BESeDA

1 

JARA GOSPODA

Janko Kersnik

Jara gospoda

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDA

2 

JARA GOSPODABESeDAJanko KersnikJARA GOSPODA

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-008-1

beseda@omnibus.sewww.omnibus.se/beseda

BESeDA

3 

JARA GOSPODA

I

Kakor bi bil ravnokar kdo ustrelil skozi okno v druÏbo,tako je bilo nekega zimskega veãera v zatohli gosposkisobi Kraãeve krãme v Grobljah. Izprva je vse obsedelo mirno,brez sape, potem pa so se ãuli glasni vzkliki „A-a-a!” in „Ej,ej, ej!”, celo „Oj, oj, oj!”; nekateri so skoãili s stolov, drugi soobsedeli letargiãno ali strmeã, veãina pa je klicala na glas:„PokaÏite, pokaÏite vendar! To je novost, to je nekaj!”

In nesreãnik, ki je povzroãil ves ta nemir in vso razburje-nost, stal je med vrati in vihtel v desnici najnovej‰o ‰tevilkouradnega lista, katero je ravnokar prinesel s po‰te.

„Dajte sem,” kriãal je notar, oãito najglasnej‰i v druÏbi,„dajte sem, Minãe! To treba videti ãrno na belem!”

Minãe, krãmarjev sin, mlad, velik fant inteligentnega lica,poloÏi smehljaje list na mizo in ponovi besede, s katerimi jenekoliko prej tolikanj razburil vso veãerno druÏbo:

„No, le ãitajte! Novi na‰ sodnik je Andrej Vrbanoj. V zad-njem telegramu se bere tako.”

„Vrbanoj? Ej — ej!” zakliãeta sodni adjunkt in notar zaeno.„Vrbanoj? Kdo je to, kaj je, kje je?” vikajo davkar in njega

kontrolor, uãitelj in dva trgovca, ki sta navzlic dnevni konku-renci vendar sleherni veãer prijateljski sedevala skupaj priKraãi, in vrhu tega ‰uma in vri‰ãa se je sli‰alo ‰e radovednovpra‰evanje dveh oskrbnikov z bliÏnjih gra‰ãin, katera tudi

BESeDA

4 

JARA GOSPODA

nista vedela bolje uporabljati veãernih ur nego ob grenkempivu in sumnem vinu, katero so toãili oãe Kraãa.

Samo dva póstarna moÏa, po‰tar ih okrajni ranocelnik,ostala ãlana vse druÏbe, gledala sta z manj‰im zanimanjemves ta prizor. Po‰tar je iztrkal svojo lonãeno pipo in segel ponovem tobaku, doktor pa, kakor so ga sploh nazivali, zakli-cal je na glas po novem kozarcu piva.

Notar je vtem glasno preãital telegram v uradnem listu.Vpra‰evanja pa le ni bilo konca in, ko je po kratkem molkupristavil: „Oj, fin moÏ je ta Vrbanoj! Dobro ga poznam, pa titudi, Pavel?” — ozrla se je vsa druÏba radovedno v njega in vadjunkta, kateremu so bile namenjene zadnje besede.

„Kaj bi ga ne poznal? Najin souãenec je!”Pri tem pa je nekam zami‰ljeno vÏigal smotko, ki mu je

ugasnila v zadnji minuti, ko se je razpravljala ta novost.„Sreão ima, sreão! Tako mlad sodnik!” pristavil je nehote.„Sedaj ste pa vi na vrsti,” vrine doktor besedo v hipni molk,

med katerim vsakdo zase razmotriva nekam pikri glas, ki jezvenel iz zadnjih adjunktovih besed.

„Je li oÏenjen?” vpra‰a doktor pohlevno.„Kaj ‰e!” zavrne ga notar. „·tiriintrideset let ima, lep je,

velik, pameten, samo proti Ïenskam nekoliko —”„Kaj?” vpra‰ajo vsi razen adjunkta.„I, ne vem, kako bi dejal — nekoliko, nekoliko — neroden!”„Glej, kak‰na prilika se ti nudi!” vzklikne doktor in potrka

davkarja na rame. „To bode nekaj tvojim trem gospodiãnam!Kako hvaleÏno, takega moÏa uãiti obãevanja z Ïenskami!”

Glasen smeh je sicer zazvenel po tej zabavljici, toda vse jepreveã obhajalo ugibanje o novi osebi, katero je vrgel sluãajv ta ozki krog, da bi se kdo dalje mudil pri tem vpra‰anju.

BESeDA

5 

JARA GOSPODA

„Je li pevec?” vpra‰a uãitelj, porabiv‰i kratek odmor v raz-govoru.

„Bas — drugi bas — oh kakov bas!” pritrdi notar.„Kaj pa — politiãno prepriãanje?” deje eden izmed trgov-

cev.„Naroden, naroden — hud narodnjak; tu se bode uradova-

lo le slovenski!” hiti notar, ki je docela prevzel nalogo inter-preta, ker je adjunkt trdovratno molãal.

„Kje bode stanoval?” vpra‰a po‰tar navidezno malomarno,toda na licu se mu vendar posveti nekovo skrivno, zvito ve-selje.

Osem oãi se sreãa hkrati; zakaj tudi oãe Kraãa je nekolikoprej stopil v sobo in obstal za uãiteljevim stolom.

Spogledali so se pa ‰tirje gospodje: oãe Kraãa, ki je imelsvojo hi‰o in prazno stanovanje, oba trgovca, ki sta tudi imelasvoji hi‰i in takisto prazni stanovanji, in notar, ki je bil v istemprijetnem in zaeno neprijetnem poloÏaju.

„Hm — stanovanj dosti!” reãe kontrolor.„Na izbiro!” pristavi oãe Kraãa.„Saj se dobi tudi soba z zajtrkom vred!” meni davkar.„In s postreÏbo!” roga se doktor in prijatelja davkarja vno-

viã potrka na rame.„Anãka,” zakliãe po‰tar, ki je z zlobnim svojim vpra‰anjem

povzroãil to napeto situacijo, „‰e pol ãetrtinke!”„To je osminka!” meni uãitelj.„Pa je lep‰a — taka polovica!” zavrne ga po‰tar.V tem praznem in vendar tu in tam kakor z ostrimi ‰ili

podstavljenem govoriãenju prinese Anãka po‰tarju zahteva-no vino.

Bila je ãrnooka in temnolasa deklica, nekako pri osemnaj-

BESeDA

6 

JARA GOSPODA

stih letih, srednje, vitke rasti in Ïivega, veselega vedenja. Zoãetom Kraão je bila v daljnem sorodstvu in pri njem Ïe veãlet, odkar so ji umrli roditelji. Ljudje so si pripovedovali, dahrani Kraãa zanjo tudi nekoliko imetja; gotovega pa ni znalnihãe. Anãka je bila v hi‰i vse zaeno: domaãa hãi, dekla, re-jenka in toãajka.

„Novega sodnika dobimo, Anãka,” zakliãe adjunkt, ki jezdajci nekam oÏivel, „lepega fanta — samec je in, glejte, sem-kaj bode hodil vsak dan, vsak veãer — za to bodemo Ïe miskrbeli!”

„Oj, to me veseli!” deje deklica koketno in nagajivo. „Sajste vi vsi tako hladni, tako mrzli in vi posebno, gospod ad-junkt!”

„No, ta je lepa! Odkar sem tu, govorim vam o svoji ljubez-ni, pa vi — vi —”

„I, seveda!” reãe deklica, toda izpod ãrnih obrvi se ji zales-keta nekaj nepopisnega kakor resnoba in zasmeh, kakor oãi-tanje in malomarnost — vse zaeno.

DruÏbi nocoj ni bilo do tega razgovora, novi sodnik je tiãalv vseh kotih. Dognali so skoro, kar je bilo ‰e treba vedeti: odkod je, da je kmetski sin, da ima nekoliko podedovanegaimetja, nekaj daljnih sorodnikov, da se ãasih bavi tudi s pisa-teljevanjem in, kar je bilo glavno, da se tudi ni ‰e nikdar —poskusil Ïeniti. Da je bil samec, to je zvedela druÏba Ïe prej.

„Zaljubljen je bil pa vendar!” reãe notar, toda zdajci se uja-me njega oko z adjunktovim in, dasi drugi umolknejo in ra-dovedno ãakajo, kako bode nadaljeval notar zanimivo svojopripoved, vendar ne reãe veã nego: „Ej, to je bilo Ïe davno!Pozabljene reãi, saj veste, zarjavelo Ïelezo — pa, pustimo,pustimo — morda pove Andrej sam kdaj nekoliko veã o tem.

BESeDA

7 

JARA GOSPODA

Ali to vam reãem” — in pri tem izprazni svoj kozarec — „topa vam pravim, fin moÏ bode to, samo nekoliko neroden —pri Ïenskah!”

„Prijatelj davkar! Niã ne bode!” vzklikne doktor in pri glas-nem smehu pomaga tudi davkar ob svojih tro‰kih.

Okoli enajste ure se je jela prazniti gosposka soba. Zunajv prvih dveh sobah je ‰e vpilo in razgrajalo nekoliko sejmar-jev, ki so se vraãali z mestnega sejma in tukaj sklepali do se-daj ‰e nedognane kupe in pogodbe, kriãali in ‰epetali, privsem pa pili in trkali s kozarci.

Oskrbnika sta se, sedaj ta, sedaj oni, bavila z Anãko, se-deão pri peãi v prvi sobi. Mraãno je bilo tam in pivci pri miziso bili preveã utopljeni v svoje krave in vole, da bi kdo po-gledal tja na klop. Tam pa je sedaj ta, sedaj oni obeh oskrb-nikov hotel imeti poljub od deklice. Dobil ga nocoj ni nobe-den. Minãe je ‰el nekolikokrat mimo njih in osorno velel:

„Ti — tam notri nimajo vina!”Toda ko je Anãka postavila vino tja pred adjunkta in notar-

ja, sedla je zopet nazaj na klop v prvi sobi in eden oskrbnikovje bil zopet tukaj.

Naposled je od‰lo vse, samo onadva v gosposki sobi, ad-junkt in notar, ostala sta sama v Ïivem razgovoru, ki se je ‰elezdaj vnel med njima in ãigar predmet je segal daleã daleã na-zaj v leta njiju prvega prijateljstva, v ono dobo, ko je cvetel vmladeni‰kih srcih „lipov cvet” prve ljubezni, poln vonjave,vendar brez sadu. In vse te spomine je nocoj povzroãila leona suha tiskana novost v uradnem listu, da je novim sodni-kom v Groblje imenovan Andrej Vrbanoj!

BESeDA

8 

JARA GOSPODA

II

Bilo je petnajst let prej.Pod nizkimi vrati enega onih gradiãev, katere sreãa-vamo v prelepih, z bukovino pora‰ãenih dobravah dolenjeKranjske malone vsako ãetrtinko ure, zbrala se je precej‰njadruÏba gospode s kmetov: tri postarne gospe, dva tudi Ïe si-volasa gospoda, pet ali ‰est gospodiãen, med njimi tri poddvajset, ena pod trideset, ena ali dve pa nad trideset let; mi-mo tega pet ali ‰est gospodiãev, katere je bilo skoro vse podobi uvr‰ãati med dvajseto in petindvajseto leto.

Na Veselki, tako imenujejo ta gradiã, bilo je Ïe dolgo obiã-no, da se je tam zbirala sosedna gosposka mladeÏ v prelepempoletnem ãasu, ko je bila prilika uÏivati zlasti dija‰ke poãit-ke. Studiozov je bilo povsod, bodisi v sosednjih gradovih alipa v kmetskih hi‰ah, in Ïenska mladina, kolikor je ni ostaloÏe leto in dan v domaãi hi‰i in ‰oli, prihajala je tudi iz mest ksorodnikom in znancem. Pri Orlovih na Veselki so bila ved-no gostoljubna vrata odprta na steÏaj.

Lahka septembrska megla se je dvigala nad ‰entrupertskodolino in od gosto obra‰ãenih gozdnih robov so odmevalizadnji zvoki Ïupnega zvona, ki je pel sedmo jutranjo uro.

„Tine, kje ima‰ Sivãka?” zavpije bradat gospod, kateri je zadrugim, nekoliko sivolasim tovari‰em ravnokar stopil iz veÏe.

„Je Ïe tukaj!” zakriãi ‰irokopleã hlapec, goneã od hleva

BESeDA

9 

JARA GOSPODA

sem dolgouha, osedlanega z dvema, na vsako stran pripeti-ma ko‰arama.

„Kje je vino? Kje je kruh, kje peãenka?” nadaljuje oni in ne-mirno maha z veliko gorjaão po zraku. Bil je, da ga takojpredstavimo, gra‰ãak z Veselke, gospod Orel.

„Vse je pripravljeno, vse je tu, papa!” hiti ena izmed onihgospodiãen, o katerih smo dejali, da so bile pod dvajsetimileti. Pri tem Ïe nosi steklenice, zavitke in razno drugo robo sklopi pred gradom ter vse sklada v ko‰ari na oslovem sedlu.

„Jaz pomagam!” oglasi se posluÏno eden izmed mladih go-spodov.

„Jaz tudi!” odzove se nekaj drugih.Vesela gneãa se napravi okrog osla in klopi, vtem pa go-

spod Orel polagoma pozdravlja sedaj tega, sedaj onega.„Kje pa je moja pipa, pa moj tobak?” vzklikne hipoma.„Ah, pipa, tobak! Gori v sobi je ‰e!” odgovori deklica, oãi-

to najmlaj‰a izmed vseh. ·tela je morda komaj trinajst let.„No, glej — ti krempelj!” zakriãi gra‰ãak navidez nejevol-

jen, toda iz vseh besed mu vendarle zveni oãetovska ljubezenin dobrodu‰nost. „To je tvoj referat, Maru‰a, in ti —”

Vtem pa je bila nekoliko dolgopeta deklica Ïe v veÏi in nastopnicah in za malo trenutkov tudi zopet pred gradom zoãetovo pipo in velikim mehurjem, polnim tobaka.

