Izdelava projektne dokumentacije

Povzeto po

Omer Mustafić: Projekt izvedenih del električnih instalacij poslovnega objekta, Diplomska

naloga VSŠ Velenje, november 2013

Velenje, november 2013

II

KAZALO VSEBINE

1. Uvod ................................................................................................................................................ 1

2. Projektna dokumentacija ................................................................................................................. 2

2.1 Splošno .................................................................................................................................... 2

2.2 Pomen osnovnih izrazov pri projektiranju .............................................................................. 2

2.3 Zahtevana projektna dokumentacija ........................................................................................ 6

2.4 Vsebina projektne dokumentacije ........................................................................................... 6

2.5 Sestav projektne dokumentacije .............................................................................................. 6

2.6 Vrste projektne dokumentacije ................................................................................................ 8

2.7 Projekt izvedenih del ............................................................................................................... 8

3. Električne inštalacije v stavbah ..................................................................................................... 18

3.1 Spošno ................................................................................................................................... 18

3.2 Pomen osnovnih izrazov........................................................................................................ 18

3.3 Vrste električnih inštalacij ..................................................................................................... 19

3.3.1 Glede na napetost .......................................................................................................... 19

3.3.2 Glede na področje uporabe ............................................................................................ 19

3.3.3 Glede na pogoje okolice ................................................................................................ 20

3.3.4 Glede na splošne značilnosti ......................................................................................... 20

4. Dimenzioniranje vodnikov ............................................................................................................ 25

4.1 Dimenzioniranje vodnikov in izračunavanje prereza vodnika .............................................. 25

4.1.1 Termično dimenzioniranje vodnikov za notranje instalacije ......................................... 25

4.1.2 Električno dimenzioniranje ........................................................................................... 25

4.1.3 Mehansko dimenzioniranje ........................................................................................... 26

4.2 Vodniki .................................................................................................................................. 26

4.2.1 Izračun dovodnih kablov ............................................................................................... 27

5. Pametne inštalacije ........................................................................................................................ 29

5.1. Splošno ....................................................................................................................................... 29

5.2. Izdelava ...................................................................................................................................... 31

5.3. Prednosti in slabosti pametnih inštalacij .................................................................................... 39

6. Zaključek ....................................................................................................................................... 42

7. Viri in literatura ............................................................................................................................. 43

III

KAZALO SLIK

Slika 1: Označevanje vodnikov v izmeničnih sistemih............................................................23

Slika 2: Označevanje vodnikov v enosmernih sistemih...........................................................23

Slika 3: Označevanje zaščitnih vodnikov.................................................................................24

Slika 4: Razdelilni sistemi EI ...................................................................................................25

Slika 5: Kabli tipa NYY...........................................................................................................28

Slika 6: Kabli tipa NYCWY.....................................................................................................28

Slika 7: Pametne inštalacije .....................................................................................................30

Slika 8: Centralna enota za nastavitve parametrov...................................................................32

Slika 9: Krmilni omari v pametni hiši.......................................................................................33

Slika 10: Princip delovanja X10 sistema..................................................................................34

Slika 11: Preklopnik X10 modula.............................................................................................35

Slika 12: Povezovalna shema LON sistema.............................................................................37

Slika 13: KNX inštalacije.........................................................................................................41

IV

KAZALO TABEL

Tabela 1: Preseki kablov in predpisane varovalke....................................................................26

V

UPORABLJENI SIMBOLI

I električni tok [A]

U električna napetost [V]

P električna moč [W]

l dolžina vodnika [m]

∆𝑢 padec napetosti [%]

𝜆 prevodnost vodnika [Sm/mm2]

S presek vodnika [mm2]

VI

UPORABLJENE KRATICE

ZGO-1 NPB7 Zakon o graditvi objektov, neuradno prečiščeno besedilo

IDZ idejna zasnova

IDP idejni projekt

PGD projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja

PZI projekt za izvedbo

PID projekt izvedenih del

EI električne inštalacije

NN (inštalacije) nizkonapetostne (inštalacije)

PMO priključna merilna omara

RO razdelilna omara

1

1. Uvod

V drugem poglavju je razdelana projektna dokumentacija, ki se zahteva za izvedbo projekta ter

pomen osnovnih izrazov, ki se najpogosteje pojavljajo v tovrstni dokumentaciji. Poudarek je na

Projektu izvedenih del, ki je tudi natančno opisan.

Tretje poglavje obravnava električne inštalacije v stavbah. Najprej nekaj splošnega o njih, nato

pomen osnovnih izrazov in na koncu vrste električnih inštalacij glede na različna merila.

Četrto poglavje je praktično naravnano, saj prikazuje dimenzioniranje vodnikov, in sicer

termično dimenzioniranje za notranje instalacije, električno ter mehansko dimenzioniranje.

Poleg tega je prikazan izračun prereza vodnika in dovodnih kablov. V petem poglavju so

opisane pametne inštalacije, ki so trenutno najbolj razširjen sistem v Evropi, ki se stalno razvija

in nadgrajuje ter vedno bolj uporablja.

2

2. Projektna dokumentacija

2.1 Splošno

Graditev vsakega objekta obsega projektiranje, gradnjo in vzdrževanje. V sklop projektiranja

med drugim spada tudi projekt izvedenih del električnih inštalacij. Električne inštalacije so del

objekta, objekte pa je potrebno graditi v skladu s predpisi, da zagotovimo:

mehansko odpornost in stabilnost,

varnost pred požarom,

higiensko in zdravstveno zaščito,

zaščito okolice,

varnost pri uporabi,

zaščito pred hrupom,

varčevanje z energijo ter

ohranjanje toplote.

V gradbene objekte se lahko vgrajuje proizvode (inštalacije), ki so bili dani v promet skladno s

predpisi o gradbenih proizvodih, torej če ustrezajo nameravani uporabi in so skladni s/z:

ustreznimi slovenskimi nacionalnimi standardi na podlagi harmoniziranih standardov,

evropskim tehničnim soglasjem,

slovenskimi nacionalnimi standardi,

slovenskimi tehničnimi predpisi,

slovenskim tehničnim soglasjem.

Na objekt je torej dovoljeno vgrajevati samo elektroinštalacijsko opremo, ki ima:

veljaven certifikat o skladnosti ali

izjavo o skladnosti ali

evropsko tehnično soglasje (poslovenjeno) ali

slovensko tehnično soglasje. [1]

2.2 Pomen osnovnih izrazov pri projektiranju

V projektni dokumentaciji je veliko strokovnih izrazov, ki izhajajo iz zakonodaje in ostalih

predpisov ter pravilnikov, zato si bomo v tem podpoglavju pogledali pomen nekaterih osnovnih

pojmov, ki so povezani z gradnjo objektov ter projektiranjem, in sicer po ZGO-1-NPB7.

Objekt je s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih

proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi

napravami;

Stavba je objekt z enim ali več prostori, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju

ali opravljanju dejavnosti;

3

Pritličje je del stavbe, katerega prostori se nahajajo neposredno nad zemeljsko površino ali

največ 1,40 metra nad njo;

Nadstropje je del stavbe, katerega prostori se nahajajo med dvema stropoma od pritličja

navzgor;

Klet je del stavbe, katere prostori se nahajajo od pritličja navzdol;

Mansarda je del stavbe, katere prostori se nahajajo nad zadnjim nadstropjem in neposredno

pod poševno, praviloma dvokapno streho;

Tehnološke naprave so tiste naprave, ki so namenjene delovanju samega objekta oziroma

vzdrževanju ustreznega stanja objekta;

Gradbeni inženirski objekt je objekt, namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih

in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah;

Objekt v javni rabi je objekt, katerega raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem in se glede

na način rabe deli na javne površine in nestanovanjske stavbe, namenjene javni rabi;

Nestanovanjska stavba, namenjena javni rabi, je stavba, katere raba je pod enakimi pogoji

namenjena vsem, kot je hotel, motel, gostilna in podobna nastanitvena stavba, banka, pošta,

urad in podobna poslovna stavba, stavba za trgovino in storitve, stavba železniške in avtobusne

postaje, letališča in pristaniškega terminala, postaja žičnice, garažna stavba in podobne stavbe

za promet in komunikacije, stavba za razvedrilo, muzej, knjižnica, šolska stavba in druge stavbe

za izobraževanje, stavba za bolnišnično ali zavodsko oskrbo, športna dvorana, stavba za

čaščenje in opravljanje verskih dejavnosti in podobna nestanovanjska stavba;

Objekt gospodarske javne infrastrukture je tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje,

ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori

omrežje, ki je v javno korist;

Zahtevni objekt je objekt, v katerem se zadržuje večje število oseb, ali objekt, ki ima velike

dimenzije, ali objekt za katerega je vedno obvezna presoja vplivov na okolje po zakonu, ki ureja

varstvo okolja, ali drug objekt, če je tako določeno s posebnimi predpisi;

Manj zahtevni objekt je objekt, ki ni uvrščen med zahtevne, nezahtevne ali enostavne objekte;

Nezahtevni objekt je konstrukcijsko manj zahteven objekt;

Enostavni objekt je konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in

gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje;

Gradbeni predpisi so tehnični predpisi, s katerimi se podrobneje opredelijo bistvene zahteve

za določene vrste objektov, pogoji za projektiranje, izbrane ravni oziroma razredi gradbenih

proizvodov in materialov, ki se smejo vgrajevati, ter načini njihove vgradnje, način izvajanja

gradenj, način ugotavljanja skladnosti zgrajenega objekta s predpisanimi bistvenimi zahtevami

ter drugi pogoji in pravila, ki zagotavljajo zanesljivost objekta ves čas njegove življenjske dobe;

4

Zadnje stanje gradbene tehnike je stanje, ki v danem trenutku, ko se izdeluje projektna

dokumentacija ali izvaja gradnja, predstavlja doseženo stopnjo razvoja tehnične zmogljivosti

gradbenih proizvodov, procesov in storitev, ki temeljijo na priznanih izsledkih znanosti, tehnike

in izkušenj s področja graditve objektov, ob hkratnem upoštevanju razumnih stroškov;

Tehnična smernica je dokument, s katerim se za določeno vrsto objekta uredi natančnejša

opredelitev bistvenih zahtev, pogoji za projektiranje, izbrane ravni oziroma razredi gradbenih

proizvodov in materialov, ki se smejo vgrajevati, ter načini njihove vgradnje in način izvajanja

gradnje z namenom, da se zagotovi zanesljivost objekta ves čas njegove življenjske dobe, kadar

je to primerno, pa tudi postopke, po katerih je mogoče ugotoviti, ali so takšne zahteve

izpolnjene;

Investitor je pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sam izvaja;

Projektant je pravna ali fizična oseba, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri

projektiranju;

Odgovorni projektant je posameznik, ki projektantu odgovarja za skladnost načrta, ki ga

izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev;

Odgovorni vodja projekta je posameznik, ki investitorju odgovarja za medsebojno

usklajenost vseh načrtov, ki sestavljajo projektno dokumentacijo;

Izvajalec je pravna ali fizična oseba, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri

izvajanju pripravljalnih del na gradbišču, izvajanju gradbenih del, montažah in vgrajevanju

strojnih in električnih inštalacij ter izvajanju zaključnih gradbenih del;

Odgovorni vodja posameznih del je posameznik, ki izvajalcu odgovarja za skladnost

posameznih del pri gradnji s projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano

gradbeno dovoljenje, gradbenimi predpisi in predpisi s področja zagotavljanja varnosti in

zdravja pri delu na gradbiščih;

Odgovorni vodja del je posameznik, ki izvajalcu odgovarja za skladnost vseh del pri gradnji s

projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, gradbenimi

predpisi in predpisi s področja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih;

Odgovorni vodja gradbišča je posameznik, ki investitorju odgovarja za usklajevanje dela vseh

izvajalcev del in izpolnjuje pogoje za odgovornega vodjo del;

Nadzornik je pravna ali fizična oseba, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri

opravljanju gradbenega nadzora;

Odgovorni nadzornik je posameznik, ki nadzorniku odgovarja za skladnost gradnje s pogoji

iz gradbenega dovoljenja in za kvaliteto izvedenih del, v skladu z gradbenimi predpisi;

Revident je pravna ali fizična oseba, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri reviziji

projektne dokumentacije;

