BESeDAAGITATOR

1 

Janko Kersnik

Agitator

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDAAGITATOR

 2 

BESeDAJanko KersnikAGITATOR

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-093-6

beseda@omnibus.sewww.omnibus.se/beseda

BESeDAAGITATOR

3 

PRVO POGLAVJE

Bilo je zgodaj zjutraj na starega leta dan 188… Mrzel ve-ter je bril po ulicah stolnega mesta ter dvigal goste obla-ke suhega snega, ki je na debelo pokrival tla. Tu in tam sobrlele po oglih ‰e svetilnice, a na nebu so priãale goste zvez-de, da bo napoãil lep, toda mrzel zimski dan. Ljudi ni bilo ve-liko po ulicah; zdaj pa zdaj se je prikazala kaka stara Ïenicaizza ovinka in hitela po gladkem tlaku ob hi‰ah dalje proticerkvi, kamor je vabil mali, tankoglasni zvon k zgodnji tihima‰i; ali pa je prisopihal mlad pekovski uãenec mimo s teÏ-kim polnim ko‰em na hrbtu, ÏviÏgal in puhal gorko sapo vpletene rokavice. Tudi nekoliko mlekaric je bilo Ïe videti, kiso prihajale s svojimi voziãi v mesto, gazile sneg in opletalepo njem s kratkimi, visoko izpodrecanimi krili.

Na ‰irokem dvori‰ãu pred po‰to so stale vpreÏene sani inpostiljon se je pripravljal, da odrine iz mesta. Na saneh pa jesedel v debelo suknjo zavit moÏ, kateri se je sedaj z nejevolj-nim glasom obrnil do voznika:

»Bo li kaj, Tine — ali ne bo niã?«»Le malo ‰e potrpiva, gospod,« zavrnil je oni pohlevno,

»‰e enega moram poãakati! Nekega gospoda — od sodi‰ãa alika-li!«

»Katerega?« vpra‰a potnik radovedno.»Nov je, nov! Jaz ga ‰e ne poznam, pa dejal je, da je k nam

BESeDAAGITATOR

 4 

preme‰ãen. Prostora bo dovolj in s sankami bodemo tudi umi— da bi le pri‰el!«

Oni na vozu je zamrmral nekaj nerazumljivega v ruto, skatero si je bil ovil vrat na debelo.

»Aha, je Ïe tu!« dejal je vtem Tine ter ‰el poãasi na protigospodu, ki se je bliÏal preko dvori‰ãa.

»Je li moj kovãeg tu?« vpra‰a pri‰lec.»Da, da, vse je v redu!«»Mrzlo bo, mrzlo, prekleto mrzlo!«»Oh, saj imate koÏuh!« tolaÏi postiljon.Vtem je bil oni zlezel na sani in obiãajno pozdravil sopot-

nika.»Se li peljete tudi v Borje?« vpra‰al je naglo ter zavijal nogi

v koÏuh.»Tudi!«»Dobro, dobro! Da nas je le veã!«Tine je pognal svoja konjiãa in glasno zatrobil, da je odme-

valo med visokimi hi‰ami in ãudno razlegalo se tanko Ïven-ketanje kraguljcev. V malo trenutkih so bili iz mesta na ‰irokiveliki cesti, kjer so vozniku kazali tir le veliki obcestni kam-ni in telegrafovi stebri.

Oba potnika sta si vÏgala smotki in oni v koÏuhu se jeobrnil zopet k drugemu v suknji:

»Ste li znani v Borju?«»Seveda!«»Oh! Veseli me to! Torej so vam tudi razmere tam znane.«»·e predobro!« smeje se oni.»Umejem, umejem! Vi bivate torej stalno v Borju. Opro-

stite, da se vam predstavljam: jaz sem vladni koncipist Ru-da.«

BESeDAAGITATOR

5 

»Plemeniti Ruda?«»Da, da!«»âul sem Ïe o vas! A jaz sem koncipient Koren!«»Ah! Veseli me, jako me veseli! Koncipient pri odvetni-

ku —«»Pri Hrastu!«»Oh, znano ime! Pri Hrastu torej! Narodnjak, dober na-

rodnjak — to.«»Kakor vsi v Borju!«»Seveda, seveda,« hiti Ruda, »to vse vem; Borje je naroden

trg. Veseli me, da pridem tja.«Koren je vtem ustni zaniãljivo raztegnil.»Vam je li gra‰ãak Meden znan?« vpra‰a potem naglo.»Tudi, tudi! Po imenu! Pa ta — — —«»Ni naroden!« smeje se Koren.»Ha, ha!« pritrdi oni ter izku‰a vnoviã zapaliti svojo smot-

ko, da bi zakril svojo zadrego.»Vi ste paã dobro pouãeni o na‰ih gospodih!« omeni vno-

viã Koren z zbadljivim naglasom.»To mora paã biti pri nas! âemu smo pa politiki?«Koncipistov glas je bil nekoliko o‰aben.»Kaj pa druÏba sicer? Kaj gospe? Je li kaj zabave?« nadalju-

je potem naglo.»I, v tem morate biti vendar tudi pouãeni? Politika ima

mnogo opravila s — krili!« roga se Koren.»Vi ste dovtipni! Toda — oprostite — v aktih nimamo take

politike!«»·koda! Sicer bi jih ‰e raj‰i ãitali!«Smejala sta se oba.Vtem pa se je jelo daniti. Rdeã svit je legel na ‰imo, s sne-

BESeDAAGITATOR

 6 

gom pokrito ravnino in lahna meglica se je izgubljevala protipodnoÏju daljnih gora. Debelo ivje se je lesketalo po vejahdreves, poredkoma stojeãih ob cesti, in sulo Ï njih, ãe je dro-ben ‰ãinkavec sfrfolel z vr‰iãka. Po cesti pa so sedale vrane vgostih tolpah, preletavale se pred vozom ter spu‰ãale se zo-pet za njim na tir.

Vse se je godilo tiho; dirjajoãih konj ni bilo ãuti in sani sobrez glasu smuãale po snegu; le kraguljci, pripeti konjema nauzdi, Ïvenkljali so tanko v jutranji zrak.

Z ravnega, samotnega polja, po katerem je tekla izprvegacesta, dospeli so potniki kmalu v goratej‰i svet; a hudih str-mih klancev ni bilo. Ob cesti pa so se vrstila sela in vasi.

»Imamo li ‰e mnogo pota?« vpra‰al je Ruda zopet po dol-gem molku ter globoko zazeval.

»Da le prebijeva prvo postajo; potem bo ‰e pol drugo urovoÏnje.«

»Vrag, da je ni Ïeleznice!«»Preskrbite nam jo, vi vladni moÏje!« smeje se Koren.»Oh — kaj mi, vi, vi in va‰i poslanci!«»Ha ha, ti nam ‰e po‰tene po‰te ne morejo pridobiti. To je

vse humbug!«Vladni koncipist se je s ãudnim pogledom ozrl v svojega

soseda; polovica tega je bila zadovoljnost in pritrjevanje, po-lovica pa bojazljivo ãudenje. Toda kot moder politiãen urad-nik ni zinil besedice.

Koren pa itak ni ãutil poklica nadaljevati ta kritiãni pred-met.

V vasi Groblje je bila prva postaja. Tam je oddajal postiljonpisma, tja namenjena, ter prejemal druga za Borje in daljne

BESeDAAGITATOR

7 

postaje; tudi nove potnike je rad naloÏil, ako je bilo le prosto-ra dovolj na vozu. Konj pa ni prepregal; morali so do Borja.

Danes sta ãakala dva popotnika, da bi prisedla na po‰to:mlad moÏ, opravljen v tanko vrhnjo suknjo, in priletna kme-tica.

»Oh, gospod uãitelj, kaj pa vi tukaj uganjate?« poklical jeKoren prvega.

Ta pa je najprej zlezel na sani poleg Tineta; vedel je, da tuvelja stara prislovica, da tisti prej melje, kdor prej pride.

»Izlet smo napravili sinoãi, izlet! Pa sem se malo zakasnil,«odgovoril je s hripavim glasom, »drugi so od‰li okoli polnoãi,meni je bilo pa tu bolj v‰eã. Pri Vodetu — godba, petje, ples!·koda, da vas ni bilo. Kako ste se zabavali doma v praznikih— saj ste bili paã doma?«

»Malo, malo! Najveã v mestu!« zavrne Koren in predsta-vi uãitelja svojemu sosedu, kateri je odzdravil na pol prijaz-no, na pol pa o‰abno.

Vtem je opravil Tine svoj posel in kregal se le ‰e na glas skmetico, kateri ni bilo veã prostora na saneh.

»Molãi, baba!« odrezal se je konãno in udaril z biãem pokonjih.

Uãitelj si je smehljaje mel roki in stisnil ju v Ïepa, Koren pase je z ironiãnim smehom obrnil k Rudi:

»Glejte, tu takoj lahko ‰tudirate na‰e prometne razmere!âastnim obãanom vas bodo takoj volili, ako le obljubite, daboste kaj storili.«

»Treba, treba res kaj ukreniti!« dejal je oni samo svestno inzavil se tesneje v koÏuh.

»Nocoj bo pa v ãitalnici zabava,« oglasi se uãitelj s spred-

BESeDAAGITATOR

 8 

njega sedeÏa in potegne nogi malo kvi‰ku pod postiljonovoodejo.

»Oh, tega nisem vedel,« vzklikne Koren.»Zabava? Beseda?« vpra‰a vladni koncipist. »Pride li gla-

var tudi tja?«»I kaj pa! Vse, vse zahaja v ãitalnico, odkar je ,Leseverein’

umrl. Tako se suãemo na svetu!« posmehuje se Koren, a po-tem naglo pristavi: »A kaj bode vendar nocoj v ãitalnici?Tombola, ka-li?«

»Tudi! A najprej — predavanje.«»BeÏite, beÏite! Kdo bo pa predaval? Novi kaplan morda —

ta je tako nekako hud!«»Ne, ne — pa uganite!«»Ne morem! Predavanje, to je pri nas neãuveno!« kliãe

Koren.»Na‰ notar bo predaval!«»Ha, ha, o ãem pa?«»Ni znano! Pa moÏ se peãa v prostih urah z astronomijo.

Morda bo o tem kaj povedal?«»Tega ne smemo zamuditi! Tudi vi ne, gospod koncipist!

Videli bodete borjanske trÏane, kako uãeno se bodo spogle-dovali pri tem predavanju. Izvrstna misel! Pa to ste vse izu-mili v teh ‰tirinajstih dnevih, v katerih mene ni bilo v Borju!«

»A — gospe? Katere gospe prihajajo v ãitalnico?« ustavikoncipist Korenovo ãudenje.

Uãitelj je hotel odgovoriti, toda Koren ga je na skrivnemdregnil z nogo.

»Kako morete povpra‰evati?« hitel je, da bi prepreãil uãi-teljev odgovor. »Rekel sem vam, da vse pride, kar koli ‰teje khaute volée v na‰em Borju: glavarjeva gospa, nadzornikova

BESeDAAGITATOR

9 

soproga in usnjarjeve hãerke; fina dekleta in gro‰ je pri hi‰i;potem prihaja ãasi gra‰ãakinja Medenovka, à propos, saj jomorda poznate?«

»Medenovka? Oh, plavolasaje in Nemka — ne li?«»Da, da! V mestu je mnogokrat!«»Ah, superbe! Izvrstno! Poznam jo!«Plemeniti Ruda se je samoljubno nasmehljal.»Potem imamo ‰e Filipino Vrtaãnikovo, postarno gospico,

katera rada igra na ãitalniãnem odru, toda le mlade vloge,akoprav so ji materinske najbolj prikladne. In mnogo, mno-go drugih gospa in gospodiãen!«

»Boletove ste pozabili!« oglasi se uãitelj, ki ni vedel, se liKoren ‰ali ali ne.

»Dekletc ni doma, gospa pa redko zahaja v Borje,« dejeoni.

»Starej‰a, Milica, je pri‰la domov!«»Tako?« meni Koren malomamo. »No, vidite, ta bi bila iz-

vrstna za vas; lepa mora biti — in bogata bo, da malo takih.«»Hvala lepa!« zavrne oni skoro zamerljivo.»Potem pa Ïena va‰ega ‰efa — doktorica!« nadaljuje uãi-

telj.»Oh, ta se pa z otroki bavi!« zavrne Koren. Pa dejal je to

vendar s spo‰tljivim naglasom, da ga je koncipist zaãudenpogledal.

Doneãi glas Tinetovega roga jim je konãal pogovor. Driãaliso Ïe mimo prvih borjanskih hi‰ic in malo potem ustavili sepred po‰to nasproti ãitalniãne krãme.

»Na svidenje — zveãer!« klical je ‰e Koren, ko so se razha-jali.

BESeDAAGITATOR

 10 

DRUGO POGLAVJE

Preden nadaljujemo svojo povest, treba vendar, da seznanimo ãitatelje malo bolj z osebo, kateri je namenjenaglavna vloga v skromnem dejanju, ki se bode tu razvilo, nam-reã s sedanjim odvetni‰kim koncipientom Andrejem Korenom.

Imel je sedaj blizu trideset let in bil je bolj velike nego sred-nje postave, ko‰ãen in vitek; kratka rjava brada in njegovidolgi, nazaj ãesani lasje povzroãevali so nekov resen vtis, ka-terega pa je zopet motilo dvoje majhnih, temnih, pa jako ve-selih oãi. Lep ni bil, a nikdo bi ne smel reãi, da je bil prav na-sprotno — grd moÏ; nekaj simpatiãnega, prijaznega odsevaloje vedno z njegovega lica, ãigar vplivu se nihãe ni mogelustavljati. Tudi njegova vnanja oprava je bila sedaj elegant-na, kakor se spodobi odvetni‰kemu kandidatu.