„Kje pa je Pepe — stric Pepe?” vikne gospod Orel.„Od‰el je Ïe! Napové nas gori pri Slamarju, da bode mo-

goãe kaj skuhati!” reãe ona gospodiãna, ki je ravnokar spra-vila ko‰ari v red.

„Tega tudi ni treba! Zakaj mu nisi velela, naj poãaka? Ti,Julka, ti tudi ne misli‰ in ne ve‰, ãesa je treba! Stric bi namlahko vodil Sivãka!”

BESeDA

10 

JARA GOSPODA

„Oh ne, tega bodem jaz!” zakliãe takoj pet ali ‰est glasov.„Jaz ga bodem!” pravi najglasneje Maru‰a. DrÏala je osla

Ïe za brzdo.„No — kje pa je —?” vzklikne gra‰ãak sedaj ‰e enkrat pol-

glasno in pogleda zami‰ljeno okoli sebe. „No, torej pa — od-rinimo!”

Polovica druÏbe je Ïe korakala vkreber proti obra‰ãenimbrdom, vstajajoãim za gradiãem. Gospod Orel je bil le iz staresvoje navade ponovil tisti „Kje pa je?” in, ker ni imel v temtrenutku nobene Ïelje veã, nastopil je sedaj mirno z gospemiin svojim postarnim tovari‰em pot za drugim mladim rodom,ki je hitel dalje z obloÏenim oslom na ãelu.

Vtem se mi lahko zloÏno seznanimo ‰e z nekaterniki tedruÏbe, katerih si vseh doslej ‰e nismo mogli ogledati.

Mo‰ki spremljevalec gra‰ãakov je bil umirovljen stotnikmolãeã gospod, ki drugih ni niti kratkoãasil niti vznemirjal.Stanoval in Ïivel je veã let pri Orlovih, udeleÏeval se kot „pa-siven ãlan” vseh zunanjih nastopov te druÏine, kazal se ãasihtudi koristnega pri nadziranju hlapcev v hlevu in skednju,sicer pa je bil bolj „samosvoj” gospod.

Izmed gospa je bila ena soproga Orlova, tiha, drobna Ïeni-ca, ki je Ïe navsezgodaj v polnem miru preskrbela, da je sta-lo vse, ãesar je bilo treba naloÏiti Sivãku, pred gradom na klo-pi, naroãila tudi hlapcu, da opravi dolgouha, in odposlalastrica Pepeta. Potem pa je sprejemala v pritliãni sobi polegveÏe toãno prihajajoãe goste: gospo Golovo z dvema hãera-ma, gospo pl. Malijevo s hãerko in sinom in ‰e veã mladihgospodov, veãinoma ‰tudentov, bivajoãih na poãitkih v bliÏ-njem trgu ali sosednjih selih in gradiãih.

Namenili so se danes na Kremen, dokaj visok hrib na

BESeDA

11 

JARA GOSPODA

vzhodu domaãe doline, ãigar vrhunec diãi majhna podruÏ-niãna cerkev. Tudi kaplan je bil napro‰en, da jim bere ma‰otam gori, toda obetal je, da jih Ïe priãaka pi cerkvi, ker mu jebil z doma pot tja prileÏnej‰i.

Poãasi se je pomikala druÏba po gorskem kolovozu; bukevin kostanj sta ‰irila ko‰ate svoje veje na desni in levi strani;pot pa je robilo leskovo in glogovo grmovje, iz katerega jesedaj tu, sedaj tam zletel vznemirjen kos ali pa vzplapotalaplaha ta‰ãica. Mladi ljudje spredaj so hiteli naprej po dva,trije ali ‰tirje skupaj, a sedaj in sedaj se je zaklicalo za njimi,da nikar tako urno. In potem so ãakali sprednji, smejoã inglasno govoreã, da so starej‰i prikorakali za njimi.

Maru‰a je tirala obloÏenega osla, kateremu so vrhu polnihko‰ar nadeli ‰e razne zavijaãe in vrhnje suknje.

Poleg Maru‰e je stopal eden mladih gospodov, katerega bibil vsakdo spoznal na sto korakov za vseuãili‰kega dijakakmetskega rodu.

„Gospodiãna, pustite vendar meni tega osla!” dejal je, kose je po kratkem postanku druÏba zopet pomikala dalje.

„Ah, kaj ‰e! Ta je moj! Oh, ti Sivãek, ti si moj!” zavrne de-klica na pol nejevoljno, na pol ‰aljivo.

„Utrudilo vas bode to tiranje! Glejte, saj ne slu‰a ta neum-na Ïival in pot je ãimdalje slab‰i!”

„Niã se ne bojte, gospod Vrbanoj,” odgovori deklica, „jazga Ïe vem krotiti.” Rek‰i na lahko udari po oslovem hrbtu zleskovko, katero ji je nedolgo urezal spremljevalec. Dolgou-hec res skoãi nekoliko dalje, tako da ga dohitita ‰ele po krat-kem teku, doãim se smeje in kriãi zaostala druÏba za njima.

Vrbanoj, kakor ga je nazvala Maru‰a, prime uhanca zabrzdo.

BESeDA

12 

JARA GOSPODA

„Pa bi bil res skoro u‰el!” sopne Maru‰a.Potem korakata molãe drug za drugim, Vrbanoj bolj

skrbeã za Ïival. nego je oãito treba, Maru‰a pa polglasno pe-vajoã za njim. S ‰ibico je draÏila in gladila osla po hrbtu.

Bila sta kakih petdeset korakov pred drugimi in za majh-nim ovinkom pota, ko se zdajci oglasi Maru‰a:

„Zakaj pa ne hodite z Julko, gospod Vrbanoj?”„Zakaj?” ponovi oni, ne da bi se obrnil.„Zakaj, da, zakaj? Sicer — do sedaj ste bili vedno Ï njo!”„Ako ni bilo drugih, ki so bolje kratkoãasili gospodiãno

Julko!” meni oni suhotno.„Hihi! Oh, ta Julka!” zasmeje se deklica.„Zakaj? Sedaj zopet vpra‰am, zakaj?” nasmehne se tudi

Vrbanoj in na pol obrne k mladi deklici svoje lice, kaÏoãe lah-ko rdeãico.

„Jaz bi ne povedala,” deje deklica nekoliko poãasno, „ali taJulka je poredna, zlobna — vi ne veste, kaj mi je storila!”

„Ne, res ne!” deje Vrbanoj na pol zaãuden, na pol radove-den, kaj ima paã ta otrok na srcu.

„Seveda ne veste! Toda povem vam: zapreti me je dala —tri ure zapreti! V gorenji sobi sem morala biti vãeraj tri ure inukazala je da moram tisto neumno nem‰ko pravljico — oh,saj sama ne vem, kaj je — zapisati najprej francoski, potem paslovenski. Pomislite — tri ure sem pisala — no, pa kako? Ma-‰ãevala sem se — tako grdo sem pisala — oh, kako grdo!”

„Pa zakaj ste bili zaprti?” vpra‰a Vrbanoj obrado‰ãen.„Prav po nedolÏnem! Vãeraj zjutraj sem bila doli na trati-

ni pod gradom in Sivãek, tale osel, pasel se je tamkaj, takolepo je bilo pa sem ga zdajci zajahala in zdirjala sva po cestiproti vasi. Tam naju pa je sreãal na‰ Ïupnik, jaz sem se sme-

BESeDA

13 

JARA GOSPODA

jala, on pa ne, on je ‰el prav tedaj k nam — no, in potem meje Julka zaprla. No, pa le poãakajte, ‰e nekaj vam povem!”

„Kaj pa ‰e?” reãe Vrbanoj z glasnim smehom.„Niã veã se ne bodete smejali! Vi ste tudi tako neumni, da

Julki vse verjamete —”„Hvala lepa!” zine Vrbanoj in zopet zardi.„Da, da, vse verujete in da — oh, kaj mislite da ne vem? Da

ste najraj‰i blizu nje? Ali neumni ste, ko mislite, da je res takodobra, kakor se hlini! Tri ure zaprta za niã in tisoãkrat niã!”

„Hej, halo, ho!” kriãe zadaj.„Hej, halo!” odgovori Vrbanoj, ne da bi ustavil Sivãka.„Naj le vpijejo,” zasmeje se Maru‰a. „âakajte, da vam vse

povem!”Vrbanoj je bil resniãno radoveden in zato je gonil osla na-

prej.„Se li spominjate, ko smo bili zadnjiã v Rakitni, tam v

onem gozdiãu — slepo mi‰ smo lovili — in potem ko smo ‰lidomov, bili ste vi z Julko — jaz sem vse videla — saj je ‰la zmenoj samo ona stara Golova gospodiãna, ki tako slabo vidi— nihãe drug ne hodi z menoj — in tam sem videla, da ste vidali Julki rdeã nagelj — kajne? Recite, da ne!”

Vsi trije, Sivãek na sredi, stopali so sedaj drug poleg dru-gega, ker je bil pot ‰irok, in Vrbanoj se ni mogel obrniti tako,da bi ne bilo videti izdajalne rdeãice na njega licu.

„Menda, menda!” reãe glasno, sileã se na smeh.„No, vidite, tako je! Dali ste ji rdeã nagelj, zveãer pri slove-

su pa ji je gospod Pavel, ta, ki je pri Malijevih na poãitkih, va‰prijatelj, dal tudi nagelj, toda — belega. In veste li, kaj je sto-rila ta Julka, katero imate za tako dobro? Tisti beli nagelj je

BESeDA

14 

JARA GOSPODA

vtaknila v kozarec vode in ga ima ‰e vedno na oknu ter gahodi duhat vsak veãer, preden gre spat. Va‰ega pa ni nikjer!”

„Kam ga je dela?” vpra‰a Vrbanoj skoro nehote.„Kam? Zavrgla ga je, kaj drugega — jaz ne vem, nisem je

videla. Vem le to, da vsak veãer duha tisti beli nagelj.”Vrbanoj stopa tako hitro, da ga Sivãek in Maru‰a komaj

dohajata.„I — gospodiãna Maru‰a,” povzame naposled, „va‰a go-

spodiãna sestra vendar lahko stori s takim nageljnom, karhoãe! In morda so ji beli — ljub‰i?”

„Di‰e vsi enako. Zakaj ni takisto va‰ega dela v kozarec alipa — samo va‰ega?”

To zadnje je rojilo po glavi menda tudi Vrbanoju.„Danes ji ne smete dati nobene cvetice!” veli Maru‰a.Spremljevalec bi bil skoro odgovoril: „Saj jih ne bodem!”

Toda dejal je po kratkem molku in z nasmehom:„Oh — danes ne bode nikjer dobiti nageljnov!”Maru‰a je izlila oãito ves Ïolã in vso jezo, kar se ji je bilo

kuhalo v srcu.„Poãakajva drugih!” menila je in trgala kraj pota ‰opek

rdeãih korãkov.Vrbanoj pa je, kakor bi ne znal drugaãe dati du‰ka neke-

mu tesnemu ãustvu, jel klicati nazaj.”Hoj, hola, hoj!”„Vama se pa tudi nekam ãudno mudi!” povzame sprem-

ljevalec Julkin, ki ju je do‰el prvi.„Vam se paã niã, gospod Pavel!” zavrne ga Maru‰a jeziã-

no. „Nate, gospod Vrbanoj!”Rek‰i, mu ponudi nabrane cvetice.„Hoho, to je zato, ker Sivãka goni‰, Andrej!” zasmeje se

Pavel.

BESeDA

15 

JARA GOSPODA

„Da, da,” pohiti Vrbanoj in vtakne ‰opek za klobuk. „JakohvaleÏno delo to, kakor vidi‰ — hvala lepa, gospodiãna Ma-ru‰ica; midva se paã umejeva in poznava — kaj li?”

S to ‰alo je zatrl svojo zadrego in okornost, ki ga je ob‰laob prihodu onih dveh.

„Ali nimate nobenega nageljna, gospod Pavel?” zasmeje seMaru‰a z otro‰ko-zlobnim izrazom.

„Maru‰a! Primi Sivãka in pazi na pot!” veli Julka, ki se jevtem sklonila v breg ob kolovozu, utrgala nekaj korãkovihcvetov in jih vtaknila za pas. Vsa druÏba je bila tudi Ïe sku-paj in Maru‰a je zaklicala:

„Hi, Sivãek!”„Sedaj pa jaz pomagam!” oglasi se eden izmed gospodov,

ki so stopali z drugimi zadaj, in zapusti svojo druÏico, enoGolovih póstarnih gospodiãen.

„Ne, ne, Tinãe,” brani mu Maru‰a, „vi ste preneusmiljeni!Vam ga ne pustim!”

Tinãe, sin pl. Malijeve, tudi dijak in so‰olec omenjenih ‰tu-dentov, pa si ni dal braniti. Kot sosedni otroci — Malijevi soimeli tudi gradiã blizu Veselke — bili so si on, sestra njegovaVeronika, ki je ‰etala zadaj z mlaj‰o Golovo, in Orlovi hãeriod mladih let sem prav tako domaãi kakor njih roditelji. Oãemu je umrl ‰ele pred nekaj leti.

„Kako so veseli! Da, taki smo bili mi nekdaj! Pa ãe treba,tudi smo ‰e sedaj, kajne, kapitanu‰?” reãe gospod Orel, kor-akajoã v zadnji vrsti. Stotnik odgovori samo nalahko. „Da,da!”

„Kajne, Lizika?” ponovi Orel in s kljuko svoje gorjaãe potr-ka na rame svoji gospe, stopajoãi s pl. Malijevo in Golovo

BESeDA

16 

JARA GOSPODA

pred njim. Gospe so ba‰ razmotrivale zadnje novosti, ki sokroÏile o malem Ïivljenju v njih sose‰ãini.