5

Odgovorni revident je posameznik, ki revidentu odgovarja, da so načrti, ki jih revidira, v

skladu z gradbenimi predpisi in da bo objekt, zgrajen oziroma rekonstruiran na njihovi podlagi,

izpolnjeval predpisane bistvene zahteve;

Odgovorni vodja revidiranja je posameznik, ki investitorju odgovarja za medsebojno

skladnost revizijskih poročil in kakovost obdelave skupnega revizijskega poročila;

Projektiranje je izdelovanje projektne dokumentacije in z njim povezano tehnično svetovanje,

ki se glede na vrsto načrtov, ki sestavljajo takšno dokumentacijo, deli na arhitekturno in

krajinsko-arhitekturno projektiranje, gradbeno projektiranje in drugo projektiranje;

Projektna naloga je sistematično urejen zbir tekstualnega in slikovnega gradiva in drugih

potrebnih besedil v obliki usmeritev, kako naj projektant izdela projektno dokumentacijo;

Projektna dokumentacija je sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov in

poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne,

oblikovne in tehnične značilnosti nameravane in izvedene gradnje ter obsega idejno zasnovo,

idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za izvedbo in projekt

izvedenih del;

Soglasodajalec je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila, za

katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev

objektov;

Projektni pogoji so pogoji, ki jih v skladu s pogoji iz izvedbenega prostorskega akta in skladno

s svojimi pristojnostmi, določenimi z zakonom ali predpisom in na podlagi izvedbenega

prostorskega akta, določi pristojni soglasodajalec za izdelavo projektne dokumentacije;

Revizija projektne dokumentacije je kontrola tistih sestavin projekta za pridobitev

gradbenega dovoljenja, s katerimi se dokazuje, da bo objekt izpolnjeval predpisane bistvene

zahteve;

Gradbeno dovoljenje je odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero

določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati;

Dokazilo o pravici graditi je dokazilo o lastninski ali drugi stvarni pravici ali o kateri drugi

pravici, na podlagi katere lahko investitor na določenem zemljišču oziroma objektu izvaja

gradnjo;

Uporabno dovoljenje je odločba, s katero tisti upravni organ, ki je za gradnjo izdal gradbeno

dovoljenje, na podlagi poprej opravljenega tehničnega pregleda, dovoli začetek uporabe

objekta;

Tehnični pregled je pregled zgrajenega oziroma rekonstruiranega objekta, s katerim se

ugotovi, ali je objekt zgrajen oziroma rekonstruiran v skladu z gradbenim dovoljenjem in ali bo

izpolnjeval predpisane bistvene zahteve. [2]

6

Izrazi, uporabljeni v ZGO-1 NPB7, katerih pomen ni določen s tem zakonom, imajo enak

pomen, kot ga določajo predpisi s področja urejanja prostora, gradbenih proizvodov,

opravljanja geodetskih dejavnosti in rudarstva ter drugi predpisi.

2.3 Zahtevana projektna dokumentacija

Projektna dokumentacija mora biti v skladu s tehničnimi predpisi in standardi, predpisi o

varstvu okolja, varstvu pri delu, varstvu pred požari, … Prav tako mora biti v skladu s

projektnimi pogoji pristojnih soglasodajalcev, projektno nalogo ter tudi zahtevami, določenimi

z lokacijsko informacijo.

S projektiranjem pa se lahko ukvarja samo gospodarska družba ali samostojni podjetnik, ki ima

v sodni register vpisano dejavnost projektiranja. [1]

Del projektne dokumentacije se izdela tudi v digitalni obliki, in sicer po vsebini in obliki, ki

zagotavlja povezavo s prostorskim informacijskim sistemom po predpisih o prostorskem

načrtovanju.

Vsebino in obliko projektne dokumentacije, način njene izdelave, vrste načrtov, ki pridejo v

poštev za posamezne vrste stavb in gradbenih inženirskih objektov, glede na namen njihove

uporabe predpiše minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, kar pomeni, da je urejena

v zakonu, in sicer v ZGO, podrobneje pa v Pravilniku o projektni dokumentaciji. [2]

2.4 Vsebina projektne dokumentacije

S projektno dokumentacijo odgovorni projektanti določijo lokacijske, funkcionalne, tehnične

in oblikovne značilnosti predvidene gradnje tako, da ob upoštevanju naročila investitorja

zagotovijo skladnost s prostorskimi akti, zanesljivost in evidentiranost.

Glede na namen, vrsto, velikost, kapaciteto in druge značilnosti objekta, odgovorni projektant

zanesljivost objekta zagotovi z izpolnjevanjem ene, več ali vseh bistvenih zahtev, katerih

obvezno izpolnjevanje določajo gradbeni predpisi, tehnične smernice, standardi oziroma zadnje

stanje gradbene tehnike.

2.5 Sestav projektne dokumentacije

Projekt po zaporedju sestavljajo:

– vodilna mapa,

– načrti in

– elaborati.

Vodilna mapa vsebuje podatke o projektu in udeležencih pri graditvi, lokacijske podatke ter

druge dokumente iz katerih izhajajo podatki, pomembni za ugotavljanje skladnosti rešitev v

7

projektu s prostorskimi akti, izpolnjevanju bistvenih zahtev nameravane gradnje in drugi

podatki, pomembni za odločanje v upravnem postopku.

Vodilna mapa v projektni dokumentaciji mora biti vidno označena s številko »0«.

Podatke o projektu in udeležencih pri graditvi sestavljajo naslovna stran s ključnimi podatki o

projektu in udeležencih pri graditvi, kazalo vsebine vodilne mape, kazalo vsebine projekta,

splošni podatki o objektu in soglasjih ter podatki o izdelovalcih projekta.

Lokacijski podatki so opisi in/ali grafični prikazi, s katerimi se prikazujejo podatki, ki se

nanašajo na zemljiško parcelo, lego objekta na zemljišču, njegovo velikost, namembnost,

oblikovanje, odmike, dostopi in intervencijske površine, vplive nameravane gradnje na okolje,

če je to zahtevano, ter priključke na komunalno in drugo infrastrukturo, kadar so predvideni.

Grafični prikazi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja se izdelajo na geodetskem načrtu.

Sestavine vodilne mape so za vsako vrsto projekta posebej določene, zanje pa je odgovoren

odgovorni vodja projekta.

Načrti vsebujejo sistematično urejene sestave grafičnih prikazov in opisov, s katerimi se

določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravane gradnje in s

pomočjo katerih je mogoče skupaj z drugimi predpisanimi sestavinami dokazati, da bo

nameravana gradnja skladna s prostorskimi akti, izpolnjevala bistvene zahteve ter da bodo za

objekt, za katerega je to določeno s posebnimi predpisi, zagotovljen neoviran dostop, vstop in

uporaba brez grajenih ovir.

Načrti projektne dokumentacije morajo biti zloženi v naslednjem vrstnem redu in vidno

označeni z naslednjimi številčnimi oznakami:

– številka »1«: načrti arhitekture,

– številka »2«: načrti krajinske arhitekture,

– številka »3«: načrti gradbenih konstrukcij in drugi gradbeni načrti,

– številka »4«: načrti električnih inštalacij in električne opreme,

– številka »5«: načrti strojnih inštalacij in strojne opreme,

– številka »6«: načrti telekomunikacij,

– številka »7«: tehnološki načrti,

– številka »8«: načrti izkopov in osnovne podgradnje.

Če pri nameravani gradnji določena vrsta načrta ni potrebna, se zaporedje načrtov in njihove

številčne oznake ne spremenijo.

Vsak načrt sestavljajo naslovna stran s ključnimi podatki o načrtu in kazalo vsebine načrta,

katerih vsebina je natančno določena ter tehnično poročilo in risbe. Za vse sestavine načrtov je

odgovoren odgovorni projektant posameznega načrta.

8

Elaborati vsebujejo študije, zasnove, strokovne ocene, geodetske načrte, konservatorske načrte

ter druge tehnične dokumente v zvezi z gradnjo kadar so zaradi posebnosti posamezne vrste

objekta ali lokacije, na kateri se objekt gradi, potrebni in jih zahtevajo posebni predpisi, s

katerimi se dokazuje izpolnjevanje predpisanih bistvenih zahtev.

Na zunanji strani platnic vsake mape projekta (vodilne mape, načrtov in elaboratov) morajo biti

najmanj podatki o:

- vrsti projekta,

- objektu,

- vsebini mape, z oznakami, določenimi v Pravilniku o projektni dokumentaciji (npr. 0

Vodilna mapa, 1 Načrt arhitekture …),

- projektantu,

- identifikacijski označbi projekta in

- datumu izdelave projekta.

2.6 Vrste projektne dokumentacije

Glede na namen uporabe se projektna dokumentacija razvršča na naslednje projekte:

- idejno zasnovo (IDZ), katere namen je pridobitev projektnih pogojev oziroma soglasij

za priključitev pristojnih soglasodajalcev,

- idejni projekt (IDP), katerega namen je izbor najustreznejše variante nameravanega

objekta oziroma načina izvedbe del, ki se izdela le, če je tako določeno s posebnimi

predpisi ali če to izrecno pisno zahteva investitor,

- projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), katerega namen je pridobitev

gradbenega dovoljenja,

- projekt za izvedbo (PZI), katerega namen je izvedba gradnje,

- projekt izvedenih del (PID), katerega namen je pridobitev uporabnega dovoljenja.

Glede na naslov diplomskega dela, je v nadaljevanju podrobneje opredeljen samo PID. [3]

2.7 Projekt izvedenih del

To je projekt za izvedbo, dopolnjen s prikazom vseh izvedenih del in morebitnih sprememb, ki

so nastale med gradnjo in niso bile predvidene v projektu za izvedbo. Na podlagi projekta

izvedenih del je mogoče v sklopu tehničnega pregleda ugotoviti, ali je zgrajeni oziroma

rekonstruirani objekt skladen z izdanim gradbenim dovoljenjem. [4]

PID (predvsem za poslovne objekte) vsebuje:

mapa 1: načrt arhitekture

mapa 2: načrt zunanje ureditve

9

mapa 3: načrt gradbenih konstrukcij (armatura)

mapa 4: načrt električnih inštalacij in opreme

mapa 5: načrt strojnih inštalacij in opreme. [5]

Bistveni namen te dokumentacije je, da imamo po končani izgradnji in ob začetku uporabe

dokumentacijo, ki odraža dejansko stanje objekta. To dokumentacijo uporabljamo v življenjski

dobi objekta za potrebe uporabe, vzdrževanja, rekonstrukcij in po potrebi tudi za rušitev (dela)

objekta. PID, ki je izdelan po zaključku gradnje (za inženirske objekte največkrat po poteku

poskusnega obratovanja), se (posebej pri inženirskih objektih) v življenjski dobi objekta še

dopolnjuje. [6]

PID se lahko v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji izdela na dva načina:

če pri gradnji ni prišlo do odstopanj od projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja

(PGD) in izdanega gradbenega dovoljenja, se namesto vodilne mape izdela samo izjava

projektanta in nadzornika ter odgovornega vodje projekta in odgovornega nadzornika.

če je pri gradnji prišlo do sprememb, ki ne vplivajo na spremembo z gradbenim

dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev ter elementov, ki bi lahko vplivali

na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ipd. se izdela vodilna mapa, ki mora

vsebovati zbirno projektno poročilo, v katerem se opišejo izvedene spremembe glede

na izdano gradbeno dovoljenje.

Načrti se v tem primeru lahko izdelajo kot novi načrti ali pa tako, da se posamezni načrti

projekta za izvedbo dopolnijo z vsemi spremembami, ki so nastale med gradnjo. Iz načrtov

morajo biti jasno razvidna morebitna odstopanja izvedenih del od projekta za pridobitev

gradbenega dovoljenja. [7]

V obeh primerih lahko posamezne načrte izdelamo na naslednja dva načina:

v podlogo PZI se vnesejo vse spremembe, ki so nastale med gradnjo. Z dodatnimi

glavami je potrebno jasno označiti, da gre za PID. Pri tem mora biti iz PID-a razvidno,

kdo je izdelal PZI.

Izdela se čistopis vseh načrtov. Čistopis (PID) lahko zahteva investitor ali upravni

organ.

Prav tako je potrebno v obeh primerih označiti morebitne spremembe glede na PGD.