Koren je po burnih ãasih svojega ‰tudiranja in poznej‰egaklatenja po raznih uradih in pisarnah naposled zavil v mimoluko obãinskega tajni‰tva v Borju; to je oskrboval malo let.Borjanski odvetnik dr. Hrast je spoznal ob raznih prilikah, dav mladem moÏu tiãi vendar ‰e dosti dobrega, in sklenil je,spraviti ga zopet v prvotni tir: vzel ga je v svojo pisarno. Obe-nem pa se je oni moral obvezati, da bo dovr‰il ‰e svoje nepo-polne presku‰nje. Koren je z veseljem vse obljubil, pridnodelal v pisarni ter bil od dne do dne rabljivej‰i, samo presku-‰enj se ni lotil. »Saj je ‰e ãas,« odgovarjal je stereotipno raz-nim opominjevanjem; tako je potekalo leto za letom in takóv

BESeDAAGITATOR

11 

je bil Andrej ‰e, ko smo ga videli na starega leta dan, vraãa-joãega se domov v Borje.

A ker je bil tako glede socialne stopinje zlezel za nekolikoklinov vi‰e, postal je tudi — ãitalniãni odbornik in v tej vaÏ-ni sluÏbi ga vidimo zopet zveãer pri ãitalniãni veselici. Nocojje bil kar nagloma imenovan rediteljem in radovoljno se jelotil nehvaleÏnega posla.

âitalniãni prostori so se naglo polnili; veselica na staregaleta dan je bila zlasti zaradi tombole borjanskim trÏanomnajbolj priljubljena; mladi svet pa se je itak veselil plesa, skaterim se je moralo priãeti novo leto. Tako je zahtevala uko-reninjena navada — odkar je stala borjanska ãitalnica. Letospa je pri‰el odbor z novotarijo, glede katere so konservativ-ni dru‰tveniki jeli resno glave in rame zmajevati, ãe‰ — kaj bozopet s tem? Napovedano predavanje jih je tako vznemirilo.Toda na drugi strani trla jih je radovednost in navdajala skrb,da jih bodo drugi smatrali za nesposobne umeti tako preda-vanje — in tako se je zgodilo, da je bila nocoj ãitalniãna dvo-rana bolj polna nego kdaj; blagajnik, lekar Sok, mel si je rokiin notarju ãestital na gotovem, vsestranskem uspehu. Sam jebil v svesti, da ãim veã obãinstva, tem veã tablic se bo pritomboli speãalo — in ãitalnica je potrebovala novcev za pred-pustne besede.

Pa ne samo dvorana, nego tudi druge sobe so bile polne;obãinstvo se je vrstilo v njih, kakor bi bilo po dietnih razre-dih uvr‰ãeno. V prvi sta sedela dva poduãitelja, nekoliko sod-nih in drugih pisarjev in davkarska praktikanta. Drugo sobopa so bili posedli naduãitelj, davkarski nadzornik in davkar-ski kontrolor, zemlji‰ki knjigovodja in nekoliko trÏanov, se-veda imovitej‰ih; kdor je bil oÏenjen, pripeljal je tudi svojo

BESeDAAGITATOR

 12 

soprogo. Tretja soba pa se je le polagoma polnila. Mladi, ne-oÏenjeni sodnik in njegov adjunkt sta bila Ïe tu in pri njijuodvetnik dr. Hrast s svojo Ïeno. Govorili in ugibali so o dru-gih, bodo li pri‰li ali ne. Vnanjih ãlanov z bliÏnjih gradiãev seniso nadejali; sneg je bil prevelik.

»Pa Bolè mi je obljubil, da pripelje svojo Milico,« trdil jeHrast.

»Koliko je stara?« vpra‰al je adjunkt zaspano. Imel je na-vado, da je tako leno govoril.

»âakajte, da zraãunam — petnajst, o ne, ‰estnajst let — vsedemnajsto gre. Pomislite, najkrasnej‰a leta!«

»Premlada, premlada! To je otrok!«»Da in ne,« smeje se odvetnik, »meni taka leta najbolj uga-

jajo.«Soproga ga s pahljaão na lahko udari po roki.»Ti si nepobolj‰ljiv!«»Le pomiri se, draga moja; kdor najveã govori, ta ne kupi.«»Je li lepa?« vpra‰a sodnik.»Oh, tu se je oglasil idealist! Ne vem, kaka je sedaj, a obe-

tala je pred leti mnogo, preden jo je Bolè poslal v ·vico. Se-daj se je vrnila in ostane menda doma.«

Med vrati se je ãulo glasno ‰kripanje novih ãevljev in v so-bo stopi na‰ znanec pl. Ruda v fraku, z belim ovratnikom incilindrom. Za njim pa nocoj‰nji reditelj Koren.

»Predstavite me vendar!« ‰epnil je prvi temu na uho.Koren mu je naglo ustregel; a storil je to vendar malo po-

siljeno in okorno, kakor ravnajo ljudje, pri katerih ta obiãaj nipovsem v navadi. Ko je bil predstavil najnovej‰ega svojegaznanca majhni druÏbi, od‰el je takoj v prve sobe; le kratek,zaniãljiv pogled je vrgel ‰e na gladko osebo koncipistovo.

BESeDAAGITATOR

13 

»Oh, Koren, doktor Koren,« kriãal je med drugimi vratimajhen, debel moÏic, oãividno borjanski trÏan, »si li zopettu? Dobro, dobro! Pa tja sedi k nam k oni dolgi mizi, tam bo-mo jedli purana, purana na akcije! Hahaha, purana na akci-je — pomisli — akcija po petdeset — soldov seveda! Izgubitine more‰, kosti ima‰ ‰e po vrhu!«

»Kdo si je pa to izmislil?« smeje se Koren. »Lov‰ev Bo‰tjan;kdo drugi! Le poloÏi petdeset kebrov; pozneje bodo akcijedraÏje — ‰estdeset, sedemdeset!«

Ob dolgi mizi so se v istini zbrali razni gostje ter se glasnosmeje hvalili izvrstno misel, jesti purana na delnice. Lov‰evBo‰tjan, ustanovitelj te nove banke, v navadnem Ïivljenju patrgovski pomoãnik, pobiral je z resnim licem akcijski kapital.

Koren je tudi segel v Ïep.»Pa samo — puran?« vpra‰a z onega konca sobe davkar-

ski nadzornik.»Salata tudi, kisli krompir in pesa in kruh!« pouãil ga je

Bo‰tjan.»Jaz vzamem tudi delnico!« hiti nadzornik.»Kaj pa, da nas boste ‰e obdaãili,« ugovarja Koren.»Ne, ne, pa jedel bom zato veã!«Glasni grohot in sledeãe mu dovtipe konãal je krãmar, ki je

prinesel zaÏeljenega purana. Delniãarji so zdajci utihnili tersedli za dolgo mizo; nekoliko ãasa v njihovem krogu ni biloãuti drugega nego ropot noÏev in vilic. Tudi drugi v sobi sodiskretno molãali.

»Kje pa je Koren? Kje je Koren, reditelj nocoj‰nji?« klica-lo se je zdajci z mostovÏa pred dvorano.

»Notar te i‰ãe!« omeni oni debeli moÏic, ki je bil prej va-

BESeDAAGITATOR

 14 

bil koncipienta k obedu na delnice. »Naj ãakajo, naj ãakajo,ob osmih bomo priãeli,« pristavi poãasi ter gloje perutnico.

A tu je bil Ïe prihitel notar.»Za boÏjo voljo, gospod Koren! Ali ne bomo priãeli? Ob

sedmih je napovedano in sedaj je le ‰e ãetrt ure do osme.«»Takoj, takoj!« meni ogovorjeni hladnokrvno in si naloÏi

pol plo‰ãka kislega krompirja.»Delnico vzemite, ‰e eno imam, puranov vrat in pol ‰ko-

fije je ‰e tu!« prigovarja Lov‰ev Bo‰tjan.»Oprostite,« zavraãa notar, mlad moÏ, majhne pa skoraj

obile postave, ter izpodbuja vnoviã Korena:»Kaj pa bo s predavanjem in — s tombolo?«»Da, tombola, to je glavna stvar,« oglasi se s polnimi usti

debeli trÏan, ki je prvi vabil Korena k obedu. »Kaj pa bo zvinom, Bo‰tjan, ali bomo tudi vino na delnice pili?«

Notar je z nejevoljnim obrazom od‰el ter siknil med zob-mi.

»Takoj priãnemo!« klical je Koren za njim.Vstal je ter jel natikati bele rokavice na roko.»âas je, ãas — zadnji ãas! Kdo ve, koliko ur bo notar pre-

daval? Torej pojdimo v dvorano!«Pri delniãarjih ta poziv ni imel uspeha.»Do tombole Ïe pridemo!« menili so trije, drugi pa so se

muzali in molãali.Koren je hotel iz sobe, a med vrati je moral obstati. Velik

in obilen gospod, ãrno opravljen, prijaznega jovialnega obra-za, prepreãil mu je izhod. Vstopil je z mostovÏa in vedel ssabo mlado, vitko deklico. Ogrnjena je bila z dolgim, s koÏu-hovino obrobljenim pla‰ãem, glavico pa in pol obraza je ovi-jala pletenina od svetlorumene svile.

BESeDAAGITATOR

15 

Koren se globoko prikloni pri‰lecema. Videti je bilo, da jevesel tega pohoda.

»Oh, gospod Bolè! To je lepo! V tem vremenu prihajate!Nismo se vas smeli nadejati!« hitel je v svesti si svojega poslakot nocoj‰nji reditelj.

»Hrast se omaja in hrib — a mi,« citiral je pri‰lec malo ne-umestno, a sam smejoã se ponesreãenemu dovtipu. »Kje jedoktor Hrast? Je li tu?«

»Da, da, v tretji sobi! In gospa tudi!«»Oh, to je prav!«Odvedel je deklico tja ter pozdravljal na desno in levo

znance v prvih sobah. Ti‰ina je nastala v obeh in ãula so se lepolglasna, ‰epetana vpra‰anja.

»To je hãerka Boletova?«»To je Milica?«»Zrastla je!«»Lepa je!« pristavil je Lov‰ev Bo‰tjan, ko sta bila onadva Ïe

mimo od‰la.»Saj je ‰e videl nisi!« dejal je s smehom debeli trÏan in z

veliko slastjo obiral zadnji ostanek delni‰kega podjetja, pura-nov vrat.

Pogovor pri praznih mizah se je zasukal na edini predmet,na Boletovo hãerko.

Pa vtem se je ãul Ïe zvonec iz dvorane, ki je napovedovalpriãetek besede, in veãina obiskovalcev iz prednjih sob je hi-tela tja.

»Gospod Koren, gospod Koren, kje je Koren?« oglasi seHrast med vrati.

A ta je bil Ïe tu.

BESeDAAGITATOR

 16 

»Preskrbite gospodiãni Boletovi prostor spredaj. In sopro-gi moji!«

»Zaradi gospe soproge sem pri‰eI!« deje Koren.»Torej za obe, obe!«Vrnila sta se v tretjo sobo in tu je predstavil Hrast svojega

koncipienta Boletovi hãerki.Ta ji je hotel ponuditi roko, da jo odvede v dvorano, a pl.

Ruda ga je prehitel.»PokaÏite nam prostor!« pravi oblastno in stopi z Milico

naprej. Korenu ni bilo do teh nekako o‰abnih besed in ne dospremljevanja Boletove. Podal je roko Hrastovi soprogi. A vtem ko je stopil mimo prvega para, ozrl se je prviã v obrazmlade deklice.

Do dvorane je ‰el s Hrastovo gospo za onima, a pred vho-dom postal je Ruda in skozi dvorano je odvedel Koren svojospremljevalko naprej na prvi sedeÏ pod odrom. Za njim jeprivedel Ruda Boletovo ter ostal spredaj poleg gospa, konci-pient se je pa vrnil v ozadje.

Sam ni vedel, da mu je kri silila v lice, ko se je gnetel sko-zi gosto nastavljene dru‰tvenike; vse se mu je videlo nekakomegleno in, ko mu je Lov‰ev Bo‰tjan ‰epnil na uho: »Dobro,dobro se vede‰, prijatelj!«, niti ãul ni teh besed.

A sedaj Ïe zopet zapoje zvonec in dvigne se zavesa predodrom.

Prva toãka je bil predsednikov pozdrav. Dr. Hrast ga je mo-ral govoriti in re‰il je svoj nalog kratko in toãno, kakor vse-lej, kajti ta toãka ni nikdar izginila s sporeda.

Potem so pevci zapeli Ipavãevo: »Bodi zdrava, domovina!«To je bilo v Borju tudi tako ukoreninjeno, da je ni bilo ãital-niãne besede brez te pesmi. In obãinstvo je pevcem vselej

BESeDAAGITATOR

17 

burno ploskalo, ako je bil tudi kak solist hripav. Javno odo-bravanje in javna pohvala, ta je bila vsakemu gotova, kdor seje prikazal na odru v Borju; za hrbtom pa so ga re‰etali inskozi zobe vlekli. Taki so bili borjanski kritiki!

V tretje se je dvignila zavesa in za majhno, nezagrnjenomizico, na kateri sta goreli dve sveãi, prikazal se je borjanskinotar BoÏidar Koprivec. Vnanje osebe njegove smo Ïe nekoli-ko omenili, zato ni treba, opisati ga ‰e enkrat, zlasti ker bodev na‰i povesti ‰e veãkrat stopil na povr‰je ter pokazal se vsvoji istinitosti.

Prav tedaj, ko se je globoko poklonil obãinstvu, katero gaje tako, kakor prej pevce, sprejelo z glasnim ploskom, ter bilpoloÏil debel rokopis na mizico predse, kosti svojega rojstvapa v pleten naslanjaã, prav tedaj je vstopil v dvorano pri zad-njih vratih mladi borjanski kaplan.

