabni krnet!"dere se knez .

rok svojega poveljnika sprejmi torejplačilo izdajalčevo!" zakliče mu Petrovič ;v tem trenotku pa se zasveti pištola v nje-govih rokah .

Začuje se pok, enak poku biča, prostorise napolnijo z dimom, ko pa ta zgine, vi-dijo kneza Orašaekega ležati mrtvega n atleh . Navzoči se tega prestrašijo . Ze sohoteli oditi, toda močni glas poveljnikovprivabi jih zopet na svoje prostore .

' ,Cin svobode je dovršen še le na pol ,možje srbski!" govori Petrovič ; „proč sTurčini, proč s polumeseeem! Srbiji bod ovladali Srbi in noben kristijan ne sme bitisuženj turškega trinoga” .

25

Te besede so navdušile tudi kneze, po -zabili so za trenutek, kar se je ravno zgo-dilo in so kričali : „Svoboda ali smrt!”

S teni klicem se je razpustila skupščina ,paša pa jo je popihal skrivej od tani .

Tretje poglavje .

Predrzno dejanje .Preteklo je več dni po osvojitvi Belega

grada .Kara, poveljnik srbski, sedi ves zamišlje n

v svojej izbi in gleda na trdnjavico, nadkatero je visel polumesec . Mislil je na svoj o— nevesto Milenko, kajti zvedel je, da j eona v tej trdnjavi v rokah silnega Alija, i nni se mu posrečilo, da bi jo iztrgal iz ro kjaničarjev . Ravno vzdigne svojo pest žugajeproti trdnjavi, ko stopi srbska deklica, tenkepostave, v njegovo izbo .

Ves začujen jo pogleduje poveljnik Srbije ,kajti bila mu je nepoznana ter se mu š esanjalo ni, kaj hoče imeti od njega .

' ,Kdo si, draga?" jo povpraša Kara invstane s svojega sedeža .

Prišla sem pozdravit junaka Srbije" ,odgovori mu deklica .

' ,Kako se zoveš?" popraáuje dalje po-veljnik, „kajti se ne spominjam, da bi tebil kje videl kedaj! ”

Vúa milost se norčuje z menoj", od -govori deklica, „vsaj sva rojaka in. celo izene vasi” .

' , Ne spominjam se, da bi te bil kje videl" ,dejal je Kara odločno ter motril deklico .

sem vaški kozji pastir, in vi po -znate Janka Jankoviča", odgovori dozdevnadeklica, razkrivša svoj obraz.

Kaj hočeš s temi norčijami, Janko? "ogovori ga poveljnik jezno, „za take ne-umnosti pač nimam časa” .

„Zvedeti sem hotel, če imate kaj Milenk inaročiti”, odgovori Janko, in stopi predpoveljnika .

„Kaj, v skalnato gnezdo se hočeš pre-drzniti. ?”

To mislim storiti", odvrne kozji pastir ,in sem tudi popolnoma prepričan, da mi

bodo janičarji radi dovolili vhod, videčibrhko srbsko deklico za silo pa sem pre-skrbljen s potrebnim".

Pri zadnjih besedah izvleče Janko bo-dalce, katero pa zopet varno skrije.

Ponovsn.o ogleduje Kara svojega bodočegasvaka. Cez nekaj časa ga pa vpraša : „Kajhočeš dovršiti v trdnjavi, Janko?”

27

„Najprvo hočem zvedeti za sestro”, od -vrne Janko ; „če se je njej kaj žalega sto -rilo, platil bode Alij s svojo smrtjo če semi pa posreči moj naklep, dobimo pa vkratkem celo druhal janičarjev v naše roke .Za zdaj z Bogom, Kara ; Milenki bodem paizročil tvoj pozdrav . Začudila se bode, kozasliši, da si ti med tem časom postal po-veljnik Srbije” .

S temi besedami se poslovi Janko o dKare in gre naravnost proti bregu, na ka-terem je stala trdnjava, žensko hojo pa j eznal dobro oponašati .

Na podnožji brega je stalo nekaj Srbovna straži .

Začujeni opazujejo deklico, videči, da seskrivaj približuje vratom sovražne trdnjave.

„Fej, sram te bodi! izdajalka, za jani-čarji hodi”, so kričali Srbi. .

„Ustrel'il jo bodem”, kriči eden izme dstražnikov in nastavi dolgocevno puško .

„Pustite, malopridnico”, odvrne zopetdrugi, toda prvi je že petelina napel, puškase sproži, začuje se strel in svinec ploskn eproti skalovji .

Janko zbeži proti vratom, nad katerim iso bili videti turbani janičarjev, hotečih iz -vedeti uzrok strela .

28

„Pustite me noter !” prosi jih Janko po-hlevno, kakor bi bil ves prestrašen . „Pre-ganjana sem, rešite me, prosim vas pr iAlahu in Mu.hamedu, njegovem proroku! ”

Ko načelnik straže spozna, da je uboga,od Srbov preganjana ženska, ukaže ubežniciodpreti vrata .

Vrata režavo zaškripljejo, Janko pastopi v trdnjavo .

Kaj bi rada pri nas, deklica?" vpraš ajo načelnik straže, Ahmet Seir .

„Dolžé me, da sem umorila srbskeg avojaka”, odgovori deklica . „Kako sem vamhvaležna, da ste mi dovolili vhod . Razsrjenivojaki umorjenega tovariša nje iščejo, biliso mi že za petami in umorili bi me bil ijaz pa sem nedolžna, verjemite mi!”

„Ha, ha”, zasmeji se vodja, „nas pačmalo briga, če si umorila kakega puntarja .Pozdravljam te prisrčno, dragi otrok, pr inas ti bode dobro šlo : ne boj se, golo-bičica, vsaj nismo trinogi, posebno tacimbrhkim deklicam ne . — Kmalu bi bilpozabil naznaniti ta dogodek svojemu na-čelniku.”

Po teh besedah si krivo, z dragoce-nimi kameni ozaljšano sabljo pripaše bol jna trdo, deklici pa veli čakati na njego vpovratek .

29

Čez nekaj časa se vrne ter jej praviosorno : „Ukazano mi je, da te priženempred mojega gospoda, idi torej z menoj!”

Izpregovorivši te besede, podá se nadolgo dvorišče, in Janko gre za njim .

Ahmet Seir stopi v veliko kamnito hišo ,odpre duri ter spremlja dozdevno srbskodeklico v bogato opravljeno sobo . V tej jeležal na blazinah strahoviti. Alij .

Bilo mu. je karih štirideset let, njegovazunajnost je bila nedopadljiva. Njegove divj egloboko ležeče oči so se lesketale zelo ne-prijazno . Okoli njegovih 'iroeih in gnjusnihust so bile videti grde gube, nizko, *širok očelo je bilo pokrito z lasmi enaeimi ščeti-nam, med njimi bilo je zapaziti nekolikosivih .

Z rokama navskriž pred prsi stopi Ah-met pred svojega gospoda, se globoko pri -kloni in pravi : „Tu je srbska deklica, vašamilost!”

Oči trinogove se obrnejo na Janka, inzadovoljen se obrne proti svojemu podlož-niku :

Lepa deklica !" mrmra, „hvala ti Ahmet . ”Ta se zopet globoko prikloni in odide .Pojdi bliže, otrok moj", nagovori jo

čez nekaj časa in se rdi ves vesel .Janko uboga .

