Izvori kapitalistične modernosti,

družbeni razvoj in geopolitika:

uvod v mednarodno historično sociologijo

študijski seminar, oktober–januar 2016/17 na

Filozofski fakulteti ob torkih v predavalnici 430 med 19.30 in 21.00

nosilec seminarja: dr. Tibor Rutar

1

Uvod

Sociologija, sploh historična sociologija, se že od svojih preddisciplinskih začetkov v 18. in 19.

stoletju prvenstveno ubada z raziskovanjem družbenih pojavov in sprememb, ki so izrazito

časovno pogojene in zato zelo zgodovinsko specifične. Ena ključnih in izrazito specifičnih

družbenih sprememb, ki je v središču sociološkega raziskovanja je gotovo to, čemur običajno

(nenatančno) pravimo modernost, tj. zgodovinsko obdobje od 16. stoletja naprej oziroma še

posebej od konca 18. stoletja in začetka 19. stoletja naprej. To je obdobje »vélikih odkritij«,

postopnega nadomeščanja predkapitalističnih, agrarnih gospodarstev s kapitalističnim,

industrijskim gospodarstvom, zgodnjih začetkov nacionalizma, razpadanja fevdalne oblike

razdrobljene suverenosti ter nastajanja centralizirane države in modernega meddržavnega

sistema, demokratizacije, razširjanja sekularnosti in umikanja vraževerja.

Klasična historična sociologija, pa tudi velik del sodobne historične sociologije, ponujata

mnogo zanimivih in ustreznih uvidov tako glede zgodovinskega razvoja človeških družb

nasploh kot tudi nastajanja modernosti posebej. Kljub temu pa ju pestita vsaj dva resna splošna

problema. Prvič, klasična in sodobna historična sociologija običajno razlagata družbene

spremembe (in vznik modernosti) na omejen način. Vztrajata, kot najizrecneje ponazarja

Marxovo delo, da lahko družbeni razvoj in spremembe razlagamo izključno s teoretiziranjem

družbenih značilnosti, ki so notranje posamezni družbi. Meddružbeni oziroma mednarodni

dejavniki so sicer velikokrat empirično prepoznani, niso pa sistematično teoretizirani. Nekateri,

sploh sodobnejši historični sociologi ta problem hitro prepoznajo in ga nato skušajo razrešiti z

uvažanjem teorij s področja mednarodnih odnosov. Toda videli bomo, da se sociološkega

problema »metodološkega internalizma« v resnici ne da rešiti tako enostavno. Drugič, klasični

in sodobni historični sociologi ponujajo mnogo različnih, medsebojno izključujočih razlag za

vznik modernosti. Že sama definicija modernosti povzroča nemalo težav in zmedenosti. Ali je

moderna družba zgolj drug izraz za kapitalistično družbo? Ali je absolutistična, centralizirana

država moderna? Zakaj se nekje med 16. in 19. stoletjem sploh začne prehod v modernost? Je

tako predvsem zaradi industrijske revolucije, znanstvenih napredkov ali protestantske etike?

Ali je »prava«, zares razvita modernost skladna zgolj z demokratičnim vladanjem ali tudi z

avtoritarnimi, militariziranimi režimi? Kdo je sploh ustvaril sodobno obliko demokracije?

Odgovorov je mnogo in vsi ne morejo držati.

V seminarju se bomo ukvarjali z natančnim popisovanjem in razreševanjem obeh problemov

na teoretski in empirični ravni. Na polovici srečanj bomo raziskovali dolgoročne in kratkoročne

strukturne vzroke za začetek (in kasnejšo širitev) kapitalistične modernosti po koncu poznega

srednjega veka v Angliji. Pri tem se bomo vrnili v evropski zgodnji srednji vek (5.–10. stoletje)

ter prek fevdalne in absolutistične dobe šli naprej vse do začetka prve svetovne vojne leta 1914.

Druga polovica srečanj bo posvečena raziskovanju narave modernosti, njene dinamike in njenih

posledic. Ukvarjali se bomo predvsem z odnosom med kapitalistično modernostjo na eni strani

in demokracijo, državo, meddržavnim sistemom, ekonomijo in geopolitiko na drugi. Pri tem

bomo pod vprašaj postavili mnogo ustaljenih mitov glede modernosti, ki ustvarjajo (pre)ostro

razliko med t. i. »tradicionalno« in »moderno« družbo.