»Servus !« dejal mu je Koren, stojeã poleg vhoda. »Doberveãer!« odzdravil je oni.

»Semkaj sedite, gospod Anton !« za‰epetala je debela us-njarica, ki je sedela v zadnji vrsti skoraj na dveh stolih terprijazno primaknila enega kaplanu. Ta je ubogal, a prej ‰e po-zorno ogledal si obãinstvo po dvorani.

Bil je mlad duhovnik, velike, suhe postave, a polnega, ok-roglega lica. Ker priimek njegov tudi trÏanom ni bil navaden,imenovali ga bodemo tudi mi tako, kakor so ga v Borju klica-li: gospod Anton.

Notar Koprivec pa je priãel predavati. Naznanil je najprej,da bo govoril o astronomiji in o svetovih, kateri se suãejo inkaÏejo na nebesu, in o njihovi naravi.

Uãitelj Skubè, ki se je bil zjutraj vozil s Korenom, sunil jetega, rekoã : » Vam li nisem pravil, da bo o zvezdah govoril?«

BESeDAAGITATOR

 18 

Koren je molãal. Oziral se je po sobani in po odru, a ved-no so mu oãi zastajale tam spredaj ob sedeÏih, kjer je ugledalpl. Rudo poleg Boletove Milice. Nekaj ga je jezilo in obenemmu je bilo, kakor bi bil veselo novico zvedel nocoj. Vznemir-jen je bil in lice njegovo, sicer bledo, skoro rumenkasto, niimelo navadne barve. Kri ni hotela z njega.

Notarjevo predavanje, akoprav se glede uãenosti ni dvig-nilo na povr‰je navadne popularne razprave, bilo je vendarveãini poslu‰alcev preuãeno, neumljivo; in zato so ga temzvesteje poslu‰ali, da ne bi kdo sodil, da jim ne godi. Lov‰evBo‰tjan se je poãasi izgubil iz sobane, oni debeli trÏan pa, kije bil preje najÏivahnej‰i pri delni‰kem dru‰tvu, zadremal jepolagoma. Gospod Anton je grbanãil ãelo, kadar je govornikkatero zinil o »Ïivi materiji«, ter ãakal, dali kaj huj‰ega nepride. Toda notar je bil previden; vedel je Ïe prej, da bo go-spod Anton tudi med poslu‰alci, ter je po tem uredil svoj go-vor.

Tudi na sprednjih sedeÏih je bilo vse mirno. Hrastova so-proga je premalo umela sloven‰ãine in pri koncipistu pl. Rudije bila prav taka. Vrhu tega je on o zvezdah znal le toliko,kolikor ni bil pozabil iz prvih gimnazijskih let; a ‰e tedaj nivedel veliko. Igral se je sedaj s pahljaão svoje sosedinje Mili-ce.

Ta pa je pazno poslu‰ala, a zaman, da bi bila umela vse. V‰tirih letih, katere je prebila v odgojevali‰ãu v ·vici, postal jije bil tudi domaãi, rodni jezik skoraj tuj in marsikateri izrazji je sedaj zazvenel na uho, ki ji je bil Ïe izginil iz spomina. Dabi bila nejevoljna zaradi tega, ne smemo trditi.

Deklica je bila lepa, jako lepa, in ako je ne opi‰emo natanã-neje, opu‰ãamo to samo zategadelj, ker popisa ne moremo

BESeDAAGITATOR

19 

popolno zavr‰iti. Omenimo naj le, da je bila tanke, srednjerasti in je imela temne lase in prav take oãi. A vse na njej jebilo ‰e silo mladostno, skoraj otroãje.

»Ali razumete vso to sloven‰ãino?« vpra‰a po tihem kon-cipist Ruda svojo sosedinjo izza razpete pahljaãe.

»Ne vse,« smehlja se Milica, »pozabila sem Ïe mnogo.«»Oh, saj se tudi veã uãili ne boste!«»Zakaj ne?«Ruda se je samosvestno smehljal.»Ker treba ni!« ‰epeta potem.Deklici ni ugajal ta razgovor, zato je molãala.Jezilo jo je nekaj v vedenju Rudovem in tudi zadnja opaz-

ka, iz katere je odmeval zaniãljiv naglas.Notar je govoril sedaj o hipotezi, o konãnem zru‰enju sve-

tov in preosnovi v razteznotekoão tvarino in o zaãetku nove-ga krogotoka njihovega.

Nekoliko poslu‰alcev je mislilo le na bliÏnjo tombolo, ne-kaj jih je zevalo, kaplan pa je nemirno drsal z nogo po uma-zanih tleh.

»To je pa odveã, to je pa odveã!« zamrmral je proti sose-di.

»Meni se tudi vidi! Sedaj naj bi se tombola priãela!« vzdih-nila je usnjarica.

»To je nejevera!« nadaljeval je gospod Anton. Koren mustopi za hrbet.

»Kaj se huduje‰, prijatelj?« vpra‰al je porogljivo.»To je liberalizem! Daleã smo pri‰li s ãitalnico!« huduje se

polglasno kaplan.»Ne boj se, prijatelj! Le poglej jih po dvorani! Se je li katera

tvojih ovãic pohuj‰ala? Imenuj jo, pokaÏi jo!«

BESeDAAGITATOR

 20 

Gospod Anton nehote obrne svoj pogled po poslu‰alcih.Povsod je videl dolgoãasne obraze, s katerih je odsevala lejasna Ïelja, da bi bil kmalu konec temu uãenemu govoru.

»No, pa lahko bi se! A kaj to? V ãitalnici se kaj takega nespodobi. Sploh — ãemu to predavanje?«

V Korenu se je vzbudil duh zanikanja, opozicije. Sam sicerni bil vesel notarjevega predavanja ali katerega koli — pa se-daj, ko se je njegov nekdanji kolega in prijatelj Anton oglasilproti, sedaj je bil za.

»Ljudje naj se uãijo! Treba nam je veã omike, inteligencemed narodom. Kaj hoãemo brez teh?«

·epetala sta vse to med seboj, da drugi niti besedice nisoumeli; samo na koncu je Koren glasneje govoril.

»St! St!« ãulo se je od strani.Lov‰ev Bo‰tjan je bil zopet vstopil, vedoã, da mora biti

kmalu konec govoru, in se je v svoji lastnosti kot ãitalniãniodbornik prijel pravice, pozvati ‰epetalca k redu.

A sedaj je v istini konãal notar. Znalo se ni, velja li gromo-vito ploskanje in odobravanje predavanju ali konãanju; vsempa je sevala zadovoljnost z lica. Edini gospod Anton je vstalz nejevoljnim obrazom ter ‰el na drugo stran v gostilni‰kesobe.

Spredaj pri prvih sedeÏih pa je vstal koncipist pl. Ruda,nastavil svoj binokel in o‰abno gledal po obãinstvu. Sodnikse mu je pridruÏil ter govoril nekoliko besedic s Hrastovo go-spo.

»âigava je ona gospodiãna — tam doli pri oknu, z belo ro-Ïico v laseh?« vpra‰al ga je Ruda.

»To je dacarjeva hãerka!«

BESeDAAGITATOR

21 

Ruda je zategnil ustna, a vendar je ‰e enkrat po gledal tja,kjer se mu je zdelo, da je tudi tam vzbudil pozornost.

Pevci so zopet nastopili in peli »RoÏico« .S tem je bilo delo na odru konãano in priãela se je tombola.

V dvorani so stale v malo trenutkih mize, prodajalci tablic sohiteli od enega do drugega ter z raznimi dovtipi ponujali svo-je blago.

»Pri Boletu bo‰ pa ti prodajal!« dejal je Lov‰ev Bo‰tjan Ko-renu ter stisnil mu celo kopo tablic v roke. »Ti si Ïe znan Ïnjima!«

Korenu je bilo to po volji. Bolè je mnogo kupil ter velelhãeri:

»Le izberi, Milica!«»Oh, jaz imam sreãno roko!« hitel je Ruda ter vlekel Kore-

nu karte iz rok in jih pokladal na mizo.»Jaz bi vam pa svetoval, da si sami izberete liste!« omenil

je prodajalec Ïivo.»Zakaj?« vpra‰a deklica smehljaje.»Da si boste sami odgovorni za sreão in nesreão!«»Ali pa vi, ker mi take liste ponujate!« vzklikne Milica ve-

sela.»Oh, jaz sem pa tu le — nekaka usoda,« zavrne Koren.»Torej boste vendarle vi odgovorni za sreão mojo.«»Hvala, izvrstno, gospodiãna!« zakliãe Ruda vmes.»Pa pustite to odgovornost meni.«»Ne, ne,« deje deklica polresno, »ta usoda — gospod Ko-

ren naj odloãi!«Ta je poloÏil veã listov pred njo. Sam ni opazil, da se mu je

roka nekoliko tresla.»Semkaj, semkaj, gospod notar!« klical je Bolè ter porinil

BESeDAAGITATOR

 22 

pristopiv‰emu stol. »Per aspera ad astra — to je lepo, da stenekaj novega uvedli v na‰e veselice — mi potrebujemo pre-novljenja in presnovljenja ali kako paã poje Gregorãiã —?«

»Hvala Bogu, da ga ãita‰; — sedaj bo‰ paã ãasih tudi ti kajnovega citiral,« smeje se doktor Hrast.

»Takoj, ãe Ïeli‰! Kadar bom tebe ali pa tvojega ãastitegakolego, gospoda notarja Koprivca, videl v druÏbi s kakostranko, klical bom z Gregorãiãem: ,Gorje ti, ubogi kmet,gorje!’«

»Pustiva ga v miru, gospod notar,« zavrne s smehomHrast, »nocoj se ni varno priãkati s prijateljem Boletom.«

Soproga Hrastova je povpra‰ala po vzroku glasnega sme-ha, pa vtem je Bolè Ïe vabil gospoda Antona k mizi. Ta je bilmalo v zadregi; hotel je sesti k druÏbi, katera se je bila zbra-la pri sosednji mizi okrog debele usnjarice. In ko se je ozrl pogospodi okrog Boleta, rastla je njegova zadrega; gosposkeÏenske druÏbe ni bil vajen in tu je videl prviã do sedaj nezna-no mu gospodiãno.

»Hvala, hvala,« hitel je in pogostoma se priklanjal, »sajsami nimate prostora.«

»Oh, le sedite brez strahu! Ko boste enkrat Ïupnik ali de-kan — no, potem bo Ïe malo sila; sedaj pa brez skrbi!«

Gospod kaplan si ni znal pomagati; ‰e en pot se je ozrlnazaj k druÏbi, h kateri se je bil prej namenil, a vtem je pri-sedel k Boletu.

»To je moja hãi Milica,« predstavljal je gra‰ãak.Gospod Anton je vnoviã vstal ter se malo okorno priklonil

mladi deklici.»Slabo vreme imamo; snega, snega — preveã,« dejal je po-

tem, obrniv‰i se h gra‰ãaku.

BESeDAAGITATOR

23 

»Da, da,« namuznil se je ta, »in vrhu tega nam ‰e gospodnotar tu predava in pripoveduje, kako bo mrzlo na na‰i zem-lji, kadar se — hvala Bogu, da stoprav ãez tisoã in tisoã let —na‰e sonce ohladi.«

»Hm!« mrmral je kaplan. »To so nevarne hipoteze!«»Nevarne? Zakaj nevarne?« oglasi se levi sosed duhovni-

kov, notar Koprivec.»Jaz tega tudi ne umejem!« smeje se Bolè. »âez tisoã let

nas ne bo veã zeblo.«Vsi so se smejali, celo gospod Anton se ni mogel ubraniti

veselosti. Toda le za trenutek.»Zeblo vas ne bo — a peklo vas bo morebiti,« dejal je s

kratkim posmehom.Hrast je z nogo dregal gra‰ãaka pod mizo; pa to bi ne bilo

ustavilo njegove hudomu‰nosti, da ni zopet pristopil Korens svojimi kartami.

»Oh, Anton, ti ‰e nima‰ listkov! Le naglo izberi!«Kaplan in drugi so zopet segli po tablicah in v kratkem je

koncipient prodal vse.»Glej ga, gospoda Antona; nocoj smo pa menda preslabi!«

‰epnila je pri sosednji mizi usnjarica svojemu moÏu na uho.Ta ni imel ãasa do odgovora, kajti rediteljev zvonec je Ïe

naznanjal zaãetek tombole in za glasnim vri‰ãem v dvoranije nastala obãna tihota in pozornost, katera je vladala skorajdo konca igre. Le tu in tam se je kak burkeÏ oglasil z napove-dovanjem Ïe oddanega dobitka ali pa po dvakrat ali trikratzahteval ponovljenje izÏrebanih ‰tevilk ter tako vzbujal ob-ãen smeh.

Igra je bila kmalu konãana.Pri Boletovi mizi je bil edini gospod Anton sreãen.

BESeDAAGITATOR

 24 

Dobil je staro, lepo majoliko, katero je bila darovala Hra-stova soproga tomboli. Postal je jako dobre volje in z notar-jem se pogovarjal o politiãnem poloÏaju, ne da bi eden alidrugi iskal prepira.

»Va‰a usoda je slaba!« dejal je pl. Ruda svoji sosedinji terji pomagal spravljati karte. »Zakaj niste mene ubogali?«

»Saj ste vi celo zase slabo skrbeli!« draÏi ga Milica.»Ker sem vam sreãe Ïelel,« hotel je zavrniti koncipist, a

druÏba je vstajala, ker so prirejevali prostor za ples.Korena ni bilo blizu. Îelel je ves ãas, da bi Milica nekaj do-

bila pri tomboli, in jezilo ga je, da so drugi pobrali dobitke.Sedaj bi bil rad pristopil k njeni mizi, pa rekel bi ji bil rad tudinekaj pametnega, duhovitega; a vedel ni kaj. Naposled se muje dozdevalo vse to — neumno, grozno neumno — najneum-nej‰e pa je njegovo ravnanje in ugibanje. Od‰el je na drugostran v krãmo ter prisedel k adjunktu, kateri se ves ãas ni billoãil od svojega piva.