30

' ,Tvoja usoda mi je znana, draga moja" ,nadaljuje janičar, „veseli pa me, da semnašel v tebi srbsko deklico, ki se ne ob-naša tako divje, kakor druge, katerim želi mdobro .

Tu imamo eno, tebi enako deklico, ka-tera mi da mnogo opraviti in je ne more mspokoriti ; upam pa, da to dosežem s tvoj opomočjo” .

„ako se imenuje rojakinja, če smemvprašati?” dé Janko .

' ,Prav dobro, otrok moj" namuzne seAlij, „kakor vidim, ti je dal Alah mnog orazuma. Prva Srbkinja si, katera je svo jponos pozabila in govori z menoj .

Pri Mohamedovi bradi! lepo te bom na -daril .

Ona neukrotljiva deklica, o katere,j semgovoril, se imenuje Milenka, in je mend anevesta Kare Zorže, kateri je sedaj, kako rse mi pripoveduje, poveljnik Srbije .

Ti bodeš ton prijazna, da ž njo govori šin jej razložiš, da je bolje, če se zarod zimenitnim Alijem, poveljnikom janičarjev ,kakor pa s tistim prokletim Zoržem kmetomiz Sumadije .

Če se ti posreči pregovoriti trmasto de-klico, ti bom hvaležen !”

3 1

Janko se prikloni, Alij pa prime zasvilnati motoz in pozvoni .

V sobo stopi zaraščen služabnik, se glo-boko prikloni in vpraša svojega gospod apo poveljih .

„Odpelji to deklico k Milenki !” ukaž epoveljnik janičarjev .

Služabnik namigne Janki', in oba za-pustita Alijevo sobo .

Ko že prehodita več hodnikov, ustav ise služabnik pred vratini in zakliče :

„Odpri, lepa Milenka, nebeška cvetlicasvojo sobico, prijatelji te čakajo ! ”

Cez nekaj časa začuje se znotraj žensk iglas, katerega Janko hitro za Milenkinegaspozna.

' ,Nikdar več ti ne odprem, malopridnež" ,odgovori Milenka .

Prijateljica iz tvoje dežele Želiv govorit is teboj", odvrne čuvaj, „ona je iz Sumadij ekakor ti, odpri torej, krasotica nebeška, i nne govori tako zlobno! ”

' ,Ne boj se, Milenka, jaz sem Obrena ,tvoja prijateljica", dé Janko, ko služabni kobmolkne .

Tih glas začujenja se zasliši od znotraj ,vrata se odpró, Janko stopi v sobico, slu-žabnik pa se vrne ter si veselja mane roki .

32

Preteklo je več ur. Nastopila je črnanoč, katera je zakrila Beli grad in njegov otrdnjavo v črna svoja krila.

Pazljivo zapustite dve ženski osebi po-veljnikovo hišo ter se bližate trdnjavinirivratom.

' ,Pojdi brez skrbi za me-noj", zašepn eJanko Milenki v kratkem dospeta dostraže.

„Medve bi rade z Ahniet &k-jem go-vorile”, nagovori Janko stražnika .

„Ha, ha!” zasmeji se janičar, potem od-pré vrata in veli vstopiti, videč, da je Ah-met sam, ter pristavi : „Obisk takih lepihdeklic ga bode zeló razveselil” .

Ko vstopite, vidite ga ležati na blaziniin kaditi opij .

Spoznal je v Janku takoj Srbkinjo ,vstane toraj in pravi :

„To je lepo od tebe, da me obi'è'eš” .Ko pa Ahmet zagleda Milenko, posta l

je bled, kajti vedel je, da je to jetnica mo-gočnega Alija .

kak način pa ta prihaja s tebojvpraša bojazljivo .

„Moja prijateljica je”, odgovori Janko,bodi miren! "

Prišle sve le, da se ti zahvalive zatvojo prijaznost, ker si mi odprl vrata .

33

Eno uro se hočeve tu kratkočasiti, potempa se podave zopet v najino celico, zapazilnaji ne bode nihče ."

„Veste li, da bi to spravilo mene in vaj iob življenje, ko bi zvedel Alij !” toži Ahmetše vedno na pol prestrašen ,

Bodi brez skrbi", odvrne Janko pri-kupljivo, približa se častniku in položi rokozaupljivo na njegova pleča .

V tem hipu pa je tudi zvezan Ahmet,kajti Janko mu je vrgel hitro kakor bliskmotoz okoli vratu. Srb ga vrže na naslonjačin v tem trenutku zamaši mu Milenka ustater rau zveže roke. Janko hitro vstane ,vzame veliki, na steni viseč ključ od glav-nih vrat, brzo obleče vojaško obleko, kateraje visela na steni, pripaše si krivo častnikovosabljo in namigne svojej sestri .

Močno stopata proti vratom .Stražnik hodi semtertje, ponočna ho-

davna straža pa gré ravno proti nasipomin zidovji ; prvi ju nekaj časa opazuje, a potemvzame puško na ramo, kajti predstavljal s ije v Janku svojega poveljnika .

Ta se približa vratom, odprè ja in bil asta rešena .

Črni Jurij .

3

34

Četrto poglavje .

Bridka prevara .Še ni preteklo pol ure od tega dogodka ,

kar se začuje Alijev zvonec v hiši .Služabnik pride k njemu s pripognenim

hrbtom ter vpraša svojega gospoda po poveljih .' ,Rad bi zvedel uspehe srbske deklice" ,

pravi poveljnik, „kajti preveč se mi zd ipredrzna ; nisi ničesar čul?”

„Nadejam se”, odgov- ori služabnik, „daje Milenka že prepričana svoje neumnosti .Videti je bila veselo iznenadena nad temnepričakovanim obiskom, kajti ko je deklic avstopila, začul sem vsklik, katerega nisemmolel, ali sklepam, da je bil glas veselja .”

Priženi obe deklici k meni", seže na-čelnik služabniku v besedo.

Ta se globoko prikloni ter odide .Preteklo je že deset minut, ali še vedn o

se ni. vrnil služabnik .Alij postaja nepotrpežljiv in oči njegove

so jele od jeze postajati ognjene.„Tako se spoštuje moja povelja?” za-

škriplje z zobmi in potegne za zvonec .Kmalu vstopi služabnik, bil je bled, oči

njegove so kazale obupno bojazen, in bil j etako pripognen, kakor bi hotel kozle metati.

35

' ,Kaj je Agic ?" grozi se poveljnik . „Zakajme ne ubogaš? ali hočeš, da tvojo trmast obučo predse položim! ”

' ,Proč je z manoj", odgovori služabniktožnim glasom .

',Kje je Milenka?" zagrmi. Alij .' ,Proč, zginola je, ni je več, zgubila,

zbežala je!" toži suženj .srbska deklica?" kriči janičar .

' ,Tudi proč, vse je proč !" jeclja služabnik .zdajalstvo!" zavpije Alij, skoči po konci,

zgrabi po sablji, ter se postavi k Agicu ,čepečemu na teh.

z manoj, sušenj!' mu ukaže. „Deklirdmorati biti med dovjem, ali pa ste sina zidovji polomili kolena ; če ju ne naj -deva, denem te nz torišči ob glavo . ”

Služabnik vstane ter hiti za svojini go-spodom, kateri je bil že blizu glavnih vrat ,da poizve po ubežnih deklicah .

