Hvalnice

3

CIP – Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-4

ŠVIGELJ-Mérat, Brina Hvalnica ločitvi / Brina Svit. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011. – (Hvalnice)

ISBN 978-961-231-755-3256943872

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbelahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

Hvalnica ločitviBRINA SVIT

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA

CIP – Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-4

ŠVIGELJ-Mérat, Brina Hvalnica ločitvi / Brina Svit. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011. – (Hvalnice)

ISBN 978-961-231-755-3256943872

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbelahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

6

7

Pisati in objavljati moramo samo to, kar nas boli oziroma česar se spominjamo. Knjiga mora odpirati rane, jih celo povzročati. Biti mora izvor plodnega nemira in bolj kot karkoli drugega predstavljati nevarnost.

Cioran

8

9

Spomladi te bom peljal v gozd. To je bil prvi stavek. Dobro se ga spomnim, že zato, ker je bil dokument shra-njen pod naslovom Spomladi.doc, čeprav je bil njegov pravi naslov Hvalnica ločitvi. Spomladi te bom peljal v gozd. Začetek pripovedi o ločitvi, oziroma bolje rečeno: razhodu. Natančen opis trganja, šiv po šivu. Dogaja se v mesecu februarju, o pomladi ni ne duha in sluha, a za zdaj je še vse tako, kot mora biti. No, v petek, 8. febru-arja 2008, okoli petih popoldne, če se ne motim, je bilo še vse tako, kot mora biti. S Philippine, družabnico in sodelavko, sta v trgovini z barvami na bulvarju Beau- marchais, kjer izbirata nov odtenek za stene njunega ateljeja. Glavna junakinja nima imena, v pripovedi bo enostavno »ona«, tako kot bo on »on«: on in ona torej. Srečala, oziroma bolje rečeno, zagledala sta se v parku Buttes-Chaumont, na klopi blizu jezera. Drug zraven drugega, vsak v svojih mislih in v svoji knjigi – ne, ona je brala časopis – sta naenkrat dvignila oči in se obrnila drug k drugemu skoraj v istem trenutku, presenečena nad to nenadno bližino med njima, ki še ni imela ime-na. Po tem prvem srečanju sta se videla še nekajkrat, v parkih in kavarnah, preden sta se končno poljubila, oba negotova, nerodna, plaha, kot da ne bi vedela, kaj

10

drug z drugim. Nihče od njiju si ni predstavljal, da bi se lahko zaljubil v tem trenutku svojega življenja, in predvsem ne drug v drugega. Niti približno si nista bila podobna. Vsak zase bi lahko sestavila cel seznam stvari, ki so ju motile na drugem. Njej ni bilo všeč, kako se je oblačil, njegova verižica okoli vratu, njegovi čevlji, zelo navadni, njegova negotovost, celo plašnost … Njemu se je zdela prenagljena, nepredvidljiva, preveč umetni-ška zanj … In premajhna. Njuna prva noč se je slabo končala: vsak zase sta poskusila premotiti svojo negoto-vost z alkoholom, kar ni dalo najboljših rezultatov: ona se je butnila v vrata in se ranila v čelo, on ni bil – kot se temu reče – v najboljši formi. In vendar sta še na-prej mislila drug na drugega. Po treh mesecih se mu ni zdela več prenagljena niti preveč umetniška zanj. Njej je bil všeč njegov obraz, resen, intenziven, neverjetno fo togeničen, njegova okrogla očala, njegove gube okoli oči … Naenkrat je ni več motilo, da je tip moškega, ki je zmožen kupiti prvi zavitek riža, ki ga vidi pred sabo, in nositi čevlje, ki jih je očitno kupil prav tako – prve, ki so mu padli v oči. Videvala sta se v hotelih. Tu in tam sta za konec tedna odpotovala iz mesta, kar je bil zanju pravi podvig, glede na to, da sta bila oba poročena in sta imela otroke. Veliko sta si pisala, še posebej on. Pošiljal ji je esemese, dobro napisane, prave bisere, polne domišljije in igrivosti. Prepisovala jih je v beležko, da jih ne bi slučajno zgubila. Spomnim se nekaterih izmed njih:

11

S tabo sem, v vseh ozirih, zaljubljen vate, v tvoj ogenj, v tvoje ustnice, v tvoje želje, v tvoja nasprotja, skala v morju in otožnost na soncu …