„Oh, ti pa ti, Mate! Pa ne tepi me tako kruto!”„To je zgolj ljubezen!” reãe gospod Mate in se obrne v

breg, ãu deã se ko‰atemu kostanju, ki je ravno tu s silnimivejami kipel ãez kolovoz.

„Ali je to drevo, kapitanu‰, ali je to drevo!”Oba nekoliko postaneta, gospod Orel pa seÏe z levico paz-

no pod desno pazduho in potegne iz Ïepa plo‰ãato, vendarobilo steklenico in, obrniv‰i vso pozornost od kostanja naskrbno zama‰eno steklenico, ‰epne tovari‰u: „Ti, kapitanu‰!”

Oba nekolikokrat dobro potegneta.„Izvrstna slivovka!” pohvali se Orel polglasno, stotnik pa

le molãe prikima.In tako so potovali v hladnem jutru proti vrhu. S posamez-

nih ovinkov pota se je Ïe videlo skozi gosto vejevje gor nabelo cerkvico kremensko.

BESeDA

17 

JARA GOSPODA

III

Svetilka pod stropom Kraãeve gosposke sobe je Ïe slabobrlela; gost tobakov dim ji je jemal zadnjo moã, toda ad-junkt in notar sta ‰e vedno vztrajala.

„Tine, kje pa je sedaj Julka?” vpra‰a zdajci adjunkt Pavel.„Glej, ravno tako radoveden sem bil sam pred nekaterimi

dnevi! Ne da bi ne bil vedel, kaj je, ampak vpra‰al sem, kje lein koliko let imia sedaj? Tebi je itak znano, da je ‰la po Orlovismrti Veselka pod boben. Gospa je kmalu umrla, Maru‰o jevzel tisti suhi kapitanu‰ in oba Ïivita ne vem, ali dobro alislabo doli na Dolenjskem. Saj ve‰, kako smo se tudi mi raz-pr‰ili po svetu — vsi znanci in sosedje in sorodniki — mojasetra Veronika biva sedaj v Galiciji z moÏem majorjem, ki gaje vzela po neumnosti, Golovi pa ‰ivarita v Ljubljani — starigospodiãni, kaj hoãe‰? Drugo starej‰e je pomrlo in tudi iz-med nas mlaj‰ih nekaj! Ej — kje so vsi, kar nas je bilo tedaj naKremenu!”

„Pa Julka?” ponovi adjunkt.„Oh, Julka! Pozabil sem skoro! Pravil sem pa, da sem bil

minule dni nekoã tudi tako radoveden kakor ti danes.”Notar Valentin pl. Mali je imel navado ob svojem pripove-

dovanju, da je segal daleã nazaj in naokrog v minulost in se-danjost, preden je izustil tako utemeljen odgovor.

„Vedi, prijatelj,” nadaljeval je poãasi, zaÏigajoã novo smot-ko, „tam v Zagorici napravljajo novo ‰olo in treba je bilo de-

BESeDA

18 

JARA GOSPODA

lati pogodbe in mimo vsega — Ïupan neãe, Ïupnik neãe, kraj-ni ‰olski svet neãe — no, pa o vsem tem govoriva kdaj drugiã!Pro‰njikov uãiteljev je tudi Ïe nekaj — vsaj govori se o njih —”

„Pa vendar — Julka?” hiti Pavel.„Ne bodi tako nestrpen! Julka je tudi med njimi. Uãitelji-

ca je tam nekje na Krasu in pravijo, da prosi sluÏbe na novi‰oli v Zagorici.”

„Ah!” vzklikne adjunkt na pol neverjetno.„No, ako te ‰e kaj zanima, podam ti jutri tisti imenitni uãi-

teljski ‰ematizem, iz katerega se lahko uveri‰ tudi o natanã-ni starosti na‰e Julke. Glej, tu sem bil radoveden, kar sem Ïeprej poudarjal — in na‰el sem, da je Julka Ïe davno prekoraãi-la trideseto leto. Kako hiti ãas!”

Oba sta zami‰ljeno molãala nekoliko trenutkov.„âudno, ãudno — Julka in —” deje prvi adjunkt.„— Vrbanoj!” pristavi z glasnim smehom lahkoÏivi notar.

„Kar se je zamudilo, popravi se lahko sedaj. Zagorica in minismo tako narazen in stara ljubezen ne zarjavi! Da je le pritebi zarjavela!” pristavi z nekoliko zlobnim naglasom in pos-transkim pogledom na svojega tovari‰a.

„Ha — jaz sem Ïe prestar!”„NesreãneÏ, toliko kakor jaz ali, recimo: eno, dve leti mlaj‰i

od Vrbanoja!”V molku, ki je zopet nastal, ãuti je bilo le tikanje ure v

prednji sobi in dihanje Anãke, ki je bila zaspala pri peãi.„Toda kako je bilo vendar tedaj na Kremenu s teboj in z

Julko in z Vrbanojem?” vpra‰a notar resno.„Niã ni bilo!”„Vem, da ni bilo! A nekaj je bilo vendarle! In pozneje sta se

BESeDA

19 

JARA GOSPODA

raz‰la, vsi ste se raz‰li: ti in Vrbanoj in Julka in vidva! Kako jevendar to, kako se je to zgodilo?”

Oba sta bila sedaj v poloÏaju, ko se ãloveku odpira srce injezik, ko stopa na dan ãisto in resniãno ãustvo, katerega nemore veã odeti noben ozir in noben pomislek.

In vendar je v Pavlu, kar se tiãe onih nekdanjih dogodkov,prevladalo ‰e nekaj kakor srameÏljivost.

„Ej, neumnost, neumnost!” hitel je. „Toda vedi, Tine, liã-na deklica je bila ona Orlova Julka! Nekoliko tako — navzgor,kar pa ne ‰kodi, ako je omejeno, pri tem pa duhovita, da smose je kar bali; saj si jo poznal sam!”

„Oh, kolikokrat sem bil v zadregi! Toda — mladi smo bili—”

„In takrat na Kremenu! Ali se ‰e spominja‰, kako si priti-ral onega osla pred Slamarjevo hi‰o, kako je Maru‰a klicalain tekla za teboj, da nikar ne trpinãi njenega sivca, kako je oni,nebodigatreba’ in vendar ,povsodtreba’, oni izpiti stric Pepekuril na ravni pod cerkvijo in pekel krompir, kako smo mi zonim kaplanom — gospod BlaÏ je bil menda in sedaj paseovãice tam v idrijskih hribih — kako smo Ï njim vred lovilislepo mi‰? Ali se ‰e spominja‰?”

„I, seveda! Pa tudi to mi je ‰e v spominu, da smo zdajci, kosmo pojedli krompir in mrzlo peãenko ter pili tisti cviãek, kije bil zaradi imenitnosti zabit v starodavne ‰ampanjske bu-teljke — da smo hipoma pogre‰ili tebe in Julko in Vrbanoja.Tudi strica Pepeta ni bilo nikjer, dasi se po navadi ni ganil odsteklenic, dokler so bile polne. Pozneje ste pri‰li vsi, toda vsiste bili nekam razvneti, samo stric Pepe ne, in pozneje, poz-neje — oh, nikdar veã nismo bili tako skupaj! Ti si od‰el sko-ro, menda v nekaterih dnevih, in Vrbanoja tudi ni bilo veã

BESeDA

20 

JARA GOSPODA

videti. Vsak je imel svoj izgovor; na‰a dekleta so ugibala to inono, ali gotovega ni vedel nihãe. I jaz sem hodil tedaj dru-gam; kaj mi je bilo do tega, koga in kako ljubijo drugi, sam sseboj sem imel dovolj in s svojo — no, kaj bi govoril! Danesje moja Ïena in sreãen sem in vesel, da jo le vidim!”

Rek‰i, natoãi Tinãe svoj kozarec in ga dvigne, a Pavel gaujame s svojim.

„Bog jo Ïivi!” vzklikneta oba.„Da da, takrat na Kremenu!” povzame Pavel naglo. „Saj

nisem pravil ‰e nikomur — kaj bi tudi? Zaljubljen sem bil —tako — no, tako, kakor je sploh ãlovek v onih letih. Sedaj semi vidi kaj takega nemogoãe, preneumno bi bilo tudi! Taãaspa je bilo lepó! Vi ste skakali okrog Ïerjavice in kaplan BlaÏvam je pomagal z gabrovim kljuãem vleãi krompir iz pepela.Stari gospod Orel je tlaãil svojo pipo, oni kapitanu‰ pa je ka-zal gospem po bliÏnjih griãih planote in mesta, od koder bise najbolje streljalo na sovraÏnika, ako bi prikorakal po ‰ent-rupertski dolini. Julka in jaz sva hodila okoli cerkvice, ãitalana belih stenah imena in napise, kar so jih pustili tamkaj obi-skovalci po staroslavni ‰egi — menda sva se tudi ovekoveãi-la sama — in potem sva krenila v breg na vam nasprotni stra-ni. Bukve in smreke so rasle tam in iz mahu in listja so gledalirdeãi zvonci korãkov. Julka jih je trgala, jaz pa nisem gledal nicvetic ni na pot pod seboj niti goste veliãastne ‰ume okrognaju; videl sem le ono vitko ljubeznivo deklico in najsi mi jenasmehoma velevala: ,Pomagajte vendar, da prineseva veãcvetic tja gor’, — nabrati nisem mogel veãjega ‰opka! Vzdra-milo me je le, ko je rekla: ,Sedaj bode dovolj, vrniti se mora-va!’

Stala sva tedaj — ‰e danes bi na‰el mesto — na ostrem

BESeDA

21 

JARA GOSPODA

ovinku gozdnega pota, pod katerim se je odpiral globok jarekz globokim prepadom na desno in levo stran, vodec v ‰irodolino; pred nama na nasprotni strani onkraj doline pa jevstajalo zopet visoko, gosto obra‰ãeno gorovje. Julka se jehotela obrniti v breg nazaj na najkraj‰i pot k vam drugim. Alitedaj sem jo prijel za roke in govoril — danes ne vem veã kajin morda tudi tedaj nisem vedel, kaj govorim; toliko pa vem,da je bilo takrat vse resno in resniãno, strastno in kipeãe praviz dna srca. Ako bi mi velela, naj se vznak prevrnem v prepadza menoj, gotovo bi se bil — toda danes, danes, ha ha — kakobrezumno se mi vidi vse to! In ona, Julka, stala je pred menoj,rdeãa, pove‰enih oãi, niti ganila se ni niti poskusila oprostitisvojih rok. Dasi tedaj nisem mislim sic! o tem, ali tisti trenu-tek mi je ‰inilo navzlic du‰evni moji razburjenosti nekaj vglavo, o ãemer sem premi‰ljal ‰ele pozneje, prevzela me jemisel: Ti, deklica — ti ugiblje‰! Ti tehta‰!

,Gospod Pavel,’ rekla je mehko in hotela pristaviti ‰e nekaj.A bilo ji ni veã mogoãe, zakaj — Andrej Vrbanoj je stal polegnaju.

,Haha!’ zasmejal se je hripavo, v lice pa je bil bled kakornova stena.

Izpustil sem Julkine roke in, kakor se mi dozdeva, nisemprebledel, ampak ãe je bilo mogoãe, zardel sem le ‰e bolj inv grlu sem ãutil potrebo, oglasiti se tudi z nekakim ,haha!’.

,Gospod Pavel je danes silno ljubezniv, kakor ni bil niko-li!’ reãe Julka in videl sem, kako se takisto sili na posmeh. ,Go-ri nas gotovo ãakajo,’ pristavi in vtem Ïe steãe po strmi stezivkreber.

Obrnil sem se za njo, ali Vrbanoj me je siloma potegnilnazaj. Govoril ni niãesar, toda oklenil se me je kakor maãek.

BESeDA

22 

JARA GOSPODA

Tudi jaz nisem zinil besede. Ob strmem prepadu sva krãevitodrÏala drug drugega, oba mladostno moãna, oba v divjevzbujeni, nebrzdani strasti! Toda njega strast je bila silo-vitej‰a od moje. Zdelo se mi je, da me hoãe pahniti v prepad.In v tem tihem ruvanju, ko sem jaz le silil od roba — danes ‰eme izprehaja mrzla polt — vtem se je zdajci prikazal, menikakor angel iz neba, stric Pepe in naju razdruÏil. Tistega pi-janca — saj ve‰, bil je brat, ponesreãen brat gospe Orlove,biv‰i ãastnik — nikdar nisem rad videl, ali tedaj — — — no,ljubi Tinãe, sedaj ve‰ tisti dogodek!

Pri‰li smo vsi zopet h kremenski cerkvici, razvneti, kakorsi rekel, toda molãali smo o tem, kar je bilo. Saj je imel vsakdovolj vzrokov, samo stric Pepe ne; a tega je menda potolaÏi-la Julka. Ko smo se vraãali domov, govoril sem in hodil samoz Maru‰o ter pozvedel iz nje blebetanja, da je bilo nekaj lju-bezni med Vrbanojem in Julko. Drugega ti ne bodem pravil.Odrinil sem od vas in tvoje gostoljubne hi‰e, Andreja tudimenda ni bilo veã na Veselko. Pozneje pa smo itak hodili vsaksvoj pot.”

„Mladostne neumnosti!” meni Tinãe.„Res; toda semper aliquid haeret — in tudi taki, recimo,

smelo-otroãji dogodki pu‰ãajo viden sled za vse Ïivljenje. Ta-krat sem bil zaljubljen — da rabim vulgaren izraz — res za-ljubljen — potem pa nikdar veã tako.”

