RAZVOJNI CENTER ZA ZAPOSLITVENO REHABILITACIJO

Informacijske in komunikacijske tehnologije za invalide v procesu zaposlitvene rehabilitacije

Vodja delovne skupine: mag. Aleksandra Tabaj Člani delovne skupine: izr. prof. dr. Matjaţ Debevc, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Univerza v Mariboru mag. Andreja Švajger, URI-Soča Simona Korez, Racio d.o.o. Mag. Tatjana Dolinšek, Racio d.o.o. Bogdan Saksida, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije Stane Florjančič

Naročnik: Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Direktorat za invalide Predstojnica razvojnega centra Generalni direktor URI-Soča za zaposlitveno rehabilitacijo mag. Robert Cugelj mag. Aleksandra Tabaj

November, 2010

2

Kazalo vsebine:

Uvod .................................................................................................................................... 3

Uporaba IKT za invalide ....................................................................................................... 3

Smernice razvoja IKT za invalide ......................................................................................... 5

Značilnosti IKT v zaposlitveni in poklicni rehabilitaciji ......................................................... 18

Splošna problematika uporabe IKT za invalide .................................................................. 20

Analiza zahtev in potreb gluhih in naglušnih ...................................................................... 23

Analiza zahtev in potreb slepih in slabovidnih .................................................................... 25

Analiza stanja gluhih in naglušnih v Sloveniji ..................................................................... 28

Analiza stanja slepih in slabovidnih v Sloveniji .................. Napaka! Zaznamek ni definiran.

IKT za gluhe in naglušne ................................................................................................... 41

IKT za slepe in slabovidne ................................................................................................. 55

Primeri uporabe IKT za pripravo mnenja o ravni delovnih sposobnosti, znanj, delovnih

navad in poklicnih interesov ............................................................................................... 57

Primeri uporabe IKT za usposabljanje ............................................................................... 59

Primeri uporabe IKT za analizo in pripravo delovnega mesta ............................................. 60

Priporočena dodatna znanja za uporabo IKT ..................................................................... 63

Navodila strokovnim delavcem za delo z IKT za gluhe in naglušne .................................... 70

Literatura ........................................................................................................................... 74

Priloga A - Seznam in podrobnejši opis tehnologij ............................................................. 79

3

Uvod Izhodišče in podlaga za raziskovalno nalogo je poročilo Evropske komisije: The use of ICT to support innovation and lifelong training for all (2008), kjer je izpostavljeno, da IKT niso v zadostni meri prisotne v evropskih sistemih izobraţevanja in usposabljanj. Uporaba informacijsko komunikacijskih tehnologij (IKT) je v procesu rehabilitacije za invalide temeljnega pomena. Ciljni skupini, ki imata senzorno oviranost - slepi in slabovidni ter gluhi in naglušni, so pri tem procesu lahko v veliki meri ovirani, v kolikor jim moţnosti tehnologij ne zagotavljajo vključujočega pristopa. V procesu rehabilitacije se opaţa, da mora ta ciljna skupina uporabljati povsem neprilagojene IKT aplikacije. Strokovni delavci, ki delajo s temi ciljnimi skupinami, prav tako pogosto nimajo dovolj strokovnega znanja s tega področja, da bi lahko učinkovito uporabili IKT v procesu rehabilitacije. Cilj tega dokumenta je, da se tem ciljnim skupinam (invalidom in strokovnim delavcem) predstavijo moţnosti uporabe IKT v procesu zaposlitvene rehabilitacije in pri tem izpostaviti ustrezno rabo IKT glede na zahteve in potrebe invalidov v procesu zaposlitvene rehabilitacije.

Uporaba IKT za invalide

IZHODIŠČNA PODROČJA Hiter razvoj IKT ter hkratne druţbene spremembe vodijo k vse večji razširitvi in uporabi teh tehnologij. Z razvojem in razširitvijo računalnikov, še posebej z internetom in svetovnim spletom prihaja do velikih sprememb v izobraţevanju in pri opravljanju vsakodnevnega sluţbenega in domačega dela. Ţe od vsega začetka je internet s svojimi storitvami ponudil nove metode in načine posredovanja informacij. Zraven tega je postal tudi pomemben medij za komunikacijo med ljudmi. Tako razvoj IKT močno vpliva tudi na preobrazbo na vseh nivojih izvajanja izobraţevanja, usposabljanja in zaposlovanja. Izobraţevanje s pomočjo IKT, na primer, danes ţe predstavlja vse bolj učinkovito dopolnitev klasičnega izobraţevalnega procesa, oziroma se uveljavlja tudi kot samostojni izobraţevalni proces. Glede na dejstvo, da vse več ljudi uporablja internet z njegovimi storitvami, kot so prenos informacij na daljavo ter predvsem za komunikacijo med ljudmi na daljavo, lahko ugotavljamo, da je IKT še posebej primerna za zaposlitveno rehabilitacijo invalidov. Invalidi so s pojavom in razširitvijo IKT dobili priloţnost in moţnost, da se enakovredno pojavljajo tako v socialnem, druţbenem in ekonomskem smislu v okolju, kjer do sedaj niso imeli prave priloţnosti in ki kjer so jih odrivali na stran. Sedaj ovire, ki so bile prej prisotne zaradi specifičnih potreb in zahtev invalidov padajo kot domine. Danes uporabniki IKT ne morejo več vedeti, ali je na drugi strani invalid ali ne. Dejstvo je, da se je meja, ki je bila do sedaj prisotna pri neposrednem osebnem kontaktu zaradi kakršnekoli telesne prizadetosti, sedaj popolnoma izbrisala. Pomembno postaja samo pridobljeno znanje in sposobnost, da delaš v delovnem okolju, ki ti je všeč in ki ga lahko obvladaš. Zato postaja vse bolj aktualno, da invalidi, ki so uspešno zaključili osnovno, srednjo šolo in visoko šolo s pomočjo IKT nadaljujejo študij za poklice, ki so jim je všeč in za katere vedo, da bodo lahko neposredno pomagali pri povečanju druţbenega in ekonomskega cilja drţave.

4

Vendarle pa so invalidi s svojimi zahtevami in teţavami specifični uporabniki. Pri tej ciljni skupini ločimo, glede na slovensko zakonodajo, študente z motnjami v duševnem razvoju, slepe in slabovidne študente, gluhe in naglušne študente, študente z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirane študente, dolgotrajno bolne študente, študente s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter študente z motnjami vedenja in osebnosti. Za te ciljne skupine oseb je značilno, da v večji ali manjši meri potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraţevanja z dodatno pomočjo, ki je lahko tehniške ali medosebne narave ali pa potrebujejo prilagojene programe vzgoje in izobraţevanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraţevanja. Ravno zaradi dodatnih zahtev, ki se pojavljajo pri invalidih, je bilo do sedaj značilno, da so se teţje izobraţevali v klasičnem načinu vzgoje in izobraţevanja, ki jim v resnici ni naklonjen in je zato pogosto prihajalo do tega, da ustreznega nivoja izobraţevanja niso končali, kar je še posebej veljalo za študij na fakulteti. Ţal je danes v Sloveniji še vedno zelo malo invalidov, ki bi uspešno zaključili visokošolsko izobraţevanje in se kasneje uspešno integrirali v socialno in delovno okolje. Še posebej je ta problem izraţen pri gluhih in naglušnih osebah, kjer je po navedbah Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije tudi največ najslabše izobraţenih ljudi v Sloveniji. Ţal proces implementacije IKT v izobraţevalni, druţbeni in rehabilitacijski proces za invalide ni enostaven in hiter. V vseh zavodih v Sloveniji se še vedno kaţe pomanjkanje znanja in veščin za uporabo sodobne računalniške tehnologije, primerne invalide. Poleg tega se kaţejo še vedno teţave v stalni strokovni podpori in pomoči vsem uporabnikom novih tehnologij, saj v splošnem povsod primanjkuje računalniško usposobljenega kadra. Iz tega vidika se kaţe potreba, da se vsem ljudem, ne glede na starost ali celo prizadetost, ponudi ustrezen dostop do informacij, profesionalni razvoj in vsebinsko integracijo IKT v izobraţevalni, druţbeni in rehabilitacijski proces. Prav tako je pomembno, da se pomaga strokovnemu kadru in na koncu tudi invalidom na vseh nivojih usposabljanja in rehabilitacije pri premagovanju ovir za uporabo IKT.

INVALIDI IN E-USPOSABLJANJE Invalidi s svojimi posebnimi zahtevami in teţavami so specifični uporabniki, ki dejansko potrebujejo IKT, saj jim omogoča tako osebno rast kot tudi skupinsko komunikacijo ter enostavnejše zajemanje informacij. Za invalide je hkrati značilno, da se teţko izobraţujejo in usposabljajo v klasičnem izobraţevanju in usposabljanju, zato pogosto prihaja do tega, da ustreznega nivoja izobraţevanja ne končajo, prav tako tudi klasična usposabljanja niso uspešna. Ţal je zelo malo invalidov, ki bi uspešno zaključili, na primer, visokošolsko izobraţevanje in se kasneje uspešno integrirali v socialno in delovno okolje. Še posebej je ta problem izraţen pri gluhih in naglušnih osebah, ki so po navedbah Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije tudi najslabše izobraţeni ljudje v Sloveniji. Ţal proces implementacije IKT v proces izobraţevanja in usposabljanja za invalide ni enostaven in hiter. V vseh institucijah, ki delajo z invalidi v Sloveniji se je kazalo in se še vedno kaţe pomanjkanje znanja in veščin za uporabo sodobne računalniške tehnologije pri delu z invalidi. Poleg tega se kaţejo teţave v slabši stalni strokovni podpori in pomoči vsem uporabnikom novih tehnologij, saj v splošnem povsod primanjkuje računalniško usposobljenega kadra. Zraven tega so imele in še vedno imajo invalidi na vseh ravneh izobraţevanja omejene moţnosti za dodatno izobraţevanje, kot na primer učenje tujega jezika (angleškega jezika) ter uporabe storitev omreţja Internet.

5

Gluhi in naglušni, ki se sicer od drugih invalidov močno razlikujejo kot skupine ljudi s svojimi posebnimi zahtevami in teţavami, so vsekakor ciljni uporabniki, ki potrebujejo čim bolj izdatno računalniško podporno tehnologijo za laţje zajemanje informacij ter za učinkovitejšo osebno in skupinsko komunikacijo. Glede na teţave v institucijah za delo z invalidi se še vedno kaţe pomanjkanje stalnega izpopolnjevanja in spodbujanje uporabe IKT za invalide. Strokovni delavec za delo z invalidom je v Sloveniji ţal še vedno vse preveč prepuščen samemu sebi in svoji lastni iznajdljivosti ter sposobnostim lastnega prilagajanja na nove načine in metode uporabe IKT. V Sloveniji je še vedno prisotna potreba po določitvi potrebnih aktivnosti za delo z invalidi s pomočjo IKT, tako v vsebinskem, tehniškem, kot tudi v organizacijskem smislu.

Smernice razvoja IKT za invalide Pravne podlage, ki zagotavljajo invalidom pravice na različnih področjih, so naslednje: - na svetovni ravni:

o Splošna deklaracija človekovih pravic, 10. december 1948 (OZN) Sprejela jo je generalna skupščina Zdruţenih narodov na svojem zasedanju 10. decembra 1948. Ima močan vpliv na ţivljenja ljudi in je eden izmed najbolje poznanih in najpogosteje citiranih dokumentov o človekovih pravicah na svetu. Poudarja enakost, poštenost in nediskriminacijo. Deklaracija nudi pravice vsakemu ne glede na jezik in religijo - oseba mora biti obravnavana enako, četudi ne govori nacionalnega jezika. Gluhim je namreč slovenski znakovni jezik prvi jezik, nacionalni jezik pa drugi jezik. Zagotavlja tudi pravico do dela in izobraţevanja pod enakimi pogoji. Deklaracija sama po sebi ni pravno zavezujoč dokument, je pa osnova za dve pravno zavezujoči konvenciji o človekovih pravicah – Mednarodna konvencija o drţavljanskih in političnih svoboščinah ter Mednarodna konvencija o ekonomskih, socialnih in kulturnih svoboščinah. Na osnovi deklaracije so bili pozneje sklenjeni oz. sprejeti Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (12. december 1966), Konvencija o otrokovih pravicah (20. november 1989) in Kopenhagenska deklaracija o socialnem razvoju (12. marec 1975).

o Konvencija proti diskriminaciji pri zaposlovanju in opravljanju poklica, 1958, (Mednarodna organizacija dela)

o Konvencija proti diskriminaciji v izobraţevanju, 15. december 1962, (UNESCO) Konvencija prepoveduje diskriminacijo pri dostopu do izobrazbe in s tem omejevanje oseb ali druţbenih skupin na niţjo izobrazbeno raven v primerjavi z drugimi.

o Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, 21. december 1965, (OZN) Konvencija določa, da morajo drţave z vsemi sredstvi izvajati politiko za odpravo vseh oblik rasne diskriminacije, vsako razširjanje idej o rasni večvrednosti in

6

sovraštvu razglasiti za kaznivo dejanje in zagotoviti pravico do enakega uţivanja drţavljanskih, političnih, socialnih, kulturnih in ekonomskih pravic. V okviru konvencije se ustanovi tudi odbor za odpravo rasne diskriminacije, ki nadzoruje izvajanje konvencije.

o Deklaracija o pravicah invalidov, 9. december 1975, (OZN) Deklaracija opredeljuje definicijo invalida, pri čemer so invalidi definirani kot osebe, ki zaradi prirojene ali pridobljene pomanjkljivosti v telesnih ali duševnih sposobnostih sami niso zmoţni zadovoljevati normalnega individualnega in/ali druţbenega ţivljenja. Deklaracija ureja tudi pravice invalidov, kot so pravica do normalnega in polnega ţivljenja, pravica do dostojanstva, zdravljenja, rehabilitacije, zaposlitve in pravne pomoči ter drţavljanska pravica.

o Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah in Mednarodni pakt o ekonomskih , socialnih in kulturnih pravicah, 1976 V paktu se navaja, da so pred zakonom vsi enaki in imajo brez kakršne koli diskriminacije pavico do enakega zakonskega varstva.

o Sundbergova deklaracija, 7. november 1981, (UNESCO)

Poudarja, da ima vsak invalid imeti moţnost do temeljne pravice popolnega dostopa do izobraţevanja, usposabljanja, kulture in obveščenosti. Vlade, drţavne in mednarodne organizacije morajo izvajati učinkovite akcije, s katerimi zagotovijo najvišjo moţno participacijo invalidov. Po deklaraciji naj bi imeli invalidi tudi moţnost razviti svoj polni potencial, vzgojitelji morajo biti usposobljeni za delo z njimi, invalidom pa se zagotovi ustrezna oprema za izobraţevanje.

o Svetovni program delovanja v korist invalidov, Resolucija 37/52, 3. december 1982, (OZN) Svetovni program je rezultat mednarodnega leta invalidov (1981), ki je potekalo pod geslom »polno sodelovanje in enakost«. V resoluciji se izpostavlja potreba po pristopu k invalidnosti z vidika človekovih pravic. Gre za globalno strategijo, ki se osredotoča na tri cilje: preventiva ali preprečevanje nastanka invalidnosti, rehabilitacija in izenačevanje moţnosti v druţbi. Slednje morajo članice Zdruţenih narodov urediti za vsako področje posebej na področjih zakonodaje, prilagoditve fizičnega okolja vsem oblikam invalidnosti, socialne varnosti in dohodka, izobrazbe, zaposlovanja, rekreacije in prostega časa, kulture, religije in športa. Strategiji so dodani tudi predlogi za aktivnosti na ravni drţav, ki jih morajo upoštevati vse članice. Med drugim morajo izpostaviti potrebno zakonsko osnovo za doseganje ciljev, omogočiti enake moţnosti oseb z invalidnostjo in odpraviti ovire, poskrbeti za rehabilitacijo (na področjih druţbe, zaposlovanja, medicine in izobrazbe), podpreti ustanavljanje in razvoj invalidskih organizacij ter poskrbeti za izobrazbo in raziskovanja na tem področju.

o Konvencija o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, 20. junij 1983, (Mednarodna organizacija dela) Konvencija opredeljuje invalida kot osebo, ki ima zaradi telesne ali duševne okvare manjše zmoţnosti, da si zagotovi in obdrţi ustrezno zaposlitev ter v njej napreduje. Konvencija določa, naj vsaka drţava realizira politiko poklicne rehabilitacije, ki bi prispevala k integraciji invalidov v druţbo, in zaposlovanja invalidov. Prav tako morajo drţave zagotoviti ustrezne sluţbe za strokovno usmerjanje in zaposlovanje.

o Talinske usmeritve za razvoj človeških virov invalidov, 1990 (OZN)

7

Usmeritve opozorijo, da je potrebno v zvezi z invalidi več pozornosti posvečati razvoju človeških potencialov, s posebnim poudarkom na izobraţevanju, usposabljanju, zaposlovanju, znanosti in tehnologiji. Izpostavlja ţeljo invalidov po prevzemu odgovornosti za lastni razvoj, za gluhe pa poudarja potrebe po moţnosti izobraţevanja v okviru posebnih programov in šol z uporabo znakovnega jezika. Na področju zaposlovanja se izpostavlja pravica invalidov, da se pod enakimi pogoji usposabljajo za delo na odprtem trgu delovne sile. Usmeritve narekujejo, da bi se morale izboljšati moţnosti za zaposlovanje invalidov z razvijanjem rehabilitacijskih programov v okolju, kjer ţivijo. Kot primer se navaja usposabljanje na delovnem mestu. Predlog Talinskih usmeritev je oblikovanje nacionalnega rehabilitacijskega sklada za spodbujanje zaposlovanja invalidov.

o Dunajska deklaracija, 25. junij 1993, (OZN)

Poudarja, da je prostor za invalide povsod, odpraviti je potrebno ovire, ki jih

omejujejo pri popolnem sodelovanju v druţbi, in jim zagotoviti enake moţnosti.

o Standardna pravila za izenačevanje moţnosti invalidov, 20. december 1993, resolucija 48/96 (OZN) Standardna pravila opredeljujejo izenačevanje moţnosti kot proces, prek katerega napravimo sisteme druţbe in okolja, kot so javne sluţbe, aktivnosti, informacije in dokumentacija, dostopne vsem, tudi invalidom. Kot predpogoje za enakopravno vključevanje invalidov so opredeljeni osveščanje, skrb za zdravje, rehabilitacija in strokovno podporne storitve. Ciljna področja pa so dostopnost (za gluhe komunikacijska), vzgoja in izobraţevanje, zaposlovanje, kultura, druţinsko ţivljenje in osebna integriteta, finančna pomoč in socialna varnost, rekreacija in športi ter vera. Med drugim se gluhe in naglušne poudarja dostop do informacij in komuniciranja. Pravila izpostavljajo uporabo znakovnega jezika pri vzgoji gluhih otrok v druţinah in skupnostih, zaradi česar je potrebno zagotoviti tudi razlaganje znakovnega jezika, da bi se olajšalo sporazumevanje med gluhimi in slišečimi. V ospredje so postavljene tudi enake moţnosti v vzgoji in izobraţevanju, pomen strokovne pomoči ter vključevanja staršev in invalidskih organizacij v proces izobraţevanja. Na področju zaposlovanja je naloga drţave oblikovati tako politiko, ki bo invalidom omogočala uresničiti njihove pravice do dela. Kot ukrepe za izvajanje pravic so pravila navajala informiranje in raziskovanje, ustrezno invalidsko varstvo in zakonodajo, ekonomsko politiko, usklajevanje dela, ustrezno delo invalidskih organizacij, usposabljanje strokovnega kadra, nacionalno spremljanje in vrednotenje programov za invalide in uresničevanje pravil, sodelovanje med gospodarstvom in tehnično razvitostjo ter mednarodno sodelovanje.

o Salamanška izjava, 7. do 10. junij 1994, (UNESCO) Salamanško izjavo je sprejel UNESCO v španski Salamanci leta 1994 v okviru Svetovne konference o izobraţevanju s splošnimi potrebami (7. do 10. junij 1994). Izjava določa, da je obvezno zagotoviti izobraţevanje otrokom, mladini in odraslim s posebnimi izobraţevalnimi potrebami znotraj rednega izobraţevalnega sistema. V izjavi je poudarjeno tudi, da bi moral biti šolski sistem oblikovan tako, da bi se upoštevala široka raznovrstnost potreb otrok, ki so za vsakega posameznika edinstvene.

o Statut Mednarodne federacije naglušnih, april 1994

o Statut Svetovne zveze gluhih, julij 1995

8

Oba statuta proglašata polno vključevanje in sodelovanje gluhih in naglušnih invalidov v druţbi. Poudarjata načela enakih moţnosti, enakih pravic in uporabo lastnega jezika. Izpostavljata pravico ohranitve znakovnega jezika, lastne organizacije po matičnih drţavah in različnih dejavnostih. Vladam drţav narekujeta spoštovanje mednarodnih deklaracij in priporočil, podpirata pa razvoj in sodelovanje nacionalnih organizacij gluhih in naglušnih.

o Kodeks o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu, Ţeneva, 2002 (Mednarodna organizacija dela) Kodeks temelji na načelu, da zaposlovanje invalidov koristi delodajalcem, saj invalidi pomembno prispevajo k produktivnosti na delovnem mestu, če je le-to skladno z njihovimi moţnostmi in sposobnostmi. Prednosti so deleţna tudi podjetja, ki ohranijo zaposlitev izkušenih delavcev, ki postanejo invalidi.

o Konvencija ZN o pravicah invalidov, 13. december 2006 (OZN) Konvencija zahteva v členih 9 in 21 dostopnost vsem do IKT. Prav tako zahteva od Evrope, da uvede mere za uporabo prevajalcev znakovnega jezika. V tej konvenciji je znakovni jezik eksplicitno omenjen. Sicer se v 50 členih pozornost med drugim namenja pravici do vključenosti v ţivljenje, izobraţevanja, usposabljanja in zaposlitve.

- na evropski ravni: o Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 4.

november 1950 Konvencija zasleduje cilje za ohranjanje in razvoj človekovih pravic. Opredeljuje pravico do ţivljenja, izobrazbe, svobode gibanja, volitev, prepoveduje diskriminacijo, govori pa tudi o ustanovitvi in delovanju Evropskega sodišča za človekove pravice. Konvencija navaja tudi pravico do tolmača za gluhe v sklopu pravice do poštenega sojenja.

o Evropska socialna listina, 18. oktober 1961 Vse podpisnice listine se zaveţejo, da bodo svojim prebivalcem zagotovile druţbene pravice, navedene v listini, da bi izboljšale ţivljenjski standard in socialno blaginjo.

o Evropski kodeks o socialni varnosti, 16. april 1964

o Evropski parlament – Resolucija o znakovnih jezikih, 17. junij 1988 Postavlja zahtevo do Evropske komisije in njenih članic, da legalno priznajo evropske znakovne jezike in gluhim omogočijo učenje in delo v njihovem izbranem jeziku. Določa tudi priznavanje poklica tolmača za znakovni jezik. Resolucija je imela ključno vlogo pri pripravi Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika.

o Sklep Sveta Evropske skupnosti o zaposlovanju invalidov v skupnosti, 12. junij 1989 Svet je v sklepu sklenil, da daje podporo pozitivni politiki zaposlovanja in delovni integraciji ter podal svoje zaveze v Evropski socialni listini in Priporočilu št. R (92)6. Svet je sprejel tudi Konvencijo o zaščiti človekovih pravic in svoboščin, ki je začela veljati 1. aprila 2005 in zagotavlja zaščito pred diskriminacijo.

o Resolucija o vključevanju invalidnih otrok in mladostnikov v splošne

vzgojno izobraţevalne sisteme, 1990 Resolucijo so sprejeli Svet Evropske unije in ministri za šolstvo v okviru sveta leta 1990. Resolucija predlaga, da mora biti v vseh ustreznih primerih vključitev v

9

redne šole prva moţnost in izobraţevalne ustanove morajo biti pripravljene na potrebe invalidnih učencev. Delo posebnih šol in centrov za invalidne otroke je obravnavno kot dopolnitev splošnih vzgojno-izobraţevalnih sistemov. Za uspešno vključevanje v redne šole je potrebno povečati uporabo učnih moţnosti s pomočjo nove informacijsko-komunikacijske tehnologije.

o Revidirana Evropska socialna listina iz leta 1961, 3. maj 1996

o Resolucija o enakih moţnostih za invalide – Nova strategija EU za invalide, 1996 Razglasil jo je Svet EU in predstavniki vlad drţav članic. Potrjuje standardna pravila za izenačevanje moţnosti pri razvijanju celovite politike na področju invalidnosti. Zavrača vsako diskriminacijo zaradi invalidnosti.

o Amsterdamska pogodba, 2. oktober 1997

V 6. členu prepoveduje vsako diskriminacijo na osnovi invalidnosti in diskriminacijo pri zaposlovanju invalidov v Evropski skupnosti. 13. člen je prvi večji dokument EU in hkrati temelj za urejanje v vseh prihodnjih postopkih za doseganje pravic invalidov. V omenjenem členu se pojavi moţnost za dokončno nediskriminatorno integracijo invalidov v EU. Drţavam članicam naroča, naj sprejmejo potrebne ukrepe za boj proti diskriminaciji zaradi spola, rase, etnične pripadnosti, religije, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. V skladu z Amsterdamsko pogodbo so tako vse članice dolţne pripraviti dolgoročne strategije zaposlovanja, letne preglede dogajanja na trgu dela in letne akcijske načrte za zmanjševanje brezposelnosti.

o Svet Evropske skupnosti razglasi leto 2003 za Evropsko leto invalidov, 3. december 2001

o Listina o temeljnih pravicah Evropske unije (2000/C 364/01), december 2002 V listini Unija priznava pravice, svoboščine in načela v sedmih poglavjih. V okviru dostojanstva poudarja nedotakljivost, pravico do ţivljenja in osebne integritete ter prepoveduje mučenje in suţenjstvo. V svoboščinah izpostavlja pravico do svobode in varnosti, spoštovanja zasebnega in druţinskega ţivljenja, varstva osebnih podatkov, zakonske zveze in druţine, izobraţevanja, svobode misli, vere, izraţanja, umetnosti, znanosti in drugega. Pravice, skupne invalidom, postavlja v ospredje v poglavju enakosti. Člen 21 govori o prepovedi diskriminacije na podlagi spola, rase, barve koţe, porekla, vere, prepričanja, invalidnosti in drugih značilnosti. V členu 26 se priznava pravica invalidov do ukrepov za zagotavljanje samostojnosti, druţbene in poklicne integracije ter integracije v skupnost. Listina v ločenih poglavjih poudarja tudi solidarnost, drţavljanske pravice, pravosodje in druge splošne določbe.

o Evropska direktiva 2000/78/EC za enakovredno obravnavo invalidov pri zaposlovanju, 27. november 2000 Uveljavlja načelo enakovredne obravnave pri zaposlovanju ne glede na invalidnost. Usmerjena je tudi proti diskriminaciji, od delodajalcev zahteva, da izvajajo primerne prilagoditve in poskrbijo za potrebe invalidnih oseb.

o Svet Evrope je objavil večje število poročil in priporočil v zvezi z znakovnim jezikom. Najpomembnejša so »Priporočila 1598 (2003) Sveta Evrope: Zaščita znakovnih jezikov v drţavah članicah Sveta Evrope«, ki znakovni jezik obravnavajo kot izraz evropskega kulturnega bogastva, njegovo priznavanje pa bi pomagalo gluhim

10

integrirati se v druţbo. Omenjeno je tudi pomanjkanje tolmačev, rešitev za to vidijo v uradnem priznavanju znakovnega jezika.

o Evropska komisija ob koncu leta invalidov predstavi evropski akcijski načrt Enake moţnosti za invalide, ki zajema obdobje od 2004 do 2010 Cilj je vključiti invalidnost v vse politike skupnosti in razvijati dejavnosti na področjih, ki si prizadevajo za integracijo invalidov.

o Malaška deklaracija, 7. – 8. maj 2003 Malaška deklaracija poudarja, da je enakopraven dostop do zaposlitve ključnega pomena za vključevanje v druţbo. Potrebno je vključevanje invalidov na trg dela in poudarjanje sposobnosti invalidov. Za cilj si prizadeva izboljšati kakovost ţivljenja invalidov in njihovih druţin ter doseči enakovredno vlogo invalidov v druţbi.

o Ministrska konferenca – Riga deklaracija, 2006 Ministri evropskih drţav so se odločili, da bodo vse javne spletne strani do leta 2010 dostopne glede na W3C dostopne standarde in navodila, tako bi izboljšali spletno dostopnost in uporabnost s polno implementacijo ter pospeševali obstoječo e-Dostopno zakonodajo (e-Accessibility). Ţal poročila v letu 2010 kaţejo, da do tega ni prišlo (samo 4% javnih spletnih strani je dostopnih). Deklaracija se zavzema tudi za povečanje širokopasovne pokritosti (npr. dostopnost širokopasovne infrastrukture) v Evropi na najmanj 90% do leta 2010. Cilj je bil doseţen predčasno, saj je v letu 2006 po ocenah poročila o izpolnjevanju ciljev deklaracije pokritost znašala ţe 89%, na ruralnih območjih pa 71%. Namen deklaracije je tudi izboljšanje digitalne pismenosti in premoščanje prepada, ki nastaja med populacijo Evropske Unije, brezposelnimi, invalidi, starejšimi in slabše izobraţenimi. Cilj naj bi bil v letu 2010 doseţen. Deklaracija določa tudi odpravo neskladij v redni uporabi interneta v drţavah članicah. Ţe v letu 2007 so prišli do ugotovitve, da cilj v letu 2010 ne bo izpolnjen.

o Akcijski načrt Sveta Evrope za promocijo pravic in polno udeleţbo invalidov v druţbi: za kakovostnejše ţivljenje invalidov v Evropi 2006–2015 (Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope Recommendation (2006) 5).

o EU razglasi leto 2007 za »Evropsko leto enakih moţnosti za vse« z geslom »Pravični druţbi naproti«

o Direktiva 2010/13/EU evropskega parlamenta in sveta o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov drţav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah), 10. marec 2010. Direktiva z dne 10. marca 2010 zaradi jasnosti in racionalnosti kodificira prvotno Direktivo sveta o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov drţav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov iz leta 1989. Direktiva med drugim poudarja, da so avdiovizualne medijske storitve tako kulturne kakor tudi gospodarske storitve, ki imajo vedno večji pomen za druţbo, demokracijo, izobraţevanje in kulturo. Direktiva ureja področja konkurence, financiranja, zagovarja pluralnost informacij, posega pa tudi na področja pravic invalidov. Slednjim priznava pravico do udeleţbe v kulturnem in druţbenem ţivljenju Unije in s tem zagotavljanje dostopnih avdiovizualnih medijskih storitev. Med načine zagotavljanja dostopnosti vključuje znakovni jezik, podnaslavljanje, zvočne opise in preproste menije. Cilj direktive je oblikovati območje brez notranjih meja za avdiovizualne medijske storitve, hkrati pa zagotoviti visoko raven zaščite ciljev v

11

splošnem interesu, zlasti varstvo mladoletnikov, človeško dostojanstvo in spodbujanje pravic invalidov.

o Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta o predlogu Direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost, Ur. l., št. C 137 E, z dne 27. maja 2010

o Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in sveta o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, 20. oktober 2010 20. oktobra 2010 sta Evropski parlament in Svet Evropske unije na osnovi pobud nekaterih drţav članic in cilja EU o ohranitvi in razvijanju območja svobode, varnosti in pravic sprejela direktivo o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih. Direktiva naj bi zagotavljala brezplačno in ustrezno jezikovno pomoč ter osumljencem ali obdolţencem,ki govornega jezika ne razumejo, zagotovila pravičen postopek. Za zagotavljanje pravice do tolmačenja fizična prisotnost tolmača ni potrebna. Direktiva določa, da kadar je to primerno, se lahko uporabljajo komunikacijske tehnologije, kot so videokonferenca, telefon ali internet. V skladu z direktivo bi morale drţave članice zagotoviti izvajanje nadzora nad ustreznostjo zagotovljenega tolmačenja v primeru opozoril za konkretne primere. Stroške tolmačenja in prevajanja naj bi nosile drţave članice glede na izid postopka.

o Strategija o spoštovanju Listine o temeljnih pravicah EU, 25. oktober 2010 Strategija bo zagotovila, da bo Listina o temeljnih pravicah EU, ki je od uveljavitve Lizbonske pogodbe pravno zavezujoča, učinkovito implementirana. Komisija bo preverila, če so vsi evropski zakoni v skladu z Listino na vseh ravneh zakonodajnega postopka. Ta se začne s pripravljalnim delom Komisije, sledi sprejem osnutkov zakonov v Evropskem parlamentu in Svetu in se na koncu uveljavi v drţavah članicah.