Rad imam tvoj smeh po telefonu, vznemirjen, ker bom jutri spet s tabo, skoraj prestrašen, kot da bi bilo prvič …

Ali misliš, da bo tega avgusta kdaj konec?Rad bi te imel na svoji koži, v vonju in pred očmi … Ti, moja bistvena.Tako zakopan v delo, da sem ti pozabil zaželeti dobro

jutro. Ali mi oprostiš?V vlaku, destinacija: ti.Pravkar sem tekel v vetru in dežju. Delaš me intenzivno

živega.Spomnim se tudi kraja in ure, ko je dobila esemes o

pomladi (trgovina z barvami na bulvarju Beaumarchais, ob petih popoldne), in občutka sreče, ki ga je sprem- ljal. Kot tudi kraja in ure naslednjega, tistega, ki je oznanjal ločitev (galerija AM, ulica Perche, tri ure ka-sneje). A to je tudi približno vse, česar se spomnim. Kajti v tem trenutku zgodbe se je zgodil nek drug rez, prav tako radikalen, če ne še bolj, kot ta, ki ga pripove-dujem: KO mojega trdega diska. Ne vem več, kateri je bil zadnji stavek besedila, preden je računalnik prene-hal ubogati moja navodila in je ekran postal črn. Črn, in potem nenadoma nič, tišina … Moj mac je izdihnil v živo, pred mojimi očmi. Mieux vaut se fier aux mecs qu’aux macs, sincèrement désolé, mi je napisal Gil (kar je skoraj nemogoče prevesti v slovenščino in naj bi bilo

12

nekaj takega: bolje je zaupati moškim kot zvodnikom, pri čemer je mac seveda polisemičen; ob tej priliki si rečem, da bom imela očitno veliko težav s tem tekstom, ki je bil najprej napisan v francoščini. Že samo beseda rupture je težko prevedljiva: rez, pok, razhod, prelom, ločitev … Izbrala sem ločitev, hvalnica ločitvi torej, ker na nek način še najbolj ustreza navideznemu paradoksu naslova.).

3

– Hočete reči, da niste nič shranili?– Ne … – In zakaj, če lahko vprašam?– Ne vem … Ponavadi to naredim kasneje, ko imam

kakšnih trideset, štirideset strani besedila. A ne takoj na začetku. Poleg tega nisem še nikoli nič zgubila. Ni-koli.

– No, zdaj pa imate. Vse se enkrat zgodi. Tudi vam.– Ali ste res prepričani, da mi ne morete pomagati?Ošine me z rezkim pogledom: ali mi ni že razložil, da

je moj trdi disk poslal v Holandijo, tako da bom lahko dobila novega. Ne, ne more mi pomagati. Prej bi mu morala povedati, da ga hočem nazaj. Zdaj je prepozno, pika, nov odstavek. Tako bom za drugič vedela, da je treba shraniti svoje dokumente, kot to delajo normalni ljudje. Zunanji diski, ključek usb, ali vem, kaj je to? Vse mi je že povedal in ne bo še enkrat začel, saj razumem

13

francosko, a ne … Poleg tega so ljudje, ki čakajo v vrsti, nasvidenje, gospodična ali gospa …

Gospa. Vem, kaj je to ključek usb, dobro razumem in govorim francosko. No, odvisno od situacije: kadar sem čustveno destabilizirana, kot zdajle, se mi zamešajo štre-ne. Ali pa mi kdoveodkod plane na dan slovenščina, ne da bi imela karkoli pri tem. Po tridesetih letih življenja v Parizu sem še zmeraj zmožna reči cel stavek v materin-ščini, ne da bi se tega sploh zavedala. Tudi tu prihaja do rezov, ločitev … Rezov in ločitev, o katerih sem imela namen pisati v svojem besedilu, tistem, ki je odpotovalo na mojem trdem disku v Holandijo in ga torej ne bom mogla dobiti nazaj, ne, sem razumela, da je za zmeraj zgubljeno, konec z njim, pika, nov odstavek, kot je rekel mladi uslužbenec Applovega centra na bulvarju Richar-Lenoir.