„In Andrej?”„Ne vem! Sli‰al sem, da se ogiblje Ïenske druÏbe, kar itak

sam ve‰!”„No — ako pride Julka v Zagorico?” po‰ali se notar.„Naj pride; z Andrejem ali s komerkoli se zaradi Ïenske ne

BESeDA

23 

JARA GOSPODA

bodem veã tepel! Anãka, Anãka — plaãam! A ‰e skoro za vasbi se ne tepel, Anãka, ali ni res?”

„Res!” reãe Anãka in si mane zaspane oãi. Vedela pa ni, kajje trdil adjunkt v svoji ‰ali; ta pa takisto sam ni znal, da mno-gokrat tudi taka ali enaka lahkomiselna in nepomembna be-seda govornika postavi na laÏ!

BESeDA

24 

JARA GOSPODA

IV

Oãe Kraãa je stal sredi ceste ter se kakor vojni generaloziral na desno in levo stran po hlapcih in pomagaãih,ki so ob cestnih jarkih postavljali dva mogoãna mlaja. Mrakje Ïe legal na dolino.

„·karje naprej!” velel je krãmar in hlapci ob desnem in le-vem mlaju so potisnili za nekoliko korakov naprej velikanskedrogove, ki so sredi obeh obeljenih smrek, obpeti z debelimiverigami, podpirali teÏki drevesi. Tako se je za nekaj stopinjdvignil vsak mlaj, tiãoã s spodnjim koncem v globoki jami.Eden je Ïe stal navpiãno, drugega pa so obkolili na glasnokrãmarjevo povelje: „·karje okrog!” in ga potiskali vzpored sprvim prav tedaj, ko se je adjunkt Pavel pridruÏil gospodi, obcesti gledajoãi ta redki in zanimivi prizor.

„No, oãe Kraãa, kaj takega bi si ne bil mislil, da ste takopozorni in ljubeznivi, ko niti ne veste, kak‰en bode na‰ novisodnik!”

Oãe Kraãa je debelo pogledal in na pol odprl usta, zinil pani niãesar.

Za adjunktovim hrbtom je po‰tar iztrkaval pipo in poka‰-ljeval na pol glasno.

„Kaj — sodnik?” vpra‰a Kraãa naposled, ko nihãe drug nereãe niãesar.

„Ej, nocoj pride sodnik Vrbanoj,” odgovori adjunkt Pavel,

BESeDA

25 

JARA GOSPODA

„in vi kot Ïupan in va‰a ali na‰a obãina mu vendar napravl-jate ta slavolok?”

Kraãa je bil pameten moÏ in je takoj razumel ves poloÏaj.„Da, da!” dejal je. „To bode kar za — dva! Ti, Minãe, ãuj —

glej ga, saj nima u‰es — Minãe! Deska mora na levi straninekoliko vi‰e!”

Tako zapovedujé se umakne kar za dvajset korakov oddrugih.

Po‰tar je ‰e vedno ka‰ljal, davkar pa, ki je stal s svojimihãerami blizu adjunkta, smejal se je na glas.

Pavel je zrl na desko, ki naj bi vezala slavolokova stebra, inãital na srebrno-zlati podlagi pozdrav, sestavjen od belo-mo-dro-rdeãih ãrk: „Mir tej hi‰i in vsej fari!”

„Kaj pa je to?” vzklikne na glas in njega lice ne kaÏe pravniã onega duhovitega sijaja, ki ga je znaãil vselej, kadar se jeÏivo razgovarjal.

„Bog vas je dal — ali ‰e ne veste?” zagrohota se davkar innjega hãere mu takisto pritrdijo.

„Kaj?” deje adjunkt. „To je za kakega Ïupnika, ne pa zasodnika!”

„I, seveda!” meni po‰tar nekam srameÏljivo.„Ta napis mora izginiti!” jezi se adjunkt.„Ne, ne,” tolaÏi ga po‰tar, doãim se smeje vsa druÏba, „saj

ta napis ni odloãen sodniku, ta je za Ïupnika, ki se nocoj po-pelje tu skozi v Babino polje!”

Sedaj se takisto adjunkt zasmeje na ves glas.„No, morda bode pa tudi umesten pozdrav na‰emu sod-

niku!” vzklikne dobrovoljno in posku‰a zatreti hudomu‰niizraz, ki mu sili na lice. —

Zvonovi Ïupne cerkve grobeljske se oglase. Veliki zvon

BESeDA

26 

JARA GOSPODA

poje veliãastno svoj enakomerni „b’em-b’am” in vmes prit-rkava spretni cerkvenik s srednjim in malim zvonom, neko-liko ãasa s tremi udarci v presledku med zvoki velikega zvo-na, potem s petimi, naposled s sedmimi. To je bila vselej nje-gova najveãja umetnost! Saj je bilo pa tudi treba dovolj teles-ne moãi, zdravih prsi in krepkih rok. In vselej, kadar je pre-stopil iz mirnej‰ega udarca v hitrej‰i udarec, poãili so na griãupoleg cerkve trije topiãi, zaporedoma vÏgani po vestnem inizku‰enem pomoãniku cerkvenikovem.

Adjunkt Pavel je mnogokrat trdil, da ni klerikalec, in je tosvoje mi‰ljenje hotel dokazati ob raznih prilikah. Zato je tudisedaj naglo od‰el od slavoloka in krenil proti Kraãevi krãmi.

Skoro v veÏi se sreãata z notarjem Tinãetom, ki je Ïe zaprlpisarno in sedaj radovedno ãakal dogodkov, ki naj bi bilivprav zgodovinsko znameniti Grobljem in okraju.

„Vrbanoj bode mislil, da je slavolok zanj!” zasmeje se protiadjunktu.

„Jaz sem tudi mislil!” meni Pavel. „Vedel bi pa vendarlerad, bode li Kraãa babinopoljskega gospoda sprejel oficialno,kaj li?”

„BeÏi, beÏi! Liter vina bode postavil predenj in pojal Anãkopo hi‰i, ãe‰ sedaj to, sedaj ono, konãno pa se bodeta z gospo-dom dogovorila zaradi tedenskega mesa in — sprejem bodekonãan. Ti — ah, stoj, stoj! Julka je tukaj. Prav sedaj se hoãeodpeljati.”

Pavel je veselo poslu‰al prvo modrovanje notarjevo, obnjega zadnjih besedah pa se je zganil.

„Tukaj? Kaj dela tu?”„Dekret ima! Dekret za Zagorico! In ‰e nocoj se odpelje tja.

BESeDA

27 

JARA GOSPODA

Niti k moji Ïeni ni hotela danes, skoro pa pride zopet sem-kaj.”

Adjunkt se zavrti v polkrogu in je Ïe nekaj korakov od hi‰-nih vrat, ko ga prisili veseli notarjev klic, da se vrne.

„Pavel, Pavel! Gospodiãna Julka Orlova!”Poleg Valentina res stoji Julka.âastiti ãitatelji naj oproste, ako precej ne najdejo natanã-

ne fotografije te novodo‰le osebe. Znano jim je, da je Ïe pre-koraãila trideseto leto svoje dobe, in edino to je morda takoprevzelo nekatere, da bi ne verjeli novo predloÏeni sliki. Reãihoãemo le to, da se Julki ni poznalo tistih trideset let ali ko-likor jih je Ïe imela.

In prav to je povzroãilo, ako ni prihajalo iz hipne zadrege,da je adjunkt Pavel, ves zardel, viharno pozdravljajoã in go-spodiãni stiskajoã roko, izustil neumestne besede: „Oh, go-spodiãna — po tolikih letih, po tolikih letih se vidimo izno-va!”

„No, pol stoletja vendar ‰e ni!” deje Julka nasmehoma, do-ãim vendar nagla‰uje svoje besede nekoliko zlobno.

„Nama se pa skoro tako dozdeva, odkar namreã nisva vi-dela vas,” reãe Valentin.

„Vi pa, vi! Oh, recite, kolikokrat ste se me spominjali?” oãi-ta Julka na pol resno.

Od ceste sem se zaãuje ropot dveh kolesljev in majhnagneãa se naredi tamkaj.

„Tukaj je — novi Ïupnik babinopoljski!” vzklikne Pavel,porabiv‰i to ugodno priliko, da si zopet dobi prej‰nje du‰ev-no ravnoteÏje.

„âula sem, da pride nocoj,” deje uãiteljica, „toda moj vozje tudi Ïe pripravljen. Zbogom, gospoda!”

BESeDA

28 

JARA GOSPODA

„Oh, kaj Ïe? Kaj tako hitro?” reãe Pavel.„Nocoj paã! — Da se skoro vidiva, gospod Valentin! Pripo-

roãite me svoji soprogi in oprostite!”Vtem Ïe sede na enovpreÏni voziã ter uravnava kovãek in

nekaj ‰katel poleg sebe. Voznik, ‰irokopleã kmetski fant zdolgo smotko v ustih, udari po konju in zdajci zdrdrata zdvori‰ãa.

„Uboga deklica!” reãe adjunkt.„Zakaj?” meni Valentin. „Videti je zadovoljna!”Dalj govoriti ni bilo moãi, zakaj s ceste je prihajala velika

druÏba in pozdravljali so se kar vprek.Novi Ïupnik, „gospod Franãi‰ek”, kakor ga je nazival oãe

Kraãa, Ï njim njega kaplan, ki se mu je pripeljal naproti, Ïup-nik grobeljski in nekaj imovitih gospodarjev iz Babinega pol-ja, oãe Kraãa in njega sin, davkar, in po‰tar, oba trgovca gro-beljska — vsi so bili skupaj. Sedaj je ‰e prihajal uãitelj, ki jezamudil sprejem, ali bolje reãeno, prihod gospodov.

„Tu si nekoliko odpoãijemo!” meni gospod Franãi‰ek, kose predstavijo drug drugemu, in skoro potem sedi vsa go-spoda, duhovna in posvetna, v znani zatohli sobici.

Razgovor se iz poãetka ni mogel prav razviti — vreme jebilo skoro obdelano, setev in Ïetev tudi, politike se sedaj ‰eni hotel nihãe lotiti, starih skupnih znanstev ni bilo najti in,‰ele ko so pri‰li po nekovem skrivnostnem prirodnem za-konu na red dohodki in plaãe te ali one Ïupe, te ali one jav-ne sluÏbe, vnela se je jako Ïivahna razprava. Vendar tudi toje zdajci ustavil Kraãev Minãe, stopiv‰i v sobo z glasnimvzklikom:

„Sodnik je tukaj!”

BESeDA

29 

JARA GOSPODA

Zaeno je vrgel na zadnjo klop v kotu debel pla‰ã, deÏnik inkovãek, katerega je prinesel z voza.

Sodnik Vrbanoj pa je bil tudi Ïe med vrati, ko so vstajaliadjunkt in davkar, notar in po‰tar in drugi razen duhovnikov,da ga pozdravijo.

Bil je po svoji zunanjosti res takov, kakr‰nega sta ga Ïe ne-koã opisala adjunkt in notar: velik, krepak, mo‰kega, resnegavedenja in vendar v vsem svojem gibanju nekoliko neroden.Izprva ni vedel, komu bi najprej segel v roke, toda ko je po-zdravil — in sicer prav prisrãno in prijazno — Pavla in Valen-tina, opravil je tudi hitro z drugimi in sedel ob gorenji konecmize poleg domaãega Ïupnika.

„Ali nisi videl mlajev?” po‰ali se Valentin. „Saj si takoj ve-del, da —”

„niso namenjeni meni!” pristavi Andrej.„PrisluÏite si jih, prisluÏite!” reãe gospod Franãi‰ek sladko,

vendar z zasmehujoãim izrazom na licu.„Vi si jih menda tudi ‰e niste, ãastiti gospod, niti tu niti v

Babinem polju?” vrne takisto Vrbanoj in glasen smeh posvet-ne gospode, ki zazveni po njega besedah, priãa, da med njoin onimi tremi duhovniki ni posebnih simpatij.

Uãitelj je po‰tarju zadovoljno ‰epnil na uho, toda opreznoin tako tiho, da ga je po‰tar komaj sli‰al: „Ta je pa srãen, ta sejih ne boji!”

Gospod Franãi‰ek je hotel jezno odgovoriti, toda domaãiÏupnik je segel v besedo s pomirljivo opomnjo:

„To je Ïe taka navada pri nas — ti mlaji!”„In lepa!” pritrdi Vrbanoj in s tem tudi izgine iz druÏbe

bojeviti duh, katerega je vcepil gospod Franãi‰ek z zabavlji-vo svojo opazko. Sicer je bil novi babinopoljski Ïupnik ‰e

BESeDA

30 

JARA GOSPODA

vedno take volje, da bi piknil tega ali onega, in je tudi imel ra-dovoljnega pomoãnika ob svojem kaplanu, ki bi bil sedaj sil-no rad govoril le o slovenskih liberalcih; toda domaãi Ïupnikni dopu‰ãal, da bi se razgovor poostril.

Ena prilika pa se je vendarle ‰e ponudila gospodu Fran-ãi‰ku, da je pomogel svojemu jeziku do sijajnega uspeha.

Nesreãni po‰tar je namreã zdajci zaãutil potrebo, poseãi vdebato in izpregovoriti o novem predmetu, od katerega je vsvoji nekoliko zlobni naivnosti priãakoval mnogo zabave.

„Kje pa imate svojo kuharico, he, he, gospod Ïupnik?”vpra‰al je, kakor bi se hotel nekoliko po‰aliti.

„Jutri pride v po‰tnem zavitku; prosim, da se mi dostaviekspresno!”

Smeh je bil sedaj ves na Ïupnikovi strani in po‰tar, rdeãkakor kuhan rak, od same jeze ni vedel kaj odgovoriti. —

Tak‰na je bila zabava na‰e gospode prvi veãer ob prihoduVrbanojevem.

Ko sta se loãili obe stranki — duhovniki so skoro od‰li —znesel je po‰tar svojo jezo s polglasnim vzklikom:

„Ej, pravega ptiãa so dobili tja gor v Babino polje, ta jihbode uãil kozjih molitvic, ne pa boÏjih!”

