Embed Size (px)
Citation preview
III. STIKI ZDRAVSTVENE NEGE
Z izobraževanjem do višje
kakovosti v zdravstveni negi
Achieving higher quality of health care by education
Zbornik predavanj
Celje, 17. maj 2012
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
2
III. STIKI ZDRAVSTVENE NEGE: Z izobraževanjem do višje kakovosti v zdravstveni negi
Zbornik predavanj
Celje, 17. maj 2012
Organizator:
Visoka zdravstvena šola v Celju
Uredili:
mag. Hilda Maze, dipl. m. s., univ. dipl. org.,
Alenka Presker Planko, univ. dipl. inž. met.
Programsko - organizacijski odbor:
mag. Hilda Maze, dipl. m. s., univ. dipl. org., Darja Plank, v. m. s., prof. zdr. vzg., dr. Gorazd Voga, dr. med.,
Katja Esih, univ. dipl. ekon., Alenka Presker Planko, univ. dipl. inž. met.
Recenzentki:
pred. mag. Hilda Maze, dipl. m. s., univ. dipl. org.,
Darja Plank, v. m. s., prof. zdr. vzg.
Lektorica za slovenski jezik:
mag. Urša Fujs, univ. dipl. slov.
Lektorica za angleški jezik:
Alenka Polajnar Gantar, univ. dipl. angl. in nov.
Tehnično uredila:
Alenka Presker Planko, univ. dipl. inž. met.
Izdala in založila:
Visoka zdravstvena šola v Celju
Tisk:
Kabis
Naklada:
100 izvodov
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
616-083:005.336.3(082) 37:616-083(082)
STIKI zdravstvene nege (3 ; 2012 ; Celje) Z izobraževanjem do višje kakovosti v zdravstveni negi : zbornik predavanj / III. stiki zdravstvene nege, Celje, 17. maj 2012 ; [organizator Visoka zdravstvena šola v Celju] ; uredili Hilda Maze, Alenka Presker Planko]. - Celje : Visoka zdravstvena šola, 2012 ISBN 978-961-92865-5-5 1. Gl. stv. nasl. 2. Maze, Hilda 3. Visoka zdravstvena šola (Celje) 261685760
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
3
Vsebina
Uvod
Gorazd Voga
Work-based learning in the United Kingdom
Gillian Shiel
Mikrosistem v zdravstvu
Andrej Robida
Menedžment znanja pri aktivnostih zdravstvene nege v
patronažnem varstvu
Tomislava Kordiš
Proces vseživljenjskega učenja medicinskih sester kot ključni
vidik kakovosti v zdravstveni negi
Andreja Hrovat Bukovšek, Natalija Galinec
Z izobraževanjem do kakovostne paliativne zdravstvene
obravnave bolnikov
Darja Plank
Medicinska sestra kot zdravstvena vzgojiteljica
Andreja Krajnc
Medgeneracijsko sodelovanje
Katja Lužar
Institucionalno varstvo – prostovoljna izbira ali nujni izhod?
Martina Klobčar
Z integracijo informacijske tehnologije v zdravstveno nego do
večje kakovosti
Brigita Putar
Ocenjevanje tveganj v procesu zdravstvene nege
Vesna Prijatelj
Možnosti uporabe RFID tehnologije v zdravstvu
Hilda Maze
4
5
44
53
63
78
87
91
101
107
114
130
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
4
UVOD
Naslov 3. Stikov zdravstvene nege že sam po sebi pove pravzaprav vse. Da se
je potrebno nenehno izobraževati, če želimo zagotoviti kakovostno
zdravstveno nego. Čeprav je nesporno res, da je stalno izobraževanje
potrebno v vseh strokah, pa je v zdravstvu še toliko pomembnejše. Nova
spoznanja, nove diagnostične in terapevtske metode prihajajo na plano
praktično vsak dan, na vseh področjih smo dobesedno preplavljeni z
informacijami, tudi zaradi preprostosti in zmogljivosti moderne informacijske
tehnologije. Prenos novih spoznanj v praktično delo, ki naj predvsem koristi
bolniku, pa žal ni tako enostaven. Za razumevanje novosti potrebujemo
vedno več znanja, tako temeljnega kot usmerjenega. Le tako lahko med
poplavo informacij ločimo zrnje od plevela, saj vse novo ni vedno dobro ali
celo boljše kot do sedaj uveljavljeno. Žal smo dostikrat lahko spoznali, da
uvedba modernejših metod razen visokih stroškov, bolnikom ne prinese nič
dobrega. Pred nekritično uporabo novosti se lahko zavarujemo le z znanjem,
zdravo pametjo in včasih zelo koristno zadržanostjo. Premisliti, preudariti in
še enkrat oceniti nikakor ne pomeni odlašati ali zamujati.
Hkrati s sprejemanjem novosti nam učenje omogoči tudi kakovostno uporabo
in tudi izboljšanje dosedanjih metod. Ustrezno usposobljen in razmišljujoč
zdravstveni delavec bo zmožen opaziti prednosti in slabosti posameznih
načinov zdravljenja in jih bo ves čas kritično ocenjeval. Prepoznavanje
zapletov in njihovo preprečevanje je temeljna naloga vsakega, ki sodeluje v
procesu zdravljenja.
Seveda je časa za izobraževanje ob vsakodnevnih, večinoma (pre)velikih
obremenitvah vedno premalo. Zato velja izkoristiti vse priložnosti za posvet
in pogovor s tistimi, ki o določenem problemu vedo več in so ga morebiti že
rešili. In prav temu so namenjeni 3. Stiki zdravstvene nege. Upam in želim, da
bodo svoje poslanstvo izpolnili na najboljši mogoč način.
Dekan VZŠCE
prim. doc. dr. Gorazd Voga, dr. med.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
5
WORK-BASED LEARNING IN THE UNITED KINGDOM
(the case of nursing education)
Gillian Shiel, Principal Lecturer School of Health, Community & Education Studies,Northumbria University, Velika Britanija
This paper provides a brief introduction to contemporary nurse education in
the United Kingdom (UK) and using a case study approach discusses how a
negotiated work-based learning programme has been employed in partnership
with a National Health Service (NHS) Foundation Trust to respond to
national and local drivers.
Introduction and background to nurse education in UK
As nursing is a vocational orientated profession it can be argued that all nurse
education is work–based. Certainly in the UK pre-registration nurse education
system a high value is placed upon the learning that takes place in the practice
arena. Assessment of practice is valued as of equal status to the assessment of
academic learning.
The previous Labour controlled Government of the UK believed that high-
quality care for patients is an aspiration that is only possible with high-quality
education and training for all staff involved in National Health Service (NHS)
services (Department of Health 2008). In the UK, nurse education is
positioned in higher education establishments (HEIs) with placements for
pre-registration students set in NHS contexts. All nurses and midwives are
accountable to the Nursing and Midwifery Council (NMC). A newly
developed curriculum at Northumbria University (NU) incorporates
placement plans which offer a range of practice learning experiences mirroring
the Modernising Nursing Careers Framework (NHS Employers 2011).
The NMC sets standards and judges fitness to practise. A student in order to
achieve registration as a nurse must over their three year education
programme demonstrate achievement of the standards set by the NMC. In
order to demonstrate achievement of the standards students must be
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
6
successful in both theory and practice. Assessment takes place in the clinical
area and in the University. These standards are reviewed regularly to ensure
that nurses and nurse education are fit for purpose. The latest review was in
2010 when the NMC standards reflected the move to an all graduate
registration for nurses. The NMC (2012) stated “an all graduate programme
outcome will mean nurses are better prepared earlier on in their careers to be
more assertive, more questioning and take more responsibility. This will help
nursing as a profession to continue to deliver high quality care in ever
changing environments”.
Once registration has been achieved nurses must demonstrate on a yearly
basis that their practice is current and that they have undertaken thirty five
hours of continuing professional development (CPD) in the previous three
years. Post registration education is subject to specified standards for some
identified roles and awards e.g to support learning and assessment in practice,
but not all post registration education is subject to NMC standards. Much of
the post registration CPD activity has taken place in HEIs.
Recent and ongoing major changes in government policy and legislation to the
NHS and HE education sector have created a prolonged period of uncertainty
in many areas. The current Coalition Government in the UK has made
sweeping changes to the fundamentals of Higher Education and the NHS
mainly in the area of commissioning (e.g. Department of Health (DH) 2011
Liberating the NHS: Developing the Healthcare Workforce; Department for
Business Innovation and Skills (DBIS) 2011 Students at the heart of the
system). The impact of these changes has been felt in the NHS where
organisations have had to (and continue to) adapt to a major reorganisation
resulting in a shifting of priorities. In HE changes have been noticeable
particularly in the area of competition from the private sector and from the
next academic year HE will experience significant change with the advent of
major new funding arrangements. The impact of these changes upon post
registration education is still unclear but the likelihood is that new ways of
working will need to be adopted by both sectors to respond to the changing
on both macro and micro levels of healthcare provision. Department of
Health (2011) Liberating the NHS: Developing the healthcare workforce.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
7
In the School of Health, Community & Education Studies at NU innovative
ways of working across professional groups have been adopted over the last
few years and this paper discusses one of the approaches taken – work-based
learning.
Work-based Learning at Northumbria University
There are a number of seminal theories of learning for the work-place
including; Experiential Learning; “the process by whereby knowledge is
created through the transformation of experience” Kolb (1984:41) and
Transformational Learning; “the process of learning through critical self-
reflection, which results in the reformulation of a meaning or perspective to
allow a more inclusive, discriminating and integrative understanding of one’s
experience... learning includes acting on these insights” Mezirow (1990:1)
The model of work-based learning discussed in this paper and increasingly
being used at NU is Negotiated Work-based Learning (NWBL), a mode of
study for employed people and a significant agent for change within the
workplace. This approach to learning focuses on learning in and from the
workplace, where work provides the focus for the learning programme.
Through critical reflection, awareness of the workplace as a learning
environment is promoted and this is utilised to extend the learner’s capability
and individual effectiveness. The approach adopted makes use of partnership
agreements with organisations and learning contracts with individuals to
negotiate and define learning pathways, which integrate work-based and
academic learning.
The principles of NWBL at Northumbria University are based upon the six
key characteristics as described by Boud and Solomon (2001):
A partnership between organisation and university to foster
learning
Learners are employed / in a contractual relationship with the
external organisation
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
8
The programme followed derives from the needs of the
workplace and the learner: work is the curriculum (i.e. the vehicle
through which the curriculum is critically explored)
Learners engage in a process of recognition of current
competencies prior to negotiation of programme of study
A significant element of the programme is through learning
projects undertaken in the workplace
The University assesses the learning outcomes against a trans-
disciplinary framework of standards and levels
Raelin’s (2008:2) view of work-based learning (WBL) encompasses most of
the previously mentioned features, acknowledging that WBL arises from the
work itself, merges theory with practice and knowledge with experience. It is
centered on conscious reflection containing three elements critical to the
work-based learning process:
learning is acquired in the midst of action and dedicated to the task at
hand;
knowledge creation and utilization is a collective activity where learning
becomes everyone’s job;
learners demonstrate a learning-to-learn aptitude, which frees them to
question underlying assumptions of practice
The Dearing Report (1997) recommended that education needed to be more
responsive to workforce development. In the School of Health Community &
Education Studies (HCES) at NU, the principles and elements of negotiated
WBL along with productive reflection based on the work of Boud, Cressey &
Docherty’s (2006) have been adopted to respond to this key recommendation
through the creation of the Professional Practice Award (PPA) framework.
The PPA, developed to meet the needs of individuals and organisations , from
inception in 2008 has proved effective in enabling individuals to progress
academic and professional careers and organisations to respond positively to a
variety of professional and governmental drivers.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
9
Sobiechowska & Maisch (2006:270) provide a definition of NWBL that clearly
articulates the approach employed and discussed in this paper;
“… where students are full-time employees whose programme of study
is embedded in the workplace and is designed to meet the learning
needs of the employees and the aims of the organisation.”
The nature of WBL at Northumbria moves the focus of responsibility firmly
into the hands of the learner. The process provides an opportunity to
interpret, analyse and challenge current thinking and practice in order to
develop new personal knowledge, understanding and attitudes and thereby
improve their own professional practice. To be successful, individual learners
need to develop as highly motivated active learners, to be able to work
autonomously, to take responsibility for identifying their learning needs and
aspirations and for managing the learning process. Normally, in order to do
this they also need to draw upon, use and develop significant prior work
experience and professional knowledge. They need to develop and utilise
appropriate learning & enquiry methods along with project management skills.
The learner is encouraged to investigate and integrate the relationship between
academic theory and workplace practice. Learners are encouraged to critically
reflect upon past and current ‘prevailing social, political, cultural, or
professional ways of acting’ (Brookfield 1995) drawing upon appropriate
models and approaches to critical thinking and reflection such as Cottrell
(2005) and Driscoll (2007).
A whole organisation approach is commonly utilised by the PPA academic
team. This often results in an intradisciplinary learning experience and enables
the partner organisation to take a strategic approach to workforce
development. An example of how one NHS Trust worked with NU to meet
the contemporary challenges facing health providers is examined in the
following case study. The case study will identify key drivers in both HE and
NHS sectors and explore how the PPA has been used effectively to meet the
particular needs of both the workplace and the learner and will also discuss
the challenges that these initiatives pose. Key issues include service
improvement and the impact upon the nursing workforce of pre-registration
nurse education changing to all graduate status.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
10
National Drivers in for the NHS
The NHS Plan (2000) has driven an immense restructuring of the NHS for
patient services and staff development. The Improving Working Lives
standard (DH, 2000a) specifies that NHS Trusts produce evidence that they
have challenged traditional working patterns, involved staff in the design and
development of better, flexible working practices in line with National Service
Frameworks (e.g. DH, 2001a, 2001b) and new clinical governance
frameworks, and provided all staff with accessible training and development
packages. A concurrent review of workforce planning (DH 2000b)
emphasised the role of training and education in the modernisation agenda by
encouraging team working, flexible working practices and new career
pathways. Fryer (2006) has recommended that Trust management teams
integrate plans for learning and service delivery to drive ‘health service reform
and planned transformation', to address skills shortages and to encourage
wider participation ensuring that the NHS is an 'employer of choice'.
However, the Health Select Committee Report on Workforce Planning
(HMSO, 2007) criticised the current structure of education in the NHS
claiming it failed to support the development of a more flexible workforce
and more flexible training opportunities (Paragraph 153). The report also
criticises the lack of access of non-professional staff to training in order to
allow them to upgrade skills, and the ineffective use of the Knowledge and
Skills Framework (KSF: DH, 2004) which should allow staff to develop skills
required to increase flexibility and efficiency (Paragraph 217). In addition, lack
of protected time and geographical distance has been highlighted as major
obstacles to learning (Casey & Mackreth, 2007; Chapman, 2006; Williamson,
2005; Lewis et. Al. 2003a,b )
Higher Education (HE) Drivers
The Leitch report (2006) emphasises the need for workforce development
through work based lifelong learning. The Leitch Review of Skills (2006:
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
11
Section 2.1) has set out the principle features of the national and international
context which inform WBL activity at Northumbria University and include;
the implications for the UK economy by 2020 in terms of the skills
deficit
the targets set for skills at level 4 and above for 2020
Within the North East region of England which Northumbria University
serves, the UK North East Regional Economic Strategy (RES) makes it clear
that increasing the region’s competitiveness will be dependent upon . . .
‘achieving both high levels of productivity and high rates of economic participation’ . . . each
of which are dependent upon increasing the rate of higher level skills among
the working population of the region. Both the Regional Economic Strategy
(RES) and the Regional Skills Partnership identify the need to increase the
achievement of higher level skills to meet business needs, as supplied by
“further and higher education. . . this will provide a longer term platform to
enable the region’s workforce to respond flexibly and effectively to sectoral
and structural changes in the regional economy throughout their working
lives.”
(Leading the Way, RES 2006-16, North East England, (p.88).
Wedgewood (2007) in her report of a Department for Education & Skills
sponsored survey concluded ‘The HE sector must do its business of teaching
and learning significantly differently if it is to achieve a step change in the
delivery of higher education to the workforce market that is recommended in
the Leitch Report………. provision is most effective when higher education
institution providers and employers work closely together, and
communication is the key to generate knowledgeable demand and
supply.’(www.dcsf.gov.uk/research/data/uploadfiles/DIUS-RR-08-04.pdf)
A report, commissioned by NU on behalf of the regional Lifelong Learning
Network (North East Higher Skills Network) identifies the importance both
employers and learners put on work-based learning.
‘Across all three skills groups [sectors], many interviewees expressed interest
in having input into course content and structure, with a view to making sure
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
12
that courses were relevant, suitable, and met their particular needs.’ (Higher
and Further Education: Employer Engagement Research, North East Higher
Skills Network, Marketwise Strategies Ltd, January 2008. 154 pp.)
Considering developments between universities and employers, one
participant highlighted the way in which having suitable structures and
networks in place could provide a platform for building relationships:
… these things in place … are formal mechanisms but that doesn’t make the
relationship .. it isn’t about the formal systems and processes, it is about the genuine
engagement and relationship.
(Higher and Further Education: Employer Engagement Research,
North East Higher Skills Network, Marketwise Strategies Ltd, January 2008.
143pp.)
The UK government (2009) published a higher education blueprint; ‘Higher
Ambitions; the future of universities in a knowledge economy’, setting out
how universities could remain world class, providing the nation with the high
level skills needed to remain competitive a central tenet of which was meeting
the needs of employers and industry. In response to this document many
HEIs in the UK expanded their activity in the field of employer engagement
and WBL.
The Quality Assurance Agency for Higher Education (2010) carried out a
review of how HEIs viewed their provision in responding to employers to
help meet workforce development needs with a view to providing guidance
and support in an area of provision often viewed as complex and challenging.
The review concluded that many HEIs have changed mission statements,
structures and procedures to respond to the needs of employers.
A WBL approach offers flexible solutions to resource problems by making
use of distance learning materials and reducing time away from the workplace
(Chapman, 2006; RCN, 2002). WBL enables individuals to gain qualifications
through extending their range of skills and knowledge, while also contributing
to improved practice and organisational change (Rhodes & Shiel, 2007; Boud
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
13
& Solomon, 2001). It is a powerful lever for cultural change addressing a
number of drivers such as performance management, implementing a strategic
plan, facilitating innovation and ensuring compliance to policies, (Shipley,
2001). WBL is relevant and empowers the individual to effect positive changes
in their own practice to improve patient care (Chapman, 2006; Prowse &
Heath, 2005; Williamson, 2005; Chapman & Howkins, 2003). WBL is integral
to role development (Casey & Mackreth, 2007; Pooler & Campbell, 2006;
Coad et. al., 2002), and positively impacts on inter-professional working,
policy implementation and the use of staff resources (Prowse & Heath, 2005;
Willmer, 2005; Gallagher & Holland, 2004); all important factors in the
modernisation of the NHS.
Responding to NHS drivers
To address national drivers and to develop more integrated ways of working
the local NHS Foundation Trust explored the views of staff (Lewis et al
2003a, 2003b) using in-depth interviews within a ward based team and a
survey of staff with 1100 respondents. The chief findings of these studies
were:
Work-based learning was deemed more accessible and had the potential to
have more impact on patient care and teamwork than classroom learning
and it also addressed issues of equality of learning opportunities.
Staff wanted to see changes in practice as a result of the educational
process and learning that was interactive and inter-professional in which
personal perspectives could be shared and valued equally by all
professions.
Credit accumulation was an important motivation for both pre and post
registration staff, but 75% of staff had undertaken training whilst in post
which was informal, with no accreditation and with limited quality
assurance.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
14
Staff wanted a variety of approaches to learning and to be able to learn at
their own pace and at a level appropriate to their prior educational
attainment, seniority and experience.
To address the drivers a local Healthcare Trust collaborated with NU to pilot
flexible WBL. This successful pilot gave rise to an expanded programme
undertaken in 9 months. The pedagogy that informs the programme has
resulted from Boud, Cressey & Docherty’s (2006) work in the area of
productive reflection. The concept has been developed to its current model of
a spiral of productive reflection that informs the process driven curriculum.
The spiral is not a closed loop but rather a continuous process that embraces
the philosophy of lifelong learning as a continuous developmental process.
NU’s PPA has been designed to give learners credit for their work-based
continuing professional development, as well as an opportunity to work
towards an academic award. As part of the programme design progression
routes are suggested for successful participants into relevant programmes
within the School of Health Community & Education Studies. The
programme is available at undergraduate and postgraduate levels offering
progression towards a first degree and full Masters Degree. Student cohorts
typically comprise of newly recruited and returning students.
NHS providers are under constant pressure to remain at the cutting edge of
new knowledge and practice through constant quality improvement,
interpretation & implementation of new policies. Such improvements are not
possible through top-down edicts alone. The NHS Trust has embraced the
concept of the ‘learning organisation’ as an agent of change. This requires the
engagement of staff at all levels to initiate multiple small changes within broad
policy frameworks. Learning is regarded as a key driver for change.
In partnership the two organisations were able to work collaboratively to
deliver an innovative programme responsive to change. Utilising a spiral of
productive reflection the programme was able to promote learning that
directly related to and benefited the employee and the organisation to meet
current policy drivers. The programme was delivered in the NHS Trust’s
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
15
premises offering half day sessions reducing the need for staff to be released
from the busy clinical environment for long periods of time. This has proved
popular with both students and managers.
Learning agreements formed the basis of a formal learning partnership
between the partners that reflected the needs and requirements of the
employer, the individual learner and NU. The partnership agreement set out
definitive roles for all parties with emphasis upon delivery, support and quality
assurance. In addition to formal review procedures, the programme is
managed through regular partnership meetings in which on-going evaluation
informs direction and delivery.
Recruitment onto the programme is carried out by the Healthcare Trust.
Participants have been purposefully recruited from several disciplines within
primary and secondary care including nurses, health care assistants, dieticians,
occupational therapists, physiotherapists, social workers, care home manager,
ward clerk and business managers. This purposeful recruitment has been
carried out with the intention of increasing intradisciplinary and
interdisciplinary learning and working as well as addressing the Healthcare
Trust’s need to attend to the workforce development of staff employed on
lower levels of the knowledge and skills framework.
The advent of the NMC standards (2010) requiring graduate status for
registrants has put additional pressure on the nursing workforce with many
practicing registered nurses rushing to obtain graduate status. Although there
is bespoke provision for nurses to obtain graduate status within NU there has
been a significant increase in the applications from within the Trust (and
indeed from other Trusts) for the PPA by nurses who are concerned that the
lack of a degree will limit career progression and job security. The result of
this increased demand has meant that the dynamics of the student group has
been significantly changed.
Colley (2012) postulates that recent literature on workplace learning has
challenged the notion that learning is concerned with acquiring knowledge
and skills, commenting that socio-cultural theory has developed a more
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
16
holistic view that learning is a process rather than a product; dependent upon
social participation; and issues of identity and belonging are as important as
knowledge and skills. The change in the student group dynamics could
potentially reduce the impact of cross professional interaction but the new
student group dynamic may provide the opportunity for the development of
new communities of practice.
The programme offers accreditation of prior experiential learning that enables
experienced staff who want recognition for knowledge, skills and service
improvements they have undertaken to demonstrate their learning and
achieve academic credit. Thus, accelerating individuals through the
programme, reducing study time, and students do not have to repeat learning
already acquired. This approach has proved popular with experienced nurses
and managers who have focussed on their clinical and leadership development
at the expense of their academic profile.
Individual Learning Agreements were used extensively in order to identify,
plan and manage the needs and individual expectations of learners.
The Dynamics of the Learning Agreement
The programme is structured to put learners at the centre of the learning
process and this is managed through the use of learning agreements both at an
individual level and at strategic partnership level.
Learning agreements form the basis of a formal learning partnership between
the partners that reflect the needs and requirements of the employer, the
individual learner and HE. A formal learning partnership agreement (Rhodes
& Shiel 2007) sets out definitive roles for all parties with emphasis upon
delivery, support and quality assurance In addition to formal University review
procedures, the programme is managed through regular partnership meetings
in which ongoing evaluation informs direction and delivery.
Individual learning agreements in the form of contracts are used extensively in
order to identify, plan and manage the needs and individual expectations of
learners. The process model requires learners to a move away from more
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
17
traditional modes of learning where the content and syllabus is specified to
one that promotes awareness of the workplace as a learning environment and
awareness of individual learning processes including metacognition.
Negotiated learning agreements are employed to structure and co-ordinate the
learning experience. It is the articulation and implementation of these
agreements between the learner, employer and university that provides the
fabric of the process driven curriculum. Figure 1 and the table below explain
the relationships between the learner, employer and university and the broad
areas of responsibility in relation to individual development.
Dynamics of the Learning Agreement (figure 1)
The Learner Negotiates the learning
agreement with their employer
& university tutor articulating
the outcome of a focussed
needs analysis.
Identifies the gap between
where they are & where they
want to be in relation to a
specific work focus & skill set
necessary to achieve their goals.
Learner
University Employer
Learning Agreement
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
18
Work-based projects (WBP) were also used widely within the programme.
The WBP is designed to promote the professional and personal development.
Inter-personal, inter-professional, intellectual and practical skills are developed
through an individually negotiated real time work based project intended to
benefit both the learner and their employing organisation. It requires the
learner to focus on an organisational-based issue and to develop skills of:
Organises resources necessary
to fill the gap
The Employer
Negotiates the learning
agreement with the learner and
university tutor that addresses
current priorities for both the
organisation & the individual
Facilitates the process of needs
analysis
Responds & provides resources
necessary to fill the identified
gap
The University:
Negotiates the learning
agreement with the learner &
employer to ensure that it has
academic coherence & meets
appropriate levels and
standards
Facilitates the process of needs
analysis
Responds & provides resources
necessary to fill the identified
gap
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
19
diagnosis of problems; enquiry/research; analysis; project planning and
implementation; and techniques of presentation and evaluation. Not only are
learners expected to research around a particular issue but also to implement a
real change in workplace practice. The extent of the impact and size of this
piece of innovation varied dependent upon size and level of the project; the
intention of the individual programme of learning, the individual’s role and
positioning within the organisation.
WBPs are offered at all HE levels within our WBL provision. The level of the
learning was determined by: the entry behaviour of the learner, the particular
demand of the learning; the context in which this is applied and the degree of
autonomy of the learner in undertaking the project. Projects were offered in
various sizes from 20 credits to 60 credits dependent upon individual and
organisational need.
The WBP has been introduced to encourage inter-professional collaboration
and learning at work and contains three elements; inter-professional learning,
workplace consultation, and change management. The programme aims to
enable participants to change practice whilst learning about the roles of other
professionals and working with them to design better ways of working
collaboratively. Learners reflect on their practice to identify one way they
would like to improve patient care and/or the working lives of staff. Projects
have led to significant changes in service delivery including; discharge
planning, communication, urgent referral processes, implementing innovative
practice. For example:
Auditing patient safety briefing to evaluate the effectiveness of a new intervention.
A new safety initiative was introduced to a ward where staff had been
provided with information through a briefing. The student undertook an
audit to evaluate how effective the briefing had been. The outcome was that
falls had dropped significantly from 149 in the first three months of the year
to 60 for the entire remaining nine months of the year. As a consequence of
carrying out the audit strong links were made with both the student’s line
manager and modern matron. The safety initiative is now being rolled out
across the hospital.)
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
20
Introducing a programme of diversionary therapy;
In a community hospital a student was concerned that elderly patients were
remaining in hospital longer than necessary and thought this might be in part
due to lack of motivation. The student successfully developed a range of
activities to stimulate elderly patients. Engaging with this programme resulted
in improved mobility and enhanced recovery. The only drawback was the
elderly patients enjoyed the activities so much they did not want to go home!
In house elements of the programme have been developed to enhance library
and IT skills. These support achievement of identified organisation training
targets. Students are also paired with work place advisors who provide
support and act as a ‘critical friend’ (Neary, 2000) throughout the programme.
Work place advisors are offered preparation that explains the curriculum, the
role of the workplace advisor, models of critical reflection, and allow time for
case based discussion
Evaluation of the case
Recent learner feedback identified the positive aspects of the programme
were:
direct relevance to their work
the chance to build on existing skills and knowledge
opportunity to apply theory to practice and keep up to date
improved practice and significant personal and professional achievement.
increased motivation
indicated that the learning from experience would assist in their future
development within the workplace.
Identified problems of the model have focussed on: the quality of line
manager support for project work, release for attendance at workshops &
seminars and for study time ; university administration processes that
struggled to adapt to new modes of delivery.
The partnership between NU and the NHS Trust has required flexibility and
understanding on the part of both organisations. It has successfully delivered
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
21
flexible negotiated work-based learning to a variety of Trust staff (circa 75
staff annually) and evidence suggested that projects have improved; patient
care, working lives, policy implementation, use of resources, and inter-
professional working. The programme has made an important contribution to
personal and professional development, providing learners with the critical
skills necessary to underpin the expansion of clinical academic careers.
The University Programme is characterised by a number of key
features:
A negotiated learning contract between the employee, the Trust and
the University based upon individual and organisational need;
Recognition of employees’ prior learning & CPD, offering
exemption to current study where appropriate through Accreditation
of Prior Learning and Accreditation of Prior Experiential Learning
processes;
Independent work-based study & work-based projects directly
related to and benefiting the employee’s role within the workplace
and team functioning;
The level of learning for the individual determined by the demand of
the learning, the degree of autonomy of the learner and the context
in which the learning is applied, as well as the individuals’ current
academic and professional level as determined by Knowledge and
Skills Framework (DH, 2004) or equivalent.
Individuals are supported by a network of Workplace Advisors and
by a University tutor.
Key Features of the Programme (figure 2)
Results from two evaluations (Duncan et al, 2005; Redhead et al, 2007),
programme evaluations, and informal feedback from the three perspectives,
has identified a number of strengths and issues some that will inform future
iterations of the programme and others that require further examination.
Key strengths and issues identified by learners:
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
22
Often develop as a perceived expert within the organisation regardless
of perceived status within the organisation
Achieve a sense of empowerment that they can and do effect change
within the organisation
Learning that has direct relevance to the work role and to
organisational need
Difficulty in negotiating resources, in particular time for engaging in
activity during work hours
Anxiety about negotiating the study focus and resources
Anxiety about engaging in academic study
Key strengths and issues for the employer:
Effecting change through multiple small changes in practice
Meeting organisational and national standards resulting in
improvements in patient care, working lives, inter-professional
working, knowledge of and adherence to Department of Health and
Trust policies, use of resources
Reduced time away from the workplace for learning
The ethical considerations of supporting learner development if future
career opportunities are limited
Making optimal use of the programme e.g. linking to personal
development plans for individuals
Key strengths and issues for the university:
Assessment for learning offers an opportunity to share learning goals
with students, make students aware of standards and promote an
effective learning environment that enables individual progression
Developing effective learning partnerships with organisations
Inclusion of knowledge and skill development which can be linked to
the KSF promotes adherence to national standards validating the
activity
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
23
Tensions between flexible working practices & traditional institutional
structures
HE academics understanding the model & requiring different skills &
attributes from traditional roles
Conclusion
The current structure of the programme employed in this instance has been
developed in partnership between NU and the NHS Trust as a way of
integrating personal and professional development of staff with the Trust’s
strategic objectives of improving patient care, becoming an ‘employer of
choice’, implementing national policies in service development, improving use
of resources, and improving inter-professional and cross agency working.
There is also a need for staff development for individuals to fulfil their role in
the workplace and to enable nurses to respond to professional drivers.
In this particular partnership between NU the NHS Trust criticisms
identified by the Health Select Committee Report on Workforce Planning
(HMSO, 2007) have been addressed with some success. The programme is
designed to provide equitable access to education for the entire existing
workforce, including non-professionals, and to encourage new flexible ways
of working at all KSF levels. It is linked with KSF appraisal and learning
outcomes can be mapped onto KSF competencies outlined in an individual’s
personal development plan. There are perceived benefits from this for
individual and organisational development.
The programme as with all University provision is quality assured through the
usual university procedures of validation, external moderation and programme
review. For the Trust it has the added advantage that learning from expert in-
house provision when applied to practice can be accredited as part of the
programme. The engagement of line managers and workplace advisers in the
programme delivery ensures that student’s are supported in the workplace and
that projects undertaken are appropriate, valued and implemented by the
organisation.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
24
This programme meets many of the recommendations made in Learning for a
Change in Healthcare (Fryer, 2006) and the Leitch Report (2006) which
emphasise the need of for workforce development through work based
lifelong learning. The skills developed within the programme have enabled
people employed in the NHS to re-skill, play a role in more flexible working
practices and become champions of change. There has been significant
evidence of widening participation at a higher education level where
numerous staff having left school at 14 and undertaken no further study and
senior nurses who had no HE qualifications having obtained professional
registration before the qualification attracted academic awards having
successfully attained this work based award, many with distinctions and
commendations.
References
Boud, D. Cressey, P & Docherty P. (eds.) (2006), Productive Reflection at
Work, London, Routledge
Boud, D. & Solomon, N (2001) Work-based learning: A new higher
education? Buckingham: Open University Press.
Caldwell, C and MacPherson, W (2000) Leadership skills for ward sisters and
charge nurses. Nursing Times, 96, 43: 37-38
Casey, D. & Mackreth, P. (2007). Developing education for long-term
conditions management. British Journal of Community Nursing, 12, 1: 19-22.
Chapman, L. (2006). Improving patient care through work-based learning.
Nursing Standard, 20, 41: 41-45.
Chapman, L. & Howkins, E. (2003). Work-based learning: Making a
difference in practice. Nursing Standard, 17, 34: 39-42.
Coad, S., Haines, S. & Lawrence, B. (2002). Supporting ward staff in acute
care areas: The past, the present and the future? Nursing in Critical Care, 7, 3:
126-131.
Colley, H.(2012),"Not learning in the workplace: austerity and the shattering
of illusion in public service work.", Journal of Workplace Learning, Vol. 24
Issue: 5 pp. 1 – 1
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
25
Cottrell, S (2005) Critical Thinking Skills Buckingham, Palgrave Macmillan
Dearing R. (1997) National committee of inquiry into higher education
Available at: http://www.leeds.ac.uk/educol/ncihe/, accessed 24th April 2012.
Department of Health (2011) Liberating the NHS: Developing the healthcare
workforce, London, DH
Department for Business Innovation and Skills (2011) Students at the heart of
the system. London DBIS
Department for Business Innovation and Skills (2009) Higher Ambitions: the
future of universities in a knowledge economy. London DBIS
Department for Education & Skills (2007) Employer Engagement, Higher
Education and the Workforce: Barriers and Facilitators
Department of Health (2004) The NHS Knowledge and Skills Framework
(NHS KSF) and the development review Process. London. DH.
