Nekje v Afganistanu ali kje drugje. Mlada muslimanska ženska sedi ob vzglavju svojega moža, od zunaj se slišijo eksplozije, otroški glasovi, glas fanatičnega mule. Moški je v komi, nepremičen, brez upanja na ozdra vitev.

V obupu in jezi pa nememu možu brez zadržkov, sramu in strahu pripoveduje o svojem življenju. Čeprav sta si delila posteljo, sta si tuj ca. Ženska odloži tančico s svojega lepega obraza in mu razodene skrivnosti. Eksplozije odmevajo vedno glasneje, kapljice sladko-slane raztopine v infuziji pa, ena dva ena dva, počasi kapljajo proti dramatičnemu koncu njune zgodbe …

atiq rahimi (1962) se je rodil v Kabulu in je po sovjetski invaziji konec sedemdesetih let emigriral na Zahod. Syngue sabour – Kamen potrpljenja je napisal v francoščini. Zanj je leta 2008 prejel ugledno Goncourtovo nagrado.

Oči so še vedno prazne, brez duše … toda tokrat so vlažne od solz! Ženska prestrašeno počepne: »A ti … a jokaš?« Zgrudi se na tla, vendar kmalu ugotovi, da solze prihajajo iz cevke, sladko-slane solze.

Naslov izvirnika:Syngué sabour – Pierre de patience

© p.o.l. éditeur, 2008Izdano v dogovoru z literarno agencijo Agence de l’Est© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d.,Ljubljana 2012

Prevedla Metka Zorec

Citati so vzeti iz Korana (prev. Erik Majaron)

Tržič: Učila International, 2005.

cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.133.1-31

rahimi, Atiq Kamen potrpljenja / Atiq Rahimi ; [prevedla Metka Zorec]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012

Prevod dela: Syngué sabour

isbn 978-961-01-2274-6

262125056

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distri bu iranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

Ta pripoved, napisana v spomin n. a. – afganistanski pesnici, ki jo je brutalno umoril njen mož –,

je posvečena m. d.

Du corps par le corps avec le corps depuis le corps et jusqu'au corps.

Antonin Artaud

Nekje v Afganistanu ali kje drugje

11

Soba je majhna. Pravokotna. Navkljub svetlim tur-kiznim stenam in zavesama z vzorcem ptic selivk,

zamrznjenih v letu na rumeno modrem nebu, je pro-stor zadušljiv. Tu in tam preluknjani zavesi prepuš-čata sončne žarke do zamolklo črtastega čilima. Na koncu sobe je še ena zavesa. Zelena. Brez vzorca. Za-kriva nerabna vrata. Ali pristenek.

Soba je gola. Brez okrasa. Le na steno med oknoma je nekdo obesil handžar in nadenj fotografijo moške-ga z brki. Star je trideset let. Skodrani lasje. Kvadrat-ni obraz, uokvirjen s skrbno pristriženimi zalizki. Njegove črne oči žarijo. Majhne so, ločene z orlov-skim nosom. Moški se ne smeji, vendar je videti, ka-kor da smeh zadržuje. Kar mu daje nenavaden izraz, kot da se v sebi posmehuje tistemu, ki ga gleda. Foto-grafija je črno-bela, ročno pobarvana v pustih tonih.

Nasproti fotografije leži čisto pri tleh na rdeči žim-nici ob vznožju stene isti moški, zdaj starejši. Nosi

12

brado. Poper-sol. Shujšan je. Preveč. Le kost in koža sta ostali. Bled je. Zguban. Njegov nos je vedno bolj podoben orlovemu kljunu. Tudi tokrat se ne sme-ji. Njegov izraz je enako posmehljiv. Usta so pripr-ta. Oči so manjše in udrte. Pogled je nepremično za-zrt v strop med odkrite, počrnele in trohneče tramo-ve. Roke negibno ležijo ob telesu. Pod prosojno kožo žile ovijajo štrleče kosti njegovega telesa kakor upe-hani črvi. Na levem zapestju nosi uro in na prstancu zlat poročni prstan. V udrtino na desni roki po ka-tetru kaplja brezbarvna tekočina iz plastične vrečke, obešene na zid tik nad njegovo glavo. Preostanek te-lesa pokriva dolga modra srajca, izvezena na ovratni-ku in rokavnih zavihkih. Noge, kot kola trde, so za-kopane pod belo rjuho. Umazano belo rjuho.