In rek‰i je pomenljivo namignil s cevjo svoje pipe.Zunaj pa je sedal gospod Franãi‰ek s kaplanom na voz in

‰e proÏil roko grobeljskemu Ïupniku v slovo. Ko pa je zaro-potal voz z dvori‰ãa, vzdihnil je gospod Franãi‰ek in se obrnilk posluÏnemu kaplanu, zaniãljivo rekoã:

„Ej, gospod Luka, nocoj sva pa — med koprive padla!”

BESeDA

31 

JARA GOSPODA

V

Zakaj se pa ne oÏeni‰?”  „I, zakaj se pa ti ‰e nisi?”Ti vpra‰anji sta bili naglo izpregovorjeni drugo za drugim.

Prviã je vpra‰al sodnik Vrbanoj, drugiã adjunkt Pavel. Drugovpra‰anje je bilo odgovor prvemu; nato je pa zavladal molkv mali druÏbi, ki je sedela nocoj kakor skoro sleherni veãerpri okorni mizi v Kraãevi krãmi.

Sodnik se je bil popolnoma udomaãil in je tudi Ïe poznal— kolikor toliko — dobra in slaba svojstva onih, s katerimimu je bilo obãevati dan na dan; poãasi pa je spoznaval tudione, ki so mu prihajali blizu le po svojih pravnih opravilih. Alito spoznavanje je bilo sila subjektivno sprião tega, kako se jebila vr‰ila njega izobrazba.

Kmetsko vzgojen, gimnazijsko pouãen, na vseuãili‰ãu paposveãen vedi za kruhoborbo — vtem ‰e duhomorno voja‰koleto — zahajal ni nikdar v kroge, kjer vlada blaÏilna moã izo-braÏenih Ïena, in sicer zato ne, ker ni imel prilike niti volje,da bi zahajal kam drugam. Dobro se mu je godilo po njego-vem mnenju le tedaj, kadar je dobil ob praznikih od nekegastarega strica nekoliko goldinarjev. Te je zapravil v druÏbienakomiselnih tovari‰ev, bodisi na nedeljskem izletu ali vkavarni, odprti vso noã. To je bilo takrat, ko je ‰tudiral navseuãili‰ãu. Pozneje pa je bilo drugaãe. Striãevih podpornihgoldinarjev ni bilo veã; plaãa, katero je dobival v prvih letih

BESeDA

32 

JARA GOSPODA

svojega sluÏbovanja, bila je sicer majhna, ali vendar tolika, damu ni trebalo stradati. Seveda je moral ‰tediti, in to ni biloteÏko. Vstajal je ob sedmih, nekoliko se izprehajal, ‰el potemv urad, opoldne zopet k obedu v skromno predmestno krã-mo, potem za pol ure v kavarno in nato zopet v urad do ‰esteali sedme ure zveãer. In potem? Pol ure v kavarno pogledatnajnovej‰e veãerne liste in nato zopet v staro, toda ugodnokrãmo na predmestju, kjer je vitka toãajka NeÏika tako resnoin skrivnostno povedala, kaj je nocoj sveÏih jedil in kaj jih ni.Tam je sedelo veã kolegov in v Ïivahnem razgovoru o dnev-nih dogodkih so minevali veãeri. Zapeli so ãasih ‰e kako pe-sem, o posebni priliki poklicali „‰tefan” vina, toda nad vsemije Ïe leÏalo tedaj nekaj kakor tesnoba, ki stiska vojaka predbojem. In boj, pravi boj za obstanek, za prvo sluÏbo — zaavanziranje, ta boj je bil ‰e pred njimi in, dasi niso znali —skoro Ïe med njimi!

Potem je pri‰lo prvo stalno imenovanje. Vrbanoj je pri‰elza adjunkta k majhnemu sodi‰ãu juÏne Kranjske in bil tamveã let. Uradnega dela je bilo dovolj, izven urada pa nobenetake druÏbe, da bi se smelo reãi: Vrbanoj se je uãil v nji; ne,sam je oddajal od svojega. Ondi je med uãitelji, trgovci, davã-nimi uradniki in sploh ljudmi, ki so bili glede izobrazbe zadobro stopinjo pod njim, na katere pa je bil v vsem ne-uradnem ãasu in obãevanju navezan, prebil skoro ves svojprosti ãas ter se privadil tudi nekovi vznesitosti, ãe‰: „Vendarsem bolj‰i od vas vseh in veã nego vi!” Kakor je rastlo to pre-priãanje, takisto je ãimdalje bolj mrzil druge bolj‰e gosposkedruÏbe. V obliÏju je stanovala v prijaznem gradiãu plemeni-ta obitelj, katera je vedno rada sprejemala sosedno gospodo;Vrbanoj je bil ondi samo enkrat, ali potem se mu je zdelo vse

BESeDA

33 

JARA GOSPODA

— preo‰abno; razloga temu ni vedel, tiãal pa je ta razlog zanjedinole v tem, da je pri‰el v druÏbo, katera mu je imponira-la s svojo splo‰no in druÏabno omiko. —

„Zakaj se pa nista oÏenila Ïe oba?” dejal je tretji v druÏbi,notar Valentin, ki se je sleherni veãer shajal s prijateljema.„Danes je bila Orlova Julka tukaj — glejta, to bi bilo nekaj!”

Zasmejali so se vsi trije; Pavel in Andrej sta vzela oba za-eno kozarec v roke in izpila kratek poÏirek, Valentin pa jenoviã zaÏigal svojo pipo.

„Danes je bil menda glavar, okrajni glavar tukaj!” reãeVrbanoj.

„Uradni dan je bil!” meni Pavel.„In Julka se mu je predstavila kot zagori‰ka uãiteljica,” pri-

stavi Valentin. „No, gledal jo je izvestno kakor — pravil alitrdil ne bodem, kako — paã pa, kakor Ïe zna, kadar je v za-dregi! Saj vesta oba in spominjata se, da je na‰ okrajni glavarpoznal Julko Ïe tedaj kakor mi vsi trije. Samo tega ne vem, jeli bil takrat z nami na Kremenu? — Oh, seveda! Kak‰en boÏjivolek je bil! Med drugimi se je ‰etal, mi se nismo brigali zanj,mlaj‰i je bil od nas, doma pa tam na sosedni gra‰ãini in mo-goãnega strica je imel, plemiãa, in sam je takisto plemiã —”

„Saj si ti tudi!” zasmeje se Vrbanoj, kakor bi hotel odmak-niti razgovor drugam.

„Ali kakov?” deje Valentin. „Meni vse plemstvo ni poma-galo niãesar!”

„Onemu pa je!” reãe Pavel.„Julka je potem pri‰la k moji Ïeni in pravila, kako ljubez-

nivo se je vedel glavar. Kako lahko je to! In ãe pomislim nanekdanja leta — tedaj ga je gledala Julka kakor preprostegaotroka in sedaj —”

BESeDA

34 

JARA GOSPODA

„Dejal bi, da ga tudi sedaj ne gleda drugaãe,” meni Pavelresno.

„Hoho!” zasmeje se Vrbanoj, in to tako zaniãljivo, da ona-dva kar osupneta. Sodnik je Ïe vedel, da biva Orlova Julka vtem okraju, toda dalj‰ega pomenka o nji ‰e ni bilo v tej druÏ-bi. Tudi so se bili vsi trije Ïe prijateljski razgovarjali o svojihdija‰kih letih in o Ïivljenju na poãitkih, samo onega dogod-ka na Kremenu, o katerem je bil pripovedoval Pavel Valenti-nu, omenil ni nihãe vprião sodnika. Valentin je bil prvi, ki seje z nocoj‰njo opazko dotaknil tega koãljivega spomina.

„Anãka, ali zopet spite?” zakliãe Vrbanoj v prvo sobo, za-kaj onadva sta umolknila po njega zadnjem zasmehu. „Anã-ka! Pridite semkaj!”

Deklica pride in hoãe vzeti steklenico, da jo noviã natoãi.Vrbanoj jo prime za roko, z desnico pa okoli pasa in jo poteg-ne k sebi, rekoã:

„Midva sva ‰e — drug za drugega! Kajne, Anãka?”Deklica ne odgovori niãesar, ampak se mu naglo izvije; Va-

lentin se smeje, Pavel pa jezno gleda ta prizor.„Taka deklica, to bi bilo ‰e nekaj!” nadaljuje Vrbanoj po

Anãkinem odhodu. „Videti je nepokvarjena, pridna, lepo liceima in pa, in to je glavno: niã tistega gosposkega, ãesar ‰eopisati ne morem, tistega, kar mi je tako zoprno.”

„Vzemi jo! Zakaj je ne vzame‰? Vse prste si oblizne!” po-roga se Pavel, ali tako, da nekaj kakor jeza zveni iz njega be-sed.

„Samo ãudim se, da je ‰e ti nisi, ko jo vendar Ïe pozna‰toliko ãasa!” zavrne ga Andrej.

„Saj si lahko premislim!”„Ko bi vaju ne poznal, prijatelja, dejal bi, da se ‰alita,” ogla-

BESeDA

35 

JARA GOSPODA

si se notar, „ampak v vajinih besedah tiãi nekaj, iz ãesar skorosklepam, da bi se res dolgo ne upirala, nego se Ïenila, pravresno Ïenila pri tejle neumni punci.”

Pri teh besedah se Anãka vrne z vinom.Sedaj jo Pavel, nikar da bi odgovoril Valentinu, prime okoli

pasa; toda Anãki je bilo nocoj vse preveã; prav nejevoljno od-pahne Pavlovo roko in odide iz sobe.

„Glej, to je usoda takih deklic! Iz roke v roko! In najsi je ‰etako dostojna in po‰tena, vendarle je cvet, katerega svaljka‰po rokah!”

„Oh, kje pa najde‰ sveÏe cvetove?” zavrne ga Vrbanoj ci-niãno. „Toda pustimo to!”

In vsem trem je bilo tako prav; menili so, se o drugih re-ãeh, a tudi ne veã dolgo; prej‰nji prizori in govori so ostavilinekaj neprijetnega, kar se nocoj ni dalo veã izbrisati.

BESeDA

36 

JARA GOSPODA

VI

Dobrega pol leta pozneje je grobeljski Ïupnik v nedeljozjutraj med prvo ma‰o z lece oklical prviã, drugiã in tre-tjiã gospoda Andreja Vrbanoja in gospodiãno Anãko Kraãe-vo ter povabil vsakogar, ki bi vedel o zadrÏku namerjanegazakona, da se zglasi v postavljenem obroku.

Ta novica je udarila poslu‰alcem siloviteje na uho negoevangelij o poslednji sodbi; vse je bilo preseneãeno, gospodain kmetski ljudje; samo MatiÏarjeva Katra, ki je sleherno ne-deljo kleãala ob stranski spovednici in bila zamaknjena edi-no v poboÏnost in v pokoro grehov svojih, ni se menila zalahni ‰um, ki je nastal po cerkvi. Ko je od‰el Ïupnik z lece inse opravljal v zakristiji za sv. ma‰o, stikalo je vse glave in ‰e-petalo. Davkarjevim trem gospodiãnam, sedeãim v klopipred oltarjem, zastajala je sapa, toda napele so ustna, ãe‰: „Tosmo Ïe vedele — kaj pravega dobi!” Po‰tar in po‰tarica sta sepogledovala, kakor bi jima trebalo zdajci odpraviti trgovin-skega ministra z „ekstra po‰to”; oba grobeljska trgovca, ki staprihajala v cerkev navadno tedaj, ko je Ïupnik zavr‰eval svojopropoved, in sta potem le pazno poslu‰ala oklice in oznani-la, zmoÏna sta bila v prvem trenutku samo ene misli: „Kjebode kupoval?”, ali takoj sta laÏnivo zatrjevala drug drugemu:„Oh, to sem Ïe davno vedel!” — Notarjeva gospa, katera jeimela svoj sedeÏ pod leco med dvema kmetskima gospodi-njama, ni mogla najti v svoji molitveni knjigi zaãetka sv. ma‰e

BESeDA

37 

JARA GOSPODA

in je brskala zadaj med litanijami; najraj‰i pa bi bila u‰la do-mov zbudit soproga, zakaj Valentin je bil len, ni hodil k ma‰iin je spal, dokler ni moral v pisarno. Da Vrbanoja in Anãkedanes ni bilo v cerkvi, to je umevno, saj tisti po krajevni na-vadi ne gre v cerkev, kogar „meãejo z lece”; adjunkt Pavel patudi ni bil vsakonedeljski obiskovalec in prav danes so ga ra-dovedneÏi pogre‰ali. Uãitelj, ki je oskrboval sluÏbo organi-stovsko, razgovarjal se je tako Ïivahno s svojimi pevkami onajnovej‰em dogodku, da je pozabil pedalov, ko je pozvonilzvonãek ob zakristiji, oznanjajoã ma‰nikov pristop, ali tudi toje bilo brez pomena, zakaj cerkvenikov pomoãnik, ki je vle-kel mehove, ‰epetal je, pozabiv‰i svoj posel, vedno ‰e z davã-nim eksekutorjem, kateremu je bila naloga peti bas v cerkve-nem zboru. Med kmetskim ljudstvom po cerkvi pa je ‰lo odust do ust: „Oh, ta Anãka, ta ima sreão!” — „Ta Kraãa, ta jozadene!” — „No, sedaj bode pa ‰e bolj vihal svoj nos!” —„·krice si bode napravil!” — „Od samega bogastva ne bodevedel, kje bi se popraskal, kadar ga zasrbi!” — „I, kaj bogast-vo? ·teti bode moral, ‰teti; saj je dolÏan tisti Anãki!” — „Pa prisodi‰ãu — tam bode opravil, kar bode hotel; jaz bi se ne prav-dal Ï njim, ãe bi imel sto priã!” — „BeÏi, beÏi, ‰e manj bodeopravil! ·kric je ‰kric — tlaãil bode Kraão samo zato, da bodelep‰e videti!”