Department of Health (2000) The NHS Plan: a plan for investment, a plan for
reform London: DH.Department of Health (England) (2008) High Quality
Care for All: NHS Next Stage Review. TSO, London
Department of Health (2000a). Improving working lives standard: NHS
employers committed to improving the working lives of people who work in
the NHS. London: DH.
Department of Health (2001b). National service framework for diabetes:
standards., London: DH: 45.
Department of Health (2001b). National service framework for older people.
London: DH.
Department of Health (2000b). A Health Service of all the talents:Developing
the NHS workforce Consultation Document on the Review of Workforce
Planning. London: DH.
Driscoll, J (2007) Practising clinical supervision: a reflective approach
Edinburgh : Baillie re Tindall
Duncan, K. (2005) A qualitative evaluation of an accredited work based
interprofessional learning programme in a community hospital ward team.
Thesis in part completion of an Occupational Psychology MSc: Northumbria
University.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
26
Fryer R. (2006). Learning for a Change in Healthcare. London: DH.
Gallagher, A. & Holland, L. (2004). Work-based learning: Challenges and
opportunities. Nursing Standard, 19, 14: 39-42.
HMSO (2007) The Government Response to the Health Select Committee
Report on Workforce Planning Presented to Parliament by the Secretary of
State for Health by Command of Her Majesty May 2007
Kolb, D. A. (1984) Experiential Learning: Experience as the source of
learning and development, Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall
Leitch, A. (2006) Leitch review of skills: prosperity for all in the global
economy – world class skills. Final Report.
http://www.hmtreasury.gov.uk/d/leitchfinalreport051206pdf
Lewis S., Corbett S., James P. & Welfare M. (2003a) Developing a model of
work-based inter-professional learning: evidence from a qualitative study in
secondary care (Unpublished report for Northumbria Healthcare NHS Trust)
Lewis S., James P., Corbett S. & Welfare M. (2003b) Developing a model of
work-based inter-professional learning: evidence from a survey of staff in
secondary care. (Unpublished report for Northumbria Healthcare NHS Trust)
Mezirow, J (1990) Fostering critical reflection in adulthood. A guide to
transformative and emancipatory learning, San Francisco, CA: Jossey- Bass
Neary, M. (2000) Teaching, assessing and evaluation for clinical competence: a
practical guide for practitioners and teachers. Cheltenham: Stanley Thorne
www.nmc-uk.org/accessed 24/4/12
NHS Employers (2011) Nursing Career Framework. London: TSO
North East Higher Skills Network (2008) Higher and Further Education:
Employer Engagement Research, Marketwise Strategies Ltd
Nursing and Midwifery Council (2010a) Standards for Pre-registration nursing
education. London: NMC
Pooler, A. & Campbell, P. (2006). Identifying the development needs of
community matrons. Nursing Times, 102, 37: 36-38.
Prowse, M. A. & Heath, V. (2005). Working collaboratively in health care
contexts: the influence of bioscientific knowledge on patient outcomes. Nurse
Education Today, 25, 2: 132-139.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
27
The Quality Assurance Agency for Higher Education (2010) Employer-
responsive provision survey: a reflective report, Gloucester, QAA
Raelin J.A. (2008) Work-based Learning (New and Revised Edition). Jossey-
Bass. San Francisco, CA
Redhead, A., Duncan, K., Corbett, S. (2007) The Professional Practice Award:
A Pilot Evaluation. Report commissioned by Garth Rhodes, Head of Flexible
Learning, University of Northumbria
Rhodes & Shiel (2007) Meeting the needs of the workplace and the learner
through work based learning. Journal of Work-Based Learning. 19, 3: 173-187.
Rhodes & Shiel (2007)Negotiated work-based learning in part-time higher
education programmes in Brennan, L. & Hemsworth,D. (eds) Incorporating
into Higher Education Programmes the Learning People do for, in and
through Work, University Vocational Awards Council
Royal College of Nursing (2002). Quality education for quality care: Priorities and
Actions. London: RCN.
Shipley, N. (2001). Chapter 11: Smart work: What industry needs from
partnerships. In Boud, D. & Soloman, N (eds). Work-based Learning: A New
Higher Education? Buckingham: OU/SRHE Press.
Singleton, S (2006) A Portrait of the Health and Social Care Workforce in the
North East
Sobiechowska, P. & Maisch M. (2006), Work-based learning: in search of an
effective model, Journal of Educational Action Research, Vol. 14, No. 2, pp
267-286
Williamson, T. (2005). Work-based learning: A leadership development
example from an action research study of shared governance implementation.
Journal of Nursing Management, 13, 6, 490-499.
Willmer, M. (2005). Promoting practical clinical management learning: The
current situation about Information and Communications Technology
capability development in student nurses. Journal of Nursing Management, 13,
6:467-476.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
28
NA DELU OSNOVANO UČENJE V VELIKI BRITANIJI
(primer izobraževanja medicinskih sester)
Članek se osredotoča na kratek opis sodobnega izobraževanje na področju zdravstvene
nege v Veliki Britaniji in s študijo primera pojasnjuje, kako je bil, kot odgovor na
nacionalne in lokalne potrebe ter zahteve, oblikovan izobraževalni program, ki temelji na
delu, vpeljan v partnerstvu s skladom Nacionalne zdravstvene službe.
Uvod in ozadje izobraževanja na področju zdravstvene nege v Veliki Britaniji
Ker je poklic medicinske sestre usmerjen praktično, lahko trdimo, da vse oblike
izobraževanja na področju zdravstvene nege temeljijo na delu. Vsekakor je v britanskem
izobraževalnem sistemu na področju zdravstvene nege velik poudarek posvečen
praktičnemu učenju. Ocenjevanje kliničnega usposabljanja je vrednoteno enakovredno kot
ocenjevanje akademskega učenja.
Prejšnja vlada Velike Britanije pod vodstvom laburistov je verjela, da je cilj
visokokakovostne zdravstvene nege mogoče doseči le z visokokakovostnim
izobraževanjem in usposabljanjem vsega osebja, ki zagotavlja storitve Nacionalne
zdravstvene službe (NZS; National Health Service) (Oddelek za zdravje, 2008). V Veliki
Britaniji je izobraževanje za medicinske sestre umeščeno v ustanove visokošolskega
izobraževanja (UVI; higher education establishments) s kliničnim usposabljanjem v okviru
zdravstvenega sistema. Vse medicinske sestre in babice odgovarjajo Svetu medicinskih
sester in babic (SMB; Nursing and Midwifery Council). Na novo zasnovan študijski
program na Univerzi Northumbria vključuje klinično usposabljanje, ki zagotavlja širok
razpon praktičnih učnih izkušenj ob upoštevanju Okvira za modernizacijo poklicev
medicinskih sester (Modernising Nursing Careers Framework) (Delodajalci NZS, 2011).
Svet medicinskih sester (SMB) določa standarde in ocenjuje sposobnost za opravljanje
poklica. Študent mora za pridobitev naziva medicinska sestra v času triletnega
izobraževalnega programa doseči standarde, ki jih je določil SMB; uspešen mora biti tako v
teoriji kot na kliničnem usposabljanju in zato ocenjevanje poteka tako v kliničnem okolju
kot na univerzi. Z rednim preverjanjem standardov se zagotovi, da imajo diplomirane
medicinske sestre zahtevano znanje ter da osvojijo predvidene veščine in spretnosti. Zadnja
dopolnitev standardov leta 2010 določa, da morajo imeti vse medicinske sestre diplomo.
Svet medicinskih sester (2012) navaja: ''To, da bodo vse diplomirale, bo pomenilo, da so
medicinske sestre na začetku svojih poklicnih poti bolje pripravljene, da bodo bolj
asertivne, postavljale bodo več vprašanj in prevzemale več odgovornosti. Zdravstveni
delavci bodo tako še naprej lahko zagotavljali visoko kakovost zdravstvene nege v nenehno
spreminjajočih se okolji.''
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
29
Po pridobitvi naziva morajo medicinske sestre vsako leto dokazati, da so aktivne v praksi in
da so v zadnjih treh letih opravile 35 ur stalnega strokovnega izpopolnjevanja (continuing
professional development). Izobraževanje po registraciji je predmet določenih standardov
za nekatere opredeljene naloge medicinskih sester kot npr. za podporo učenja in
ocenjevanja študentov na kliničnem usposabljanju, vendar ni vse izobraževanje po
registraciji predmet standardov SMB. Veliko dejavnosti stalnega strokovnega
izpopolnjevanja po registraciji poteka v visokošolskih zavodih.
Nedavne velike spremembe v vladni politiki in zakonodaji glede NZS in visokošolskega
izobraževanja, ki še niso končane, so povzročile daljše obdobje negotovosti na številnih
področjih. Trenutna koalicijska vlada v Veliki Britaniji je uvedla velike spremembe v
temeljih visokošolskega izobraževanja in NZS predvsem na področju pooblaščanja (npr.
Oddelek za zdravje, 2011, Osvobajanje NZS: Razvijanje zdravstvene delovne sile; Oddelek
za poslovne inovacije in spretnosti, 2011, Študenti v srcu sistema). V NZS so se tako
organizacije morale (in se bodo še morale) prilagoditi veliki reorganizaciji, ki je posledica
spremembe prioritet. V visokošolskem izobraževanju so bile spremembe posebej opazne
na področju konkurence zasebnega sektorja in z naslednjim akademskim letom bo
visokošolsko izobraževanje priča bistveni spremembi – pojavilo se bo več novih načinov
financiranja. Kako bodo te spremembe vplivale na izobraževanje po registraciji, še ni
popolnoma jasno, verjetno pa se bosta morala na spremembe na makro in mikronivoju
zagotavljanja zdravstvene nege oba sektorja odzvati z novimi načini dela. (Oddelek za
zdravje (2011) Osvobajanje NZS: Razvijanje zdravstvene delovne sile).
Na Fakulteti za zdravstvo, skupnost in izobraževalne vede na Univerzi Northumbria smo v
zadnjih letih uvedli inovativne poti dela z različnimi profesionalnimi skupinami. Ta
prispevek obravnava enega od sprejetih inovativnih pristopov – učenje, ki temelji na delu
(Work-based learning).
Učenje, ki temelji na delu, na Univerzi Northumbria
Obstajajo številne pomembne teorije o učenju za delovno mesto, vključno s teorijo o
izkustvenem učenju, ki je ''proces, pri katerem se znanje ustvarja preko transformacije
izkušnj'' (Kolb, 1984: 41), in transformacijskem učenju, ki je''proces učenja skozi kritično
samorefleksijo, ki povzroči preoblikovanje pomena ali perspektive, da bi omogočila bolj
vključujoče, razlikovalno in povezovalno razumevanje izkušnje posameznika … učenje
vključuje delovanje na teh spoznanji'' (Mezirow, 1990: 1).
Model učenja, ki temelji na delu, ki ga obravnavamo v tem prispevku in se vse bolj
uporablja na Univerzi Northumbria, je izpogajano učenje, ki temelji na delu (IUTD;
Negotiated Work-based Learning), to je način študija za zaposlene in pomembno sredstvo
za uvedbo sprememb na delovnem mestu, kjer delo zagotavlja podlago za izobraževalni
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
30
program. Preko kritične refleksije se promovira zavedanje o delovnem mestu kot učnem
okolju, s tem pa se povečajo sposobnosti in individualna učinkovitost udeleženca v
izobraževanju. S pogodbami o partnerstvu z organizacijami in učnimi pogodbami s
posamezniki se oblikujejo načini učenja, ki vključujejo učenje, ki temelji na delu, ter
akademsko učenje.
Na Univerzi Northumbria so načela izpogajanega učenja, ki temelji na delu, zasnovana na
šestih glavnih značilnostih, ki sta jih opisala Boud in Solomon (2001):
partnerstvo med organizacijo in univerzo za spodbujanje učenja;
udeleženci v izobraževanju so zaposleni ali v pogodbenem razmerju z
zunanjo organizacijo;
izobraževalni program izvira iz potreb delovnega mesta (tj. orodje za
kritično raziskovanje programa);
udeleženci v izobraževanju sodelujejo v procesu priznavanja obstoječih
kompetenc pred oblikovanjem programa;
pomemben element programa so učni projekti, opravljeni na delovnem
mestu;
univerza ocenjuje učne izide z interdisciplinarnim okvirom standardov in
stopenj.
Raelinov (2008: 2) pogled na učenje, ki temelji na delu, zajema večino prej omenjenih
značilnosti; priznava, da učenje, ki temelji na delu, izhaja iz dela samega, združuje teorijo s
prakso ter znanje z izkušnjami. Osredotočeno je na zavestni premislek s tremi elementi,
kritičnimi do učnega procesa, ki temelji na delu:
učenje je pridobljeno sredi delovanja in posvečeno trenutni nalogi;
ustvarjanje in uporaba znanja sta kolektivni dejavnosti, pri katerih učenje postane
delo vseh;
udeleženci v izobraževanju dokažejo, da so se sposobni naučiti učiti, zaradi česar ni
potrebno preverjanje temeljnih znanj in veščin.
Dearingovo poročilo (1997) priporoča, naj se izobraževanje bolj odziva na razvoj delovne
sile. Na Fakulteti za zdravstvo, skupnost in izobraževalne vede na Univerzi Northumbria
smo sprejeli načela in elemente izpogajanega učenja, ki temelji na delu, skupaj s
produktivnim razmišljanjem, osnovanem na delu avtorjev Boud, Cressey in Docherty
(2006), ter oblikovali okvir za certifikat za strokovno delo (Professional Practice Award).
Certifikat, ki so ga razvili za potrebe posameznikov in organizacij, se podeljuje od leta 2008.
Uveljavil se je kot učinkovito sredstvo, ki omogoča posameznikom, da razvijajo akademsko
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
31
in strokovno kariero. Organizacijam pa omogoča, da se pozitivno odzovejo na različne
strokovne in vladne spodbude.
Sobiechowska in Maisch (2006: 270) podajata definicijo izpogajanega učenja, ki temelji na
delu: ''… pri čemer so študenti polno zaposleni delavci, katerih študijski program je vgrajen
v njihovo delovno mesto ter je oblikovan z namenom zadovoljevanja učnih potreb
zaposlenih in ciljev organizacije''. Ta jasno izraža pristop, uporabljen in obravnavan v tem
prispevku.
Zaradi narave učenja, ki temelji na delu, na Univerzi Northumbria glavno odgovornost
prevzamejo udeleženci v izobraževanju. Proces jim nudi priložnost, da interpretirajo,
analizirajo in vrednotijo sedanje razmišljanje in praktične izkušnje zato, da bi razvili novo
osebno znanje, razumevanje in pristope ter tako izboljšali svojo lastno strokovno prakso.
Da bi bili uspešni, morajo postati visoko motivirani aktivni udeleženci, ki bodo sposobni
avtonomno delati, prevzemati odgovornost za prepoznavanje svojih učnih potreb in želja
ter za upravljanje svojega izobraževalnega procesa. Običajno je za to treba črpati iz
pomembnih preteklih delovnih izkušenj, uporabiti obstoječe znanje ter novo. Razviti in
uporabiti morajo ustrezne študijske in raziskovalne metode ter vse to povezati z veščinami
projektnega vodenja. Posameznike se spodbuja, da raziskujejo in povezujejo akademsko
teorijo in prakso na delovnem mestu, spodbuja se jih h kritičnemu premišljevanju o
preteklih in sedanjih »prevladujočih družbenih, političnih, kulturnih ali strokovnih načinih
delovanja« (Brookfield, 1995), pri čemer morajo uporabljati ustrezne modele in pristope
kritičnega mišljenja in premisleka kot Cottrell (2005) in Driscoll (2007).
V akademski skupini, ki na univerzi sodeluje pri procesu izkustvenega učenja, se običajno
uporablja pristop celotne organizacije. Rezultat je pogosto interdisciplinarna učna izkušnja,
ki omogoča partnerski organizaciji strateški razvoj delovne sile. V študiji primera v
nadaljevanju je opisano sodelovanje Sklada NZS in Univerze Northumbria pri iskanju
odgovora na sodobne izzive, s katerimi se soočajo ponudniki zdravstvenih storitev. Študija
primera opredeljuje ključne gonilne sile v obeh sektorjih, tako v visokošolskih zavodih kot
v NZS, in raziskuje, kako je bil certifikat za strokovno delo učinkovito uporabljen kot
odgovor na posebne potrebe delovnega mesta in udeleženca v izobraževanju ter razpravlja
o izzivih te pobude. Med ključnimi problemi je želja po izboljšanju storitev ter vpliv
spremembe potrebne izobrazbe za medicinske sestre pred registracijo (obvezna diploma)
na vse zaposlene v zdravstveni negi.
Potrebe nacionalnega zdravstvenega sistema (NZS)
Načrt NZS (2000) je prinesel temeljito prestrukturiranje NZS na področju storitev za
pacienta in razvoja osebja. Standard Izboljšanje delovnega življenja (Improving Working
Lives Standard) (DH, 2000a) določa, da morajo Skladi NZS predložiti dokaze, da so
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
32
preverili tradicionalne delovne vzorce, vključili osebje v oblikovanje in razvoj boljših,
fleksibilnih delovnih praks v skladu z Okvirom nacionalnih storitev (National Service
Frameworks) (npr. DH, 2001a, 2001b) in novimi okviri kliničnega upravljanja ter da so
zagotovili vsemu osebju dostopne možnosti usposabljanja in razvoja. Sočasni pregled
načrtovanja delovne sile (DH 2000b) je poudaril pomen usposabljanja in izobraževanja za
modernizacijo, in sicer s spodbujanjem skupinskega dela, oblikovanja fleksibilnih delovnih
praks in iskanja novih poklicnih poti. R. Fryer (2006) priporoča, naj vodstva Skladov
vključijo načrte za učenje in izvajanje storitev, da bi s tem spodbudili »reformo
zdravstvenih storitev in načrtovano preoblikovanje«, ter da se naj posvetijo problemu
pomanjkanju veščin in spodbudijo širšo vključenost v izobraževanje in usposabljanje ter
zagotovijo, da bo NZS želen delodajalec .
Toda Poročilo izbirnega odbora za zdravje o načrtovanju delovne sile (Health Select
Committee Report on Workforce Planning) (HMSO, 2007) je kritiziralo sedanjo strukturo
izobraževanja v NZS z argumentom, da ji ni uspelo podpreti razvoja bolj fleksibilne
delovne sile in bolj fleksibilnih možnosti usposabljanja (153. odstavek). Poročilo kritizira
tudi premajhen dostop do usposabljanja za neprofesionalno osebje, ki bi omogočilo
nadgradnjo veščin, ter neučinkovito uporabo Okvira za znanje in veščine (Knowledge and
Skills Framework) (KSF: DH, 2004), ki bi moral osebju omogočiti, da razvije veščine,
potrebne za povečanje fleksibilnosti in učinkovitosti (217. odstavek). Kot glavni oviri
učenju navaja pomanjkanje časa in geografsko razdaljo (Casey in Mackreth, 2007;
Chapman, 2006; Williamson, 2005; Lewis et al. 2003a,b ).
Potrebe v visokošolskem izobraževanju
Poročilo Leitch (2006) izpostavlja potrebo po razvoju delovne sile s vseživljenjskim
učenjem, ki temelji na delu. Leitchev Pregled veščin (Review of Skills) (2006: Section 2.1)
dejavnosti učenja, ki temelji na delu, podaja osnovne značilnosti nacionalnega in
mednarodnega konteksta na Univerzi Northumbria in vključuje:
- posledice za gospodarstvo Velike Britanije do 2020 zaradi pomanjkanja veščin in
- cilje, določene za veščine na 4. stopnji in višje za 2020.
Za severovzhodno regijo Anglije, kjer deluje Univerza Northumbria, Britanska
severovzhodna regionalna gospodarska strategija (VB North East Regional Economic
Strategy (RGS) jasno poudarja, da bo povečanje konkurenčnosti regije odvisno od
»doseganja visokih ravni produktivnosti in visokih stopenj gospodarskega sodelovanja«,
oboje pa temelji na povečanju stopnje znanja zahtevnejših veščin med delovno populacijo v
regiji. Tako Regionalna gospodarska strategija kot Regionalno partnerstvo za veščine
ugotavljata, da so potrebne zahtevnejše veščine, ki bi ustrezale potrebam gospodarstva
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
33
oziroma ''nadaljnje in visokošolsko izobraževanje …, bo zagotovilo dolgoročno osnovo, ki
bo regionalni delovni sili omogočila, da se bo fleksibilno in učinkovito odzivala na
sektorske in strukturne spremembe v regionalni ekonomiji skozi svoje celotno delovno
obdobje'' (Voditi pot (Leading the Way, RES 2006-16, severovzhodna Anglija (str. 88)).
Wedgewood (2007) je v svojem poročilu o raziskavi, ki jo je sponzoriral Oddelek za
izobraževanje in veščine, zaključila takole:''Sektor visokega šolstva bo moral v proces
poučevanja in učenja vpeljati velike spremembe, če bo želel doseči bistveno spremembo v
prenosu visokošolskega izobraževanja na trg delovne sile, ki je priporočen v poročilu
Leitch…. Določilo je najbolj učinkovito, kadar visokošolske izobraževalne institucije in
zaposlovalci tesno sodelujejo, kajti komunikacija je ključna za ustvarjanje ustrezne ponudbe
in povpraševanja.'' (Vir:www.dcsf.gov.uk/research/data/uploadfiles/DIUS-RR-08-04.pdf.).
Poročilo, ki ga je naročila Univerza Northumbria v imenu Regionalne mreže
vseživljenjskega učenja (Severovzhodna mreža zahtevnejših veščin) ugotavlja, kako
pomembno se zdi učenje, ki temelji na delu, delodajalcem in udeležencem v izobraževanju.
»V vseh treh sektorjih so mnogi intervjuvanci izrazili željo, da bi prispevali k vsebini in
strukturi izobraževalnih oblik ter tako zagotovili, da bi bila izobraževanja relevantna in
ustrezna ter bi tako ponujala odgovor na njihove posebne potrebe (Higher and Further
Education: Employer Engagement Research, North East Higher Skills Network
(Visokošolsko in nadaljnje izobraževanje: Raziskava o vključevanju delodajalca,
Severovzhodna mreža zahtevnejših veščin), Marketwise Strategies Ltd, januar 2008. 154
pp).
Ob upoštevanju razvoja med univerzami in delodajalci je eden od udeležencev predlagal,
kako bi lahko ustvarili osnovo za gradnjo odnosov, če bi imeli vzpostavljene ustrezne
strukture in mreže: ''… v praksi…, so to formalni mehanizmi, ki ne ustvarjajo pravega
sodelovanja …. ne gre za formalne sisteme in procese, gre za resnično zavzetost in odnos''
(Visokošolsko in nadaljnje izobraževanje: Raziskava o vključevanju delodajalca,
Severovzhodna mreža zahtevnejših veščin, Marketwise Strategies Ltd, januar 2008. 143 pp).
Vlada Velike Britanije je leta 2009 izdala načrt visokošolskega izobraževanja z naslovom
Višje ambicije, prihodnost univerz v gospodarstvu znanja, ki opredeljuje, kako bi lahko
univerze ostale v svetovnem vrhu, zagotavljale družbi zahtevnejše veščine na visoki ravni,
ki so potrebne za ohranitev konkurenčnosti, glavno načelo tega pa je izpolnitev potreb
delodajalcev in industrije. V odgovor na ta dokument so številni visokošolski zavodi v
Veliki Britaniji razširili svojo dejavnost na področju vključevanja delodajalcev in učenja, ki
temelji na delu.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
34
Agencija za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu (2010) je pregledala, kako
visokošolski zavodi odgovarjajo na potrebe delodajalcev po razvoju delovne sile, in sicer z
namenom ponuditi pomoč in podporo na področju zahtev, ki so pogosto videti zapletene
in težke. Pregled je prispeval k temu, da so številne visokošolski zavodi kot odgovor na
potrebe delodajalcev spremenili svoje izjave o poslanstvu, strukture in postopke.
Pristop učenja, ki temelji na delu, nudi fleksibilne rešitve problemov z zagotavljanjem virov,
saj uporablja metode učenja na daljavo in zmanjšuje čas odsotnosti z delovnega mesta
(Chapman, 2006; RCN, 2002). Učenje, ki temelji na delu, posameznikom omogoča, da
pridobijo kvalifikacije z razširitvijo svojih veščin in znanja ter hkrati prispevajo k izboljšanju
prakse in organizacijski spremembi (Rhodes in Shiel, 2007; Boud in Solomon, 2001). To je
močan vzvod za kulturno spremembo, ki naslavlja številne potrebe, kot so upravljanje
uspešnosti, izvajanje strateškega načrta, spodbujanje inovacij in zagotavljanje skladnosti s
politikami (Shipley, 2001). Učenje, ki temelji na delu je pomembno in opolnomoči
posameznika, da izvede pozitivne spremembe v lastni praksi za boljšo skrb za paciente
(Chapman, 2006; Prowse in Heath, 2005; Williamson, 2005; Chapman & Howkins, 2003).
Učenje, ki temelji na delu, je sestavni del razvoja vloge (Casey in Mackreth, 2007; Pooler in
Campbell, 2006; Coad et al., 2002) ter pozitivno vpliva na skupno delo različnih strok,
izvajanje politike in uporabo kadrovskih virov (Prowse in Heath, 2005; Willmer, 2005;
Gallagher in Holland, 2004), vse to pa so pomembni dejavniki v modernizaciji NZS.
Odgovor na potrebe Nacionalnega zdravstvenega sistema
Za oblikovanje nacionalnih potreb in za razvoj bolj integriranih načinov dela, sta lokalna
Fundacija in Sklad NZS raziskala stališča osebja (Lewis et al. 2003a, 2003b). Poglobljene
intervjuje sta opravila v skupini na oddelku in med osebjem; v raziskavo je bilo vključenih
1100 anketirancev. Glavne ugotovitve raziskav so bile:
Učenje, ki temelji na delu velja za dostopnejše in ima potencial, da bo bolj vplivalo na
kakovost zdravstvene nege in timsko delo kot učenje v predavalnici, poleg tega je tudi
odgovor na problem neenakih učnih možnosti.
Osebje je želelo v praksi videti spremembe, ki so rezultat izobraževalnega procesa in
interaktivnega učenja, pri katerem sodelujejo različne stroke in pri katerem se lahko
mnenja posameznika primerjajo in vrednotijo enakovredno med vsemi poklici.
Za medicinske sestre pred registracijo in po njej je bila pomembna motivacija zbiranje
kreditnih točk, a 75 % osebja je opravilo neformalno usposabljanje po registraciji, brez
pridobitve kreditnih točk in z omejenim zagotavljanjem kakovosti.
Osebje je želelo širok spekter pristopov k učenju, izrazili pa so tudi željo, da bi se lahko
učili v svojem ritmu, na stopnji, ustrezni njihovi predhodni doseženi izobrazbi, starosti
in izkušnjam.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
35
S ciljem ugotovitve potreb je lokalni Zdravstveni sklad sodeloval z Univerzo Northumbria
v pilotnem projektu razvoja fleksibilnega učenja, ki temelji na delu. Uspešni pilotni projekt
je bil povod za razširjeni program, izveden v devetih mesecih. Pedagoški pristop, ki je
osnova za program, izhaja iz dela avtorjev Boud, Cressey in Docherty (2006) na področju
produktivnega premisleka. Koncept je bil razvit do sedanjega spiralnega modela
produktivnega premisleka, s katerim se oblikuje vsebina izobraževalnega programa. Spirala
ni zaprta zanka, ampak nenehen proces, ki zaobjema filozofijo vseživljenjskega učenja kot
stalno razvijajočega se procesa.
Certifikat za strokovno delo (professional practice of work) na Univerzi Northumbria je bil
zasnovan zato, da bi študenti dobili priznanje za stalno strokovno izpopolnjevanje, ki
temelji na delu, ter priložnost, da si prizadevajo tudi za pridobitev višje stopnje izobrazbe.
Kot del zasnove programa so za uspešne udeležence predlagane poti napredovanja v
relevantne programe v okviru Fakultete za zdravje, skupnost in izobraževalne vede. Na
voljo so tako dodiplomski kot podiplomski programi, vključno z možnostjo napredovanja
do prve stopnje in polnega magisterija (full Masters Degree). Posamezne generacije
študentov so običajno sestavljene iz novo vpisanih študentov in študentov, ki se vrnejo.
Zdravstvene inštitucije Nacionalnega zdravstvenega sistema so pod nenehnim pritiskom,
da z nenehnim izboljševanjem kakovosti ter z uvajanjem in izvajanjem novih politik
ostanejo v samem vrhu tako na področju pridobivanja novega znanja kot implementacije v
praksi. Takšne izboljšave niso mogoče zgolj z ukazi od zgoraj. Sklad NZS je kot gonilo
sprememb sprejel koncept ''učeče se organizacije'', ki zahteva zavzetost osebja na vseh
stopnjah, da se spodbudijo številne majhne spremembe znotraj širših okvirov politike.
Učenje velja za ključni dejavnik sprememb.
V partnerstvu sta bili organizaciji sposobni delati skupaj pri izvedbi inovativnega programa
odzivnega na spremembe. Z uporabo spirale produktivnega premisleka je program
promoviral učenje, ki je neposredno povezano in koristi zaposlenemu in organizaciji za
izpolnitev sedanjih političnih zahtev. Program je bil izpeljan v prostorih Sklada NZS v
poldnevnih sklopih, zaradi česar se je zmanjšala potreba, da bi bilo osebje z delovnih mest
odsotno dalj časa. Ker gre za klinično okolje, za katero je značilna velika zaposlenost, je to
všeč tako študentom kot njihovim vodjem v organizaciji.
Osnovo za formalno učno partnerstvo med partnerji so predstavljale učne pogodbe, ki so
odražale potrebe in zahteve delodajalca, posameznega udeleženca v izobraževanju in
Univerze Northumbria. Pogodba o partnerstvu določa vloge vseh pogodbenih partnerjev s
poudarkom na izvedbi, podpori in zagotavljanju kakovosti. Poleg formalnih revizijskih
postopkov se program spremlja preko rednih partnerskih sestankov, na katerih se sproti
vrednoti vsebina in izvedba izobraževanja.
Kandidate za program izbere Zdravstveni sklad. Udeleženci so namenoma izbrani iz
različnih strok znotraj primarne in sekundarne zdravstvene nege, med njimi so medicinske
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
36
sestre, zdravstveni tehniki, dietetiki, delovni terapevti, fizioterapevti, socialni delavci, vodje
negovalnih domov, oddelčni administratorji in poslovni vodje. S tovrstnim načrtnim
izbiranjem želijo spodbuditi intradisciplinarno in interdisciplinarno učenje in delo.
Zdravstveni sklad tako poskrbi tudi za razvoj osebja, ki je zaposleno na nižjih nivojih
znanja in veščin.
Uvedba standardov SMB (2010), ki določajo, da se lahko registrirajo le medicinske sestre z
diplomo, je dodatno obremenila osebje v zdravstveni negi, saj si sedaj številne že aktivne
registrirane medicinske sestre prizadevajo, da bi čim hitreje pridobile diplomo. Čeprav je
določba za medicinske sestre, da diplomirajo na Univerzi Northumbria, prilagojena, se je
izjemno povečalo število prijav znotraj Sklada (pa tudi iz drugih Skladov) za certifikat za
strokovno delo medicinskih sester, ki jih skrbi, da bo zato, ker nimajo diplome, njihovo
poklicno napredovanje omejeno ter njihova zaposlitev ogrožena. Povečano povpraševanje
kaže na to, da so se značilnosti skupine študentov, vključenih v ta sistem izobraževanja,
bistveno spremenile.
Colley (2012) domneva, da najnovejša literatura o učenju na delovnem mestu izpodbija
idejo, da se učenje nanaša na pridobivanje znanja in veščin, ter pripominja, da je družbeno-
kulturna teorija razvila bolj celosten pogled, da je učenje proces in ne produkt, da je odvisno
od družbenega sodelovanja ter da so vprašanja identitete in pripadanja prav tako
pomembna kot znanje in veščine. Sprememba značilnosti skupine študentov bi tako lahko
potencialno zmanjšala vpliv interakcije med različnimi strokami, vendar je lahko hkrati tudi
priložnost za razvoj novih možnosti sodelovanja med različnimi strokami.
Program nudi priznavanje predhodnega znanja in spretnosti, kar izkušenemu osebju, ki želi
priznanje znanja, veščin in izboljšanja izvedenih storitev, omogoča, da pokaže svoje
pridobljene znanje in doseže akademsko priznanje. S tem ko posamezni študentje hitreje
napredujejo, se skrajša čas študija; posameznikom se ni treba znova učiti že usvojenega.
Izkazalo se je, da je to dobro sprejeto pri izkušenih medicinskih sestrah in vodjih, ki se raje
osredotočajo na svoj strokovni in vodstveni razvoj kot na pridobivanje akademskih
nazivov.
V veliki meri so bile individualne učne pogodbe uporabljene zato, da bi se ugotovilo,
načrtovalo in upravljalo potrebe in pričakovanja posameznih udeležencev v izobraževanju.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
37
Značilnosti učne pogodbe
Program je oblikovan tako, da postavi udeleženca v izobraževanju v središče učnega
procesa, na podlagi učnih pogodb tako na individualni stopnji kot na stopnji strateškega
partnerstva.
Učne pogodbe predstavljajo osnovo formalnega partnerstva ter odražajo potrebe in
zahteve delodajalca, udeleženca in visokošolskega zavoda . Formalna učna partnerska
pogodba (Rhodes in Shiel, 2007) določa dokončne vloge vseh pogodbenih partnerjev s
poudarkom na izvedbi, podpori in zagotavljanju kakovosti. Program se vodi preko
formalnih univerzitetnih revizijskih postopkov ter preko rednih partnerskih sestankov, na
katerih se s sprotnim vrednotenjem oblikujejo usmeritve in način izvedbe.
Individualni učni sporazumi v obliki pogodb so množično uporabljeni za identificiranje,
načrtovanje in upravljanje potreb ter individualnih pričakovanj udeležencev v
izobraževanju. Procesni model zahteva, da se ti odmaknejo od bolj tradicionalnih načinov
učenja; vsebina in predmetnik sta določena tako, da se spodbuja zavedanje o delovnem
mestu kot učnem okolju ter zavedanje o individualnem učnem procesu vključno z
metakognicijo.
Izpogajane učne pogodbe se uporabijo za oblikovanje in koordiniranje učne izkušnje.
Oblikovanje in izvajanje teh pogodb med posameznikom, delodajalcem in univerzo
omogočajo podlago za procesno voden izobraževalni program. Slika 1 ponazarja in spodnja
tabela 1 pojasnjuje odnos med udeležencem, delodajalcem in univerzo ter široka območja
odgovornosti za individualni razvoj.