Na njegovih prsih nad srcem počiva ženska roka. Zib-lje se v ritmu njegovega dihanja. Ženska sedi. Z zvi-timi nogami, prislonjenimi na prsi. Glavo skriva med koleni. Zelo dolgi in vranje črni lasje pokrivajo ziba-joča se ramena in nihajo v enakomernem ritmu roke.

V drugi roki, levi, drži dolg črn islamski molek. Prebira njegove jagode. Po tiho. Počasi. V ubranem ritmu z rameni. In z dihanjem moškega. Njeno telo

13

ovija dolga obleka. Škrlatna. Okrašena na spodnjem in rokavnem robu z nekaj nevpadljivimi pšeničnimi klasi in cvetovi.

Na dosegu roke na žametnem vzglavniku leži knji-ga, Koran, odprta na predlistu.

Deklica joka. Ni je v tej sobi. Morda je v sosednji sobi. Mogoče na hodniku.

Glava ženske se premakne. Utrujena. Pokuka iz luknje med koleni.

Ženska je lepa. V skrajnem kotičku levega očesa ji majhna brazgotina, ki nekoliko zoži rob veke, ustvar-ja nenavadno zaskrbljen pogled. Polne ustnice, suhe in blede, mirno in počasi mrmrajo isto besedo molit-ve.

Druga deklica zajoka. Slišati je bliže kakor prva, najbrž izza vrat.

Ženska umakne roko s prsi moškega. Vstane in odi de iz sobe. Njena odsotnost ničesar ne spreme-ni. Moški se ne premakne. Še naprej po tiho in po-časi diha.

Zvok ženskinih korakov deklici utiša. Precej dolgo ostane z njima, vse dokler se hiša in zunanji svet ne razpršita v sence njunega spanca, nato se vrne. V eni

14

roki drži belo stekleničko, v drugi molek. Usede se poleg moškega, odpre stekleničko, se nagne nadenj in kane dve kapljici v desno oko, dve v levo. Ne da bi spustila molek. Ne da bi prenehala prebirati njego-ve jagode.

Sončni žarki, ki pronicajo skozi luknjasto rumeno modro nebo na zavesah, božajo njen hrbet in rame-na, ki se še vedno enakomerno zibljejo v ritmu, ubra-nem s prebiranjem jagod med prsti.

Daleč, nekje v mestu, eksplodira bomba. Silovitost najbrž poruši nekaj hiš, nekaj sanj. Protinapad. Po-vračilni odgovori raztrgajo težečo opoldansko tišino, zatresejo šipe, toda ne zbudijo deklic. Za trenutek – le za dve jagodi molka – ohromijo zibanje njenih ra-men. Kapljice za oči potisne v žep. »Zmagoviti,« za-momlja. »Zmagoviti,« ponovi. Isto besedo izreče ob vsakem dihu moškega. In ob vsaki besedi s prs ti po-makne naprej eno jagodo.

En krog molka je dopolnjen. Devetindevetdeset ja-god. Devetindevetdesetkrat »Zmagoviti«.

15

Vzravna se in vrne na svoj prostor k žimnici poleg glave moškega, desno roko položi nazaj na prsi. Zač-ne nov krog molka.

Pri naslednjem devetindevetdesetem »Zmagoviti« se njena roka s prsi premakne na vrat. Prsti se najprej iz-gubijo v gosti bradi, kjer ostanejo nekaj dihov. Nato se spet pokažejo, se razširijo čez usta, pobožajo nos, oči, čelo in končno spet poniknejo v gostoti umaza-nih las. »Čutiš mojo roko?« Upogne telo in se sklo-ni nad moškega; zastrmi se mu v oči. Nobenega od-govora. Uho približa k ustom. Nobenega zvoka. Isti zmedeni obraz: priprta usta in izgubljeni pogled – v temnih tramovih na stropu.

