Hitler - biografija

39,9

6 € I A N K E R S H A WH i t l e r

Ian Kershaw v svoji monumentalni biografiji podrobno opisuje obdobje Hitlerjevega zorenja in njegov vzpon v dvajsetih in tridesetih letih. Prepričljivo niza tisto verigo notranje in zunanjepolitičnih uspehov, ki so ga prepričali, da je nezmotljiv, in mu dali priložnost, da pahne nemški narod v zločin, sramoto in pogubo.

■ ■ ■

Pri branju biografije, ki jo je Ian Kershaw posvetil Hitlerju, preseneča predvsem, s kakšno lahkoto se je Führer povzpel na oblast, kako navdušeno so mu ploskale široke množice in kako pogosto so ljudje na odgovornih položajih sprejemali in izvajali usodne, zločinske odločitve v prepričanju, da pravilno tolmačijo njegovo misel. In res so jo. Hitlerju pravzaprav ni bilo treba ukazovati. Kako je mogoče, da je nemški narod, eden najbolj pismenih v Evropi, sprejel za svojega voditelja neuspešnega avstrijskega sli karja razglednic, ki ni znal pridigati drugega kot sovraštvo do Judov in Slovanov ter v svojih patoloških vizijah obljubljal, da bo obnovil veličino srednjeveškega rajha?

Dr. Jože Pirjevec

n a j p o p o l n e j š a b i o g r a f i j a

d o s l e j

Hit

ler

HITLER_NASLOVNICA_PRAVA.indd 1 9/4/12 8:33 AM

i t l e r

i t l e r

XXXXXXX 3

I a n K e r s h a w

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA

i t l e r

Ian Kershaw

Prevedla Janko Lozar in Marjana Karer (24. poglavje–Epilog)Uredil Tine Logar

Izbor slikovnega gradiva Matej NemecOblikoval in tehnično uredil Matej Nemec

Fotografije tehnično uredil Lucijan VelikonjaJezikovno pregledala Mira Turk Škraba

Slika na naslovnici BArch, Bild 183-H1216-0500-002 / fotograf: neznanCankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2012

Direktor Miha KovačTisk Gorenjski tisk, Storitve, Kranj

Naklada 6000 izvodov1. izdaja

Naslov izvirnikaIan Kershaw

Hitler

Prvič izdano v Veliki Britaniji v angleškem jeziku pri založbi Penguin Books Ltd.

Copyright © 2009 Penguin Books Ltd. Vse pravice pridržane.

Copyright © Ian Kershaw, 1998, 2000, 2008. Vse pravice pridržane.

© 2012 za izdajo v slovenščini Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana. Vse pravice pridržane.

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe dobite tudi na internetu: www.emka.si jhj

Brez pisnega dovoljenja založbe so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov

v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

CIP − Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

929Hitler A. 329.18(430)(091)

KERSHAW, Ian Hitler / Ian Kershaw ; [prevedla Janko Lozar in Marjana Karer (24. poglavje − Epilog) ; izbor slikovnega gradiva Matej Nemec]. − 1. izd. − Ljubljana : Cankarjeva založba, 2012

Prevod dela: Hitler

ISBN 978-961-231-874-1 262952960

i t l e r

Vsebina

PREDGOVOR K SLOVENSKI IZDAJI 7

PREDGOVOR K NOVI IZDAJI 13

RAZMIŠLJANJE O HITLERJU 18

11 FANTAZIJA IN NEUSPEH 37

12 NEUSPEŠNI ŠOLAR 52

13 NAVDUŠENJE IN OGORČENJE 78

14 PIVNIŠKI AGITATOR 95

15 »BOBNAR« 130

16 ROJSTVO VODJE 158

17 GOSPOSTVO NAD GIBANJEM 177

18 PREBOJ 208

19 POVZDIGNJEN NA OBLAST 244

10 KALJENJE DIKTATORJA 265

11 ZAGOTOVITEV ABSOLUTNE OBLASTI 301

12 TRUD ZA FIRERJA 317

13 NENEHNA RADIKALIZACIJA 350

14 TEŽNJA PO ŠIRITVI 388

15 ZNAMENJA GENOCIDNE MISELNOSTI 428

16 NA VSE ALI NIČ 447

17 LICENCA ZA BARBARSTVO 486

18 VIŠEK MOČI 517

19 NAČRTOVANJE »UNIČEVALNE VOJNE« 552

20 KONČNI OBRAČUN 580

21 IZPOLNITEV »PREROKBE« 620

22 ZADNJI VELIKI MET KOCKE 647

23 OBLEGANI 686

24 V UPANJU NA ČUDEŽE 715

25 HUDIČEVA SREČA 748

26 BREZ IZHODA 772

27 V PREPAD 812

28 UGASNITEV 842

EPILOG 873

SEZNAM KRATIC 886

SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA 887

GLAVNI OBJAVLJENI PRIMARNI VIRI 889

IMENSKO KAZALO 895

7

Pred govor k slovenski izdaji

Sophie Ohnmacht je bila premožna gospa v Münchnu. Na obronkih mesta je imela lepo vilo, v kateri je v starosti živela sama. Ker si je želela družbe, je od časa do časa oddajala kako sobo tujim raziskovalcem, ki

so prišli študirat v bavarsko prestolnico. Tako je tudi mene sprejela pod svojo streho. Ob večerih, ko sem se vračal domov iz knjižnice, sem se večkrat zaple-tel z njo v pogovor. Rada je pripovedovala o svoji mladosti, ki jo je preživela na podeželju nekje v Westfaliji. Na začetku tridesetih let, se je spominjala, je bilo življenje težko: svetovna kriza je oplazila Nemčijo še huje kot druge evropske države. A nenadoma so se v vasi pojavili Hitlerjevi mladci, v lepih uniformah, z belimi nogavicami in gojzarji. Fantje so jim zavidali, dekleta so jih občudovala. »Tako smo postali nacisti,« je prostodušno priznala gospa Ohnmacht.