Slika 1: Značilnosti učne pogodbe
udeleženec v izobraževanju
univerza delodajalec
učna pogodba
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
38
Tabela 1: Značilnosti učne pogodbe
Projekti, ki temeljijo na delu (PTD) (Work-based projects), so bili prav tako široko
uporabljeni znotraj programa. PTD je oblikovan za spodbujanje strokovnega in osebnega
razvoja s katerim pridobita tako udeleženec kot njegova delodajalska organizacija, in s
katerim se razvijejo medosebne veščine, sodelovanje med strokami, intelektualne in
praktične veščine. PTD zahteva, da se učenec osredotoči na zadevo, ki izvira iz
Udeleženec v izobraževanju: Se pogaja o učni pogodbi s svojim
delodajalcem in tutorjem na univerzi
z oblikovanjem končnega rezultata
analize potreb.
Ugotovi, kakšen je razkorak med
trenutnim stanjem ter želenim
stanjem glede na specifično delo ter
veščine, potrebne za doseganje
svojih ciljev.
Išče vire, potrebne za zapolnitev
vrzeli.
Delodajalec
Se pogaja o učni pogodbi z
udeležencem in tutorjem na
univerzi, z oblikovanjem trenutnih
prioritet tako za organizacijo kot
udeleženca.
Olajša proces analize potreb.
Nosi odgovornost in zagotavlja vire,
potrebne za zapolnitev ugotovljene
vrzeli.
Univerza / visokošolski zavod
Se pogaja o učni pogodbi s
študentom in delodajalcem in
zagotovi, da je pogodba akademsko
skladna ter ustreza določenim
stopnjam in standardom.
Olajša proces analize potreb.
Nosi odgovornost in zagotavlja vire,
potrebne za zapolnitev ugotovljene
vrzeli.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
39
organizacije, in da razvije sposobnosti diagnosticiranja problemov,
poizvedovanja/raziskovanja, analize, načrtovanja in izvedbe projektov, tehnik predstavitve
in vrednotenja. Od učencev se ne pričakuje, da neko zadevo le raziskujejo, temveč tudi to,
da resnično spremenijo prakso na svojem delovnem mestu. Učinek in obseg te inovacije sta
bila različna, odvisna sta bila od velikosti in stopnje projekta, namena individualnega učnega
programa, posameznikove vloge in položaja v organizaciji.
PTD-ji so na voljo na vseh stopnjah visokega šolstva pod okriljem oddelka na univerzi, ki
skrbi za učenje z delom. Raven učenja je bila določena z začetnim vedenjem udeleženca,
posebno zahtevo učenja, kontekstom, v katerem je uporabljena, ter stopnjo avtonomije
udeleženca pri izvajanju projekta. Ponujeni projekti so bili ovrednoteni z od 20 do 60
kreditnih točk, odvisno od potreb posameznika in organizacije.
PTD je bil vpeljan z namenom vzpodbude za sodelovanje med posameznimi strokami in
učenja z delom ter vsebuje tri elemente: učenje med strokami, konzultacije na delovnem
mestu in upravljanje sprememb. Namen programa je udeležencem omogočiti, da s
pomočjo spoznavanja vlog drugih strokovnjakov in skupaj z njimi oblikujejo boljše načine
skupnega dela ter tako spremenijo prakso. Udeleženci v izobraževanju skušajo najti način,
kako bi izboljšali nego pacientov in/ali delovno življenje osebja. Projekti so vodili k
bistvenim spremembam v izvajanju storitev, vključno z načrtovanjem odpuščanja iz
bolnišnice, komunikacijo, postopki nujnih napotitev, izvajanjem inovativne prakse. Na
primer:
Revizija poročanja o varnosti pacienta za vrednotenje učinkovitosti uvedenih ukrepov
Uvedeni so bili novi ukrepi za zagotavljanje varnost na oddelku, in sicer z uvedbo
poročanja med osebjem (ang. briefing, op.prev.). Udeleženec v izobraževanju je izvedel
raziskavo, da bi ovrednotil učinkovitost poročanja. Število padcev se je s 149 v prvih
treh mesecih leta zmanjšalo na 60 v preostalih devetih mesecih v letu. Med raziskavo so
se spletle močne vezi med študentovim linijskim vodjem (ang. line manager, op. prev.)
in nadzornico. Ukrepi za zagotavljanje varnosti se zdaj uvajajo v celotni bolnišnici.
Uvajanje programa razvedrilne terapije
V lokalni bolnišnici je študenta zaskrbelo, ker so starejši pacienti ostajali v bolnišnici
dalj časa, kot je bilo potrebno. Sklepal je, da bi na to lahko vplivalo tudi pomanjkanje
motivacije. Uspešno je razvil vrsto dejavnosti za spodbujanje starejših pacientov. Zaradi
sodelovanja v tem programu se je izboljšala mobilnost pacientov in pospešilo
okrevanje. Edina slaba stran je bila, da so starejši pacienti v dejavnostih tako uživali, da
niso želeli oditi domov!
Posamezni deli programa, ki so bili razviti na Univerzi, so bili oblikovani s ciljem
izboljšanja veščin na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologiji in podpirajo
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
40
doseganje opredeljenih ciljev organizacijskega usposabljanja. Udeleženec se tudi poveže s
svetovalci na delovnem mestu, ki mu nudijo podporo ter ves čas izvajanja programa
delujejo kot ''kritični prijatelj'' (Neary, 2000). Svetovalci na delovnem mestu nudijo
udeležencem pripravljalni program, ki vsebuje opis izobraževalnega programa in vloge
svetovalca na delovnem mestu ter razlago modelov kritičnega mišljenja. Svetovalec tudi
zagotovi čas za razpravo na osnovi primerov.
Vrednotenje primera
Udeleženci v izobraževanju so pred kratkim posredovali povratne informacije. Pozitivni
vidiki programa so naslednji:
- neposredna pomembnost za njihovo delo;
- možnost nadgrajevanja obstoječih veščin in znanj;
- priložnost uporabiti teorijo v praksi in biti seznanjen z aktualnostmi;
- izboljšana praksa ter pomemben osebni in strokovni dosežek;
- večja motivacija;
- pokazali so, da bo učenje na podlagi izkušenj doprineslo k njihovem nadaljnjem razvoju
na delovnem mestu.
Udeleženci pa so izpostavili naslednje pomanjkljivosti modela: kakovost podpore linijskega
vodje za projektno delo, možnost prostih dni za udeležbo delavnic in seminarjev ter za čas
za študij, univerzitetni administrativni postopek, ki se je s težavo prilagajal novim oblikam
izvedbe.
Partnerstvo med Univerzo Northumbria in Skladom Nacionalnega zdravstvenega sistema
zahteva fleksibilnost in razumevanje na obeh straneh. Izobraževalni programi z učenjem, ki
temelji na delu, so bili uspešno izvedeni s številnimi zaposlenimi (s približno 75 ljudmi na
leto). Dokazi kažejo, da so projekti izboljšali: skrb za paciente, delovno življenje, izvajanje
politik, uporabo virov in sodelovanje različnih strok. Program je pomembno prispeval k
osebnemu in strokovnemu razvoju ter udeležencem omogočil pridobivanje kritičnih veščin,
potrebnih za podporo širitvi akademskih karier zaposlenih v kliničnem okolju.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
41
Glavne značilnosti programa:
izpogajana učna pogodba med zaposlenim, skladom in univerzo temelji na potrebah
posameznika in organizacije;
zaposlenemu se prizna predhodno pridobljeno znanje in spretnosti in stalno strokovno
izpopolnjevanje; preko priznavanja predhodnega znanja in priznavanja predhodnega
izkustvenega učnega procesa ima možnost priznanja le-teh pri sedanjem študiju, kjer je
to primerno;
samostojen študij in projekti, ki temeljijo na delu ter se neposredno povezujejo in
koristijo vlogi zaposlenega na njegovem delovnem mestu in delovanju skupine;
stopnjo znanja posameznika določajo: potreba po učenju, njegova stopnja
samostojnosti in kontekst, v katerem se učenje uporabi, kot tudi posameznikova
trenutna akademska in strokovna stopnja, kot je določeno v Okviru znanja in veščin
(DH, 2004) ali enakovredno;
posameznika podpira mreža svetovalcev na delovnem mestu in tutor na univerzi.
Tabela 2: Ključne značilnosti programa
Rezultati dveh vrednotenj (Duncan et al., 2005; Redhead et al., 2007), vrednotenja
programov in neformalna povratna informacija iz treh perspektiv, so opredelili številne
prednosti in slabosti. Nekatere od teh bodo pripomogle k spremembam programa v
prihodnosti, nekatere pa bodo zahtevale dodatne raziskave.
Ključne prednosti in slabosti, ki so jih opredelili udeleženci v izobraževanju:
v organizaciji so jih drugi pogosto začeli dojemati kot strokovnjake, ne glede na
njihov status v organizaciji;
dobili so občutek, da zmorejo vplivati na spremembe v organizaciji in so to tudi
dejansko storili;
učenje je neposredno pomembno za njihovo delo in organizacijsko potrebo;
težave pri pogajanjih o virih, predvsem o času za sodelovanje v aktivnostih med
delovnim časom;
zaskrbljenost glede pogajanj o študijski usmeritvi in virih;
zaskrbljenost glede vključevanja v visokošolski študij.
Ključne prednosti in slabosti za delodajalca:
uvajanje sprememb s številnimi majhnimi spremembami v praksi;
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
42
doseganje organizacijskih in mednarodnih standardov, kar se odraža v izboljšanju
nege pacientov, delovnih pogojev, sodelovanja med različnimi strokami,
poznavanja in upoštevanja politik Oddelka za zdravje in Sklada, uporaba virov;
zmanjšan čas odsotnosti z delovnega mesta zaradi učenja;
etična vprašanja podpiranja razvoja zaposlenega, če so prihodnje karierne
priložnosti omejene;
optimalna izraba programa, npr. povezovanje z osebnimi načrti razvoja za
posameznike.
Ključne prednosti in slabosti za univerzo – visokošolski zavod:
vrednotenje učenja nudi priložnost, da se udeleženci v izobraževanju seznanijo z
učnimi cilji in standardi, da se promovira učinkovito učno okolje, ki omogoča
napredek posameznika;
razvijanje učinkovitih partnerstev z organizacijami;
vključevanje znanja in razvoja veščin, ki se lahko poveže z Okvirjem znanja in
veščin, promovira upoštevanje nacionalnih standardov, ki vrednotijo aktivnosti
projekta;
napetosti med fleksibilnimi delovnimi praksami in tradicionalnimi institucionalnimi
strukturami;
razumevanje modela s strani visokošolskih akademikov, zahtevanje drugačnih
veščin in lastnosti od tradicionalnih vlog.
Zaključek
Predstavljena struktura programa je bila razvita v partnerstvu med Univerzo Northumbria
in Skladom Nacionalnega zdravstvenega sistema kot način povezovanja osebnega in
strokovnega razvoja osebja s strateškimi cilji Sklada, s cilji izboljšanja storitev zdravstvene
nege in sicer, da Sklad postane ''delodajalec po izbiri'', izvaja nacionalne politike in razvoj
storitev, izboljša uporabo virov ter izboljša sodelovanje med različnimi strokami. Prav tako
obstaja potreba po razvoju osebja, da posamezniki izpolnijo svojo vlogo in naloge na
delovnem mestu ter da imajo medicinske sestre možnost odgovoriti na zahteve stroke.
V tem konkretnem partnerstvu med Univerzo Northumbria in Skladom NZS so bile
kritike, ki jih je ugotovilo Poročilo izbirnega odbora za zdravje o načrtovanju delovne sile
(HMSO, 2007), delno upoštevane. Program je zasnovan tako, da zagotovi enakovreden
dostop do izobrazbe za celotno obstoječo delovno silo, vključno z nestrokovnjaki, ter da
spodbuja nove fleksibilne načine dela na vseh stopnjah Okvirja znanja in veščin. Povezan je
z ocenjevanjem znotraj Okvirja znanja in veščin in rezultati učenja se lahko v teh
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
43
kompetencah označijo v razvojnem načrtu posameznika. Od tega so opazne koristi za
razvoj posameznika in organizacije.
Kakovost programa je zagotovljena z običajnimi univerzitetnimi postopki potrjevanja,
zunanjega spremljanja in revizij programa. Za Sklad je dodatna prednost to, da se lahko
učenje od notranjega strokovnjaka, kadar je preneseno v prakso, prizna kot del programa.
Sodelovanje linijskih vodij in svetovalcev na delovnem mestu pri izvedbi programa
zagotavlja, da imajo študenti podporo na delovnem mestu ter da so izvedeni projekti
ustrezni, vrednoteni in izvedeni s strani organizacije.
Program ustreza številnim priporočilom, ki so bila objavljena v delu Učenje za spremembo
v zdravstveni negi (Fryer, 2006) in Poročilu Leitch (2006), ki podarjata potrebo po razvoju
delovne sile preko vseživljenjskega učenja, ki temelji na delu. Veščine, pridobljene v
programu, omogočijo ljudem, zaposlenim v NZS, da se prekvalificirajo, sodelujejo pri bolj
fleksibilnih delovnih praksah in postanejo »prvaki sprememb«. Obstaja veliko dokazov, da
se razširja vključenost osebja v tovrstne programe na visokošolski ravni. Številni
posamezniki, ki so zapustili izobraževalni sistem pri 14 letih in niso bili vključeni v
nadaljnje šolanje, ter starejše medicinske sestre, ki niso imele nobenih visokošolskih
kvalifikacij, saj so dosegle strokovno registracijo preden je bil možen študij zdravstvene
nege na visokošolski ravni, so uspešno osvojile certifikat, ki temelji na delu, številne z
odliko in priporočili.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
44
UVOD V OSNOVE MIKROSISTEMA V ZDRAVSTVU
INTRODUCTION TO MICROSYSTEM BASIC IN HEALTH CARE
izr. prof. dr. Andrej Robida, dr. med.
Izvleček
Mikrosistemi v zdravstvu so majhne funkcionalne enote, ki izvajajo večino
zdravstvene oskrbe pri večini pacientov. Dajejo konceptualno in praktično
ogrodje za poenostavljenje kompleksnega sistema zdravstvenih ustanov.
Kakovost in varnost pacientov večjih zdravstvenih sistemov, denimo
bolnišnic, ne more biti večja, kot je kakovost mikrosistemov, ki sestavljajo
večji zdravstveni sistem. V prispevku so opisani sestava mikrosistemov,
njihove povezave, značilnosti uspešnih mikrosistemov, načela mikrosistemov
in našteta orodja za njihovo nenehno izboljševanje.
Ključne besede: mikrosistem, kakovost, orodja za izboljševanje.
Abstract
Clinical microsystems are small functional units that provide the majority of
health care to most patients. They provide a conceptual and practical
framework for simplifying complex health care organizations. The quality and
patients’ safety in large health care systems, like hospitals, cannot be better
than the quality of the microsystems that compose larger organizations. This
paper describes the composition of a microsystems, their relationships and
characteristics, as well as the domains and tools for its continuous
improvement.
Key words: microsystem, quality, tools for improvement
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
45
Uvod
Na zdravstveni sistem je mogoče gledati z več vidikov. Pogled pacienta
največkrat zanemarjamo in o osredotočenosti na pacienta večinoma le
govorimo, udejanja pa se ne. Za dobro delovanje zdravstvenega sistema so
potrebne tri stvari: volja, da se zdravstvena obravnava nenehno izboljšuje,
stalen tok inovativnih idej za izboljševanje izidov in odstranjevanje nepotrebnih
stroškov ter zmožnost izvajanja in testiranja sprememb (Nolan, 2007).
Zdravstveni sistem pa lahko deluje dobro le, če vsakdo pomaga pri
izboljševanju izidov zdravljenja pacientov, izboljševanju uspešnosti delovanja
sistemov in boljšem nenehnem razvoju strokovnjakov (Davidoff, 2007).
Ko pride pacient do zdravnika in drugih zdravstvenih strokovnjakov ter se
izmenjajo med pacientom in zdravstvenim strokovnjakom pacientove
informacije o njegovih zdravstvenih potrebah, se oblikuje mikrosistem.
Mikrosistemi predstavljajo majhno skupino ljudi, ki redno ali občasno sodeluje
z namenom izvajanja zdravstvene oskrbe posameznikom in še pogosteje
majhni populaciji pacientov. Mikrosistemi so »mesta«, na katerih se srečujejo
pacienti, njihovi svojci in zdravstveni timi. Tam se vse dogaja za pacienta in
pacientu: izvaja se zdravstvena obravnava, zagotavljajo se kakovost, varnost,
zanesljivost, učinkovitost in inovativnost ter ustvarjata se morala osebja in
zadovoljstvo pacientov. Mikrosistemi so osnovne enote zdravstvenega
sistema, njegova prva linija ali ostri konec. To so enote, v katerih se
znanstvena dognanja dogajajo praktično, v katerih se pojavlja največ
nezadovoljstva pri pacienth ter se uresničujejo vrednote in varna zdravstvena
obravnava.
Mikrosistemi so temeljni kamni pri zdravstveni obravnavi pacientov in dajejo
konceptualno ter praktično ogrodje za poenostavljenje kompleksnega sistema
zdravstvenih ustanov. Študije so pokazale, da kakovost zdravstvene oskrbe ne
more biti boljša, kot je kakovost v majhnih sistemih – mikrosistemih, ki
sodelujejo pri zagotavljanju zdravstvene obravnave (Nelson et al., 2002;
Barach in Johnson, 2004). Mikrosistemi so vključeni v večje sisteme (slika 1).
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
46
Slika 1: Umestitev mikrosistema v sistem zdravstvene oskrbe (prirejeno po Nelson et al., 2002, Robida,
2009)
Ti sistemi morajo biti med seboj povezani, če želimo izvajati kakovostno in
varno zdravstveno oskrbo, in ne smejo delovati drug mimo drugega ali celo
drug proti drugemu. Današnja slika se od idealnega mikrosistema razlikuje
približno tako, kot kaže slika 2.
Slika 2: Današnja nepovezanost sistemov (prirejeno po: Nelson et al., 2007)
Širše okolje
Mezosistem
Makrosistem
Mikrosistem
Posamezni izvajalec
Pacient
oskrbovalec
Pacient in samooskrba
Posamezni izvajalec
Mikrosistem – prva linija
Mezosistem – srednji menedžment
Makrosistem –vrhnji menedžment
Širše okolje – skupnost, plačnik, zdravstvena politika
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
47
Sestava mikrosistema
Mikrosistem sestavljajo (Godfrey et al., 2007):
Pacienti, ki jim je mikrosistem namenjen.
Osebje, ki sodeluje v mikrosistemu (majhna skupina zdravnikov,
medicinskih sester in drugih zdravstvenih strokovnjakov).
Procesi, ki jih mikrosistem uporablja za izvajanje oskrbe.
Vzorci, ki označujejo delovanje mikrosistema.
Namen mikrosistema.
Mikrosistem ima:
delovne cilje,
povezane procese,
skupne informacije,
izvaja storitve, ki jih je mogoče meriti.
Kot vsak živ prilagoditveni sistem mora mikrosistem:
1. Opraviti delo.
2. Ugoditi potrebam osebja.
3. Vzdrževati samega sebe kot zdravstveno enoto in prispevati k celotni
zdravstveni ustanovi.
Mikrosistem ima populacijo pacientov, ki lahko imajo različne potrebe: po
akutni, kronični paliativni in preventivni zdravstveni oskrbi.
Splošna shema mikrosistema, ki jo lahko prikažemo na primeru primarnega
zdravstva, je videti tako:
Pacient z določenim zdravstvenim problemom pride v ambulanto
splošnega/družinskega zdravnika (vstopi v mikrosistem) v času 1. Zdravstveni
strokovnjaki v mikrosistemu na primarni ravni so običajno zdravnik,
medicinska sestra, patronažna medicinska sestra in informator.
Pacient in osebje sodelujejo, da bi zadovoljili pacientove zdravstvene potrebe
v procesih, ki so sestavljeni iz vpisa v računalniški sistem, anamneze in
fizikalnega pregleda, ocene zdravstvenega problema, ocene potreb po
zdravstveni negi in zdravstveni vzgoji, terapije in kategorizacije potreb
pacienta glede na njegovo zdravstveno stanje v akutno, kronično, paliativno ali
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
48
preventivno obravnavo in odločitve o potrebah po nadaljnji zdravstveni
obravnavi v času 2. Vse te procese podpirajo podporni procesi, kot so
zdravstvena dokumentacija, naročanje, diagnostični testi, zdravila itd.
Cilj interakcije med pacientom, osebjem in podpornimi procesi je zagotoviti
dobre izide glede pacientovega biološkega in funkcionalnega statusa,
pacientovega zaznavanja kakovosti zdravstvene oskrbe in stroškov obravnave.
Vsi ti izidi predstavljajo vrednost zdravstvene obravnave.
Ta shema se lahko priredi za katero koli obravnavo: specialistično ambulanto,
urgentno ambulanto, oddelek/enoto v bolnišnici itd.
Vse od naštetega nekako poteka v vsakdanji praksi, manjkajo pa metode in
orodja za nenehno izboljševanje mikrosistema in varnosti pacientov.
Mikrosistem, ki želi delati dobro, potrebuje tudi:
Dobro uporabo podatkov.
Podrobno znanje o posameznem pacientu in populaciji pacientov, za
katere skrbi.
Dobro povezavo z drugimi mikrosistemi, s katerimi sodeluje.
Pritegnitev vsakogar v mikrosistemu, da opravi in izboljšuje svoje delo.
Raziskave so pokazale devet glavnih značilnosti uspešnosti in tri dodatne
značilnosti: varnost pacientov, zunanje okolje in izobraževanje zdravstvenih
strokovnjakov (slika 3).
Kaj storiti za izboljševanje lastnega mikrosistema
Prvi korak pri razumevanju in izboljševanju lastnega mikrosistema je njegova
ocena. Ocena je začetek potovanja k izboljševanju mikrosistema. Spoznati
moramo namen mikrosistema, njegove paciente, osebje, procese in vzorce.
Namen: Namen mikrosistema je lahko več kot izjava o poslanstvu. Če imate
izjavo o poslanstvu, jo preglejte. Vsakemu članu mikrosistema omogočite, da
najde povezavo med svojimi vrednotami in namenom mikrosistema.
Izjava o poslanstvu in namenu mikrosistema sta vodilo pri postavljanju
prioritet.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
49
Slika 3: Štiri glavne značilnosti uspešnih zdravstvenih mikrosistemov: osebje, pacienti, uspešnost delovanja,
voditeljstvo in vpliv zunanjega okolja, varnost pacientov in nenehen profesionalen razvoj; IT, informacijska
tehnologija (prirejeno po Nelson et al., 2002, Robida, 2009)
Pacienti: Posamezni člani mikrosistema imajo znanje o pacientih, za katere
skrbijo, a splošno znanje o populaciji pacientov ali dejstva o mikrosistemu
se ponavadi ne razširijo na vse člane mikrosistema. Če se pridobi to znanje, se
obogatijo odločitve pri izvajanju zdravstvene oskrbe.
Osebje: Vsak član zdravstvenega mikrosistema, ki izvaja in prispeva k oskrbi
pacientov, je strokovnjak. Če vsakega v vsaki vlogi spoštujemo v zvezi s tistim,
kar prispeva h gladkemu poteku delovanja mikrosistema, se samozavest,
morala in zavzetost izboljšajo. Vedeti več o strokovnjakih v mikrosistemu, kaj
Informacije
in IT
Voditeljstvo
Voditeljstvo
Podpora organizacije
Osebje
Osredotočenje
Usposabljanje
Medsebojna odvisnost
Uspešnost delovanja
Rezultati uspešnosti
Izboljševanje
procesov
Pacienti
Osredotočenje
Skupnost
Varnost pacientov Zunanje okolje
Nenehen profesionalni razvoj
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
50
delajo, kdaj delajo, kaj se žele naučiti in kako ocenjuje delovno mesto, poveča
znanje za prihodnje izboljšave.
Procesi: Vsak član zdravstvenega mikrosistema sodeluje v več procesih,
sistemih in korakih pri oskrbi pacientov. Naloge so povezane in dopolnjujejo
druga drugo. Velikokrat se člani mikrosistema ne sestanejo, da bi pregledali
specifičen proces oskrbe, ki ga redno izvajajo. Različni pogledi posameznega
člana se pokažejo, ko se nariše diagram poteka procesa. Pomanjkanje znanja o
poteku, kako sedanji proces deluje in kako se spreminja, prispeva k razsipnosti
in slabi zanesljivosti mikrosistema. Ugotavljanje ključnih procesov in
sodelovanje vseh članov pri risanju diagramov poteka sedanjih procesov je
začetek oblikovanja uspešnejših in učinkovitejših procesov. Člani
mikrosistema tako uvidijo prispevek vsakega člana v procesu. Največkrat je
najbolje, da eden ali dva člana narišeta diagram poteka procesa in nato drugi
izboljšujejo osnutek.
Vzorci: V mikrosistemu so prisotni vzorci, a so pogosto neopaženi. Ali se
člani mikrosistema redno sestajajo, da razpravljajo o tem, kaj želijo in
potrebujejo pacienti, na kakšne skrbi pri svojem delu naletijo, kakšna je
kakovost in varnost pacientov v njihovem mikrosistemu in kako je s stroški
delovanja mikrosistema?
Ali vemo, kdo s kom govori, kdo nikdar ne govori z nekom, kateri kazalniki
struktur, procesov in izidov so pomembni? Ali se kazalniki sploh merijo in ali
vsi člani mikrosistema izvajajo merjenja, pregledujejo in razpravljajo o
kazalnikih (Nelson et al., 2003)?
Osnovna orodja za izboljševanje lastnega mikrosistema
1. Ocena mikrosistema (veščine sestanka, zbiranje podatkov, pretvorba
podatkov v informacijo)
2. Izbira teme za izboljšave z globalnim in specifičnim ciljem (tvorjenje
idej, diagrami poteka procesov)
3. Ideje za spremembe
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
51
4. Merjenje (statistična kontrola procesov, specialni in specifični vzroki
variabilnosti, načrtuj, izvedi, preveri, ukrepaj – krog NIPU in
standardiziraj, izvedi, preveri, ukrepaj – krog SIPU)
5. Klinični kompas, tabla za kazalnike, priročnik mikrosistema
Zaključek
Članek prikazuje koncept mikrosistemov v zdravstvu z osredotočenjem na
pacienta in našteva osnovne značilnosti mikrosistemov. Na kratko opiše, kaj je
treba storiti za izboljševanje vsakdanje zdravstvene prakse, in našteva nekaj
praktičnih orodij, ki so potrebna, če želimo udejanjiti osredotočenje na
pacienta z nenehnim izboljševanjem kakovosti in varnosti pacientov v
najmanjši enoti zdravstvenega sistema – v mikrososistemu, v katerem vsak
dan delamo, in če želimo optimalno uporabiti lastne kompetence.
Literatura in viri
Barach P, Johnson JK. Understanding the complexity of redesigning care
around the clinical microsystem. Qual Saf Health Care. 2006;15(Suppl I):i10–
i16.
Davidoff F. What is “quality improvement” and how can it transform
healthcare? Qual Saf Health Care. 2007; 16 (1):2–3.
Godfrey MM, Nelson EC, Wasson JH, Mohr JJ, Batalden PB. Microsystems
in health care: Part 3. Planning patient-centered services. Jt Comm J Qual
Improv. 2003; 29 (4)159–170.
Nolan TW. Execution of strategic improvement initiatives to produce system-
level results. IHI Innovation Series white paper. Cambridge, MA: Institute for
Healthcare Improvement, 2007. Dostopno na:http://www.IHI.org
(20. 4. 2012).
Nelson EC et al. Microsystems in health care: Part 1. Learning from
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
52
high-performing front-line clinical units. Jt Comm J Qual Improv. 2002; 28
(9):472–91.
Robida A. Pot do odlične zdravstvene prakse. Ljubljana: Planet GV; 2009.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
53
MENEDŽMENT ZNANJA PRI AKTIVNOSTIH ZDRAVSTVENE
NEGE V PATRONAŽNEM VARSTVU, KI POTREBUJEJO
DODATNA ZNANJA
KNOWLEDGE MANAGEMENT IN THE ACTIVITIES OF
COMMUNITY NURSING CARE, REQUIRING ADDITIONAL
SKILLS
Tomislava Kordiš, dipl. m. s.
Zdravstveni dom Laško
Izvleček
Uvod: Menedžment znanja je v sodobnih organizacijah zelo pomemben, ker
daje organizaciji dodano vrednost in zagotavlja konkurenčnost. V zdravstvu se
do zdaj še ni govorilo o konkurenčnosti in dodani vrednosti znanja. V
prispevku je predstavljena struktura intelektualnega kapitala, ki je sestavljen iz
človeškega, strukturnega in odjemalskega kapitala. Osredotočen je na
aktivnosti zdravstvene nege v patronažnem varstvu, pri katerih se potrebujejo
dodatna znanja. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kje, kako, najhitreje in na kakšen
način lahko ta znanja patronažne medicinske sestre z najmanj stroški pridobijo
in potem najhitreje prenesejo v prakso, ne da bi ogrožale pacienta in bi bile
tako z novim ter dodatnim znanjem popolnoma podprte v praksi.
Metode: Uporabljena je bila anketna metoda raziskovanja. Podatki so bili
obdelani s programom SPSS. V raziskavo je bilo zajetih dvanajst zdravstvenih
domov celjske regije, v katere smo poslali dvajset vprašalnikov.
Rezultati: Rezultati raziskave, izvedene v patronažnem varstvu, so pokazali,
da menedžment znanja v večini primerov ni organiziran in podprt s strani
organizacije.
Razprava in zaključki: V večini primerov je pridobivanje novega in
dodatnega znanja neorganizirano, izvedeno na osnovi lastne pobude in po
svojem prepričanju. Ugotovljeno je, da bi bilo pomembno temeljito preurediti
pridobivanje, shranjevanje in merjenje znanja v organizacijah.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
54
Ključne besede: zdravstvena nega, znanje, menedžment znanja.
Abstract
Introduction: Knowledge management is very important in modern
organizations, because it gives added value to the organization and ensures
competitiveness. In health care, competitiveness and added value have not
been discussed thus far. This paper presents the structure of intellectual
capital, which consists of human, structural and client capital. We focused on
specific nursing activities in community nursing care, which require additional
skills. The aim of the research was to determine where, how quickly and how
this knowledge can be acquired with minimum costs and put into practice as
soon as possible without any danger to the patient. With new and additional
knowledge, they would thus be fully supported in practice.
Methods: We used the questionnaires as a research method. The collected
data were processed using the SPSS program. The survey covered twelve
health centres in the Celje region, to which twenty questionnaires were sent.
Results: The results of the research conducted in community nursing care
have shown that knowledge management in most cases is not organized and
supported by the organization.
Discussion and conclusions: In most cases, we have found that the
acquisition of new and additional knowledge is disorganised and left to the
employees’ own initiative and ideas. It has been established that the
production, storage and measuring of knowledge in organizations should be
thoroughly reorganized.
Key words: health care, knowledge, knowledge management
Uvod
Družbi znanja bo v novem tisočletju najverjetneje sledila družba v smislu
zakona permanentnega učenja, vseživljenjskega učenja, difuzije znanja in
zakona inoviranja (Mihalič, 2009). Organizacije so spoznale, da je intelektualni
kapital njihovo največje bogastvo in najmočnejše korporativno orožje v
sodobnem tržnem boju. V organizacijah so najpomembnejši konkurenčna
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
55
prednost, dobičkonosnost in zagotavljanje sukcesivne rasti. V nadaljevanju
Mihalič (2009) navaja, da je vzporedno za ekonomijo znanja značilno, da fond
znanja in inovacij narašča eksponentno in v tem kontekstu v svetu vedno bolj
narašča število organizacij, ki so intenzivne po znanju. Znanje je postalo
najbolj tržno blago in nova valuta dobe intelektualnega kapitala (Mihalič,
2009).
Struktura intelektualnega kapitala
Na začetku je bil intelektualni kapital v osnovi strukturiran kot enovit koncept
človeškega in strukturnega kapitala. V zadnjem času bi radi strokovnjaki razvili
formulo, da je intelektualni kapital organizacije opredeljen kot vsota
človeškega in strukturnega kapitala. V grobem je človeški kapital sestavljen iz
zmožnosti zaposlenih, odnosov med zaposlenimi in intelektualne prožnosti
zaposlenih (Mihalič, 2009, str. 25).
Pomemben prispevek k razumevanju intelektualnega kapitala so predvsem
njegove sestavine. Edvinsson je leta 1997 na podlagi preučevanja ugotavljal
dve sestavini intelektualnega kapitala, in sicer človeški kapital (znanje,
spretnost in izkušnje) ter strukturni kapital (opolnomočenje in utelešenje) kot
podporno infrastrukturo človeškemu kapitalu. Strukturni kapital pa deli še na
organizacijski kapital (sistemi, orodja in pretok znanja) in odjemalski kapital
(odnosi v organizaciji). Tako so intelektualni kapital razdelili na tri sestavine,
kot so človeški, socialni in organizacijski (Svetlik, Zupan, 2009, str. 35).
Človeški kapital
Človeški kapital predstavlja najpomembnejši del intelektualnega kapitala,
ustvarja novo oziroma dodano vrednost. V organizaciji ustvarja dodano
vrednost, ki je v nematerialni obliki (intelektualni kapital) in v materialni obliki
(finančni kapital) (Mihalič, 2009, str. 85). Človeški kapital delimo na:
sposobnosti, ki jih opišemo kot usposobljenost za opravljanje dela –
vključuje znanje, spretnosti in talent;
vedenje, ki je opazni način delovanja in prispeva k izvedbi naloge;
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
56
napor, ki je zavestni vložek umskih in fizičnih virov za izvedbo naloge;
čas, ki je kronološki element investicije v človeški kapital (Svetlik,
Zupan, 2009, str. 34).
Svetlik (2009, cit po Glavan, 2001) navaja, da človeški kapital vsebuje
elemente izobrazbe, kompetenc, vrednot, naravnanosti in izkušenj
posameznikov. Hudson pa je leta 1993 človeški kapital opredelil kot
kombinacijo posameznikovih podedovanih sposobnosti in zmožnosti,
pridobljenih z usposabljanjem in izobraževanjem ter razvitih prek izkušenj ter
izraženega odnosa do življenja in dela (Svetlik, 2009, str. 34).
Diplomirana medicinska sestra v patronažnem varstvu lahko ob ustrezni
zakonski ureditvi prevzame točno določene dodatne aktivnosti takrat, ko ima
za to ustrezna dodatna znanja, kar pa mora biti usklajeno tudi z ustreznim
delovnim normativom, ki naj znaša 2200 prebivalcev na eno diplomirano
medicinsko sestro v patronažnem varstvu (Železnik, 2011, str. 5).
