Kultura 15DELO

Teme, ki jih Akademija praviloma ne spregledaPo podelitvi oskarjev Pogledali smo med zmagovalce in zgodbe, ki jih pripovedujejo njihove filmske mojstrovineAmeriška filmska akademija že dolgo ni bila pred tako težavno izbiro kakor letos. Precej izena­čeni so bili ameriški prevaranti (Ameriške prevare), izgubljeni astronavti (Gravitacija) in so­malijski pirati (Kapitan Phillips).

Jožica Grgič

Za njimi nista dosti zaostajala de- mentnež v lovu za neobstoječim zadetkom na lotu (Nebraska) in zaljubljenec v glas na računalniku (Ona). Sledila je obupana starejša ženska, zazrta v preteklost, ko je kot dekle zadnjič videla svojega sinka (Philomena). Tu so še brez- skrupulozni in nakokainani bro- kerji z Wall Streeta (Volk z Wall Streeta), bolniki z aidsom z ne­izmerno voljo do življenja (Klub zdravja Dallas) ter črnec, ki se bo­juje za svobodo (12 let suženj).

Po pričakovanjihDa se je med nominiranci znašla Philomena, je precej presenetljivo, kot je presenetljivo, da se mednje ni uvrstil Llewyn Davis bratov Co­hen. Tudi Kapitan Phillips razen igre nima kakšnih izstopajočih odlik. Scorsesejev Volk z Wall Stree- ta je po drugi strani odlična študija o ameriških vrednotah in kovačih lažnega denarja, ki pa Akademiji ni mogla do živega. Odličen film Ona

pa je preveč nežen glede na filme, ki pritegujejo pozornost Akademi­je. Za povrhu gre za drzno temo, tepa Akademiji spet niso najbolj lju­be. Cuarónova Gravitacija izstopapredvsem z vrhunsko režijo in sijaj­nimi tehničnimi prijemi. Glede na to, da je imela deset nominacij, bi prav lahko ponovila usodo Avatar- ja Jamesa Camerona iz leta 2009, ki je bil eden od največjih favori­tov, končal pa je z nekaj tolažilnimi oskarji (efekti, maska ...).

Tudi Ameriške prevare Davida O. Russlla niso prinesle nove zgodbe, čeprav je scenarij domiseln in dra­maturgija zanimiva. Klub zdravja Dallas se ponaša z odlično igro, iz­vrstnim scenarijem in veščo režijo ter za povrhu s prepričljivo temo, a mu je zmagoslavje preprečilo dejstvo, da so pravice temnopoltih nekaj mest višje na lestvici priori­tet Akademije glede na bolnike z aidsom. Tako je McQueenov 12 let suženj potolkel konkurenco zaradi nikoli dovoljkrat povedane zgodbe o suženjstvu. Gre za razvpit film, ki so mu že zaradi same teme naj­bolj prepričljivo napovedovali zlati kipec.

Cuarón se je najbolj izkazalV tekmi za najboljšega režiserja sobili David O. Russell (Ameriške pre­vare), Alfonso Cuarón (Gravitacija), Alexander Payne (Nebraska), Steve McQueen (12 let suženj) in Martin

Alfonso Cuarón je dobil kipca za najboljšo režijo in montažo(Gravitacija). Foto AFP

McQueenov film 12 let suženj je prehitel konkurenco z zgodbo o suženjstvu.

Scorsese (Volk z Wall Streeta). Scor- sese se je vrnil k svojemu brezsra­mnemu humorju, Payne je režiral film o čudnih družinskih odnosih, McQueen je prikazal še eno zgod­bo o nepravičnosti. Ne glede na to, da so se režijsko vsi po vrsti izkaza­li, se ne morejo meriti s Cuarónom in njegovo Gravitacijo. Samo mehi­škemu režiserju je uspelo narediti eno od najbolj prepričljivih vizu­alnih stvaritev leta 2013, tako da je šel zlati kipec v prave roke.