Pri branju biografije, ki jo je Ian Kershaw posvetil Hitlerju, preseneča pred-vsem, s kakšno lahkoto se je Führer povzpel na oblast, kako navdušeno so mu ploskale široke množice in kako pogosto so ljudje na odgovornih položajih sprejemali in izvajali usodne, zločinske odločitve v prepričanju, da pravilno tolmačijo njegovo misel. In res so jo. Hitlerju pravzaprav ni bilo treba uka-zovati. Kako je mogoče, da je nemški narod, eden najbolj pismenih v Evropi, sprejel za svojega voditelja neuspešnega avstrijskega slikarja razglednic, ki ni znal pridigati drugega kot sovraštvo do Judov in Slovanov ter v svojih patoloških vizijah obljubljal, da bo obnovil veličino srednjeveškega rajha? V odgovor na to vprašanje misel hiti v Kyffhäuser v deželi Thüringen, kjer naj bi po legendi v votlini pod goro spal cesar Friderik I. von Hohenstaufen, bolj znan kot Barbarossa (Rdečebradec). V letih 1890–96 so na tej gori postavili ogromen spomenik v njegovo čast in v slavo Vilhelma I., združitelja Nemčije po zmagi nad Francozi leta 1871. Sporočilo ogromnega monumenta je jasno: skalnati Barbarossa, ki je v 12. stoletju hotel obnoviti sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, se, pogreznjen v svoj prestol, prebuja iz stoletnega sna. Pred njim, nekoliko niže, jaha na bronastem vrancu novi cesar iz dinastije Hohenzollern in razglaša obnovitev Nemčije kot imperialne sile. Ta sila ni trajala dolgo, saj se je porušila ob koncu prve svetovne vojne kot hiša iz kart. Sledila je Weimarska republika, ki je bila v primežu kaznovalnih in poni-ževalnih mirovnih pogojev, kakršne so ji v Versaillesu leta 1919 narekovali

H i t l e r8

zmagovalci, in ni bila zmožna prihraniti nemškemu narodu dveh uničujočih ekonomskih kriz. Od tu občutek frustracije, prepričanje, da Nemci niso bili poraženi na bojnem polju, temveč da so jim zabodli nož v hrbet domači izdajalci – kdo drug če ne judovska plutokracija? Od tu volja po ponovnem vzdigu in maščevanju. Tolmač teh miselnih in čustvenih vzgibov je postal Adolf Hitler, ki je v svoji programski knjigi Mein Kampf že leta 1924 ugota-vljal, da »bo Nemčija svetovna sila ali pa je ne bo«. Pri tem se je navezoval na Barbarosso, ko je trdil, da se nacionalsocialisti ne čutijo dediči drugega, premaganega rajha, temveč nadaljujejo zgodbo, ki se je sklenila pred šeststo leti. »Končujemo večne premike Germanov proti jugu in zahodu ter se ozi-ramo po ozemlju na vzhodu. Dokončno zapiramo kolonialno in kramarsko politiko predvojnega obdobja ter v prihodnosti prehajamo k politiki ozemelj.« Ki jih je treba osvojiti.

Od kod Adolfu Hitlerju ti načrti? Očitno iz habsburškega Dunaja, kjer je preživel svojo mladost. Pred letom 1914 je bil Dunaj morda najbolj kulturno mesto v Evropi, mesto, v katerem je Sigmund Freud odkrival psihoanalizo, v katerem so med drugimi ustvarjali Gustav Mahler, Egon Schiele, Gustav Klimt in Oskar Kokoshka. Da o Musilu, Schnitzlerju, Hofmannsthalu, pa tudi našem Cankarju ne govorimo. Mesto Wagnerjeve racionalistične arhitektonske šole in cvetoče Secesije. Ta kozmopolitski Dunaj, v katerega so se stekali narodi z vseh koncev habsburške monarhije, je Hitler sovražil. Ni bil sam. Predvsem med nemško govorečimi študenti na visokih šolah prestolnice, na eno od katerih – na Akademijo za likovne umetnosti – se je neuspešno skušal vpisati tudi Hitler, se je namreč ugnezdil skrajni radikalizem in prepričanje, kot pravi Hans Kohn, da je »nasilje dokaz herojske pripravljenosti na žrtvovanje«. Ti mladi, liberalno nacionalne usmeritve so verjeli v geslo: »Ein Reich, ein Volk, ein Gott«, videli so svojo domovino v Nemčiji in imeli za svojega junaka nje-nega ustvarjalca, kneza Otta von Bismarcka. Bili so prepričani, da je Avstro-Ogrska obsojena na propad zaradi sredobežnih teženj, ki so jih uveljavljali njeni številni narodi. Hitler je zgovorno interpretiral misel liberal-nacionalne usmerjene mladine, ko je v Mein Kampfu zapisal: »S tem, da se je Budimpešta razvila v veliko mesto, je Dunaj prvič dobil tekmeca, katerega naloga ni bila več združevanje monarhije kot celote, ampak bolj krepitev njenega dela. Kmalu je temu primeru sledila še Praga, nato Lvov, Ljubljana itd. Z dvigom teh nekoč provincialnih mest v glavna mesta posameznih narodov in dežel so nastajala tudi središča za njihovo vse bolj samostojno kulturno življenje. Šele s tem so narodnopolitične težnje dobile svoje duhovne osnove in utemeljenost. Neizbežno se je bližal čas, ko so ločevalne sile posameznih narodov prerasle skupne interese, kar je pomenilo konec Avstrije«.

■ P r e d g o v o r k s l o v e n s k i i z d a j i 9

»Skupni interesi« so bili za liberal-nacionalce seveda tisti, ki so odgovar-jali koristi vladajočega nemštva. Njihov najzgovornejši glasnik, Georg von Schönerer, je postal Hitlerjev vzornik, njihovi obredi, začenši z nočnimi ba-kladami ob času solsticija, so mu bili za vzor za nacionalsosialistične obrede, njihovo besedišče je postalo njegovo. Dunajski študentje so razglašali velikega predromantičnega pesnika in dramaturga Friedricha Schillerja za svojega »Führerja«. Hitler ga je pozneje v tej vlogi zamenjal. Kar je najbolj usodno, je bil njihov skrajni antisemitizem, ki ni več temeljil na religiozno pogojenem sovraštvu do Judov, temveč na rasnem, v prepričanju, da gre za pijavke, ki so se vsesale v telo nemškega naroda: »Was der Jude glaubt is einerlei, in der Rasse liegt die Scweinerei« (Kar Jud veruje, ni pomembno, v rasi je svinjarija). Skratka, ali je pretirano reči, da Hitler ne bi bil to, kar je bil, če bi se v mladosti ne oblikoval v dunajskem okolju, če ne bi bil nemški Avstrijec?

