Josipovič Lea 31.7.2015 · Problemi, težave, konflikti ter frustracije so do neke mere normalni življenjski pojavi. V kolikor se pojavljajo v zmernih oblikah, nas motivirajo in

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

LEA JOSIPOVIČ

KOPER 2015

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje

Razredni pouk

Diplomsko delo

NAČINI SPOPRIJEMANJA S STRESOM PRI

OSNOVNOŠOLSKIH UČITELJIH: VLOGA

SPROSTITVENIH TEHNIK

Lea Josipovič

Koper 2015

Mentorica: izr. prof. dr. Tina Kavčič

Somentorica: Ana Bardorfer

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Tini Kavčič za strokovne nasvete in

pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Posebna zahvala gre tudi somentorici Ani Bardorfer

za ves trud, pomoč in podporo pri pisanju diplomskega dela. Vedno je našla čas in prave

besede, ki so me spodbudile in motivirale za nadaljnje delo.

Zahvaljujem se tudi mami in očetu, ki sta mi vedno stala ob strani, me podpirala pri

vseh mojih odločitvah in verjela vame. Rada bi se zahvalila tudi Maksu, Aljoši in

prijateljem, ki so mi ob težkih trenutkih priskočili na pomoč in vedno našli tople ter

spodbudne besede.

Zahvaljujem se tudi vsem učiteljicam in učiteljem, ki so sodelovali v anketnem

vprašalniku in tako omogočili izdelavo diplomskega dela.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Lea Josipovič, študentka univerzitetnega študijskega programa prve

stopnje Razredni pouk

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih

učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršil pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

___________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

V sodobni družbi se s stresom srečujemo vsakodnevno. Eden izmed bolj stresnih

poklicev je tudi učiteljski poklic. Učitelji kot glavne povzročitelje nezaželenega stresa

navajajo dodatne zadolžitve s strani vodstva šole in ministrstva, problematične učence ter

starše, ki se v vedno večji meri vmešavajo v pedagoško delo. Stres pri učiteljih povzroča

težave na psihičnem in fizičnem zdravju, hkrati pa negativno vpliva na delovno

učinkovitost. V diplomskem delu smo raziskovali, katere strategije spoprijemanja s stresom

uporabljajo osnovnošolski učitelji, ali in katere sprostitvene tehnike uporabljajo za

obvladovanje stresa ter kako ocenjujejo njihovo učinkovitost, zanimalo pa nas je tudi,

kateri so razlogi za neuporabo sprostitvenih tehnik. V raziskavi je sodelovalo 49 učiteljev in

učiteljic iz različnih slovenskih OŠ. V raziskavi smo ugotovili, da učitelji za spoprijemanje s

stresom v največji meri uporabljajo strategije, ki so usmerjene na problem. Skoraj dve

tretjini anketiranih učiteljev uporablja sprostitvene tehnike kot sredstvo spoprijemanja s

stresom; v največji meri uporabljajo meditacijo, vizualizacijo in postopno ter globoko

mišično sproščanje. Učitelji, ki se ukvarjajo s sprostitvenimi tehnikami, te ocenjujejo kot

učinkovito sredstvo za zmanjševanje stresa. Med najpogostejšimi razlogi za neuporabo

sprostitvenih tehnik so udeleženci navajali, da stres zmanjšujejo na druge načine, kot

razlog pa niso navajali nepoznavanja tehnik. Diplomsko delo ima določene omejitve, ki so

predstavljene v sklepnem delu.

Ključne besede: stres, osnovnošolski učitelji, vzroki in posledice stresa,

spoprijemanje s stresom, sprostitvene tehnike.

ABSTRACT

Elementary teacher’s strategies of coping with stress: the role of relaxation

techniques.

In the modern society, we encounter stressful situations on a daily basis. The teaching

profession is one of the most stressful ones. Teachers report that the major stressors in

their profession are additional work obligations, designated by school management and

education ministry, students with problems, and parents that are increasingly interfering

with their work. Stress has substantial negative consequences on teachers’ physical and

psychological wellbeing and their work efficiency. In this diploma paper, we empirically

investigated which coping strategies teachers use when facing stress, which relaxation

techniques teachers use, if they use them, how effective they think these techniques are

and also, what are the reasons for teachers not to use any relaxation techniques. The

study included 49 teachers from different Slovenian elementary schools. The results

showed that teachers mostly use problem-oriented coping strategies. Almost two thirds of

all participating teachers reported on the use of relaxation techniques; most often

meditation, visualization and progressive muscle relaxation. Teachers who use relaxation

techniques perceive them as an effective means of reducing stress levels. The most

common reason for not using any of the relaxation techniques for stress reduction among

teachers was using other ways of reducing stress and not a lack of knowledge about the

techniques. This paper has certain limitations, discussed in the conclusion section.

Keywords: stress, elementary school teachers, causes and consequences of stress,

dealing with stress, relaxation techniques.

KAZALO

1 Uvod ................................................................................................................................ 1

2 Teoretični del ................................................................................................................... 2

2.1 Opredelitev in modeli stresa ...................................................................................... 2

2.1.1 Ocena stresne situacije in spoprijemanje s stresom ........................................... 3

2.1.2 Posledice stresa na zdravje ................................................................................ 5

2.2 Stres pri učiteljih ....................................................................................................... 5

2.2.1 Vzroki stresa pri učiteljih ..................................................................................... 6

2.2.2 Posledice stresa pri učiteljih ............................................................................... 7

2.3 Spoprijemanje in obvladovanje stresa pri učiteljih ..................................................... 8

2.4 Tehnike sproščanja ................................................................................................... 9

2.4.1 Meditacija ......................................................................................................... 10

2.4.2 Vizualizacija ..................................................................................................... 10

2.4.3 Čuječnost ......................................................................................................... 11

2.4.4 Joga ................................................................................................................. 12

2.4.5 Postopna in globoka mišična sprostitev ............................................................ 12

3 Empirični del .................................................................................................................. 14

3.1 Problem, namen in cilji ............................................................................................ 14

3.2 Raziskovalne hipoteze ............................................................................................ 14

3.3 Metodologija ........................................................................................................... 15

3.3.1 Raziskovalne metode ....................................................................................... 15

3.3.2 Udeleženci ....................................................................................................... 15

3.3.3 Pripomočki ....................................................................................................... 15

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov.............................................................................. 16

3.3.5 Postopek obdelave podatkov ............................................................................ 16

3.4 Rezultati in razprava ............................................................................................... 16

3.4.1 Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih ............................. 17

3.4.2 Uporaba sprostitvenih tehnik pri osnovnošolskih učiteljih ................................. 20

3.4.3 Ocena učinkovitosti sprostitvenih tehnik ........................................................... 22

3.4.4 Razlogi za neuporabo sprostitvenih tehnik ....................................................... 24

4 Sklepne ugotovitve ........................................................................................................ 25

5 Literatura in viri .............................................................................................................. 27

6 Priloge ........................................................................................................................... 30

6.1 Priloga 1: Anketni vprašalnik ................................................................................... 30

Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.

Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Učiteljski poklic sodi med najbolj obremenilne in stresne poklice. Slivar (2009b)

ugotavlja, da je kar 45 % slovenskih učiteljev pod izjemno močnim stresom. Učinki stresa

se kažejo tako na področju dejavnosti pri delu, v odnosih s sodelavci, kot tudi v vedenju in

čustvenih kazalcih (Slivar, 2009a). Učitelj, ki je pogosto pod stresom, trpi zaradi izgorelosti,

bo pogosto odsoten zaradi bolniške, kar pa se bo odražalo na organizacijski ravni (Slivar,

2011). V diplomskem delu smo se osredotočili na spoprijemanje s stresom na ravni

posameznika, saj gre za aktivnosti, na katere lahko učitelj neposredno in takoj vpliva,

medtem ko ima na raven organizacije in šole manjši vpliv. Namen diplomskega dela je bil

ugotoviti, na kakšne načine se slovenski osnovnošolski učitelji spoprijemajo s stresom in

kakšno vlogo imajo pri tem sprostitvene tehnike.

Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela, teoretični in empirični del. V teoretičnem

delu predstavljamo modele stresa ter načine spoprijemanja s stresom na splošno ter pri

učiteljih, na koncu pa se osredotočimo na tehnike sproščanja ter podrobno predstavimo

izsledke raziskav o njihovih učinkih na obvladovanje stresa. V empiričnem delu so rezultati

sistematično predstavljeni po posameznih hipotezah.



2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Opredelitev in modeli stresa

Problemi, težave, konflikti ter frustracije so do neke mere normalni življenjski pojavi. V

kolikor se pojavljajo v zmernih oblikah, nas motivirajo in spodbujajo. V tem primeru

govorimo o pozitivnem stresu oz. eustresu. Problem nastane, če se pojavljajo prepogosto

in nas obremenjujejo. Tem pojavom, ki nas telesno in duševno obremenjujejo, pravimo

stresorji, njihove posledice pa označujemo z izrazom stres (Musek in Pečjak, 2001). V tem

primeru pa govorimo o negativnem stresu oz. distresu, na katerega smo se osredotočili v

diplomskem delu.

Stres je psihološki, fiziološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša

prilagoditi zunanjim in notranjim dražljajem, tako imenovanim stresorjem. Stresor pa je

lahko oseba, predmet ali dogodek, ki ga posameznik doživi kot stresni element in povzroči

stres (Slivar, 2009a). Youngs (2001) stres opredeli kot kombinacijo fizičnih, duševnih in

kemičnih reakcij na okoliščine, ki v človeku sprožijo vzburjenost, nejevoljo in zmedenost.