2

Kazalo 1. srečanje: Uvod ..................................................................................................................................... 3

2. srečanje: Modernost in klasična sociologija ........................................................................................ 3

3. srečanje: Odziv na klasično sociologijo – sodobna, mednarodna historična sociologija .................... 4

4. srečanje: Razpad karolinškega imperija in rojstvo evropskega fevdalizma (800–1100)..................... 5

5. srečanje: Splošna fevdalna kriza in različni odzivi nanjo (1300–1500) .............................................. 6

6. srečanje: Zgodnja moderna in »buržoazne revolucije« (1600–1800).................................................. 6

7. srečanje: Zgodnja moderna, kolonializem, suženjstvo in industrijska revolucija (1600–1800) .......... 7

8. srečanje: Klasična moderna, »revolucije od zgoraj« in imperializem I (1800–1914) ......................... 8

9. srečanje: Klasična moderna, »revolucije od zgoraj« in imperializem II (1800–1914) ........................ 8

10. srečanje: Moderna država in meddržavni sistem med absolutizmom in kapitalizmom .................... 9

11. srečanje: Demokracija, kapitalizem in zunajekonomska oblast ...................................................... 10

12. srečanje: K mednarodni historični sociologiji? ............................................................................... 11

3

1. srečanje: Uvod

Ni literature.

2. srečanje: Modernost in klasična sociologija

Klasične sociološke teorije, ki jih najdemo v delih Maxa Webra, Karla Marxa in Émila

Durkheima, so tako močno zaznamovale celotno zgradbo in podvig sociološkega raziskovanja,

da je njihov vpliv – v dobrem in slabem – vseprisoten še danes. Zaradi tega je smiselno

podrobno (in kritično) poznati njihove splošne metodološke napotke za raziskovanje in

predvsem njihove vplivne razlage vznika moderne družbe. Na tem srečanju bom kritično

predstavil:

Webrov splošen pojem racionalizacije in njegovo posebno teorijo nastanka

kapitalistične družbe

Marxovo zgodnjo teorijo družbenega razvoja nasploh in prehoda v kapitalizem posebej

Durkheimovo razlago za prehod iz tradicionalne družbe z mehansko solidarnostjo v

moderno družbo z organsko solidarnostjo

S temi teorijami bom ponazoril klasični sociološki problem »metodološkega internalizma« ali,

kot se mu je reklo nekoč, »metodološkega nacionalizma«. To je že omenjeni problem, ki obsega

nagnjenost k teoretskemu zanemarjanju mednarodnih ali meddružbenih dejavnikov pri razlagi

družbenih sprememb. Spoznali bomo tudi pomembne in problematične implikacije, ki jih ima

metodološki internalizem. To sta denimo predpostavka, da je zgodovinski razvoj družb

premočrten (pot zgodovinskega razvoja je le ena in vse družbe morajo, ko se razvijajo, slediti

vsem korakom na tej poti), in nagnjenost k zapostavljanju zunajevropskih vplivov na razvoj

modernosti v Evropi (evropocentrizem).

Obvezna literatura:

Alexander Anievas in Kerem Nişancıoğlu, How the West Came to Rule (Pluto Press, 2015), str.

1–6

Karl Marx, Preface to 'A Contribution to the Critique of Political Economy' (marxists.org)

Kieran Allen, Max Weber. A Critical Introduction (Pluto Press, 2004), str. 32–46

Lewis Coser v Émile Durkheim, The Division of Labour in Society (MacMillan, 1984), str. ix–

xxiv

Dodatna literatura:

Anthony Giddens, Capitalism and Modern Social Theory. An Analysis of the Writing of Marx,

Durkheim and Max Weber (Cambridge University Press, 1971), 1., 2. in 3. poglavje

Émile Durkheim, The Division of Labour in Society, 2.–7. poglavje

4

John M. Hobson, The Eastern Origins of Western Civilization (Cambridge University Press,

2004), str. 1–21

Max Weber, The Protestant Ethic and the Spirit of Capitalism (Routledge, 2005)

Philip Abrams, Historical Sociology (Cornell University Press, 1982), 1., 2. in 3. poglavje

3. srečanje: Odziv na klasično sociologijo – sodobna, mednarodna

historična sociologija

Težav klasične in povojne historične sociologije se danes loteva mnogo teoretikov na tem

področju. Razreševanje teh težav je naloga različnih paradigem, ki odgovarjajo na klic po