Ko se s kolesom vračam domov proti Bastilji, se ne-nadoma zavem, da se mi je izbrisalo eno leto mojega živ-ljenja, enajst mesecev, če sem natančna. Zgubila sem vse svoje fotografije. Tiste vsakodnevne: moja hčerka na kavču z Mufijem, našim mačkom. Moj sin, ki ga je ve-dno treba prositi na kolenih, da se pusti fotografirati. Naš vrt na Krasu, oljke, ki nikoli več ne bodo stare tri leta kot na teh fotografijah, ki jih ni več. Moj zadnji Bu-enos Aires, moj zadnji barrio, moje akacije velikanke na esquini Guatemala y Thames. Moj učitelj tanga Osvaldo Natucci, ki me je naučil hoditi ritensko: znati hoditi na-zaj ni nekaj samo po sebi umevnega, mi je govoril. In

14

hotelska soba v Reykjavíku, kjer se dogaja moj zadnji roman, pogled skozi okno, sneg, ki gosto naletava … In nato portreti, v glavnem namenjeni za časnik Delo ali Le Monde. Na primer Sollersov, tisti, kjer si da pred obraz kitajsko masko: ne bi mogel narediti bolje, ne bi si mogel biti bolj podoben, šaljivo ironičen in globoko resničen v tej potezi, skrit sredi belega dne, ustrezajoč temu, kar bi rad, da si predstavljamo o njem. Ali portret mehiškega pisatelja Jorgeja Volpija, ki je v resnici bolj neulovljiv in neprosojen kot Sollers. Ali Richarda Milleta, strogega, mrakobnega, edinega, ki ne pozira.

Zgubila sem svoje muzike: vse tango komade, vsaj sto, če ne več, od mojega dragega Puglieseja do Donata, Troila, de Angelisa. Revolucionarne pesmi, ki jih poje Soledad Bravo. A tudi integralno Brigitte Fontaine, kra-sno, neponovljivo, čudovito noro, s katero sem posnela svoj prvi kratki film in je ostala moja prijateljica. In se-veda Mozarta, Brahmsa, Vivaldija, Rahmaninova … vsi neskončno dragi, a ki se jih ne da dobiti nazaj.

Zgubila sem članke, kar ni nič hudega, saj so bili vsi objavljeni; poleg tega se nimam nobenega namena reci-klirati in objavljati svojih best of. Zgubila sem vse svoje dokumente, kot na primer različne prevode, s katerimi občasno služim kruh, kar prav tako ni nič hudega, ker ne mislim postati prevajalka. Zgubila sem vse svoje mej-le, korespondenco, ki pokriva enajst mesecev, od začetka septembra 2007 do poletja 2008, spravljeno v predale z naslovi kot Tangeri (mejli mojih plesalcev tanga), Duša

15

(zelo kaotična korespondenca z mojim slovenskim zalo-žnikom), DB (moje skrivnosti) in predvsem Gil: predr-zno osvajajoči, ironično šaljivi mejli Gila Courteman-cha, pisatelja iz Montreala, ki me vabijo na najrazličnejše norije, pravi literarni biseri, ki jih bom pogrešala bolj kot vse drugo.

In seveda, kako naj pozabim, zgubila sem začetek – sedemnajst, osemnajst strani, če se dobro spomnim – moje Pomladi, alias Hvalnice ločitvi.

3

Da bi pozabila na to nepredvideno ločitev v moji ločit vi (ali, kot pravi originalni tekst: rupture imprévue dans ma rupture), grem plesat tango. Tango je najboljši način, kar jih poznam, da lahko mislim na kaj drugega, ali še bolje: da enostavno ne mislim. Zaprem oči, po-slušam glasbo in sem drugje, še posebej, če naletim na dobrega plesalca. Zato tudi hodim v Buenos Aires: za-radi tega radikalnega »drugje«. Spominjam se milonge v Niñu bien, v ponedeljek zvečer, meseca maja. Utrujena, rahlo naveličana sem opazovala moške pred sabo: plesala sem že z vsemi, do katerih mi je kaj bilo; ostali me niso zanimali ali pa jih nisem poznala. Opazila sem sicer, da je nek mlad moški vztrajno iskal moj pogled za cabezeo (pokim glave, s katerim se povabi na ples v Buenos Ai-resu), a sem se delala, da ga ne vidim. »Ne sprejmi pova-bila nikogar, ne da bi ga prej videla plesati«, so me učili