Te reakcije pa ne izvirajo samo iz samih stresnih dejavnikov, temveč predvsem iz našega

dojemanja dogodkov in našega odziva na dogodke. Podobno opredeljujeta stres Lazarus

in Folkman (1988, v Avsec, 2013). Gre za dvosmeren proces, ki vključuje stresorje iz

okolja in odziv posameznika, podvrženega tem stresorjem. Vsak posameznik pa stres in

različne stresorje doživlja različno. Toliko pomena kot pripisuje stresorjem, toliko močnejši

bo njegov odziv. Selič (1999) poudarja, da stres po eni strani lahko predstavlja hudo

preizkušnjo za človekove zmogljivosti, izčrpava njegove moči in ga sili k nekaterim

neustreznim in neugodnim obrambnim reakcijam, po drugi strani pa ga tudi krepi,

spodbudi ter vzdržuje njegovo vitalnost.

Dejavnike stresa določajo posameznikova osebnost, posameznikove izkušnje,

okoliščine, v katerih se ti dejavniki stresa pojavijo, in širše ter ožje okolje, v katerem živi.

Pomembna pa je tudi kakovost medosebnih odnosov z ljudmi, ki posameznika obdajajo,

njegova življenjska naravnanost in trdnost. Razmerje med lastnimi zahtevami in zahtevami

okolja ter lastno sposobnostjo spoprijemanja s težavami bo določilo, ali bomo stres

obvladali in bo na nas vplival spodbudno ali pa bo škodljiv in uničevalen (Dernovšek,

Gorenc in Jeriček, 2006).

Selye (1956, v Tušak in Masten, 2008) opredeljuje stres kot nespecifičen odziv telesa

na zahteve, ki se kaže kot mobilizacija telesnih virov na stresorje. Oblikoval je teoretični



3

model stresa, imenovan sindrom splošne prilagoditve, ki ima tri faze: alarmno reakcijo,

stadij odpora oziroma prilagoditve in stadij izčrpanosti oziroma izgorevanja. Alarmna

reakcija obvesti telo, da je v stresni situaciji in organizem na stresno reakcijo ustrezno

reagira (upočasni prebavo, pospeši dihanje in srčni utrip) (Selye, 1956, v Tušak in Masten,

2008). Zaradi raznolikosti zahtev, s katerimi se soočamo, se mora tudi telesni odziv

prilagajati okoliščinam, v katerih se znajdemo. Položaj, v katerem je lahko ogroženo naše

življenje, sproži takojšen odziv. Telo vključi stanje najvišje pripravljenosti in je nared za

takojšnje delovanje. Zaradi hitrosti in nujnosti se tak odziv imenuje alarmna reakcija ali

preplah. Odločitev o ustreznem delovanju – begu ali boju – nastopi v delčku sekunde

(Gregson in Looker, 1993). V stadiju odpora ali prilagoditve, ko je stresna situacija

zaznana, se telo povrne v normalno stanje. Ta faza je ključna, saj se po končani stresni

reakciji telo skuša umiriti. Če se stres nadaljuje, se sčasoma izčrpajo tudi prilagoditveni

mehanizmi, telo pa se izčrpa. To fazo imenujemo stadij izčrpanosti oziroma izgorevanja

(Selye, 1956, v Tušak in Masten, 2008). Izčrpanost občutimo, če stanje intenzivnega

stresa traja 6 do 8 tednov. Ker je telo izčrpano in nima dovolj energije za prilagajanje, se

začnejo pojavljati tako imenovane prilagoditvene bolezni (Youngs, 2001).

Slika 1: Sindrom splošne prilagoditve (povzeto po Faze v poteku stresa).

2.1.1 Ocena stresne situacije in spoprijemanje s stresom

Folkman in Lazarus (1980, v Tušak in Masten, 2008) spoprijemanje s stresom

opredeljujeta kot proces, ki vključuje kognitivne in vedenjske poskuse obvladati, zmanjšati

oz. vzdržati zahteve, ki so nastale kot rezultat stresne situacije. Gre torej za proces

obvladovanja razkoraka med zahtevami situacije in ocenjenimi viri (Tušak in Masten,

2008). Obvladovanje stresnih situacij je uspešnejše, če stresno situacijo jemljemo kot izziv



4

in ne kot neobvladljivo prepreko. Bolj kot smo mnenja, da na stresne dogodke lahko sami

vplivamo in jih preprečimo, bolj bomo uspešni s spoprijemanjem s stresom.

Za nas najbolj relevantna transakcijska teorija stresa, avtorjev Lazarus in Folkman

(1988, v Avsec, 2013), razlaga, da vsak posameznik stres in različne stresorje doživlja

različno. Toliko pomena, kot pripisuje stresorjem, toliko močnejši bo njegov odziv. Ključna

je torej subjektivna ocena stresorja. Samoocena stresa ne vpliva samo na stopnjo

stresnega odgovora, ampak tudi na izbor različnih načinov soočenja pri obvladovanju

stresa. Lazarus in Folkman (1984, v Tušak in Masten, 2008) sta proces ocenjevanja

določene situacije razdelila v dve fazi: primarno in sekundarno oceno. V prvi posameznik

ugotavlja in ocenjuje, kaj zanj predstavlja določen dogodek. Možni izidi te faze so trije:

posameznik lahko dogodek oceni kot nepomemben, lahko ga oceni kot pozitivnega, ki bo

pripomogel k njegovemu blagostanju, ali pa kot potencialno grožnjo. V kolikor je izid

primarne ocene potencialna grožnja, se začne druga faza, imenovana sekundarna ocena,

ko posameznik presodi lastne zmožnosti in vire za spoprijemanje z nastalo situacijo in na

osnovi te ter z namenom zmanjšanja ali odstranitve grožnje stopi v neposredno akcijo.

Primarna in sekundarna ocena potekata skoraj sočasno.

Različni avtorji navajajo različne načine spoprijemanja s stresom, najpogostejše pa

sta navedena dva tipa strategij: spoprijemanje usmerjeno na problemsko situacijo in k

čustvom usmerjeno spoprijemanje. Tudi Lazarus in Folkman (1984, v Tušak in Masten,

2008) razdelita spoprijemanje s stresom na dve strategiji:

- spoprijemanje s stresom osredotočeno na čustva (cilj je zmanjšati občutek

stiske in strahu, ki se navezuje na grožnjo. V določenih primerih je tako

spoprijemanje zelo učinkovito, saj posamezniku omogoči zmanjšanje

anksioznosti, tako da lahko bolj mirno razmisli o možnih rešitvah) in

- spoprijemanje s stresom osredotočeno na problem (posameznik aktivno išče

načine, kako bi zmanjšal grožnjo).

Različni avtorji opisujejo različne načine spoprijemanja s stresom in se še do danes

ne strinjajo, kateri način je najbolj učinkovit in primeren, saj nobena strategija sama zase ni

dovolj učinkovita.



5

2.1.2 Posledice stresa na zdravje

Današnja telesna reakcija organizma na stresor se ne razlikuje od reakcije naših

prednikov, ki jim je hiter odziv omogočil preživetje. V sodobnem svetu se soočamo še z

množico psihičnih groženj, ki v večini primerov ne zahtevajo naše telesne reakcije. Kljub

temu se v organizmu sproži stanje telesne pripravljenosti, ki ga ne moremo prezreti, ne

najdemo pa niti pravih izhodov za telesni odziv. Aktiviranje stresnega odziva, ki se ne

more sproščeno izraziti v telesni reakciji, je zato potencialno škodljivo zdravju (Tušak in

Masten, 2008).

Za razumevanje odnosa med stresom in boleznijo je potrebno vedeti, da stres lahko

vpliva na zdravje na dva načina: neposredno zaradi fizioloških sprememb ali posredno

prek vedenja. Neposredna povezava med stresom in boleznijo se kaže v povečanem

izločanju hormonov (kateholamini in kortikosteroidi) med stresno reakcijo, kar vpliva na

kardiovaskularni sistem. Če je vzburjenje premočno, lahko pri posamezniku povzroči

nenadno smrt, srčni napad ali kap in oslabi imunski sistem. Dolgoročno imajo ljudje, pri

katerih stresna reakcija traja dalj časa oziroma se ponavlja, povišan krvni pritisk in slabšo

prebavo (Selič, 1999). Stres pa vpliva tudi na vedenje posameznika, kar lahko povzroči ali

poslabša bolezensko stanje. Ljudje, ki doživljajo hude stresne obremenitve, se vedejo na

načine, ki povečujejo verjetnost bolezni in poškodb (uživajo bistveno več alkohola, cigaret,

kave, se slabše prehranjujejo, omejijo oziroma prenehajo s telesno aktivnostjo in manj ter

slabše spijo). Prav zaradi takega načina življenja jim stres onemogoča 100 % pozornost in

skrbnost, kar pogosto pripelje do nesreč pri delu, doma in v prometu (Selič, 1999).

2.2 Stres pri učiteljih

Vse pogostejša je trditev, da poklic učitelja sodi med bolj stresne poklice, kar

poudarjajo tudi raziskovalci, ki preučujejo stres pri učiteljih. Gasar (2001), ki je izvedla

raziskavo na srednješolskih učiteljih, navaja, da je sedanja stresnost učiteljskega poklica

izredno visoka. Tudi Slivar (2009b) ugotavlja, da številni raziskovalci poklicnega stresa

učiteljski poklic uvrščajo med enega izmed najbolj stresnih poklicev. V svoji raziskavi je

ugotovil, da kar 45 % osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev doživlja močan stres in trpi

zaradi njegovih posledic. Stres pri učiteljih torej predstavlja velik problem, saj podobno kot

pri drugih poklicih povzroča težave na psihičnem in fizičnem zdravju učitelja, hkrati pa

negativno vpliva na delovno učinkovitost.