Spet se pripogne in zašepeta: »V Alahovem ime-nu, daj mi znamenje, da vem, da čutiš mojo roko, da živiš in se boš vrnil k meni, da se boš vrnil k nam! Samo eno znamenje, majhno znamenje, da mi vliješ moč in vero.« Njene ustnice drhtijo. Ko narahlo opla-zijo uho moškega, moledujejo: »Eno samo besedo … Upam, da me vsaj slišiš.« Glavo nasloni na vzglavnik.

»Rekli so mi, da se boš po dveh tednih že lahko pre-mikal, se sporazumeval z znamenji … Je pa že tretji

16

teden … skoraj tretji. In še vedno nič!« Zasuče svoje telo, da se lahko uleže na hrbet. Njen pogled se izgu-bi in pridruži njegovemu nekje med črnimi in troh-nečimi tramovi.

»Zmagoviti, Zmagoviti, Zmagoviti …«

Ženska se počasi vzravna. Obupano se zazre v moš-kega. Spet položi roko na njegove prsi. »Če lahko di-haš, potem najbrž lahko zadržiš dih, a ne? Zadrži dih!« Lase pomakne na tilnik in vztraja: »Zadrži vsaj en dih!« In spet prisloni uho k njegovim ustom. Po-sluša. Sliši ga. Moški diha.

Izgubljena zagodrnja: »Ne morem več.«Jezno zavzdihne, naglo vstane in s povišanim gla-

som ponovi: »Ne morem več …« Skrušena. »Brez predaha ponavljati božja imena od jutra do večera, ne morem več!« Za nekaj korakov se približa fotografi-ji, a je ne pogleda. »Že šestnajst dni …« Obotavlja se: »Ne …« In prešteje na negotove prste.

Obrne se, zmedena, in se vrne na svoj prostor po-gledat na predlist Korana. Preveri. »Šestnajst dni … danes je šestnajsto božje ime, ki ga moram zrecitirati.

17

Zmagoviti, Gospodar. Ja, prav je tako, šestnajsto ime …« Zamišljena. »Šestnajst dni!« Stopi nazaj. »Že šest-najst dni živim z ritmom tvojega dihanja.« Napadal-na. »Že šestnajst dni diham s tabo.« Oči upre v mo-škega. »Diham kot ti, poglej!« Globoko vdihne zrak in ga z muko izdihne. V istem ritmu kakor moš ki. »Čeprav nimam roke na tvojih prsih, lahko zdaj di-ham kot ti.« Pripogne se k njemu. »Tudi ko nisem poleg tebe, diham točno tako kot ti.« Oddalji se od njega. »Me slišiš?« »Zmagoviti,« zavpije in spet začne prebirati molek. V istem enakomernem ritmu. Odi-de iz sobe. Na hodniku in od drugod je slišati, kako vpije: »Zmagoviti, Zmagoviti …«

»Zmagoviti …« se oddalji.»Zmagoviti …« oslabi.»Zma…« neslišen.Izgine.

V tišini mine nekaj trenutkov. Nato se »Zmagoviti« vrne kakor odmev v oknu, na hodniku, za vrati. Žen-ska vstopi v sobo in se ustavi poleg moškega. Sto-ji. Leva roka še vedno prebira črni molek. »Lahko ti povem, da si vdihnil triintridesetkrat, ko me ni bilo.«

