Herbert BlumerNarava simboličnega interakcionizma

Simbolični interakcionizem temelji na treh predpostavkah (premisah):

a) Prva je da ljudje delujejo v odnosu do stvari tako, da se ravnajo po pomenih, ki jih imajo zanje te stvari. Gre za vse stvari, ki jih človek lahko zazna v svojem svetu; fizični objekti, ljudje, kategorija človeških bitij (prijatelji, itn), institucije, ideje (npr. individualna svoboda), aktivnosti drugih, idr. To stališče, ki mu načeloma le malo znanstvenikov nasprotuje pa vendarle podcenjujejo ali celo ignorirajo praktično vsa dela v sodobni družbeni in psihološki znanosti, pomen velikokrat razumejo za samoumevnega in s tem nepomembnega za preučevanje. Psihologi se tako v pojasnjevanju človeškega vedenja obračajo k dejavnikom, kot so dražljaji, stališča, motivi, precepcija, kognicija, itn. Podobno razlagajo vedenje sociologi, le da pri tem pripisujejo vpliv dejavnikom, kot so: družbena pozicija, družbena vloga, kulturni predpisi, norme, vrednote, itn. Takšne razlage z zanemarjanjem pomenov, ki ji imajo predmeti in dogajanja za delujoče ljudi, identificirajo zgolj sprožilne dejavnike in vedenje kot rezultat njihovega delovanja. Simbolični interakcionisti pa nasprotno trdijo, da imajo pomeni, ki jih imajo stvari za ljudi, samostojen osrednji značaj in ignoriranje pomena stvari, v odnosu do katerih delujeo ljudje po njihovo izkrivlja preučevano vedenje.

b) Druga premisa pravi, da izvirajo pomeni teh stvari iz družbene interakcije posameznika z drugimi ljudmi. Govori torej o viru pomenov. Simbolični interakcionizem zavrača dve splošno znani (tradicionalni) razlagi izvora pomanov; domnevo, da izhajajo pomeni iz notranje objektivne strukture stvari (pomen ni oblikovam, ampak tako rekoč izhaja iz stvari), ter domnevo da pomeni nastajajo z združevanjem psiholoških elementov v osebi (ki se aktivirajo s precepcijo stvari). Zagovarja tezo, da so pomeni izpeljani iz procesa interakcije med ljudmi. Tako simbolični interakcionizem razume pomene kotr družbene produkte, proizvode, ki se oblikujejo v aktivnostih medsebojno delujočih ljudi in z njimi.

c) Tretja premisa se osredotoča na samo uporabo pomenov. Uporaba pomenov poteka v delovanju akterja skozi proces interpretacije, ki sestoji iz dveh korakov. Najprej si akter zamisli stvari, ki imajo pomen in v odnosu do katerih deluje, nato pa, s pomočjo komunikacije s samim seboj, pride do selekcioniranja, preverjanja, razvrščanja, itn. pomenov glede na situacijo v kateri je, in glede na potek svojega delovanja. Interpretacija je torej oblikujoč proces, v katerem se pomeni skozi proces samo-interakcije uporabljajo kot sredstva za oblikovanje delovanj.

Simbolični interakcionizem, utemeljen na teh treh predpostvakah, predstavlja posebno analitično shemo človeške družbe in človeškega vedenja, ki ga jasno razlikuje od drugih analitičnih pristopov. Temelji na predstavah, ki se nanašajo na naravo človeških skupin ali družb, družbene interakcije, objektov, človeškega bitja kot akterja, človeškega delovanja in medsebojno povezavo delovanja in jih opisujejo.

Narava človeške družbe ali človeškega skupinskega življenja

Človeške družbe obstajajo v delovanju in tudi razumeti jih moramo v smislu delovanja. življenje vsake človeške družbe sestoji iz nenehno potekajočega procesa prilagajanja aktivnosti njenih članov, ki oblikuje in predstavlja strukturo ali organizacijo. Glavno načelo simboličnega interakcionizma je, da je vsaka empirično usmerjena shema človeške družbe je veljavna le, če je združljiva z naravo družbenega delovanja ljudi. Upoštevati mora dejstvo, da je človeška družba, v prvi in zadnji instanci, sestavljena iz ljudi, ki delujejo.