V kategoriji najboljše glavne ženske vloge so bile nominirane Amy Adams (Ameriške prevare), Cate Blanchett (Otožna Jasmine), Sandra Bullock (Gravitacija), Judi Dench (Philomena), Meryl Streep (Avgust: okrožje Osage). Streepova je bila nominirana že osemnajstič in najbolj izstopa med igralka­mi, saj vsaka njena vloga zasluži oskarja. Če to dejstvo zanemari­mo, si je oskarja letos nedvomno zaslužila Cate Blanchett za po-

Najpomembnejši oskarjiNajboljši film: 12 let suženjNajboljša režija: Alfonso Cuarón (Gravitacija)Najboljša igralka v glavni vlogi: Cate Blanchett (Otožna Jasmine) Najboljša igralka v stranski vlogi: Lupita Nyong'o (12 let suženj)Najboljši igralec v glavni vlogi: Matthew McConaughey (Klub zdravja Dallas) Najboljši igralec v stranski vlogi: Jared Leto (Klub zdravja Dallas)Najboljši celovečerni animirani film: Ledeno kraljestvo Najboljši tujejezični film: Neskončna lepota (Italija)Najboljši izvirni scenarij: Spike Jonze (Ona)Najboljši prirejeni scenarij: John Ridley (12 let suženj)

DELO

polno zlitje z junakinjo Woodyja Allena.

McConaughey in DiCaprioV kategoriji najboljše glavne mo­ške vloge so se za oskarja potego­vali sami sijajni igralci: Christian Bale (Ameriške prevare), Bruce Dern (Nebraska), Leonardo DiCa- prio (Volk z Wall Streeta), Chiwe- tel Ejiofor (12 let suženj), Matthew McConaughey (Klub zdravja Dal­las). Moška konkurenca za oskar­ja že dolgo ni bila tako močna, a je bilo ves čas bolj ali manj jasno, da se brez zlatega kipca ne bo vrnil domov Matthew McConaughey. Še pred leti ne bi nihče stavil na tega igralca, tokrat pa so bili vsi argumenti na njegovi strani - po­polna fizična in psihična preo­brazba, za nameček v temi filma, ki je Akademiji ljuba. Škoda, da gre lahko kipec zgolj v par rok, saj bi si ga še kako zaslužil tudi Leo­nardo DiCaprio.

V kategoriji tujejezičnega filma je bilo več dobrih filmov, a za glav­nega favorita je ves čas veljala Sor- rentinova Neskončna lepota o min­ljivosti življenja, film, v katerem nadrealni kadri jemljejo dih.

Kategorija najboljšega dolgome- tražnega animiranega filma je bila prav tako izjemno močna, Aka­demija pa se je odločila za Ledeno kraljestvo.

delo.siPreberite• Oskarji v besedi, sliki

in videu• Umrl je mojster francoske

kinematografijeAlain Resnais

Kvartet najboljših igralcev (z leve); najboljša igralca v glavni vlogi Matthew McConaughey (Klub zdravja Dallas) in Cate Blanchett (Otožna Jasmine) ter najboljša v stranskih vlogah Lupita Nyong'o (12 let suženj) in Jared Leto (Klub zdravja Dallas) Fotografiji Reuters

Angel pozabe na ManhattnuMaja Haderlap Slovenska pisateljica iz avstrijske Koroške gostja Festivala Neue Literatur v New YorkuMaja Haderlap je svojo veliko uspešnico Angel pozabe (Engel des Vergessens), ki je na nem­ško govorečem knjižnem trgu dočakala že petnajsti ponatis, minuli konec tedna prvič pred­stavila tudi newyorški javnosti. Na tradicionalnem književnem Festivalu Neue Literatur, ki so ga tokrat pripravili že petič po vrsti.

Branko Soban, poročevalec

Festival, ki je bil izjemno obiskan, saj je na prireditvah na različnih koncih Manhattna praviloma vse­lej zmanjkalo sedežev, že pol dese­tletja skupaj pripravljajo nemške, avstrijske in švicarske kulturne in­stitucije v New Yorku. Velik obisk na vseh festivalskih prireditvah, ki so trajale od četrtka do nedelje, dokazuje, da so organizatorji prav­zaprav dosegli namen. Ameriško literarno srenjo nadvse zanima­jo novi trendi in nova književna dela, ki nastajajo v nemško govo­rečem delu Evrope. In najučinko­viteje jim jih približa prav omenje­ni festival, ki ga tod prirejajo vsako zimo.

Kuratorka festivala Tess Lewis, tudi sama (ameriška) pisateljica in prevajalka iz nemščine in franco­ščine v angleščino, se je odločila, da bo osrednja tema tokratnega newyorškega literarnega druženja prehajanje in premagovanje mej (Border Crossings). Soočanje raz­ličnih kultur, zgodovin in tradicij torej, ki jih priseljenci, begunci ali pripadniki manjšin prinašajo s se­boj in z njimi bogatijo življenje in literaturo večinskih narodov.