»Se bo li sedaj plesalo?« vpra‰al je ta.»Menda!«Bolè in Hrast sta pri‰la za njim. Hrastova soproga je osta-

la z Milico v dvorani, ker je bil gra‰ãak dovolil hãerki, da ple-‰e, in ‰e dokaj ubrani glasovi borjanske domaãe godbe so seãuli Ïe od tam sem v zadnjo gostilni‰ko sobo. Tudi sodnik,notar in gospod Anton so se pridruÏili prej imenovanim inpriãel se je Ïivahen razgovor. Iz prednje sobe pa, kjer se jezbiralo nekoliko uãiteljev in nekaj mladih sodnijskih pisarjevokrog Lov‰evega Bo‰tjana, donelo je glasno petje; seveda le,kadar je godba ponehala, kajti pevci so bili tudi Ïivahni ple-salci.

»âudno, da na‰ega glavarja ni,« omenil je sodnik.

BESeDAAGITATOR

25 

»Sinoãi je obljubil, da pride.«»Odpeljal se je v mesto; in ‰ele pozno proti veãeru,« deje

notar Koprivec.»Oh! Morda bode vendar istina, kar se Ïe veã ãasa govo-

ri.«»Da ga pokliãejo k vladi?« vpra‰a Hrast. »Vse je mogoãe.«»Tam potrebujejo ljudi, ki umejo in pi‰ejo slovenski,« na-

daljuje notar.»In na‰ glavar je Slovenec!« pristavi gospod Anton.»Slovenec? Ha, ha, ha, kje si pa ãul to bajko?« oglasi se z

drugega konca mize koncipient Koren.»Saj nam dopisuje vedno slovenski!« trdi kaplan.»In to ti je Ïe dovolj? Zato ga sme‰ Ïe progla‰ati za Sloven-

ca? In pa novi Medenov valpet, ki zna samo eno slovenskokletev in isto stokrat ponavlja, kadar hoãe govoriti z dninar-ji in delavci — ta je po tvojem tudi Slovenec?«

»Hoho — gospod Koren, ne hudujte se! — In dubiis liber-tas — in tu imamo tako dvojbeno vpra‰anje!« smeje se Bolè.

»Meni se ne vidi dvojbeno! Za Boga svetega, ste li Ïe vsitako poniÏni in mehki in — kaj bi rekel, taki beraãi, da vas zneskonãnim zadovoljstvom navdaja vsaka drobtinica, ki pa-de z bogata‰eve mize?«

»Sedaj bi pa skoraj mislil, da imate glavarja za bogata‰aglede sloven‰ãine!« deje zaspano sodnijski adjunkt.

»O vi, vi ste pravi,« kliãe Koren med obãnim smehom.»Semkaj v ãitalnico zahajate, Slovenec ste rodom in Sloven-ca se imenujete — a prej bo ‰e poteklo dokaj vode, predenboste vi dali slovensko ãrko od sebe.«

»Vse pojde, vse! Le pretiravati ne smemo, prenagliti se ne

BESeDAAGITATOR

 26 

smemo! Kamen do kamna — palaãa —« meni Bolè ter pokliãenatakarico in naroãi veãerjo.

»Da, da, ko bi le hotel vsak vsaj en kamen poloÏiti!« hitikoncipient.

»Pa z narodnostjo samo tudi ‰e ni dovolj,« deje malo boljpotihoma gospod Anton.

»Oh, umejem, umejem — tebi je najprej za vero!«»Brez vere pogine tudi na‰a narodnost — o tem sem pre-

priãan.«»Dobro, dobro! Da, tebi je vera namen in narodnost delo-

ma sredstvo, deloma pa — ‰port!«»Tebi pa je narodnost vse: — sredstvo, namen in — ‰port!

Vere pa ne potrebuje‰,« posmehuje se kaplan.»Stojta, stojta gospoda! Omne nimium — — —«»Gospod Koren je pa grozen — radikalec,« ustavi sodnik

Boleta.»Pojdiva raj‰i plesat, gospod Koren!« sili notar.»Za narod, kajne?« vpra‰a adjunkt zaspano.»Oh, jaz bi vam Ïe resnico povedal, gospoda! Pa ta ãas paã

pride! Le potrpite!«To rek‰i, izpije poln kozarec piva in vstane od mize. Odha-

jal je z notarjem.»Glej ju, glej,« klical je adjunkt za njima, »sedaj gresta v

istini plesat — za narod!«Koren ni govoril; zadovoljil se je z zaniãljivim pogledom,

s katerim je premeril vso smejoão se druÏbo, in povrnil se jes Koprivcem v dvorano. Tu so se zbirali pari za ãetvorko. Ru-da je vodil Boletovo Milico po dvorani in Koren je takoj uvi-del, da sta Ïe obljubljena za ta ples. Hrastova gospa je sede-la ‰e v gornjem kotu dvorane poleg davkarjeve soproge in tja

BESeDAAGITATOR

27 

je hitel koncipient. Doktorica ‰e ni bila angaÏirana in je Ko-renu na njegovo pro‰njo prijazno prikimala.

Plesali so kadriljo jako neredno, kajti veãina tr‰kih deklicin plesalcev ni poznala tega plesa. Lov‰ev Bo‰tjan je bil tureditelj ter je zapovedoval in vpil na vse grlo in, ãe mu ta alioni ni po volji ubogal, prijel ga je tudi trdo za obe rami ter gapotisnil na pravo mesto. Vsi so bili Ïe privajeni tega in zatoni bilo ãuti nobenega ugovora ali upora.

»Kako vam ugaja na‰a najnovej‰a krasotica?« vpra‰a dok-torica plesalca svojega.

»Meni?« ponavlja ta razmi‰ljeno. »Oh, dobro! Prijazna jevideti!«

»Samo to?« sili gospa oãitajoãe.»No, pa lepa je tudi — ako to Ïelite, milostiva!« Koren se

je veselo smejal pri teh besedah.»Vi ste grozen ãlovek! Je li ‰e kaj na svetu, kar bi vas mo-

glo nekoliko zanimati? Saj niste vendar starec — in slepi tudiniste, a ãe pride tako lepa, mlada in bogata deklica v na‰odruÏbo, pa — i kaj pa vendar mislite sedaj?«

»Ali me hoãete oÏeniti, milostiva?«»Ne, ne, vas gotovo ne. Tu bi bilo vse prizadevanje za-

stonj,« smeje se Hrastova gospa; »no, pa tukaj tega ne bo tre-ba! Le glejte, novi na‰ koncipist bi vse premagal.«

Koren se je nehote ozrl po imenovanem in po njegovi ple-salki. Stala sta na nasprotni strani, toda bolj v drugem kon-cu dvorane, oba v jako Ïivem razgovoru.

Koncipient je raztegnil malo ustna kakor ãlovek, ki hoãereãi: »Kaj meni mar do tega!« ter plesal dalje po glasnem za-povedovanju Bo‰tjanovem. A ko je dospel zopet na svoj pro-stor, moral se je znova ozreti po Milici. Jezilo ga je sedaj ne-

BESeDAAGITATOR

 28 

kaj; da Milica ple‰e z onim o‰abneÏem, da je prijazna Ï njim,da se sam ni obljubil Ï njo za ta ples — vse, vse ga je jezilo.

»O svojem potovanju mi ‰e niste niãesar povedali,« ome-nila je doktorica.

Koren ji zaãne na kratko pripovedovati, kaj je poãel v dne-vih svojega dopusta; pa bili so Ïe v zadnjem delu kadrilje, vkaterega je vpletal Lov‰ev Bo‰tjan vedno kake nove podobe.

»Double chaîne!« vpil je sedaj in po trikratnem nesreãnemposkusu ‰lo je vse v redu. Pri menjanju se je se‰el Koren zMilico.

»Oh, usoda, usoda!« vzkliknila je deklica. »Vi mi niste pri-nesli sreãe!«

»In vendar sem vam jo Ïelel iz vsega srca!«Rekel je to tako gorko, da se je skoraj sam prestra‰il.Tudi deklica je za trenutek uprla vanj pogled.Zardela sta oba.»Nesreãna usoda ste —« hitela je ona malo v zadregi ter

povesila oãi.A vtem ji je Ïe drug plesalec ponudil roko.Po kadrilji sta ‰li dami h gospodom v tretjo sobo; sprem-

ljal ju je pl. Ruda. Gra‰ãak je silil domov, ãe‰ kaj bo rekla Ïe-na, ki je bila ostala sama doma; pa ‰e migrena jo je baje muãi-la.

»Oh, to ne gre, to ne gre! Kdo bo sedaj odhajal? Do nove-ga leta mora‰ ostati!« silil je Hrast.

»Oh, da, da! Samo malo naj ‰e ple‰em!« prosila je hãerka.In gra‰ãak ni bil trdega srca. Tudi je sam rad ostajal v druÏ-bi. Do polnoãi pa tudi ni bilo veã dolgo.

»Pazite, kdo vam bode prvi ob novem letu ãestital!« ‰epneHrast Milici na uho.

BESeDAAGITATOR

29 

»Zakaj? Je li to pomenljivo?«»Seveda! Dotiãnik se gotovo zanima za vas!«»Oh, pojdite, pojdite, ljubi doktor!«»Jaz bom izku‰al biti prvi!«»Jako ljubeznivo, a jaz vas zatoÏim va‰i soprogi — haha!

Oh — ne, ne! Ne bom vas ne! Le bodite prvi, ako ima to kajpomeniti.«

Njene temne oãi so bile segle pri teh besedah mimo Rude,ki se je igral ‰e vedno z njeno pahljaão ter izku‰al ujeti ãasihkak pogled od nje.

·li so znova plesat in sedaj je bil tudi Koren Ïe tako pogu-men, da je veãkrat plesal z Milico. Zabaval jo je s tem, da ji jepripovedoval o svojih dija‰kih letih in o vseuãili‰kih burkah,celo o zadnjem potovanju in o svojem domu ji je pravil. Go-voril je suho in v kratkih stavkih — brez ognja in brez barv —a vendar ga je deklica pazno poslu‰ala. Vraãala mu je z do-godki iz odgojevali‰ãa, v katerem je veã let prebila, s pripo-vedovanjem onih vsakdanjih, nedolÏnih in vendar humorjapolnih spletk in zvijaã, kakor se uganjajo po takih zavodih.

Ruda pa se je lotil dacarjeve hãerke, pri kateri je bil takojzapazil, da hoãe koketirati Ï njim.

Zdajci pa zapoje na odru za zaveso steklen zvon; poãasi,skoraj slovesno so doneli njegovi udarci preko plesalcev. Biloje polnoãi in staro leto konãano.

»Veselo novo leto!« vzkliknil je gorko Koren in podal Mi-lici roko.

»Veselo novo leto!« zavrnila je Milica in stisnila sta si ssmehom roki kakor dva znanca.

»Oh, prepozno, prepozno!« zaklical je poleg njega dr.Hrast, ki je prisopihal od druge strani.

BESeDAAGITATOR

 30 

Sedaj stoprav se je domislila deklica njegovih prej‰njih be-sed in kri ji je silila v lice.

»Prav se vam je zgodilo, gospod doktor, zakaj ne pazitebolje?«

»In kdo je bil moj sreãni tekmec? Morebiti Koren?« draÏilje Hrast.

»Le uganite ga!« zavrnila je Milica in hitela Hrastovi so-progi naproti Ïelet ji sreãno novo leto. Tudi pl. Ruda je sedajpritekel.

Kmalu po polnoãi so se jeli razhajati. Gospod Anton se jebil Ïe dosti prej poslovil, sedaj pa sta od‰la Boletova in Hras-tova in veãina drugih oÏenjenih. Dvorana se je polagoma iz-praznila, a v krãmi je bilo tem veã gostov. Pevci so zasedliveliko mizo in v gostem tobakovem dimu, kateri je polnil vsesobe, in pri brljavih petrolejevih svetilnah bilo je kmalu teÏkospoznavati posamiãne osebe. Glasen vri‰ã in ‰under je vladalpovsod in vsak trenutek je zadonela iz njega vesela pesemdomaãega zbora.

BESeDAAGITATOR

31 

TRETJE POGLAVJE

Predpust se je bliÏal svojemu koncu, ko so odliãnej‰e Bor-jane iznenadila nekega jutra na debel roÏnat papir tiska-na vabila k veãerni zabavi pri gra‰ãaku Medenu. Fant, ki jih jerazna‰al, ni imel livreje, bil je navaden vrtnikov pomagaã, inje, oddav‰i omenjeni listiã, rad malo postal, ãe‰ morda botudi zanj kaj odletelo; a vabila so bila tem elegantnej‰a ter sov obiãajnem slogu nem‰ki naznanjala, da se »Meden in nje-gova soproga ãestita z vabilom k soirée dansante« .

»Kaj vraga!« vzkliknil je dr. Hrast, prebrav‰i dotiãni listiã,katerega mu je bil prinesel sel v pisarno.