Straža svojega višjega po vojaški pozdravi .Kje je Ahmet Seir ? vpraša poveljnik .

naj vas obvaruje in blagoslovi, vašamilost", &govori straža ; ,,pred eno uro semvidel svojega častnika iti skozi vrata, alise še do sedaj Di vrnil .

Razkačen beži Alij v poveljnikovo straž-nico ; v tej leži Ahmet Seir na slonjači, rtakaterej le jezno in bojazljivo valja .

3*

' ,Kaj se je zgodilo ?" zagrmi nad njimiAlij .

' ,Se to imenuje marljivost v službi i npokorščina ? Je stražnja služba na trdnjav ikaka otročarija?"

Janičarski poveljnik pričakuje odgovora ;v svojej jezi ne zapazi, da je Ahmet zvezanin da ima usta zamašena .

Na enkrat potegne sabljo in hiti prot ičastniku .

Agie je stal blizu vrat in zapazi hitro,da je življenje njegovega prijatelja v nevar-nosti, kajti dobro je poznal divjo naravo svo-jega gospoda in znano mu je bilo, če vidi enkra tkri, kdo drugi pade njemu v žrtvo nego nje-govo življenje? Služabnik vidi brzo, da j enjegovo kakor Ahmetovo življenje v nevar-nosti mahoma je bil storjen njegov namen. .

Kakor žoga zmuzne se Ag'ie po pre-progah pod noge togote se penečega povelj-nika in prej da je zamogel ta častnika smrtnoraniti, pade že na glavo .

Sablja mu zarožlja iz rok na tla predn opa zmore vstati, zveže ga tudi v taeihstvareh dobro izurjeni služabnik . ,

Brzo se poda Agic k Ahmetu, ga odvežein vpraša, kaj je sedaj storiti .

' ,Usmrtiti morava krvoločnika", odgovor ičastnik.

37

',Zadosti dolgo časa smo bili njegovisužnji in dosti dolgo smo trpeli pod njegov okrutostjo ."

Po teh besedah pobere )3.a tleh ležečonačelnikovo sabljo in hoče dovršiti svoje delo .

Alij škriplje s zobmi in razkačen skuš araztrgati svilnate motvoze, s katerimi je imelzvezane roke in noge, toda zastonj, kajtisilna njegova moč jim ni bila kos in kmal uje uvidel, da se bliža njegova zadnja ura .

Ker salu, nikdar nikomur ni prizanesel ,tudi od drugih ni mogel pričakovati milosti ,posebno pa od teh sovražnikov, katera st avedela, da sta s tem dejanjem zapadla smrti ..

Ko mu že Ahmet hoče zadati smrtniudarec, zakliče mu njegov prijatelj : „Stoj!” i n

dalje pravi, „povedati ti imam

nekaj . ”Ahmet odloži na to bleščeče orožje .Agic pa mu potem namigne, da se na j

poda z njim v kot stražnice .' ,Reciva mu, da si zamore ohraniti Živ-

ljenje", zašepeče služabnik častniku, ko pri-deta !jo namenjenega kraja .

Cernu ?" vpraša ga Ahmet tiho .„Najprvo naj podpiše košček papirja ,

na katerem izvoli tebe svojim naslednikom” ,reče Agic . ,,Na tak način odvrneva od seb eSUM, in ljudstvo bode mislilo, da se je Alijvsled višjega povelja — zadavil sam .

88

Vsaj ti je znano, da hrt* janičarski na-čelniki pravico, si pred svojo smrtjo ali predbitko imenovati naslednika ."

Ta predlog je tudi častniku pov'šeèi .Iz predala izvleče torej kos papirja in

črnilo, haremski uradnik pa napravi hitr okratek zapisnik . V kratkem je bilo delo do-vršeno in Agic se vrne k zvezanemu Aliju .

Posktšaj me, načelnik", prične Agic ., 1 Smrti se moreš rešiti le z enim pripomočkom ,se ga li hočeš posluà'iti? "

Ves razjarjen in obupan pogledúje Alijgovornika .

Nikomur pa Življenje ni dražje negotistemu, kateri stopi izrtenadert z eno nog ov grob, in brez daljnega premišljevanj avpraša : „Kakšen je ta pripomoček?”

„To moraš podpisati”, odgovori služabnik .Citaj !" nadaljuje Alij .Mojim zvestim janičarjem", prične Agic ,

naznanjam s tem, da mi je prinesel poslani kpremogočnega padišaha in mojega gospod asvileni motvoz dozdeva se mi, da sems svojim svojevoljnim in krvavim početjemv Srbiji razjezil svojega Sultana .

Globoko obžalujem svoja nesramna po-četja, globoko milujem reve in nadloge, ka-tere sem provzročil Srbiji, v Kara Zorži pavidim pravično šibo .

39

Z eno nogo v grobu stoječ, zaklinjamvas, dragi janičarji, da pripoznate dobro mi-slečega Ahmet-Seira za mojega naslednika .Sedaj pa dovršim delo svojega najvišjeg agospoda ."

Služabnik obmolči .Malopridnež !" zaškriplje Alij . „Tega ne

podpišem nikdar .”Potem pa pogini, trinog!" odvrne Agic,

in. Ahmet seže po svojej sablji .' ,Kaj pa se bode potem zgodilo, če t o

podpišem ?" vpraša načelnik ves prestrašen.„Spustiti te hočeva iz te trdnjave”, od-

govori mu Agic .Dajta mi tisto čečkarijo !" veli Alij .

Ahmet mu trakove, s katerimi je imelzvezane roke, nekoliko zrahlja ter potisn esvojemu gospodu pero v roko .

Komaj se ta čuti na pol prostega, zgrabibrzo svojega sovražnika ter ga vrže k sebina tla .

Alij je imel neznansko moč, in. častniki'pokajo kosti, ko ga ta zgrabi . „Sabljo, Agic” ,hriplje, „daj jo, zadušim se! ”

Agic zgrabi za sabljo ter priskoči . Medtem pa sta se janičarja tako prijela, da jebilo videti le eno telo . Kakor kepa se trkljatapo tleh, zastonj skuša služabnik načelnikuzadati smrtni udarec .

40

Slednjič vender obstaneta pred vratmi.' ,Semkaj !" zahriplje Ahmet, „semkaj, za -

dušim se!”Agic zgrabi močno za sabljo in hiti tje .Kar naenkrat se začuje od zunaj divj e

vpitje .Pri vencih vratih razlega se srbski rojski m

glas : „Hajdima, udarimo i ”Ves začujen posluša služabnik, borivc a

pa, ki krika vsled razjarjenosti ne čujeta ,se borita dalje .

Slednjič si vendar služabnik raztolmačilpomen krika.

Tresočim glasom zakliče častnikoma :Srbi., Srbi! Zgubljeni smo! "

V tem trenutku se odpró vrata, in vstopidara Petrovič .

Naenkrat uvidi srbski vodja položaj v sobiin z grmečim glasom zakliče : „Hajdimo!”

Udarimo!" se glasi, in v kratkem sonapolnili Srbi stražnico . V malo trenutkihse valjajo oni trije Turki v krvi, vstaši paderó naprej, da dovúé zmago popolnoma .

Ni preteklo pol ure in trdnjavica je bil av rokah srbskega poveljnika . Ostali janičarj iso bili vjeti in od kacih sto Srbov odpeljaniv Beli grad. Polumesec pade in njega nado-mesti srbska deželna zastava.