6

Gasar (2001) poudarja tudi potencialne daljnosežne posledice visoke stopnje

stresnosti učiteljskega poklica. Problem se morda zdi dokaj zanemarljiv in neaktualen,

dokler gre za katastrofo na nivoju posameznika (nezadovoljstvo, odsotnost z dela,

opuščanje poklica), vendar ne smemo pozabiti, da šolski sistem tvorijo posamezniki, tako

učitelji kot učenci. Nezadovoljstvo učiteljev, negativen pristop do dela in negativna

energija, ki jo učitelji posledično prenašajo tudi na svoje učence, lahko dolgoročno vodijo v

širše družbene posledice, kot so: neučinkovitost šolskega sistema, nesposobnost za delo,

nezadovoljstvo ljudi, naraščanje agresivnosti in upiranja sistemu, različna družbeno

nezaželena vedenja, povečanje splošne odsotnosti z dela in s tem posledično povečanje

stroškov zdravstvenega varstva idr. Vse te posledice pa imajo brez dvoma dolgoročne

negativne posledice za širšo družbo.

Blatnik Mohar (1996) navaja, da stresa, ki ga doživljajo učitelji v Sloveniji, ne moremo

obravnavati samo kot njihov osebni problem. Gre za javno in pomembno vprašanje, na

katerega je potrebno resno odgovoriti tudi z vidika številnih sprememb v vzgoji in

izobraževanju. Vzporedno s kompleksnimi socialnimi in ekonomskimi spremembami, s

katerimi se v zadnjih letih soočamo v Sloveniji, naraščajo tudi pričakovanja do šole. Vlada

pričakuje primerljivost kakovosti vzgojnega in izobraževalnega procesa z evropskimi merili,

Ministrstvo za šolstvo in šport kaže svoja pričakovanja z vpeljevanjem številnih sprememb,

občine postajajo občutljivejše za dogajanja v šoli in za delo učiteljev. V skrbi za čim boljšo

izobrazbo in kasnejšo zaposlitev svojega otroka pritiskajo na šolo tudi starši.

2.2.1 Vzroki stresa pri učiteljih

Slivar (2009b) v svoji raziskavi, ki je bila opravljena na 878 učiteljih, od tega jih 67,7 %

poučuje na osnovnih šolah in 32,3 % na srednjih šolah, ugotavlja, da so najpogostejši

stresorji osnovnošolskih učiteljev naslednji: nesramno vedenje učencev do učiteljev,

pogovori s težavnimi starši, vmešavanje staršev v pedagoško delo, konflikti s starši in

nasilje med učenci.

Čabraj (2001), ki je izvedla raziskavo na eni izmed OŠ v Sloveniji, kot glavne vzroke

stresa navaja nespoštljiv odnos učencev do učitelja, besedno žaljenje, agresivnost med

učenci in indiferentnost učencev do šolskega dela.

Tudi Depolli Steiner (1999, v Depolli Steiner, 2003) navaja podobne vzroke: delovna

preobremenjenost, nediscipliniranost učencev, zahtevana samostojnost pri izvedbi učnega

procesa, pomanjkljiva socialna opora na delovnem mestu, nezadovoljstvo s poklicnim



7

statusom, kognitivni, emocionalni in motivacijski primanjkljaji učencev ter zahtevana

kompleksnost dela.

2.2.2 Posledice stresa pri učiteljih

Stres pri učiteljih povzroča težave na psihičnem in fizičnem zdravju, hkrati pa

negativno vpliva na delovno učinkovitost. Vodi namreč k slabši učinkovitosti izvajanja

vzgojno-izobraževalnega dela (Slivar, 2011); pri pouku se kaže kot rutinsko, neangažirano,

čustveno prazno izvajanje pouka, distanciranje od težav in problemov učencev,

sodelavcev, šole itd. Hkrati pa delovanje stresorjev, kot so časovni pritiski, uresničevanje

prevelikega števila ciljev iz učnega načrta v določenem časovnem obdobju, pridobivanje

ocen pri vseh učencih v ocenjevalnem obdobju, obsežno in nepotrebno administriranje ipd.

povzročajo, da učitelji razvijajo neučinkovito poučevanje. Poleg slabše učinkovitosti

poučevanja pa se stres učitelja odraža tudi v slabših medosebnih odnosih, tako z učenci

kot s sodelavci, in v splošnem nezadovoljstvu s svojim delom, kar posledično vodi tudi do

večje odsotnosti z dela.

Slivar (2011) posledice delovanja stresorjev razdeli na dve ravni:

1. raven posameznika, ki se razlikuje od posameznika do posameznika, lahko pa jo

razdelimo v tri skupine, in sicer:

- vedenjske posledice (manjša strpnost in potrpežljivost, distanciranje od

težav učencev in sodelavcev, manjša angažiranost pri reševanju

vsakodnevnih izzivov, čustveno neangažirano izvajanje pouka,

nezadovoljstvo z delom, nezmožnost sprejemanja kritike, nezmožnost

sodelovanja s sodelavci ter odklanjanje njihove pomoči itd.);

- psihične posledice (agresivnost, motnje spanja, izgorelost, depresivnost,

spremenjene navade na področju prehranjevanja in pitja, zloraba drog in

tablet ter seksualne motnje);

- medicinske posledice (težave s srcem, rana na želodcu, bolečine v hrbtu,

glavoboli itd.).

2. organizacijska raven, ki jo razlagamo kot posledico delovanja stresa posameznika

na uspešno delovanje celotne organizacije, v tem primeru šole. Učitelj, ki je

pogosto pod stresom, trpi zaradi izgorelosti, bo pogosto odsoten zaradi bolniške,

kar pa se bo odražalo na organizacijski ravni. Organizacijske posledice delovanja

stresorjev pa so lahko:



8

- neposredne (bolezni, poškodbe na delu, zmanjšana skrb za opremo,

pritožbe staršev, zamujanje, nekakovostno delo);

- posredne (nizka delovna morala, nizka delovna motivacija, slaba

komunikacija med zaposlenimi, nezaupanje med sodelavci, nespoštovanje

itd.).

2.3 Spoprijemanje in obvladovanje stresa pri učiteljih

Zaradi visoke stopnje stresnosti pri učiteljih in hkrati težavnih posledic tako na ravni

posameznika kot na ravni organizacije je torej ključna opremljenost s strategijami, ki

omogočajo uspešno obvladovanje oz. spoprijemanje s stresom. Slivar (2011) poudarja, da

je potrebno razmišljati o sistematičnem preprečevanju stresnih situacij ter o ukrepih in

pristopih za zmanjševanje stresa pri učiteljih. Pomembno je preventivno ukrepanje, ki je

usmerjeno na zmanjševanje negativnih učinkov stresa oziroma njegovo odpravljanje. Ti

ukrepi se morajo izvajati na treh ravneh – primarni, sekundarni in terciarni – in morajo biti

usmerjeni v tri glavna žarišča: stresorje, odgovore na stres in različne posledice delovanja

stresorjev.

Geurts in Gründemann (1999, v Slivar, 2013) opredeljujeta štiri tipe ukrepov proti

stresu:

1. primarni ukrepi, usmerjeni k učitelju ali skupini učiteljev, so namenjeni neposredno

učiteljem, da ne bi postali žrtve stresa. Vključujejo usposabljanje učiteljev za učinkovito

spoprijemanje s stresorji, za obvladovanje stresne izkušnje ali za spreminjanje stresne

ocene od grožnje k izzivu.

2. primarni ukrepi, usmerjeni k delu oziroma delovnemu mestu in šoli, so namenjeni

vzdrževanju in stopnjevanju pozitivnega stresa ter zmanjševanju pojavljanja negativnega

stresa. Vključujejo aktivnosti, s katerimi spreminjamo delovne pogoje, organizacijo dela in

vodenja, tako da dosežemo čim boljšo uskladitev med potrebami učitelja in zahtevami

delovnega mesta.

3. sekundarni/terciarni ukrepi, usmerjeni k delu oziroma delovnemu mestu, so

namenjeni odstranjevanju stresorjev in zmanjševanju njihove intenzivnosti pri učiteljih, ki

že čutijo posledice stresa oziroma so zaradi zahtev delovnega okolja bolj ogroženi. Ti

ukrepi vključujejo organizacijske aktivnosti npr. prilagojeno organizacijo delo in

zmanjševanje učne obveznosti za posebne skupine delavcev, razbremenitev nekaterih



9

nalog, upoštevanje specifičnih potreb posameznikov pri razporejanju dela in nalog ter

promoviranje zdravega delovnega okolja in dobrega počutja.

4. sekundarni/terciarni ukrepi, usmerjeni k učiteljem, so namenjeni zmanjševanju ali

odpravi posledic stresa pri njih. Aktivnosti sekundarne preventive so usmerjene k

učiteljem, ki že kažejo znake stresa. Te aktivnosti so tehnike relaksacije (joga, meditacija,

vizualizacija, …) in psihološko svetovanje. Aktivnosti terciarne preventive (npr. programi

zdravstvene rehabilitacije) pa so usmerjene k učiteljem, ki že čutijo kronične posledice

stresa in imajo resne zdravstvene težave, ki jih je povzročil stres.

V diplomskem delu se osredotočamo na spoprijemanje s stresom, torej na ukrepe, ki

so namenjeni zmanjševanju ali odpravi posledic stresa pri učiteljih. Posameznik se mu na

individualni ravni lahko upre oz. zmanjša njegove posledice na več načinov, za učinkovito

spoprijemanje s stresom pa je ključno, da prepoznamo vpliv stresa na telo in duševnost in

ugotovimo, kateri način spoprijemanja nam najbolj ustreza. Kajtna (2005) navaja naslednje

rešitve za zmanjšanje škodljivih vplivov stresa: spremembe življenjskega sloga,

spreminjanje razmišljanja in odnosa do življenja ter uporabo sprostitvenih tehnik in drugih

načinov sproščanja.