Koren je pri tem vstopil ter nosil enako pismo v roki.»Ste li tudi vi povabljeni?« vpra‰a ga ‰ef.»Tudi! Pa kaj to pomeni?«»Ne vem; toda nekaj novega je to vsekako!« Koren je skriv-

nostno zmajal z glavo.»Kaj ugibljete?« dejal je doktor radovedno.»Dozdeva se mi, da sem uganil,« zavrne koncipient s sme-

hom. »Ali ne veste, da bodemo imeli kmalu volitve? To je vsead captandam — — oh, jaz poznam take ptiãke!«

Hrast se je nasmehnil.»Mogoãe,« pritrdil je onemu, »a tja moramo vsekako.«»Jaz ne!« dejal je odloãno Koren.»Kako? Zakaj ne?«»Ker v nem‰kutarjevo hi‰o ne zahajam!«

BESeDAAGITATOR

 32 

»A s tem zabavnim veãerom vendar politika nima opravi-la!«

»Jaz trdim, da je tako! In ko bi tudi ne bilo — saj vendarpoznate moja naãela?«

»Svobodno! A jaz bi mislil, da je prav z na‰ega stali‰ãaumestno, udeleÏiti se te veselice — in ãim veã nas bo tam,tem bolje — toda — kakor vam je drago; Boletovih in drugihse nadejam!«

Doktor je govoril to brez posebnega namena ter pregle-doval akte pred seboj. Tudi Koren se je obrnil, da odide. A koje ãul imenovati Boletove, zastala mu je noga; hotel je ‰e ne-kaj povpra‰ati, pa po kratkem premisleku je od‰el.

Zunaj v svoji sobi je ‰e enkrat razganil vabilo in ãital pol-glasno dan in uro napovedane veselice.

»Na pustno nedeljo torej!« ‰epnil je in poloÏil roÏnati listiãv svojo miznico.

Nepriãakovana vest o veselici pri Medenovih se je bliskomaraz‰irila po trgu. V stalni krãmi uradnikov, kamor je zahajaltudi Koren, nocoj ni bilo o drugem govora in, ker so bili vsipovabljeni, ãulo se je tudi le laskovo odobravanje te noveMedenove misli. Celo podrobnosti priãakovanega zabavne-ga veãera so bile Ïe znane. Tako je po‰tar vedel, da je Medennaroãil voja‰ko godbo in dve imenitni kuharici iz mesta. Tudio plzenskem pivu in renskem vinu in naposled o ‰ampanjcuse je govorilo. Zadovoljnost je vladala povsod, le eno vpra‰a-nje ljudem ni dalo mirovati, namreã: »Kaj to pomeni? âemuto?«

In tu je bil vsem dan du‰ek, da navzlic teÏko priãakovani

BESeDAAGITATOR

33 

zabavi in poleg svoje zadovoljnosti izpuste nekoliko zlobnihali zlovoljnih opazk.

»Radoveden sem, bo li kaj oficirjev iz mesta —« ‰epnil jedavkarski nadzornik sosedu pl. Rudi na uho.

Ta ni izpremenil lica, kakor bi ne umel, kaj tiãi za to opom-njo.

»Lepo bi bilo; potem obleãem tudi jaz svojo uniformo.«»Ste li rezervni ãastnik?« vpra‰a adjunkt.»Seveda, pri dragoncih!« zavrne oni samosvestno.»Meden vendar ni tako — umazan in skop, kakor pripove-

dujejo!« omenja sodnik.»Bodemo videli!« hiti notar Koprivec, ki je bil v vseh stva-

reh nekoliko skeptiãen.Tako so besedovali ves veãer.Koren je molãe sedel poleg in pu‰il smotko. »Ali vi niste

povabljeni?« vpra‰al ga je potihoma po‰tar.»Da, da — tudi!«»Oh!«»Se vam li to dozdeva ãudno?«»O ne, ne! Pa le — ker tako tiho tu sedite!«»Plesal vendar ne bom Ïe prej od veselja, ako me kakov

Meden povabi na obed?«Po‰tar je umolknil, kajti bil je jako miroljuben moÏ ter se

je najveã prepiral s svojimi hlapci.»Oh, gospod pl. Ruda — vi boste pa zopet Boletovo kraso-

tico vzeli v izkljuãivo posest!« ‰alil se je sodnik.»Kotiljon je Ïe moj in prva kadrilja! Danes sem bil na Dre-

novem,« kriãal je oni. Nehote je uprl svoj pogled ob dolgimizi tja v drugi konec, kjer je sedel Koren.

BESeDAAGITATOR

 34 

Ta je grizel konec smotke in iskal Ïveplenic, katere je biladjunkt predse postavil in jih mehaniãno prebiral.

»âestitam!« dejal je sodnik.»Ko bi ne bila tako mlada!« omenil je adjunkt.»Zakaj? Gospod koncipist ‰e lahko ãaka!« oglasil se je Ko-

privec.Iz vseh opazk pa je vsak lahko ãutil porogljiv naglas — edi-

ni koncipist menda ne.Sredi pogovora je nekdo predlagal, da se napravi tarok in

kmalu potem so zaãeli nekateri igrati. Adjunkt pa se je ‰alil stoãajko in Koren mu je pomagal.

Bilo je Ïe blizu polnoãi, ko sta se Koren in notar Koprivecvraãala domov. Stanovala sta v isti hi‰i.

»To vam je gizdalin, ta koncipist,« omenil je Koren predveÏnimi vrati.

»Pa jaz bi ‰e stavil, da bo Boletov zet!« zavrne notar.Iz Korenovih ust se je izvil kratek, hripav glas, ki ni bil ne

smeh ne beseda, niti pritrjujoã niti odrekujoã.»Kaj menite?« vpra‰al je notar in globoko zazeval.»Jaz — niã! Mrzlo je!«Vtem je zapiral koncipient veÏna vrata.»Ali pojdete k Medenu?« opomnil je Koprivec na stopni-

cah.»Ne vem!«»To se pravi, da pridete!«Loãila sta se na temnem mostovÏu in od‰la vsak v svojo

sobo.

Na pustno nedeljo zveãer je bilo Ïivahno gibanje na gladki,debelo s snegom pokriti cesti, katera je tekla iz Borja do ãetrt

BESeDAAGITATOR

35 

ure oddaljenega Medenovega gradiãa. Vsak trenutek so pri-drdrale odprte sani in tenek glas kraguljcev, ki so viseli obkonjih, razlegal se je daleã po raztegnjeni dolini. Trije, ‰tirjevozniki, kolikor jih je premogel trg, imeli so nocoj dovolj po-sla, kajti nihãe ni hotel pe‰ priti, in ako so trije ali ‰tirje seli navoz, tudi raãun voznikov ni bil velik za posameznika. Okrajniglavar in njegova soproga sta se peljala skupaj, in ko se jevoznik zopet vrnil, naloÏil je pri ãitalniãni krãmi sodnika, ad-junkta, notarja in pl. Rudo. Prav ko so Ïe konji potegnili sani,prisopihal je Koren.

»Jaz sem Ïe mislil, da vas ne bo!« klical je Koprivec. Kon-cipient je naglo sedel poleg voznika; na drugi strani pa se jeti‰ãal notar. Oni trije so balansirali zadaj.

Po kratki voÏnji so ugledali pred seboj razsvetljena oknaMedenovega gradiãa, in ko je ustavil voznik svoja konjiãapred velikimi vrati, pritekel je hlapec pomagat gospodom ssani. Dva druga pa sta svetila z baklami. Nekoliko korakovproã je stala cela gneãa gledalcev, domaãih hlapcev in deklin,kateri so si ‰epetali razne opazke o prihajajoãih ter klopotaliz zobmi ob hudem mrazu. Po veÏi in po stopnicah je bilo vsezeleno. Oboki so bili prepreÏeni s smreãjem, ob straneh sostala drevesa iz cvetliãnjaka in v vsakem ovinku je brlela sve-tilnica. Zgoraj v prvem nadstropju na mostovÏu je priãako-val gra‰ãak Meden svoje goste, opravljen v frak in na rokahrumene rokavice in pokrit z visokim svilenim klakom. MoÏ jebil Ïe malo starikav, dokaj trebu‰nat in debeli vrat mu je si-lil izza ozkega, trdega vratnika. Z naravnimi pokloni je po-zdravljal pri‰lece in jim stiskal roke; govoril je malo in temumeje hodil prihajajoãim gostom odpirat vrata v sobo, kjer

BESeDAAGITATOR

 36 

jih je sredi do‰lih gospa priãakovala in pozdravljala njegovasoproga.

»Prosim, prosim, gospod sodnik,« hitel je Meden in tiralogovorjenega k vratom; adjunktu in koncipistu je stisnil roki,Korena in notarja pa le povr‰no, a vendar prijazno pozdravil.V sobi je bilo ‰e malo gostov, najveã uradnikov iz Borja; pakmalu so se sobe polnile. Pri‰lo je tudi nekoliko gospodov izmesta, med njimi trije oficirji. Tudi Bolè s svojo soprogo inMilico se je pripeljal. DruÏba je bila sila raznovrstna ali raz-nobarvna in zato iz poãetka tudi Ïivahna zabava ni moglaprodreti. Vse je le bolj ‰epetalo in bolj‰i znanci so se stiskaliskupaj. Gospe so zlasti ogledovale gra‰ãakinjo, soprogo Me-denovo. Bila je opravljena v teÏak, siv brokat in sem ter tja jenosila po krilu pripete ‰opke sveÏih sneguljãic. Ta oprava jeãudno pristovala njenim svetlim, plavim lasem, a prav ker seje videlo vse bolj enotno in skromno, vplivala je celota zma-gonosno na gledalca.

Sedaj se je pripeljal tudi doktor Hrast s soprogo svojo.Elza, Medenova soproga, pozdravila je oba jako prijazno indoktorju tudi stisnila roko. Boletova in Hrastova druÏina jezasela kot v dvorani poleg sobe, kjer je sprejemala gra‰ãa-kinja goste; poleg njih na nizkem odru pa so godci, vojaki,pripravljali gosli svoje.

»Nekoga menda ‰e priãakujejo,« omenil je Bolè, pri‰ed‰iod druge strani h gospem.

»Koga vendar? Jaz skoraj nobenega znanca ne pogre‰amin tujcev je tudi Ïe nekoliko,« zavrne Hrast.

Vtem je pri‰umela Elza mimo.Bila je lepa Ïena, lep‰a nego prej deklica, in ona mirna sa-

mosvest, katera je prej le ãasih zasijala iz njenih modrih oãi,

BESeDAAGITATOR

37 

razlita je bila preko bledega, polnega lica. Le oko je bilo ne-mirno.

»Baron Jablonski je obljubil, da pride nocoj,« dejala je,obrniv‰i se k Bole‰ki, »ãudim se, da ga tako dolgo ni; a mrz-lo je in sneg, ta sneg —.«

»Baron Jablonski?« ponavljal je Hrast, ki je stal poleg.Vpra‰al je to z vidnim ãudenjem, a takoj mu je bilo Ïal, da jeisto pokazal.

»Ste li Ïe dolgo znani z njegovo rodbino?« omenila je Bo-le‰ka, katera je bolje vedela prikriti ãudenje svoje.

»Obiskal nas je pred kratkim in tudi midva sva bila Ïe vGrobljah pri njem.«

Hrast je pri teh besedah jel gledati po dvorani; spomnil seje nehote Korena in pogovora Ï njim o priliki, ko sta prejelapovabilo na ples k Medenovim.

V prvi sobi se je gnetlo nekoliko oseb in Elza se je ozrla tja.»A, tu bode! Res je,« dejala je skoraj bolj naglo, nego je

sama hotela ter od‰la novim gostom naproti.Hrast je nekoliko potipal Boleta.»To pa vendar nekaj pomeni, prijatelj! Jablonski in tu-

kaj …«Vtem je pri‰el Koren urno iz prve sobe mimo doktorja.»Kaj sem vam pravil?« ‰epnil je potihoma, a vendar je bilo

nekoliko srditosti v tem vpra‰anju.»Kaj?« ponavljal je Hrast, akoprav je vedel, kaj misli Koren.»Da je vse humbug, politiãen humbug, in mi smo okvir,

statisti, klovni, bedaki …«Bolè se je glasno zasmejal, da so celo gospe pozorne po-

gledale.

BESeDAAGITATOR

 38 

»Kaj vam je, gospod Koren?« vpra‰ala je Milica in si s pah-ljaão zakrila pol obraza.

Da bi bil kdo drugi stavil to vpra‰anje Korenu, gotov bi mubil srdit odgovor; tudi sedaj se je v koncipientovih oãeh po-svetilo nekaj, blizu kakor »vi tega ne umejete« . Pa premagalse je. »Niã, niã!« dejal je naglo.

Sedaj se je tudi Hrast nasmehnil. To je pa mladega moÏa‰e bolj razburilo.

»No, ãe paã hoãete vedeti« — povzel je zopet besedo, »po-vem vam pa lahko — saj se ne bojim nikogar. Vidite, gospo-diãna, danes smo tu vsi — ‰ãinkavci, vrabci — ali kar hoãete— Meden in tisti oholi baron grobeljski — ta dva pa stavitanocoj zanke neumnosti na‰i. Glejte, volitve so pred durmi innocoj‰nji ples — vsa veselica, vse je le za to, da se pripravljain gladi pot Medenu, nem‰kutarju Medenu.«

»Pst, pst! Ljubi moj Koren!« hitel je Hrast. — A oni je Ïeodhajal.

»To je fantast,« dejal je resno Bolè. »Pa pojdiva pozdravitbarona! A, glej, zeta je tudi pripeljal s seboj!«

»Oh, ta ti je tepec!« ‰epnil je doktor.»Pa zet Jablonskega — in to je nekaj!«Baron jima je prihajal naproti, spremljal ga je Meden, ka-

teri se je drÏal, kakor bi bil zrastel za celo ped. Jablonski jeprijazno pozdravljal in odzdravljal na vse strani, a lastni muoholi izraz ni izginil z njegovega lica. Zet njegov pl. Gorski pase je bil pridruÏil oficirjem ter od daleã ogledoval dame, sede-ãe ob dolgih stenah dvorane.