18

Počepne. »In celo zdaj, v tem trenutku, ko govorim, lahko štejem tvoje dihe.« V negotovi smeri može-vega pogleda podrži molek. »Vidiš, odkar sem tu, si sedemkrat vdihnil.« Usede se na čilim in nadaljuje: »Dni ne delim več na ure, ur ne delim na minute, mi-nut ne na sekunde … en dan je zame devetindevet-deset krogov molka!« Pogled ji zastane na rab ljeni uri, ki drži skupaj zapestne moževe kosti. »In naj ti povem, da je še pet krogov molka do mulovega kli-ca k opoldanski molitvi in pridige hadisa.« Mine tre-nutek. Računa. »V dvajsetem krogu bo nosač vode potrkal na sosedova vrata. Kot po navadi bo prišla odpret stara soseda, ki hripavo pokašljuje. V tridese-tem krogu bo fant na kolesu prečkal ulico in dekle-tu našega soseda zažvižgal napev: »Laili, Laili, Laili, džon, džon, džon, strla si moje srce …« Zasmeji se. Ža-losten smeh. »In ko bom prišla do dvainsedemdese-tega kroga, te bo mula, ta kreten, prišel obiskat in mi bo, kot po navadi, poočital. Rekel bo, da nisem do-bro skrbela zate, da nisem sledila njegovim navodi-lom, da sem zanemarjala molitev … sicer bi ozdra-vel!« Dotakne se moževe roke. »Vendar si ti moja pri-ča. Veš, da živim le zate, ob tebi, s tvojim dihanjem!« »Lahko je njemu reči,« potoži ženska, »da je treba

19

devetindevetdesetkrat na dan zrecitirati eno od de-vetindevetdesetih božjih imen … In to devetindevet-deset dni! Samo da ta butasti mula ne ve, kako je biti z moškim, ki …« Ne najde prave besede ali pa si je ne upa izreči. »Ko je ženska sama z dvema majhnima deklicama,« tihoma zagodrnja.

Dolga tišina. Skoraj pet krogov molka. Pet krogov ženska z zaprtimi očmi sloni na zidu. Klic k opol-danski molitvi jo iztrga iz zamaknjenosti. Vzame majhno preprogo, jo razgrne in položi na tla. Zač-ne moliti.

Po končani molitvi obsedi na preprogi, da bi poslu-šala mulo, kako pridiga hadis, določen za tisti dan v tednu: »… in današnji dan je dan krvi, kajti bilo je na torek, ko je Eva prvič nečisto krvavela, ko je Adamov sin ubil svojega brata, ko so ubili Gregorja, Zaharijo in Janeza Krstnika – mir z njimi –, kakor tudi farao-nove čarovnike, njegovo ženo Asijo Bent Muzahim in telico Izraelovih sinov …«

Počasi se ozre okrog sebe. Pogleda sobo. Svojega moža. To telo v praznini. To prazno telo.

20

V očeh se ji zariše zaskrbljenost. Vstane, zloži pre-progo, jo postavi na svoje mesto v kot sobe in odide.

Čez čas se vrne preverit količino infuzijske tekočine. Ni je ostalo veliko. Zagleda se v cevko, opazuje pre-sledke med kapljicami. Kratki so, krajši od presled-kov med dihoma moškega. Nastavi iztekanje, poča-ka dve kapljici in se odločno obrne: »V lekarno grem kupit infuzijsko tekočino.« Toda noge se obotavljajo, preden prestopijo prag in s tožnim glasom izdahne: »Upam, da so jo medtem dobili …« Odide iz sobe. Slišimo jo, kako zbudi otroka, »pridita, ven gremo«, in odide, za njo pa majhni koraki, ki tečejo po hodni-ku, po dvorišču …

Vrnejo se po treh krogih molka, po dvesto sedemde-setih dihih.

Ženska odpelje deklici v sosednjo sobo. »Mami, lačna sem,« joka prva. »Zakaj nisi kupila banan?« po-toži druga. »Dala vama bom kruh,« ju potolaži mama.

Ko sonce luknjastemu rumeno modremu nebu na zavesah odtegne svoje žarke, se ženska spet pojavi na pragu. Dolgo gleda moškega, nato se mu približa in

21

preveri njegovo dihanje. Moški diha. Infuzijska vreč-ka gre h koncu. »Lekarna je bila zaprta,« reče in rav-nodušno čaka, kakor da pričakuje nova navodila. Nič. Samo dihanje. Odide in se vrne s kozarcem vode. »Narediti moram tako kot zadnjič, naredila bom sladko-slano raztopino …«

Iz roke mu spretno in hitro odstrani kateter. Sna-me iglo. Očisti cevko, jo vstavi v priprta usta in potis-ne do prebavnega trakta. Nato vlije vsebino kozarca v infuzijsko vrečko. Nastavi kapljanje in preveri pre-sledke. Ena kapljica na dih.