- na slovenski ravni: o Zakon o usposabljanju in izobraţevanju otrok in mladostnikov z motnjami v

telesnem in duševnem razvoju, Ur.l. SRS, št. 19/1976, v veljavi do 1. julija 2000 Nadomesti ga Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.

o Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, Ur.l. SRS 18/77 z dne 1. septembra 1977, v veljavi do 25. junija 1991

o Zakon o druţbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, Ur. l. SRS,

št. 41/1983 z dne 27. decembra 1983

o Zakon o ratifikaciji Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov in spremljajoče istoimensko Priporočilo Mednarodne organizacije dela št. 168 Ur. l. SFRJ, št. 3/87, Ur. l. RS, 15/92 z dne 30. marca 1987

o Zakon o ratifikaciji Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 155 o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju, Ur. l. SFRJ, št. 7/87 z dne 25. junija 1987

12

o Zakon o ratifikaciji Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 161 o sluţbah medicine dela, Ur. l. SFRJ, št. 14/89 z dne 19. oktobra 1989, v veljavi do 25. junija 1991

o Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 9/1992 z dne 21. februarja 1992

o Ratifikacija Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne

diskriminacije, 1. julij 1992

o Zakon o socialnem varstvu, Ur.l. RS, 54/92 z dne 13. novembra 1992 Dejavnost socialnega varstva obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike prebivalstva na način, da drţava ustvarja pogoje za delo v socialnovarstveni dejavnosti in spodbuja neodvisno ţivljenje invalidov. K socialnovarstvenim storitvam uvrščamo prvo socialno pomoč, osebno pomoč, pomoč druţini, institucionalno in denarno pomoč ter druge vrste pomoči. Zakon določa, da se dejavnost socialnega varstva opravlja na podlagi koncesije v okviru javnih socialno varstvenih zavodov, domov in centrov ter preko dobrodelnih in drugih organizacij. Sredstva se zagotavljajo iz proračunskih in drugih virov, za povezanost in razvoj pa skrbi socialna zbornica. Zakon ureja tudi namen in delovanje Urada za invalide, strokovne sluţbe Vlade RS.

o Ocena razvitosti varstva invalidov, 1995

o Statut Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, 25. oktober 1997 V zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije je zdruţenih 13 društev gluhih in naglušnih uporabnikov, ki izvajajo posebne socialne programe za uporabnike na lokalni ravni in jim nudijo pomoč. Temeljni cilj zveze je ustvarjanje pogojev za popolno in enakovredno vključevanje gluhih, naglušnih in gluho-slepih oseb v ţivljenjsko, delovno in druţbeno ţivljenje.

o Zakon o ratifikaciji Evropske socialne listine, Ur. l. RS, št. 7/99 z dne 10. aprila 1999

o Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/1999 z dne 13. julija 1999 Zakon izpostavlja varnost in zdravje pri delu. Za invalide je pomemben predpis Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Med drugim določa, da mora delodajalec pri urejanju delovnih prostorov upoštevati invalidnost oz. prizadetost delavcev invalidov. Zakon ureja tudi področje invalidnosti, ki nastane na delovnem mestu. Delodajalec mora namreč zagotoviti, da naloge zdravstvenega varstva pri delu opravlja pooblaščeni zdravnik. Ta ugotavlja vzroke za nastanek delovne invalidnosti ter predlaga ukrepe za obvladovanje oz. preprečevanje. Sodeluje tudi v procesu poklicne rehabilitacije.

o Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, Ur.l. RS 54/2000 z dne 16. junija 2000 Zakon ureja vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne šole in zagotavljanje ustreznih programov. Otrokom zagotavlja dodatno strokovno pomoč v primeru, da so usmerjeni v redne programe s prilagojenim izvajanjem in strokovno pomočjo. Ureja pa tudi področje usmerjanja v prilagojene, vzgojne programe in posebne programe vzgoje in izobraţevanja.

o Poročilo o izvajanju invalidskega varstva v Republiki Sloveniji, 2001

13

o Pravilnik o kriterijih za podelitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega varstva, Ur. l. RS, št. 27/2001 z dne 13. aprila 2001

o Zakon o delovnih razmerjih, Ur.l. RS, št. 42/2002 z dne 15. maja 2002 Zakon v 6. členu prepoveduje kakršno koli diskriminacijo, tako neposredno, kot tudi posredno med drugim zaradi narodnosti, spola, starosti, rase, porekla, spolne usmerjenosti, druţinskega, zdravstvenega stanja ali invalidnosti. Določa enako obravnavo. Manj ugodno obravnavo delavcev obravnava kot diskriminacijo. V 20. členu se obravnavajo pogoji za sklenitev pogodbe za zaposlitev, v 24. členu pa se navaja zaposlitev invalida kot izjema brez javne objave, če gre za zaposlovanje po zakonu zaposlovanja invalidov. V nadaljevanju se izpostavi, da ima invalid v primeru, ko dela s krajšim delovnim časom, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas. Po 89. členu zakon določa, da invalidnost ni utemeljen razlog za redno odpoved, po 116. členu pa delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga. Če delodajalec ugotovi delovno zmoţnost delovnega invalida, mu je dolţan zagotoviti opravljanje drugega dela, dela s krajšim delovnim časom, poklicno rehabilitacijo ali nadomestilo plače. Invalidu I. kategorije pogodba o zaposlitvi preneha po zakonu samem. V členih 145. In 147. zakon ureja, da invalid ne sme opravljati dela preko polnega delovnega časa. Prav tako mu pripadajo trije dnevi več letnega dopusta.

o Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, Ur.l. RS, št. 96/2002 z dne 14. novembra 2002 Nalaga dolţnost, da se gluhim zagotavlja dostop do informacij v njim prilagojenih tehnikah (s podnaslavljanjem, s tolmačenjem v znakovni jezik). Gluhim prinaša pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika in do tolmača v vseh uradnih postopkih. Tako se gluhim omogoča enakovredna udeleţba. Zakon znakovni jezik opredeljuje kot naravno sredstvo za sporazumevanje.

o Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, Ur. l. RS, št. 30/2003 z dne 27. marca 2003

o Zakon o ratifikaciji Evropskega kodeksa o socialni varnosti Ur. l. RS, št.

126/2003 z dne 18. 12. 2003

o Pravilnik o koncesijah na področju zdravstvenega varstva, Ur. l. RS, št. 72/2004 z dne 2. julija 2004

o Ustava Republike Slovenije, sprememba 14. člena Leta 2004 se je v besedilo 14. člena Ustave Republike Slovenije dodala beseda invalidnost: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, druţbeni poloţaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino«. Tako je razvidno, da so enake človekove pravice in temeljne svoboščine zagotovljene ne glede na invalidnost. V ustavi je tudi zapisano, da je potrebno senzornim invalidom zagotoviti enakopravno udeleţbo v druţbi, ki je nemogoča brez dostopa do informacij. Tolmačenje EU dokumentov bi tako pomenilo implementacijo drugih dokumentov o temeljnih človekovih pravicah, predvsem glede tega, da invalidi zaradi svoje invalidnosti ne smejo biti zapostavljeni.

o Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, Uradni list RS, št. 111/2005 z dne 13. decembra 2005

14

o Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij

in komunikacij za invalide – Strategija Dostopna Slovenija - Ur.l. RS, št. 113/2005 z dne 16. decembra 2005 Nacionalne usmeritve za gluhe in naglušne urejajo po drugem cilju da je senzorno oviranim invalidom potrebno zagotavljati informacije v prilagojenih oblikah. Konkretni ukrepi za gluhe in naglušne med drugim določajo 1. prilagajanje informacij v prometu za gluhe in naglušne (prodaja vozovnic in dajanje informacij med potovanjem), tako da so dostopne vidno in po indukcijski zanki; 2. Z uporabo tehnologij digitalne televizije uvedbo nacionalnega programa na ločenih kanalih s prilagoditvami za gluhe in naglušne; 3. Pri informativnih oddajah zagotavljanje tolmača, ki tolmači informacije, in sinhrono podnaslavljanje; 4. Oprema varnostne opreme z vibracijskimi alarmi in utripajočo lučjo. Po četrtem cilju pa je gluhim in naglušnim potrebno zagotoviti dostopnost do javnega, linijskega in mestnega prevoza v smislu ustreznega prilagajanja prevoznih sredstev in zagotavljanja servisa za pomoč pri orientaciji.

o Pravilnik o merilih in postopku za pridobitev statusa invalida, za priznanje pravice do zaposlitvene rehabilitacije in za ocenjevanje zaposlitvenih moţnosti invalidov ter o delu rehabilitacijskih komisij, Ur. l. RS, 117/2005 z dne 23. decembra 2005

o Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, Ur.l. RS, št. 109/2006 z dne 23. oktobra 2006 Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS obsega obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti, obvezna in prostovoljna dodatna pokojninska in invalidska zavarovanja ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi osebnih pokojninskih varčevalnih računov.

Zakon ureja sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi medgeneracijske solidarnosti ter dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb, ki so vključene v obvezno zavarovanje. Temeljna načela zakona določajo, da se z obveznim zavarovanjem zavarovancem na podlagi dela, prispevkov ter načel vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice med drugim tudi za primer invalidnosti. Z obveznim zavarovanjem se tako zagotavlja invalidska pokojnina, iz invalidskega zavarovanja pa se zagotavljajo pravica do poklicne rehabilitacije, nadomestila za invalidnost, premestitve in dela s krajšim delovnim časom od polnega, povrnitve potnih stroškov in drugih nadomestil. Zakon ureja tudi obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in prostovoljno dodatno zavarovanje.

o Akcijski program za invalide 2007-2013 z dne 30. novembra 2006 Eden izmed ciljev določa invalidom zagotavljanje dostopnosti do grajenega okolja, prevoza, informacij in komunikacij. Cilj je tudi zagotoviti invalidom vključenost v kulturne dejavnosti in sodelovanje na področju dostopnosti do kulturnih dobrin na enakopravni podlagi. Invalidom se tako priznava pravica do posebne kulturne in jezikovne identitete, vključno z znakovnim jezikom gluhih in kulturo gluhih. Na osnovi cilja o zagotavljanju vključujočega izobraţevalnega sistema na vseh ravneh pa se med drugim spodbuja dvojezično izobraţevanje gluhih in naglušnih ter zagotavljanje ustreznih pogojev za izobraţevanje invalidov.

15

o Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Ur. l. RS, št.

16/2007 z dne 23. februarja 2007

o Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011, Ur. l. RS, št. 43/2007 z dne 18. maja 2007 Resolucija si kot izziv postavlja standardizacijo slovenskega znakovnega jezika. Do leta 2010 naj bi se izbrale usklajene kretnje, pojasnilo naj bi se razmerje do govorne in pisne sestave knjiţne slovenščine in pripravil priročnik. Resolucija predvideva tudi okrepitev jezikovne zmoţnosti v maternem jeziku do leta 2008. Za gluhe in naglušne to pomeni sprejeti učne načrte za predmet slovenski znakovni jezik kot drugi jezik v zavodih za gluhe, v srednje šole s slišečo mladino pa uvesti znakovni jezik kot izbirni jezik. Za obdobje med 2008 in 2011 se na področju razvoja in kulture jezika podpira uveljavitev slovenščine na tradicionalnih in novih področjih. Za znakovni jezik to pomeni skrb za nadaljnji razvoj in ţe omenjeno standardizacijo, do katere vodijo strokovni posvet o strukturi slovenskega znakovnega jezika in moţnostih za razvoj ter podpora razvojnim projektom na tem področju. Predvideva se tudi povečanje raznolikosti programskih vsebin, dostopnih gluhim in naglušnim. Da bi se dosegla višja sporazumevalna kultura v druţbi, se predvideva popularizacija in učenje slovenskega znakovnega jezika za gluhe (zlasti med druţinskimi člani in prijatelji) ter organizirano izpopolnjevanje tolmačev za znakovni jezik. Omenjeni cilj se dosega s pomočjo izdaje ustreznih priročnikov in zgoščenk.

o Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov, Ur. l. RS, št. 37/2008 z dne 2. aprila 2008

o Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti – zakon je v uporabi do 31. decembra 2010, s 1. januarjem 2011 ga nadomesti Zakon o urejanju trga dela (Ur.l. RS, št. 80/2010 z dne 12. oktobra 2010) Zakon ureja zaposlovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, upravljanje sistema in druge naloge na tem področju. Brezposelnim osebam zagotavlja različne pravice, kot so denarno nadomestilo, denarna pomoč, plačilo prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter pomoč pri zaposlitvi in samozaposlitvi. Zakon kot brezposelno osebo obravnava tistega, ki mu je delovno razmerje prenehalo brez njegove volje ali krivde, ki nima drugih sredstev za preţivljanje in ki se v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja prijavi na Zavodu RS za zaposlovanje. Osnova za denarno nadomestilo, ki ga brezposelna oseba dobi, je povprečna mesečna plača, ki jo je prejemala v 12 mesecih pred nastankom brezposelnosti. Višina denarnega nadomestila znaša prve tri mesece prejemanja 70%, v naslednjih mesecih pa 60% od osnove, pri čemer denarno nadomestilo ne sme biti niţje od 45,56% minimalne plače in ne višje od trikratnika tega najniţjega nadomestila. Pravica do nadomestila pa lahko traja od najmanj treh mesecev (v kolikor smo bili zavarovani od enega do petih let) do največ 24 mesecev (za starejše od 55 let in za zavarovanje nad 25 let). Čas, ko je bila oseba vključena v javna dela, se ne upošteva. Pri ponovnem uveljavljanju se pravica do denarnega nadomestila, v kolikor je brezposelna oseba ni izkoristila v celoti, odmeri ponovno in se prišteje del neizkoriščene pravice z denarnim nadomestilom, ki je enak zadnjemu izplačanemu nadomestilu. Zakon ureja tudi področje javnega dela, katerega namen je aktivirati brezposelne osebe. Te so lahko vključene v program javnega dela največ eno leto, izjema so invalidi. Če je invalidnost ugotovljena z odločbo pristojnega organa, se jim vključitev v javna dela lahko podaljša, v kolikor jim ni mogoče zagotoviti ustrezne ali primerne zaposlitve.

16

Z novim zakonom o urejanju trga dela znaša višina denarnega nadomestila prve tri mesece 80% osnovne plače (ne več 70%) in v naslednjih mesecih 60% osnovne plače. Denarno nadomestilo ne sme biti niţje od 350 evrov, hkrati pa tudi ne višje od trikratnika tega nadomestila. Novosti so tudi omogočanje opravljanja dela do vrednosti 200 evrov mesečno, pri čemer se ohrani prejemanje denarnega nadomestila. Brezposelni se bodo lahko vključevali v malo delo in druge oblike dela. Status brezposelne osebe po zakonu lahko pridobijo tudi osebe, ki se izobraţujejo ob delu. Nekaj sprememb je tudi v plačilu opravljanja javnega dela in trajanju pravice do denarnega nadomestila (sprememba z 18 mesecev na 19 in s 24 na 25 mesecev za starejše od 50 oz. 55 let z zavarovanjem nad 25 let).

o Zakon o izenačevanju moţnosti invalidov (v pripravi – stanje: oktober 2010) Zakon določa, da ima invalid pravico do pravočasnega in enakovrednega dostopa do informacij, namenjenih javnosti. Pri tem ne sme imeti dodatnih stroškov, informacije pa morajo biti dane v invalidom dostopnih oblikah zapisa ali tehnologij, ki ustrezajo različnim vrstam invalidnosti, kot npr. zapisi v brajici, poenostavitve zapisov, tolmači znakovnega jezika, če to ne pomeni nesorazmernega bremena, ob upoštevanju načela primerne prilagoditve. Predlog zakona ureja tudi vodenje evidenc, določa prekrške ob kršitvah dostopnosti do grajenega okolja, vključujočega izobraţevanja in javnega prevoza ter globe za kršilce.

17

Pravne smernice s področja izobraţevanja na daljavo in uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije so naslednje:

Memorandum o izobraţevanju na daljavo v Evropski skupnosti (1991).

Maastrichtska pogodba o Evropski uniji pozornost namenja tudi promociji izobraţevanja na daljavo v členih 126 in 127 (1992).

Resolucija Evropskega Sveta v zvezi z razvojem šolske multimedijske programske opreme na področju izobraţevanja (6. maj 1996).

Sklep Evropskega sveta v zvezi z izobraţevalnimi, informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami in usposabljanja učiteljev za bodočnost (22. september 1997).

Priporočila št. R (99)14 Odbora ministrov Sveta Evrope drţavam članicam o univerzalnih storitvah skupnosti v povezavi z novimi informacijsko-komunikacijskimi storitvami (9. september 1999).

Poročilo Evropski komisiji o prioriteti razvoja visokohitrostnega omreţja v domače okolje (januar, 2000).

The European Concept of Accessibility; Steering Group on the ECA; Luxembourg (2000).

Evropska iniciativa »eLearning- Designing tomorrow's education" (24. maj 2000). S to iniciativo ţeli Evropska komisija urgentno izrabljati nove ekonomske moţnosti, ki jih daje omreţje Internet za izobraţevanje.

Evropska iniciativa »eEurope-Informacijska druţba za vse« (19. junij 2000) Evropska komisija ţeli doseči, da Evropa prevzame vodilno mednarodno vlogo pri nadaljnjem razvoju omreţja Internet. Evropska komisija ţeli, da se uporabnost svetovnega spleta bistveno razširi in da se privede omreţje Internet in izobraţevanje na daljavo v vsako šolsko ustanovo, gospodinjstvo in urade do konca leta 2001.

Poročilo izobraţevalnega evropskega sveta z naslovom "The concrete future objectives of education and training systems" (14. februar 2001).

Evropski akcijski načrt "eLearning" (marec 2001) Vključuje naslednja področja razvoja: infrastruktura in oprema, izobraţevanje na vseh nivojih, kakovost vsebin in storitev ter evropsko kooperacijo in omreţevanje.

Resolucija Evropskega sveta za izvedbo aktivnosti v polno vključevanje vseh ljudi, tudi prizadetih v izobraţevalni sistem, podprt s informacijsko in telekomunikacijsko tehnologijo (18. oktober 2001).

Resolucija Evropskega sveta o elektronskem izobraţevanju (13. julij 2001) Članice pozivajo k nadaljevanju uspešnih aktivnosti v zvezi z učinkovito integracijo informacijske in telekomunikacijske tehnologije v izobraţevanju kot učinkovitega dela adaptacije izobraţevalnega sistema.

Evropski akcijski načrt "eEurope 2005" Akcijski načrt je bil sprejet na vrhu v Sevilli junija 2002. Temelji na petih postavkah: moderni in online spletni servisi (e-uprava, e-izobraţevanje, e-zdravje), promocija dinamičnega okolja za e-poslovanje, varna informacijska infrastruktura (e-varnost), visoka razpoloţljivost širokopasovnega dostopa do interneta po konkurenčnih cenah in iskanje najboljših praks.

Resolucija Sveta Evrope za podpiranje integracije informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) v izobraţevalnih sistemih v Evropi" (11. maj 2004).

i2010 – Evropska informacijska druţba za rast in zaposlovanje (1. junij 2005) Gre za nadaljevanje akcijskega načrta eEvropa 2005. Akcijski načrt i2010 spodbuja odprto in konkurenčno digitalno gospodarstvo, IKT se poudarja kot gonilna sila vključevanja in kakovosti ţivljenja. Med drugim se usmerja k

18

avdiovizualnim politikam v EU. Vzpostaviti ţeli enotni evropski informacijski prostor in s tem odprt in konkurenčen notranji trg za medije in informacijsko druţbo. Cilj je tudi povečati inovacije in investicije v raziskave IKT ter vzpostaviti vključujočo evropsko informacijsko druţbo, ki bi spodbujala rast in zaposlovanje.

Resolucija Evropskega sveta v zvezi z ocenjevanjem uvajanja novih tehnologij v izobraţevalni proces.

Značilnosti IKT v zaposlitveni in poklicni rehabilitaciji

Glede na hiter razvoj računalništva in informatike so se spremenile tudi moţnosti za rehabilitacijo invalidov. Ob primerni strojni in programski opremi ter opremi podporne tehnologije lahko večina invalidov uporablja računalnik in tehnične pripomočke. Tako nova tehnologija prispeva k dvigu kvalitete ţivljenja. Mnogo invalidov potrebuje podporno tehnologijo za komunikacijo, kontrolo okolja in računalniško podporo in s tem tudi za enakovredno vključevanje v druţbeno in socialno okolje. Naprave IKT so računalniški in komunikacijski pripomočki, ki različno podpirajo poučevanje, učenje in spekter aktivnosti v dejavnosti poklicnega usposabljanja. IKT v poklicnem usposabljanju lahko nastopa kot:

orodje za strokovne delavce,

del splošnega učnega in delovnega okolja,

pripomoček za komuniciranje,

podporna oziroma prilagojena tehnologija, ki se uporablja za usposabljanje invalidov.

Potencial uporabe IKT v poklicnem usposabljanju se kaţe v:

razvoju nove paradigme,

prisotnosti tehnologije na vseh področjih,

prednostih uporabe IKT,

dejavnikih, ki vplivajo na implementacijo IKT v poklicno usposabljanje,

pogojih in moţnostih za uporabo IKT. Razvoj nove paradigme se kaţe v tem, da celoten razred zamenja posamezni učenec, samo šolo kot ustanovo zamenja izobraţevalna infrastruktura (računalniki, radio, kamere, TV, Internet, virtualno okolje ipd.). Učitelj se iz prenosnika znanja spremeni v mentorja in osebo, ki stvari poenostavi oziroma olajša, knjige in določeno avdio podporo pa zamenja multimedijski material (tiskano gradivo, digitalni avdio, video itd.). Prisotnost tehnologije na vseh področjih pomeni, da različno tehnologijo uporabljamo v različne namene – v obliki predstavitev, za demonstracije, ponavljanje in vaje, kot interaktivno gradivo ali gradivo za delo v skupini. Učenčeva vloga pa pri tem preide iz pasivne v aktivno. Prav tako se uporabljajo različne tehnologije pri izobraţevanju na določeni lokaciji in izobraţevanju na daljavo. Pri direktnem izobraţevanju lahko uporabljamo tiskano gradivo, elektronske prosojnice, avdio, video, elektronski tekst, aplikacije programske opreme, projekcije, pri izobraţevanju na daljavo pa lahko uporabljamo korespondenco, radio, TV razpršeno oddajanje (broadcasting), spletne strani, spletne aplikacije in oddajanje preko mreţe (webcast).

19

Prednosti uporabe IKT so:

razširitev moţnosti usposabljanja,

povečanje učinkovitosti,

izboljšanje kvalitete procesa usposabljanja,

priprava na vseţivljenjsko učenje,

spodbujanje priprave na prevzem delovnega mesta,

izboljšanje upravljanja. Dejavniki, ki vplivajo na implementacijo IKT v poklicno usposabljanje so:

izobraţevalna politika,

pristop k problematiki,

infrastruktura,

tehnologija za kreiranje vsebine (contentware),

predano in izobraţeno osebje,

finančni viri,

integracija. Med pogoje in moţnosti za uvajanje IKT spadajo:

razpoloţljivost (tehnologija za kreiranje vsebine, strokovnjaki, izgrajevanje kapacitet),

sprejemljivost (kulturna, politična, interesne skupine, izobraţevalni sistem),

dostop (infrastruktura, stroški, finance, zakonski okvir),

tehnologijo lahko razdelimo tudi glede na: o čas in prostor: glede na čas ločimo sinhrono in asinhrono usposabljanje,

kar pomeni, da lahko invalidi na daljavo neposredno spremljajo usposabljanje v ţivo ali pa spremljajo vnaprej posneta predavanja. Glede na prostor pa se invalidi lahko nahajajo v istem prostoru s strokovnim delavcem ali pa so ločeni in na različnih mestih.

o fazo: ločimo tehnologije za razvoj oziroma produkcijo, za raznos in uporabo vsebin za usposabljanje.

o obliko predstavitve: predstavitev je lahko tekstovna in vsebuje podatke, lahko pa je grafična ter avdio in video orientirana.

Uvajanje IKT zajema torej več področij in sicer: infrastrukturo, praktično podporo, uvajanje, sodelovanje/raziskovanje in vrednotenje. Z IKT povezane komponente so v glavnem, v grobem:

osebni računalniki s primernimi tipkovnicami in drugimi napravami,

naprave, ki olajšujejo komunikacijo invalidom,

elektronske igrače za razvijanje prostorskega zavedanja in psihomotoričnega razvoja,

elektronska pošta za zagotavljanje sodelovanja in skupno rabo virov,

video konferenca kot podpora usposabljanju na daljavo in za komunikacijo,

integrirani učni spletni sistemi za poučevanje in zajemanje informacij,

komunikacijska tehnologija za izmenjavo administrativnih in ovrednotenih podatkov.

20

Invalide je ob uvajanju novih tehnologij seveda potrebno tudi računalniško opismenjevati. Gre za učenje uporabe računalnika kot takega, njegovega delovanja ter funkcioniranja posameznega računalniškega programa. Gre za tesno sodelovanje med terapevtom, računalnikarjem, učiteljem, starši in vzgojiteljem za pripravo ustreznega načrta usposabljanja.

Splošna problematika uporabe IKT za invalide V zadnjih letih se zavest za uporabo IKT za invalide povečuje v pozitivno smer. A še vedno je potrebno zelo veliko dela, če ţelijo ustanove in uporabniki resnično uporabiti inkluzivne storitve. Strokovni delavci in uporabniki so mnenja, da je napredek in uspešno vključenost invalidov doseči le, če pri oblikovanju storitev poklicne rehabilitacije posvečamo več pozornosti temu, da se strokovno osebje čim bolje seznani s problematiko invalidnosti v povezavi z uporabo IKT in da se jim predstavijo vse moţnosti, ki jih daje tehnologija. Po zaslugi boljšega poznavanja problema lahko strokovno osebje deluje inkluzivno ţe od samega začetka in se s tem izognejo dodatnemu delu, ki bi bilo potrebno za sprotno uvajanje sprememb. V osnovi izpostavimo naslednje štiri ključne probleme:

problematika globalnega pristopa do e-izobraţevanja,

problematika dostopnosti IKT za invalide,

pomanjkljiva informiranost in osveščenost strokovnega kadra in

problematika avtorskih pravic.

PROBLEMATIKA GLOBALNEGA PRISTOPA DO E-STORITEV Znano je, da uvajanje e-storitev, kot so e-zaposlovanje, e-usposabljanje in e-izobraţevanje, za invalide zahteva bistveno večje angaţiranje posameznih strokovnjakov iz zelo različnih področij, od pedagogike, informatike, rehabilitacije do psihologije. Za razvoj je torej značilna potreba po neposredni povezanosti in vzajemnosti strokovnega osebja iz posameznih področij in s tem tudi pogosto iz različnih institucij. Prav tako se kaţe potreba po čimbolj globalnem pristopu k razvoju e-storitev, ki bi omogočilo hitrejši razvoj in razširitev uporabe IKT v poklicni rehabilitaciji. Uvajanje e-storitev s pomočjo IKT tako zahteva globalni pristop na vsaj naslednjih področjih:

didaktika (določitev učnih programov, smernic in priprav)

usposabljanje (določitev načinov in postopkov usposabljanja za poklice)

tehnika (določitev strojne in programske opreme, omreţja) Vsa področja se med seboj tesno prepletajo in izpad enega področja bi zagotovo pomenil neuspešno izvajanje procesa razvoja e-storitev s pomočjo IKT.

PROBLEMATIKA DOSTOPNOSTI IKT ZA INVALIDE Standardna pravila Zdruţenih narodov za izenačevanje moţnosti invalidov kot najpomembnejši mednarodni dokument s področja invalidskega varstva postavljajo visoke

21

zahteve po dostopnosti in izenačenosti invalidov. Pravila tako ţe v predgovoru in nato v 24. odstavku poudarjajo, da je izenačevanje moţnosti invalidov in neinvalidov proces, v katerem postajajo različni sistemi druţbe in okolja, kot so storitve, dejavnosti, informacije in dokumentacija, dostopni vsem. V 5. pravilu pa je izpostavljeno, da morajo drţave spoznati pomembnost dostopnosti v procesu izenačevanja moţnosti na vseh ravneh druţbe in za invalide pripraviti akcijske programe, ki bodo omogočili dostopnost grajenega okolja ter sprejeti ukrepe za zagotovitev dostopa do informacij in komuniciranja. Zato pravila postavljajo tudi enajst priporočil za ukrepe na področju dostopa do grajenega okolja in informacij ter komunikacij, ki vključujejo pripravo akcijskih programov, sprejetje ustreznih predpisov, sodelovanje z invalidskimi organizacijami in zagotavljanje informacij tudi z uporabo znakovnega jezika za gluhe oziroma Braillove pisave za slepe. Tudi v Evropski uniji se pravice do dostopnosti IKT in informacij obravnava z dveh vidikov. Prvi vidik je prepoved diskriminacije - Amsterdamska pogodba v 13. členu prepoveduje diskriminacijo zaradi invalidnosti, Evropska Listina temeljnih pravic, sprejeta v Nici leta 2000 pa v 26. členu priznava invalidom pravico do neodvisnosti, druţbene in zaposlitvene integracije ter sodelovanja v druţbenem ţivljenju. Poleg teh dveh dokumentov je tudi „Ministrska deklaracija iz Rige“ iz leta 2006 o IKT za vključujočo informacijsko druţbo določila konkretne cilje glede uporabe in razpoloţljivosti interneta, digitalne pismenosti ter dostopnosti IKT do leta 2010. Tudi v Sloveniji se zavedamo problematike dostopnosti IKT za invalide, zato je Vlada Republike Slovenije leta 2005 na podlagi 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije sprejela Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide oziroma Startegija Dostopna Slovenija, kjer so navedeni ukrepi, ki so potrebni za invalide za omogočitev enakih moţnosti za vključitev v delovno in socialno okolje (Uradni list RS, št. 113/2005). V Sloveniji je v javni razpravi (stanje nov. 2010) Zakon o izenačevanju moţnosti invalidov (ZIMI), ki naj bi preprečeval in odpravljal diskriminacijo invalidov. Cilj zakona je, da bi imeli invalidi enake moţnosti na vseh področjih ţivljenja. Predlog med drugim ureja prepoved diskriminacije pred nosilci javnih funkcij, enakopravno sodelovanje invalidov v postopkih, dostopnost do storitev ter uporabo in prilagoditev objektov v javni rabi. Predvideva tudi prepoved pisanja in izpostavljanja diskriminatornih sporočil in simbolov ter dostop do vključujočega izobraţevanja, zdravja, načina prebivanja, informiranja, kulturnih dobrin in javnega prevoza. Poglavje, ki se nanaša na ukrepe za izenačevanje moţnosti invalidov, pa opredeljuje pravico do sofinanciranja pripomočkov za premagovanje ovir, plačilo stroškov za prilagoditev vozila in vzpostavitev klicnega centra za gluhe in naglušne kot stalne institucije. Vendar je napredek kljub vsem tem koristnim pobudam še vedno premajhen in večine ciljev še ni mogoče doseči. Še naprej predstavljajo problem razdrobljena prizadevanja in premajhno sodelovanje. Glede na pomen IKT za invalide predstavlja dejstvo, da se dostop do njih in njihova uporaba ne povečujeta, kljub temu, da uporaba IKT nudi pomembno obliko socialne in ekonomske vključenosti. Trdovratni digitalni prepadi vplivajo tudi na kohezijo in blaginjo. Zato bo potrebnega še veliko dela, da bi uresničili cilje EU in Strategije Dostopna Slovenija za dostopnost IKT. Ukrepi na ravni EU so upravičeni, da se zagotovijo enake

22

pravice v informacijski druţbi, skladnost notranjega trga in uskladitveni ukrepi na področju uporabe IKT. Najprej je potrebno povečati prepoznavnost uporabe IKT za gluhe in naglušne ter povečati raven zavezanosti politike in zainteresiranih strani. Zatem je treba vzpostaviti stimulativne pogoje (cenovno ugodne in dostopne tehnologije ter znanja za uporabo IKT), po potrebi s podporo zakonodaje, kar bi dosegli s sprejemom Zakona o izenačevanju moţnosti invalidov. Poleg tega morajo biti prizadevanja zainteresiranih strani, da zagotavljajo učinkovite in vključujoče storitve, podprte z IKT, usmerjena h konkretnim prednostnim nalogam in večji skladnosti.

POMANJKLJIVA INFORMIRANOST IN OSVEŠČENOST STROKOVNIH DELAVCEV

Kljub številnim drugim iniciativam in projektom, ki so potekali in še tečejo v Sloveniji se ugotavlja, da se še vedno pojavljajo velike teţave predvsem pri ustrezni pripravi in izvedbi e-storitev s pomočjo IKT. Prav tako se pojavljajo teţave pri ustrezni informiranosti in usposobljenosti strokovnega kadra na institucijah za delo z invalidi v Sloveniji. Še največ teţav strokovnemu kadru predstavlja ustrezna priprava strojne in programske opreme, e-gradiv in telekomunikacijskih pripomočkov, potrebnih za učinkovito izvedbo e-storitev s pomočjo IKT za delo z invalidi, saj za te vrste storitev, na primer, ne moremo uporabiti tiskanih gradiv, ki so namenjene klasični poklicni rehabilitaciji. Iz tega vidika je nujno potrebno, da se strokovni kadri seznanijo z ovirami in izzivi, s katerimi se soočajo invalidi in s tehnologijo, ki je na voljo. V idealnem primeru bi programi usposabljanja strokovnega kadra morali vključevati tako invalide kot strokovne kadre. Pri vprašanju, kdo naj sodeluje v usposabljanju in kako, je sicer najbolje dati na voljo vrsto moţnosti: za mlajši kader je dobro, da je izobraţevanje o problematiki invalidnosti ţe del uvajanja v delo; pri izkušenejših delavcih se lahko osredotočimo na določene vidike usposabljanja, poučevanja in ocenjevanja.

PROBLEMATIKA AVTORSKIH PRAVIC Eden od perečih problemov, ki se zadnje čase zaradi enostavnega dostopa do informacij na svetovnem spletu pojavlja, je problem zaščite avtorskih pravic. Avtorske pravice so dokaj dobro urejene za tiskana gradiva, vendar se teţava pojavi pri zaščiti multimedijskih aplikacij, tako na CD-ju, DVD-ju ali na svetovnem spletu. V tem primeru je potrebno raziskati in analizirati moţnosti za zaščito avtorskih pravic, kot so uporabiti zaščitna gesla, kot jih uporabljajo banke ali pa uporabiti strojne sisteme zaklenitve vsebine, ki je povezljiva samo z opremo končnega uporabnika.