Namen raziskave je bil ugotoviti, koliko znanja imajo patronažne medicinske
sestre pri aktivnostih zdravstvene nege, pri katerih se potrebujejo dodatna
znanja, kako hitro in na kakšen način pridejo do dodatnega znanja, ki jim
omogoča dobro in varno zdravstveno nego za pacienta na terenu, če tega
znanja nimajo. Z dobljenimi rezultati bi bilo mogoče ugotavljati, kako se izvaja
menedžment znanja v patronaži, ali se razvijajo človeški viri in intelektualni
kapital v organizaciji, v kateri delujejo.
Osnovna raziskovalna vprašanja so bila:
Kateri način prenosa novih znanj patronažne medicinske sestre
najhitreje usposobi za aktivnosti, pri katerih potrebujejo dodatna
znanja?
Na katere ustaljene načine patronažne medicinske sestre pridobivajo
dodatna znanja, ki jih potrebujejo pri aktivnostih zdravstvene nege, pri
katerih se potrebujejo dodatna znanja?
Ali ima strokovno izobraževanje pravi pomen za pridobivanje dodatnih
znanj pri določenih aktivnostih zdravstvene nege?
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
57
Metodologija
V raziskavi smo uporabili kvalitativno metodo, kot orodje nam je bil v pomoč
anketni vprašalnik. Vseh vprašanj je bilo deset. V prvem delu so se vprašanja
osredotočila na demografske podatke o starosti, spolu, izobrazbi in delovni
dobi. Tri vprašanja so bila z možnostjo ocene po Likertovi lestvici od 1–5. Tri
vprašanja so bila zaprtega tipa z vnaprej določenimi odgovori. Odgovore smo
dobili po pošti. V raziskavo so bili vključeni naslednji zdravstveni domovi: ZD
Celje, ZD Laško, ZD Žalec, ZD Šmarje, ZD Velenje, ZD Radeče, ZD
Sevnica, ZD Šentjur, ZD Slovenske Konjice, ZD Brežice in ZD Mozirje. V
zdravstvene domove smo poslali dvajset vprašalnikov, ki smo jih glede na
število naključno izbrali. Na vprašanja so odgovarjale patronažne medicinske
sestre, zaposlene v patronažnem varstvu zgoraj omenjenih zdravstvenih
domov.
Dobljene podatke smo analizirali z računalniškim programom SPSS.
Rezultati
Od skupno dvajset poslanih anketnih vprašalnikov jih je bilo vrnjenih petnajst.
Na vprašanja so odgovarjale vodilne medicinske sestre v patronažni
zdravstveni dejavnosti, teh je bilo enajst, štiri medicinske sestre pa so bile
zaposlene v patronažnem varstvu. Upoštevali smo vse vrnjene vprašalnike.
Starostna struktura anketiranih medicinskih sester je bila naslednja:
46,7 odstotka je bilo starih 40–50 let, 20 odstotkov jih je bilo starih nad 50 let,
20–30 let jih je bilo starih 13,3 odstotka, 30–40 let pa 20 odstotkov vprašanih.
Medicinskih sester s srednjo šolo je bilo 6,7 odstotka, višjo šolo jih je imelo
40 odstotkov in visoko 53,3 odstotka.
20 in več let delovne dobe jih je imelo 40 odstotkov medicinskih sester,
20 odstotkov jih je imelo 15–20 let delovne dobe, 13,3 odstotka je bilo
medicinskih sester, katerih delovna doba je bila 10–15 let ali 5–10 ali 0–5 let.
Kot osnovo za oceno pridobivanja dodatnih znanj smo se pri raziskovalni
nalogi na začetku opredelili za določene aktivnosti zdravstvene nege v
patronažnem varstvu, pri katerih se potrebujejo dodatna znanja. Znanje za
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
58
posamezne aktivnosti so medicinske sestre ocenjevale po Likertovi lestvici od
1–5, pri čemer je 1 pomenilo najmanj znanja in 5 največ znanja.
Najmanj obvladajo aktivnost urjenje spomina, in sicer 40 odstotkov, pri
aktivnosti komunikacija z afazičnim pacientom so neznanje ocenile v
26,7 odstotka, aktivnosti priprava in aplikacija i. v. infuzije in zdravil preko i. v.
valvule pa ne znajo v 33,3 odstotka.
Pri aktivnostih zdravstvene nege, pri katerih se potrebujejo dodatna znanja, je
najmanjši odklon pri komunikaciji z afazičnim pacientom (1,26) in izvajanju
vaj za urjenje spomina (1,64) ter izpiranju mehurja po cistostomskem katertu
(1,43).
Vrste aktivnosti zdravstvene nege v
patronažnem varstvu
Odstotki
(odgovor -ne znam) Srednja vrednost Standardni odklon
aplikacija čistilne klizme 4,20 1,424
izpiranje črevesne stome 3,13 1,685
izpiranje mehurja po cistostomskem katetru 3,07 1,438
izvajanje vaj za urjenje spomina 40 2,53 1,642
komunikacija z afazičnim pacientom 26,7 2,80 1,265
terapevtski dotik 3,07 1,668
menjava elastomerske črpalke 3,73 1,438
prebrizgavanje intravenske valvule 3,40 1,682
priprava in aplikacija i. v. inf. raz. in zdravil
preko i. v. valvule
33,3 3,20 1,821
menjava filtra pri epiduralnem katetru 3,53 1,727
odvzem krvi iz cvk - katetra 3,33 1,877
odvzem urina iz nefrostome 4,00 1,512
preveza epid. in drugih katetrov 4,20 1,373
preveza kože z radiodermatitisom 3,93 1,335
terapevtski pogovor s pacientom 4,20 1,424
Tabela 1: Aktivnosti zdravstvene nege, pri katerih se potrebujejo dodatna znanja (vir: lastna raziskava,
december, 2011)
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
59
Pri vprašanju, na kakšen način bi pridobile znanje in kompetence za aktivnosti
zdravstvene nege v patronažnem varstvu, pri katerih se potrebujejo dodatna
znanja, so patronažne medicinske sestre odgovarjale tako: literaturo bi
prebrale v 46,7 odstotka, s kolegicami bi se posvetovale v 6,7 odstotka, s
sekundarnim nivojem bi se posvetovale v 26,7 odstotka in na izobraževanje bi
šle osebno v 20 odstotkih.
Vprašanje, katera pot bi bila najhitrejša, da bi patronažne medicinske sestre
pridobile dodatna znanja, je zajemalo enake odgovore kot zgornje vprašanje.
Le da so te odgovore ocenjevale po Likertovi lestvici od 1 (najpočasneje) do 5
(najhitreje).
Možnosti Odstotki
(najhitreje) Srednja vrednost Standardni odklon
prebrale literaturo 13,3 3,40 1,844
posvetovale s kolegicami 33,3 3,67 1,397
vprašale na sekundarni nivo 26,7 3,27 1,486
šle osebno na izobraževanje 46,7 4,00 1,464
posvetovale z zdravnikom 13,3 2,47 1,552
Tabela 2: Katera pot je najhitrejša, da se pridobi dodatno znanje? (vir: lastna raziskava, december,
2011)
Kot najhitrejša pot pridobivanja dodatnega znanja je bila ocenjena trditev, da
bi šle osebno na izobraževanje, in sicer v 46,7 odstotka, nekoliko manj posvet
s kolegico v 33,3 odstotka in vprašati na sekundarni nivo v 26,7 odstotka.
Najpočasnejša pot je po njihovi oceni posvet z zdravnikom ter branje
literature v 13,3 odstotka.
Na vprašanje, katera od možnosti pri pridobivanju dodatnih znanj daje največ
možnosti, da dobljeno znanje prenesemo v prakso brez škode za pacienta, so
medicinske sestre odgovarjale z ocenami od 1–5, pri čemer je 1 pomenilo
najmanj možnosti in 5 največ možnosti.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
60
prebrale
literaturo
posvetovale s
kolegicami
vprašale na
sekundarni nivo
šle osebno na
izobraževanje
posvetovale z
zdravnikom
Odstotek (največ možnosti) 46,7 33,3 26,7 60,0 13,3
Srednja vrednost 4,00 4,00 3,00 5,00 2,00
Standardni odklon 1,844 1,397 1,486 1,464 1,552
Tabela 3: Katera od naštetih možnosti vam pri pridobivanju znanja daje največ možnosti, da znanje
uporabite pri pacientu brez težav? (vir: lastna raziskava, december, 2011)
Rezultati so pokazali, da je po oceni patronažnih medicinskih sester najboljša
možnost, da gredo osebno na izobraževanje v 60 odstotkih, preberejo
literaturo v 46,7 odstotka, se posvetujejo s kolegicami v 33,3 odstotka, posvet
s sekundarnim nivojem v 26,7 odstotka in posvet z zdravnikom v
13,3 odstotka.
Na vprašanje, kakšni so pogoji za pridobivanje dodatnih znanj, so patronažne
medicinske sestre odgovorile s 53,3 odstotka, da vse pogoje za dodatno znanje
dobijo na strokovnih izobraževanjih. Ostali odgovori, ki so bili mogoči, in
sicer: patronažne medicinske sestre pogojev ne potrebujejo, imajo redne
posvete o novostih in da na izobraževanje hodijo redko, ker je predrago, so
bili odstotkovno enaki, in sicer 13,3 odstotka.
Kot zadnje nas je zanimalo, ali dajejo strokovna izobraževanja dovolj podlage,
da lahko dobljeno znanje prenesejo v prakso.
Frekvenca Odstotek
da 8 53,3
ne 7 46,7
skupaj 15 100,0
Tabela 4: Ali vam dajejo strokovna srečanja dovolj podlage, da lahko vsebine prenesete v prakso? (vir:
lastna raziskava, december, 2011)
Da bi strokovno izobraževanje dajalo dovolj podlage za prenos znanja v
prakso, so se patronažne medicinske sestre strinjale v 53,3 odstotka. V manj
kot polovici, to je 46,7 odstotka, pa so patronažne medicinske sestre menile,
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
61
da strokovna izobraževanja ne dajejo dovolj podlage, da bi vsebino
izobraževanj lahko prenesle v prakso.
Razprava
Menedžment človeških virov bi se moral osredotočiti na intelektualni kapital
in ga pravilno razvijati ter ohranjati. Uvedel bi se lahko sistem izobraževanja
za nova in dodatna znanja, ki bi jih lahko urejal menedžment znanja v
zdravstvenem sistemu. V raziskavi nas je zanimalo, kateri način prenosa novih
znanj patronažne medicinske sestre najhitreje usposobi za aktivnosti, pri
katerih potrebujejo dodatna znanja. Rezultati so pokazali, da je najhitrejša pot
strokovno izobraževanje (46,7 odstotka). Tako lahko po njihovi oceni kar
60 odstotkov dobljenega znanja brez težav in škode za paciente prenesejo v
prakso. Ta način ni vedno učinkovit, ker so možnosti za strokovna
izobraževanja omejene in pogojene s stroški ter količino izobraževanj.
Strokovna izobraževanja niso nujno ustrezna za prenos znanja v prakso. Niso
dovolj številna, po drugi strani pa tudi prepočasna. Velikokrat ne zajemajo
tematike, ki bi bila primerna in se navezovala na konkretne aktivnosti
zdravstvene nege. Zadnji odgovori, podani na vprašanje, ali so strokovna
izobraževanja ustrezna za prenos znanja v prakso, so odstotkovno skoraj
enaki, in sicer jih je z »da« odgovorilo 53,3 odstotka in z »ne« 46,7 odstotka
patronažnih medicinskih sester.
Pri raziskavi nas je najbolj zanimala ideja o povezovanju patronažnih
medicinskih sester s sekundarnim nivojem, pri čemer bi se lahko dodatna
znanja pridobivala najhitreje in z najmanj stroški. S trditvijo, da je najhitrejša
pot pridobivanja znanja s posvetom na sekundarnem nivojem, se je strinjalo
26,7 odstotka patronažnih medicinskih sester. Povezovanje in možnost
pridobivanja znanja na sekundarnem nivoju sta neizdelana in neorganizirana
ter nezakonita. Če bi se vzpostavila dober sistem in možnost takega načina
prenosa znanj, bi oba nivoja, sekundarni in primarni, z manj stroški, zelo hitro
in strokovno pridobila več znanja.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
62
Zaključek
Razvoj menedžmenta človeških virov je v zdravstvu še precej negotov. Delo
je strokovno in zahteva več tacitnega kot eksplicitnega znanja. To pomeni, da
formalno znanje ni vedno dovolj za neko opravljeno delo. Raziskava je
pokazala, da določena dela opravljajo zgolj na podlagi zastarelih znanj in
lastnih izkušenj. Zanimivo je, da je večina z delovno dobo več kot 20 let
odgovorila, da določenih dodatnih znanj nimajo. Mlajša generacija pa je trdila,
da imajo vse potrebno dodatno znanje za aktivnosti zdravstvene nege v
patronažnem varstvu, pri katerih se potrebujejo določena znanja in spretnosti.
Razmisliti bi morali, kako v prihodnje do dodatnih znanj, kako le-ta ohranjati
znotraj organizacije, kako zadržati strokovnost in visoko raven kakovosti.
Kadrovski menedžerji morajo upravljati menedžment človeških virov, da se
človeška zmožnost poveča in da se poveča uspeh organizacije, ob upoštevanju
zaposlenih in njihovih rezultatov ter dodane vrednosti, ki jo znanje
organizaciji prinaša.
Literatura in viri
Mihalič R. Izberimo in razvijmo intelektualni kapital organizacije. Škofja Loka:
Mihalič in Partner; 2009.
Svetlik I, Zupan N. Menedžment človeških virov. Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede; 2009.
Svetlik I. Menedžment človeških virov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede;
2009.
Železnik in sod. Aktivnosti zdravstvene nege v patronažnem varstvu.
Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev
medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2011.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
63
PROCES VSEŽIVLJENJSKEGA UČENJA MEDICINSKIH SESTER
KOT KLJUČNI VIDIK KAKOVOSTI V ZDRAVSTVENI NEGI
THE PROCESS OF A LIFELONG LEARNING OF NURSES AS A
KEY QUALITY ASPECT IN A NURSING CARE
mag. Andreja Hrovat Bukovšek, dipl. m. s., univ. dipl. org.
Splošna bolnišnica Celje, Visoka zdravstvena šola v Celju
Natalija Galinec, dipl. m. s., univ. dipl. org.
Splošna bolnišnica dr. Jožeta Potrča Ptuj
Izvleček
Uvod: Zaposleni v zdravstveni negi z vseživljenjskim izobraževanjem
osebnostno rastejo, se razvijajo in s svojim obnašanjem vplivajo na ostale
člane tima. Če želimo v zdravstveni negi doseči nenehno rast, moramo biti
odprti za stalna izobraževanja in raziskovanja; koncept prihodnosti je učeča se
organizacija. Na izvajanje kakovostne zdravstvene nege vplivata permanentno
izobraževanje srednješolskih in visokošolskih učiteljev ter kakovostni
izobraževalni sistem, rezultat so vrhunski študentje in zdravstveni delavci, ki
so sposobni kritične presoje in ustvarjalnega mišljenja. V članku so na osnovi
raziskave prikazane potrebe, realne možnosti ter vplivi izobraževanja
medicinskih sester na kakovost zdravstvenih storitev.
Metode: Raziskava ima značilnost kvantitativne raziskave. Pri proučevanju
problema in načina raziskovalnega pristopa smo uporabili deskriptivno
metodo s študijem domače in tuje literature ter zbiranjem podatkov na podlagi
anketnih vprašalnikov. Razdeljeno je bilo 470 anketnih vprašalnikov v štirih
primerljivih slovenskih bolnišnicah. Vrnjenih je bilo 221 anketnih
vprašalnikov iz bolnišnic na Ptuju, iz Murske Sobote in Slovenj Gradca.
Anketne vprašalnike so na posameznih oddelkih v treh slovenskih bolnišnicah
izpolnjevali naključno izbrani zdravstveni tehniki, višje oz. diplomirane
medicinske sestre, medicinske sestre s specializacijo in magisterijem.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
64
Rezultati: Medicinske sestre na oddelku imajo enake možnosti za
izobraževanja, ki jih organizira bolnišnica, samo pet odstotkov pa se jih
udeležuje vseh izobraževanj, ki jih organizira Društvo medicinskih sester.
Dodatna znanja bi medicinske sestre želele pridobiti z internimi in
funkcionalnim izobraževanjem, nekaj je tudi takšnih, ki bi želele aktivno
sodelovati v krožkih kakovosti, najmanj pa se medicinske sestre strinjajo z
uvajanjem supervizije.
Razprava in zaključki: Medicinskim sestram je treba omogočiti več internih
izobraževanj. Uvesti je treba krožke kakovosti in vzpodbujati medicinske
sestre, da se udeležijo strokovnih izobraževanj aktivno z lastnim prispevkom.
Raziskava je pokazala, da je medicinskim sestram treba omogočiti več
strokovnih izobraževanj in izpopolnjevanj na temo komunikacija in
medsebojni odnosi. Nadrejeni jih morajo znati poslušati ter izboljšati
medsebojno komunikacijo, saj je po mnenju anketiranih medicinskih sester
doseganje boljše kakovosti dela odvisno od pohvale nadrejenih. Programi
izobraževanja morajo temeljiti na aktualnih znanstvenih informacijah ter na
najsodobnejših znanjih stroke zdravstvene nege in menedžmenta.
Ključne besede: vseživljenjsko izobraževanje, učeča se organizacija, krožki
kakovosti, izobraževalni sistem, medicinska sestra, kakovost.
Abstract
Introduction: With lifelong learning nursing care, employees achieve
personal growth, they take part in ongoing professional development, and
(with their behaviour) they affect other members of their team. To accomplish
constant growth in nursing care, we have to be open to constant education
and research; the concept of the future is a learning organization.
The permanent education of secondary educational and higher educational
teachers and a quality educational system have an effect on the performance
of quality nursing care. The results are top-level students and medical
professionals, who are capable of making critical judgments and creative
thinking. In this article, realistic possibilities and results of the education of
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
65
nurses on the quality of medical services are shown on the basis of researched
needs.
Method: The research was done in a quantitative manner; while investigating
the problem and the way of approaching the research, we used a descriptive
method with a study of domestic and foreign literature, and collected the data
with the help of a survey questionnaire. There were 470 survey questionnaires
allocated in the four comparable Slovene hospitals; 221 survey questionnaires
were returned from the Ptuj, Murska Sobota and Slovenj Gradec hospitals.
Survey questionnaires were completed by randomly selected medical
technicians, registered nurses, nurses with specializations and master's degrees
from different departments.
Results: Ward nurses have equal possibilities for education and trainings
organized by their hospitals, but only 5% of them participate in all the
trainings organized by the Nurses Association. Nurses would like to receive
additional knowledge via internal and functional education; some of them
would like to actively participate in quality courses introducing and
maintaining quality in the medical services. Nurses do not agree with the
establishing of supervision.
Discussion and conclusions. It is necessary to provide more internal
education and training for nurses. Quality courses are needed and also
encouraged for nurses to actively participate in professional trainings, with
their own contributions.
The research has shown that it is necessary to provide more professional
education and further training courses about communication and human
relations to nurses. Supervisors have to know how to listen and to improve
communication, in order to achieve (according to respondents') a higher
quality of a work. The educational programs should be based on current
scientific information and knowledge of nursing care and management.
Key words: Lifelong learning, learning organisation, quality courses,
education system, nurse, quality.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
66
Uvod
Izobraževanje je eden od vidikov socializacije, saj vključuje pridobivanje
znanja in učenje veščin. Temeljno (formalno) dodiplomsko in podiplomsko
izobraževanje ter nadaljnje izpopolnjevanje (neformalno izobraževanje)
postajata vedno tesneje povezana in prispevek vseživljenjskega učenja
zaposlenih v zdravstveni negi postaja vsakdanja danost in nujnost (Kranjc,
2007). Včasih je bila izobrazba privilegij posameznih slojev, danes pa je
konkurenčna prednost vsakega posameznika in organizacije.
V sodobni zdravstveni negi nastajajo vedno večje spremembe, ki so plod
novih metod in postopkov dela, uporabe novih materialov in tehničnih
pripomočkov …, to pa od medicinske sestre zahteva vseživljenjsko strokovno
izobraževanje. Medicinske sestre se morajo za svoj osebni razvoj in uspešno
poklicno kariero izobraževati in izpopolnjevati tudi po končanem formalnem
izobraževanju (Železnik, 2005). Permanentno izobraževanje je posebno
pomembno v zdravstveni negi, v stroki, ki se hitro razvija ter ki težko
pridobiva samostojnost in avtonomnost (Hoyer, 2004b).
Učenje in znanje sta sestavini, brez katerih organizacija v prihodnosti ne bo
mogla uspešno delovati in obstati (Možina in sod., 2002). Zaradi vseh
sprememb govorimo o t. i. revoluciji izobraževanja. Veščine, navade,
vprašanja, odgovori, ki jih bomo potrebovali jutri, ne bodo več enaki
današnjim. Cilj vseživljenjskega učenja je usposobiti ljudi, da bodo soustvarjali
prihodnost ob vsakem svojem koraku ne glede na leta starosti in leta delovnih
izkušenj (Kersnič, 2007).
Učeča se organizacija
Učeča se organizacija pomeni organizacijo, ki je sposobna prilagajati se hitrim
spremembam v okolju. To je organizacija, v kateri zaposleni na vseh ravneh,
na različnih mestih in funkcijah, individualno in kot tim nenehno skrbijo za
razvoj svojih sposobnosti pri doseganju rezultatov. Je tudi organizacija, v
kateri se zaposleni učijo učenja, ker je to zahteva okolja in ker to pomeni
osebno zadovoljstvo (Berlogar, 2002). Od klasične organizacije se razlikuje po
tem, da je sposobna sistematično reševati probleme, pridobivati in preizkušati
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
67
nova znanja, se učiti iz lastnih uspehov in napak ter tujih izkušenj, sposobna
pa je tudi hitrega pretoka znanja med zaposlenimi. Smiselnost učeče se
organizacije je v tem, da začnejo zaposleni spreminjati svojo miselnost s ciljem
čim večje uspešnosti organizacije kot celote ter na ta način dosegati cilje
organizacije (Loborec, 2000). Učeča se organizacija predstavlja koncept
prihodnosti, raziskave so pokazale, da so njene prednosti:
stalno učenje, ki predstavlja poglavitni dejavnik konkurenčnosti,
enakost med zaposlenimi, sodelovanje in s tem nastanek idej,
boljša (odprta) komunikacija z zaposlenimi,
prenos znanj in informacij na zaposlene,
organizacijska kultura v organizaciji (odprtost, enakost, nenehne
izboljšave in spremembe),
zaposleni se hitreje prilagajajo spremembam v organizaciji, so vir
inovacij in produktivnosti,
več je timskega dela,
zaposleni so ponosni in zadovoljni.
Bistvo učeče se organizacije je stalno učenje, zato je za nastanek učeče se
organizacije treba najprej za zaposlene pripraviti takšno delovno okolje, v
katerem se bodo vsi radi učili.
Krožki kakovosti
Krožek kakovosti pomeni prostovoljno skupino zaposlenih, ki izvajajo
podobne naloge in imajo podobno odgovornost, srečujejo se na rednih
sestankih ter rešujejo probleme, povezane z delom. Z metodo raziskovalnih
študijskih krožkov si član krožka pridobiva nova znanja in spretnosti
(inovacijsko izobraževanje). Je tipičen primer izboljševanja kakovosti od
spodaj navzgor in predstavlja orodje za izboljševanje kakovosti (Marolt,
Gomišček, 2005). Krožki kakovosti so privlačna oblika timskega dela, v njih
prevladuje pridobivanje novega znanja in izkušenj ob lastni dejavni udeležbi, v
krogu sebi enakih kolegov; hkrati pa so uspešna metoda za doseganje
zadovoljstva bolnikov in zaposlenih (Kadivec, Štular, 2004).
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
68
Kakovostni izobraževalni sistem in kakovost izobraževanja
Kakovostni izobraževalni sistem pomeni stalno strokovno izpopolnjevanje
srednješolskih in visokošolskih učiteljev ter prehod od frontalnih predavanj v
interaktivne oblike, ko se študentje aktivno vključujejo s svojimi izkušnjami in
tako aktivno prispevajo k boljši kakovosti in izpopolnjenemu znanju. Na ta
način lahko pričakujemo, da praksa sledi teoriji, da se medsebojno bogatita in
vzporedno razvijata (Hajdinjak, Meglič, 2006).
Spremeniti je treba tradicionalni potek izobraževanja in uporabiti sodobne
učne strategije v visokošolskem izobraževanju zdravstvene nege (npr. karierno
svetovanje, tutorstvo in mentorstvo). Upoštevati je treba tudi generacijske
razlike med izrednimi študenti (značilnost generacije X in Y). Na ta način
bomo dosegli, da bodo medicinske sestre pri svojem delu sposobne kritične
presoje in ustvarjalnega mišljenja, predvsem da bodo dosegle boljši položaj in
vrednotenje poklica.
Filej (2007) navaja, da se v dejavnosti zdravstvene nege vse bolj uveljavlja
koncept vseživljenjskega izobraževanja. Vidnost koncepta se kaže v vedno več
študentih ob delu na visokih strokovnih šolah za zdravstveno nego in tudi na
različnih fakultetah. V zdravstveni negi se stvari zelo hitro spreminjajo.
Medicinske sestre se izobražujejo na področju zdravstvene nege vse do
akademskih nazivov (doktorice znanosti, magistrice zdravstvene nege …), ti
kadri predstavljajo nosilce raziskovanja. Strokovne sekcije na ožjih strokovnih
področjih in regijska društva skrbijo za nova znanja, širjenje izkušenj,
mednarodne primerjave in aplikacijo interdisciplinarnih tem v programe
srečanj (Kersnič, 2007).
Dijake in študente, ki predstavljajo prihodnje izvajalce zdravstvene nege,
moramo ustrezno izobraziti, saj bodo le tako pacientom zagotavljali celovito
in kakovostno zdravstveno nego.
Metode
Raziskava ima značilnost kvantitativne raziskave. Narejena je analiza
obstoječega stanja v treh slovenskih bolnišnicah. Pri proučevanju problema in
načina raziskovalnega pristopa smo kot temeljno uporabili deskriptivno
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
69
metodo s študijem domače in tuje literature ter zbiranjem podatkov na podlagi
anketnih vprašalnikov. Pri tem so upoštevane osnovne značilnosti znanstvene
deskripcije. To pomeni zbiranje in urejanje obstoječih podatkov oziroma
opisovanje stanja posameznih ugotovitev, vrednotenje in ustrezna
interpretacija. Dobljeni podatki na podlagi anketnih vprašalnikov so obdelani
v sistemu Windows Microsoft Office in preglednicah Excel. Statistične analize
so narejene z uporabo statističnega paketa SPSS in programa Microsoft Excel.
Predstavljeni so grafični in strukturni prikaz podatkov ter izračun statističnega
parametra.
Statistične analize so narejene z uporabo statističnega paketa SPSS in
programa Microsoft Excel. Vsi testi so narejeni pri stopnji tveganja 0,05. Za t-
test za en vzorec smo kot testno vrednost postavili vrednost 3,5. Za z-test
smo uporabili z-statistiko, ki smo jo primerjali s kritično vrednostjo z = 1,96, s
stopnjo značilnosti 0,05 (če je dobljena vrednost »z« večja od kritične
vrednosti, s tveganjem 5 odstotkov ugotovimo, da se primerjalna deleža
razlikujeta).
Raziskava je potekala od januarja do marca 2011 v bolnišnicah na Ptuju, v
Murski Soboti in Slovenj Gradcu. Anketne vprašalnike so na posameznih
oddelkih v treh slovenskih bolnišnicah izpolnjevali naključno izbrani
zdravstveni tehniki, višje oz. diplomirane medicinske sestre, medicinske sestre
s specializacijo in magisterijem. Razdeljenih je bilo 470 anketnih vprašalnikov
v štirih primerljivih slovenskih bolnišnicah v Izoli, Slovenj Gradcu, Murski
Soboti in na Ptuju. Vrnjenih je bilo 221 anketnih vprašalnikov iz bolnišnic na
Ptuju, v Murski Soboti in Slovenj Gradcu. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali
so medicinske sestre naklonjene stalnim izobraževanjem in raziskovanjem.
Zastavljene so bile naslednje delovne hipoteze:
Medicinske sestre menijo, da imajo v bolnišnici vsi zaposleni na
oddelku enake možnosti za izobraževanje.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
70
Medicinske sestre popolnoma izkoristijo možnost izobraževanja, ki ga
nudi Društvo medicinskih sester, saj jim članstvo v društvu, ki je
obveza vsake medicinske sestre, zagotavlja brezplačno izobraževanje.
Medicinske sestre bi želele pridobiti dodatna znanja s krožki kakovosti,
v katerih bi aktivno sodelovale.
Boljšo kakovost dela bi dosegli z izobraževanjem o izboljšanju
medsebojnih odnosov.
Rezultati
Raziskava je potekala od januarja do marca 2011 v štirih primerljivih
slovenskih bolnišnicah.
Graf 1: Vzorec raziskave
V Bolnišnici Ptuj je bilo vrnjenih in izpolnjenih največ (89 odstotkov)
vprašalnikov. Zelo pozitivno so se odzvali v Bolnišnici Murska Sobota, kjer so
¾ anketirancev izpolnile anketni vprašalnik. Skoraj ½ anketiranih se je
vključila v raziskavo v Bolnišnici Slovenj Gradec. V raziskavi smo obravnavali
le tri bolnišnice, in sicer Bolnišnico Ptuj, Bolnišnico Murska Sobota in
Bolnišnico Slovenj Gradec. V Bolnišnici Izola je bilo izpolnjenih le
6,4 odstotka anketnih vprašalnikov, kar ne zadošča za ugotavljanje realnih
podatkov na ravni bolnišnice, zato je nismo vključili v raziskavo.
Hipoteza 1: Medicinske sestre menijo, da imajo v bolnišnici vsi zaposleni na oddelku
enake možnosti za izobraževanje.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
71
Graf 2: Možnosti za izobraževanje medicinskih sester v bolnišnicah
Z-test pokaže, da samo medicinske sestre Bolnišnice Murska Sobota menijo,
da imajo na oddelku vsi enake možnosti za izobraževanje. V ostalih dveh
bolnišnicah je približno enak delež tistih, ki meni, da imajo vsi enake možnosti
za izobraževanje, kot delež tistih, ki se s tem ne strinja. Zastavljeno hipotezo
lahko potrdimo samo za Bolnišnico Murska Sobota ali za vse tri bolnišnice
skupaj. Hipoteze ne moremo potrditi za Bolnišnico Ptuj in Bolnišnico Slovenj
Gradec, v teh dveh hipotezo zavrnemo.
Hipoteza 2: Medicinske sestre popolnoma izkoristijo možnost izobraževanja, ki ga nudi
Društvo medicinskih sester, saj jim članstvo v društvu, ki je obveza vsake medicinske sestre,
zagotavlja brezplačno izobraževanje.
Graf 3: Udeležba na izobraževanju preko Društva medicinskih sester
Skupen odstotek medicinskih sester, ki se trikrat oz. enkrat letno udeležujejo
izobraževanj preko Društva medicinskih sester je 88 %. Zelo nizek je delež
medicinskih sester, ki se udeležujejo vseh izobraževanj.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
72
Medicinske sestre v ptujski bolnišnici se bolj udeležujejo izobraževanj, ki so
enkrat letno, manj je takšnih, ki se izobraževanj udeležujejo trikrat letno, in
največ takšnih, ki se izobraževanj ne udeležujejo. V primerjalnih bolnišnicah v
Murski Soboti in Slovenj Gradcu se medicinske sestre večkrat udeležujejo
izobraževanj, ki jih pripravi Društvo medicinskih sester trikrat letno, kot pa
tistih, ki jih pripravi enkrat letno, vendar sta oba odstotka razmeroma visoka.
V obeh bolnišnicah je tudi delež medicinskih sester, ki se izobraževanj ne
udeležujejo, bistveno nižji kot v Bolnišnici Ptuj (graf 3).
Samo pet odstotkov medicinskih sester se je udeležilo oz. se udeležuje vseh
izobraževanj, ki jih omogoča Društvo medicinskih sester, kar ustreza ravni
deleža medicinskih sester, ki se izobraževanja sploh ne udeležujejo. Tudi delež
medicinskih sester, ki se izobraževanj udeležujejo vsaj trikrat letno, je
približno enak kot delež sester, ki se izobraževanj udeležujejo enkrat letno ali
nikoli. To pomeni, da na podlagi izvedenega z-testa s tveganjem 0,05 ne
moremo potrditi zastavljene hipoteze.
Hipoteza 3: Medicinske sestre bi želele pridobiti dodatna znanja s krožki kakovosti, v
katerih bi aktivno sodelovale.
Graf 4: Ocena želje po dodatnem znanju med bolnišnicami
Graf 4 prikazuje, da se v ptujski bolnišnici največ medicinskih sester strinja, da
bi dodatna znanja pridobile z internimi izobraževanji. Strinjanje je tudi glede
funkcionalnega izobraževanja in sodelovanja v krožkih kakovosti, v katerih bi
aktivno sodelovale. Najmanj se strinjajo z uvajanjem supervizije.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
73
V Bolnišnici Murska Sobota so medicinske sestre prepričane, da bi dodatna
znanja pridobile enako s funkcionalnim kot z internim izobraževanjem.
Manjše strinjanje pa je prisotno pri pridobitvi znanja z uvajanjem supervizije
in krožkov kakovosti, kot je prikazano na grafu 4.
V Bolnišnici Slovenj Gradec se anketirane medicinske sestre, kot je razvidno z
grafa 4, strinjajo z načinom pridobivanja znanja s funkcionalnim in internim
izobraževanjem, manj strinjanja pa kažejo pri uvajanju supervizije in krožkov
kakovosti.
Največji delež medicinskih sester se strinja, da bi dodatna znanja lahko
pridobile s krožki kakovosti, v katerih bi aktivno sodelovale. Hipotezo smo
preverili z z-testom in ugotovili, da lahko s tveganjem 0,05 potrdimo
zastavljeno hipotezo, da bi več medicinskih sester (68,4 odstotka) želelo
pridobiti dodatna znanja s krožki kakovosti, v katerih bi lahko aktivno
sodelovale (vrednost z-statistike: z = 7,63 > 1,96).