Ian Kershaw v svoji monumentalni biografiji podrobno opisuje obdobje Hitlerjevega zorenja in njegov vzpon v dvajsetih in tridesetih letih. Prepričljivo niza tisto verigo notranje- in zunanjepolitičnih uspehov, ki so ga prepričali, da je nezmotljiv, in mu dali priložnost, da pahne nemški narod v zločin, sramoto in pogubo. V množici podatkov mora avtor glede na omejen obseg knjige seveda izbirati, kar pomeni, da se posveča predvsem »glavnim frontam« oz. dogodkom in izpušča ali le na kratko omenja dogodke na »periferiji« druge svetovne vojne, žal tudi na območju Balkana oz. Kraljevine Jugoslavije. Tako na primer sploh ne omenja partizanskega narodnoosvobodilnega gibanja na naših tleh, Josipa Broza Tita pa navaja samo, ko govori o padcu Beograda oktobra 1944. In vendar za firerja ni bilo brez pomena to, kar se je dogajalo na terenu zasedene in razkosane Jugoslavije, če pomislimo, da je med številnimi mesti, ki jih je med vojno zavzel s svojimi četami, bolj redka obiskal osebno. Pariz, Prago, morda še katero. Maribor je obiskal že 26. Aprila 1941 in dal svo-jim Gauleiterjem znamenito navodilo: »Machen Sie mir dieses Land deutsch, so deutsch wie die übrige Steiermark!« O Titu pa je, kakor piše Boris Suvarin v svoji knjigi, posvečeni Stalinu, rekel romunskemu »conducatorju« in maršalu Ionu Antonescuju naslednje: »Kakšen človek je ta Tito! Ne moremo narediti niti koraka, da bi se ne izpostavili nevarnosti. To je res pravi nacionalni junak. V primeri z njim je general De Gaulle heroj brezžičnega telegrafa.«

Ko Kershaw govori o najpomembnejši in najusodnejši Hitlerjevi odločitvi, namreč o operaciji Barbarossa, s katero je 22. junija 1941 napadel Sovjetsko zvezo, navaja firerjev razglas narodu, ki ga je Joseph Goebbels ob zvoku fan-far istega jutra ob 5.50 prebral po radiu. Šlo je za dolgo psevdozgodovinsko razlago preventivnega nemškega napada. Dve desetletji so judovsko-boljše-viški voditelji skušali uničiti ne samo Nemčijo, ampak Evropo. Odbila je ura,

H i t l e r10

ko se je treba upreti tej zaroti v imenu evropske kulture in civilizacije. Ne gre več za obrambo posameznih držav, ampak za obrambo Evrope i s tem za splošno rešitev. »Naj nam Gospod Bog pomaga v tem boju.« Pri branju omenjenih besed, se mi sama po sebi poraja misel, da sem jih nekje že slišal. Kje? Seveda, pri zbiranju gradiva v vatikanskih arhivih o slovenski Katoliški cerkvi v tridesetih letih, kjer je med drugim govor o kongresu Kristusa Kralja med 25. in 30. julijem 1940 v Ljubljani. S podporo škofa Gregorija Rožmana ga je organiziral duhovnik Janez E. Kalan, goreč zagovornik križarske vojne proti boljševizmu, ki »hoče ves svet osvojiti za kraljestvo satanovo«. V ta namen naj bi Ljubljana postala svetovno središče katoliške internacionale, ki naj bi se uprla komunistični. Paralelizem med Hitlerjevo mislijo in ideološko usmeritvijo vrha Katoliške cerkve v ljubljanski škofiji je očiten. Verjetno bi bilo težko najti v Evropi, razen morda na Slovaškem, tako gorečo skladnost s Führerjevo protiboljševiško zagnanostjo. Cilji so bili seveda različni, saj si je Hitler hotel podvreči Rusijo, da bi osvojil nemškemu narodu tisti življenjski prostor, ki naj bi mu zagotovil uveljavitev tisočletnega rajha, slovenski katoliški zeloti pa so hoteli uveljaviti kraljestvo Kristusa Kralja na zemlji. Sovražnik pa je bil isti. In zato, ker ga je bilo treba uničiti, se je slednjim zdelo potrebno, da se povežejo s Hitlerjem in mu prisežejo zvestobo v boju proti lastnim bratom. Pri tem v svoji slepoti naši križarji niso opazili tistega, kar je bilo nacistom povsem jasno, da namreč v prihodnjem svetu, kot ga je napovedal Hitler, za Cerkev ne bo prostora. Tudi ocene, ki jih je Führer razglašal o Slovanih, so bile zanje drugotnega pomena. Imel jih je za manjvredno raso, nezmožno državotvornih podvigov, obsojeno na hlapčevanje. Slovani naj bi se v njegovih načrtih valjali po zmagi v lastnem blatu in bili deležni le tolikšne vzgoje, da bi bili zmožni brati cestne kažipote.

Uresničenje Hitlerjevega programa glede Slovanov je Heinrich Himmler, poveljnik SS, začel pripravljati že dva dni po začetku operacije Barbarossa. Najzgovorneje pa ga je napovedal v govoru, ki ga je imel 3. oktobra 1943 v Poznanu na srečanju z gestapovskimi veljaki. Govor je znan predvsem zaradi tega, ker je Himmler v njem odkrito govoril o množičnem poboju evropskih Judov. Ob njih pa so v njem omenjeni tudi Slovani, ti »podljudje«, katerih deportacija, zasužnjenje in uničenje je zgodovinska naloga nemškega naro-da. »To, kar je v teh narodih dobre krvi naše vrste, bomo vzeli, tudi tako, če potrebno, da jim bomo pobrali otroke in jih vzgajali pri nas.« Kakor se je na Štajerskem že dogajalo. Ni pretirano reči, da smo Slovenci bili med prvimi žrtvami tistega genocidnega eksperimenta, ki ga je Hitler nameraval po zmagi udejanjiti nad Slovani. V drugem govoru, nekaj dni pozneje, je Himmler spre-govoril o kozaških četah, ki so prestopile na nemško stran iz istih razlogov kot

11■ P r e d g o v o r k s l o v e n s k i i z d a j i

naši domobranci. Namreč iz sovraštva proti komunizmu. Dejal je, da Slovani zaradi svoje narave niso vredni zaupanja in da je treba te »pomožne« enote uporabiti le, če so pod nadzorom Nemcev. Kakor se je dogajalo z domobranci.