V praksi je ob zaključku gradnje in vložitvi zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja (posebej

to velja za inženirske objekte) težko imeti že izdelan »čistopisni« PID. Zato se v času, ko

zaprosimo za uporabno dovoljenje kot PID običajno uporabi kar PZI z vsemi vnesenimi

popravki. Takšen dopolnjen PZI pa mora nositi jasne oznake, da gre za PID.

V primerih, ko je določeno poskusno obratovanje, je primerno, da se »čistopisni« PID izdela

po zaključenem poskusnem obratovanju, saj lahko spremembe nastanejo tudi v času

poskusnega obratovanja.

10

Ne glede na to, za kateri primer se v praksi izbere, je priporočljivo, da se vedno izdela

“čistopisni” PID in to z vodilno mapo, kar pomeni, da se v načrtih prikaže res končno stanje

(sama zgodovina sprememb ni več potrebna), vodilna mapa pa po vsebini da vpogled v zgrajen

objekt.

V primeru, da se izdela »čistopisni« PID na osnovi PZI in da ga izdelajo drug projektant,

odgovorni vodja projekta in odgovorni projektanti, kot tisti, ki so izdelovali PZI, se po

Pravilniku o projektni dokumentaciji zahteva, da se na vseh načrtih ohranijo glave izdelovalcev

PZI in da se poleg njih dodajo glave izdelovalca PID.

V PID se izdela popis del s količinami materiala in opreme v takem obsegu, kot je bil v PZI.

[6]

Vodilna mapa v projektu izvedenih del (PID) poleg naslovne strani in uvodnih podatkov

vsebuje tudi izjavo nadzornika in odgovornega vodje projekta za izvedbo ter dokazno

dokumentacijo o izpolnjevanju pogojev za projektante in dokazilo projektantov o zavarovanju

odgovornosti. [8]

Vodilna mapa se zveže z državno vrvico ter opremi z žigom in podpisom odgovornega vodje

projekta, posamezni načrti pa se zvežejo z državno vrvico ter opremijo z žigom in podpisom

odgovornega projektanta.

Posebnosti vodilne mape

Če pri gradnji ni prišlo do odstopanj od projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in

izdanega gradbenega dovoljenja, se namesto vodilne mape izdela samo izjava projektanta in

nadzornika ter odgovornega vodje projekta in odgovornega nadzornika določena v Pravilniku

o projektni dokumentaciji.

Če je pri gradnji prišlo do sprememb, ki ne vplivajo na spremembo z gradbenim dovoljenjem

določenih lokacijskih in drugih pogojev ter elementov, ki bi lahko vplivali na zdravstvene

pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve in take spremembe tudi ne

vplivajo na zagotavljanje neoviranega dostopa oziroma gibanja funkcionalno oviranih oseb, se

izdela vodilna mapa, ki mora vsebovati naslovno stran s ključnimi podatki o projektu in

udeležencih pri graditvi, kazalo vsebine vodilne mape, kazalo vsebine projekta ter podatki o

izdelovalcih projekta, katerih vsebina je določena v Pravilniku o projektni dokumentaciji,

izjavo odgovornega vodje projekta izvedenih del in odgovornega nadzornika določeno prav

tako v Pravilniku o projektni dokumentaciji ter zbirno projektno poročilo.

Zbirno projektno poročilo

Zbirno projektno poročilo mora vsebovati tudi opis in utemeljitev skladnosti gradnje s

projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja in izdanim gradbenim dovoljenjem. Opis

morebitnih sprememb in odstopanj izvedenega objekta glede na projekt za pridobitev

gradbenega dovoljenja mora vsebovati tudi navedbo listov posameznih načrtov, kjer so te

spremembe vidne. [3]

11

Mape s prikazi so izdelane kot mape z načrti v obliki in z vsebino, kot je določena tudi za

projektno dokumentacijo.

Načrti morajo vsebovati vse elemente izvedene gradnje (na primer konstrukcije, inštalacije,

naprave ipd.) v tlorisih in tipičnih prerezih. Načrti so izdelani tako, da se lahko besedilno in

grafično dopolnijo s spremembami in dopolnitvami, ki so nastale med gradnjo. Za osnovo se

lahko uporabijo načrti iz projekta za izvedbo. Spremembe in dopolnitve morajo biti na

posamezni risbi jasno vrisane in označene (na primer z drugo barvo). Če pri gradnji ni prišlo

do nobenih sprememb in dopolnitev, se lahko uporabijo načrti iz projekta za izvedbo, vendar

mora biti v tem primeru načrtu priložena podpisana izjava odgovornega projektanta, da do

sprememb in dopolnitev ni prišlo. Tako dopolnjen projekt za izvedbo je najmanj, kar se šteje

kot projekt izvedenih del, ki ga je treba priložiti zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja, vendar

je treba pred izdajo uporabnega dovoljenja predložiti čistopis projekta izvedenih del. [8]

Posamezni načrti se zvežejo z državno vrvico ter opremijo z žigom in podpisom odgovornega

projektanta.

Načrti se lahko izdelajo kot novi načrti ali pa tako, da se posamezni načrti projekta za izvedbo

dopolnijo z vsemi spremembami, ki so nastale med gradnjo. Iz načrtov morajo biti jasno

razvidna morebitna odstopanja izvedenih del od projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Če se spremembe vrisujejo na risbe projekta za izvedbo, se nad glavo risbe PZI doda glava PID.

[3]

Zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja za objekt, za katerega je bilo gradbeno dovoljenje

izdano po izvedeni gradnji, se projekt izvedenih del priloži v obliki projekta za pridobitev

gradbenega dovoljenja.[8]

Ker mora biti PID izdelan na podalgi PZI, slednjega v nadaljevanju obrvnavam bolj podrobno.

Način izdelave PZI

Projekt za izvedbo sestavljajo načrti podrobnejših tehničnih rešitev in detajlov, ki nadgrajujejo

posamezne načrte projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Vodilna mapa

Vodilna mapa vsebuje naslovno stran s ključnimi podatki o projektu in udeležencih pri graditvi,

ter podatke o izdelovalcih projekta, katerih vsebina je določena v Pravilniku o projektni

dokumentaciji.

Načrti

V načrtih lahko odgovorni projektant uporabi posamezne sestavine (npr. risbe, bistvene

izračune, analize) načrtov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ali se nanje samo

sklicuje, pri čemer mora jasno in natančno označiti, v katerem delu projekta za pridobitev

gradbenega dovoljenja se te sestavine nahajajo.

12

Sestavni del načrtov so lahko tudi delavniški in drugi tovarniški načrti, če je to potrebno za

izvedbo gradnje, vendar jih mora v tem primeru podpisati in žigosati odgovorni projektant

posameznega načrta, pri čemer mora biti jasno in natančno označeno, kateremu načrtu

pripadajo.

Tehnično poročilo načrtov mora vsebovati zahteve za lastnosti gradbenih materialov, kot so

opredeljeni v predpisih o dajanju gradbenih proizvodov v promet ter opis mesta in načina

njihove vgradnje. Tehnično poročilo vsebuje tudi popis količin materiala in opreme.

Risbe načrtov, odvisno od vrste objekta, zahtevnosti, velikosti in drugih značilnosti nameravane

gradnje, vsebujejo zlasti:

- risbe, sheme in detajle gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del,

- zbirne risbe vseh inštalacij ter opreme,

- sheme tehnoloških sistemov,

- risbe (de)montaže gradbenih elementov in sklopov,

- risbe in detajle tehnologije gradnje,

- risbe izkopov in temeljev,

- risbe dilatacij in ležišč,

- risbe izolacij,

- opažne risbe,

- armaturne risbe,

- risbe in navodila za vgradnjo konstrukcij in opreme,

- sheme in prikazi faz gradnje,

- risbe prebojev in prehodov v konstrukcijah,

- risbe notranje in zunanje ureditve objekta,

- detajlne risbe vodov in napeljav s križanji in priključevanji,

- risbe in opis ureditve gradbišča, ki vsebuje vse podatke o potrebni infrastrukturi

gradbišča (npr. komunikacijske poti, komunalni priključki, skladišča, deponije,

delavnice, prostori za delavce) ter druge podatke, pomembne za opis vpliva gradbišča

na okolico,

- druge potrebne risbe in prikaze.

Risbe in opis ureditve gradbišča so lahko tudi sestavina varnostnega načrta, ki se po Pravilniku

o projektni dokumentaciji šteje za obvezni elaborat in se izdela skladno s predpisi, ki urejajo

zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. V tem primeru

ni potrebno, da so risbe in opis ureditve gradbišča sestavni del načrtov projekta za izvedbo.

V primeru, da se načrt izdeluje po delih, jih morata podpisati in žigosati odgovorni vodja

projekta in odgovorni projektant.

Obvezen elaborat

Projektu je treba kot obvezen elaborat priložiti najmanj varnostni načrt po predpisih o

zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu, če gre za gradnjo, za katero je varnostni načrt

obvezen. [3]

13

PZI se izdela na podlagi PGDja, ki natančno ureja naslednje sklope:

1. Tehnično poročilo za NN inštalacije, ki vsebuje:

opis elektroinštalacijskih del in njihove funkcije,

podatke o inštalirani in konični moči,

podatke o glavnih obračunskih varovalkah in načinu merjenja električne

energije,

rezultate tehničnih izračunov, ki dokazujejo varno in pravilno delovanje

projektirane inštalacije.

2. Risbe NN inštalacij, ki vsebujejo:

tlorisno razporeditev električnih inštalacij,

enopolne sheme stikalnih blokov,

način priključka na elektroenergetski sistem,

razporeditev inštalacij v prerezih (če je potrebno).

3. Pridobitev soglasja za priključitev na distribucijsko omrežje, ki vsebuje:

priključno moč,

nazivno napetost na prevzemno-prodajnem mestu,

izvedbo zaščite pred električnim udarom,

navedbo napajalne transformatorske postaje,

način izvedbe priključnega voda,

podatke o izvedbi obračunskih in kontrolnih meritev električne energije,

nazivni tok naprav za omejevanje toka priključka,

zahtevan faktor moči,

druge pogoje.

4. Določitev namembnosti prostorov:

za vsak prostor določimo v katero kategorijo spada: električne obratovalnice,

zaprte električne obratovalnice, suhi prostori, kopalnice, vlažni prostori, naprave

na prostem, pokriti bazeni, bazeni na prostem, savne, požarno ogroženi prostori,

kmetijski in vrtnarski prostori, gradbišča, …

kategorija prostora določa, kakšne električne naprave in aparati se lahko

nahajajo v prostoru, kje se lahko nahajajo in kakšna mora biti njihova zaščita.

5. Izbiro zaščite pred nevarno napetostjo dotika:

na podlagi soglasja distribucijskega podjetja in na podlagi vrste inštalacije

izberemo ustrezno zaščito pred neposrednim dotikom in zaščito pred posrednim

dotikom;

preverimo če je potrebna tudi dodatna zaščita v celotni stavbi ali samo v

posameznih prostorih (npr. kopalnice, otroške sobe, …);

14

običajno je inštalacija TN, tako da uporabimo izoliranje aktivnih delov in zaščito

z odklopom, lahko tudi RCD zaščitna stikala. Na TN omrežje lahko priključimo

tudi TT inštalacijo. V tem primeru je uporaba RCD zaščitnih stikal obvezna.

6. Določitev težišč porabe in mest razdelilcev:

težišče porabe je mesto, kjer je priključen večji porabnik: npr. termična naprava

ali motor;

pod določenimi pogoji lahko za težišče porabe smatramo tudi del razsvetljave

ali tokokroge za vtičnice;

v manjših stavbah zadošča en razdelilec;

če je stavba sestavljena iz več delov (stanovanje, delavnice, …) predvidimo več

razdelilcev;

več razdelilcev predvidimo tudi v velikih stavbah, kjer so vodi (in padci

napetosti) dolgi;

razdelilce (če se le da) ne postavljamo v vlažne ali mokre prostore (npr.

kopalnice), ker v tem primeru potrebujejo ustrezno zaščito pred vdorom vode;

enako velja za prašne in eksplozijsko ogrožene prostore;

razdelilec v stanovanjskih hišah je običajno v hodniku, v večstanovanjskih hišah

pa predvidimo za vsako stanovanje svoj razdelilec;

glavni razdelilec je običajno v pritličju (ali visoki kleti);

za mesto vstopa električnega omrežja ter mesto priključne omarice se

dogovorimo z distribucijskim podjetjem;

mesto vstopa, priključno omarico, razdelilec in glavni vod med priključno

omarico in razdelilcem oz. med glavnim in ostalimi razdelilci najprej vrišemo v

shemo inštalacij (tloris).