In spet odide.

Po dvanajstih kapljicah se vrne. V rokah drži čador. »K teti moram.« Malo počaka … dovoljenje, morda. Bega s pogledom. »Saj sem znorela!« Nervozno se obrne in odide iz sobe. Za vrati, na hodniku, je od blizu slišati njen glas. »Briga me …« nato od daleč, »kaj si misliš o njej …« In spet od blizu: »Jaz jo imam rada.« In od daleč: »Samo še njo imam … Moje se-stre so me zapustile in tvoji bratje tudi …« Pa spet blizu: »… moram jo … videti …« In od daleč: »Njej je vseeno zate … in meni tudi!« Slišati je, kako od-ide z otrokoma.

22

Medtem ko jih ni, moški naredi tri tisoč devetsto šestdeset dihov. Tri tisoč devetsto šestdeset dihov, med katerimi se ne zgodi nič drugega, razen dogod-kov, ki jih je že prej napovedala ženska: nosač vode potrka na sosedova vrata, žena, ki hripavo pokašljuje, mu jih odpre … Nekaj dihov pozneje fant na kolesu prečka ulico in žvižga napev: »Laili, Laili, Laili, džon, džon, džon, strla si moje srce …«

Ženska z otrokoma se vendarle vrne. Deklici pusti na hodniku. Ravnodušno odpre vrata. Njen mož je še vedno tam. V nespremenjenem položaju. Z ne-spremenjenim ritmom dihanja. Ona pa je popolno-ma bleda. Še bolj kakor on. Nasloni se na steno. Dol-ga tišina, nato ženska zastoka: »Moja teta … šla je od doma … ni je več!« S hrbtom na steni zdrsi pro-ti tlom. »Odšla je … Kam le? Nihče ne ve … Niko-gar nimam več, nikogar!« Njen glas trepeče. V grlu cmok. Solze tečejo. »Sploh ne ve, kaj se mi je zgodilo, gotovo nič ne ve, sicer bi mi pustila kakšno sporoči-lo, prišla bi mi pomagat … Tebe seveda sovraži, am-pak mene ima rada, pa deklici tudi … ampak ti …« Jok ji vzame glas. Oddalji se od stene, zapre oči, glo-boko zajame zrak, da bi nekaj rekla. Ne posreči se ji.

23

Beseda mora biti težka, težkega pomena, tako težka, da ji zlomi glas. Obdrži jo globoko v sebi in poišče nekaj drugega, lažjega, nežnejšega, kar ni težko izgo-voriti: »In, ti, saj si vedel, da imaš ženo in dve hčeri!« Udari se v trebuh. Enkrat. Dvakrat. Kakor da bi že-lela iztepsti težko besedo, ki se je zakopala v drobov-je. Počepne in zakriči: »Si vsaj za trenutek pomislil na nas, ko si naslonil na ramo tisto prekleto kalašnikov-ko? K… sin,« spet potlači besedo.

Nekaj časa se ne premakne. Spet zapre oči. Povesi glavo. Trpeče ječi. Dolgo, dolgo. Ramena se še vedno gibljejo ubrano z dihanjem. Sedem dihov.

Sedem dihov, nato spet dvigne glavo in si obriše oči z rokavom, na katerem so izvezeni pšenični klasi in cvetovi. Nekaj časa gleda moškega, nato se mu pribli-ža, se nagne nad njegov obraz in ga prosi odpuščanja, medtem ko ga boža po roki. »Utrujena sem. Na kon-cu z močmi,« zašepeta. »Ne pusti me same, samo še tebe imam.« Povzdigne glas: »Brez tebe sem nič, ne-pomembna. Pomisli na svoji hčeri! Kaj naj naredim z njima? Tako majhni sta še …« Preneha ga božati.Nekje nedaleč zunaj se zasliši strel. Malo bliže nekdo

24

odgovori. Prvi ustreli še enkrat. Drugi ne odgovo-ri več.