Ker je eden izmed ciljev diplomskega dela ugotoviti vlogo sprostitvenih tehnik pri

obvladovanju stresa pri učiteljih, jih v nadaljevanju nekaj predstavimo in opišemo

učinkovitost pri obvladovanju stresa. Slivar (2013) te uvršča med sekundarne/terciarne

ukrepe, usmerjene k učiteljem.

2.4 Tehnike sproščanja

Zavestno sproščanje je izjemno učinkovito pri zmanjševanju neprijetnih občutkov,

pomaga omiliti stres in obvladati stresne situacije ter odpravlja škodljive posledice stresne

reakcije (Youngs, 2001). Sprostitev lahko obrazložimo kot odsotnost psihične in fizične

napetosti. Pri sproščanju dihamo počasneje, globlje, srčni utrip se upočasni, mišična

napetost pa popusti. Telo prevzame občutek miru. S sproščanjem vplivamo tako na naše

ogrodje kot na notranje organe, žleze in živčevje (Zagorc, 1997). Pri tem pa je izredno

pomembno pravilno dihanje (Gregson in Looker, 1993). Obstaja več različnih sprostitvenih

tehnik, med najbolj poznanimi in priljubljenimi sprostitvenimi tehnikami pa Kajtna (2005)

navaja meditacijo, jogo, vizualizacijo, postopno in globoko mišično sprostitev. Osnova

vseh je pravilno dihanje, učinkovite pa so le, če jih redno izvajamo.



10

2.4.1 Meditacija

Meditacija je učinkovita metoda za psihično umirjanje in sproščanje. Med meditacijo

potrebuje telo za svoje delovanje manj kisika, zato se srčni utrip in dihanje upočasnita,

krvni pritisk pa se zmanjša. Telo vzpostavi splošno stanje globoke sproščenosti, ki ga

lahko tudi izmerimo (nihanje možganskih valov). Med meditacijo prevladujejo valovi alfa, ki

so značilni za stanje sproščenosti (Gregson in Looker, 1993). S pomočjo meditacije se naš

um umiri, z osredotočenostjo na eno stvar pa večji del možganov počiva. Med

meditiranjem lahko ležimo, sedimo ali klečimo. Pomembno je, da smo udobno nameščeni.

Zapremo oči in postopoma upočasnimo možganski ritem. Lahko se osredotočimo na

določeno misel, na dihanje, na del telesa in ga z mislimi opazujemo. Obstaja več različnih

vrst in vej meditacije, vendar vse stremijo k istemu cilju upočasniti aktivnost možganov in

najti notranji mir (Newhouse, 2000).

Pozitivni učinki meditacije so se pokazali pri zdravljenju in preventivi visokega krvnega

tlaka, srčnih bolezni, migrenskih glavobolov, zmanjšanju obsesivnega razmišljanja,

tesnobe, depresije in sovražnosti. Z redno vadbo meditacije se počutimo bolj zbrano in

umirjeno, zmožnejši smo novih izbir v danem trenutku ter smo manj nagnjeni k zapletanju

v boj in reaktivnemu odzivanju (Davis, Robbins, Eshelman in McKay, 2012).

Anderson, Levinson, Barker in Kiewra (1999) so raziskovali, kako meditacija vpliva na

zmanjšanje stresa pri učiteljih. V raziskavi (91 osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev in

učiteljic) so učitelje razdelili v dve skupini: v eksperimentalni so učitelji izvajali meditacijo

vsaj šestkrat tedensko, v kontrolni pa meditacije niso izvajali. Rezultati so pokazali, da se

je po petih tednih izvajanja meditacije v eksperimentalni skupini samoocena stresa precej

zmanjšala.

2.4.2 Vizualizacija

Vizualizacija je miselna predstava nekega dogodka, za katerega želimo, da se zgodi.

Ker je več kot polovica čutnih zaznav vidnih, je najboljši način za izboljšavo psihičnih

sposobnosti ustvarjanje mentalnih slik. Predstave in podobe je potrebno projicirati z močjo

in silo, kot bi imeli pred očmi ekran, ki ga opazujemo. V mentalno sliko ni priporočljivo

mešati čustev in samoljubja, biti moramo le pozorni gledalci (Newhouse, 2000).

Cilj vizualizacije je zmanjšati duševno napetost ter jo nadzorovati. Z vizualizacijo

sprožamo pozitivne, sproščujoče in pomirjajoče podobe ter misli. Vizualizacija je podobna

dnevnemu sanjarjenju, vendar se je potrebno pri vizualizaciji osredotočiti na vsa čutila.



11

Predstavljamo si okus, vonj, tipno in slušno zaznavo. Vizualizacije se učimo postopno,

prehajamo od lažjega k težjemu (Youngs, 2001).

Fox (2014) je raziskoval, ali vizualizacija pomaga zmanjšati dolgoročni stres pri

zdravnikih, ki se ukvarjajo z bolniki z duševnimi motnjami. V raziskavi je sodelovalo 10

zdravnikov, ki so bili pod močnim stresom. Udeležencem so pred začetkom raziskave

enkrat na teden izmerili stopnjo stresa. Po treh tednih so udeleženci enkrat na teden

izvajali 10-minutno vodeno vizualizacijo in 1-minutno vodeno vizualizacijo. Po osmih tednih

so zopet izmerili stopnjo stresa in ugotovili, da se je stopnja stresa občutno zmanjšala.

2.4.3 Čuječnost

Biti čuječ pomeni biti odprt za sprejemanje izkušenj, ne da bi le-te želeli spremeniti.

Čuječi postanemo, ko pozornost namerno in brez obsojanja usmerimo na dihanje, telo ali

karkoli, kar se dogaja v ali okoli nas. Ko smo čuječi, vzdržujemo sprejemajoč odnos, brez

vznemirjanja zaradi česarkoli, kar se pojavi v naši zavesti. Brez obsojanja in poskusov, da

bi karkoli spremenili, dovolimo, da izkušnja, na katero smo osredotočeni, pride do nas in

ostane z nami, kakor dolgo želi (Brantley in Millstine, 2012).

Brantley in Millstine (2012) menita, da za povečano odsotnost z dela, poškodbe pri

delu, frustracije, anksioznost, nezadovoljstvo in depresijo ni kriv stres, ampak način, kako

ga obvladati. Zavedanje lastnih občutkov, misli in notranjega doživljanja so ključ do

uspešnega obvladovanja stresa. Te pa lahko dosežemo s čuječnostjo. Učenje čuječnosti

je sicer dolgotrajen postopek, pri katerem je potrebna vztrajnost in pripravljenost preizkusiti

nekaj novega in drugačnega, vendar je nadvse nadgrajujoča, kar potrjujejo tudi sledeče

raziskave.

Roeser in sodelavci (2013) so v eksperimentalni situaciji raziskovali, kako trening

čuječnosti vpliva na stres in izgorelost pri 113 osnovnošolskih učiteljih (89 % žensk) v ZDA

in Kanadi. Rezultati so pokazali, da trening čuječnosti izboljša delovni spomin, poveča

usmerjeno pozornost in sočutje. Učitelji so poročali tudi o zmanjšani ravni poklicnega

stresa in izgorelosti.

Jennings (2015) je mnenja, da bi morali biti vsi učitelji bolj čuječi, saj jim to pomaga pri

razumevanju lastnih čustev, boljšemu sporazumevanju z učenci, obvladovanju težavnih

učencev, ustvarjanju pozitivne razredne klime, pomaga jim okrepiti vezi z učenci, ustvariti

trdno skupnost učencev in upočasniti njihove občasne prehitre ter odrezave reakcije.



12

2.4.4 Joga

Joga je eden izmed šestih velikih filozofskih sistemov hindujske tradicije. Sanskrtska

beseda »joga« v dobesednem prevodu pomeni skupnost, stik, povezava ali mentalna

koncentracija. (Verma, 2014). Joga je starodavna tehnika, prvi sistematični zapisi segajo v

leto 500 pred našim štetjem. V knjigi Joga sutra je Patanljali povezal asketske in

meditativne vaje, opisal pa je tudi praktične vidike joge in predstavil osemdelno jogijsko

vadbo – ashtanga joga kot pomoč pri odpravi negativnih čustev. Osemdelna jogijska

vadba je sestavljena iz potrpljenja, samodiscipline, jogijskih poz, imenovanih asane,

kontroliranih dihalnih vaj, imenovanih pranajama, samoobvladovanja, pozornosti,

poglobljenega mišljenja in meditacije. Namen jogijskih vaj je uničiti nečistost uma in usvojiti

znanje, ki vodi do spoznavanja resničnega jaza (Verma, 2014).

Joga je kot alternativna oblika terapije dosegla uspeh pri boleznih, kot so diabetes,

astma, prebavne motnje, težave s krvnim pritiskom in drugimi kroničnimi boleznimi. Za

večino ljudi, ki se ukvarjajo z jogo, pa preprosto pomeni način vzdrževanja zdravja in

dobrega počutja v naraščajoči stresni družbi (Saraswati, 1998).

Smith, Hancock, Blake-Mortimer in Eckert (2007) so raziskovali, kako joga in

postopna mišična sprostitev vplivata na zmanjševanje stresa in anksioznosti. V raziskavi je

sodelovalo 131 udeležencev, ki so bili prerazporejeni v manjše skupine, znotraj katerih so

deset tednov po eno uro na teden izvajali ali hatha jogo ali postopno mišično sprostitev. Po

šestih tednih so izmerili rezultate in ugotovili, da sta pri zmanjševanju stresa in

anksioznosti obe tehniki enako učinkoviti.

Tamilsevi in Thangarajathi (2013) sta raziskovali, kako joga vpliva na prilagoditvene

težave učiteljev, točneje na družinske, čustvene (anksioznost, depresija, stres, idr.),

socialne (razumevanje s sodelavci, medsebojno sodelovanje, idr.) in zdravstvene

prilagoditvene težave. V raziskavi je sodelovalo 36 učiteljev, ki so s pomočjo videa izvajali

jogijsko vadbo, kateri je sledilo jogijsko dihanje oz. pranajama. Vadbo so zaključili z

meditacijo, udeleženci pa so vadbo izvajali 48 dni. Rezultati so pokazali, da je vadba joge

zmanjšala vse prilagoditvene težave udeležencev.