7. Projektiranje razsvetljave:

določimo potrebno osvetljenost v posameznih prostorih oziroma na posameznih

delovnih mestih;

izberemo ustrezne svetlobne vire in svetilke;

izračunamo potrebno število svetilk in njihovo električno moč;

poiščemo pravo razporeditev svetilk po prostoru (enakomernost osvetljenosti);

vrišemo svetilke v tloris (simboli so standardizirani).

8. Projektiranje vtičnic, stikal in porabnikov:

v tloris vrišemo ustrezno število vtičnic in ob vsakih vratih stikalo (stikala);

pri vlažnih, mokrih in eksplozijsko ogroženih prostorih premislimo ali so

vtičnice res potrebne in ali so stikala lahko izven prostora (v takem primeru

izberemo take s signalno lučko);

v prehodnih prostorih z dvemi vrati namestimo pri vsakih vratih izmenično

stikalo, pri več vratih uporabimo križna stikala ali impulzne releje ter tipke.

V stanovanjskih prostorih predvidimo naslednje število vtičnic:

15

dnevna soba: 5 (10) + antenska vtičnica

spalnica: 4 (8)

kuhinja: poleg vtičnic za stalno priključene aparate (hladilnik, grelec

vode, …) še 5 (8) na delovnem pultu

pralnica: poleg tistih za pralni in sušilni stroj še 3 (6)

kopalnica: 2 za vsak umivalnik + za grelec

ostali prostori (WC, hodnik, terasa, klet, …) vsaj 1.

Število vtičnic v poslovnih stavbah:

delavnice: glede na število in vrsto delovnih mest;

pisarne: glede na število pisarniških strojev;

javni prostori: glede na potrebe čiščenja.

V primeru potrebe po večjem številu vtičnic je smiselna uporaba dvojnih ali trojnih

vtičnic. Če predvidimo vtičnico s pokrovom (vlažni, eksplozijsko ogroženi prostori) ali

z ločilnim transformatorjem, to na tlorisu ustrezno označimo.

večje električne stroje in aparate prav tako vrišemo v tloris;

vse stroje, vtičnice in stikala vrišemo v tloris tja, kjer naj bi dejansko bili

nameščeni (kot se pač da glede na število in velikost simbolov);

poleg simbolov vpišemo tudi višino montaže, če se ta razlikuje od običajne (0,3

m za vtičnice, 1,1 m za stikala).

9. Število tokokrogov in njihovo obremenitev:

Iz razdelilca peljemo ločeno tokokroge za:

razsvetljavo;

vtičnice;

grelce priključne moči > 2 kW;

motorje priključne moči >0,5 kW;

trifazne motorje.

V stanovanjih lahko predvidimo skupne tokokroge za razsvetljavo in vtičnice

tokokroge za razsvetljavo lahko v hišnih inštalacijah, stanovanjih in pisarnah

varujemo z največ 16 A varovalko (inštalacijskim odklopnikom): žarnice 1,8

kW, fluorescentne sijalke z EPSN 2,1 kW;

v industrijskih stavbah lahko uporabimo tudi večje varovalke, če je inštalacija

ustrezna;

tokokroge za razsvetljavo razporedimo po prostorih tako, da sta dva sosednja

prostora na različnih tokokrogih;

prostori, ki poslovno ne sodijo skupaj naj ne bodo na istem tokokrogu.

VN svetilne cevi, zunanja razsvetljava in posebne svetilke z veliko priključno

močjo naj imajo svoj tokokrog;

16

če so v prostoru več kot dve varnostni svetilki, naj bosta uporabljena vsaj dva

tokokroga;

tokokrogi za varnostno razsvetljavo smejo biti varovani do 10 A in obremenjeni

do 6 A;

tokokrogi za vtičnice (enofazne) smejo biti v hišnih inštalacijah varovani do 16

A;

praviloma na en tokokrog priključimo do 6 vtičnic (5, če so dvojne);

povprečna priključna moč na vtičnico: stanovanja in pisarne: 0,2 kW (0,3 kW);

kmetijske stavbe: 0,4 kW (0,6 kW) industrija in obrt: 0,5 kW (0,7 kW);

pri večjih porabnikih, priključenih preko vtičnice, predvidimo ločen tokokrog;

pri grelnih telesih do 2 kW lahko na isti tokokrog predvidimo še 1 vtičnico.

grelne naprave do 4,4 kW lahko priključimo enofazno;

do moči 2 kW jih lahko priključimo preko vtičnice, za večje moči predvidimo

fiksni priključek;

pri močeh nad 4,4 kW predvidimo trifazni priključek;

izberemo ustrezen presek vodnika in preverimo padec napetosti;

npr. pri pretočnem grelcu vode z 21 kW je potreben presek 5 x 4 mm2, varovalka

32 A in razdalja manjša od 50 m.

največji dovoljeni zagonski tok motorjev je 60 A enofazni motorji do 1,4 kW

trifazni motorji do 5,5 kW;

pri trifaznih motorjih med 5,5 in 11 kW predvidimo zagon z zvezda-trikot

stikalom;

za motorje nad 11 kW do 15 kW predvidimo posebne omejevalce zagonskega

toka;

način zagona motorja označimo v načrtu inštalacije;

motorji morajo biti opremljeni z ustrezno preobremenitveno zaščito.

Označevanje tokokrogov:

tokokroge označimo s številkami;

številko tokokroga pripišemo pri vtičnicah, svetilkah in stikalih;

če je v stavbi več razdelilcev, pri številki tokokroga pripišemo tudi

številko razdelilca;

tokokroge oštevilčimo, ko že imamo izdelan načrt razdelilca;

tokokroge se običajno ne vrisuje v tloris;

lahko jih pa vrišemo, če želimo olajšati izdelavo popisa materiala

(dolžine).

Načrt razdelilca:

načrt razdelilca vsebuje tokokroge, nazivne toke varovalnih in stikalnih

elementov, števec el. Energije in podrazdelilce;

za vsak tokokrog označimo porabnike, vrsto priključitve in priključno

moč;

17

označimo število vodnikov in prerez;

označimo tudi vrsto zaščite pri posrednem dotiku;

v načrt razdelilca (enopolno shemo) najprej vrišemo: hišni priključek,

števec in glavno zbiralko;

nato vrišemo posamezne tokokroge – pazimo na številke označbe v

tlorisu;

vnesemo oznake vodnikov in naprav;

vnesemo tudi podatke o zaščitnih napravah;

pri motorjih navedemo način zagona;

skupino vtičnic ali svetilk na enem tokokrogu označimo samo z enim

simbolom.

10. Določitev nazivnih tokov varovalnih in stikalnih elementov:

ustrezne nazivne toke izračunamo iz priključnih moči;

za hiter izračun lahko uporabimo naslednje faktorje s katerimi množimo moč (v

kW):

ohmski porabniki: 1f: 4,5; 3f: 1,5

kompenzirani motorji: 1f: 6; 3f: 1,5

nekompenzirani motorji: 1f: 8; 3f: 2

nekompenzirane svetilke s fluo. sijalkami: 1f: 9; 3f: 3;

če je tok večji od 16 A, izberemo naslednjo večjo standardizirano vrednost;

pri določitvi nazivnega toka glavnih stikal (pred zbiralko oz. razdelilcem)

upoštevamo da so enofazni porabniki enakomerno razporejeni na vse tri faze (3f

faktorji);

glavne varovalke morajo biti izbrane ustrezno višje, kot je glavno stikalo;

pri več podrazdelilcih velikost glavnih varovalk določimo glede na vsoto tokov

po podrazdelilcih;

če je skupen tok večji od 80 A lahko upoštevamo faktor istočasnosti (0,5 oz.

0,2).

11. Vrsta in prerez vodnikov:

za glavne napajalne vode uporabimo H07VV-U (NYY, NYM) kable;

prerez izberemo glede na nazivni tok varovalke vendar vsaj 4 x 16 mm2;

za razvod tokokrogov po hiši uporabljamo H07V-U ali H05V-U vodnike v

inštalacijskih ceveh;

presek je odvisen od nazivnega toka varovalke, običajno 2,5 mm2 za 16 A in 1,5

mm2 za 10 A;

za kratke povezave znotraj razdelilca uporabljamo H07V-U, H07V-R ali H07V-

K. [1]

18

3. Električne inštalacije v stavbah

3.1 Spošno

Ko električno omrežje vstopi v stavbo, postane električna inštalacija.

Električne inštalacije so inštalacije in naprave, napajane z nazivno izmenično napetostjo do

vključno 1000 V oziroma z nazivno enosmerno napetostjo do vključno 1500 V.

Vgrajevati je dovoljeno samo take električne inštalacije, katerih elementi izpolnjujejo zahteve

veljavnih predpisov o dajanju proizvodov v promet.

Sistemski operater distribucijskega omrežja ne sme ob izdaji soglasja o priključitvi in ob

izvedbi priključitve objekta na distribucijsko omrežje postavljati strožjih zahtev glede varnosti

njegovih električnih inštalacij, kot jih določa Pravilnik o zahtevah za nizkonapetostne električne

inštalacije v stavbah in ne sme predpisati vrste in izvedbe zaščite pred električnim udarom,

temveč mora v soglasju navesti le podatek o tem, kateri od navedenih sistemov električnih

inštalacij se sme priključiti na njegovo omrežje:

TN – sistem, v katerem sta obratovalna in zaščitna ozemljitev združeni ali

TT – sistem, v katerem sta zaščitna in obratovalna ozemljitev ločeni.

Električne inštalacije morajo biti projektirane, izvedene in vzdrževane tako, da:

se prepreči električni udar,

se prepreči prekomerno segrevanje njihovih elementov,

se prepreči vžig možne eksplozivne atmosfere,

se preprečijo podnapetostni, prenapetostni in prekomerni elektromagnetni vplivi,

se preprečijo nevarnosti prekinitve napajanja,

se preprečijo druge nevarnosti (npr. oblok, nenadzorovano mehansko delovanje),

zagotavljajo pravilno in nemoteno delovanje naprav in opreme, ki se priključujejo nanje

in

ne ovirajo stalnosti in kakovosti dobavljene električne energije sosednjim inštalacijskim

sistemom s prekomernimi nihanji napetosti ali drugimi tehničnimi motnjami. [9]

3.2 Pomen osnovnih izrazov

Za boljše razumevanje sledijo definicije nekaterih osnovnih pojmov s področja električnih

inštalacij v stavbah.

Nizka napetost je električna napetost do vključno 1000 V za izmenični tok in do vključno 1500

V za enosmerni tok.

Električne inštalacije so z vodi medsebojno povezane lektrične naprave in oprema, ki so

namenjene za izpolnjevanje določenih namenov, nazivnih napetosti do vključno 1000 V za

izmenične oz. do vključno 1500 V za enosmerne napetosti.

19

Nizkonapetostno omrežje je omrežje nazivne napetosti do vključno 1000 V, na katero se

priključuje nizkonapetostni električni inštalacijski sistem.

Nizkonapetostni zunanji priključek tvorijo naprave od omrežja upravljavca do napetostnega

ločilnika ali do glavne naprave za omejevanje toka, kot so varovalke ali odklopniki.

Tokokrog je vod ali skupek vodov, vezanih na isti zaščitni element v razdelilniku.

Varnostni sistem so tiste naprave in napeljave v sistemu električnih inštalacij, ki morajo

delovati pri nastanku požara.

Varnostna razsvetljava je tista, ki ob izpadu splošne razsvetljave omogoča, da ljudje, preden

se umaknejo, izvedejo za varnost nujno potrebna opravila, pri umiku pa vidijo dele in smer

evakuacijskih poti ter znake za izhode, ki vodijo na varno mesto znotraj ali izven stavbe.

Temeljno ozemljilo je tisto, ki se vgrajuje v zunanje stene temelja objekta v obliki obroča.

Glavna izenačitev potencialov je povezava med tujimi neelektričnimi prevodnimi deli, ki

vstopajo v področje sistema električnih inštalacij iz okolice, s katero se doseže enakost

potencialov, ki bi lahko ob izrednih dogodkih povzročili dotik napetosti, nevarne za fiziološko

delovanje. [10]

3.3 Vrste električnih inštalacij

Električne inštalacije se delijo glede na več različnih kriterijev. V nadaljevanju sledijo vse

glavne delitve ter kratki opisi le-teh.