4 1

Glavno mesto je bilo polno veselja, kose začuje ta vesela vest in se razlegajo odvseh krajev veseli klici .

Straža, katera je ujetnike gnala v glavnomesto, zasffiavši ta krik, spozabi se takodaleč, da začne na vjete streljati, kajti nis omogli pozabiti vsega zla teh krvoločnikov .

S tem dejanjem Srbi gotovo niso ničhudega učini'li, vsaj smo poprej videli, ko-liko je moral slovanski srbski narod trpet ipod temi krvoločniki .

Ako tudi nekateri zgodovinarji te krvo-ločni.ke zagovarjajo, mi vender tega s kri-stijanskega in slovanskega stališča storitine smemo in ne moremo .

Kdo bode branil Turka krvoločnika ?Tudi naši pradedje bi vedeli pripovedovati

mnogo o njih krvoločnih početjih .Slava toraj srbskim boriteljem, Srbija j e

osvobojena !

Peto poglavje .

Vzdig in pa&

Nekaj tednov po osvojitvi Belega grad ain njega trdnjave je postala Milenka Kar ižena .

42

Ves narod se je veselil tega dogodka ,kajti v Kari je videl narod svojega osvo-boditelja .

Toda položaj poveljnikov vendar ni bilzavidljiv .

Knezi so ga zvali v svojih zbirališči hkmeta, udani so mu bili le njegovega stan uenaki .

Izmed njih je zbiral zaupnike in svet-nike, iz najhrabrejših pa vodje svojih čet .

Vsled tega so bili plemenitaši '4e boljrazsrjeni, če tudi se niso mogli pritoževati ,kajti krivi so bili tega sami, ker niso hotelisprejeti nikakšne volitve od svojega kmet-skega poveljnika.

Komaj so minuli Karajevi. ženitovanjskidnevi, ga zopet kliče nevarnost domovin ev boj .

Od Niša sem bliža se Mic paša ter hoč esi.loma udariti v Srbijo, kjer je hotel morit iin požigati .

Gosti oblaki so kazali na prihod Turčina .Sedaj pride Kara . Imel je blizu tisoč mož,bili so večjidel slabo oboroženi kmetje, imeliso le en top. S temi je znal priti Karasovražniku za hrbet .

Drugi dan uvidi Afie svoj nevarni položaj ,se vrne takoj s svojo vojsko, in v treh dnéh n ibilo nobenega turškega vojaka na srbskih tleh .

43

Vsled tega vspeha je nastalo v Srbijisplošno veselje, kajti Srbija ni zgubila no-benega moža.

Zopet so Karo Petroviča slavili in narodga je proslavljal v pesmih, katere so se raz -legale po celej Srbiji .

Po tem dejanji postane Kara Petrovi čzopet „vrhovni vožd'” (vodja) ali najvišjipoveljnik Srbije in vsa Srbija je bila t emisli, da se v srbske zadeve tudi padišahne sme vmešavati .

1[ožki spol se zbira složno pod povelj-stvom „vodje” ali svojega poveljnika .

Kmalu pa so tudi uvideli, kako potrebn ajim je složnost .

Od Bosne sem se bliža Bekir paša, odvzhoda sem pa divji Ibrahim paša s svojimikrvoločniki .

Petrovič izroči en del vojske svojemuprijatelju knezu Nenadoviču, en del um-nemu Milenku . Prvi ima udariti proti Be-kirju, zadnji pa se ima postaviti Ibrahim upai'ši v bran ; on sam z ostalimi krdeli p aostane v sredini, da pomaga sedaj na desnej ,sedaj na levej . Ta vojskin načrt gotovo kmet uiz Sumadije dela čast .

Med tem časom so prodrli Bošnjaki na-prej . Zastonj se Nen.adovič trudi, da bi jihproti zahodnej strani zavrnil, kajti vedno večja

44

krdela prihajajo in slednjič zadobi paša takomoč, da je pretila knezu že največja nevar-nost in njegovo krdelce bilo bi skoro uničeno .

To je bil osodepoln položaj za Srbijo .Bekir se je primaknil že blizu Belega

grada, pri Milenkovem taboru se prikaž eIbrahim paša, na gorah pa so gorele srbsk evasi.

Prijatelji domovine so bili vsi prestrašeni .Večina je že obupala nad dobrim vspehomvstaje, bogatini pa so hiteli preko meje vAvstrijo . Samo jeden ni še obupal, in ta j ebil Kara Petrovič .

Mahoma plane s svojci nad Bokjake ,kateri so bili že blizu Belega grada. PriKijenji se, vname boj . Janko, hrabri kozjipastir iz Sumadije, plane kot lev nad Turk ein kakor blisk švigne med nje, spremljanod svojega svaka Kare, kateri si zaston jprizadeva, da bi ga rešil .

Junaško hiti Petrovič naprej, podira vrstesovražnikove, da bi dospel k svojemu pri-jatelju in sorodniku, ki se je s stoterimihrabro boril .

Slednjič dospè vojskovodja do zaželjenegakraja. Janko je ležal na tleh p0111 ran šeenkrat se odpró, njegove ustnice in navdu-tseno zakliče : „Zivela Srbija i” potem pa jihzapre na večno. -- Petrovič mu stisne roko,

45

potem pa se bori dalje, dokler ni bilo no-benega Bošnjaka več živega na borišči .

Poda se potem proti Bekir pabvim tru-mam in jih zapodi preko Drine, prekoračiJadar in hiti na ravnino [ačevo, kjer j ebila še glavna turška moč .

Tri dni je trajala krvava bitka na življenjein smrt, tretji dan pa se paša s svojim ičetami spusti v divji beg .

Srbska je bila zopet osvobojena, kajt itudi Ibrahim jo je pobrisal, začu.vši, da ko-raka Petrovič svojemu utrjenemu taboru napomoč. V malo dnevih je torej osvobodilkmet iz Sumadije v tretje svojo domovino ,in sicer trikrat močnejšega sovražnika .

Leta 1807. je dosegel junak svojo naj -večjo slavo in je dokazal, da mu ni bilopo naključbi vodstvo domovine izročeno ,temveč da je tudi v istim najmogočnejš imož Srbije .

Marsikateremu bi se bila zmešala pametv tacih slučajih, toda on bil je hladnokrventer je znal vse dobro prevdari .ti ; če je videl ,da drugi tožno odlagajo, je zakričal : : „Haj-dimo, udarimo!”

Njegov vzgled je navduševal vse druge ;.iz slabih in obupnih so postajali srčni i njunaški,

46

Vedno je bil, akopram vojskovodja, prisvojih in se od teh ni nič razločeval . Kjerje bil on, tam je bila zmaga gotova, kajt ibil je svojim vojakom vzor, ki so postal ivsled tega neustrašljivi .

Po tej slavnej zmagi leta 1807, je dobi lRara Petrovič nekoliko miru in počitka .Zivel je le za svojo ženo in sinka .

Ne daleč od svojega starega domovjaje imel malo grajščino, v katerej je stanova ls svojimi zvestimi., ki so bili kmetskegastanu.

Necega dne priženejo na grajščino tujc ah Kari .

Kdo ste?" vpraša Kara tujca.Poslanec ruskega eara", odgovori tujec

tajni svetovalec Rostofin . Moj gospod Vamponuja svojo veliko pomoč ter Vam voščisrečo k lepim vspehom ."