Dejstvo, da smo se Slovenci kljub številčni majhnosti z Osvobodilno Fronto drznili postaviti po robu načrtovanemu tisočletnemu rajhu, bo ostalo za vedno zapisano z zlatimi črkami v naši zgodovini. Pa tudi dejstvo, da smo, kot pravi Peter Handke v svoji zadnji knjigi Še vedno nevihta, organizirali na Koroš-kem, torej na matičnih tleh rajha, oboroženi odpor, ki je dovolil Avstriji, da po vojni postane znova samostojna, je maščevanje avstrijskemu kaplarju, s kakršnim se ne more ponašati noben evropski narod.

Akad. prof. dr. Jože Pirjevec

13

Pred govor k novi izdaji

V neizmerno zadovoljstvo mi je, da je bila izvirna biografija v dveh zvez-kih, Hitler, 1889–1936: Hybris (Oholost) in Hitler, 1936–1945: Nemesis (Pravična kazen), objavljena v letih 1998 in 2000, tako zelo dobro

sprejeta tudi v številnih državah, kjer so izšle tujejezične izdaje. V posebno zadovoljstvo mi je bil tudi topel sprejem v Nemčiji.

Biografija je bila v prvi vrsti zamišljena kot študija o Hitlerjevi oblasti. Moj glavni namen je bil odgovoriti na dve vprašanji. Prvo je bilo, kako je bil Hitler mogoč. Kako je lahko takšen grotesken posebnež sploh kdaj prišel v položaj, da prevzame oblast v Nemčiji, tej moderni, kompleksni, ekonomsko razviti in kulturno napredni državi? Drugo vprašanje je bilo, kako je potem lahko Hitler izvajal svojo oblast. Gotovo je bil demagoško zelo spreten, kar je vešče nadgrajeval z grobim izkoriščanjem nasprotnikovih slabosti, bil pa je tudi neomikan samouk, ki je v celoti pogrešal izkušnje z vladanjem. Od leta 1933 naprej se je moral ubadati ne samo z nacističnimi grobijani, ampak tudi z državno mašinerijo in s krogi, ki so bili vajeni vladanja. Kako je torej lahko tako hitro zavladal nad uveljavljenimi političnimi elitami, da je v nadaljevanju Nemčijo potegnil v katastrofično tvegano igro za prevlado nad Evropo, pod-prto z grozljivim, nezaslišanim genocidnim načrtom? Kako je lahko preprečil vsako možnost rešitve konflikta s pogajanji in nazadnje naredil samomor šele v trenutku, ko je bil njegov smrtni sovražnik že na vratih in je bila njegova dežela fizično in moralno popolnoma uničena?

Del odgovorov na ta vprašanja sem našel v osebnosti tega nenavadnega človeka, ki je vladal nad nemško usodo dolgih dvanajst let. Pri zgodovinski razlagi seveda ne moremo mimo osebnosti. Bilo bi neumno, če bi trdili dru-gače. In Hitler, kot so se strinjali njegovi oboževalci in zmerjavci, je bil nena-vadna osebnost (najsi so poskusi razlag še tako raznoliki in številni, lahko o vzrokih za nastanek njegove čudaške psihologije še vedno samo ugibamo). Hitler ni bil zamenljiv. Tip posameznika, kakršen je bil Hitler, je nedvomno odločilno vplival na ključne momente v razvoju dogodkov. Göring npr. kot kancler rajha v številnih kritičnih trenutkih ne bi deloval enako. Z gotovostjo lahko trdimo: brez Hitlerja bi bila zgodovina drugačna.

Toda Hitlerjevega pogubnega učinka ni mogoče razložiti samo z njegovo osebnostjo. Pred letom 1918 še ni bilo opaziti nobenih znamenj njegovega

H i t l e r14

poznejšega nenavadnega magnetizma. Ljudje okoli njega so ga imeli za ču-daka, ki si je občasno zaslužil blago zaničevanje ali porog, nikakor pa ga niso dojemali kot bodočega nacionalnega voditelja na čakanju. Po letu 1919 se je vse to spremenilo. Zdaj mu je bilo namenjeno vedno večje in nazadnje skoraj brezmejno množično laskanje (kakor tudi silna mržnja političnih sovražni-kov). To samo po sebi namiguje, da se odgovor na uganko njegovega vpliva ne skriva toliko v njegovi osebnosti kot prej v spremenjenih razmerah nemške družbe, ki je bila travmatizirana zaradi izgubljene vojne, revolucionarnega prevrata, politične nestabilnosti, gospodarske revščine in kulturne krize. V drugih časih bi Hitler brez dvoma ostal ničè. V tistih posebnih razmerah pa se je vzpostavilo simbiotično, dinamično in nazadnje destruktivno razmerje med posameznikom, čigar misija je bila izbrisati občutno nacionalno poni-žanje iz leta 1918, in družbo, ki je bila vedno bolj dovzetna za spoznanje, da je njegovo voditeljstvo življenjskega pomena za rešilno prihodnost, za rešitev iz hudih škripcev, v katere so jo po mnenju milijonov Nemcev pahnili poraz, demokracija in gospodarska kriza.

Da bi povzel to razmerje, kot ključ za razumevanje, kako je lahko Hitler pri-dobil in potem izvrševal to nenavadno obliko oblasti, sem se zatekel k pojmu karizmatična avtoriteta, ki ga je skoval genialni nemški sociolog Max Weber, ki je umrl, še preden je bilo sploh kaj slišati o Hitlerju – vsaj zunaj münchenskih pivnic. Tega pojma nisem posebej razdelal, čeprav je imel dolga leta poseben položaj v mojem pisanju o Hitlerju in tretjem rajhu. Vsekakor je spadal v samo jedro mojih raziskav. Pojem karizmatična avtoriteta, kot ga uporablja Weber, ne počiva primarno na dokazljivih izjemnih sposobnostih posameznika. Prej je izpeljan iz tega, kako te sposobnosti dojema »privrženstvo«, ki v kriznih razmerah v izbranega vodjo projicira »junaške« atribute in v njem prepozna osebno veličino, utelešenje »poslanstva« odrešitve. Po Webrovem razumevanju je karizmatična avtoriteta bistveno nestabilna. Zaporedje neuspehov ali nezgod privede do njenega padca; na drugi strani pa ji grozi, da se »zbirokratizira« v sistematično obliko vladanja.