3.3.1 Glede na napetost

Električne inštalacije delimo glede na napetost v tri večje skupine:

elektroenergetske inštalacije nizke napetosti v zgradbah, za izmenične napetosti do 250

V,

elektroenergetske inštalacije nizke napetosti v industriji , za izmenične napetosti do 600

V ali enosmerne napetosti do 900 V proti zemlji,

inštalacije telekomunikacijskih naprav v zgradbah, pri katerih napetost med vodniki ali

proti zemlji ne presega 50 V izmenične ali 120 V enosmerne napetosti.

3.3.2 Glede na področje uporabe

elektroenergetske inštalacije nizke napetosti (EINN) v zgradbah (stanovanjskih,

poslovnih, javnih);

EINN v industriji;

EINN kmetijskih in vrtnarskih objektov;

EINN montažnih objektov, počitniških prikolic, kampov in podobnih površin;

EINN gradbišč, razstavišč, sejmišč in drugih začasnih postavitev;

EINN marin in izletniških ladij in

inštalacije komunikacijskih sistemov v zgradbah.

20

Elektroenergetske inštalacije obsegajo:

inštalacije razsvetljave;

inštalacije elektromotornih pogonov;

inštalacije elektrotoplotnih postrojev in

inštalacije elektrokemijskih postrojev.

Inštalacije komunikacijskih sistemov obsegajo:

telekomunikacijske inštalacije in

inštalacije informacijske tehnike.

3.3.3 Glede na pogoje okolice

Glede na pogoje okolice ločimo:

inštalacije v suhih prostorih;

inštalacije v prostorih s specifičnimi pogoji (dvorane, gledališča, trgovski centri);

inštalacija v posebnih prostorih (električna obratovališča, vlažni, mokri, vroči, požarno

ogroženi prostori) in

inštalacije v eksplozijsko ogroženih prostorih.

3.3.4 Glede na splošne značilnosti

Električne inštalacije lahko ločimo tudi glede na splošne značilnosti:

karakteristike napajanja;

vrsto napajalnega sistema;

vrsto inštalacijskih tokokrogov;

vrsto inštalacijskih sistemov;

ustreznost (združljivost) opreme in

varnostne napajalne sisteme.

3.3.4.1 Karakteristike napajanja

Karakteristike napajanja pomembno vplivajo na dimenzioniranje električne inštalacije:

vrsta toka (enosmerni ali izmenični);

frekvenca (in njeno odstopanje);

napetost (in njeno odstopanje);

največji dopustni tok (konična moč) in

pričakovani kratkostični tok (v točki napajanja).

3.3.4.2 Vrste napajalnega sistema

Vrsta napajalnega sistema podaja stopnjo obratovalne zanesljivosti:

splošni sistem napajanja;

sistem varnostnega napajanja in

sistem nadomestnega napajanja.

21

3.3.4.3 Vrste inštalacijskih tokokrogov

Inštalacijo razdelimo na tokokroge da:

zmanjšamo in omejimo posledice okvar;

olajšamo kontrolo, preizkušanje in vzdrževanje in

zmanjšamo morebitne nevarnosti ob odpovedi.

Ločimo:

splošne in

posebne tokokroge.

3.3.4.4 Vrste inštalacijskih sistemov

Inštalacijski (napajalni) sistemi so definirani z:

uporabljeno vrsto sistema vodnikov pod napetostjo in

uporabljeno vrsto ozemljitve razdelilnega sistema, ki napaja električno

inštalacijo.

Med sisteme vodnikov pod napetostjo uvrščamo:

1. izmenične (AC) sisteme:

enofazni dvovodni sistem;

dvofazni trivodni sistem;

trifazni trivodni sistem in

trifazni štirivodni sistem.

2. enosmerne (DC) sisteme:

dvovodni enosmerni sistem in

trivodni enosmerni sistem.

Označevanje vodnikov

Zaradi varnosti je označevanje (črkovno in barvno) vodnikov predpisano.

Označevanje vodnikov v izmeničnih sistemih:

prvi fazni vodnik, L1, črne barve (ali),

drugi fazni vodnik, L2, rjave barve (ali),

tretji fazni vodnik, L3, sive barve,

nevtralni vodnik, N, modre barve.

22

Slika 1: Označevanje vodnikov v izmeničnih sistemih [11]

Označevanje vodnikov v enosmernih sistemih:

pozitivni vodnik, L+, barva ni priporočena (rdeča),

negativni vodnik, L-, barva ni priporočena (črna),

sredinski vodnik, M, modra barva.

Slika 2: Označevanje vodnikov v enosmernih sistemih [16]

Označevanje zaščitnih vodnikov:

zaščitni PE vodnik, PE, zeleno-rumena barva,

PEN vodnik, PEN, zeleno-rumena barva,

PEM vodnik, PEM, modra barva.

23

Slika 3: Označevanje zaščitnih vodnikov [15]

Označevanje vodnikov v shemah

fazni (linijski) vodnik (L1, L2, L3, L+, L-)

nevtralni (N) ali sredinski (M) vodnik

zaščitni (PE) vodnik

zaščitno-nevtralni (PEN) vodnik

Vrste razdelilnih sistemov glede na ozemljitev

Razdelilne sisteme delimo glede na:

ozemljitev nevtralne točke vira (1. črka)

ozemljitev izpostavljenih prevodnih delov porabnikov (2. črka) in

izvedbo nevtralnega in zaščitnega vodnika (dodatna črka).

[1. črka] [2. črka] – [dodatna črka] – [dodatna črka]

Nevtralna točka vira je lahko:

neposredno ozemljena (T) ali

izolirana (I).

Izpostavljeni prevodni deli porabnikov so lahko:

neposredno ozemljeni (T) ali

ozemljeni preko ozemljitve nevtralne točke vira (N).

Nevtralni in zaščitni vodnik sta lahko:

24

ločena – N in PE vodnik (S) ali

kombinirana v PEN vodnik (C).

Slika 4: Razdelilni sistemi EI [15]

Električne inštalacije se delijo tudi glede na ustreznost opreme, varnostni napajalni sistem ter

glede na izvedbo. [11]

25

4. Dimenzioniranje vodnikov

4.1 Dimenzioniranje vodnikov in izračunavanje prereza vodnika

Instalacije v stanovanjskih, poslovnih in podobnih zgradbah so sestavljene iz skupin enofaznih

porabnikov, v obrti in industriji pa imamo opravka pretežno s trifaznimi porabniki. Enofazni

porabniki so najpogosteje ohmska bremena, trifazni pa induktivna (elektromotorji), ki poleg

slabše delavnosti toka povzročajo tudi precejšnje vklopne sunke, kar moramo pri

dimenzioniranju instalacij upoštevati.

Pri dimenzioniranju vodnikov in izračunavanju prereza vodnika upoštevamo:

dopustne tokovne obremenitve - termično dimenzioniranje

dopustni padci napetosti - električno dimenzioniranje

dopustni najmanjši prerez - mahansko dimenzioniranje.

4.1.1 Termično dimenzioniranje vodnikov za notranje instalacije

Termično dimenzioniranje vodnikov in kablov pomeni določevanje dopustne tokovne

obremenitve. Najvišja dopustna tokovna obremenitev vodnikov in kablov je odvisna od prereza

vodnika, vodnikove kovine, vrste izolacije vodnika, števila vzporedno potekajočih in

obremenjenih vodnikov, zunanje temperature in načina polaganja.

Najpogosteje so dopustne tokovne obremenitve podane tabelarično v odvisnosti od naštetih

faktorjev.

4.1.2 Električno dimenzioniranje

Predpisi določajo naslednje mejne dovoljene vrednosti padcev napetosti:

- 3% za električne instalacije razsvetljave, če računamo od točke napajanja ( npr. hišnega

priključka)

- 5% za električne instalacije razsvetljave, če računamo od transformatorske postaje

- 5% za električne instalacije ostalih porabnikov, če računamo od točke napajanja ( npr.

glavnega priključka objekta)

- 8% za električne instalacije ostalih porabnikov, če računamo od transformatorske

postaje

V kolikor je dolžina električne instalacije daljša od 100 m, lahko povečamo dovoljeni padec

napetosti za 0,005 % za vsak meter, ki, presega 100 m, vendar skupno največ 0,5 %. Padci

napetosti so izraženi v odstotkih nazivne napetosti omrežja.

Za ohmska bremena je dopusten padec napetosti ob upoštevanju upornosti vodnika in dejstva,

da padec napetosti nastopa v dovodnem in odvodnem vodniku.

u =200∙I∙l

λ∙A∙U[%] (1)

Oziroma prerez

A =200∙I∙l

λ∙u∙U[mm2] (2)

26

4.1.3 Mehansko dimenzioniranje

Mehansko trdnost električnih instalacij dosežemo že z nameščanjem vodnikov v instalacijske

cevi in kanale ter z vgradnjo vodnikov v ali pod omet. Mehansko dimenzioniranje je potrebno

le pri zbiralkah in glavnih razdelilnikih večjih porabnikov, saj imamo tam opraviti v primeru

kratkih stikov s pojavi sil med vodniki. Za hišne instalacije obstaja le predpis o uporabi

najmanjših dovoljenih prerezov vodnikov. Tako je minimalen prerez vodnikov, ki jih lahko

uporabljajo za mehansko zaščitene vode v fiksnih instalacijah 1,5 mm2, če je bakren in 2,5 mm2,

če je aluminijast. Izjemo predstavljajo vodi v svetilkah, ki imajo lahko manjši prerez, tj. do 0,5

mm2. [12]

4.2 Vodniki

Termična preobremenitev vodnikov je onemogočena z ustreznim dimenzioniranjem izklopilnih

karakteristik varovalk in vrednostmi izklopilnega toka varovalke glede na presek varovanega

vodnika. Tokokrogi so glede na tokovno obremenitev varovani z naslednjimi preseki:

Tabela 1: Preseki kablov in predpisane varovalke

Baker Aluminij

Presek Varovalka Presek Varovalka

1,5mm2 10 A 25 mm2 63 A

2,5 mm2 16 A 35 mm2 80 A

4 mm2 20 A 50 mm2 100 A

6 mm2 25 A 70 mm2 125 A

10 mm2 35 A 120 mm2 160A

16 mm2 50 A 150 mm2 200 A

240 mm2 400A 185 mm2 225 A

240 mm2 250 A

Padec napetosti se kontrolira po enačbi:

za trifazne tokokroge:

∆u =100∙P∙l

λ∙S∙U2 (3)

in za enofazne tokokroge:

∆u =200∙P∙l

λ∙S∙U2 (4)

Kjer so

∆u padec napetosti [%]

P moč porabnika [W]

27

λ prevodnost vodnika [Sm/mm2]; λ = 56 za Cu; λ = 37 za Al (Sm/mm2);

U priključna napetost [V]; U = 400V

l dolžina vodnika

4.2.1 Izračun dovodnih kablov

Primer: Poslovni objekt Goetheplatz ima 10 nadstropij, in sicer nadstropja od -3 do +7. V

objektu se bodo nahajale trgovine, lokali, pisarne, itd.

Skupna priključna moč objekta znaša P=786 kW.

V diplomskem delu je prikazan samo vzorec po katerem so določeni preseki vodnikov (glavni

dovod za objekt – PMO ter razdelilne omare na četrtem nadstropju).

Priključna moč objekta: 786 kW

Napajanje: TP v objektu

Povezava: 4xNYY 3x300/1x150mm2

Slika 5: Kabli tipa NYY [13]

Razdelilna omara na četrtem nadstropju je oddaljena od PMO 64 m in ima odjem 25 kW. V

projektu je zaveden kabel NYCWY 4x25/16mm2, ki je prikazan na spodnji sliki.

Slika 6: Kabli tipa NYCWY [14]

28

Varovanje RO je izvedeno s pomočje 63A varovalk.

Kontrola varovalk:

P=25 Kw, U=400V

P = U ∙ I → I =P

U=

25000

400= 62,5A

Izračun nam kaže, da so varovalke ustrezno izbrane.

Povezava PMO – RO: NYCWY 4x25/16mm2, l=64m

Po podatkih iz kataloga ima uporabljeni kabel zmogljivost prenašanja električnega toka do

133A (v zemlji pri 20°C) in 108A (v zraku pri 30°C).

Vidimo, da je izbrani kabel ustrezen.

Spodnji izračun prav tako prikazuje ustreznost kabla.