2.4.5 Postopna in globoka mišična sprostitev

Pri tehniki postopne mišične sprostitve v določenem zaporedju postopoma krčimo in

sproščamo posamezne mišične skupine. Pri vsakem koraku se najprej osredotočimo na

občutek napetosti, kateremu sledi sprostitev. Mišice skrčimo za približno pet sekund, nato



13

popustimo. Osredotočimo se na občutek sproščenosti, po desetih sekundah napnemo

druge mišice in zopet popustimo. Ko so telesne mišice sproščene, se sprostijo tudi misli,

kar zmanjšuje delovanje simpatičnega živčnega sistema ter posledično upočasnjuje srčni

utrip in znižuje krvni pritisk (Gregson in Looker, 1993).

Tehnika globoke mišične sprostitve (GMS) je zelo podobna tehniki postopne mišične

sprostitve, razlikuje se le v tem, da pri GMS mišic ne napenjamo. Udobno se namestimo in

se najprej posvetimo spodnjemu delu telesa. Začnemo pri nogah. Pozornost usmerimo na

vsak del noge posebej in opazujemo, kako napetost popušča, kako se mišice sproščajo.

Nadaljujemo proti rokam, nato so na vrsti trebušne mišice, hrbtenica, rame, vrat in obraz.

Pri tej tehniki je pomembno, da z mislimi potujemo po našem telesu in ga opazujemo,

opazujemo, kako sproščeno je. Med sproščanjem pa ne smemo pozabiti na pravilno

dihanje, počasno in globoko s trebušno prepono (Gregson in Looker, 1993).

Kot že omenjeno v prejšnjem poglavju, so Smith, Hancock, Blake-Mortimer in Eckert

(2007) ugotovili, da postopna mišična sprostitev kot tudi joga vplivata na zmanjševanje

stresa in anksioznosti.



14

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

Kot smo opisali v uvodu, učiteljski poklic postaja iz leta v leto bolj stresen. Vedno več

učencev ima učne, vedenjske ali zdravstvene težave, starši vse bolj pritiskajo na učitelje in

se vmešavajo v njihovo pedagoško delo, vodstvo pa jim nalaga vse več zadolžitev in s tem

vse bolj obremenjuje učitelje. Učitelji, ki so pod stresom, s svojim vedenjem vplivajo tako

na učence kot tudi na ostale pedagoške delavce, kar ustvarja negativno in neproduktivno

klimo v celem pedagoškem procesu. Zato je ključnega pomena, da učitelji vedo, kdaj so

pod stresom, kako ta stres na njih vpliva in kako se z njim spopasti. Načinov, kako se

spoprijemati s stresom, je mnogo, ene izmed njih so tudi sprostitvene tehnike. Številne

raziskave (Anderson, Levinson, Barker in Kiewra, 1999; Fox, 2014; Roeser idr., 2013;

Smith, Hancock, Blake-Mortimer in Eckert, 2007; Tamilsevi in Thangarajathi, 2013) so

pokazale, da sprostitvene tehnike pozitivno vplivajo na spoprijemanje s stresom in ga

zmanjšujejo, blagodejno pa vplivajo tudi na telesno in mentalno zdravje.

Diplomsko delo je imelo dva cilja. Želeli smo ugotoviti, na kakšne načine se

osnovnošolski učitelji spoprijemajo s stresom in kakšno vlogo imajo pri spoprijemanju s

stresom sprostitvene tehnike. Točneje, zanimalo nas je, katerih sprostitvenih tehnik se

poslužujejo učitelji in kako ocenjujejo njihovo učinkovitost za spoprijemanje s stresom ter

kateri so razlogi, da sprostitvenih tehnik ne uporabljajo.

3.2 Raziskovalne hipoteze

Na podlagi izsledkov raziskav, navedenih v teoretičnem delu, smo oblikovali štiri

hipoteze diplomskega dela. Poleg tega smo na študijski pedagoški praksi pri učiteljih

najpogosteje opazili strategije spoprijemanja s stresom usmerjene na čustva, kar je

najverjetneje posledica tega, da ocenjujejo, da na veliko dogodkov, ki jim povzročajo stres

(npr. nesramno vedenje učencev do učiteljev, konflikti s starši, nasilje med učenci), ne

morejo vplivati in situacije ne morejo spremeniti.

H1: Pri OŠ učiteljih se pojavljajo različni načini spoprijemanja s stresom, prevladuje pa

uporaba strategij usmerjenih na uravnavanje čustev.

H2: OŠ učitelji redko uporabljajo sprostitvene tehnike kot način spoprijemanja s

stresom.



15

H3: Učitelji, ki prakticirajo sprostitvene tehnike, te ocenjujejo kot učinkovit način

spoprijemanja s stresom.

H4: Najpogostejši razlog za neuporabo sprostitvenih tehnik je nepoznavanje le teh.

3.3 Metodologija

V nadaljevanju diplomskega dela so predstavljene metode dela, ki so bile uporabljene

v naši raziskavi.

3.3.1 Raziskovalne metode

V diplomskem delu smo se poslužili deskriptivne raziskovalne metode.

3.3.2 Udeleženci

V raziskavi je sodelovalo 49 osnovnošolskih učiteljev (14 %) in učiteljic (86 %), ki

poučujejo na različnih šolah v Sloveniji, v povprečni starosti 43 let in s povprečnimi

delovnimi izkušnjami v poučevanju 18 let. Na razredni stopnji je poučevalo 69 %, na

predmetni stopnji pa 29 % udeležencev, eden pa na to vprašanje ni odgovoril. Vzorec je

priložnostni – sodelovali so učitelji, ki so se odzvali povabilu k sodelovanju v raziskavi. Vsi

so tudi podali soglasje za sodelovanje.

3.3.3 Pripomočki

Za ugotavljanje načinov spoprijemanja s stresom in uporabe sprostitvenih tehnik pri

osnovnošolskih učiteljih smo uporabili anketni vprašalnik. Prvi del anketnega vprašalnika

je vseboval demografska vprašanja, drugi del je zajemal vprašanja o načinih

spoprijemanja s stresom, kot jih meri vprašalnik COPE, tretji del pa vprašanja o uporabi in

zaznani učinkovitosti posameznih sprostitvenih tehnik (prvi in tretji del anketnega

vprašalnika se nahajata v Prilogi). Vprašalnik je vseboval 73 zaprtih in dve odprti vprašanji.

Načine spoprijemanja s stresom smo ugotavljali s pomočjo vprašalnika The Cope

Inventory (COPE; Carver, Scheier in Weintraub, 1989), in sicer smo uporabili obliko, ki

meri pogostost uporabe navedenih strategij spoprijemanja v določenem časovnem

obdobju. Vprašalnik temelji na transakcijski teoriji stresa avtorjev Lazarus in Folkman.

COPE vsebuje 16 lestvic, od katerih jih 5 meri vsebinsko različne načine spoprijemanja,

usmerjene na reševanje problema: aktivno spoprijemanje, načrtovanje, prekinitev ostalih

dejavnosti, zadrževanje spontanega odziva in iskanje instrumentalne socialne podpore, 5

lestvic meri vidike spoprijemanja, ki so usmerjeni na uravnavanje čustev: iskanje



16

emocionalne socialne podpore, usmerjenost na sprostitev emocij, vedenjska neaktivnost,

miselna neaktivnost, pozitivna reinterpretacija in rast, ter 6 lestvic, ki merijo druge načine

spoprijemanja s stresom. Vprašalnik je sestavljen iz 64 trditev, ki opisujejo različne odzive

v stresnih situacijah, naloga udeleženca pa je, da glede na svoje ravnanje v stresnih

situacijah vsako oceni na lestvici pogostosti od 1 (tega običajno ne delam) do 4 (to delam

zelo pogosto). Zanesljivost lestvic je relativno visoka – α koeficienti za lestvice se gibljejo

od ,45 do ,92 (Carver, Scheier in Weintraub, 1989).

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov

Podatke smo zbirali prek spletnega anketiranja (orodje 1ka) po metodi snežne kepe;

najprej smo na podlagi dogovora o sodelovanju z ravnateljema dveh OŠ v Sloveniji obema

poslali povabilo k sodelovanju v raziskavi s povezavo na spletni vprašalnik, ti pa so tega

posredovali razrednim in predmetnim učiteljem na OŠ. V povabilu, ki je vseboval namen

raziskave, motivacijski nagovor, zagotovilo o anonimnosti ter krajše navodilo za

izpolnjevanje vprašalnika, smo učitelje tudi prosili, da povezavo na spletno anketo

posredujejo naprej osnovnošolskim učiteljem, ki jih poznajo.

3.3.5 Postopek obdelave podatkov

Podatke smo obdelali v programih IBM SPSS 21 in Microsoft Excel, in sicer smo

uporabili tehnike opisne statistike.

3.4 Rezultati in razprava

V diplomskem delu nas je najprej zanimalo, v kolikšni meri učitelji svoj poklic doživljajo

kot stresen.

Slika 2: Samozaznana stopnja stresa osnovnošolskih učiteljev (N=49).

2,0%

10,2%

44,9%

34,7%

8,2%

0% 10% 20% 30% 40% 50%

sploh ni stresno 1

2

3

4

zelo je stresno 5



17

Iz Slike 2 je razvidno, da je večina udeležencev (44,9 %) svoje delo ocenila kot

zmerno stresno, medtem ko je 34,7 % udeležencev svoje delo ocenilo kot dokaj stresno.