»mednarodni historični sociologiji«, sociologiji, ki ne le empirično prizna, marveč tudi

teoretsko zajame mednarodno razsežnost družbe in njen vzročni prispevek k družbenim

spremembam. Cilj projekta mednarodne historične sociologije je združiti analizo

znotrajdružbenih in meddružbenih odnosov v eno celovito teorijo. Trenutno so v zvezi s tem

razvpite vsaj tri tekmujoče paradigme, ki jih bom jedrnato predstavil in ocenil, saj se bomo z

njimi vedno znova (in podrobneje) srečevali na naslednjih srečanjih. To so

politični marksizem

teorija neenakomernega in kombiniranega razvoja

neowebrovska historična sociologija

Politični marksizem Benna Teschkeja, Hannesa Lacherja idr. s pomočjo pojma kapitalističnih

in predkapitalističnih lastninskih odnosov, ki ga je razvil predvsem Robert Brenner, skuša

razlagati različne tipe mednarodnih odnosov v različnih družbenih kontekstih. Na ta način

pojasnjuje, zakaj je, na primer, fevdalna geopolitika zelo drugačna od kapitalistične.

Teorija neenakomernega in kombiniranega razvoja, ki jo je v zadnjih dveh desetletjih za namen

grajenja mednarodne historične sociologije aktualiziral predvsem Justin Rosenberg, skuša

mednarodno razsežnost vgraditi v sam pojem družbenega razvoja in se tako izogniti zmotam

klasične sociologije (metodološki internalizem) in zmotam razvpitih teorij mednarodnih

odnosov, kot sta realizem in neorealizem (metodološki eksternalizem).

Neowebrovska historična sociologija je v nekaterih vidikih manj inovativna od obeh omenjenih

pristopov, saj običajno predvsem vnaša v svojo sociološko analizo uvide iz teorij mednarodnih

odnosov, ne da bi zares poskušala razviti enotno teorijo znotrajdružbenih in meddružbenih

odnosov.

Obvezna literatura:

Thierry Lapointe in Frédérick Guillaume Dufour, »Assessing the historical turn in IR: an

anatomy of second wave historical sociology«, Cambridge Review of International Affairs 25

(2012), str. 101–107

Tibor Rutar, »Imperializem, globalizacija in geopolitični konflikt: k enotni teoriji

znotrajdružbenih in mednarodnih odnosov«, Teorija in praksa 5 (2016)

5

Tibor Rutar, »Mednarodna historična sociologija kapitalistične modernosti: metodološki

internalizem in evropocentrizem v 'političnem marksizmu'«, Družboslovne razprave 2 (2016),

str. 106–111

Dodatna literatura:

Benno Teschke, »Revisting the 'War-Makes-States' Thesis: War, Taxation and Social Property

Relations in Early Modern Europe« v War, the State and International Law in Seventeenth-

Century Europe, ur. Olaf Asbach in Peter Schroeder (Ashgate, 2010)

Justin Rosenberg, »Why is there No International Historical Sociology?«, European Journal of

International Relations 12 (2006)

Sébastien Rioux, »Mind the (Theoretical) Gap: On the Poverty of International Relations

Theorising of Uneven and Combined Development«, Global Society 29 (2015)

John Hobson, George Lawson in Justin Rosenberg, »Historical Sociology«, v The International

Studies Encyclopaedia, ur. Robert Denemark (Wiley-Blackwell, 2010)

4. srečanje: Razpad karolinškega imperija in rojstvo evropskega

fevdalizma (800–1100)

Če želimo razumeti vzroke, zaradi katerih se je v Evropi približno do sredine 19. stoletja začela

razvijati kapitalistična modernost, moramo vedeti, zakaj je dolgo pred tem nastal fevdalizem,

kakšna je bila njegova dinamika in kako natanko se je razvil na različnih področjih (denimo v

Franciji na eni strani in Angliji na drugi). Namen tega srečanja je tako dvojen. Najprej bomo

teoretsko zajeli družbene lastnosti in dinamiko frankovske države (v merovinškem in

karolinškem obdobju), na ruševinah katere je okoli leta 1000 nastal fevdalizem. Pri tem bomo

videli tudi, zakaj je sploh razpadla in kakšne posledice je imel njen propad. Nato se bomo

podrobno posvetili vzrokom in posledicam normanske osvojitve britanskega otočja leta 1066,

s katero se je fevdalizem razširil severno od pogorišča karolinškega imperija. To bo ključno za

razumevanja razvoja angleške družbe skozi fevdalno obdobje in nenavadno (tj. kapitalistično)

naravo njenega odziva na fevdalno krizo v poznem srednjem veku.