23

Analiza zahtev in potreb gluhih in naglušnih

KDO SO GLUHE IN NAGLUŠNE OSEBE? V Evropi je v 29 regijah in drţavah okrog 700.000 gluhih oseb, ki uporabljajo nacionalni znakovni jezik kot prvi jezik. Evropska zveza gluhih poskuša z uvajanjem mednarodnega jezika gluhih (angl. International Sign), vendar le malo gluhih razume to govorico. V Sloveniji je po neuradnih ocenah okrog 2.500 gluhih, katerim je slovenski znakovni jezik prvi jezik. V registru Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije je v Sloveniji 5400 gluhih in naglušnih, od tega 1800 gluhih. Na leto se v Sloveniji rodi okrog 15 gluhih novorojenčkov. V Mednarodni klasifikacija okvar, prizadetosti in oviranosti, ki jo je pripravila Svetovna zdravstvena organizacija je navedena podobna klasifikacija gluhote in naglušnosti, kot jo vsebuje tudi Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo nego in varstvo, ki je bil objavljen v UL RS 105/2005. Navedeno je, da ima naglušen otrok povprečno izgubo sluha na frekvencah 500,1000,in 2000 Hz manj kot 91 dB in ima resne teţave pri poslušanju govora in pri govorni komunikaciji. Naglušnost pomeni zoţenje slušnega polja in delno moti sporazumevanje s pomočjo govora. Naglušni otroci so glede na stopnjo izgube sluha ločeni na:

otroke z zmerno izgubo sluha (41-55 dB)

otroke s teţjo izgubo sluha (56-70dB), v tem primeru gre ţe za prizadeto sporazumevanje, razumevanje govora in poslušanje govora.

otroke s teţko izgubo sluha (71-90 dB) Gluhi otroci pa imajo najteţjo izgubo sluha, pri kateri ojačanje zvoka ne koristi. Povprečna izguba sluha je na frekvencah 500, 1000 in 2000Hz 91dB in več. Naglušni študenti imajo izgubo sluha na govornih frekvencah (500, 1000 in 2000 Hz) pri glasnosti od 30 do 90 dB. Naglušnost pomeni zoţenje slušnega polja in delno moti sporazumevanje s pomočjo govora. Vzroki so različni: dednost, bolezni, virusi, prezgodnji porod, bolezni v nosečnosti matere, poškodbe pred, med in po porodu, veliko vzrokov pa ostaja neznanih. Tabela: Značilnosti gluhih

GLUHI okoli 2500 do 3000 v Sloveniji

NAGLUŠNI okoli 5000 oziroma 5% - 10% vsega prebivalstva

OSEBE S POLŢKOVIM VSADKOM (PV) ALI KOHLEARNIM IMPLANTOM

okoli 90 oseb (število narašča)

ne sliši glasnih zvokov

izguba nad 80 dB

ne uporablja slušnega aparata ali pa mu sluţi za orientacijo

manj razumljivo govori, kreta

teţko vključevanje v druţbo

izguba sluha med 30-90 dB

uporablja slušni aparat ali ne

sliši tudi brez slušnega aparata, vendar različno kvalitetno

laţje vključevanje v okolje

govori, lahko kreta

prej gluhi ali kasneje oglušeli, , teţko naglušni

PV ne pomaga vsakemu

govori, kreta ali samo govori

tolmač po potrebi

najnovejši trend v medicinskem pristopu do

24

potrebuje tolmača

intelektualne sposobnosti so normalne

tolmač po potrebi

največja skupina z okvaro sluha

gluhote

OSNOVNE ZNAČILNOSTI GLUHIH IN NAGLUŠNIH Gluhi imajo najteţjo izgubo sluha, pri kateri na govornih frekvencah ne zaznavajo zvokov glasnosti pod 91 dB. Uporaba slušnih aparatov zanje ni mogoča, lahko jih uporabljajo le za zaznavo glasnih zvokov. Gluhi, če so primerni kandidati, lahko dobijo polţev vsadek, ki omogoča zaznavo zvoka in razumevanje govora. Sposobnost razumevanja in komuniciranja s polţevim vsadkom je odvisna od ţe pridobljenih jezikovnih sposobnosti gluhega. Gluhi, ki so oglušeli pred razvojem govora in ne uporabljajo polţevega vsadka, pogosto ne razvijejo verbalne komunikacije, za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik in komunicirajo s pomočjo tolmača. Večina gluhih si tudi pomaga z odčitavanjem iz ustnic govornika. Gluhi, ki so oglušeli po zaključenem razvoju govora, imajo manj teţav z govorom. V manj optimalnih pogojih (predavalnica, hrup, neustrezna svetloba, oddaljenost od govorca) ne morejo slediti verbalno podanim informacijam. Večina naglušnih uporablja slušni aparat, ki zvok ojača in mu s tem omogoči poslušanje zvokov, ki jih brez aparata ne bi slišal. Vendar ima naglušna oseba kljub uporabi slušnih aparatov teţave pri razumevanju govora in drugih zvokov, odvisno od stopnje naglušnosti, saj slušni aparati ne nudijo optimalne slišnosti in razumljivosti zvokov. Teţava je še toliko bolj izrazita, kadar ima audiolog teţave z natančno nastavitvijo slušnega aparata. Razumevanje govora je zato pri nekaterih, še posebej pri teţje naglušnih nezanesljivo in izrazito oteţeno v slabših pogojih poslušanja, kot je to v avtu, v restavraciji ali v učilnici, kjer je govornik oddaljen več kot tri metre, zunaj običajnega dometa razumljivosti mikrofona na slušnem aparatu. Naglušni tudi teţje razumejo tih, hiter ali nejasen govor. Pri poslušanju si zato večinoma pomagajo z odčitavanjem iz ustnic govornika, kar vodi v posledico, da v temnem prostoru slišijo še slabše. Zaradi teţav pri poslušanju s slušnim aparatom in zaradi hkratnega odčitavanja iz ustnic govornika potrebuje naglušni veliko večjo koncentracijo in energije in mu s tem zelo hitro pada sposobnost razumevanja in komuniciranja. Še posebej hitro jim pade koncentracija v zvočno teţavnejših in hrupnejših okoljih. Naglušni, pri katerih je naglušnost nastopila pred razvojem govora, imajo običajno tudi moten razvoj govora. Govor je lahko vsebinsko skromnejši, slovnično nepopoln in manj abstrakten. Prav tako je lahko tudi izgovarjava besed manj ali komaj razumljiva ter z večjim ali manjšim številom govornih napak. Naglušni študenti večinoma ne uporabljajo slovenskega znakovnega jezika. Za gluhe in naglušne je značilno, da delujejo v delovnem in socialnem okolju socialno manj zreli [Bubnič]. Imeli naj bi lastnosti kot so nesamostojnost, odvisnost in včasih tudi neodgovornost... To naj bi bila posledica slabe komunikacije v otroštvu in odraščanju. Zaradi tega prihaja do nerazumevanje določenih situacij in s tem posledično tudi do neustreznega odziva. Razlog za to lahko najdemo tudi v preveč zaščitniškem odnosu staršev. Poleg zgornjih lastnosti naj bi bili gluhi in naglušni tudi impulzivni, občutljivejši in v določenih situacijah celo agresivni. Vse te negativne lastnosti se lahko pri osebi res razvijejo, če pride do pomanjkanje komunikacije in pomoči. Če ni ustrezne komunikacije,

25

gluhi in naglušni ne morejo razumeti situacije, počutijo se zapostavljene, nezaţelene in postanejo sumničavi in depresivni. Če se poleg ignorance slišečega sveta pojavi še podcenjevanje in omalovaţevanje, so zato izpolnjeni vsi pogoji, da je gluh in naglušen sovraţen do drugih ljudi in se do njih vede neprilagojeno. Zaradi oteţenega izvajanja paralelnih miselnih procesov zato gluh in naglušni potrebujejo več časa za sprejem in predelavo informacij ter oblikovanje odgovora.

SLOVENSKI ZNAKOVNI JEZIK Dne 27. 11. 2002 je Slovenija sprejela zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki gluhim uporabnikom zagotavlja pravico do slovenskega znakovnega jezika. Slovenija se je tako uvrstila med prvih 25 drţav na svetu, ki so priznale nacionalni znakovni jezik. Z njim je tako zagotovljena zakonska osnova in pravica do tolmača pred drţavnimi organi in postopki in v procesu vzgoje in izobraţevanja. Poleg teh postopkov imajo gluhi tudi pravico do tolmača v zasebne namene in sicer 30 ur letno. Otroci, dijaki in študentje imajo pravico do tolmača v povečanem obsegu in sicer do 100 ur letno. Odločbe o pravici do tolmača oziroma do uporabe slovenskega znakovnega jezika izdajajo Centri za socialno delo, ki delijo tudi izkaznice in dokumente za plačilo stroškov tolmačenja. V Sloveniji trenutno deluje 27 tolmačev, kar ne pokriva potrebe gluhih uporabnikov, zlasti v bolj oddaljenih kotičkih drţave. Največ tolmačev (15) pokriva področje Ljubljane in okolice. Za izobraţevanje tolmačev je poskrbljeno preko Zdruţenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Centri za socialno delo v začetku leta razpošljejo vsem uporabnikom dokumente za plačilo stroškov tolmačenja v obsegu 30 ur.

Analiza zahtev in potreb slepih in slabovidnih

KDO SO SLEPI IN SLABOVIDNI? slepota in modeli slabovidnosti

demografija v svetu in v Sloveniji

osnovne zahteve in potrebe

Ocenjuje se, da je v svetu preko 500 milijonov invalidnih oseb vseh vrst, od teh je 10%

slepih. O deleţu ene in druge skupine z okvaro vida obstajajo v različnih študijah po svetu

različne ocene (različni kriteriji za definicijo okvare, pomanjkljive evidence teh oseb

ipd.).Večina statistik zajema slepe osebe, o slabovidnih so podatki manj zanesljivi.

Splošna ocena o pojavnosti slepote v drţavah z razvito zdravstveno sluţbo od 1 – 1,5 ‰.

Po oceni pa je slabovidnih 10 krat več: 1 – 1,5 %. V zadnjih desetletjih so se spreminjale

26

okoliščine v zvezi z nastankom okvar vida (vojne, zdravstvena preventiva nalezljivih

očesnih bolezni, povečevanje deleţa starih oseb).

V Sloveniji smo glede evidence v evropskem povprečju. S starostjo narašča število slepih,

zlasti po 65. letu. Vzroki slepote v starosti so obolenja retine, ki so v porastu, (bolezen

rumene pege, pigmentozna retinopatija, diabetična retinopatija, odstop retine); visoka

kratkovidnost, atrofije vidnega ţivca, glavkom, siva mrena in obolenja oţilja.

V Sloveniji nimamo uradne evidence slepih in slabovidnih, Edini register, ki ga imamo, je

register članov slepih in slabovidnih na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, iz

katerega je razvidno, da je bilo v letu 2010 vključenih cca 4000 slepih in slabovidnih oseb.

V zadnjih letih je bilo povprečno včlanjenih cca 200 slepih in slabovidnih oseb letno. V

Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije se ljudje vključujejo prostovoljno, zato

podatki ne kaţejo prave slike in realnega stanja slepih in slabovidnih v Sloveniji.

Definicija slepote in slabovidnosti:

Slabovidnost

1. Kategorija:

Osebe, ki imajo na boljšem očesu od 0,3 do 0,1 preostalega vida

2. Kategorija

Osebe, ki imajo na boljšem očesu od 0,1 do 0,05 preostalega vida

Slepota

3. Kategorija

Osebe, ki imajo na boljšem očesu od 0,05 do 0,02 preostalega vida

4. Kategorija

Osebe, ki imajo na boljšem očesu od 0,02 do zaznavanja svetlobe

5. Kategorija

Slepota (amaurosis)

Slabovidna je tudi oseba, ki ima na boljšem očesu zoţeno vidno polje okrog fiksacijske

točke od 20 do 5 stopinj, ne glede na ostanek ostrine vida.

Slepa je tudi oseba, ki ima na boljšem očesu zoţeno vidno polje okrog fiksaijske točke 5

stopinj in manj, ne glede na ostanek ostrine vida.

Definicija slepote in slabovidnosti, ki jo priporoča WHO, velja tudi v Sloveniji.

OSNOVNE ZAHTEVE IN POTREBE SLEPIH IN SLABOVIDNIH Slepi in slabovidni se med seboj zelo razlikujejo po duševnih, emocionalnih, socialnih in

telesnih sposobnostih glede na vrsto, stopnjo in število teţav ter motenj, pa tudi glede na

razmere, v katerih so ţiveli.

Slepi in slabovidni potrebujejo posebne pristope in metode dela da doseţejo cilj, ki ga

ţelijo doseči. Naj naštejemo nekaj teh oblik dela: orientacija in mobilnost, socializacija,

samourejanje, razvijanje preostalih čutil...

27

Slepa oziroma slabovidna oseba ni nič drugačna od videče osebe, Aktivirati mora vsa

preostala čutila (sluh, tip, voh, okus, preostali vid...) pri vsakodnevnih opravilih, gibanju,

orientaciji in mobilnosti. Seveda pa vse to ne pride samo od sebe. Potrebno je dosti

močne volje slepega oz. slabovidnega, pomoči okolice, vodenja in vzpodbujanja s strani

strokovnjakov.

To je dolgotrajen proces. Vseeno ali gre za otroka, starejšo osebo s prizadetim vidom od

rojstva ali kasneje oslepelo osebo.

V ta proces učenja, rehabilitacije mora biti vključenih več dejavnikov od druţine, okolja do

strokovnjakov (zdravniki, pedagogi, psihologi, fizioterapevti...). Slepa in slabovidna oseba

se mora postopoma privajati na nastalo situacijo slepote ali postopnega oslepevanja. Pri

tem igra ključno vlogo strokovni tim (zdravnik, psiholog, pedagog – tiflopedagog,

defektolog, strokovnjak za orientacijo in mobilnost slepih in slabovidnih..).

Cilji vsake rehabilitacije so večja samostojnost, gibljivost, orientiranost in varna,

samostojna hoja in gibanje v znanem okolju (stanovanje, šola, notranji prostori, zunanji

znani prostori...). Prav tako postopna samostojnost v neznanem okolju (notranji in zunanji

prostori, ceste ulice, kriţišča, kroţišča, uradi, fakultete, delovna okolja...). Ta prostor mora

slepa – slabovidna oseba spoznati in osvojiti postopoma pod vodstvom strokovnjaka, ki

dobro pozna potrebe slepe osebe in jo zna voditi po postopnih, a učinkovitih korakih.

Seveda imamo vedno pred seboj cilj, da mora biti slep – slaboviden čim bolj samostojen

in čim manj odvisen od okolice.

Za dosego takega cilja mora imeti slepa – slabovidna oseba, pa naj gre za otroka,

mladostnika ali odraslo osebo, veliko kondicije, motivacije, vztrajnosti in veliko, veliko

pozitivnih izkušenj in vzpodbud.

Zato moramo slepim – slabovidnim osebam omogočiti čim več gibanja in pridobivanja

kondicije v varnem in poznanem okolju in pod nadzorom strokovnjakov (plavanje, fitnes,

smučanje, kolesarjenje s tandemom, pohodništvo...).

Pri vseh teh dejavnostih se dopolnjuje z obnovitveno rehabilitacijo, ki bi zadrţala in krepila

kondicijo, gibljivost telesa, lokomotornega aparata, ravnoteţja in splošnega ugodnega

počutja. Omilila bi napetosti in togosti drţe, ki je tako značilna za slepe in slabovidne

osebe.

Videči ljudje imamo več vzpodbud iz okolice. Slepa – slabovidna oseba je pri tem

prikrajšana in ovirana. Zato taka oseba teţi k mirovanju.

Omogočimo tudi slepim in slabovidnim osebam takšno rehabilitacijo, da bo vodila k večji

samostojnosti in neodvisnosti slepih in slabovidnih oseb.

28

Analiza stanja gluhih in naglušnih v Sloveniji

REHABILITACIJA GLUHIH IN NAGLUŠNIH V SLOVENIJI Rehabilitacija je po definiciji kombinirana in koordinirana uporaba medicinskih, socialnih in izobraţevalnih ukrepov ter predstavlja ukrepe za usposabljanje osebe, da bi le-ta lahko dosegla najvišji nivo funkcionalne sposobnosti in socialne integracije (Radovančič, 1995, str. 57). V obravnavi gluhe ali naglušne osebe sta rehabilitacija ter vzgoja in izobraţevanje osnovna procesa, preko katerih otrok osvaja znanje, se kulturno in socialno razvija ter povečuje svojo samopodobo (Kogovšek, 2007). Rehabilitacija je v svojem oţjem pomenu (na področju specialne in rehabilitacijske pedagogike) sestavni in integralni del vzgoje in izobraţevanja invalidov. V tem okolju poznamo avdiološko habilitacijo oziroma rehabilitacijo, s katero ţelimo pomagati gluhim in naglušnim osebam (Kogovšek, 2007). Ta tip rehabilitacije vključuje različne načine in postopke pomoči za zmanjševanje ali kompenzacijo slušne motnje/okvare, hkrati pa obsega pripomočke za komunikacijo. Rehabilitacija gluhih in naglušnih je v bistvu kompleksen proces, ki ga lahko delimo na štiri vrste rehabilitacij, in sicer na:

medicinsko rehabilitacijo,

izobraţevalno rehabilitacijo,

zaposlitveno in poklicno rehabilitacijo ter

socialno rehabilitacijo. Vse omenjene vrste rehabilitacij so med seboj tesno povezane, tako da uspeh ene odvisen od vseh prejšnjih. Znanstvena spoznanja in uspešna rehabilitacijska praksa sta vplivali na oblikovanje nekaterih splošnih rehabilitacijskih načel, ki so postala smernice za delo defektologa -surdopedagoga. Temeljna načela rehabilitacije gluhih in naglušnih oseb so naslednja načela (Radovančič, 1995, str. 57):

socialna deklaracija osebe,

strokovnost postopka samega rehabilitacijskega procesa,

polisenzorna stimulacija,

kontraindikacije,

ocenjevanje in kontrola rehabilitacije,

integracija in

vključevanje staršev v proces rehabilitacije. Zaposlitvena rehabilitacija je po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRSI: Uradni list RS, št. 16/07-UPB2) pravica invalida do posameznih storitev zaposlitvene rehabilitacije v obsegu, na način in v trajanju, opredeljenem v rehabilitacijskem načrtu in predstavljajo storitve, ki se izvajajo s ciljem, da se invalid usposobi za ustrezno delo, se zaposli, zaposlitev zadrţi in v njej napreduje ali spremeni svojo poklicno kariero. Zaposlitveno rehabilitacijo v Sloveniji izvajajo koncesionarji in se financirajo iz proračuna Republike Slovenije za zaposlovanje. Za obravnavo gluhih in

29

naglušnih je bila za koncesijsko obdobje 2010-2013 izbrana druţba Racio d.o.o., ki storitve zaposlitvene rehabilitacije izvaja na območju celotne Slovenije. Za izvedbo zaposlitvene rehabilitacije je potrebno upoštevati tudi splošne standarde storitev zaposlitvene rehabilitacije (standardi). S standardi uveljavljamo strokovno doktrino, opredeljujemo rehabilitacijski proces, njegovo vsebino, metode dela, pričakovane cilje in učinke ter temeljne strokovne in organizacijske pogoje, v katerih se storitve izvajajo.

IZOBRAŢEVANJE GLUHIH IN NAGLUŠNIH Osnovno izobraţevanje Gluhi in naglušni otroci in mladostniki ter osebe z govorno-jezikovnimi motnjami (GJM) se lahko vključujejo v naslednje vzgojno-izobraţevalne programe: 1. Predšolska vzgoja:

Predšolski prilagojen program za gluhe in naglušne predšolske otroke in otroke z GJM, ki se izvaja v ustreznih zavodih.

Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki se izvaja v rednih vrtcih pod nadzorom strokovnjakov.

2. Osnovna šola:

Prilagojeni izobraţevalni program devetletne osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne učence in osebe z GJM, ki se izvaja v ustreznih zavodih.

Prilagojeni izobraţevalni program z niţjim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne učence in osebe z govorno-jezikovnimi motnjami, ki se izvaja v ustreznih zavodih.

Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki se izvaja v rednih osnovnih šolah (integracija) pod nadzorom mobilnih učiteljev za dodatno strokovno pomoč.

3. Srednja šola:

Prilagojeni program niţjega poklicnega izobraţevanja z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne dijake ter dijake z GJM, ki ga izvaja Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana.

Prilagojeni program srednjega poklicnega izobraţevanja z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne dijake ter dijake z GJM, ki ga izvaja Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana.

Prilagojeni program srednjega strokovnega izobraţevanja z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne dijake ter dijake z GJM, ki ga izvaja Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana.

Prilagojeni program poklicno-tehniškega izobraţevanja z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne dijake ter dijake z GJM, ki ga izvaja ZGNL

Programi s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki se izvajajajo v rednih srednjih šolah (integracija) pod nadzorom strokovnjakov.

30

V Sloveniji obstajajo trije drţavni zavodi za vzgojo in izobraţevanje gluhih in naglušnih:

Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana (totalna komunikacija) – največji in najstarejši (ustanovljen leta 1900), edini, ki poleg vrtca in osnovne šole omogoča tudi naslednje programe:

niţje poklicno izobraţevanje (obdelovalec kovin, obdelovalec lesa, pomočnik konfekcionarja),

srednje poklicno izobraţevanje (grafični operater, obdelovalec kovin, mizar, šivilja-krojač, računalnikar),

srednje strokovno izobraţevanje (grafični tehnik, medijski tehnik),

poklicno tehniško izobraţevanje. Dijaki, ki zaključijo srednje strokovno ali poklicno tehniško izobraţevanje opravljajo pod posebnimi pogoji poklicno maturo in se lahko vpišejo na visoke strokovne šole.

Center za sluh in govor Maribor (verbotonalna metoda)

Ustanovljen je bil 29. junija 1962. Z delovanjem so pričeli kot posebna sluţba za rehabilitacijo sluha in govora v okviru Zdravstvenega doma Maribor, leta 1981 pa so postali samostojna delovna organizacija. Pod obstoječim imenom so začeli delovati leta 1997.

Center za korekcijo sluha in govora Portoroţ (oralna in verbotonalna metoda).

Vsi zavodi imajo večinoma visoko strokovno usposobljen kader. Po podatkih iz leta 2002 je bilo v zavodih zaposlenih skupno 265 oseb, od strokovnjakov preteţno z visoko izobrazbo do tehničnega osebja. Največ jih je bilo v Ljubljani - 130. V zavodih se letno izobraţuje nekaj čez 250 gluhih in naglušnih otrok in mladostnikov. Večina gluhih, naglušnih otrok in gluhih otrok s Cohlearnim implantom je usmerjena v integracijo. Število integriranih otrok, mladostnikov in študentov je okoli 250 letno za vso Slovenijo. Po podatkih iz leta 2002 je bilo v Ljubljani 17 gluhih in naglušnih otrok v vrtcu, 45 je bilo takih na osnovni šoli, v poklicni in srednji šoli pa 77; v Mariboru pa je bilo v vrtcu samo 6 otrok gluhih in naglušnih, v osnovni šoli pa 18. V Portoroţu je bilo le 9 gluhih in naglušnih otrok v osnovni šoli. Številke so presenetljivo nizke, kar je posledica dobre organiziranosti integracije gluhih in naglušnih v slišeče oddelke vrtcev in šol. V Ljubljani je bilo leta 2002 ţe 176 gluhih in naglušnih v integraciji od vrtca in osnovne šole do fakultete. Največ jih je v osnovni šoli (55 otrok). V Mariboru pa je 27 otrok in mladostnikov vključenih v vrtec. V Portoroţu je v izobraţevanje med slišečimi vključenih 45 otrok in mladostnikov. Če primerjamo število vseh oseb, ki so bile vključene v zavode, in integrirane osebe od vrtca do srednje šole po šolskih letih, je iz spodnje tabele razvidno, da se število otrok in mladostnikov, ki se vključujejo v zavode, z leti zmanjšuje. Zadnja leta narašča število otrok in mladostnikov, ki se vključujejo v redne vrtce in šole. Tabela : Primerjava števila oseb, ki so vključeni v zavode, z integriranimi osebami.

31

Šol. leto

Otroci in mladostniki vključeni v zavode

Otroci in mladostniki vključeni v redne vrtce in šole

1995/1996 283 211

1996/1997 269 226

1997/1998 290 249

1998/1999 296 297

1999/2000 294 299

2000/2001 281 274

2001/2002 260 329

2002/2003 264 273

2003/2004 256 311

2004/2005 246 418

2005/2006 236 392

2006/2007 241 417

2007/2008 235 474

2008/2009 250 455

SKUPAJ 3701 4625

Vir: ZGNL V nadaljevanju prikazujemo primerjavo med številom otrok in mladostnikov, ki so vključeni v šolanje v zavodih, s tistimi, ki so integrirani v redni vzgojno-izobraţevalni sistem. V vrtcih je v zadnjih letih v primerjavi s prejšnjimi deleţ otrok, vključenih v zavode nekoliko manjši. Povečal se je deleţ integriranih otrok. V osnovni šoli število otrok, tako integriranih, kot tudi vključenih v zavode, narašča. Zmanjšuje se v skupno število srednješolcev, kjer se število mladostnikov, vključenih v zavod, in integriranih mladostnikov v šolskem letu 2008/2009 izenači.

32

Graf: Primerjava števila oseb, ki so vključeni v zavode, z integriranimi osebami (vrtec, osnovna šola, srednja šola).

33

Pri usmerjanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami je prišlo v zadnjih 15 letih na področju rehabilitacije gluhih in naglušnih otrok do precejšnjih sprememb. Leta 1996 se je pričelo gluhim otrokom z operativnimi posegi vstavljati polţev vsadek. V zadnjih petih letih so začeli z operacijami vedno mlajših gluhih otrok, na podlagi česar se skupaj s takojšnjim pričetkom terapije govora in poslušanja tem otrokom omogoči bistveno hitrejši in laţji razvoj govora, kot se razvije gluhim otrokom brez polţevega vsadka. Leta 2000 se je začela s sprejetjem zakona o usmerjanju otrok s posebnimi vzgojno-izobraţevalnimi potrebami tudi bolj intenzivna integracija gluhih in naglušnih otrok ter oseb z GJM v redne izobraţevalne ustanove. Šolanje v zavodih je omogočeno na osnovi Zakona o usmerjanju otrok. Usmerjanje poteka po zakonu vsaka tri leta – vedno ob spremembi programa ali na podlagi utemeljenega razloga, lahko pa tudi ţe po enem letu. Komisija napoti kandidate v zavode ali v integracijo v domačem okolju. Kandidati, ki so integrirani v redne šole, imajo zakonsko pravico do dodatne pomoči s strani defektologa, surdopedagoga ali logopeda, in sicer do 5 ur tedensko. Prav tako imajo po Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika pravico do tolmača v višini 100 dodatnih ur letno za izvenšolske aktivnosti. Ta pravica traja do konca študija oziroma do diplome. Za nadaljnji študij ni moţnosti tolmačenja. Gluhi in naglušni otroci imajo s strani drţave pravico do:

brezplačnih prevozov iz kraja bivanja v zavod in nazaj (stroški se povrnejo staršem na osnovi potnega naloga),

brezplačno bivanje pri rejnikih ali v domu,

podaljšan čas šolanja za tri leta oziroma preloţen začetek šolanja za eno leto,

podaljšanega bivanja v OŠ do konca šolanja (praviloma je do 5. razreda OŠ),

prilagojeno izvajanje programov – velja za integrirane otroke in dijake. Otroci, ki so usmerjeni, imajo pravico do individualiziranega programa. Kandidat ima poleg tega naslednje moţnosti:

do 50%, izjemoma do 100% podaljšan čas pri opravljanju pisnega in ustnega izpita mature in zaključnega izpita v OŠ,

maturo lahko opravi v dveh delih, vendar mora za to vloţiti prošnjo,

pravico do uporabe FM sistema (naprava za brezţično poslušanje na daljavo),

na ustnem izpitu predhodno izvleče vprašanja, ki se mu priredijo v ustrezni obliki,

oproščeni so slušnega testa (pri angleškem jeziku na maturi se ne ocenjuje kvaliteta branja in izgovarjave gluhega ali naglušnega kandidata),

pravico do pomočnika, bralca na pisnem in ustnem delu, pri slednjem pa tudi pravico do tolmača za slovenski znakovni jezik,

prilagodi se ocenjevanje, vse napake, ki so posledica kandidatove motnje, se izločijo iz ocenjevanja, pri ocenjevanju lahko sodeluje strokovnjak za motnjo – ne ocenjuje se kvaliteta govorne izreke.

Visokošolsko izobraţevanje Za študente invalide, ki pridobijo status študenta s posebnimi potrebami velja, da se lahko vpišejo v študijske programe, če izpolnjujejo splošne pogoje za vpis, razpisanih pri vpisu v prvi letnik visokošolskih zavodov. Kandidati s posebnimi potrebami morajo doseči vsaj 85% točk za vpis.

34

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, sprejet 1. junija 2000, je med drugim tudi določil, da se študentom s posebnimi potrebami v skladu s statutom visokošolskega zavoda zagotavlja potrebna dodatna oprema. Ţal pa to v praksi še vedno ni zaţivelo, oziroma vsaka ustanova posebej obravnava problematiko uporabe dodatne opreme. Na Univerzi v Ljubljani imajo študenti s statusom študenta s posebnimi potrebami / invalida pravico do opravljanja izpitov v izrednih izpitnih rokih, kot je opredeljeno v statutu te univerze. Na Univerzi v Ljubljani se lahko študent invalid vpiše v višji letnik tudi, če ni opravil vseh predpisanih obveznosti, prav tako si lahko podaljšajo status invalida. Na Univerzi v Mariboru je bolje poskrbljeno za študente invalide in sicer statut navaja, da imajo študenti invalidi pri izvajanju študijskih programov posebne prilagoditve pri obiskovanju predavanj, seminarjev, vaj in pri načinu opravljanja preizkusa znanja. O načinu olajšav posameznim študentom invalidom odloča Komisija za študijske zadeve članice univerze. Prilagoditve za študente invalide so podrobneje določene v Pravilniku o študijskem procesu študentov invalidov Univerze v Mariboru. Zagotavlja dostopnost fakultet, predavanj, vaj, študijskih obveznosti in študijske literature. Najbolj podroben je statut Univerze v Mariboru pri določanju prilagoditev študijskih obveznosti, kjer določa, da imajo študenti pravico do:

opravljanja izpitov izven razpisanih rokov, določenih v dogovoru z izvajalcem predmeta

opravljanja pisnega izpita v ustni obliki,

opravljanja ustnega izpita v pisni obliki,

prilagoditve oblike izpitnih pol,

podaljšanega časa pisnih izpitov,

uporabe posebnih pripomočkov kot so lupe, elektronska povečevala, posebna pisala ipd.

opravljanja pisnih izpitov z uporabo računalnika ali kakšne druge ustrezne in dostopne naprave,

opravljanja pisnih izpitov ob pomoči tretje osebe − zapisovalca,

uporabe bralca na izpitu,

prisotnost tolmača za znakovni jezik pri opravljanju izpita,

zagotovitev posebnega prostora za opravljanje izpita,

prilagoditve v prostoru oziroma prostora in prilagoditve opreme,

krajših premorov med izpiti,

razumno daljših rokov za oddajo seminarskih nalog in drugih študijskih obveznosti,

moţnosti opravljanja določenih študijskih obveznosti v paru s študentom brez invalidnosti, prilagoditev praktičnih vaj ter študijske literature,

drugih smiselnih prilagoditev, potrebnih za preverjanje znanja študenta invalida. Univerza na Primorskem ima prav tako dobro urejeno vprašanje obravnavanja študentov invalidov in sicer določa ustrezne postopke Pravilnik o študentih s posebnimi potrebami na Univerzi na Primorskem. Iz pravilnika je razvidno, da so za študente invalide moţne naslednje prilagoditve:

podaljšanje časa opravljanja ustnega oziroma pisnega izpita,

zagotovitev posebnega prostora za opravljanje izpita,

prilagoditev v prostoru oziroma prostora in prilagoditev opreme,

opravljanje izpita s pomočjo računalnika in uporaba posebnih pripomočkov,

opravljanje izpita s pomočjo pomočnika,

sprememba oblike preverjanja in ocenjevanje znanja,

35

prilagoditev oblike izpitnega gradiva,

druge prilagoditve glede na dane moţnosti članice univerze. Izobraţevanje odraslih Odrasli se lahko izobraţujejo na društvih in Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije preko različnih predavanj, seminarjev in delavnic. Poklicno in srednješolsko izobraţevanje odraslih gluhih in naglušnih je moţno v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Večina gluhih doseţe poklicno izobrazbo, manj srednjo izobrazbo. Za študij se jih odloči le malo – največkrat zaradi slabe pismenosti in poznavanja jezika.

ZAPOSLOVANJE GLUHIH IN NAGLUŠNIH Zakonodaja spodbuja zaposlovanje invalidov v obliki stimulacij in ugodnosti podjetjem ali samostojnim podjetnikom. Kljub vsemu so gluhi in naglušni na trgu delovne sile teţje zaposljivi kandidati za zaposlitev zaradi oteţkočene komunikacije in nizke stopnje izobrazbe. Mladi pa teţko najdejo moţnost za opravljanje pripravništva. Izobrazbena struktura gluhih in naglušnih je v Sloveniji med vsemi invalidnimi skupinami v povprečju med najniţjimi, kar poslabšuje situacijo zaposlovanja gluhih. Kandidati s srednjo in z visoko izobrazbo laţje dobijo zaposlitev. Letno se po končanem šolanju na zavodu za zaposlovanje prijavi do 15 gluhih in naglušnih oseb, ki zaključijo izobraţevanje. Gluhi, ki so zaposleni, imajo priznano 70% telesno okvaro, kar jim omogoča pravico do dodatnih dni dopusta (največ do 5 dni) in zagotovljeno beneficirano delovno dobo (za vsako leto dodatne tri mesece). Po Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika imajo pravico do dodatnega izobraţevanja v spremstvu tolmača, ki ga mora plačati delodajalec. Prav tako kot invalidi uţivajo posebno varstvo, če je bilo prekinjeno delovno razmerje s strani delodajalca. S 1. 1. 2003 je v stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih, ki natančno določa minimum pravic in obveznosti delavcev in delodajalcev. Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu ali invalidu brez tega statusa kot preseţku razen v primeru, če mu ne more zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom. Zavod RS za zaposlovanje vodi okrog 750 - 800 oseb z motnjo sluha in govora v svojih evidencah. Od tega jih je največ s statusom delovnega invalida, invalida po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb in kategorizirane mladine. Po letu 2000 zaradi teţav v invalidskih in drugih podjetjih prehajajo gluhe in naglušne osebe v brezposelnost. Kot je razvidno iz spodnje tabele, je največji padec v deleţu invalidov med brezposelnimi zabeleţen z leta 2002 na 2003. Opozoriti velja, da gre za posledico sprememb Pravilnika o vsebini in načinu vodenja evidenc s področja zaposlovanja in ne zaradi razloga zaposlitev. Tabela: Brezposelnost invalidov v Sloveniji od leta 1992 do leta 2009 v primerjavi z vsemi registriranimi brezposelnimi osebami.

36

Vir: Zavod RS za zaposlovanje, 2009 V reševanje problematike brezposelnosti gluhih so se po l. 2000 vključila (nacionalna) javna dela Psihosocialna pomoč gluhim in naglušnim starejšim, za izvajanje programa psihosocialne pomoči druţinam z gluho ostarelo osebo oz. posameznim ostarelim gluhim osebam v Republiki Sloveniji. Program se inancira iz prijav na razpise, Ministrstva za delo, druţino in socialne zadeve, Zavoda RS za zaposlovanje, Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij FIHO. Kandidati, ki izvajajo program dela s starostniki, imajo različno stopnjo izobrazbe (knjigovez, pletilka, šivilja, montaţer – kopist, gospodinjska pomočnica, grafični tehnik in bolničarka), in so bili vključeni v prilagojen 120 urni program usposabljanja, s katerim so pridobili dodatna znanja za opravljanje tega dela. Ta program izvajalcem omogoča, da tudi aktivno rešujejo svoj problem brezposelnosti in povečujejo moţnost za svojo zaposljivost. Uporabniki te pomoči pa imajo tako zagotovljeno pomoč z izvajalcem, ki pozna gluhe in slovenski znakovni jezik, kar izboljšuje kakovost ţivljenja ostarelih ljudi.

PRAVICA DO MEDICINSKIH TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV Gluhi in naglušni v Sloveniji imajo pravico do slušnih pripomočkov s strani zdravstvenega zavarovanja, čeprav so potrebe zelo različne glede na stopnjo naglušnosti. Pravico do medicinsko-tehničnih pripomočkov sicer določata Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz naslova zdravstvenega zavarovanja je na voljo večinoma le en tehnični pripomoček – slušni aparat. Slušni aparati so na voljo v specializiranih trgovinah za izdajo, vzdrţevanje in servis slušnih aparatov, ki imajo za opravljanje te naloge pridobljeno ustrezno koncesijo. Slušne aparate lahko za vsako uho menjamo na vsakih pet let.