Iz Avstrije sta bili v New York letos povabljeni Maja Haderlap, Slovenka iz avstrijske Koroške, rojena v Železni Kapli, kar je bilo (po slovensko) zapisano tudi v uradnih papirjih festivala, in Milena Michiko Flašar z Dunaja. Njena mama je Japonka, oče pa Avstrijec s češkimi koreninami. Tu je predstavila svojo najno­vejšo knjigo Imenovala sem ga Kravata.

Nemško govoreči del Švice je zastopala Melinda Nadj Abonji, pripadnica madžarske narodnosti v nekdanji Jugoslaviji, ki se je pri­selila v Zurich kot petletna dekli­ca skupaj s starši iz Bečeja v Voj­vodini. Njen najbolj znani roman Golobi vzletijo (Tauben fliegen auf) je lani v prevodu Slava Šerca izšel tudi v slovenščini. Poleg nje je bil iz Švice povabljen še Richard Weihe s knjigo Ocean mleka (Der Milchozean), ki govori o madžar- sko-indijski modernistični slikar­ki Amriti Sher-Gil, indijski Fridi Kahlo, kot ji pravijo.

Tudi slovenska literaturaIz Nemčije sta prišla v Azerbaj­džanu rojena mlada pisateljica Olga Grjasnowa in Abbas Khider, ki se je priselil v Nemčijo iz Iraka. Šestim gostom iz Evrope sta se v New Yorku pridružila še dva do­mača, ameriška avtorja: Monique Truong in Keith Gessen.

Maja Haderlap je pred tem seveda že bila v ZDA, a tokrat pr­vič na takšnem mednarodnem literarnem festivalu. Ta je bil po njenih besedah zelo dobro pripra­vljen. »V bistvu je bil to nekakšen promocijski festival. Zame zelo zanimiv dogodek, saj je šlo tudi za predstavitev slovenske litera­

ture!« Haderlapova namreč pravi, da ni le avstrijska, ampak tudi slo­venska pisateljica. Oboje hkrati.

Njen Angel pozabe, ta mogočna zgodba, kakršne Avstrija doslej ni

Skupina udeležencev festivala; v ospredju Melinda Nadj Abonji (levo) in Maja Haderlap Foto Branko Soban

poznala, kot je pred časom dejal Peter Handke, je na nemško govo­rečem trgu doslej izšel že v petnaj­stih ponatisih in več kot 80.000 izvodih. Doslej je bil preveden le

v slovenski jezik. Pri mariborski založbi Litera. Maja Haderlap je zelo zadovoljna s tankočutnim prevodom Štefana Vevarja. A to je za zdaj le začetek. V New Yorku je namreč povedala, da je prevod v italijanščino že končan. Knji­ga naj bi v Italiji izšla maja letos. Jeseni naj bi se Angel pozabe po­javil tudi na francoskih knjižnih policah, prihodnje leto pa v ZDA. Angela pozabe bo izdala kalifor­nijska založba Ariadne, ki to poli­tično knjigo (»Človek lahko tudi o drevesih piše politično in v moji knjigi je veliko dreves ...«), kot je o njej pred časom dejala pisateljica, že prevaja v angleški jezik.

Vpliv literatureLiteratura je od nekdaj najbolj učinkovito orožje za premagova­nje političnih in ideoloških mej. »Vedno jih je premagovala. Toda zdaj je nastal nov fenomen. Veli­ko bolj opazni so postali pisatelji, katerih materinščina ni nemšči­na. Ali jezik večine. Prej so pre­vladovale nacionalne literature. Zdaj se ti prostori odpirajo. Zato jih je treba drugače tolmačiti in bolj odprto ocenjevati in opazo­vati,« pravi Maja Haderlap.

Je morda literatura pri prema­govanju mej učinkovitejša od po­litike? »Literatura ni tako vplivna kot politika. Ker ni na oblasti. Toda njen vpliv je zagotovo velik in ga ne kaže podcenjevati .,« je dodala Maja Haderlap, dobitnica presti­žne nagrade Ingeborg Bachmann in številnih drugih avstrijskih in tujih literarnih priznanj.

Iz New Yorka je včeraj odpoto­vala v Chicago, kjer bo Angela po­zabe ta teden predstavila še tam­kajšnji literarni javnosti.