Obvezna literatura:

Gary Blank, »Rethinking the 'Other Transition': Towards an Alternative Marxist Explanation«,

Science & Society 77 (2013)

Tibor Rutar, »Mednarodna historična sociologija kapitalistične modernosti«, str. 101–104

Dodatna literatura:

Chris Wickham, Framing the Early Middle Ages. Europe and the Mediterranean, 400–800, str.

259–265

George C. Comninel, »English Feudalism and the Origins of Capitalism«, The Journal of

Peasant Studies 27 (2000)

John F. Haldon, The State and the Tributary Mode of Production (Verso, 1993), str. 203–218

6

5. srečanje: Splošna fevdalna kriza in različni odzivi nanjo (1300–1500)

V poznem srednjem veku, med 14. in 15. stoletjem, se je na tleh evropskega fevdalizma začela

izrazito huda ekološko-demografska kriza. Pojavljala so se dolga obdobja podhranjenosti,

lakote, hudih nalezljivih bolezni (kuga) in vojn, zaradi česar je bilo evropsko prebivalstvo

skoraj prepolovljeno. Posledice, ki jih je imela takšna demografska kriza, so bile resne tudi za

vladajoče razrede, ki so bili za svoje dohodke odvisni predvsem od dela kmetov. Namen

srečanja je spoznati strukturne razloge za fevdalno krizo in razumeti različne odzive nanjo v

različnih okoliščinah. Posvetili se bomo trem različnim odzivom:

angleškemu, kjer se je po krizi začel razvijati agrarni kapitalizem

francoskemu, kjer se je po krizi fevdalizem preobrazil v novo obliko predkapitalistične

družbe – absolutizem

vzhodnoevropskemu, kjer se je po krizi šele dobro začel klasični tip fevdalizma s

tlačanstvom

Obvezna literatura:

Robert Brenner, »The Agrarian Roots of European Capitalism« v The Brenner Debate

(Cambridge University Press, 1985), str. 242–275

Spencer Dimmock, The Origin of Capitalism, 1400–1600 (Brill, 2014), str. 25–30

Dodatna literatura:

Robert Brenner, »Agrarian Class Structure and Economic Development in Pre-Industrial

Europe,« v The Brenner Debate

Robert Brenner, »The Agrarian Roots of European Capitalism« v The Brenner Debate, str.

275–299

6. srečanje: Zgodnja moderna in »buržoazne revolucije« (1600–1800)

Angleška in francoska revolucija (1648, 1789) sta po mnenju mnogih klasičnih in sodobnih

historičnih sociologov dva temeljna politična dogodka, ki sta nepovratno naznanila prihod

modernosti, kapitalistični razvoj in celo začetke demokracije. V obeh revolucijah naj bi

progresivno kapitalistično meščanstvo porazilo nazadnjaško zemljiško aristokracijo.

Kapitalistični liberalizem naj bi nadomestil fevdalno konservativnost in odprl novo razsežnost

političnega boja, v kateri so lahko nižji sloji končno predstavili svoje zahteve. Te »buržoazne

revolucije« naj bi torej ustvarile dvoje: novo, kapitalistično gospodarstvo; in novo,

kapitalistično politično kulturo. Ta klasični nazor je v sociologiji tako ukoreninjen in

vseprisoten, da je postal del zdravega razuma.

Nazor navkljub njegovi vseprisotnosti bremenijo resne pojmovne in empirične težave. Kar

zadeva prve, gre za teleološko idejo, da kapitalistični meščani zrastejo v režah fevdalne družbe

in jo s svojo podjetniško dejavnostjo postopoma spodjedajo, ter za neprepričljivo idejo, da

imajo ti kapitalisti organski interes, da ustvarijo demokratično politično sfero. Kar zadeva

slednje, so revizionistični zgodovinarji v drugi polovici prejšnjega stoletja prepričljivo

pokazali, da angleške revolucije niso vodili meščani, francoske pa ne kapitalisti; v angleški se

7

uporniki niso borili proti fevdalni aristokraciji, marveč proti monarhu in delu kapitalističnega

vladajočega razreda; in, navsezadnje, nobena od revolucij ni ustvarila novega, kapitalističnega

gospodarstva. Revizionisti so svoje empirične ugotovitve pogosto odevali v konservativne in

protimarksistične sklepe, ampak – kot bomo ugotavljali na srečanju – to ne pomeni nujno, da

marksistične in podobne teorije ne morejo vdelati empiričnih ugotovitev revizionistov v svoje

razlage.