Tako je ‰umelo od ust do ust, od u‰esa do u‰esa in, ‰ele koso po naporu cerkvenikovega pomoãnika zapele orgle, po-leglo se je ‰epetanje. Po konãani ma‰i pa je hitela govorica zljudmi na vse ‰tiri strani. —

Adjunkt Pavel je ãakal, da dobi svojo kavo. S kavo vred muje prinesla streÏnica tudi najnovej‰o novico o sodnikovi za-roki. Kakor vobãe ni bil vajen govoriti s streÏnico veã, nego je

BESeDA

38 

JARA GOSPODA

bilo neizogibno treba, tako tudi danes ni ãrhnil besedice, am-pak pazno je vlival kavo na sladkor v ãa‰i. Stoprav, ko je de-kla od‰la, pogledal je po golih stenah svoje sobe, na umaza-na tla, potem se ozrl na pajãevine v kotu nad peãjo in nato,smotko vÏigajoã, stopil k oknu, kjer je imel razgled na dokaj‰iro ravan, po kateri se je vil med sivim vrbovjem in ko‰atimijeseni majhen potok. Zadaj je vstajalo zeleno gorovje, pro-strano in valovito; tu in tam so se z obra‰ãenih brd lesketalebele stene posamiãnih hi‰. Prizor je bil lep in jutranje soncega je ‰e bolj krasilo.

Pavel pa je le nekoliko trenutkov gledal prijazna sela, ki sose mu v sonãnem odsvitu smejala tako ljubko.

„Tu en dom, tam zopet drugi, tu Ïena in otroci, tam zopetprav tako!” — To je izustil skoro glasno. „In sedaj ta Vrbanoj!”pristavil je nehote. Obrnil se je od okna in nejevoljno bacnilpar neosnaÏenih ãevljev izpod nog.

„Zavidam mu je ne, te — te Anãke!”To je ‰e mislil, ko je pil svojo kavo. Nekam jezno je posta-

vil ãa‰o na mizo.„In pa — da nikomur ni zinil besedice!” To mu je sedaj naj-

bolj vrelo po glavi, ko se je odpravljal z doma.V pisarno pri‰ed‰i, najde pismo Vrbanojevo, v katerem mu

sodnik naznanja, da ima za nekaj tednov dopust in da njemuizroãa uradno nadome‰ãanje. Ko se zveãer oglasi pri Kraãi,tudi Anãke ne vidi ondi; od‰la je bila v mesto in za nekaj ted-nov se vrne s potovanja — soproga sodnikoval. Tako so zve-deli vsi na‰i znanci, pijoãi nocoj pri Kraãi na zdravje in sreãenzakon obeh zaroãencev.

Umevno je, da se je skrivaj mnogo ‰epetalo, ugibalo in za-bavljalo; kadar pa je sproÏil kdo napitnico, oblizano in nali‰-

BESeDA

39 

JARA GOSPODA

pano po visokozveneãenih frazah o iskrenem ãestitanju inprijateljstvu, vpilo je vse kriÏem: „Îivela!” in „Mnogaja leta!”

Oãeta Kraãe ni bilo doma, odpeljal se je k poroki, katera bise zvr‰ila drugi dan; Minãe pa je po oãetovem in Ïeninovemnaroãilu toãil vino zastonj, kolikor ga je hotela gosposka so-ba, hlapcem in va‰kim fantom pa je postavil polno vedro nadvori‰ãe.

BESeDA

40 

JARA GOSPODA

VII

Pozno je bilo, ko sta se vraãala Pavel in Valentin domov. Zanjima so iz odprtega okna Kraãeve krãme hrumeli neu-brani glasovi divjega zbora, ki je muãil nocoj Ïe tretjiã „Za-gorske zvonove”, tam iz nasprotne dobrave, kjer so od‰li postranskih stezah grobeljski fantje v sosedno vas, pa je odme-valo njih ukanje.

Pavel in Valentin ves dan nista bila skupaj in zveãer v krã-mi se tudi nista mogla izgovoriti o dana‰njem dogodku, takovaÏnem za grobeljsko druÏbo; vedno je bil kakov sosed vmesz vpra‰anji in opomnjami.

Sedaj sta bila sama.„Kaj pravi‰ ti?” vpra‰a prvi Valentin.„Radoveden sem, kaj ti meni‰!” izogne se Pavel.„Bedastoãa — najveãja bedastoãa! Le ne vem, kam se je za-

gledal! V tiste ãrne oãi, v ta tanki Ïivot? Vrag ga vzemi, ako bine dobil Ïenske s temi svojstvi in poleg tega vsega drugega,ãesar je treba takemu moÏu. O denarju ne govorim — on je,kar se tiãe potreb‰ãin, skromen moÏ in se bode vedno ravnalpo razmerju, kakr‰no zmore, ampak Ïenske izobrazbe je tre-ba! Kaj bode s to neumno punco, ki se je nauãila pisati in ãi-tati za silo, ki se‰teje nekaj ‰tevilk, kadar jih je treba napisatis kredo na vrata, ki ti zna prinesti dobro spenjeno pivo, ãe‰da je vselej sveÏe, kadar se ji natakanje posreãi; ki pa poznavsaj v mislih vse tiste javne in skrivne grehe teh krãmarskih

BESeDA

41 

JARA GOSPODA

beznic, po katerih se moramo klatiti, ako hoãemo govoritidrug z drugim — kaj bode s tako Ïeno?”

„Kdo bi trdil, da taka Ïena ne more osreãiti moÏa, kakr‰enje Vrbanoj?”

Pavel je dejal to nekam lahkomiselno, samo da je naspro-toval prijatelju, ki se je bil nenavadno razgrel.

„Ti tega sam ne veruje‰ — sicer bi —”„No, kaj bi sicer?” hiti Pavel.„Sicer bi jo bil ti prej vzel nego Vrbanoj!” konãa razburje-

ni Valentin.Njegov tovari‰ se posiljeno nasmehne — na ta argument

mu ni bilo najti hitrega in odloãnega odgovora. Obstaneta namostu, ki se tu vzpenja nad potokom, ‰umeãim v globokemjarku pod njim. Lunini Ïarki se odsvitajo iz belih pen, ki segosté doli med razjedenim kamenjem.

„Da sem odkritosrãen, dragi moj,” zine zdajci Pavel, „mo-ram reãi, da bi mi bila ta deklica v‰eã; zakaj tudi ne? Toda —tako — kar za ljubezen! Za Ïeno bi je ne maral!”

„No, vendar!” deje notar malone zadovoljno. „In zato pri-trdi‰ tudi ti, da je ukrenil Vrbanoj nekaj prav neumnega, ne-kaj, kar je odloãilno zanj in za vso njegovo prihodnost! Inkakor sodim, ne bode to korak k sreãi njegovi!”

„Zakaj bi ne bil?”„Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno sodnik tu pri nas in nje-

ga Anãka tudi ne bode vedno taka lepa vitka deklica, kateropoljubiti mora biti posebna slast. Golobje Ïivljenje med ‰ti-rimi stenami prestane — morda Ïe takoj! Andrej brez dvoj-be ‰e avanzira; svetovalec bode, morda pride ‰e vi‰e; v veã-jih mestih bode sluÏboval in tam mu bode treba oÏje druÏab-ne dotike s kolegi, vrstniki in njih druÏinami: kako bodo gle-

BESeDA

42 

JARA GOSPODA

dali to neve‰ão toãajko, ki do tedaj Ïe izgubi vse, kar ima se-daj lepega in prikupnega: mladost in ãrne oãi, ‰egavost invitka rast, ki pa se ne bode znala obraãati na desno ali levo inne bode vedela odgovora, kadar bodo skrite pu‰ãice letelenanjo v druÏbi, katera jo ne bode ‰tela enakopravne po izo-brazbi, bodisi splo‰ni, bodisi samo druÏabni.”

„Napaãno sodi‰, dragi moj!” zine Pavel nekam Ïivo. „Ko-liko jih pozna‰ tudi ti takih Ïena, ki kar naravnost na laÏ po-stavljajo tvoje modrovanje. Mlada Ïena je zmoÏna vsake izo-brazbe; taka bode, kakr‰no si vzgoji‰!”

„Ako me ljubi! Ako me tako ljubi, kakor sanjamo mi ãasiho Ïenski ljubezni, in ãe ji je poleg ljubezni, katera mora bitiãista, brez vsakega egoizma, vcepljena v srce kal tistega po-nosa — — —”

„No — kak‰nega?” zasmeje se Pavel na glas, ko Valentinnekoliko prestane, ne da bi konãal stavka. „Menda si pri kon-cu s svojim modrovanjem?” pristavi ironiãno.

„Imenuj oni ponos, kakor ga hoãe‰, samosvest, vzgojo,nravnost —”

„âakaj, pomagam ti!” deje Pavel smehoma. „Imenujem gakal tistega pravega Ïenstva, katerega i‰ãemo tako zaman!”

„Prav pravi‰!” pritegne Valentin resno. Na‰el ni izraza poj-mu, kateri je pa vendar ‰e obema, dasi sta ga imenovala, pla-val nekam temno pred oãmi.

Bila sta Ïe pred notarjevim stanovanjem.„Ne jezi se! — Videl bode‰, kako imenitna gospa bode ‰e

ta Anãka! ·koda — sedaj je ne smemo veã objemati!” dejeadjunkt ciniãno.

„Ti bi jo sedaj morda ‰e raj‰i nego prej,” pravi Valentin ne-

BESeDA

43 

JARA GOSPODA

koliko nezadovoljno, „in to menda navzlic svoji izborni teo-riji o vzgoji Ïena po njih soprogih!”

„Spat pojdi, spat, Tinãe, in tiho bodi po stopnicah — pete-lin bode skoro pel!” pravi adjunkt smehoma in krene protisvojemu stanovanju.

BESeDA

44 

JARA GOSPODA

VIII

Imeniten dan se je bliÏal Grobljanom. Veã mesecev Ïe je pripovedoval Ïupnik ob raznih prilikahz lece, da bode letos prav sto let, odkar je bila ustanovljenadomaãa fara, in da je treba kar najslovesneje praznovati taspomin. Njega besede niso padale na kamnita tla, zakajkmetsko in tr‰ko prebivalstvo, katero se navadno ni ‰telomed na‰o gospodo, bilo je takoj silno vneto za posebno pro-slavo te stoletnice. Oãetje in Ïene, vsi so bili edini in tudi po-polnoma zadovoljni s tem, da bode s slovesno boÏjo sluÏbo,s pokanjem topiãev in z „ofrom za cerkvene potrebe” vseopravljeno; zveãer potem seveda godba v krãmah, nekolikoplesa za mlade ljudi, starim pa zajamãena pravica, da se ne-koliko napijó.

Pri gospodi pa Ïupnikov poziv tudi ni ostal glas vpijoãegav pu‰ãavi. Trebalo ji je res Ïe posebne prilike, da stopi iz svo-jega vsakdanjega gibanja in da vsakdo pokaÏe, kaj in kakozna tudi tedaj, kadar ne gledajo nanj samo domaãe oãi.

Ampak slavnost farne stoletnice bi bila premajhna, da jeostala samo med cerkvenimi stenami in se konãala zveãer

v zatohli krãmi s pretepom domaãih in tujih fantov; prvoje za Ïupnika, drugo je za kmeta, za gospodo pa ne ostajaskoro niã. Ali kakor vselej v kritiãnih sluãajih, tako se je ogla-silo tudi tu veã re‰ilcev, ki so izvirne svoje ideje vrgli medkritiãno ugibajoãe obãinstvo.

BESeDA

45 

JARA GOSPODA

Uãitelj se je spomnil, da grobeljska ‰olska mladina ‰e nimasvoje zastave, dasi jo imajo Ïe davno vse sosedne ‰ole; notarMali pa, ki je poleg svojih uradnih opravil ãutil vedno neute‰-ljivo potrebo, da se je vtikal v vse moÏne druge javne posle,presenetil je nekega veãera druÏbo pri Kraãi s predlogom, daje ob priliki farne stoletnice ustanoviti — gasilsko dru‰tvo.

Razgovora je bilo veliko; o ‰olski zastavi ne toliko, zakaj tuse je vsakdo z majhnim doneskom odkupil enkrat za vselej;predlog o gasilskem dru‰tvu pa je povzroãil ob‰irno razpra-vo.

„Kje dobiti denar?”„Kje ãlane?”„Vse, vse — ako se le hoãe!”Tako je ‰umelo po Kraãevi sobi. Vrbanoj, ki je bil nocoj iz-

jemoma posetil druÏbo — zakaj odkar je bil oÏenjen, priha-jal je le malokdaj v krãmo — vrgel je sedaj in sedaj v razgovorironiãno opazko, kateri pa ni bilo pravega odziva. Vsi so sma-trali vpra‰anje o gasilcih jako resnim in se stvarno razgovar-jali jako Ïivo.

Le adjunkt Pavel je trdovratno molãal in vlekel ob svojipipi.

„No, ti pa ne zine‰ nobene — seveda, ker pripada‰ pravimkoãarjem — danes tukaj, jutri tam!” razvname se zdajci no-tar. „Skoro bi ti Ïelel, da ti zgori tisti tvoj kovãek s tremi parinogavic! Morda si ga celo zavaroval za cel tisoãak?”

„Ne jezi se, Tinãe!” zasmeje se Pavel. „Jaz ãesto ugibljemkaj drugega. Gospoda slavna, usojam si vas opozarjati nadrugo vaÏno stvar,” pristavi z zlobnim naglasam, „ki se patiãe vpra‰anja, katero ste Ïe re‰ili, kakor mislite!”

„Kaj? Kako? Katero?”