Leta VSI REGISTRIRANI

BREZPOSELNI REGISTRIRANI

BREZPOSELNI INVALIDI

DELEŢ (%) INVALIDOV MED BREZPOSELNIMI

1992 102.593 4.126 NP

1993 129.087 4.374 3,4

1994 127.056 5.564 4,3

1995 121.483 7.165 5,7

1996 119.799 8.671 7,0

1997 125.189 10.879 8,5

1998 126.080 12.528 9,9

1999 114.348 14.878 13,0

2000 104.583 17.179 16,4

2001 104.316 18.684 17,9

2002 99.607 14.420 14,5

2003 95.993 8.875 9,2

2004 90.728 8.051 8,9

2005 92.575 9.135 9,9

2006 78.303 9.138 11,7

2007 68.411 10.346 15,1

2008 66.239 11.025 16,6

2009 96.672 13.132 13,6

37

Med novejše pripomočke štejemo tudi polţkov vsadek, ki ga prejmejo le ustrezni kandidati. Okvirna vrednost polţkovega vsadka znaša do 30.000 EU, stroške zanj krije zdravstveno zavarovanje. Ţal zdravstveno zavarovanje ne krije nobenih stroškov za ostale pripomočke, kot so svetlobna opozorila, telefaksi, skenerji, opozorilni vibratorji, videotelefoni, ki so nujni za kakovostno ţivljenje gluhih in naglušnih. Prav to postavlja gluhe, ki niso uporabniki polţkovega vsadka v diskriminatoren poloţaj, saj v resnici ne morejo izkoristiti pravice do slušnega aparata, in zaradi česar bi lahko ta sredstva namenili za druge, njim res potrebne tehnične pripomočke. Osebe, ki so od rojstva gluhe, prav tako nimajo z zakonom zagotovljenih pravic do tehničnih pripomočkov, kot osebe, ki so kasneje oglušele kot vojni invalidi. Tak odnos postavlja gluhe v še slabši poloţaj in jih prikrajša za pravico do pripomočkov. Na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije deluje Center moţnosti, kjer si lahko gluhi in naglušni ogledajo in preiskusijo tehnične pripomočke za ţivljenje in delo. Nekatere rešitve pa so razstavljene tudi v Domu IRIS na URI-Soča. IRIS je kratica, sestavljena iz začetnic besed »Inteligentne Rešitve in Inovacije za Samostojno ţivljenje«. Predstavlja demonstracijsko stanovanje v pritličju glavne stavbe Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta s površino 90 m2 in obsega kuhinjo, dnevno sobo z delovnim prostorom, spalnico, dve kopalnici in ločen prostor za tehnično opremo. V stanovanju so nameščeni oprema in različni tehnični pripomočki, od enostavnih do najzahtevnejših, ki so v pomoč osebam z različnimi vrstami invalidnosti in starejšim osebam. Posebni pripomočki so ţal dosegljivi samo po naročilu. Slušni aparati so dosegljivi v posameznih trgovinah oziroma podruţnicah Phonak-a in Widex-a, ki sta v Sloveniji najmočneje zastopana. Prav tako so v Sloveniji zastopani tudi slušni aparati Oticon, Siemens, in drugi manjši proizvajalci. Vse potrebne informacije o tehničnih rešitvah dobijo gluhih in naglušni v lokalnih društvih gluhih in naglušnih, Centru moţnosti pa tudi pri izvajalcu zaposlitvene rehabilitacije, Racio d.o.o.. Podrobne informacije najdejo tudi na zloţenkah, brošurah, spletni TV. V primeru socialne ogroţenosti lahko društvo podari tehnični pripomoček ogroţenim članom. Nekatera najpomembnejša pravila obveznega zdravstvenega zdravstvenega zavarovanja so še:

med pravice iz obveznega zavarovanja v smislu pravice do zdravstvene storitve spada tudi kritje najmanj 85% vrednosti slušnih pripomočkov,

za zahtevnejše pripomočke je potrebno pridobiti soglasje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, za zelo drage pa mnenje zdravniške komisije,

šoloobvezni otroci do dopolnjenega 15. leta starosti z motnjami sluha, ki se šolajo v redni šoli, imajo pravico do aparata za boljše sporazumevanje - brezţični FM sistem; trajnostna doba le-tega znaša najmanj 5 let,

trajnostna doba slušnih aparatov znaša najmanj: za otroke do dopolnjenega 6. leta – 2 leti, za otroke od 6. do dopolnjenega 15. leta starosti – 3 leta, za druge zavarovane osebe – 5 let.

38

INFORMATIKA

Gluhi in naglušni imajo moţnost, da spremljajo nekatere oddaje s podnapisi s pomočjo teleteksta na strani 771 in 772, in sicer na nacionalni televiziji RTV Slovenija. Sredstva prihajajo iz drţavnega proračuna v sodelovanju z nacionalno zvezo društev gluhih in naglušnih. Ta rešitev velja le za drţavno televizijo, zasebne televizijske druţbe pa nimajo ne potrebe ne interesa, da bi slovenske oddaje opremile s podnapisi. V okviru Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) imajo gluhi in naglušni lastno informativno dejavnost, ki obsega izdajo glasila 'Iz sveta tišine' in sicer 10 številk letno. V okviru ZDGNS deluje tudi Videostudio, ki pripravlja videoprispevke za spletno TV 'Videonovice' za gluhe in televizijsko oddajo 'Prisluhnimo tišini'. Gluhi in naglušni imajo moţnost, da dvakrat mesečno spremljajo oddajo v dolţini 30 minut na prvem programu nacionalne televizije. Oddaja je opremljena s podnapisi in tolmačem ter obravnava aktualne teme iz ţivljenja in dela gluhih in naglušnih v Sloveniji. Posamezna društva gluhih in naglušnih Slovenije celo izdajajo lastno glasilo za svoje člane in informirajo javnost preko lastne spletne strani, kar nudi tudi nacionalna organizacija gluhih in naglušnih Slovenije. . Obveščanje gluhih je organizirano v skladu s 4. členom Zakona o medijih (preko javnega zavoda RTV Slovenije, preko posebnih glasil in multimedijev). Osebe, ki so trajno izgubile sluh, so po Zakonu o Radioteleviziji Sloveniji oproščene plačila RTV prispevka, kar pa ne velja za zasebne ali kabelske televizije. Gluhi in naglušni uporabniki imajo moţnost do brezplačne uporabe Interneta in elektronskega naslova preko javnega zavoda ARNES. Mobitel d.o.o. ponuja poseben naročniški paket za gluhe. Gluhi imajo ugodnejšo mesečno naročnino in zniţano ceno SMSjev in brezplačno videotelefonijo med Mobitelovimi uporabniki. Naglušni imajo moţnost, da nabavijo ojačan prenosni telefon.

ARHITEKTONSKE IN KOMUNIKACIJSKE OVIRE Objekti Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter v večstanovanjskih stavb (Ur.l.97/03) nalaga obveznosti pri gradnji in načrtovanju z namenom preprečevanja komunikacijski ovir. Objekti in prostorske ureditve morajo biti projektirani tako, da omogočajo uporabo vsem ne glede na stopnjo njihove individualne telesne zmogljivosti. Med drugim morajo biti zasnovani tako, da omogočajo pešcem prosto gibanje brez komunikacijskih ovir. Če je na javnem mestu najmanj 5 telefonskih govorilnic, mora biti ena opremljena tako, da jo lahko uporabljajo naglušne osebe. Za primer evakuacije mora biti urejen sistem komunikacijskih znakov, ki ga lahko uporabijo osebe z okvaro sluha, vključno z oznakami zasilnih izhodov in potmi evakuacije.

39

Dostop do objekta, ki mora biti brez ovir, mora biti varen in brez grajenih komunikacijskih in gibalnih ovir, tako da omogoča enostavno orientacijo v prostoru. V javnih objektih kot so uprave, banke, pošte, zavarovalnice in druge pisarniške dejavnosti, se morajo vse storitve, ki so povezane s sporazumevanjem, opravljati tako, da lahko informacije sprejemajo tudi osebe z okvaro sluha. V večstanovanjskih objektih mora biti ena desetina stanovanj (če je več kot 10 stanovanj ali gre za stanovanjski objekt z oskrbovanimi stanovanji - če je 5 enot ali več in za stanovanjsko skupino za posebne socialne skupine - če je v njej 30 ali več bivalnih enot) prilagojena bivanju funkcionalno oviranih oseb. Soba v hotelu mora biti opremljena s klicno napravo, ki omogoča sporazumevanje za osebe z okvaro sluha. Prav tako mora biti v isti etaţi, kjer je soba, sanitarni prostor opremljen s klicno napravo, če je potrebna pomoč, za nemoteno sporazumevanje oseb z okvaro sluha. Gledališča, kinodvorane, dvorane za koncertne in druge prireditve ter konferenčne dvorane morajo biti opremljene z ustreznimi napravami oziroma indukcijskimi zankami z ojačevalcem, ki omogočajo dober sprejem zvoka ljudem, ki uporabljajo slušne aparate. Sanitarni prostori morajo biti opremljeni s klicno napravo, če je potrebna pomoč, za nemoteno sporazumevanje oseb z okvaro sluha. Ta pravilnik je začel veljati 25. 10. 2003 za novogradnje in rekonstrukcije objektov. Ne velja pa za obstoječe stavbe. Delovna mesta Vsa delovna mesta, ki jih zasedejo gluhi in naglušni, bi moral delodajalec urediti tako, da lahko invalid nemoteno opravlja svoje delo, v skladu z zakonodajo s področja varnosti in zdravja pri delu. Avtobusni, ţelezniški in letalski promet V javnem mestnem in medmestnem prometu, tako na avtobusih, vlakih, kot tudi na letalih, je nujno potrebno poleg govornih zagotoviti tudi pisne informacije na informativnih zaslonih, ki bi omogočile ustrezno informiranje gluhih ter tudi naglušnih s slušnimi aparati, ki imajo prav tako velike teţave s poslušanjem oglasov po zvočniku. Takšno informiranje bi lahko potekalo tudi s prenosom vseh potrebnih informacij v internet za prikaz na mobilnih telefonih, s čimer bi omogočili gluhim in naglušnim, da pridejo do informacij tudi na večjo razdaljo. Obveščanje gluhih o naravnih in drugih nesrečah Gluhi in naglušni imajo prav tako teţave pri pridobitvi sprotnih informacij o naravnih in drugih nesrečah (poţar, poplave, potres) ter o nujnih dogodkih, kot so začetek vojne, stavke, nemiri, nesreče in drugo. To bi se lahko rešilo s sistemom informiranja na mobilne telefone, ki bi poleg zvonjenja uporabljal tudi vibrirne in svetlobne znake za vzbujanje pozornosti. Turistične znamenitosti, muzeji Vse turistične znamenitosti, kot so pomembne stavbe, kraji in muzeji, imajo v svojem programu poleg informativne brošure pogosto tudi audio vodiče, ki pa jih gluhi in naglušni ne morejo uporabljati. Gluhi bi morali tako imeti moţnost, da imajo audio vodič preveden v znakovni jezik in da ga lahko opazuje na zaslonu manjšega dlančnika ali mobilnega

40

telefona. Naglušne osebe pa bi morale prejeti indukcijsko zanko, ki bi jo lahko uporabili na istem izhodu, kjer so sicer nameščene običajne slušalke. Enako to velja tudi skupine, kjer imajo vodiča. Vodič bi obvezno moral uporabljati tudi ustrezni FM sistem, ki je namenjen poslušanju na daljavo za lastnike slušnih aparatov. Voţnja z avtomobilom Pri voţnji z avtomobilom gluhe osebe imajo izjemno omejene moţnosti za komuniciranje med voţnjo. Običajno je način odčitavanja iz ustnic in uporaba enoročnega znakovnega jezika lahko zelo nevarno. V tem primeru potrebujejo gluhi več ogledal in senzor za glasnost zvoka z lučjo, ki bi zaznal in prikazal prihajajoči rešilec, gasilec ali policista. Za naglušne velja, da se v avtu skorajda ne morejo sporazumevati, saj lahko hrup v avtomobilu preseţe glasnost govorjene besede. Moţno je sicer odčitavanje iz ustnic, vendar je to prav tako zelo tvegano dejanje. Primerna bi bila uporaba brezţičnih mikrofonov, nameščenih na različnih mestih po avtomobilu.

PROBLEMATIKA UPORABE IKT ZA GLUHE IN NAGLUŠNE V

IZOBRAŢEVALNEM PROCESU V letu 2006 je bila v okviru nacionalnega projekta INVATECH (Debevc, 2006) izvedena anketa med učitelji in defektologi v centrih oziroma zavodih za gluhe in naglušne o uporabi informacijske tehnologije. V anketi je sodelovalo 35 učiteljev in 19 defektologov. Iz odgovorov je bilo razvidno, da imajo vsi trije slovenski zavodi računalniške učilnice ter računalnike za delo z otroki. V ljubljanskem zavodu imajo otroci dostop do računalnikov tudi izven pouka oziroma interesnih dejavnosti računalništva. Računalniške učilnice vsebujejo računalnike za učence, tiskalnik, digitalni projektor in multimedijske dodatke. V dveh zavodih imajo računalnike za učitelje, eden od zavodov tega ni navedel, ter TV ali monitor za frontalno demonstracijo. Izkazalo se je, da je 40% učiteljev učilo 22 ur na teden oziroma je 62,5% učiteljev učilo v povprečju 22,5 ur. Pri upoštevanju tistih učiteljev, ki so dejansko uporabljali računalnik pa smo dobili povprečje uporabe računalnika okrog 2,2 ure/teden. Prav tako je anketa pokazala, da je 82,9% učiteljev uporabljalo računalnik in drugo tehnologijo pri pouku. Nobene strojne opreme ni uporabljalo 2,9% učiteljev, torej niso uporabljali niti računalnika. Od defektologov, ki se ukvarjajo z individualno obravnavo otrok ni bilo nobenega, ki sploh ne bi uporabljal katere od tehnologij. Pet (38,5%) jih ni uporabljalo strojne opreme pri pouku, šest (46,2%) pa ne programske opreme niti didaktičnih iger. Za slednje lahko obstajajo različni razlogi. Morda ni bilo na voljo dovolj računalnikov, opreme ipd. Čeprav bi lahko iz odgovorov sklepali, da je te opreme na zavodu bilo dovolj. Ne poznamo pa podatka za dostopnost zgoščenk na šolah, vendar so učitelji iz vseh treh zavodov navajali, da uporabljajo določene zgoščenke, zato lahko sklepamo, da so bile v zavodih na voljo. Sklenemo lahko, da je računalnik pri pouku uporabljalo skoraj tri četrtine učiteljev, in da je to številka, ki prikazuje visoko tehnološko zavest za uporabo IKT. Ţal pa je bilo malo takih učiteljev, ki bi pri pouku uporabljali druge, modernejše tehnologije, kot so digitalni fotoaparat, video kamera, digitalni projektor, monitor za frontalno demonstracijo, videokonferenčno opremo idr.

41

IKT za gluhe in naglušne

SPLOŠNO O IKT ZA GLUHE IN NAGLUŠNE

Proizvodi podporne tehnologije so posebej prilagojeni za invalide. Ta tehnologija predstavlja del strojne opreme ali pa je to programska oprema, ki je namenjena temu, da se poveča, vzdrţuje ali podpira funkcionalne zmoţnosti invalidov. To je lahko vsaka naprava ali tehnika, ki sluţi posameznikom, da laţje premostijo vsakdanje teţave, ki so posledica njihove motnje, okvare oziroma prizadetosti. Glede na vrsto motnje oziroma okvare posameznika moramo tudi izbrati ustrezno podporno tehnologijo. Vedeti je potrebno na kaj moramo biti pozorni pri izbiri in vrednotenju programske in strojne opreme. Poznati moramo tudi funkcionalne sposobnosti posameznika. Obstajajo merila, ki jih moramo upoštevati pri izbiri strojne in programske opreme, in sicer:

lastnosti programske in strojne opreme,

specifičnost vsakega uporabnika z vidika motnje, obolenja oziroma okvare,

uporabnost,

prilagodljivost,

kvaliteta komunikacije. Populacija gluhih in naglušnih je zelo heterogena glede na lastne kognitivne, motorične, socialne in emocionalne sposobnosti. Poleg tega moramo ob tem upoštevati še nekatere druge dejavnike kot so: stopnja izgube sluha, čas nastanka izgube sluha ter dodatne motnje, ki se pogosto pojavljajo glede na vzrok izgube sluha. Gluhi in naglušni imajo teţave pri razumevanju in uporabi jezika ter s tem povezanih funkcij, vključno z učenjem, posredno pa z vključevanjem v socialno okolje. Večina ljudi z okvaro sluha ima teţave z izhodnim zvokom računalnika, tako da potrebujejo večjo moč zvoka izhodnih informacij ali slušni pripomoček, ki nadomešča slušalke. Nekateri pa potrebujejo vizualni nadomestek v pomoč, kot so podnapisi v ţivo ali tolmač v ţivo. Nekateri ljudje z okvaro sluha lahko razločijo določene zvoke, vendar ne morejo razločiti besed. V pomoč ljudem s tako okvaro sluha so razvili naprave, ki ojačajo zvok, za ostale pa so potrebne druge rešitve. Pri Microsoftu so mnenja, da za gluhe in naglušne pravzaprav ni posebne podporne tehnologije, saj lahko uporabljajo računalnik, dokler lahko sprejemajo informacije vizualno ali pa prilagodijo zvoke in glasnost. Moţnosti za nastavitev zvokov so vgrajene v sistem Windows, tako naj bi bila ta tehnologija dostopna gluhim in naglušnim. Do neke mere to drţi, vendar vemo, da so potrebe gluhih in naglušnih mnogo kompleksnejše. Programska oprema za gluhe in naglušne se nanaša predvsem na učenje znakovnega jezika ali pa na specializiran besedni procesor, ki pomaga usvojiti slovnico in črkovanje. Strojna oprema zajema predvsem zunanje vtikače za zvočnike, ki se lahko uporabljajo s slušalkami in zvočniki ali pa so povezani z ojačevalnim sistemom.

42

SEZNAM TEHNOLOGIJ ZA GLUHE IN NAGLUŠNE Podporna tehnologija za gluhe in naglušne tako zajema v splošnem:

pripomočke za poslušanje,

pripomočke za prikaz teksta,

pripomočke za prikaz video posnetkov,

podnaslavljanje (tudi dostop do podnaslovljenih filmov, videokaset, TV, prepis govorjenega avdia);

vizualne znake in opozorila (alarmni sistemi),

produkti za govor,

spletni sistemi,

računalniški strojni sistemi in

prilagojeni računalniški programi. V nadaljevanju navajamo okvirni seznam tehnologij za gluhe in naglušne glede na navedene kategorije, ki so nato natančneje pojasnjeni v dodatnem delu. PRIPOMOČKI ZA POSLUŠANJE:

slušni aparati

audio čeveljček polţev vsadek FM sistemi

klasični

večtočkovni

za velike razdalje indukcijska zanka:

telefon z indukcijsko zanko

klasična zauheljna indukcijska zanka

Bluetooth indukcijska zanka za okrog vratu

indukcijska zanka v prostorih slušalke z mikrofonom, prirejene za naglušne telefonski ojačevalci zvoka mikrofoni z ojačevalcem zvoka za slušalke (Pockettalker) ţični in brezţični sistemi za ojačevanje zvoka za priključitev na TV, radio ali Hi-

Fi (s slušalkami ali indukcijsko zanko) o PRIPOMOČKI ZA PRIKAZ TEKSTA:

klicni centri telefon s tekstovnim zaslonom elektronska pošta internetne klepetalnice TTY (ZDA)

o PRIPOMOČKI ZA PRIKAZ VIDEO POSNETKOV: video telefon videokonference (klasične, mobilni telefoni) internetni telefoni video podprti klicni center video forum

o PODNASLAVLJANJE: stalni podnapisi (TV) podnapisi na zahtevo (TTX, DVD, spletni podnapisi) podnapisi v ţivo (real-time captioners!)

43

o VIZUALNI ZNAKI IN OPOZORILA (alarmi): vibratorski pager brezţični sistem za opozarjanje na telefon, zvonec na vratih prenosna budilka (luč, vibrator) baby monitorji alarmni sistem za različne alarme (poţar, dim, pline, vremenski...)

o PRODUKTI ZA GOVOR: govorni pripomočki za učenje (speech tutor - Harris Communications) ojačevalci govora (Voice speech amplifier) govorne naprave za laringektomijo

o SPLETNI SISTEMI: spletne strani podprte z videom znakovnega jezika

klasični

transparentni video spletni dnevnik (vlogs) socialna omreţja (Facebook)

o RAČUNALNIŠKI STROJNI SISTEMI: klasični osebni računalnik (minimalna potrebna oprema) prenosni računalnik s spletno kamero tablični računalnik dlančniki

o PRILAGOJENI RAČUNALNIŠKI PROGRAMSKI SISTEMI: notičniki (note-takers for deaf) sistemi za zajemanje predavanj (VeLAP-Debevc) slovarji

o BODOČI IN RAZISKOVALNI SISTEMI: osebni GPS lokator avtomatski pretvorniki glasu v besedilo razpoznavalniki znakovnega jezika (sign language recognition) avatarji

o SISTEM ZA NASTAVLJANJE IN PREVERJANJE SLUŠNIH APARATOV: strojna oprema (bluetooth sprejemnik, oddajnik, sistem za priklop na aparat) programska oprema za nastavljanje in preverjanje slušnih aparatov.

PRIMERI DOBRE PRAKSE

Klicni center in prilagoditev delovnega mesta za gluhe Na delovnem mestu, ki ga nastopi gluha oseba, je potrebno ponuditi najmanj naslednje elemente (slika X), s katerimi se gluha oseba lahko po potrebi poveţe tudi s klicnim centrom za gluhe in naglušne, ki obvladajo znakovni jezik:

- računalnik z Bluetooth in s spletno kamero (na primer Netbook), - mobilni telefon s podporo za videotelefonijo.

44

Slika X: Videotelefonija za gluhe s pomočjo mobilnega telefona HTC TyTn II Podobno kot za naglušne, je tudi za gluhe primerna nabava lahkega omreţnega prenosnega računalnika, ki ima Bluetooth in brezţično povezavo v omreţje skupaj s spletno video kamero. S to razliko, da je poudarek na uporabi spletne kamere, ki jo lahko uporabi za videokonferenco ali pa za snemanje posnetka, ki ga nato prenese v omreţje. Poleg tega sta računalnik s spletno video kamero in pa mobilni telefon (na sliki X je prikazan preklopni telefon HTC TyTn II) primerna tudi za povezavo z brezplačnim klicnim centrom za gluhe, ki deluje v Sloveniji. Klicni center za gluhe omogoča komuniciranje in pridobivanje informacij v slovenskem znakovnem jeziku s področja davčne uprave, policije, sodišč, občin, javnih podjetij (Elektro, DARS), bolnišnic, domov za upokojence, gasilcev in drugih. Klicni center se lahko uporabi tudi za naročanje pri osebnem zdravniku in pri svetovalki na centru za socialno delo ali zavodu za zaposlovanje. Klicni center deluje tako, da sprejme vprašanje gluhega uporabnika, ki ga nato v njegovem imenu posreduje naprej ustrezni instituciji, nato pa sporoči njen odgovor nazaj gluhemu uporabniku. Vprašanja se lahko posredujejo preko SMS-a, videoklica s pomočjo mobilnega telefona, videoklica preko računalnika (z aplikacijo Skype) ali preko spletnega pogovora v ţivo in klasično, preko elektronske pošte. Prilagoditve delovnih mest pa lahko poleg klicnega centra urejajo tudi izvajalci zaposlitvene rehabilitacije (Racio.d.o.o), tolmači slovenskega znakovnega jezika, sekretarji društev gluhih in naglušnih ali Center moţnosti. Prilagoditve delovnih mest so mogoče tudi s storitvami podpornega zaposlovanja. Spletni učni sistem za gluhe in naglušne

Zaradi hitrega razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) ter širokopasovnih tehnologij se v e-izobraţevanju pojavlja vse večja potreba po gradivih, prilagojenih tudi za gluhe in naglušne. Cilj prilagodljivega e- izobraţevanja in e-usposabljanja je omogočiti vsem, ne glede na teţave, dostop do učnega sistema na čim bolj enostaven in naraven način. Slabost tradicionalnega načina izobraţevanja je v tem, da zahteva veliko prilagajanja in individualnega dela s slušatelji in s tem velike delovne vloţke pedagoških delavcev. Raziskave so pokazale, da gluhi in naglušni nujno potrebujejo klasična gradiva skupaj s prevodi v slovenski znakovni jezik. Zaradi velikega pomanjkanja te vrste gradiv, so na Univerzi v Mariboru, na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v okviru

45

evropskega projekta DEAFVOC 2 oblikovali in izdelali spletno učno mesto, ki je v celoti prevedeno v slovenski znakovni jezik in podpira komunikacijo med udeleţenci. Spletno učno mesto za gluhe in naglušne “Kako do zaposlitve?” predstavlja sodobno in inovativno obliko e-izobraţevanja, ki omogoča, da se lahko gluhi in naglušni ne glede na stopnjo izgube sluha in ne glede na predznanje, sami ali s pomočjo tutorjev udeleţijo izobraţevanja na daljavo ali v učilnici. Spletno učno mesto za gluhe in naglušne je oblikovano v posebej prilagojenem spletnem učnem okolju Moodle (slika X), s čimer se je povečala enostavnost in stabilnost uporabe sistema. Uporabniki dostopajo do šestih poglavij, ki zajemajo nasvete za iskanje zaposlitve, kako napisati prijavo, prošnjo in ţivljenjepis ter kako uporabljati spletne strani Zavoda RS za zaposlovanje. Vsa poglavja vsebujejo vsebino, prevedeno v slovenski znakovni jezik, vaje, kvize ter domače naloge. Za potrebe komunikacije se lahko izvaja klasična klepetalnica, video forum in tudi videokonferenčni sistem, prav tako preveden v slovenski jezik.

Slika X: Spletno učno mesto za gluhe in naglušne Dobre prakse s področja usposabljanja in zaposlovanja gluhih in naglušnih s pomočjo IKT Informacijsko komunikacijske tehnologije so vpete v naš vsakdan. Od njih je v marsičem odvisna kvaliteta ţivljenja in zaposlitve. Zato znanje s področja tehnologij predstavlja eno od ključnih kompetenc za kvalitetno iskanje zaposlitve, karierni razvoj, delovno mesto in zadrţanje zaposlitve. Usposabljanje in zaposlovanje na področju novih tehnologij in storitev predstavlja neizkoriščen potencial za vključitev gluhih in naglušnih ter drugih predstavnikov ranljivih druţbenih skupin in s tem njihovo večjo socialno vključenost in dolgoročno kvalitetno zaposljivost. S pomočjo različnih iniciativ in razvojnih projektov si Racio d.o.o. poleg izvajanja storitev zaposlitvene rehabilitacije prizadeva vključevati gluhe in naglušne v aktivnosti, s katerimi ţeli zagotoviti razvoj kompetenc za delo v multimedijski produkciji in s tem priloţnost za zaposlovanje in karierni razvoj na novih delovnih mestih. S tem je dana moţnost trajnejše in kvalitetnejše zaposlitve. Projekti predstavljajo priloţnost za razvoj novih poklicev in delovnih mest za gluhe in naglušne, še posebej medijskih tehnikov, ki prihajajo zadnja leta iz strokovnega izobraţevanja na V. stopnji zahtevnosti in še vedno nimajo dovolj

priloţnosti za kvalitetno zaposlovanje in karierni razvoj.

46

1. Prilagoditev dostopa do muzeja gluhim in naglušnim osebam

Muzejska dejavnost in razstave imajo namen širiti in pribliţati izobraţevalno in kulturno dejavnost vsem ljudem. Toda vsi v druţbi nimajo enake moţnosti oz dostopnosti do informacij in kulturnih dobrin zaradi svojih omejitev. Številni muzeji tako v Sloveniji kot v tujini v sklopu svojih razstav uporabljajo video vodnike in projekcije, ki pa so za gluhe in naglušne osebe praktično neuporabne. To še posebej velja za gluhe in naglušne osebe, ki imajo zaradi gluhote oz. naglušnosti teţave s komuniciranjem in so jim obiski v muzejih in na razstavah brez stalnega spremljanja tolmača slovenskega znakovnega jezika praktično nemogoči. Tudi tiskano gradivo, katalogi in vodiči po razstavah so pogosto napisani v strokovnem, preveč abstraktnem in zato gluhim osebam nerazumljivem jeziku.

Vodnik v znakovnem jeziku je večpredstavnostni vodič po razstavah, namenjen gluhim in naglušnim obiskovalcem muzejev. Tehnična rešitev je pripravljena v obliki mulitmedijske predstavitve. Uporabnik si vsebine razstave ogleduje v znakovnem jeziku s pomočjo dlančnika (Apple iPod), ki so narejene v najboljši razpoloţljivi kakovosti. Način prilagoditve pisnih vsebin in govorjenega besedila v znakovni jezik pa temelji na najnovejših znanstvenih raziskavah.

Vodnik po muzeju v znakovnem jeziku kot tehnična rešitev nudi gluhim osebam vsebine v njihovem maternem jeziku – znakovnem jeziku. Gluhim omogoča, da na najbolj pristen način v celoti izkusijo razstavo, s tem ko sprejemajo informacije, kot jih drugi obiskovalci s pomočjo avdio vodnikov ali kot bi jih prejeli med vodenim ogledom v znakovnem jeziku s pomočjo video vodnika.

Slika Y: Primer vodnika po muzeju za gluhe

Prilagoditev dostopa do knjige in vzpostavitev spletne znakovne knjiţnice za gluhe osebe Cilj projekta je prispevati k dostopnosti svetovne literature gluhim osebam. S projektom smo partnerji s štirih partnerskih drţav Avstrije, Nemčije, Madţarske in Slovenije izbrali med 13 leposlovnih del domače in svetovne literature in jih prevedli v znakovne jezike posameznih drţav.

47

V okviru projekta je nastajala tudi dinamična spletna znakovna knjiţnica. Na URL naslovu www.signlibrary.eu se lahko uporabniki in zainteresirana javnost seznani z idejo projekta. Ţe v idejni zasnovi smo predvideli, da bo spletna stran v celoti animirana, uporabnikom prijazna in brez komunikacijskih ovir. Končna oblika spletne strani je zasnovana v angleškem jeziku, s klikom na nacionalno zastavico pa so pomembne vsebine strani prevedene v nemški, madţarski in slovenski jezik.

Slika Z: Prikaz delovanja spletne knjiţnice s pomočjo gluhega tolmača

V razvojni fazi projekta je bila spletna znakovna knjiţnica omejena na testno skupino uporabnikov in partnerjev projekta. Po zaključku projekta pa je spletna stran odprta za vse gluhe uporabnike znakovnega jezika in zainteresirane bralce, ki lahko knjige prebirajo brezplačno. Stran je zasnovana tako, da se zbirka knjig v posameznem znakovnem jeziku lahko dopolnjuje s prevodi novih literarnih del.

Usposabljanje gluhih in naglušnih na področju multimedije Projekt je namenjen usposabljanju gluhih in naglušnih brezposelnih invalidov na področju dostopnosti kulture na primeru multimedijske prilagoditve dostopa po razstavi »PO SLEDOVIH ANTIČNE EMONE - vodnik po najznamenitejših lokacijah nekdanjega antičnega mesta na tleh današnje Ljubljane« razumevanju gluhih in naglušnih invalidov. Zasnovan je na principu Learning by doing.

Cilji projekta so:

­ pripraviti usposobitveno delavnico za strokovne delavce v Mestnem muzeju Ljubljana s ciljem, da se jih seznani s pomenom dostopa za gluhe in naglušne osebe

­ vključiti 5 gluhih in naglušnih invalidov v program usposabljanja za samostojno produkcijo video vsebin za gluhe in naglušne ob upoštevanju vseh zahtev, ki jih ima ciljna skupina

­ pripraviti in izdati praktični priročnik – navodila , ki bodo namenjena vsem zainteresiranim muzejem kot pomoč pri pripravi projektne zasnove razstav ob upoštevanju dostopa gluhim in naglušnim invalidom

48

Po zaključku projekta bodo gluhi in naglušni ustrezno usposobljeni in s tem bolj zaposljivi, imeli bodo moţnost izvajanja teh storitev za muzeje po Sloveniji, pridobili bodo moţnost trajnejše zaposlitve na področju informacijsko komunikacijske tehnologije v kulturni dejavnosti širše. Projekt je tudi priloţnost za razvoj novih poklicev za gluhe in naglušne in tudi za zaposlovanje gluhih in naglušnih, še posebej medijskih tehnikov, ki prihajajo zadnja leta iz strokovnega izobraţevanja na V. stopnji zahtevnosti in nimajo dovolj priloţnosti za kvalitetno zaposlovanje. Prilagoditev delovnega mesta in okolja za naglušno osebo V kolikor nastopi delovno mesto naglušna oseba, ki uporablja slušni aparat, običajno potrebuje še dodatne pripomočke, ki mu olajšajo delo in komunikacijo s sodelavci. Minimalni nabor naprav bi tako bil naslednji (slika X):

- računalnik s povezavo na internet, z Bluetooth modulom ter dodatno še s spletno kamero (na primer Netbook),

- multifunkcijski tiskalnik, - multifunkcijski mobilni telefon, - telefon z indukcijsko tuljavo, prirejen za slušni aparat, - indukcijska zanka za okrog vratu (ţična ali bluetooth), - FM sistem z mikrofonom in sprejemnikom.

Slika X: Minimalni nabor naprav za naglušno osebo na delovnem mestu S slike X je razvidno, da za naglušno osebo lahko zadostuje manjši prenosni računalnik, na katerem je obvezno spletna video kamera, Bluetooth in brezţična povezava. Ker gre

49

za manjši, laţji računalnik, ki običajno ne tehta več kot 1,3 kg, ga lahko naglušna oseba enostavno in hitro prenaša s seboj, kar mu omogoča enostavno komunikacijo in zajemanje informacij, pri čemer uporablja ves čas delovno okolje, ki ga je vajen. V kolikor na delovnem mestu uporablja tak tip prenosnega računalnika, ker ni večjih zahtev po kvaliteti in hitrosti računalnika, se mu lahko dodatno doda še večji, namizni zaslon in tipkovnico z miško. Telefon mora imeti indukcijsko ojačitev za slušni aparat, tako da lahko uporabnik preklopi svoj slušni aparat v pozicijo "T" ali "M-T". V poziciji "T" sliši samo pogovor preko telefona, medtem ko v poziciji "M-T" poleg telefona sliši tudi okolico. Ustrezni telefoni imajo oznako, za podporo slušnim aparatom. Za vse naprave, ki imajo Bluetooth izhod ali klasični audio izhod, se lahko uporabi brezţična ali ţična ovratna indukcijska zanka, kar omogoča uporabniku, da lahko uporablja mobilni telefon, internetni telefon s pomočjo računalnika, Hi-Fi naprave, TV, radio in druge zvočne naprave, ki imajo audio izhod (na sliki je sistem iCom podjetja PHONAK). Za poslušanje na sestankih, predavanjih in usposabljanjih se uporabi osebni FM sistem (na sliki sistem Easy Link in MyLink podjetja PHONAK). Ta sistem omogoča, da se namesti mikrofon (FM oddajnik) na oddaljeno mizo ali preda predavatelju v uporabo. Naglušni uporabnik slušnega aparata lahko nato na daljavo posluša s pomočjo FM sprejemnika, ki je prirejen za poslušanje zvoka s pomočjo slušnega aparata. Podporna govorna tehnologija za učenje izgovarjave Ţe skoraj tri desetletja potekajo raziskave, ki razvijajo podporno tehnologijo za učenje govora, ki je še posebej namenjena gluhim otrokom. Nekoč so te raziskave bile omejene le na okolje laboratorijev, v katerih so potekale, danes pa se pojavljajo s povečano hitrostjo v šolah in na klinikah ter celo v domačem okolju. Taki sistemi naj bi nadomestili tradicionalne metode učenja govora, ki je do sedaj bilo v rokah učiteljev. Učitelji so mnenja, da uporaba računalniške tehnologije v razredu poveča motivacijo učencev in izboljšuje govorno sposobnost. Sistemi vsebujejo interaktivne igrice in drugo grafično podporo, kar še močneje spodbuja otroke k učenju. Takojšnje vizualne povratne informacije predstavljajo za učence pridobitev, ki omogoča takojšnje napredovanje. Ti lahko informacije o učencih shranjujejo in kasneje spet prikličejo, kar omogoča laţje načrtovanje terapije in shranjevanje podatkov. Učitelj lahko pridobi tudi informacije o merjenjih govornega signala. Učenci lahko te sisteme uporabljajo sami in se sami tudi preverjajo. Obstaja kar nekaj vrst govornih sistemov, ki se razlikujejo v zahtevah, ceni in zmoţnostih. Lahko jih razdelimo na tiste, ki se opirajo popolnoma na digitaliziranem mikrofonskem signalu ter druge, ki dodajajo druge vrste pretvornikov. Eden izmed bolj znanih sistemov v ZDA je Speech Tutor, podjetja Harris Communication (slika X). Sistem Speech Tutor nudi domačim uporabnikom, da lahko enostavno in hitro vadijo svojo izgovorjavo s pomočjo mehke maske, s katero se zajema govor. Sistem meri pritisk in pretok zraka. Na zaslonu se lahko spremlja odziv sistema v obliki grafičnega prikaza pretoka.