Obvezna literatura:

Robert Brenner, »Bourgeois Revolutions and the Transition to Capitalism« v The First

Modern Society, ur. A. L. Beier (Cambridge University Press, 1989), str. 274–280

Vivek Chibber, Postcolonial Theory and the Specter of Capital (Verso, 2013), 3. poglavje

Dodatna literatura:

Alexander Anievas in Kerem Nişancıoğlu, How the West Came to Rule, 6. poglavje

Charles Post, »How Capitalist Were the Bourgeois Revolutions?«, neobjavljeni rokopis

George C. Comninel, Rethinking the French Revolution: Marxism and the Revisionist

Challenge (Verso, 1987)

Spencer Dimmock, The Origin of Capitalism in England, str. 157–180

7. srečanje: Zgodnja moderna, kolonializem, suženjstvo in industrijska

revolucija (1600–1800)

Kolonializem in suženjstvo nikakor nista izključno moderna pojava, marveč se raztezata v

antično zgodovino in še dlje nazaj. V času zgodnje moderne pa sta po eni strani dobila povsem

novo magnitudo, po drugi pa se nista več povsod kazala na običajni, predkapitalistični način.

Čeprav so bili slavni portugalski, španski in francoski kolonializem v svoji temeljni logiki,

vzrokih in posledicah zelo podobni kolonializmu iz davne zgodovine, se je to v angleškem

primeru, kjer se je razvijal kapitalizem, začelo spreminjati.

Na tem srečanju se bomo ukvarjali predvsem s povezavo med kolonializmom in plantažnim

suženjstvom na eni strani in industrijsko revolucijo na drugi. Kritično bomo preučili klasične

sociološke trditve, da sta bila kolonializem in čezatlantsko suženjstvo ključna dejavnika

industrializacije in industrijske revolucije, torej da bi bil brez njune pomoči angleški

kapitalizem okoli leta 1800 zaustavljen.

Obvezna literatura:

Alexander Anievas in Kerem Nişancıoğlu, How the West Came to Rule, str. 162–169, 261–263

John J. Clegg, »Capitalism and Slavery«, Critical Historical Studies 2 (2015), str. 295–299

Ricardo Duchesne, »On the Rise of the West: Researching Kenneth Pomeranz's Great

Divergence«, Review of Radical Political Economics 36 (2004), str. 67–71

Dodatna literatura:

8

Gary Blank, »Challenging or Reinforcing the Reigning Paradigm? The Paradox of

Conventional Anti-Eurocentrism«, Entremons 3 (2012)

Joseph M. Bryant, »The West and the Rest Revisited: Debating Capitalist Origins, European

Colonialism and the Advent of Modernity«, Canadian Journal of Sociology 31 (2006)

8. srečanje: Klasična moderna, »revolucije od zgoraj« in imperializem I

(1800–1914)

Edina družba, v kateri je bil (agrarni) kapitalizem razvit že v 18. stoletju, je Anglija (po letu

1707 Britanija). V drugih, danes tipično kapitalističnih družbah, denimo Franciji, Nemčiji in na

Japonskem, se je kapitalizem začel razvijati šele v 19. stoletju, sploh v drugi polovici tega

stoletja. Pri tem je zanimivo, da glavni vzrok za širitev kapitalizma iz Anglije v zahodno Evropo

in onstran nje ni bil, kot je mislil Marx, ekonomske narave, marveč politično-vojaške.

Kapitalizem se je v 19. stoletju širil prek geopolitičnih mehanizmov (tj. »od zunaj«) in s strani

predkapitalističnih elit (tj. »od zgoraj«). Na srečanju se bomo ubadali z geopolitičnimi razlogi

za kapitalistični razvoj oziroma pozno industrializacijo v Franciji, Nemčiji (oziroma, pred letom

1871, Prusiji in nemških kneževinah), Rusiji in na Japonskem.