Uporaba pojma karizmatična avtoriteta se je pokazala za koristno pri obravnavi obeh zastavljenih osrednjih vprašanj. Prepričan sem, da je lahko ta pojem v pomoč pri vrednotenju razmerja med Hitlerjem in množičnim privr-ženstvom, ki je privedlo do njegovega vzpona – četudi v razmerah, ki si jih Max Weber seveda nikoli ni mogel zamisliti in v katerih je bila podoba »junaškega« voditeljstva, ki se je oprijela Hitlerja, ki je izkoristil obstoječa psevdoreligiozna pričakovanja nacionalne odrešitve, v precejšnji meri izmišljen proizvod propa-gande. Pojem se je izkazal za neprecenljivega tudi pri razumevanju tega, kako je lahko Hitlerjevo izjemno poosebljeno vladanje spodkopalo sistemsko oblast

15■ P r e d g o v o r k n o v i i z d a j i

in državno upravo ter bilo nezdružljivo z njo. Na polovici vojne je Hitlerjeva priljubljenost seveda strmo upadala in njegova »karizmatična« prevlada nad oblastjo in družbo je naglo bledela. Toda Nemčija je bila do tistega trenutka že dobro desetletje priklenjena na Hitlerjevo »karizmatično« gospostvo. Tisti, ki so do svojih položajev prišli s pomočjo Hitlerjeve vrhovne avtoritete firerja, so se jih še vedno oklepali, najsi bo zaradi prepričanja ali nujnosti. Povzpeli so se skupaj s Hitlerjem. Zdaj pa so bili obsojeni na to, da z njim tudi padejo. Ni jim pustil nobenega izhoda. Hitlerjeva avtoriteta v takratnem režimu se je začela krhati šele v trenutku, ko je bila Nemčija tik pred tem, da doživi popoln poraz. In vse dokler je bil živ, je pomenil nepremagljivo oviro edinemu načinu končanja njegove vojne: kapitulaciji njegove dežele.

Pojem karizmatična avtoriteta sem povezal z nekim drugim pojmom, da bi lahko pokazal, kako je deloval Hitlerjev izjemno poosebljeni tip vladanja. To je bil koncept – kot je razvidno iz besedila, v katerem se kot nekakšen vodilni motiv ohranja skozi vso biografijo – »truda za firerja«. Skušal sem ga uporabiti zato, da bi pokazal, kako so Hitlerjevi domnevni cilji spodbujali, aktivirali ali legitimirali iniciative na različnih ravneh takratnega režima in zavestno ali nezavedno poganjali uničevalsko dinamiko nacistične vladavine. S tem poj-mom nisem hotel namigovati, da so se ljudje v vseh trenutkih spraševali po tistem, kar je Hitler najprej imel namen izvesti in je nato izvedel tudi dejansko. Nekateri, seveda še posebno njegovi zvesti strankarski privrženci, so počeli natanko to. Toda mnogi drugi – recimo z bojkotiranjem judovske trgovine, da bi zaščitili konkurenčen posel, ali z ovadbo soseda policiji zaradi kake osebne zamere – se niso spraševali, kakšni so Hitlerjevi nameni in njihova dejanja niso bila ideološko motivirana. Kljub temu pa so, četudi v majhni meri, prispevali k ohranjanju in uveljavljanju ideoloških ciljev, ki jih je predstavljal Hitler, in s tem posredno pospeševali proces radikalizacije, zaradi katerega so se ti cilji – v našem primeru »rasno očiščenje« nemške družbe – v svoji oddaljenosti vedno bolj razločno kazali kot kratkoročno uresničljivi.

Izbrani pristop k tematiki je pomenil, da bosta obe knjigi nujno obsežni, vendar je bilo treba k besedilu dodati še veliko drugega. Moj namen je bil, da bi biografijo dopolnil z izčrpnimi referencami o obsežnem dokumenta-cijskem gradivu – tako o arhivskih in tiskanih primarnih virih kot o obširni sekundarni literaturi, ki sem jo uporabil. Najprej zato, da bi jim lahko sledili drugi raziskovalci in jih po potrebi ponovno raziskali, drugič pa zato, da bi odstranil elemente popačitve v nekaterih razpravah ali ovrgel mite, ki so se oprijeli Hitlerja. Opombe so v določenih trenutkih postale manjše razprave o podrobnostih, ki jih v glavnem besedilu ni bilo mogoče obširneje obravnavati ali so služile kot dodaten komentar. V prvi knjigi, Oholost, najdete recimo

H i t l e r16

obsežnejše opombe, v katerih sem izčrpneje obravnaval določene interpreta-tivne vidike v zgodovinopisju in različne poglede na Hitlerjevo psihologijo, v drugi knjigi, Pravična kazen, pa sem obravnaval avtentičnost besedila, ki naj bi vsebovalo zadnje monologe »omiznega pogovora« z začetka leta 1945 in zapletena (in včasih nasprotujoča si) dejstva o okoliščinah Hitlerjeve smrti in sovjetskega odkritja njegovih ostankov. Vse to je pomenilo, da sta bila kon-čana zvezka izjemno obsežna, obsegala sta 1450 strani besedila in skoraj 450 strani opomb in bibliografskih zapiskov. Seveda nimajo vsi bralci možnosti, da bi svoj čas in energijo posvetili tako obsežnemu delu. Ravno tako tudi vseh bralcev ne zanima znanstveno kritični aparat.