Narava družbene interakcije

Ljudje morajo v medsebojnem delovanju upoštevati, kaj počenjo ali bodo počeli drugi, in na podlagi teh upoštevanj usmerjati svoje lastno vedenje oz. upravljati svoje situacije. Lastno aktivnost moramo

na nek način prilagoditi delovanjem drugih. Pomembnost simbolične interakcije izhaja iz dejstva, da oblikuje človeško vedenje, in ne zgolj predstavlja sredstvo ali okolje za izražanje človeškega vedenja. George Herbert Mead identificira dve obliki (ravni) družbene interakcije: uporabo signifikantnih simbolov in konverzacijo gest. Blumer ju poimenuje simbolična in ne-simbolična interakcija. Ne-simbolična interakcija poteka takrat, ko se posameznik odziva na delovanje drugega neposredno, ne da bi to delovanje interpretiral (refleksivni, nereflektivni odzivi), medtem ko simbolična interakcija vselej vključuje interpretacijo delovanja. Mead simbolično interakcijo razume kot prezentacijo gest in odziv na pomen teh gest. Oseba, ki se odziva, se odziva glede na to, kar mu te geste pomenijo; oseba, ki geste predstavlja, pa le-te sporoča kot indikacije ali znake tega kaj namerava storiti , in kaj želi, da bi prejemnik storil oz. razumel. Takrat, ko ima gesta enak pomen za oba, udeleženca interakcije razumeta drug drugega. Udeleženci interakcije tako igrajo vlogo drug drugega. Človešk družba ali skupina sestoji iz ljudi, ki se združujejo v asociacije, v katerih delujejo drug na drugega in oblikujejo interakcije. Le-te večinoma potekajo na simbolni ravni; bodisi da posamezniki delujejo individualno, kolektivno ali kot predstavniki nekih organizacij, vselej morajo v medsebojnem soočanju prilagajati delovanja drug drugemu. Skupna aktivnost in individualno vedenje torej nista zgolj izraza ali produkta trga, temveč sta oblikovana v tem nenehno potekajom procesu. S simbolično interakcijo se človeško skupinsko življenje nujno vzpostavlja kot oblikujoč proces in ne zgolj kot prizorišče za izražanje predhodno obstoječih dejavnikov.

Narava objektov

Simbolični interkcionizem trdi, da so »svetovi«, ki obstajajo za ljudi in njihove skupine, sestavljeni iz »objektov«, kateri so produkt simbolične interakcije. Objekt je katerakoli stvar, ki jo lahko nakažemo ali se nanjo nanašamo (razdelitev v fizične, družbene in abstraktne objekte). Narava vsakega objekta sestoji iz pomena, ki ga ima za osebo, za katero se predstavlja objekt. Posamezniki, pa tudi skupine, ki živijo v isti prostorski lokaciji imajo lahko povsem različna okolja (ljudje lahko živijo drug ob drugem, pa vendar v različnih svetovih). Objekti se ohranjajo le s potrjevanjem njihovega pomena v procesu nakazovanja in definiranja.S stališča simboličnega interakcionizma je skupinsko življenje proces, v katerem se objekti ustvarjajo, potrjujejo, spreminjajo in opuščajo.

Človek kot delujoči organizem

Simbolični interakcionizem pojasnjuje človeka kot organizem, ki ne la da se odziva na druge na ne-simbolni ravni, ampak predvsem nakazuje drugim in interpretira tuja nakazovanja. Človeška narava torej ustreza naravi družbene interakcije. Človek deluje v odnosu do samega sebe in se v svojih dejanjih, ki jih usmerja k drugim, ravna po pomenu, ki ga pripisuje samemu sebi kot objektu. Mead je pokazal, da se mora oseba, da bi postala sama svoj objekt, videti od zunaj. To pa lahko stori le tako, da se postavi v vlogo drugih in se opazuje ali deluje v odnosu do sebe s te pozicije. Z dejstvom, da ima vsak človek svoj jaz, je povezana tudi ugotovitev, da posedovanje jaza omogoča interakcijo s samim seboj, ta interakcija je oblika komunikacija, v kateri oseba sama sebe nagovarja koo osebo in se na to tudi odziva. Ta proces poteka ves čas budnega življenja, ko zaznavamo, opazujemo in premišljujemo. Posameznikovo zavedanje je identično njegovemu zamišljanju (v tekstu predočenju) stvari, to pa usmerja delovanje. Človek se nam tako kaže v vlogi organizma, ki vstopa v interakcijo s samim seboj s pomočjo družbenega procesa samo-zamišljanja. Simbolni interakcionizem zagovarja stališče, da je človek družbeno bitje v smislu posameznikovega vstopanja v družbeno interakcijo s samim seboj s pomočjo procesa samo-zamišljanja in odzivanja na takšno zamišljanje. Tako vzpostavlja izrazito drugačen odnos do svojega okolja od tistega, ki ga predpostavljajo konvencionalne perspektive (sociološke in psihološke šole, ki človekovo vedenje obravnavajo kot odziv na dejavnike).