Tudi če pogledamo povprečno oceno 3,85 in jo primerjamo s testno
vrednostjo 3,5, nam t-test za en vzorec pokaže značilno razliko (t = 5,914,
p < 0,01), kar pomeni, da lahko s tveganjem 0,05 zastavljeno hipotezo
potrdimo.
Hipoteza 4: Boljšo kakovost dela bi dosegli z izobraževanjem o izboljšanju medsebojnih
odnosov.
Graf 5: Strinjanje medicinskih sester s trditvami o tem, kako bi dosegli boljšo kakovost dela v
bolnišnicah
Boljša kakovost dela je odvisna od zagotavljanja strokovnih izobraževanj in
izpopolnjevanj na temo komunikacija in medsebojni odnosi. Medicinske sestre
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
74
se strinjajo tudi z izbiro ugotovitve, da bi jim nadrejeni morali prisluhniti in jih
nagraditi s pohvalo ter tako izboljšati medsebojno komunikacijo. Siceršnje
strinjanje, čeprav je mejno, pomeni, da bi vodstveni kader moral imeti več
znanja in izkušenj iz vodenja. Zastavljeno hipotezo, da bi boljšo kakovost dela
dosegli z izobraževanjem o izboljšanju medsebojnih odnosov, lahko
potrdimo.
Razprava
Raziskave kažejo, da medicinske sestre pripisujejo velik pomen strokovnemu
izpopolnjevanju in izobraževanju v zdravstveni negi. Na strokovno
izpopolnjevanje je napotenih premalo zdravstvenih delavcev, premalo se jih
udeležuje učnih delavnic – aktivnih oblik dela, premalo se aktivno udeležujejo
strokovnih izpopolnjevanj z lastnim prispevkom in premalo uporabljajo
računalnik ter internet v izobraževalne namene (Kaučič, 2005).
Ugotavljamo, da ima največ medicinskih sester v Bolnišnici Murska Sobota na
oddelku enake možnosti za izobraževanja, ki se jih udeležujejo enkrat letno. V
ptujski in slovenjgraški bolnišnici je razkorak med deleži manjši, a še vedno
nekoliko višji za prepričanje, da imajo medicinske sestre za izobraževanje
enake možnosti, vendar kljub temu anketiranim v Bolnišnici Ptuj
izobraževanja niso omogočena v tolikšni meri kot v Bolnišnici Murska Sobota
in Bolnišnici Slovenj Gradec. Čeprav medicinskim sestram izobraževanja, ki
naj bi jih zagotavljala bolnišnica, niso omogočena, se samo pet odstotkov
medicinskih sester udeležuje vseh izobraževanj, ki jih organizira Društvo
medicinskih sester brezplačno, kar ustreza ravni deleža medicinskih sester, ki
se izobraževanja sploh ne udeležujejo. Tudi delež medicinskih sester, ki se
izobraževanj udeležujejo vsaj trikrat letno, je približno enak kot delež sester, ki
se izobraževanj udeležujejo enkrat letno ali nikoli. Klemenc (2011) navaja, da
so slovenske medicinske sestre bolj izobražene in usposobljene ter
predstavljajo cenejšo delovno silo od svojih avstrijskih kolegic. V Avstriji pa
so njihove plače bistveno boljše.
Dodatna znanja bi medicinske sestre želele pridobili z internimi in
funkcionalnim izobraževanjem, v Bolnišnici Ptuj bi želele tudi aktivno
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
75
sodelovati v krožkih kakovosti. Medicinske sestre se strinjajo, da bo boljša
kakovost dela dosežena, če se jim omogoči več strokovnih izobraževanj in
izpopolnjevanj na temo komunikacija in medsebojni odnosi.
Raziskavo o izobraževanju za vodenje zdravstvene nege opisuje Almutairi
(2011) v diplomskem delu na fakulteti v San Diegu (San Diego State
University). Raziskava je potekala v treh bolnišnicah v Združenih državah
Amerike in dveh bolnišnicah v Savdski Arabiji. V raziskavo je bilo vključenih
39 odstotkov anketiranih iz bolnišnic Združenih držav Amerike, ostalih 61
odstotkov anketirancev je bilo iz Savdske Arabije. Raziskovali so sodelovanje
vodilnih medicinskih sester s preostalimi zaposlenimi medicinskimi sestrami in
zadovoljstvo zaposlenih v zdravstveni negi. Sodelovanje med vodilno
medicinsko sestro in preostalimi zaposlenimi temelji na odprti komunikaciji, ki
izhaja iz medsebojnega spoštovanja, delitve oblasti, informacij in virov ter
medosebnega vrednotenja. Raziskava je pokazala, da imajo vodilne medicinske
sestre v vzorcu Savdske Arabije manj znanja, saj jih ne izobražujejo za vodenje
zdravstvene nege, medtem ko so v Združenih državah Amerike vodilne
medicinske sestre deležne permanentnega izobraževanja o prednostih in
značilnostih vodenja.
Druga podobna raziskava je bila narejena v Tajvanu, kjer so vodilne
medicinske sestre le redko deležne vodilnega usposabljanja. Chen in Baron
(2006) opisujeta izgorelost in nezadovoljstvo medicinskih sester v Tajvanu.
Opravljena je bila raziskava »Vpliv stila vodenja na zadovoljstvo pri delu«.
Rezultati so pokazali, da so bile medicinske sestre na svojem delovnem mestu
zmerno zadovoljne, ko so se njihove vodilne medicinske sestre udeležile
izobraževanja za vodenje, ki poudarja sodelovanje med vodilnimi in
preostalimi zaposlenimi medicinskimi sestrami. Nezadovoljne pri svojem delu
pa so bile takrat, kadar se vodilne medicinske sestre niso udeležile
izobraževanja za vodenje zdravstvene nege.
Zaključek
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
76
Znanje je pogoj za razvoj zdravstvene nege, pri čemer je proces
vseživljenjskega učenja mogoče izvesti le v organizaciji, ki ima koncept učeče
se organizacije. Temeljno formalno izobraževanje in usposabljanje ne moreta
dati vsega znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo prihodnje medicinske sestre
za kakovostno opravljanje svojega poklica. Zato je nujno potrebno
vseživljenjsko strokovno izpopolnjevanje medicinskih sester na delu in zunaj
njega, ki jim omogoča dograjevati njihov poklicni profil in dvig izobrazbene
strukture v stroki zdravstvene nege.
Literatura in viri
Almutairi ES. Transformational Leadership, Collaborative Nurse Management
and their Relationships to Staff Nurse Job Satisfaction, A Thesis Presented to
the Faculty of San Diego State State University, 2011.
Berlogar J. Izobraževanje in razvoj kadrov. Fakulteta za družbene vede,
Ljubljana. (Interno gradivo), 2002.
Chen HC, Baron M. Nursing directors' leadership styles and faculty members'
job satisfaction in Taiwan. The Journal of nursing education 2006; 45(10):
404–11.
Filej B. Model kakovosti sistema menedžmenta zdravstvene nege (doktorska
disertacija). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo; 2007.
Hajdinjak G, Meglič R. Sodobna zdravstvena nega. Univerza v Ljubljani; 2006.
Hoyer S. Pomen permanentnega izobraževanja v zdravstveni negi. Obzor Zdr
N. 2004; 38: 113–26.
Kadivec S, Štular S. Krožki kakovosti, stališče kakovosti in HRM, »HRM« ali
ravnanje z ljudmi pri delu, kaj imajo skupnega motivacija, timsko delo in
kakovost? HRM Bilten 2004; 20: 87–92.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
77
Kaučič B. Management v izobraževanju – stališča medicinskih sester do
vseživljenjskega izobraževanja v Zdravstvenem domu Maribor. Obzor Zdr N.
2005; 39; 153–62.
Kersnič P. Danes za jutri. Obzor Zdr N. 2007; 41.
Klemenc D. Izkušene medicinske sestre v tujino? Aktiv.si. 2011. Dostopno
na: http://www.aktiv.si (17. 3. 2012).
Kranjc A. Nove paradigme vseživljenjskega izobraževanja. Andragoška
spoznanja 4/2007; 10.
Loborec M. Vpetost izobraževanja v razvojne cilje podjetja (diplomsko delo).
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 2000.
Marolt J, Gomišček B. Management kakovosti. Kranj: Fakulteta za
organizacijske vede; 2005.
Možina S, in sod. Management – nova znanja za uspeh. Radovljica: Didakta,
2002.
Železnik D. Vseživljenjsko izobraževanje v zdravstveni negi. Sinergija
metodologij (Kaluža, J. in drugi, urednik). Zbornik povzetkov in referatov 24.
mednarodne konference o razvoju organizacijskih znanosti Slovenije
Portorož: 16.–18. marec 2005. Kranj; Moderna organizacija; 2005: 1352–57.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
78
Z IZOBRAŽEVANJEM DO KAKOVOSTNE PALIATIVNE
ZDRAVSTVENE OBRAVNAVE PACIENTOV
WITH EDUCATION TOWARDS QUALITY PALLIATIVE CARE
FOR PATIENTS
Darja Plank, prof. zdrav. vzg.
Splošna bolnišnica Celje, Visoka zdravstvena šola v Celju
Izvleček
Uvod: Paliativna oskrba bolnika ob koncu življenja želi doseči predvsem dva
cilja: bolniku omogočiti najboljšo kakovost življenja (umiranja) in poskrbeti za
svojce med boleznijo ter po smrti. Izjemno pomembni sta pravočasna
prepoznava znakov in simptomov ter zgodnja vključitev bolnika in njegovih
bližnjih v paliativno oskrbo. Nepaliativni pristop namreč vodi v neučinkovito
oskrbo bolnika in povečuje njegovo trpljenje.
Metode: Prispevek je pripravljen na osnovi pregleda literature.
Rezultati: Več kot polovica smrti se zgodi v bolnišnicah in domovih za
starejše občane. Zdravstvene ustanove niso ustrezno opremljene, zdravstveni
delavci niso ustrezno usposobljeni za oskrbo umirajočih bolnikov in pomoč
svojcem med boleznijo in po smrti.
Zaključek: Vsi ljudje bodo umrli; le redkim je dano, da umrejo nenadne in
nepričakovane smrti, večina bo umrla po dolgotrajni bolezni s postopnim
poslabšanjem in bo potrebovala terminalno paliativno oskrbo.
Večina bolnikov želi končati svojo življenjsko pot doma, med ljubljenimi
osebami v varnem zavetju svojega doma. Za kakovostno paliativno oskrbo v
Sloveniji potrebujemo izobražene zdravstvene delavce in sodelavce
(medicinske sestre, zdravnike, farmacevte …) in organizirano mrežo paliativne
oskrbe.
Ključne besede: izobraževanje, paliativna oskrba, pacient.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
79
Abstract
Introduction: The goal of palliative care is to ensure that the patient achieves
the best possible quality of life before death and offers a support system to
help the family cope during the patient’s illness and in their own bereavement.
Early identification of signs and symptoms is crucial, as is the early inclusion
of patient and their relatives into palliative care; otherwise, the patient care is
ineffective and increases their suffering.
Methods: This paper is based on literature overview.
Results: The majority of people die in hospitals or old peoples’ homes.
Medical institutions are underequipped, and medical workers are not
sufficiently trained for taking care of dying patients and supporting their
relatives in times of illness and after death.
Conclusion: Everybody is going to die; only few of us will die suddenly and
unexpectedly, while the rest will die after a long-term illness with progressive
deterioration and will need terminal palliative care. The majority of patients
wish that their lives would end at home, surrounded by their loved ones,
where they feel most secure. Quality palliative care in Slovenia requires well-
educated medical workers, health professionals (nurses, doctors, pharmacists
etc.) and a well-organized palliative care network.
Keywords: Education, palliative care, patients
Uvod
Današnja potrošniška družba, katere vrednote so usmerjenje v ustvarjanje
materialnih dobrin, je temo o umiranju in smrti potisnila na rob. Kot da nas te
teme ne zadevajo. Vendar je ena od temeljnih resnic, da vsi umremo. Zato
smo toliko bolj nebogljeni in prestrašeni, ko se soočimo z lastno neozdravljivo
boleznijo ali z neozdravljivo boleznijo svojega bližnjega. Obdobje, ko se
življenje izteka, je lahko zelo težko, boleče in pušča le temne lise v našem
življenju, lahko pa je to posebna, izjemno dragocena izkušnja, ki še zadnjič (ali
morda prvič in zadnjič) poveže ljudi med seboj.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
80
Zdravstveni delavci imamo v procesu paliativne oskrbe zelo pomembno
vlogo. V temeljnem programu izobraževanja dobimo bistveno premalo oz.
skoraj nič informacij s področja obravnave bolnikov ob koncu življenja, kar
nas nemalokrat privede do velikih osebnih stisk.
Kaj je paliativna oskrba?
Celostna obravnava pacienta pomeni ugotavljanje in zadovoljevanje
pacientovih fizičnih, psihičnih, socialnih in duhovnih potreb. Celostna oskrba
neozdravljivo bolnih se imenuje paliativna oskrba.
Paliativna oskrba je aktivna in vseobsegajoča oskrba bolnika z neozdravljivo in
neobvladljivo boleznijo. Ta vrsta oskrbe priznava življenje in umiranje za
naravna procesa (Doyle in sod., 2004; Watson, Lucas, Holey, Wells, 2009).
Beseda paliativen izhaja iz latinskega glagola palliare (ogrniti s plaščem, kar lahko
razumemo kot prekriti simptome). Paliativna oskrba umirajočih dejavno
uresničuje njihove pravice do strokovne podpore in humane smrti. Umirajoči
so v našem zdravstvenem sistemu zanemarjena skupina. Prisotnost ob
umirajočem spravlja zdravstvene delavce v zadrego – predvsem zaradi
neznanja, kako pomagati (Červak, 2009).
Paliativna oskrba se je razvijala sočasno s hitrim naraščanjem števila starejših
bolnikov s kroničnimi in z napredujočimi neozdravljivimi obolenji. Skozi
stoletja so ljudje umirali hitro in nezapleteno, največkrat v krogu domačih in
doma. Danes pa se v Sloveniji več kot polovica smrti zgodi v bolnišnicah in
domovih za starejše občane. Mnogi se bojijo, da bodo imeli težave, ki so med
napredovalo neozdravljivo boleznijo najpogostejše: hude kronične bolečine,
osamljenost oziroma velika medicinska gorečnost za ohranjanje življenja
(Červak, 2009). Dokazi o kakovosti ob koncu življenja navajajo, da imajo
bolniki kljub znanju, ki je na razpolago, ter razpoložljivim zdravilom in
metodam obravnave še vedno nepotrebne hude bolečine ob koncu življenja in
imajo celo vrsto drugih motečih simptomov.
Kdaj začnemo paliativno oskrbo?
Splošno načelo določa, da začnemo paliativno obravnavo izvajati pri
napredovali neozdravljivi bolezni takrat, ko ima bolnik ali njegov bližnji
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
81
ugotovljene potrebe, ki so nezadostno obravnavane. Te potrebe so lahko
telesni simptomi ali težave psihološke, socialne ali duhovne narave. Poznamo
osnovno paliativno oskrbo, ki jo nudijo vsi zdravstveni delavci, ki so vključeni v
obravnavo bolnikov z napredovalo neozdravljivo boleznijo, in njihovi bližnji,
ter specialistično paliativno oskrbo, pri kateri lahko tim specialistov svetuje v
enkratnih ali rednih konzultacijah oziroma ob zapletenih problemih obravnava
bolnika in njegove bližnje vsakodnevno do bolnikove smrti. Le manjši delež
bolnikov bo ob napredovali neozdravljivi bolezni potreboval specialistično
paliativno obravnavo.
Glavna ovira učinkovitega širjenja paliativne oskrbe je negotovost glede
pravega trenutka vpeljave paliativne oskrbe. Pozornost, da pravočasno
ugotovimo, kdaj bi bolnik lahko imel korist od vključitve v paliativno
obravnavo, je pomembna pri dobri oskrbi bolnikov. Zelo preprost in splošen
kazalnik za vključitev bolnika v paliativno oskrbo je splošno presejalno
vprašanje: »Ali bi me presenetilo, če bi bolnik z napredovalo neozdravljivo boleznijo umrl
v naslednjih šestih do dvanajstih mesecih?« V primeru negativnega odgovora si
odgovorimo še na vprašanje: »Bi bolniku in njegovim bližnjim koristila celostna ocena
potreb (telesnih simptomov, psihične stiske, socialnih razmer, praktičnih potreb in
eksistencialne stiske), načrtovanje prihodnjih ukrepov in priprava na poslabšanje?« Poleg
splošnega presejalnega vprašanja upoštevamo še nekatera druga stanja, od
katerih mora biti prisotno vsaj eno, da se odločimo za začetek paliativne
oskrbe (prisotnost motečih telesnih simptomov, zmanjšana sposobnost
samostojnega opravljanja osnovnih dnevnih aktivnosti, potreba po podpori
bolnika/bližnjih v praktičnih rešitvah, izguba telesne teže, težko obvladljivi
telesni ali čustveni simptomi …). Pomagamo si lahko tudi s funkcijskim
statusom (ocena bolnikove sposobnosti samostojnosti opravljanja osnovnih
življenjskih opravil: gibanje, hranjenje, osebna higiena, odvajanje vode in
blata). Poleg splošnega presejalnega vprašanja in ocene funkcijskega statusa
upoštevamo tudi specifične kazalnike glede na stadij bolezni (Benedik, 2011).
Pri bolnikih z npr. napredovalo rakavo boleznijo vedno najdemo veliko
simptomov. Podatki iz različnih raziskav temu vedno znova pritrjujejo. V
povprečju ima vsak bolnik od devet do 12 simptomov. V zgodnjem obdobju
so najpogostejši simptomi bolečina, zaprtje, dispnea, prestrašenost, anoreksija,
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
82
depresija, kašelj, slabost in vrtoglavica. V obdobju, ko se življenje izteka, pa se
najpogosteje pojavijo utrujenost (80 odstotkov), dispnea (50 odstotkov),
bolečine (40 odstotkov), suha usta, inkontinenca, preležanine, nespečnost in
anoreksija. Med umiranjem imajo skoraj vsi bolniki (čez 90 odstotkov) do
neke mere izražene simptome delirija, pojavijo se znaki ugašajočih refleksov
(oteženo požiranje, hropenje in nezmožnost zapiranja oči) (Benedik, 2011).
Obravnava najpogostejših simptomov ob umiranju
Osnovna načela lajšanja posameznih simptomov so enaka kot v zgodnejšem
obdobju paliativne oskrbe.
Obravnava dispneje je enaka kot pri drugih bolnikih v paliativni oskrbi.
Merjenje saturacije je nepotrebno, saj je dispnea subjektivni simptom.
Dodajanje kisika naj bo vedno čez nosni kateter, ker lahko uporaba maske
dispneo še poslabša. Pred aplikacijo kisika vedno naredimo terapevtski poskus
s kisikom. Bolniku ponudimo nosni kateter s pretokom pet litrov na minuto.
Če se občutek dispneje ne popravi, dodajanje kisika ni primerno.
Zaradi zmanjšanega žrelnega refleksa in refleksa čiščenja se v zgornjem delu
dihal nabirajo izločki, kar lahko pripelje do glasnega vlažnega dihanja,
imenovanega terminalno hropenje. Tako dihanje napoveduje smrt v 48 urah.
Za bolnikove svojce je takšno dihanje lahko zelo moteče, a jim moramo
povedati, da je moteče le za njih, ne pa tudi za umirajočega svojca. Aspiracija
dihal je ponavadi neučinkovita, pomaga pa sprememba bolnikove lege in
prenehanje dajanja parenteralne tekočine (Krčevski Skvarč, 2009).
Bolečina je pri umirajočem bolniku navadno manj izražena. Cilj
protibolečinskega zdravljenja je doseganje optimalne analgezije v najkrajšem
času in ob čim manj neželenih učinkih zdravljenja. Zdravila prvega izbora so
opioidi. Izbrati je treba primerno pot vnosa sredstev za lajšanje bolečine:
preko trajne podkožne infuzije z uporabo elastomerskih ali PCA - črpalk,
obliži, kapljice (Krčevski Skvarč, 2009). Seveda pa moramo upoštevati, da v
večini primerov bolečine le s sredstvi proti bolečinam ne bomo popolnoma
odstranili.
Vnos hrane in pijače je v tej fazi močno okrnjen, ker odpovedujejo centri za
žejo, lakoto in sitost. Za svojce je to zelo težko, kajti pogosto ravno preko
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
83
hranjenja izražajo svoja čustva naklonjenosti. Svojce je treba opozoriti, naj
bolnika s hrano ne silijo, raje ga naj vprašajo, ali potrebuje hrano ali pijačo, in
naj ustrežejo njegovi želji. Zaradi specifične populacije bolnikov in etičnih
zadržkov je težko izpeljati raziskave, ki bi nedvoumno odgovorile na
vprašanje, ali prehrana v terminalni fazi vodi do izboljšanja bolnikovega stanja
(daljše preživetje, boljša kakovost življenja) (Benedik, 2009), vendar kljub
temu obstaja dovolj raziskav, ki nedvoumno kažejo, da nadomeščanje hrane in
tekočin umirajočemu bolniku ne koristi, pri čemer se ne kažejo razlike v
preživetju. Če bolniku dovolimo, bo sam omejil vnos hrane in pijače. Kar
97 odstotkov umirajočih bolnikov ne čuti lakote. Dehidracija, uremija in
presnovne spremembe ob stradanju povzročijo povečano nastajanje
endorfinov v možganih, ki na bolnika delujejo blagodejno (Benedik, 2011).
Ravni izvajanja paliativne oskrbe
Paliativno obravnavo lahko začnemo zdravstveni delavci izvajati na vseh
ravneh zdravstvene oskrbe: na bolnikovem domu, v domu za starejše občane
ali bolnišnici. Na začetku paliativne obravnave pogosto zadostuje osnovna
paliativna obravnava. Ob bolj zapletenih potrebah bolnika z napredovalo
neozdravljivo boleznijo in njegovih bližnjih pa je potreben tim specialistične
paliativne oskrbe.
Spremljanje bolnikov in bolezni na celosten način, kot ga omogoča paliativna
oskrba, dokazano učinkovito zmanjšuje pogostost akutnih poslabšanj in
izboljša obdobje preživetja po postavitvi diagnoze odpovedi organskega
sistema. Z vpeljavo vnaprejšnjega načrtovanja ob poslabšanjih se lahko
učinkovito uporabijo vnaprej predvideni ukrepi. Ob naslednjem poslabšanju je
bolnik bolje pripravljen ter prejme medicinsko obravnavo, ki je ob njegovem
vnaprejšnjem sodelovanju načrtovana po njegovih vrednotah in potrebah, s
čimer se paliativni tim izogne pretirano agresivnim in bolniku neprimernim
postopkom (Lunder, 2009a).
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
84
Razprava
Danes še vedno vse preveč ljudi trpi ob koncu življenja. Razloga za to sta dva:
zdravstveni delavci na vseh ravneh premalo poznajo ukrepe, ki blažijo moteče
simptome ob koncu življenja, in tudi ne prispevajo k zmanjšanju
psihosocialnih težav bolnika ter njegovih bližnjih. V procesu umiranja
prepogosto izvajajo nekoristne in celo škodljive postopke. Zdravstveni delavci
na vseh ravneh izobraževanja ne pridobijo dovolj znanj o potrebah umirajočih
in o veščinah komuniciranja, ki so specifične v tem obdobju tako za oceno
bolnikovega stanja kot za obveščanje in soodločanje v izbiri postopkov oskrbe
(Lunder, 2009b).
Eno od vodilnih načel paliativne oskrbe je, da življenja ne podaljšujemo in ne
skrajšujemo, ampak ga izboljšujemo. O bolnikovih potrebah je treba
spregovoriti že v času, ko bolnik še lahko sam odloča. Pomembno je, da so v
odločanje, če je le mogoče, vključeni tudi bolnikovi svojci. Cilj paliativne
oskrbe je bolniku omogočiti najboljšo mogočo kakovost življenja (lajšanje
simptomov) ter ponuditi podporo družini med boleznijo in po smrti (Benedik,
2011). Nepoznavanje načel paliativne oskrbe ali nestrinjanje z njo vodi v
neučinkovito oskrbo bolnika. Podaljševanje življenja ni cilj, čeprav se
bolnikovo življenje s pravilno paliativno oskrbo dokazano podaljša (Temelj,
2010).
Oskrba ob koncu življenja v ustanovah ni optimalna. Raziskave v bolnišnicah
v zadnjih letih kažejo na izrazit trend uporabe agresivnih načinov zdravljenja v
zadnjih 14 dneh življenja. Po drugi strani je v povprečju bolnik v bolnišnici
kar 18 ur na dan prepuščen samemu sebi. Tudi za svojce ni ustrezno
poskrbljeno. Glavne pomanjkljivosti, ki so jih izpostavili, so:
dom starejših občanov:
– 32 odstotkov: neurejena bolečina,
– 56 odstotkov: slaba čustvena podpora;
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
85
bolnišnica:
– 50 odstotkov: slaba komunikacija,
– 51 odstotkov: nedosegljivost zdravnika;
– 80 odstotkov: premalo spoštovanja (Plonk, 2005).
Zaključek
Zavedati se moramo, da bodo vsi ljudje umrli. Le majhen delež (10 odstotkov)
jih bo umrl nenadne in nepričakovane smrti, večina (90 odstotkov) jih bo
umrla po dolgotrajni bolezni s postopnim poslabšanjem in bo potrebovala
terminalno paliativno oskrbo.
Največji del paliativne oskrbe predstavlja zdravstvena nega. Bolnikom želimo
zagotoviti občutek varnosti, bližine in topline. Večina bolnikov želi končati
svojo življenjsko pot doma, med ljubljenimi osebami v varnem zavetju svojega
doma. S pomočjo organizirane mreže paliativne oskrbe v Sloveniji, ki
vključuje usposobljene zdravnike, medicinske sestre (posebej patronažne
medicinske sestre), lekarniško dejavnost …, bomo to njihovo željo lahko tudi
uresničili.
Literatura in viri
Benedik J. Oskrba bolnika ob koncu življenja. Onkologija za prakso. Leto XV
(1), 2011: 52–8.
Benedik J. Prehrana v paliativni medicini. Ko sita vrana lačni ne verjame.
Onkologija za prakso. Leto XIII (2), 2009: 117–9.
Červak J. Bolnik ob koncu življenja. V: Novakovič S, Zakotnik B, Žgajnar J
(ur.): Paliativna oskrba bolnika ob koncu življenja: zbornik predavanj, 22.
Onkološki vikend, Portorož, 12.–13. junij 2009. Ljubljana Kancerološko
združenje SZD: Onkološki inštitut: Zveza slovenskih društev za boj proti
raku, 2009: 5–13.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
86
Doyle D (ed.) et Al. Oxford textbook of paliative medicine. Oxford:
University Press; 2004.
Krčevski Skvarč N. obravnava najpogostejših simptomov v zadnjih dneh
življenja. V: Lunder U (ur.). Plaiativna oskrba v zadnjih dneh življenja: zbornik
sestanka, Bled, 27. januar 2009. Golnik: Bolnišnica Golnik – KOPA, 2009:
16–20.
Lunder U. Kriteriji za vstop v paliativno obravnavo pri najpogostejših ne-
rakavih kroničnih boleznih: KOPB, srčna odpoved, demenca. V: Lunder U
(ur.). Plaiativna oskrba v zadnjih dneh življenja: zbornik sestanka, Bled, 27.
januar 2009. Golnik: Bolnišnica Golnik – KOPA, 2009a: 7–12.
Lunder U. Značilnosti poteka napredovalih kroničnih bolezni v paliativni
oskrbi. V: Slak J (ur.). Kronične neozdravljive bolezni na stičišču s paliativno
oskrbo: zbornik predavanj, Šmarjetna gora nad Kranjem, 9. oktober 2009.
Kranj: društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Gorenjske;
2009b: 35–40.
Plonk M. Terminal care: The Last Weeks of life. J Palliat Med. 2005 Oct; 8(5):
1042–54.
Temelj JS e tal. Early palliative care for patients with metastatic non-small-cell
lung cancer. N Engl J med. 2010 Aug 19; 363(8): 733–42.
Watson M, Lucas C, Hoy A, Wells J. Oxford handbook of paliative care. 3.rd
ed. Oxford; University Press; 2009.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
87
MEDICINSKA SESTRA KOT ZDRAVSTVENA VZGOJITELJICA
NURSE AS A HEALTH EDUCATOR
pred. Andreja Krajnc, viš.med.ses., univ. dipl.org.
Visoka zdravstvena šola v Celju
Izvleček
Zdravstvena vzgoja je del splošne vzgoje in pomemben dejavnik napredka
posameznika in skupnosti. V okviru procesa zdravstvene nege ima medicinska
sestra kot zdravstvena vzgojiteljica pomembno vlogo, saj je pri vsaki
življenjski aktivnosti vključeno tudi učenje za pridobivanje zdravih vzorcev
obnašanja.
Medicinska sestra si kot zdravstvena vzgojiteljica prizadeva, da bi vsak
posameznik, pa tudi družba, sprejeli zdravje za največjo vrednoto, izoblikovali
pozitivna stališča do zdravja in jih v življenju tudi uresničili (Hoyer, 2005).
Posameznik mora poznati dejavnike, ki pozitivno vplivajo na zdravje, da se bo
lahko odločal v prid zdravja in ne bolezni.
Z zdravstveno vzgojnim delom poskuša medicinska sestra vplivati na ljudi v
vseh življenjskih obdobjih, da postanejo dejavni. Dejavno sodelovanje
posameznikov je temeljni pogoj, da lahko prevzamejo svoj del odgovornosti
za lastno zdravje. To je mogoče le, če so ustrezno obveščeni in motivirani, kar
je med drugim v veliki meri odvisno od medicinskih sester s katerimi se
posameznik v svojem življenju srečuje iz različnih razlogov.
Zdravstvena vzgoja je permanenten proces, ki spremlja človeka od spočetja do
starosti. Vsako obdobje in vsako področje dela terja od medicinske sestre
specifična znanja. Medicinska sestra v ambulanti in patronažna medicinska
sestra morata slediti in se prilagajati potrebam, razmeram in stanju
posameznika, družine in skupnosti ter jih skupaj z njimi zadovoljevati.
Medicinska sestra je idealna vzgojiteljica v družinski medicini. Med delom v
ordinaciji lahko bolnike v nekaj minutah čakanja na obisk pri zdravniku in po
njem poučuje o zdravem načinu življenja, prehranjevanja in o pomenu telesne
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
88
dejavnosti. Starše lahko pouči o normalnem razvoju dojenčka ali o
odstopanjih od njega, mladostniku spregovori o stresu, kadilce opozori na
škodljivost kajenja ter svetuje pogovor z zdravnikom o prenehanju. Bolnike
uči, kako naj urejajo zdravstvene probleme doma, kdaj naj poiščejo pomoč,
kako in kdaj si pomagajo sami in kdaj naj se odločijo za obisk zdravnika.
V zadnjem času se daje še večji pomen izvajanju preventive v ambulantah
družinske medicine, kjer se vzpostavljajo tako imenovane referenčne
ambulante. V njih, s pomočjo novo zaposlene diplomirane medicinske sestre,
dajejo velik poudarek izvajanju preventive in čim zgodnejšemu iskanju
potencialnih bolnikov. Te aktivnosti naj bi se pričele v zgodnejših starostnih
obdobjih, že po tridesetem letu starosti.
Medicinska sestra kot članica negovalnega in zdravstvenega tima deluje na
primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvene vzgoje. Promovira zdravje
pri posamezniku, v družini in celotni populaciji.
V zdravstveni vzgoji na primarni ravni ima medicinska sestra nedvomno
veliko vlogo. Ta se nanaša na ravnanja, ki krepijo zdravje in s tem preprečujejo
zbolevanje. Zdravstvena vzgoja je namenjena zdravi populaciji, zdravemu
posamezniku in njegovi družini. Doseči želi čim višjo stopnjo prosvetljenosti,
zainteresiranosti oz. motivacije za to področje in odgovornost do lastnega
zdravja.
Še v večjem obsegu se medicinska sestra srečuje z ljudmi, ki jim je namenjena
zdravstvena vzgoja, na sekundarni ravni. Gre za populacijo, bodisi
posameznika ali skupine, ki je že ogrožena, kljub temu, da je še vedno zdrava.
Zdravstvena vzgoja na tej ravni opozarja na nevarnosti za zdravje, ki izhajajo
iz delovnega ali življenjskega okolja ali iz značilnosti življenjskega obdobja. To
zajema npr. vzgojo nosečnic, njihovih partnerjev in družinskih članov ali
vzgojo delavcev pri sevanju, ljudi, ki so ogroženi zaradi različnih prisilnih
položajev na delovnem mestu, vzgojo ljudi v posameznih življenjskih
obdobjih (dojenčki, majhni otroci, mladostniki, odrasli, starostniki). Z vso to
populacijo ima medicinska sestra veliko stikov v zdravstvenih ustanovah,
predvsem v dispanzerjih in patronaži.
Nedvomno se največ medicinskih sester srečuje s populacijo, ki potrebuje
zdravstveno vzgojo na terciarni ravni. Le ta namreč pomeni skrb za ljudi, pri
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
89
katerih je že prišlo do določene spremembe oziroma je njihovo zdravje že
prizadeto. Z zdravstveno vzgojo želijo ljudi usposobiti, da bodo znali
preprečevati povrnitev bolezni oziroma kakovostno živeti z nastalo
spremembo. Namenjena je bolnikom, invalidom in njihovim svojcem. Na tej
ravni so nosilci zdravstveno vzgojne dejavnosti prav vse zdravstvene
ustanove, tako bolnišnice kot inštituti, zdravilišča, dispanzerji, ambulante
družinske medicine in patronaža.
Poslanstvo zdravstvene nege je obravnava človeka, zdravega ali bolnega, ki je
enkraten in neponovljiv v času in prostoru in je zato najvišja vrednota
vrednostnega sistema medicinske sestre. Sposobnost doživljanja in
razumevanja človeka kot celote telesnega, duševnega, duhovnega in socialnega
bitja usklajuje medicinska sestra s svojimi znanji, izkušnjami in sposobnostmi
ob nenehnem prilagajanju in spreminjanju svojega pozitivnega odnosa do
sebe, do drugih in do okolice. V okviru svojih kompetenc mora biti zato
medicinska sestra med drugim usposobljena tudi za zdravstveno vzgojo in
izobraževanje.
Ključne besede: zdravstvena vzgoja, promocija zdravja, zdravstvena nega
Abstact
Introduction: In contemporary healthcare, nurses have an important role as
health educators. Both health care and health education are ongoing
processes, accompanying people from conception, during pregnancy, birth,
childhood and growing-up period, to adulthood and old age.