Obvezna literatura:

Alexander Anievas in Kerem Jamie C. Allinson, »The Uses and Misuses of Uneven and

Combined Development: An Anatomy of a Concept«, Cambridge Review of International

Affairs 22 (2009), str. 58–60

Terence J. Byres, Capitalism from Above and Capitalism from Below (Palgrave, 1996), str.

104–116, 126–137, 149–151

Terence J. Byres, »The Landlord Class, Peasant Differentiation, Class Struggle and the

Transition to Capitalism: England, France and Prussia Compared«, The Journal of Peasant

Studies 36 (2009), str. 41–46

Theda Skocpol, States and Social Revolutions (Cambridge University Press, 1979), str. 83–94

Dodatna literatura:

Colin Mooers, The Making of Bourgeois Europe (Verso, 1991), 2. in 3. poglavje

9. srečanje: Klasična moderna, »revolucije od zgoraj« in imperializem II

(1800–1914)

V času pozne industrializacije (zadnja tretjina 19. stoletja) se je razplamtel teritorialni

imperializem, na primer tekma za Afriko, ki so ga poleg Britanije spet začele pospešeno izvajati

Francija, Nemčija, Rusija, Italija, Japonska itd. Ta imperializem je, sploh ob prispevku globoke

gospodarske krize (1873–1876) in premika od prostotrgovinskega režima k protekcionizmu,

povzročil rivalstva med glavnimi imperialnimi silami. Iz rivalstev so med temi silami

postopoma nastajala polarizirana zavezništva, ki so – poleg nemškega avtoritarizma in

militarizma – ključno prispevala k začetku prve svetovne vojne.

9

Na srečanju se bomo ukvarjali z razlogi za vse te pojave, sploh teritorialni imperializem,

medimperialna rivalstva, premik k protekcionizmu ter nemško avtoritarnost in militarizem.

Posebej se bomo posvetili temu zadnjemu, tj. nemški »posebni poti« v modernost, ki je je bila

precej drugačna od angleške. V klasični in sodobnejši historični sociologiji je dolgo veljalo

prepričanje, da je bila v petdesetih letih pred prvo svetovno vojno Nemčija tako agresivna in

avtoritarna ali zaradi premalo kapitalističnega razvoja – torej zaradi preveč fevdalnih,

aristokratskih ostalin, kot je zemljiški razred Junkerjev, ki je ostal pomembna družbena sila še

več desetletji po letu 1900 – ali politične bojazljivosti nemške buržoazije – torej zaradi neuspele

buržoazne revolucije leta 1848. Skratka, nemško stanje se je opisovalo s takšnim ali drugačnim

pomanjkanjem modernizacije. Do tega nazora bomo teoretsko in empirično skeptični, zato

bomo razmišljali o alternativni razlagi, ki ne pozabi na posebne geopolitične okoliščine, v

katerih je bila Nemčija prisiljena izvesti modernizacijo od zgoraj.

Obvezna literatura:

Geoff Eley in David Blackbourn, The Peculiarities of German History (Oxford University

Press, 1984), str. 75–90

Jeremy Green, »Uneven and Combined Development and the Anglo-German Prelude to World

War I«, European Journal of International Relations 18 (2012), str. 345–347, 349–363

Justin Rosenberg, Kenneth Waltz and Leon Trotsky: Anarchy in the mirror of uneven and

combined development«, International Politics 50 (2013), str. 207–221

Tibor Rutar, »Imperializem, globalizacija in geopolitični konflikt«

Dodatna literatura:

Michael Mann, The Sources of Social Power, Volume II: The Rise of Classes and Nation-States,

1760–1914 (Cambridge University Press, 1993), str. 788–799

Annika Mombauer, The Origins of the First World War. Controversies and Consensus

(Longman, 2002), str. 1–20, 119–174

James Joll, The Origins of the First World War (Longman, 1984), 5., 6. in 7. poglavje