Srbija je hvale dolžna ruskemu earuza njegovo dobrohotno srce !" odgovori Kara .

Tajni svetovalec se prikloni. Zagle-davM Milenko, vpras''a : „Je li to Vaša so-proga?”

Ko Kara to pritrdi, pristopi svetovaleck njej, jej poljubi roko ter izroči zaru.delejveliko zlato verižico in pristavi, da jej topodeli njegov car. Potem pa se diplomatobrne zopet h Kari .

47

„Deželni knezi so me vsprejeli zeló dobro -hotno”, nadaljuje, „in splošna želja je, d ase sklene z Rusijo zveza. — Rusija ravnonamerava Turčijo napasti ter svoje mej eraztegniti do Donave in mogoče --”

Tudi Srbijo uničiti.", odvrne Kara hitroin ostro. Svetovalec je bil v zadregi . Poprejko zamore temu ugovarjati, nadaljuje Kara :

' ,Srbija se je osvobodila z Božjo pomočjoin s svojo močjo . Mi smo Turke odgnaliali tudi druzim ne pustimo tu gospodariti ,mi hočemo biti sami svoje gospodje .

„Jaz sem sicer caru zelo hvaležen, tod aSrbija ne bode nikakršne zveze sklenila! ”Po teh besedah se obrne k Milenki : „Prosimte”, pravi svoji ženi, „daj darilo temu možunazaj, vsaj vender ne bodeš hotela, da b izavoljo take malenkosti izdal domovino ? ”

Milenka pristopi k svetovalcu in mu vrneverižico .

Poslanik je bil zavoljo tega neprijetnoiznenaden, verižico sprejme in pravi :

' ,Knezi so me zagotavljali, da ste z azvezo z Rusijo . "

Jaz poznam le zvezo z Bogom !" odvrnePetrovič .

„Pomislite pa, da imajo Turki v Alba-niji celo svojo moč zbrano,” nadaljuje po -slanik .

48

ée med nami in Turki ne nastane vojska ,potem vas bodo slednji uničili ; ako pa skle-nete zvezo s carom, smete tudi gotovo pri-čakovati pomoči ."

tega zrna ne bode moke, gospodposlanik", odgovori Kara .

' ,Izvolite v mojem imeni pozdraviti carater mu izročiti izraz moje hvaležnosti . "

S temi besedami odpravi Kara diplomata .Knezi so sicer govorili o izdajstvu, ker

je Kara rusko pomoč odklonil, toda on s eni brigal za njihova očitanja, temveč j epremišljeval, na kateri način izvrši svoj enaklepe.

Posrečilo se mu je namreč, da je kri-stijane v Bosni, na Crni gori in Ercegovim ivnel za ostanek in osnoval na ta način ve-liko kristijansko kraljevstvo ob Donavi .Dozdevalo se mu je, da je nastopil ugodenčas, kajti vojska med Rusijo in Turčijo j ebila že napovedana ; to priložnost so hoteliporabiti in za grško-slavjanska plemena osno -vati združeno domovino .

Kmalu po odhodu ruskega poslanikaskliče Kara Petrovič svoje zveste, jih odpošljepolovico pod poveljništvom svojega prijatelj aStefana na vzhodno mejo, katero imajo bra-niti proti Turku, sam s svojo zbrano vojsk opa se poda proti Ercegovini in Crni gori .

4 9

Bilo je to drzno dejanje, mahniti narav-nost preko divjih planin ali posrečilo se muje, da je dospel tje, in Ereegovinei so pozdrav-ljali svojega osvoboditelja z velicim veseljem ;povsodi se je razlegal za Turke strašni voj-skini krik : Hajdimo, udarimo !

V kratkem bi bil dovršil konec zmage ,kar naenkrat se začuje preko vzhodne mej etuba vest. Med Rusijo in Turčijo se sklenepremirje . To premirje so Turki porabili iny, strašnem številu udarili čez mejo prot iStefanu. Z drzovito hrabrostjo se je bojevalta proti brezštevilnej množini, toda mo čturških topov je bila prevelika .

V tem usodepolnem položaji Stefan uvidi ,da je rešitev nemogoča, razstreli toraj celotrdnjavo ; on in njegovi vojaki so tu našl ismrt, pa tudi mnogo sovražnikov je bil opokončanih .

Turški paša ukaže pobrati črepine padlih ,iz katerih napravi tisti črepinski stolp v Niši ,kateri stoji še dandanes, kot spomenik turšk ekrvoločnosti in srbske hrabrosti .

Po teh strašnih dnevih udarijo Turki vdeželo, v kateri so požgali skorej vse vasi .

Kdor se je zamogel rešiti, je bežal n alevi breg Donave, kar pa je ostalo, padlo 'je sovražniku v roke .

Črni Jurij .

50

Vsled tega poročila je moral Kara usta -viti nadaljevanje boja . Na čelu premičneg aoddelka vojske beži proti domovini . V malodnevih dospe na grozovito bojišče . Hitrozbere ostale svojce in hiti ž njimi prot iTopoli . Njegovo domovje je bilo uničeno ,vse razdejano .

Med razvalinami je ležala — njegov ažena, katera se je s svojimi hlapci, ko j eskrila svojega sinka v Belem gradu, dozadnjega branila proti napadom Turkov.

Nepopisljiva žalost prevzame junaka ,stopivšega k Milenkinemu truplu . Veseljein ponos njegovega življenja je bilo proč .

Sloneč na puški gleda obraz Srbkinje ,in zgubil je njo, katera je svojo drago do-movino istotako iskreno ljubila, kot on .

Ko bi bila padla sovražniku v roke, b ine počival, dokler je ne oprosti, ali sedajga njen mrtev obraz opominja k miru inžalovanju . Nikakršnega maščevanja ne čut iv sbi, njegov hrabri duh ga ne spodbuj av& na rešitev domovine, bil je potrt : pročje bila njegova zvesta Žena !

Iz vpepeljenega njegovega dvorišča, n akaterem je stal, se je še vedno kadilo ;spremljevalci njegovi so stali okolu njega vvelikej žalosti.

5 1

Slednjič se Kara vzdigne in ukaže na -praviti nosilnico . To se hitro zgodi, in nato položijo Milenko .

Ne daleč od tod je bila gomila njegoveg asvaka Janka.

Tja ukaže nesti truplo svoje drage žene ,katera ima počivati na strani svojega ju-nakega mladega brata . Kara potem zapov énabasati puške in več ko stokrat ustrelé vgomilo, potem pa poklekne na grič, zmolikratko molitev, spremljevalci njegovi pa s eodkrijejo in vzdignejo roke k nebu.

Sedaj pa klimo," ukaže Petrovič . Hitel iso potem branit domovino, toda stari du hje iz Kare izginil in nič ni šlo po volji .Turkov je bila polna dežela . Trdnjava zatrdnjavo pada. Kara pa hiti sem tje inzbira svojce . Na več krajih so se borili nje-govi zvesti kakor levi .

Njegov prijatelj Veljko se je bojeval n aDonavi s špartansko hrabrostjo, dokler nipoginil on in njegovi možje .

Poveljnik poskusi še enkrat boj na hribih .Po skrivnih potih hiti na hribe naekratzgine. Zastonj se je povpraševalo po Kari ,zastonj ga iščejo njegovi zvesti .

Na skrivnem je zapustil srbsko zemlj oin na čolniču se prepelje unkraj Donave.