Po dolgem in tehtnem premisleku sem se torej odločil, da oblikujem skraj-šano izdajo. Med delom sem se spomnil odlomka iz filma Amadeus, v katerem cesar Mozartu pove, da mu je všeč njegova opera – če odmisli dejstvo, da vsebuje preveč opomb. »Preveč opomb, vaše veličanstvo?« vzklikne ogorčeni Mozart. »Ni jih ne preveč ne premalo. Ravno prav veliko.« Približno tako sem se počutil tudi sam glede obeh izvirnih zvezkov. Sta takšna, kot sta in to zato, ker sem ju hotel napisati prav na ta način. Če kaj, je bilo drastično kleščenje, ki ga je zahtevala ta izdaja – izpadlo je prek 650 strani besedila (več kot 300.000 besed) in ves kritični aparat –, boleče početje. In seveda lahko besedilo, v katerem manjkajo reference in kritični aparat, nastane samo proti zgodo-vinarjevi volji. Vendar se tolažim, da so opombe in bibliografske reference za vse tiste, ki bi jih radi preučevali in preverjali, na voljo v izvirni različici knjige v dveh zvezkih, ki bo ostala natisnjena. In skrajšano besedilo, čeprav je v precejšnji meri skrajšano zavoljo bolj dostopne izdaje v enem zvezku, ohranja popolno zvestobo izvirniku. Izločil sem dele, ki so služili za razlago konteksta, izpustil številne ilustrativne primere, skrajšal ali odstranil mnoge citate in v celoti zbrisal tiste dele, v katerih sem opisoval splošno družbeno in politično ozračje ali okolje, v katerem je deloval Hitler. V dveh primerih sem združil poglavja. Sicer pa ostaja ta izdaja identična z izvirnikoma. Bistvo knjige ostaja neokrnjeno. Nisem imel namena spreminjati vse interpretacije, niti nisem videl posebne potrebe po tem. V svoji vaji v krajšanju dolžine besedila seveda nisem hotel ničesar dodajati. Poleg nekaterih omembe ne-vrednih slogovnih popravkov sem v staro izdajo vnesel samo nekaj manjših popravkov. Ker so izpadle izvirne opombe, ni bilo več smiselno vključiti ob-sežnih bibliografij iz izvirne izdaje. Vključil pa sem izbor najpomembnejših tiskanih primarnih virov, na katere sem se (z izjemno nekaterih najnovejših knjig) dejansko skliceval pri pisanju biografije o Hitlerju. Večina literature je seveda pisana v nemškem jeziku, za ključna dela pa navajam reference za angleške prevode.

■ P r e d g o v o r k n o v i i z d a j i 17

Moja hvaležnost ostaja neomajna in je zapisana na seznamih zahval iz zvez-kov Oholost in Pravična kazen. Ob tem pa bi se rad v zvezi s to izdajo zahvalil Andrewju Wylieju, pa tudi Simonu Winderju in odlični ekipi iz Penguina. V veliko veselje mi je nazadnje na družinsko drevo poleg Sophie, Joea in Elle dopisati tudi Olivio in se, kot vedno, zahvaliti Davidu in Katie, Stephenu in Becky in seveda Betty za ljubezen in trajno podporo.

Ian KershawManchester/Sheffield, avgusta 2007

18

R azmišljanje o Hitlerju

Hitlerjeva diktatura pomeni paradigmo za dvajseto stoletje. V svo-ji skrajni in intenzivni obliki je med drugim predstavljala totalno polastitev moderne države, nepričakovano visoko stopnjo državne

represije in nasilja, dotlej brezprimerno manipulacijo z mediji za nadzor in mobilizacijo množic, nezaslišan cinizem v mednarodnih odnosih, akutno nevarnost ultranacionalizma in silovito uničevalno moč ideologij rasne su-periornosti in skrajnih posledic rasizma, skupaj s sprijeno izrabo moderne tehnologije in »družbenega inženiringa«. Predvsem je prižgala signalno luč, ki še vedno močno sveti: pokazala je, kako se lahko moderna, napredna, kulturna družba tako naglo pogrezne v barbarstvo, ki doseže vrh v ideološki vojni, osvajalskih pohodih s komaj predstavljivo brutalnostjo in pohlepom in genocidom, ki mu svet dotlej ni bil nikoli priča. Hitlerjeva diktatura je obveljala za propad moderne civilizacije – neke vrste nuklearna eksplozija v moderni družbi. Pokazala je, česa smo zmožni.

Stoletju, ki mu je v nekem smislu vladalo njegovo ime, so značaj v veliki meri oblikovale vojne in genocid – Hitlerjeve poteze. Kar se je zgodilo pod Hitlerjem, se je zgodilo, pravzaprav se je lahko zgodilo edinole v družbi mo-derne, kultivirane, tehnološko napredne in izjemno zbirokratizirane države. V samo nekaj letih, v katerih je Hitler postal predsednik vlade, se je ta visoko razvita država v osrčju Evrope obrnila k nečemu, kar se je izkazalo za apo-kaliptično genocidno vojno, zaradi katere Nemčija in Evropa nista bili samo razklani z železno zaveso in fizično uničeni, ampak sta bili sesuti tudi moral-no. To še vedno kliče po razlagi. Izhodišče nam ponuja kombinacija vodstva, ki je zapriseženo ideološkemu poslanstvu narodnega preporoda in rasnega očiščenja, družbe, ki verjame v svojega vodjo dovolj močno, da si začne pri-zadevati za cilje, za katere si je očitno prizadeval sam, in spretne birokratske administracije, ki je bila sposobna načrtovati in uresničevati politiko, najsi še tako nečloveško, in to z navdušenjem. Kako in zakaj je lahko to družbo navdušil Hitler, sta vprašanji, ki vendarle kličeta po podrobnejši obravnavi.

Bilo bi pripravno, če bi se pri iskanju razlogov za evropsko katastrofo ome-jili na samo osebnost Adolfa Hitlerja, vladarja Nemčije v letih 1933–1945, čigar filozofija presunljive nečlovečnosti je bila javno razglašana malone osem let, preden je postal kancler rajha. Toda poosebljena razlaga bi kljub Hitlerjevi

■ R a z m i š l j a n j e o H i t l e r j u 19

primarni moralni odgovornosti za tisto, kar se je zgodilo pod njegovim avto-ritarnim režimom, pomenila prevelik kratek stik resnice. Lahko bi dejali, da Hitler predstavlja klasično ponazoritev teze Karla Marxa, da »ljudje ustvar-jajo zgodovino /…/ toda /…/ v danih in vsiljenih razmerah«. Do kolikšne mere so usodo Nemčije krojile »dane in vsiljene razmere« in neosebni razvoj dogodkov, ki presega še tako močnega posameznika, koliko tega je mogoče pripisati naključju ali celo zgodovinskim naključjem, kaj lahko pripišemo dejanjem in motivaciji nenavadnega moža, ki je v tem času vladal Nemčiji: vsa ta vprašanja kličejo po obravnavi. Vsa so vključena v to preiskavo. Preprosti odgovori niso mogoči.