16

moji stari milongerosi, ki so mi hoteli prihraniti slabe izkušnje. Ker sem jih ubogala, sem se še naprej delala, kot da je prozoren, dokler se niso moje oči končno bla-govolile ustaviti na njem: navsezadnje sem bila tu zato, da plešem, pa četudi ne z najboljšimi plesalci ali celo z začetniki. Prikimala sem mu torej, stopila na plesišče, ga objela. In od tega objema naprej se je noč razklala na dvoje. Kajti po nekaj trenutkih sem razumela, da me drži v rokah izjemen plesalec, da nenadoma ni bilo več ne prej ne kasneje, le trenutek sam, čisti zdaj, glasba in mi dva, ki sva se vlivala vanjo. »Ali je vse v redu,« me je vprašal po prvem tangu, rahlo izzivalno. Nič nisem od-govorila, niti nasmehnila se nisem. Le zakaj bi se? Prav tako dobro je poznal odgovor kot jaz. Hotel je samo po-staviti stvari na svoje mesto. Ko sem se po štirih tangih vrnila k mizi, nisem bila več ista kot prej. Morala sem poiskati trdna tla pod nogami, se na novo sestaviti, da bi lahko nadaljevala s plesom; sicer pa nisem nadaljevala, ampak zapustila dvorano in se vrnila domov.

A Pariz ni Buenos Aires in težko je naleteti na plo-mera, kot je bil tisti iz Niña bien (tik preden sem šla s plesišča, po zadnjem tangu, sem ga vprašala, kaj dela, kadar ne pleše. »Vodovodar sem,« je odgovoril), a vse-eno lahko poskusim. Deset minut s kolesom do bregov Sene, zunaj najlepši letni čas, ne bom šla plesat v zaprte prostore. Pripeljem se na most Henrika IV., pogled se razširi na Notre-Dame na eni strani in nadzemni metro na drugi strani, nebo je paleta, ki omahuje med modro,

17

rožnato, rumeno in vijolično. Spustim se do brega, moje kolo pozna pot. Ustavim se pred majhnim amfiteatrom, kjer se pleše. Večer je žameten, diši po reki in glasba trga srce, tako kot je treba. Razgledam se okoli sebe, da vi-dim, ali poznam koga med plesalci, ki sedijo na stopni-cah. Ja, nekaj jih poznam, dva, tri, ki niso plomerosi, a plešejo čisto dostojno. Sicer se mi pa nikamor ne mudi. Še nekaj časa lahko sedim na miru in strmim predse. Všeč mi je biti tu, poslušati glasbo in gledati reko, ki se pomika mimo mene. Reka kot absolutno nasprotje prekinitvi, rezu, ločitvi.

3

Spet začnem z zgodbo o ljubezenski ločitvi, katere prve strani so z mojim starim trdim diskom odpotovale v Holandijo. Prišel je torej prvi esemes, tisti, ki pravi, da jo bo spomladi peljal v gozd. In nato, tri ure kasneje – ura je približno osem, v galeriji AM, na otvoritvi razstave armenskega fotografa, za katerega pripravlja katalog – še eden. S kozarcem šampanjca v roki prebere: »Ne bom te peljal v gozd. Vse skupaj je preveč komplicirano. Umi-kam se iz tvojega življenja.«

Spije požirek šampanjca. Kaj je zdaj to? Neumna šala, si pravi. Neprimerna. Zelo neprimerna.

– Kaj se dogaja? jo vpraša njen mož, ki je prišel z njo.– Nič … odgovori, prepričana, da je res tako; nič,

pomota, serija tipkarskih napak.

18

Oddalji se za nekaj korakov, najde miren prostor, da lahko še enkrat zbrano prebere zadnji esemes. Ne-nadoma začuti, kako ji vsa kri izgine iz obraza. Preveč komplicirano? Umika se iz njenega življenja? Zazre se v fotografijo, ki je obešena na steni pred njo: nežne žen-ske prsi, ki se dotikajo bele rjuhe. Najbrž stojim pre-blizu, ker ne razumem, za kaj gre, si reče. Pomakne se korak nazaj, kar ničesar ne spremeni: še naprej ne razume, kaj počnejo ženske prsi na beli rjuhi. Torej ima Susan Sontag prav, ko zapiše, da fotografije nikoli zares ne razumemo.