50

V okviru zdravstvene rehabilitacije lahko odraslemu, ki ogluši, z napotnico zdravnik omogoči učenje/ohranitev izgovorjave pri logopedu in surdopedagogu.

Slika X: Treniranje izgovorjave za gluhe Prilagoditev učilnice za gluhe in naglušne Prva zamisel o najsodobnejši učilnici in hkrati laboratoriju, ki bi vseboval vse sodobne elemente povezovanja in vstopa v medmreţje ter posredovanja učnega gradiva ter izvedbe laboratorijskih vaj na daljavo je nastala na Univerzi v Mariboru, Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (UM FERI) v okviru evropskega projekta Tempus Detech. Zamisel je bila poimenovana »HIPULAB - hipermedijska učilnica in laboratorij« Pripravljeni predlog hipermedijske učilnice je nastal na podlagi raziskovalno-razvojnega dela in izkušenj v evropskih projektih v tesni povezavi s partnerji, kot so Univerza v Oldenburgu, Nemčija, FernUniversitaet Hagen, Nemčija, Open University Anglija, Univerza v Tuzli, Bosna in Hercegovina, UM Fakulteta za gradbeništvo, UM Pedagoška fakulteta, ter UM Fakulteta za organizacijske vede. Učilnica v predlagani obliki je tudi primerna za delo z invalidi, saj vključuje v večji meri vizualne elemente predstavitve, kot so dokumentna kamera, videokonferenca in videoprojektor. Hipermedijska učilnica in laboratorij predstavlja okolje, ki je z računalniškimi povezavami povezano z zunanjim okoljem. Hipermedija je sicer izraz, ki predstavlja večpredstavnostne dokumente, ki poleg hiperbesedilnih in grafičnih elementov vključujejo tudi zvok in video kot osnovne elemente za nadaljnje povezave. Hipermedijska predavalnica in laboratorij v prikazanem primeru vključuje videokonferenčno opremo, interaktivno sprotno video tehnologijo (streaming video) in virtualno hipermedijsko okolje v novo učno okolje. Razvoj takšne predavalnice in laboratorija poleg ustrezne pohištvene in zvočne opremljenosti predavalnice zahteva tudi nabavo večjega števila strojne in programske opreme. Glavni cilj te predavalnice je, da lahko invalid uporablja vso razpoloţljivo tehnologijo s tem, da lahko tudi posluša predavanja na daljavo in komunicira s predavateljem na daljavo. Poleg tega lahko tudi izvaja vajo na daljavo in pri tem ne bo imel občutka, da izvaja vajo, na primer, v nemškem, angleškem ali kakšnem drugem laboratoriju. Vsi

51

postopki in didaktični prijemi so sicer na daljavo, s posebnimi povezavami ali linki (hyperlinks), vendar ima invalid občutek, da lahko neposredno in interaktivno posega v dogajanje. Hipermedijska predavalnica omogoča povezovanje velikega števila slušateljev in zmanjšuje stroške potovanj predavateljev oziroma strokovnih delavcev. Osnovna zahteva, da lahko takšen tip predavalnice učinkovito deluje, pa je hiter dostop do interneta z vsaj 100Mb/s ali več, s čimer so po izkušnjah iz evropskih projektov UM FERI dane moţnosti tudi za prenos dovolj kvalitetnega video posnetka. Ţiva video slika omogoča invalidom tudi, da neposredno opazuje dogajanje v učilnici oziroma laboratoriju, ki se nahaja kjerkoli v internetu in se simultano pogovarja s pomočjo videokonference s strokovnim delavcem, ki sodeluje pri vaji. Za potrebe izvedbe laboratorijskih vaj se uporablja sodobna programska in strojna oprema, ki jih lahko povezujemo v obstoječe osebne in prenosne računalnike, ki se tudi nahajajo v učilnici. Oprema, ki je razvidna tudi s slike X je naslednja:

VIDEO OPREMA:

Videokonferenčni računalnik

Videoprojektor - za prikaz folij

Dokumentna kamera

Video kamera (pan-tilt-zoom) za profesorja

Video kamera - HD za tolmača

USB video kamera - spletna kamera

DVD videorekorder in predvajalnik

televizor (2x - spredaj in zadaj)

ZVOČNA OPREMA:

Mikrofonski sistem (10x)

Brezţični mikrofonski sistem - kravatni

4 stropni zvočniki

2 sprednja zvočnika

Mešalna audio miza

Ojačevalec zvoka

Indukcija zanka v celem prostoru

FM sistem - večtočkovni

RAČUNALNIŠKA OPREMA:

Prenosni računalniki (10x)

Računalnik za učitelja

Brezţična tipkovnica

Brezţična miška

Računalniški streţnik za video

Računalniški streţnik za splet

Tiskalnik - obojestranski barvni

Braillov tiskalnik

Večtočkovni videokonferenčni računalniški streţnik

Videoprodukcijska programska oprema

OSTALA OPREMA:

Stenotype - za sprotno podnaslavljanje

Videoprojektor - za prikaz podnaslovov

Digitalno pisalo

Krmilna oprema na mizi predavatelja za vodenje vseh sistemov v prostoru

52

VideoprodukcijaVideoprodukcija

predavanjpredavanj

VeVeččtotoččkovnakovna

videokonferencavideokonferenca

+ +

Video Video klepetalnicaklepetalnica

StreStrežžniknik Mobilna Mobilna videokonferencavideokonferenca

Učilnica

LabLab. vaje. vaje

Slika X: Hipermedijska učilnica in laboratorij – prirejena tudi za invalide

Gluhi ali naglušni udeleţenci v tem usposabljanju pa bi morali imeti naslednjo opremo:

OSEBNI SET:

mikrofon z ojačevalcem zvoka (n.pr. Pockettalker) s slušalko (za manj naglušne)

indukcijska zanka za okrog vratu (ţična ali Bluetooth),

kvalitetne, močne slušalke (za do 120 dB) za priklop na centralni audio sistem,

mobilni telefon z Bluetooth in WiFi povezavo ter zelo glasnim zvokom in/ali prirejen za slušni aparat ter z videokonferenčno podporo,

FM sistem.

IMPLEMENTACIJA LOGISTIČNO-TEHNOLOŠKEGA KONCEPTA E-

IZOBRAŢEVANJA Spletna učna okolja Eksplozija uporabe računalnika v izobraţevanju se je pojavila ob nastanku mikroračunalnika ob koncu 70-ih let in ob tem zasnovanih izobraţevalnih omreţij. Kmalu so se zaradi povečanih potreb po povezovanju pojavila globalna omreţja, ki med seboj povezujejo različna krajevna omreţja in bolj oddaljene računalnike. Tako povezane izobraţevalne ustanove lahko med seboj komunicirajo tako, da si pošiljajo sporočila, se pogovarjajo, iščejo podatke po omreţju ipd. To obdobje je pomenilo prehod v drugo zelo

53

pomembno obdobje izobraţevalnih omreţij, v izobraţevalni internet oziroma spletna študijska okolja. Vse bolj uporabno in pomembno področje izobraţevalnega interneta postaja uporaba t.i. on-line izobraţevalne programske opreme. S pojavom HTML-jezika se je tudi v izobraţevanju pojavila moţnost za oblikovanje interaktivnega učnega gradiva v svetovnem spletu. S pojavom jezikov JavaScript, Java, CGI, VRML, X3D, ActiveX so klasični HTML dokumenti dobili privlačnejšo podobo in učencu omogočajo dokaj preprosto in aktivnejše poseganje v učno gradivo s pomočjo interaktivnosti. Tako učenci ne izgubljajo stika z učno vsebino gradiva. Nove tehnologije nudijo tudi multimedijske moţnosti, kot so na primer uporaba zvoka, animacij, videa, virtualne resničnosti ipd. Slabost uporabe tradicionalnega spletnega učnega sistema je, da se v večini še vedno uporablja učbeniško zasnovano besedilo, redka pa je podpora z računalniškimi strategijami in medijskim gradivom oziroma novejšimi tehnologijami. V izobraţevanje se vključujejo tudi storitve telekomunikacijske tehnologije, ki omogočajo učencem in učiteljem dostop do učnih gradiv doma in po svetu. S tem je omogočeno tako individualno povezovanje med uporabniki kot tudi skupinsko delo. Pomembnejše sodobne oblike in pristopi, ki so se oblikovale v zadnjem času so:

spletna učna okolja,

avdio in video konference,

video na zahtevo,

televizijske oddaje na spletnih straneh,

z videom podprta spletna predavanja,

laboratorijsko delo na daljavo. Strategija uporabe računalnika v specialno-didaktične namene Računalniško strojno in programsko opremo lahko uporabimo tudi pri pripravi na specialno-didaktično usposabljanje. V tem primeru uporabljamo elemente, ki sluţijo deloma za dolgoročno, večinoma pa za kratkoročno pripravo na pouk. Različice te strategije so:

specialno-didaktične podatkovne baze,

programska orodja za pripravo prilagodljive izobraţevalne programske opreme,

specialno-didaktični Internet – Intranet,

računalnik kot pripomoček v pedagoškem raziskovanju. Specialno-didaktična podatkovne baze so pogosta oblika uporabe računalnika v specialno-didaktične namene. Strokovni delavec pri tem uporablja računalnik kot orodje za pripravo in shranjevanje posameznih specialno-didaktičnih elementov, pomembnih za neposredno izvajanje poklicnega usposabljanja. Mednje prištevamo naslednje elemente:

Specialno-didaktične datoteke, ki jih pripravimo z urejevalniki besedil (učne priprave, delovni listi, tekstovna učna gradiva, učni listi, elektronske prosojnice,…),

Specialno-didaktične datoteke, pripravljene s programi za urejanje, obdelavo in shranjevanje podatkov (datoteka učnih pripomočkov in pomagal, ki sluţi za hitro pripravo samostojnega eksperimentalnega dela invalidov ali za demonstracijo; datoteka avdiovizualnih sredstev, strokovnih člankov za pripravo strokovnih

54

delavcev; strokovnih in poljudno-znanstvenih člankov za učence, ki sluţijo za pripravo seminarskih del, referatov,…).

V področje specialno-didaktičnih podatkovnih baz lahko prištejemo še t.i. elektronski časopis, ki nudi obveščanje strokovnih delavcev o novostih na področju učnih pripomočkov in učil, avdiovizualnih sredstev, knjig, priročnikov, programske opreme, o moţnostih izmenjave t.i. ţepnih programov ipd. Programska orodja za pripravo prilagodljive izobraţevalne programske opreme v osnovi delimo na:

avtorska orodja - programska orodja ki omogočajo razna specialno-didaktična opravila;

avtorske sisteme - programski paketi, ki omogočajo enostavno sestavo raznih oblik (strategij) uporabe računalnika v usposabljanje.

Avtorska orodja so splošno uporabni programski paketi. Med najbolj znanimi so programi zdruţeni v MS OFFICE; to so Word za oblikovanje besedil, EXCEL za delo s preglednicami, ACCESS za urejanje podatkov, POWERPOINT za izdelavo elektronskih prosojnic, predstavitvenih in izobraţevalnih programov. Na trţišču je še nekaj enostavnejših programov za sestavljanje testnih sistemov, programov za vaje in utrjevanje itd. Avtorski sistemi so programski paketi, pri katerih učitelju ni treba poznati ukazov poenostavljenih ali prirejenih programskih in avtorskih jezikov, vendar mora biti strokovno in pedagoško-didaktično podkovan, da lahko sestavi ustrezno strategijo izobraţevalnega programa (t.j. sestava nalog objektivnega tipa, programirane sekvence ipd.). V strukturo programa so ţe vnesena pedagoško-didaktična in računalniška izhodišča, učitelj samo vnaša učno snov, pri tem pa sama struktura programa poskrbi za vse ostale pedagoške posege izbrane strategije (primer takšnega programa je Moodle ali eLML). Specialno-didaktični Internet – Intranet delimo v dve osnovni skupini:

tradicionalne internetne storitve,

internetni specialno-didaktični informacijski sistem. Tradicionalne internetne storitve predstavljajo vse pomembnejše storitve Interneta kot so elektronska pošta, File Transfer Protocol - FTP (izmenjava datotek), iskanje informacij, povezovanje z drugimi računalniki (telnet), novičarske skupine (Usenet), svetovni splet (www), pogovori v ţivo (klepetalnice), projektno delo na internetu, konferenčni sistemi, učenje in delo na daljavo itd. Vse to pa lahko ob ustrezni organizaciji poveţemo v internetni specialno-didaktični informacijski sistem, ki je lahko globalen ali pa zajema le posamezna predmetna in interesna področja.

55

IKT za slepe in slabovidne Podporne informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) predstavljajo pomemben vidik omogočanja enakih moţnosti in odstranjevanja ovir v procesu vključevanja slepih in slabovidnih oseb v zaposlitev. V svetu dela na splošno IKT v vedno večji meri predstavljajo prevladujoče sredstvo za izvajanje delovnih nalog, komuniciranje in dostop do informacij, kar pomeni, da so takim pričakovanjem izpostavljene tudi slepe in slabovidne osebe. Dostopnost in omogočanje usposabljanja za uporabo standardnih in specializiranih IKT jim torej predstavlja nujni pogoj za njihovo enakopravno vključevanje v delo, njegovo zadrţanje in napredovanje v karieri. IKT slepim in slabovidnim predstavljajo tako pripomoček kot tudi strategijo za prilagoditev okolja, ki jim omogoča ne le vključitev v delo in delovno okolje, temveč tudi druge ţivljenjske dejavnosti in okolja. Najpogosteje pa se z njimi ne srečajo šele ob vključevanju v delo, temveč so del njihovega prilagojenega dostopa do vključenosti tako v domačem kot izobraţevalnem in širšem druţbenem okolju. Kot povzema Kerbler (2010) podporne tehnologije vključujejo naprave ali sisteme za izvajanje aktivnosti, ki jih sicer oseba ne bi mogla izvesti ali pa povečujejo preprostost, učinkovitost in varnost izvedbe. Informacijsko-komunikacijske tehnologije pa so oţje opredeljene kot strojna in programska oprema, potrebna za dostop do podatkov, aktivnosti, komunikacij in informacij preko računalnikov in drugih elektronskih in telekomunikacijskih sistemov, ki so prav tako podprti z računalniško tehnologijo. Naraščajoča popularnost osebnega računalnika je v začetku 80. let prejšnjega stoletja slepim in slabovidnim pri vključevanju v delo in druga ţivljenjska okolja prinesla korenite spremembe v smislu večje dostopnosti in učinkovitosti branja in pisanja (Scheiman et al. 2007). Razvoj novih grafičnih vmesnikov in odvisnost vnosa podatkov od miške je za slepe in slabovidne pomenil sicer nove ovire za poln dostop, na katere pa so se odzvali in s predlogi za inovacije vzpodbudii proizvajalce, da so sisteme naredili ponovno bolj dostopne ne le slepim, temveč tudi drugim skupinam invalidov. Trenutna raven standardne računalniške opreme npr. vključuje moţnosti za prilagajanje značilnosti zaslona (velikost, ločljivost, kontrasti) omogoča sorazmerno lahek dostop do prilagoditev za osebe z blaţjimi okvarami vida. Osebe z resnejšimi okvarami vida pa lahko dostopajo do programskih povečevalnikov ali bralnikov zaslona. Poln dostop do podatkov, programov in drugih virov, predvsem na svetovnem spletu, pa do določene mere še vedno omejujejo grafične lastnosti, za katere niso vedno predvidene rešitve za dostopnost slepim in slabovidnim osebam. Elektronska podporna tehnologija za slepe in slabovidne vključuje predvsem sisteme videolup (ang. CCTV – Close Circuit Televison) in računalniško podprte sisteme. Izbira oz. nabor opreme pa je odvisen od tega ali je oseba slabovidna ali slepa. Slabovidnim osebam za obvladovanje informacij in podatkov ter komuniciranje za potrebe vključevanja v delo omogočajo predvsem naslednji tipi opreme:

- Optični bralniki (skenerji) s programsko opremo za optično prepoznavanje znakov (OCR)

- Tipkovnice s povečanimi tipkami - Elektronski in programski povečevalniki - Videolupe, ročne elektronske lupe - Daljinsko infrardečo zvočno oznako

- Nadstandardno veliki LCD zasloni

Slepi za dostop do informacij preko IKT najpogosteje uporabljajo naslednjo opremo: - Daljinsko infrardečo zvočno oznako

56

- Braillove vrstice ob podpori programske opreme za branje zaslonov - Elektronske braillove organizatorje - Braillove tiskalnike - Optične bralnike (skenerji) s programsko opremo za optično prepoznavanje

znakov (OCR)

Za uporabnike in strokovne delavce so v Sloveniji na področju IKT še posebno koristne in uporabne informacije v okviru spletne strani Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (www.zveza-slepih.si/), in njeni e-reviji RIKOSS (Računalniško Informacijsko Komunikacijsko Obveščanje Slepih in Slabovidnih). Ker jih poleg strokovnjakov v veliki meri pripravljajo tudi uporabniki sami, podajajo tudi zelo koristne napotke in nasvete za uporabo pripomočkov ter premoščanje nekaterih tehničnih teţav. Informacije o podpornih tehnologijah uporabnikom, delodajalcem in strokovnim delavcem so (tudi za slepe in slabovidne) dostopne tudi na spletni strani projekta Gateway: http://www.gateway2at.org/. Ta spletna stran predstavlja tudi primere dobre prakse uporabe podpornih tehnologij med osebami z invalidnostmi in pri tem poudarja doseţke uporabnikov. Proces izbire in uporabe podpornih IKT za delo slepih in slabovidnih Ključna lastnost IKT je, da se hitro spreminjajo s tem, da z novimi različicami prinašajo izboljšave in nove moţnosti. S tem pa lahko prinašajo tudi teţave uporabnikom in strokovnjakom pri prilagajanju nanje. Teţave so največje v okoliščinah, ko slepi in slabovidni uporabniki ter strokovnjaki nimajo moţnosti, da bi lahko v procesu izbire ustrezne opreme oz. rešitev spoznali in preizkusili različne razpoloţljive izdelke. Čeprav imajo proizvajalci in prodajalci IKT običajno specializirano znanje za njeno uporabo, pa pogosto nimajo dovolj znanja o slabovidnost in slepoti, da bi lahko svetovali. Izbira, usmerjena v specifične potrebe posameznika v specifičnem delovnem oz. drugem okolju torej zahteva tesno sodelovanje uporabnikov, ponudnikov in strokovnjakov, predvsem pa mora vključevati na moţnosti poskusne uporabe in prilagajanja individualnim potrebam. Odločanje o tem, katera podporna IKT bi bila najprimernejša za prilagoditve delovnega mesta slepe ali slabovidne osebe je zato zahteven proces. Ameriška organizacija JAN (Job Accomodation Network), ki svetuje delodajalcem pri načrtovanju in izvedbi razumnih prilagoditev delovnega mesta za invalide, npr. opisuje 5 stopenjski proces izbire in uporabe podporne tehnologije: (1) Opredelitev okoliščin, (2) Posvetovanje z razpoloţljivimi viri in ponudniki, (3) Izbira prilagoditve, (4) Izvedba in uporaba prilagoditve in (5) Spremljanje prilagoditve (Gamble et al. 2004). Sledijo kratki povzetki korakov procesa, kot ga izvaja JAN. (1) Opredelitev okoliščin: V prvem koraku se iščejo odgovori na naslednja vprašanja:

(a) Kakšne so individualne funkcijske omejitve? Niti dve osebi nimata enakih omejitev. (b) Ali je stanje napredujoče ali stabilno? Pomembno je za razumevanje sprememb preko časa. (c) Katere delovne naloge oseba zaradi omejitev vida teţko izvaja? To je priloţnost za proučitev in oblikovanje opisa del in nalog.

(2) Posvetovanje z razpoložljivimi viri in ponudniki: Eden najpomembnejših virov je slepa ali slabovidna oseba, ki dobro pozna svoj vid, pogosto pa tudi razpoloţljivo tehnologijo in njeno učinkovitost, če jo je ţe kdaj uporabljala. Drugi vir so lahko informacijski centri za tehnično podporo slepi in slabovidnim, ponudniki opreme, večina informacij je postopnik preko svetovnega spleta. Naslednji vir so lahko programi usposabljanja ali poklicne rehabilitacije, javni zavodi in organi, ki odločajo o upravičenosti in načinu uresničevanja pravic do pripomočkov oz. prilagoditev delovnega mesta.

(3) Izbira prilagoditve: Na osnovi informacij, zbranih v predhodnih korakih, se v procesu informiranega odločanja iščejo odgovori na naslednja vprašanja: (a) ali je v delovnem okolju na voljo podpora IKT za njeno vzdrţevanje in dograjevanje? (b) Ali je izdelek mogoče v primeru, da ne bo učinkovit, zamenjati oz. vrniti? (c) Ali je rešitev kompatibilna z drugimi tehnologijami v delovnem okolju? In (d) Kdo bi financiral nakup pripomočka? Kdo ga bo vzdrţeval in čigav bo?

57

(4) Izvedba in uporaba prilagoditve: Nakup in namestitev pripomočka, izvedba potrebnega usposabljanja ter podpora uporabniku pri njegovi uspešni uporabi. Brez usposabljanje obstaja izrazito tveganje neuspeha. Pri izvedbi prilagoditve je potrebno upoštevati ergonomska načela.

(5) Spremljanje prilagoditev: Uporaba prilagoditev je trajen proces, ki ga je potrebno spremljati in zagotavljati njegovo učinkovitost. Pri tem lahko pomaga iskanje odgovorov na naslednja vprašanja: (a) Ali je bilo usposabljanje učinkovito? Izvede se evalvacija. (b) Ali je bil pripomoček uporabljen na pravi način? Neustrezna uporaba lahko vpliva na učinkovitost zaposlenega. (c) Ali so potrebne dodatne prilagoditve? Proučijo se vse ev. dodatne potrebe in moţnosti.

Primeri uporabe IKT za pripravo mnenja o ravni

delovnih sposobnosti, znanj, delovnih navad in poklicnih interesov

Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije določajo celostno oceno posameznikovega aktualnega delovnega in socialnega funkcioniranja ter moţnosti za vključitev v zaposlitev ali izobraţevanje. V tej storitvi se preverja stopnja motiviranosti, dosedanjega znanja, delovnih izkušenj, njegove omejitve pri delu in analiza in prilagoditev delovnega mesta. Za izvedbo te ocene delovne zmoţnosti je potrebno obravnavati posebej gluhega in posebej naglušnega, saj oba drugače delujeta v nekem delovnem okolju. Testiranje gluhih oseb Pri delu z gluhim je nujno potrebno vključiti tolmača znakovnega jezika, ki obvlada tudi osnovno delo s tehnološkimi pripomočki, ki se nahajajo na instituciji za usposabljanje. Pri odločanju o tem, kako uporablja IKT gluha oseba, bi bilo potrebno najprej odgovoriti na naslednja vprašanja:

ali ima gluha oseba strah pred tehnologijo?

katere tehnološke pripomočke je do sedaj uporabljal?

v kolikšni meri uporablja funkcije svojega mobitela (samo za SMS, videokonferenca, koledar, zapiski...)?

kako gluha oseba zna uporabljati računalnik (brez znanja, osnovno znanje, srednje in ekspertno znanje)?

kako uporablja storitve klicnega centra?

v kolikor obvlada delo z računalnikom ali uporablja: o elektronsko pošto o klepetalnico o forume (tekstovno podrte, video podprte) o storitve spletne TV Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije o izobraţevalne spletne strani?

ali uporablja teletext podnapise na TV?

ali uporablja podnapise na DVD-jih?

58

Testiranje naglušnih oseb Pri delu z naglušnimi osebami je potrebno najprej preveriti, ali oseba pravilno uporablja svoj slušni aparat, ali pa uporablja pripomočke za ojačanje zvoka. Pri odločanju o tem, kako uporablja IKT naglušna oseba, bi bilo potrebno najprej odgovoriti na naslednja vprašanja:

ali ima naglušna oseba strah pred tehnologijo?

katere tehnološke pripomočke je do sedaj uporabljal?

v kolikšni meri uporablja funkcije svojega mobitela (samo za SMS, videokonferenca, koledar, zapiski...)?

ali uporablja indukcijsko zanko (v prostoru ali ovratno)

kako oseba zna uporabljati računalnik (brez znanja, osnovno znanje, srednje in ekspertno znanje)?

v kolikor obvlada delo z računalnikom ali uporablja: o elektronsko pošto o klepetalnico o forume (tekstovno podrte, video podprte) o storitve spletne TV Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije o izobraţevalne spletne strani?

ali uporablja teletext podnapise na TV?

ali uporablja podnapise na DVD-jih?

Predstavitev IKT Nato se gluhi in naglušni osebi predstavijo tehnični pripomočki, bodisi pri izvajalcu zaposlitvene rehabilitacije ali pri delodajalcu in se pri tem preveri, kakšno stopnjo ovir in teţav ima zaradi svoje invalidnosti, pridobljenega znanja in ali je sposoben dojemati nove IKT. Osnovna oprema za storitev B Onovna oprema za gluho in naglušno osebo, ki bi se nahajala na instituciji za zaposlitveno rehabilitacijo, bi bila:

simulacija delovnega prostora, ki bi vseboval: o računalnik z Bluetooth, Wi-Fi, z ojačevalnikom zvoka in s slušalkami,

mikrofonom in video kamero, o telefon, prirejen za slušne aparate, o videotelefon, o multifunkcijski tiskalnik, o digitalni fotoaparat s funkcijo video snemanja, o osebni mikrofon z ojačevalcem zvoka oziroma govora, o indukcijsko zanko (prostorsko in ovratno) za zvočne naprave (radio,

telefon, računalnik, o multifunkcijski mobilni telefon, o FM sistem, o svetlobni sistem za opozarjanje na različne zvoke (alarmi, luč, zvonjenje na

vratih, telefonu),

sistem za nastavitev in preverjanje delovanja slušnih aparatov,

DVD sistem s podnaslovljenimi filmi,

TV sistem (s Teletext sistemom),

interaktivni multimedijski TV box

govorne naprave

59

Za vsako napravo posebej izvajalec zaposlitve rehabilitacije pripravi po en primer konkretne uporabe sistema in poda v tabeli stopnjo oviranosti in teţav (ne uporablja, zelo redko, občasno, pogosto in zelo pogosto). Primer tabele Stopnja oviranosti in teţav

0 1 2 3 4

Osnovna raba računalnika (vklop, izklop, napisati in natisniti pismo)

Osnovna raba Interneta (enostavno brskanje po spletu)

Uporaba ovratne indukcijske zanke

Uporaba FM sistema

.....

Primeri uporabe IKT za usposabljanje Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije določajo usposabljanje na konkretnem delovnem mestu, ki zajemajo učenje v izbranih delovnih situacijah in na izbranih delovnih mestih. Zaradi specifičnosti gluhih in naglušnih oseb, se tudi v tem primeru posebej obravnava gluhe in naglušne osebe. E-usposabljanje gluhih V primeru, da se usposablja gluho osebo je nujno potrebna odprtost komunikacije na daljavo po principu: tukaj in sedaj. To se lahko izvede na tri načine:

- s pomočjo klicnega centra, - s pomočjo videotelefonije (v kolikor strokovni delavec pozna znakovni jezik), - s pomočjo komunikacije preko računalnika (klepetalnica, videokonferenca).

V kolikor se uporablja računalnik, ki je tudi sicer priporočljiv, za komunikacijo na daljavo je potrebno poleg komunikacije omogočiti tudi:

- dostop do oddaljenega računalnika za delo ali izvedbo popravkov na njem ali za potrebe demonstracij (primer: program Teamviewer)

E-usposabljanje naglušnih V primeru, da se usposablja naglušno osebo je tudi tukaj nujno potrebna odprtost komunikacije na daljavo po principu: tukaj in sedaj. Pri naglušnem se to lahko izvede na naslednja dva načina:

- s pomočjo konzultacij po običajnem telefonu, vendar prirejenem za naglušne, - s pomočjo komunikacije preko računalnika (klepetalnica, videokonferenca).

V kolikor se uporablja računalnik za komunikacijo na daljavo je potrebno poleg komunikacije omogočiti tudi:

- dostop do oddaljenega računalnika za delo ali izvedbo popravkov na njem ali za potrebe demonstracij (primer: program Teamviewer)

V primeru, da se izvaja e-usposabljanje na instituciji, se v tem primeru uporabljajo v čim večji meri storitve hipermedijske predavalnice in laboratorija, ki vključuje vso potrebno tehnologijo za predstavitev, komunikacijo in delo.

60

Dodatno se lahko uporabljajo tudi storitve snemanja in kasnejšega predvajanja posnetkov (primer: VeLAP [DEBEVC]).

Primeri uporabe IKT za analizo in pripravo delovnega mesta

V okviru oblikovane mreţe izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v skladu z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) je bila druţbi Racio d.o.o. v letu 2006 podeljena koncesija za izvajanje storitev zaposlitvene rehabilitacije za gluhe in naglušne osebe. Racio je edini specializirani izvajalec storitev zaposlitvene rehabilitacije za gluhe in naglušne. Deluje na območju celotne Slovenije. V letih od 2006 do 2010 je bil program financiran v obsegu 0,25 tima, z novo koncesijo od 2010 do 2013 pa v obsegu 0,8 strokovnega tima. Strokovni tim za zaposlitveno rehabilitacijo sestavljajo naslednji strokovnjaki: zdravnik, spec. medicine dela, prometa in športa, psiholog, socialni delavec, delovni inštruktor, rehabilitacijski tehnolog in surdopedagog. Druţba RACIO d.o.o. ima na področju dela z gluhimi in naglušnimi osebami sestavljen in organiziran mobilni tim, ki se lokacijsko, organizacijsko in časovno najbolj pribliţa uporabnikom na posamezni lokaciji območnih sluţb ZRSZ. Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije določajo med drugim tudi analizo in pripravo delovnega mesta. Analiza delovnega mesta je sicer storitev, s katero strokovni delavci ugotavljajo primernost delovnega mesta za invalida. Zajema ogled delovnega mesta pri delodajalcu in podajanje ustreznega mnenja in predlogov za spremembe. V okviru te analize strokovni delavec preveri, ali lahko gluha in naglušna oseba ustrezno uporablja IKT, ki je na voljo pri delodajalcu. V kolikor delodajalec ne razpolaga z ustrezno IKT, se mu podajo predlogi za uvedbo le-teh, seveda ob pogoju, da jih invalid tudi zna ustrezno uporabljati. Pri tem se uporabi tabela o stopnji uporabe IKT, ki jo ima strokovni delavec pri sebi za vsakega invalida posebej in ki se jo izdela pri storitvi B. Po analizi sledi po potrebi prilagoditev delovnega mesta, ki zajema ne samo delovno mesto kot takšno, ampak tudi objekte, okolje, pohištvo ter dostopnost do IKT. Glede na tabelo o stopnji uporabe IKT se delodajalcu podajajo predlogi za prilagoditev delovnega mesta. Izdelava načrta prilagoditve delovnega mesa in delovnega okolja invalida« obsega

različne predloge ukrepov za prilagoditev delovnega mesta in okolja. Prilagajanje dela in

okolja specifičnostim vsakega invalida je potrebno urediti tako, da se upoštevajo številni

dejavniki, ki lahko nevarno in škodljivo vplivajo na invalida: kemični, fizikalni, biološki,

psihološki, ekonomski in druţbeni dejavniki. Delovno mesto in okolje je potrebno prirediti

tako, da ne bodo moţne telesne in zdravstvene okvare invalida, ki dela.

Strokovni tim Racio najprej pregleda dokumentacijo v zvezi z delovnimi omejitvami

invalida in si ogleda neposredno delovno mesto, ki je predmet prilagoditve. Pri tem aktivno

sodeluje: specialist medicine dela, varnostni inţenir, mentor inštruktor in tehnolog.

Za gluhe in naglušne osebe so v rabi nekateri principi prilagoditve delovnega mesta in

delovnega okolja kot:

61

- nadomestitev zvočnih signalov s svetlobnimi, vibracijskimi, itd.

- delovno mesto in okolje naj bo v vidnem krogu gluhega delavca,

- navodila za delo je mogoče podajati pisno – grafično v enostavni obliki

- za učenje novih delovnih nalog je zelo primerna metoda demonstracije

- v primeru naglušnosti je pomembno, da osebe niso izpostavljene hrupu, prepihu

ipd. – moţno je montirati vrata, ki zadrţujejo prepih, osebe naj uporabljajo

protihrupne ščitnike.

Učinki izvajanja storitve:

- s prilagoditvijo delovnega mesta se invalidu zmanjša oviranost pri izvajanju dela

tako, da se mu olajša in humanizira izvajanje vseh delovnih operacij

- prilagoditev delovnega okolja: celotna delovna lokacija, fizično in sociokulturno

okolje s specifičnimi zahtevami: točnost, socialnost, organizacija delovnega

procesa, delovni čas, moţnost za rekreacijo

- doseganje zadovoljstva pri invalidu in doseganje ustrezne organizacijske klime

- povečanje učinkovitosti dela, moţnosti uspešne zaposlitve in zadrţanja dela

- preprečevanje poslabšanja zdravstvenega stanja.

Metode izvajanja storitve:

Storitev se izvede v skladu z izdelano usmerjeno analizo pogojev na konkretnem

delovnem mestu:

- ogled delovnega mesta in določitev tehnoloških postopkov,

- seznanitev z omejitvami invalida,

- prepoznavanje ergonomskih pomanjkljivosti,

- izdelava individualnega načrta predvidenih ukrepov za prilagoditev delovnega mesta in

okolja.