»Mule danes ne bo,« reče ženska z očitnim olajša-njem. »Boji se zablodelih nabojev. Ravno taka reva je kot tvoji bratje.« Vstane in naredi nekaj korakov. »Vsi moški ste reve!« Pride nazaj. V moškega upe-ri mrk pogled. »Kje so zdaj tvoji bratje, ki so te tako ponosno gledali, ko si se bojeval z njihovim sovražni-kom?« Dva diha in bes napolni tišino. »Reve!« puh-ne. »Morali bi poskrbeti za tvoja otroka, za mene – za tvojo čast, za njihovo čast. Se ti ne zdi? Kje je tvo-ja mama, ki je kar naprej ponavljala, kako se je pri-pravljena žrtvovati za pramen tvojih las? Nikoli se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da je njen sin, heroj, ki se je boril na vseh frontah, proti vsem sovražni-kom, dobil kroglo v nepomembnem prepiru, ker mu je neki tip – povrhu celo iz njegovega tabora – rekel: Pljunem v pičko tvoje mame! Ustreljen zaradi žalitve!« Stopi korak bliže. »To je naravnost smešno, prav be-dasto!« Pogled ji blodi po sobi, nato se z vso težo ustavi na moškem, ki jo morda celo sliši. In nadalju-je: »Veš, kaj mi je rekla … tvoja družina, preden so odšli iz mesta? Da se ne morejo ukvarjati ne s tvojo

25

ženo ne s tvojima otrokoma … Zapustili so te, tako da veš. Mar jim je za tvoje stanje, tvojo nesrečo, tvojo čast! Zapustili so nas …« zavpije. »Nas, mene!« Roko z molkom dvigne proti stropu in milo prosi: »Alah, pomagaj mi! … Zmagoviti, Zmagoviti …« Joče.

Nov krog molka.

Obupana zajeclja: »Meni … se … meni se … meša.« Glavo vrže vznak. »Zakaj mu vse to pripovedujem? Nora postajam. Alah, odreži mi jezik! Naj zemlja na-polni moja usta!« Pokrije si obraz: »Alah, obvaruj me, izgubljam se, pokaži mi pot!«

Nobenega glasu.Nobene poti.Njena roka ponikne v moževih laseh. Iz suhega grla

se ji izvijejo proseče besede: »Vrni se, prosim te, preden izgubim razum. Vrni se, vsaj zaradi otrok …« Vzdig ne glavo. S solzami v očeh se zastrmi v nedoloč ljivo smer njegovega pogleda. »Bog, obudi ga k živ ljenju!« Zni-ža glas. »Saj se je vendar tako dolgo bojeval v tvojem imenu. Za džihad!« Ustavi se in nato nadaljuje: »Ti pa ga pustiš v takem stanju?! Kaj pa njegova otroka? Pa jaz? Ne moreš in ne smeš nas takole pustiti brez

Nekje v Afganistanu ali kje drugje. Mlada muslimanska ženska sedi ob vzglavju svojega moža, od zunaj se slišijo eksplozije, otroški glasovi, glas fanatičnega mule. Moški je v komi, nepremičen, brez upanja na ozdra vitev.

V obupu in jezi pa nememu možu brez zadržkov, sramu in strahu pripoveduje o svojem življenju. Čeprav sta si delila posteljo, sta si tuj ca. Ženska odloži tančico s svojega lepega obraza in mu razodene skrivnosti. Eksplozije odmevajo vedno glasneje, kapljice sladko-slane raztopine v infuziji pa, ena dva ena dva, počasi kapljajo proti dramatičnemu koncu njune zgodbe …

atiq rahimi (1962) se je rodil v Kabulu in je po sovjetski invaziji konec sedemdesetih let emigriral na Zahod. Syngue sabour – Kamen potrpljenja je napisal v francoščini. Zanj je leta 2008 prejel ugledno Goncourtovo nagrado.

Oči so še vedno prazne, brez duše … toda tokrat so vlažne od solz! Ženska prestrašeno počepne: »A ti … a jokaš?« Zgrudi se na tla, vendar kmalu ugotovi, da solze prihajajo iz cevke, sladko-slane solze.