Stopi ven. Hladno je, zapne si plašč. Ulica Perche s svojo armensko cerkvijo je ob tej uri presenetljivo pra-zna. Mora govoriti z njim, pomisli, četudi ni pravi tre-nutek: od daleč opazi, da jo armenski fotograf išče v množici in da se Philippine in njen mož sprašujeta, kaj počne zunaj, medtem ko se vsi drenjajo noter. Pritisne na njegovo številko. Takoj, ko se oglasi, začuti, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Njegov glas je neprepoznaven, kot bi bil pijan. Reče mu, da ni razumela njegovega ese-mesa. Nekakšen čuden zvok je na njegovi strani, kot da ne bi bil doma. Ne, ne, doma je, in to sam, odgovori. A danes se noče pogovarjati z njo. Ji bo povedal jutri. Saj ne bosta prekinila kar tako, po telefonu.

Prekinila? ponovi za njim, kot da ne pozna te besede. Ja, odgovori hladno. Lahko bi se videla naslednji dan, v začetku popoldneva, v isti kavarni kot ponavadi, zraven hotela.

19

Ni rekel: zraven »najinega hotela«. Do zdaj je zmeraj govoril »najin hotel«, čeprav sta jih imela cel kup. Ne ve, kaj naj odgovori. Zamrmra njegovo ime, večkrat zapore-doma, kot da bi s tem lahko odstranila njegove besede ali pogrela njegov glas, in potem izdahne, da jo čakajo in da ga bo poklicala čez kakšne pol ure.

– Ne, ni treba, ji odvrne.

3

Pozdravljena, ekstremna ženska, zdi se, da so te tvo-je divje ljubezni umorile. Sem v Haagu. V ponedeljek odhajam v Kongo. Danes so Ustaši premagali Tevtone z 2 : 1, mi piše Gil.

3

Medtem ko Gil piše roman o Mednarodnem kazen-skem sodišču v Haagu, je v Amsterdamu izšel moj Mo-reno v prevodu Martina de Haana. Povabijo me na sre-čanje s publiko na temo Jezik eksila in me prosijo, naj za to priliko napišem krajši tekst. Čeprav kar naprej po-navljam eno in isto, se vseeno lotim naloge. Takoj bom morala pojasniti, da nisem v eksilu oziroma da sem za-pustila domovino, če se izrazim patetično, iz družinskih razlogov: prepričana sem, da sem odšla živet v Francijo s prvim Francozom, ki mi je prekrižal pot, tudi zato, da sem lahko postavila tisoč dvesto petdeset kilometrov

20

medse in mamo. In dolgo sem potrebovala – vsaj dvajset let – da sem si upala narediti veliki skok in začeti pisati v francoščini.

Še zdaj se vidim pri baronici Beatrice Monti de la Cor-te von Rezzori, natančno šest let in pol je od tega. To je bil najslabši in najboljši prostor pod soncem za moj veliki skok. Na dosegu roke sem imela vse, kar je bilo treba: ču-dovito toskansko pokrajino blizu Firenc, zelo šik posestvo, preurejeno v pisateljsko rezidenco, sobo v starem stolpu, pravi turris eburnea na robu oljčnega gaja, Baronesso, sno-bovsko in visoko, vdovo znanega pisatelja, o katerem se je bilo treba pogovarjati za mizo vsak večer, ter kultivirano, rafinirano družbo pisateljev, pesnikov in drugih gostov. A tudi družbo služabnikov, ekstrakomunitarcev, kot v Itali-ji imenujejo priseljence drugega razreda: Abdula, maro-škega kuharja, Milike, albanske čistilke, in Mohammeda, Berbera z Atlasa, vrtnarja, šoferja, sprehajalca psov, z eno besedo, človeka za vse, kar je bilo treba postoriti pri hiši; družba zame, ki sem bila instinktivno na njihovi strani, medtem ko so jih drugi komaj pogledali.

Vse noči, sama v svojem stolpu, s široko razprtimi očmi, sem si postavljala kar naprej eno in isto vprašanje: zakaj sem tukaj? Zakaj hočem zamenjati jezik a mezzo del camin, kot pravi Dante? Nihče me ne sili v to, niti omenja ne česa takega: imam odličnega založnika, odlič-no prevajalko, in to ne samo v Franciji, ampak tudi v Angliji, Nemčiji, Italiji, celo v Grčiji … Še naprej bi lah-ko mirno pisala v svojem majhnem jeziku, ki ga govori