Le 8,2 % udeležencev svoje delo ocenjuje kot zelo stresno. Skupno torej svoje delo kot

stresno zaznava 42,9 % učiteljev. Naši rezultati so skladni s Slivarjevimi (2009b), ki

navaja, da 45 % slovenskih učiteljev svoje delo ocenjuje kot izjemno in močno stresno.

3.4.1 Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih

Zanimalo nas je, na kakšne načine se učitelji spoprijemajo s stresom. V prvi hipotezi

smo predpostavljali, da večina učiteljev uporablja strategijo usmerjeno na uravnavanje

čustev. Na Sliki 3 so prikazane povprečne vrednosti pogostosti uporabe posameznih

načinov spoprijemanja s stresom, kot jih meri COPE (Carver, Scheier in Weintraub, 1989).

Rezultati posameznih lestvic so razporejeni v tri skupine (spoprijemanje usmerjeno na

problem, spoprijemanje usmerjeno na emocije, drugi načini spoprijemanja), kar je

prikazano s tremi barvami. Na vrhu vsake skupine se nahajajo povprečne vrednosti

posameznega načina spoprijemanja, pod njim pa so prikazane povprečne vrednosti lestvic

COPE vprašalnika, ki sestavljajo določen način spoprijemanja.



18

Slika 3: Povprečne vrednosti pogostosti uporabe treh načinov in posameznih lestvic

spoprijemanja s stresom (N=49). Ocene pogostosti se gibljejo od 1 (tega običajno ne

delam) do 4 (to delam zelo pogosto).

Iz Slike 3 je razvidno, da se pri učiteljih v naši raziskavi pojavljajo vse tri skupine

načinov spoprijemanja s stresom, prevladuje pa uporaba strategij usmerjenih na problem,

katerim sledijo strategije usmerjene na čustva ter drugi načini.

2,87

3,23

2,91

2,91

2,73

2,57

2,36

3,28

2,70

2,17

1,84

1,80

2,07

2,86

2,63

2,17

2,07

1,40

1,28

1 2 3 4

Spoprijemanje usmerjeno na problem

Načrtovanje

Iskanje instrumentalne socialne podpore

Aktivno spoprijemanje

Zadrževanje spontanega odziva

Prekinitev drugih dejavnosti

Spoprijemanje usmerjeno na čustva

Pozitivna reinterpretacija in rast

Iskanje čustvene socialne podpore

Usmerjenost na sprostitev čustev

Miselna neaktivnost

Vedenjska neaktivnost

Drugi načini spoprijemanja

Razmišljanje o čustvih

Izražanje čustev

Sprejetje

Humor

Uporaba drog in alkohola

Zanikanje



19

Med strategijami usmerjenimi na problem se sodelujoči učitelji najpogosteje

poslužujejo strategije Načrtovanja. To pomeni, da se naši učitelji najpogosteje s stresom

spoprijemajo tako, da aktivno razmišljajo o tem, iščejo načine ter razmišljajo o konkretnih

korakih, ki bi pripeljali do rešitve problema. V nekoliko manjši meri sta uporabljeni strategiji

Iskanja instrumentalne socialne podpore, kar pomeni, da iščejo nasvet, pomoč in

informacije, da bi rešili problem, ter Aktivnega spoprijemanja, kar pomeni, da aktivno

pristopijo k problemu in ga poskušajo odstraniti tako, da preprečijo njegove posledice. V

najmanjši meri sta uporabljeni strategiji Zadrževanje spontanega odziva, kar pomeni, da z

reševanjem problema počakajo, dokler ni primeren čas za reševanje problema, in

Prekinitev drugih dejavnosti, ko se osredotočijo samo na problem in njegovo razrešitev

(Carver, Scheier in Weintraub, 1989).

Med strategijami usmerjenimi na čustva učitelji najpogosteje uporabljajo strategijo

Pozitivna reinterpretacija in rast. To pomeni, da problema ne vidijo kot grožnjo, ampak kot

izziv. Ta strategija je bila med sodelujočimi učitelji tudi najpogosteje uporabljana od vseh

navedenih strategij. V manjši meri uporabljajo Iskanje čustvene socialne podpore,

strategijo iskanja moralne podpore in razumevanja pri drugih ljudeh. Najbolj pogosto se

poslužujejo strategij Usmerjenost na sprostitev čustev, Miselne neaktivnosti ter Vedenjske

neaktivnosti. Udeleženi učitelji se torej pri reševanju problema redkeje najprej osredotočijo

na čustva, ki jih doživljajo in jih spontano izrazijo, bodisi svoje misli preusmerijo v druge

dejavnosti in ne razmišljajo o problemu bodisi zmanjšajo ali celo opustijo svoje cilje zaradi

problema, ki se je pojavil na poti do cilja (Carver, Scheier in Weintraub, 1989).

Med drugimi strategijami sta najpogosteje uporabljeni Razmišljanje o čustvih in

Izražanje čustev. To pomeni, da učitelji pri nastalem problemu najpogosteje razmišljajo o

svojih čustvih, jih jasno izrazijo in jim pripisujejo velik pomen. Nekoliko manj pogosti sta

strategiji Sprejetje in Humor, kar pomeni, da se v manjši meri šalijo na račun problema ali

ga sprejmejo. Med najmanj pogostimi strategijami sta Uporaba alkohola in drog ter

Zanikanje, kar pomeni, da se s problem le redkokdaj ne želijo soočiti in se vedejo, kot da

tega problema ni (Carver, Scheier in Weintraub, 1989).

Na podlagi rezultatov lahko ovržemo prvo hipotezo, s katero smo predvidevali, da

prevladuje uporaba strategij usmerjenih na čustva.

Tudi Zupančič (2012) je v svoji magistrski nalogi ugotovila, da pri osnovnošolskih

učiteljih prevladujejo strategije usmerjene na problem. Dejstvo, da pri udeležencih



20

prevladujejo strategije usmerjene na problem, je zelo pozitivno, saj naj bi bila ta strategija

v določenih trenutkih učinkovitejša kot strategija usmerjena na čustva (Lazarus in

Folkman, 1984, v Tušak in Masten, 2008). Pri učiteljih, s katerimi smo imeli priložnost

sodelovati v času pedagoške prakse, smo opazili, da uporabljajo strategije usmerjene na

čustva, pri učiteljih, ki so sodelovali v raziskavi, pa prevladuje usmerjenost na problem.

Razlogi za to so lahko različni. Morda so učitelji, ki so sodelovali v raziskavi, osebnostno

bolj čvrsti, saj se le-ti s stresom bolje spoprijemajo (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006),

morda imajo glede na leta izkušenj v poučevanju (v povprečju 18 let) tudi veliko izkušenj s

stresnimi situacijami in so že odkrili strategije spoprijemanja, ki so najbolj učinkovite (v tem

primeru strategije, usmerjene na problem).

3.4.2 Uporaba sprostitvenih tehnik pri osnovnošolskih učiteljih

Z drugo hipotezo smo predvidevali, da učitelji sprostitvene tehnike kot sredstvo

spoprijemanja oziroma obvladovanja s stresom uporabljajo le redko.

Slika 4: Uporaba sprostitvenih tehnik pri osnovnošolskih učiteljih (N=47).

Iz Slike 4 je razvidno, da skoraj dve tretjini učiteljev uporablja sprostitvene tehnike za

obvladovanje poklicnega stresa.

63,8%

36,2%

0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70%

Da

Ne



21

Preglednica 1: Aritmetične sredine pogostosti uporabe sprostitvenih tehnik

Sprostitvena tehnika M SD

Meditacija 2,65 1,29

Joga 2,22 1,47

Vizualizacija 2,64 1,22

Čuječnost 1,88 1,19

PGMS 2,64 1,41

Drugo 2,73 1,55

Opombe: PGMS - postopno in globoko mišično sproščanje. Možen razpon ocen je od 1 do

5.

Slika 5: Pogostost uporabe sprostitvenih tehnik pri osnovnošolskih učiteljih.

Rezultati (glej preglednico 1) kažejo, da učitelji, ki se poslužujejo sprostitvenih tehnik,

najpogosteje uporabljajo meditacijo, vizualizacijo in postopno ter globoko mišično

sproščanje (PGMS). Približno tretjina učiteljev prakticira meditacijo občasno, četrtina

23,1%

51,9%

28,0%

54,2%

28,0%

36,4%

23,1%

7,4%

8,0%

20,8%

24,0%

0,0%

30,8%

18,5%

40,0%

12,5%

16,0%

36,4%

11,5%

11,1%

20,0%

8,3%

20,0%

9,1%

11,5%

11,1%

4,0%

4,2%

12,0%

18,2%

0% 20% 40% 60% 80% 100%

meditacija

joga

vizualizacija

čuječnost

PGMS

drugo

Nikoli

Redko

Občasno

Pogosto

Redno



22

pogosto oz. redno, skoraj četrtina redko, četrtina učiteljev pa nikoli ne prakticira meditacije.

Skoraj polovica učiteljev občasno prakticira vizualizacijo, četrtina učiteljev pogosto oz.

redno, več kot tretjina učiteljev pa vizualizacije ne prakticira oz. jo prakticira redko. Tretjina

učiteljev redno in pogosto prakticira PGMS, šestina učiteljev občasno, četrtina učiteljev

redko, več kot tretjina učiteljev pa nikoli ne prakticira PGMS. Ostale tehnike so uporabljene

manj pogosto, in sicer več kot polovica učiteljev joge ne prakticira nikoli, četrtina učiteljev

se z jogo ukvarja redko oziroma občasno, medtem ko približno četrtina učiteljev jogo

uporablja pogosto in redno. Majhen delež (osmina) učiteljev redno in pogosto prakticira

čuječnost, več kot polovica učiteljev pa čuječnosti ne prakticira.