Prejeli smoBridek konec podjetja, ne pa tudi simbola razumaPred skoraj petimi leti (avgusta 2009) sem na tem mestu opozoril na kriminalna dejanja, s kateri­mi je direktor Tomaž Zalaznik uničeval Založbo Nova revija.Tedaj je svoje »pojasnilo« podal direktor Zalaznik, ki se je skliceval na Zgodovinski atlas Slovenije, ki da je brez ustrezne državne podpore zahteval ogromno sredstev, neugo­dne kritike o pristranskem tolma­čenju slovenske zgodovine pa naj bi odvrnile množico potencialnih kupcev. S tem je pahnil založbo v nezavidljivo stanje. Nihče od ustanoviteljev in drugih dolgo­letnih članov uredništva in tudi tako imenovanega »kroga« Nove revije se tedaj ni oglasil. Molčali so in se delali, kot da se jih to ne tiče. Zato sem danes še toliko bolj zgrožen nad njihovim pretaka­njem »krokodiljih solz« in kako so »zgroženi in žalostni« (Rupel), da se je z založbo zgodilo, kar se je. Pred petimi leti sem opozoril, da se je propad založbe začel v trenut­ku, ko je Zalaznik začel nenamen­sko porabljati denar; ko je plačal letalsko vozovnico tedanjemu zunanjemu ministru Ruplu za let iz Londona v Ljubljano, da se je lahko pravočasno udeležil Zbora za republiko, pa sredstva, ki jih je revija (spet nenamensko) porabila za kandidaturo Franceta Arharja za ljubljanskega župana. Vse to je bilo znano vsem nam, članom ure­dništva, in tudi »širšemu krogu«. Vendar je bilo bolje molčati, saj bi drugače marsikaj prišlo na dan in bi zahtevalo pojasnila. Danes govo­rijo (Edvard Kovač, Ifigenija Simo- novic, Manca Košir, Dimitrij Rupel in Brane Senegačnik), kot da so revijo uničile neke temne sile, sile iz »ozadja«. Ali kot je zapisal filozof Kovač: »Kar ni uspelo krhajoči se državi, ki je kazala poteze totalita­rizma, je uspelo ekonomskemu in

finančnemu boju v demokratični Sloveniji, da so revijo ukinili.« Spo­štovani filozof Kovač, prav nihče drug ni uničil revije kot direktor Tomaž Zalaznik in seveda vsi mi oziroma vi, ki ste ves čas molčali. Tudi ni res, da bi revija propadla, ker je postala torišče kulturnega boja, v katerem je desnica zmagala, kot meni Hribarjeva. Vse doga­janje, vključno z neplačevanjem avtorskih honorarjev, in poraba subvencij JAK v druge, neznane namene, s čimer je Zalaznik dolgo­letne in ugledne avtorje spremenil v Vegradove delavce, se je zgodilo pred našimi očmi. In temu se ne more reči drugače kot kriminal.Pri čemer je imel Zalaznik o sebi izjemno visoko mnenje, tako o svojih ekonomskih znanjih in spo­sobnostih kot tudi »širše«, o čemer pričajo njegovi spisi, ki jih je obja­vljal v mesečniku Ampak, katerega urednik je bil Jože Možina, četudi je bil hkrati direktor TVS. Na moje pismo v zvezi z vprašanjem (ne)plačevanja avtorskih honorar­jev mi seveda ni nikoli odgovoril. Ko je prevzel urednikovanje revije Brane Senegačnik, sem mu predla­gal, naj skliče zbor sodelavcev, ki bo od Zalaznika zahteval jasna in nedvoumna pojasnila. Senegačnik tega ni storil. Danes pa govori o »nezanimanju, s katerim potuje smrt incognito«.

Če je partija leta 1964 ukinila revijo Perspektive, se je Nova revija kar sama! Je tudi to ena od zakonitosti demokracije? In če France Bučar pravi, da je Nova revija »pripravljala duhovno podlago za novo državo!«, kar seveda drži, se sprašujem, kaj je z državo, ki je svojo »duhovno podlago« poslala v stečaj. Morda to stanje najbolje ponazarjajo prav odgovori nekaterih ustanoviteljev revije, med katerimi je kar precej graditeljev nove slovenske države.Ivo Svetina

torek, 4. marca 2014 kultura@delo.si

DELO Kultura