Tehnike izvajanja storitve:

Za pripravo načrta prilagoditve delovnega mesta in okolja gluhim in naglušnim osebam je

potreben predhodno ogled delovnega mesta in okolja ter določitev tehnoloških postopkov

oziroma ukrepov:

- indukcijska zanka – tehnično prilagojene moţnosti sprejemanja za naglušne

- vizualna opozorila in informacije: infrardeči ojačevalci zvoka, rdeča luč ali veliki napisi

rdečo barvo (lepenke velike do ½ metra)

- izvajanje storitve, prilagojene v slovenski znakovni jezik – prevajalec SZJ za gluhe.

V okviru izdelave načrta potrebne opreme in sredstev za delo izvajalec rehabilitacije pripravi ustrezen načrt opreme in tehničnih pripomočkov glede na sposobnost invalidove uporabe IKT, razvidne iz tabele o stopnji uporabe IKT. Cilj te storitve je optimalna delovna vključitev invalida, glede na njegovo konkretno oviranost in ohranitev njegove delovne zmoţnosti.

62

Priprava načrta je odvisna od vrste invalidnosti oziroma psihofizične funkcijske

zmogljivosti invalida in od značilnosti delovnega mesta, ki ga bo invalid opravljal. Ob tem

je potrebno dosledno upoštevati vse ergonomske zahteve posameznih faz delovnega

procesa, razdeljenega na operacije in nize delovnih nalog. V okviru storitve je potrebno

tehnične pripomočke z invalidom pravilno namestiti, ustrezno preizkusiti v procesu

izvajanja dela, spremljati rezultate dela in zdravstveno stanje invalida ter pripraviti oceno

izboljšanja deloven učinkovitosti.

Namen in cilji storitve

Namen storitve je delovno mesto čim bolj pribliţati invalidovim psihofizičnim funkcijam, saj

na ta način lahko ohranimo njegovo zdravje in zmoţnost za delo. Pri tem sledimo

naslednjim ciljem:

- optimalna delovna vključitev invalida glede na njegovo konkretno oviranost

- ohranitev invalidove delovne zmoţnosti

- omogočanje invalidu napredovanje in razvoj delovnih potencialov

- preprečevanje upada invalidovih delovnih zmoţnosti

- preprečevanje okvare zdravja: akutnih in kroničnih obolenj, utrujenosti,

napredovanje bolezni ter invalidnosti.

Učinki izvajanja storitve

- izboljšanje razpoloţljivosti in učinkovitosti invalida za konkretno delo – humanejše

in produktivnejše opravljanje dela

- varna izvedba dela ob upoštevanju vseh ergonomskih zahtev in posebnih potreb

po tehničnih pripomočkih

- zmanjšanje pogojev za nastanek zdravstvenih okvar zaradi preobremenitev pri

delu.

Samostojno in suvereno delo gluhih in naglušnih je npr. ob predpostavki izboljševanja

pismenosti (mobilni telefoni, internet, video konference, izobraţevanje na daljavo) v

sodobnih programskih okoljih izjemnega pomena za to populacijo, saj so z uveljavitvijo

elektronskega komuniciranja prvič v zgodovini postavljeni s slišečimi v enakovreden

poloţaj.

Primer: na delovnem mestu za naglušno osebo, ki zna uporabljati računalnik in ima lastni multimedijsko podprt mobilni telefon ter Bluetooth ovratno indukcijsko zanko, bi se na delovnem mestu preverilo, ali je na voljo:

- računalnik z Bluetooth povezavo in s hitro povezavo v internet, - telefon, prirejen za slušne aparate, - multifunckijski tiskalnik, - program za komunikacijo in sodelovanje na daljavo.

63

Priporočena dodatna znanja za uporabo IKT

DODATNA ZNANJA ZA UPORABNIKE IKT Osnovni problem gluhih in naglušnih je v dejstvu, da imajo v večini primerov preslabo znanje uporabe IKT in teţave pri nabavi IKT pripomočkov. Zakon o izenačevanju moţnosti invalidov to oviro zmanjšuje, zato je sedaj potrebna čim večja osveščenost in informiranje gluhih in naglušnih o njihovih pravicah s strani medijev, društev in institucij za usposabljanje. Za invalide je potrebno povečati dostopnost do IKT in usposobljenost za uporabo IKT, nadgraditi je potrebno njihovo računalniško pismenost in jim po potrebi omogočiti pridobitev spričevala ECDL (angl. European Computer Driving License) in s tem povečati njihove moţnosti za zaposljivost in konkurenčnost na trgu dela. Invalidi morajo dobiti moţnost predvsem za naslednje aktivnosti:

dostop do računalnikov in brezplačna uporaba interneta,

pridobivanje znanja o e-izobraţevanju in e-usposabljanju, kar jim bo omogočilo uspešno (samo)izobraţevanje tudi v prihodnosti.

individualen pristop k načrtu poklicnega usposabljanja,

dostop do skupine strokovnih delavcev za e-usposabljanje,

pridobitev veščin za uporabo IKT v obliki kombiniranega učenja (e-učenja in v ţivo),

dostop do kakovostnega računalniškega usposabljanja in nudenja individualne pomoči pri usvajanju novih znanj.

Specifična znanja Gluhi in naglušni morajo v osnovi imeti vsaj:

računalnik s spletno video kamero,

hitri dostop do interneta,

tehnične pripomočke za poslušanje ali spremljanje zvokov. Iz tega razloga morajo pridobiti vsaj naslednja znanja:

- osnove informacijske in komunikacijske tehnologije, - poznavanje osnovnih tehničnih pripomočkov za poslušanje in alarmiranje, - uporaba računalnika in upravljanje datotek, - urejanje besedil, - uporaba interneta, - uporaba komunikacijskih orodij.

Poleg tega gluhi in naglušni potrebujejo centralno podatkovno bazo, kjer lahko pridobijo vse potrebne dodatne informacije o tehničnih pripomočkih, ki so jim na voljo.

DODATNA ZNANJA ZA STROKOVNE DELAVCE Strokovni delavci za področje dela z gluhimi in naglušnimi bi morali biti usposobljeni za naslednje področne aktivnosti:

- izvajanje rehabilitacije, - interaktivno delo s skupino gluhih in naglušnih, - osnovna kvalificiranost za delo s slušnimi tehničnimi pripomočki,

64

- uporaba IKT. Izvajanje rehabilitacije Strokovni delavec oz. član strokovnega tima spremlja gluho ali naglušno osebo skozi cel postopek poklicne rehabilitacije in organizira na podlagi slušnih in/ali drugih motenj ustrezno individualno pomoč (na primer usposabljanje, izobraţevanje in drugo). Interaktivno delo s skupino gluhih in naglušnih Strokovni delavec s pomočjo komunikacijskih pripomočkov, kot so elektronska pošta, klepetalnica, video-forum in videokonferenca interaktivno dela s skupino gluhih in naglušnih, ki imajo dostop do centra tudi zunaj terminov usposabljanja na centru in so tudi v domačem okolju. Osnovna kvalificiranost za delo s slušnimi tehničnimi pripomočki Strokovni delavec mora biti za usposobljen za razumevanje osnovnega delovanje tehničnih pripomočkov in jih pri svojem delu po potrebi tudi uporabiti. Glavni cilj je v tem, da je strokovni delavec sposoben invalidu določiti individualne slušne pripomočke, glede na njegove potrebe in njegovo stopnjo naglušnosti. Pri tem mora biti sposoben poznavanja uporabe naslednji slušnih taktik:

odčitavanje iz ustnic,

slušni trening za slušne aparate in polţkove vsadke,

slušni tehnični pripomočki,

poznavanje osnov slovenskega znakovnega jezika,

trening govora (logopedija),

audioterapija,

komunikacijski trening,

trening za dvig koncentracije in obremenitve pri delu,

psihološko spremljanje za premagovanje slušnih ovir,

poklicno usposabljanje za kasnejšo kvalifikacijo oziroma integracijo. Strokovni delavci morajo biti sposobni uporabiti izbrane slušne taktike v praksi in pomagati invalidom, da jih uporabijo na svojem predvidenem delovnem mestu. V tem primeru morajo biti sposobni komunikacije, dela v skupini, dela pod obremenitvijo, razumeti odgovornost in samostojnost invalida. Invalidi morajo biti v tem primeru psihološko in socialpedagoško obravnavani. Integracijska podpora Vsi člani strokovnega tima pomagajo pri iskanju ustreznega delovnega mesta in poskušajo uporabiti potrebne IKT pripomočke za izboljšanje statusa invalida na delovnem mestu. Uporaba IKT Strokovni delavec mora pridobiti osnovna znanja iz treh področij IKT:

1. komunikacijska tehnologija Sem sodijo naprave, ki omogočajo prenos zvoka, slike podatkov oziroma omogočajo sporazumevanje, kot so:

- mobilni telefon in storitve, - klasična telefonija, - ISDN, ADSL, - Bluetooth tehnologije, - kabelska televizija,

65

- brezţična omreţja. 2. informacijska tehnologija Ta zajema poznavanje računalniške opreme - strojno in programsko:

- računalniška osnovna in dodatna oprema (tiskalnik, skener, digitalni fotoaparat, kamera, ozvočenje …),

- operacijski sistem, - povezovanje računalnikov v lokalne mreţe, - programi za risanje, urejanje besedil, delo s tabelami, elektronske

prosojnice, obdelavo video in avdio posnetkov, - programi za komunikacijo (klepetalnice, video-forum, videokonference,

elektronska pošta) - programi za uporabo slušnih pripomočkov (Bluetooth sprejemniki, FM

sistemi), 3. predstavitvena tehnologija Zajema strojno in programsko opremo za predstavitev informacij, kot so projektorji, in predvajalne multimedijske naprave za televizijo.

66

Uporaba IKT v procesu zaposlitvene rehabilitacije slepih in slabovidnih oseb v Sloveniji: Izkušnje Centra za poklicno rehabilitacijo URI Soča IKT za slepe in slabovidne osebe se v ZZRZI obravnava kot del omogočanja dostopnosti in sicer preko zagotovitve ustreznega delovnega mesta in okolja za invalide. Plačilo stroškov prilagoditve delovnega mesta in sredstev za delo, med katere lahko spadajo tudi IKT, pa je specifično opredeljeno v 72. členu. Delodajalec, ki namerava zaposliti brezposelnega invalida za čas najmanj 24 mesecev, lahko na podlagi izdelanega načrta prilagoditve delovnega mesta in sredstev za delo zaprosi za plačilo stroškov v višini 70%. Proces opredeljevanja potreb ter načrtovanja individualnih prilagoditev delovnega mesta, delovnega okolja in sredstev za delo sta na ravni mreţe izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije opredeljena v Standardih storitev zaposlitvene rehabilitacije (MDDSZ, 2006). Potrebe se ugotavljajo v okviru storitev B - Priprava mnenja o ravni delovnih sposobnosti, znanj, delovnih navad in poklicnih interesov, J – usposabljanja na konkretnem delovnem mestu oziroma v izbranem poklicu, G - Analiza konkretnega delovnega mesta in delovnega okolja invalida, načrt prilagoditev pa se pripravi skozi storitvi H in J: Izdelava načrta prilagoditve delovnega mesta in delovnega okolja ter potrebne opreme in sredstev za delo. Centru za poklicno rehabilitacijo (CPR), Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije – Soča (URI Soča) je bila v okviru oblikovanja mreţe izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v skladu z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanj invalidov (ZZRZI) v letu 2006 podeljena koncesija za izvajanje storitev zaposlitvene rehabilitacije za slepe in slabovidne osebe. Program kot edini izvajalec za celotno Slovenijo izvaja ljubljanska sluţba CPR. Od leta 2006 do 2010 je bil program financiran v obsegu 0,25 tima, z novo koncesijo od 2010 do 2013 pa v obsegu 0,4 tima. Strokovni tim za zaposlitveno rehabilitacijo sestavljajo naslednji strokovnjaki: zdravnik, spec. medicine dela, prometa in športa, psiholog, socialni delavec, delovni terapevt, rehabilitacijski tehnolog in tiflopedagog. Prvi izziv, na katerega je strokovni tim naletel ob spoznavanju potreb nove ciljne skupine, je bila prav potreba po zagotovitvi ustreznih podpornih IKT tako za izvedbo obravnav v CPR (prilagojen dostop in prikaz podatkov) kot vključevanje slepih in slabovidnih v delovni proces. Ne glede na omejen obseg dela (0,25 tima) je bilo potrebno zagotoviti dovolj opreme za omogočanje dostopnosti in izvajanje obravnav v okviru CPR in usposabljanje na konkretne delovnem mestu, z izposojo opreme delodajalcem. Pri tem je bilo potrebno upoštevati tudi, da slepi potrebujejo drugačno vrsto IKT kot slabovidni. Okvirna ocena stroškov za opremo ene slepe osebe s podpornimi IKT (brez standardnega osebnega računalnika) je 6000€, za slabovidno pa med 1000 in 7000€, odvisno od individualnih potreb. Pri tem se je CPR soočil z dejstvom, da financiranje s strani MDDSZ ne predvideva teh povečanih stroškov, ki bistveno odstopajo od tistih, ki jih ima z zagotavljanjem ustreznega delovnega mesta in okolja za invalide večina drugih izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. Zaradi zagotavljanja ustreznih pogojev za vključevanje slepih in slabovidnih oseb v zaposlitveno rehabilitacijo, je URI Soča v letu 2007 za nakup IKT za slepe in slabovidne namenil več kot 30.000€. Kljub opozarjanju na ta finančni problem, ki lahko zmanjšuje uresničevanje enakih moţnosti slepih in slabovidnih v procesu zaposlitvene rehabilitacije, MDDSZ ni spremenilo načina financiranja. Povečana potreba po financiranju IKT za slepe in slabovidne osebe je stalna, saj se nenehno razvija in izpopolnjuje.

67

Za laţjo primerjavo s primerom dobre prakse iz ZDA, kjer za proces izbire in uporabe podporne IKT za potrebe zaposlovanja skrbijo specializirane sluţbe, bodo ta proces in okoliščine, v katerih ga izvaja CPR, prikazani skozi 5 korakov, kot jih opisujejo Gamble et al. (2004). Opredelitev okoliščin: Individualne funkcijske omejitve, vključno z naravo stanja vida, se opredelijo v okviru rehabilitacijsko ocenjevalne obravnave (storitev B), na osnovi katere tim oblikuje individualiziran rehabilitacijski načrt, ki vključuje tudi predlog podpornih IKT, potrebnih za vključitev v proces zaposlitvene rehabilitacije – tako v CPR kot na delovnem mestu. Na osnovi ocene delovnega funkcioniranja, ki poteka skozi opazovanje učinkovitosti slepih in slabovidnih oseb pri uporabi IKT za izvajanje izbranih namenskih aktivnosti (simuliranih in realnih), strokovni tim opredeli tudi ključne delovne aktivnosti, pri katerih omejitve vida v največji meri vplivajo na učinkovitost, samostojnost, vzdrţljivost in varnosti izvajanja. Posvetovanje z razpoložljivimi viri in ponudniki: Prvi vir informacij v zvezi s funkcioniranjem z motnjami vida in izkušnjami z uporabo IKT v dosedanjih ţivljenjskih okoliščinah so same slepe oz. slabovidne osebe. Velik deleţ slepih in slabovidnih se je s to opremo srečal in se za delo z njo usposobil predvsem v času izobraţevanja v Zavodu za slepo in slabovidno mladino in je opremo uporabljala v času študija oz. jo redno uporabljajo v vsakodnevnem ţivljenju. Del opreme so dobili preko upravičenosti v okviru pravic iz zdravstvenega zavarovanja, del pa s pomočjo zbiranja sredstev večinoma preko društev slepih in slabovidnih. Poleg društev delno oporo pri zagotavljanju IKT slepim in slabovidnim nudijo z izposojo opreme tudi nekateri ponudniki oz. dobavitelji te opreme. Skupaj z uporabniki strokovni delavci po potrebi poiščejo še dodatne informacije o razpoloţljivih IKT, ki bi omogočale optimalno vključitev konkretne osebe v proces zaposlitvene rehabilitacije. Pri tem se do določene mere koristijo moţnosti v lokalnem okolju, zlasti pri društvih slepih in slabovidnih, ki pa so omejene in neizenačene. Izbira prilagoditve: V času zaposlitvene rehabilitacije slepi in slabovidni tako v CPR kot pri delodajalcih uporabljajo opremo CPR, ki tudi zagotavlja potrebno vzdrţevanje in dograjevanje. Po potrebi se IKT pripomoček zamenja ali prilagodi. IKT programske rešitve so preteţno kompatibilne z obstoječimi tehnologijami v CPR in pri delodajalcih. Po ZZRZI v Sloveniji nakup pripomočka delodajalcu trenutno v višini 70% sofinancira drţava preko Sklada Republike Slovenije za zaposlovanje invalidov. V obdobju od 2006 je bila na ta način v Sloveniji financirana IKT oprema le za eno slepo osebo, saj je pogoj za sofinanciranje zaposlitev za vsaj za dve leti. Na osnovi zaposlitvene rehabilitacije se je na osnovi odločbe o podporni zaposlitvi, načrta podpore in prilagoditev delovnega mesta ena slabovidna oseba zaposlila v programu javnih del. Ker pa zakonodaja ne predvideva sofinanciranja prilagoditev in sredstev za delo, če gre za zaposlitev v javnih delih, oseba dela z opremo izposojeno od CPR in je stalno v negotovosti, kako dolgo jo bo še lahko uporabljala. Nakup pripomočka, vrednega 6000€ pa delodajalcu in njej predstavlja previsok strošek. Slovenska zakonodaja do sprejema Zakona o izenačevanju moţnosti invalidov (ZIMI) v novembru 2010 ni urejala financiranja, vzdrţevanja in dopolnjevanja IKT opreme zaposlenih invalidov, saj podporne storitve, ki jih izvajajo izvajalci zaposlitvene rehabilitacije po zaposlitvi, ne vključujejo tudi financiranja tovrstnih ukrepov in stroškov, povezanimi z njimi. Prepuščanje teh stroškov v celoti delodajalcu lahko pomeni omejevanje moţnosti slepim in slabovidnim v delovnem okolju. Po sprejetju ustreznih podzakonskih aktov ZIMI bo mogoče uveljavljati pripomočke za premostitev komunikacijskih ovir, za vse senzorno ovirane osebe.

68

Po ZZRZI je IKT oprema, potrebna za dostop in učinkovito izvajanje dela, last delodajalca. To pomeni, da so z vidika enakih moţnosti slepe in slabovidne osebe vezane na istega delodajalca in ne morejo na enak način kot drugi zaposleni načrtovati sprememb v poklicni karieri. Izvedba in uporaba prilagoditve: Za potrebe procesa zaposlitvene rehabilitacije IKT opremo zagotavlja CPR in po potrebi zagotavlja usposabljanje in podporo uporabniku pri uspešni uporabi. Pri tem se upoštevajo tudi ergonomska načela, da se preprečuje poslabševanje zdravja (npr. razvoj mišično – skeletnih teţav zaradi slabe drţe). Za slepo osebo, ki ji je bila sofinancirana IKT oprema je namestitev poskrbel delodajalec, za njeno uporabo je bila oseba v celoti usposobljena. Slabovidna oseba, ki se je zaposlila v javnih delih, se je v času zaposlitvene rehabilitacije ob podpori CPR v celoti usposobila za uporabo IKT, ki jo potrebuje za delo. Ker lahko ob sedanji ravni financiranja CPR zagotavlja le določeno količino IKT opreme, je od njene razpoloţljivosti neposredno odvisna tudi čakalna doba, zlasti za vključitev v usposabljanje na konkretnem delovnem mestu v CPR in pri delodajalcih, pa tudi v druge storitve v CPR, ki zahtevajo IKT – npr. iskanje delodajalcev, oblikovanje vloge za zaposlitev itd.). Spremljanje prilagoditev: Učinkovitost usposabljanja v uporabi IKT za učinkovito delo se v času zaposlitvene rehabilitacije spremlja ves čas trajanja. Skozi spremljanje se nadzoruje tudi optimalna uporaba pripomočkov ter izvedejo potrebne prilagoditve. Po zaposlitvi spremljanje v skladu z ZZRZI vključuje predvsem strokovno pomoč, svetovanje in informiranje uporabnikom in delodajalcem, ne pa tudi financiranja ev. dodatnih prilagoditev IKT, ki omogočajo nadaljnje učinkovito delo. Prav tako niso jasno opredeljeni načini uveljavljanja tovrstnih moţnosti v okviru drugih zakonov oz. so ti postopki tako zapleteni, da delodajalce in uporabnike odvračajo od njihove uporabe. Zaključek V svetu obstaja vrsta primerov dobrih praks na področju omogočanja IKT za učinkovito in dolgoročno zaposlovanje invalidov. Ne glede na vrsto invalidnosti, pa vse v prvi slonijo na dobro urejeni in usklajeni zakonodaji ter enostavnih poteh in načinih za uresničevanje pravic invalidov. To na področju IKT zahteva učinkovito in nenehno sodelovanje med samimi invalidi, druţbenimi sektorji, programi zdravljenja in rehabilitacije ter tehničnimi strokami, ki se ukvarjajo z razvojem preverjanjem in nenehnim vzdrţevanjem podpornih tehnologij. Če povzamemo zgoraj omenjene izkušnje CPR, lahko v Sloveniji trenutno izpostavimo naslednja ključna področja, na katerih bi bilo potrebno izboljšati dostopnost in enake moţnosti slepih in slabovidnih do zaposlitvene rehabilitacije zaposlitve ob uporabi IKT: Na širši druţbeni ravni:

- Organizacija centrov za svetovanje, tehnično podporo in usposabljanje za uporabo IKT v lokalnih okoljih (npr. pri društvih slepih in slabovidnih), vključno s z usposobljenimi specializiranimi strokovnjaki za svetovanje uporabnikom, strokovnim delavcem (v izobraţevanju, zaposlitveni rehabilitaciji), delodajalcem in drugim ključnim osebam. Druga moţnost bi bilo tudi omejeno število specializiranih mobilnih timov za zagotavljanje IKT slepim in slabovidnim za različne moţnosti socialne vključenosti: druţino, dnevne aktivnosti, prosti čas, izobraţevanje, delo.

Na ravni zaposlitvene rehabilitacije in zaposlovanja:

69

- Omogočanje financiranja prilagoditev delovnega okolja in sredstev za delo tudi za krajša obdobja zaposlitve in čas zaposlitvene rehabilitacije.

- Omogočanje financiranja prilagoditev delovnega okolja in sredstev ta delov v vseh oblikah zaposlitve, tudi preko javnih del in v programih aktivne politike zaposlovanja ter socialni vključenosti.

- Zagotavljanje financiranja vzdrţevanja, prilagajanja in posodabljanja IKT po zaposlitvi.

- Omogočanja enakih moţnosti pri spreminjanju in napredovanju v karieri – z zagotavljanjem osebnega lastništva oz. prenosljivosti IKT med delodajalci

- Omogočanje zadostnega financiranja IKT, potrebne za izvajanje zaposlitvene rehabilitacije (v CPR, za izposojo na delovno mesto, posodabljanje, obvladovanje čakalnih dob)

Na ravni CPR: - Specializirano in stalno usposabljanje strokovnih delavcev na področju

poznavanja, izbire in uporabe IKT v procesu zaposlitvene rehabilitacije in zaposlitve slepih in slabovidnih.

- Bolj intenzivno in sistematično sodelovanje z obstoječimi programi izobraţevanja in usposabljanja slepih in slabovidnih ter njihovimi zdruţenji in društvi na področju bolj usklajenega pristopa k zagotavljanju IKT v procesu vključevanja v zaposlitev tako na ravni posameznih uporabnikov kot na sistemski ravni.

70

Navodila strokovnim delavcem za delo z IKT za

gluhe in naglušne PRILAGODITEV PROSTORA ZA DELO Z GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI

Gluha ali naglušna oseba posluša s pomočjo tehničnih pomagal, kot so slušni aparat, polţev vsadek, indukcijska zanka, brezţični mikrofon in s pomočjo drugih naprav. To pomeni, da ne sliši le slabše, ampak predvsem drugače tudi sliši. Običajno se morajo gluhi in naglušni posebej naučiti poslušanja posameznih oseb, s katerimi komunicira. Za dobro zaznavanje s slušnimi aparati so pomembne tudi akustične razmere v prostoru. Zvok govora mora presegati hrup okolja za vsaj 15 do 20 dB in mora biti frekvenčno optimalen, saj sicer ne izstopa iz akustičnega, šumnega ozadja. V zvezi s tem je potrebno omogočiti naglušnemu čim ugodnejše akustične moţnosti za sprejem zvoka. To pomeni izbiro akustično ustreznega prostora, ki nima odmevov in kjer ni motečih šumov iz okolice. Za izboljšanje akustičnih razmer obstajajo tudi sodobne tehnične rešitve, kot so zvočni absorberji ali zvočni ojačevalci. Če je potrebna dodatna ureditev zvočnega okolja, se je treba posvetovati s strokovnjaki. Prostor naj bo tudi čim bolje osvetljen in brez kontrastnih barv ali ţivobarvnega okrasja, ki bi gluhemu ali naglušnemu onemogočalo usmeriti pozornost na strokovnega delavca. Namestitev več gluhih ali naglušnih v prostoru je zaradi več dejavnikov primerna v obliki polkroga. Omogočen mu mora biti stalen in neposreden stik s strokovnim delavcem, ki ga mora videti ves čas v obraz zaradi moţnosti odgledovanja. V primeru, da je v prostoru več gluhih in naglušnih oseb, se naj posameznike posedi skupaj takoj, da tisti, ki so slabši pri komunikaciji sedijo poleg osebe, ki je uspešnejša in mu je pripravljena po potrebi priskočiti na pomoč z dodatno razlago ali celo z zapiski. Ustanova mora zagotoviti vsem gluhim in naglušnim tudi ustrezen prostor za individualno strokovno obravnavo oseb in prostor, kamor lahko ta priključi svoj prenosni računalnik ali drugi računalniški pripomoček. Celotna ustanova mora imeti tudi brezţični dostop do interneta.

POTREBE GLUHIH IN NAGLUŠNIH Ko se strokovni delavec sreča z gluho in naglušno osebo, mora dobro poznati vsaj najosnovnejše potrebe teh oseb. Te so:

imeti občutek dobrodošlosti in pozornosti,

imeti moţnost dodatnega komuniciranja z drugimi gluhimi in naglušnimi,

imeti moţnosti za sodelovanje pri učnih in spretnostnih dejavnostih,

imeti dostop do informacij v vizualni obliki,

imeti na razpolago podporne slušne naprave in primerno tehnologijo,

biti v okolju, ki omogoča optimalno okolje za poslušanje,

biti v okolju, ki nudi optimalno osvetlitev zaradi odgledovanja iz ustnic,

biti med ljudmi, ki jim govorijo jasno in razločno in ki imajo usmerjen svoj pogled k njim,

biti med ljudmi, ki razumejo posledice izgube sluha,

biti z ljudmi, ki jim lahko postavljajo vprašanja brez strahu pred posledicami,

imeti moţnost skupinskega dela.

71

OSNOVNI NASVETI ZA DELO Z GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI Z IKT

Spodnji seznam je namenjen predvsem strokovnim delavcem, ki se prvič srečujejo z gluhimi ali naglušnimi. Uporabijo naj ga kot namig, kaj je potrebno storiti. Strokovni delavec naj:

najprej preveri, ali ga gluhi oziroma naglušni vidi in opazuje,

poskrbi za prijetno, zaupljivo in motivirajoče vzdušje,

se seznani z osnovami delovanja slušnih pomagal (individualni slušni aparat, polţev vsadek, indukcijska zanka, brezţični mikrofon), ki morajo brezhibno delovati,

se z osebo sporazumeva tako, da je obrnjena proti njemu,

raje kot posamične besede uporablja kratke povedi, saj je odgledovanje povedi laţje,

govori z normalnim ritmom, tempom in normalno glasnostjo (če govori preglasno, s tem popači zvok in poslabša razumljivost odgledovanja),

med govorjenjem stoji na mestu, predvsem naj ne hodi za hrbet gluhega oziroma naglušnega,

si ne zakriva ust,

ima obraz primerno osvetljen in se ne pomika proti svetlemu oknu ali presvetlemu ozadju, saj v tem primeru njegov obraz postane pretemen,

na tablo ali na papir zapiše ključne besede ali enostavne kratke iztočnice. Ko piše na tablo naj neha govoriti, saj gluhi ne more odgledovati, kadar je strokovni delavec s hrbtom obrnjen proti njemu,

če gluhi oziroma naglušni česa ni razumel, naj delavec besedilo razloţi z drugimi besedami in naj ne ponavlja ţe povedanega – pozoren naj bo na tujke ali manj znane besede, ki naj jih pojasni tudi s primerom,

bo prepričan, da mu gluhi in naglušni sledijo, in to tudi preveri na različne načine, ker gluhi največkrat zelo uspešno prikrivajo, če česa ne razumejo, saj jim je zelo nerodno, sploh, če še niso osvojili zaupanja do strokovnega delavca,

bo do gluhega in naglušnega čim bolj sproščen in neobremenjen s predsodki glede drugačnosti ter naj jih čim bolj spodbuja, predvsem pa naj bo čim bolj človeški, strpen in toleranten. Gluhi in naglušni so dobri opazovalci čustev in tudi če bo strokovni delavec zelo prijazen, v sebi pa bo skrival skrbi in strah, bodo to takoj začutili in ne bodo pozorni na snov.

Dostop do informacij:

strokovni delavec se naj prepriča, da imajo gluhi in naglušni na voljo vso potrebno dokumentacijo,

gluhi ne more hkrati zapisovati in odgledovati. Če zapiski niso na voljo, naj se delavci za fotokopiranje dogovorijo z drugim učencem, ki ima dobre zapiske,

med razlaganjem naj strokovni delavci jasno nakaţejo spremembo vsebine s pisanjem na tablo ali z označevanjem na računalniškem zaslonu oziroma projekciji,

pomembno je, da ima razlaga podobno logično strukturo, kot je navedena v literaturi ali dokumentaciji, tako da mu gluhi oziroma naglušni laţje sledi,

72

kompleksne naloge, navodila in postopke naj strokovni delavec razdeli na krajše smiselne celote.

Uporaba vizualnih pripomočkov:

strokovni delavec naj pri razlagi uporablja vizualizacijo, bogat slikovni material, miselne vzorce, zapise ključnih besed, kratke povzetke in demonstracije,

strokovni delavec naj po potrebi za vizualizacijo uporablja IKT pripomočke, kot so grafoskop, diaprojektor, videoprojektor, digitalni fotoaparat, videokamera, video ali DVD predvajalnik, skener,

grafoskopi in videoprojektorji, povezani z računalnikom, omogočajo strokovnim delavcem, da med razlago glede gluhe in naglušne. Tudi ko piše na folijo (z digitalnim peresom) ali direktno z grafično tablico v računalnik, naj bo torej obrnjen proti gluhim in naglušnim. V tem primeru lahko med pisanjem tudi govori,

strokovni delavec naj na folije ali na tablo vpiše najpomembnejše splošne informacije, kot so sestanki, roki in zamenjave prostorov,

strokovni delavec naj poskusi vnaprej pripraviti seznam novih ali neznanih besed oziroma jih napiše na folijo ali v računalnik, ko se te pojavijo v besedilu,

gledanje folij v temnem prostoru onemogoča odgledovanje, zato se naj uporablja videoprojektor z veliko svetilnostjo (nad 1.400 lumnov), ki omogoča gledanje tudi pri nezastrtih oknih,

če je le mogoče, naj strokovni delavec uporabi videoposnetke s podnapisi. Če to ni mogoče, naj poskusi pretipkati govorjeno besedilo ali pa preda gluhemu ali naglušnemu vnaprej pripravljen kratek pisni povzetek videoposnetka,

ob uporabi zvočnih posnetkov naj strokovni delavec pred predavanjem pripravi prepis.

Podajanje vsebine:

poslušanje s slušnimi pripomočki in odgledovanje je zelo utrudljivo, zato naj strokovni delavci načrtujejo govorno zahtevne vsebine v prvih urah,

strokovni delavec naj daje kratka in jasna navodila in sproti preverja razumevanje. Kombinira naj ustna in pisna navodila,

podajanje vsebine naj ne temelji samo na frontalni razlagi. Za gluhe in naglušne je izjemno pomembno, da so informacije jasne, jedrnate, enoznačne in posredovane v nekoliko upočasnjenem tempu,

strokovni delavec naj obravnavane teme povezuje z njihovimi ţivljenjskimi izkušnjami,

med podajanjem vsebine naj strokovni delavec obvezno postavlja vprašanja za preverjanje ali so razumeli vsebino, saj gluhi in naglušni zelo pogosto spretno prikrijejo dejstvo, da niso razumeli vsebine,

strokovni delavec naj uporablja miselne vzorce, spremlja naj učenčeve neverbalne in manipulativne odzive, vendar naj pri tem vzdrţuje komunikacijo z njimi,

podajanje vsebine naj temelji na različnih oblikah (individualno, v majhnih skupinah, v dvojicah, trojicah),

strokovni delavec naj uporablja različne metode podajanja vsebine (demonstracije, eksperiment, projektno delo ...),

strokovni delavec naj spodbuja in usmerja samostojno dejavnost in sodelovanje v procesu usposabljanja,

strokovni delavec naj spodbuja in ohranja motivacijo gluhih in naglušnih za delo,

pri prilagajanju teţjih vsebin je potrebno sodelovanje defektologa,

73

pri računalniški komunikaciji naj strokovni delavec uporablja kvalitetno video kamero in programska orodja za posredovanje vsebine na daljavo.

Delo v skupini:

v skupini naj ne bo več kot 6 do 10 gluhih in naglušnih,

skupino strokovni delavec razvrsti v krog ali v obliki kopita in se prepriča, ali kdo od udeleţencev za hrbtom nima močne svetlobe,

gluhega udeleţenca namestimo poleg vodje skupine, da bo lahko laţje sledil komentarjem, ki prihajajo v njegovo smer,

strokovni delavec mora ves čas preverjati, ali gluhi oziroma naglušni udeleţenec dejavno sodeluje v diskusiji,

strokovni delavec naj poskusi dobiti pisne povzetke od drugih udeleţencev, da lahko gluhi oziroma naglušni laţje sledi diskusiji,

če udeleţenec uporablja daljinski mikrofon, je pomembno, da druge opozorimo, naj govorijo v mikrofon,

med praktičnim delom in predstavitvijo naj gluhi oziroma naglušni vidi, kaj je strokovni delavec rekel ali naredil.