A =200 ∙ I ∙ l

λ ∙ u ∙ U=

200 ∙ 63 ∙ 64

37 ∙ 5 ∙ 400=

806400

74000= 10,9 mm2

Glede na rezultat bi bil na prvi pogled najustreznejši presek 16 mm2 ampak kot je razvidno iz

tabele 1, je za ta presek predpisana varovalka 50A. Za presek 25 mm2 je predpisana varovalka

63A.

Kontrola padca napetosti:

∆u =100 ∙ P ∙ l

λ ∙ S ∙ U2=

200 ∙ 25000 ∙ 64

37 ∙ 25 ∙ 4002=

160000000

148000000= 1,08%

Iz zgornjega izračuna je razvidno, da padec napetosti ne presega dovoljene vrednosti.

V projektu izvedenih del (PID) se po enakem postopku preverijo vsi kabli oz. preseki kablov

ter varovalke.

29

5. Pametne inštalacije

5.1. Splošno

Pri gradnji doma je električna inštalacija eden izmed najbolj pomembnih gradnikov. V veliki

meri je od nje odvisno, kako udobno in varno se bomo počutili doma. V zadnjih letih se klasična

električna inštalacija umika naslednji generaciji električnih inštalacij. To so pametne inštalacije,

ki združujejo sisteme vgrajene v hišo, ki so prej delovali ločeno in neodvisno drug od drugega

(npr. razsvetljava, senčenje, gretje/hlajenje, ... ). Razlika med klasično inštalacijo in pametno

inštalacijo je predvsem v udobju, varnosti in varčnosti.

Slika 7: Pametne inštalacije [17]

Razsvetljava

Od vseh električnih sistemov ali naprav v hiši je razsvetljava verjetno tista, ki jo uporabljamo

najbolj pogosto, zato je pomembno, da je njeno upravljanje enostavno in pregledno. Pametna

inštalacija skrbi za naše želje s prosto nastavljivimi tipkami na stikalih, kar pomeni, da lahko

vsaka tipka prevzame skoraj katerokoli funkcijo (vklop/izklop/senčenje luči/priklic

scene/shranitev scene/...). Različni vmesniki (npr. EIB/DALI) skrbijo, da se preko pametne

inštalacije upravljajo tudi svetilke na drugih sistemih. Za udobje, varčnost in varnost skrbi tudi

funkcija centralnega izklopa, ki ob pritisku na tipko poskrbi, da se ugasnejo vse luči hkrati.

Tako ne bomo nikoli pozabili na prižgano luč. Funkcija scene pa v trenutku poskrbi za ambient

primeren dogodku, saj se razsvetljava in ostale naprave (na primer senčila) postavijo v

kakršnokoli prednastavljeno stanje.

Senčila

S senčili preprečimo prekomerno segrevanje prostorov ter varujemo naše prostore in zasebnost.

S pametno inštalacijo lahko senčila delujejo samodejno. S pomočjo vremenske postaje se poleti

samodejno spustijo, ko je zunaj vroče in sije sonce (spusti se samo na strani hiše, ki je obsijana

z soncem), v primeru premočnega vetra pa se žaluzije samodejno dvignejo in preprečijo lom.

30

Senčila lahko vključimo v scene in skupaj z razsvetljavo poskrbijo za primeren ambient. Dvig

ali spust senčil lahko krmilimo tudi preko urnika, ki ga lahko ureja uporabnik sam.

Oddaljen dostop

Oddaljen dostop do pametne inštalacije ponuja obilico ugodnosti, saj smo vedno obveščeni o

tem, kaj se dogaja doma. Morebiten alarm o izlitju vode, odklepanja in odpiranja vrat, podatki

z vremenske postaje, informacije o odprtosti oken, vklop/izklop ogrevanja/hlajenja,

razsvetljava in še kaj je dostopno od kjerkoli s pomočjo računalnika, pametnega telefona ali

tabličnega računalnika. Vse kar potrebujemo je le povezava z internetom in vedno smo v stiku

z domom.

Posebni elementi

Pametna inštalacija ponuja celo vrsto specializiranih elementov, ki obogatijo nabor funkcij in

povečajo udobje.

Vremenska postaja

Vremenska postaja ima senzorje za tipanje vremenskih parametrov, kot so dež, svetloba, veter,

temperatura, DCF77 signal (signal radijske ure in datuma iz Frankurta), uporablja pa se jo lahko

za mnogo funkcij. Informacija o dežju lahko deluje kot alarm in zapre strešna okna. Informacije

o temperaturi, času, datumu in svetlobi se uporabi za samodejno spuščanje senčil, itd. Ob

uporabi centralnega nadzornega sistema pa je možno narediti vremensko statistiko in zgodovino

o vetru, temperaturah in drugih parametrih.

Simulacija prisotnosti

Simulacija prisotnosti je pomembna, ko nas dlje časa ni doma. Ko smo doma element snema

našo uporabo luči in senčil. Od odhodu na dopust jo vključimo in element posnema naša

prižiganja luči ter uporabo senčil. Za vsak vklop/izklop luči ali dvig/spust senčila izračuna še

naključni čas, ki ga prišteje ali odšteje in tako se prižiganja ne pojavljajo vsak dan ob istem

času.

Merjene veličin

Elektrika, voda, plin, količina tekočin v cisternah in druge tekočine, vse je možno spremljati

preko pametne inštalacije. Tako vedno vemo koliko določenega energenta uporabljamo ob

določenem času. Če določena veličina preseže dovoljeno ali pričakovano vrednost se lahko

sproži alarm. Z dodatkom centralnega nadzornega sistema se lahko zgradi podatkovna baza, ki

omogoča izris grafov iz katerih je razvidno kdaj smo porabili največ določenega energenta.

Pristopna kontrola

Pristopna kontrola na prstni odtis je izjemno enostavna za integracijo in relativno poceni. Nudi

dostop do stanovanja brez ključa in hkrati omogoča do tri različne funkcije (vsaka na svoj prst,

npr. izklop alarma, dostop do stanovanja, vklop luči). Po potrebi se lahko dostop blokira, ali pa

se z oddaljenega mesta omogoči dostop.

31

Alarm

Na klasičen alarmni sistem se priključi pametno inštalacijo (preko binarnih vhodov in digitalnih

izhodov). Tako se lahko aktivira ali deaktivira alarm preko pametne inštalacije. Ob sprožitvi

alarma se lahko prižgejo luči, dvignejo senčila ali pošlje obvestilo.

Ogrevanje, hlajenje, zračenje

Ogrevanje, hlajenje in zračenje (HVAC) so področja, kjer se električna inštalacija sreča z

strojno inštalacijo, če sta obe usklajeni, nam nudita popolno udobje in maksimalen prihranek.

Pametna inštalacija lahko kontrolira vse od električnih radiatorjev, konvektorjev, toplovodnih

radiatorjev, talnega gretja, klime do ventilatorjev za prezračevanje. Poleg regulacije

temperature v prostoru so lahko prigrajene tudi dodatne funkcije:

če so okna odprta, se gretje/hlajenje samodejno ustavi in nadaljuje šele ko se okno zapre;

nočni in dnevni režim obratovanja;

višja temperatura v sobah, ki jih uporabljamo in nižja v ostalih;

v povezavi s funkcijo oddaljenega dostopa, lahko vključimo gretje/hlajenje preden se

odpravimo domov in ko pridemo domov, nas čaka ugodna temperatura;

s pomočjo senzorjev vlage in temperature tudi klima deluje bolj učinkovito. [18]

Slika 8: Centralna enota za nastavitve parametrov [19]

5.2. Izdelava

V fazi izdelave je za inštalaterja pametna inštalacija enostavnejša od klasične. Vodniki vseh

porabnikov se vodijo v razdelilno omarico, kjer so krmilni elementi. Komunikacija med

krmilnimi elementi in senzorji (stikala, senzorji gibanja,...) pa poteka po posebnem kablu. Vsa

stikala so prosto programabilna, kar pomeni, da če želimo spremeniti funkcijo posamezne tipke

32

na stikalu, ni potrebna nobena prevezava vodnikov. Spremembo opravi kar inštalater preko

računalnika.[18]

Slika 9: Krmilni omari v pametni hiši [26]

Za izgradnjo inteligentne hiše potrebujemo naslednje komponente:

inteligentne komponente (vrata, okna, zavese, …)

inteligentno pohištvo (postelje, omare, …)

inteligentne gospodinjske aparate (hladilnik, kuhalnik, pečica, pralni stroj, avtomat za

kavo, …)

komunikacijsko infrastrukturo (telefon, internet, kabelska televizija, …)

uporabniški vmesniki (PC, prikazovalni paneli, daljinski upravljalniki, govorni

vmesnik)

Povezava komponent

Danes lahko najdemo veliko komponent, ki omogočajo določeno inteligenco v zgradbah.

Komponente moramo med seboj povezati, za kar uporabljamo različne možnosti komuniciranja

33

med napravami. Pri povezovanju lahko naletimo na veliko problemov, saj različne naprave

podpirajo različne možnosti povezovanja in različne komunikacijske standarde, ki med seboj

niso združljivi. Nekatera podjetja so se odločila za razvoj nestandardnih zaprtih sistemov s

svojimi komponentami. Takšni sistemi omogočajo nekatere možnosti inteligentne zgradbe,

vendar zaradi svoje zaprtosti ne omogočajo razširitve sistema na komponente drugih

proizvajalcev. Zaradi potreb po združitvi vseh naprav v zgradbi so se razvili različni standardi,

ki omogočajo različne možnosti komuniciranja med napravami:

X-10

LON – Local Operation Network

KNX (združeni standardi: EIB Europe Instalation Bus , BB – BatiBus, EHS European

Home System )

X-10

X-10 sistemi, ne glede na to, ali so avtomatski, varnostni ali krmilni, zahtevajo vsaj dva dela.

Osnovni komponenti sta modul in krmilnik. Modul je pripomoček, ki se odziva na ukaze

poslane od krmilnika. Modul torej poskrbi za izvrševanje ukazov.

Večina X-10 proizvodov komunicira med seboj z uporabo ene ali obeh metod - po

inštalacijskih kablih in/ali radijskih valovih. Skrivnost X-10 sistema je v patentirani tehnologiji

prenosa po inštalacijskih kablih. Ta tehnologija uporablja obstoječo hišno električno napeljavo

za prenos krmilnih kod od krmilnika do uporabniškega modula - vmesnika. X-10 sistemi

uporabljajo tudi RF signale (radijske valove) za brezžično pošiljanje ukazov.

Slika 10: Princip delovanja X10 sistema

Oddajniki in sprejemniki so na voljo v različnih kombinacijah (kit), kot posamezne

komponente, ali pa jih najdemo vgrajene v mnogih napravah.

Vsak X-10 modul ima preklopnik za hišno kodo (A do F) in uporabniško kodo (1 do 16).

Kombinacija obeh kod se imenuje naslov. Naslovi omogočajo krmilnikom komunikacijo z

izbranimi moduli po vsej hiši.

34

Slika 11: Preklopnik X10 modula

Hišna koda je podobna daljinskemu odpiranju garažnih vrat. Določa edinstveno zbirko

naslovov, ki so drugačni od sosedovih. Kot ne želimo, da sosedov daljinski upravljalec odpre

naša garažna vrata, tako nočemo, da bi sosedov X-10 sistem vklapljal naše luči.

Uporabniška koda omogoča za vsako hišno kodo 16 različnih možnih naslovov. Uporabi se

lahko tudi več različnih kod v eni hiši. Tako lahko sistemu dodamo 16 dopolnilnih naslovov za

vsako novo uporabljeno hišno kodo.

Slabost X-10 protokola je omejena oblika komunikacije, saj podpira samo nekaj osnovnih

ukazov za vklop, izklop in status različnih naprav. Slabost je tudi relativno majhno število

možnih naprav v eni hiši. Kljub temu je X-10 tehnologija uporabna za izvedbo nekaterih funkcij

inteligentne hiše, kot so upravljanje luči, zalivanja, rolet in ostalih naprav. Velika prednost X-

10 pa je predvsem velika ponudba in nizka cena posameznih elementov. Izbiramo lahko tudi

med veliko različnimi vmesniki za komunikacijo z uporabnikom, tudi med sistemi za

razpoznavanje govora.