Udeleženci so imeli možnost navesti tudi pogostost uporabe drugih sprostitvenih

tehnik, in sicer so navajali sproščanje v naravi, avtogeni trening, tai-chi, osebno molitev,

naravo, tek in plavanje. Iz teh odgovorov je razvidno, da učitelji z izrazom sprostitvene

tehnike razumejo kakršno koli aktivnost, ki nanje deluje sproščujoče, in ne zgolj tehnike, ki

jih izvajamo strukturirano, načrtno ter običajno v določenem zaporedju korakov. Med

njihovimi odgovori lahko med tehnike sproščanja uvrstimo avtogeni trening in tai-chi,

medtem ko se ostali odgovori nanašajo na fizične oz. športne in druge aktivnosti.

Pogostost uporabe določenih tehnik se pri naših učiteljih razlikuje od tehnike do

tehnike. Čuječnosti naši učitelji skoraj ne prakticirajo, medtem ko je ta tehnika v ZDA

trenutno ena izmed najbolj uporabljenih (Roeser idr., 2013). Po drugi strani pa velika

večina udeležencev uporablja meditacijo, vizualizacijo in druge tehnike sproščanja.

Na podlagi pridobljenih rezultatov lahko ovržemo tudi drugo hipotezo, saj se je

izkazalo, da večina učiteljev za obvladovanje oz. spoprijemanje s poklicnim stresom

uporablja sprostitvene tehnike.

Podatek, da približno dve tretjini učiteljev (ne glede na pogostost uporabe) uporabljata

sprostitvene tehnike kot sredstvo spoprijemanja s stresom je zelo spodbuden, saj so

številne raziskave (Anderson, Levinson, Barker in Kiewra, 1999; Fox, 2014; Roeser idr.,

2013; Smith, Hancock, Blake-Mortimer in Eckert, 2007; Tamilsevi in Thangarajathi, 2013)

pokazale, da so le-te učinkovite pri zmanjševanju stresa in ugodno vplivajo na telesno in

mentalno počutje.

3.4.3 Ocena učinkovitosti sprostitvenih tehnik

Zanimalo nas je tudi, kako učitelji, ki uporabljajo sprostitvene tehnike kot sredstvo

spoprijemanja s stresom (63,8 % učiteljev), ocenjujejo njihovo učinkovitost, in sicer smo s



23

tretjo hipotezo predvidevali, da le-te ocenjujejo kot učinkovit način pri spoprijemanju s

stresom.

Slika 6: Povprečne vrednosti zaznane učinkovitosti posameznih sprostitvenih tehnik (N=5).

Ocene učinkovitosti se gibljejo od 1 (ni učinkovita) do 5 (zelo je učinkovita).

Na Sliki 6 so prikazane povprečne vrednosti zaznane učinkovitosti posameznih tehnik.

Rezultati kažejo, da učitelji, ki prakticirajo sprostitvene tehnike, te na splošno ocenjujejo

kot učinkovit način spoprijemanja s stresom. Kot najbolj učinkovito so ocenili jogo in

postopno ter globoko mišično sprostitev, katerima sledi meditacija. Kot manj, a še vedno

kot učinkoviti, pa so ocenili tehniki vizualizacijo in čuječnost.

Glede na to, da je na to vprašanje odgovarjalo le 5 od 30 učiteljev, kateri prakticirajo

sprostitvene tehnike in ki naj bi odgovorili na to vprašanje, ne moremo niti potrditi niti

ovreči tretje hipoteze, zato to vprašanje puščamo odprto. Res pa je, da je teh pet učiteljev,

ki so podali odgovore, sprostitvene tehnike ocenilo kot precej učinkovite. Poleg tega lahko

na podlagi tega, da se kar dve tretjini učiteljev poslužuje sprostitvenih tehnik,

predvidevamo, da jih tudi ti zaznavajo kot koristne in učinkovite.

4,4

4,4

4,0

3,6

3,6

5,0

1 2 3 4 5

Joga

PGMS

Meditacija

Vizualizacija

Čuječnost

Drugo - kaj (vpišite):



24

3.4.4 Razlogi za neuporabo sprostitvenih tehnik

S četrto hipotezo smo predpostavljali, da učitelji ne uporabljajo sprostitvenih tehnik,

ker jih ne poznajo. Na vprašanje, vezano na to hipotezo, so odgovarjali le tisti, ki

sprostitvenih tehnik ne prakticirajo (36,2 % sodelujočih).

Slika 7: Razlogi za neuporabo sprostitvenih tehnik (N=17). Sodelujoči učitelji so lahko pri

tem vprašanju izbrali več odgovorov.

Iz Slike 7 je razvidno, da več kot polovica učiteljev, ki je odgovarjala na to vprašanje,

sprostitvenih tehnik ne uporablja, ker stres zmanjšuje na drugačen način. Skoraj četrtina je

kot razlog za neuporabo navedla njihovo nepoznavanje, manjši delež pa tehnik ne

uporablja, ker menijo, da niso učinkovite. Pod drugimi razlogi za neuporabo sprostitvenih

tehnik so navedli, da si za to enostavno ne vzamejo časa. Na podlagi teh rezultatov lahko

ovržemo četrto hipotezo: največ učiteljev ne uporablja sprostitvenih tehnik zato, ker stres

zmanjšujejo na drugačen način, in ne, ker jih ne bi poznali, kot smo predvidevali v četrti

hipotezi.

17,6%

52,9%

23,5%

5,9%

5,9%

0% 10% 20% 30% 40% 50% 60%

Nisem toliko pod stresom, ne potrebujemdodatnega sproščanja

Stres zmanjšujem na drugačen način

Ne poznam nobene od sprostitvenih tehnik

Menim, da tehnike niso učinkovite

Drugo



25

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V diplomskem delu smo preučevali, kako se učitelji spoprijemajo s stresom in kakšno

vlogo imajo pri tem sprostitvene tehnike. Poleg tega smo raziskovali tudi, kakšno vlogo

imajo pri spoprijemanju s stresom sprostitvene tehnike, pri čemer nas je zanimalo, katerih

sprostitvenih tehnik se poslužujejo, kako ocenjujejo njihovo učinkovitost pri spoprijemanju

s stresom in kateri so razlogi za njihovo neuporabo. Rezultate diplomskega dela lahko

strnemo v naslednje ugotovitve:

- Sodelujoči učitelji se pri obvladovanju s stresom v večji meri poslužujejo strategij

usmerjenih na problem in v nekoliko manjši meri strategij usmerjenih na čustva.

- Dve tretjini udeleženih učiteljev uporablja sprostitvene tehnike kot sredstvo

spoprijemanja s stresom.

- Učitelji, ki se tehnik poslužujejo, najpogosteje uporabljajo meditacijo, progresivno

globoko mišično sprostitev in vizualizacijo, medtem ko jogo in čuječnost

prakticirajo manj pogosteje.

- Udeleženi učitelji, ki uporabljajo sprostitvene tehnike kot način spoprijemanja s

stresom, te ocenjujejo kot učinkovite.

- Večina sodelujočih učiteljev, ki ne uporablja sprostitvenih tehnik, tega ne počne

zato, ker jih ne bi poznala, ampak zato ker stres zmanjšuje na drugačne načine.

Raziskava ima določene omejitve. V prvi vrsti velja omeniti uporabo mer

samoporočanja, ki veljajo za bolj subjektivne, zato bi bilo v prihodnje koristno uporabiti bolj

objektivne mere za stopnje stresnosti ali učinkovitosti posameznih tehnik, kot na primer

fiziološke mere (utrip srca, stopnja kortizola v organizmu ipd.). V raziskavi nismo

nadzorovali, ali učitelji na pravilen način izvajajo tehnike. Možno je, da so učitelji zaradi

nepravilnega prakticiranja katero izmed tehnik ocenili kot manj učinkovito. To

pomanjkljivost bi v prihodnje lahko presegli z uporabo dnevnika, v katerega bi učitelji

kontinuirano beležili trajanje, pogostost in tudi način izvajanja tehnik. Glavna

pomanjkljivost naše raziskave pa je ta, da je naš vzorec priložnostni in manjši ter zato

nereprezentativen, zato rezultatov ne moremo posplošiti na celotno populacijo

osnovnošolskih učiteljev po Sloveniji. V prihodnje bi bilo potrebno pri preučevanju te teme

zagotoviti večji in reprezentativni vzorec učiteljev. Zanimivo bi bilo videti dejansko stanje

po Sloveniji, saj so sprostitvene tehnike iz dneva v dan bolj poznane, veča pa se tudi

njihova priljubljenost, saj so ljudje vedno bolj odprti tudi do vzhodnjaških teorij in



26

miselnosti. Na izbiro imamo namreč pestro paleto raznih vrst meditacij, jog in tečajev

sproščanja. Pri tem pa je pomembno, da najdemo tisto tehniko sproščanja, ki nam in

našemu telesu najbolj ustreza, in jo pravilno ter redno izvajamo (Kajtna, 2005).

Glede na izsledke raziskav v tujini (Anderson, Levinson, Barker in Kiewra, 1999; Fox,

2014; Roeser idr., 2013; Smith, Hancock, Blake-Mortimer in Eckert, 2007; Tamilsevi in

Thangarajathi, 2013), v katerih so ugotovili, da so tehnike sproščanja učinkovit način za

spoprijemanje s stresom, bi bilo morda smiselno učiteljem na šolah omogočiti, da bi se

naučili sprostitvenih tehnik, ali celo organizirati in zagotoviti čas, da bi učitelji med poukom

ali po koncu delovnika tehnike tudi izvajali pod vodstvom strokovnjaka. Na ta način bi

učitelje obogatili z novimi načini spoprijemanja z neizogibnimi stresnimi situacijami na

delovnem mestu, kar bi gotovo pripomoglo k večjemu zadovoljstvu in učinkovitosti na

delovnem mestu.