Preverjanje pridobljenega znanja: Ker se gluhemu in tudi naglušnemu pogostokrat zgodi, da v trenutku izgubi veliko količino informacij, ko ga nekaj zamoti ali za trenutek odvrne pogled, je potrebno, da je strokovni delavec v procesu ocenjevanja pridobljenega znanja posebej pozoren na to, da:

stalno in sproti preverja znanje s pomočjo IKT, s čimer bo zmanjšal moţnosti za stres in pridobil objektivnejšo oceno znanja,

pri ustnem spraševanju govori jasno, razločno in ne preglasno, da ne pride do popačenja glasu,

če ţeli doseči, da ga bo udeleţenec zares razumel, mora pritegniti njegovo pozornost in doseči, da ga gleda in mu prisluhne,

govori na razdalji do enega metra, da bo sprejem preko slušnega aparata boljši. Čeprav naglušni s slušnim aparatom sliši tudi na večji razdalji, mu strokovni delavec z bliţino omogoči boljše razumevanje. To je posebej pomembno v hrupnejšem okolju,

je med pogovorom potrebno udeleţencu omogočiti, da vidi obraz, posebej usta,

je potrebno pri preverjanju znanja zagotoviti čim bolj mirno okolje in ugodno, prijetno vzdušje,

se zaveda, da je poslušanje s slušnim aparatom utrudljivo, zato je primerno, da se udeleţence sprašuje v začetnih urah,

kadar ga udeleţenec ne razume, naj strokovni delavec uporabi laţjo besedo ali obrazloţi besedo na drugačen način, zato da bo sporočilo bolj jasno. Strokovni delavec mora biti prepričan, ali ga je udeleţenec res razumel.

S pomočjo IKT lahko strokovni delavec vnaprej pripravi vprašanja, na katera lahko udeleţenci sproti odgovarjajo in hkrati samostojno preverjajo znanje. Pri tem ločimo različne načine, kot so:

uporaba online vprašalnikov, pri katerih udeleţenci odgovarjajo na vprašanja na spletnih straneh. Rezultati in opozorila na napačne odgovore se jim nato

74

samodejno prikaţejo. V tem primeru strokovni delavec samo pripravi vprašanja in jih ne preverja,

priprava in pošiljanje eseja, pri čemer strokovni delavec zahteva pripravo določene vsebine (eseja), ki jo udeleţenci prilepijo na spletno stran ali pošljejo v obliki priponke po e-pošti,

skupinske projektne naloge, v katerih strokovni delavec zahteva izdelavo projektnega poročila, ki ga dobi po elektronski pošti. S tem lahko oceni skupino, posameznika ali izdelek,

uporaba debat oziroma novičarskih skupin, forumov na internetu, pri katerih strokovni delavec od udeleţencev zahteva diskusijo na določeno temo. Forumi se lahko izvedejo tudi tako, da se udeleţenci posnamejo z video kamero in posredujejo svoj posnetek na forumu na svetovnem spletu.

uporaba računalniških didaktičnih iger, ki nudijo strokovnemu delavcu in udeleţencu sprostitev ali uvod v vsebino,

utrjevanje znanja, ki ga lahko strokovni delavec pripravi tako, da za vsak teden ali za vsak vsebinski sklop pripravi do 10 vprašanj na spletu.

Pri gluhih oziroma naglušnih udeleţencih učencu se naj ne ocenjujejo govorne sposobnosti. Njegovo sposobnost branja ali govora lahko preverjamo, vendar naj to ne vpliva na oceno. Preverjamo in ocenjujemo predvsem pisne in praktične izdelke. Le s tem lahko zagotovimo pozitiven odnos med strokovnim delavcem in udeleţencem ter ustvarimo prijetno vzdušje. Poleg tega je pomembno, da dobijo gluhi in naglušni pri ocenjevanju tudi povratno informacijo o pravilnosti odgovorov, tako da bodo naslednjič znali bolje reševati naloge.

Literatura

1. Ambroţič, K., Vlaisavljević, L.:40 let OŠ na Centru za sluh in govor Maribor - Simpozij

»Naših 40 let«, Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002. 2. Begoray J A. An introduction to hypermedia issues, systems and application areas.

International Journal of Man-Machine studies 1990, 33: 121 – 147. 3. Bertram, B.: Cohlear implantation at an early age: first experiences, Zbornik referatov 1.

slovenskega posveta o rehabilitaciji oseb s kohlearnim implantom, Maribor 1998. 4. Burja, T., Repnik, V. : Razvijanje bralnih strategij pri gluhih in naglušnih otrocih ter otrocih

z motnjami v govorno jezikovni komunikaciji - Simpozij »Naših 40 let«, Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002.

5. Bosco J. An analysis of evaluations of interactive video. Educational Technology 1986, 25: 7-16.

6. Bubnič M., Uporaba IKT pri poučevanju gluhih in naglušnih, Teleinformatika za izobraţevanje, 2006

7. Campbell D S. Computer aided self-instruction training with impulsive deaf students and learning disabled students: A study on teaching reflective thought. Ontario: Ministry of Education, 1986.

8. Celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih (Univerzitetni klinični center, Očesna klinika Lj. In Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije)

9. COGITO, strokovno informativni bilten, št. 10, Ljubljana, december 2005, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana.

10. Coninx, F. Vom Horen zum Wahrnehmen: Eine kognitive Leistung In: Kongressberich 4. Auditory – Verbal Kongress Berhtesgaden 1999: 260-272.

75

11. Conrad R. The deaf school child: Language and cognitive function. London: Harper&Row, 1979.

12. Crooks T J. The impact of classroom evaluation practices on students. Review of Educational Research 1988, 58(4): 438-481.

13. Debevc M., poročilo evropskega projekta BITEMA. (http://www.bitema.uni-mb.si/) 14. Debevc M., poročilo evropskega projekta VISIOCOM (http://www.visiocom.uni-mb.si) 15. Debevc M., poročilo CRP projekta INVATECH (http://www.invatech.uni-mb.si) 16. Debevc M. Video supported online communities-VISIOCOM. Proceedings of the

International Educational Conference on Computers - MIRK’02, 16-18 May, Piran, Slovenia, 2002.

17. Deloddere D, Verbiest W, Verhille H. Interactive video on demand. IEEE Communication Magazine 1994, 32 (5): 82-88.

18. Dubois M, Vial I. Multimedia design: the effects of relating multimodal information. Journal of Assisted Computer Learning 2000, 16: 157-165.

19. Druin A, Hendler J. Robots for Kids: Exploring new technologies for learning. San Francisco: Morgan Kaufmann, 2000.

20. Eastbrooks, W: Die auditiv-verbale Methode. In: 3. Auditory – Verbal Kongress Berhtesgaden 1995: 171-173.

21. European Agency for Development in Special Needs Education, Special Needs Education in Europe, Thematic Publication, January 2003 Castro M, Lopez-Rey A, Perez-Molina C M, Colmenar A, de Mora C, Yeves F, Carpio J, Peire J. Examples of distance learning projects in the European community. IEEE Transactions on Education 2001, 44 (4): 406-411.

22. Evropski parlament, Sporočilo komisije evropskemu parlamentu, svetu, evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij Evropska pobuda i2010 o e-vključenosti „Biti del informacijske druţbe“, Bruselj, 8.11.2007

23. Evropski parlament, Recommendation 1598 (2003) of the Parliamentary Assembly of the Council of Europe “Protection of sign languages in the member states of the Council of Europe”: http://www.coe.int/t/e/social_cohesion/soc-sp/5720-0-ID2283-Langue%20signe_GB%20assemble.pdf

24. Evropski parlament, Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007-2011: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200743&stevilka=2355

25. Evropski parlament, - Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in sveta o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2010:280:0001:0007:SL:PDF

26. Evropski parlament, Direktiva 2010/13/EU evropskega parlamenta in sveta o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov drţav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah): http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2010:095:0001:0024:SL:PDF

27. Evropski parlament, i2010 – Evropska informacijska druţba za rast in zaposlovanje: http://www.mvzt.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/12023/499/

28. Amsterdamska pogodba: http://eur-lex.europa.eu/en/treaties/dat/11997D/htm/11997D.html

29. Evropski parlament, - Evropska socialna listina: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/svet-evrope/evropska-socialna-listina/

30. Evropski parlament, Strategija o spoštovanju Listine o temeljnih pravicah EU: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/10/1348&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en

31. Evropski parlament, Evropska socialna listina: http://www.coe.si/sl/dokumenti_in_publikacije/konvencije/163/

32. Evropski parlament, - Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije: http://www.infocenter.zavodekvilib.si/dokumenti/konvencija-zdruzenih-narodov-o-odpravi-vseh-oblik-rasne-diskriminacije/

33. Evropska skupnost, Listina o temeljnih pravicah EU: http://www.europarl.europa.eu/charter/pdf/text_en.pdf

34. Evropska skupnost, Boj proti diskriminaciji v Evropski Uniji: http://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=1607&langId=sl

76

35. Evropska skupnost, Measuring progress in e-Inclusion Riga Dashboard 2007: http://ec.europa.eu/information_society/activities/einclusion/docs/i2010_initiative/rigadashboard.pdf

36. Evropska skupnost, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=108

37. Farwell R M. Speechreading: A research review. American Annals of the Deaf 1976, 121(1): 18-22.

38. Fletcher D. The effectiveness and cost of interactive videodisc instruction. Machine-Mediated Learning 1989, 3: 361-385.

39. Fras Fijačo, M.: Tudi v vrtcu poslušamo in govorimo- Simpozij »Naših 40 let«, Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002.

40. Gamble MJ, Denetta L, Hirsch D and A. (2004) Informed decision making on assistive technology workplace accomodations for people with visual impairments. Work (23); 123-130.

41. Groegl, S., Tetičkovič, B.: Gibalno-glasbeno-ritmične igre za otroke s polţevim vsadkom - Simpozij »Naših 40 let«, Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002.

42. Guberina, P. Verbotonalna metoda i njezina primjena na rahabilitaciju sluha, Centar SUVAG, Zagreb 1985.

43. Helix PresenterOne. URL: http://www.real.com/ 44. Hellström G. Quality Measurement on Video Communication for Sign Language.

Proceedings of the 16th International Symposium on Human Factors in Telecommunications, 12-16 May, Oslo, Norway, 1997: 217-224.

45. Hernja,N., Brumec, M., Groegl, S. Ropert, D., Tetičkovič, B., Werdonig, A.: Pot do poslušanja s polţevim vsadkom - Simpozij »Naših 40 let«, Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002.

46. Hernja, N. In sodelavci: Vaje poslušanja, Center za sluh in govor Maribor 1998. 47. Hrabar S., Likar L.: Zbornik prispevkov s seminarja Slušno moteni otrok v vrtcu in osnovni

šoli. Zavod republike Slovenije za šolstvo in šport, Ljubljana, 1994. 48. Hrabar S., Likar L.: Zbornik prispevkov s seminarja Gluhi in naglušni otrok v vrtcu in

osnovni šoli. Zavod republike Slovenije za šolstvo in šport, Ljubljana, 1996. 49. ISO 9241. ISO 9241: Ergonomic Requirements for Office Work with Visual Display

Terminals, Part 10, Dialogue Principles (CD), 1991. 50. Jeong I, Hong-Suk Na. NativeBox : Language Practice System Based on Script Captions,

Proceedings of the International conference on computers in education, ICCE/SchoolNet 2001, Seoul, Korea, 2001.

51. Jin J S, Wang R The Development of an Online Video Browing System. Visual Information Processing 2001, 11: 93-101.

52. Kasteli N.: Vključevanje slušno prizadetih otrok in mladostnikov v polnočutno okolje. Zavod za usposabljanje slušno in govorno motenih Ljubljana, 1990.

53. Kerbler B. (2010).Najnovejši pristopi k odpravljanju ovir, povezanih z dostopnostjo grajenega okolja, komunikacij in informacij. V: (NE)DOSTOPNA SLOVENIJA? Grajene in komunikacijske ovire, s katerimi se srečujejo invalidi. Ur: Richard Sendi in Barbara Kobal. Ljubljana: Urbanistični inštitut Republike Slovenije.

54. Kirakowski J, Corbett M. SUMI: The Software Usability Measurement Inventory. British Journal of Educational Technology 1993, 24 (3): 210-212.

55. Khalili A, Shashaani L. The effectivenees of computer applications: a meta-analysis. Journal of Research on Computing in Education 1994, 27: 8-61.

56. Kogovšek D., Vloga kulturne identitete v rehabilitaciji gluhih mladostnikov, Doktorska disertacija, 2007

57. Kolenec, F.M.: Integracija otrok s posebnimi VI potrebami v Sloveniji - Simpozij »Naših 40 let«, Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002.

58. Krapeţ, M. Reverberacija u rehabilitaciji prostornog poslušanja, SUVAG, Vol. 1, br. 1-2, 55-68, Zagreb 1988.

59. Kronreif G, Dotter F, Bergmeister E, Krammer K, Hilzensauer M, Okorn I, Skant A, Orter R, Rezzonico S, Barreto B. SMILE: demonstration of a cognitively oriented solution to the improvement of written language competence of deaf people. Proceedings of the 7th International Conference on Computers Helping People with Special Needs - ICCHP'2000. 17-21 July, Karlsruhe, Germany, 2000.

77

60. Kuhar D.: Pogovori s starši gluhih in naglušnih otrok. PZI Dan, Ljubljana, 1993. 61. Kulik C C, Kulik J A, Shwalb B J. The effectivenees of computer applications: a meta-

analysis. Journal of Research on Computing in Education 1994, 27: 48-61. 62. Leask M. Issues in Teaching using ICT, London: Routledge. Institute Library: Loyx LEA,

2001. 63. Levec A.: Učenec z izgubo sluha v vašem razredu, PZI Dan Ljubljana, 1994, 2. izdaja 64. Majer, T., Papeţ, J.:Načrtovana oblika dela – pot do uspeha – Simpozij »Naših 40 let«,

Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002. 65. Majer, T. : Vloga in pomen strokovne pomoči v procesu integracije gluhih in naglušnih

otrok v redno osnovno šolo – primer dobre učno-vzgojne prakse – Zbornik referatov V. Strokovnega posveta Menedţment v VIZ.

66. Microsoft Windows Media Tools. URL: http://www.microsoft.com/windowsmedia/ 67. Microsoft Producer. URL: http://www.microsoft.com/Producer 68. Ministrstvo za delo, druţine in socialne zadeve, Predlog Zakona o izenačevanju moţnosti

invalidov: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/invalidi/aktualno_pri_zakonodaji/priprava_zakona_o_izenacevanju_moznosti_invalidov/predlog_zakona_o_izenacevanju_moznosti_invalidov/

69. Ming-Chit I T, Du J S, Wang W G. Improving TCP performance over asymmetric networks. Computer Communication Review 2000, 30 (3): 45-54.

70. Minoli D. Distance Learning Technology and Applications. Boston: Artech House, 1996 71. Naš zbornik ob 80. letnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani

72. Parlangeli O, Marchigiani E, Bagnara S. Multimedia systems in distance education: effects of usability on learning. Interacting with Computers 1999, 12: 37-49

73. Papeţ J.:Surdopedagoginja in učiteljica skupaj v razredu osnovne šole, Vzgoja in izobraţevanje, štev.5 , leto 2001.

74. Prokes L L. The use of media in a diagnostic prescriptive model for educating deaf multi-handicapped students. American Annals of the Deaf 1980, 125(6): 844-848.

75. Prozojević Trivanović, M.: Slušanje i govor, SN Liber, Zagreb 1984. 76. Radovančič, B. Osnove rehabilitacije slušanja i govora. Zagreb, Fakultet za defektologiju

Sveučilišta u Zagrebu. 1995 77. Redmond-Pyle D, Moore A, Graphical User Interface Design and Evaluation, London:

Prentice Hall, 1995. 78. Rokavec, A.: Pogostnost in vzroki naglušnosti - Simpozij »Naših 40 let«, Center za sluh in

govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002. 79. Scheiman M, Scheiman M, Whittaker, S. Low (Ed.) (2007) Low vision rehabilitation: a

practical guide for occupational therapists. SLACK Inc. 80. Schmidt, M.: Prihodnost inkluzivnih šolskih programov. Sodobna pedagogika, št.5,

str.128-138. 81. Schmidt, M. Čagran, B. – Evalvacija projekta »Integracija otrok z motnjo sluha v redno

osnovno šolo« z vidika vrstniškega sprejemanja - Simpozij »Naših 40 let«, Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002.

82. Smith C, Mayes T. Telematics Applications for Education and Training: Usability Guide. ICBL, January, 1996.

83. Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije (2006): http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/standardi_storitev_zr.pdf

84. Statistični urad RS, 3. december 2009, mednarodni dan invalidov, http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2805

85. Stiggins R J, Conklin N F, Bridgeford N J. Classroom assessment: A key to effective education. Educational Measurement: Issues and Practice 1986, 5 (2): 5-17.

86. Škondrič Č.: Tehnični pripomočki za osebe s popolno ali delno izgubo sluha, Gib: revija o rehabilitaciji, 21, št. 1, str. 2-8, 2000

87. Škvor. J.: Pomoč pri šolskem delu. PZI Dan, Ljubljana, 1993. 88. Špindler, M. : Nove metode in pristopi pri odkrivanju gluhote in naglušnosti - Simpozij

»Naših 40 let«, Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002. 89. Tim za KI CSGM: Spremljanje razvoja poslušanja, Zavod RS za šolstvo 2000. 90. Tollazzi, S: Pomen razvijanja poslušanja gluhih in naglušnih otrok v procesu integracije –

Defektologica Slovenica.

78

91. Tollazzi, S. : Individualna slušno-govorna terapija gluhih in naglušnih otrok - Simpozij »Naših 40 let«, Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002.

92. Trtnik A, Kuhar D.: Pravica gluhih do znanja. Zavod za usposabljanje slušno in govorno motenih Ljubljana, 1997.

93. UNESCO, Sundbergova deklaracija: http://www.unesco.org/education/nfsunesco/pdf/SUNDBE_E.PDF

94. Univerza v Mariboru, Statut Univerze v Mariboru 95. Univerza v Ljubljani, Statut Univerze v Ljubljani 96. Univerza na Primorskem, Statut Univerze na Primorskem 97. Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije - Soča, Standardi storitev

zaposlitvene rehabilitacije, 2007 98. Uradni list RS, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju 99. Uradni list RS, Zakonu o Radioteleviziji Sloveniji 100. Uradni list RS, Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja 101. Uradni list RS, Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami 102. Uradni list RS, Zakon o socialnem varstvu 103. Uradni list RS, Zakon o delovnih razmerjih 104. Uradni list RS, Zakon o varnosti in zdravju pri delu 105. Uradni list RS, Zakon o urejanju trga dela 106. Uradni list RS, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 107. Uradni list RS, Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika 108. Uradni list RS, Zakon o izobraţevanju in usposabljanju otrok z motnjami v telesnem in

duševnem razvoju 109. Uradni list RS, Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti: 110. Uradni list RS, Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih

oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, Uradni list SRS, št.18, 14.10.1977 111. Uradni list RS, Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s

posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami

112. Uradni list RS, Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide

113. Uršič, C., Kroflič, M. (2002), Pravica do enakih moţnosti in zaposlovanje invalidov, v: Pravice do enakih moţnosti in enake obravnave – Usposabljanje in zaposlovanje invalidov v Evropski Uniji in Sloveniji, Inštitut RS za rehabilitacijo in Zveza delovnih invalidov, Ljubljana, str. 11-43.

114. Vanderheiden G C. Full Visual Annotation of Auditorially Presented Information for Users Who Are Deaf: ShowSounds, Proceedings of the RESNA International Conference, 6-11 June, Toronto, Canada, 1992.

115. Werdonig, A. – Postopki pri vključevanju otrok v integracijo - Simpozij »Naših 40 let«, Center za sluh in govor Maribor, Zbornik referatov, Maribor, maj 2002.

116. WHO, Organizacija WHO, http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs300/en/index.html 117. Wood J. Can software support children's vocabulary development? Language learning &

Technology 2000, 5: 166-201. 118. Zavod RS za zaposlovanje, Letno poročilo za 2009,

http://www.ess.gov.si/_files/886/letno_porocilo_zrsz_%202009.pdf 119. Zbornik prispevkov s strokovnega simpozija »Uresničevanje integracije v praksi« -

Portoroţ 1997. 120. Zbornik referatov 2. slovenskega posveta o rehabilitaciji oseb s polţevim vsadkom –

Center za sluh in govor Maribor, november 2002. 121. Zdruţeni narodi (UN) Standardna pravila za izenačevanje moţnosti invalidov:

http://www.zdis.si/index.php?module=ContentExpress&func=display&ceid=71&meid= 122. Zdruţeni narodi (UN), Svetovni program delovanja v korist invalidov:

http://www.un.org/disabilities/default.asp?id=23 123. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, Zbornik prispevkov z mednarodnega

posveta »Reforma vzgojno izobraţevalnega sistema za otroke s posebnimi potrebami – integracija, inkluzija gluhih in naglušnih oseb«, Ljubljana, 2002

79

Priloga A - Seznam in podrobnejši opis tehnologij

1. SLUŠNE TEHNOLOGIJE Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Slušni aparati (Hearing aids) Slušni aparat Phonak http://www.phonak.com 1000,00 - 2.000,00 € Slušni aparati so miniaturne elektromehanske naprave za ojačanje zvoka. Njihova naloga je ojačitev zvočnih frekvenc, odstranitev šuma okolice in izločanje ali poudarjanje visokih, srednjih ali nizkih tonov.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Avdio čeveljček (Audio shoe) Avdio dodatki Phonak, http://www.phonak.com 8,00 € Avdio čeveljček se priključi na slušni aparat in omogoča avdio priklop z ustreznimi naprave s primernim avdio izhodom. Navadno vsebuje mikro brezţični FM sprejemnik za sprejem radijskih valov oddajnikov.

80

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Polţev vsadek (Cochlear Implant) Polţev vsadek Phonak http://www.phonak.com 30.000,00 EUR Z oznako polţev vsadek imenujemo notranje slušne aparate. Takšna oblika slušnega aparata je namenjena osebam z zelo hudimi izgubami sluha in ga je potrebno vstaviti operativno. Njegova naloga je ojačitev ustreznih in izločitev neustreznih tonov.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Naročilo v SLO: Cena: Opis: Slika:

FM sistem (Classic FM system) FM sistem Phonak http://www.phonak.com Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec 700,00 € FM tehnologija se nanaša na obliko brezţičnega sistema, ki osebam s teţavami sluha pomaga bolje razumeti govor v hrupnem okolju. Klasični FM sistem vsebuje FM mikrofonski oddajnik, ki je v bliţini govornika. Glasovni signal je z uporabo nenevarnih radijskih valov poslan do poslušalca, ki je opremljen z FM sprejemnikom nameščenim za ušesom. Oddajniki: Sprejemniki:

81

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Večtočkovni FM sistem (FM system with multiple transmitters and receivers) FM sistem Phonak, http://www.phonak.com 1.700,00 € Večtočkovni FM sistem je podobno kot klasični namenjen boljšemu razumevanju govora v okolju z veliko hrupa. Njegova posebnost je, da vsebuje večje število oddajnih oziroma sprejemnih enot, ter s tem omogoča še čistejši in bolj kakovosten zvok. Glasovni signal je zajet iz različnih točk naenkrat, kar omogoča boljšo zvočno pokritost prostorov.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

FM sistem za velike razdalje (Wide area FM transmitter) FM sistem Phonak http://www.phonak.com 570,00 € FM sistem za velike razdalje vsebuje FM oddajnik, ki oddaja močnejše radijske signale in je s tem primeren za velike prostore kot so avditoriji, predavalnice, kino dvorane, gledališča, športne dvorane, nakupovalne centre, ţelezniške postaje in ostala javna mesta.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Telefon z indukcijsko zanko (Phone with inductive loopset) Indukcijska zanka, telefon Nokia, http://ww.nokia.com 73,00 € Indukcijska zanka za telefon omogoča, da se s slušnim aparatom poveţemo z mobilnim telefonom. Priključimo jo direktno na telefon, njena posebnost pa je vgrajen zvočnik, ki nam omogoča pogovor brez drţanja telefona pri ušesu. Indukcija zanka se ob klicu poveţe s slušnim aparatom preko brezţičnega signala.

82

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Zauheljna indukcijska zanka (Classic inductive loopset) Klasična, zauheljna indukcijska zanka Artone, http://www.artonecs.com/ 23,00 € Zauheljna indukcijska zanka je nameščena ob slušnem aparatu in sluţi kot slušalka, ki jo priključimo na ustrezno napravo z avdio izhodom. Posebej primerne so stereo indukcijske zauheljne zanke, ki se namestijo za obe ušesi in omogočajo stereo zvok.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Bluetooth indukcijska zanka za okrog vratu (Bluetooth LoopSet) indukcijska zanka, brezţični komunikator za slušni aparat Artone, http://www.artonecs.com/ 150,00 € Ovratna Bluetooth indukcijska zanka omogoča, da se s slušnim aparatom lahko priključimo na poljubno napravo, ki ima Bluetooth podporo. V sistemu se obnaša kot vmesnik za slušalke. Omogoča priključitev na PC, TV ali katerikoli napravo, ki ima tudi Bluetooth adapter. Produkt ima tudi adapter za klasično priključitev na te naprave.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Telefonski ojačevalci zvoka (Telephone amplifier) Telefon, ojačitev zvoka Clearsounds, http://www.clearsounds.com 25,00 € Telefonski ojačevalec zvoka boljšo kakovosti zvoka in povišanje jakosti zvočnega signala preko telefonske povezave do kar 40 dB. Njegove posebnosti so čistost zvoka in odstranjevanje nepotrebnih hrupov iz okolice. Kompatibilen je z analogno in digitalno telefonijo, podpira pa tudi komunikacijo preko internetnih protokolov.

83

Ime: Ključne besede: Naročilo v SLO: Cena: Opis: Slika:

Prenosni telefonski ojačevalec zvoka (Telephone amplifier) Telefon, ojačitev zvoka Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec 61,00 € Mikrofonski ojačevalec zvoka se namesti na telefonsko slušalko. Ojača glas sogovornika, jakost glasnosti pa se nastavi po ţelji

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Mikrofoni z ojačevalcem zvoka za slušalke (Pockettalker) Mikrofon, ojačevalec zvoka, slušalke Williams sound, http://www.williamssound.com 100,00 € Mikrofoni z ojačevalcem zvoka odstranjujejo šume iz okolice in izboljšujejo kakovost in jakost zvoka. Na mikrofon priključimo ustrezne slušalke s pomočjo katerih laţje komuniciramo s sogovorniki in katere nam omogočajo boljši sprejem avdio signalov iz okolice.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Naročilo v SLO: Cena: Opis: Slika:

Ţični in brezţični sistemi za ojačevanje zvoka za priključitev na TV, radio ali Hi-Fi (Amplifier for TV, radio or Hi-Fi) Sistem za ojačevanje zvoka, TV, radio, Hi-Fi Harris communications, http://www.harriscomm.com Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec Ţični sistem: 22,00 € Brezţični sistem: 180,00 € Sistem za ojačitev zvoka je sestavljen iz sprejemne enote zvoka in ustreznih slušalk. Sprejemnik lahko priklopimo na samo napravo ali pa ga namestimo v njeno neposredno bliţino. Njegova naloga je ojačanje jakosti zvoka oddajnih enot, kot so televizija, radio ali druge Hi-Fi naprave. Prav tako so odstranjeni šumi okolice, ki onemogočajo jasno razumevanje. Ţični sistem

84

Brezţični sistem

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Slušalke z mikrofonom, prirejene za naglušne (Headphones for hard of hearings) Slušalke z mikrofonom Phonak, http://www.phonak.com; Harris Communications, http://www.harriscomm.com 50 € Prednost slušalk z vgrajenim mikrofonom za naglušne je odlična kakovost zvoka, maksimalna jasnost govora, zmanjšana elektromagnetna interferenca in višja sprejemna glasnost. Priključimo jih na ustrezne naprave z avdio izhodom.

85

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Brezţični komunikator s slušnim aparatom Phonak (iCom) iCom Phonak, http://www.phonak.com 220,00 € Icom brezţični komunikator omogoča povezovanje slušnih aparatov z različnimi komunikacijskimi napravami, kot so telefoni, televizija, MP3 predvajalniki, računalniki in drugimi avdijo napravami. Komunikator omogoča laţje komuniciranje s svetom na eni, pa tudi zabavo na drugi strani. Icom se z ostalimi napravami lahko poveţe preko Bluetooth povezave, vsebuje pa tudi 3.5mm stereo vhod za ţično povezavo. Posebnost komunikatorja je moţnost priključitve FM sprejemnika, ki omogoča laţje razumevanje govora v hrupnem okolju.

Ţična povezava z avdio predvajalnikom Priključitev FM sprejemnika

Brezţična komunikacija s telefonom

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Elektronska TV zanka TV zanka, elektronska Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec 100,00 € Elektronska TV zanka je pripomoček namenjen osebam s slušnim aparatom za boljši tonski sprejem in individualno regulacijo glasnosti pri spremljanju TV programa. Z uporabo tega pripomočka lahko naglušna oseba spremlja TV program nemoteno, saj si lahko jakost zvoka iz TV aparata nastavi glede na svoje potrebe preko elektronske TV zanke. Slišeči pa lahko nastavijo glasnost zvočnika na TV aparatu kot ustreza njim ali po potrebi TV sprejemnik popolnoma utišajo.

86

Ime: Ključne besede: Naročilo v SLO: Cena: Opis: Slika:

Brezţični ojačevalnik zvoka za GSM aparate (Wireless GSM amplifier) Ojačevalnik zvoka, GSM Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec 145,00 € Brezţični ojačevalnik zvoka za GSM aparate omogoča prostoročno telefoniranje. Deluje samo z GSM-i, ki podpirajo Bluetooth tehnologijo. Naprava CM-BT deluje preko indukcijske zanke, ob tem pa je potrebno slušni aparat preklopiti na »T« ali »M+T«

87

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Vrvični in brezvrvični telefonski aparati Telefonski aparat, gluhi Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec 88,00 € - 282,00 € Telefon imajo velike tipke, ki so osvetljene in vgrajen ojačevalnik, ob zvonjenju pa se lahko vključi tudi bliskavica, ki daje močno svetlobo. Glas sogovornika se lahko ojača do petkrat, glasnost pa se lahko regulira.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Strojna oprema za nastavitev slušnih aparatov (Hardware for hearing aid fitting) Slušni aparat, nastavitve, strojna oprema Phonak, http://www.phonak.com iCube: 222,00 € NOAHlink: 360,00 € Hi pro: 503,00 € Strojno opremo za nastavitev slušnih aparatov Phonak priključimo na računalnik in s pomočjo primerne programske opreme spreminjamo nastavitve slušnega aparata. Omogoča optimiziranje zvočnih lastnosti slušnih aparatov.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Programska oprema za nastavitev slušnih aparatov (Software for hearing aid fitting) Slušni aparat, nastavitve, programska oprema Phonak, http://www.phonak.com Program za nastavitev slušnih aparatov podjetja Phonak se imenuje Phonak Target™ 1.0. Omogoča optimizacijo zvoka in nastavitev lastnosti slušnega aparata. Za dostop do podatkov iz slušnega aparata potrebujemo ustrezno Phonakovo strojno opremo (iCube, NOAHlink ali HI pro), prav tako pa tudi primerni računalnik in operacijski sistem.

88

2. TEKSTOVNE TEHNOLOGIJE Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Klicni centri (Communication center for deaf) Klicni center Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, http://www.zveza-gns.si/klicni-center Klicni center vsem gluhim in naglušnim omogoča, da komunicirajo in pridobivajo ţelene informacije javnega značaja v slovenskem znakovnem jeziku. Prilagojen je potrebam različnih generacij. S klicnim centrom lahko komuniciramo ali preko videoklica z mobilnim telefonom ter računalnikom ali s poslanim SMS sporočilom, elektronsko pošto ali telefaksom.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Telefon s tekstovnim zaslonom (Telephone with text screen) Telefon, tekstovni zaslon Nokia, http://www.nokia.com 110,00 € Telefon s tekstovnim zaslonom omogoča komunikacijo preko tekstovnih sporočil. Je pomemben pripomoček za osebe s teţavami sluha ali govora, saj omogoča neverbalno komuniciranje med pošiljateljem in naslovnikom. Takšna oblika telefonov je ţe zelo razširjena in z nizko ceno dosegljiva vsem.

89

Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Elektronska pošta (Email) Elektronska pošta Gmail, http://www.gmail.com Elektronska pošta predstavlja najbolj konvencionalno orodje za komuniciranje preko tekstovnih sporočil. Omogoča nam pošiljanje in sprejemanje ne samo tekstovnih sporočil, ampak tudi priponk, ki lahko vsebujejo dokumente, slike ali video vsebine.

Ime: Ključne besede: Opis: Slika:

Internetne klepetalnice (Internet chatrooms) Internet, klepetalnice Internetne klepetalnice omogočajo spletno komuniciranje preko tekstovnih sporočil. Pogovor poteka v realnem času. Moţno je pošiljanje dokumentov in ostalih priponk med govorniki.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

TTY (Text Telephone) Telefon, tekst Clarity, http://clarityproducts.com 180,00 € TTY omogoča komunikacijo preko tekstovnih sporočil. Gre za obliko telefonije, ki zahteva TTY napravo pri sprejemniku in pošiljatelju ali pa posrednika oziroma operaterja. Naloga operaterja je posredovati naslovniku sporočilo preko glasovnega klica in odgovor preko TTY naprave posredovati nazaj k pošiljatelju. Tekstovni telefon je primeren za osebe s teţavami sluha ali osebe s teţavami govora. Sistem se bolj uporablja v ZDA.

90

3. PODNAPISI Ime: Ključne besede: Opis: Slika:

Stalni podnapisi (Integrated subtitles) Stalni podnapisi Stalni podnapisi so v video vsebine vgrajeni in jih ni moţno izključiti. Primeri stalnih podnapisov so predvsem televizijske video vsebine, ki na televizijskih sprejemnikih ne ponujajo moţnosti vklopa ali izklopa podnapisov.

Ime: Ključne besede: Opis: Slika:

Podnapisi na zahtevo (Subtitles on request) Podnapisi na zahtevo Podnapisi na zahtevo se od stalnih podnapisov razlikujejo po tem, da jih je mogoče vklopiti ali izklopiti na zahtevo. Kadar ţelimo spremljati video vsebine brez podnapisov jih torej enostavno izklopimo. Takšna oblika podnapisov je najbolj pogosta na spletu.

Ime: Ključne besede: Opis: Slika:

Podnapisi v ţivo (Real-time captioners) Podnapisi v ţivo Podnapisi v ţivo je oblika podnapisov, kjer je govor spremenjen v tekstovno obliko v realnem času. Temeljijo na tehnologiji Automatic speech recognition oziroma avtomatski pretvorbi glasu v besedilo, ki je opisan v nadaljevanju priročnika ali pa so zajeti s pomočjo osebe, ki govorno vsebino pretipka v tekstovno v realnem času.

91

4. VIDEOTEHNOLOGIJE Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Video telefon (Videophone) videokonferenca Wooksung, http://www.wooksung.com 400,00 € Video telefon omogoča, da s sogovorniki komuniciramo preko avdio in video povezave. Prednost telefona je LCD zaslon in video kamera primerna za video komunikacijo v realnem času. Moţna komunikacija z znakovnim jezikom. Nekateri tudi podpirajo Skype telefoniranje.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Internetni telefoni (Internet telephone) Internet, telefon, voip OJO, http://www.ojophone.com 100,00 € Internetni telefon je oblika telefonije, ki omogoča komunikacijo s pomočjo interneta. Telefon je potrebno povezati v internetno omreţje, kjer pogovor poteka preko posebnih internetnih protokolov. Prednost takšnih telefonov je niţja cena klicev in podpora video komunikacije.