Discussion and Conclusions: Health education as part of general education
is an important factor of the development of both individuals and society.
Nurses included in nursing and medical teams work on all levels of health
education; primary, secondary and tertiary. They promote the health of the
individual, the family and the entire population.
Nurses as health educators within nursing care have an important role, since
learning for healthy behaviour is included in every human activity.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
90
Keywords: health education, promotion of health, nursing
Literatura
Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za
zdravstvo; 2005.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
91
EVROPSKO LETO AKTIVNEGA STARANJA IN
MEDGENERACIJSKE SOLIDARNOSTI
EUROPEAN YEAR OF ACTIVE AGEING AND
INTERGENERATIONAL SOLIDARITY
Katja Lužar, študentka VZŠCE
Izvleček
Uvod: Članek je nastal ob razmišljanju avtorice, kaj pravzaprav pomeni
aktivno staranje. Vsa literatura, ki je bila pregledana, v aktivno staranje
vključuje vseživljenjsko učenje, daljšo delovno dobo, kasnejše in postopnejše
upokojevanje, dejavnost po upokojitvi in sodelovanje pri aktivnostih za
krepitev sposobnosti ter ohranjanje zdravja. Zavedati se je treba, da se s
starostjo zmanjšujejo telesne in umske sposobnosti, zaradi upokojitve se
zmanjšajo tudi socialne zmogljivosti posameznika.
Metode: Članek je pripravljen na podlagi pregleda literature in izkušenj
avtorice.
Rezultati: V članku je predstavljen pogled avtorice na aktivno staranje in
medgeneracijsko sodelovanje. Podanih je nekaj zamisli, kako bi lahko vsi ljudje
prispevali k medgeneracijski solidarnosti za lepšo in prijetnejšo starost.
Razprava in zaključki: Že mlade ljudi je treba poučiti o tem, kako njihov
način življenja vpliva na kakovost življenja in staranja. Predstaviti jim je treba
možnosti za zdravo in aktivno življenje. Ustvariti moramo lokalno skupnost in
državo, ki bo prijazna ljudem, ter poiskati ravnovesje, v katerem bomo lahko
vsi normalno živeli in izbirali med ponujenimi možnostmi. Mnenje avtorice je,
da vsa literatura, ki je na voljo, vse skupine, aktivnosti in dejavnosti ne bodo
koristne, če ne bodo dobro predstavljene, podprte in aktivne. Ni dovolj, da na
internetu obstaja toliko različnih spletnih strani, ki so namenjene
starostnikom, če le-ti ne znajo uporabljati računalnika.
Ključne besede: staranje, starost, projekt, aktivnosti.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
92
Abstract
Introduction: This article was produced while considering the real meaning
of active ageing. The available reviewed literature includes the following
elements in active ageing: lifelong learning, longer working life, postponed and
gradual retirement process, different activities following retirement and
participation in different exercises to strengthen capabilities of maintaining
good health. We have to be aware of the fact that ageing reduces physical and
mental capabilities. Due to retirement, even the social capabilities of an
individual are reduced.
Methods: The paper is prepared on the basis of literature review and the
experience of the author.
Results: This paper presents my own experience and perspectives on active
ageing. Several ideas are presented regarding how people could contribute to
intergenerational solidarity.
Discussions and conclusions: At an early stage of life, it is necessary to
teach everyone how their life style affects the quality of life at a later stage of
their life. It is necessary to present to people their possibilities for a better,
healthier and more active life style. It is necessary to create a local community
and country friendly to people. It is necessary to seek and find a balance in a
society in which all people can live normally and have the possibility to choose
among several options. In our opinion, all the available literature, social
groups, activities will have no effect if it is not presented and supported
effectively and available constantly. For example, it is not enough that internet
provides various websites designed for the elderly if they cannot use a
computer.
Key words: ageing, age, project, activities
Uvod
Ko ljudje slišijo besedo starost, takoj pomislijo na vse slabi stvari, ki jo
spremljajo: telesno pešanje, bolezni, bolečine, osamljenost, domovi starejših in
smrt. Nihče se ob misli na starost ne nasmehne, nihče je ne pričakuje veselo.
A starost pride, in ne kot bolezen. Starost je sestavni del življenja, je fiziološki
pojav vseh živih bitij in se začne že ob samem rojstvu. Čeprav svoj vrh doseže
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
93
po 65. letu, se mora družba zavedati, da se je na staranje treba pripravljati že
prej.
Očitno je, da prehajamo v nov svet staranja. Za ta novi svet ni zemljevidov ali
pravil. Po vsem svetu število ljudi, starih 65 let in več, narašča hitreje kot
katera koli druga demografska skupina, zlasti v razvitih državah. Do leta 2030
bo 12 odstotkov ljudi starih 65 let in več, kar je dvakrat več kot leta 2000. V
Severni Ameriki in Severni Evropi bo to vsak peti človek. Po vsem razvitem
svetu so tudi ljudje, stari 85 let in več, in so trenutno najhitreje naraščajoča
starostna skupina (Harrar, Gordon, 2009).
Morda je zanimiv tudi podatek, da je bilo leta 2000 po ocenah Organizacije
združenih narodov na svetu več kot 180.000 ljudi, starih 100 let in več. Ta
številka pa se bo do leta 2050 povečala na kar 3,2 milijona (Harrar, Gordon,
2009).
Leto 2012 je tako namenjeno tej pereči tematiki. Zaznamujemo ga po vsej
Evropi – projekt »Evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske
solidarnosti«. Gre za projekt, ob katerem mora Evropa razmisliti, kako je
današnja družba pripravljena na to, da se življenjska doba daljša, da narašča
število starejših in da se bo že v naslednjem letu začelo zmanjševati število
delovno aktivnega prebivalstva. Strokovnjaki, ki so zasnovali projekt
evropskega leta, želijo predvsem promovirati aktivno staranje na vseh ravneh.
Želijo poudariti, kako pomembno je tudi pripravljanje na starost (europa.eu).
Opredelitev pojma staranje
Preprostega odgovora na vprašanje, kaj je starost, ni. Pogosto povezujemo
starost z boleznijo. A staranje je normalno biološko dogajanje, ki ga doživi
vsako človeško bitje (Birsa, 1992).
Raziskave življenjskih zgodb starih oseb, ki so dosegle kakovostno starost, so
pokazale, da je za uspešno staranje pomembna trdnost na več področjih – od
telesnega in duševnega zdravja do ekonomskega in družbenega stanja ter
zdravega okolja. Pomembno je, da ne čakamo na jutri in z dobrimi ukrepi
začnemo že danes. Kot pravi star latinski pregovor – Nascentes morimur – z
rojstvom že umiramo.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
94
Vsak izmed nas, ne glede na to, koliko je star, ima neko videnje svojega
zorenja v poznih letih. Mnoge od teh zamisli se oblikujejo skozi mladost, na
osnovi osebnih izkušenj skozi odnos s starši, starimi starši in prijatelji. Če je
podoba poznejših let pozitivna, če je posameznik zdrav, dejaven in radoživ do
novih spoznanj v življenju, so dodana leta življenja dar, ki omogoča novo rast
in razvoj, pridobivanje modrosti in doživljanja ljubezni ter novih izkušenj
(Kristančič, 2005).
Aktivno staranje lahko v najširšem smislu razumemo kot neprekinjeno
udejstvovanje na socialnem, ekonomskem, kulturnem in civilnem področju, in
sicer ne samo kot povečane fizične aktivnosti starostnikov ali možganskega
fitnesa in podaljševanja zaposlenosti.
Aktivno staranje zajema:
polno udeležbo starejših v družbenem življenju,
delovna mesta za starejše,
aktivno udejstvovanje starejših s prostovoljnim delom (pogosto kot
družinski negovalci),
samostojno življenje starostnikov z ustrezno prilagojenimi stanovanji,
infrastrukturo, informacijsko in komunikacijsko tehnologijo in
prometnimi sredstvi (europa.eu).
Projekt aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti
Evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami želi
opozoriti na prispevek starejših k družbi in spodbuditi ukrepe, ki ustvarjajo
boljše možnosti za to, da bi starejši dalj časa ostali aktivni (europa.eu).
Evropsko leto 2012 zajema tri razsežnosti aktivnega staranja:
– aktivno staranje zaposlenih – za spodbujanje starejših delavcev, da
ostanejo zaposleni, so potrebni zlasti izboljšanje delovnih razmer in njihovo
prilagajanje zdravstvenemu stanju ter potrebam starejših delavcev, osvežitev
njihovih znanj in spretnosti z zagotavljanjem boljšega dostopa do
vseživljenjskega učenja ter pregled davčnega sistema in sistema socialnih
prejemkov, da se zagotovijo učinkovite pobude za daljše delovno življenje;
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
95
– udeležba v družbi – izboljšanje možnosti in razmer za to, da lahko starejši
prispevajo k družbi kot prostovoljci ali družinski skrbniki ter sodelujejo v
družbi, s čimer se preprečujejo socialna osamljenost in mnoge s tem povezane
težave in tveganja;
– samostojno življenje – promocija zdravja in preventivno zdravstveno
varstvo z ukrepi, ki omogočajo čim več let zdravega življenja, preprečevanje
odvisnosti ter prilagoditev okolja (javne stavbe, infrastruktura, prevoz in
zgradbe) starejšim, tako da bo to prijaznejše do njih in jim bo omogočalo čim
daljše samostojno življenje.
Evropsko leto aktivnega staranja 2012 je edinstvena priložnost, da skupaj
praznujemo in prenašamo na druge izkušnje, modrost in številne druge odlike,
ki jih zreli državljani dajejo družbi. Evropsko leto predstavlja izziv
razumevanja starejših, ne kot zgolj bremena za družbo, in se namesto na ovire
raje osredotoča na možnosti in priložnosti. Imamo možnosti za aktivnejše in
polno življenje ne glede na starost in te moramo uresničiti, saj koristijo nam in
družbi kot celoti. Tudi starajoča se Evropa je polna priložnosti (europa.eu).
Staranje prebivalstva je eden največjih družbenih in gospodarskih izzivov
Evrope 21. stoletja. Prizadelo bo vse države članice, njegove posledice pa
bodo čutila tudi skoraj vsa področja politike EU.
Staranje prebivalstva je torej trend tudi v Sloveniji. Trenutno v primerjavi z
evropskim povprečjem ni izrazit, vendar projekcije kažejo izrazitejše učinke
staranja v prihodnosti, saj bo leta 2030 Slovenija ulovila evropsko povprečje,
leta 2050 pa ga celo presegla in tako imela enega najvišjih koeficientov
starostne odvisnosti (Mandič, F. Hrast, 2011).
Naše izkušnje
Naše življenje bi moralo biti kot roman, ki smo ga napisali mi sami. Vsak od
nas bo dočakal dan, ko bo odprl arhiv svojega življenja, še posebej arhiv lepih
spominov, zato ga napolnimo, dokler smo mladi. Veliko nam bo pomenil vsak
trenutek veselja, zmagoslavja, užitka, bolečine in trpljenja (Bošnjaković, 2008).
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
96
Nekaj naših izkušenj in pogledov na aktivno staranje in medgeneracijsko
solidarnost:
Katarina nam je zaupala, kako sama vidi aktivno staranje – pomeni z
različnimi aktivnostmi v starosti vzdrževati dobro življenjsko kondicijo, da bo
čas, ko starejši potrebuje pomoč okolja, čim krajši in čim manj boleč zanj ter
za njegovo okolje. Po upokojitvi ostaja povprečnemu prebivalcu in prebivalki
Slovenije še vedno tretjina življenja. Vsaka nova generacija odhaja v pokoj bolj
zdrava in v boljši fizični kondiciji.
Katarini je v njeni lokalni skupnosti najbolj všeč pevski zbor, ki združuje več
generacij, od mlajših do starejših. Njeni starši, ki so v pokoju, se redno,
večkrat na teden, udeležujejo pevskih vaj in aktivnosti. Tudi sama zelo rada
poje in je bila dolga leta članica zbora. Pravi, da je vzdušje izjemno, in čeprav
je zbor generacijsko zelo raznolik, se lahko v vsakem trenutku čuti povezanost
med energično in razigrano mladino ter modro in izkušeno starejšo generacijo.
Vsak se lahko v vsakem trenutku zanese na kogar koli, mlajši se učijo od
starejših ter obratno. Tako se izoblikujeta spoštovanje in občutek
pomembnosti, krepita se psihična kondicija posameznika ter družbeno oz.
socialno udejstvovanje. Poleg vaj so potem še nastopi, izleti in prireditve, ki za
sabo potegnejo tudi določen finančni strošek. Lokalna skupnost sicer pomaga,
vendar je teh finančnih sredstev premalo. Če želimo, da bi takšni in drugi
projekti, pri katerih se lahko udejstvujejo starejši, potekali nemoteno, bi
morala država zagotoviti prostorska, programska in finančna sredstva, v
zameno pa bi dobila zdravo in družbeno aktivno starejšo populacijo z dobro
psihično kondicijo.
Mojca pravi, da je starostnike treba čim bolj spodbujati k različnim
aktivnostim, vključevati v razna društva glede na njihovo sposobnost:
aerobika, telovadba, kegljanje, bovling, razni pohodi, pevski zbori, tečaji tujih
jezikov, uporaba računalnika, ročne spretnosti, kot so kvačkanje, šivanje,
pletenje, izdelovanje raznih izdelkov, ... organizirati izlete in srečanja. Potrebna
bi bila tudi organizacija skupin prostovoljcev za pomoč tistim, ki se težje
gibljejo – da jih vodijo na sprehode, da gredo z njimi po nakupih, po zdravila
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
97
in jim delajo družbo. Sama se v svoji lokalni skupnosti aktivno udeležuje akcije
pomoči starejšim, ki jo organizira lokalno društvo. Prav tako sodeluje pri
organizaciji združenja, ki skrbi, da imajo vsi prevoz na srečanja, ki jih
pripravijo.
Katja dela v domu starejših občanov. Na tem delovnem mestu je že sedem let,
tako da je dodobra spoznala vključevanje starostnikov v domsko življenje in
stiske, ki jih doživljajo ob tem. Sama se je zelo aktivno vključevala v
dejavnosti, ki so njihovim stanovalcem kdaj polepšale kakšen popoldan.
Vesela je bila, ko je opazovala, kako se je na njihova utrujena lica za nekaj
trenutkov prikradel nasmeh, včasih tudi kakšna solza.
V domu, v katerem dela, so dali velik poudarek raznim aktivnostim in
delavnicam. Pove, da jih imajo zelo veliko; pevsko skupino, skupino za
samopomoč, učenje tujega jezika, spoznavajo svet po pripovedovanju njihove
varovanke, imajo zeliščarsko skupino, ki v okolici ureja svoj vrtiček, enkrat
mesečno jih obiščejo vodniki s psi, večkrat pa imajo kakšno prireditev, na
katero povabijo otroke iz vrtca, osnovne in srednje šole, pa tudi s starejšimi, ki
delujejo v pevskem zboru, zelo dobro sodelujejo.
Ob vseh aktivnostih zdravega življenja in ob aktivnem staranju je v domovih
zelo malo starostnikov, ki so se za dom odločili samo zaradi družbe ali
stanovanja. V njenem domu so pretežno ljudje, ki potrebujejo veliko pomoči,
vse več pa je tistih, ki potrebujejo vso njihovo pomoč.
Vesela je, ker v njen dom prihajajo prostovoljci: šolarji, odrasli in prostovoljci
Hospica. Stanovalci so jih lepo sprejeli, veselijo se srečanj z njimi. Poleti so
zunaj, na zraku, pozimi v jedilnici igrajo karte, človek ne jezi se ali samo sedijo
za mizo in se pogovarjajo. Še bolj vesela je, ker v te aktivnosti vključujejo tudi
stanovalce z demenco. Večeri, ki sledijo tem družabnim popoldnevom, so
veliko mirnejši.
Katja meni, da bi morali graditi na tistem koščku, ki nam manjka –
medsebojnem razumevanju. Če bomo vsi razumeli, da želimo našim
starostnikom le dobro, bomo zagotovo kaj spremenili. Morda ne danes. Ne
jutri. Ampak morda za generacije, ki prihajajo za nami.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
98
Tudi Monika nam je zaupala svoje mišljenje. Aktivno staranje vidi tako, da se
starejši aktivno vključujejo v družbo, da so čim aktivnejši na vseh področjih, ki
jih zmorejo in so jim zanimiva: sprehodi, telovadba, ples, petje, delavnice ...
Naša dolžnost bi morala biti pomagati starejšim tako, da bi si ustvarili čim bolj
pozitivno podobo o staranju, da bi bili čim bolj telesno aktivni, likovno
ustvarjalni, da bi peli, igrali, plesali in se več veselili. Potrebno je, da
poskrbimo, da bi starejši čim več časa preživljali z mladimi: povabila na
skupna ustvarjanja, kot je peka piškotov pred novim letom, barvanje pirhov,
izdelovanje pustnih mask, pustna rajanja, praznovanja rojstnih dni ...
Pomembno je, da jih vključujemo v aktivnosti, ki jih starejši z veseljem
opravljajo, da jim omogočimo tudi izobraževanje, kot je učenje tujih jezikov,
uporaba računalnika, da jim damo možnost, da nam pokažejo, kaj znajo,
povedo, kar vedo, da z nami delijo svoje življenjske izkušnje in znanje, ki ga
imajo.
Helena je predstavila svoje izkušnje in poglede na medgeneracijsko solidarnost
oz. sožitje.
V njeni mladosti je bilo zelo pomembno, da so bili vsi člani družine (na
podeželju) vključeni v družinsko življenje, kar je zadevalo skupno življenje v
dobrem in slabem. Pomembna je bila vključitev v vsakdanje delo. To je
družino bolj povezovalo. Tudi otroci so morali nekaj prispevati k delovnemu
in družabnemu življenju družine. Starejši so bili spoštovani, veliko se jim je
pomagalo, a so bili vključeni v delo, dokler so lahko »migali«. Res pa je bil
problem, ko so obležali. Potem so bili bolj »peto kolo« in je bila mogoče smrt
tista, ki jih je rešila muk tega sveta. Glavna oseba je bila najstarejša gospodinja
in od nje je bila odvisna tudi kakovost odnosov ter skrbi za družino. Glavno
vodilo je bilo spoštovanje starejšega kot osebnosti in njegove avtoritete kot
izkušenosti. Kolikor si bil sposoben prispevati v družino, toliko ti je ta vrnila.
Kruto, resnično, mogoče po svoje tudi pravično. Redko se je zgodilo, da za
osebo, ki je bila, ko je bila zdrava, zelo aktivna v družini, ne bi potem
primerno poskrbeli.
Ko si je Helena ustvarila svojo družino in se preselila v mesto, je ugotovila, da
se je vse spremenilo. Ima dva otroka, z možem sta oba zaposlena; s tem sta
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
99
padla v vodo čas in tudi skrb glavne gospodinje. Ni bilo več tiste povezanosti,
ki se dejansko kaže v vključenosti vseh članov v družinsko delo in zabavo.
Nastane problem nespoštovanja, neupoštevanja avtoritet, samokritičnosti in
počasi odletijo ptički iz gnezda. Ko si ustvarijo novo družino in starejši niso
več uporabni za varstvo otrok in finančno pomoč, so samo še breme. Od
vzgoje je potem odvisno sožitje. Helena meni, da kjer so člani družine med
seboj tesno povezani, je tudi skrb za starejše, obolele, umirajoče samoumevna,
pristnejša in topla.
Azemina pripoveduje, da ko je bila stara pet let, je bila v varstvu pri babici.
Babica je zelo rada pletla in jo je že takrat želela tega naučiti. Spomni se, da je
pri šestih letih že znala splesti šal, ki ga je nato podarila babici za spomin.
Ko je mala Azemina zrasla in bila stara že več kot 20 let, je bila babica v zelo
slabem zdravstvenem stanju. Takrat je z njo obujala spomine in ji pokazala šal,
ki ji ga je Azemina podarila. Zelo jo je razveselila. Z babico sta imeli zelo
poseben odnos, in ko je umrla, jo je to zelo potrlo. Šal, ki ga je babica hranila
vse življenje, ima sedaj Azemina najraje, saj jo spominja na babico in na
prijeten čas, ki ga je preživela z njo, ter na vse modrosti, ki jih ji je predala.
Zaključek
Tudi v tretjem življenjskem obdobju se lahko posameznik aktivno vključi v
različne dejavnosti. Primer uspešne vključitve v študij je danes 85-letna Marta
iz Finske, ki se je pri 69 letih odločila za študij na helsinški univerzi. Gospa
Marta je pred kratkim uspešno diplomirala iz finske arhitekture. Sama pravi,
da se ne počuti stare, kljub temu da jo na starost opozarjajo okolica in vrstniki.
Žal večina starejših s strahom sprejema novosti, kot so računalniki in internet.
Gospa Marta poudarja, da se je na začetku študija tudi sama morala spoprijeti
s težavami. Sprva so na univerzi mislili, da je upokojena profesorica, sčasoma
pa so jo ostali študentje sprejeli kot študentko. Gospa Marta na koncu
povzame tisto, kar bi moralo biti smisel vsakemu starejšemu – nikoli se
namreč ni počutila zapostavljene zaradi starosti.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
100
Ugotovili smo, da bi bilo potrebno spodbujanje zdravega staranja že v
zgodnejšem življenjskem obdobju.
Želimo si, da bi vsi skupaj znali poiskati ravnovesje med cilji posameznika,
njegovo sposobnostjo in okoljem, v katerem živi in biva.
Literatura in viri
Birsa M. Življenje po šestem križu. Murska Sobota: GP pomurski tisk; 1992:
9.
Bošnjaković R. Starajmo se kot katedrala. Ljubljana: RAI; 2008: 176–7.
Evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Dostopno
na http://europa.eu/ey2012/ey2012main.jsp?catId=971&langId=sl
(15. 2. 2012).
Harrar S, Gordon D. Zdravstveni vodnik za dolgo življenje. Ljubljana:
Mladinska knjiga Založba, d.d.; 2009: 10–11.
Kristančič A. Nova podoba staranja – siva revolucija. Ljubljana: Tiskarna
Simčič; 2005: 53.
Mandič S, Filipovič Hrast M. Blaginja pod pritiski demografskih sprememb.
Ljubljana: NTD d.o.o.; 2011: 18.
Opredelitev obdobja starosti. Dostopno na:
http://svetovalnicakameleon.si/starejsi/opredelitev-obdobja-starosti
(15. 2. 2012).
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
101
INSTITUCIONALNO VARSTVO – PROSTOVOLJNA IZBIRA
ALI NUJNI IZHOD?
INSTITUTIONAL CARE – FREE CHOICE OR URGENT
ESCAPE?
Martina Klobčar, dipl. m. s.
Dom starejših Šentjur
Izvleček
Vse več razvitih držav, vključno s Slovenijo, se srečuje z naglim naraščanjem
števila starejših ljudi. Ljudje naj bi starost preživljali doma, v krogu svoje
družine. Pogosto to ni mogoče, starostnik se mora odločiti za institucionalno
varstvo zaradi telesnih ali duševnih bolezni, včasih tudi zaradi neprimernih in
nevzdržnih odnosov doma.
Ključne besede: institucionalno varstvo, starostnik.
Abstract
More and more developed countries, including Slovenia are faced with the
rapid demographic growth of their elderly population. People should spent
their old age in their homes, surrounded by their families. But this is often
impossible and older people are forced to make a decision to go to
institutional care because of physical or mental illness, sometimes even
because of inappropriate and unbearable relationships at home.
Key words: institutional care, elderly person
Uvod
Različno stari ljudje običajno zelo različno gledajo na lastno staranje. V mlajših
zrelih letih ga bolj ali manj ignorirajo, kasneje pa vse bolj prihaja v ospredje
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
102
njihovega življenja. Ne glede na to smo ljudje nagnjeni k temu, da zelo težko
sprejmemo dejstvo, da smo stari. Stari so v naših očeh običajno drugi. Veliko
manj kot o staranju posameznika ljudje razmišljajo o staranju prebivalstva,
čeprav se tudi to lahko stara. V preteklosti ni bilo veliko razlogov za
razmišljanje o staranju prebivalstva, saj so bila prebivalstva mlada, visoko
starost pa so dosegli le redki posamezniki (Malačič, 1988, str. 76–77).
Staranje prebivalstva je reverzibilen proces, ki ga prikažemo z naraščanjem
odstotka 65 in več ali 60 in več let starih ljudi med prebivalstvom, z rastjo
indeksa staranja ali z naraščanjem srednje starosti prebivalstva (Malačič, 2003,
str. 23).
V Sloveniji se pripravlja poseben zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za
dolgotrajno oskrbo, ki naj bi v sistem zagotavljanja socialne varnosti vnesel
pomembno reformo in vzpostavil pravne temelje za novo obliko socialnega
zavarovanja. Le-ta naj bi pripomogel k enakomernejši dostopnosti storitev na
različnih območjih Slovenije in večji izenačenosti pravic med upravičenci ne
glede na kraj bivanja ali na vrsto pomoči, ki jo prejemajo.
V tradicionalni družbi je starostnikom zagotavljala materialno varnost njihova
družina, deloma pa tudi njihova soseska in sorodstvo. Razvita industrijska
družba je materialno varnost starejših socializirala. Države danes omogočajo
starostnikom moderne socialne mreže javnih programov, med drugim so
vzpostavljene mreže domov za starejše. Še vedno prevladuje prepričanje, da je
starostnike treba čim dlje zadržati v domačem okolju, vendar tempo
sodobnega življenja to velikokrat onemogoča. Zaradi odsotnosti primarne
družine, poslabšanja zdravstvenega stanja in posledično nezmožnosti
samooskrbe se je starostnik primoran odločiti za eno izmed oblik varstva, kot
so pomoč na domu, dnevno varstvo, bivanje v oskrbovanih stanovanjih ter
institucionalno varstvo.
Države članice EU in drugod po svetu ugotavljajo, da zaradi naglega
naraščanja deleža starejšega prebivalstva sedanji pristopi k zadovoljevanju
potreb po dolgotrajni oskrbi v prihodnje ne bodo več zadoščali. Države so
pred izzivom, da poleg ohranjanja in razvijanja dosedanjih oblik pomoči
starejšim hkrati iščejo tudi nove in inovativne pristope na tem področju.
Ustanove so vedno bolj primorane iskati in zagotavljati alternativne oblike
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
103
bivanja starejših in s tem izboljševati svojo kakovost dela in omogočati
starostnikom kakovostnejše ter dostojno preživljanje starosti.
Razprava
Starost prebivalstva v Sloveniji
Tudi prebivalstvo Slovenije je staro: delež prebivalstva, starega 65 let in več, je
precej velik, delež mladih pa dokaj skromen. Ob zadnjem popisu leta 2002 je
bil delež mladih (tj. prebivalcev, starih 0–14 let) le še malo višji od deleža
prebivalcev, starih 65 let in več. Demografski trendi za Slovenijo tudi v
prihodnje kažejo povečevanje števila starejših oseb. Konec leta 1995 je v
Sloveniji živelo 249.046 ljudi, starih 65 let ali več. Njihov delež med celotnim
prebivalstvom je obsegal 12,5 odstotka. Leta 2008 so toliko stari med nami
predstavljali že skoraj petino prebivalstva, po projekcijah Europop2008 pa naj
bi se njihov delež do leta 2060 povzpel na 35 odstotkov (Statistični urad
Republike Slovenije, 2008).
Tabela 1: Deleži velikih starostnih skupin, Slovenija, popisi 1948–2002, in projekcije prebivalstva
Europop2008 za Slovenijo 2008, 2020, 2040 in 2060 (vir: SURS, Popisi prebivalstva 1948–2002, in
projekcije prebivalstva EUROPOP2008)
Glede na nedavne podatke evropskega statističnega urada je bilo v letu 2010
29,3 odstotka slovenske populacije stare 50 let in več v primerjavi z
21,4 odstotka leta 1990. Rezultati Eurostatovih projekcij prebivalstva
EUROPOP2010 kažejo, da bo imela leta 2060 Slovenija blizu 2.058.000
prebivalcev, od teh bo starejših od 64 let skoraj tretjina. Nedavna raziskava
evropskega javnega mnenja Eurobarometer o aktivnem staranju, objavljena
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
104
januarja 2012, pa je razkrila, da 58 odstotkov ljudi v Sloveniji zaznava lastno
državo kot »letom prijazno« (Skupnost socialnih zavodov Slovenije, 2012).
Institucionalno varstvo starejših v Sloveniji in vzroki za namestitev
Institucionalno varstvo je oblika obravnave v zavodu, drugi družini ali drugi
organizirani obliki, ki upravičencem nadomešča, dopolnjuje ali zagotavlja
funkcijo doma ali lastne družine. Obsega osnovno oskrbo in socialno oskrbo
v skladu s predpisi s področja socialnega varstva ter zdravstveno varstvo po
predpisih s področja zdravstvenega varstva.
V letu 2010 je v domovih za starejše, v posebnih socialnovarstvenih zavodih
in v varstveno-delovnih centrih bivalo skupno 22.254 oskrbovancev oz.
varovancev, od tega je bilo nekoliko manj kot 70 odstotkov žensk. V letu 2010
se je število oskrbovancev v domovih za starejše v primerjavi z letom 2009
povečalo za okrog tri odstotke (Statistični urad Republike Slovenije, 2012).
Ob začetku leta 2012 je bilo v Sloveniji na voljo 19.576 mest v 96 domovih in
posebnih zavodih na 116 lokacijah (Skupnost socialnih zavodov Slovenije,
2012).
Tabela 2: Število oskrbovancev po razlogih, zaradi katerih so bili sprejeti v dom za starejše, Slovenija
2006 (vir: Statistični urad Republike Slovenije)
Razlogi za sprejem – Zdravi 1437
Razlogi za sprejem – Bolni 7709
Razlogi za sprejem – Neurejene stanovanjske razmere 508
Razlogi za sprejem – Neurejene družinske razmere 442
Razlogi za sprejem – Hujša duševna obolenja 1244
Razlogi za sprejem – Hujša telesna obolenja 1773
Razlogi za sprejem – Drugo 586
Razlogi za sprejem – SKUPAJ 13699
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
105
Tabela 3: Število oskrbovancev po razlogih, zaradi katerih so bili sprejeti v dom za starejše, Slovenija
2010 (vir: Statistični urad Republike Slovenije)
Podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo, da se več kot polovica
starostnikov odloči za nastanitev v domovih za starejše zaradi bolezni.
Velikokrat so vzrok tega v starosti poškodbe po padcih, maligna obolenja,
predvsem pa je vedno več sprejemov zaradi demence pri starostniku.
Zaključek
V današnjem času, ko se življenjska doba vse bolj daljša in število moških ter
žensk v poznejših letih življenja narašča, se starejši ob upadu vitalnih in
mentalnih sposobnosti srečuje s problemom nastanitve v institucionalno
varstvo.
Kakovost življenja starejših ni odvisna le od primernega delovanja
pokojninskega in zdravstvenega sistema, ampak tudi od ustreznih možnosti za
dolgotrajno oskrbo, možnosti in spodbud za »podaljšano« aktivnost in
izobraževanje, ustreznih delovnih razmer in seveda – ne nazadnje oziroma
predvsem – od odnosa družbe do starejših in starosti; ta odnos se kaže in tudi
razkriva v oblikah in obsegu oziroma stopnji njihove socialne vključenosti.
V tradicionalni družbi je starostnikom zagotavljala materialno varnost njihova
družina, deloma pa tudi njihova soseska in sorodstvo. Dandanes se za
institucionalno varstvo odloča vedno več starejših predvsem zaradi velike
Razlogi za sprejem – Zdravi 1944
Razlogi za sprejem – Bolni 10800
Razlogi za sprejem – Neurejene stanovanjske razmere 469
Razlogi za sprejem – Neurejene družinske razmere 410
Razlogi za sprejem – Hujša duševna obolenja 1130
Razlogi za sprejem – Hujša telesna obolenja 1373
Razlogi za sprejem – Drugo 540
Razlogi za sprejem – SKUPAJ 16666
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
106
odsotnosti primarne družine, glavni vzrok pa je v prisotnosti bolezni in
posledično nesposobnost samooskrbe.
Literatura in viri
Malačič J. Demografija: teorija, analiza, metode in modeli. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta; 2003.
Malačič J. Staranje prebivalstva. Zdravstveno varstvo: revija za teorijo in
prakso preventivnega zdravstvenega varstva. 1988; 3/5: str. 75–82.
Skupnost socialnih zavodov Slovenije. Evropsko leto aktivnega staranja in
solidarnosti med generacijami (17. 2. 2012). Dostopno na: http://www.ssz-
slo.si/slo/main.asp?id=0C49E17F (22. 4. 2012).
Skupnost socialnih zavodov Slovenije. Splošno o domovih in posebnih
zavodih, 2012. Dostopno na: http://www.ssz-
slo.si/slo/main.asp?id=2361E17F (21. 4. 2012).
Statistični urad Republike Slovenije. Domovi za starejše. Dostopno na:
http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/12_socialna_zascita/02_so
c_varstvo/12623-socio-DOM/12623-socio-DOM.asp (18. 4. 2012).
Statistični urad Republike Slovenije. 1. oktober, mednarodni dan starejših.
Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1908 (20. 4. 2012).
Statistični urad Republike Slovenije. Javni socialnovarstveni zavodi, Slovenija,
2010 – končni podatki. Dostopno na:
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4200 (22. 4. 2012).
Statistični urad Republike Slovenije. Prebivalstvo Slovenije se stara – potrebno
je medgeneracijsko sožitje. Dostopno na:
http://www.stat.si/doc/pub/Staranje_ prebivalstva_ slo.pdf (21. 4. 2012).
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
107
Z INTEGRACIJO INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE V
ZDRAVSTVENO NEGO DO VEČJE KAKOVOSTI
INTEGRATING INFORMATION TECHNOLOGY IN NURSING
CARE TO ACHIEVE GREATER QUALITY
pred. mag. Brigita Putar, viš. m. s., univ. dipl. org.
Bolnišnica Topolšica, Visoka zdravstvena šola v Celju
Izvleček
Uvod: V zdravstvu obstajajo kompleksni mehanizmi, ki za uspešno delovanje
potrebujejo informacijsko tehnologijo, predvsem ustrezne informacijske
sisteme, s katerimi lahko optimiziramo zdravstveno obravnavo.
Metodologija: V prispevku so predstavljeni primeri integrirane informacijske
tehnologije v Bolnišnici Topolšica.
Razprava in zaključki: Sistem za obveščanje za varnost pacientov zaznava
nemirnost pacientov in s tem zmanjšuje število neželenih dogodkov – padci in
iskanje pacientov. Naprave za optično branje so pridobitev informacijske
tehnologije, s katerimi se berejo izvidi, ki jih pacienti prinesejo iz drugih
ustanov, in izvidi preiskav, ki so bile naročene iz Bolnišnice Topolšica.