27

5 LITERATURA IN VIRI

Anderson, V., L., Levinson, E., M., Barker, W. in Kiewra, K., R. (1999). The Effects of

Meditation on Teacher Perceived Occupational Stress, State and Trait Anxiety, and

Burnout. School Psychology Quartely, 14(1), 3–25.

Avsec, A. (2013). Spoprijemanje s stresom. Pridobljeno 30. 4. 2015 iz

http://www.psiha.net/aavsec/PPT/Stres2.pdf.

Blatnik Mohar, M. (1996). Stres pri učiteljih in ravnateljih – spodbuda ali grožnja? Vzgoja in

izobraževanje: revija za teoretična in praktična vprašanja vzgojno izobraževalnega

dela, 27(2), 4–10.

Brantley, J. in Millstine, W. (2012). Poživljajočih pet minut na delovnem mestu: 100 vaj

čuječnosti za zmanjševanje stresa in boljše opravljanje dela. Ljubljana: Izobraževalno

raziskovalni inštitut.

Carver, C. S., Scheier, M. F. in Weintraub, J. K. (1989). Assessing coping strategies: A

theoretically based approach. Journal of Personality and Social Psychology, 56, 267–

283.

Čabraja, J. (2001). Učitelji in stres. Šolsko svetovalno delo, 6(1/2), 32–37.

Davis, M., Robbins Eshelman, E. in McKay, M. (2012). Delovni zvezek za sproščanje in

zmanjševanje stresa, 6. izdaja. Ljubljana: Izobraževalno raziskovalni inštitut.

Depolli, K. (2003). Povzročitelji stresa pri učiteljih. Sodobna pedagogika, 54 (3), 66–77.

Dernovšek, M., Z., Gorenc, M. in Jeriček, H. (2006). Ko te strese stres. Kako prepoznati in

zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje

zdravja RS.

Faze v poteku stresa. Pridobljeno 22. 7. 2015 s

http://egradiva.minet.si/file.php/20/moddata/scorm/308/faze_v_poteku_stresa.html.

Fox, P. (2014). Visualization for Stress Reduction. Pridobljeno 18. 7. 2015 s

http://digitalcommons.brockport.edu/gradconf/2014/Schedule/53/.

Gasar, S. (2001). Kako zmanjšati poklicni stres učiteljev? Organizacija, 34(9), 577–586.

Gregson, O. in Looker, T. (1993). Obvladajmo stres: Kaj lahko z razumom storimo proti

stresu. Ljubljana: Cankarjeva založba.



28

Jennings, P. (2015). Seven Ways Mindfulness Can HelpTeachers. Pridobljeno 9. 7. 2015 s

http://greatergood.berkeley.edu/article/item/seven_ways_mindfulness_can_help_teac

hers.

Kajtna, T. (2005). Stres in spoprijemanje s stresom. V T. Kajtna in M. Tušak (ur.),

Psihologija športne rekreacije (str. 70–94). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Newhouse, P. (2000). Življenje brez stresa. Ljubljana: Tomark.

Musek, J. in Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy.

Roeser, R., W., Jha, A., Wallace, L., Wilensky, R., Schonert-Reichl, K., A., Cullen, M.,

Oberle, E., Thomson, K., Taylor, C. in Harrison, J. (2013). Mindfulness Training and

Reductions in Teacher Stress and Burnout: Results From Two Randomized, Waitlist-

Control Field Trials. Journal of Educational Psychology, 105(3), 787–804.

Saraswati, S., S. (1998). Asana Pranayama Mudra Bandha. Ljubljana: Tara Yoga Center.

Schmidt, A. (2003). Najmanj, kar bi morali vedeti o stresu. Ljubljana: samozaložba.

Selič, P. (1999). Psihologija bolezni našega časa. Ljubljana: Znanstveno in publicistično

središče.

Slivar, B. (2009a). Stres pri učiteljih - kako preživeti. Didakta, 18/19(128), 10–14.

Slivar, B. (2009b). Raziskava o poklicem stresu pri slovenskih vzgojiteljicah, učiteljicah in

učiteljih. Ljubljana: SVIZ – Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture

Slovenije. Pridobljeno 15. 4. 2015,

http://www2.sviz.si/media/RAZISKAVA%20O%20DELOVNEM%20STRESU%20PRI%

20SLOVENSKIH%20uciteljih%20in%20vzgojiteljicah.pdf.

Slivar, B. (2011). Poklicni stres pri učiteljih. Vzgoja in izobraževanje, 42(4), 8–18.

Slivar, B. (2013). Na poti k dobremu počutju: obvladovanje stresa v šoli – teoretični vidik:

knjiga za ravnatelje in učitelje o obvladovanju stresa na ravni šole in na ravni

posameznika. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Smith, C., Hancock, H., Blake-Mortimer, J. in Eckert, K. (2007). A randomized comparative

trial of yoga and relaxation to reduce stress and anxiety. Complementary Therapies in

Medicine, 15(2), 77–83. Pridobljeno 10. 7. 2015, s

http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0965229906000434.



29

Tamilsevi, B. in Thangarajathi, S. (2013). A study on effects of Yoga on adjustment

problems of school teachers. I-manager's Journal on Educational Psychology, 7(1),

43–50.

Tušak, M. in Masten, R. (ur.) (2008). Stres in zdravje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.

Verma, V. (2014). Joga: naravna pot bivanja. Ljubljana: Chiara.

Youngs B. B. (2001). Obvladovanje stresa za vzgojitelje in učitelje. Priročnik za

uspešnejše odzivanje na stres. Ljubljana: Educy.

Zagorc, M. (1997). Sprostimo se. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za Šport.

Zupančič, R. (2012). Stres in spoprijemanje s stresom na delovnem mestu

osnovnošolskega učitelja na širšem škofjeloškem območju. Magistrska naloga. Koper:

Univerza na Primorskem, Fakulteta za Management.



30

6 PRILOGE

6.1 Priloga 1: Anketni vprašalnik

Pozdravljeni,

moje ime je Lea Josipovič in sem študentka 4. letnika Pedagoške fakultete v Kopru. V

okviru diplomskega dela pripravljam raziskavo, katere namen je ugotoviti, na kakšne

načine se osnovnošolski učitelji spoprijemate s stresom, kakšno vlogo imajo pri tem

sprostitvene tehnike, katerih sprostitvenih tehnik se poslužujete in kako ocenjujete njihovo

učinkovitost.

Za namen raziskave potrebujem vašo pomoč in vas vabim k sodelovanju. Podatki, ki jih

boste navedli, so povsem anonimni, uporabila pa jih bom izključno v raziskovalne namene.

Na vprašanje odgovarjate tako, da obkljukate ustrezen odgovor. Reševanje ankete vam bo

vzelo 10–15 minut. Prosim vas, da na vprašanje odgovarjate iskreno. Ni pravilnih oz.

napačnih odgovorov.

Za vaše sodelovanje se vam prijazno zahvaljujem.

Lea Josipovič

1. Spol. Označite.

� Ženski � Moški

2. Starost: ______________.

3. Leta izkušenj v poučevanju:____________.

4. Na kateri stopnji OŠ poučujete? Označite.

· Razredna stopnja

· Predmetna stopnja

5. V kolikšni meri na splošno svoje delo učitelja doživljate kot stresno? Ocenite na spodnji

lestvici.

Zelo je stresno – 1 2 3 4 5 - Sploh ni stresno

6. COPE vprašalnik



31

7. Ali za uravnavanje stresa pri svojem delu prakticirate katero izmed sprostitvenih tehnik?

Označite.

· Da

· Ne

8. Kako pogosto prakticirate spodnje sprostitvene tehnike z namenom uravnavanja oz.

spoprijemanja s stresom, ki ga doživljate pri svojem delu? Označite za vsako tehniko.

Nikoli Redko Občasno Pogosto Redno

Meditacija

Joga

Vizualizacija

Čuječnost

Postopna in globoka mišična sprostitev

Drugo - kaj (vpišite):_____

Opombe: Odgovarjali so samo udeleženci, ki so na vprašanje 7 odgovorili z Da.

9. Kako ocenjujete učinkovitost sprostitvenih tehnik za spoprijemanje s stresom, ki ga

doživljate pri delu? (1-ni učinkovita, 5-zelo učinkovita). Označite za vsako tehniko.

1 2 3 4 5

Meditacija

Joga

Vizualizacija

Čuječnost

Postopna in globoka mišična sprostitev

Drugo - kaj (vpišite):_______

Opombe: Odgovarjali so samo udeleženci, ki so na vprašanje 7 odgovorili z Da.

10. Kakšni so razlogi, da ne uporabljate nobene od sprostitvenih tehnik za uravnavanje oz.

spoprijemanje s stresom, ki ga doživljate na delovnem mestu? Možnih je več odgovorov



32

Označite.

· Nisem toliko pod stresom, ne potrebujem dodatnega sproščanja

· Stres zmanjšujem na drugačen način

· Ne poznam nobene od sprostitvenih tehnik

· Menim, da tehnike niso učinkovite

· Drugo - kaj (vpišite):__________.

Opombe: Odgovarjali so samo udeleženci, ki so na vprašanje 7 odgovorili z Ne.

11. Ali so vam v okviru vašega dela omogočili učenje in/ali vadbo katere izmed spodnjih

tehnik sproščanja, kot sredstvo za uravnavanje stresa? Možnih je več odgovorov.

Označite.

· Meditacija

· Joga

· Vizualizacija

· Čuječnost

· Postopna in globoka mišična sprostitev

· Drugo - kaj (vpišite):____________.

· Ne

12. Ali bi si želeli, da vam na delovnem mestu omogočijo učenje in/ali vadbo sprostitvenih

tehnik? Označite.

· Da

· Ne

Documents

Josipovič Lea 31.7.2015 · Problemi, težave, konflikti ter frustracije so do neke mere normalni življenjski pojavi. V kolikor se pojavljajo v zmernih oblikah, nas motivirajo in