BESeDA

46 

JARA GOSPODA

„Jaz menim ‰olsko zastavo!”„No, ta je vendar sreãno pod kapom!” deje davkar.„I, seveda! Denar je tu, zastava se tudi hitro kupi — blago-

slavljala se bode tudi — ampak —” Adjunkt hudomu‰no pre-stane.

„No, kaj — ampak?” hiti uãitelj.„Kumice ‰e nimate — kumice je treba!” pristavi Pavel hlad-

no.Ta opazka povzroãi za nekoliko trenutkov splo‰en molk.„Kumice, ki zabije prvi Ïebelj v banderi‰ãe, ki podari lep

svilen trak, z zlatom in srebrom pretkan in prevezan ter gapripne na banderi‰ãe, potem pa pogosti ‰olsko mladino — teje treba, gospoda moja, o tem se razgovarjajmo!” Tako je mo-droval Pavel nekam svojeglavno.

„To je lahko dobiti,” deje notar.„Ne vem, ne vem,” meni dvojeã doktor-ranocelnik, „ta

ãast velja nekaj desetakov; ne vem, ne vem!”„Res je,” pristavi po‰tar in ziblje glavo, „‰estdeset, sedem-

deset — morda sto goldinarjev!”„Kaj bodete ugibali, gospodje?” oglasi se Vrbanoj. „Tukaj

nimate izbirati — k notarjevi gospe pojdite; Tinãe, ki si itakpreveã sluÏi, bode Ïe plaãal!”

„Kajpada,” zavrne ga notar na pol smehoma, na pol ne-jevoljno, jaz vem bolj‰o kumico: sodnikovo gospo! Domaãin-ka je, najmlaj‰a med na‰imi gospemi in Ïena najvi‰jega do-stojanstvenika, kar jih imamo v trgu — Ïivela kumica: gospaVrbanojeva!”

„Îivela!” pritrdijo sodrugi, toda v vsem vzkliku ni niã od-kritega, niã veselega.

Davkar se je spomnil svojih treh hãera in njih tihe jeze na

BESeDA

47 

JARA GOSPODA

Anãko, po‰tar ‰e vedno ni mogel pozabiti, da je bila prej to-ãajka, Tinãe je pa s svojim predlogom hotel biti zlobnej‰i,nego se mu je posreãilo, zakaj tudi on se ‰e ni mogel pravprivaditi Anãki kot sodnikovi soprogi. V medsebojnem po-govoru jo je ‰e vedno silno teÏko nazival „gospo”. Trgovca, kista nocoj tudi sedela v druÏbi, kriãala sta sicer na ves glas inpritrjevala predlogu, pod mizo pa sta se tiho sporazumljenadregala s koleni.

Vrbanoj se je na pol protivil; toda videti je bilo vendar, damu ta misel ugaja. Uãitelj pa je ves vnet venomer hitel: „Vidovolite, gospod sodnik, da naprosim preãastito va‰o sopro-go — kajne, da dovolite?”

Doktor je pritrjeval: „Seveda, seveda!”, vtem pa po starinavadi trkal davkarja na rame in v svoji zlobni ‰ali pristavil:„Glej, prijatelj, tak‰na ãast gre samo gospem, samo gospem!”Davkar mu je odgovoril samo z divjim postranskim pogle-dom.

Pavel se je pri tem izvrstno zabaval; govoril ni, toda videlin ãul je vse dejanje in besedovanje ob miznem okroÏju inãutil tiho zado‰ãenje. Bil je sploh ãudna zmes lahkoÏivega invendar resnega, nebriÏnega in vendar strastnega ãloveka. Po-doben je bil plavaãu, ki je vajen trdno in vestno plavati blizubrega, kateri pa, kadar ga sluãajen val potisne proti sredinireke, ni zmoÏen misliti veã na breg, ampak samo na to, daplava dalje — dalje na povr‰ju — brez misli, koliko ãasa mubode vztrajala moã.

Z Vrbanojem sta bila na videz dobra prijatelja; toda ena-ka sluÏbena leta in poleg tega uradna podrejenost njegovaso‰olcu sodniku, oni prizor iz dija‰kih let, razliãni nazori —vse to je storilo, da je bila ta prijateljska vez silno tanka. In

BESeDA

48 

JARA GOSPODA

skoro po Vrbanojevi poroki je Pavel — sam ni znal ni kdaj nikako — pogre‰al Anãke; pri Kraãi mu ni veã godilo, drugje ‰emanj; zato je ostal sicer zvest stari privajeni mizi, ampak ve-sel je bil le tedaj, kadar je vrgel preporen predmet v druÏbo,dasi se sam ni rad spu‰ãal v boj.

âutil je tudi, da mu bolj‰a polovica let, prisojenih mu poãlove‰ki previdnosti, polagoma poteka; on pa ‰e vedno takosam — tako sam! Da se ‰e ni oÏenil, to je bilo pri takem zna-ãaju popolnoma umevno. Dasi se Ïensk ni bal, ampak lah-koÏivo in nebriÏno priãel tu in tam majhno ljubezen, pre-mi‰ljal in presojal je vendar vselej resno in tehtno, kako bibilo moãi Ïeno in potem — otroke rediti in vzgajati, polegtega pa svojemu Ïivotu dajati vsega, ãesar je vajen. In raãunje bil vedno pasiven. Tako je trdno in vestno plaval ob bregusamãevem, sluãajnega valãka pa ‰e ni bilo, da bi ga odneselproti sredini.

Ko se je Vrbanoj oÏenil, udarila je Pavlu misel v glavo, dabi bil on takisto lahko vzel to — Anãko. In samoljubje ali ne-kovo drugo ãustvo, tajno in neopisno, dejalo mu je, da biAnãka imela morda njega raj‰i nego Vrbanoja. Sedaj ko jebila izgubljena zanj, zdela se mu je tem vabnej‰a, in to ãust-vo mu je raslo od tedna do tedna, od meseca do meseca.

Vrbanojev zakon je bil doslej sreãen. Praznovati jima jebilo skoro obletnico svoje poroke in Grobljani, ki so imeliizprva silno veliko govoriti o tej „jarogosposki” Anãki, utih-nili so polagoma. Sem ter tja se je ‰e vnel razgovor o novemklobuku, katerega ji je kupil sodnik za praznike in katerega jeona — ãudom se je bilo ãuditi — nataknila na glavo prav tako,kakor je moralo biti. Davkarjeve gospodiãne so tudi prav ve-sele pripovedovale, da gospa sodnikova, ko jih je posetila, ni

BESeDA

49 

JARA GOSPODA

vedela, ali bi sedla na desno ali na levo stran njih zofe, kate-ra je bila, kakor so ãestokrat poudarjale, pokrita z najnovej‰omoderno preprogo. Samo izku‰enosti davkarjeve Evfemije seje posreãilo Vrbanojevo privesti na pravi prostor tako, danihãe ni zapazil nje nerodnosti; pol ure pozneje pa je vedel tov Grobljah vsakdo, kdor je imel le koliãkaj razsodnosti v ta-kih vaÏnih reãeh.

Za nekoliko mesecev pa tudi teh in enakih pravljic ni biloveã. Anãka si je pridobila dobro prijateljico — Valentinovosoprogo. Nihãe ni vedel, tudi gospe sami ne, kako je to pri‰lo,saj je imela pl. Malijeva celo nad deset let veã od Anãke, innotar tudi ni kaj rad videl te njiju razmere; toda navzlic vse-mu je bila gospa Vrbanojeva malone vsak dan pri Valentinovisoprogi, in to pogosto obãevanje z mirno, izobraÏeno Ïeno jije biló najbolj‰a ‰ola. Prav iskreno pa vendar nista mogli ob-ãevati; nekova nevidna stena je bila med njima.

V zadnjem ãasu je tudi adjunkt Pavel veãkrat prihajal k no-tarjevim. Bistro oko gospe Malijeve je skoro zapazilo, da se tiposeti vr‰e najgotoveje tedaj, kadar je bila Vrbanojeva pri nji,in da se Pavel ni nikdar izognil priliki, spremiti jo domov. Go-vorila je o teh opazovanjih tudi svojemu soprogu, toda Va-lentin jo je zavrnil malone osorno: „BeÏi, beÏi! Mogoãe, daravno tako zgolj iz nagajivosti ali pa mu je dolgãas! Resnegani niã; ti Pavla ne pozna‰; sploh pa — ãemu hodi ta Vrbanojkazmerom semkaj?”

„Meni ugaja; nepokvarjena, dobra stvarca je to!” pravi ona.„Haha!” zasmeje se Valentin. „Ti tudi pozna‰ ‰e malo

Ïensk, draga moja!”„Gotovo ne toiliko kakor ti,” deje soproga nekoliko zbad-

BESeDA

50 

JARA GOSPODA

ljivo, „in tako temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo! Kar setiãe Anãke, no, tu si ti morda kaj bolje pouãen —”

Valentin se sedaj zasmeje na ves glas.„Saj ve‰, kako sem prej sodil in kako sodim ‰e sedaj o tej

Vrbanojevi Ïenitvi! Toda jaz sem eden tistih ljudi, katere jelahko prepriãati. Bog ti daj sreão, ljubica moja, da vzgoji‰ izte Anãke kaj posebnega, nji v prid, Vrbanoju v sreão! Pavlu pane podtikaj slabih nakan!” — — —

„Jaz tudi mislim, da je gospa Vrbanojeva najprej poklica-na za ta ãastni posel,” rekel je adjunkt prav resnega lica, koje potihnil prvi ‰um. Valentin ni vedel, kako in zakaj se je vtem trenutku spomnil ravnokar omenjenega razgovora s so-progo. Vse ga je dirnilo nekam neprijetno.

„Bodemo videli!” izpregovori vtem sodnik in v teh bese-dah je bila tudi zagotovljena njegova in Anãkina udeleÏba prinamerjani slavnosti.

Valentin vendar ni mogel mirovati.„Torej — blagoslavljanje ‰olske zastave, zabijanje Ïebljev,

slavnostni govor —”„Tega bode‰ ti govoril,” zakriãi adjunkt.„âetudi!” deje Valentin.„Potem ustanovitev gasilnega dru‰tva — banket —” pri-

stavi Pavel.„Zveãer pa bal paré — v rokavicah in brez rokavic! Prosim,

gospod uãitelj, da ne pozabite nobene uãiteljice na‰ega okra-ja — vse je treba povabiti — deklet imamo premalo!” po‰alise notar.

„âuje‰ li, prijatelj davkar?” vzklikne doktor in zopet potrkasvojega soseda na rame. „Deklet ima‰ premalo, tega ti ni ‰enihãe rekel!”

BESeDA

51 

JARA GOSPODA

„Ne vem, ali si pil preveã ali premalo?” razhudi se davkar,doãim se drugi glasno smejejo.

„Premalo, premalo!” zagrohoãe se ranocelnik. „Zakaj ãe bibil preveã — saj ve‰: in vino veritas — tedaj bi tudi jaz na vsekriplje trdil, da ima‰ tudi ti preveã — deklet!”

Davkar si ni mogel veã pomagati; hudomu‰nemu soseduje vrgel debelo psovko v uho, da jo je sli‰al samo ta, a moÏ-doktor je imel trdo koÏo in se ni menil za take malenkosti.

„Da mi zagori‰ke uãiteljice ne pozabite!” sili poredni Va-lentin. „Jaz ji bodem ‰e posebej pisal.”

„Dobro, dobro!” razveseli se Vrbanoj.Pavel je storil, kakor da je presli‰al zadnji opazki.„Pa gospoda Franãi‰ka iz Babinega polja! Kajne, gospod

po‰tar?” vzklikne na glas.„Vrag ga vzemi!” zagodrnja le-ta; in ko odmeva smeh vse

druÏbe od ‰tirih sten, pristavi ‰e v duhu s postranskim raz-kaãenim pogledom na zlobnega adjunkta: „in vas Ï njim!”

BESeDA

52 

JARA GOSPODA

IX

Hitite, kolikor hoãete, ujamem vas!” „Ne bodete me! — Nikdar ne!”„Oh, gotovo!”Z brzim skokom je bil preko nizkega jel‰evega grma tiko-

ma pred njo, ki je prihitela okrog ovinka rebri, ãez katero seje podila vsa druÏba.

Oni so drevili na nasprotno stran, ta dva pa sta stala sedajsama v temni senci mladega gozda, tihega in dehteãega, ka-kr‰en se kaÏe le na jasni veãer poznega poletja.

„Imam vas!”„Ne, nimate me ‰e! Pustite me!”Jezno je razpela svojo pahljaão in si hladila vroãe lice; a

takoj je hotela mimo njega smukniti v grmovje nizdol.Ali on je bil urnej‰i. Ujel jo je okoli pasa in pritegnil k sebi.„Kazen treba plaãati!” sopnil je.„Pa tam gori — vprião vseh!” vzkliknila je ona in ga uda-

rila s pahljaão po licu ter se mu izku‰ala izviti.Oba nista znala, kako razvneta sta.„Anãka!” ‰epnil je on in, ker mu ni imela moãi braniti, pri-

tisnil jo je k sebi in jo poljubil na ustna.„Pustite me, gospod Pavel!” zaklicala je sedaj glasno in, ko

je izpustil, vendar se ni ganila z mesta, nego z rokami si za-krila obraz in glasno zaihtela.

BESeDA

53 

JARA GOSPODA

„Sram vas bodi! Pustite me! Kaj sem vam storila, da takoravnate z menoj?”

Tako je ‰lo oãitanje bruhoma vanj, on pa je stal poparjen,nem pred njo.

Toda zdajci se ojaãi in govori kakor glumaã na odru:„Storili — storili mi niste niãesar! A vendar — nesreãen

sem, ker sem vas izgubil! Ne veste li Ïe davno, da vas ljubim,da nimam drugih misli, drugih Ïelja nego edino na vas, le vas— Anãka!”

„Haha!” zasmejala se je na pol veselo, na pol trpko. „Zakajmi pa tega niste prej povedali?”