Odkar je Hitler prvič stopil v središče pozornosti v dvajsetih letih, so bili pogledi nanj različni in dinamični, tako da so si bili pogosto tudi naspro-tujoči. Med drugim, denimo, ni bil nič več kot »oportunist brez slehernih načel«, »oropan vseh idej razen ene – nadaljnjega širjenja svoje oblasti in oblasti naroda, s katerim se je poistovetil«, ukvarjal se je samo s »prevlado, ki je imela preobleko rasne doktrine« in ki ni predstavljala ničesar drugega kot »maščevalno uničevalnost«. V popolnoma nasprotnih pogledih je veljal za fanatičnega uresničevalca vnaprej pripravljenega in določenega ideološkega programa. Nekateri so ga poskušali videti kot neke vrste političnega sleparja, ki je hipnotiziral in uročil nemški narod, ga speljal na kriva pota in v katastrofo, ali pa ga je »demoniziral« – ti pogledi so ga napravili za mistično in neraz-ložljivo figuro nemške usode. Velika osebnost, kot je Albert Speer, Hitlerjev arhitekt in nato še vojaški minister, ki je bil med vsemi v tretjem rajhu najbliže diktatorju, ga je kmalu po koncu vojne opisal kot »demonično figuro«, »enega tistih nerazložljivih zgodovinskih pojavov, ki le v redkih presledkih izstopajo iz človeštva«, čigar »osebnost je zakoličila usodo naroda«. Takšen pogled se nevarno nagiba k mistifikaciji dogodkov v Nemčiji v letih 1933–1945, s tem ko hoče razloge za nemško in evropsko katastrofo zvesti na samovoljno kaprico demonične osebnosti. Razvoj katastrofalnih dogodkov je razložljiv samo v okviru dejanj nenavadnega posameznika. Zapleteni razvoj dogodkov postane samo še izraz Hitlerjeve volje.

Absolutno nasproten pogled – ki je vzdržen samo zato, ker je bil sestavni del državne ideologije in ki je izginil v trenutku, ko je propadel sovjetski blok, ki ga je vzdrževal – je vnaprej zavračal vsako pomenljivo vlogo osebnosti in Hitlerju pripisoval samo status agenta kapitalizma, šifre interesov velikih poslov in njihovih voditeljev, ki so ga imeli pod nadzorom in vlekli niti svoje marionete.

Nekatera poročila o Hitlerju niso imela malone nobenih problemov v nje-govem razumevanju ali pa so težave nemudoma ovrgla. Eden od pristopov je

H i t l e r20

bil norčevanje iz Hitlerja. Opisovanje samo »norca« ali »pobesnelega manijaka« se izogne potrebi po razlagi – čeprav seveda pušča odprto ključno vprašanje, zakaj bi bila kompleksna družba pripravljena slediti v prepad nekomu, ki je bil duševno moten, »patološki« primer.

Veliko bolj kompleksni pristopi so se vrteli okrog sporne točke, v kolikšni meri je bil Hitler dejansko »gospodar tretjega rajha« ali pa bi ga lahko opisali kot »v določenih ozirih šibkega diktatorja«. Je dejansko vršil totalno, neome-jeno in izključno oblast? Ali pa je njegov režim počival na polipni »polikraciji« oblastnih struktur, Hitler sam pa je bil zaradi nedvoumne priljubljenosti in kulta, ki ga je obkrožal, njen nujni podporni steber, toda nič več – nič več kot propagandist, kar je po svojem bistvu vselej tudi bil, ki je izkoriščal sprotne priložnosti, četudi brez programa, načrta ali namena?

Različni pogledi na Hitlerja niso bili nikoli samo stvar skrivnih akademskih debat. So veliko bolj razširjeni – in imajo veliko daljnosežnejše posledice. Ko so Hitlerja predstavili kot nekakšno obrnjeno kopijo Lenina ali Stalina, voditelja, ki ga je paranoidni strah pred boljševiškim terorjem ali razrednim genocidom motiviral pri zagrešitvi rasnega genocida, so bile implikacije očitne. Hitler je bil brez dvoma pokvarjen, a manj kot Stalin. Hitler je bil kopija, Stalin original. Glavni razlog nacističnega rasnega genocida je bil sovjetski razredni genocid. Daljnosežne posledice je imelo tudi to, da se je pozornost odvrnila od zločinov proti človečnosti, ki so v prvi vrsti Hitlerjeva odgovornost, in se preusmerila k njegovim razmišljanjem o preobrazbi nemške družbe. Ta Hitler se je zanimal za družbeno mobilnost, boljše stanovanjske razmere za delavce, za modernizacijo industrije, vzpostavitev sistema blaginje, za odpravo reakci-onarnih privilegijev iz preteklosti – skratka za oblikovanje boljše, bolj sodobne in manj razredno sprte nemške družbe, najsi so bile metode še tako brutalne. Ta Hitler je bil kljub demoniziranju Judov in hazardni igri za svetovno nado-blast z majhno verjetnostjo za zmago »politik, čigar mišljenje in dejanja so bila veliko razumnejša, kot se je mislilo do sedaj«. S takšne perspektive bi lahko na Hitlerja gledali kot na pokvarjenca, ki pa je imel dobre namene za nemško družbo – ali vsaj namene, ki jih lahko ugledamo v pozitivni luči.

Takšne predrugačene interpretacije niso hotele biti apologetske. Glavni namen primerjave nacističnih in stalinističnih zločinov proti človečnosti, najsi je njen pristop še tako izkrivljen, je bil osvetliti strahotno krutost ideolo-škega spopada v medvojni Evropi in motivacijske vzgibe nemškega genocida. Opis Hitlerja kot družbenega revolucionarja je imel namen razložiti – morda nekoliko zavajajoče –, zakaj je užival tako veliko priljubljenost v Nemčiji v času družbene krize. Toda ni težko videti, zakaj oba pristopa, najsi se tega še tako malo zavedata, predstavljata potencial za rehabilitacijo Hitlerja, tako

Adolf Hitler kot otrok v prvem letu starosti. Slika iz leta 1889 ali 1890.

1

HITLER_prelom_TISK_pravi.indd 915 8/28/12 8:14 AM

Adolf Hitler med sošolci, na sliki prvi z desne v zgornji vrsti.