Različne naprave ki podpirajo X-10 protokol:

Varovanje in senzorji:

notranji in zunanji žični ali brezžični detektor gibanja

senzor za okna/vrata

močna sirena

luč z detektorjem gibanja

žična ali brezžična barvna oz. črno bela kamera

videofon

električni hud pes

žični ali brezžični upravljalec raznih električnih naprav ali luči

elektronski termostati in tipala drugih stanj v bivalnem prostoru

Govorni ukazi in telefonski nadzor:

upravljanje sistema preko telefona

upravljanje sistema s pomočjo govornih ukazov

Računalniški nadzor:

35

programi za PC za windows , linux

infrardeči in radijski komunikacijski vmesniki

zasloni občutljivi na dotik

LONWORKS

LonWorks je tehnologija, ki jo je razvila ameriška firma Echelon, in omogoča realizacijo

inteligentnih distribuiranih sistemov za nadzor in avtomatizacijo. Tehnologija tudi natančno

definira načine prenosa podatkov med napravami. Osnova tehnologije so štirje glavni gradniki:

mikroprocesor imenovan Neuron

materialna oprema za povezovanje v mrežo in priključitev na proces

LonTalk protokol

programska oprema

Osnova vsakega LonWorks vozlišča je poseben mikroprocesor, imenovan NeuronChip in ima

nekaj bistvenih prednosti pred ostalimi mikrokontrolerji. Zgrajen je podobno kot vsi

mikroprocesorji, le da vsebuje v enem integriranem vezju tri mikroprocesorje. Vsi trije

mikroprocesorji delujejo vzporedno in si delijo isti naslovni prostor. Prva dva procesorja

(Network Procesor in Media Access Procesor) skrbita za komunikacijo med vozlišči. Tretji

mikroprocesor je aplikacijski procesor. V njem se izvaja uporabniška aplikacija. Le-ta si

izmenjuje podatke z Media Access procesorjem med komunikacijo in ima dostop do I/O

sredstev NeuronChipa. Vsak NeuronChip ima edinstven, sebi lasten 48-bitni naslov (Neuron

ID), ki mu je določen že v proizvodnji. Na voljo je več vrst Neuronov, ki se ločijo tako po

arhitekturi, kot po zmogljivostih.

Med Ostalo opremo za povezovanje v mrežo spadajo oddajno sprejemne enote (transceiver-ji),

usmerjevalniki (router-ji) ter vmesniki za priključitev ostalih naprav na LonWorks mrežo

(RS232 vmesnik za osebni računalnik). Transceiver (oddajno-sprejemna enota) je fizična

povezava med NeuronChip procesorjem in komunikacijskim medijem. Vsak komunikacijski

medij zahteva svoj tip transceiverja.

LonTalk protokol je vgrajen v Neuronu in vsebuje vseh sedem nivojev OSI modela. OSI model

(Open System Interconnection Reference Model) je standard, ki predpisuje modularni koncept

mrežne komunikacije. To pomeni, da je celoten proces mrežne komunikacije razdeljen na

sedem funkcionalnih nivojev. Vsak nivo definira oziroma opravlja določeno funkcijo, ki je

potrebna za mrežno komunikacijo. LonWorks na fizičnem nivoju podpira različne

komunikacijske medije:

parica

napetostna linija

radijski prenos

modemski prenos

optika

36

En segment istega komunikacijskega medija se imenuje kanal (Channel). Kanali se med seboj

povezujejo z routerji. Mreža je organizirana v domene, podmreže in vozlišča. Maksimalno

število vozlišč v sistemu je 8031480.

Slika 12: Povezovalna shema LON sistema [26]

KNX

KNX je največje evropsko združenje standardov: EIB (Europe Instalation Bus) , BB (BatiBus),

EHS (European Home System).

EIB je evropski standard, ki komunicira z napravami preko več različnih medijev:

37

2 žici

omrežna napetost

radijsko

optični kabel

preko interneta

EIB instalacije so decentraliziran sistem vodenja, kjer ne obstaja en centralni procesor, v

katerem se zbirajo vhodni in izhodni signali, ampak so tu vsi elementi opremljeni s procesorjem

in s spominom, kar omogoča njihovo enakopravno komuniciranje po vodilu. Vsi EIB elementi

dobijo svoj naslov, na katerega sprejemajo ali oddajajo telegrame z ukazi. Telegrami vsebujejo

zapis o izvoru, cilju in ukazu, ki ga mora določeni izhodni element izvesti.

EIB elementi morajo biti za svoje delovanje sprogramirani, oziroma mora biti v njihov spomin

shranjena konkretna aplikacija. Programiranje in nalaganje aplikacij poteka s programom ETS

(EIB Tool Software). Sistem EIB instalacij po začetnem nalaganju programa za svoje delovanje

ne potrebuje računalnika (PC-ja). Samo v primeru spremljanja delovanja (nadzorni sistem) se

vgradi PC z dodatno programsko opremo.

EIB mrežo tvorijo sistemske, vhodne in izhodne enote. Med seboj so lahko povezane v poljubno

strukturo (zaporedno, zvezdasto), katere obseg je razdeljen na linije, območja in področja. Ena

linija predstavlja napajalnik in do 64 vhodno/izhodnih enot. Do 12 linij skupaj tvori eno

območje. Povezava linij v območje poteka preko linijskih povezovalnikov. Področje prestavlja

15 območij povezanih med seboj, kar pomeni, da lahko v enem EIB sistemu predvidimo do

14.000 EIB enot. [20]

KNX je edini evropski standard za pametne inštalacije, ki se ga morajo držati vsi proizvajalci

opreme KNX.

Na svetu je že prek 188 proizvajalcev v 28 državah, ki se nekako povezujejo s pametnimi

inštalacijami, in prav vsi se morajo držati enotnega standarda. To je standard KNX, ki pomeni

okrajšavo za KONNEX, združenje proizvajalcev pametnih inštalacij, ki je nastalo kot odgovor

na poplavo neenotnih standardov.

Oprema inteligentnih hiš, ki je izdelana po standardu KNX zagotavlja enostavno nadgradnjo.

Uporaba KNX-inštalacije, ki upošteva edini evropski standard za pametne inštalacije, je

pomembna zato, da nismo nikoli vezani zgolj na enega proizvajalca opreme, saj so vse

komponente, izdelane po standardu KNX, med seboj kompatibilne.

Poleg tega se za parametriranje oziroma programiranje uporablja enotno programsko okolje

ETS 3, standard pa omogoča tudi zelo široko območje uporabe, ki vključuje dom, pisarno,

hotele, konferenčne dvorane, bolnišnice, šole, trgovine, skladišča, letališča in tako dalje. Poleg

tega je KNX povezljiv tudi z mnogimi drugimi sistemi, kot so BACnet, DALI, DMX, internet

in IP, OPC-strežnik, SMI, telefonija, UpnP in drugimi.

Povezljivost sistemov omogoča enostavno nadgradnjo v prihodnosti

38

Končni uporabnik pričakuje od sistema pametne inštalacije njeno uporabnost ne le ob vgradnji,

temveč tudi v prihodnosti, zato mu sistem, ki ne zagotavlja ustrezne nadgradnje, ne koristi

posebno. Ker moderne zgradbe težijo k čim manjši uporabi energentov, je nujno, da vse

podsisteme vključimo v enoten sistem in tako poskrbimo za najbolj ekonomično upravljanje

zgradbe oziroma rabe energije. Pri KNX-sistemih bi naj bila prihodnost zagotovljena, saj se vse

več podjetij odloča za proizvodnjo opreme, ki ustreza temu standardu in je posredno tudi njen

trg tako znatno večji.

Vsi preostali sistemi pametnih inštalacij bi naj bili bolj ali manj plod posameznih podjetij, ki

proizvajajo posamezne elemente pametnih sistemov za svoje lastne potrebe, največkrat pa so

zelo slabo ali sploh niso povezljivi z drugimi sistemi. Z nakupom takega sistema smo torej

vezani samo na enega proizvajalca in na njegov nabor elementov, ki pa nemalokrat ne vsebuje

vsega potrebnega za popolno avtomatizacijo zgradb.

Področja uporabe

Komponente inteligentnih hiš, ki so zgrajene v okvirih standarda KNX, omogočajo popolno

avtomatizacijo doma ali poslovnega prostora. V sistem se lahko vključi upravljanje razsvetljave

s tipkami, senzorjem gibanja ali senzorjem osvetljenosti, tako se lahko svetila prilagajajo

razmeram v prostoru in drugim napravam, ki delujejo v prostoru. Pomemben element je

simulacija prisotnosti, ki ob naši odsotnosti daje vtis, da je nekdo v objektu.

Sistem omogoča tudi detekcijo razlitja vode, odprtosti vrat in oken v povezavi z osvetlitvijo in

drugimi elementi, možno pa je tudi upravljanje vtičnic in omejevanje konične porabe energije,

kar močno pripomore k prihranku energije. K prihranku energije pripomore tudi v sistem

vključena vremenska postaja, ki nadzoruje zunanje vremenske razmere in prilagaja vse

elemente, ki skrbijo za ugodno klimo v prostoru. To vključuje tudi upravljanje in regulacijo

žaluzij, kar lahko močno zniža stroške ogrevanja pozimi in hlajenja poleti, ko pa žaluzije ne

morejo več vzdrževati temperature v prostoru, sistem deluje tudi na področju regulacije

temperature prostora prek vseh ogrevalnih in hladilnih elementov, povezanih v sistem.

Pomemben del sistema inteligentne stavbe je nadzor nad vsemi napravami v objektu, zanje pa

je možno ustvariti tudi urnike delovanja, ki jih nadzorujemo z grafičnim vmesnikom. Celotno

delovanje upravljamo centralno prek zaslona na dotik, ki omogoča tudi branje in pošiljanje

kratkih sporočil, povezavo z internetom in branje RSS-novičk, z nadzornim programom pa

lahko celotno delovanje sistema vizualiziramo na računalniku, pametnem telefonu, dlančniku

ali drugih napravah, s sistemom pametne inštalacije pa je možno komunicirati tudi prek

brezžičnih radijskih valov.

Glavna prednost sistema, ki je zgrajen po standardu KNX pa je enostavna nadgradnja z novimi

elementi ali aplikacijami.

Vsaka KNX-naprava dobi svoje ime in z drugimi napravami komunicira s pošiljanjem

"telegramov". Telegram vsebuje vse potrebne informacije za izvršitev operacije. Hitrost

prenosa podatkov je 9.600 bitov na sekundo, kar pomeni, da je za izvršitev operacije potrebnih

približno 25 milisekund.

39

KNX podpira različne podatkovne medije:

KNX TP - ločen podatkovni vodnik,

KNX PL - obstoječe močnostno omrežje,

KNX RF - enosmerna ali dvosmerna radijska komunikacija,

KNX IP - povezovanje prek računalniškega omrežja.

S KNX-sistemom pametne inštalacije lahko prihranimo energijo:

do 40 odstotkov s KNX-upravljanjem rolet ali žaluzij,

do 50 odstotkov s KNX-upravljanjem temperature po posameznih prostorih,

do 60 odstotkov s KNX-regulacijo razsvetljave,

do 60 odstotkov s KNX-upravljanjem prezračevanja. [21]

Slika 13: KNX inštalacije [22]

5.3. Prednosti in slabosti pametnih inštalacij

Glavne prednosti pametne inštalacije so:

40

povečana varnost,

ekonomična uporaba energije, ko je zgradba v uporabi,

enostavna adaptacija električne inštalacije po potrebah uporabnika,

visoka stopnja udobja in praktičnosti,

tudi najnovejši elementi se lahko vedno dodajo na "staro" inštalacijo,

široka izbira elementov in oblik mnogih proizvajalcev. [18]

Prednost, ki nam jo ponuja tak sistem je na prvem mestu seveda udobje, tako lahko številna

vsakodnevna opravila prepustimo tehnologiji, ki jo ponuja tak sistem. Način upravljanja tudi

veliko pripomore k udobju uporabnika sistema. Pametne inštalacije omogočajo prihranek do

30% energije in s tem znižanje stroškov. Pametna hiša nam zagotavlja tudi visoko stopnjo

varnosti, saj v primeru da senzorji zaznajo gibanje v nadzorovanih prostorih, bo pametna hiša

posredovala glasovno ali SMS sporočilo na uporabnikov mobilni telefon.