92

Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Videokonference (Videoconference) Videkonferenca Lifesize, http://www.saville.co.uk, Skype TV, http://www.skype.com Videokonference omogočajo komunikacijo preko videa in so s tem zelo primerne za komuniciranje z znakovnim jezikom. Poznamo več vrst videokonferenc. Spletna videokonferenca za enostavno komuniciranje preko spleta je primerna za vsakogar, videokonferenca v HD tehniki pa je predvsem namenjena podjetjem in večjim ustanovam. S pomočjo uporabe televizije in priklopa na internet lahko uporabimo tudi Skype TV za videokonferenco preko televizije.

Spletna videkonferenca Skype TV

HD video konferenca

Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Video podprti klicni center (Video communication center) Klicni center, znakovna pisava, video Sorrenson communications, http://www.sorensonvrs.com Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, http://www.zveza-gns.si/klicni-center Video podprti klicni center omogoča komunikacijo med gluhimi in naglušnimi osebami ter osebami, ki s sluhom nimajo teţav. Brezplačni 24 urni klicni center sprejme video klic s pomočjo znakovnega jezika in ga nato v avdio obliki posreduje osebi brez teţav s sluhom. Video podprti klicni center deluje kot vmesni člen.

93

Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Video forum (Video forum) Forum, video Spletno mesto za gluhe in naglušne, http://ara.uni-mb.si:85 Video forum nam omogoča komuniciranje v forumu preko video in tekstovnih vsebin. Ta način je primeren predvsem za osebe s teţavami sluha, saj omogoča uporabo znakovnega jezika obogatenega z besedilom.

94

5. ALARMNI SISTEMI Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Vibratorski pager (Pager) Alarm, vibratorski pager Unication, http://www.unication.com 210,00 € Vibratorski pager je telekomunikacijska oblika alarmnega sistema, ki vas z vibriranjem opozarja na prejete klice, sporočila in spletno pošto. Na majhnem ekranu se vam izpišejo ustrezne informacije in podatki o osebi, ki jo lahko ob primernem trenutku pokličete.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Naročilo v SLO: Cena: Opis: Slika:

Brezţični sistem za opozarjanje na zvonec na vratih (Wireless doorbell signaler) Alarm, brezţično, zvonec Sonic Alert, http://www.sonicalert.com Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec 130,00 € Alarmni sistem za opozarjanje na zvonec je sestavljen iz zvonca in sprejemnika, ki sta povezana brezţično. Na opozorilni sprejemnik priključimo luč, ki ob pritisku na zvonec prične utripati in nas tako opozarja, da je nekdo pred vrati.

95

Ime: Ključne besede: Podjetje: Naročilo v SLO: Cena: Opis: Slika:

Prenosna budilka (luč, vibrator) (Alarm clock with vibrations and light signals) Budilka, oddajnik vibracij Sonic Alert, http://www.sonicalert.com Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec 60,00 € – 122,00 € Prenosna budilka ima vgrajen močan oddajnik vibracij, ki se namesti na posteljo, prav tako pa tudi oddajnik svetlobnih signalov. Posebnost budilke je tudi oddajanje 113db visoko-frekvenčnega zvoka.

Ime: Ključne besede: Naročilo v SLO: Cena: Opis: Slika:

Ročna ura budilka (Hand watch alarm clock with vibrations) Ročna budilka, oddajnik vibracij Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec 89,00 € Ročna budilka z moţnostjo bujenja z vibriranjem je posebej primerna za

osebe s teţavami sluha.

Ime: Ključne besede: Naročilo v SLO: Cena: Opis: Slika:

Indikator dima ali poţara (Fire alarm) Indikator poţara Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec 156,00 € Indikator dima ali poţara nas v primeru dima opozori na nevarnost. Z visoko frekvenčnim zvokom opozarja ljudi znotraj slušnega dosega ali pa na nevarnost opozori gasilsko sluţbo.

96

Ime: Ključne besede: Podjetje: Naročilo v SLO: Cena: Opis: Slika:

Baby monitorji (Baby monitor) Naprava za opozarjanje na otroški jok Why cry, http://www.whycry.de Zveza Društev gluhih in naglušnih Slovenije-Center moţnosti/tehnično informacijska pisarna, Drenikova 24, Ljubljana Elektronika Zupanc, Šlandrov trg 20, Ţalec 125,00 € Alarmna naprava za opozarjanje na otroški jok nam omogoča ustrezno prepoznavanje emocij dojenčka. Sprejemnik naprave preko joka dojenčka prepozna razpoloţenje otroka in ga prikaţe na oddajniku v obliki svetlobnih simbolov.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Alarmni sistem za različne alarme (Multifunctional alarm sistem) Alarmi, opozorilni sistem Krown manufecturing, http://www.crownmfg.com 100,00 € Alarmni sistem za različne alarme nas z vibracijami in svetlobnimi signali opozarja na telefonske klice, trkanje na vrata ali na nevarnosti kot so dim, poţar in vlom. Omogoča priključitev na telefon ali napravo za videotelefonijo. Sistem vsebuje brezţični sprejemnik, ki ga namestimo na domače alarmne naprave kot so detektor dima in plinov ter varnostne sisteme.

1. brezţični sprejemnik 2. oddajnik vibracij 3. električni polnilec

97

6. PRODUKTI ZA GOVOR Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Govorni pripomočki za učenje (Speech tutor) Izboljšava govora, gluhi Harris Communications, http://www.harriscomm.com 630,00 € Govorni pripomoček za učenje nam omogoča izboljšavo in razvoj govora ter izboljšuje samo izgovorjavo. Omogoča priključitev na osebni računalnik, kjer nam ustrezna programska oprema prikaţe govorne napake v realnem času. Pripomoček za izboljšavo izgovorjave vsebuje masko za zajem govora, ki izmeri nosne in ustne zračne pretoke ter programsko opremo za vizualni prikaz rezultatov.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Ojačevalci govora (Voice speech amplifier) ojačitev govora Chattervox, http://www.chattervox.com 180,00 € Ojačevalci govora omogočajo povišanje jakosti zvoka in s tem izboljšujejo razumevanje govora. Naprava je sestavljena iz mikrofona in ojačevalca, ki ga pritrdimo okoli pasu.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Govorne naprave za laringektomijo (Voice devices for laryngektomie) Laringektomija, govorna naprava Nu-Vois, http://www.mtnprecision.com 400,00 € Naprava omogoča govor na podlagi elektromehanskih vibracij, ki jih sicer med govorjenjem proizvaja grlo. Omogoča nastavitev glasnosti in hitrosti tona. Napravo namestimo na pričetek vratu, kjer vibracijske impulze grla pretvarja v zvok.

98

7. SPLETNI SISTEMI Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Spletne strani podprte z videom znakovnega jezika (Web sites with sign language) Spletna stran, znakovni jezik Spletno mesto za gluhe in naglušne, http://ara.uni-mb.si:85 Spletne strani podprte z videom znakovnega jezika omogočajo razumevanje vsebine osebam s teţavami sluha. Takšna stran temelji na streţniškem sistemu z video posnetki tolmača.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Video spletni dnevnik (Vlogs) Video, blog Deafvideos, http://www.deafvideo.tv Vlog je oblika bloga oziroma spletnega dnevnika, ki nam omogoča spletno objavo video vsebin. Video spletni dnevniki za gluhe in naglušne vsebujejo video vsebine z znakovnim jezikom in ustreznimi podnapisi.

99

Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Socialna omreţja (Facebook) (Social networks) Socialna omreţja, gluhi Facebook, http://www.facebook.com, Twitter http://www.twitter.com Socialna spletna omreţja kot je facebook omogočajo povezovanje oseb s teţavami sluha in jim nudijo nasvete, pomoč in koristne informacije. Člani spletnih skupin lahko dodajajo video vsebine z znakovnim jezikom.

100

8. RAČUNALNIŠKI STROJNI SISTEMI Ime: Ključne besede: Opis: Slika:

Klasični osebni računalnik (minimalna potrebna oprema) (Personal computers) Osebni računalnik, zaslon in spletna kamera, wifi, bluetooth indukcijska zanka Osebni računalnik z ustrezno opremo omogoča spletno komunikacijo za osebe s teţavami sluha. Med opremo primerno za gluhe in naglušne spada video kamera, brezţična povezava, bluetooth povezava in blootooth indukcijska zanka za komunikacijo z računalnikom.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Prenosni računalnik s spletno kamero (Notepads) Prenosni računalnik z vgrajeno spletno kamero HP, http://www.hp.com 700,00 € Video komunikacija med gluhimi in naglušnimi osebami je mogoča preko prenosnega računalnika z vgrajeno spletno video kamero. S takšno opremo lahko sodelujemo v spletnih video forumih, video klepetalnicah in drugih oblikah video komunikacije.

101

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Tablični računalnik (Pads) iPad Apple, http://www.apple.com 500,00 € Prednost tabličnega računalnika je zelo velik na dotik občutljiv ekran. Ta omogoča predvajanje kakovostnih video vsebin z znakovnim jezikom. Tablični računalniki so zelo primerni tudi za hitro pisanje in izdelovanje zapiskov.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Dlančniki (PDA) iPod Touch Apple, http://www.apple.com 300 € Dlančnik nam omogoča hitro predvajanje avdio in video vsebin. Velik ekran je primeren za predvajanje posnetkov z znakovno pisavo, kar omogoča laţje komuniciranje oseb s teţavami sluha.

102

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Dokumentna kamera (Document camera) Dokumentna kamera Elmo, http://www.elmousa.com 425,00 € Dokumentne kamere omogočajo prikaz slikovnih objektov v realnem času. Kamera je namenjena pregledovanju dokumentov in statičnih ali premikajočih se objektov na posebni tabli, tako da jih lahko spremljajo vse osebe v predavalnici. Naprava omogoča interaktivne vaje in predstavlja učno orodje, ki učilnico spremeni v dinamično učno okolje. Dokumentno kamero lahko priključimo tudi na računalnik.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Digitalno pisalo (Digital pen) Digitalno pisalo Logitech, http://www.logitech.com 54,00 € Digitalno pisalo je računalniška vhodna naprava, ki digitalizira poteze, ki jih naredimo pri pisanju in jih prikaţe na zaslonu računalnika. S pomočjo ustrezne programske opreme lahko naknadno pisano besedilo neposredno pretvorimo v računalniško tekstovno pisavo. Novejša digitalna pisala so na voljo z brezţičnimi oddajniki.

103

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Video projektor (Video projector) Video projektor Sony, http://www.sony.com 550,00 € Projektor videa je naprava ,ki omogoča projekcijo video vsebin na za to primerno platno ali drugo podlago svetle barve. Video projektor priključimo na računalnik preko video izhoda.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Digitalni fotoaparat (Digital camera) Digitalni fotoaparat Sony, http://www.sony.com 110,00 € Digitalni fotoaparat je naprava za zajemanje svetlobe, ki ima na enem koncu objektiv za ustvarjanje svetlobne slike, na nasprotnem pa enoto za njeno shranjevanje. Z zniţanjem cen in napredkom tehnologije so aparati iz srednjega cenovnega razred, z zaslonom LCD ki sluţi kot iskalo in pregledovalnik slik, postali dosegljivi skoraj vsem uporabnikom.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Video kamera (Video camera) Video kamera Sony, http://www.sony.com 340,00 € Video kamera je naprava za zajemanje video vsebin. Predstavlja odličen pripomoček za snemanje trenutkov v visoki kakovosti. Z razvojem tehnologije je postala cenovno primerna za vse uporabnike. Primerna je za snemanje video posnetkov z znakovnim jezikom, ki jih lahko kasneje uporabimo v najrazličnejše namene.

104

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Večfunkcijski tiskalnik (Multifunctional jet-device) Večfunkcijski tiskalnik Canon, http://www.canon.com 107,00 € Večfunkcijska naprava nam omogoča kopiranje, skeniranje in tiskanje dokumentov. Primerna je tudi za pošiljanje dokumentov preko faxa. Večfunkcijski tiskalnik predstavlja zdruţitev večih naprav v eno samo multifunkcijsko enoto.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Interaktivna multimedijska TV box (interactive TV box) Televizija SIOL, http://box.siol.net 50,00 € Večfunkcijska naprava omogoča napredno delo pri gledanju televizije. Omogoča hiter pregled TV sporeda, snemanje, časovni zamik, medijski center za predvajanje fotografij, lastnih video posnetkov, poslušanje radia, glasbe, vreme in dostop do socialnega omreţja. Vključuje tudi moţnost nadgradnje z dodatnimi aplikacijami.

105

9. OSTALI RAČUNALNIŠKI PROGRAMSKI SISTEMI Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Notičniki (Note-takers for deaf) Notičnik Brite, http://www.brite.ac.uk/resources/deaf/people_ent.html NoteAbility, http://www.noteability.co.uk/electronicnotetakingeastmidlands.htm Notičniki omogočajo gluhim in naglušnim spremljanje predavanj in drugih govorov ob različnih priloţnostih. Naloga notičnikov je, da v realnem času govorjeno besedilo pretipkajo v tekstovno obliko, ki se prikaţe na ustreznem zaslonu ob govorcu. Notičniki so posebej pomembni v izobraţevalnih in zaposlitvenih sektorjih, kjer je razumevanje vsebine ključnega pomena.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Sistemi za zajemanje predavanj (Lecture recording system) Sistem, zajem predavanj Epiphan systems inc., http://www.epiphan.com VeLAP - automatical video web based recording system for all, Debevc, UM FERI 2000,00 € Sistem za zajemanje predavanj omogoča sočasni zajem zvoka in video vsebin iz računalnika ali video kamer. S pomočjo posebnega vmesnika se vsi signali sinhronizirajo in shranijo ali pošljejo v splet. Takšni sistemi so primerni za konferenčne sobe ali predavalnice, kjer je vsebina predavanj pomembna oziroma jo ţelimo spremljati preko spleta.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Slovarji (Dictionary) Slovarji, gluhi Harris communications, http://www.harriscomm.com 14,00 € Slovarji za gluhe in naglušne so namenjeni učenju znakovnega jezika. Predstavljajo bogat vir uporabnega besedišča. Kupimo jih lahko na cd ali dvd prenosnih spominskih enotah.

106

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Program za poseg v drug računalnik in posredovanje vsebine (Remote desktop program) Program, posredovanje vsebine, oddaljen računalnik Teamviewer, http://www.teamviewer.com Brezplačno za osebno rabo, podjetje: 500,00 € Teamviewer je programska oprema s katero lahko dostopate do oddaljenega računalnika oziroma oddaljenega namizja. Omogoča poseg v drug računalnik ali moţnost dostopa zunanje osebe do našega računalnika. Moţna je tudi izmenjava datotek med osebami povezanimi v skupino.

107

10. BODOČI IN RAZISKOVALNI SISTEMI Ime: Ključne besede: Opis: Slika:

Osebni GPS lokator (GPS locator) GPS, znakovna pisava Osebni GPS lokator za osebe s teţavami sluha vsebuje LCD ekran, kjer so navigacijske smeri podane z videom vodiča strokovnjaka za znakovni jezik. Omogoča navigacijo za osebe s teţavami sluha.

Ime: Ključne besede: Podjetje: Cena: Opis: Slika:

Avtomatski pretvornik glasu v besedilo (Automatic speech recognition) Pretvornik glasu, besedilo Nuance, http://www.nuance.com/dragon 130,00 € Avtomatski pretvornik glasu v besedilo omogoča neposredno pretvorbo avdio govornega signala v tekstovno obliko. Za delovanje potrebujemo slušalke z mikrofonom za zajem glasu. Programska oprema z moduli za zajem zvoka pretvori zvočni signal v besedilo, ki se vam izpiše na zaslonu.

Ime: Ključne besede: Opis: Slika:

Razpoznavalniki znakovnega jezika (Sign language recognition) Razpoznavalnik, znakovni jezik Oprema s pomočjo algoritmov ali senzorjev prepozna znakovni jezik in ga pretvarja v besedilo. Gre za pripomočke prihodnosti, ki so še nekoliko draţji in tako manj primerni za vsakodnevno uporabo ljudi.

108

Ime: Ključne besede: Podjetje: Opis: Slika:

Avatarji (Avatars) Avatar, znakovni jezik Say it Sign it- IBM, http://www-03.ibm.com/press/us/en/pressrelease/22316.wss Sistem omogoča neposredno pretvorbo govora v znakovno govorico, ki je upodobljena s pomočjo animirane osebe oziroma avatarja. Temelji na modulu za prepoznavanje govora, ki glas pretvori v besedilo. Besedilo je nato s pomočjo Say it Sign it pripomočka pretvorjeno v znakovni jezik prikazan na animaciji.

INFORMACIJSKA TEHNOLOGIJA ZA SLEPE IN SLABOVIDNE OSEBE Slepi in slabovidni se zaradi narave svoje invalidnosti srečujejo poleg gibalnih ovir

predvsem s komunikacijskimi, ki se jim postavljajo na poti do izobrazbe, zaposlitve in v vsakdanjem ţivljenju. Prilagojena informacijska tehnologija za slepe in slabovidne osebe, razvoj komunikacijskih moţnosti in splošna informatizacija pa ponujajo veliko priloţnosti za povečanje informacijske neodvisnosti oseb z motnjami vida. Za slepe ima uporaba informacijske tehnologije še poseben pomen, ker z enostavnimi pripomočki za povečavo ne morejo brati, pri vseh drugih načinih informacij pa so odvisni od drugih ljudi. Edino uporaba računalnika z brajevo vrstico in sintetizacijo govora omogoča slepim branje elektronsko zapisanega besedila v popolnoma enaki obliki, kot ga beremo videči. Brez komunikacije ne more funkcionirati nobena organizacija. S komunikacijami izmenjujemo znanje, informacije, izkušnje, se sporazumevamo, prepričujemo, nadzorujemo delo sodelavcev oz. z njimi kako drugače komuniciramo. Zelo pomembna za slepe in slabovidne je komunikacijska oprema, s pomočjo katere je moč doseči ogromne količine urejenih informacij, ki se hranijo v elektronskih pomnilnikih v omreţje povezanih osebnih računalnikov. Ista oprema pa omogoča tudi elektronsko pošto, ki se ţe široko uporablja in v je v veliki meri nadomestila klasično. Javno dostopne komunikacijske infrastrukture slepim in slabovidnim osebam, ki uporabljajo prilagojeno informacijsko opremo, v ničemer ni potrebno spreminjati oblike, prenašane informacije pa so popolnoma enake za slepe, slabovidne in videče osebe.

V dobi računalništva in informacijskih tehnologij so tudi slepe in slabovidne osebe primorane uporabljati sodobno tehnologijo in sisteme, saj le tako lahko enakovredno sodelujejo na področju dela, izobraţevanja, komunikacij in v vsakdanjem ţivljenju tako med seboj kot tudi z ostalimi.

Na svetovnem trţišču obstajajo različne tehnične in tehnološke rešitve, ki slepim in slabovidnim osebam omogočajo vključevanje v sodobne informacijske tokove in jim s tem omogočajo neodvisnost od drugih.

Ko govorimo o informacijski, delovni, izobraţevalni in osebnostni neodvisnosti, imamo v mislih prilagojeno IKT opremo, ki poleg ţe standardnega računalnika vsebuje še

109

brajevo vrstico, povečan monitor s programom za povečavo ekranske slike, sintetizator govora, optični čitalec, internetno povezavo in elektronsko beleţnico, ter brajev tiskalnik.

slika 1 Prilagojeno računalniško delovno

mesto za slepe, oziroma slabovidne Brajeva vrstica je za slepega praktično nepogrešljiv del dodatne

opreme osebnega računalnika, čeprav lahko deloma njeno funkcijo prevzame tudi sintetizator govora. Slepemu nadomešča zaslon tako, da del pisane informacije z zaslona prikaţe v brajici. Ta del imenujemo brajevo okno in je glede na tip brajeve vrstice lahko dolgo 80, 40 ali samo 20 znakov. Za nemoteno delo slepih vrstice z manj kot 40 znaki ni priporočljivo uporabljati, zaradi teţav pri orientaciji oz. preglednosti. Vsak brajev znak je sestavljen iz kombinacije izbočenih pik v dveh stolpcih s po štirimi pikami, ki sestavljajo brajevo celico.

slika 2 Brajeve vrstice 40 in 80 znakovne

Računalniška brajeva celica z oznakami pik je sestavljena iz Piezzokristalov, ki premikajo zaobljene keramične valjčke, informacije z zaslona pa pridobiva krmilnik brajeve vrstice na podoben način kot grafična kartica. Brajevo okno lahko premikamo s tipkami na brajevi vrstici po zaslonu ali pa ga veţemo na kazalec (kurzor). Vsaka vrstica ponuja tudi vrsto različnih moţnosti za pozicioniranje brajevega okna na določen znak, atribut ali pozicijo na zaslonu, kar bistveno olajša sledenje trenutno aktualni informaciji oz. poziciji na zaslonu.

Slika 3 Prikazuje detajl brajeve celice, kakršna se vgrajuje v brajeve vrstice

110

slika 4 prikaz brajevih celic na brajevi vrstici

Sintetizator govora podobno kot brajeva vrstica uporablja informacije o besedilu z zaslona, le da jih namesto prikaza v brajevi tehniki izgovori. V računalnik mora biti vgrajena zvočna kartica, priključeni zvočniki oz. slušalke in naloţen program za sintezo govora. V zadnjih letih postajajo sintetizatorji govora, ki običajno temeljijo na standardni zvočni kartici, bolj podobni človeškemu glasu in manj monotoni. Za velike jezikovne skupine (angleška, nemška, francoska, španska, ...) je na voljo desetine bolj ali manj kvalitetnih sintetizatorjev, za slovenski jezik pa sta trenutno na voljo dva sintetizatorja govora, ki temeljita na standardni zvočni kartici in sta dostopna širšemu krogu uporabnikov. Slepi običajno uporabljajo sintetizator govora v kombinaciji z brajevo vrstico, saj je brajeva tehnika bolj primerna za vpisovanje ukazov in izbiranje po menijih, sinteza govora pa za branje tekočega besedila. Uporaba interneta za komunikacije med računalniki je popolnoma običajna med videčimi, za slepe in slabovidne pa ob ustrezno izbrani programski opremi, niso potrebne prilagoditve. So pa tovrstne komunikacije za osebe z motnjami vida še posebej pomembne in nujne, saj jim je na ta način dostopno ogromno aţurnih informacij, ki jih videči lahko pridobijo na druge načine (npr. preko časopisov in revij, itd.). Tudi za pisno sporazumevanje med slepimi ter med slepimi in videčimi so internetne komunikacije odličen prenosnik, ker je prenašana informacija vedno zapisana v enaki obliki, le način prikaza se razlikuje med videčimi (zaslon), slabovidnimi (povečava) in slepimi (brajeva vrstica). Brajev tiskalnik je posebej konstruiran tiskalnik, ki v brajici tiska na papir. Podobno, kot lahko slepi in slabovidni uporabnik s prilagojenim računalnikom izpiše poljubno besedilo, ki ga je pripravil s pomočjo brajeve vrstice , sintetizatorja govora, povečevalnika , ali pa ga je vnesel s pomočjo čitalnika oz. sistema za prepoznavo besedil, na klasični tiskalnik, tako lahko brez posebnih prilagoditev in priprav isto besedilo izpiše tudi na brajev tiskalnik. Zanj uporabljamo poseben debelejši brezlesni papir, tako, da izbočene pike ohranijo obliko. Razlika je predvsem v količini besedila, ki ga lahko v brajevi tehniki zapišemo na eno stran. Za eno stran izpisa na klasični tiskalnik potrebujemo 3-4 strani brajevega tiska, zato je izpis zaradi večjega števila strani, debelejšega papirja in izbočenih pik volumensko bistveno bolj obseţen kot klasičen. Zelo velik fizični obseg literature v brajevem tisku za slepe predstavlja problem, ki ga lahko uspešno rešimo z uporabo računalniškega pomnilnika.

111

slika 5 brajev tiskalnik Everest

Povečava zaslonske slike s primerno izbiro barv in

kontrastov je nujna za slabovidne osebe. Na razpolago je več kvalitetnih programskih rešitev zaslonskih povečav, ki razen programske opreme ne zahtevajo nobene dodatne prilagoditve strojne opreme, zelo pa je priporočljiva uporaba večjih zaslonov (19-22’’). Med delom je mogoče poljubno spreminjati stopnjo povečave pa tudi barvne nastavitve in hitrost samodejnih pomikov povečanega okna. V primerjavi s prilagojeno opremo za slepe so prilagoditve za slabovidne bistveno cenejše, ker ne zahtevajo nobene nestandardne opreme.

Opisana programska oprema omogoča nastavljivo večkratno povečevanje slik in tekstov, ki so prikazani na računalniškem zaslonu. Vse več je kombiniranih programov, ki so čitalci in povečevalniki zaslonske slike obenem.Taki programi so npr. ZoomText, Dual, LunarPlus, Supernova, Guide Software itd.

Slika 6 predstavlja ZoomText, enega od najboljših programov za povečavo, ki poleg ostalih nastavitev vsebuje tudi govorno podporo (čitalec zaslona).

Slika 7 predstavlja program Supernova, ki zagotavlja uporabo računalnika tako slabovidnim kot slepim.

Z razvojem mobilne telefonije se pojavljajo tudi programi za povečavo zaslonov mobilnikov.

112

Slika 8 prikazuje posnetek telefonskega menija na mobilniku z Mobile magnifier programom za povečavo na prenosnih telefonih

Elektronska povečala oz. lupe so v bistvu zaprti televizijski sistemi, ki s pomočjo vgrajene kamere in monitorja omogočajo slabovidnim oziroma slepim z ostankom vida, da lahko uporabljajo svoj preostali vid. Elektronska povečala se lahko uporabljajo na vseh področjih: na delovnem mestu, pri študiju ter v domačem okolju. Na delovnem mestu omogočajo branje poročil, izpolnjevanje raznih obrazcev, pregledovanje tabel itd. V učilnici in doma študentje in dijaki lahko s pomočjo elektronske lupe uporabljajo iste učbenike, zemljevide, knjige, teste oz. naloge kot ostali učenci ali študentje. Doma lahko z njihovo pomočjo pišejo pisma, berejo dnevne časopise in revije ter se lahko s pomočjo video povečave ukvarjajo s hobiji, ki so bili prej za njih nedosegljivi oz. neizvedljivi. Knjigo, revijo, pismo oz. karkoli drugega enostavno postavimo pod kamero. Kamera nato predvaja oziroma prikaţe povečano sliko na zaslonu (monitorju). Na zaslonu lahko regulirmo velikost povečave, svetlost in kontrast, pri nekaterih izvedbah pa lahko določamo tudi barvo ozadja in barvo teksta, kar je posebej uporabno za ljudi z barvno slepoto.

slika 9

prikaz dela z elektronsko lupo in računalnikom s

povečavo ekranske slike Za laţje delo oz. branje določeni modeli elektronskih

povečal omogočajo tudi nastavitve delovnega področja, kar je posebej primerno za začetnike oz. tiste, ki še niso vešči uporabe takega pripomočka.

113

slika 10

elektronsko povečalo oz. lupa

Danes na trţišču obstajajo tudi prenosni modeli, ki jih sestavljajo tako imenovane handy kamere in zasloni manjših dimenzij iz LED diod ali tekočih kristalov. Take elektronske lupe so uporabne predvsem na potovanjih in povsod tam, kjer ni prostora za velike in okorne stacionarne elektronske lupe, ter tam, kjer nimamo moţnosti uporabe direktnega napajanja, saj imajo vse prenosne elektronske lupe moţnost neodvisnega napajanja preko akumulatorskih baterij.

Slika 11

predstavlja je majhno ročno elektronsko lupo Looky, ki se uporablja za branje, pisanje in pregledovanje slik. Upravljanje je enostavno saj se uporablja samo z dvema tipkama. Moţna izbira slike: foto, kontrastna pozitivna in kontrastna negativna. Preklopni ročaj omogoča uporabo kot klasično lupo z ročajem. Slepe in slabovidne osebe zaradi narave svoje

invalidnosti nimajo dostopa do večine informacij, ki jih potrebujejo v vsakdanjem ţivljenju, pri študiju in na poklicnem področju. Poleg sodobnih tehničnih pripomočkov, ki jim pomagajo premagovati omenjene teţave, pa obstajajo tudi sodobne tehnologije informiranja, ki jih slepi s pridom uporabljajo in so nujne za vključitev slepih in slabovidnih oseb v sodobno druţbo. Med take tehnologije spada svetovno medmreţje (internet), elektronska pošta, elektronske čitalnice za slepe in slabovidne osebe, knjige in časopisi v zvočni tehniki. Svetovno medmreţje (internet) je najbolj razširjen svetovni medij, kamor imajo slepi in slabovidni s tehnično prilagojeno opremo enakovreden dostop. Svetovno medmreţje in z njim povezana elektronska pošta omogočata hitro izmenjavo informacij, storitev, izobraţevanja in zabave po vsem svetu. Hkrati omogoča daljinski dostop do lokalnih

114

omreţij, ki so namenjena določenim skupinam uporabnikov. Primer lokalnih strani na svetovnem medmreţju, ki so dostopne zgolj registriranim uporabnikom, je elektronsko informacijski sistem ZDSSS (EIS). Elektronske čitalnice, ki se nahajajo na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, ter na vseh Medobčinskih društvih, omogočajo dostop do informacij na svetovnem medmreţju in na lokalnih mreţah s pomočjo prilagojene strojne in programske opreme vsem slepim in slabovidnim uporabnikom, ki take strojne in programske opreme nimajo doma.

Slika 12 prikazuje uporabo prilagojene računalniške opreme v čitalnici Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije

Mobilna telefonija je dala še poseben pečat IKT tehnologijam, saj resnično omogoča komunikacijo kadarkoli in od koder koli. Za slepe je to še posebno dobro komunikacijsko sredstvo, saj ga imajo vedno pri roki in ni potrebno iskati posebnih mest, kot so bile to v preteklosti telefonske govorilnice. Mobilni telefoni v povezavi s prilagojeno programsko opremo za povečavo ekranske slike in govornim vmesnikom omogočajo ne le govorno sporazumevanje, pisanje SMS sporočil, temveč tudi v zadnjem času vse bolj popularno GPS navigacijo.

115

Slika 13 prikazuje pametni telefon Nokia N95, ki ima vgrajen GPS sprejemnik in lahko sluţi za navigacijo in orientacijo slepih in slabovidnih. Aparat uporablja operacijski sistem Symbian, zato je nanj moţno naloţiti tudi program za govor, kot je na primer Talks, ki vse aplikacije, ki se izvajajo na telefonu tudi govorno opiše, poleg tega pa ima tudi povečavo ekranske slike za slabovidne.

Slika 14 predstavlja napreden sistem BrailleNote GPS version 3.5, ki s pomočjo Bluetooth brezţične povezave z GPS napravo pomaga slepim pri navigaciji in gibanju na nivoju cest, mest in ulic. Brajeva naprava pa lahko sluţi kot beleţnica, urejevalnik besedil, predvajalnik MP3 datotek in spletni brskalnik.

Seveda pa poleg zgoraj opisanega obstaja še cela vrsta pripomočkov, ki slepim in slabovidnim v sodobnem svetu informacij in komunikacij pomagajo pri premagovanju njihove slepote in slabovidnosti oziroma jim pomagajo pri odpravi njihove izključenosti iz sodobnih tokov ţivljenja. Naj tu omenimo elektronske beleţke in razne diktafone, s pomočjo katerih si slepi in slabovidni beleţijo informacije v njim prilagojenih zapisih kot sta zvok in brajica.

Slika 15 predstavlja sodoben diktafon, ki poleg govornega navigiranja po mapah in datotekah omogoča tudi predvajanje poddaj in označevanje mesta predvajanja za enostavnejše nadaljevanje poslušanja in iskanje premorov.

116

Seveda pa brez energije oziroma neodvisnega napajanja ne deluje nobena od opisanih naprav. Slika 16 predstavlja polnilec baterij, ki slepim z zvočnimi sporočili omogoča neodvisno rokovanje Slepi in slabovidni šolajoči, ter seveda vsi ostali, s pridom uporabljajo različne pripomočke, ki jim pomagajo pri laţjem učenju.

Slika 17 predstavlja govoreči kalkulator v slovenskem jeziku, ki poleg klasičnih omogoča tudi napredne funkcije, kot so korenjenje in kvadriranje ter izračun kotnih funkcij.

V preteklosti je bilo moţno dobiti samo pripomočke v tujih jezikih, v zadnjem času pa se na trţišču pojavlja vse več naprav, ki v slovenskem jeziku sporočajo informacije. Naj naštejemo in predstavimo samo nekatere od teh pripomočkov, ki so še kako pomembni za neodvisno ţivljenje slepih in slabovidnih:

Slika 18 Predstavlja napravo Colorino, ki slepim pomaga razločevati barve, poleg tega pa ima vgrajen tudi detektor svetlobe Na področju zdravstvene oskrbe obstaja cela vrsta pripomočkov kot so govoreči osebni termometri, merilci krvnega pritiska ter merilci vsebnosti sladkorja v krvi (glukometri).

117

Slika 19 Predstavlja Gluki plus – slovensko govoreči merilec vsebnosti sladkorja v krvi Za slepe in slabovidne gospodinje je na voljo nekaj pripomočkov kot so govoreča mikrovalovna pečica, ter govoreče osebne in kuhinjske tehtnice

Slika 20 Predstavlja slovensko govoreča osebno tehtnico

Eden od pripomočkov, ki ga slepi in slabovidni s pridom uporabljajo so tudi ure. Poznamo več vrst ur kot so brajeve na otip, govoreče z govorno najavo časa, s povečanimi številkami za slabovidne itd. Po namembnosti pa so to lahko ročne, ţepne, namizne, stenske ure ter budilke raznih vrst. Mnoge od teh ur ponujajo tudi dodatne moţnosti kot so npr. odštevalniki časa (timer), štoparice, terminski planerji itd.

Slika 21 Predstavlja uro za slabovidne s povečanimi številkami in kontrastno številčnico

118

Slika 22 Predstavlja »časovni stroj« za slepe, ki v slovenskem jeziku poleg lokalnega in svetovnega časa sporoča še lunine mene, posamezne dni koledarja, ima 7 dnevni in 60 minutni timer, moţnost nastavitve opomnika za posamezne jubileje, ter še veliko dodatnih funkcij

Naj za konec zapišemo, da na ţalost še ne obstaja pripomoček, ki bi slepim in slabovidnim nadomestil izgubo njihovega vida, zato pa obstajajo različni pripomočki, ki jim to izgubo vida vsaj deloma pomagajo nadomestiti. Morda v zgornjem članku nismo zajeli prav vseh pripomočkov, vendar to še ne pomeni, da za posamezne slepe in slabovidne uporabnike nebi bili resnično potrebni. Opomba: Viri slik IKT za slepe in slabovidne: spletna stran www.caretec.at, z njihovim predhodnim soglasjem.