Adolf Hitler, 25 let, vojak na sliki v drugi vrsti skrajno desno.Takoj po mobilizaciji, 3. avgusta 1914, je kralj Ludvik III. Bavarski ugodil prošnji Adolfa Hitlerja za vstop v bavarsko vojsko. Hitler je bil 16. avgusta sprejet kot vojni prostovoljec in bavarski rezervni pehotni vojak.

2

3


Bavarska, 1923: Adolf Hitler med propagandno vožnjo v avtu

München, 8.in 9. november 1923: stražna enota pred poveljstvom Reichswehra v Münchnu, ki mu je poveljeval štabni načelnik Ernst Röhm, v sredini z zastavo bodoči Reichs führer-SS Heinrich Himmler. Na sliki barikade neuspelega puča pod vodstvom Adolfa Hitlerja in Ericha Ludendorffa.

4

5


München, 26. marec 1924: obtožena Adolf Hitler in Erich Ludendorff (levo) pred začetkom sojenja v t. i. procesu Hitler

6


Skromni začetki: kongres nacistične stranke v Nürnbergu, na sliki z desne: Franz Pfeffer von Salomon [Franz von Pfeffer], Adolf Hitler, Gregor Strasser, Rudolf Heß, Heinrich Himmler

Pompozna nadaljevanja: veliki govor državnega kanclerja Adolfa Hitlerja pred nemškim parlamentom 13. julija 1934

7

8


Nürnberg, 30. avgust–3. september 1933: kongres nacistične stranke NSDAP, »Kongres zmage«, Adolf Hitler in Ernst Röhm v uniformah SA.

9


München, pomlad 1936: Adolf Hitler si ogleduje napredek pri gradnji »Hiše nemške umetnosti« na Prinzregentenstraße.

Olimpijada, Berlin 1936: slavnostno odprtje XI. olimpijskih iger.Na sliki levo od Adolfa Hitlerja Henri de Baillet-Latour, desno njegova ekscelenca Theodor Lewald.

10

11


Berlin, 29. september 1937: parada vehrmahta pred Tehniško visoko šolo na Charlottenburger Chaussee ob obisku Benita Mussolinija.

Berlin, 14. junij 1938: Adolf Hitler pred polaganjem temeljnega kamna za »Hišo nemškega turizma« na Runder Platzu

12

13


Reichsführer-SS in šef nemške policije Heinrich Himmler 19. 4. 1939 predaja Hitlerju čestitke ob njegovem 50. rojstnem dnevu.

14


Praga, 15. marec 1939: Adolf Hitler med obhodom častne čete na Praškem gradu

Moskva, 28. september 1939: nemški zunanji minister Joachim von Ribbentropp med podisovanjem sporazuma o nenapadanju med Sovjetsko zvezo in Nemčijo. V ozadju z desne J. V. Stalin, načelnik generalštaba Rdeče armade B. M. Šapošnikov, tajnik sovjetske ambasade v Berlinu Perlov in sovjetski ambasador v Berlinu Škvarcev

15

16


Državni vodja NSDAP Martin Bormann, vodja urada namestnika Hitlerja

Feldmaršal Fedor von Bock, poveljnik armadne skupine Center

Feldmaršal Erich von Manstein, štabni poveljnik armadne skupine A, vrhovni poveljnik enajste armade

Reinhard Heydrich,SS-Brigadeführer in šef varnostne policije

17

19

18

20


Srečanje Adolfa Hitlerja s španskim diktatorjem Franciscom Francom oktobra 1940.

Hitler v glavnem štabu vrhovnega poveljnika vojske, generalfeldmaršala von Brauchitscha. Od leve proti desni ob mizi z zemljevidi: generalfeldmaršal Wilhelm Keitel, generalfeldmaršal Walther von Brauchitsch, Adolf Hitler in generalpolkovnik Franz Halder

21

22


Montoire-sur-le-Loir, 24. oktober 1940: Adolf Hitler pozdravlja francoskega državnega voditelja, maršala Philippa Pétaina.

Salzburg, 6. junij 1941: hrvaški državni voditelj dr. Ante Pavelić z ministrom rajha za zunanje zadeve Joachimom von Ribben tropom na poti v hotel.

23

24


Obersalzberg, 14. junij 1942: Adolf Hitler in Eva Braun na Berghofu, v t. i. Orlovem gnezdu

25


Plakat Učite se nemščino na jezikovnih tečajih Štajerske domovinske zveze!

Maribor, 27. april 1941: obisk Adolfa Hitlerja v mestu. Od leve proti desni: Sigfried [Siegfried] Uiberreither, Martin Bormann, Adolf Hit ler in Otto Dietrich na Dravskem mostu.

26

27


Hitlerjev sedež, »Volčji brlog«, pri Rastenburgu, Vzhodna Prusija, 15. julij 1944: od leve proti desni: Claus Schenk Graf von Stauffen berg, Karl von Jesko Puttkamer, ni znano, Adolf Hitler in Wilhelm Keitel

28


39,9

6 € I A N K E R S H A WH i t l e r

Ian Kershaw v svoji monumentalni biografiji podrobno opisuje obdobje Hitlerjevega zorenja in njegov vzpon v dvajsetih in tridesetih letih. Prepričljivo niza tisto verigo notranje in zunanjepolitičnih uspehov, ki so ga prepričali, da je nezmotljiv, in mu dali priložnost, da pahne nemški narod v zločin, sramoto in pogubo.

■ ■ ■

Pri branju biografije, ki jo je Ian Kershaw posvetil Hitlerju, preseneča predvsem, s kakšno lahkoto se je Führer povzpel na oblast, kako navdušeno so mu ploskale široke množice in kako pogosto so ljudje na odgovornih položajih sprejemali in izvajali usodne, zločinske odločitve v prepričanju, da pravilno tolmačijo njegovo misel. In res so jo. Hitlerju pravzaprav ni bilo treba ukazovati. Kako je mogoče, da je nemški narod, eden najbolj pismenih v Evropi, sprejel za svojega voditelja neuspešnega avstrijskega sli karja razglednic, ki ni znal pridigati drugega kot sovraštvo do Judov in Slovanov ter v svojih patoloških vizijah obljubljal, da bo obnovil veličino srednjeveškega rajha?

Dr. Jože Pirjevec

n a j p o p o l n e j š a b i o g r a f i j a

d o s l e j

Hit

ler

HITLER_NASLOVNICA_PRAVA.indd 1 9/4/12 8:33 AM

Documents

Hitler - biografija