10. srečanje: Moderna država in meddržavni sistem med absolutizmom in

kapitalizmom

Kdaj in zakaj nastaneta posebej moderna država in meddržavni sistem? V sociologiji in

mednarodnih odnosih je običajno prelomni dogodek konec fevdalne, parcelirane suverenosti,

do katerega pride z utrditvijo absolutizma – ključni dogodek naj bi bil, natančneje, konec

tridesetletne vojne z vestfalskim sporazumom leta 1648. Vendar kaj sploh definira moderno

državo in meddržavni sistem? Max Weber predlaga dvoje: (1) nastanek legitimnega monopola

nad rabo fizične prisile in (2) ločitev administrativnega osebja od materialnih sredstev

administracije (tj. državne lastnine). Kdaj se zgodi to dvoje? V času zgodnjemodernega

absolutizma, kot delno namiguje beseda – politično-vojaška oblast naj bi bila tedaj povsem

skoncentrirana v enem centru, vladarju –, ali kasneje, v času kapitalizma, ko se politično loči

od ekonomskega?

10

Obvezna literatura:

Benno Teschke, »Theorizing the Westphalian System of States: International Relations from

Absolutism to Capitalism«, European Journal of International Relations, str. 9–14, 30–38

Benno Teschke, »Debating the 'Myth of 1648': State Formation, the Interstate System and the

Emergence of Capitalism in Europe – A Rejoinder«, International Politics, str. 531–540

Dodatna literatura:

Anthony Giddens, The Nation-State and Violence. Volume Two of A Contemporary Critique of

Historical Materialism (Polity Press, 1985), 4. in 6. poglavje

Cemal B. Tansel, »Deafening silence? Marxism, international historical sociology and the

spectre of Eurocentrism«, European Journal of International Relations 21 (2015), str. 80–84

Hannes Lacher, »International Transformation and the Persistence of Territoriality: Toward a

New Political Geography of Capitalism«, Review of International Political Economy 12 (2005)

David Parker, Class and State in Ancien Régime France. The Road to Modernity? (Routledge,

1996), 2., 6., 7. in 8. poglavje

Tibor Rutar, »Država, meddržavni sistem in kapitalizem: različni pristopi«, v Fašizem in država

11. srečanje: Demokracija, kapitalizem in zunajekonomska oblast

V družbi, ki temelji na predkapitalističnih lastninskih odnosih, sta ekonomsko in politično

neločljivo spojena. Ekonomsko izkoriščanje, črpanje presežnega bogstva, ne more potekati brez

neposredne rabe politično-vojaške oblasti, saj so izkoriščani akterji – kmeti – samooskrbni. V

družbi, ki temelji na kapitalističnem gospodarstvu, se ekonomija in politika formalno ločita.

Ekonomsko izkoriščanje, črpanje presežnega bogastva, lahko zaradi posebne razporeditve

kapitalističnih lastninskih odnosov, za katero je značilno, da so izkoriščani akterji – delavci –

razlaščeni, poteka brez neposredne sočasne rabe politične oblasti. Ta edinstvena značilnost

kapitalistične družbe je eden temeljnih strukturnih pogojev za vznik formalne demokracije.

Vendar s to ugotovitvijo o nujnem (ne pa tudi zadostnem) pogoju demokracije se pomembna

vprašanja šele začnejo. Kdo in zakaj je v teh strukturnih pogojih dejansko tudi ustvaril

demokratične institucije? Jih je prinesel novi vladajoči razred, tj. kapitalistični meščani, ali so

imeli pri tem ključno vlogo podrejeni razredi? In čeprav kapitalizem res ni neposredno odvisen

od politično-vojaške oblasti, se zdi zaradi obstoja prisilnega in pogodbenega dela ter drugih

oblik nadvlade, ki so značilne za kapitalistični produkcijski proces in kapitalistično družbeno

površje onstran produkcijskega procesa, da je vseeno precej skladen z njo. Zakaj?

Obvezna literatura:

Göran Therborn, »The Rule of Capital and the Rise of Democracy«, New Left Review (1977)

Sébastien Rioux, »The Fiction of Economic Coercion: Political Marxism and the Separation of

Theory from History«, Historical Materialism 21 (2013), str. 92–110

11

12. srečanje: K mednarodni historični sociologiji?

Ali obstaja zares mednarodna historična sociologija, ki je zmožna teoretizirati tako

znotrajdružbene kot zunajdružbene odnose v zgodovinskem razvoju družb in se pri tem izogniti

metodološkemu internalizmu in metodološkemu eksternalizmu? Kako uspešni sta pri tem

teoriji političnega marksizma ter neenakomernega in kombiniranega razvoja?

Ni literature.