Optično se berejo tudi vse napotnice pacientov, ki so sprejeti v bolnišnico.
Kot primer dobre prakse je predstavljena informacijska tehnologija
»SpeechMagic«, ki omogoča govorni zapis pregleda in preiskav pacientov ter
posledično hitrejši dostop do rezultatov – izvidov pacientov, ki so vključeni v
zdravstveno obravnavo. Predstavljeni sta nadgradnja in dopolnitev
bolnišničnega informacijskega sistema, ki vključuje predajo pacienta (sestrski
raport) in obravnavo pacienta na pljučni rehabilitaciji in negovalnem oddelku,
kar izboljšuje kakovost dela zdravstvenega osebja.
Ključne besede: integracija, informacijska tehnologija, zdravstvena nega.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
108
Abstract
Introduction: In health care, we are dealing with complex mechanisms,
which need information technology in order to function successfully, in
particular the relevant information systems, with which medical treatment can
be optimised.
Methodology: In this paper, examples of integrated information technology
in Topolsica Hospital are presented
Discussion and conclusions: A system that perceives the restlessness of
patients and reduces the number of adverse events – falls or having to find
missing patients – is presented. Information technology equipment for the
optical reading of the reports brought by patients from other institutions and
results of the tests commissioned from Topolsica Hospital. The device also
optically reads all the referrals of patients that are admitted to the hospital. An
example of good practice is represented by 'SpeechMagic' information
technology, which allows the voice recording of a review and examinations of
patients and hence faster access to results of the patients.
In this paper, the upgrade and improvement of hospital information system is
presented, which includes the handing over of the patient (nurse report), deals
with a patient on pulmonary rehabilitation, and the treatment of a patient in
the nursing care ward, which improves the quality of work of nursing staff.
Key words: Integration, information technology, nursing
Uvod
Termin sodobna informacijska tehnologija se danes največkrat pojavlja v
povezavi z zajemanjem, obdelovanjem, shranjevanjem in prenašanjem vseh
vrst informacij. Informacijsko tehnologijo delimo na strojni in programski del.
Za povezavo teh dveh področij mora biti prisotna še informacijsko -
komunikacijska tehnologija (http://sl.wikipedia.org/wiki/Informacijska_tehnologija).
V zdravstvenih sistemih obstajajo kompleksni mehanizmi, ki za uspešno
delovanje potrebujejo informacijsko tehnologijo, predvsem ustrezne
informacijske sisteme, s katerimi lahko optimiziramo delovanje zdravstvenega
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
109
sistema. V Bolnišnici Topolšica smo v zadnjih treh letih v bolnišnični sistem
integrirali kar nekaj informacijske tehnologije, ki zdravstvenemu osebju
omogoča preglednejše, enostavnejše, skratka bolj optimalne procese dela.
Med prioritetne pridobitve informacijske tehnologije se uvrščajo Elektronski
sistem obveščanja za varnost pacienta (E-OVP), SpeechMagic, naprave za
optično branje in posodobitev bolnišničnega informacijskega sistema
(BIRPIS) za potrebe negovalnega osebja.
Razprava
E-sistem za obveščanje za varnost pacientov (E-OVP)
To je integriran sistem obveščanja zdravstvenega osebja o nemirnosti
pacientov in o njihovem nepredvidenem zapuščanju postelj. Namen
integracije je bil doseči obveščenost zdravstvenega osebja o nemirnosti
pacientov, s tem zagotoviti višjo varnost pacientov in posledično nižje stroške
zdravljenja (manj poškodb in optimalnejša razporeditev resursov). V enovit in
celovit sistem je povezan senzorni del, ki preko sporočilnega sistema
zagotavlja ustrezno, hitro in pravočasno ukrepanje. Prednost sistema je tudi
obveščanje zaposlenih, da se pacient po določenem času ne vrne v posteljo
(Justinek, Kodrun, Oberstar, 2011).
Sistem E-OVP je integriran v informacijski bolnišnični sistem, ki omogoča
informatizacijo in standardizacijo postopkov, zagotavlja večjo varnost
pacientov, centralizirano obravnavanje pacientov, izvedbo analiz in nadaljnjih
obdelav podatkov ter pripravo ukrepov in izboljšav za varnost pacientov.
Glavni elementi sistema E-OVP so senzorji za zaznavanje nemirnosti,
sporočilni sistem in telekomunikacijske povezave.
Senzor za zaznavanje nemirnosti je nameščen v postelji pod vzmetnico in
omogoča zaznavanje prisotnosti pacienta v postelji in njegovo premikanje. Če
premiki trajajo dlje časa, senzor to zazna kot nemirnost. Senzor zazna tudi
odhod pacienta in njegovo vrnitev. Sporočilni sistem na podlagi informacij iz
kontrolne enote po telefonu obvesti osebje o nemirnem pacientu. Vsi dogodki
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
110
se slikovno prikažejo na zaslonu računalnika in se vežejo še na telefon, kar
omogoči še govorno sporočilo. Sistem omogoči tudi izdelavo analiz o
preteklih dogodkih (vizualizacija nemirnosti in odsotnosti pacienta) (Justinek,
Kodrun, Oberstar, 2011). Sistem E-OVP je na oddelku, kjer je bil pilotno
uveden v letu 2011, zmanjšal število padcev, poškodb in primerov iskanja
pacientov.
Naprave za optično branje
V informacijski sistem so integrirani tudi sistemi optičnega branja. V
bolnišnici se ob sprejemu pacienta optično prebere napotnica za sprejem in
prilepi na obravnavo pacienta v sprejemni ambulanti. Optično prebrana
napotnica za sprejem je osebju na oddelku (lečeči zdravnik in medicinska
sestra) na razpolago za vpogled napotenih (vhodnih) podatkov, ki so bili
napisani od napotnega zdravnika. Ob sprejemu se optično preberejo
dokumenti (izvidi, mnenja in poročila), ki jih ima pacient s sabo. Ti koristijo
zdravstvenemu osebju, predvsem zdravniku, za nadaljnjo obravnavo.
Optično se v zdravstveni administraciji preberejo še histološki in citološki
izvidi, ki so poslani iz ustanov, v katerih so bili biološki materiali pregledani in
obdelani. Histološki in citološki (optično prebrani) izvidi se prilepijo na
obravnavo pacienta (od katerega je bil poslan biološki material) in pod
aktivnost, pri kateri je bil opravljen odvzem biološkega materiala.
Optično branje dokumentov in izvidov je v bolnišnici prispevalo k hitrejši in
učinkovitejši komunikaciji med zdravstvenim osebjem in osebjem v
zdravstveni administraciji. Ob tej integraciji sistema optičnega branja se je
poenotilo arhiviranje dokumentov, predvsem histoloških in citoloških izvidov,
ki so se predhodno nahajali v popisih bolezni. Sedaj se originalni histološki in
citološki izvidi arhivirajo na določenih mestih (endoskopski center). Skrajšal se
je čas od prejetja izvidov v bolnišnico do prejetja izvidov pri naročniku. Pred
tem so izvidi prispeli v bolnišnico s pošto, v zdravstveni administraciji so jih
prepisali v informacijski bolnišnični sistem na obravnavo pacienta in dali v
predal bolnišničnih enot za naročnika (zdravnika). Kurirka je raznosila izvide
po enotah do naročnikov (zdravnikov). Logistika »potovanja« prispelih
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
111
izvidov se je s sistemom optičnega branja izboljšala. Ob tem nadgrajenem in
posodobljenem procesu se ne zgodi, da bi se izvidi založili ali izgubili.
Bolnišnični informacijski sistem (BIRPIS 21)
V Birpisu se nadgrajujejo in dopolnjujejo zapisi obravnav pacientov na
oddelku (enoti). V bolnišnični obravnavi je dodana obravnava pacienta na
pljučni rehabilitaciji, ki zajema negovalno in socialno anamnezo, oceno
fizioterapevta in psihologa ter oceno dietetika – prehransko stanje pacienta.
Na negovalnem oddelku je v obravnavi zajeta negovalna in socialna
anamneza, anamneza psihologa ter negovalno odpustno pismo.
Pri vseh bolnišničnih obravnavah je dodan dnevni sestrski raport, kamor
medicinske sestre trikrat dnevno ob vsaki izmeni zapisujejo posebnosti za
predajo službe.
V Birpisu je mogoče izpisati napotnice za vse preiskave. Napotnice za
histološke in citološke preiskave, ultrazvok plevre, CT ter vodeno punkcijo
izpisujejo zdravniki. Le-te ostanejo vidne na obravnavi, so lahko berljive, z
manj napakami in vsemi izpolnjenimi rubrikami.
Speechmagic
SpeechMagic je platforma za zajem informacij, ki omogoča sistemom
informacijske tehnologije v zdravstvu, da zagotovijo brezšivno integrirano
storitev digitalnega diktata in prepoznave govora v bolnišnici za prepisovanje.
Naše delo in pacientova varnost sta izredno odvisna od točnih informacij.
SpeechMagic vsebuje različne module, ki vsi odsevajo edini cilj in motivacijo:
zagotoviti profesionalno tehnologijo prepoznave govora, ki pospešuje pisanje
izvidov skupaj s fleksibilnostjo za prilagoditev individualnim potrebam.
SpeechMagic zajema narekovane (diktirane) informacije in avtomatsko
ustvarja formatirane ter strukturirane medicinske izvide. To platformo
uporabljamo na rentgenski enoti. Uporaba SpeechMagica omogoča končnim
uporabnikom ustvarjanje izvidov z možnostjo nareka neposredno v predloge,
uporabo »avtoteksta«, polj in ukazov. Dodatno SpeechMagic povečuje
produktivnost z zmanjšanjem potreb po popravljanju in tako skrajšuje obratni
čas. Točne informacije so na voljo takoj, kar omogoča zdravnikom
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
112
kakovostnejšo oskrbo pacientov. Tehnologija nam je dolgoročno tudi znižala
stroške (manj izvidov v papirni obliki, na enoti rentgena ne potrebujejo filmov
za slike – posledica digitalizacije). SpeechMagic, integriran v bolnišnični sistem
informacijske tehnologije, omogoča narekovanje in prepoznavo govora
neodvisno od lokacije dela, in sicer v lokalnem omrežju (LAN), razširjenem
omrežju (WAN), s povezavo po internetu ali celo brez mrežne povezave.
Sistem je optimiziran tako, da omogoča hiter dostop ob majhnem mrežnem
prometu (www.interexport.si/radiologija/speechmagic-pregled.php).
Zaključek
Za informacijsko družbo so značilne hitre spremembe, ki zahtevajo bliskovito
prilagajanje, pri čemer se je takšnemu tempu v zdravstvenem sistemu in
bolnišničnem okolju izredno težko prilagajati. Bolnišnice si danes ne morejo
predstavljati poslovanja in delovanja brez informacijske tehnologije. Nekatere
dejavnosti brez nje sploh ne bi obstajale. Računalnike, kot najbolj vidni del
informacijske tehnologije, najdemo v vsaki pisarni, na vsakem oddelku v
ambulanti, delovnih sobah, posameznih enotah, laboratorijih in lekarni.
Informacijska tehnologija se uporablja predvsem kot strokovna podpora delu,
in sicer za lažjo izmenjavo strokovnih podatkov, zniževanje stroškov,
sodelovanje med enotami v bolnišnici, partnerji ter komunikacijo, povečanje
produktivnosti in avtomatizacijo procesov. Vse to vpliva na prepoznavnost in
konkurenčnost bolnišnice. Vedno več zdravstvenih ustanov se zaveda, da je
prav njihova informacijska tehnologija ena od glavnih prednosti pred drugimi.
V Bolnišnici Topolšica se je zaradi informacijske tehnologije izboljšala
kakovost pri zdravstveni obravnavi pacienta in posledično tudi pri zdravstveni
negi.
Literatura in viri
Justinek D, Kodrun P, Oberstar M. Projekt E-OVP (e-sistem obveščanja za
varnost pacientov) in kakovostnejša oskrba bolnika. In: Križman V, Čuk J,
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
113
Žargi G. Zbornik referatov 20 - letne konference SZKO, Portorož 10. in 11.
november 2011. Ljubljana: Slovensko združenje za kakovost; 2011: 198.
Interexport, SpeechMagic. Dostopno na:
www.interexport.si/radiologija/speechmagic-pregled.php (20. 4. 2012).
Wikipedia, informacijska tehnologija.
Dostopno na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Informacijska_tehnologija
(20. 4. 2012).
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
114
OCENJEVANJE TVEGANJ V PROCESU ZDRAVSTVENE NEGE
RISK ASSESSMENT IN THE NURSING PROCESS
viš. pred. mag. Vesna Prijatelj, univ. dipl. org. inf.
Splošna bolnišnica Celje
Izvleček
Uvod: Preprečevanje zdravstvenih napak in zagotavljanje varnosti pacientov
sta temeljni za kakovost zdravstva in zdravstvene nege.
Metode dela: Za analizo delovnih procesov smo uporabili metodo
strukturirane analize. Za ocenitev tveganj za nastanek napak v procesu
zdravstvene nege smo uporabili metodo analize mogočih napak in njihovih
posledic, prilagojeno za zdravstvo. Za ugotovitev vzrokov za nastanek napak
pa smo uporabili metodo analize temeljnih vzrokov. Oblikovali smo
informacijsko-organizacijski model preprečevanja napak v procesu
zdravstvene nege in razvili prototipno rešitev elektronskega temperaturnega
lista za podporo dela na Pediatričnem oddelku Splošne bolnišnice Celje.
Rezultati: Rezultati analize v kliničnem okolju kažejo, da je z uvedbo
korektivnih ukrepov ocena tveganj posameznih vzrokov zmanjšana za
73,6 odstotka. Tako smo vplivali na celoten proces, pri čemer se je skupna
ocena tveganj zmanjšala za 45,5 odstotka.
Zaključek: Metoda analize mogočih napak in njihovih posledic omogoča
identifikacijo napak in določanje stopnje njihovih učinkov. Postavlja se
vprašanje, kaj je problem, kaj so mogoči vzroki za to in kakšna je verjetnost
nastanka. Uvrščamo jo med prospektivne metode, saj je usmerjena v
preprečevanje in odkrivanje vzroka za nastanek napak, in ne le učinka. Edini
način, da resnost posledic napak spremenimo, je sprememba procesa. Z
reorganizacijo procesa upravljanja podatkov in uvedbo elektronskega
temperaturno-terapevtskega lista smo pomembno vplivali na strokovno
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
115
pozornost, komunikacijo in informiranje, kritično razmišljanje ter izkušnje in
znanje.
Ključne besede: varnost, napaka, ocenjevanje tveganj, zdravstvena nega.
Abstract
Introduction: Preventing medical errors and ensuring patient safety is
fundamental to the quality of health care and nursing.
Methods: For the analysis of work processes, we have used the method of
structured analysis. In order to assess the risk of errors in the nursing process,
we used the Healthcare Failure Mode and Effect Analysis. To identify factors
that influence the formation of defects, we used the Root Cause Analysis. We
have developed a prototype model of electronic-based health care process.
The prototype has been implemented at the Paediatric Unit of the Celje
General Hospital.
Results: The results of the analysis in the clinical setting suggest that the
introduction of corrective action reduced the risk by 73.6%. Thus, we have
affected the whole process and the overall risk score decreased by 45.5%.
Conclusion: The Healthcare Failure Mode and Effect Analysis enable
identification of errors and determining the degree of their effects. The
question is raised of what the problem was, and what the possible causes for
this and its likelihood of occurrence were. It is a prospective method because
it is aimed at preventing and detecting the cause of errors and not just the
effect. The only way to change the severity of the consequences of errors is to
change the process. With the new organizational information model and the
introduction of electronic documents, we have significantly affected the
professional attention, communication and information flow, critical thinking,
experience and knowledge.
Keywords: safety, errors, risk assessment, nursing
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
116
Uvod
Preprečevanje zdravstvenih napak in zagotavljanje varnosti pacientov sta po
objavi poročila ameriškega inštituta za medicino »Motiti se je človeško:
Gradnja varnejšega zdravstvenega sistema« leta 1999 postali pomembna tema
na področju zdravstva ne samo za javnost, ampak tudi politiko in
gospodarstvo (Kohn et al., 2000). Za obravnavo varnosti in preprečevanje
nastanka napak je vodstveni kader v zdravstvu poiskal modele odkrivanja in
preprečevanja napak v gospodarski industriji ter jih skušal prilagoditi za
uspešno uporabo v zdravstvenem sistemu (De Rosier et al., 2002). Za
ocenitev tveganja za nastanek napak se lahko uporabljajo različne metode
analiz. Leta 2000 je bila pod vodstvom centra Veterans Administration’s
National Center for Patient Safety (NCPS) v zdravstvo uvedena metoda
HFMEA (Healthcare Failure Mode and Effect Analysis). To metodo smo v
kombinaciji z drugimi metodami uporabili pri oblikovanju informacijsko-
organizacijskega modela preprečevanja napak v procesu zdravstvene nege in
razvoju prototipne rešitve (elektronski temperaturno-terapevtski list oz. e-
TTL) za podporo dela na Pediatričnem oddelku Splošne bolnišnice Celje
(Prijatelj, 2012).
Metode dela
Za analizo delovnih procesov smo uporabili metodo strukturirane analize (po
Kovačič in Vintar, 1993). Za ocenitev tveganj za nastanek napak v procesu
zdravstvene nege smo uporabili metodo analize mogočih napak in njihovih
posledic, prilagojeno za zdravstvo (ang. Healthcare Failure Mode and Effect
Analysis – HFMEA). Za ugotovitev vzrokov za nastanek napak pa smo
uporabili metodo analize temeljnih vzrokov (ang. Root Cause Analysis –
RCA), ki raziskuje ne le vzroke tehnične narave, ampak tudi druge dejavnike,
kot so človeški, okolje in organizacija (Portwood, Reising, 2007).
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
117
Metoda analize mogočih napak in njihovih posledic
Ena od najbolj razširjenih metod za preprečevanje napak je metoda analize
mogočih napak in njihovih posledic (ang. Failure Mode and Effects Analysis –
FMEA). Razvita je bila po letu 1940, ko se je začela uporabljati pri razvoju
vesoljskih plovil oz. raket. Uvrščena je med tipične metode preventivnih
ukrepov po ISO 9001:2000 in se uporablja v proizvodnji (Reliability Edge,
2002). Leta 2000 je delovna skupina pod vodstvom ameriškega Nacionalnega
centra za varnost pacienta (ang. National Center for Patient Safety – NCPS)
metodo FMEA prilagodila za zdravstvo (Healthcare Failure Mode and Effect
Analysis – HFMEA) in jo najprej uvedla na področje ravnanja z zdravili (De
Rosier et al., 2002). Metoda HFMEA poenostavlja korake analize tveganj, ki
jih zahteva FMEA. NCPS je razvil lestvico ocenjevanja resnosti posledic
(tabela 1), pri čemer se pri analizi napak ovrednoti napaka z uporabo točkovne
matrike tveganj (tabela 2). Vrednotenje z metodo HFMEA deluje najbolje na
podprocesih oz. posameznih segmentih zdravljenja, pri katerih obstaja
verjetnost nastanka za napake. Metoda omogoča identifikacijo možnosti
nastanka odstopanj od načrtovanega procesa, oceno tveganj, povezano s temi
odstopanji, in omogoča opredeliti ter izvesti korektivne ukrepe za reševanje le-
teh. Metoda HFMEA narekuje preoblikovanje procesa s ciljem zmanjšanja
tveganj za nastanek napak. Pri načrtovanju korektivnih ukrepov se je treba
najprej osredotočiti na dogodke, ki so ocenjeni nad 4, saj kažejo večjo
pogostost pojava napak in resnost nastale škode.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
118
KD = Katastrofalni dogodek
(ocena HFMEA 10: napaka, ki bi lahko povzročila
smrt ali poškodbo)
RD = Resen dogodek
(ocena HFMEA 7: napaka, ki povzroča visoko
stopnjo nezadovoljstva strank)
Škoda za pacienta: Smrt ali večja stalna izguba
funkcije (senzorične, motorne, fiziološke ali
intelektualne); samomor; posilstvo; hemolitična
reakcija na transfuzijo; operacija ali izveden postopek
pri napačnem pacientu ali napačnem delu telesa,
ugrabitev dojenčka ali dodelitev dojenčka napačni
družini.
Škoda za obiskovalca: Smrt ali hospitalizacija treh
ali več obiskovalcev.
Škoda za zaposlene: Smrt ali hospitalizacija treh ali
več zaposlenih.
Škoda na opremi/objektu: Škoda je enaka ali večja
kot 250.000 $.
Požar: Kateri koli požar, ki ni ustavljen v začetni
stopnji.
Škoda za pacienta: Stalno zmanjševanje telesnega
delovanja (senzorično, motorno, fiziološko ali
intelektualno); zmaličenja; potreben je kirurški poseg;
podaljšanje ležalne dobe za tri ali več pacientov;
povečana stopnja oskrbe za tri ali več pacientov.
Škoda za obiskovalca: Hospitalizacija enega do dva
obiskovalca.
Škoda za zaposlene: Hospitalizacija enega do dva
zaposlena; trije in več zaposlenih, ki so na bolniškem
dopustu zaradi poškodb ali bolezni.
Škoda na opremi/objektu: Škoda je enaka ali večja
kot 100.000 $.
Požar: Se ne uporablja.
SRD = Srednje resen dogodek
(ocena HFMEA 4: napako je mogoče preprečiti s
spremembami postopka,
gre za manjšo izgubo kakovosti)
MRD = Manj resen dogodek
(ocena HFMEA 1: uporabnik ne bi zaznal napake,
napaka ne bi vplivala na zagotavljanje storitev)
Škoda za pacienta: Podaljšan čas bivanja ali
povečana stopnja zahtevnosti oskrbe za enega ali dva
pacienta.
Škoda za obiskovalca: Ocena stanja zahteva
zdravljenje za enega ali dva obiskovalca, vendar ne
hospitalizacije.
Škoda za zaposlene: Stroški zdravljenja, izgubljen
delovni čas, nesposobnost za delo zaradi poškodbe
ali bolezni za enega ali dva zaposlena.
Škoda na opremi/objektu: Škoda je med 10.000 in
100.000 $.
Požar: Začetna stopnja.
Škoda za pacienta: Ni poškodb; ni podaljšan čas
bivanja; stroški zdravstvene oskrbe niso višji od
pričakovanih.
Škoda za obiskovalca: Ocena stanja ne zahteva
zdravljenja.
Škoda za zaposlene: Potrebna je samo prva pomoč,
brez izgubljenega časa ali omejitev zaradi poškodbe
ali bolezni.
Škoda na opremi/objektu: Škoda je manj kot
10.000 $ ali izguba servisnih uslug, ki ne vpliva na
stanje pacienta (plin, elektrika, voda, komunikacije,
ogrevanje ...).
Požar: Se ne uporablja.
Tabela 1: Lestvica ocenjevanja resnosti posledic (vir: De Rosier et al., 2002)
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
119
Verjetnost Resnost dogodka
KD – katastrofalen R – resen SR – srednje resen MR – manj resen
P = pogosta 16 12 8 4
O = občasna 12 9 6 3
I = izredna 8 6 4 2
R = redka 4 3 2 1
Tabela 2: Točkovna matrika tveganj (Vir: De Rosier et al., 2002)
Verjetnost dogodka se opredeljuje s pogostostjo v časovnem obdobju.
Pogoste napake so tiste, pri katerih je verjetnost, da nastanejo takoj ali v
kratkem obdobju (se lahko zgodijo večkrat v enem letu). Občasna pomeni, da
se bo verjetno zgodila (lahko se zgodi večkrat v enem do dveh letih). Če
obstaja možnost nastanka (lahko se zgodi kdaj v dveh do petih letih), je
izredna; redka pa, če obstaja majhna verjetnost za nastanek, in sicer da se
lahko zgodi kdaj v petih do 30 letih.
Zaznavnost in kritičnost ocenjujemo na podlagi odločitvenega drevesa, ki nam
pomaga pri ugotavljanju, ali ukrepamo na podlagi kritičnosti, ali so opredeljeni
ukrepi za nadzor in ali obstaja možnost skritih tveganj. Cilj tega procesa je, da
se osredotočimo na samo res kritične dele procesa. V procesu odločanja se
iščejo odgovori na posamezna vprašanja: Kako merim, katera napaka ali ukrep
mora biti ocenjena? Kaj je šibka točka? Kaj je učinkovito kontrolno merjenje?
Kaj bi bil primer tveganj, ki ga lahko zaznamo?
Uporaba metode v praksi
V prvem koraku se po metodi HFMEA izvaja analiza vzrokov in tveganj za
vsak proces ter podproces. Na podlagi objavljenih rezultatov tujih raziskav
(Aspden, 2006; Poon et al, 2010; Young et al., 2010; NCC MERP, 2011) in
intervjuja z izvajalci zdravstvene nege v izbranem kliničnem okolju smo izbrali
uporabo zdravil kot postopek z visokim tveganjem za nastanek napak.
Nadaljevali smo z izvajanjem korakov po metodi HFMEA:
(1) Izdelali smo diagram tokov pri aplikaciji zdravila.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
120
(2) Ocenili smo tveganja. Pri ugotavljanju resnosti in verjetnosti za nastanek
napak v procesu izvajanja aplikacij zdravil smo uporabili lestvico
ocenjevanja resnosti posledic (tabela 1), s katero merimo potencialni vpliv
napake. Tveganje smo ocenili z uporabo točkovne matrike tveganj (tabela
2). Z drugimi besedami: »Kakšen bo vpliv na pacienta ali zdravstveno
oskrbo, če se napaka zgodi?« Ocenjevali smo napake pri kršitvi »pravila 5
P« pri aplikaciji zdravil: pravemu oskrbovancu, pravo zdravilo, pravo
količino, na pravi način in ob pravem času. »Pravilo 5 P« je eden od
pomembnih kazalnikov kakovosti ZN. Ocenjevanje tveganj za
nastanek neželenega dogodka oz. napake pomaga pri opredelitvi prioritet,
na katera področja se je treba osredotočiti, in prav tako omogoča iskanje
priložnosti za izboljšave oz. za izvajanje korektivnih ukrepov.
(3) Pri vsaki napaki smo opredelili mogoče vzroke za nastanek napak po
metodi RCA. Za iskanje mogočih vzrokov za nastanek napak smo
uporabili diagram Ishikawa. Ocenili smo, da so: neberljiv zapis naročila,
naročilo za aplikacijo je podano ustno; napačen prepis podatkov;
zamenjava dokumentacije; pacient ni zmožen komunikacije; napačna
izbira zdravila; napačen izračun; napaka na infuzijski črpalki; pomanjkanje
zdravil/materiala; pomanjkanje znanja/izkušenj ter neustrezna
organizacija mogoči vzroki za nastanek napak oz. kršitev pravil 5 P.
(4) Za ugotavljanje in ocenjevanje ranljivosti smo uporabili »odločitveno
drevo« po DeRosier et al. (2002), ki nam pomaga pri ugotavljanju, ali
ukrepamo na podlagi kritičnosti, ali so opredeljeni ukrepi za nadzor in ali
obstaja možnost skritih tveganj.
(5) Ocenili smo tveganja in jih vpisali na delovne liste HFMEA oz.
razpredelnice. V nadaljnjem koraku smo opredelili korektivne ukrepe in
določili nadaljnje pristojnosti (tabela 3, 4 in 5).
(6) Za preprečevanje napak v procesu načrtovanja in izvajanja postopka
aplikacije zdravil smo opredelili naslednje korektivne ukrepe: uvedba
črtne kode, elektronsko podprt proces načrtovanja in izvajanja
zdravljenja, elektronsko podprt proces načrtovanja kadra in kontrola
zalog zdravil. Zaradi tega smo začeli snovati programsko rešitev, ki bi
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
121
celovito podprla proces načrtovanja in izvajanja zdravljenja ter
zdravstvene nege (e-TTL).
(7) Izdelali smo nov diagram tokov pri aplikaciji zdravila ter opredelili
korektivne ukrepe, s katerimi lahko vplivamo na dejavnike tveganj oz.
vzroke za nastanek napak ali odstopanj od procesa.
(8) Izvedli smo testiranje modela po uvedbi korektivnih ukrepov.
Rezultati
Rezultati analize v kliničnem okolju kažejo, da je z uvedbo korektivnih
ukrepov ocena tveganj posameznih vzrokov zmanjšana za 73,6 odstotka.
Tako smo vplivali na celoten proces, pri čemer se je skupna ocena tveganj
zmanjšala za 45,5 odstotka. Nov organizacijsko-informacijski model in uvedba
elektronskega temperaturno-terapevtskega lista (e-TTL) sta pomembno
vplivala na strokovno pozornost, komunikacijo in informiranje, kritično
razmišljanje ter izkušnje in znanje. List e-TTL nima neposrednega vpliva na
delovne pogoje in kompleksnost delovnih nalog, vendar omogoča boljšo
organizacijo dela. Povprečen vpliv e-TTL na izvajanje postopka aplikacije
zdravil po pravilu 5 P je 55,5 odstotka oz. je zmanjšana verjetnost nastanka
napak za to vrednost. S tem se je zvišala kakovost zdravstvene nege. Ob
uvedbi elektronsko podprtega procesa načrtovanja kadra in kontrole zalog
zdravil bi lahko še dodatno vplivali na zmanjšanje verjetnosti nastanka napak,
in sicer za 64,5 odstotka (tabela 6) (Prijatelj, 2012).
Na delovnih listih HFMEA za podproces »aplikacija zdravil« (tabela 3, 4 in 5)
so uporabljene kratice:
KD = katastrofalen dogodek P = pogosta verjetnost
R = resen dogodek O = občasna verjetnost
SR = srednje resen dogodek I = izredna verjetnost
MR = manj resen dogodek R = redka verjetnost
MS = medicinska sestra DR = zdravnik
GMS = glavna medicinska sestra SER = serviser medicinske opreme
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
122
H
FM
EA
™ –
Id
en
tifi
cir
aj
ak
tivn
ost
i in
izid
e
Odgovorna oseba
MS
MS
MS
DR
MS
MS
DR
Merj
en
je i
zid
a
izved
ena
je
ned
vo
um
na
iden
tifi
kac
ija
izved
ena
je
ned
vo
um
na
iden
tifi
kac
ija
vsa
n
aro
čila
so
v
elek
tro
nsk
i o
blik
i
vsa
n
aro
čila
so
v
elek
tro
nsk
i o
blik
i
vsa
n
aro
čila
so
v
elek
tro
nsk
i o
blik
i
izved
ena
je
ned
vo
um
na
iden
tifi
kac
ija
vsa
ko
ust
no
n
aro
čilo
je
po
znej
e tu
di
elek
tro
nsk
o
ver
ific
iran
o
Uk
rep
ali
ute
melj
itev
za
ust
avi
tev
uved
ba
črtn
e ko
de
(zap
estn
ice)
uved
ba
črtn
e ko
de
(zap
estn
ice)
elek
tro
nsk
o
po
dp
rt
pro
ces
nar
oča
nja
tera
pije
el
ektr
on
sko
p
od
prt
pro
ces
nar
oča
nja
tera
pije
el
ektr
on
sko
p
od
prt
pro
ces
nar
oča
nja
tera
pije
el
ektr
on
sko
p
od
prt
pro
ces
nar
oča
nja
in
izvaj
anja
te
rap
ije;
črtn
a ko
da
po
no
vit
ev
nar
oči
la,
elek
tro
nsk
o
evid
enti
ran
je
in
ver
ifik
acija
nar
oči
la
Vrs
ta
uk
rep
a
(ko
ntr
ola
,
ug
oto
vit
ev,
eli
min
acij
a
ali
zau
stavi
tev)
ko
ntr
ola
ko
ntr
ola
ko
ntr
ola
ko
ntr
ola
ko
ntr
ola
ko
ntr
ola
HF
ME
A™
– A
nali
za t
veg
an
j
od
ločit
ven
o d
revo
nadaljevanje?
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
zaznavnost?
NE
NE
NE
NE
NE
NE
NE
NE
NE
kontrolne
meritve?
NE
NE
NE
NE
NE
NE
NE
NE
DA
točka šibkosti?
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
lest
vica
ocena tveganj
8
8
8
8
12
12
4
4
8
verjetnost
I I I I O
O
R
R
I resnost
KD
KD
KD
KD
KD
KD
KD
KD
Mo
go
č v
zro
k
2A
1a
zam
enja
va
do
kum
enta
cije
2A
1b
pac
ien
t n
i zm
ože
n
ko
mun
ikac
ije
2A
1c
nap
ačen
pre
pis
po
dat
ko
v
2A
2a
neb
erlji
v z
apis
nar
oči
la
2A
2b
nap
ačen
pre
pis
po
dat
ko
v
2A
2c
nap
ačn
a iz
bir
a zd
ravila
2A
2d
nar
oči
lo
za
aplik
acijo
je
po
dan
o u
stn
o
Ob
lik
a
nap
ak
e:
najp
rej
ovr
ed
no
tim
o
nap
ak
o,
pre
den
do
ločim
o
mo
go
če
vzro
ke
2A
1
Zd
ravi
lo
je
pre
jel
nap
ačen
pacie
nt
2A
2
Ni
ap
licir
an
o
na
pra
vi n
ačin
Tabela 3: Delovni list HFMEA – napaka 2A1 in 2A2
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
123
HF
ME
A™
- I
den
tifi
cir
aj
ak
tivn
ost
i in
izid
e
Odgovorna
oseba
DR
MS
DR
DR
SE
R
DR
MS
GM
S
Merj
en
je i
zid
a
vsa
n
aro
čila
so
v
elek
tro
nsk
i o
blik
i
vsa
n
aro
čila
so
v
elek
tro
nsk
i o
blik
i
pra
vile
n izr
ačun
do
z
vsa
ko
ust
no
n
aro
čilo
je
po
znej
e tu
di
elek
tro
nsk
o
ver
ific
iran
o
lista
op
ravlje
nih
ser
vis
ov
in k
alib
raci
j
vsa
n
aro
čila
so
v
elek
tro
nsk
i o
blik
i
vsa
n
aro
čila
so
v
elek
tro
nsk
i o
blik
i
lista
pre
ver
jan
j zn
anj
Uk
rep
ali
ute
melj
itev
za
ust
avi
tev
elek
tro
nsk
o
po
dp
rt
pro
ces
nar
oča
nja
tera
pije
el
ektr
on
sko
p
od
prt
pro
ces
nar
oča
nja
tera
pije
el
ektr
on
sko
p
od
prt
pro
ces
izra
čun
a
po
no
vit
ev
nar
oči
la,
elek
tro
nsk
o
evid
enti
ran
je
in
ver
ifik
acija
nar
oči
la
pre
ver
jan
je
ali
je
izved
en r
edn
i se
rvis
elek
tro
nsk
o
po
dp
rt
pro
ces
nar
oča
nja
tera
pije
el
ektr
on
sko
p
od
prt
pro
ces
nar
oča
nja
tera
pije
p
rever
jan
je zn
anja
in
veš
čin
Vrs
ta
uk
rep
a
(ko
ntr
ola
,
ug
oto
vit
ev,
eli
min
acij
a
ali
zau
stavi
tev)
ko
ntr
ola
ko
ntr
ola
ko
ntr
ola
ko
ntr
ola
red
ni
serv
isi
in
kal
ibra
cija
ko
ntr
ola
ko
ntr
ola
izo
bra
ževan
je/
men
tori
ran
je
HF
ME
A™
- A
nali
za t
veg
an
j
od
ločit
ven
o d
revo
nadaljevanje?