Nihče ni videl, kam je zginil .

52

Knezi dobijo polk v svoje roke, hoteliso skleniti mir s Turci, in posreči se ji mz obvezo, da imajo več upliva na vlado inda imajo tudi glede dače govoriti besedo .

To je bilo leta 1813 .Toda Kara je ostal narodov malik . Znano

je bilo, da je bil v Gradci avstrijski ujetni kin nadejali so se, da se tudi v kratkem vrne .

V pesmih je slavil narod svojega jnnaka ;na gomilo Milenke in Janka pa je nosilvence !

Šesto poglavje .

Pogin.Prešla so štiri leta .V toplicah Mehadije so bili zbrani ple-

menitaši srbski. Tu se je igralo visoko, kajt izadnja žetev se je dobro obnesla, ta j enapolnila mošnje knezov. Mnogo je bilo tacih ,ki so stavili vse naenkrat, da so šli popol-noma revni na svoj dom.

Ko so tako knezi okolu igralne mize staliter čakali na izid visoke igre, stopi možvelike postave v dvorano. Neznanec stopiblizu mize z rokama navskriž ter pogleduj ezaripljene obraze plemenitašev .

53

Staviva enkrat na Karo Žorža," prav iv tem trenotku svojemu sosedu Milošu Obre-novicu .

Kako misliš to?" vpraša nagovorjenec .„No, misliva,” odgovori ta, „da bi bila

njegova vrnitev poguba naše domovine, zat ostavim na ,Rougé‘, kot na njegovo nevrnitev ,pet sto goldinarjev . ”

Jaz pa na ,Noir' ravno toliko," odgovor iMiloš Obrenovič hitro, kajti če pride, je nje-gov pogin in potem smo re eeni more . "

Zgubili ste, Miloš !" začuje se naenkra tmočan glas .

Igralca se ozreta ter spoznata v govor-niku tujca, ki je ravnokar vstopil .

Teodorovič skoči s stola . Besedo muzapre, v tujca upre oči, postane bled, očinjegove pa so mu globoko vpadle .

Tujec pa se obrne in gre iz dvorane .„Začniva najino igro,” pravi. Miloš k

otrplemu Teodoroviéu .Igro sem zgubil," odgovori ta, „kajt i

on je tu.”P`Y vpraša Obrenovič .

Kara-Žorž'e," odvrne Teodorovič, on itujec je bil bivši poveljnik, pričakovati j etorej krvavih dogodkov ."

Ko se vest o Petrovičevem dohodu izvé ,hité vsi igralci prestrašeni iz dvorane .

54

Bolniki hité na svoja domovja, turški vo-jaki pa stikavajo po deželi, da bi zasačili Karo .

Toda nikjer ga ni najti, biti mora kj eskrit ter čakati ugodnega časa.

Nekaj dni po tem dogodku je stal rudna gomili Milenke in Janka . Bil je to KaraPetrovič, kateri je na pokojišči molil zasvoje drage.

Na podnožji holmca pa so ga čakali trij emožje, bili so njegovi spremljevalci .

Eden izmed njih se je imenoval Ivan,stari spremljevalec Kare, kateri mu je bildo smrti zvest .

Dolgo časa je bil poveljnik na gomil isvoje drage žene, ceh') predolgo, kajti on itrije so postajali že nemirni, ker prekoholmca sin so se prikazali tuúki jezdeci .

Ostanite tu, možje !" pravi Ivan, „na'kg anačelnika hočem opozoriti na nevarnost .”Te besede izpregovorivši se podá na holmec ,toda varno. da ga turški jezdeci niso za-pazili.

„Kara !” mu zakliče od daleč, „zgublje nsi, kajti Turki. so že blizu .”

Umreti hočem na teni svetem kraji! "odvrne junak in zgrabi za orožje .

Ti nimaš zgubiti samega sebe, ampak vtebi zgubila bi mnogo domovina," odgovoriIvan .

55

' ,Pol ure od tod je grajč-ina kneza Vujcetvojega gostoljubnega starega prijatelja .Skrij se k njemu, mi pa hočemo Turk eustaviti . Ona steza, na katerej se očem so-vražnikov odtegneš, pelje ravno proti graYščini .Beži, prosim te, kajti Že čajem topot konj-skih kopit ."

Na njegovo prigovarjanje se Kara ud ater mu izroči svoj ruski potni list, glase čse na ime „Demetrius”, potem pa zgine z agorami .

Bil je že zadnji čas, kajti jezdeci so biliŽ& tu, Ivanova prijatelja pa se umaknetaproti okopu .

Tu je stal na pupki sloneč namesto Karenjegov zvesti prijatelj Ivan .

Janičarji obkolijo hitro one tri Srbe .Vdajte se!" zakriči jim od daleč na-

čelnik.Kateri izmed vas je Kara Žorže? vpraš a

potem .Od nas nobeden," odgovori Ivan .Pokažite mi vaše potne liste !" zapove

častnik.Ivan izvleče svojega in ga poda načelnik u

janičarjev .Ko pa ime „Demetrius” zapazi, zaklič e

z veselim glasom :

56

„Ga že imamo! Alah je dal Karo Žorž ev naše roke! naši tovariši v Belem grad uso maščevani ! ”

Naenkrat zvežejo te tri Srbe in jih od-ženó velikej cesti . Jezdeci zasedejo zopetkonje, potem pa jo udarijo naravnost protiBelemu gradu .

Med tem časom dospe Petrovič srečn odo gra.Wéine vojvode Vujce . Tu stopi v pro-storno sobo grajščakovo. Slednji vstane i ngre tujcu nasproti .

„Kdo si ti?” vpraša knez tujca .Kara Petrovič dá grajščaku z roko zna-

menje, da želi govoriti ž njim samem .Grajščak to hitro razume ter ukaže svojej

družini zapustiti sobo.„Ne poznaš več svojega starega gosto-

ljubnega prijatelja ?” odgovori Kara .„Si mar nesrečni Petrovič?” odvrne Vujca ,

in njegove male oči se nekako čudno za-svetijo.

„Da,” odvrne bivši poveljnik, „prosim t etvoje gostoljubnosti . ”

Ti si morilec mojega ujca Teodozija, "odgovori'. Vujca, „vstrelil si ga zavratno .”

Kakor je zaslužil," odvrne Petrovič .„Mogoče,” pravi lastnik mrzlo. „Ali še

drug vzrok imam, kateri mi prepoveduje, dabi te vsprejel pod streho . Naš deželni načelnik

5 7

Miloš je dal ukaz, te izgnati iz dežele, inrazpisal veliko darilo za tvojo glavo, tist ipa, kateri bi te skrival, bode hudo kaznova n— tam na steni visi tvoj zasledovalnilist ! "

S temi besedami pokaže Vujea na vratihpribiti papir .

Razumem," odgovori Kara Petrovič po -nosno, „ti želiš, da tvojo hišo zapusti mtvoji želji takoj vstreiem. Podati se hočemk srbskemu kmetu, k ljudem svojega stanu ,kajti le tam je zvestoba in vera doma! ”

Ubeženec se potem obrne ter se podaproti durim .

Ta trenotek porabi Vujea, hitro snam epištolo raz stene in vstreli za njim .