Ples se je kmalu priãel in veselica se je vr‰ila po napoveda-nem sporedu. Iz poãetka ni bilo prave zabave; razni, po ne-koliko jako razliãni elementi so se polagoma spojevali, skoraj

BESeDAAGITATOR

39 

teÏavno, a godba, izvrstno Medenovo vino in izbomi bifé po-spe‰evali so dobro voljo.

Pl. Ruda je bil nocoj v zadregi. Prvo kadriljo je plesal z Bo-letovo hãerko in kotiljon je bil Ï njo gotov; a njega je zdajmnogo bolj zanimala najkrasnej‰a gospa nocoj‰njega veãera— Elza. Tekmoval je pri njej z vsemi drugimi, zlasti s ãastni-ki, tako da je celo zaspani adjunkt zapazil izpremembo tersodniku razodel to novost — kakor se je izrazil.

»In vi, kaj pa vi?« vpra‰al ga je ta nagajivo.»Oh — prestara, prestara!«»Oh, vi ste lisjak!« smejal se je sodnik.»Pa tisti — ki je grozdje ogledaval!« pristavi notar.»Pivo je izvrstno!« mrmral je adjunkt ter odhajal k biféju.Celo Koren je polagoma pozabil prej‰njo jezo in ãim bolj

je jel Ruda zanemarjati Milico, tem bolj se je je lotil on.»Ste se li Ïe potolaÏili?« vpra‰ala ga je med plesom.»Ste me li umeli prej?« — Deklica ni takoj od govorila.»Da govorim odkrito« — dejala je potem ter uprla pogled

vanj, »nisem vas prav umela. To vem, to je bilo videti, da semenda Medena in barona bojite?« pristavila je s smehom.

»Bojim? Oh, ne, nikakor ne! Jaz se nikogar ne bojim — a teljudi sovraÏim, iz vsega srca jih sovraÏim, in to plavolasoNemko in vso to sodrgo — odpustite, jaz bi tudi ne bil pri‰elsem, ako —«

Tu se mu je strastni govor ustavil. Ponehal je bolj plesatiter postal s plesalko blizu sredi dvorane, krog nju pa so sevrteli drugi v burnem rajanju. »No — zakaj: ,ako’?« hitela jedeklica.

Koncipientu je silila kri v lice. Bil je res pogumen, brez-obziren moÏ, kateri je rad povedal vsakemu svoje in nikdar

BESeDAAGITATOR

 40 

prikrival niti sovra‰tva niti prijateljstva bodisi komur koli; asedaj vendar ni na‰el besede. Sam sebi je bil hotel utajiti, daje le zaradi Milice pri‰el k Medenovim, sedaj pa ga je ob nje-nem vpra‰anju nekaj sililo, da se ji izpove, a z druge strani gaje bilo zopet sram. Molãal je in spodbude iskal v njenih oãeh.Toda deklica je menda instinktivno ãutila, kaj se godi v nje-govih mislih, in ozrla se ni nanj, niti ponovila svojega vpra-‰anja.

Ko je pripeljal svojo plesalko nazaj k njeni materi, sedelaje tam Elza.

»Oh, gospod doktor Koren,« dejala je tako prijazno termignila s pahljaão na prazni stol poleg sebe, »kako je to, davas nikdar videti ni; drugi gospodje prihajajo k nam, a vi ste— kaj bi rekla — tako ponosni —«

Smejala se je tako prijazno, obenem koketno, da Korensprva ni vedel odgovora. Sedel je poleg nje — kajti Milico jebil odvel Ïe drug plesalec in Bole‰ka se je zabavala z glavar-jevo soprogo — ter izgovarjal se, koliko ima posla in maloãasa.

»Seveda poleti — va‰ krasni vrt — a pozimi milostiva —«»Pridite vendar na ãrno kavo; — nekateri gospodje nas

obiskujejo!«»Ako dovoljujete?«»Vi se nocoj mnogo zanimate za to malo ãrnooko kraso-

tico — haha, ljubi doktor, jaz imam izvrstno oko.«Zakrila je pri teh besedah svoje lice s pahljaão proti dru-

gim ter obrnila se na pol h koncipientu — zaupljivo in nebriÏ-no kakor k staremu prijatelju.

Moral se je ozreti v njo, v njeno bledo, lepo lice in na belo,polno ramo, s katero se ga je skoraj dotikala. Koren ni bil veã

BESeDAAGITATOR

41 

mladeniã; kadar je obãeval z Milico, polastila se ga je sicer,kakor je sam ãutil v veliko svojo nejevoljo, neka otroãja, mla-deni‰ka okornost in bojazen; — tej Ïeni nasproti pa nikakorne. Znan je bil Ïe dolgo z njo, ãeravno le bolj povr‰no; govo-rilo se je mnogo o njej v trgu in povsod, kjer se je je kdo do-mislil; vse to pa je storilo, da se je zdela vsem zanimiva, a ven-dar je vsak mislil, da jo sme in more nadzirati. Tako tudi Ko-ren. — Glede Ïenske lepote pa on tudi ni bil slep.

»Motite se, milostiva! — HvaleÏen vam pa moram biti ova‰i pozornosti —«

»Oh, ne tajite in tudi tako — zlobni ne bodite!« karala gaje Elza.

»Zloben? Nikakor ne, ampak odkritosrãen!«Mahnila je na lahko s pahljaão proti njemu.»Da bi bilo to, zaupali bi mi bolj; pa seveda, vi vsi v trgu

nas gledate malo od strani in zlasti jaz, jaz sem marsikomu napoti. Ni li istina?«

»Milostiva!«»Tudi vi ste tak‰ni! V meni gledate le Nemko, sovraÏeno in

sovraÏno Nemko — le pritrdite mi, gospod Koren!«Smehljala se je pri teh besedah, a koncipient je bil v silni

zadregi.Povsod drugod in vselej bi bil rekel »da!«, ako bi bil kdo

drugi to izjavil; morebiti Elzi sami bi bil pritrdil v drugihokolnostih. Sedaj pa je dihal tanki vonjavi parfum, s katerimje polnil zrak vsak migljaj njene pahljaãe, in pred seboj je vi-del krasno Ïeno.

»Vse to mi je znano! In zato, vedite, gospod Koren, zato setudi bojim priti v va‰o ãitalnico. Kako bi me paã pogledali?«

BESeDAAGITATOR

 42 

»Saj ste Ïe bili!« hiti on, vesel, da more izpregovoriti bese-do.

»Pa tedaj je bilo vse drugaãe! Tedaj ‰e nisem bila — sopro-ga Medenova.«

»Pa va‰ gospod soprog je vendar tudi prihajal!«»Da, da, a sedaj sva oba menda drug zaradi drugega izgu-

bila pravico prihajati k vam.«Koncipient je zavrnil z roko.»Ne, ne, dovoljujte, da izgovorim. Prej, prej ste se ‰e vese-

lili, ako se vam je kdo pridruÏil ob priliki ãitalni‰kih veselic,ko vas je bilo manj, ko ‰e vsi uradniki niso hodili tja; sedaj paizbirate — in prav tako — pa nekoliko tesnosrãni ste vendar!«

»Motite se, milostiva gospa,« dejal je Koren ognjeno, »lepridite, le stopite v na‰e dru‰tvo in uverili se boste, da so tipredsodki na va‰i strani.«

Koncipist Ruda je v tem trenutku prihitel ter odvel Elzo kplesu.

»Bodemo videli!« dejala je ‰e naglo in smehljaje svojemusosedu.

Pri kotiljonu je stal Koren z drugimi gospodi ob vhodnihvratih ter gledal ples. Ko so volile dame, premi‰ljeval je, bodeli pri‰la Milica ponj, in poleg nje domislil se je tudi Elze. Na-mesto obiãajnih papirnih redov delile so plesalke raznobarv-ne trakove. Koren je dolgo ãakal, a nobene ni bilo k njemu,kajti tudi prej se sam ni bil mnogo pobrinil za ples. A prva jepri‰la Elza ter pripela mu s pomenljivim smehljajem bel trakna prsi.

»Bel!« omenil je on, poloÏiv‰i ji roko okoli pasu, ne da bibil pomislil, kaj hoãe s to opomnjo.

BESeDAAGITATOR

43 

»Seveda! Rdeãega vam bo prinesla ona ãrnooka. Saj tovendar Ïelite?«

Ko se je obrnil k vratom, stala je Milica pred njim in mu respripela rdeãe znamenje. A sama je malo zardela pri tem delu.Plesala sta dvakrat po dvorani, a on ni na‰el besede. Molãe joje privel na njen prostor, molãe priklonil se in od‰el.

V sobi, kjer so starej‰i gospodje kvartali in pu‰ili, sreãal gaje Hrast.

»Ste li ‰e tukaj, dragi moj Kato?« ‰alil se je doktor. »Jaz semmislil, da ste Ïe zdavnaj ubeÏali nevarnim zankam in zaplet-kam — politiãnim namreã! Haha! Druge so vam pa morebi-ti po volji?«

Danilo se je, ko so jele sani s trudnimi Medenovimi gostidriãati zopet proti trgu. Tudi na‰i znanci stisnili so se zopet,kakor ob prihodu, na sanke, samo Rude je zmanjkalo. Sedelje ‰e gori pri oficirjih s pl. Gorskim vred in igral Ï njimi ma-kao.

»Prijetno je bilo!« dejal je sodnik in zavil se, tesno v svojkoÏuh.

»Da, da, izvrstno pivo in — ‰ampanjec!« pritrdil je adjunkt.Notar Koprivec je dlesknil z jezikom in uÏigal smotko, ka-

tero je bil pri odhodu vzel s seboj.Koren pa je sedel poleg voznika in molãal. Razni, neumljivi

ãuti so ga obhajali in, ko je zrl predse na belo, v jutranjemsvitu blesteão planoto, po kateri je vstajala lahka, prozornameglica, zdelo se mu je, da vidi ‰e pred seboj razko‰no podo-bo gra‰ãakinje, in potem zopet se mu je vsiljeval spomin naMilico in njene temne oãi in njen nedolÏni, zaupljivi govor.

Nehote je segel z roko na prsi, ima li ‰e tam rdeãi trak —

BESeDAAGITATOR

 44 

a ãutil je dva — in tu se mu je zdelo zopet, da mu zveni nauho zapeljivi glas: »Obi‰ãite nas vendar!«

Zveneli pa so le tanki kraguljci na vratovih konjiãev; navzhodu se je Ïarilo nebo, z velikih topolovcev ob cesti pa sovstajale vrane v gostih tolpah in letale nad belo ravnino.

BESeDAAGITATOR

45 

âETRTO POGLAVJE

Minilo je veã tednov. Debeli sneg je bil Ïe davno skop-nel in cvetje, ki je lezlo polagoma iz mehkih tal posonãnih brdih krog Borja, oznanjevalo je pomlad. Davkarskinadzornik, ki je bil strasten hribolazec, prinesel je bil Ïe ze-leno bukovo vejico v svojo pisarno in gospod Anton, ki je radzgodaj vstajal in ob jutranjem sprehodu molil svoj brevir,trdil je popoldne v ãitalniãni krãmi, kjer je pil navadno koza-rec piva, da je ãul Ïe dvakrat kukavico.

»Ste li imeli mnogo denarja v Ïepu?« vpra‰ala je krãmari-ca.

»Niã, prav niã!«»To je slabo! Sedaj ga vse leto ne boste imeli!« trdila je ona.»Oh, vem da ne!« smejal se je kaplan.V vsem Ïivljenju in kretanju v Borju ni bilo posebne izpre-

membe, edini pl. Ruda je bil nekega veãera prinesel v krãmovznemirjujoão vest, da je bil glavarjevo soprogo ob belemdnevu sredi trga napadel surov zloãinec.

»Kaj, kaj, kako?« klical je sodnik, ki je sedel pri veãerji, incelo zaspani adjunkt je odloÏil svojo smotko in strmel v kon-cipista.

Ruda pa je obenem poloÏil revolver na mizo in trdil, danikdar ne pojde veã brez oroÏja iz hi‰e.

»A kaj se je zgodilo?« silil je sodnik.»Glavarjeva soproga se je sprehajala s svojim pinãem po

BESeDAAGITATOR

 46 

trgu, saj jo poznate, to ljubeznivo Ïivalco, ki nikomur ‰e niÏalega storila; in na trgu je ubogi pinãek povohal v prodajal-nico mesarjevo — saj ga poznate tudi tega suroveÏa — in tazlobneÏ je vrgel noÏ za peskom, da je komaj utekel. Glavar-jeva gospa je omedlela zaradi tega napada — verujte mi, go-spoda, brez revolverja ne grem na ulico. To ljudstvo, to pre-bivalstvo je presurovo.«

»Pa to vendar ni napad na gospo!« omenil je sodnik.»Surovost je, ako ni napad!« hudoval se je Ruda.»Jaz bi tistega pinãa tudi brcnil, ako bi se mi pribliÏal!«

omenil je adjunkt in vÏigal smotko.»Lepa varnost je to!« deje porogljivo koncipist in trka ob

svoj revolver.»PoloÏite tisto oroÏje v stran, dragi moj, potem bomo bolj

varni, kajti meni se zdi, da je nabito,« posmehuje se adjunkt.Drugi so se smejali in Ruda je, akoravno malo nejevoljen,

ubogal in obesil revolver na steno.»Ali bo glavarica morebiti toÏila zaradi Ïaljenja ãasti?«

vpra‰a notar z zlovoljnim naglasom.»âasti svojega pinãa!« pristavi Koren, ki je do sedaj mimo

poslu‰al pogovor.Ruda bi bil jezno zavrnil, ko bi ne bil sodnik prepreãil dalj-

‰ega zabavljanja z opomnjo:»Stojte, gospodje! Nekaj novega, kaj pa bo z volitvami?

Razpisane so in v ‰tirih tednih jih imamo. Kdo bo kandidat?«»Kje? Pri nas? Kandidatov dovolj, a kaj pomaga, ker ne vo-

limo sami in ker ne moremo imeti svojega,« trdi davkarskinadzornik.