Narava človeškega delovanja

Stališče o posamezniku, ki usmerja svoje delovanje s samo-zamišljanji, je v ostrem nasprotju s tistim, ki prevladuje v sedanji psiholoških in družbenih znanostih, katere zatemnjujeo odločilno vlogo procesa interpretacije, v katerem posameznik zaznava in ocenjuje stvari, ter načrtuje različne linije zunanjega vedenja še pred njegovo dejansko izvedbo.Posameznik pri svojem delovanju upošteva svoje želje in potrebe, cilje, dosegljiva sredstva, sedanja delovanja in predvidena prihodnja delovanja drugih, njegovo samo-podobo in verjetni rezultat dane linije delovanja.To stališče do človeškega delovanja velja tudi za skupno ali kolektivno delovanje, ki vključuje večje število posameznikov (ki je tradicionalno polje sociološkega zanimanja). Različne primere societalnega vedenja sestavljajo posamezniki, ki drug drugemu prilagajajo delovanja. Skupno vedenje, ki ga mora kolektiviteta oblikovati, da bi rešila neko situacijo, je prav tako interpretativen konstruirajoč proces; vsaka kolektiviteta mora delovanje konstruirati z interpretacijo dogajanja na svojem področju učinkovanja. Interpretativni proces tako poteka tudi z medsebojnim nakazovanjem (indikacijami), tj. s tem, da nakazujejo stvari drug drugemu. Kolektivno dleovanje ja tako rezultata takšnega procesa interpretativne interakcije.

Medsebojno povezovanje delovanja

Človeško življenje je medsebojno prilagajanje delovanja članov skupine. Takšno oblikovanje delovanja konstituira skupno delovanje - societalno organizacijo izvajanja različnih dejanj različnih udeležencev. Skupno delovanje ima samostojni značaj, ki ga določa povezovanje ne glede na sestavne dele, ki se oblikujejo. Razlage, ki smatrajo skupno delovanje iz medsebojnega povezovanja ločenih dejanj udeležencev, vodijo v zanemarjanje dejstva, da je skupno delovanje oblikujoč proces; četudi je družbeno delovanje utečeno in ponavljajoče, je treba vsak njegov posamezen primer oblikovat na novo. Družbeno delovanje, zlasti v ustaljenih družbah, obstaja večidel v obliki ponavalajočih se vzorcev skupnega delovanja. V večini situacij delijo ljudje skupne in vnaprej določene pomene, ki se nanašajo na pričakovanja glede delovanja udeležencev. S takšnimi pomeni je vsak udeleženec sposoben usmerjati lastno vedenje, ponavljajoče oblike skupnega delovanja so tudi tako pogoste in običajne, da ni čudno, da so jih znanstveniki razglašali za naravno obliko človeškega skupinskega življenja. Takšno stališče se kaže zlasti v konceptih kot so kultura in družbeni red. V polju skupinskega življenja vedno znova nastajajo nove (problematične) situacije, za katerih reševanje so obstoječa pravila neustrezna, in so tako »naravna« in ponavljajoča se, kot tista, ki jih uravnavajo vnaprej določeni in sprejeti predpisi skupnega delovanja. Vsako vnaprej določeno in ponavljajočo se obliko skupnega delovanja je potrebno vselej oblikovati na novo. Udeleženci takšnega delovanja morajo še vedno graditi svoja delovanja in jih prilagajati, to pa storijo z uporabo istih ponavljajočih se in ustaljenih pomenov. Repetitivno in stabilno delovanje je tako prav toliko rezultat interpretativnega procesa, kot je to nova oblika skupnega delovanja, ki se razvija prvič. Vsak pojav, ki ga zajemajo koncepti, kot so norme, vrednote, družbena pravila, ipd, izhaja iz procesa družbeni interakcije. družbeni proces ustvarja in vzdržuje pravila in norme in ne obratno.Kompleksne mreže delovanja, ki vključujejo medsebojno prilagajanje in odvisnost različnih delovanj različnih ljudi ne delujejo samodejno na osnovi neke notranje dinamike ali zahtev sistema; delujejo zato, ker ljudje na različnih mestih nekaj počnejo in kar počnejo, je rezultat tega, kako definirajo situacijo, v kateri morajo delovati. Pomeni, ki usmerjajo delovanje udeležencev na različnih mestih v mrežah, se tvorijo v lokaliziranem procesu družbene interakcije, ter oblikujejo v družbeno definirajočem procesu. Vsak primer skupnega delovanja nujno izhaja iz konteksta prejšnjih delovanj udeležencev in je ne moremo razumeti zunaj tega konteksta. Skupno delovanje ne prestvalja le horizontalne povezave aktivnosti udeležencev, ampak tudi vertikalno povezavo s prejšnjim skupnim delovanjem.

Povzetek

Pristop simboličenga interakcionizma razume človeško družbo kot ljudi, ki se aktivno vključujejo v življenje, ki je proces nenehno potekajoče aktivnosti, v katerih udeleženci razvijajo delovanja v

številnih situacijah, s katerimi se soočajo. Aktivnosti kolektivitete so vselej proces, ki se oblikuje s procesom nakazovanja in interpretacije.