Mogočni Kara Petrovič se zgrudi, na tla !Tako je jenjalo življenje srbskega svo-

bodoborika .Njegovo truplo pošlje Vujea Turkom, od

katerih dobi, kakor tudi od deželnega na-čelnika Miloša Obrenovi.èa, obečani grenidenar .

Tudi zvesti Ivan je bil usmrten ; bil jes svojima sodrugoma obešen .

Paša v Belem gradu pa ukaži, jnnaknSrbije kožo sleči ter jo pošlje sultanu vCarigrad, kjer je visela dolgo časa na kolihobešena ; na njej pa je bilo zapisano : to je

58

glasoviti srbski harambaša, imenovan „Kar aZorže” .

Obrenovič pa ni dolgo časa vžival čast-nega mesta srbskega načelnika . Sin KareZorže ga je kmalu vrgel s krvavega prestol ain se je imenoval „knez Srbije” . Več let jetaval Miloš po tujem, dokler ni našel smrti ,kakršno je zaslužil .

Kara Petrovič pa

danes živi v pesmihsrbskega naroda.

Kratek obris srbske vstaje in najno -vejše srbske zgodovine .

Ko nesrečni Srbi niso mogli več krvoločnega nasilstva turških poveljniko v

in janičarjev, so se uprli pod C r n i m J u-r i. j e,m.

Crni Jurij (Kara Petroviè'),* zavoljo svo-jega zagorelega obraza tako imenovan, hrabr iosvoboditelj in prvi knez srbski, rojen jebil 21 . decembra leta 1766 . v Viševci v kra-gujevúkem okrožji na Srbskem. Da bi seodtegnili turškemu nasilstvu, so se preselilijegovi revni stariši v Topola (vas v severn i

Sumadiji), kjer se je potem Kara s poljedel-stvom pečal. Pred začetkom avstrijsko-tur-škega boja I. 1787 . je Kara s svojimi sorodnikipobegnil na Avstrijsko in tu vstopil podpolkovnikom Miholjevičem v četo prostovolj-cev, kjer se je jako odlikoval .

Ko je bil I . 1791 . v

t o v u sklenenmir, se je vrnil zopet v Avstrijo, izstopil kot

*) Bil je mož velike postave, širokopleč, z velikim nosom .Nosil je vedno modre hlače, kratek, ogoljen kožuh in p ačrno kapo .

60

nadrednik (Feldwebel) iz vojne ter postalgozdni čuvaj l r š edolskega samo-stana. Cez nekaj časa se je povrnil v Topolo ,kjer je v kratkem sli-d kot bogat in čislantrgovec z živino .

Ko so leta 1801 . v Belem gradu turškispahi.je (konjeniki) ubili Srbom prijaznegavezilja Hadži Mustaj pa o, so se pritožiliSrbi zavoljo njihovega nasilstva pri sultanu ;vsled tega so spahije sklenili po vsej dežel ipomoriti vse odličnejše može . — 4. febru-varija 1804 . l. so padle prve žrtve v Valj e-v e m. Med zaznamovanimi odličnjaki je bi ltudi Kara ; rešil se je le s tem, da je skri-voma pobegnil . — V noči 12. februvarijaI. 1804. je zvolilo v O r a evei 300 narodni hodposlancev Karo za vrhovnega glavarja, nakar je on vse ljudstvo poklical v vojsko inje v letih 1804 in 1805 iz cele dežele, iz-vzemši dobro utrjeno trdnjavo Belgradsko,iztiral Turke . Trudil se je na vso moč, dábi obdržal zapovedni 'átvo, toda ostali zavidnivojvode so se zbali svojega tekmeca in d abi zavrnili rastočo moč jrinakega osvobodi-telja, so prosili Rusije pokroviteljstva ter s oz njeno pomočjo nasproti njegovemu svetoval -stvu ustanovili drugo, obstoječo iz 12 članov .

Med term razponi so prišli koncem leta1806 . Turki na novo v deželo ter so Srbe

6 1

dvakrat otepli . Zopet je Kara rešil domovin os svojo zmago na M i šarskem polji in poosvojitvi Belega grada (12 . decembra l . 1806 .) .

Turki so bili izgnani iz velikega kos asrbske zemlje, katero so vladali zdaj vojvod ev svojih okrajih skoro samovlastno, ker lemalo so bili odvisni od vrhovnega svojegavodje Jurija .

Ko se je l. 1809 . znova začelo sovraštv omed Rusijo in Turčijo, napoti se Kara prot iBo-sni, prekorači s svojo vojsko visoko go-rovje pri. Sjenici, potolče Turke ter jim vzameSjenico. — Na nesrečo je preprečila povodenjDonave prehod Rusom, ki so hoteli Srbo mpomagati . Na to so prišli Turki I . 1809. čezNi k Zajeli K amenic o, kjer je zapovedovalknez Stefan Si re. g e l i č ter naskakovali trd-njavo. Ko knez Stefan vidi, da ni več re-šitve, užge smodnik, razstreli nasipe in tak opokonča celo posadko in mnogo sovražnikov ,

Ta dogodek je prisilil Karo, da se j enaglo odpravil proti domu . Poprosil je Rusovpomoči., s katerimi je v letih 1808 . in 1810 .srečno odbil vse napade Turkov.

Potem, ko je I. 1810 . Kamenskij, veliteljruske podun.avske armade, oficijalno imenovalKaro „vrhovnega vojvodo Srbije”, je ta vkratkem vse Turke zapodil iz dežele in seje dal po narodni skupščini leta 1811 . okli-

6 2

cati za vrhovnega vojnega srbskega zapo-vednika .

Ker so Rusi Turke hudo nadlegovali ,so slednji Kari ponujali knežjo čast s po -gojem, da ž njimi ohrani mir, a on je p ato ponudbo odklonil v vadi, da bodo Rusipodpirali Srbe. — B u k a r e'á t u je bil28 . maja 1 . 1812. sklenen mir in je bilo do -ločeno, da ima Srbija sultanu plačati dave k

trdnjave pustiti Turkom, sicer pa da smej oSrbi svojo deželo sami vladati . Ali Turkiso kmalu zahtevali e več, namreč, da biSrbi izročili vse orožje in pregnane spahij enazaj v deželo sprejeli .

Tega Srbi niso mogli privoliti in tako j eprišlo zopet do novih bojev. Crni Jurij paje preveč razdelil svoje moči, zato so bil enjegove trume skoro povsod premagane. Pobitki pri Deli'gradu, v kateri je Srbe premaga lveliki vezir Kuršid paša, se je moral Kar a3. oktobra 1 . 1813. umakniti na Avstrijsko inje bil od tod pregnan v eh o t im v Besarabiji .

Strahovito so zdaj Turki razsajali p oSrbskem, dokler se jim ni cvetno nedelj o1. 1815 . v Sumadbi uprl Milo Obr enov i č ,vrhovni knez rudniški, pože&i in kraguje-vaWi .