Ruda je ponosno gledal po druÏbi, notar Koprivec pa jepovesil oãi.

BESeDAAGITATOR

47 

»Volite, kogar hoãete, meni je enako! Volit itak ne poj-dem!« odreÏe se adjunkt.

»Lep narodnjak!« vzklikne Koren.»Eh, pojdite se solit, dragi moj, s svojim narodnja‰tvom!

Slovenska pisma napravljajte in slovenske vloge, dejansko,dejansko pokaÏite — ne pa s takimi puhlimi frazami,« ugo-varja malo razdraÏeno sodni adjunkt.

»Da nam jih boste kar vraãali, kajne?«»Le poskusite!«»Da bi vaju vrag! Îe zopet sta si v laseh!« hitel je sodnik.

»Govorita vendar enkrat mirno, pametno! No, tu prihaja ‰etretji — zdaj se bodo pa sprijeli!«

Zadnja opomnja je veljala gospodu Antonu, ki je bil v temtrenutku vstopil. Prihajal je redkokrat zveãer in zato so gapozdravljali nocoj vsi z glasnim ãudenjem.

»Ej, kaj boste povpra‰evali,« zavraãal je one in sedel polegKorena ob konec mize. »Treba je vendar, da pozvem kaj no-vega — ãasi; saj ste vsi polni — novic, gospodje.«

»Aha, gospoda Antona Ïe ti‰ãe — volitve!« smeje se ad-junkt.

»Gotovo ste Ïe izbrali kandidata?« hiti mladi duhovnik.»Seveda! Na‰ gospod adjunkt ima najveã upanja!« roga se

Koren.»Tiho, tiho! Niã zabavljanja!« oglasi se sodnik.»Dobro, da ste pri‰li, gospod Anton! Jaz bi v istini Ïelel, da

se zgovorimo o kandidatu — brez ‰ale, gospodje, stvar je res-na in zadnjo besedo imamo mi; zakaj bi torej ne govorili?«

»Pametna je taka, gospod sodnik,« pritrjuje kaplan, »na‰trg je velik in bo odloãeval glede veãine, ako postopamo sloÏ-

BESeDAAGITATOR

 48 

no. Izberimo si svojega moÏa in naznanimo ga osrednjemuodboru; saj nas ne sme prezirati!«

»Tudi jaz tako sodim, gospodje! Toda z vlado je treba ne-koliko dogovora,« omeni pl. Ruda.

»Aha!« oglasi se Koren. Edini adjunkt se mu je malo na-muznil, drugi pa so se vedli, kakor bi ne bili ãuli tega vzkli-ka.

»Jaz bi dejal, da pride to pozneje, gospod koncipist!« opo-reka notar.

»Kakor vam drago!« odgovori oni zbadljivo in potegne ra-me kvi‰ku.

»To ni na‰a stvar! O tem naj ukrene osrednji odbor, go-spodje!« povzame zopet sodnik besedo. »Oglejmo se malookoli! — Koga bomo kandidirali? Drugod nam ni treba iska-ti, jaz bi dejal, da se tudi pri nas ‰e kdo najde, ki bi nas v de-Ïelnem zboru po‰teno zastopal. Tu nam je treba novih cest,novo ‰olo bomo zidali in povodnji, povodnji tam doli v dre-novski dolini bo treba zabraniti. In naposled — ne pozabiteÏeleznice! DeÏelni zbor bo imel vaÏno besedo o nji, torej pa-zimo, da dobimo zastopnika, ki pozna na‰e razmere.«

Koren je pod mizo drezal z nogo soseda svojega, gospodaAntona. Vsi so ãutili, da so sodnikove besede nekakov kan-didatski govor, a misel na to jih ni mogla ogreti.

»Pa liberalec ne sme biti!« vzklikne kaplan.»Sedaj smo vsi klerikalni, ljubi moj!« smeje se adjunkt.»In naroden, odloãno naroden mora biti!« oglasi se Koren.»Sedaj smo vsi narodni!« pristavi zopet adjunkt.Razen Korena in kaplana se je smejala vsa druÏba.»Kandidirajte vi, gospod sodnik!« omeni davkarski nad-

zornik, ko je bila veselost nekoliko ponehala.

BESeDAAGITATOR

49 

»Oh, kaj pa mislite! âasa ni, ãasa, in kaj bom jaz?« A govo-ril je to tako, da so vsi ãutili, da ne odbija onega predloga.

»Ali pa gospod notar!« nadaljeval je nadzornik hladnokrv-no.

»Haha!« oglasil se je Koprivec s posiljenim smehom, katerini dejal niti »da« niti »ne« .

»Gospodje, jaz se ãudim, da se ne spominjate moÏa,kateremu vendar gre v prvi vrsti poslanstvo na‰ega okraja,«vzklikne zdajci Koren. »Ste li pozabili doktorja Hrasta? Jazvsaj ne vem sposobnej‰ega poslanca za nas! Ali ve kdo bolj-‰ega?«

»Ne vem, kako bo Ï njim,« deje sodnik, »pri nas paã, prinas, toda drugod se mu bodo ustavljali.«

»Duhov‰ãina se ga bo branila,« pritrdi gospod Anton,»preliberalen je!«

»In malo preradikalen!« pravi Ruda.»A, tako! Potem pa volite glavarjevega pinãa, ki reprezen-

tira javno varnost — ali pa tebe, dragi Anton moj! Îivel!«»Îivel gospod Anton!« pritrdi adjunkt in privzdigne svo-

jo ãa‰o.Kaplan ni bil razÏaljen.»Kaj bi bil jaz slab kandidat?« klical je med glasnim sme-

hom drugih. »Toda, stojte, gospodje, jaz vem bolj‰ega. Rado-veden sem, kaj poreãete o njem. Tudi on pozna na‰e razme-re, kakor mi, in jaz stavim, da ga bodo vsi trÏani radovoljnosprejeli!«

»Kdo, kdo je to?« klical je ves krog.»Meden, gra‰ãak Meden!«Uãinek teh besed je bil skoraj dramatiãen. Sodnik in notar

sta pla‰no in strmeã pogledala govornika, adjunkt se je glas-

BESeDAAGITATOR

 50 

no zagrohotal in davkarski nadzornik je tako naglo segel posvojem kozarcu, da ga je prevrnil in izlil pivo po mizi. Korenpa je planil kvi‰ku ter zagrabil soseda Antona za ramo. Edi-ni Ruda je mimo pu‰il svojo cigareto, kakor bi mu ta kapla-nova misel ne bila nova.

»Meden! Si li z uma — kaj-li?« vpil je Koren. »To je nem-‰kutar, najodliãnej‰i nem‰kutar v trgu, in — in« —

Hotel je pristaviti: — »njegova Ïena« — a umolknil je zad-nji hip.

»Kdo pravi, da je nem‰kutar?« ugovarja kaplan. »Ali neprihaja v na‰o ãitalnico? Seveda ne vselej, pa tega ne morenihãe zahtevati. A kadar more, pa pride!«

»Ta prekleta ãitalnica! Torej ta bo ‰e legitimacija vsakemu,kar se tiãe narodne zavesti — kdor je le enkrat vtaknil svojnos vanjo? Oj, prijatelj — s tem kandidatom se pojdi solit!Dokler bom jaz v Borju le ‰e z mezincem migal, toliko ãasa nebomo volili nem‰kutarjev!«

»A jaz trdim, da je Meden naroden!«»Ako se je nocoj prelevil! Ne, ne, ljubi moj kolega, pusti

take burke!«»Jaz govorim resno, gospodje. Meden bo pristopil narod-

nemu klubu in — duhov‰ãina je tudi zanj!«»Vlada se mu gotovo ne bo protivila!« deje oblastno Ruda.»Torej imamo tu Ïe — dognano stvar! Oh, stojte, gospodje,

preko nas ne boste hodili!«Pri teh besedah je koncipient srdito trkal s kozarcem ob

mizo.»Jaz tudi mislim, da to ne gre kar tako — brez nas!« ogla-

si se notar. »Treba bo vendar sklicati volivni shod!«»Le skliãite ga!« posmehuje se Anton.

BESeDAAGITATOR

51 

»Meni je Meden — kakor kak‰en drugi,« deje sodnik, »apravilno bo vendar vpra‰ati volivce, trÏane.«

»Saj jih bomo!« kliãe Koren.»To bo izvrstno! Malo zabave vendar! Haha!« oglasi se ad-

junkt. »Radoveden sem, kakov bo kandidatski govor Mede-nov!«

»Vse za vero, dom in cesarja, bo dejal in dovolj bo! Oj, lepoãakaj, dragi prijatelj Antonius, jaz ti Ïe zmedem spletkotvojo. Na‰ih trÏanov ‰e ne pozna‰! Kako lepo ste to izumili ingospod koncipist tudi ve nekaj o tem. — Ali ne?«

»To je vendar na‰a dolÏnost, gospod Koren!« omenjal je pl.Ruda samosvestno.

Navzlic pereãemu vpra‰anju vendar zabava ni mogla veãv tok. Vsi so postali jako redkobesedni. Prvi je vstal Koren inÏ njim vred notar Koprivec in oba sta se hladno poslovila pridruÏbi.

»Jaz sem Ïe slutil, da nekaj nameravajo! Zadnjiã na plesupri Medenovih sem vam omenil nekoliko o tem. O, to so lis-jaki! Hrasta se boje in ga hoãejo izpodriniti in zato se zave-zuje ta kaplan z nem‰kutarji in na drugi strani z na‰o skriv-nostno, nepreraãunljivo vlado!« ‰epetal je Koren zunaj nacesti.

»Da, da,« odgovarjal je notar. Korakala sta po trgu protiHrastovemu stanovanju.

»In vsak bi bil rad — kandidat!« deje vnoviã Koren.»Haha!« Notarjev posmeh je bil zopet tak‰en kakor prej v

krãmi, ko mu je nadzornik ponujal poslanstvo.»Hrasta se boje! To je gotovo! Pa ne zaradi liberalstva, saj

dobro vedo, da je to votel strah, katerega tudi zunaj niã ni. Inkaplan itak zna, da hodi na‰ doktor tolikokrat v cerkev kakor

BESeDAAGITATOR

 52 

kak‰en drug trÏan; ta je bosa — z liberalstvom! Ugovori pri-hajajo od drugod — oh, jaz poznam na‰e razmere — vedite,dragi, na‰i krapi se boje ‰ãuke in doktor Hrast bi bil taka ‰ãu-ka med na‰imi poslanci. Od tod izvirajo tudi vsi ugovori! Oh,ubogi rod slovenski! Kadar si bomo malo oddahnili od pritis-ka trde nem‰ke pete, ti‰ãala nas bo pa svoja domaãa samo-ljubnost, lenoba in zavist in ona grozna domi‰ljavost — ãe‰saj ga ni bolj‰ega od mene! In tako nimamo niã vi‰jih vzorov,narodnost je le sredstvo, namen pa svoja korist. Pa vsi ti na‰igospodje? Le poglejte jih! Sodnik bi bil rad kandidat — pa jeli naroden? In kaplan? Naroden je, pa danes mu ni za narod-nost, nego da prodre njegova stranka! In Meden? V ‰tirinaj-stih dneh bo moÏ tako proslavljen, kakor bi bil sam slovenskire‰enik, in vam ne more slovenskega stavka pravilno napisa-ti. Pobil in preklel bi jih vse te neãimurne, samoljubne —«

»Ej, kaj se boste jezili, prijatelj! Svet je tak‰en in, ãe se ho-ãete bojevati Ï njim, ugonobili vas bodo prav ti, katerim sesedaj grozite!«

Postala sta pred Hrastovim stanovanjem. Gori v odvetni-kovi pisarni je ‰e gorela. luã in Koren gre k njemu naznanitmu, kar je pozvedel nocoj v krãmi.

BESeDAAGITATOR

53 

PETO POGLAVJE

Pogovor med doktorjem Hrastom in njegovim kon-cipientom bil je jako Ïivahen in dolgotrajen. Na koncu jenapisal odvetnik dolgo pismo in Koren je prejel nalog, nestito drugo jutro k Boletu na Drenovo in mu tam tudi ustno po-roãati o poloÏaju. Hrast pa se je moral v opravkih odpeljati ksosednjemu sodi‰ãu, a do veãera se je hotel vrniti in potemukreniti v soglasju z Boletom, na katerega se je povsem za-na‰al, o nadaljnjem postopanju. Spoãetka odvetnik sam nimnogo mislil na poslanstvo; a upor in nasprotstvo, katero semu je sedaj napovedalo, dirnilo ga je in izpodbudilo, da jehotel delati na vse kriplje za svojo kandidaturo. In kdo je bilveselej‰i tega nego Koren!

Drugega dne je hitel malo razburjen na Drenovo. Obenemga je z nekakim nemirnim veseljem navdajala misel, da bo vi-del in morebiti govoril z Milico, kajti dasiravno si je sku‰almnogokrat sam utajiti ta ãut, tlelo mu je vendar nekaj v dnusrca, nekaj, o ãemer si je ãasih sam dejal, da je ljubezni do onemlade deklice podobno; nasmehnil se je vselej pri tem spo-znanju, a vraãalo se mu je vedno in vedno in, ãe je sedel vpozni noãi sam doma pri odprti knjigi, zrlo mu je oko prekoãrk tja v belo, golo steno, misli pa so mu uhajale stran, strantja proti gradiãu na Drenovem. »Sanje, sanje!« vzkliknil jeskoraj vselej ter jezno zaprl knjigo.

A danes na poti se ga je lotil oni ãut z dvojno silo, in ãud-

BESeDAAGITATOR

 54 

no, danes se ga ni branil, nego strastno se je utapljal vanj,kakor v nadi, da mu bode mogel du‰ka dati v edinem tem, davidi ono temnooko deklico.