„Prej?” dejal je Pavel in ponovil mehaniãno: „Prej — kdajprej?”

Gospa Vrbanojeva si je naglo otrla solze in stopila na ste-zico, ki je tekla tu pod smreãjem in robidovjem.

„Vrniva se! Pogre‰ali naju bodo!” velela je hladno, Pavel paje korakal molãe za njo. Tikoma pred njima izza roba se je Ïeglasil govor in smeh drugih.

Skoro so bili vsi skupaj. Vrbanoj je drÏal uãiteljico Julko zaroko, uãitelj je bil ujel notarjevo soprogo in Minãe je neusmil-jeno tiral eno mlaj‰ih davkarjevih deklic. Trgovca in veã ‰tu-dentov, ki so sedaj uÏivali svoje poãitke, privojevali so si bilitakisto veãinoma vsak svojo druÏico, le zadaj globoko vgrmovju je ‰e teÏko sopihal en samec; na‰ po‰tar, ki se je biltudi podal v to nevarno igro; uprizorjeno po enem mlaj‰ihgospodov.

„Hej, hej, gospod po‰tar! Ali vas je kap zadela?” vzkliknilje adjunkt Pavel, ki je ravno prispel do druÏbe ter naglo na‰elpredmet, na katerega je hotel obrniti pozornost drugih.

„Oh, preklicano! Jaz nisem veã takov, da bi prekopicaval

BESeDA

54 

JARA GOSPODA

kozle kakor vi!” zagodrnjal je po‰tar v svojem grmu. Bil jebrez druÏice in, ker je ‰la igra na to, da si vsak izmed igralcevujame eno izmed udeleÏenih gospa in gospodiãen, katerih paje bilo po eno manj nego gospodov — priãakovati mu je biloobiãne kazni.

Le-ta in vse druge, kar jih je izviralo iz te igre, zvr‰ile so sepotem slovesno na skupnem zbirali‰ãu. —

Nocoj je bilo pred veãerom farne stoletnice in Ïe vespopoldan so porabili na‰i znanci za majhen izlet na bliÏnjotr‰ko gorico, kjer se je kratkoãasila druÏba ob peãenemkrompirju in suhi svinjini, ob vinu in pivu, glasovih velikan-ske harmonike, katero je vlekel tr‰ki organist, in ob raznihigrah, ki jih je uprizarjal sedaj ta, sedaj oni. Zveãer pred od-hodom so hoteli vÏgati ‰e velikanski kres. —

„Kaj ti je? Ali ti ni dobro?” vpra‰a Vrbanoj svojo soprogo,zapaziv‰i jo prav tedaj, ko je bilo treba zapaliti ogenj, sloneãozadaj planote ob debeli hru‰ki. Ondi je bila nekoliko prejzbrana veãja druÏba, ki je pa sedaj pohitela vsa tja blizu ve-likega kupa smreãja in trhljadi, nagrmadene ob griãu; od tamse je odpiral naj‰ir‰i razgled.

„Glava me boli! Pa bode skoro bolje!” deje ona malomar-no.

„Preveã si se utrudila!” meni on in hoãe oditi.„Da se le ti nisi!”Nekov ãuden naglas v teh besedah je povzroãil, da se je

Vrbanoj zopet naglo obrnil.„Jaz? Kaj hoãe‰ s tem?” pravi malone osorno.„No, kaj neki? Kaj se bode‰ delal? Saj ve‰, s kom se trudi‰

ves popoldan! Mene nisi lovil, mene, ampak tisto — tisto sta-ro devico, tisto — uãiteljico si ujel, tisto si moral ujeti!”

BESeDA

55 

JARA GOSPODA

„Anãka, ne bodi nespametna!” zavrne jo Vrbanoj na polsmehoma, na pol nejevoljno. Akotudi si je v prvem trenutkurekel, da je res nekoliko zanemarjal svojo Ïeno, vendar ga jesilno neprijetno zadel glas, s katerim je izrekla svoje oãitanje.Nekaj surovega je zvenelo iz njega; tako vsaj se mu je do-zdevalo.

„Le pojdi, pojdi zopet tja; teÏko te Ïe ãaka!” hiti Vrbanoj-ka.

Sodnik je kratek trenutek premi‰ljal; toda jeza ga je prev-zela.

„Vedi se vendar tako, kakor se spodobi!” dejal je, kakor bikaral porednega deãaka.

A tukaj je slabo naletel.„Kakor se spodobi — spodobi! Seveda, to je vedno tisto

oãitanje! Kakor bi se ne trudila storiti vsega, kar hoãe‰, kakorbi ne pazila vedno na to, da govorim tako sladko, tako laÏni-vo, tako olikano kakor davkarjeve gospodiãne — kakor bi sene trudila ravnati tako kakor druge gospe! Zakaj — ãemu sime pa vzel? Nisi li vedel, kakova sem, kaj znam?”

Vse to je kar bruhalo iz nje, tiho, polglasno, a zato tem si-loviteje edinemu poslu‰alcu.

„Molãi!” velel je Andrej in se malone plaho ozrl proti glas-ni druÏbi, sredi katere je sedaj vzplamtel prvi zubelj ob visokigrmadi.

Eden izmed gospodov se pribliÏa hru‰ki.„Milostiva gospa — kje pa ste? Andrej, kje pa ima‰ gospo?”

zakliãe na glas. Bil je adjunkt Pavel.„Pravi, da jo glava boli,” odgovori sodnik.„Oh, mislim, da bode skoro bolje!” vzklikne Ïivo Vrbanoj-

BESeDA

56 

JARA GOSPODA

ka in se oklene Pavlove roke, ki jo je bil naglo ponudil. Takoodideta k ognju, sodnik pa malomarno ÏviÏgaje za njima.

S tem ÏviÏganjem je hotel ute‰iti razburjenost, ki ga je ob-‰la. Nekam neumeven, toda silno bodeã mu je bil ‰e vtisk,katerega so napravile zadnje besede Anãkine: „Zakaj — ãemusi me pa vzel?”

Vendar ni utegnil premi‰ljati o tem.Tukaj pred njim je plapolal velik ogenj proti jasnemu, z

zvezdami posejanemu nebu in sedaj in sedaj se je utrgal kosplamena, ‰vignil nekoliko pedi kvi‰ku in ugasnil v dimu, ki seje kroÏil na ‰iroko nad grmado. Mladi ljudje zapojo veselopesem, tam ob strani poãi nekaj topiãev in obãem odu‰ev-ljenju dvigne uãitelj svoj kozarec ter napije kumici ‰olske za-stave, katero bodo jutri blagoslavljali.

Adjunkt prinese urno kozarec in ga potisne Anãki v roko.„Îivela kumica!” zazveni iznova, organist potegne ob har-

moniki: „Mnoga leta Ïivela!” in ves divji zbor zapoje za njim.„No, Andrej, ali ne bode‰ trãil?” vzklikne notar Valentin, ki

je bil sprião raznega popoldanskega veselja Ïe ves rdeã v lice.„Gospod sodnik — z menoj tudi!” oglasi se poleg Vrbanoja

Julka, zagorska uãiteljica.„Kozarca nimam, kozarca!” hiti sodnik.„Na, tukaj je moj!” izpregovori Anãka, stojeãa nekoliko ko-

rakov pred njim, in mu ponudi ãa‰o, ne da bi se ozrla v druÏ-bo, ki je obstopila soproga.

Andrej je trkal in pil.Skoro je bilo po velikanskem kresu; v Ïareãi kup je vrgel

naposled pijan ‰tudent nabasan topiã, da se je glasno kriãeãvse razbegnilo; potem pa je pok in zasvit razpr‰ene Ïerjavi-ce naznanil, da je konec dana‰nji veselici.

BESeDA

57 

JARA GOSPODA

X

Drugega dne se je vr‰il spored natanko in toãno, kakor jebilo doloãeno. Nekoliko malotnih nezgod tudi ni izo-stalo. Pri veliki ma‰i so tr‰ki pevci, pomnoÏeni z nekaterimimanj izurjenimi dijaki, „vrgli” slovesni „benedictus” — kakorse pravi v pevskem Ïargonu — ker je eden vodilnih glasov zapol sekunde prezgodaj „udaril” vmes; pri zabijanju Ïebljev vpozlaãeni drog ‰olske zastave se je doktorju-ranocelniku pri-petila nesreãa, da se je spotaknil ob stopnicah, drÏeãih naoder, in se moral oberoã ujeti, da ni poloÏil vsega telesa nasurovo obtesane, z br‰ljanom prepreÏene deske, kar sevedani poveãalo dvojbene odu‰evljenosti, s katero je gledalo tr‰-ko in kmetsko prebivalstvo vse slavnostno dejanje; in ko se jevr‰il osnovni zbor gasilnega dru‰tva, pokazal je takoj zli duhrazpora svoje roÏiãke: osnovalci so bili razdeljeni v dva tabo-ra, v spodnje in v gorenje Grobljane, in vsaka teh dveh strankje hotela vse gospostvo v dru‰tvu, ki se ‰e ni porodilo. Konã-no so se potolaÏili vsi s tem, da so dana‰nje volitve le zaãas-ne in da bode treba odloãilno besedo izpregovoriti ‰ele tedaj,ko bode dru‰tvo potrjeno po poklicanih oblastvih.

Zato je na veãerno veselico pri‰lo naposled vse najbolj‰evolje.

Veselica je bila v gorenjih prostorih Kraãeve krãme. Neko-liko drugih gostilniãarjev je sicer zabavljalo, toda ker je oãeKraãa izredno poÏrtvovalno izpraznil celó svoje zasebno sta-

BESeDA

58 

JARA GOSPODA

novanje in ker je bila gospa sodnikova — ali kakor so ji dru-gi ‰e vedno dejali — Kraãeva Anãka — kot kumica ‰olske za-stave danes prva odloãilna oseba, ukrenil je slavnostni odbor,da mora biti tukaj — bal paré. Notar Valentin je tekal ves dansem ter tja. Svoj dobro priuãeni slavnostni govor je bil sreã-no zvr‰il, potem pomagal bodoãe gasilce miriti in sedaj je zuãiteljem, nekaterimi davãnimi uradniki, z ranocelnikom inenim trgovcem opravljal posle sprejemnega odbora in redi-teljstva za veãerno veselico.

Vse je ‰lo gladko in okoli devete ure so Ïe plesali prvo ka-driljo.

Sodnik je bil s soprogo Ïe davno navzoãen in prvo kadril-jo si je bil izprosil notar pri Anãki. Nocoj je bilo Valentinuvseeno, najsi je Vrbanojka taka ali taka, pozabil je vse pred-sodke in mrÏnje; bilo mu je le do tega, da se slavnost vr‰i tolidostojno, kakor je to mogoãe v Grobljah. Med kadriljo ‰ele seje prikazal adjunkt Pavel.

Postal je med vrati, kjer se je poleg slavnostnih gostovgnetla in ti‰ãala tolpa Kraãevih hlapcev in dekel, vsa zamak-njena v tuji ples, katerega so mnogi izmed njih videli prviã.

„Zakaj tako pozno?” vpra‰a za njim Vrbanoj, sileã skozigledalce. Pri‰el je iz sosedne sobe, kjer so si starej‰i gospod-je s pivom gasili Ïejo.

„·e vedno prezgodaj!” meni Pavel mehaniãno, toda oãi nemore loãiti od gospe Vrbanojeve. Stala mu je ravno naspro-ti, Ïivo govoreã s svojim plesalcem, toda izza pahljaãe je Ïa-relo nje oko v Pavla. Vrbanoj tega ni zapazil.

„Kdaj zaãnemo pu‰iti?” vpra‰a oãito dolgoãasen.„Ne vem! Tinãeta treba vpra‰ati; strog reditelj je!”

BESeDA

59 

JARA GOSPODA

„Haha, dejal je, da ‰ele ob enajstih! Ko bi se le kakov tarokdobil!”

Tako godrnjaje odide sodnik. Skoro potem je v stranskisobi kvartal z ranocelnikom in postarnim gra‰ãakom iz bliÏi-ne.

Kadriljo je vodil eden domaãih ‰tudentov, mlad jurist,trÏanov sin, ki je nocoj prviã uvedel slovenski velelni jezik.Plesal je z davkarjevo Evfemijo, in ta okolnost je storila, da sobili vsa davkarjeva druÏina in njih znanci kar vneti za to no-vost. Sem ter tja se je kakova dvojica namuznila, posebnoÏenske, toda zgolj iz zavisti. Vobãe pa je sloven‰ãina ugajalaplesalcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, franco-‰ãina pa vsem — deseta. Jurist-reditelj pa je bil tudi vzorenmladeniã. Ves veãer je pil samo kislo vodo in bil trezen kotpodstre‰na podgana v pomladanski su‰i. Ali svoj posel jeumel izvrstno in je takoj, ko je nastal najmanj‰i nered vvrstah, ukazal zopet nastopiti iz poãetka. Bilo je kakor v ples-ni ‰oli.

Valentinu je to jako ugajalo. Ves dan je imel druge misli inskrbi, tiãoãe se te velike slavnosti, in sedaj pri plesu ni vedelpravega predmeta za razgovor z Anãko. Ta ãetvorka in vsisluãajni dogodki med plesom pa so mu dajali najbliÏje gradi-vo, in pedantiãna strogost reditelieva je povzroãila, da je vsodruÏbo naposled ob‰la nekova tajna, dobrodejna veselost.Tihi in glasni dovtipi so leteli tja in sem in vse je bilo dobrevolje.

Tudi Pavel je posegal vmes z opazkami; natikal si je roka-vice, ‰epnil nekoliko besed sedaj tej, sedaj oni plesalki, ki semu je pribliÏala; vendar pa je nestrpno ãakal, da bi bilo Ïekonec ãetvorki. âakal pa je dolgo, zakaj reditelj je uporabljal

BESeDA

60 

JARA GOSPODA

vs