Možnosti, ki nam jih ponuja tak sistem so neskončne. Predstavljajmo si na primer da pridemo

iz službe in se nam odprejo garažna vrata, da lahko parkiramo vozilo. Izklopi se alarm in se

prižgejo luči. Scenarijev, ki so nam na voljo je več. Svetlobne poti omogočajo mehki prižig luči

pri prehodu iz ene v drugo sobo, prižiganje in ugašanje luči v posameznih sobah ni potrebno,

dovolj je le dotik na ekran pri prihodu ali odhodu iz stanovanja. Tako krmilimo vso razsvetljavo

v vseh sobah. V kuhinji lahko imamo hladilnik, ki nas obvešča da manjkajo določene sestavine

za pripravo obroka. Glasbo in video lahko predvajamo po celi hiši ali pa le v določenih

prostorih. Tako lahko cela družina uživa in nadzoruje svojo glasbo v katerikoli sobi v svojem

domu. To nam omogoči večsobni zvočni sistem. Tudi za nadzor le-tega potrebujemo le en sam

prst.

V inteligentni hiši lahko upravljamo hlajenje in ogrevanje kar iz naslonjača. Idealne pogoje

lahko ustvarimo ločeno, ogrevanje si lahko programiramo tako da segrejemo vsako sobo

posebej do želene temperature. Prav tako lahko ohladimo prostore in prezračimo z avtomatskim

odpiranjem in zapiranjem oken oziroma prezračevalnikov. [23]

Slabosti

Po vsej prebrani literaturi sem ugotovil, da je kar nekaj slabosti. Največja je zagotovo visoka

cena, ki je še višja, če se pametne inštalacije izdelajo naknadno na obstoječem objektu.

Investicija za gradnjo objekta je zaradi pametnih inštalacij večja za 15-20%, saj je potrebno

ožičenje narediti od vsakega porabnika oz. skupine porabnikov direktno v neko stičišče, kar

pomeni večjo porabo žic. Večja je tudi elektro omarica. Pri samih tipkalih oz. stikalih pa je

potrebno ločiti 2 sistema. En je tako imenovani BUS sistem, kar v praksi pomeni zaporedno

vezavo t.i. »pametnih stikal«, kjer ožičenje naredimo zaporedno od enega tipkala do drugega.

To ima svoje prednosti in slabosti. V večini primerov so ta stikala dražja, se pa za ožičenje

porabi manj časa. Tu je zadeva odvisna od inštalaterja. Drug sistem, ki je mnogo boljši in

predvsem cenejši je uporaba navadnih tipkal (kot za zvonec), ki so bistveno cenejša in ne

podražijo investicije. Tu je pomembno, da sistem avtomatizacije to omogoča oz. ima za to

predvidene priključke. Poleg tega lahko s tem sistemom že v začetku pripravimo električne

inštalacije za morebitno kasnejšo pametno hišo, in sicer na klasičen način krmiljenja preko

41

navadnih kontaktorjev. Končni strošek pametnih inštalacij za povprečno enodružinsko hišo (do

200m2) tako znaša 4.000-6.000 EUR. Ta vrednost vsebuje elemente krmiljenja svetil, motornih

pogonov, stikal in tipkal, kak panel na dotik in vso potrebno funkcionalnost. Minimalna

vrednost investicije pa se prične pri 2.600 EUR.

Naslednja slabost se pokaže v primeru, da zmanjka elektrike. V tem primeru se celoten sistem

ustavi. To bi se lahko rešilo tako, da bi pametna hiša imela še generator na nafto, ki bi v takem

primeru prevzel napajanje hiše.

Naslednja slabost je prav tako zapletenost takšnega sistema, ki bi sigurno marsikomu povzročal

preglavice, saj se za upravljanje pametne hiše zahteva več znanja s strani uporabnika.

Pomemben dejavnik počasnejše rasti, je tudi nepoznavanje sistemov s strani elektro-

inštalaterjev, ki bi lahko tovrstne rešitve ponudili, vendar imajo premalo znanja in izkušenj.

Čeprav se stanje na tem področju izboljšuje, v Sloveniji še nismo na nivoju, kot ga poznajo v

tujini.

Določeni elementi pametnih inštalacij so prav gotovo koristni zaradi varčevanja z energijo in

povečanja varnosti ter udobja, toda dosti je tudi takih, ki so po mojem mnenju nepotrebni

prestiž. Preden se odločimo za pametne inštalacije je sigurno potrebno zelo dobro razmisliti in

pretehtati prednosti ter slabosti glede na individualne potrebe posameznika. [19] [24] [25]

42

6. Zaključek Skozi raziskovanje sem ugotovil, da so PGD, PZI in PID tako tesno povezani med seboj, da ni

mogoče obravnavati samo PID. Le-ta se izdela na podlagi PZI, ki je izdelan na podlagi PGD.

Zato so ti trije projekti podrobno obravnavani, kljub temu, da je naslov diplomskega dela PID.

Kot je razvidno iz literature, s katero sem si pomagal, se PID s tehničnega vidika naj ne bi

razlikoval od PZI. Vendar v praksi zelo pogosto pride do odstopanj, saj projektant ne more

vsega predvideti, pa tudi naročnik si lahko kasneje premisli glede svojih zahtev. Zato se

priporoča poskusno obratovanje objekta, da se ugotovi, če so potrebne kakšne spremembe, ki

se nato zavedejo in utemeljijo v PID. Še posebej je potrebno zabeležiti in utemeljiti kakršnakoli

odstopanja od PZI. PID je nato podlaga za ugotavljanje, če je objekt med drugim skladen tudi

z gradbenim dovoljenjem. PID se lahko tudi po končani gradnji spreminja oz. dopolnjuje, saj

se uporablja ves čas obratovanja objekta za potrebe vzdrževanja ter po potrebi tudi za morebitno

rušitev objekta.

Kar zadeva same električne inštalacije, ugotavljam, da za poslovne objekte ni veliko posebnosti,

saj so sestavljene tako kot pri stanovanjskih in podobnih zgradbah. Le nekaj manjših stvari se

razlikuje od stanovanjskih zgradb, npr. višina in večje število vtičnic, ki so običajno izvedene

nadometno, zasilna razsvetljava, požana varnost ipd. Nisem se spuščal v vse posebnosti, ki

veljajo za poslovne objekte, saj to ni stvar PID, ampak PZI.

V diplomskem delu sem na koncu dodal primer kontrole ustreznosti dovodnega kabla iz PMO

(priključna razdelilna omara) do RO (razdelilna omara) na četrtem nadstropju poslovnega

objekta Goetheplatz. Izračun preseka kabla je oz. bi bil enak za vse tokokroge v stavbi

(razsvetljava, vtičnice, itd.). Da bi se lahko preverilo varovanje in ustreznost presekov kablov

oz. vodnikov v posameznih nadstropjih, bi bilo potrebno poznati vse moči bremen. Težava je

v tem, da je izbrani objekt poslovni objekt v katerem naj bi se nahajale pisarne in trgovine. Ni

še popolnoma znano kje se bo kaj nahajalo, kar nekako onemogoča kvalitetno izdelavo projekta

izvedenih del.

Projekt izvedenih del za objekt na katerem trenutno delam (dela še niso končana) se je do te

točke izvedel kot je predvideno. Zaradi tega se (do sedaj) popolnoma ujema s PZI.

Zaključim lahko, da obstaja direktna povezava med projekti (PGD, PZI, PID) in da sama

izdelava PID ni tako enostavna kot se sprva zdi. Potrebnih je veliko predpostavk, kar pa zahteva

kar nekaj znanja in izkušenj, da bi se le-te lahko predvidile in da bi se lahko projekti kvalitetno

izdelali.

Glede pametnih inštalacij sem ugotovil, da so trenutno najbolj razširjen sistem v Evropi. Razlog

je to, da je tehnika v zadnjih letih tako napredovala, da lahko s pametnimi inštalacijami

uravnavamo že praktično vse. Več kot 100 največjih proizvajalcev električne opreme stalno

razvija in izdeluje nove elemente. S funkcijami takšnega sistema lahko popolnoma

avtomatiziramo zgradbo. To nam omogoči večje udobje in varnost v našem domu, poleg tega

nam prihrani dragoceni čas, ki ga lahko izkoristimo za sebe ter nam povrhu vsega še privarčuje

denar. So pa tudi takšne funkcije, ki morda niso tako nujno potrebne za dobro počutje ter varnost

in za moje pojme predstavljajo nepotrebni strošek.

43

7. Viri in literatura

[1] BIZJAK, Grega Bizjak u.d.i.e. – Projektiranje električnih inštalacij, predstavitev pri

predmetu Nizkonapetostne elektroenergetske inštalacije, Fakulteta za elektrotehniko

Univerze v Ljubljani

[2] Državni zbor Republike Slovenije, Zakon o graditvi objektov, neuradno prečiščeno

besedilo, 2012 (http://www.dz-

rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C817904B915F40E2

C1257A610021477D&db=urad_prec_bes&mandat=VI)

[3] Uradni list Republike Slovenije, Pravilnik o projektni dokumentaciji, 2008

(http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200855&stevilka=2336)

[4] spletna stran podjetja Trimo, Inženiring in proizvodnja montažnih objektov, d.d.

Trebnje (http://www.trimo.si/znanje-in-resitve/projektiranje/projektna-dokumentacija/)

[5] spletna stran Zavoda za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje Grosuplje

d.o.o. (http://www.zpksu.si/storitve/projektiranje-stanovanjskih-in-poslovnih-

objektov/)

[6] spletna stran podjetja ARHEM d.o.o. Ljubljana

(http://www.pasivnagradnja.com/projektna-dokumentacija/projekt-izvedenih-del-pid/)

[7] spletna stran podjetja PROdom biro d.o.o. Maribor

(http://www.prodom.si/projektiranje/projekt-izvedenih-del-pid/)

[8] spletna stran podjetja INPRO 22, podjetje za projektiranje in inženiring, d.o.o.

Ljubljana (http://inpro-projektiranje.com/projektiranje/projekt-izvedenih-del.html)

[9] Državni zbor Republike Slovenije, Pravilnik o zahtevah za nizkonapetostne električne

inštalacije v stavbah, 2009

(http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200941&stevilka=1990)

[10] SENICA, Sandi; Projektiranje električnih inštalacij in opreme; diplomsko delo; 2013

[11] BIZJAK, Grega, u.d.i.e., Električne inštalacije in zakonodaja, predstavitev pri

predmetu Električne inštalacije in razsvetljava, Fakulteta za elektrotehniko Univerze v

Ljubljani

[12] Martina Leš, Elektrotehnika – skripta

[13] katalog ELKA (http://www.eltima.si/Katalogi/Elka/Elka_kabli%20do%201kV.pdf)

[14] Katalog ELAND

(http://www.eland.co.uk/documents/NYCWY%20Power%20Cables.pdf)

44

[15] spletna stran Šolskega centra Velenje

(ftp://ftp.scv.si/vss/franc_stravs/1.letnik_EKI/EKI_2.sklop_NN%20sistemi,%20za%C

2%9A%C4%8Dita%20i%20varovanje.pdf)

[16] spletna stran

(http://sewelldirect.com/images/forarticles/bananaplugs/large/bananaplugs007_lg.jpg)

[17] spletna stran (http://www.elektrovajdic.si/pametne-instalacije/)

[18] Elektro Pirnat

(http://www.elektro-pirnat.si/index.php/dejavnost/pametna-hisa/tehnicne-

podrobnosti)

[19] spletna stran

(http://www.dominvrt.si/clanek/trend/pametna-hisa-razmislite-o-stroskih-in-

koristi.html)

[20] Seminar: Umetni inteligentni sistemi

(http://luks.fe.uni-lj.si/sl/studij/SUIS/seminarji/savict/)

[21] spletna stran

(http://www.finance.si/276620/Standardi-za-pametne-

in%C5%A1talacije?cookietime=1385559310)

[22] spletna stran (http://www.passionliving.cc/Products/P_Fermax_KNX.php)

[23] spletna stran

(http://www.inpro-projektiranje.com/strokovni-clanki/218-pametne-instalacije.html)

[24] spletna stran

(http://www.internetnatrgovina.com/zamenjava-elektricnih-instalacij-n-74.html)

[25] spletna stran (http://www.ps-promis.si/sl/pametne-hise)

[26] STRAŽIŠAR, Rok; Sistem za vodenje in nadzor pametne hiše; diplomsko delo; 2008

(http://eprints.fri.uni-lj.si/788/1/Stra%C5%BEi%C5%A1ar_R_VS.pdf)