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
zaznavnost?
NE
NE
NE
NE
NE
NE
NE
NE
NE
NE
kontrolne
meritve?
NE
NE
NE
NE
DA
NE
DA
DA
DA
DA
točka
šibkosti?
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
lest
vica
ocena
tveganj
12
12
12
12
8
4
4
4
4
4
verjetnost
O
O
O
O
I R
I I I I
resnost
KD
KD
KD
KD
KD
KD
SR
SR
SR
SR
Mo
go
č v
zro
k
2A
3a
neb
erlji
v z
apis
nar
oči
la
2A
3b
nap
ačen
pre
pis
po
dat
ko
v
2A
3c
nap
ačen
izr
ačun
2A
3d
nar
oči
lo
za
aplik
acijo
je
po
dan
o u
stn
o
2A
3e
nap
aka
na
infu
zijs
ki čr
pal
ki
2A
4a
neb
erljiv
zap
is n
aro
čila
2A
4b
nap
ačen
pre
pis
po
dat
ko
v
2A
4c
po
man
jkan
je
znan
ja
/
izkuše
nj
Ob
lik
a
nap
ak
e:
najp
rej
ovr
ed
no
tim
o
nap
ak
o,
pre
den
do
ločim
o
mo
go
če
vzro
ke
2A
3
Ap
licir
an
a
je
nap
ačn
a d
oza
2A
4
Ni
ap
licir
an
o
na
pra
vi n
ačin
Tabela 4: Delovni list HFMEA – napaka 2A3 in 2A4
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
124
HF
ME
A™
– I
den
tifi
cir
aj
ak
tivn
ost
i in
izid
e
Odgovorna oseba
DR
MS
GM
S
DR
GM
S
Merj
en
je i
zid
a
vsa
n
aro
čila
so
v
elek
tro
nsk
i o
blik
i
vsa
n
aro
čila
so
v
elek
tro
nsk
i o
blik
i
nač
rt d
ela
vsa
ko
ust
no
n
aro
čilo
je
po
znej
e tu
di
elek
tro
nsk
o
ver
ific
iran
o
elek
tro
nsk
o
op
oza
rjan
je
na
kri
tičn
o
stan
je
po
sam
ezn
ih z
alo
g
Uk
rep
ali
ute
melj
itev
za
ust
avi
tev
elek
tro
nsk
o
po
dp
rt
pro
ces
nar
oča
nja
tera
pije
el
ektr
on
sko
p
od
prt
pro
ces
nar
oča
nja
tera
pije
ust
rezn
o r
azp
ore
jan
je
kad
ra in
op
ravil
po
no
vit
ev
nar
oči
la,
elek
tro
nsk
o
evid
enti
ran
je
in
ver
ifik
acija
nar
oči
la
raču
nal
niš
ko
pre
ver
jan
je z
alo
g
Vrs
ta
uk
rep
a
(ko
ntr
ola
,
ug
oto
vit
ev,
eli
min
acij
a
ali
zau
stavi
tev)
ko
ntr
ola
ko
ntr
ola
reo
rgan
izac
ija
pro
cesa
ko
ntr
ola
reo
rgan
izac
ija
pro
cesa
HF
ME
A™
– A
nali
za t
veg
an
j
od
ločit
ven
o d
revo
nadaljevanje?
DA
DA
DA
DA
DA
DA
zaznavnost?
DA
DA
NE
DA
NE
DA
kontrolne
meritve?
NE
NE
DA
DA
DA
DA
točka šibkosti?
DA
DA
DA
DA
DA
DA
lest
vica
ocena tveganj
8
8
4
8
8
4
verjetnost
P
P
I P
I I
resnost
SR
SR
SR
SR
KD
SR
Mo
go
č v
zro
k
2A
5a
neb
erlji
v z
apis
nar
oči
la
2A
5b
nap
ačen
pre
pis
po
dat
ko
v
2A
5c
neu
stre
zna
org
aniz
acija
2A
5d
nar
oči
lo
za
aplik
acijo
je
po
dan
o u
stn
o
2A
5e
po
man
jkan
je
zdra
vil/
mat
eria
la
Ob
lik
a
nap
ak
e:
najp
rej
ovr
ed
no
tim
o
nap
ak
o
pre
den
do
ločim
o
mo
go
če
vzro
ke
2A
5
Ap
lik
acij
a
ni
ob
pra
vem
času
Tabela 5: Delovni list HFMEA – napaka 2A5
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
125
Vzrok napake
Skupina
dejavnikov
tveganj
Vpliv korektivnih ukrepov na
dejavnike tveganj
Ocena
tveganj
Vpliv na
zmanjšanje
napak
vpliv izvajalca
postopka vpliv e-TTL pred po
e-
TTL
e-TTL
+
izvajalec
zamenjava
dokumentacije
strokovna
pozornost
- preverjanje
podatkov,
dvosmerna
komunikacija s
pacientom
identifikacija
z uporabo
črtne kode
8
0
100 %
100 %
pacient ni
zmožen
komunikacije
strokovna
pozornost
- preverjanje
podatkov v
dokumentaciji,
izmenjava
informacij s
sodelavci
identifikacija
z uporabo
črtne kode
8
0
100 %
100 %
napačen prepis
podatkov
strokovna
pozornost
- večkratno
preverjanje
napisanih
podatkov
vsa naročila
so v
elektronski
obliki
8 0 100 % 100 %
napačna izbira
zdravila
strokovna
pozornost
- preverjanje zapisa
na zdravilu
identifikacija
z uporabo
črtne kode
4 0 100 % 100 %
neberljiv zapis
naročila
strokovna
pozornost
- preverjanje
podatkov,
dvosmerna
komunikacija z
zdravnikom
vsa naročila
so v
elektronski
obliki
12 0 100 % 100 % komunikacija
in informiranje
naročilo za
aplikacijo je
podano ustno
strokovna
pozornost
- preverjanje
podatkov,
dvosmerna
komunikacija z
zdravnikom
elektronska
verifikacija 8 4 50 % 50 %
komunikacija
in informiranje
napačen izračun
strokovna
pozornost
- razumevanje in
povezovanje
podatkov
- posvet s sodelavci
elektronsko
podprt
postopek
izračuna
12 4 60 % 60 % izkušnje, znanje
kritično
razmišljanje
napaka na
infuzijski črpalki
strokovna
pozornost
- preverjanje liste
servisiranja in
kalibracij
ni
neposrednega
vpliva
4 4 0 % 0 %
delovni pogoji
pomanjkanje izkušnje, znanje - preverjanje znanja ni 4 4 0 % 0 %
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
126
znanja/izkušenj in veščin neposrednega
vpliva
neustrezna
organizacija dela
delovni pogoji
in
kompleksnost
delovnih nalog
- ustrezno
razporejanje kadra
in opravil
ni
neposrednega
vpliva
8 4 0 % 50 %
pomanjkanje
zdravil/materiala
kompleksnost
delovnih nalog
- redno preverjanje
zalog
- zagotoviti 24-urno
podporo
distribucije
zdravil/materiala
ni
neposrednega
vpliva
4 2 0 % 50 %
Povprečen vpliv 55,5 % 64,5 %
Tabela 6: Vpliv korektivnih ukrepov na kritične dejavnike
Razprava
Raziskave kažejo, da pri predpisovanju zdravil v 67 odstotkih nastane najmanj
ena napaka, kar lahko privede do številnih negativnih rezultatov, vključno z
vseživljenjsko invalidnostjo ali smrtnostjo. V 27 odstotkih vseh predpisov
zdravil v bolnišnici nastane napaka že v fazi predpisa (Tam et al., 2005). Pri
izvedeni analizi tveganj za podproces »aplikacija zdravila z upoštevanjem
pravila 5 P«, ki je eden od kazalnikov kakovosti ZN in je v kompetencah
izvajalcev zdravstvene nege, smo predpostavili, da je predpis zdravil, ki je v
kompetencah zdravnika, pravilen.
Medicinska sestra mora biti ob izvajanju aplikacije zdravil pozorna na
zdravstvene podatke o stanju pacienta (vitalne znake, laboratorijske izvide in
druge) ter opazovati pacienta pri prejemanju terapije. Tudi če pravilno izvede
aplikacijo po »pravilu 5 P«, lahko nastane napaka zaradi nepozornosti na druge
relevantne podatke. Npr. če ima pacient predpisano zdravilo za nižanje
krvnega tlaka, mu mora medicinska sestra pred izvajanjem aplikacije najprej
preveriti krvni tlak, saj je mogoče, da ima pacient ta trenutek nizek pritisk
zaradi različnih razlogov. Pri dajanju zdravila z vsebnostjo kalija mora preveriti
raven kalija v krvi. Skratka, zelo pomembna je visoka stopnja strokovne
pozornosti. Informacijski sistemi lahko pomagajo pri opozarjanju na
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
127
posamezne korelacije med vitalnimi znaki in zdravili, ker omogočajo podporo
zagotavljanju kakovostne in varne obravnave pacienta, vendar so le
pripomoček kognitivnim procesom in lahko pozitivno vplivajo na strokovno
pozornost izvajalca zdravstvene oskrbe (Prijatelj, 2012).
Potreba po izvedbi analiz tveganj v procesu zdravljenja ter uporaba metod in
orodij, ki so na voljo, so le smernice. Vsaka organizacija mora odločiti, katero
orodje je najprimernejše in za kateri izdelek ali storitev. Pomembno je tudi,
kakšno znanje obstaja znotraj organizacije. Začne se lahko z npr. metodo
HFMEA in potem uporabi RCA pri napaki, ki povzroča najresnejše tveganje.
Torej sama po sebi ena metoda ni rešitev, ampak se uporablja v kombinaciji z
drugimi metodami in orodji za reševanje problemov za odpravo ali zmanjšanje
tveganj.
Zaključek
Metoda HFMEA omogoča identifikacijo napak in določanje stopnje njihovih
učinkov. Postavlja se vprašanje, kaj je problem, kaj so mogoči vzroki za to in
kakšna je verjetnost nastanka. Uvrščamo jo med prospektivne metode, saj je
usmerjena v preprečevanje in odkrivanje vzroka za nastanek napak, in ne le
učinka. Edini način, da resnost posledic napak spremenimo, je sprememba
procesa. Verjetnost nastanka je mogoče zmanjšati z dokazovanjem napak.
Zato se po vsaki intervenciji oz. korektivnem ukrepu izvajata ponovna analiza
in testiranje sistema. Učinkovitost nadzora se lahko poveča z izvajanjem
boljšega nadzora procesa.
Literatura in viri
Aspden P, Wolcott JA, Bootman JL, Cronenwett LR. Preventing Medical
Errors. Washington DC: National Academies Press; 2006.
De Rosier J, Stalhandske E, Bagian JP, Nudell T. Using Health Care Failure:
Mode and Effect Analysis. The VA National Center for Patient Safety’s
Prospective Risk Analysis System. Joint Commission on Accreditation of
Healthcare Organizations, 2002.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
128
Dostopno na: http://www.patientsafety.gov/SafetyTopics/HFMEA/
HFMEAmaterials.pdf (31. 3. 2012).
Kovačič A, Vintar M. Načrtovanje in gradnja informacijskih sistemov (1 izd.).
Ljubljana: DZS; 1994.
Kohn LT, Corrigan JM, Donaldson MS. To Err Is Human: Building a Safer
Health System. Washington D.C: National Academy Press; 2000.
NCC MERP - National Coordinating Council for Medication Errors
Reporting and Prevention. Taxonomy of Medication Errors. 2011. Dostopno
na: http://www. nccmerp.org/ medErrorTaxonomy.html (6. 3. 2012).
Poon EG, Keohane CA, Yoon CS, Ditmore M et al. Effect of Bar-Code
Technology on the Safety of Medication Administration. NEJM. 2010; (362):
1698–1707.
Portwood B, Reising L. Root Cause Analysis and Quantitative Methods – Yin
and Yang? 2007.
Dostopno na: http://www.realitycharting.com/_public/site/files/pdf/RCA-
and-Quantitative-Methods.pdf (18. 3. 2012).
Prijatelj V. Organizacijsko informacijski model preprečevanja napak v procesu
zdravstvene nege (doktorska disertacija). Kranj: Univerza v Mariboru; 2012.
Reliability Edge. Failure Modes, Effects and Criticality Analysis. Quarter 3;
2002. Dostopno na: http://www.reliasoft.com/newsletter/3q2002/fmea.htm
(12. 3. 2012).
Reason J. Human Error: Models and Management, BMJ. 2000; 320:768–70.
Tam V, Knowles S, Cornish P, Fine N, Marchesano R, Etchells E. Frequency,
type and clinical importance of medication history errors at admission to
hospital: A systematic review. CMAJ. 2005; 173(5): 510–515.
Young J, Slebodnik M, Sands L. Bar Code Technology and Medication
Administration Error, Journal of Patient Safety. 2010; 6 (2):115–120.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
129
MOŽNOSTI UPORABE RFID TEHNOLOGIJE V ZDRAVSTVU
POSSIBILITY OF USING RFID TECHNOLOGY IN HEALTH
CARE
mag. Hilda Maze
Splošna bolnišnica Celje,Visoka zdravstvena šola v Celju
Izvleček
Uvod: Potrebe po zdravstvenih storitvah naraščajo zaradi demografskih in
epidemioloških dejavnikov, hitrega razvoja medicinske tehnologije,
ustreznejšega vrednotenja kakovostno opravljenega dela in večje
ozaveščenosti prebivalstva. Zaradi tega bo potrebno skrbno ravnanje s
tehnološkimi, prostorskimi, energetskimi, informacijskimi, zlasti pa človeškimi
viri. RFID tehnologija sestavlja nabor elementov, ki usklajeno delujejo z
namenom zajeti, povezati in koristno uporabiti podatke ter informacije.
Metode: Članek je osnovan na pregledu literature z namenom predstaviti
ključne informacije o RFID tehnologiji in njeni integraciji v zdravstveni
sistem.
Razprava in zaključki: RFID tehnologija bo izredno vplivala na zdravstvo v
bližnji prihodnosti. Njena uporaba pripomore k večji učinkovitosti in
uspešnosti zdravstvene obravnave pacientov, zmanjševanju napak, večji
varnosti in boljši izkoriščenosti aparatur.
Ključne besede: RFID tehnologija, zdravstvo, pacient, kakovost,
učinkovitost.
Abstract
Introduction: Demand for health care services is increasing due to
demographic and epidemiological factors, the rapid development of medical
technology, higher appreciation for good quality work and greater awareness
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
130
of people. This will require careful management of technology, space, energy,
information and human resources in particular. RFID technology consists of a
set of elements that work in concert to capture, integrate and utilize data and
information.
Methodology: The paper is based on a literature review in order to present
key information on RFID technology and its integration into health care
systems.
Discussion and Conclusions: In the near future, RFID technology will have
an enormous impact on health care. Its use contributes to greater efficiency
and success in health care; it reduces errors, increases safety and quality, and
improves the use of medical devices.
Key words: RFID technology, health care, patient, quality, efficiency
Uvod
Uspešno in učinkovito spremljanje ter nadzor poslovanja vseh subjektov v
bolnišnici sta težka, vendar ključna za oskrbo bolnikov (Laskowski Jones,
2008). Neučinkovita komunikacija, nepravilno razporejanje virov, slabo
opredeljene vloge zaposlenih ali postopkov slej ko prej privedejo do neželenih
dogodkov, posebej v primerih, ko se ti dejavniki pojavijo skupaj. Vsaka
najmanjša napaka lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo ter pogosto
pripelje do velikega povečanja stroškov zdravstvene oskrbe (Qu, Simpson,
Stanfield, 2011). Po drugi strani pa predvsem v Združenih državah Amerike
ugotavljajo, da je od 30 do 40 centov od vsakega dolarja porabljenega za
aktivnosti, ki nimajo dodane vrednosti za pacienta (Bendavid, Boeck, Philippe,
2010). Zmanjševanje izgube v zdravstvu in izboljšanje njegove učinkovitosti
postajata globalni izziv. Naraščajoče potrebe po zdravstvenih storitvah bodo
namreč pomembno zaostrili demografski in epidemiološki pritiski, hiter razvoj
medicinske tehnologije, ustreznejše vrednotenje kakovostneje opravljenega
dela in večja ozaveščenost prebivalstva (Marušič, Ceglar, 2009). To narekuje
skrbno ravnanje z vsemi viri, ki so v zdravstvu na razpolago, tako
tehnološkimi, prostorskimi, energetskimi in informacijskimi, zlasti pa
človeškimi. Zdravstvene organizacije bodo veliko prihranile, če bodo
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
131
izboljšale klinično prakso z boljšim upravljanjem dela, opreme in oskrbe.
Informacijska in komunikacijska tehnologija je ena izmed najpomembnejših in
hitro razvijajočih se področij z veliko priložnosti za izboljšanje učinkovitosti in
uspešnosti pri izvajanju storitev. Zdravstvo v primerjavi z ostalimi sektorji pri
njenem uvajanju zaostaja od 10 do 15 let (Goldschmidt, 2005).
RFID je kratica za radiofrekvenčno identifikacijo (ang. Radio Frequency
Identification). To je metoda, ki se s pomočjo odzivnikov, čitalnikov, ustrezne
strojne in programske opreme uporablja za brezkontaktno odčitavanje ali
izmenjavo podatkov. Odzivnik v obliki priponke se prilepi, pripne ali vstavi na
objekt, ki ga želimo spremljati. Ločimo aktivne in pasivne priponke. Aktivna
priponka je v zdravstvu zelo pogosto uporabljena – spremlja mobilne
aparature npr. infuzijske črpalke. Znotraj priponke je baterija, ki omogoča
signal do razdalje 100 m. Pasivna priponka ni opremljena z baterijo, polni se
izključno z radijskim signalom iz čitalnika in omogoča signal od nekaj mm do
10 m. Najpogosteje se uporablja za kontrolo dostopa, sledenje delovni obleki
ali medicinski dokumentaciji (Bendavid, Boeck, Philippe, 2010). Čitalnik
sprejema podatke z odzivnika. Naloga čitalnika je prepoznava odzivnika,
branje identifikacijskih podatkov, ki jih je v določenih primerih mogoče nanj
tudi zapisati. Podatke čitalnik uporabi za izvedbo neke aktivnosti ali jih
posreduje informacijskemu sistemu v nadaljnjo uporabo.
Razprava
RFID tehnologija pripomore k temu, da so vse informacije združene na enem
mestu, kar vodi k usklajenosti vseh procesov v zdravstvu oziroma bolnišnici.
Področja uporabe RFID tehnologije avtorji različno opredeljujejo. Za namen
tega prispevka smo široko paleto možnosti uporabe RFID tehnologije v
zdravstvu razdelili na naslednja področja:
identifikacija, sledenje in nadzor pacientov,
ravnanje z zdravili in krvnimi pripravki,
uporaba pri zaposlenih,
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
132
sledenje in nadzor aparatur, inštrumentov ter perila.
Za identifikacijo pacienta, ki pride v bolnišnico, se uporablja veliko metod
(Solanas in Castella - Rocca, 2008). Najpogostejša je zapestnica, ki se namesti
ob sprejemu in odstrani ob odpustu. RFID priponka je lahko nameščena tudi
na zob pacienta. Priponka vsebuje čip za shranjevanje informacij in anteno, s
katero se te prenašajo. Zgradba priponke onemogoča škodljive vplive hrane in
sline. Čeprav je ta inovacija mogoče prezapletena za sedanjo uporabo,
predstavlja resno možnost za bližnjo prihodnost, ko bo naraslo število ljudi z
RFID priponko v zobu (Solanas in Castella - Rocca, 2008, cit. po Joo in Park,
2006).
V pregledani literaturi je opisan mobilen sistem, osnovan na RFID tehnologiji,
ki je nastal v času epidemije sarsa. Bistvo naprave je, da čitalnik in priponka ne
zahtevata kontakta oziroma neposrednega vnašanja podatkov. Ta možnost
odpravlja ročno vnašanje podatkov, s čimer se zveča produktivnost v težavnih
delovnih okoljih (Solanas in Castella - Rocca, 2008). RFID priponka ima
vstavljen čip, ki omogoča merjenje telesne temperature in prenos informacij
na čitalnik, ki je oddaljen od 3 do 85 m (Solanas in Castella - Rocca, cit. po
2008 Li et al, 2004).
Vedeti, kje se pacient v nekem trenutku nahaja, omogoča povečanje
učinkovitosti kliničnega poteka. RFID priponka potuje z vsakim pacientom,
daje potrebne informacije skozi celotno zdravstveno obravnavo in omogoča
zaposlenim videti, kje in kako dolgo je pacient v nekem določenem trenutku
(Terry, 2009). V Kliničnem centru Ljubljana na oddelku Internistične prve
pomoči uvajajo elektronsko belo tablo, ki bo zaposlenim omogočala hiter in
sproten pregled nad statusom obravnave ambulantnih pacientov, njihovo
lokacijo in zaznavo klica na pomoč. Vir njenih podatkov bo bolnišnični
informacijski sistem, ki mu bo treba dodati RFID sistem za sledenje pacientov
preko nameščene zapestnice (Grabljevec in sod., 2012).
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
133
Sledenje z RFID tehnologijo je zelo uporabno predvsem pri geriatričnih
pacientih in tistih s psihičnimi obolenji. Ti pacienti pogosto ne morejo
kontrolirati svojih postopkov, kar se izraža z nevarnim vedenjem (Huang et al,
2008). RFID priponka se namesti na njihovo obleko ali roko. Sledenje
prepreči nepričakovane odhode in pobege, kar poveča njihovo varnost. Kot
primer lahko navedemo paciente z alzheimerjevo boleznijo, ki sčasoma
pozabijo vse, tudi svoje ime. Z RFID priponko sta mogoča njihova
identifikacija ter shranjevanje podatkov o njihovem zdravstvenem stanju.
Starejšim neorientiranim pacientom se namesti priponko, ki takoj sproži
alarm, če začnejo delati kaj nepredvidenega (IDTechEx, 2006). Na ta način
zaposlenim ni treba biti ves čas ob njih, kar je sedaj običajna praksa.
RFID priponka omogoča stalno opazovanje pacienta, kar je še posebej
pomembno pri pacientih z nekaterimi kroničnimi obolenji. Zbrane
informacije iz priponke se pošljejo v kontrolni sistem, ki lahko sproži alarm na
podlagi prejetih podatkov. Eno izmed inovativnih odkritij je sistem
spremljanja količine glukoze v krvi. Pacientu v tkivo vgradijo element v obliki
''piercinga'', kateri nadzoruje področje, in glukozni senzor, ki je prilagojen na
odkrivanje koncentracije sladkorja v nadzorovanem področju. Z vključitvijo
glukoznega senzorja se informacije s tkiva na osnovi RFID tehnologije
prenašajo na čitalnik, kar omogoča takojšnje ukrepanje. Specialna priponka
lahko spremlja pulz, raven hormonov in druge vitalne znake (Correa et al,
2005).
RFID tehnologijo uporablja farmacevtska industrija za lažje sledenje
zdravilom, preprečevanje ponarejanja in odtujevanja med transportom
(Schaar, 2005). Z RFID priponko pacienta identificiramo in s tem preprečimo
napake pri aplikaciji zdravil oziroma zagotovimo pravilno izpeljane postopke
za pravega pacienta. Ključne informacije, ki jih mora v tem primeru vsebovati
RFID priponka, so alergije na zdravila, zdravilo in odmerek (Awang, 2008). V
letu 2009 so v eni izmed bolnišnic v Lombardiji začeli spremljati celoten
proces transfuzije krvi z RFID tehnologijo. Sledenje se začne z vsako
epruveto krvi, ki je potrebna za izvedbo predtransfuzijskih testov. To pomeni,
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
134
da je RFID priponka nameščena na vsako vrečko krvi, epruvete s pacientovo
krvjo in na njegovo zapestnico (Sini et al, 2009).
Zdravstveno osebje si mora roke redno in temeljito umivati. Vseeno je čistoča
rok iz kakršnega koli razloga zelo subjektivna in zaradi tega je nastala potreba
po napravi, ki določi, kdaj so roke zaposlenih čiste. Izdelali so elektronski
senzor, ki se pri ljudeh uporablja za ugotavljanje čistosti rok. V oskrbovalni
verigi uspešno zmanjšuje napake v zdravstveni obravnavi pacienta. V primeru,
da so vsi tamponi, ki se uporabljajo pri operativnih posegih, označeni z RFID
priponko, le-ta z alarmom opozori kirurga, da ga je pozabil v operativnem
polju (Cooker et al, 2009).
V nekaterih zdravstvenih sistemih so zdravniki plačani po času, ki ga porabijo
za posameznega pacienta. Ker je to običajno težko izmeriti, so za
anesteziologe razvili sistem, ki beleži njihov čas v operacijski dvorani. RFID
priponko uporabljata tako pacient kot anestezist. RFID čitalnik je nameščen
na steni ali vhodnih vratih v operacijsko dvorano ter kontrolira njun vstop in
izstop (Solanas in Castella - Roca, 2008, cit. po Sacco in Greenky).
Z RFID tehnologijo se spremljajo aparature, kot so defibrilatorji, respiratorji,
EKG-ji, laserji, mikroskopi in infuzijske črpalke (Cooker et al, 2009). Tako se
poveča njihova razpoložljivost, zmanjšajo zaloga in odtujevanje, strošek
nadomeščanja in ne nazadnje olajša delo zaposlenih (Birk, 2008).
Medicinske sestre uporabljajo za dvigovanje nepomičnih pacientov prirejena
dvigala, ki imajo posebne jermene. Stalna uporaba ali dolgotrajno hranjenje te
jermene poškoduje, zato se lahko ob uporabi pretrgajo. RFID čitalnik,
prilagojen za komunikacijo z RFID priponko, nameščeno na jermenu dvigala,
preverja informacije o datumu proizvodnje, številu dovoljenih dvigov, pranj
itd.
V celjski bolnišnici je bila narejena študija o sledenju perilu z RFID
tehnologijo. Letno je ob inventuri ugotovljeno za deset odstotkov manka
perila v vrednosti 70.000 evrov, le-to je odtujeno, izgubljeno ali zapusti
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
135
bolnišnico skupaj s pacienti. Uvedba sistema je ocenjena na 140.000 evrov,
povrnitev stroška investicije pa v enem do dveh letih, kar potrjujejo tudi
študije iz tujine, ki so pokazale tudi, da se delež odtujenega perila po uvedbi
sistema zmanjša s 30 na pet odstotkov (Golob, 2009).
RFID tehnologija pripomore k večji sposobnosti bolnišnic pri doseganju
izboljšav v obliki uspešnosti, kakovosti zdravstvene obravnave in zmanjšanju
napak (Correa et al, 2007). Raziskava, ki je bila opravljena med direktorji 16
ameriških bolnišnic, je pokazala, da je glavni razlog za njeno implementacijo
večja učinkovitost (Mogre et al, 2009), saj ocenjujejo, da so v ZDA med
letoma 2003 in 2004 porabili 11 milijard dolarjev zaradi neučinkovite rabe
medicinske opreme in aparatur (Castro in Wambo, 2007). Uporaba RFID
tehnologije v zdravstvu je vedno večja. Po navedbah (IDTechEx, 2006) bo
vrednost vlaganj v RFID tehnologijo narasla z 90 milijonov dolarjev v letu
2006 na 2,1 milijard dolarjev do leta 2016. Medicinski center Jacobi je z
uporabo RFID tehnologije povečal število zdravstvenih obravnav in izboljšal
delovno okolje za zaposlene ter s tem prihranil na letni ravni en milijon
dolarjev (Correa et al, 2005). Ena izmed raziskav je pokazala, da uporaba
RFID tehnologije pospeši proces sprejema, odpusta in premestitve pacienta za
85 odstotkov, s tem da se poveča tudi njihovo zadovoljstvo (Awang, 2008).
Največja prepreka za uvedbo RFID tehnologije je visoka cena. Nekateri so
zaskrbljeni zaradi možnosti, da bosta z njeno uvedbo ogrožena človekovo
dostojanstvo in pravica do varovanja osebnih podatkov. Ta težava bo vedno
večja, ker se bo sčasoma znižala cena tehnologije in ne bo dostopna le velikim
igralcem, temveč tudi malim udeležencem in posameznim občanom (Schaar,
2005). Bolj kot ljudje verjamejo v pravico do zasebnosti, bolj si jo želijo v
družbenem življenju, bolj zahtevajo stalno pravico do zasebnosti (Katz in
Rice, 2009). V primerih, ko je RFID tehnologija namenjena za sledenje osebju,
medicinske sestre čutijo to kot sledenje, podobno »velikemu bratu« (Fisher in
Monahan, 2008). Projekt, izveden v eni izmed tajvanskih bolnišnic, je pokazal,
da obstajajo tako tehnične težave kot problemi, kako pregovoriti zdravstvene
delavce, da bodo sprejeli in uporabljali RFID tehnologijo (Katz in Rice, 2009,
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
136
cit. po Wang et al, 2006). Medicinske sestre raje porabijo svoj čas za iskanje
aparatur in pacientov kot za upravljanje RFID sistema.
Zaključek
Uspeh vpeljave je odvisen od veliko socialnih in organizacijskih dejavnikov.
Zaposleni se morajo naučiti uporabljati RFID tehnologijo, jasno morajo biti
določena pravila, intenziteta dela, koordinacija itd. Če sistem RFID ni
združljiv z obstoječo informacijsko tehnologijo, to pomeni še več dela.
Poznano je, da nove tehnologije prinašajo razočaranje med zaposlene, ker
povečajo delovno intenzivnost in nadzor.
Literatura in viri
Awang, NH. Providing better services through the use of RFID technology in
healthcare. Public sector ICT management review. 2008; July – December, 2
(2): 22–25.
Bendavid Y, Boeck H, Philippe R. Redesigning the replinishment process of
medical supplies in hospitals with RFID. Business Process Management
Journal. 2010; 16 (6): 991–1013.
Birk S. Assets no longer MIA. Materials Management in Health Care. 2008; 17
(5): 38–40.
Castro L, Wambo FS. An inside look at RFID technology. Journal of
Technology Management&Innovation. 2007; 2 (1): 134.
Correa F. A. et al. RFID and Health Management: Is it a good tool against
system inefficiencies? International Journal of Health Care Technology
Management. 2007; 8 (3-4): 268–297.
Correa, F. A et al. Benefits of connecting RFID and Lean principles in health
care. Working Paper 05 – 44. Business Economics Series 10. July (2005): 1 –
11.
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
137
Cooker K. et al. RFID Technology as sustaining or disruptive inovation:
Applications in the halthcare industry. European Journal of Scientific
Research. 2009; 3 (1): 160–178.
Fisher JA, Monahan T. Tracking the social dimension of RFID systems in
hospital. International Journal of Medical Informatics. 2008; 77: 176–183.
Goldschmidt PG. HIT and MIS: Implications of health information
technology and medical informations systems. Communications of the ACM.
2005; 48(10): 69–74.
Golob U. Uvedba sistema RFID za sledenje perila v bolnišnici (diplomsko
delo višješolskega študija). Kranj: B&B Višja strokovna šola; 2009.
Grabljevec S, in sod. Uvajanje elektronske bele table na urgentnem oddelku
bolnišnice. In: Ferjan M, in sod. Zbornik predavanj 31. Mednarodne
konference o razvoju organizacijskih znanosti, Portorož, 21.–23. 3. 2012.
Kranj: Fakulteta za organizacijske vede; 2012: 297–304.
Huang CL, et al. Reliability improvement for an RFID-based psyhiatric
patient localization system. Computer Communitations. 2008; 31: 2039–2048.
IDTechEx (2006) Rapid Adoption of RFID in Healthcare. Dostopno na:
http://www.idtechex.com7research/articles/rapid_adoption-
of_rfid_in_healthcare_0000 (3. 1. 2012).
Katz JE, Rice RE. Public views of mobile medical devices and services: A US
national survey of consumer sentiments towards RFID healthcare technology.
International Journal of Medical Informatics. 2009; 78: 104–114.
Laskowski Jones L. Change management at the hospital front door:
integrating automatic patient tracking in a high volume emergency department
and level 1 trauma center. Nurse Leader. 2008; 6: 52–57.
Marušič D, Ceglar J. Izziv slovenskega zdravstvenega sistema: Kako od zahtev
zdravstvenega sistema do realih potreb? In: Zdravstvo v času gospodarske
Vis
ok
a z
dra
vst
ve
na
šo
la v
Ce
lju
138
krize – smo pripravljeni na spremembe?/ 16. strokovno srečanje ekonomistov
in poslovodnih delavcev, Rogaška Slatina, 21. in 22. 5 2009. Ljubljana:
Društvo ekonomistov v zdravstvu; 2009: 72–75.
Mogre R, et al. Using survey data a RFID centric service system for hospitals.
Service Science. 2009; 1 (3): 189–206.
Scharr P. Working document on data protection issues related to RFID
technology. Article 29 Data Protection Working Party, 10107/EN, WP 105,
2005: 1–21. Dostopno na http://www.europa.eu.int/privacy (12. 1. 2012).
Sini E, et al. Healthacare professionals identification ar regional and local
level: an RFID integrated scenario based on synergic expiriences. European
Journal of ePractice. 2009; 6: 6–7.
Solanas A, Castella - Roca J. RFID Technology for the health care sector.
Recent Patents on Electrical Engineering. 2008; 1 (1): 22–31.
Terry J. A system approach to improving patient flow. Merging process
improvement with technology to maximize and maintain results. General
Electric Company, GE Healthcare, 2009:4. Dostopno na
http://www.gehealthcare.com (3. 1. 2012).
Qu X, Simpson LT, Stanfield P. A model for quantifyng the value of RFID-
enabled equipment tracking in hospitals. Advanced Engineering Informatics.
2011; 25: 23–31.