Na Mačva D. Skem polji se mu je posre-čilo premagati. Turke in s to zmago ustanoviti

6 3

samostalnost srbske kneževine . . 1817 .meseca julija se je povrnil Kara Žorže vSrbijo, kjer je bil ne daleč od Smederev askrit, od koder se je pogajal z llilošem. Kerga je nekdo izdal belgradskemu paši, je bi l27 . julija l . 1817 . zavratno umorjen. . Njegovoglavo je poslal paša v Carigrad, kjer je bilaveč časa izpostavljena, truplo njegovo paso položili v rakev v njegovem dvorci vTopoli .- Po umoru Črnega Jurija je proglasila na -rodna skupščina novembra l . 1817 . Milošaza srbskega kneza, in sultan ga je potrdil .Med Rusi in Turki l . 1826 . skleneva pogodbaa k jermanska je zagotovila Srbom svobodn ovolitev kneza, popolno neodvisnost gledé no-tranje uprave in izločenje Turkov iz Srbije ,razven iz trdnjav ; Srbi so s časom dobili ,kar jim je bilo v tej pogodbi obečano inoni so se zavezali Turkom plačevati določen idavek. — Ko se je potem vnela vojska medRusi in Turki., je miroval Miloš in Turkombranil le prehod skozi svojo deželo. — Po-zneje si je znal od sultana dobiti berat (na-stavno pismo), s katerim je v njegovi rodovin il . 1830 . priznal dedno knekvo .

Ker je pa Miloš nemarno in svojevoljn ozačel vladati, vstali so I . 1838 . Srbi zopernjega ter ga prisilili k obetu, da bo zanaprej

6

vladal ustavno . A Miloš se je malo zmeni lza dane besede, vladal je, kakor prej .

Na-to je izdelala turška vlada, združen as srbsko koniisijo l . 1838 ., takozvani „orga-nični štatut”, po katerem je namesto skup-ščine vso oblast dobil le senat .

Ta naredba pa ni bila ni knezu ni ljudstvupo volji . Miloš je sicer prisegel, da se boravnal po tem statutu, a v resnici se je lemalo zmenil za senat, vladal je le po svojivolji . Zato so ga Srbi prisilili, da se je leta_1839 . odpovedal oblasti, katero mu je bil al. 1817 . z dedinsko pravico izročila narodn askupščina.

Nasledoval mu je na prestolu njegov si nMilan. Ko je pa ta kmalu potem umrl, j ezasedel prestol njegov brat Mihael, kateregaje tudi sultan potrdil ter mu pridal nekovladno svetovalstvo, s katerim pa narod ni-kakor ni bil zadovoljen . Tudi knez Mihaelni bil Srb9m všeč, ki so želeli potoroce ne-srečnega Crnega Jurija postaviti na prestol.

Leta 1842. so se uprli zoper nespretnegain razuzdanega kneza, ki je potem 7 . septem-bra pobegnil v Zemun na Avstrijsko .

V Belem gradu se je zbrala narodna skup-ščina in je s privoljenjem turškega paše z azmerom ostavila Obrenoviče za kneza p a14. septembra istega leta izvolila Aleksandra

65

drugega sina Črnega Jurija . Obrenoviči soga čestokrat poskušali izpodriniti toda skorajvedno brez vspeha .

Ta knez si je prizadeval svoji rodovinpriboriti dedinsko pravico do srbskega pr estola ; zato je skušal, kolikor mogoče, z vsem ivladami Živeti \ prijateljstvu .

Leta 1849 . je poslal avstrijski vladi po dpoveljništvom Kničanina 10 .000 mož . na po-nztoè', ki so se pod zastavo pogumnega ban aJelačiča kaj hrabro bojevali zoper uporn eMadjare. — V zadnji rusko-turški vojski n ihotel pritegniti nobeni strani, kar so m uzlasti Rusi močno zamerili .

par'ižkem miru l . 1856 . je bila Srbij aizpod ruskega pokroviteljstva postavljena podvarstvo evropskih velevlasti .

Med tem so rasli strankarski razpori ;nasprotniki kneza so mu očitali, da prevečpodpira svoje sorodnike . Ko je 9 . oktobraI . 1857 . razkril neko zaroto zoper svoje Živ-ljenje, je prisilil nasprotne mu starej šine, d aso izstopili iz svetovalstva . Pet se jih je bilozakrivilo zarote ; ko so pa te obsodili nasmrt, se je temu ustavil sultan in je tak oknezu izpodkopal vso veljavo v deželi . Na-slednje leto (1858) je 23. decembra narodnasvetoandrejska skupščina kneza zatožila i n

črni Jurij

5

66

ga vrgla s prestola . Pobegnil je v Avstrij ona Ogersko .

Namesto njega je zopet bil izvoljen z akneza stari Miloš (z ledinsko pravico), k ije zdaj bolj gledal na narodne želje, da sije ohranil njegovo ljubezen in naklonjenost ,dasi.ravno je tudi zdaj vladal samovlastno .A umrl je že 1 . 1860 . in na njegovo mestoje stopil sin Mihael, tretji Obrenovič (186 0do 1868) na prestol . Prenaredil je narodnoskupščino in svetovalstvo, prestvaril in zbolj-šal vojaštvo in davkarstvo . Posebne zaslugesi je pridobil z uredbo narodne vojske, kater oje 1 . 1862. navzlic uporu avstrijske, anglešk ein turške vlade dognal .

Srbi pa so vedno bolj in bolj hrepenel ipo popolni neodvisnosti ; zato so težko gle-dali turške posadke v trdnjavah, posebno pav svojem glavnem mestu, Belem gradu .

L. 1867 . se je posrečilo knezu dosečida so se Turki umaknili iz Belega grad ain iz ostalih srbskih trdnjav . V največj onesrečo Srbiji pa je bil Mihael l . 1868 . vtopčiderskem vrtu zavratno umorjen ko tžrtva zarote .

Srbi so dolžili Aleksandra Kara Djordjeviča ,ki je bival na Ogerskem, kot začetnika teg ahudodelstva, in srbska vlada ga je zahteval azase . a Ogerska ga ji ni hotela izročiti

i.zja rdi, da bode ona preiskavala stvar. Toje tudi storila, ali ker ni bilo dokazov, gani mogla obsoditi. Umrl je dne 3 . majaI. 1885 . v Temešvaru .

Skupščina je po smrti kneza Mihaela z anaslednika potrdila njegovega sinovca M i--1 a n a, četrtega Obrenoviés,, ki je imel polegsebe, dokler ni bil polnoleten, vlad.arstvotreh mož .

Leta I.SU. je bila sklicana velika skup-ščina, ki je vpeljala v rbiji do l . [882. ve-ljavno ustavo . Na svoj rojstni dan, 20. avgustaI . 1872 . je bil mladi knez vpričo zastopnikovskoro vseh slovanskih. dežel proglašen zapolnoletnega . v

Po mirovni pogodbi v St . Stefanu blizuCarigrada vsled rusko-turške vojske (187 7do 1878) je dobila Srbija, ker je v tej vojsk itudi nekoliko pomagala, nekoliko turške de-žele, njene meje so se raztegnile do noveg aBazam, Malega Zvornika in Zakaea . Dobilajo tudi odškodnino za dotične vojskine po-tro

Najbolj važno pa je, da je vsled bero--finskega mira z dné 13 . julija l . 1878. (ki jebil proglašen I . avgusta istega leta) po -stala popolnoma neodvisna in da je bila dn é6. marcija l . 1882 . proglašena za kraljestvo ,katero vlada zdaj kralj Aleksander, sin

~azkra I, a ,Mi"w La, kur sc ju sled ni t"vhtdanju,, , .,

.Iz s.',r(.a

ki je 'v 10:k,okratkem

toliko izprcfnwmb ,,b"!nih skv‘ ;:"j,

ii kmal u.>3ruČ,(Ii ~ u,~ ‘ .:,, katerih ji j o

m-k-d

d-1)1-o znani, »mak