Zunaj Borja ga je sreãal voz, katerega je bil Ïe od daleãspoznal. Medenov je bil; Elza se je peljala v trg, in ko je od-zdravljala Korenu, zdelo se mu je, da ‰e nikdar ni bila takoprijazna nego danes! »Aha, to izvira iz kandidiranja!« mislilsi je Koren, a vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bil ozrl zadrdrajoãim vozom. »Ta koketa bo gotovo agitirala. Hvala Bo-gu, da je nisem slu‰al in da ‰e nisem ‰el tja k njej, kakor meje vabila!«

Pogled na beli drenovski gradiã, ki se je prikazal sedaj izzaovinka, vzbudil mu je zopet prej‰nje misli, in ãim bliÏe je ko-rakal gradu, tem poãasneje je stopal. Ta moÏ je bil navzlicsvojim tridesetim letom kakor dvajsetleten mladeniã, ki za-rdi, ako sreãa svojo izvoljenko.

In danes mu je bila usoda naklonila nekaj posebnega. Koje povpra‰al po gra‰ãaku, zvedel je, da ni niti njega niti sopro-ge njegove doma; odpeljala sta se bila v mesto. Hi‰na, ki muje to naznanjala, videla je, da ima koncipient nekaj nujnegaporoãati, in pristavila je: »A gospodiãna Milica so doma!«

»Torej oglasite me!« deje Koren pogumno in stopi v sobo,katero mu je hi‰na odprla. Jezil se je, ãuteã, da mu utripljesrce, pa pomagati si ni mogel. âakal je dolgo, da je pri‰la Mi-lica. Zardela je malo, pa z naravno prijaznostjo ga je pozdra-vila kot starega znanca in mu podala roko.

»Kaj vendar pomenja va‰ prihod? To je nekaj nenavadne-ga?«

»Res je tako! A vas ne bo zanimalo; sigurno ne! Volitve —volitve!« hitel je koncipient.

BESeDAAGITATOR

55 

»Oh, to je pa va‰ element!« smejala se je deklica. Sela je kmizici pri oknu in on na nizek stolãek poleg nje. V poãetku nibil namenjen, razloÏiti ji vseh podrobnosti dana‰njega svo-jega poslanstva, a trajalo ni dolgo in zatekel se je bil v naj-natanãnej‰e poroãilo o raznih kandidaturah in o agitaciji, kise bo gotovo vnela v domaãem trgu. Jezil se je, govoreã o vla-di, zabavljal kolegi gospodu Antonu in klerikalcem in, ko jeomenjal Medena, postal je skoraj strasten in pozabil, da go-vori z deklico, katera vendar teÏko ume razburjenost njego-vo.

»Sicer ste pa vendar prijazni z vsemi temi gospodi?« vpra-‰ala je Milica.

»Prijazen? V takem poloÏaju ne velja veã prijateljstvo in ‰emanj prijaznost!«

»To mi je neumljivo!«»Dozdeva se vam tako; a le potrpite, gospodiãna! Îelel bi

skoraj, da bi vam bilo zabranjeno tako spoznanje; pa ne bovam — gotovo ne! Ko se vam odkrije Ïivljenje z vsemi svoji-mi strastmi in brezdni, s svojimi nadami in prevarami, s sreãoin nesreão — oh, gospodiãna, verujte mi — ako le stopite ma-lo ven iz tihega svojega zavetja, potem vam ono tudi ne boveã tako povsem neumljivo.«

»A na‰ oãe vendar niso takov! Smeje se, govoreã o politi-ki in agitaciji — ali kakor drugaãe imenujete te zabave svoje— in jaz mislim, da bi se zaradi razlike v mi‰ljenju o takihvpra‰anjih z nikomer ne skregali ali sprli.«

»V mirnih ãasih in dokler ãlovek sam ne stopi na pozo-ri‰ãe, naj velja to; pa leto‰nje volitve vas o nasprotnem pouãe,gospodiãna!«

»Prosim vas, gospod Koren! Vi trdite, da se boste bojevali

BESeDAAGITATOR

 56 

letos samo za narodnost, za slovenstvo; a kako to — saj trdite,da so nasprotniki, kakor gospod Anton, tudi narodni in dahoãe Meden postati narodnjak?«

»Ti gospodje imajo druge namere. O Medenu ne govorim,kajti ako postane naroden, potem je vetrnjak, in pri nas se neveselimo tako pobolj‰anega gre‰nika kakor gori v nebesih.Nem‰kutar ostane nem‰kutar in ta sramotni peãat mu je naveke vtisnjen, naj se levi, kolikorkrat mu je drago ali moÏno.Drugo pa je z Antonom! On je naroden, to je istina, toda na-rodnost mu ni prva; — on je bojevnik za vero in potem ‰eleza slovenstvo! In poleg teh imamo ‰e drugih gospodov, zakatere se tudi ne morem ogreti: so na‰i vladni narodnjaki. Vna‰em trgu ‰e nimamo nobenega pravega zastopnika testranke, pa bojim se, da se prekmalu pokaÏe na dan.«

»In zakaj se teh bojite?«»Ker so poloviãarji! Za poloviãno, navidezno korist Ïrtvu-

jejo — ako treba — najblaÏje svetinje na‰e narodnosti — pa,gospodiãna, kaj bi vam govoril o tem?«

»Zanima me, ako mi pripovedujete o teh stvareh, akopravjih ne umem popolnoma; — res je tako, vse mi je novo!«

Koren pa je bil pri pravem predmetu. Razkladal je nadaljepolitiãna vpra‰anja in popolnoma pozabil, kako maloume-sten je ta pogovor glede zabave mladi deklici. Pa poãasi in ne-hote je zapustil ozko polje domaãih politiãnih razmer in pri-povedoval ji o slovanstvu sploh, o zgodovini in o slovstvu slo-vanskih rodov, in ognjeno navdu‰enje, ki je sedaj donelo iznjegovih besed, vplivalo je silno na mlado poslu‰alko. Vsanjena vzgoja je bila nem‰ka; — edinega slovenskega govora‰e ni pozabila, kakor se ga je bila priuãila v otro‰kih letih; atu se ji je odpiral nov svet, novo prizori‰ãe in, ko je nekoliko-

BESeDAAGITATOR

57 

krat med Korenovim govorom omenjala, »oh, to mi je popol-noma neznano,« ni bila to samo obiãajna opomnja, nego ãu-lo se je v njej tudi obÏalovanje, da ji je doslej ostalo vse toprikrito.

Z malega grajskega stolpiãa se je oglasil zvon, ki je ozna-njal delavcem v bliÏnjih Boletovih tovarnah poldansko uro.Koncipient se je skoraj prestra‰il, kajti ni mislil, da se je po-mudil tako dolgo. Izroãil je Hrastovo pismo Milici, da ga od-da oãetu, nato se poslovi. »Zakaj ne prihajate veãkrat?« vpra-‰ala je Milica in zardela. »Tako sami in zapu‰ãeni smo in tudioãe si Ïele mnogokrat druÏbe.«

Spremila ga je veselo do mostovÏa in mu tam ‰e enkratpodala roko. Nekako ãudno ji je bilo pri srcu, ko se je vrnilav sobo; postala je pred zrcalom in pogladila si lase, kakor dabi bili v neredu, in pri tem je videla svoje zardelo lice. Obrnilase je stran in hitela v drugo sobo pospravljat svoje pletenje;a ni je strpelo tam. Vrnila se je veselo pevaje in stopila k oknu,od koder se je odpiral krasen razgled na vso dolino. Tam dolise je vila bela cesta proti Borju in prav doli pod klancem jo jemeril sedaj umih korakov na‰ znanec.

»Se bode li ozrl?«To vpra‰anje ji je sililo v glavo in Ï njim vred kri, ta izda-

jalska kri.In res; oni tam doli se je ozrl na ovinku, a videti je ni mo-

gel, kajti Ïe pri prvi misli, da bi jo mogel ugledati, stopila jeza ‰iroko zagrinjalo, in predaleã je bilo tudi. Videl je le beloprijazno obzidje in visoke bezgove grme ob njem, ki so po-ganjali prvo zelenje.

Blizu Borja je sreãal Koren zopet Medenov voz; tudi gos-

BESeDAAGITATOR

 58 

pa Elza, ki se je vraãala v njem, ugledala je Ïe od daleã kon-cipienta ter velela koãijaÏu ustaviti.

»Oprostite, gospod Koren,« dejala je z najprijaznej‰imsmehljajem, katerega je premogla, »govorila bi rada o nujnistvari z vami. Jaz in soprog moj. Pridite vendar nocoj vgrad …«

»Ni mogoãe, milostiva, nocoj ne morem, obÏalujem« —hitel je oni, dobro vedoã, ãesa Ïelita Medenova.

»Kaj pa imate tako silnega?«Koren je bil ãasih tudi zloben.»Vedite, milostiva, jako vaÏno obravnavo imamo nocoj —

o kandidatu za deÏelni zbor!« lagal se je z nedolÏnim obra-zom.

»O-oh! No, tudi jaz bi o tem rada govorila z vami!«»Vi, milostiva?«»Ne stra‰ite se! Jaz ne kandidiram. A jaz mislim, da bi bilo

moÏno zediniti se o kandidatu — in vi imate jako vplivno be-sedo.«

Naslonila se je na kraj voza in smehljaje se zrla v konci-pienta, da mu je skoraj gorko prihajalo. A ostal je trden.

»Pridite k zboru,« ‰alil se je, »poslali vam bomo vabilo.«»Zakaj ne? Saj imam volivno pravico v trgu!«Videla je, da danes ne opravi niãesar s Korenom, in velela

je vozniku pognati konja.»Oh, vi ste bili gotovo na Drenovem! Tudi more biti v vo-

livnih zadevah?« omenila je ‰e zbadljivo.Koncipient se je molãe priklonil in voz je oddrdral dalje.»Haha, stvar postaja zanimiva!« smejal se je Koren ter hitel

v trg.

BESeDAAGITATOR

59 

·ESTO POGLAVJE

Nekoliko dni pozneje je kazalo prebivalstvo na‰ega trga.vse drugaãno lice. Vsi so bili ãudno izpremenjeni. Do-ma in v krãmi se je govorilo le o volitvah, o kandidatih, o sho-dih; druÏbe so se loãile po politiãnem izpovedanju in prej‰njiprijatelji se niti pozdravljali niso, sreãavajoã se v svojih oprav-kih. Sodnik, davkarski nadzornik in Ruda niso zahajali v krã-me, v katere bi utegnil priti Koren ali notar ali celo dr. Hrast;gospod Anton pa je lazil rad za sodnikom in se itak ogibalKorena. K onim je ãasih pri‰el celo Meden. In kakor ti, takoso se loãili tudi drugi trÏani; edini adjunkt je »plaval nadstrankami«, kakor se je sam izrazil, ter nocoj popijal z notar-jem Koprivcem, jutri pa zabavljal Medenu in Antonu in dra-Ïil pl. Rudo.

Nasprotstvo se je ostrilo dan za dnevom, akoprav niti ‰ekandidata niso bili imenovali; to pa je moral storiti shod vo-livcev, kateri je bil napovedan v nedeljo popoldne. Ta shod jebil voliven manever, katerega je bil izumil Koren. Vedel je,kako mehki, neodloãni so trÏani, in da jih bode spreten go-vornik, kakor je bil dr. Hrast, takoj dobil na svojo stran in jihtrdneje drÏal nego najsilnej‰a agitacija. âe bi hoteli nasprot-niki postaviti Medena, nemogoã bi bil takoj in umaknil bigotovo svojo kandidaturo, kajti on je bil vse drugo prej negogovornik.

Tako je raãunala Korenova stranka, ki se je imenovala sa-

BESeDAAGITATOR

 60 

ma odloãno narodno, in bila si je tako v svesti zmage, da ji nibilo niti na tem, zbrati veãjega ‰tevila odloãnih privrÏencevpri shodu, ãe‰ saj morajo vsi za nami. Nasprotniki pa, na ãelujim premeteni gospod Anton in veãina uradnikov, ravnali sodrugaãe: iskali in prigovarjali so trÏane, naj se v obilnem ‰te-vilu udeleÏe shoda, in zlasti kaplan pri tem ni pozabil prehva-liti gra‰ãaka Medena, ãe‰ koliko veã lahko on stori za trg ne-go odvetnik, ki skrbi le za svoje pravde in za svoj Ïep. Uspehtega je bil, da je pred zborovanjem v nedeljo bilo Ïe veã negodve tretjini volivcev za gra‰ãaka pridobljenih. Koren tega niverjel; ampak ãakal, da se otvori zbor.

Lekarja, kateri se do sedaj ni bil izjavil za nobeno stran,izvolili so predsednikom in ta je potem prosil kandidate, dase oglasijo. Prvi je nastopil doktor Hrast in v lepem, dovr‰e-nem govoru razloÏil svoj program: varovanje narodne idejev vseh okolnostih, skrb za ‰irno slovensko domovino in zaoÏji volivni okraj — in prista‰i njegovi so mu burno ploskali.Meden, ki se je drugi predstavil, ni bil tako sreãen; a izpre-govoril je vendar nekaj priuãenih fraz in gospod Anton ninehal klicati mu »Ïivio« in »slava«, zlasti ko je oni poudarjalv svojem programu geslo: vse za vero!

Koren je sedaj uvidel, da preti nevarnost njegovi stranki, inizprosil si je besedo, da stavi nekoliko vpra‰anj do kandida-ta. Hotel ga je osramotiti, ker si je bil v svesti, da Meden nizmoÏen odgovoriti. Kaplan je nemirno gledal, a ugovarjati nimogel.

Koren pa je interpeliral, kako si misli kandidat ustanovodeÏelne hipotekarne